12. številka.
V Ljubljani (lne 1. oktobra.
I. tečaj 1882.
Izhaja 1. in 16. vsacega meseca, in volja letos do konca decembra 1 gold.
Vredništvo in opravništvo je na Krakovskem nasipu št 10.
Ljudski Glas.
Inserati so po ceni sproje*.
majo.
Rokopisi se ne vračajo.
Ncfrankirana pisma sc no sprejemajo.
Našim p. n. naročnikom.
Naznanjam s tem, da je gospod Filip Haderlap, sledivši drugemu častnemu klicu, odložil vredništvo „Ljudskega Glasu" in da to vredništvo z današnjim dnevom sam prevzamem.
Kolikor tudi čutim težo tega bremena in obžalujem odhod tako spretnega pisatelja, kakor je bil dosedajni vrednik, vendar smem naše p. n. naročnike zagotoviti, da bodo tudi zanaprej kolikor mogoče dobro postreženi, ker mi je mnogo p rij ajd o v in rodoljubov svojo duševno pomoč obljubiti blagovolilo.
List bo na podlagi dosedajnega programa deloval na korist naše mile domovine, ktere zvesti sin sem bil vsigdar in hočem vsigdar ostati.
Vse prijatle našega „Glasu“ toraj prosim, naj me duševno in materijaino z nabiranjem novih naročnikov podpirajo, da se list okrepča in toliko uspešneje delovati more.
Ferdinand Suhadobnik, Domače zadeve.
Deželni zbor Kranjski
je imel jako viharno sejo, ko se je govorilo o nemškem „schulvereinu“. Narodni poslanci Klun, Svetec, Zarnik, Navratil, Robič in Vošnjak so dokazovali ofenzivno (našo narodnost napadajoče) delovanje tega društva. Od nemške strani so ugovarjali Dežman, Schaffer, Schrey in Gariboldi.
Poslanec Detela je prosil za podporo tistim občinam, ki so bile po toči zadete. Prošnja se je oddala deželnemu odboru z naročilom, naj on poizvd, kje je največ škode, da se bo podpora primerno razdelila. Podpornemu družtvu za novomeške dijake se je dovolilo 200 gld. Ravno tako g. F. Schumiju za izdavanje „Arckiva“ 200 gld. Učencem na Kočevski gimnaziji sc je dovolilo 150 gld.; Dunajskim študentom 30 gld.; „Glasbeui Matici" loo gld.; občini Zire 80 gld.; občini Kamniški za uravnanje „Klanca" 500 gld.
Cesta v mestni log je silno zapuščena, kakor se nam od tam poroča. Nikoli se ne osnaži, in ne samo, da je težko pregaziti nje blato, ne spravi se niti živinski gnoj v
stran; če morajo posestniki v drugih delih mesta od vsake male napake pri straniščih kazen plačevati, kako je to, da magistrat pusti, da se ena cela ulica v stranišče spremeni?
Dolenjska železnica.
Na prošnje več slovenskih občin za dolenjsko železnico se je vlada izjavila, da ni misliti še na železnico not do Karlovca, ker bi za to trebalo privoljenja ogerske vlade, da je pa vlada naklonjena za izdelanje železnice do Novega mesta (ali Metlike?), to je vicinalne železnice, ako bi se našel denarni zavod, ki bi hotel to črto zidati. Vlada je sama pripravljena, nekaj pomagati pri tem, vsega dela pa ne more prevzeti zarad pomanjkanja denarja.
To je čudno, da za druge dežele ne manjka denarja, — samo za Kranjsko. At elška železnica bo stala 24 milijonov ali še več. Tudi tam so prej re-kali, da bo preveč stala in da ni denarja, zdaj so ga pa le našli. Mislimo, da se bo tudi za nas kedaj kak denar našel. Naši poslanci naj se toraj le krepko potegnejo za dolenjsko železnico, posebno bi nam utegnil kaj priboriti gospod baron Godel, kije predsednik železniškega odseka. Druge dežele, na pr. plodna Češka, so že vse preprežene z železnicami, zakaj bi se nam ne dala toliko potrebna dolenjska železnica? Korist te železnice je dokazana. Dolenjci bodo ložej prodajali svoje vino, les, živino. Se vč, da ni gotovo, če se bo železnica ren-tirala, ako bo šla samo do Novega mesta. Če bi šla naprej v Karlovec in od tam v Bosno, potem hi se že rentirala; tako pa je negotovo. Naj se pa naredi z manjšo potrato! Saj ni treba, da bi imel direktor 20,000 gld. na leto, dobil se bo tudi za 5000 gld. Tudi za kolodvore ni treba celih palač zidati, po principu „armc Leute kochen mit Wasser“ bi se že moglo tudi tukaj shajati, ako hi se na vse strani varčno ravnalo. Samo pri zidanju ni varčnost na mestu, kajti zidanje mora biti trdno, da se kaka nesreča ne pripeti in da bo tir tudi potem dober, ko bi se črta danes ali jutri do Bosne naprej potegnila.
če bi mi Slovenci kaj denarja imeli, potem bi bilo najboljši, ko bi sami to železnico zidali, potem bi imeli vsaj en zavod, pri kterem bi pošten
narodnjak zamogel službo dobiti, da bi ga ne črtili zavolj rodoljubja. Denar bi ostal v deželi, in če bi železnica danes ali jutri kak dobiček donašala, ostal bi narodu v žepu, ne pa, kakor pri drugih železnicah v naših krajih, ki jim damo dosti zaslužiti, pa ne vemo, kam ta denar gr6.
Toda pri nas je zastonj o kakem podvzetji govoriti, ker so naši ljudje v tej zadevi grozno boječi in si ne upajo nič riskirati. Kdor kaj ima, na denarjih sedi in od kupa jč, namesto da bi z delavnostjo in špekulacijo še več pridobiti in svojim revnim rojakom kaj zaslužka priskrbeti skušal. Zato pa so tudi vsa veča podjetja v tujih rokah in mi smo le njim za hlapce, ker tujci so imeli pogum, da so se teh podjetij lotili. Tako bo tudi z dolenjsko železnico. Tuji kapitalisti jo bodo zidali, tuje ljudi bodo v službe nastavili, v tujem jeziku bodo uradovali in dobiček od železnice pojde tudi v tuje kraje; nas domačine pa bodo rabili za težake, delavce in k večem sim in tje kterega za kondukterja.
Kako vse drugače bi bilo, ko bi bila železnica v naših rokah! Kake tri milijone bi nemara vsi Slo-vanci že vkup spravili, ko bi hoteli, več pa menda železnica do Novega mesta ne bi stala. Pri nas pa se že težko kteri dobi, da bi 100 gld. riskiral, zato ne bomo nikoli nič imeli. Se ve, da so ljudje opla-šeni po nesrečni banki „Sloveniji". Da bi se pa zavolj „Slovenije“ mi Slovenci nikoli več ne lotili kakega podjetja, to bi bilo res bedasto; saj je že več podjetij faliralo na svetu, pa se ljudje vendar še novih lotujejo in srečno izpeljejo. Se ve, da je treba zmožne in poštene možč na čelo postaviti.
O mestnih šrangah.
V Ljubljani je vse ljudstvo nevoljno in si oni čas nazaj želi, ko je še gosp. Tavčar imel mestni dac. Saj Slovenec rad d& Bogu, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega, pa tega v svetem pismu nij, da smo tudi judom nepostavno kaj plačati dolžni. Se vč da v Ljubljani smo tako daleč zagazili, ker so tujci prevzeli mestni dac, ko se je mestni zbor polaknil enega tisočaka, ki so ga več obetali in dali.
IJa tega mestni zbor ni premislil, kaj bodo judje z nami počeli Pripovedujejo se nam reči, katere sploh verjeti ne moremo. Ko ženske ustavljajo, jim nobeden ne pomaga težkega jerbasa z glave vzdigniti. Nekemu fantu, ki je spletene pred-pražne snažilnike prodajat prinesel, vzeli so bojda klobuk, dokler si ni tistih krajcarjev izposodil, da je svoj užitninski davek plačal. Od kedaj pa ljudje slamo jedo, da se od slamnate robe užitnina zahteva?
Isto bi se dalo reči o čevljih, od katerih se prej nikdar ni plačevalo, zdaj pa se mora. Kmalo
bomo prišli tako daleč, da ne bomo mi gospodarji mesta, ampak tuji konsorcij, ki ima mestni dac v rokah. Slovenski mestni zbor, zdrami se in brani svoje ljudi, če hočeš, da bo ljudstvo v tebi svojega očeta in varuha videlo!
Tržno poročilo.
Tržne cene v Ljubljani : Pšenica hektoliter 7'58, rež 4*88, ječmen 4‘55, oves 2 44, koruza 5-8C, maslo kila 80, mast 88, Špeli frišen GO, prekajen 80, goveje meso 44, koštrunovo 30, piška 30, golob 20. Sladkor na Dunaji in v Pragi 32 — 38; v Pešti pšenica 8 90 — ‘J15, koruza 5'72, oves G’10— 6 20. Špirit v Berolinu 52'G0, v Vratislavi 5T80.
Politični pregled.
Čeravno se le malo pečamo s političnimi zadevami, ki neposredno nas ne zadevajo, vendar ne smemo prezreti dogodkov v Egiptu.
Dokler so se Angleži bojevali z Arabi pašo, zdelo se nam je vse preoddaljeno za nas. Zdaj pa je stvar evropska zadeva postala, odkar so se druge države začele vmes mešati. Angleži so namreč Arabija premagali in Egipt podjarmili, prejšnega podkralja pa na prestol nazaj posadili. Toda on je le senčni kralj, in ker so druge vlade videle, da se Angleži obnašajo kakor gospodarji Egipta, zbudila se je v njih zavist in vsaka hoče pri delitvi turške države tudi za se kak dobiček ugrabiti. Pravijo, da Rusija hoče zahtevati prosto vožnjo po Dardanelih, sicer pa tirja, naj bi se sklical mednarodni kongres (shod), kateri bi odločil osodo Egipta in Turčije. Angleži pa, ki imajo Egipt že v žepu, ne marajo nič slišati o takem kongresu. Tako gladko pa jim stvar menda ne bo spod rok šla, ker drugim vladam ne more biti povšeči, ako se sueški prekop s svojim velikim prometom vzame nevtralni in slabi egiptovski vladi in pride v oblast Angležem, kateri bi potem lahko drugim ladijam prehod skozi prekop zabranili.
Ako zavolj Egipta kaka zmešnjava nastane, mislimo, da bi bilo prilično, ko bi Avstrija to porabila in si za stalno osvojila Bosno in Hercegovino. Sedanje stanje, ko se ne vč, je li Bosna turška ali avstrijska, ne more in ne sme dolgo trpeti, ker zabranjuje v zasedenih deželah vsako stalnost in gotovost, zavira tam vsak napredek, in vse imetje Avstrijcev v nevarnost postavlja, tako da si pod-vzetni naseljenci tje doli ne upajo, in brez takih bo še dolgo časa trebalo, prej da se Bosna v rodovitno in po evropski kultivirano deželo spremeni. Dokler je tam vse začasno in prehodno, nas Bosna bolj slabi nego krepčd.
Beseda za slovenske pisatelj e.
Če se potegujemo za celi narod slovenski in njegovo materijalno in duševno blagostanje, potem ne smemo izključiti slovenskih pisateljev, saj tudi oni spadajo ined narod, tudi oni so en del ljudstva, in to gotovo ne najslabši del, kajti pri njih se še najprej najde nesebično rodoljubje, požrtvo-vanje in razum za zdravi napredek, naklonjenost za dobro in blago.
Kdo pa je pisatelj?
Pri nas je pisateljsko ime po ceni. Ce je le kdo kedaj kako slabo pesmico naredil ali v kak časnik kak dopis poslal, ali pa kako malenkost iz nemškega prestavil, šteje se že med pisatelje. V istini pa je le tisti pisatelj, ki nove in izvirne misli pOtein tiska na dan spravlja, ter bogati' narodno literaturo s koristnimi ali pa kratkočasnimi spisi. Koristni so vsi spisi, ki merijo na zboljšanje blagostanja, toraj spisi, ki podpirajo napredek poljedelstva, obrtnije, natoroznaustva, zdravilstva, pravo-znanstva itd. V dušnem oziru so koristni in potrebni verski spisi, molitvene knjige, pobožne povesti itd. Kratkočasni in za blaženje srca ter za bistrenje uma so pa koristni lepoznanski spisi, kakor podučne povesti, lepe, vzvišene pesmi, podučne basni in pravljice, politične, narodoznanske, druž-binske in drugovrstne razprave; nadalje spisi o glasbi, slikarstvu, podobarstvu in sploh o umetnostih. Kdor je v eni ali drugi stroki toliko zmožen, da zamore kaj lastnega, izvirnega na dau spraviti, da je kaj vredno, tak se more med pisatelje šteti. Pa to še ni zadosti, da bi kar tako za kratek čas kako majhno stvar naredil, ampak on se mora celo svoje življenje s tem baviti in v svoji stroki uriti, ker nihče učen z nebes ne pade. Le tisti se sme pisatelja zvati, komur je pisateljstvo prvi poklic in vsi drugi opravki le nekako usiljeno delo, do katerega ga žene le potreba, ne pa srčno nagnjenje; ne pa taki, ki le sim in tje nekaj spišejo, da bi se pobahali, sicer pa jim je srce privezano na kako drugo opravilo, pri katerem si več kruha zaslužijo.
Pri nas je lahko, ime »pisatelj" zadobiti. Treba je samo za „Slov. Narod" en parkrat kaj spisati; ta časnik ima boben reklame v rokah, in kdor se mu prikupi, razbobna ga za velikega in slavnega pisatelja, če prav ni res; saj ljudstvo tega ne razume in ne zna razločiti med dobrim ali slabim spisom!
Pri drugih narodih pa si je treba ime .pisatelja" z dobrimi spisi zaslužiti. Kdor pa si je s trudom in od Boga podarjenim talentom to ime zaslužil, njemu ni potreba, da bi razni odbori nje-
gova dela precenjevali in popravljali; ljudstvo seže po njegovih spisih, ker zaupa imenu pisatelja, in založniki sami take pisatelje poiščejo. Kjer pa, kakor pri nas, ljudstvo še nema pravega slovstvenega okusa, in kjer sploh še ne mara za literarne proizvode in za duševno hrano, ampak to le za nekako potrato ali „luksus“ smatra, tam so pisatelji popolnem od samovolje založnikov odvisni, naj bodo ti založniki že posamezni bukvarji ali pa cele literarne družbe. Ker je vse eno, kaj se spiše in kako se spiše, zato je lahko pisatelje pritiskati; če A zahteva za tiskano polo 5 gld , naredi jo B za 4 gld., C pa se ponuja za 3 gld. in D jo prevzame celo za 2 gld., ker ima ravno nekaj prostih ur in bi si rad za cigare zaslužil, ker prava služba mu že toliko nese, da lahko živi. Pisatelj je pa vsak pri nas, skoraj da je več »pisateljev ko bralcev. Tisti, ki so pisatelji iz poklica in so primorani, od tega živeti, morajo prenašati konkurenco profesorjev, doktorjev in različnih druzih itak dobro plačanih gospodov, ki pisateljem še te revne krajcarje pojedo, ki bi si jih zamogli pri slovenskem slovstvu zaslužiti. In ker imajo, taki gospodje navadno več političnega in socijalnega upliva, zato je neizogibno, da se mora pravi pisatelj vselej umakniti, kadar se kakemu doktorju ali profesorju poljubi, kaj spisati in tekmevati za kako razpisano nagrado.
Na Angležkem si romanopisci gradove zidajo iz samih honorarov, in na Francozkem ponujajo slavnim pisateljem že tisoče, ko delo še dovršeno ni in se trgajo za založništvo. Se ve, da je to le tam mogoče, kjer ljudstvo svoje pisatelje čislati zna in po njihovih spisih hrepeni.
Pri nas pa ljudstvu duševne bisere ponujaj, pa ti bodo še rekli: »Kaj bodo meni te čenče, moka, Špeh, fižol na to se jaz zastopim, ne pa na bukve". Zato pa tudi naši pisatelji slabo živ«S, če nemajo drugi dohodkov. Tudi nemški narod je bil nasproti svojim najboljšim umetnikom tako nehvaležen, da so skor od gladu konec jemali, po smrti jim jo pa spomenike stavil. Zdaj, ko je nemški rod bolj izobražen, se tudi pisateljem tam bolje godi, akoravno veliko slabeje pišejo, kakor so pisatelji in umetniki sploh za časov Schillerja in Goetheja.
Pisatelji so za vsak narod potrebni, kajti oni so budilci in nositelji napredka in novih idej, oni so kakor kvas, brez kterega se kruh ne vzdigne in se speči ne more. Brez pisateljev se narod pogrezne v duševno letargijo in pride v sužnjost tujih duhov, tujih narodov. Kadar enkrat vse duševno življenje zamrje, kadar se narod odvadi, samostalno misliti, potem je naravno, da postane duševno
odvisen od tujcev, ki mu vsilijo svoje misli in nazore. Tako se je Slovencem prej godilo in tako se jim zna še kedaj zgoditi, česar nas Bog varuj, ako bodo svoje v resnici poklicane in za to sposobne pisatelje zaničevali in zatirali s tem, da jim vsako pomoč odrečejo in se za njihove umotvore ne zmenijo.
Slovenski pisatelji bi si lahko sami nekoliko pomagali, ako bi napravili po izgledu čeških med seboj eno »Pisateljsko društvo". To bi imelo prave (delujoče) in podporne ude; pravi udje bi bili pisatelji, podporni pa njih prijatelji. Pri nas pa je skor nemogoče tako društvo osnovati, ker so pisatelji na toliko klik razcepljeni: eni so liberalni, drugi zvesti kristijani; eni so ponosni in se ne vldanjajo vsaki sapi, drugi iščejo zavetja v zaščitil slučajno gospodujoče klike; enim je za korist in blagor naroda, drugim za puhlo slavo; eni so vseučilišče absolvirali in vse druge zaničujejo, drugi so se po privatnih študijah izurili in se tudi ne pustov drugo vrsto potisniti. Pisatelji »Slov. Naroda" se bodo prej sprijaznili z „Wochenblattom“, nego s »Slovencem" ali »Lj. Glasom". V prvi vrsti govori iz njih le kruhoborstvo, za stanovsko korist nemajo razuma, zato je pri nas pisateljsko društvo nemogoče. Saj se še liberalci med sabo ne morejo; Pajk, dr. Krek in prof. Kleinmayr in dr. so brž ko ne liberalci, pa vendar jih organ liberalcev, »Slov. Narod", trga! Kaj hočemo pričakovati še le mi drugi? Na tej poti se toraj slov. pisateljem pomagati ne da, ker sami nečejo, ali vsaj en del od njih neče nobene tovaršije poznati.
Pomagati bi se dalo še po drugej poti, to je po uredbi in organizaciji slovenskega knjigotrštva. Že pred enajstimi leti sem pisal v »Primorcu" o tej stvari in tudi pozneje v »Slovencu". Sejana beseda žalibog ni našla rodovitnih tal. Vendar moram še danes isto misel ponoviti, da je beda pisateljev prouzročena po slabi uredbi našega knjigotrštva.
Na tisoč je ljudi, ki bi radi čitali lepe bukve, pa jih v roke ne dobč. V roke jih pač dobe, pa le z veliko tešavo; treba jim je pisariti in denar pošiljati, če imajo sploh vednost in zapisnike od novo izšlih knjig. Večina pa niti ne zvč, da je ta ali ta knjiga izšla, in če to izve, nema prave pri-lošnosti do nje priti, ker je po deželi premalo buk-varnic. Ako bi kaka narodna bukvama osnovala si po vsej Sloveniji kakih sto podružnih prodajalcev za dobre in koristne slovenske knjige, potem bi založniki pač težko pri kakem delu zgubo imeli. Učitelji in morda tudi duhovniki bi radi take agen-ure prevzeli, in s tem bi bilo pomagano narodu,
ker bi se izobrazil, založnikom, ker bi svoje blago spečali, in pisateljem, ker bi potem več zaslužka imeli, ker bi se vedno novih knjig potrebovalo. Toda, kaj hočemo o taki osnovi govoriti, saj razun g. Krajca v Novem mestu in gg. Kleinmayr & Bamberga v Ljubljani še sploh nobenega bukvarja nemarno, da bi kako večje delo založil, toliko menj, da bi si take agenture preskrbel. Če bomopa na tisto čakali, kar bo »Slov. Matica" izdala, potem naredimo križ čez naš literarni napredek, kajti ona se je dozdaj izkazala sovražnico izvirnih novih idej, ter prinaša le premlačeno slamo ali pa puste, dolgočasne stvari, ki so celemu svetu že znane.
Glavno vodilo »Matice" je strah, da bi izdani spisi ne bili komu v spodtikljej. Stvar pa, ki nikomur ni v spodtikljej, tudi navadno nič vredna ni, kajti: »ose se ne vsedejo na slabo sadje". Zdolgočasilo ničevostjo hočejo pitati slovenske duhove in škoda je le za lepi denar, s kterim »Matica" razpolaga, kajti če bi en sam razumen literat brez štirideseterih svetovalcev tak denar v oblasti imel, on bi našemu slovstvu desetkrat več koristil, nego »Matica". Ona je izdala nektere take bukve, ki jih ljudje še zastonj vzeti nečejo. Kam bi prišel privatni založnik, ko bi take knjige izdajal? To pride vse od tod, ker sedi toliko modrih gospodov v odboru, ki ne vedo in ne prevdarijo, kaj je narodu potrebno in so sovražniki vsake izvirne in pogumne misli in ne morejo napredovati, ker sami potrebne poti ne znajo, drugim pa tudi ne zaupajo, da bi znali to pot pokazati, toraj rajši okamneni na starem mestu ostanejo, ali pa se komu na limanice vsedejo, ki jim pravi: »To je slavno delo, to priobčite!" Misleči, da prav store, priobčijo potem kako »Potovanje okoli sveta".
Pri »Dramatičnem društvu" tiskajo ničvredne, franeozke salonske igre, pa druge plitve igrokaze, da je škoda papirja in tiska; ko sem jim pa jaz en par Šekspirovih iger predložil, rekli so (najbrž iz osobne mržnje), da to ni za rabo! Tedaj prvi dramatični pisatelj Sekspir je preslab za našo Talijo.
To pride vse od tod, ker so taki postavljeni za presojevalce, ki o stvari nič ne razumijo. Pri nas se v odbor voli, kdor ima lepo suknjo in zlato ke-tinjo pri uri, ne pa tisti, ki kaj razume o kaki stvari; zato se pa tako presojuje, in zato naše slovstvo tako počasi napreduje, ker se dobri pisatelji zatirajo.
7ia slovenske pisatelje bo tako dolgo slabo, dokler ne bo ljudstvo samo začelo presojevati njihovih del in zmožnostij, kadar ne bodo več navezani na protekcijo kakih mogočnih nevednežev.
Zato je pa treba knjigotržtvo tako urediti, da bodo naše knjige vsem pristopne, upeljati kolpor-
tažo in privaditi vse ljudstvo na branje; potem si I bo že ljudstvo samo izbiralo med pisatelji in spisi, in bo samo znalo razsoditi, kaj je dobro ali slabo, ter ne bo čakalo na kritiko v „Slov. Narodu'1 in „Ljb. Zvonu11. Bog daj, da bi ta čas kmalo prišel! In če ga mi ne bomo več doživeli, naj bi ga uživali vsaj naši srečnejši potomci in nasledniki! F. II.
Izvirni dopisi.
Z Gorenjskega, 29. septembra. Žalostno vreme imamo, kakor veste; kar se moremo nazaj spominjati, tacega še ne vemo, da bi neprenehoma dež šel. Sava je začela razsajati in mnogo škode dela. Se veliko bolj žalostno je pri naših koroških sosedih in na Tirolskem. Kadar nesreča nastopi in se več popraviti ne da, tačas še le začnejo misliti na uzroke in na pomočke, kako bi se stvar vdrugič zabraniti dala. Kadar je pa škoda pozabljena, pozabijo tudi na tiste uzroke in protisredstva. Zdaj se piše po časnikih, da bi se gozdi ne smeli tako posekavati, da bi se morale reke uravnati, potem bi povodnji ne mogle toliko škode napraviti. To je vse resnično; ko bi le ljudje na to spet ne pozabili!
Res je, da bi voda toliko moči ne imela, da bi svojo pogubno divjost ne mogla tako hitro pokazati, ako bi bili klanci bolj zaraščeni. Škoda je, če se gozdi posekavajo, in vse vreme kake dežele je odvisno od tega, kako je zaraščena. Pa ljudem, ki v obilnosti živč, je lahko govoriti o tem, naj bi se gojzdi ne posekavali in naj bi se kmetom to prepovedovalo. Pa taki ne pomislijo,^ da kmete sili huda gospa „potreba“, da sekajo. Žita v mnogih krajih še za dom ne pridelajo, živine tudi ne-majo nič odveč; davki so pa visoki, ne trpe nobenega odloga. Kaj kmetu ostane druzega, ko prodati svoj les, še sreča, če ga kaj ima. Tudi kmetu se včasih gojzd smili, pa ne more drugače. Naj bi se vendar gospodje, ki državo vladajo, domislili kmeta in se podučili, kako kmet živi, da bi mu olajšali davkarsko breme! Ko se bo kmetu bolje godilo, potem bo tudi svojemu gojzdu prizanesel! Če so pa že gospodarske postave, naj se tako izpolnujejo, da se bo na to gledalo, da, kdor seka, ne bo smel mladih dreves z velikimi vred posekati, ampak samo stare in lepe debla, mlajše pa naj pusti. Tako bo svet vedno zaraščen ostal in povodnji ne bodo tako hude, ker voda ne bo mogla tako na enkrat s hriba doli bruhniti in še toliko lepe in dobre prsti seboj vzeti!
Druga stvar je: uravnanje rek.
Vaši ljubljanski obrtniki vedno tožijo, da jim jetniki na Gradu zaslužek jemljejo. Tudi mi to sprevidimo, in če so kaznovalne oblasti v zadregi, da
ne vedo, kako delo bi kaznjencem dali (ker jih brez dela ne kaže pustiti), potem bi se jaz predrznil svetovati, naj take jetnike porabijo za uravnanje rek. Koliko škode bi se zabranilo, koliko rodovitne zemlje za človeški rod pridobilo! Naj se reče, kar hoče, pa moja misel je tako: obrtniških izdelkov je kmalo preveč, saj je nam iz vseh krajev in kraljestev sim vozijo in ponujajo ; pa kruha nikoli ni preveč, in več ko imamo rodovitne, obdelane zemlje, toliko več je kruha. Če je pa kruha zadosti, potem se že prestane tudi — brez denarja. Naj bi se toraj kaznjenci porabili za uravnanje rek, za delanje jezov in kultiviranje ob reki ležečih bregov!
Večina jetnikov je vendar le takih, da niso vajeni rokodelstva; čemu tedaj stare ljudi rokodelstva učiti, ko imamo toliko dobro izurjenih rokodelcev! Tudi to ni pravica: pošten hlapec ostane hlapec, ubijalec in tat pa se v ječi izšola za rokodelca, postane nekak gospod in ima dovolj uzroka, svojega poštenega tovarša zaničevati in si misliti: Ko bi bil jaz pošten, kakor ti, potem bi bil tudi jaz reven kmetavs, kakor ti, bi kašo večerjal, na mrvi spal in v hodniku hodil; ker sem bil pa lump, dali so me na Grad v šolo, postal sem rokodelec, imam svoje poštene dohodke, jem vsak dan meso, pijem svoj glaž vina in spim na pernici!
Sploh je pri naši državni uredbi marsikaj narobe in marsikaj popravka potrebno. Posebno hudo je to za kmeta, da ni nikdar varen posestnik svojega zemljišča, za majhen dolg ga znajo tožiti, na boben dejati in mu vse prodati. Brali smo enkrat v »Ljudskem Glasu11, da je nemški poslanec Furnkranz predlagal, naj bi se naredila taka postava, da bi se kmetije ne smele prodajati pod polovico cene. Zakaj se ta postava hitro ne sklene? Pri drugih postavah se jim pa tako mudi! Tako so protinarodnjaki našega deželnega zbora prav hitro naredili postavo, da duhovni ne smejo več bire pobirati, ampak da jo moramo kmetje v denarjih plačevati. Ta postava nam prav nič ni všeč. Kajti če slabo žito pridelam, bom slabo žito za biro dal; zdaj pa moram dati dober denar, naj sem že kaj pridelal ali ne. Če imam slab pridelek, ga težko ali le pod ceno prodam, denarno biro moram pa le v polnem znesku odtajati. Vrh tega moram še svoj pridelek na somenj peljati, tam v mestu polovico zatrošiti, in kar mi še denarja ostane, iz tega zamorem še le kaj plačati. Tisti gospodje, ki so to postavo delali, pač niso vedeli, kako se nam kmetom godi, ali pa se za to sploh ne brigajo!
Slišal sem enkrat staro prorokovanje, da pride čas, ko postane tudi kmet spoštovan gospod. Zdi se mi pa, da mi tega časa ne bomo doživeli!
Potepuhov se nam še zmirom ne manjka; kamor prideš, sreča te berač; nekteri še močni in zdravi, da se jih človek kar ustraši. En tak meje nedavno nagovoril, naj mu kaj dam. Ko jaz vidim, da je mlad in čvrst, po vrhu pa še pijan, nisem mu hotel nič dati. Na to me je začel z „Iumpom“ zmerjati in mi denar kazati, rekši: „Vidiš, lump, saj imam več denarja ko ti!“ Če človek na več takih falotov naleti, potem vse veselje za radodarnost zgubi in še tistemu nič ne da, ki je v resnici potreben. Tudi ta stvar bi se morala bolj strogo v red dejati in takim potepuhom beračenje prepovedati. Sploh pa naj vsaka občina svoje reveže sama preskrbi, da se ne bodo po celej deželi okoli vlačili. Dixi!
Zabavni del
Ljubljani v slovo.
Ljubljana, slovonska mati,
Pozdravljam te srčno v slov6,
Z vesoljem in žalostjo h krati Podam se v doinovje novo;
Tjo, kjer se za bran domačijo NajIjutejša borba bije.
Ljubit’ sem so tebo navadil,
Postala si drugi mi dom,
Marsktero sem rožo ti vsadil,
Ki nikdar je vtrgal no bom;
So ble rodoljubja cvetlice,
Ljubezni nehvalno sestrice.
Ti nisi me, mati, umdla,
Pa srca poznala si čud,
Da s tabo mi duša trpola,
Da tebi posvetil svoj trud,
Za tebe, za prid domovine,
Za vso slovensko trpine.
Zmir tvojo slavo bom pričal,
Kjorkoli so bodem mudil,
Napako pa tvojo bom bičal,
Popolnosti bom to učil.
Kesanja ni brez spoznanja,
Napredka ne brez dreganja.
Krščanstvu zvostobo ohrani,
Ki vsega napredka je vir,
Ko sol pred gnjilobo te brani,
Zmir pravi pokaže ti tir!
Pod križorn vtrdi so narava In duša ostano ti zdrava.
Za slavo je treba trpeti,
Prostost so le z bojem dobi;
Kdor hoče pošteno živeti,
Trpljenju tožko ubeži;
Pa delo sam Bog blagoslavlja,
Ki znoj ga poštenih zgotavlja.
Svoboda ti bodo cvotela,
In polhon blaga ti bo hram, čo mož boš žrtvalnih imela,
Če dela ne bodo to sram.
Pri dolu bodimo tožaki,
Za vojsko bodimo junaki!
Iztiraj vso nizko mišljonje,
Sebičnosti zatri glavo;
Pa žlahtno mi čislaj vedonjo,
Imej radodarno roko.
Kdor nečo za brata rojaka,
Bo tujca dobil za grajšaka.
Le tisti so ros rodoljubi,
Ki vsakemu srečo žolč,
Ki bližnjemu niso k pogubi,
Tor rajši mu dobro store;
Pa votlo doneča beseda Nam brez blagotvorov presoda.
Ljubezen naj zmirom nas vodi In ne častihlopja pošast;
Do slavo no polj o nas zlodi,
Do srečo zavisti ne strast.
Pogubno jo vso klikovanje,
Ostudno vso prazno bahanje.
So dost’ nam jo dola ostalo,
Ki zmoro lo složna ga moč,
Tolesnih potrobščin nemalo,
Duha proizvodov tisoč:
Propire jo troba pustiti In plodnih so del polotiti!
Čo svojo dolžnost vsi storimo,
Napočil nam lepši bo dan;
Čo mi ga prav no doživimo,
Bo našim otrokom poslan.
Razkošnosti vžitek brž mino,
Del dobrih pa semo ne zgino	P.	H.
Drobtinice.
—	(Darežljivost cesarska.) Naš presvitli cesar, ki se pred vsemi vladarji odlikuje s svojo darežljivostjo in dobrosrčnostjo, dal je za unesrečene Tirolce in Korošce, ki jim je povodenj vse vzela in pokončala, celih 210/'00 gld. — Tudi vlada se je ozrla na veliko bedo ter določila za Tirolce 500,000 gld., za Korošce pa 200,000 gld. iz državne blagajnice. Neki dopisnik Meranskega časnika pravi, da bo cesar v kratkem prišel na Tirolsko pogledat v kraje, kjer je povodenj razsajala.
—	(Spo minice.) Minulo je ravnokar 80 let, kar so znanega slovenskega učenjaka, podpolkovnika in profesorja J. Vego v valovih Donave blizo Dunaja mrtvega našli. Pravijo, da ga je neki mlinar usmrtil, oropal in v vodo porinil. Vega je bil, revnih staršev sin, v Moravški fari leta 1754. rojen. Zaradi izvanrednih zaslug je bil od cesarja Franca v ba-
ronski stan povzdignjen. Ljubljana je počastila njegov spomin s tem, da je mestni zbor ene ulice po njegovem imenu krstil.
Včeraj je bilo ravno 69 let, kar je grof Scharen-berg Francoze vdrugič pri Cerknici premagal in 500 sovražnikov vjel.
Ravno pred 102 leti, t j. 1. oktobra 1.1780., pa je bil v Višnji gori rojen franč. o. Paskal Skrbinec, slaven govornik in dvorni kaplan na Dunaji.
Jutri bo pa 69 let, kar so Avstrijanci z Golovca streljali na ljubljanski Grad, kterega so imeli Francozi v oblasti. Dne 5. oktobra so se potem Francozi pod polkovnikom Legerjem podali.
— (Čigave so drva?) Očividci nam pripovedujejo, da je neki kmet dne 23. sept. opoldne ob enajstih na sredi mestnega trga pri Trnkoczijevi lekarni zmetal cel voz drv na tla in se proč odpeljal. Ljudje so se kupa dolgo časa izogibali; pozneje so drva zginile, pa še do danes se ne ve, čigave so bile drva.
— (Velika nesreča.) Vsled večnega deževja ni čudo, da je v mnogih krajih povodenj, posebno na Laškem in Tirolskem. Silno velika in dereča je tudi Drava, ter mnogo škode dela na Tirolskem, Koroškem in Hrvaškem. Največo nesrečo je naredila v Osjeku v Slavoniji. Tam je bil lesen železniški most čez Dravo. Les je bil že troli-ljen in ko je pridrdral v nedeljo 24. sept. vlak do mosta, začel se je most podirati. V vagonih so bili vojaki, sami huzarji, ki so prišli iz Bosne in potovali domu. Ko so videli, da se most podira, začeli so iz vagonov v Dravo skakati in se rešili s plavanjem ali po čolnih, ki so prihiteli na pomoč. Mnogo je bilo ranjenih, ker so se vdarili pri skoku iz vagonov. Tisti pa, ki so v vagonih ostali, so utonili, vseh skupaj 25. Velika je razdraženost čez inženirje alfoldske železnice, kateri so en dan poprej most pregledavali in spoznali, da je še dober in da se ni ničesa bati. Dotični krivci se bodo morali pred sodnijo zagovarjati.
— (Gimnazija prodana.) V zadnji seji (četrtek) je mestni zbor sklenil, da se gimnazijsko poslopje proda vladi za svoto 40,000 gold. in ta denar porabi za gradbo novega muzeja „Rudolfinum“, in sicer pod tem pogojem, da mestne ljudske šole ostanejo v prihodnje brezplačno v tem poslopji; g. dr Supan je predlagal le 10 let.
— (Na ulici previden) je bil v petek zvečer postarni hlapec mesarja g. Dimnika (Mihe), ki je padel baš pred „Krofovo“ hišo na sv. Petra cesti z voza in se do smrti pobil.
— (Študentovski dom) nameravajo neki ljudoinili dobrodelniki, njim na čelu mestni blagajnik
g. Hengthaler, napraviti za učečo ubožno mladino (za 50 do 60 oseb) našo v zadnjih prostorih starega mestnega strelišča, kteremu podjetji iz srca srečo in podporo želimo. Hranilnica kranjska, na noge!
—	(Preložitev živinskega trga) z prostora „na ledini" na Poljane tik klavnice postane istina še ta mesec.
—	(Ribniška.) Novi župnik: Ko sem bil v Beli peči za kaplana, hodilo je 300 Nemcev in 30 Slovencev v cerkev, premišljeval sem, kako bi pridigoval, da bi me vsi razumeli, v tukajšnji cerkvi na Ribniškem pa pride ravno narobe, namreč 300 Slovencev in 30 Kočevarjev k pridigi, in zopet ne vem, v katerem jeziku naj bi govoril, da bi bilo vsem vstreženo?
Ribničan: Jest pa vem. .
Župnik: No, kaj mislite, kako bi bilo moč, temu pomagati?
Ribničan: Tiho pridigo napravite, pa se tudi Kočevarjem ne boste zamerili.
Vožni red na železnicah.
TreToiž - Xjj-w.tolja,n.a,.
I. Iz Losoc gro 6-30 v jutro, iz Podnarta ob 7, iz Kranja 7'2S, iz Loke 7 45, pride v Ljubljano 8 40 dopoldne.
II. Iz Trebiža gro ob 11 27 dopoldne, iz Lesoc T9 popoldne, iz Podnarta 1 34, iz Kranja T53, iz Loko 211, dojdo v Ljubljano 2 50 popoldno
III. Iz Trobiža gro 5 40 zvečer, iz Losoc 7 41, iz Podnarta 8 10, iz Kranja 8 29, iz Loko 8 46, dojdo v Ljubljano 9 30 zvočor.
Xjjin."tolja,:n.a, — TreToiž.
Iz Ljubljano odide 7 5 vjutro, iz Loko 7 46, iz Kranja 8-3, iz Podnarta 8-24, pride v Trebiž 10 47 dopoldne.
II. Iz Ljubljano odlazi 12'25, iz Loko 1 2, iz Kranja 1'18, iz Podnarta 137, dojdo v Trebiž 3 41 popoldne.
III. Iz Ljubljano odido 6 30 zvočor, iz Loke 6 27, iz Kanja 7 49,r iz Podnarta 8 19.
Celje — Xj jio/tolj ana.
Iz Colja ob 6. zjutraj, iz Zid. mosta 6 58, pride v Ljubljano 9 '21 dopoldno.
Xjjaa.Tolja.rLa, — Celje.
Gro iz Ljubljano 5-45 popoldno, iz Zid. mosta 8'11, prido v Coljo 9 4 zvočor.
X3iana,j — Trst.
Popotni vlak. Iz Dunaja odido 6 45 zvočor, iz Gradca 12 po noči, iz Maribora 121, iz Colja 2-43, iz Zidanega mosta 3 25 vjutro, iz Ljubljano 4 45, iz Postojno 6 3, prido v Trst 8‘10 vjutro.
Urzovlak. Iz Dunaja odteče 7'4 vjutro, iz Gradca 12 48, iz Maribora 2 14 popoldno, iz Colja 3 42, iz Zid. mosta 4 34, iz Ljubljano6 2 zvočor, iz Postojno 7 '48, pride v Trst 9 ' 54 zvočor.
I. poštni vlak. Gro iz Dunaja ob 9 zvočor , iz Gradca 610 zjutraj, iz Maribora 8 20. iz Celja 10’27, iz Zidanega mosta 11 35, iz Ljubljano 1.28 popoldno, iz Postojno 8'37, prido v Trst 6'21 zvočor.
II. poštni vlak. Odido z Dunaja 1 30 popoldno, iz Gradca 9'85 zvočor, iz Maribora 11 -41 po noči, iz Colja 1 50, iz Zid. mosta 2 43, iz Ljubljano 5'45 vjutro, iz Postojno 7'53, prido v Trst 10-38 dopoldno.
Mešani vlak. Iz Gradca 10'35 dopoldno, iz Maribora 2'20 popoldno, iz Colja 5'34, iz Zid. mosta 6 47, iz Ljubljano lOzvočor, izPostojno 1-33 po noči, pridovTrst ob 6. uri vjutro.
Cvet zoper trganje
po dr. Maliču
jo odločno najboljšo zdravilo zoper protin tor revmatizem, trganje po udih, bolečine v križi tor živcih , oteklino, otrp-nele ude in kite itd.; malo časa, čo so rabi. pa mino popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval Zahtova naj so samo „cvet zoper trganje po dr. Maliču" s zraven stoječim znamenjem; Stiiu tjnuufe. 1 steklenica 50 kr.
Planinski zeliščni sirop kranjski,
izboren zopor kašelj, hripavos', vratobol, prsno in pljučno bolečino, i stoki, 56 kr. Koristnojši nogo vsi v trgovini se nahajajoči soki iu siropi.
Poniuliljevn (Dorscli) jetrno olje,
najboljše vrsto, izborno zopor bramoro, pljučnico, kožne izpustke in bozgavno oteklino. 1 stoki. 60 kr.
Anaterinska ustna voda,
najboljšo za ohranjonjo zob ter zobnoga rnosa in takoj odpravi srarudljivo sapo iz ust. 1 steklenica 40 kr.
Kri čistilne krogljice, c. kr. priv.,
no smelo bi so v nijodnom gospodinjstvu pogrešati in so se žo tisučkrat sijajno osvodočilo pri zabasanji človeškega telesa, glavobolu, otrpnonili udih, skaženern želodcu, jetrnih in obistnih boloznih, v škatljah ii 21 kr.; joden zavoj s 6. škatljami 1 gold. 5 kr. Razpošiljava so lo j eden zavoj.
Naročila z dežele izvrse se takoj v leli£ii*ni pri „samoi,ogu“
Jul. pl. Trnkoczy-ja na Mestnem trgu v Ljubljani.
Trst — 13-u.n.a.j,
Popotni vlak. Iz Trsta ob 8. zvečer, iz Postojne 1013, iz Ljubljano 11 28 po noči, iz Zid. mosta 12 47, iz Celja 1 28, iz Maribora 2 53, pride na Dunaj 9-40 zjutraj.
Brzovlak. Iz Trsta 6 40 vjutro, iz Postojno 9 12, iz Ljubljane 10 45 dopoldne, iz Zid. mosta 12 36, iz Celja 119, iz Maribora 2 50, pride na Dunaj 10 zvečor.
I. poštni vlak. Iz Trsta 10 5 dopoldne, iz Postojne 1'47 popoldno, iz Ljubljane 3 44 popoldne, iz Zid. mosta 5 36, iz Celja 6 19, iz Maribora 8‘30 zvečor, pride na Dunaj 6'32 vjutro.
II. poštni vlak. Gre iz Trsta 6 zvečer, iz Postojne 9 19, iz Ljubljano 12 10 po noči, iz Zid. mosta 2 25, iz Colja 315, iz Maribora 5 55 vjutro, pride na Dunaj 4'50 popoldne.
Mešani vlak. Odlazi iz Trsta 8'15 zvečer, iz Postojno 1'53, iz Ljubljane 5 25 zjutraj, iz Zid. mosta 8'15, iz Celja 9'19, iz Maribora 12 52 popoldne, pride v Miirzzusehlag ob 9 30 zvečor.
Janez Zitter er,
barvar v Ljubljani,
na Krakovskem nasipu št. 10,
se priporoča za vsa barvarska dela. On barva in probarva platno, sul,no, svilo in vsakovrstno obloko po ceni in dobro, kakor je občo znano. Obleka iz domačo robo, pri meni pobarvana, bo zmirom trikrat tako dolgo trpela, kakor v šta-eunah kupljeno tujo blago.
Fravi istrijanski lirinovec „“lri
kje dobi, ker ga povsodi le ponarejajo. Kdor hoče pošteno blago in kolikor mogoče po ceni dobiti, naj se obrne do mene. Cene so: najboljši po 1 gld. 30 kr. liter, srednji po 1 gld. 10 kr., brinovec iz domačega brinja pa po 80 kr. liter. Za poštenost blaga garantiram. Znanim in sploh poštenim kupčevalcem kreditiram za tri mesce.
S spoštovanjem
Ivan Korče,
izdelovalec pravega brinovca v Cerknici pri Rakeku.
■	šivalni stroji.
Zalogo in prodajo pravih IIowe-, Singer- in Wheelor- čl Wilson-šivalnih strojev imam že več let za colo Kranjsko le jaz sam, in imam teh strojev zmirom zadosti na izbiranje v zalogi. Oddam jih Ludi proti plačevanju na obroke, in stojim za pet let dober za poštenost blaga.
Po deželi pošiljam svoje agente, da kupčijo sklepajo in kupce strojev zastonj podučujejo v šivanji. Cilinder-stroje imam samo izbrano, pa tudi prav po ceni.
Tudi prevzamem snaženje in popravljanje starih strojev, ter to opravim hitro, trdno in po ceni.
Prodajam nadalje svilo, svitek (cvirn), volno in pavolo, šivanke za stroje, olje in posamezne kose strojev, vse ceneje, nego se drugodi dobi.
Ob enem opozorujem na svojo zalogo Wertheimovih kas (blagajnic), ki jih prodajam po istej ceni, ko tovarna sama.
S spoštovanjem
Franc Detter
a
K
K
■v Hjj-u.Toljan.1, ZBzEestn.i trgf 1S8.
zsMZsaszsasasasaszsasasasasasaspsasHsasEsasasafasasESZsaEasasasEsaszBasasasasasasasaHasasas
Izdajatelj in odgovorni vrodnik Ferdinand Suhadobnik.
Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamborg.