LETNIK XVII., ST. 12 (783) / TRST, GORICA ČETRTEK, 29. MARCA 2012 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITAL/ WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Danijel Devetak Cerkev na razpotju Z naglimi koraki se bliža dogodek, na katerega se petnajst škofij italijanskega Severovzhoda pripravlja že dalj časa. Od 13. do 15. aprila bo namreč v Ogleju, zibelki prve evangelizacije Srednje Evrope, potekalo zborovanje, ki naj bi pomenilo mejnik v življenju krajevnih Cerkva. Kot so zapisali škofje pred nekaj tedni, so predstavniki verskih skupnosti prerešetali pastoralne izkušnje zadnjih desetletij: iz teh je izšel bogat mozaik občestev, ki bodo v poslušnosti Svetemu Duhu skušale razlikovati čas velikih sprememb, da bi poživile vero v Jezusa Kristusa in postavile smernice pastoralnemu življenju, odprtemu novi evangelizaciji. V zadnjem mesecu so verniki goriške nadškofije lahko dobili marsikatero zanimivo in koristno iztočnico o samem sržu naše vere. Filozof in politik Massimo Cacciari je s strastnimi besedami spregovoril o judovsko-krščanskem Bogu kot o Osebi, ki posega v zgodovino in se od jutra do večera pravda s svojim ljudstvom. "Je skriti Bog, ki se stalno razodeva, in vendar ne bo nikdar do konca razodet... Zdi se, da prav ne more ne biti v odnosu s človekom", zato "je zelo zahteven Bog". Osrednja ideja krščanstva je utelešenje: ali verjamemo, da se je Bog iz ljubezni do človeka utelesil, ali pa je krščanstvo puhlo moraliziranje, pravljica, ki velja toliko kot katero koli drugo mnenje. Če pa v to res verujemo, je biti-v-odnosu (tudi s sovražnikom!) bistvo našega življenja, ker nas dela Bogu podobne. Le nekaj dni kasneje je slovenski filozof in teolog Branko Cestnik v Gorici povedal, da prvič v zgodovini zahodnega krščanstva živimo v družbi, ki več nima religioznih korenin, živimo, "kot da Boga ni". Naša civilizacija ni več krščanska! In vendar religijo v globokih simbolnih dejanjih, ki jih še sami ne razumemo, rabimo. Izziv nove evangelizacije je mišljen prav za tako stanje. Gre za nov val evangelizacije v prvotnem pomenu besede; da - kot prvič - govorimo: Jezus Kristus je bil križan, za nas je trpel in vstal od mrtvih. Prvi korak nove evangelizacije je korak v gorečnosti, navznoter: ko tisti, ki še verujemo, poglobimo in prečistimo svojo vero. Nova evangelizacija se začne dogajati, je dejal kard. Ratzinger, ko še ni bil papež, ko nehamo razmišljati o evangeliju in Cerkvi kot o velikem drevesu in se navadimo razmišljati o gorčičnem zrnu. "To je majhno, a resnično; ne rabi reklame, propagande, v njej pa je prihodnost", je dejal Cestnik. Seveda, proces bo dolg, ne bo šlo kar čez noč ne brez bolečin. Pravi čas pa je, da stopimo na to pot. In vendar, je še dejal pater, "vse manj me je strah prihodnosti". Demografi napovedujejo, da bo leta 2100 vsak drugi zemljan kristjan. "Povprečen kristjan v svetu je star manj kot 30 let, je temnopolt in je reven. Povprečen kristjan v Evropi je star več kot 60 let, je bel in ima avto". V zgodovini se je že večkrat zgodilo, da se je Cerkev "skrčila", šla navznoter, potem pa spet vzbrstela. Štandreški dekan Karel Bolčina je modro posegel v razpravo, ko je dodal, da se moramo resno zamisliti: "Če tradicija nima korenin in vsebine, naj kar propade, ker nas samo vleče v nepotreben prepad"! V splošni zmedi te dobe stoji torej Cerkev na pravem razpotju. Vse bolj je jasno, da vera ni plašč, ki si ga nadenemo v nedeljo zjutraj in kmalu nato odložimo na obešalnik. Kristjani ali smo ali nismo. "Ne moremo sedeti na dveh stolih”, je nedavno zatrdil eksorcist Marijan Veternik. "Bodi hladen ali vroč, ker če boš mlačen, te izpljunem proč", je pred leti pel priljubljeni kantavtor Andrej Šifrer, ki je parafraziral besede iz Apokalipse (Raz 3,15). Delegatom v Ogleju želimo, da bi brez omahljivosti, osvobojeni v Veliki noči in opasani z gorečnostjo znali ubrati pravo pot! Delegata SSk in EL na skupščini Euroepean Free Alliance Nova energija za boljšo Evropo Letošnja Generalna skupščina European Free Alliance (Evropska svobodna zveza), ki združuje politične stranke narodnih skupnosti v Evropski uniji, je potekala 23. in 24. marca v mestu Ljouwert (Leeuwarden) v frizijski pokrajini na Nizozemskem. Soorganizator je bila domača stranka FNP (Fryske Nasjonale Partij), ki zastopa frizijsko narodno skupnost na Nizozemskem. Zanje je bil to poseben dogodek, saj letos obeležujejo 50. obletnico neprekinjenega delovanja, ki se ujema tudi s prvim vstopom v frizijsko pokrajinsko vlado, s ciljem ovrednotenja frizijskega jezika, kulture in identitete. Med delegati članic sta bila tudi Julijan Čavdek in Sebastjan Trampusch, delegata stranke SSk, Slovenske skupnosti iz dežele FJk, in Enotne liste iz avstrijske Koroške. Skupno je bilo prisotnih več kot 150 udeležencev, ki so predstavljali 35 včlanjenih narodnih strank in gibanj iz vse Evrope. Na začetku zasedanja sta pozdrav prinesla predsednica frizijske stranke FNP Nynka Beetstra in komisar nizozemske kraljice John Jorritsma, ki ima vlogo predsednika frizijskega pokrajinskega parlamenta in vlade. Generalno skupščino je vodilo predsedstvo, v katerem so sedeli predsednik Efe Eric Defoort (Nieu-Vlaamse Alliantie - Belgija) in funkcionarja Gunther Dauven ter Eva Bidania. Zasedanje je potekalo v 30. letu delovanja Cerkev P. Štefan Kožuh je spregovoril o pomenu ljudskih misijonov: ta verski dogodek je nov začetek prerojenja združenja, ki se je v tem času strukturiralo v pravo evropsko politično stranko s sedmimi poslanci v Evropskem parlamentu. Od teh so štiri ženske in trije moški. Vsi delujejo v sklopu poslanske skupine "the Greens/EFA group" (Zeleni/Efa). V Bruslju, kjer ima Efa sedež, deluje tudi glavno tajništvo, ki vodi in koordinira dejavnosti ter spremlja delovanje posameznih članic. Ob generalni skupščini Efe je potekala tudi redna skupščina EFAy, ki združuje podmladke njenih članic. Na petkovem zasedanju je bil, poleg rednih in obveznih točk zasedanja, med temi odobritev letnega obračuna in proračuna, zelo pomemben začetek priprav na evropske volitve 2014, za katere si Efa prizadeva, da bi lahko prispevale h gradnji drugačne, boljše Evrope. To je, po mnenju udeležencev, mogoče le preko večjega prenosa kompetenc in odgovornosti na deželno in narodno raven. V pripravljalnih dokumentih je zapisano, da si EFA prizadeva za Evropo, ki bo dopolnjevala načelo subsidiarnosti in bo odprta do možnosti formiranja novih evropskih držav. Gre za Škotsko, Wales, Frizijo, Katalonijo, Galicijo in baskovske dežele. V tem smislu je zelo zgovoren moto letošnje generalne skupščine "Nova energija za boljšo Evropo". Tematika je bila obravnavana bolj poglobljeno v soboto zjutraj; obravnavali so točke, ki zadevajo gospodarstvo Mag. Branko Cestnik je govoril o stanju duha v Evropi, o novi evangelizaciji in perspektivah naše vere in družbo, energijo, poljedeljstvo in ribolov. Generalna skupščina Efe je v petek med potekom del pretresala več tematik. Najprej je bilo na vrsti sprejetje nove polnopravne članice, baskovske stranke Aralar, ki jo je predstavljal delegat Inaki Irazabalbeitia. Odobrili so nekatere predloge za statutarne spremembe. Te so bile potrebne za posodobitev in prilagoditev statuta novim časom. Delegati so obravnavali in volili osem predstavljenih resolucij, ki so zadevale različna področja in njihov vpliv na narodne skupnosti: volitve (nedemokratičnost volilnega vstopnega praga), vpliv krize na krajevne in manjšinske medije, procesi za neodvisnost narodov, upravljanje ozemlja (lokacija vetrnic elektrarn na veter, postavljanje visokonapetostnih linij, prevoza živali, izkopavanje rud), mirovni procesi (baskovski mirovni proces, arabska pomlad), davčne politike (davčna neodvisnost dežel in znižanje DDV-ja za mala podjetja). Sledilo je poročilo o aktivnosti EFAy, podmladka organizacije. Delegati na generalni skupščini so tudi podelili častno članstvo Sebasu Coliju (Eusko Alkartasuna) in Marti Roviri (Esquerra Republicana de Catalunya), za njun doprinos, tako v lastnih strankah kot tudi v tajništvu Efe. Posebna točka je zadevala uporabo narodnih jezikov v odnosu do javnih ustanov. Evropska poslanka Tatjana Ždanoka, pripadnica ruske narodne skupnosti v Latviji, je predstavila civilno iniciativo, preko katere bi se povečalo število jezikov, v katerih je mogoče sporazumevanje med državljani in evropskimi ter državnimi ustanovami. /stran 2 Deželni svetnik Igor Gabrovec je razčlenil težave glede udejanjanja obvez italijanske politike na Krasu •v, 29. marca 2012 Svet okrog nas NOVI GLAS Demokratska stranka in Slovenci Mladi za prihodnost iščejo protiutež Radio in televizijski sporedi Rai v manjšinskih jezikih Vlada zagotavljla uravnovešenje financiranja Prihodnje šolsko leto bo po vsej verjetnosti prineslo pomembne, za nas nepričakovane novosti, kot npr. obvezno učenje italijanske himne in vrednot italijanske ustave v vseh šolah ter določitev dneva italijanskega zedinjenja, ustave in zastave, zaradi zakonskega predloga Demokratske stranke iz leta 2009 in lanskega stranke Ljudstva svoboščin. Kako pa bo s spoštovanjem pravic narodnih manjšin, ki se ne istovetijo z italijansko identiteto? Zakonski osnutek o tem molči, tako kot molčijo razni predstavniki Slovencev. Senatorka Tamara Blažina namreč ni priložila zakonskemu predlogu Ljudstva svoboščin nobenega popravka ali dodatka. Ob učenju italijanske himne bi lahko naša predstavnica predlagala učenje slovenske himne na slovenskih šolah, tako kot učenje na šolah drugih manjšin tudi njihovih himen. Sprašujemo se tudi, na kakšen način bo potekal dan zedinjenja, ustave in zastave na slovenskih šolah, kako bodo naši dijaki to proslavljali in kako bo to dolgoročno vplivalo nanje? Eden izmed temeljnih ciljev slovenskih šol v Italiji naj bi bila vzgoja za krepitev zavesti o pripadnosti narodu in njegovi kulturi. Zato je pomembno, in pri tem se sklicujemo prav na italijansko ustavo, da se spoštuje naša različnost. Biti moramo pripravljeni in najti protiutež državnim ukrepom, ki morajo upoštevati tudi našo danost. Mladi za prihodnost vabimo zato slovensko senatorko, naj se čim prej poveže s predstavniki drugih manjšin v parlamentu in naj z njimi predlaga dodatek k zakonskemu osnutku, ki predvideva učenje italijanske himne v šolah vseh stopenj. Žalostno bi bilo namreč, da bi prihodnji rodovi ob obiskovanju naše šole poznali le italijansko himno, svoje pa ne. Glede anket Slori-ja o narodni pripadnosti v slovenskih šolah pa ocenjujemo, da so izdelane na tak način, da dijaka zavedejo in zmešajo, saj smo v tem prostoru vsi dvojezični, zato je tako vprašanje netočno zastavljeno in njegovo dejansko sporočilo je to, da je tukajšnji slovenski živelj dvojezičen in da narodna pripadnost v današnjem času nima več takega pomena. Upamo, da ni bil to namen predlagateljev ankete, da ga ne bi morda še kdo izkoristil za "preureditev" naših šol ali kak drug načrt... Če se je največ dijakov v Gorici in veliko število dijakov iz Trsta označilo za dvojezične, je na dlani napačna postavitev anketnega vprašanja: po vsej verjetnosti je Slovencev v Trstu 55% + 30% ti- ozemlju in da se skupno borimo za svoj obstoj in svoje pravice. Pa še misel o slovenski šoli: dvojezične šole ne gradijo narodne identitete, pač pa le znanje jezika; kdor se vpisuje v naše šole, ve ali bi moral vedeti, da se ne vpisuje v italijansko šolo, pač pa v slovensko, ki obstaja tu, da nam pomaga ohraniti identiteto sredi večinskega naroda. Vertika-lizacija slovenskih šol odvzema samostojnost posameznim šolam in združuje ravnateljstva, s posledično izgubo delovnih mest in s tem povezanim nižanjem storitve, ki jo lahko nudijo. Toliko bolj je to občutiti, če se to zgodi brez vsake protiuteži v za- stih, ki so se opredelili za dvojezične, v Gorici pa 19% + 55% tistih, ki so se opredelili za dvojezične. Številke bi v tem primeru bile drugačne in nekoliko spod-budnejše. Če so pa naše ocene zgrešene in je realnost res ta, ki jo predstavljajo ankete, bi pa, kot je že nekdo ocenil, lahko govorili o največjem povojnem in gotovo naj večjem kulturnem polomu za Slovence v Italiji. To bi namreč pomenilo, da so naše šole in institucije, društva, časopisi, gledališče in drugi kulturni domovi, krovne organizacije in vse stranke, v katerih se prepoznavajo Slovenci, zgrešile cilj v boju za preživetje in za posredovanje slovenskega jezika, kulture, čutenja. Da lahko vse to, kar obstaja slovenskega pri nas, brez večjih posledic zapremo, saj se je izvotlilo in postavilo na folklorno raven, in začnemo misliti na kaj drugega, ker je itak šlo vse po vodi, kljub ogromnim izdatkom za dosego nasprotnega cilja. Mladi za prihodnost upamo, da ni tako in da vsaj med mladimi še obstajata ponos in čustvo, da smo Slovenci prisotni na tem meno. Ko je Občina Trst privolila v odprtje sekcije vrtca v Dijaškem domu, so ostali svetniki vprašali: kaj pa dobijo Italijani za to? Kaj pa smo dobili mi kot manjšina in naše šole za vertikalizacije, na katere je veliko predstavnikov manjšine pristalo? Osebje? Denar? Nove ali popravljene stavbe? Da ne zaprejo šol, ki so mednarodno zaščitene? Prav je zato, da se poučuje slovenski jezik v italijanskih šolah, tudi zaradi velikega porasta števila italijanskih otrok v naših šolah, saj s tem tvegamo težave pri poučevanju in izgubo kakovosti. Če se naši dijaki ne prijavljajo več na razna tekmovanja za slovensko literaturo in jezik, je hudo. Pogovorni jezik na šolskih hodnikih je večkrat italijanščina. Ali nam je to všeč? Mladi za prihodnost pozivamo zato vse slovenske izvoljene predstavnike, naj se vsaj enkrat postavijo v bran naših šol in naj se zavedajo škode, ki nastaja. Tomaž Špacapan Deželni tajnik Mladih za prihodnost Mladi Slovenske skupnosti S1. strani Nova energija... Zadnja točka petkovega zasedanja je bila določitev lokacije Generalne skupščine za leto 2013. Za soorganiza-cijo se je prijavila južnotirolska Siidtiroler Freiheit, kar je bilo tudi sprejeto, tako da bo letni zbor Efe, čez leto dni, potekal v občini Meran. Med celotnim potekom skupščine je bilo veliko govora o Evropi in vlogi narodnih skupnosti v njenem okviru. Evropa in Evropska unija sta velik mozaik, v katerem je skrito še veliko potenciala. Prav v tem smislu je potrebno upoštevati načela narodne in deželne avtonomije ter subsidiarnosti med narodi in državami. Poudarek je bil tudi na procesih za neodvisnost. To je seveda zelo delikatna tema, ki jo je treba obravnavati glede na krajevni po- ložaj. Mirovni proces v baskovskih deželah je lahko zgovoren primer. Drugi primer zadeva Škotsko. Tam je na zadnjih volitvah s 44% zmagala stranka SNP (Schottisch National Party), ki je začela priprave na referendum za neodvisnost. Evropa torej niso le finance in državni proračuni, v njenem srcu se dogaja veliko več: kjer ni številk, so ljudje, narodi, njihova Deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec je v fazi sprejemanja finančnega zakona 2012 decembra sestavil in skupaj s kolegi različnih političnih skupin predložil resolucijo, s katero je Deželni svet pozival predsednika Dežele Renza Tonda, naj nemudoma intervenira v odnosih z rimsko vlado za zagotovitev neokrnjenosti finančnih dotacij za deželni sedež RAL Resolucija sloni na ugotovitvi, da odigrava krajevna struktura italijanske javne radio televizije neprecenljivo vlogo na področju uveljavljanja jezikovne in kulturne raznolikosti naše dežele. Napovedano zmanjšanje finančnih dotacij bi namreč postavilo pod vprašaj Paolo Peluffo y ohranitev sedanjih razsežnosti programov v slovenskem jeziku, kot tudi onemogočilo vsako razvojno vizijo. Jasno je, da bi po- manjkanje finančnih sredstev zadušilo tudi pričakovane programe v furlanskem jeziku. Predsednik Tondo se je že v drugi polovici januarja obrnil na državnega podsekretarja pri predsedstvu italijanske vlade Paola Peluffa, ki je v Montijevi vladi zadolžen za omenjeno tematiko. Podsekretar Peluffo je v odgovoru predsedniku Tondu zagotovil, da potekajo dogovarjanja med vlado in podjetjem Rai s ciljem, da evidentirajo potrebne dodatne finančne dotacije, ki naj v dogovorih o sporedih v manjšinskih jezikih omogočijo spoštovanje sprejetih obveznosti in torej dostojen nivo načrtovanih radio-televizijskih sporedov. Pismo deželnemu odborniku De Anni Naj se rešijo vsa nerešena vprašanja! Spoštovani gospod dr. Elio De Anna Deželni odbornik za kulturo in predsednik Deželne posvetovalne komisije za slovensko jezikovno manjšino Trst Spoštovani gospod predsednik! Na eni zadnjih sej Deželne posvetovalne komisije za slovensko jezikovno manjšino, ki ji predsedujete, ste sporočili, da nameravate pred iztekom mandata sedanjemu deželnemu svetu sklicati Deželno konferenco za zaščito slovenske manjšine v naši deželi. Pridružujemo se Vaši iniciativi, jo pozdravljamo in bomo za njen vsestranski uspeh žrtvovali vse svoje moči v prepričanju, da bomo lahko le skupaj objektivno in pravično prebrodili velike težave, ki danes tarejo slovensko narodno skupnost v Italiji. V začetku prihodnjega leta bomo praznovali petdesetletnico sprejetja s strani parlamenta po- sebnega statuta za deželo Furlanijo Julijsko krajino in nato volitve za prvi deželni svet (1964), kar je za nas velike zgodovinske pomembnosti. Dežela FJK je namreč nastala prav zaradi prisotnosti slovenske narodne skupnosti v njenih mejah in to zgodovinsko dejstvo predstavlja tudi veliko odgovornost, ki jo imamo vsi, do prebivalstva slovenske manjšine, ki živi vzdolž meje od Trbiža na Videmskem do Milj na Tržaškem. Člen 3 deželnega statuta se tako naravno ujema s členom 6 državne ustave in tudi z raznimi mednarodnimi pogodbami in zavezami. Prav tako živijo v mejah naše dežele še druge manjšine, kot sta furlanska etnična skupnost in manjšina nemško govorečega prebivalstva. Nedvomno mora biti na Deželni konferenci za slovensko manjšino, ki jo nameravate sklicati še letos, govor tudi o kvaliteti vsesplošne dejavnosti slovenske na- Povejmo na glas rodne skupnosti v deželi FJK kot tudi o objektivnem financiranju s strani dežele kulturnih, športnih, verskih, socialnih in dmgih dejavnikov, ne smemo pa pri tem prezreti celotnega zgodovinskega razvoja, ki vidi v povojnem obdobju problematiko slovenske narodne skupnosti v ospredju zanimanja političnem dmge stvarnosti. Želimo, da bi pod Vašim cenjenim vodstvom deželna konferenca za slovensko narodno manjšino natančno, zgodovinsko in objektivno analizirala našo splošno tematiko in da bi končno našla zadovoljiv odgovor na vsa še nerešena vprašanja, ki zadevajo slovensko narodno skupnost v Italiji. V prepričanju, da boste omenjeno konferenco sklicali in vabili nanjo v tem duhu in v teh smernicah, Vas najlepše pozdravljamo Člani komisije za slovensko manjšino Drago Štoka - redni član Janez Povše - redni član Riccardo Ruttar - redni član Michele Coien - redni član Walter Bandelj - nadomestni član Julijan Čavdek - nadomestni član Dr. Drago Štoka Predsednik SSO identiteta, zgodovina, jezik, kultura; morda je to nekoliko lepši obraz naše stare celine. JČ Brez socialne d C e je kakšno obdobje zares osredotočeno na etiko, potem je to postni oziroma predvelikonočni čas. To sploh ne slučajno, saj "vesela novica" človeka nagovarja, naj se opredeli za dobro in v kar največji meri za dobro, če hoče biti deležen trdne srečnosti in resničnega smisla. Naj se torej odločimo za etiko, ki seveda ni dobro zgolj zame, ampak tudi za druge, terna ta način preobrazimo in dopolnimo sebe ter skupnost oziroma dmžbo, v kateri živimo. In kot vsakdo želi biti srečen in vsakdo želi okusiti smisel, brez katerega se vse stvari slej ko prej izvotlijo, tako se zdi pot do omenjenih dveh blagrov absurdna: delati dobro za drugega, delati dobro za druge in ne zgolj zase? Da bi skrbel zase in istočasno še za druge, naj torej ne bi skrbel zgolj zase? Kaj ni v tem predlogu nekaj porogljivega in s tem uperjeno zoper mojo korist? Tako smo ponovno pri večnem prepletu materialnega in duhovnega v človeku, kjer se materialno v nas bori samo zase in je nenehno v skrbi, da bi mu sočlovek kaj odvzel in ga prehitel, duhovno pa vidi tudi druge in jih upošteva, zato se z njimi ne bori, ker se zaveda, da jih potrebuje in da brez njih ni rešitve. In koliko je v človeku materialnega in koliko duhovnega, se vidi tudi v širši skupnosti, se vidi v družbi. Še več, koliko je v človeku materialnega in koliko duhovnega, se vidi v družbi tam, kjer govorimo o sociali oziroma socialni državi. Večja ali manjša uresničitev socialne države in opredelitve zanjo je najotipljivejši pokazatelj tega, ka- teremu idealu smo privrženi, materialnemu ali duhovnemu, se pravi etičnemu. Socialna država je namreč do te ali one mere udejanjena skrb za ljudi v stiski oziroma za tiste, ki potrebujejo pomoč za svojo temeljno varnost. To so otroci in z njimi družine, to je šola, to je šolstvo nasploh, to so ostareli ljudje, za katere je treba poskrbeti, to so delovna mesta, to so ne nazadnje vsi, ki zbolijo, torej bolnišnice, zdravstvo, to so vsi tisti, ki jih pesti revščina - vse to je, poenostavljeno rečeno, socialna država. Njena raven je odsev skupinske človekove etike, torej stremljenja za dobro vseh, ki so pomoči potrebni. In prav v zadnjem obdobju, recimo vsaj v zadnjih desetih letih, se je skrb za socialno državo zmanjšala in se še zmanjšuje, kar potrjujejo statistike in izvedenci. To pomeni, da zaradi teh ali onih razlogov materialno v človeku spet dobiva krila, vse bolj zaseda položaje in potiska v ospredje kriterij materialnega dobička, ki ga socialna država seveda ne prinaša. Namesto da bi človek okrepil duhovno v sebi, torej nesebična zadoščenja, se vse bolj opredeljuje za materialna zadoščenja in potiska etiko ob rob, da ima ta vse manj vpliva. Kako je kaj takega mogoče, to je osrednje vprašanje. Kako je mogoče, da je človek po dva tisoč letih, ko mu je bila oznanjena srečna pot, še vedno tako usidran v materialnih dobrinah in kako da ga duhovno in etično več kot toliko ne razveseljujeta? Smo res tako daleč od dobrega? Očitno res. Janez Povše POGOVOR P. Štefan Kožuh Poslušajmo... z branjem Misijon ni konec, temveč nov začetek prerojenja Med ljudskim misijonom v Rojanu pri Trstu je p. Stefan Kožuh, provincial slovenskih kapucinov, predaval vernikom v rojanskem Marijinem domu o Češčenju evharistije. Ljudski misijon je izreden duhovni dogodek oziroma, kot nam je p. Kožuh poudaril, je "nov začetek prerojenja..." Ali bi lahko našim bralcem posredovali nekaj osebnih življenjskih podatkov? nah najprej obujam tole: ko se v župniji 'zgodi' misijon, pomeni, da se je tamkajšnja verska skupnost na ta dogodek dalj časa pripravljala. Obdobje dveh tednov rojanskega ljudskega misijona, ko se ljudje odzivajo oznanilu, pomeni v bistvu neki finale prehojene duhovne poti. Misijon ni konec, temveč nov začetek prerojenja. Misijon je klic k prenovljenemu, še bolj zavzetemu življenju iz vere v Jezusa Kristusa. Moj namen je prav ta, H Po rodu sem iz Gorenjske, sedaj sem v našem bratstvu v Škofji Loki. Zgodaj sem vstopil v samostan. Po osnovni šoli sem gimnazijo obiskoval že kot kandidat za vstop v red bratov kapucinov. Po gimnaziji in nujnem vojaškem roku sem šel v noviciat. To obdobje sem preživel v Škofji Loki. Pet let sem študiral v Ljubljani, naredil večne zaobljube, podiplomski študij pa opravil v Rimu, nato sem postal duhovnik. Takrat sem začel svoje poslanstvo, ki je bilo večinoma usmerjeno v vzgojo znotraj reda: spremljal sem pripravnike - postulante in novince. Pot me je nato za štiri leta vodila v Rim, kjer sem opravljal vlogo tajnika Generalnega urada za permanentno formacijo v našem redu. Bila je lepa in zanimiva izkušnja, ki mi je dala dragocen vpogled v mednarodno podobo kapucinskega da spregovorim o Jezusu, ki prihaja med nas v evharistiji. S kakšnimi tematikami, iztočnicami je potrebno danes nagovarjati družbo? Govorimo o vernem delu družbe, a ne samo o njem. Lepo mi je obrazložil p. Gianni, ki vodi italijanski del ljudskega misijona v Rojanu, da bo evharistično češčenje v tem obdobju na trgu pred domačim svetiščem. Jezus na tak način izstopi iz cerkve in gre med ljudi. Danes moramo storiti ta pogumni korak, da gremo naproti človeku, kot je to počenjal Jezus Kristus. Sporočilo ne sme biti torej sterilno, zaprto, ampak aktivno in tudi provokativno. Ali bi nam lahko na podlagi vaše izkušnje povedali, kakšna je podoba Jezusa Kristusa med sedanjimi verniki? Jezus je vselej navzoč, vedno je prisoten v duhu vernih ljudi, reda. Ko sem se vrnil domov, so me bratje leta 2008 izvolili za provinciala slovenskih bratov kapucinov. S kakšnimi pričakovanji ste prišli med rojanske vernike? V takih misijonskih okolišči- dali same sebe na razpolago. Pred nedavnim sem bil v Trbovljah, ki velja za levičarsko okolje in kjer vera ni močno prisotna: bratje pa so mi presenečeno povedali, da je tamkajšnje versko občestvo, čeprav majhno, zelo živo. To odprtost, ki sem jo občutil na svoji koži med obiskom v Trbovljah, lahko celo tipaš... Živimo v obdobju, ki ga močno zaznamujejo učinki finančno-gospodarske krize izpred nekaj let. Težavne okoliščine so prisotne vsepovsod, množijo se tudi v Sloveniji. Kako se je verski čut zaradi tega spremenil? Rekel bi, da se ta odnos do vere in verskega spreminja. Verjamem, da smo priča nekemu procesu očiščevanja. Potrošništvo je sicer preplavilo človekovo razmišljanje in se je usidralo tudi na duhovnem področju, češ da Boga ne potrebujemo in ga raje puščamo nekje v ozadju. Sodobni mit vsedo-segljivega pa se polagoma ruši: človekova pozornost se bo po naravni poti ponovno usmerila v iskanje tistega bistvenega, ki je bilo doslej zanemarjeno. Bog čaka na priložnost in dopušča tek tega časa, ki pa - upamo - ne bo prinesel hujših pretresov. Verjamem, da človek potrebuje neko očiščevalno dobo, zato da bi zaslutil trdnost in zdravilnost Njegove navzočnosti ter smisel našega življenja, ki nam ga lahko samo On daje. In še osebna nota: kaj vam pomeni biti misijonar? Najprej pomeni biti Kristusov, biti oseben Jezusov prijatelj. Po svojih skromnih močeh poskušam živeti ta osebni odnos z Jezusom in ta odnos poskušam deliti z drugimi. Tisto, kar se me osebno dotakne pri Jezusu Kristusu, sta Njegova beseda in navzočnost med nami v evharistiji. Moje srce jena razpolago Jezusu, da nagovarja srca ostalih ljudi. To pomeni živeti polno vero; golo znanje iz knjig je preprosto premalo, ni prepričljivo. Doživeti moramo proces ponotranjenja Božje besede, življenja z Bo- čeprav ga nekateri držijo na določeni distanci. Zato Jezus ne zaživi, ni odločilen element njihovega življenja. Hvala Bogu pa še vedno srečujem ljudi, ki so Jezusov klic postavili na prvo mesto in somu dejansko gom, iz Boga, ki pričuje. Ne dajem torej jaz, Gospod je, ki govori preko mene. Jaz preprosto gojim darove, ki mi jih je Bog dal, in z njimi stopam v srce človeka. IG POGOVOR Andrej ka Možina Vsakdo naj najde svojo glasbeno pokrajino" W < Ta teden smo si glasbeno poslušalnico Novega glasa zamislili v drugačni, razširjeni in poglobljeni obliki. Dolžnost! Konec preteklega leta smo namreč v našem kulturnem 'bazenčku' dočakali nov studijski izdelek domače ustvarjalke, ki pa zveni in deluje široko, odprto. Andrejka Možina je diplomirana čelistka in pevka iz Trsta, ki je pred kratkim s kvintetom izdala drugi samostojni plošček Zarja pri založbi Cat sound records. Leta 2010 je bila nominirana na natečaju Zlato zrno. Poučuje violončelo in petje na različnih glasbenih inštitutih, je umetniški vodja in pedagog na jazzovskih workshopih, ki jih redno prirejata Glasbena matica in Festival kitare Kras. Z mlado glasbenico smo prijetno pokramljali in izvedeli marsikaj. "Zarja" je tvoj drugi avtorski izdelek. Se v njem dvigujeta nova svetloba, nov veter v tvojem umetnikovanju? Kaj lahko pričakujemo v novem dnevu Andrejke Možina? Plošča Zarja, ki je izšla v novembru 2011, je moj drugi povsem avtorski izdelek. Vsebuje jazzovske skladbe, ki so nastale v obdobju moje specializacije iz jazza na konservatoriju G. Tartini v Trstu. Za ploščo sem napisala skladbe, aranžmaje, v njej odpela, odigrala na čelo in jo producirala. Moj avtorski prvenec je bila sicer drugačna plošča z naslovom Zasul si me z zvezdami (petje, glasba, aranžmaji in producentsko delo), ki je izšla pri ZTT leta 2006 in vsebovala uglasbitve poezij različnih slovenskih pesnikov v stilu šansona in popevke. Poleg dveh avtorskih projektov pa so moja glasba, aranžmaji ali igranje objavljeni na različnih ploščah, denimo na Jazzon VII in VIII novomeške založbe Goga, na kompilaciji Festival slovenskega šansona 2009 (ZKP RTV), violončelo pa sem snemala še na treh drugih izdajah. Kdaj so skladbe nastajale oz. kaj je potrebno, da se v tebi rodijo nova zamisel, fraza, tema? Mislim, da spada komponiranje v moj vsakdanjik. Vedno zapisujem zametke tem in linij, ki se ob pravem času prelevijo v konkretnejšo idejo, na kateri potem gradim dalje. Nedvomno mi dajejo velik vzvod za ustvarjanje potovanja, srečanja in pogovori z drugimi glasbeniki. Vedno izhajam iz zasedbe, ki jo imam na razpolago, in skušam upoštevati (tehnične) značilnosti svojih glasbenikov, kakor tudi njihov osebni značaj. Moj pristop h komponiranju je precej zapleten, rabim predvsem veliko časa in umirjenosti, da iz zametkov izdelam dokončno skladbo. Prav vse si poskušam natanko predstavljati že vnaprej in napisati celoto, ki si jo zamišljam. Predstavljaš se v kvintetu. Kdo ti v tej plošči stoji ob strani in ali je to tvoja stalna, koncertna zasedba? V zadnjih štirih letih veliko sodelujem z glasbeniki, ki tudi igrajo na plošči. To so Sebastiano Frattini iz Tržiča na violini, iz Padove prihaja Nicola Privato s kitaro, Rosa Bmnello izMoglia-na Veneta igra kontrabas, na bobnih pa preigrava Igor Checchini izMester. Zasedba je zelo atipična in zdi se mi, da predstavlja zvočno sintezo moje študijske poti, torej mešanja klasike in jazza. Mislim, da je o zvočni podobi Zarje in mojem pristopu h glasbi najbolje napisal Klaus Gesing v predgovoru k plošči. Violončelo je šarmantno glasbilo. Kaj ti omogoča s skladateljskega, kaj pa z izvajalskega vidika? Violončelo je inštrument, ki se vedno bolj uveljavlja v jazzu in zabavni glasbi nasploh, ker vsebuje toplino, izjemen obseg in veliko pale- to tehničnih možnosti in efektov. Ko sem načrtovala projekt, sem si kot cilj zadala to, da uporabim čelo v različnih vlogah. Kot melodični, harmonski, ritmični inštrument. Ta koncept razvijam tudi v novih skladbah, ki bodo zagledale luč na naših poletnih koncertih. Poleg tega pa sta mi velik izziv predstavljala sočasno petje in igranje na čelo! Jazz je lahko marsikaj. V tvojem zrem pokrajino nordijske prostranosti, ki odmeva v premišljeni, trezni srednjeevropski obliki. Na kaj se opiraš in kam gledaš v svojem glasbenem delu? Mislim, da je prav, da si vsak poslušalec zamisli osebno pokrajino ob poslušanju skladb. Sama vidim v Zarji marsikaj: južnoameriške pokrajine v skladbi The gold rush, ki je nastala po črtici Osvalda Soriana, skladba Gladež poteka v ritmu neizpovedane milonge, uporabljam tudi "narodni" element v temah The gold rush in Bulgur. Mogoče je prisoten res "nordijski" sound a la1 Bjork, da se razumemo, v "zimskih " poezijah izpod peresa Alenke Rebula Tuta (December) in Irene Žerjal (Sneži), malo bolj bolesten rockovski pristop pa se sprosti v Opoju. Velik delež pri vseh skladbah ima nedvomno sodobni evropski jazz, predvsem v metriki oz. v uporabi nepravilnih taktovskih načinov. Mislim, da je elementov veliko, skupni imenovalec pa je posebna zasedba z zvočno podobo. Si tudi pedagoginja na Glasbeni matici. Kakšna so zadoščenja na tem področju? Učim čelo in jazz petje na treh šolah: na Glasbeni matici v Doberdobu in Trstu, na Artemu-sica v Trstu in na Glasbeni šoli v Ilirski Bistrici. Dela je res veliko, so pa tudi zadoščenja, predvsem s tistimi učenci, ki dobro napredujejo in postajajo dobri glasbeniki. Prav tako je tudi s tistimi, za katere veš, da bodo ne glede na izrecno glasbene rezultate postali in ostali veliki ljubitelji glasbe in kritični poslušalci. Tako na "Zarji" kot z učenjem se ukvarjaš z jazz petjem. Zakaj je toliko dobrih instrumentalistov in tako malo solističnih pop ali jazz pevcev/pevk? Pevci so velikokrat le pevci, mogoče dobri vokalisti, talentirani, pa velikokrat brez velikega glasbenega znanja. Tisti pa, ki so ob tem tudi izučeni in so glasbeniki v pravem pomenu besede, nimajo kaj zavidati dobrim instrumentalistom. Na koga ciljaš z "Zarjo"? Kakšni so vtisi v teh mesecih po izidu in kaj nam pripravljaš v bližnji prihodnosti? Zarja je plošča, ki lahko pritegne tako ljubitelje jazza kot tudi zabavnejših zvrsti, predvsem zaradi dominantne električne kitare, pa tudi poslušalce resne glasbe, zaradi zvočnosti godal in premišljenosti aranžmajev. No, vsaj upam, da je tako! O Andrejkini "Zarji" je spregovoril celo slavni nemški saksofonist, bas klarinetist in skladatelj Klaus Gesing, rekoč: "Veliko stvari lahko odkrijemo v teh skladbah". Odkrijte v njej osebno pokrajino in si ploščo privoščite v knjigarnah in trgovinah s ploščami v Italiji in Sloveniji ter preko internetnih portalov Itunes in cdbaby. com. Jernej Šček ■y tt • . • • • “j NOVI Kristi am m družba glas Pojdimo v Porčinj na romanje! Čaka nas "Marija žanjica // ojdimo v Lurd! Ne I -J v francoski, ampak J. v ta naš slovenski Lurd v Porčinju, pri Čedadu, k "Mariji žanjici", tako imenovani, ker se kaže s srpom v roki, kakor tistega septembra leta 1855, ko se je prikazala mali slovenski deklici in se je z njo "po naše", prav po domače, tako kot se zdi še nikjer, z njo pogovorila". Vabilo, ki ga je naslovil slovenskim vernikom ob blagoslovitvi križa pri oltarju in obnovitvenih del v poznogotskem prezbiteriju, ki ga je leta 1477 zgradil slovenski mojster Andrej iz Škofje Loke, p. Ciril Čarga ponavlja ob slovesnosti, ki bo v soboto, 14. aprila, in je na začetku romarske sezone namenjena slovenskim vernikom iz Benečije, Posočja in od vsepovsod. Ob 10. uri bo sveta maša, ki jo bo daroval msgr. Dionisio Mateucig, rektor višar-skega svetišča, ki stoji kakor Porčinj na stičišču jezikov in kultur. Slovenski verniki bodo imeli priložnost poznati edinstveno zgodovino prikazovanj Device Marije slovenski deklici, desetletni € Terezi Dush. Kot beremo v tiskanem spominčku, ki ga bodo darovali slovenskim vernikom, se je 8. septembra 1855 Devica Marija prikazala v dolini Porčinja mali desetletni Teresi Dush in ji zaupala nalogo, naj vsem ljudem posreduje sporočilo: "Posvečujte praznike in ne preklinjajte, pokorite se in spoštujte post in be- denje ter dobro molite sv. rožni venec". Deklici ljudje niso verjeli, tako ji je Mati Božja med tretjim videnjem v župnijski cerkvi vtisnila na hrbtno stran desne roke "majhen križec, kakor da bi bil iz lesketajočega se zlata". Ko so videli to znamenje, so ljudje končno verjeli in so začeli opravljati vsa Marijina "priporočila". Vidkinja pa je med drugim videnjem prejela od Marije tudi tajno sporočilo, ki ga je ves čas skrbno varovala in ga odnesla s seboj v grob. L. 1856 so jo sprejeli v žensko sirotišnico, zavod svetega Luigija Scrosoppija v Vidmu. Kasneje je v njej dozorel Božji klic k redov-ništvu, vendar so jo velike težave ovirale pred dokončno odločitvijo. Leta 1864 ji je "Mati Božja iz nebes" med ponovnim videnjem razblinila vse dvome in jo opogumila, naj vstopi v Skupnost redovnic Božje previdnosti (Congregazione delle Suore della Provvidenza). Istega leta je bila 7. avgusta sprejeta med kandidatke, 19. marca 1867 pa so jo sprejeli v noviciat. 14. septembra 1868 je postala redovnica in prejela od duhovnika Luigija ime Maria Hozana. Njena naloga je namreč bila vekomaj "hvaliti" Mater Božjo, ki jo je "tako ljubila, varovala in podpirala s prav posebno milostjo". Umrla je v Vidmu 16. avgusta 1870, ko še ni dopolnila 25 let, in je že veljala za svetnico. S časom je zgodba o prikazovanjih Device Marije v Porčinju šla v pozabo, a domačini so ohranili spomin in le naprej hodili molit rožni venec v dolino, kjer so zgradili kapelico. V zadnjih letih je župnik v Skednju (TS) g. Carlo Gamberoni začel raziskovati in pisati o tem čudežnem dogodku, medtem ko se je domači župnik msgr. Vito Ferini s podporo takratnega videmskega nadškofa msgr. Alfreda Battistija trudil, da bi se sporočilo Matere Božje iz Porčinja poznalo in širilo. Slovenski verniki se moramo zahvaliti p. Cirilu Čargi, ki se že leta trudi, da bi se zgodba o prikazovanjih Matere Božje slovenski deklici poznala v Sloveniji in med zamejskimi Slovenci. Pri Celjski Mohorjevi nabor petih strokovnih del Za boljše poznavanje slovenske sakralne dediščine Pri Celjski Mohorjevi družbi so izšle novosti s področja slovenske sakralne dediščine - Mašne in svetne ustanove na Kranjskem 1892 do 1960 Jožeta Mačka, Romanje in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem Metode Kemperl in zvezka iz zbirke Leksikon cerkva na Slovenskem, ki ju je uredil Luka Vidmar, ter delo Izviri meništ-va Davida Movrina. Mašne in svetne ustanove na Kranjskem 1892 do 1960 je peta in hkrati zadnja Mačkova knjiga iz serije od leta 2005 izdanih monografij. Vsebinsko je razdeljena na dva dela. Prvi prinaša zgodovinski pregled in oblikovanje duhovnih in svetnih objektov, drugi, ki predstavlja glavnino knjige, pa zajema podrobne opise mašnih in svetnih ustanov pri cerkvenih enotah Ljubljanske škofije. Knjigo uvaja avtorjev predgovor, sklepajo pa jo povzetka v slovenščini in nemščini ter krajevno kazalo. Knjiga Izviri meništva, podna-slovljena Življenje svetega Antona in življenje svetega Pahomija, prinaša dvoje temeljnih besedil za razumevanje meništva in nje- govih korenin. Kot je na novinarski konferenci dejal Movrin, prevajalec in avtor spremne besede h knjigi, je bil življenjepis novo definicijo meniškega gibanja, saj opisuje nastanek samostanov. Pahomij, sicer generacijo mlajši od Antona Puščavnika, Dekanija Rogatec Dekanija Braslovče Romanje in romarske cerkve ij. in 18. stol. v Sloveniji 5,1 Sffll svetega Antona Puščavnika v pozni antiki "bestseller" in velja za knjigo, ki je zasukala zgodovino meništva. Raziskovalci si Antonovo potovanje v puščavo in asketsko življenje razlagajo kot pot domov, na kateri se Anton srečuje z demonskimi distrakci-jami, katerih podobe so po toliko stoletjih lahko bralcem tuje in strašljive. Pahomijev življenjepis pa po drugi strani prinaša paradoks, v puščavo ni šel zato, da bi bil sam, temveč zato, da bi tam ustanovil skupnost. S Pahomij evim življenjepisom je tako krog sklenjen - če se je Anton umaknil iz civilizacije v puščavo, se je Pahomij umaknil iz puščave v skupnost, je še dodal Movrin. Po besedah recenzenta knjige Mirana Špeliča oba življenjepisa sodita v zakladnico svetovne književnosti, poleg tega pa odpirata pot duhovnosti, ki "še danes nagovarja človeka postmoderne in znanstveno-tehnične družbe". Kemperlova, avtorica dela Romanje in Romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem, se je pri svojem znanstvenem raziskovanju časovno in geografsko omejila na območje Gorenjske z Ljubljano. Prvič v zgodovini raziskovanja romarskih cerkva je postavila razmejitvene kriterije, po katerih je definirala pojem romarske cerkve. Pri tem si je pomagala s številnimi arhivskimi viri. Knjiga je razdeljena na analitični del in katalog, v katerem je popisanih 94 romarskih cerkva s podatki o opremi, njihovem namenu, romarskih shodih in načinu gradnje. Kemperlova je delo opisala kot morda najbolj analitično, sistematično obravnavo romarskih cerkva na Slovenskem. Vidmar pa je v sodelovanju s Kemperlovo in Dejanom Zadravcem izdal 12. in 13. zvezek Leksikona cerkva na Slovenskem. Zvezka zajemata umetnostno dediščino cerkva Dekanije Braslovče in Dekanije Rogatec v sliki in besedi. Večina popisanih sakralnih objektov je srednjeveškega izvora, poleg njihove lege in zgodovine pa so podrobneje opisane tudi značilnosti notranjščine posameznih cerkva, kot so oltarne table, freske in kipi, ter umetniki, ki so dela ustvarili. Filip Terčelj - član škofjeloškega profesorskega ceha Kaplan pri sv. Jakobu v Škofji Loki: 1917-1921 Zanimiva je primerjava razmer na Goriškem: iz zapisa Gorečnost za tvojo hišo me poživlja, (Nadpastirju ob srebrnem jubileju, Gorica, 25.3.1931, str. 40-44) izpod peresa Filipa Terčelja leta 1931 ob srebrnem jubileju nadškofa Sedeja tu povzemam. Bistvo je, da je bila ob vpoklicanih, mrtvih, pogrešanih, vdovah in sirotah Goriška, ljudstvo z duhovniki in z najvišjimi predstavniki Cerkve vred zaradi fronte izseljena: semenišče s škofom je našlo pribežališče v samostanu v Stični, ljudi, ki so desetletja mirno živeli na domači grudi, so raztepli na vse strani in jih namestili v lesenjače, kjer so preživljali turobne dneve beguncev, vse prej kot prijazno sprejetih od 'lubih' Slovencev! Po vojni pa je bila Goriška, s cerkvami vred, ne le sestradana in izpraznjena, ena sama ruševina. Med vojsko je Terčelj ljudem pomagal s pisanjem neštetih prošenj za dopuste, odpuste, oprostitve, za sprejem pohabljenih. Ogromno delo je opravil s pomirjevanjem ljudi. V Škofji Loki je vojska pustila ogromno pokopališče, v mladini naduto surovost, kletev, grdo govorjenje, pijančevanje, ponočevanje, razuzdanost, škodo v zakonskem življenju, zvabila nekaj deklet za vojaki na tuje. Večina žena in deklet je, kot piše, ohranila celovitost in urejenost življenja, ko so se hranile v sv. zakramentih. Poročila leta 1920 nadaljuje z uspehi. Prejemanje svetih zakramentov se množi. Stanje se izboljšuje. Skrbi za telo pridružuje duhovščina skrb za dušo z duhovnimi vajami, s poukom v Marijini družbi, z delovanjem prosvetne zveze. Kaplan Filip Terčelj je intenzivno razvijal telovadno-kulturno-društveno dejavnost Orlov in Orličev, gledališko in knjižnično Vizija vere v prihodnosti Verski pluralizem Evrope Pritegnilo me je predavanje z zgornjim naslovom, ki ga je imel dunajski študentski duhovnik dr. Helmut Schuller. Avtor je bil najprej predsednik avstrijske Caritas. Od leta 1995 do 1999 generalni tajnik dunajske nadškofije, po štrbunku s peščico cerkvenih veljakov v nadškofiji, pa je bil "zaradi ljubega miru" imenovan za študentskega duhovnika, prav tako na Dunaju, kjer je zelo cenjen in tudi iskan! Začel je: "Kakšne bodo razmere v Evropi leta 2030"? "Predvsem bo to čas, ko bodo socialne razmere zelo napete. Dohodki bodo minimalni, in to v škodo večine prebivalcev. Evropske vlade bodo primorane varčevati, to varčevanje pa bo najbolj opazno pri socialno šibkih. Zato bodo nastajali politični spori in lažna strankarska obljubljanja, ki so značilna, da si nekdo zagotovi oblast". Takšna naj bi bila zunanja podoba Evrope. Kaj pa Cerkev in vera? “Vera kot tudi človekova duhovnost se bosta razvijali v najrazličnejše smeri. Smer, ki bo zagovarjala ponotranjenostvere, bo zajela predvsem bogatejši sloj, s tem se bodo ti približali ostankom, ki bodo ostali od velikih evropskih Cerkva. Te ne bodo več imele v lasti monopola nad vero in duhovnostjo Evrope. Njihov čas se je iztekel. Ukvarjali pa se bodo še naprej z vprašanjem edinosti -ekumenizmom - v prepričanju, da bi do tega prišlo v nedogled-nem času, saj se bodo veliko ukvarjali z medreligijskim sodelovanjem". Na drugi strani pa bo velika večina verujočih imela čisto drugačno versko prakso, ki bo vsled sile ekonomskega pritiska sprejemala neko obliko sedanje teologije osvoboditve, ki je blizu socialno šibkim, z močnim uporom do bogate vladajoče družbe. Tako bo naraščalo število "verskih komponistov", to so ljudje, zduženi v skupnosti, ki svoje duhovnosti ne vežejo več v eno vero (religijo), ampak jo črpajo iz več religioznih in duhovnih tradicij. Tega ne bodo delali samo iz protesta do ene Cerkve, pač pa jim bo to blizu predvsem zato, ker se bodo okrepili stiki s prišleki ne samo iz vodilnih evropskih držav, pač pa tudi s tistimi verujočimi, ki so v Evropo prišli z drugih celin in čutijo v sebi željo po verskem izražanju. Takšne verske skupnosti bodo gojile predvsem verski pluralizem, ki bo skupek najrazličnejših verskih sporočil in bodo imele zelo močno versko sporočilo, ker to, v kar bodo verovale, bodo tudi z verskim sporočilom iskreno živele! Dva različna pogleda na versko prihodnost Evrope, o katerih so predvsem prepričani verski sociologi v srednji Evropi. Če pa se zavedamo, da je in bo še naprej vodil zgodovino človeštva Bog, potem ob vsem tem lahko zastavimo vprašanje: "Bo Bog to dopustil? Saj verujoči vanj verujejo"! Lahko pa se tudi zamislimo: "Kaj, če je takšna vizija vere, kot jo napovedujejo evropski verski sociologi, Božji namig, ali celo poseg v zgodovino odrešenja Evrope"? Odgovor bo pokazal čas! Ambrož Kodelja dejavnost. Mlade je dodobra razmigal, ko jim je odpiral možnosti zdravega druženja in služenja Bogu in bližnjemu zlasti dela v organizaciji za uboge, Dobrodelnost, za mestne, primestne in za okoliške ubožce in v bolnišnicah. Proti bedi in pomanjkanju se je boril s prošnjami za podporo revnim. (Drganizirali so Konzum. V Škofji Loki je tako Terčelj pustil pečat svoje ljubeče osebe, ko je srca Bogu odpiral v molitvi, v mašni daritvi, s pesmijo, s sočutjem in z neutrudnim delom za dobrobit zlasti najbolj revnih, ko jih je s pomočjo škofjeloških deklet in žena umil, obul in oblekel, nasitil, zanje zopet usposobil delovanje Špitala, mestne ubožnice, jo počlovečil in izročil v oskrbo trem sestram iz reda grofice Auersperg, ko je ubožnici zagotovil zaslombo v organizaciji Dobrodel- F ■ - z'* I l Anmmir UIH Kratke V baziliki Marije Pomagaj na Brezjah / Molitev za mučenca Filipa Terčelja V sredo, 14. marca, je bila na Brezjah dopoldanska maša, posvečena molitvi za mučenca Filipa Terčelja. Mašo je daroval pater Bogdan Rus ob somaševanju duhovnika Rudija Tršinarja. Uvodoma je pater Rus orisal Terčeljevo trnovo mučeniško pot, ki se je usodno končala 7. januarja 1946 z zahrbtnim ubojem v globeli pod obronki Porezna. Množica romarjev, ki se je tega dne zbrala v svetišču brezjanske bazilike, je z lepim petjem obogatila bogoslužje. Za orgelsko spremljavo je poskrbela stalna organistka bazilike Alona Zorina. Ob koncu maše so opravili še molitev za poveličanje mučenca Filipa Terčelja. / Anton Sedej Razstava velikonočnih pirhov v Frančiškanskem samostanu na Sveti Gori Frančiškanski samostan Sveta Gora vabi na ogled 7. razstave velikonočnih pirhov, ki bo od 8. do 22. aprila 2012 v Frančiškovi dvorani. Odprtje razstave s programom bo na velikonočni ponedeljek, 9. aprila 2012, ob 15. uri. Urnik razstave: ob nedeljah in praznikih od 9. do 18. ure, ob sobotah od 10. do 18. ure, od 10. do 13. aprila od 14. do 18. ure. Od 16. do 20. aprila po dogovoru. nost. Razstava Špital, arhivska razstava pod krovom Zgodovinskega Arhiva - Ljubljana in občine Škofja Loka 28.9. -12.10. 2010 avtoric J. Šega in E. Eržen Podlipnik, je opozorila na Terčeljeve zasluge za obnovitev in izboljšanje delovanja ubožnice po 1. svetovni vojni in za plodovito delovanje Dobrodelnosti. Bila mi je izhodišče za Razstavo dokumentov o škofjeloškem kaplanu Filipu Terčelju v župnijski kapeli 6. januarja. - 9.1.12011 ob 65-letnici njegove smrti v Davči 7.6.1946. Obudila je spomin na plemenito pojavo Terčelja kaplana, pevca, dobrotnika in voditelja mladih. Filip Terčelj se je zapisal v srca škofjeloških meščanov, tako so se ga nekateri spomnili po pripovedi staršev v duhovniškem delu in prepevanju; vsi pa so obstrmeli ob nejasnem spominu, v meglici 60 let zamolčevane vesti o okrutnem umoru obeh duhovnikov. Župniku Selanu se je srce ogrelo ob pripovedi o Terčeljevi neusahljivi živosti, dobrohotnosti in blagosti, še bolj ob Terčeljevi pesmi, ki jo ljubi, in tisto nedeljo Jezusovega krsta je v pridigi vernim predstavil Terčeljevo smrt kot krst krvi, jih pozval na spominjanje v molitvi, hvaležnosti in občudovanju ter izrazil skupno željo po beatifikaciji mučenca Filipa Terčelja. Marija Pegan / dalje prihodnjič NOVI 'j'tt • • • • y| glas Kristi am m družba 29. marca 2012 5 GORICA Predavanje / Mag. Branko Cestnik Kaj sploh je nova evangelizacija? Besedno zvezo "nova evangelizacija" v zadnjih letih velikokrat slišimo; za kaj pravzaprav gre, pa v resnici ve le malokdo. Gost prvega "predavanja za utrjevanje duha" v organizaciji štan-dreške dekanije, Kulturnega centra Lojze Bratuž in Skupnosti družin Sončnica je bil 15. marca pater klaretinec štajerskega rodu, filozof in teolog Branko Cestnik. Kot človeka mnogih talentov s pestrim življenjepisom ga je v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici predstavila Mirjam Bratina Pahor; o temi večera - Nova evangelizacija? - je povedala, da ima ta izraz dolgo zgodovino, saj ima korenine v okrožnici papeža Pavla VI. iz leta 1975. Janez Pavel II. ji je dal novo vsebino in pomen: bila naj bi odgovor Cerkve na vsesplošno sekularizacijo, ki je najbolj občutna prav v Evropi. Zakaj zdaj? Zakaj govorimo o novi evangelizaciji sedaj in ne pred 500 leti, se je najprej vprašal Cestnik. Na začetku 16. stoletja je bila situacija v Srednji Evropi -pastoralno gledano - porazna: duhovnih poklicev ni bilo, župniki so se preveč "ukvarjali" z vinom in krčmarstvom, skoraj vsi so imeli ljubice. Problemi z duhovniki so bili enaki ali še hujši kot danes. Turki so vdirali, bili so nezaustavljivi, pojavljala se je kuga. Pojavljali so se sekte in lažni preroki, ki so hitro dobivali številne pristaše. Ljudje so bili zmedeni. Že leta 1600 pa govorimo o katoliški obnovi. Cerkev se je reorganizirala, nepričakovano je našla moč. Pojavi se barok, umetnost tople otroške molitve in lepih figur; pojavijo se šole in semenišča, jezuiti postavijo kolegije, iz katerih izhajajo slovenski izobraženi duhovniki. In zgodi se novi katoliški razcvet. Tridentinski koncil je prinesel v evropsko krščanstvo veliko dobrega, bil je eden svetlejših trenutkov v zgodovini evropskega krščanstva. V tistih časih se vera v nadnaravno, v preprosto teološko resnico, da Bog je, ni izgubila. Bil ja kaos, stanje je bilo negotovo, polno pretresov, ljudje so govorili o koncu sveta, toda transcendentalna človekova bit, usmerj enost v presežnost j e ostala. Zato takrat ni bilo pogojev za novo evangelizacijo. Danes pa so. Zakaj? Ker smo sedaj prvič v zgodovini zahodnega krščanstva stopili v družbo, ki več nima religioznih korenin; ali jih noče imeti ali pa jih zanika. Cesa takega v Evropi še nismo doživeli; doslej še nismo imeli ateistične družbe v dobesednem pomenu, družbe brez Boga, družbe - kot pravi papež - "kot da Boga ni". Prvič smo se soočili s tem na področju, ki je nekoč bilo zibelka svetovnega krščanstva. Narobe obrnjene religije in potrošništvo. Totalitarne ideologije pomenijo prve organizirane in bolj vidne poskuse ustanovitve družbe brez Boga. Fašizem, nacizem in komunizem se pojavljajo kot alternative Bogu. "Prva dva sta še nekako paktira-la s Cerkvijo, komunizem pa je šel v frantalen spopad z Bogom in religijo, toda sam se je v tem trčenju razbil". Drugi poskus je v polnem razcvetu: to je porabniška družba. Filozof in zgodovinar Augusto Del Noce je pred 50 leti napisal knjigo La societa' del benessere (Družba blagostanja), v kateri trdi, da je družba blagostanja prva zares ateistična družba. Zanika, da bi bili totalitarizmi prvi pravi ateizmi; totalitarizmi so po njegovem mnenju narobe obrnjene religije; upora- bljajo vzvode in celo besednjak, ki je tipičen za religije. Potrošništvo je prva oblika, kjer Bog sploh ni več potreben; kvečjemu ga lahko uporabiš "kot fajn artikel, da ga prodaš". Prodajaš križce in Marijice, zraven pa tudi horoskop, energijske kamne, ki obljubljajo odlično počutje... Potrošništvo prvo človeka res odreže od nadnaravnega. "Vse je enako uporabno, enako zanimivo, važno je, da se trži in se denar obrača". Potrošništvo obljublja srečo tu in zdaj na preprost način, nima eshatološkega obzorja, kakršnega so imeli totalitarizmi. Človeka zapira v ozki krog neposrednih potreb, ki ga označi kot vir sreče. "Temu je podlegla politika: eden izmed razlogov, da nismo sposobni nekega koraka iz sedanje krize oz. alternativnega razmišljanja, je ta, da smo že popolnoma zaobjeti v potrošniški vzor". Temu je podlegla vzgoja: "permisivna vzgoja 'paše' v ta sistem. Permisivna vzgoja v kmečki družbi ni mogoča: truditi se moraš, da ti zemlja nekaj da. Permisivna vzgoja tudi na stadionu ni mogoča, ker moraš vaditi, da bo kaj iz tebe". Permisivna vzgoja je mogoča in zaželena le v potrošniškem ateizmu: otroka moraš vzgajati, da ima vse: "Zagrabi! Potegni k sebi! Tvoje je! Uspešen boš! Nič ne sme ovirati tvojega grabljenja"! Nova evangelizacija: kje? Potreba po novi evangelizaciji se pojavlja tam, kjer je krščanstvo nekoč bilo dominantna religija, trenutno zlasti v Evropi. Že kard. “Nas verujočih bo v naslednjih desetletjih verjetno manj... To moramo sprejeti ne kot poraz, temveč kot priložnost, da stopamo v logiko gorčičnega zrna”. Ratzinger je, preden je postal pa-paž, napisal, da ima Evropa posebno zgodovino, ki jo loči od Severne Amerike; in da je določena oblika antiklerikalizma ali celo sovraštva do vere možna samo v Evropi, ker je samo tu krščanstvo imelo veliko politično moč. Od Karla Velikega dalje je bilo desna roka oblasti. Ko so se narodi začeli prebujati, so začutili religijo kot oviro. "Razumljivo je, da se v Evropi še vedno razume, da je človek lahko srečen, če je manj Boga in več njega". Materialne dobrine so dobile posebno težo: "to, da imam veliko stvari, je dokaz, da Boga ne potrebujem; na zemljo smo prinesli srečo in notranjo harmonijo, ko smo ustvarili družbo blagostanja". V Ameriki, kjer ni tako močnega ideološkega naboja med družbo, državo in religijo, pa velja blagostanje za izraz božjega blagoslova. Zato tudi vprašanje nove evangelizacije v Ameriki ni tako pereče kot v Evropi. In vendar obstajajo protislovja... Zakaj se kljub potrošniški ateistični družbi večina ljudi še ima za katolike? V Sloveniji se ima za katolike - po 20 letih demokracije - samo 2% ljudi manj. Leta 1990 jih je bilo okrog 70%, danes jih je 67%. "V času potrošniškega booma, norenja za de- narjem, ki nas je obsedel - s Cerkvijo vred, kot smo videli v Mariboru! - v Sloveniji število deklariranih katolikov ni strmo upadlo". Še leta 2001 so nekateri slovenski levičarski publicisti napovedovali izginotje katolištva. Tudi dve tretjini mladih Slovencev med 15. in 25. letom, "ki jih naj- bolj sumimo, da so obrnili hrbet, da živijo čisto po svoje in brez potrebe po Bogu, formalno ostajajo katoličani" (raziskava Mladina 2010). Lahko rečemo, da se je zgodila neke vrste sekularizacija znotraj Cerkve. Če smo po koncilu radi razpravljali o geslu 'Kristus da, Cerkev ne', danes lahko rečemo obratno:' Cerkev da, Kristus ne'. Več ljudi pripada Cerkvi, kot jih verjame v Kristusa. Iz raziskave izhaja, da 67% ljudi pripada Cerkvi, 54% jih verjame, da Bog je; 40% jih verjame, da je Kristus odrešenik; 29%, da je vsajenje od mrtvih, da duša preživi in gre v nebesa, da je poslednja sodba ipd. Že v prvem razponu (pripadam Cerkvi - ne verujem v Boga) je skoraj 15% Slovencev. V logiki 'pripadam Cerkvi - ne verujem v Kristusa odrešenika' je 30% Slovencev. V logiki 'pripadam Cerkvi - ne verujem v večno življenje' je 40% Slovencev. Kaj lahko rečemo? Cerkev ostaja potrebna kot religiozna institucija zaradi običajev in simbolnih obredov ("Kakšna pomlad pa je, če je ne praznujemo s cvetno nedeljo ali če ne nesemo šunke žegnat"? "Kakšna smrt je, če ni krščanskega pogreba"?). Ko pa grem navznoter, "sem v hipermarketu katoliške Cerkve". Na policah izbiram in rečem: dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju? Ne. Prvo obhajilo? Ja, da bo lep otrok na fotografijah. Nihče, ne šola ne vrtec ne športno društvo ne naredi tako lepega obreda za otroke kot Cerkev. Otrok se zasveti kot angel! Da je Kristus vstal od mrtvih, ne vemo, nismo gotovi, verjetno ni... Da moja duša gre nekam po smrti, je preveč lepo, da bi bilo res! Evropski vernik je postal izbirni vernik. Potrošniški model je zašel na dogmatično področje Cerkve, kjer so tudi dogme samo izdelki na policah: jih vzameš ali pa odrineš od sebe, pač preračunaš, koliko te kaj stane. "To preračunljivost vedno bolj opažam. 'Samo povejte, kaj moramo storiti za prvo sveto obhajilo. Kolikokrat moramo priti k maši'? Ljudje niti nimajo več zavor, da bi to skrivali. S tabo so v trgovinskem odnosu". Cerkev postaja servisna služba za medle religiozne potrebe ljudi. Takšno je stanje v Sloveniji, "mislim, da v zamejstvu ni velike razlike". Nov val evangelizacije. Izziv nove evangelizacije je teološko in pastoralno mišljen prav za tako stanje. Ne gre za preprosto kato- liško obnovo, temveč za nov val evangelizacije v primarnem pomenu besede: za oznanjanje bla-govesti. Nova evangelizacija je nova v tem, da - kot prvič - govorimo: Jezus Kristus je bil križan, za nas je trpel in vstal od mrtvih. Da to osnovno resnico naše vere na novo oznanjamo v zavesti, da jo oznanjamo, kot bi bilo prvič, v zavesti, da je naš religiozni in cerkveni sistem ter teološki način razmišljanja ovira. "Konec je predvidevanja, da smo krščanska civilizacija". Vrnitev k temu oznanjevanju (h "kerigmi") nujno pomeni reorganizacijo in reformo Cerkve v konkretni pastorali. Vedno aktualno je vprašanje verouka in zlasti birme; "to pomeni, da npr. po-strožiš kriterije za birmo; da nekomu, ki Kristusa ne priznava za svojega Gospoda, dopoveš, da ni zrel za birmo. Nekomu, ki preračunava, kaj se splača, rečeš: 'Ne, to, kar misliš, ni birma'". Neke izdelane teologije nove evangelizacije še ni. Pojem nove evangelizacije se je pojavil s Pavlom VI., polet je dobil z Janezom Pavlom II. "Veliko pričakujemo od škofovske sinode za novo evangelizacijo, ki bo jeseni 2012 v Rimu". Papež Wojtyla je leta 1983 izrekel južnoameriškim škofom znameniti stavek: “Nova evangelizacija je nova v gorečnosti, metodi in izrazu". Prvi korak nove evangelizacije ("vgorečno- “Povprečen kristjan v svetuje star manj kot 30 let, je temnopolt in reven. Povprečen kristjan v Evropi je star več kot 60 let, je bel in ima avto... ” sti") je korak navznoter: ne gre za iskanje "novih trikov", kaj narediti še, temveč za korak: 'A jaz še verujem'? Govorimo, da se vera izgublja: 'A jaz še verujem'? Da molitev izginja: 'A jaz še molim'? "Prvi korak je, da tisti, ki še verujemo ali mislimo, da še verujemo, poglobimo in Sčistimo to svojo vero". Prvi korak nima nobene zveze s številkami; je tipično kakovostni korak. "Ne zanima me, koliko nas je; zanima me, da tisti, ki smo, verujemo močno in čisto, da molimo z odprtim srcem in srečujemo Boga". Filozof religije Martin Buber je trdil, da obstajajo tri faze. v prvi verujemo v Boga, druga je faza podobe Boga, tretja pa faza nevere. V prvi fazi veruješ v Boga, doživljaš ga kot nekoga, ki biva izven tebe, izven tvojih predstav, želja, podob, bolečin itd. To je faza vere, ki jo je evropska civilizacija poznala v srednjem veku. Počasi je prišlo do faze Božje podobe, ko se več nismo pogovarjali z Bogom, ki biva onstran nas samih, ampak z Bogom, ki je v naši glavi, z Bogom, ki ga potrebujemo za organizacijo naše družbe, politike, vzgoje, zaradi naših neizpolnjenih hrepenenj in čustev, z Bogom naših moralnih in liturgičnih predpisov. To fazo verskega formalizma, ko Boga podrediš svojemu miselnemu svetu, najdemo v evangeliju pri farizejih. "To je tipična faza, ko religija premaga Boga, ko ga uporablja: slovenski janzenizem, slovenski politični katolicizem, to je naš Bog - vodja antikomunistov, Bog redovniške popolnosti". Ta faza je povod v tretjo fazo - nevero. "Mi smo zdaj v tretji fazi"... Prva faza nove evangelizacije -'obnova v gorečnosti' - je zato vrnitev v prvo stopnjo, iskanje čistega odnosa do Boga. "Upam si reči, da je tu dovolj programa za 20 ali 30 let". Ta faza pomeni, da se Cerkev stisne okrog tabernaklja, da se verujoči stisnejo v majhne skupine; temu je kard. Ratzinger, "ko še ni bil papež in morda prav zato, ker še ni bil papež", rekel, da nova evangelizacija ima strukturo gorčičnega zrna. Začne se dogajati, je dejal, ko nehamo razmišljati o evangeliju in Cerkvi kot o velikem drevesu in se navadimo razmišljati o gorčičnem zrnu. To je majhno, a resnično; ne rabi reklame, propagande, v njej pa je prihodnost. Naslednji korak - nova evangelizacija 'nova v metodi'- je že korak navzven, v širši cerkveni prostor. Potem ko se je Cerkev obrnila vase in je očistila svojo vero, spreminja tudi svoj način pojavljanja na tem svetu. Biti mora pripravljena na velike spremembe in reforme v metodi. P. Raniero Cantalamessa, ki je lani ob postu pridigal papežu, je dejal, da je evangelizacija Evrope šla v treh valih: v prvem so bili protagonisti škofje (oglejski patriarhat, salzburška nadškofija itd.), v drugem redovi (Frančišek, Dominik, jezuiti v srednjem in novem veku), "tretjega imajo čez laiki". To je veliki metodološki zasuk, ki bo nujen ali pa se že dogaja vzporedno z novo evangelizacijo. V Sloveniji so analizirali dobre stvari, ki so se zgodile v zadnjih desetih letih v Cerkvi: zraslo je skoraj 80 zakonskih skupin, skupine Karitas na župnijah so zrasle na 9 tisoč prostovoljcev, obstajajo številne slavilne skupine karizmatičnega tipa, skavti so ostali živi kljub splošnemu upadu mladinske pastorale, poletne oratorije vsako leto vodi okrog pet tisoč slovenskih mladostnikov/animatorjev, v Stični se srečuje sedem tisoč mladih, v Madridu je bilo 900 mladih, pred evharističnim kongresom je pred najsvetejšim bedelo 800 mladih itd. "To so lepe številke; za njimi stojijo močni laiki. Niso duhovniki liderji teh skupin". 'Nova evangelizadj v izrazu' pomeni iskati novo govorico. V zakramentalni pastorali naj bi se uveljavljalo vračanje h katehu-menskemu modelu, ki je značilen za prvotno Cerkev: "Do zakramenta stopaš počasi, postopoma in intenzivno. Zakramentalno pastoralo je treba nujno po-strožiti, 'poresničiti', da izraža resnico zakramenta in resnico duše, ki sprejema zakrament". To ne pomeni, da bi zdaj vzpostavljali "elitistično" pastoralo, za majhne skupine. Se vedno smo odprti v množico; v otroških oratorijih npr. skozi igro, sožitje, bivanje, poskus civilizacije, igre, veselja, radosti in vere med otroki širiš evangelij kot ambient, da se otrok v njem odpre. Velik izziv predstavljajo mediji: "To je areopag sodobne družbe. Ni dovolj kritizirati internet, ampak je treba pogledati, koliko manjka evangeljskih vsebin, kaj lahko jaz naredim". Pred nami je zdaj ta izziv. "V evropski Cerkvi se ga lotevamo vedno bolj sistematično; imamo tudi dikasterij, ki ga vodi msgr. Rino Fisichella". Na Slovenskem nastaja dokument, pastoralni načrt, ki v svojem jedru govori o novi evangelizaciji; v roke bi ga morali dobiti maja oz. junija. "Glavni cilj nam je sedaj animacija občestva za prve korake nove evangelizacije", je še povedal mag. Branko Cestnik, ki so ga slovenski škofje imenovali za moderatorja pastoralnega načrta in glavnega redaktorja besedila o novi evangelizaciji. Na tekstu dela 25 predstavnikov pastoralnih služb iz vseh šestih škofij, zraven pa še teologi, redovniki idr. "Vse manj me je strah prihodnosti”, je dejal predavatelj ob koncu svojega posega. "Nas verujočih bo v naslednjih desetletjih verjetno manj, na to se moramo navaditi. To moramo sprejeti ne kot poraz, temveč kot priložnost, da stopamo v logiko gorčičnega zrna". Povsod drugod po svetu imamo razcvet krščanske vere. Demografi napovedujejo, da bo leta 2100 vsak drugi zemljan kristjan. Povprečen kristjan v svetu je star manj kot 30 let, je temnopolt in je reven. Povprečen kristjan v Evropi je star več kot 60 let, je bel in ima avto. "Tudi zaradi splošnega svetovnega dogajanja me ni strah. Val krščanstva, ki se v svetu prebuja tudi zaradi demografskih razlogov, bo pljusknil oz. že prihaja k nam. Prihajajo ubogi, prihaja tudi Alah in z njim monoteizem. Prihajajo biološko bolj na mestu ljudje, psihološko so bolj stabilni kot naša mladina. Že to, da si upajo iti na morje in tvegati za boljše življenje, kaže na voljo do življenja. V zgodovini so že večkrat prišli trenutki, ko se je Cerkev ' skrčila', šla navznoter, potem pa spet vzbrstela in zrasla. "Ne, ni me strah prihodnosti". So premiki, ki dajejo upanje. Po izjemno zanimivem predavanju, na katerem je mag. Cestnik povedal še marsikaj drugega, je razprava še poglobila že omenjene teme in načela še druge. Štandreški dekan Karel Bolčina je poudaril, da se Cerkev ne boji izgubiti vernikov, temveč imovino. Sprejeti bo morala, da materialne dobrine, ki so nam bile v preteklosti v veliko oporo in pomoč, bomo izgubili; "a to ni greh, to ni bistvo naše vere". Če globoko v sebi ne sprejemamo Boga kot svojega stvarnika, ki smo mu dolžni zahvalo, "so to samo floskule. Ostajamo vedno pri tradiciji, ki jo moramo upoštevati, vzgajati in ohranjati; če pa tradicija nima korenin in vsebine, naj kar propade, ker nas samo vleče v nepotreben prepad”. / DD Mirjam Bratina Pahor in Branko Cestnik (foto DPD) ^ • v^l NOVI Gonska glas Kratke Dramski odsek PD Štandrež / Komedija Zbeži od žene na festivalu Pekre Štandreški komedijanti nikoli ne mirujejo: poleg tega, da se na bližnjih in daljnih odrih pojavljajo z zadnjo uspešno odrsko postavitvijo Cvetje hvaležno odklanjamo v domiselno dognani režiji Jožeta Hrovata, se odpravljajo na razna gostovanja tudi z lanskoletno uspešnico, celovečerno komedijo Zbeži od žene v dinamičnem Hrovatovem režijskem spletu, ki poudarja vse vrtoglave komične situacijske trenutke. Prav to predstavo so v nedeljo, 11. marca 2012, uprizorili na 8. Festivalu komedije amaterskih dramskih skupin, ki ga prireja TD Pekre in seje končal v nedeljo, 25. marca, s podelitvijo priznanj in razglasitvijo najboljše komedijantke in najboljšega komedijanta, pa tudi najboljše komedije v celoti po izboru strokovne in občinske žirije. Na festivalu je letos sodelovalo osem amaterskih dramskih skupin, ki jih je selektor festivala izbral med 29 predstavami ljubiteljskih skupin iz Slovenije in italijanskega zamejstva. Kot ugotavljajo organizatorji, je festival, ki poteka ves mesec marec, v teh letih pridobil dokajšnjo pozornost medijev, zelo pa se je priljubil seveda tudi gledalcem, ki v Dom kulture Pekre prihajajo iz bližnje in daljne okolice Maribora in si navdušeno ogledujejo predstave. Uprizoritev štandreškega dramskega odseka, ki seje prvič udeležil teh festivalskih dni, je spremljalo in se pri tem prijetno zabavalo okoli tristo gledalcev, ki so nastopajočim namenili topel aplavz. / IK Deseta pravljična urica v Feiglovi knjižnici / Pridna škrateljčka V že skoraj pomladnem sončnem ponedeljkovem popoldnevu, 12. marca 2012, se je v mladinski sobi Feiglove knjižnice zbralo nad dvajset cicibanov - v glavnem z mamicami v ozadju - in zelo pozorno, tiho spremljalo pravljično pripoved o dveh marljivih in spretnih škrateljčkih, ki sta ponoči, ko je čevljar spal, izdelovala čevlje, daje z njihovo prodajo obogatel. Ko sta z ženo odkrila, kdo sta dobrotnika, jima je ona za plačilo in v zahvalo sešila oblekice, ker sta bila namreč naga, čevljar pa lepe čeveljčke, da ne bi bosa skakljala po gozdu. Lepo pravljico o drobnih in dobrih škratkih sta napisala brata Grimm, otrokom pa sta jo v Feiglovi knjižnici pripovedovali Martina Pahor Stanič in Tadeja Faganel, dve navdušeni predstavnici vvaldorfskega načina vodenja vrtcev. Kot že na prejšnjih srečanjih sta s pomirjujočo glasbo, ob toplini brleče sveče in z umirjeno pripovedjo ustvarili mehko ozračje, ki nedvomno blagodejno vpliva na počutje otrok. Malčki so tudi tokrat tiho in zasanjano poslušali pravljico in zrli v lutke, ki sta jih ob pripovedovanju animirali pravljičarki. Ob koncu sta otrokom ponudili osvežujoča sočna jabolka. V spremstvu mamic so se mali obiskovalci knjižnice - kot vsakič - pomudili tudi pri knjižničarki za izposojo knjig. / IK Preplet dveh projektov: Babica pripoveduje in Rad berem V števerjanskem vrtcu Kekec tudi letos potekata projekta Babica pripoveduje in Rad berem, ki se prepletata in dopolnjujeta. Otroci redno in z veseljem obiskujejo občinsko knjižnico v spremstvu vzgojiteljic. Petletni otroci gredo enkrat mesečno, tri- in štiriletni pa trikrat v celotnem šolskem letu. Števerjanska knjižnica je še kar založena in občina vsako leto nameni nekaj denarja za nakup novih knjig. Prijazna knjižničarka otrokom vsakič predstavlja nekaj knjižic; otroci si jih ogledajo, prelistajo in izposodijo. Ti obiski prijetno poživljajo vaško knjižnico. V sklopu projekta Babica pripoveduje pa seje na obisku vaške šole in knjižnice že trikrat mudila tudi nekdanja učiteljica in priljubljena ljubiteljska igralka Majda Zavadlav. Čustveno in radoživo, kot le ona zna, je v šolski telovadnici kar nekajkrat pripovedovala malčkom iz vrtca in prvošolčkom različne pravljice in jih tudi živahno animirala. Učenci so živo sodelovali, plesali, se gibalno in verbalno izražali in se nasploh zelo lepo imeli v njeni družbi. / SG Razmišljanja sedanjih in nekdanjih predsednikov goriških rajonov (1) Kaj so nam vzeli! Goriški občinski svet je v ponedeljek, 12. marca 2012, odpravil rajonske svete. S tem, da občinska uprava ni bila zmožna prejeti zadostne večine za načrt znižanja števila rajonov od prejšnjih 10 na 4 (kot je nakazala deželna uprava z zakonom st. 1/2011), je onemogočila, da bi letos prišlo do volitev za rajonske svete, in jih je s tem tudi dejansko ukinila. To dejanje najbolj prizadene prav Slovence, ki živijo v goriški občini. V rajonih s slovenskim prebivalstvom (Štandrež, Podgora, Pevma-Oslavje-Štmaver) so bili predsedniki vedno pripadniki slovenske narodne skupnosti. Tudi med svetovalci je bilo vedno veliko Slovencev. Rajonski sveti so nastali leta 1974 (še prej so se imenovali Krajevne skupnosti); njihov obstoj je bil vključen v občinski statut, v "slovenskih" rajonih je bila zagotovljena raba slovenščine. Rajoni, ki so izdelali svoj grb, so slovensko ime rajona napisali na najbolj vidnem mestu. Posebej je sedanja občinska uprava potrdila prisotnost Slovencev, s tem da je priznala, da obstaja slovenska manjšina prav v teh treh rajonih. Mi smo sicer vedno trdili, da Slovenci bivajo tudi v vseh ostalih rajonih, vendar je občinska uprava vztrajala pri svoji interpretaciji. Zdaj pa nam je odvzela še to možnost krajevne samouprave. V letih so rajonski sveti opravili zelo veliko javnih del, skrbeli so za okolje in prostor, ovrednotili so lokalne zanimivosti in še bi lahko naštevali. Dejstvo pa je, da sedanji desno usmerjeni občinski upravi samostojnost rajonov ni ugajala, še zlasti ne, ko je šlo za slovenske izvoljene upravitelje. Pred leti je goriška desnica preimenovala slovenske rajone v "soviet rionali", kar bi lahko prevedli "sovjetske rajone". Zlasti je bil rajonom nasproten podžupan in nekdanji zastopnik Alleanza nazionale Fabio Gentile, ki je pripravil za Slovence nesprejemljiv predlog razdelitve mesta na štiri okrožja. V nesmiselnem pričakovanju, da bo deželna uprava dovolila Gorici, da ima vsaj šest rajonov, se je tako iztekel čas brez nobenega predloga občinske uprave in občinskega sveta. Od 10 rajonov smo zdaj izgubili vse. Da bi vsa ta dela rajonov primerno ovrednotili, smo se pogovorili z nekaterimi osebami, ki so rajonom v vseh teh letih predsedovali. Nekateri nekdanji predsedniki so že pokojni; vsi pa so vložili v skrb za krajevne skupnosti ogromno dela. V prvih letih je občinska uprava omogočila delovanje z denarnimi dotacijami, ki so se pa v letih 2007-2012 bistveno skrčile. Zmanjšali so se tudi honorarji za predsednike in svetovalce. Spomnimo se, da so naši predstavniki izrazili v zadnjem času pripravljenost, da nadaljujejo delo v rajonih tudi brez plačila. Štandrež Dolgoletni predsednik Božidar Tabaj se tako spominja dogodkov, ki so leta 1974 privedli do nastanka rajona: "V Krajevne skupnosti svetovalci niso bili izvoljeni, ampak so jih imenovale stranke na podlagi glasov, ki so jih prejele na volitvah. Predstavljali so kulturna in športna društva ter gospodarska podjetja. Ko se je začelo govoriti o rajonih, so v zvezi s Štandrežem takoj nastali problemi, ker je hotela takratna občinska uprava združiti Štandrež z Rojcami. Celoten Štandrež se je takrat uprl in dosegel samostojen rajon. Prvi predsednik krajevne skupnosti je bil Danilo Nanut, ko pa je bil izvoljen rajonski svet, je postal prvi predsednik Walter Ressi. Obema gre iskrena zahvala vaške skupnosti za delo, ki sta ga opravila. Leta 1998 je Ressi hudo zbolel in sem predsedstvo prevzel jaz. Šlo je za težko breme in hudo odgov- ornost: skoraj vsak dan sem moral iti na občino s kakšno prošnjo, kajti za vsak problem so se krajani najprej obrnili na rajonskega predsednika. Urbanistični načrt je bil vedno zelo pereč, saj so nam mislili zgraditi tovarne prav do hiš. Z odločnimi posegi smo rešili vsaj nekaj zemljišč na jugu vasi. Nato je prišel načrt šole za finančne stražnike na mirenskem letališču, ki je propadel šele po dolgotrajnih političnih bitkah. Da bi dogradila tovorno postajališče, je uprava župana Gaetana Valentija sklenila zbrisati z zemljevida zaselek Jeremitišče. Celotna vaška skupnost, pa tudi veliko ljudi iz širše okolice, zlasti pa sami Jeremi-tarji so šele z zmago župana Bran-catija dosegli, da se je tudi ta problem rešil. V letih mojega predsedovanja smo odprli obnovljeno osnovno šolo, pridobili dva urejena parka ter po nekaterih ulicah uredili greznične odtoke. Spomnim naj še na druge pobude našega rajona, kot so dan miru in prijateljstva, dobrodelna baklada, poletni center za osnovnošolce in center za starejše krajane. Za menoj je predsedstvo sprejel Marjan Breščak". Trditev, da so rajonski sveti nepotrebni, prav gotovo ne velja za Štandrež. Ogromno energije in časa so predsednik in svetovalci namenili predvsem skrbi za ohranitev slovenske zemlje proti raznim razlaščanjem. Marjan Breščak je do občinskih volitev, ki bodo v začetku maja, predsednik rajonskega sveta iz Štandreža. Vsi vemo, koliko je v teh letih naredil za svoj okraj in koliko poti je opravil po raznih občinskih uradih, ko je skušal reševati številne probleme svoje vasi. Sam je večkrat rekel, da ima Šandrež toliko problemov, ker skozi vas tečeta avtocesta in železnica, ker je v tem okraju goriška industrijska cona in ker gre za področje v neposredni bližini mesta, kamor se širijo nove zgradbe in prihajajo novi prebivalci. Prosili smo ga, da nam je prikazal glavne dejavnosti rajonskega sveta v zadnjem desetletju: "Z bistvenim posegom tedanjega deželnega svetnika Mirka Špacapana so bila nakazana sredstva za utrditev bregov Soče in za preureditev glavnega vaškega trga; s sodelovanjem uprave industrijske cone so bili opravljeni posegi za varnost pešcev in kolesarjev. Za vse te posege so javne uprave poskrbele za popolno financiranje, poti na razne urade pa je bilo ogromno, preden so dela dejansko stekla. V vseh nadaljnjih letih je bila glavna skrb rajonskega sveta namenjena ohranjanju okolja ob upoštevanju zakonov in predpisov. Tako je bilo treba na primer poseči pri odgovornih uradih zato, da se je zagotovil minimalen pretok vode na reki Soči. Velik posluh je predsednik rajona namenil tudi kulturnim in socialnim vprašanjem: priznanje "Klas” za zaslužne vaščane, obisk starejših občanov, praznik miru in prijateljstva, pa še kres sv. Ivana, sKultura 2001 in še mnogo drugih dejavnosti. Vseskozi je bila posebna skrb posvečena vzgojnim institucijam, predvsem ureditvi dvorišča šole". Bernard Špacapan Iz dnevnika goriškega nadškofa Goriški nadškof msgr. Dino De Antoni bo v nedeljo, 1. aprila, ob 10.15 na trgu sv. Antona blagoslovil oljčne vejice; nato bo v stolnici vodil slovesno mašo na oljčno nedeljo. Na veliki četrtek, 5. aprila, bo ob 10. uri pri sv. Ignaciju blagoslovil sveta olja in vodil krizmeno mašo z vsemi škofijskimi duhovniki; ob 20. uri bo v stolnici vodil slovesno mašo ob spominu na zadnjo večerjo. Na veliki petek, 6. aprila, bo ob 18. uri vodil obrede velikega petka, ob 20.30 pa mestni križev pot. Na veliko soboto, 7. aprila, bo ob 22. uri v stolnici vodil velikonočno bdenje. Na Veliko noč, 8. aprila, bo v stolnici ob 7.30 podelil svoj blagoslov slovenskim vernikom pri vstajenjski sveti maši, ki se bo začela ob 6.30. ALFREDU IERMANU V PREDRAG SPOMIN! 8. OBLETNICA 28.3.2004 - 28.3.2012 Ugasnila je luč življenja, ni več bolečin in trpljenja, za teboj ostala je tišina in skeleča bolečina Hvala vsem, ki se ga kakorkoli spominjate in postojite ob počivališču njegove duše, nosite lučke in cvetje na Sv. Goro. Za vedno tvoji priljubljeni žena Lojzka, hčerka Marina pa tvoj prijatelj Gigi Ločnik, 28.3-2012 SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Dušan Jelinčič KOBAPIP r38 KRONIKA ATENTATA Dokumentarna drama režija: Jernej Kobal DUŠAN JEL NČIČ '.\KISIIO J = 9NFI SLOVENSKO STALNO GlEDAlIttE TEMMI STABILE SLOVENI v ponedeljek, 2. aprila ob 20.30 v Kulturnem domu v Gorici v sredo, 4. aprila ob 20.30 v Kulturnem domu v Kobaridu predstavi sta opremljeni z italijanskimi nadnapisi Blagajna Slovenskega stalnega gledališča je odprta od ponedeljka do petka z urnikom 10-15 in eno uro in pol pred začetkom predstave. Tel. št.800214302 (brezplačna) ali 040 362542. www.teaterssg.com r "if.ir i’ -" j;.!. Pesniška izpoved Ivana Tavčarja je vsa zazrta v intimistično doživljanje sveta in sredi dvomov ter nenehnega iskanja zaživi v polnosti spoznanja življenjske enkratnosti in neponovljivosti. Goriška Mohorjeva družba NOVA PESNIŠKA ZBIRKA Ivan Tavčar ODSELITEV Na kavi s knjigo Razmišljanje v družbi Marka Sosiča Srečanje Na kavi s knjigo, ki ga letos prvič prireja tudi Katoliška knjigarna na go-riškem Travniku v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo, Založništvom tržaškega tiska in založbo Mladika, je v četrtek, 22. marca, preseglo okvir klepeta z avtorjem v intimnem kotičku go-riške knjigarne, ker se je po sili razmer moralo preseliti v razstavne prostore galerije Ars nad knjigarno. Udeležilo se ga je namreč preko štirideset ljudi, med katerimi je bila večina dijakov zadnjih dveh letnikov humanistično znanstvenih licejev Trubar - Gregorčič v spremstvu profesorjev Adriana Pahorja in Damijane Devetak. Namesto kramljanja z gostom se je ob skodelici kave razvijala tradicionalna predstavitev knjižnega dela, in sicer Iz zemlje in sanj avtorja Marka Sosiča, ki je bil tokratni gost na kavi - ponuja jo podjetje Primoaroma iz Trsta. Marka Sosiča, rojenega 1. 1958, poznamo kot režiserja in pisatelja. Diplomiral je iz režije na Akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Zagrebu in podpisal kar nekaj pronicljivih režij v raznih slovenskih gledališčih; bil je umetniški vodja v SNG Nova Gorica (1991-94) in dvakrat v SSG Trst (1999- 2003; 2005-2009). Doslej je izdal dela Rosa na steklu (1990), Tisoč dni, dvesto noči (1996), Balerina, balerina (1997), Tito, amor mijo (2005) in nazadnje zbirko kratkih zgodb Iz zemlje in sanj (2011), ki jo je izdala Študentska založba Litera v Mariboru, v knjižni zbirki Piramida. Pozdravnim besedam predstavnice založbe Mladika Nadie Roncel-li, ki je z ozirom na dijaško občinstvo srečanje poimenovala kar učno uro sodobne slovenske književnosti, je sledila predstavitev prof. Majde Artač Sturman, ki je prebrala daljši recenzijski sestavek in pri tem poudarila, da jo je knjiga zelo prevzela. Kritike o delu so zelo pohvalne; sama meni, da je ena boljših knjig, ki so izšle v zadnjem času. Lepo je berljiva, ker jo sestavlja enajst krajših zgodb, te pa z lahkoto preberemo tudi v današnjem hitrem tempu življenja. Popeljejo nas iz Trsta na kraško planoto in dalje vse do Bosne. Že sam naslov Iz zemlje in sanj je zelo zgovoren in prikliče v spomin občuteno poistovetenje z ljudmi z obrobja. Sploh se zna Sosič v teh zgodbah, kot že v romanesknih delih, dobro vživljati v čutenje "drugačnih", ki nas spominjajo na Kosmačeve posebneže, nebogljene, nedolžne "božje otroke". Tudi v tej zadnji zbirki, je dejala Artačeva, Sosič ostaja še vezan na motive otroštva, v katerih so protagonisti otroci s svojimi strahovi sanjskega, zavitega v "megleno kopreno spominov". Značilen je tudi jezik; namesto preigravanja narečnih, pogovornih besed najdemo izbran knjižni jezik z retoričnimi figurami, ponavljanji, personifikacijami... Kljub vsebinskim bridkostim se Sosičevo zadnje delo le konča s srečo. Sosič se je prof. Artač zahvalil za izčrpno predstavitev in dijakom za prisotnost. Navezal se je na njene besede in povedal, da so bila prejšnja dela umeščena v pozna "cankarjanske atmosfere in privide", "sanjske slutnje" in bojazni. Zgodbe, je dejala Artačeva, se "gibljejo na meji med zemeljskim in sanjskim, med ozemljenostjo in poduhovljenostjo, nihajo od realizma do fantastično nadrealističnih vizij". V njih je čutiti obmej-nost in obrobnost, prisotnost meje na stičišču kultur. Zaznavni so strah, namigi na hude vojne čase, na brezna, na ljudi razpete med vojne travme in povojno vsakdanjostjo. V nekaterih je CTA - Deželno središče za animirano gledališče Velik uspeh Zimskih popoldnevov v družbi lutk Od konca oktobra 2011 do prve polovice februarja 2012 se je v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž zvrstilo devet predstav za otroke zelo posrečenega abonmajskega gledališkega ciklusa Pomeriggi d'inverno (Zimske urice), ki jih je trinajsto leto zapored priredilo CTA - Deželno središče za animirano gledališče pod umetniškim vodstvom An-tonelle Caruzzi in Roberta Piag-gia. Otroci, med katerimi je bil tudi kak slovenski malček, so se na teh zimskih srečanjih z gledališčem lutk in figur zelo dobro počutili in vsakič lepo zasedli veliko dvorano KCLB, v kateri je bilo povprečno po 240 gledalcev, v celoti pa so jih našteli 2300; bilo jih je kar 700 več kot lani. Otroci in starši so ob koncu vsake predstave oddali svoj glas in izrazili mnenje o uprizoritvi. Po tej anketi je mlado publiko najbolj prevzela predstava In mezzo al mare (Sredi morja), ki jo je odigralo gledališče Unotea-tro/Stilema iz Turina. Predstave so bile skrbno izbrane in prvič izvedene v naši deželi ali celo v Italiji. Bilo je tudi nekaj dopoldanskih uprizoritev za šole. Predstavo CTA za najmlajše Quaqua' attaccati la'! so ponovili tudi za malčke iz otroških vrtcev. Velik uspeh letošnje izvedbe gre pripi- sati tudi pretakanju informacij na medmrežju, predvsem na Fa-cebooku CTA, ki ima veliko prijateljev. Še ena prijetna novost je prispevala k letošnjemu uspehu: sladka, vselej strogo biološka presenečenja, ki so jih bili otroci in odrasli spremljevalci deležni ob koncu vsake predstave, za kar so poskrbeli sodelavci Gruppo Acquisto Solidale in Equomon-do iz ulice Bellinzona v Gorici. Pri teh družabnostih ob dobrotah narave so se spletali prijateljski stiki in pretakala mnenja o videnih vsebinah. Predstave so bile kot vselej na visoki ravni v izvedbi italijanskih gledaliških skupin, pa tudi nekaterih tujih. V režiji CTA so v mali dvorani go-riškega gledališča Verdi potekala tudi bralna srečanja s pravljico poznanih klasičnih vsebin, pa tudi iz sodobne svetovne otroške literature. Tudi ta ponudba je doživela uspeh, saj se je mala publika podvojila v primerjavi z lansko sezono. Tudi letos je umetniško vodstvo CTA poskrbelo za dve delavnici: I colori del teatro (Barve gledališča), ki jo je vodil Gek Tessaro za učence osnovnih šol, in Animali fanta-stici (Fantastične živali) pod vodstvom Chrisa Gilmourja za otroke iz otroških vrtcev. /stran 12 ne ■ FFiTi in mračnimi doživetji, povezanimi včasih na vojne travme. Skozi zgodbe različnih likov, trpečih, beguncev, osamljenih, prizadetih, invalidov..., se pred bralcem izrisujejo podobe preteklega in sedanjega časa. Artačeva je podčrtala, da knjiga zahteva intelektualno živahnega bralca, ki ne "hlasta za fabulo, ampak išče globino". V glavnem vse Sosičeve "podobe iz sanj" delujejo katarzično in rešujejo literarne junake ujetosti. Glede na prejšnje romane je v tej knjigi zaznati jezikovni in idejni premik. Iz zgodb vreta življenjska zrelost, človečnost, zaznati je neko prehojeno pot v smer poduhovljenosti. Pojavlja se tudi motiv smrti. V zbirki je veliko zemeljskega, konkretnega, marsikje je zaznati podtone, namige na bosansko tragedi j o... Poleg tega j e v n j ej veliko 60. leta. V njih je v ospredju otroštvo, v zadnji knjigi pa se sooča s sodobnostjo in realnostjo. Te teme včasih ni želel načeti, ker se je bal, da ne bi prav razumel človeka iz sodobnega časa. Sedaj na poti poskusa "dozorevanja" je naredil ta preskok, čeprav se je v prvih treh zgodbah še navezal na otroštvo. Sodobni človek išče nove poti osmišljanja lastne biti, se sprašuje, kam gre ta civilizacija, v kateri je prisotno nasilje, ki ga izvaja tudi ekonomski lobij, ob izgubi osnovnih vrednot. V takem svetu se je Sosič znašel na strani šibkejšega. Na izziv Jurija Paljka, ali bo kako svojo zgodbo - vse so napisane zelo filmsko - prelil v film, je Sosič dejal, da se je pred veliko leti že ukvarjal s filmom -njegovo pisanje v tretji osebi od-slikava namreč slog scenarija -, a se je ustrašil odgovornosti, ki jo film prinaša s sabo, tudi s finančne plati. Morda pa se bo prej ali slej res spet podal na filmska pota. Na vprašanje dijakinje o vrednotah, ki bi jih morali nujno upoštevati, je navedel kot bistvene spoštovanje, solidarnost, izobrazbo, ki je nujna in bistvena za refleksijo, za boj proti manipulaciji, ki smo ji bili priče v zadnjih dvajsetih letih. Čeprav je slab promotor samega sebe, upa, da bodo tudi mladi segali po njegovi zadnji knjigi. IK KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV Koncertna sezona 2011-2012 goric pi W. A. Mozart - C. Czerny REQUIEM za soliste, mešani zbor in klavir štiriročno VAL - Vokalna akademija Ljubljana in solisti Martina Burger, sopran Nina Kompare Volasko, sopran Polona Kopač Trontelj, alt Blaž Gantar, tenor Martin Logar, tenor Klemen Šiberl, bas Luka Ortar, bas Mojca Prus in Katarina Tominec, klavir Stojan Kuret, dirigent Stolna cerkev v Gorici petek, 30. marca 2012, ob 20.45 Obvestila Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice sklicuje redni letni občni zbor, ki bo v četrtek, 29. marca 2012, prvi sklic ob 12. uri, drugi pa ob 20.30, v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici z dnevnim redom: tajniško poročilo; blagajniško poročilo; predsedniško poročilo; poročilo članic Zveze; posegi nevčlanjenih skupin in posameznikov; pozdravi; poročilo nadzornega odbora in razrešnica odboru; Izvolitev predsednika občnega zbora; volitve predsednika Zveze; volitve nadzornega odbora; razno. Krožek Krut vabi na tečaj Ustvarjanje Mandale, ki ga vodi Župnija sv. Justa mučenca - Podgora vabi na križev pot na Kalvarijo v petek, 30. marca 2012. Odhod ob 20. uri pri nekdanji osnovni šoli R. Margherita, ul. S. Slataper 27. Župnija sv. Florijana in Marije Pomočnice v Števerjanu vabi v ponedeljek, 2. aprila, ob 20. uri v župnijsko cerkev v Števerjan na duhovno obnovo "Sedem zadnjih Jezusovih besed na križu”. Pridigal bog. dr. Primož Krečič s spremljavo orgelskih skladb F. J. Haydna. Prejšnji teden je bilo v galeriji A. Kosič v Raštelu odprtje razstave Slovenija, odprta za umetnost 2011. Likovna dela, ki so nastala na Sinjem Vrhu na mednarodnem simpoziju z naslovom Druga narava, sta predstavili umetnostni zgodovinarki Cristina Feresin in Ana Marija Stibilj Šajn. Razstava bo odprta do 4. aprila. V ponedeljek, 16. aprila, bo županski kandidat Giuseppe Cingolani srečal pripadnike slovenskih ustanov in društev. Srečanje je odprto za vse, še posebno pa so seveda vabljeni vsi predsedniki in člani izvršnih odborov. Srečanje bo potekalo v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž s pričetkom ob 20. uri. RomanjevMedjugorje od 4. do 7. maja 2012. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline in Kozine za romarje s Tržaškega. Vožnja z udobnim avtobusom. Za vse romarje velja osebna veljavna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu v Gorici (tel. št. 0481 882395 ali 048132121), za tržaško pokrajino pri župniku J. Markuži (tel. 040 229166). Vpisovanje do zasedbe mest v avtobusu. Pohitite z vpisom. Slovensko planinsko društvo 16.3.1922 -16.3.2012 SLAVICA DEVETAK Danes bi naša draga dopolnila 90 let. Z ljubeznijo se je spominjajo sin, vnuk, svojci in vsi, ki so jo poznali prireja od 29. junija do 6. julija izlet v nacionalni park Pollino, na meji med Bazilikato in Kalabrijo. Prevoz z avtobusom, nastanitev v hotelu v kraju Rotonda, kjer sta tudi središče in uprava parka. Program predvideva dvainpoldnevno planinarjenje z vzponom na vsaj dva od najvišjih vrhov skupine in ogled kulturnih, zgodovinskih in drugih zanimivosti. Odhod iz Gorice. Informacije: Vlado 0481 882079 v opoldanskem ali večernem času. Prijave (zaradi rezervacije) najkasneje do sredine marca. Iščem delo hišne pomočnice: čiščenje in likanje v dopoldanskem času. Sem poštena gospa z izkušnjami. Tel. 00386 70777512. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111. Gospa, po narodnosti iz Poljske, išče delo in je na razpolago za nego starejših ljudi. Tel. 0481 531000. Darovi V spomin na mamo Marijo Murovec daruje hčerka Ivica 200 evrov za cerkev sv. Ivana in 100 evrov za Sv. Goro. V spomin na dragega strica Franceta Porovne1, zdravnika iz Toronta, darujeta družini Furlani in Pavletič skupno 300 evrov za Novi glas. Ob 8. obletnici smrti predragega moža in očeta Alfreda lermana darujeta žena Lojzka in hčerka Marina 30 evrov za Sv. Goro in 20 evrov za Novi glas. Čestitke Matija Faganel je pretekli teden uspešno promoviral v strojnega inženirja na tržaški univerzi. Ob tej priložnosti mu čestitamo in želimo veliko poklicnih uspehov sopevci Vokalne skupine Chorus '97 Miren. RADIO SPAZIO 103 (od 30.3.2012 do 4.4.2012) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 30. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.) Nedelja, 1. aprila (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 2. aprila (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna, zabavna in zborovska glasba - Novice iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Obvestila. Torek, 3. aprila: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 4. aprila (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Cvetna nedelja in božji grob - Izbor melodij. Občinska knjižnica Sovodnje ob Soči v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo vabi na srečanje z Marizo Perat, avtorico knjige METLA PIKA in njene dogodivščine METLA PIKA IN NJENE DOGODIVŠČINE Ilustrirala Danila Komjanc V Občinski knjižnici v Sovodnjah v četrtek, 29. marca 2012 ob 14.30 SCGV Emil Komel in ArsAtelier Prvo Snovanje posvečeno Mozartu in mladim V spomin! Zavedno je odšel slikar Demetrij Cej Minuli torek, 27. marca, smo se na goriškem pokopališču poslovili od znanega slikarja Demetrija, za prijatelje je bil vedno le Mitja. Preminil je 23. t. m. v jutranjih urah v bolnišnici Sv. Justa. Njegova smrt je presenetila vse nas, ki smo ga poznali in cenili njegovo umetniško pot, tako na Goriškem, od koder je bil doma in je zadnja leta tudi živel, kot tudi na Tržaškem, kjer je v Slovenskem stalnem gledališču delal vrsto let kot scenograf, scenski tehnik in kostumograf, pa čeprav smo vedeli, da je bil zadnje čase hudo bolan, saj se zadnji dve leti ni pojavljal več v javnosti. Lansko leto je tiho, tako kot je živel, praznoval 80. rojstni dan, saj se je rodil leta 1931 v Beogradu, kjer je bil njegov oče v medvojnem času zaposlen kot uradnik. V Beogradu je preživel otroška leta in opravil osnovno šolanje. Nekaj let po začetku druge svetovne vojne se je vrnil z družino v Gorico in nadaljeval študij na slovenski srednji šoli, maturiral pa je na italijanski šoli leta 1952. Kot mlad fant se je po študiju na umetnosti šoli družil z goriškim krogom likovnih ustvarjalcev, v katerem so bili tudi Cesare Mocchiutti, Sergio Altieri, Ignazio Doliach, Gigi Castellani, Osti-lio Gianandrea, Pino Furlan, Armando Depetris. V tržiški ladjedelnici si je do začetka 60. let služil kruh kot ladijski pleskar, v Gorici pa je začel tesno sodelovati z režiserjem Francescom Macedoniom in njegovim gledališčem Piccolo Teatro Citta' di Gorizia. Za Geja je bilo to obdobje, ko se je srečal tako s scenogra- fijo kot tudi z Brechtovim gledališčem, tudi zato so v tem času nastala njegova likovna dela s protivojno vsebino. V začetku gledališke sezone 1964/65 se je preselil z družino v Trst, kjer je delal v SSG-ju do upokojitve 1.1993. Naredil je okrog 70 scenografij, pri mnogih pa je tudi avtorsko sodeloval. Ko se je upokojil, se je vrnil v rodno Gorico. Cej je prvič razstavljal v Gorici leta 1949. V svojem življenju je imel okrog 100 osebnih razstav, sodeloval je na mnogih skupinskih, za svoja dela je bil tudi nagrajen doma in po svetu. V novembru 2006 smo ob avtorjevi 75-letnici priredili v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici veliko pregledno razstavo, dejansko je šlo za zadnjo večjo razstavo, na kateri je predstavil izsek iz svojega bogatega življenjskega likovnega opusa, razstavil je tudi nekaj novih del. Prav na tej razstavi je bilo nazorno videti, kako se je Cej stalno gibal med abstraktno umetnostjo in trdno figurativno osnovo. Za njegovo delo je značilna liričnost, ki se ji ni nikdar odrekel, zagotovo pa bo za njegovo zlato obdobje obveljalo desetletje iz sredine 70. do sredine 80. let minulega stoletja, ko je slikal v topli barvni paleti zemeljskih odtenkov z nadihom na okro. Na zadnji poti na goriško pokopališče ga je poleg domačih, sorodnikov in znancev - med njimi je bila tudi družinska prijateljica gospa Aliče, bolniška sestra, ki mu je v zadnjih mesecih ljubeče stala ob strani -pospremila lepa skupina umetnikov, prijateljev iz mladih dni. V njihovem imenu je ob odprtem grobu prijatelju Mitji z ganjenostjo v glasu prebral nekaj toplih misli režiser Macedonio, ki je z njim prijateljeval že v otroških letih. Med drugim je dejal, da je za vedno odšel najbolj tih in tankočuten med njimi. O Ceju kot umetniku, ki se je najprej zagledal v kiparstvo, in o njegovi živjenjski poti pa je nekaj tehtnih besed povedal prof. Joško Vetrih. Svojcem izražamo iskreno sočutje, spomin na Demetrija Ceja pa bo ostal živ v njegovih umetniških delih. SSG/ Premiera: Kobarid '38 - kronika atentata Okruški iz življenja tigrovcev v kolesju zgodovine Tretja premierna uprizoritev Slovenskega stalnega gledališča Trst v letošnji sezoni nas je popeljala v temne čase, ko je fašistični škorenj neusmiljeno teptal našo zemljo in nam hotel odvzeti vse, od jezika, kulture do narodnosti, in s poitalijančevanjem priimkov (celo na nagrobnikih!) izbrisati vse sledi slovenstva na naši zemlji. A slovenski človek tudi pod najhujšim pritiskom ni klonil in prav v tistih brezupnih časih se je skupina mladih fantov združila v tajno društvo TIGR in tudi z orožjem in atentati skušala razmajati uničevalni stroj fašizma, ki ga je v samozavestni trinoški drži neusmiljeno izvajal duce -Be-nito Mussolini, katerega bi marsikdo rad videl mrtvega, a nikomur ni uspelo izvesti tega naklepa. Tudi mladi tigrovci so načrtovali atentat nanj ob njegovem obisku Kobarida, ko so slovesno obeležili odprtje kostnice, v katero so prenesli posmrtne ostanke italijanskih vojakov, umrlih v prvi svetovni vojni. Napad na Mussolinija so fantje načrtovali na skrivnih sestankih v zatišju gorskih krajev Posočja, ko so čez mejo tajno prenašali slovenske knjige. Tudi to je bila njihova naloga, čeprav so se nekateri izmed njih najbolj ogrevali za "teroristične" akcije. Najprej svoboda, potem knjige in kultura! Prav v poletni čas 1.1938 je postavljena dokumentarna drama Kobarid '38 -kronika atentata, krstno uprizorjena v petek, 23. marca 2012, na velikem odru Kulturnega doma v Trstu, izpod peresa tržaškega pisatelja, esejista, dramatika in prevajalca, po poklicu novinarja, Dušana Jelinčiča, sina tigrovca Zorka Jelinčiča. Dramski splet je nastal po Jelinčičevi drami Upor obsojenih, štiriročno odrsko priredbo sta podpisala Boris Kobal in Dušan Jelinčič. Režijske vajeti je trojica umetniških vodij, Sergej Verč, Boris Kobal, Jaša Jamnik, zaupala zelo mlademu režiserju, z le peščico režijskih poskusov, Jerneju Kobalu, sinu Borisa Kobala oz. vnuku nepozabnega igralca Silvija Kobala. Predstava, v kateri bi zaman iskali razgibano akcijo - ni namreč ta njen namen, čeprav bi pričakovali malce več dinamike -, skuša posredovati gledalcu različne poglede, ki jih imajo posamezni člani TIGR na naloge in cilje, ki so si jih zadali, pa tudi njihove medsebojne odnose in mnenja, ki so se kresala med njimi, ko je eden izmed njih, Danilo Zelen, predlagal, da bi napravili atentat na duceja, s tem da bi ga ustrelili. Pogovori o tem se zasučejo, ko se bolj raz-mišljujoči, intelektualno podkovani Franc Kavs odloči, da bo on prevzel to nalogo: opasal si bo bombo in se razstrelil skupaj z Mussolinijem. To odločitev narekujejo njegov obisk Prage, ki je bila pod nacistično okupacijo, pa tudi velika potrtost in strtost ob smrti njegovega jetičnega dekleta, ki ga je sicer zapustil, ko je izvedel za njeno bolezen. Vse skupaj ga je zelo užalostilo, saj je bil rahločuten. Prav zaradi njegovega mehkega značaja je dokaj čudno, da so njegovi somišljeniki sprejeli njegovo odločitev; morda pa so jo zato, da bi ob njegovi žrtvi rešili ostale člane tajne organizacije. Zakaj pa v ključnem trenutku ni izvedel svoje namere, ostaja odprto vprašanje. Tudi Jelinčičeva drama nam ne daje odgovora, ponuja nam sicer štiri različne možnosti, ena od teh je še zmeraj tista znana, da pač ni mogel in ni hotel z lastno razstrelitvijo povzročiti smrt nedolžnih otrok, ki so obkrožali duceja. Kavs še sam ni nikoli o tem podrobno nič povedal niti Zorku Jelinčiču, s katerim je prijateljeval tudi po vojni. Dramski prikaz se s spodletelim atentatom konča. Nič namreč ne razglablja, kako bi zgodovinski dogodki potekali, ko bi duce umrl. Vsebinsko zelo zanimiv dramski razvoj ponuja dokaj nape- to ozračje, ki pa ga režija ni dovolj osvetlila, pravzaprav začetna intenzivnost, ki jo je občutiti, vse bolj popušča, tako da se zadnji del, ko bi morala biti na višku, kar nekam razvodeni. Tudi liki, nosilci drame, povzeti po resničnih osebah, članih TIGR, razen enega, Boruta (igra ga gost Žiga Udir), ki je po avtorjevi razlagi vezni člen med borbenim in intelektualnim čutenjem organizacije - v njem naj bi prepoznali soustanovitelja TIGR Zorka Jelinčiča - so le premalo značajsko in čustveno poglobljeni. Še najbolj prepričljivo je najbolj borbenega in v svojih načelih neomajnega Danila Zelena ostro in krepko orisal Romeo Grebenšek. Luka Cimprič je Justu Godniču dal neki robato šaljiv pridih, Ferda Kravanjo, ki skuša prepričati Franca Kavsa, naj premisli svojo odločitev, je uravnoteženo poosebil Matija Rupel, študent z ljubljanske akademije AGRFT. Franc Kavs je v poosebitvi Primoža Forteja posebno v zadnjem delu izpadel bolj medlo kot omahljivec, ki ga je morda res pogojeval očitajoči izbruh mačehe v samem jutru načrtovanega atentata. Lik njegove mačehe, ki se pojavi le v zadnjem prizoru, je s "kričavo ihtavostjo" odela Maja Blagovič, ne da bi s tem močneje prevzela gledalcev. Kot jih ni kdo ve kaj pritegnila nase niti Elena Husu v vlogi Brigite, umrlega Franče-vega dekleta, ki naj bi se v njegovih mislih pojavila dan pred atentatom, kot "sanjski privid". Njen čustveno premalo poglobljeni "mo- nološki" nastop v ozadju prizorišča, na robu sicer domiselno močno privzdignjene poševne ploskve (scena Darjan Mihajlovič Cerar), ki je dobro opravila vlogo "hribovitega sveta", v katerem se dogajajo prizori - malce manj učinkovito kot kotiček - bunker, poln knjig, kamor se je zatekal Franc -, je ob neposrečenih kretnjah izpadel kot "nekakšno kriljenje z rokami" v iskanju ravnotežja na cirkuški vrvi... Režiser Jernej Kobal pač tega možnega poetično-lirič-no obarvanega uprizoritvenega biserčka ni znal izkoristiti. Kobal je podpisal tudi izbiro kostumov, ki so dobro odslikavali tedanja oblačila in hribovske "gojzerje", le obleka mačehe je imela malce preveč meščanske obrise, pa čeprav je vanjo bila oblečena v posle zazrta gostilničarka in gospodinja trgovine. V srž dogajanja gledalca v začetku pospremijo izvirni posnetki o obisku duceja v naših krajih in njegov surovi diktatorski glas. Še nekajkrat se med prizori pojavljajo dokumentarni posnetki z ducejem in vzklikajočo množico, ki srhljivo delujejo na gledalca. Predstavi je primeren glasbeni ton dal Miha Petrič. IK Bachova alasba v videmski stolnici Videmska nadškofija in pevski zbor dežele FJKsta prireditelja izjemnega glasbenega projekta, ki bo zaživel v videmski stolnici z izvedbo treh Bachovih mojstrovin vtreh dneh. Od 30. marca do 1. aprila, vsak večer s pričetkom ob 20.30, bo zbor v sodelovanju z orkestrom Mitteleuropa in s solisti protagonist najbolj veličastnih sakralnih mojstrovin baročnega mojstra. Prvi večer bo potekal v znamenju Pasijona po Janezu, 31. marca bo na sporedu Pasijon po Mateju, v nedeljo pa znamenita Maša v h molu. Vsaka mojstrovina bo zaupana izkušenim rokam uveljavljenih dirigentov s specifično usmeritvijo v filološko izvajanje stare glasbe: po vrsti bodo taktirko prevzeli Filippo Maria Bressan, Paolo Paroni in Andrea Marcon. Člani orkestra bodo igrali na stara glasbila. Projekt je čezmejnega značaja, saj bodo z omenjenimi izvajalci sodelovali še graški stolni zbor in solisti, ki so diplomirali na glasbenih akademijah v Gradcu in na Dunaju. Otroški glasovi pa bodo iz videmskega stolnega zbora Pueri Cantores in zbora Artemia iz Torviscose. Vsak večer bo teološki uvod pripomogel h globljemu doživljanju postnih vsebin teh skladb. / PAL Bruno Mereu S koncertnim večerom, posvečenim W. A. Mozartu in mladim, a že uveljavljenim in zrelim glasbenikom iz našega prostora, se je 20. marca v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici začel letošnji ciklus Snovanj, ki jih prirejata Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in Mednarodni center za glasbo in umetnost ArsAtelier. Protagonisti prvega dela res prijetnega glasbenega srečanja, prazničnega zaključka izobraževalnega projekta Glas, klavir & orkester, so bili štirje solisti. Niz najlepših arij za glas in orkester solno-graškega mojstra je uvedla briljantna Julija Kramar, po rodu iz Nove Gorice, ki s svojim prepričljivim in očarljivim sopranom po nedavni zmagi na showu Slovenija ima talent uspešno nastopa po Sloveniji. Z žametnim in mestoma pretresljivim altom je poslušalce "pobožala" Mirjam Pahor, ki se je po diplomi na konservatoriju izpopolnjevala pri uglednih mentorjih in redno koncertira zlasti v naši deželi. Obe sta opravili svoje prve korake na šoli Komel. Svoje izkušnje in znanje, ki jih je pridobil tudi v sodelovanju z Lirično akademijo iz Sv. Križa pod umetniškim vodstvom Aleksandra Švaba, je na odru samozavestno pokazal tržaški bas Goran Ruzzier; diplomirani harmonikar in solopevec - med drugim -kot zanesljiv mentor vodi zanimive glasbene projekte v zamejskih šolah. Goriški basbariton Nikolaj Pintar, ki je dejaven v različnih glasbenih in gledaliških projektih v našem prostoru, je publiko še enkrat prijetno presenetil s prepričljivo izvedbo in veliko predanostjo glasbi. V drugem delu večera je skupno z orkestrom ArsAtelier - pod taktirko Marca Feruglia - izvedel koncert za klavir in orkester št. 14 v Es duru KV 449 odlični pianist Bruno Mereu, doma iz Genove, ki od oktobra 2008 dalje obiskuje podiplomski študij pri prof. Sijavušu Gadžijevu na šoli Komel. Tik pred tem je predstavnik odbora Fundacije Goriške hranilnice Gianluigi Chiozza podelil štipendije desetim izbranim mladim orkestrašem iz naše dežele in Slovenije; to so: violinisti Joahim Nanut, Noemi Cristiani, Federica Babich, Aleš Lavrenčič in Tina Grego, čelist Marcello Cassese, violistka Sara Štrancar, oboistka Neža Podbršček, fagotist Carlo Casarin in hornistka Alessan-dra Rodaro. Chiozza je pozdravil navzoče v imenu predsednika upravnega odbora Fundacije Obizzija in podčrtal, da je dolžnost ustanove podpirati mlade, ki sodelujejo pri tako hvalevrednih pobudah, pa tudi spodbujati kakovostna prizadevanja za glasbeno in sploh kulturno rast Gorice. Predsednica upravnega odbora šole Komel Mara Černič se je Fundaciji zahvalila za podporo in poudarila, da mladi gojijo glasbo z veliko ljubeznijo. Pozdrav ravnatelja SCGV Komel in predsednika ArsAteliera prof. Silvana Kerševana, ki si je - poleg številnih drugih posrečenih idej - zamislil tudi ta projekt v sodelovanju s Fundacijo Carigo, je prinesla njegova "desna roka", podravnateljica Alessandra Schettino. Naslednje Snovanje bo v petek, 13. aprila, ob 18. uri, ko bodo v KC Bratuž nastopili učenci glasbene šole Vinka Vodopivca iz Ajdovščine, učenci GS Salvado Gandino iz Porcie in učenci SCGV Komel iz Gorice. / DD Kratke Tržaška knjigarna / Na kavi z... Aleksijem Pregarcem Gost Tržaške knjigarne in njenega srečanja ob kavi (pravzaprav Qubik kavi), ki ga trgovina prireja v sodelovanju z založbama Mladika in ZTT, je bil v sredo, 21. marca, tržaški besedni ustvarjalec Aleksij Pregare. Z njim se je pogovarjal Marko Tavčar, tajnik Goriške Mohorjeve Srečanje ljubiteljskih skupin Severne Primorske Priznanji sta nagradili tudi štandreške in števerjanske igralce SNG Nova Gorica / Premiera: 24ur Usodna ujetost človeka v banalni vsakdan Zima se preveša v pomlad in sezone naših gledališč se bližajo h koncu. Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je svojo zadnjo produkcijo v letošnji sezoni, poimenovani Srčno, v kateri se nam je v spomin "vsejalo" kar nekaj takih vsebin, ki jih ne bomo zlahka pozabili, odigralo že 1. in 2. februarja, ko je na malem odru v režiji Jake Ivanca, ob dramaturškem branju Martine Mrhar, bila odigrana igra 24ui dvakratne Grumove nagrajenke Simone Semenič, doma iz Ajdovščine - nasploh je bil letošnji zelo dobro načrtovan in izveden program pod vodstvom umetniške vodje Ire Ratej razveseljivo primorsko obarvan -. Se-meničeva je dramatičarka, dramaturginja in producentka. Kot asistentka drama-tugije je že v študentskih letih sodelovala pri predstavah v SNG Nova Gorica, zato je tudi prav, da so njeno delo 24ui predstavili na novogoriškem odru in tako spet ovrednotili avtorico iz domačih logov. Bralno je bilo delo sicer uprizorjeno 1. 2006 v New Yorku, pa tudi v Gledališču Glej. Igro 24ur izvirno označujeta dramaturška zgradba, ki presega ustaljene oblike, in vsebina, v katero kar naprej vdirajo spa- mi z medmrežja, slamnata pošta, ki nam polni glave in srca ter raztresa naše misli ob že tako plitvih medsebojnih odnosih. Prav ti so v ospredju tega dela, katerega protagonista sta dva para; nekdanja mož in žena srednjih let, ki daleč od novih partnerjev hočeta v enem dnevu in eni noči v hotelski sobi, na pomenljivo preozki postelji, za kratek čas zakrpati stare odnose, ki sicer niso temeljili na odkritosrčni nesebični ljubezni, ampak zgolj na erotični privlačnosti, in iz že zdavnaj ugaslega ognja priklicati iskrico erotične sle in občutiti spet tisto telesno privlačnost, ki ju je nekoč zbližala. To jima seveda ne uspe, tudi zaradi nezmožnosti komunikacije, ki se z banalnimi stavki kar ne more vzpostaviti med njima. Drugi, mlajši par, ki je sočasno prisoten na odrskem prizorišču, je ob iskanju pustolovščin (smisla življenja?) ujet v temini rudnika, iz utesnjujočega oklepa katerega ne more zbežati. Domiselno izvirno ju je režiser Ivanc postavil za statična kovinska srednjeveška oklepa, tako da se jima najbolj vidijo oči (za svetlobne efekte je kot vselej odlično poskrbel Samo Oblokar), ki izrazito, posebno pri Njej, ki jo živo ponazarja Arna Hadžialjevič, iskrivo žarijo v vsej brezizhodni nemoči. Medtem ko On, ki ga pooseblja Miha Nemec, se zdi, da je malce bolj prepričan o možnosti rešitve. Ona 2 in On 2, par srednjih let, se nam v hotelski sobi kaže v tragiko- mični luči že zaradi oblačil, ki jih nosita: on povsem v slogu legendarnega Elvisa Presleyja, ona pa v sloviti plisirani obleki (kostumografinja je Ana Matijevič), ki jo je tako očarljivo nosila Marilyn Monroe; na razkošnem telesu igralke Ane Facchini jo delno prekriva zgornji del trenirke, ki vse skupaj "prizemlji". Dialogi med njima, ki ju učinko- vito, z malce karikaturno oznako izrisujeta omenjena Ana Facchini in Radoš Bolčina, kar ne morejo steči, saj vsebine ni, besede, ki se nepovezane spletajo med žensko in moškim v rudniku, pa že mejijo na absurd in "blodnje". K nasičenosti dogajanja, pri katerem se gledalec včasih skoraj izgubi, prispevajo videoprojekcije spamov (avtorji vizualne podobe so Jaka Ivanc, Nejc Saje in Jasmin Talundžič - Propaganda produkcija), ki se "plazijo” po telesih dramskih likov in prekrivajo prizorišče, medtem ko se na zaslonu v ozadju prikazujejo nastopajoči liki, s posteljo vred, in njihove absurdne, groteskne blodnje po pokrajini, bičani od burje, z ravno tako absurdnim postankom pred dolgo vrsto vitkih dreves. Glasba, katere avtorja sta Saša Kalan in Davor Her-ceg - Zavod Sonolab, prvič gosta v SNG Nova Gorica, se poigrava z melodijami Pre-sleyjevih popevk. Predstava, katere kaotičnost na prizorišču draži naše čute - z duhovitimi intermez-zi jih sicer tudi sprošča - od-slikava (po zgledu nedosegljivih mojstrov gledališča absurda Ionesca in Becketta!) naš današnji zmedeni svet, v katerem nas obsipava kup bežnih in nebistvenih informacij, muči nezmožnost odprtega pogovora, naša osamljenost pa se v tej "gluhi lozi" usodno stopnjuje, da brezciljno tavamo s svojimi bremeni ... Iva Koršič družbe, pri kateri je lani izšla zadnja Pregarčeva pesniška zbirka Amebno razkošje. Ravno publikacija, kije izšla za pesnikov 75. življenjski jubilej, je bila iztočnica njunega pogovora, Pregare je s svojim čvrstim gledališkim nastopom prebral nekaj poezij iz omenjene zbirke. Raznovrstno paleto njegovega umetniškega ustvarjanja je občinstvu predstavil Tavčar in dejal, daje Pregare pesnik, esejist, dramatik in režiser, “ki je vraščen v naš prostor, v vsakem obdobju svojega snovanja pa je bil vselej pozoren ne le na osebne občutke, temveč tudi na družbeno dimenzijo okrog sebe”. S knjigo Amebno razkošje se Pregare posveča vrsti eksistencialnih vprašanj naše dobe, rdeča nit celotne zbirke pa je angažma, ki bralca preseneča. Avtor se tako upira nihilističnemu etosu in s trdno, neomajno držo občuje s svojim slovenstvom, s svojimi zamejskimi, zdomskimi oziroma izseljeniškimi razsežnostmi. Kljub temu pa se naslov nanaša na tisto amebo, ki se naposled razvije do parazitstva: “Tega najdemo povsod, včasih smo sami zatopljeni vanj in ne vidimo preko njega”, je dejal pesnik, kije bil sto zbirko predlagan za nagrado iz Prešernovega sklada. Aleksij Pregare je svoje življenje naravnal na ljubezenski čut do sočloveka, vselej pa so ga na tej poti spremljali tesnobni občutki, ki so se - kot je za nekatere osebe njegove generacije žal značilno - rodili v vojnem in povojnem obdobju. Na Tavčarjevo vprašanje, v kolikšni meri ga je usoda svojcev (tete Vide, ki so jo fašisti predali smrti v Ljubljani, ter strica in bratrancev, ki so bili žrtve partizanskega režimskega obdobja) pogojevala, je Pregare s krščansko in preprosto človeško pieteto odvrnil takole: “To nerazumljivo nasilje, ki ga nisem nikdar sprejel, me je vselej spremljalo: še najbolj pa me je bolelo dejstvo, da so grobovi teh mojih sorodnikov ostali vse do danes neznano kje... ” / IG V Barceloni pregledna razstava Francisca de Goye V barcelonskem Caixa Forumu je do 24. junija na ogled razstava Go-ya. Lucesysombras(Goya. Svetloba in sence). Razstava je plod sodelovanja med fundacijo La Caixa in madridskim muzejem Prado. Okoli 100 razstavljenih del nudi temeljit kronološki pregled ustvarjanja španskega slikarja in grafika Francisca de Goye (1746-1828). Na ogled bodo znamenite slike, kot so La maja vestida (Oblečena Maja), La sombrilla (Senčnik) in Vuelo de brujas (Let čarovnic), ki jih sicer hranijo v Pradu. Goya velja za slikarja silovitega izraza, ki seje v svojih tehnično impresivnih delih dotikal raznovrstnih tem. Med drugim je upodabljal vojno, bedo ter človeške strasti in norost. Dela Goye bodo v Barceloni na ogled po skoraj 35 letih od zadnje večje razstave, ki so jo v obmorskem španskem mestu posvetili temu velikemu umetniku. Poleg slik bodo po poročanju španskega portala Museum Publicity razstavljene tudi risbe, grafični listi in pisma. Fundacija La Caixa in madridski Prado sta julija lani podpisala sporazum, po katerem mora fundacija organizirati štiri razstave del iz Prada po različnih španskih galerijah oziroma razstavnih prostorih z namenom predstavitve del velikih mojstrov širši javnosti. Razstava, posvečena Goyi,je prva iz tega sklopa, v prihodnjih letih pa ji bodo sledile še tri. V Rimu razstava del Joana Miroja V kulturnem centru Chiostro del Bramante v Rimu je na ogled razstava katalonskega nadrealističnega umetnika Joana Miroja (1893-1983). Razstava Miro! Poesia e luce (Miro! Poezija in svetloba) prinaša okoli 80 del, med njimi 50 oljnih slik velikih formatov, pa tudi dela iz gline in brona ter akvarele. Med umetninami so razstavljeni tudi slika Mujer en la calle (Ženska na ulici) iz leta 1973, bronasti kip Mujer (Ženska) iz leta 1967 in več skic, med njimi tista, po kateri je v prostorih univerze Harvard ustvaril zidno poslikavo. Kuratorica razstave Maria Luisa Lax Cacho, ki velja za mednarodno priznano poznavalko Mirojevega ustvarjalnega opusa, je želela predstaviti zadnjo Mirojevo ustvarjalno fazo. Ta seje začela leta 1956, ko je umetnik na Mallorci uresničil svoj sen in si postavil studio v naravi, kjer je lahko v miru ust-varjal. V sklopu razstave bodo njegov studio tudi rekonstruirali. "Srečanje domišljije in reda, opreznosti in velikodušnosti, ki bi lahko bile značilnosti katalonske mentalitete, lahko vsaj deloma pojasni izvor Mirojeve ustvarjalnosti”, je zapisala kuratorica v eni od svojih razprav, posvečenih umetniku. Renesančni duh centra Chiostro del Bramante bo zato po njenem mnenju dobra kulisa za razstavo Mirojevih nadrealističnih del. Razstava je na ogled do 10. junija. Topla domačnost in prisrčnost sta prevevali ozračje velike dvorane Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v nedeljo, 25. marca, na zadnji predstavi abonmajske ponudbe ljubiteljskih gledaliških skupin Nedeljska gledališka srečanja, ki ob idejnem zasnoval-cu in odbiralcu predstav Emilu Aberšku že vrsto let v žuboreči svežini ponujajo žlahtnost tiste gledališke umetnosti, katere izvir izhaja iz ljubiteljske gledališke umetnosti. Tej pa se z vsem srcem predano prepuščajo zagnanci, ki svoj prosti čas velikodušno namenjajo odrskemu ustvarjanju. Posrečeni niz predstav se je v teh letih zelo priljubil pri domači publiki in ji tudi v letošnjih jesenskih in zimskih dneh vedril obraz z izborom sedmih predstav ljubiteljskih gledaliških skupin iz vse Slovenije in zamejstva. Zadnja abonmajska ponudba je bila tudi sklep letošnjega Srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin Severne Primorske, segmenta Linhartovega srečanja, ki letos poteka že 51. in ga prireja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Prav zato je kot vselej konec Nedeljskih gledaliških srečanj v sodelovanju z JSKD - območna izpostava Nova Gorica zapečatila izbrana predstava, ki je sodelovala na letošnjem območnem Linhartovem srečanju, katerega se je udeležilo šest gledaliških skupin, od teh tri iz zamejstva: Beneško gledališče, Dramska družina SKPD F. B. Sedej Števerjan, dramski odsek PD Štandrež, Gledališko društvo Kontrada Kanal, Gledališka skupina Vrtinec Bovec in KUD "Jurko" Gore Idrija. Strokovni spremljevalec je bil Marko Bratuš, ki je izmed šestih ogledanih predstav nominiral kot najbolj uspeli Mož moje žene Mira Gavrana v izvedbi Beneškega gledališča pod režijskim vodstvom Marjana Bevka, in Limonada slovenica Vinka Moderndor-ferja v izvedbi Dramske družine SKPD F. B. Sedej iz Števerjana in režiji Franka Žerjala. Prav to kislo limonado ob pehanju za politična mesta v zdraharskem slovenskem slogu je okusilo nedeljsko občinstvo, ki je popolnoma zasedlo veliko dvorano SNG Nova Gorica, in se ob jedki vsebini, prežeti s humornimi utrinki, tudi pozabavalo ter se igralcem za li ne zdrsne v prepad pačenja ali omlednosti". Priznanje za najboljšo stransko moško vlogo je dobil Martin Gerbec za lik Dadil-lona v komediji Odlikovanje, ker "v vsesplošni zmedi komedije vseskozi ohranja zbranost, predanost in nežnost mladega ljubimca". Priznanje za najboljšo glavno žensko vlogo je prejela Mateja Rupnik za vlogo gospe poslančevem istoimenski Partljičevi komediji v izvedbi KUD "Jurko" Gore Idrija, ker je ustvarila "energičen in komičen lik ..." Priznanje za najboljšo moško vlogo je dobil Matej Klanjšček za vlogo Georga Kimballa v komediji Cvetje hvaležno odklanjamo v izvedbi dramskega odseka PD Štandrež, ker je "odigran natančno, nadzorovano in čvrsto - in to na tak način, da se gledalcu smili, obenem pa mu privošči vse nevšečnosti, ki si jih je s svojo hi-pohondrijo nakopal na glavo. V svoji drugi gledališki vlogi je izjemno napredoval in je tako iz dobrega igralca v svojem prvencu z vlogo Georga Kimballa svojo igro prenesel na povsem novo raven". Vsem dobitnikom priznanj - še najbolj seveda članom števerjanske in štandreške skupine ter njihovima režiserjema - iskrene čestitke! Naj bodo te lovorike spodbuda za nadaljnje živahno udejstvovanje v žlahtni ljubiteljski gledališki umetnosti, pri kateri so za dosežene uspehe zaslužni prav vsi oblikovalci predstave, saj je zanesljivo skupinsko delo pri ljubiteljskem snovanju izredno pomembno. IK lepi užitek oddolžilo z dolgotrajnim ploskanjem. Pred predstavo je vodja območne izpostave Nova Gorica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, gospa Maja Bratec Jerman, povabila na oder posamezne dobitnike priznanj in prebrala utemeljitve, ki jih je napisal strokovni spremljevalec Bratuš. Priznanje za najboljšo stransko žensko vlogo je prejela Marinka Černič za igralsko kreacijo Rozalije v komediji Limonada slovenica, ker je "s svojo natančno in intenzivno igro ustvarila lik, ki v sklopu predstave, ki je sicer igrana realistično, suvereno hodi po občutljivem robu med nežno stilizacijo in pretirano karikaturo, vendar s tega roba niko- ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV-TRST vabi na zaključni koncert revije otroških in mladinskih zborov PESEM MLADIH 2012 nedelja, 1. aprila, ob 15.30 Kulturni dom v Trstu Kratke POKRAJINSKI SVET // Ob Svetovnem dnevu poezije Naj živi slovenska poezija ob tržaškem morju" V* v c " dvorani tržaškega pokrajinskega sveta je 21. marca, na Svetovni dan poezije, ki ga je UNESCO razglasil leta 1999, prijetno zvenela slovenska beseda. Pobudnik dogodka Slovensko sodobno pesništvo. Sugestije in razmišljanja, predsednik Pokrajinskega sveta Maur-izio Vidali, je mnenja, da bi lahko omenjeno prireditev ponavljali vsako leto. Predsednica Pokrajine Trst Maria Teresa Bassa Po-ropat je pozdravila prisotne in dejala, da so ob tem pomembnem dnevu hoteli ovrednotiti slovensko sodobno poezijo, saj je kultura temeljni element skupnega sobivanja. Tako se je tudi VValter Chiereghin, odgovorni urednik mesečnika ArteCultura, odločil, da ob tej priložnosti izda posebno številko oziroma dosje, namenjen slovenski tržaški literaturi, s posebnim poudarkom na Miroslavu Košuti. O slovenskih tržaških pesnikih, točneje enajstih, od leta 1950 dalje, katerim je posvetila svoje delo Pesniki pod lečo, je spregovorila prof. Vilma Purič. Najprej se je zaustavila pri samem pojmovanju tržaške literature, saj "ne govorimo o posameznih spevih, temveč o večglasni pesmi, v kateri se glasovi prepletajo". pokrajino in pohvalil zamisel o dokumentarcu lanskoletnega Prešernovega nagrajenca Miroslava Košute, pod katero se je podpisala Tatjana Rojc in ga tudi režirala. Pritožil se je nad dejstvom, da je v knjigarnah zelo ma- Foto IG Zaustavila se je pri imenih, kot so Irena Žerjal, Boris Pangerc, Miroslav Košuta, Bruna Marija Pertot, Ace Mermolja, Marij Čuk, Alenka Rebula in Majda Artač Sturman ter svoj poseg končala z vzklikom "Naj živi slovenska poezija ob tržaškem morju". Preden je besedo prevzel odgovorni urednik mesečnika ArteCultura, sta Maruška Guštin in Julija Berdon občuteno deklamirali slovenske poezije, ki so se prepletale s prevodi v italijanščino. Nato se je VValter Chiereghin zahvalil za sodelovanje s tržaško lo slovenske literature, ki jo lahko dobimo le v knjižnici. Obenem je tudi prosil zbrane politične predstavnike, naj najdejo finančno podporo za prevajanje slovenskih proznih besedil in pesmi. Prof. Tatjana Rojc je na kratko spregovorila o zamisli dokumentarnega filma, posvečenega Miroslavu Košuti, ki sta ga med portreti pomembnejših ustvarjalcev tržaškega ozemlja ustvarila RTV Slovenija in TV Koper-Capodis-tria. Prisotnim so predvajali nekaj odlomkov. Ob koncu so prišli na vrsto še slovenski pesniki in pesnice, ki so podali svoj pogled na poezijo ali pa intimen občutek ob taki kulturni pobudi. Marko Kravos je prebral pesem, Marij Čuk se je šaljivo poigral s svojimi otroškimi sanjami o igralskem poklicu, Miroslav Košuta pa je bil zelo kratek in redkobeseden. Najbolj iskrena in obenem samosvoja je bila izjava Majde Artač Sturman, v kateri je opisala svoje pomladne sanje, in sicer, da bi se sprehajala po Trstu, točneje po ulicah, poimenovanih po slovenskih avtorjih, tako vplivnih žensk kot moških. Najprej bi se sprehodila po ulici Primoža Trubarja, Žige Zoisa in Srečka Kosovela ter se na koncu zaustavila na trgu Marice Nadlišek Bartol. Alenka Rebula je na zelo čuteč in nežen način prebrala pesem, ki jo je napisala posebej za to priložnost, pred tem pa je dodala, da verjame v moč poezije, saj ima poseben jezik, ki ga razumejo vsi. Prijetno dopoldne slovenske poezije je sklenil pobudnik Mau-rizio Vidali z besedami, da "smo Slovenci odslej v Trstu, posebno pa v dvorani tržaškega pokrajinskega sveta, kot doma". Zahvalil se je predsednici pokrajine za podporo in pesnikom za sodelovanje. Met KOSOVEL iTiiuiMiuuaa Ljudski vrt / "Jaz grem skozi park. Nekdo igra na klavir" “Ko bi se Srečko Kosovel rodil v Franciji ali Angliji in bi ustvarjal v jeziku, ki bi bil neizmerno bolj poznan od slovenskega... No, sprašujem se, ali bi Rimbaud tako zaslovel, če bi se rodil kot Slovenec”. Tako je razmišljala Jolka Milič pred kipom Srečka Kosovela v Ljudskem vrtu, ko je bila v nedeljo, 25. marca, gostja tradicionalnega dogodka, ki ga ZSKD in Slovenski klub, letos tudi s sodelovanjem ZTT, prirejata ob Mednarodnem dnevu poezije. Jolka Milič je ravno pri ZTT uredila in prevedla antologijo poezij kraškega pesnika z naslovom Ostri ritmi Aspri ritmi: na podlagi te publikacije je prevajalka še enkrat poudarila ljubezen do Kosovela, ki ga prevaja in bere že celo življenje. Miličeva je izpostavila harmonično in muzikalno lastnost njegovih poezij. Prav zato je bil še kako pomenljiv naslov pesniškega dogodka, ki seje glasil “Jaz grem skozi park. Nekdo igra na klavir”. Kosovel je svojim verzom vlival tudi globok ljubezenski čut, ki ga žal literarni kritiki pri njem večkrat zanemarjajo. Srečanje v ljudskem vrtu sta umetniško zaokrožila tudi igralec Danijel Malalan, ki je prebral izbor Kosovelovih poezij, in glasbenica Živa Komar, ki je s svojo trobento ustvarila prav posebno ozračje, uvedla pa gaje Martina Kafol. Množična manifestacija proti ksenofobiji V sredo, 21. marca, je bila tudi v Trstu, ob svetovnem dnevu proti vsem rasizmom, množična manifestacija, ki stajo priredila Foto IG tržaška pokrajina in UNAR - Državni urad, ki deluje proti rasnim diskriminacijam Predsedstva vlade ob pokroviteljstvu Agencije OZN za pribežnike. Na trgu Vittorio Veneto so se zbrali študentje, šolniki, prostovoljci mestnih organizacij, predstavniki najrazličnejših etničnih komponent Trsta in sami prebivalci mesta, da bi javno izrazili svoje nasprotovanje ksenofobiji. Milje / Deziderij Švara bo razstavljal v muzeju Cara' Od 30. marca do 22. aprila bo v muzeju sodobne umetnosti Ugo Cara’ v Miljah slovenski slikar Deziderij Švara razstavljal svoje Marine. Umetnik si je postavitev zamislil kot poklon miljskemu mestecu. Razstava bo odprta od torka do petka od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure. S ciklom morskih krajin se tako Deziderij Švara vrača k svojim likovnim izhodiščem in jih na novo odkriva, poustvarja in osmi-šlja, je zapisal likovni kritik Saša Quinzi. Predvajali so dokumentarni film Misijonar Pedro Opeka •• , ■ • ,»vv • - prijatelj smetiscarjev je med predvajanjem filma zasmejala množica malgaških otrok in odraslih. Njihove oči izžarevajo veselje in občutek varnosti. Vsi so srečni in zadovoljni. Film časnikarja Jožeta Možine Pedro Opeka-dober prijatelj naj nam bo v razmislek, saj pri tem ne moremo ostati ravnodušni. Gledalci smo začutili močno čustveno doživetje. Kako pa je z nami? Ali nismo vse preveč razvajeni in egoisti? Vsakdo naj najde svoj odgovor. Marija Trobec V sklopu ljudskega misijona in praznovanja 150-letnice rojanske cerkve smo si v nedeljo, 18.marca, vMa-rijinem domu v Rojanu ogledali dokumentarni film časnikarja in režiserja Jožeta Možine o slovenskem misijonarju Pedru Opeki, ki deluje na Madagaskarju. Lazarist Pedro Opeka je po številnih državah dobro poznan po svojem plodnem delu in boju za dostojanstvo ljudi. Vneto si prizadeva, da bi "smetiščarji" spet zaživeli človeka vredno življenje. Malgašem, ki brskajo po atana-narivskem smetišču v kužnem smradu, je podaril materialno in duhovno rast. Vse gledalce dokumentarca je s svojimi izjavami presenetil z energijo in vztrajnostjo. To je izbran človek Božje previdnosti, ki se ne boji kompromisov. K vsem, tudi k samemu mlademu malgaške-mu predsedniku, pristopa s spoštljivostjo, preprostostjo in toplino. Sam pravi, da ga njegovo misijonsko delo osrečuje in da je njegov edini cilj ta, da pomaga osebam, ki jih drugi nimajo za ljudi, pa naj so verni ali ne. Kjer je bilo nekoč smetišče, živi zdaj v urejenih vaseh s šolami, vrtci, bolnišnicami in igrišči več kot 23 tisoč nekdanjih smeti-ščarjev in brezdomcev. Z zaslona se nam In memoriam Ob smrti Tatjane Černivec Purič Draga Tatjana, želel sem napisati le člančič, spominski zapis tebi v slovo, a ne gre. Nimam potrebne distance, da bi le nanizal nekaj življenjskih podatkov. Ko sem v dnevniku videl tvojo fotografijo in prebral osmrtnico, me je dobesedno stisnilo v želodcu. “Z bolečino v srcu sporočamo, da nas je po dolgi bolezni zapustila naša predraga žena in mama Tatjana Černivec por. Purič... Že zelo, zelo dolgo se nisva videla. Vedel sem, da si se poročila z Igorjem Puričem in da imaš dva fanta, Bernarda in Samuela. Slišal sem tudi, da si zbolela in da te bolezen vse bolj izčrpava. Povedali so mi, da si bila, dokler je šlo in še več, doma v ljubeči domači oskrbi, kar največ pove o lepi družini, ki si si jo ustvarila in o srčnih odnosih v njej. Ne vem, kako je bilo zate - roje- no Barkovljanko - priti na Kras, ne vem, ali sta ti manjkala morje in vonj po slanici, ki ga veter nosi proti hišam in paštnom, a tvoj pogreb je pričal, da so te Kraševci sprejeli za svojo in so te imeli radi. Temu, da so te vzljubili, se ne čudim, saj si bila bistra, veselega značaja in družabne narave. Spomnil sem se na čase, ko sva bila suplenta na realni gimnaziji in kako sva rada sprejela povabilo dijakov 5 B razreda, da smo vsi skupaj neko zgodnjo spomladansko nedeljo šli na izlet na Kras in v Vipavsko dolino. Obiskali smo Tomaj in na pokopališču Kosovelov grob, šli na grič in si ogledali cerkev ter Kraljeve poslikave, nato nas je pot vodila v Avber, kjer smo se spomnili duhovnika in politika Virgila Ščeka ter ponovno občudovali Kraljeve impresionistične cerkvene poslikave, ki jih je vlaga sicer takrat že močno načela. Šli smo še v Štanjel in mimo Fabianijevega doma vKobdilju v dolino Raše ter se spustili v Vipavsko dolino. Ustavili smo se na trgu v Vipavi in nato šli v Sv. Križ, kjer so nam kapucini pokazali svojo knjižnico. Družba se je tam razdelila: eni so se vrnili domov, drugi pa smo skočili še na kratek obisk v bližje Velike Žablje. Kosem v sredo, 14 t. m., v Zgoniku pred cerkvijo čakal na tvoj pogreb, sem med pogrebci videl in pozdravil veliko tvojih nekdanjih dijakov in kolegov. Kot je ugotavljal prijatelj Fabio, s katerim sva na začetku pogrebne maše šla na kor, ta prisotnost ni nič nenavadnega, saj so dijaki s svojim nezmotljivim čutom za profesorje takoj zaznali, da jih imaš rada, da imaš pozitiven odnos do šole in da bi jim rada pomagala, da bi ne le napredovali v znanju italijanščine, ki si jo poučevala, ampak tudi kot osebnosti, ki naj se razvijejo in se duhovno ter osebnostno osamosvojijo. Že zdavnaj si spoznala, da ni bilo zaman, ko si nosila knjige v razred in jim pripovedovala o tem, da pravzaprav ni lahko biti človek. Vem, da bomo mi vsi, ki smo te poznali, ohranili v spominu droben lesk tvojega nasmeha in dragocen spomin na lepe dneve in prijetne dogodke, ki nam jih je bilo dano skupaj preživeti. Pogrebno mašo je daroval in obred vodil zgoniški župnik dr. Jože Markuža. Svoj zadnji dom si dobila na zgoniškem pokopališču, ob zidu, za katerim je zasajen mlad vinograd kot znamenje življenja in rasti, da bi se vsi zavedeli, da tuzemsko in onstransko življenje ločuje le zid smrti. Na misel mi je prišel verz, ki me je nekoč zadel in se po spominu glasi "in pijem žalost lastnih besed", a nične pomaga, prepozno se človek spomni, da bi lahko kdaj prijatelja zdravega ali vsaj v bolezni tudi obiskal. Prepozno! Žalost ostaja, še zlasti, če pomislim na tvojega moža Igorja in Bernarda ter 'ta' malega Samuela. Njim trem, kakor tudi ostalim sorodnikom, bi rad ob tvojem slovesu izrazil sožalje. Vem pa, da jih že in boš še spremljala, saj boš ostala v njihovih srcih in spominu. Zbogom! Marko Tavčar NOVI Pogovor z Igorjem Gabrovcem o aferi Prosecco Spet nespoštovanje obvez države do Slovencev Srečanje, ki je bilo 20. marca na Proseku, je bilo v bistvu predstavljeno kot tiskovna konferenca deželne uprave in odbornika za kmetijstvo Violina, da bi z deželnimi političnimi predstavniki iz Veneta, začenši z Vio-linovim kolegom Francom Man-zatom in predstavniki konzorcija Prosecco Doc predstavili dosežke blagovne znamke Prosecco v prvih desetih letih obstoja in razvojne smernice le-te. Lani je bilo namreč ustekleničenih nad 180 milijonov enot, kar je ustvarilo milijardo evrov prometa. Ob odsotnosti deželnega odbornika Violina (!) pa je nastopila huda polemika glede dejanskega položaja vinarstva na Krasu, ki izhaja predvsem iz nespoštovanja protokola, ki so ga pred dvema letoma podpisali kmetijske stanovske organizacije, ministrstvo in dežela. S tem dokumentom je bila zagotovljena neka protivrednost kraškim kmetovalcem v zameno za umik njihovega priziva zoper koristenje imena Prosecco s strani pridelovalcev tega penečega vina v Venetu in FJk. "Naš problem ni, ali se bo proizvodnja penečega vina Prosecco podvojila na štiristo milijonov steklenic: naše stanje temelji na vprašanju, kako šele pognati proizvodnjo tega vina pri nas skupaj s pospešitvijo ostalih razvojnih načrtov na Krasu oziroma kako prepričati pristojne, naj spoštujejo obveze protokola, ki je bil svoj čas podpisan na najvišji institucionalni ravni. Blagovna znamka Prosecco se namreč nahaja na zeleni veji, rekel bi celo na zlati veji", nam je povedal deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, ki pobliže spremlja afero v deželnem svetu. Ali je dežela držala figo v žepu, ko je podpisala protokol? Ne vem, ali je držala figo v žepu, dejstvo je, da je dobršen del protokola ostal zgolj na papirju. Dežela je uresničila le 'najlažje' finančne in normativne postavke. Spomnimo se, da je bil protokol podpisan samo zato, ker so naši kmetovalci vložili sodni priziv proti priznanju blagovne znamke Prosecco. Furlani in Veneti se še spominjajo posledic iz- gube blagovne znamke tokaja: ugotovili so, da bodo le s pristopom tržaškega Proseka k območju zaščitene blagovne znamke zagotovili ekskluzivo Prosecca in tako imeli garancijo nad izjemnimi dohodki v prihodnje. Konkurenca glede proizvodnje penečega vina Prosecco je bila zelo huda, proizvajali so ga že okoli po svetu: najti ga je bilo mogoče po zelo nizki ceni celo v pločevinkah... Foto IG Podpis protokola je predvideval vrsto obvez glede npr. poenostavitve postopkov za sprožitev kmetijskih dejavnosti in finančna sredstva za ta kmetijski razvoj na Krasu. V protokolu je bila tudi postavka glede drugačnega tolmačenja t. i. zaščitenih območij Sic in Zps. Poenostavitev v tem vidiku je predpostavljala sprejetje t. i. upravnih načrtov na teh območjih. Izdelava le-teh pa se na deželni ravni vleče že vrsto let. Po najboljših napovedih naj bi to nalogo opravili šele pred koncem te zakonodajne dobe, ki je - ne pozabimo - trajala pet let. Sam protokol je bil podpisan pred dvema letoma, rok njegove veljave pa je pet let... Že zdavnaj bi lahko črtala tudi hidrogeološko omejitev, ki nerazumljivo bremeni ves Kras. Dežela je nakazala le prvih 500 tisoč evrov v sklopu načrtovanja obnove terasastih vi- nogradov na področju Proseka, Kontovela, Piščancev, skratka od Trsta do Nabrežine. S prvo vsoto denarja bo najbrž urejena le steza pod Prosekom. Ne moremo pa mimo dejstva, da je to financiranje izpadlo kot gola spot reklama za deželno upravo: tej vsoti nam je naposled uspelo priliti še dodatnih skupnih 300 tisoč evrov. To pa ne zaradi dobre volje odbornika Violina, ampak zaradi vzajemnega in politično transverzalnega prizadevanja zlasti tržaških politikov na deželi. 800 tisoč evrov je navsezadnje kaplja v morju potreb, ki bi jih s finančnega vidika lahko opredelili v - denimo -desetih milijonih evrov. Tako vsoto bi potrebovali ne le za razvoj kmetijstva in vinarstva, ampak predvsem zato, da bi z geološkega vidika zaščitili izmaličeno in posledično nevarno območje krašega roba. Gre torej prvenstveno za sanacijske postopke, ki jih še kako potrebujemo. Ali je priziv, s katerim so kraški pridelovalci 'izsilili' podpis protokola, še aktualen? Ker je bil priziv preklican, ni več aktualen, lahko pa se tržaški pridelovalci odločijo, da izstopijo iz območja, kjer je priznana zaščitena znamka Prosecco Doc. Pojavilo bi se nato vprašanje, kako naj bi se ta blagovna znamka poimenovala in zaščitila. Lahko bi na Krasu zahtevali novo blagovno znamko, poimenovano Prosekar ali kaj podobnega. Tudi ime Glere je bilo žrtvovano na oltarju Prosecca, tega ne gre odmisliti. To bi bila težka odločitev, težka izbira je bila svojčas tudi priziv: ne moremo pa mimo dejstva, da se tako 'slovesno' podpisan protokol aprila 2010 po polževo udejanja. Kaj pa je bilo storjenega z vsoto 800 tisoč evrov? Financirali so načrt Posoškega konzorcija za bonificiranje, ki bo uredil dostop do nekaterih pašt-nov pod Prosekom. Sicer tudi ta postavka se ni udejanjila po zaslugi deželne uprave, ampak deželnega sveta. Ali je v protokolu navedena vsota, ki bi lahko zadostovala vsem potrebnim načrtom? Ni je. Sicer v dokumentu je zapisano, da 'se dežela obvezuje, da bo restavrirala in bonificirala kmetijske površine kraškega roba... '. Če to pomeni obnovitev enega samega kilometra ceste... Na podlagi protokola so financirali t. i. masterplan za razvoj kmetijstva na Krasu, za katerega so odšteli približno 60 tisoč evrov. V tem načrtu je evidentiranih za sto milijonov evrov potencialnih investicij in razvojnih možnosti. Čeprav je ob podpisu protokola Violino izjavil, da žal ni niti evra na razpolago, dejansko dežela se v dokumentu obvezuje, da bo krila potrebne stroške. Ali je po vašem mnenju bitka glede Prosecca izgubljena? Nikakor ne bomo odnehali, ne bomo vrgli puške v koruzo. Rekel bi raje, da gre le za dodatno kocko v mozaiku nespoštovanja obvez, ki jih italijanske oblasti izkazujejo naši narodni skupnosti vse povojno obdobje in torej do danes. Kje so odškodnine za razlastitve ob gradnji avtoceste, sinhrotrona in drugih infrastruktur? Marsikje še čakamo na dokončno poravnavo! Zanimivo pa je to, da so na omenjenem srečanju pridelovalci iz Veneta prvič izvedeli za dejanski položaj, v katerem so njihovi kolegi na Tržaškem. Po sestanku je bil tako govor o možnih rešitvah pravna podlagi neposrednih dogovorov med našimi kmetovalci in kolegi iz Veneta. Na dan je prišla zamisel o sofinanciranju našega kmetijskega in vinogradniškega sektorja na temelju trženja penečega vina iz Veneta. Če bi naši kmetje prejeli le en cent na vsako prodano steklenico (govor je o kakih 200 milijonov buteljk), bi letno lahko prišlo na Kras do dva milijona evrov. Potencial Prosecca je v letih zelo perspektiven... Nastal bi lahko pri nas ciljni sklad, ki bi omogočil tvornejše načrtovanje kmetijske prihodnosti našega prostora. Poudarjam pa, da bomo vselej zahtevali, da dežela FJk spoštuje svojo obvezo. Dežela mora končati postopek načrtovanja na zaščitenih območjih: na podlagi teh načrtov bomo evidentirali, kakšne so dejanske možnosti za razvoj. Danes je ta največji problem: dokler veljajo okovi najvišjih možnih vinkula-cij, niti denar nam ne pomaga. IG ES) Peterlinova dvorana Tržaška književnost v delu prof. Marije Pirjevec Prejšnji teden so v Peterlinovi dvorani predstavili delo profesorice, prevajalke in literarne zgodovinarke, ki aktivno in zelo plodno deluje na literarnem področju, da bi ovrednotila tržaško književnost. Prof. Marija Pirjevec, avtorica sedmih knjig in prek sto dvajset znanstvenih člankov, je v Tržaških književnih razgledih zbrala osemnajst esejev, ki pretresajo najbolj pomenljive dogodke naše književnosti. Obenem velja omeniti, da je ob letošnjem kulturnem prazniku prejela odlikovanje predsednika države Danila Turka, "red za zasluge pri širjenju slovenskega kulturnega prostora, za pomembne uspehe pri znanstvenem delu na področju slovenskih literarnih ved in za uspešno pedagoško delo". Poleg avtorice Tržaških književnih razgledov sta na ponedeljkovem večeru, ki so ga priredili Društvo slovenskih izobražencev, Založba Mladika in Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm, sodelovala tudiprof. Vilma Purič in prof. Igor Škamperle. Prva je osvetlila opus Marije Pirjevec, prof. Škamperle pa je avtor spremne besede. Zbrane je v imenu založbe Mladika uvodno pozdravila Nadia Roncelli. Kot je povedal avtor spremne besede, lahko zbornik esejev, izbor katerih je zelo posrečen, razdelimo na tri dele. V prvem se Pirjevčeva posveti našim primorskim avtorjem: Srečku Kosovelu kot genialnemu mladeniču v stiku s takratnimi tokovi, Igu Grudnu kot klasiku našega prostora, ki je začrtal like kraških vasi, Alojzu Rebuli in njegovemu iskanju smisla, Borisu Pahorju in hudi preizkušnji fašizma, od leta 1918, ko je bil odstavljen slovenski tržaški škof Andrej Karlin, do požiga Narodnega doma dve leti kasneje. Drugi del je narečno obarvan, posvečen je Benečiji in Reziji ter kreativni moči in ustvarjalnosti njenih ustvarjalcev, kot so Marino Qualizza, Renato Quaglia in Marija Mijot. Tretji in zadnji del zbornika opisuje kulturne stike med tržaško in ljubljansko akademijo z osrednjima literarnima oseb- Prof. Marija Pirjevec (foto IG) nostima Janezom Ludwigom Schonlebnom in Janezom Gregorjem Dolničarjem. Škamperle je pohvalil jasno, čitljivo in razumljivo napisano delo ter se zaustavil pri esejih, posvečenih goriški pesnici Ljubki Šorli, ki je kljub hudemu času vlila v poezijo veliko miline, in Bruni Mariji Pertot kot prestop v povojno obdobje. Prof. Purič je najprej obnovila pomen literarnega dela prof. Pirjevec, kot so ureditev zbirke novel Alojza Rebule v italijanščini La vigna delVimperatrice romana, monumentalno delo L 'altra an-ima di Trieste in izbor pesniške zbirke Brune Marije Pertot Črnike dobre na nabrežju. Nato pa se je posvetila opredelitvi Tržaških književnih razgledov: "Avtoričino pojmovanje tržaškega prostora je kot idejno križišče deročega toka misli in besed. Njeno dolgoletno preučevanje slovenskih tržaških avtorjev je ne pelje v poglobitev posameznih avtorjev, temveč začrta njihove tipološke značilnosti. Tako razčleni dela, pa tudi opuse vidnejših tržaških avtorjev: od Srečka Kosovela do Ljubke Šorli, Brune Marije Pertot, Borisa Pahorja in Alojza Rebule. S svojim pisanjem avtorica opozarja stroko na pomen tržaškega slovstva in pa na besedno prepletanje dveh literatur ob meji". Šin Obvestila Romanje v Medjugorje od 4. do 7. maja 2012. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline in Kozine za romarje s Tržaškega. Vožnja z udobnim avtobusom. Za vse romarje velja osebna veljavna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu v Gorici (tel. št. 0481 882395 ali 0481 32121), za tržaško pokrajino pri župniku J. Markuži (tel. 040 229166). Vpisovanje do zasedbe mest v avtobusu. Pohitite z vpisom. Darovi Misijonski krožek Rojan je prejel: za slovenske misijonarje Pristavec Leopold 10 evrov, R. M. 30 evrov; za misijonarja patra Ernesta Saksido - Brazilija: C. B. 320 evrov; za patra Pedra Opeko na Madagaskarju: ob predvajanju filma “Pedro Opeka dobri prijatelj” v Marijinem domu je bilo nabranih 514 evrov in prispevek župnije Barkovlje 200 evrov. Za Društvo rojanski Marijin dom darujejo: prof. Mosca 10 evrov, Mira Bole 30 evrov, Milenca Franko v spomin na sestro Marijo 100 evrov. Zarojansko glasilo Med nami Mira Bole 30 evrov, Anita Peric 20 evrov. Za rojanski CPZ daruje Anita Peric 20 evrov. TRŽAŠKA KNJIGARNA Spomini in glasba Istrske korenine so še usidrane v duši ljudi u In tako sem ostal Istran v Istri, razpet med Koprom in Svetim Duhom, a zagledan v neskončnost". S tem stavkom, rekli bi celo pravim verzom, je Emil Zonta sklenil svojo zadnjo knjigo z zgovornim naslovom Moč kletve moč molitve, ki jo je lani založila založba Libris iz Kopra. Ta publikacija predstavlja slogovno in kronološko nadaljevanje predhodne Od Svetega Duha in nazaj. V obeh avtor pripoveduje o dogajanjih v svojem rojstnem kraju, Svetem Duhu pri Buzetu, in njegovi širši okolici. V prvi knjigi je Zonta zbral spomine do konca druge svetovne vojne, zgodbe druge knjige pa se v tedanjem času začenjajo, končujejo pa se sredi 50. let prejšnjega so-tletja - piše na kolofonu knjige. Da pa globlje prodremo v sporočilnost same knjige, ki sta jo tržaškemu občinstvu predstavila avtor in g. Dušan Jakomin (trdoživ Istran doma od Svetega Antona) v sredo, 14. marca, v nizu srečanj ob kavi v Tržaški knjigarni, velja navesti nekaj besed, ki jih je Alberto Pucer zgostil v spremno besedo knjige. Istrska dežela je bila zaradi svoje lepote, ki jo ustvarjajo griči, doline, reke, morje, gozdovi, njive, oljke, trta, žito, skozi vso zgodovino tarča osvajanja številnih tujih ljudstev, ki so si jo podvrgli in jo izkoriščali: od Rimljanov, Bizantincev, Frankov do Benečanov, Avstrijcev, Italijanov in 'Jugoslovanov'. Vsak je vtisnil svoj pečat in pustil za sabo, kar je pač imel, lepo in grdo, dobro in slabo. "Tako je nastalo nešteto različnih kamenčkov mozaika preteklosti Istre, ki jih je prekril prah zgodovine”, je zapisal. Arheologi s svojim delom dopolnjujejo ta mozaik, vendar se ukvarjajo s predmeti. "Kaj pa njeni prebivalci? Kaj vse so skrivali in morda še skrivajo v svojem srcu, v svoji duši"? se sprašuje Pucer. Odgovor tiči v vsebini knjige Emila Zonte, ki nam predstavlja sliko istrske preteklosti, tudi bližnje. Obdobje, ki ga Zonta obravnava, je posejano s kočljivimi dogodki, ki so tudi krvavo zaznamovali življenje slovenskih Istranov. Še kako živa je usoda mladega duhovnika Miroslava Bulešiča, ki so ga usmrtili v Laniščah: to je bil izrazit napad komunistične Jugoslavije na Cerkev in spodbil pojem svobode, za katero je marsikateri pošten domačin padel. "Veliko reči oziroma dogodkov je bilo treba zamolčati in o njih molčati, kljub 'svobodi'. In še dolgo po njej. Če bi pred nekaj desetletji javno povedal ali obelodanil, kar sem slišal, kar so mi povedali, bi brez dvoma končal na Golem otoku. Mislim, da tako tudi Emil Zonta in mnogi drugi..." Tako je veliko do zdaj zamolčanega odkritega v tej knjigi. Zonta je v spominski domačijski prozi, obogateni tudi z ustnimi viri avtorjevih domačih in znancev ter argumentirano z bogatim slikovnim gradivom, razširil ta mozaik. Knjiga namreč prinaša pereče teme tedanjega povojnega časa, ustanavljanje zadrug, davščino, rubež, ustrahovanja, sodne procese, emigracije, likvidacije, preimenovanja, šostvo, problem mejnega območja, nove kulturne vplive in drugo. Publikacija je pričevanje avtorja o tem, kar ga je v mladosti zaznamovalo, o vsem tistem, o čemer dolgo ni mogel pripovedovati. "Njegova knjiga, razpeta med tradicionalnimi vrednotami in novimi vsiljenimi obrazci, razgrinja materialno in duhovno preobrazbo, ki je grobo zarezala v istrski živelj, vendar mu korenin ni uspela spodsekati", piše še na kolofonu. In ravno na temelju korenin se je v Tržaški knjigarni razvil pogovor med msgr. Jakominom in Emilom Zonto. Škedenjski kaplan se je namreč spomnil svoje mladosti in okolja, v katerem je zrastel: zaznamovala sta ga fašistično nasilje, kasneje tudi jugoslovanski režim. V teh hudih časih se je slovenski Istran dejansko znašel brez intelektualcev, voditeljev, ki bi ga vodili v jutrišnji dan. Bil je prepuščen milosti in nemilosti usode, ki mu je najprej vsiljevala italijanske pesmi, nato pa partizanske. Svetel primer so predstavljali duhovniki, ki so bili celo primorani nagovarjati domačine v narečju, drugače jih verniki ne bi razumeli. Razmere so se polagoma izboljšale tudi zaradi prizadevnosti sijajnih osebnosti: predvsem Alojza Kocijančiča, pa tudi Lede Dobrinja in Nadje Rojac, sedanje vodje Študijskega krožka Beseda slovenske Istre. Avtor je prepričan, da so korenine v naših ljudeh še prisotne, samo ovrednotiti jih je treba. K temu lahko pripomore sama Republika Slovenija, ki bi morala v to področje vlagati več gospodarske in kulturne moči. "Zlasti danes se moramo prepričati, da je tudi znanje naš nenadomestljivi kapital", je dejal Zonta, ki se je občinstvu Tržaške knjigarne predstavil tudi kot glasbenik in poznavalec nek-danjih istrskih glasbenih motivov in instrumentov. Preizkusil se je namreč v igranju dvojnic, šurle, meha in cingel, spremljala pa sta ga gospe Nadja Bažec in Vesna Kovač. IG 29. marca 2012 Goriška / Aktualno Amaterski mladinski oder SNG Nova Gorica Prijetno razgibana predstava o vajah Pred petintridesetimi leti, toliko jih letos mineva od u-stanovitve Amaterskega mladinskega odra (AMO), ki deluje pod okriljem Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, je 1.1977 ob prvi premieri Razbojniki iz Kardemomme takratni u- strmin gledališkega ustvarjanja in jim daje možnost, da se vsako sezono konkretno predstavijo na odru s čisto svojo predstavo. Letos se je to zgodilo, v četrtek, 15. marca, ko so člani AMO, seveda vselej z režiserjem Aberškom, povabili gledalce na ogled samosvoje, iz- metniški vodja Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica Janez Povše zapisal: "Primorsko dramsko gledališče je tekočo sezono pričelo tudi z zelo dolgoročno, zato pa gledališko toliko bolj utemeljeno akcijo. Formiralo je Mladinski oder, ki združuje vse tiste srednješolce, ki se želijo po-bliže in aktivno ukvarjati z gledališčem. Na ta način naj bi nastalo okoli gledališča aktivno zaledje, ki bi ga kultuvirali člani gledališča skupaj z Akademijo za gledališče, radio, film in TV". AMO že od ustanovitve z nezmanjšano vnemo, predanostjo in trdno vero v mlade, ki tudi z odrskih desk zlivajo svoj pogled na svet, vodi mentor, pedagog in režiser Emil Aberšek. Ta mladinski oder vestno nadaljuje svoje poslanstvo. Vsako leto namreč ob osrednji sezoni Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica poteka še druga, zelo pomembna gledališka sezona, ki usmerja mlade zagnance iz srednješolskih klopi k spoznavanju žara in čara pa tudi virne predstave Pet točk za predstavo, ki pravzaprav ni predstava v klasičnem smislu, ampak predstava o vajah. V njej so gledalci lahko spoznali različne faze rojevanja gledališke uprizoritve, od bralnih vaj do generalke, in tudi vse, ki sooblikujejo predstavo, od igralcev, režiserja, dramaturga, koreografinje, kostumografke, še-petalke... Vsi ti morajo delovati v sozvočju, če bi kdo izstopal, bi predstava gotovo dobila razglašeno noto. Mladi igralci so publiko v preddverju gledališča najprej povabili, naj se postavi v vrsto pod komično ali tragično masko, simbola gledališkega snovanja, izhajajoča iz starih grških časov, in jih potem vodili po stranskih poteh mimo zaodrja, koder publika navadno ne stopa, do male dvorane SNG Nova Gorica, ki se je tokrat res napolnila do zadnjega kotička. Na malem odru so se nato odvijali izseki z gledaliških vaj, drobni zakulisni trenutki, pri katerih so igralci znali zelo dobro poustvariti ozračje ob pripravlja- nju nove predstave: izbrali so An-drejko in tri Marsovčke Vida Pečjaka. To delo je že v dveh različicah uspešno doživelo izvirno odrsko postavitev na odru AMO. O-svetljeni od močnejše luči so se posamično predstavili režiser, dramaturg ... in v skopih, a tehtnih besedah predstavili svojo vlogo v gledališču. Kot vselej so v tem nenavadnem prikazu, ki se je končal z videoprojekcijo okruška iz predstave Andrejka in trije Mar-sovčki (video z delom predstave je bil narejen ex novo za to uprizoritev), imele dokaj pomembno vlogo glasba dolgoletnega sodelavca AMO Mateja Petejana, z njo povezano petje songov kritičnih vsebin do današnje družbe oz. odraslih iz prejšnjih odrskih postavitev AMO, in koreografske slike energične Vanes-se Benak. Scenografski elementi, ki so prikazovali prostor za vaje - obreko-valnico, pa tudi samo odrsko prizorišče, so delo Polone Žbogar, eklektične kostume s staromodnim nadihom, a tudi bizarnimi detajli si je zamislila in izbrala Eva Tomaševič, za video je poskrbel Jožko Markič. Zelo prijeten prikaz, pri katerem gledalec realistično doživi potek ustvarjanja gledališke predstave, so pod režijsko taktirko Emila Aberška sooblikovali in zanj besedilo napisali: Anja Pišot, Matjaž Vidmar, Anuša Kodelja, Ana Kolenc, Hana Markočič, Sara Bašin, Hana Pirnat, Lora Stefanova, Barbara Skočaj, Ana Stergulc, Vanessa Benak - Cvijanovič, Eva Mavrič in Ana Školaris. Z Amaterskim mladinskim odrom Nova Gorica je sodelovalo Gledališče na vrvici, ki ustvarja pod isto navdušeno in ljubečo Aberškovo gledališko roko. Morda bo kdo izmed nastopajočih ubral poklicno gledališko pot, ki ga bo zvabila v igralske vrste ali v kak drug poklic, vezan na gledališko ustvarjalnost, kar se je že večkrat uresničilo v preteklosti (marsikateri sedanji član SNG Nova Gorica je vzljubil gledališče v AMO). Vsi pa bodo gotovo ostali spremljevalci gledališke dejavnosti in posredniki ljubezni do gledališke umetnosti, ki ima še posebno v današnjem kaotičnem času in zmedeni družbi veliko povedati. IK VIDA VALENČIČ KO SE DOTAKNEŠ OSEBE Upravljati kolo Različne življenjske poti so me vedno privlačevale. Kar pomnim, iščem po knjigarnah in knjižnicah osebne zgodbe posameznikov, ki so znali hudo, negativno ali vsaj že vnaprej določeno preoblikovati v sebi lastno pot, obrnjeno proti soncu in iskanju svojega prostora pod njim. Občudujem ženske, ki so se bile zmožne upreti krivicam, one, ki jim je uspelo vsemu navkljub po življenjskih udarcih začrtati novo pot, močne ženske, ki so dokazale svojo moč na sebi lasten način. Knjiga "In the beginning" irske pisateljice Cathe-rine Dunne gotovo ni visoka literatura, je pa knjiga, ki sem jo v določenem življenjskem trenutku najbolj potrebovala. S počasnim, a vztrajnim vstajanjem protagonistke sem vstajala tudi jaz. Njeno iskanje načina za (tudi finančno) preživetje je meni pomenilo velik povod, da sem zmožna ceniti darove, ki so mi bili dani. Spoznala sem mlado žensko, ki že vse življenje občasno zelo težko diha. Pri dvajsetih ji je bila po dolgih letih končno postavljena diagnoza: neozdravljiva in genetsko pogojena bolezen z obskurnim imenom cistična fibroza. In vendar zatrjuje, da se ji je od takrat dalje življenje obrnilo. Na bolje. Prej ji ni uspelo ga ceniti takega, kakršno je. Jaz pa se ob teh besedah znajdem v neki čudni razcepljenosti: racionalno mi nekako že uspe jo razumeti, emotivno pa ne. Od diagnoze dalje je postavila na noge cel sistem spodbujanja ljudi: redno piše svoj blog, predava, zapisuje in ilustrira svoje pozitivne miselne utrinke na razglednice, ki so potem naprodaj. Jaz pa je emotivno še vedno ne razumem. Piše in govori o potrebi po predajanju življenju. Ne smeš se mu protiviti, ker nima smisla. Življenje bo vedno nad in pred tabo, nikoli ti ne bo uspelo mu usmeriti toka. "Ves trik je v predajanju. Predajanje je le nasprotje upiranju. Kadar se ob bolečih dogodkih zmoremo predati in si reči, pa naj se zgodi, kar se mora, se stvari bliskovito obrnejo. Zunaj nas delujejo sile, ki ne prenesejo upora, ko to dojamemo, smo odprti za stopanje v koraku z življenjem". Pa smo ponovno pri tem. Racionalno dojamem, emotivno se takemu predajanju žal (!) protivim. Vem, da obstajajo stvari, proti katerim se nikakor ne moreš upreti, zaključni dogodki, ki jih moraš le sprejeti in pika. Vse drugo vmes pa je zame še vedno kolo, ki bi ga rada obračala v eno ali drugo smer. In, če je to do določene mere prav (ker te spodbuja k akciji), postane čez to mero boleče. Nesprejemanje večletnega čakanja na otroka z drugega konca sveta, nesprejemanje tamkajšnjih političnih in administrativnih zapletov, ki predstavljajo samo eno: še en dan, en teden, en mesec, eno leto ali več bo ta otrok brez staršev. In tega ne morem sprejeti, pa čeprav življenje kliče, naj pač sprejmem in se mu predam. Odgovornost zase pa predpostavlja tudi sprejemanje življenja prav takšnega, kot je. V tem trenutku. Odziv na zunanje okoliščine je samo naš, od nas je odvisno, kako se bomo v določeni situaciji odzvali - kot žrtev ali kot odrasla odgovorna oseba. Zato še vedno, bolj kot kdajkoli prej, občudujem moč žensk (in moških), ki so tega sprejemanja in pregnetenja slabega v dobro zmožni. Spomnila sem se tiste "stare" molitve: Bog, daj mi pogum, da spremenim, kar lahko spremenim, potrpežljivost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, in modrost, da lahko razlikujem med enim in drugim. CERKEV SV. IVANA IN NJEN ČAS (16) Mariza Perat Župnik je trditev dr. Pavlice skušal ovreči s trditvijo, da se člani Skalnice zbirajo pri sv. Ivanu od leta 1929 dalje. Škofu je predlagal, naj se Slovencem cerkev sv. Ivana izroči, vendar prazna. Vso potrebno opremo naj si slovenski verniki sami preskrbijo in v prihodnje naj cerkev sami vzdržujejo. Nato še priporoča, naj ne uvajajo novih pobožnosti, ampak naj ohranijo samo tiste, ki so bile v navadi do tedaj. Nadškofu je pisal: "Sporočam, da mi je bilo rečeno, da bo cerkev sv. Ivana zažgana ali bodo vsaj povzročeni nemiri, ako se v njej obnovi slovensko bogoslužje. Zato ne prevzamem nobene odgovornosti. To je vzrok mojega odklonilnega stališča. Saj cerkev nima ne varuha in ne cerkovnika, le osebo, ki jo odpira in zapira ter prezračuje". (Župnijski arhiv cerkve sv. Ivana - Podatki msgr. Klinca) Tedaj je zelo odločno nastopil msgr. Pavlica. V arhivu beremo, da je 25. januarja 1943 sporočil nadškofu: "Po včerajšnji avdijenci sem stopil v cerkev sv. Ivana in našel razdejanje, o ka terem govori prerok Danijel. Cerkev je bila tako izropana in odrta, da bi je niti boljševiki ne mogli huje prizadeti. Barbarstvo! Celo zvonove so odpeljali! V dmgih cerkvah je ostal vsaj mali zvon, da vabi vernike. Neverjetno! Tako početje je v veliko pohujšanje, kot pričajo dogodki v nedeljo, 22. novembra 1942, v cerkvi sv. Ignacija". (Župnijski arhivprisv. Ivanu - Podatki msgr. Klinca) Nadškof Margotti je tedaj naročil generalnemu vikarju msgr. Giovanniju Buttoia, naj zasliši prizadete osebe in doseže ustrezen sporazum. Generalni vikar je po “dolgih razgovorih", kot pravi poročilo, predlagal g. Reščiču in msgr. Pavlici, naj "pristaneta na župnikov predlog, da se Slovencem izroči cerkev sv. Ivana z določenimi pravicami in dolžnostmi. Vrnjena bo najnujnejša cerkvena oprema (oltarni prti, svečniki, kelih), ostalo pa naj si sami dobavijo. V prihodnosti naj sami skrbe za cerkvene potrebščine. Glede cerkvenih bogoslužnih opravil joa naj dostavijo nadškofu ustrezne predloge". (Župnijski arhivpri sv. Ivanu - Podatki msgr. Klinca) G. Reščič je tako 8. februarja 1943 poslal nadškofu Margottiju pismo, v katerem mu je navedel bogoslužna opravila in pobožnosti, ki bi jih imeli v cerkvi sv. Ivana, ter ga prosil, naj ta opravila in pobožnosti odobri. Pismo je sklenil z besedami: “Travniški župnik nam očita, da na ta način ustvarjamo župnijo v župniji. Pa ni tako. Tudi v cerkvi Brezmadežne, pri Starem sv. Antonu in v kapeli o. jezuitov so podobne pobožnosti, pa nikomur niti v glavo ne pade, da bi trdil, da so župnija v župniji". (Župnijski arhivpri sv. Ivanu - Podatki msgr. Klinca) Cerkev sv. Ivana je bila tako končno spet odprta za bogoslužje. Poročilo pravi, da je bila ob nedeljah in zapovedanih praznikih cerkev dobro zasedena pri / uoLz-ifz >>'/,-0, V., „ S!- • ^ e' ^ D7ta7i^U^ti ^ ^ —A, ^ w ' S «*--*: *. * V, j/ N, . Prošnja msgr. Pavlice za poučevanje verouka sv. maši. Tudi pri drugih slovenskih pobožnostih je bilo mnogo vernikov. Msgr. Pavlica je naslednje leto naslovil na nadškofa Margottija prošnjo, v kateri navaja, da v zakristiji cerkve sv. Ivana že kakih deset let poučuje verouk slovenske otroke, in sicer z dovoljenjem župnika pri sv. Ignaciju. V prošnji pojasnjuje, da prihajajo otroci k verouku tudi iz drugih predelov mesta, saj je slovenski krščanski nauk poučeval samo še msgr. Brumat pri Starem sv. Antonu. Ker ni slovenskih šol, kjer bi se otroci učili krščanski nauk, kot se je to dogajalo v preteklosti, je nujno, da ta pouk dobijo drugje, in sicer v materinem jeziku, saj je to temeljnega pomena, da se v družinah ohrani krščanska vzgoja. (Nadškofijski arhiv v Gorici in podatki msgr. Klinca) /dalje gledališke skupine Tearticolo 1. 1993 v Bremnu. Učenci OŠ J. Abram so pod spretnim vodstvom Geka Tessara z domišljijsko širino izdelali posamezne živali, jih sestavili v celoto in z njimi napravili ogromen, privlačen plakat, ki je z goriških oglasnih zidov vabil na to predstavo. Kratek posnetek teh ustvarjalnih uric v šoli si je možno ogledati na Facebooku CTA. Vodstvo CTA in njegove izredno delavne sodelavke že pripravljajo otroški praznik Figureinfesta 2012 za otroke in družine. Letos bo potekal v goriškem mestnem središču blizu Verdija ob koncu aprila. S 7. strani Velik uspeh Zimskih popoldnevov... Kot v lanski sezoni je ena izmed teh brezplačnih delavnic potekala na šoli J. Abram v Pevmi. Vsak torek v januarju so dve uri učenci ustvarjali pod vodstvom likovnika Geka Tessara. Z njim in pod mentorstvom učiteljice Marte Ferletič so prvo- in drugošolci izdelali ogromen plakat živahnih barv za zelo lepo, vsebinsko pomenljivo predstavo L'arca parte alle otto (Noetova barka odpluje ob osmih). To je dognana, sugestivna gledališka priredba knjižnega dela Ulricha Huba in Jor-ga Muhleja, katere protagonisti so trije pingvinčki, ki modrujejo o Bogu Stvarniku, o njegovi resnični prisotnosti, pa tudi o tem, ali je dober ali hudoben in ali se zares ukvarja z nami ali ne... Bog, ki je naveličan prepirov na zemlji, pošlje nadnjo svetovno povodenj, golobica pa hi- ti vabit živali na Noetovo barko, kamor se z majceno zvijačo zatečejo vsi trije prijatelji pingvinčki. Ti so s svojimi značajskimi odtenki in z bolj ali manj optimističnimi, pa tudi razmišljujočimi pogledi na svet in na življenje nasploh, v podobi lutk različnih velikosti, čudovito oživeli v rokah spretnega nemškega lutkarja Matthiasa Tragerja, ustanovitelja Sloveniia ^ M- V Sloveniji na referendumu zavrnjen Družinski zakonik Socialna država na največji preizkušnji doslej Tisto, kar se zdaj dogaja v Sloveniji, je boleče in nenavadno, čeprav še vedno v skladu z izročili in duhom demokratične družbe. Ljudje so razdeljeni glede na različna ideološka in politična prepričanja, ki jih usmerjajo v življenju, politične stranke pa svoje programe in delovanje namenjajo predvsem boju za oblast. Vendar so razmere zaradi vsestranske krize, ki pretresa Slovenijo, postale tako kritične, da sta dva politika opozorila, da obstaja nevarnost revolucije, če v državi in družbi ne bo zagotovljene več poštenosti in socialne pravičnosti. Družbene in gospodarske razmere in stanje duha je v pismu časniku Delo na dramatičen in morda tudi čustven način povzel Peter Kozin iz Ljubljane. Zapisal je, "da smo samo dobrih dvajset let potrebovali, da smo uničili vse, kar smo v Sloveniji imeli. Sto tisoč ljudi na cestah, propadle tovarne, ljudje brez sredstev za preživljanje so na meji obupa in revščine. Sam Bog ve, koliko jih je naredilo samomor". Dr. Viljem Ščuka, šolski zdravnik, psihoterapevt in predavatelj v osnovnih in srednjih šolah, pa je v neki študiji, ki je izšla pred kratkim, zatrdil, "da je med vplivnimi skupinami ljudi preveč tatov, lažnivcev in blebetačev, med državljani pa preveč preplašenih, ki se bojijo še slabših časov. Ljudje niso več pripravljeni tvegati. Megle v glavi je vedno več in zastoj se pomika v nazadovanje. Ne vem, kaj naj bi bilo levičarjem bolj sveto, kot so ljudje, saj zatrjujejo, da so demokrati in povrh še socialni. Ne razumem jih več". V takih razmerah in napetostih v državi je vlada Janeza Janše sprejela nad 60 ukrepov za varčevanje v vseh organih in dejavnostih države, ki bi jih uresničevali v tem in prihodnjem letu. Letos naj bi tako privarčevali okoli 900 milijonov evrov, leta 2013 pa več kot milijardo. Oblast bo zmanjšala dajatve, nadomestila in ugodnosti ter nasploh vse prispevke, vsem državljanom brez izjeme. Najbolj bo prizadet javni sektor, kjer bodo znižali plače za 15%, več uradnikov in drugih uslužbencev odpustili ter povečali obveznosti učiteljev. Zaradi varčevanja bodo zaprli nekaj diplomatsko-konzularnih predstavništev Slovenije v tujini. Časnik Delo je ukrepe vlade v prispevku, objavljenem na prvi strani v soboto, 24. marca, povzel v naslovu Dve leti bomo sekali in rezali, kjer se bo dalo. Predvideni ukrepi za varčevanje so tako ostri in odločni, da so naleteli na obsodbo in odpor javnosti, zlasti pri ljudeh, ki živijo v revščini. Val nezadovoljstva usmerjajo in spodbujajo opozicijske stranke in sindikati, ki javnost prepričujejo, da bi varčevalni ukrepi, ki jih predlaga in utemeljuje vlada, povzročili razpad socialne države. Sicer pa gre, dodajajo, bolj za ultimat Janeza Janše, kot pa za njegovo pripravljenost na pogajanja in sporazumevanje s socialnimi partnerji. Premier odgovarja, "da so ukrepi za ureditev in trdnost javnih financ blagi glede na stanje, v katerem je Slovenija. Če varčevalni ukrepi ne bodo sprejeti, vladi ne bo treba niti odstopiti, ker ne bo imela ničesar početi, saj se bo stvar do poletja potopila". Dogodki in razprave v preteklih dneh pa kažejo, da se tudi v opoziciji in sindikatih zavedajo dramatičnih razmer v javnih financah in v gospodarstvu, zaradi česar se bodo z vlado morda vendarle sporazumeli o novem socialnem sporazumu. Politično dogajanje v prejšnjih dneh so zaznamovali tudi referendum o družinskem zakoniku in nadomestne volitve župana Ljubljane. Oba dogodka so privrženci in nasprotniki bodisi družinskega zakonika kot tudi razvpitega in spornega Zorana Jankoviča, ki mu ni uspelo postati predsednik vlade in se je zaradi tega neuspeha odločil za vrnitev k županski funkciji, do skrajnosti spolitizirali in ju potisnili na nizko raven. Družinski zakonik tradicionalno družino, ki jo sestavljajo oče, mati in otrok oziroma otroci, izenačuje z drugačnimi skupnostmi, tudi zvezami enospolnih partnerjev. Za tako spremembo družinske zakonodaje se je zavzel tudi predsednik države dr. Danilo Turk, s čimer je ponovno podprl samo del volilnega telesa. Zoper Družinski zakonik so se odločno izrekle tudi verske skupnosti v Sloveniji, saj je tradicionalna družina vedno bila, in bo seveda ostala v prihodnje verska in kulturna vrednota. Zoper Družinski zakonik, torej za ohranitev vrednote, kakršna je tradicionalna družina, je glasovalo okoli 55% tistih, ki so se referenduma udeležili, za ohranitev oz. uveljavitev zakonika pa se je izreklo 45% glasovalcev. V Ljubljani pa je bil za župana na nadomestnih volitvah izbran Zoran Jankovič, ki je prejel več kot 62% glasov. Za drugouvrščeno Mojco Kucler-Dolinar, skupno kandidatko Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke in SDS, pa je glasovalo okoli 28% udeležencev nadomestnih volitev v Ljubljani. Slovenci imamo kljub težavam in krizi radi svojo državo Kljub težavam in sedanji vsestranski krizi pa Slovenci ohranjajo zaupanje v svojo državo, kar je razvidno tudi iz publikacije z naslovom Kakovost življenja. V tem delu, ki ga je izdal Državni statistični urad, je zapisano, "da je velika večina prebivalstva Slovenije zadovoljna s svojim življenjem in posebej še s splošnim zdravstvenim stanjem". V Sloveniji je materinski dan, 25. marec, ponovno začel dobivati prostor v javnem življenju. Tokrat so ga zaznamovali tudi s podatkom, da v Sloveniji prebiva 663.127 mater, ki so rodile skupaj milijon 348.967 otrok. Vsaka med materami v Sloveniji je rodila v povprečju dva otroka. In še vest iz tekoče kronike dogodkov v državi. Javna občila so s poudarkom in na vidnih mestih objavila sicer še neuradno novico, da bo vlada za novega generalnega konzula Slovenije v Trstu imenovala dr. Dimitrija Rupla. Nasledil bo sedanjo generalno konzulko v Trstu Vlasto Valenčič-Pelikan. Dr. Dimitrij Rupel je bil ustanovitelj slovenske diplomacije, v mandatu prejšnje vlade pa diplomatske dejavnosti ni smel nadaljevati. Marijan Drobež Prvi protikrizni ukrepi Janša z rezi po Montijevi poti Vlada Janeza Janše je v prejšnjem tednu začela s t. i. fazo 1 svojih posegov na področje gospodarstva, da bi tako ublažila posledice gospodarske krize, ki bo letos Slovenijo najbrž popeljala v drugo recesijsko leto po slabih izkušnjah iz leta 2009. Kot je bilo pričakovati in kot je finančni minister Janez Šušteršič napovedal, je prva faza namenjena predvsem precejšnjim rezom in zmanjšanju državnih storitev, s katerimi želi vlada zmanjšati največje zlo slovenskega gospodarstva: izjemen javni primanjkljaj, ki se je v zadnjih treh letih vedno vrtel med 5 in 6 odstotki BDP, kar s konkretnimi številkami pomeni približno 2 milijardi evrov. Da bo torej slika popolnoma jasna: Slovenija je v zadnjih treh letih redno porabila dve milijardi več, kot je sama ustvarila. Ta presežek porabe je bilo treba nadomestiti s posojanjem denarja na domačem, a predvsem tujem trgu. Ker Slovenija ni med najmočnejšimi ekonomijami v Evropi in ker so bonitetne agencije njeno zadolževanje spremljale z dokajšnjo skepso, je bila tudi cena zadolževanja (obresti za obveznice in druge državne papirje) precejšnja. Prepolovitev primanjkljaja s krčenjem sodale in naložb Vlada se je tako odločila za radikalen rez. V skladu z zlatim fiskalnim pravilom, ki so ga sprejeli na evropski ravni (med 27 državami evroobmočja ga niso podpisale samo tri države), se je že začel postopek spreminjanja ustave, ki predvideva izravnavanje proračuna oz. izničenje javnega primanjkljaja (to pomeni izenačenje državnih prihodkov in odhodkov) do leta 2015. Postopek izničevanja bo seveda šel postopoma. Tako si je vlada zastavila cilj zmanjšati primanjkljaj z obstoječih skoraj 2 milijard oziroma 6 odstotkov BDP (leto 2011) na milijardo evrov v letošnjem letu, ki pomeni približno 3 odstotke BDP. Zato bo potrebno izvesti reze v višini 815 milijonov evrov. In te reze bo povprečen državljan še najbolj občutil. Poglejmo zato, kam bo slovenska država posegla in kako. Približno polovični znesek od predvidenih 800 milijonov evrov naj bi vlada dobila s posegi na področje naložb in socialne varnosti. Precej prahu se je dvignilo predvsem pri posameznih sklopih rezov v sociali. Najbolj odmeven, čeprav še najmanj pomemben, je bil sklep vlade, da prekliče dva dela prosta dneva, to je 2. maj in 2. januar (dan po prazniku dela in dan po novem letu). Veliko spornejši so lahko nekateri drugi predlagani ukrepi, ki se bodo dotaknili tudi družinske politike: napovedani so rezi na področju otroških dodatkov in porodniškega dopusta. Zmanjšala naj bi se tudi nadomestila za bolniško odsotnost. Boleči rezi bodo prizadeli tudi vse tiste, ki so ostali brez zaposlitve: upravičenci naj bi namreč nadomestilo odslej prejemali samo eno leto po izgubi službe in ne več dve, kot je to veljalo doslej. Sama nadomestila pa bi se lahko znižala do 40% sedanje vrednosti. V poglavju socialnih transferjev bo vlada najbrž posegla tudi v t. i. privilegirane pokojnine in pokojninske dodatke, kar je pri vseh omenjenih ukrepih še najmanj sporno. Javni sektor, potreben racionalizacije Reze bo v precejšnji meri občutil tudi javni sektor, kjer naj bi država z rezi prihranila 250 milijonov evrov. Intervencijski zakon, ki je bil sprejet lani decembra in določa zamrznitev plač do junija, bo verjetno podaljšan do konca leta. To pa ne bo dovolj, potrebni bodo še dodatni ukrepi. Javni sektor je v Sloveniji enostavno predrag, v zadnjih letih pa se je tudi močno razbohotil. Skratka, celotni javni sektor bi bilo potrebno reorganizirati in nekoliko racionalizirati, ker je za slovenske razmere enostavno nevzdržen. Simptomatičen je primer zdravstva. Predvidena izguba Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) za letošnje leto je 100 milijonov evrov, v letu 2013 naj bi bilo po izgledih iz lanskega decembra za 170 milijonov evrov izgube. Zelo zgov- oren je že podatek, da v lanskem letu pri ZZZS jim ni uspelo poravnati predvidenih obveznosti v višini 55 milijonov evrov, ki so jih morali prenesti na letošnje leto. Zdravstvena blagajna je enostavno premajhna, da bi pokrila stroške za vse zdravstvene storitve. Potrebna bi bila resna in temeljita reorganizacija celotnega sistema, ker, če do te sistemske rešitve ne bo prišlo, bodo iz leta v leto upadale storitve za bolnike. Ko pa se omenja prva rešitev, se takoj dvigne visok in težko prebojen zid raznih sindikalnih lobijev in drugih interesnih skupin. Jasno je, da so zdravniki in osebje v bolnišnici med pomembnejšimi javnimi uslužbenci v vsaki državi in da si skladno s tem tudi zaslužijo primerno plačo. Ne smemo pa se sprenevedati, koliko državnih parazitov in pijavk se s takim izgovorom prisesa na jasli državne zdravstvene blagajne. V današnjem zdravstvenem sistemu se velikokrat ustvarjajo nepotrebna delovna mesta za prijatelje in znance, podpisujejo se nepotrebne in pregrešno drage svetovalne pogodbe, od katerih bolniki nimajo nobene koristi; tudi pri javnih naročilih se pogosto ne gleda na ustreznost ponudnika, ampak se razpis sestavi za vnaprej določenega zmagovalca. In zdravstvo je v kontekstu javnega sektorja samo izpostavljen primer, ki bi se ga bilo treba lotiti z vso resnostjo. Podobnih neučinkovitosti in potrošnje javnega denarja pa bi lahko naštevali še v nedogled. Andrej Čemic Kratke V Sloveniji preko pol milijona širokopasovnih priključkov V Sloveniji se je ob koncu leta 2011 za dostop do interneta uporabljalo skoraj 504.000 širokopasovnih priključkov. Od tega so jih 87 odstotkov za dostop do interneta uporabljali zasebni uporabniki oziroma gospodinjstva, tako kažejo podatki državnega statističnega urada. Uporaba širokopasovnih priključkov glede na število gospodinjstev je konec leta 2011 v Sloveniji znašala 64,7 odstotka. Tako je razvidno iz pred časom objavljenega poročila agencije za pošto in elektronske komunikacije o razvoju trga elektronskih komunikacij za lansko zadnje četrtletje. Največji, 55,3-odstotni delež širokopasovnih priključkov, je temeljil na tehnologiji xDSL. S 26,8 odstotka sledijo priključki prek kabelskega modema, s 15,9 odstotka pa priključki prek optike. Ostale fiksne širokopasovne tehnologije so zasedle 2,1-odstoten delež. Na trgu fiksnega širokopasovnega dostopa do interneta po številu priključkov sicer z 41,8-odstotnim deležem prvo mesto zaseda Telekom Slovenije, kije v večinski državni lasti. Sledijo T-2, Telemach, Amis, Tušmobil, Telemach Rotovž in Telemach Tabor. KD Vrteibenska igralska kompanija: nenavadna prigoda Egidija Hermana Mladi igralci KD Vrtejbenska igralska kompanija, vsi so dijaki novogoriške gimnazije, so za dobrodelno prireditev Zlati oreh že postavili na oder dva uspešno odigrana skeča, to jim je vlilo poguma, da so se na njej v gledališki dvorani Gimnazije Nova Gorica, v petek, 9. marca 2012, predstavili, pred žal ne prav številnim občinstvom, s celovečerno komedijo Nenavadna prigoda Egidija Hermana, ki jo je napisala njihova mentorica in režiserka Doris Jarc. Jarčeva že več kot desetletje ustvarja literarna dela in zadnje čase z navdušenjem vodi mlade igralce. Zanje je v sodobnem dramaturškem slogu stkala komedijski splet, prilit z več kot kančkom grenkobe na račun današnje družbe, ki se peha le za denar in kariero; vrednote, kot so družinska ljubezen, prijazni medsebojni odnosi, dialog med starši in otroki, obojestransko spoštovanje, pa sploh ne jemlje v poštev. V središču zgodbe je skupina prijateljic, ki ugrabijo ministrovega sina, da bi z denarjem odkupnine plačali zdravljenje prijateljice. Med pogovorom z ugrabljencem se izrisuje klavrna podoba njegovega življenja, njegova družinska slika je, kljub videzu, vse prej kot idilična. Z njegovo pomočjo sicer dekleta napravijo tak načrt, ki ob koncu vsem prinese srečo, celo njegovemu očetu ministru, ki na novo odkrije zemljo. Nastopajoči, Neža Faganelj, Ana Jarc, Mia Kačič, Keli Mikulin, Nina Pliberšek, Katja Šajna in Tilen Zupančič, so tekoče in razgibano podali tekst in se dobro znašli v likih svojih vrstnikov ter se vživeli v vsebino, ubrano na današnji čas. Ob robu prizorišča, kije nazorno odslikavalo kletne prostore, nasičene s staro šaro, je bil Jure Fabjan, ki je z glasbo v živo spremljal ključne trenutke igre. Razstava del Tee Curk Sorta v Galeriji Tir Mostovna v Solkanu V Galeriji Tir Kulturnega centra Mostovna v Solkanu bo do 14. aprila 2012 odprta razstava del kiparke Tee Curk Sorta z naslovom Moja krila segajo do tal. Odprtje je bilo v četrtek, 22. marca. Tea Curk Sorta seje rodila leta 1981. Leta 2007 je diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer nadaljuje podiplomski študij na oddelku za grafiko. Živi in dela v Dupljah. Umetnostna zgodovinarka Katarina Brešan je o njej napisala naslednje misli. "Kiparska dela Tee Curk Sorta zaznamuje njena nežna in poetična narava. Glinene figure ženskih likov ter eterične plesalke iz železne žice opisujejo avtoričino intimno doživljanje sebe in odpirajo pogled v osebna čutenja, sanje, misli, materinstvo, ljubezen, medsebojne odnose. V kiparstvu ostaja Tea zvesta figuraliki. Zamaknjene drže teles, kretnje rok in zasuki obrazov postanejo, s pomočjo poenostavljene, linearne forme, njena avtobiografska izpoved. Široka krila glinenih figuric pa ustvarjajo prostor za zapis posameznih besed in kratkih misli, ki se lahko porodijo iz vsakodnevnih opravil ali trenutkov ekstaze. Tea si tako utira pot med tema dvema poloma, ki zaznamujeta vsako človeško življenje, in išče ravnotežje -tako kot njene plesalke. Tein grafični opus pa je, v nasprotju s kiparskim, veliko bolj eksperimentalen, barvit in abstrakten. V začetnem obdobju so se v sitotiskih pojavljale asociacije na človeško figuro, v nadaljnjem razvoju pa so popolnoma izginile, prevladali sta tekstura in barva. Na to je močno vplivalo tudi njeno restavratorsko delo. Kretnja roke, ki se je privadila odkrivanju in retuširanju fresk, seje začela ponavljati pri izdelovanju šablon za tisk in odkrivati nove razsežnosti tekstur. Iz resničnega, otipljivega izhodišča se je tako znašla v polju popolne abstrakcije. Prepustila se je raziskovanju barvnih odnosov, formalnim asociacijam, naključju”. Tf V 1 'Ji JFl / ' j '1 / ' -• ti/ j 7 /i» 4 Poročilo Statističnega urada Republike Slovenije Slovenci porabimo 117 litrov vode na dan V Sloveniji so v letu 2010 porabili 125 milijonov kubičnih metrov vode, vsak prebivalec je je porabil v povprečju 42 kubičnih metrov, na dan pa vsak približno 117 litrov. Poraba vode v gospodinjstvu ter v gospodarskih in negospodarskih dejavnostih na prebivalca se po podatkih državnih statistikov od leta 2008 bistveno ne spreminja. V letu 2010 je bilo v Sloveniji od 125 milijonov kubičnih metrov (m3) načrpane vode porabljenih 85 milijonov m3 vode za gospodinjstva, 31 milijonov m3 vode za druge gospodarske in negospodarske dejavnosti, šest milijonov m3 vode je bilo dobavljenih drugim vodovodnim sistemom, trije milijoni m3 vode iz hidrantov pa so bili porabljeni za potrebe gasilcev, za čiščenje cest, ulic. Poraba vode v gospodinjstvu ter v gospodarskih in negospodarskih dejavnostih na prebivalca se od leta 2008 bistveno ne spreminja. V zadnjih letih se je skupna količina porabljene vode zmanjšala za 0,2 odstotka na 84,5 milijona m3 vode oz. na 57 m3 vode na prebivalca, po poročanju Statističnega urada RS. Največ vode v gospodinjstvu na prebivalca so v letu 2010 porabili v osrednjeslovenski statistični regiji, skupaj 57 m3 načrpane vode na prebivalca. V gorenjski in obalno-kraški regiji je bilo porabljenih po 42 m3, v notranjsko-kraški in goriški regiji po 37 m3, v savinjski in podravski regiji po 36 m3, v zasavski regiji 34 m3, v spodnjeposavski regiji in v jugovzhodni Sloveniji po 33 m3, v koroški regiji 30 m3, najmanj pa v pomurski regiji, in sicer 27 m3 vode na prebivalca. Količine porabljene vode v m3 na prebivalca v posameznih državah članicah EU se med seboj močno razlikujejo. Po podatkih Eurostata je bilo v državah EU v povprečju v letu 2008 oz. 2009 porabljenih 70 m3 vode na prebivalca. Zadnji razpoložljivi podatki o porabi vode v enem letu v m3 na prebivalca pa se nanašajo na različna obdobja zadnjih let. Največ vode na prebivalca v enem letu, to je nad 125 m3, je bilo porabljene na Irskem, in sicer 141 m3 na prebivalca, sledijo Ciper, Latvija in Velika Britanija, kjer se giblje poraba vode med 101 in 125 m3 na prebivalca, med 76 in 100 m3 vode na prebivalca porabijo v Franciji, Latviji, Španiji in na Švedskem, največ držav, med katerimi je tudi Slovenija, pa porabi med 51-75 m3 vode na prebivalca. Najmanjšo količino porabljene vode v enem letu, in sicer med 0-50 m3 na prebivalca beležijo na Češkem, v Estoniji, Litvi, Madžarski, Poljski in Romuniji. Čistost okolja, v katerem živimo, se kaže tudi v kakovosti vode, saj je ta ključna za zagotavljanje zdravega okolja in zdravja ljudi. Za zdravo življenje pa je pomembna tudi prehrana, tako način pridelave hrane kot tudi predelava in priprava hrane. Prav tej temi je namenjen letošnji svetovni dan voda z geslom Voda in varnost preskrbe s hrano. Pomembno je, da se zavedamo, da je voda vir našega življenja: naša skrb mora biti namenjena predvsem ohranjanju vseh njenih oblik in njihove kakovosti ter ravnanju z odpadnimi vodami. Slovenija se uvršča med vodno zelo bogate države v Evropi. Letno se po ozemlju Slovenije samo v rekah in potokih pretoči okoli 34 milijard m3 vode. To pomeni, da skupna količina vode na prebivalca skoraj štirikrat presega evropsko povprečje. Večina rek izvira v alpskem svetu, zato je največ pitne vode v zgornjem delu rek. Med vodno bogastvo Slovenije uvrščamo tudi izvire, naravna in umetna jezera ter del Jadranskega morja. Kako pomembna je voda pri pridelavi hrane, nam kažejo tudi pridobljeni podatki o namakanju kmetijskih in drugih površin. Po zadnjih razpoložljivih podatkih iz leta 2010 je bilo za namakanje porabljenih 1,6 milijona m3 vode, od tega je bilo 66 odstotkov namakalne vode iz zbiralnikov, 34 odstotkov pa iz tekočih voda, podtalnice in iz drugih virov. Glasba v živo: Primus v Pordenonu V petek, 23. marca, se je v dvorani Palasport Forum v Pordenonu začela evropska turneja kalifornijske skupine Primus, ki tako predstavlja občinstvu svojo zadnjo ploščo Green Naugahyde. Večer z naslovom An evening with Primus seje začel s klasiki iz 25-letne kariere skupine, med temi Those Damned Blue-Collar Tvveekers, Wynona's Big Brown Beaver in American life. Po petinštiridesetih minutah glasbe je bil že čas za prvo pavzo: člani skupine so zapustili oder in na velikem ekranu so se prikazale slike črno-belih risank o znanem Mornarju Popaju. Prvo risanko je občinstvo sprejelo z aplavzi, po dvajsetih minutah pa je nezadovoljstvo naraslo in zaslišali so se žvižgi. Premor je bil predolg, saj je popolnoma 'porušil' lepo atmosfero, kije nastala med prvim delom koncerta. Med drugim delom so Primus predstavili svojo zadnjo ploščo v celoti. Basist in leader benda Les Claypool je s svojo spretnostjo očaral publiko, ki je med koncertom cel čas navdušeno plesala pod odrom. Najnovejše pesmi, kot so The Last salmon man, Lee van cleef in Green Ranger, so vžgale, kot da bi bile že poznani klasiki. Po približno treh urah glasbe v živo so se začele prve note pesmi Too Many Puppies iz albuma Frizzle Fry iz leta 1985; sto skladbo seje koncert končal. Ob koncu pesmi seje oder zatemnil in člani skupine so odšli, ne da bi pozdravili svojih oboževalcev. Zdi se, daje hladen odnos z gledalci značilnost za kalifornijsko skupino, sicer tudi glasbeniki sami se med sabo skoraj niso pogledali. Les Claypool se je na občinstvo obrnil le na začetku koncerta, ko je prosil, naj ne slikajo s flešem, ker bi tako kvarili vzdušje na odru, scenografija pa ne bi prišla do izraza, sam pa je na fotografijah grd in star. Kljub posebnemu značaju so Primus tudi tokrat pokazali izredno visoke glasbene sposobnosti in neoporečno tehniko, tako da je bilo občinstvo s celotnim koncertom izredno zadovoljno. / KF Foto D&M NOVI ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 GLAS Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@novigla$.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. f) Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC HŠK_^ Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 27. marca, ob 14. uri. Vloga nonotov v sodobni družini Stari starši danes več "stari" otrok, ki ima pozitiven odnos z |1|50 nonoti, bolj uspešen v šolskih klopeh, bolj naklonjen sodelovanju z drugimi, se lepše obnaša v družbi, počuti se bolj varnega in je manj pod vplivom televizije in reklam. Med drugim večina vnukov povezuje besedo nono z besedo ljubezen. Čeprav je odnos med nonoti in vnuki največkrat zelo pozitiven, je istočasno povezan z odnosom med nonoti in starši, ki Hiter, divji in naporen način današnjega življenja pušča staršem manj časa, med katerim se lahko popolnoma posvetijo otroku. Zaradi tega ima danes odnos otroka z nonoti vedno večji pomen, saj ti družinski liki ustvarijo z njim močen, neposreden, a tudi čustven od- nos, ki pripomore k temu, da otrok zori in postaja močna in zdrava odrasla oseba. V današnji multimedijski in večra-sni družbi lahko nonoti s posredovanjem svojih vrednot in izkušenj širijo vnukova obzorja in pripomorejo k temu, da bo zrasel brez predsodkov. Velike spremembe, ki so nastale v družbeni in družinski strukturi, so privedle do pomembnih demografskih novosti: nekoč je bilo veliko vnukov in malo nonotov (družine so bile številčne in življenjska doba je bila krajša), danes pa se večkrat zgodi, da imamo vse štiri nonote za enega samega vnuka. Zadnji statistični podatki kažejo, da imamo v Italiji skoraj 11 milijonov nonotov: 7 milijonov jih ima več kot 65 let, ostali imajo med 40 in 64 težave in problematike starejših oseb, danes pa se veliko znanstvenikov posveča njegovemu preučevanju še posebno zaradi pomena, ki ga ima v spodbujanju dialoga v družini in v izobraževanju otroka. Raziskava, ki jo je izvedla skupina znanstvenikov na šoli Johns Hopkins Bloomberg School of Public Health iz Baltimore in je bila objavljena v reviji Pedia-trics, je dokazala tudi, da so po navadi nonoti najboljši varuhi za otroka: pod njihovim nadzorom se zgodi zelo malo hišnih nesreč. Nonoti si za vnuka vzamejo čas, posvetijo se mu popolnoma, saj nimajo drugih obveznosti in se fizično ne morejo več ukvarjati z različnimi stvarmi istočasno. Odnos med nonotom in vnukom je umirjen, igre nimajo divjega značaja, zaradi tega je število nesreč izredno manjše kot v jaslih in vrtcih, istočasno je tak odnos zelo pozitiven za čustveno in mentalno zorenje otroka. Drugi podatki dokazujejo, da je je zagotovo ena najbolj občutljivih točk v družinskem življenju in nima vedno pozitivne oznake. Včasih je obnašanje nonotov v nesoglasju z željami staršev ali z željami enega izmed staršev, in to privede do hudih sporov, ki negativno vplivajo na duševni in psihični razvoj otroka. Večina staršev daje lastne otroke v varstvo nonotom zato, ker jim zaupa, nekateri zato, ker jim je pač priročno, nekateri pa iz povsem ekonomskih razlogov. V tem razmerju je temeljnega pomena sporočanje: nonoti morajo v vzgajanju vnuka slediti smernicam in upoštevati pravila, ki jih določajo starši, ti morajo biti med seboj povsem v soglasju in pomen njihove vloge mora biti jasno določen. Starši si morajo biti na jasnem, ali je pozitiven vpliv, ki ga imajo nonoti na razvoj otroka, večji od negativnih plati v odnosu z njimi. Vsekakor je izrednega pomena, da med očetom in materjo vladajo usklajenost, jasnost, izmenjava in medsebojna podpora, samo tako bo otrok občutil stabilnost posredovanih vrednot in nobena nejasnost v razmerju z nonoti ne bo ustvarjala negotovosti v njem. Katja Ferletič Vsak človek ima v različnih obdobjih svojega življenja različne vloge in naloge, tako v družbi kot v družini. Rojstvo otroka je dogodek, ki popolnoma spremeni ustaljena razmerja med člani družine: "rodijo" se tudi starši in nonoti. Človek je edino bitje, ki vzpostavi in goji izredno močno čustveno označeno starševsko razmerje, ki vključuje tri generacije posameznikov. let. Nonoti imajo novo podobo: to ni več lik starega človeka, patriarha, prenašalca kulture in modrosti, temveč govorimo o še mladi, aktivni in moderni osebi. Lik nonotov je bil do pred kratkim zanemarjen oz. medicina in znanost sta se z njim ukvarjali le glede na zdravstvene POTOVANJE Z OKUSOM Slavica Radinja pravimo tako, da v skodelici zmešamo žličko suhega česna v prahu z žličko vode. Ingverjevo maso pripravimo na enak način. Po dveh minutah dodamo še paradižnik. Solimo in kuha- Kadai paneer (Indija) (Recept je primeren za vegetarijance.) Sestavine: 3 žlice olja 2 rdeči pekoči papriki 2 nageljnovi žbici 2 žlički mletih koriandrovih semen 2 čebuli 2 palčki cimeta 2 lovorova lista 2 žlički česnove mase 2 žlički ingverjeve mase 2 žlički mlete rdeče paprike 5-6 paradižnikov Sol 500 gr paneerja V ponvi segrejemo olje. Dodamo svežo papriko, žbice, koriander in sesekljani čebuli. Pražimo dve minuti, nato dodamo cimet in lovorova lista. Spet premešamo in dodamo česnovo maso, ingverjevo maso in rdečo papriko v prahu. Česnovo maso pri- mo, dokler ne postane paradižnik mehak. Nazadnje dodamo na kocke narezan paneer. Kuhamo toliko časa, da postane paneer topel. Postrežemo z basmati rižem ali chapatijem. Bridke misli v marcu brez pravih barv Pomlad brez zelenja Čeprav zna biti marec včasih še čisto zimski mesec, je letos že v samem začetku zadišal po pomladi, sonce je v naših krajih sijalo kar trideset dni zapored, dežja toliko, kot se za sušeč spodobi, temperature pa tako poletne, da so se nekateri že pritoževali nad vročino. In tudi sama priznam, da že dolgo let marca nisem nabirala špargljev, uživala na soncu in se veselila cvetočega vrta. A vendar ... Prijatelj mi je že pred dnevi priznal, da to, kar vidimo okoli sebe, ni prava pomlad, da nekaj ni v redu, da je sicer toplo in sončno, a pomladi vendarle ni. Res je ni, predvsem na Krasu, kjer je v teh tednih še posebno sušno. Pa niti v gorah niso zažuboreli potočki in niso zazelenela pobočja. Kdor se je že sprehajal po stezah med gmajno, je opazil, da so namesto s prvo pomladansko travo pokrite s slamo, da je vse naokoli sivo in suho, še nebo je, kljub soncu, sivo in brez pravega pomladanskega prelestja. Gozd je v soncu tih in brez barv, poti so brez prvega cvetja prazne in žalostne, kot je lahko žalostna jesen. Pomladi ni, čeprav jo vsi pričakujemo. Kot bi ji nekaj ne dovolilo, da se razbohoti. Kot bi nad gmajno in gozdovi ležala tiha slutnja, kot da ne bi bilo veselja v gaju in na travnatih pobočjih. Pomladi ni, pa čeprav je toplo in sončno, letos pomladi ni. In veselja prav tako ne, pa čeprav si vsak dan dopovedujem, podobno kot ostali, da se radostim pomladi. Nekaj sivega, turobnega lega tudi na naše duše, na naš vsakdan in predvsem na našo prihodnost. Na tisto prihodnost, od katere smo si toliko obetali. Ker nam ni bila vzeta samo pomlad, tista prava, polna zelenja in sokov, cvetja in neba, ampak tudi tista, ki naznanja družbeni in kulturni napredek, svobodo mišljenja in dejanja, svobodo dostojnega življenja. To smo začutili in čutimo šele v podzavesti, z razumom ne, ker smo rojeni v svobodni demokratični družbi, ker smo v tej družbi živeli, lepo živeli, morda celo preveč razkošno in udobno, morda celo preveč veselo in svobodno. In kot ni več pomladi, tudi tega širokogrudnega, obetajočega, svobodnega vsakdana ni več. Prijateljica se je pred meseci veselila. Pripovedovala mi je o mla- dih, pa tudi takih, ki mladi po letih niso več, so pa taki ostali po srcu, ki so se utaborili pred sedeži svetovnih borz, tudi pred ljubljansko borzo. Veliko jih je, zelo veliko, mi je govorila, pa čeprav sem sama slišala le o nekaj desetinah. Spreminja se, je bila vesela, zavest se spreminja, ljudje se spreminjajo, svet bo postal boljši, pravičnejši. A sem jo samo debelo pogledala: nobenega spreminjanja zavesti nisem zasledila okoli sebe, niti med svojimi najbližjimi niti v svoji soseski. Kaj šele med tistimi, ki držijo štrene v rokah, med tistimi, ki so daleč od naše zavesti in naših sanj, med tistimi, ki držijo vajeti sveta in so, medtem ko smo mi vsak dan bolj ubogi, brez sanj in celo brez pomladi, vsak dan bolj vplivni in premožni. Govorijo nam o neki globalni krizi, strašijo nas z zadolževanjem, z novo besedo, ki smo jo od nekod uvozili, menda iz časa argentinske krize, o defaultu nam govorijo, o bankrotu, o tem, da moramo vsi zategniti pasove. Vsi pa pomeni predvsem nas, ki nimamo več kaj zategniti, pomeni sicer večino, a ne vseh. Tako v Italiji kot v Sloveniji so kot strela z jasnega padli na nas, preproste ljudi, ki so pričakovali pomlad, številni varčevalni ukrepi. Prizadeli so naše pokojnine, naše plače, ce- Pomembna cilja našega zamejskega športa Deželni vrh in proizvajanje športnikov za članske ekipe Veliko pišemo o zamejskih članskih postavah, v letošnji športni sezoni ekipnih panog, tisti, ki bolj ali manj sovpada s šolskim letom, pa smo malce zapostavili naš naraščaj, torej mladinska prvenstva. Po eni strani vemo, da rezultati v otroških in mladinskih kategorijah nikakor niso poglavitni, po drugi strani pa je na dlani, da je edinole močan podmladek pogoj za obstoj in dodatni razvoj vsakršne dejavnosti znotraj slovenske skupnosti v Italiji. Tako je tudi v športu. Pregled po posameznih športih in tekmovanjih v bistvu ni najbolj navdušujoč. V nogometu sta edini dve postavi, ki še merita moči v deželnem prvenstvu, Kras in Vesna, ki pa med mladinci zasedata mesto na dnu lestvice. Resnici na ljubo sta postavi solidni, v njih je veliko domačih igralcev, nekateri posamezniki obeh moštev že uspešno nastopajo tudi v članski ekipi v elitni oziroma promocijski ligi. Vendar dejstvo je, da naša kluba v bistvu ne sodita med najboljših dvanajst enajsteric tržaške in goriške pokrajine, kar vsekakor daje misliti. Še bolj boleč je podatek, da preostale nogometne mladinske ekipe (vse nastopajo kot združena moštva v režiji in z imenom NK Kras) tekmujejo zgolj v kakovostno dokaj povprečnih pokrajinskih prvenstvih. In tudi v teh ligah ne prednjačijo, z izjemo letos zelo učinkovitih naraščajnikov sežanskega trenerja Dejana Makijeviča. Za proizvajanje še večjega števila kvalitetnih nogometašev za članske postave (ki se v zadnjih letih v vsakem primeru stopnjuje) pa bi bilo ključnega pomena spet pridobiti kako mesto v deželnih prvenstvih, kjer se merijo moči tudi z nogometno bolj razvito Furlanijo. Tudi v košarki smo daleč od deželnega vrha, pa čeprav potem naše članske ekipe le nekaj pomenijo na ravni Furlanije Julijske krajine in tudi zunaj njenih meja. Paradni konj je v letošnji sezoni nedvomno Bregova naraščajniška peterka Under 15, ki v najvišjem deželnem tekmovanju pod vodstvom trenerja Boruta Sile iz Divače zaseda odlično drugo mesto in uvršča kar štiri deželne reprezentante obetavnega letnika 1997. V starejših kategorijah slovenske postave objektivno trpijo, če tek- mujejo v tako imenovanih državnih prvenstvih, ki v košarkarskem sistemu pomenijo deželno smetano in možnost napredovanja na vsedržavne faze. Potem ko so mladinsko raven prerasle generacije Saše Ferfoglia, Saše Malalana, Alexa Viteza in Boruta Bana, bo zdaj za kak bolj odmeven rezultat (ki pa - ponavljamo - na mladinski ravni niti ni smoter) treba počakati še kako sezono. Pojem za uspešnost na mladinski ravni je bila na deželni ravni dolgo let slovenska odbojka, tako na Goriškem kot zlasti na Tržaškem. Pri moških v goriški pokrajini danes nedvomno izstopa 01ympia, v tržaški Sloga, v tem posebnem derbiju pa je ta čas v prednosti 01ympia, ki je v prvenstvu Under 16 tudi glavni kandidat za deželni naslov. V centru Bratuž so po odhodu v Kalabrijo stratega Zorana Jerončiča angažirali celo nekdanjega prvoligaškega trenerja in danes zveznega selektorja Lui-gija Schiavona. Tu je treba pripisati, da je tekmovalna raven odbojke v deželi dokaj skromna, tako da je pričakovati, da bosta resnost in načrtno delo v naših klubih tudi v prihodnje jamčila rezultate v samem vrhu. Poglavje zase je ženski sektor, kjer se je projekt Zalet na Tržaškem letos šele pognal in dosežke z združevanjem najboljših moči načrtuje srednjeročno. Določene enotne vrste pa že dosegajo lepe uspehe na pokrajinski ravni. Lepa realnost pa je na Goriškem slovenska združena vrsta Soče in Govol-leyja, ki jo uspešno trenira Paola Uršič in doživlja lepo pravljico tudi že kot vodilna ekipa v članski prvi diviziji, pa čeprav še-sterko sestavljajo po večini šest-najstletnice. HC NOGOMET Elitna liga: Cordovado - Kras 1:2 Promocijska liga: Vesna - Costalunga 4:0, Juventina-Tricesimo 0:0 1. amaterska liga: Primorec - Esperia 3:0, San Giovanni - Sovodnje 1:1 2. amaterska liga: Romana - Breg 1:2, Zarja -Montebello 4:1, Primorje - Fogliano 0:1 3. amaterska liga: Aurisina - Mladost 2:3 KOŠARKA C1 ligo: Jadran - Cittadella 80:71 C2 liga: San Vilo - Breg 70:73, Tolmezro - Bor 80:62 ODBOJKA Moška B2 liga: Sloga Tabor - Prata 0:3 Ženska C liga - Play-out Sant'Andrea - Zalet 1:3 Moška C liga - Ploy-olh Olympia - San Vito 3:1 Play-out Cus - Soča 2:3, Basiliano - Val 3:1, Sloga -Reana 1:3 Ženska D liga - Play-our. Lignano - Zalet 3:1 Moška D liga - Play-oul: II Pozzo - Olympia 0:3 HOKEJ IN LINE Moška B liga: Sacile - Polet Kwins 3:2 TENIS Moška C liga: Maniago - Gaja 0:6 lo nadomestila za brezposelnost, prizadeli so naše borno premoženje, domove, ki jih imamo, odvzeli so nam pravice, celo to pravico, da smo bolni, da smo naveličani, da smo utrujeni. Pravzaprav so nam vzeli celo pravico, da se upremo, kajti italijanski direktor avtomobilskega koncerna Fiat je celo rekel, kar stavkajte, kar upirajte se, preselil bom tovarne na Kitajsko ali v Južno Ameriko, tam se ne upirajo, še hvaležni so, da garajo brez počitka in brez dopusta. Vi pa stavkajte, stavkajte, kolikor hočete, brez plač, brez prihodnosti in brez pomladi. In glej, ljudje molčijo, sprejemajo, še nikoli ni bilo okoli mene toliko molka in vdanosti, morda v Sloveniji, ki nima demokratične tradicije, v Italiji pa res nikoli, tam smo stopili na ulice, tam smo glasno zahtevali, naj nas spoštujejo. Tam smo znali braniti svoje dostojanstvo in svojo prihodnost. A sedaj je ostala le tišina. In sivina brez pomladi, kajti pomlad pomeni tudi prihodnost, pomeni upanje, pomeni sanje. In svobodo. Kajti pomladno nebo je svobodno nebo. V varčevalnih paketih, ki so nam jih predstavili, ni bilo ukrepov, ki bi posegali v bogastvo tistih, za katere pravijo, da predstavljajo en odstotek, en sam odstotek vseh nas. Ni bilo ukrepov, ki bi posegali v razkošje luksuznih vil, kjer so se še pred meseci odvijali žuri z mladoletnicami, bunga-bunga se bodo verjetno še nadaljevali, medtem ko mi ne bomo imeli niti denarja niti časa za katerokoli sprostitev ali razvedrilo. Tudi v Sloveniji ni bilo govora o obdavčitvi tistih, ki imajo po več nepremičnin, ki imajo razkošne avtomobile, ki svoj denar celo skrivaj selijo na eksotične otoke, da bi ga obvarovali pred davki. Nekako tako, kot bi bili za krizo krivi mi, ki smo utrujeni in si želimo nedeljskega počitka, mi, ki smo včasih bolni, mi, ki si želimo, da bi prišel tisti dan, ki bi postavil konec tej rutini odhajanja. Pa naj si bodi v tovarno ali v urad. In bi nam bilo končno dovoljeno sesti nekam v senco cvetoče pomladi, da razmislimo in se odpočijemo. Mi smo krivi, kajti očitajo nam, da smo hoteli preveč, da smo hoteli živeti, celo uživati in biti svobodni. Pred leti, tedaj, ko se je začela vojna v Iraku, tedaj, ko je hotel tako imenovani "demokratični svet" zrušiti neko diktaturo in diktatorja, za katerega so govorili, da ima smrtonosno orožje in da nam je nevaren, sem po italijanski televiziji spremljala prispevek novinarja, ki je obiskal nekaj domov preprostih Iračanov. V spominu mi je ostala priletna gospa, ki je jezna stala pred praznim hladilnikom in naštevala: imeli smo polne hladilnike, sedaj nimamo kaj jesti, imeli smo službo, sedaj nimamo niti dela niti denarja, naši otroci so se šolali, sedaj še na cesto ne morejo, ker se bojimo, da bi kdo streljal nanje. Zakaj ste pravzaprav prišli in razdejali naše domove, je spraševala Iračanka. Novinar ji je odgovarjal, da smo pripeljali demokracijo, da se borimo za demokracijo, za tisto slavno zahodno demokracijo, ki prinaša blagostanje, svobodo, ki prinaša pomlad. Naj mi bralci oprostijo, upam, da me zaradi tega nihče ne bo obdolžil, da podpiram nekdanji Sadamov režim, a oprostite, kje je ta demokracija, kje je to blagostanje? Ali smo pravzaprav svobodni? Ali nismo tudi mi žrtve diktature, diktature multinacionalk in njihovih interesov, diktature tistega odstotka vseh zemljanov, ki imajo denar in z njim oblast? In kje je pravzaprav blagostanje, ko ne smeš biti več bolan, ker potem nimaš kaj jesti, ko ne smeš uživati dopusta, ker to državo stane in družba ni produktivna, ko ne smeš uživati pokojnine, za katero si štirideset let plačeval drage prispevke, ker je ta tvoj denar nekam izginil in so blagajne prazne? In kaj sploh pomeni prelepa beseda demokracija, če si ljudje ne upajo več povedati, kaj mislijo, in če kot sužnji s sklonjeno glavo odhajajo na delo, da bi še tega bornega zaslužka ne izgubili??? Nekje v podzavesti čutim, da ni vse tako, kot nam govorijo, nekje na dnu srca vem, da ni v meni tistega veselja, tiste radosti, ki sem jo v marcu čutila vsako leto. Nekje na dnu srca vem, da sem žalostna tudi zaradi prijateljev, ki odhajajo v Avstralijo, Južno Afriko in Novo Zelandijo, ker nisem bila vajena, da bi moji prijatelji odhajali s trebuhom za kruhom. Nekje na dnu srca vem, da ni pomladi, niti slutnje ne, kaj šele prelestnega cvetenja in razkošja barv. SuziPertot KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 106 Te dni sem končno našel čas, da sem odpeljal v zaboj za papir ves svoj časopisni arhiv. Ni se dalo drugače, več kot petindvajset let sem namreč zbiral vse časnike, v katerih sem objavljal, največ jih je seveda bilo v Novem listu, Katoliškem glasu in v Primorskem dnevniku, čeprav sem med nošnjo svežnjev videl, da sem v teh letih pisal za vrsto časnikov in revij. Za šest dobro naloženih samokolnic papirja je bilo, šestkrat sem peljal do zabojnika, ki je v vasi oddaljen od našega doma okrog pol kilometra. Čisto dovolj dolga pot, da nazaj grede razmišljaš in se pri svojem početju seveda lahko tudi vprašaš, kaj sploh počneš tam. Priznam, da sem se nerad ločil od vseh letnikov Novega lista, Katoliškega glasa ter seveda od vseh številk Novega glasa, v katere sem pisal, kot sem z obžalovanjem vrgel stran tudi druge časnike in revije, v katerih sem pustil košček sebe. A drugače ne gre več, doma je prostora premalo za vse, na mestu, kjer je prej stal časopisni arhiv, danes stojijo knjige, v treh, štirih vrstah so, bojim se, da bom nekega dne naredil isto z določenimi knjigami. Enostavno se ne da imeti vsega doma. Malce pa res zavidam vsem tistim, ki doma ne hranijo nič, imajo tako "zračno" urejene hiše, da me je sram, ko se iz njihovih lekarniško čistih domov vrnem v svoj dom. Čeprav vem, da gre pri njihovih "psevdo zen" urejenih bivalnih prostorih za iskanje všečnosti za vsako ceno, pa tudi vem, da tako, kot živim sam, ne more postati pravilo: knjige so se namreč nabrale prav povsod, bolj kot jih spravljam, večji nered nastaja. Sicer se na ta blaženi knjižni nered človek nauči in dejansko ne more brez njega živeti, a občasno moraš le poskrbeti, da vsaj malo reda narediš v tem svojem ljubem knjižnem Babilonu. In tako sem potegnil na dan samokolnico, ki ji sam nikoli nisem rekel drugače kot "karjola", vzel usnjene delovne rokavice in začel. Pri tem neljubem opravilu sem hotel biti sam in žena jo je veselo popihala z mularijo, predvsem zato, ker vedo, da sem pri takem početju vedno izjemno živčen in vedno tudi slabe volje, "nemogoč", kot se vsi pri nas doma potrudijo razložiti naključnim obiskovalcem. Ne morem reči, da sem bil pri svojem uničevalnem početju vesel, ne nazadnje se človek naveže na časnike, lepo je tudi včasih pogledati, kake neumnosti smo včasih pisali, ali pa v kakem dvajset in več let starem časniku najti zapis o nekom, ki bi ga še danes z veseljem podpisal. Za osebno zgodovino gre, za pričevanje o času, ki je minil, si pa v njem bil sopotnik tolikim, a tudi pričevalec časa. Ker nisem hotel imeti pri sebi nikogar, ko sem v samokolnico nakladal v letnike zvezane časnike, si tudi nisem dovolil, da bi en sam časnik odprl, vedel sem namreč, da bom spet padel... in bom spet začel prebirati časopise. Ne, odpeljal sem vse. Ko sem metal svežnje svojih in drugih zapisov v zabojnik, ki sem ga ob koncu svojega početja dodobra napolnil, sem bil trd in neizprosen do samega sebe: "Nobenih sentimentalizmov, prostor rabim, če bom kdaj kaj rabil, bom pač šel v knjižnico”! Tako sem lagal samemu sebi, saj sem vedel in vem, da ne bom šel nikdar iskat ničesar v knjižnico, že pred leti sem namreč prestopil tisti nevidni, a knjižnim moljem dobro poznani prag, ko sem se odločil, da bom knjige, ki jih preberem, imel doma. Ko sem odlagal rokavice v omaro, rabil sem jih zaradi neprijetnega prahu, ki se nabere na papirju, sem se počutil uničenega, skuhal sem si kavo in se med kajenjem na vrtu počutil praznega. Ko sem začel spravljati, sem se namenil tudi pregledati veliko knjižno omaro in odbrati nekaj knjig, a za tisto početje so mi enostavno pošle moči, bo pač počakalo to opravilo na boljše čase, pravzaprav na čase, ko se bom sam vdal pred sitnobami, s katerimi živim in samim seboj, največjo sitnobo, kar jih moj prijatelj Andrej Malnič pozna. In sva najbrž zato prijatelja, ko namreč pokliče našo Majdo v uredništvo, da bi me povezala z mano, jo vpraša, ali "je sitnoba v uredništvu"... Že res, da se časi spreminjajo in mi v njih, a vseeno, sem si rekel, ko sem skušal zapreti zabojnik, ko sem izpraznil zadnjo samokolnico. Že res, da se bo baje nekega dne vse napisano lahko našlo na svetovnem spletu, a vseeno. Že res, da sem preveč ranljiv in rahločuten, a vseeno. Zdelo se mi je, da sem samega sebe metal v zabojnik. Slab občutek je to, ko mečeš stran del svojega življenja. Še slabši je, ko odpreš računalnik in na svetovnem spletu na Facebooku preletiš vso plitvino, ki se tam dnevno nabira, čeprav si se naučil in znaš med plevelom najti tudi čudovito cvetje. Ko sem pred dnevi objavil na FB-ju zabavni video na račun tabličnega računalnika I-pad, moški bere časnik na njem, pozabi, da ima v rokah tablico in skuša z njim ubiti muho, pri tem pa seveda I-pad raztrešči, mi je Bojan Marsič napisal, da ima tisk samo še pet let življenja. Pripisal sem: "Bojan, daj še kako leto več, dej, prosim"! Pa je FB prijatelj samo odvrnil: "Glede na to, da smo v Sloveniji dokaj konservativni... morda. Mnenja sem, da bolj kot se upiraš toku (glede trendov), slabše je. Pogled v japonski metro’ pove vse... vsi prebirajo novice na tablicah. Spomnim se kako je bilo s prenosnimi telefoni ko so se pojavili. Navada je železna srajca, vendar koliko dreves bomo tako prihranili;) " Citat sem navedel tak, kot je bil objavljen, ker je tako prav, vse manj namreč na FB-ju uporabljamo ločila... Minuli petek sem šel na posvet odgovornih urednikov tednikov Triveneta v Treviso, kjer sem se med posegi uglednih predavateljev zares spraševal, "kaj sploh počnem tukaj", saj sem poslušal samo o tem, kako se tisk umika, kako pravzaprav naši časniki umirajo. Pa mi je vseeno žal, da sem odpeljal vse časnike s svojimi zapisi v zabojnik. ,r®nte WORLD 'VORLD Planica, vedno bolj 'snežna kraljica' Kranjec danes kralj, 2017 pa morda svetovno prvenstvo Podaljšani konec tedna je napolnil dolino pod Pon-cami in v Planici spet pričaral najlepše športno doživetje v Sloveniji. Kaj nam bo nogomet, ko pa imamo 'snežno kraljico1! 60 tisoč gledalcev se je v štirih dneh zgrnilo pod velikanko bratov Gorišek, največjo in najprestižnejšo na svetu, kjer se tradicionalno končuje sezona svetovnega pokala v smučarskih skokih. Uspehov in doživetij je bilo kot vedno na pretek. Magični Robert Kranjec je poskrbel za zgodovinsko zmago na petkovi posamični tekmi, sobotna eki- posamična tekma je slovenski šport obdarila z zmago domačega kralja poletov. Robert Kranjec si je pot do četrte zmage v karieri, druge v sezoni in prve v Planici, tlakoval že v prvi seriji s skokom 227,5 m, za 11 točk je ugnal Švicarja Simona Ammanna, tretje mesto pa je zasegel Avstrijec Martin Koch. Odrezala sta se tudi Slovenca Jurij Tepeš s 15. in Jure Šinkovec s 16. mestom. Na ekipni tekmi v pna je slovenskim letalcem prinesla 4. mesto, v nedeljo pa si je "Robi” po samo eni izvedeni seriji priboril še mali kristalni globus v smučarskih poletih. Četrtkov uvodni dan je kot vselej namenjen poskusnim skokom in ga poznamo kot praznik otrok, saj se okrog naprave tradicionalno zbere na tisoče mladih šolarjev iz vse Slovenije. Petkova soboto so se domačim izmuznile stopničke, zasedli so četrto mesto za Avstrijo, Norveško in slabih 12 točk za Nemčijo. Robijev polet 231 m v prvi seriji in pogumni nastop 18-letnega Jake Hvala nista zadostovala. Nedeljska, 33. tekma sezone FIS s tridesetimi najboljšimi in štirimi Slovenci se je končala že po prvi seriji, saj so drugo odpovedali za- radi slabih vetrovnih razmer. Šampionsko sezono je Kranjec kronal z osvojitvijo malega globusa smučarskih poletov, potem ko je s tretjim mestom na tekmi in skokom 204,5 m s šestih zaletnih mest nižje stopil na 100. slovenske stopničke. Pred njim sta v nedeljo s sicer ne-rekordnimi daljavami bila Martin Koch in Simon Ammann. Do točk so prišli tudi preostali trije slovenski orli. Tepeš 8., Šinkovec 18., Hvala pa 28. Zmagovalec svetovnega pokala je postal Norvežan Anders Bardal, drugi je Gregor Schlierenzauer, tretji pa Andreas Kofler. Najboljše smučarske skakalce sveta so imeli v gosteh vrhunski organizatorji, katerim je uspelo Planico ponovno oživiti, zdaj pa je že v realizaciji gradnja sodobnega Nordijskega centra, ki naj bi ga dogradili naslednje leto. Planica kandidira z njim za organizacijo FIS svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah leta 2017, odločitev zveze bo znana v začetku maja. Planiška zgodba ima seveda nešteto junakov in igralcev; vsi pa ne letijo in stopajo po stopničkah. Ne gre pozabiti, da se v dolino pod Poncami vsako leto odpravlja pol Slovenije, ljudje, ki niso nujno športni ljubitelji, a do nje čutijo nekakšno dolžnost. Smučarsko-skakaški praznik, ki smo ga še do nedavnega poznali po številu "natlačenih" ljubiteljev kozarcev, se je spremenil v pravi evropski "cukrček". Kaj bo šele z dokončanjem Nordijskega centra, obnovo skakalnice in dograditvijo tekaških stez! Veliko ljudi se vsako leto s srcem in prostovoljno trudi in pomaga izpeljati eno izmed najpomembnejših tekem smučarskih poletov na svetu. Naj omenimo npr. "zlate teptače", več kot 400 pripravljalcev letalnice, ki začenjajo pripravljati snežno površino že decembra in večino teptaškega dela na strmini opravljajo ročno oz., bolje rečeno, "nožno". O njih je režiser Amir Muratovič pravkar posnel dokumentarni feljton in prav se je spomniti tudi nanje, ob dih jemajočih poletih. Planica, vedno bolj si 'snežna kraljica'! Počakaj nas do naslednje zime, maja pa bomo navijali, da bomo čez pet let pokazali svetu, kako lepo je pri nas. Jernej Šček V Ukvah sta zapeli Koroška in Primorska Tradicionalno srečanje v pevskem duhu V Ukvah, lepi vasici Kanalske doline, je v nedeljo, 25. marca, lepo zadonela slovenska pesem. V večnamenski dvorani nekdanje mlekarne je bilo vsakoletno srečanje koroških in primorskih pevskih zborov. Ta zborovska manifestacija ima v celotni reviji Primorska poje revijo Primorska poje. Za nastop v Ukvah pa se primorskim prirediteljem vsakič pridružuje še Krščanska kulturna zveza iz Celovca. Na lepem zborovskem popoldnevu so uvodoma spregovorili Anton Baloh za Zvezo pevskih zborov Primorske, Janko Zerzer za Krščansko kulturno zvezo in poseben pečat in pomen, saj se srečujejo pevci, ki prihajajo iz vse Primorske in Koroške. Domačini in ljubitelji petja iz raznih krajev Kanalske doline se radi udeležujejo tega srečanja in se navdušujejo nad lepim slovenskim petjem. Zasluga, da poteka ta prireditev v Ukvah, gre predvsem Slovenskemu kulturnemu središču Planika iz Kanalske doline, ki skrbi za vse organizacijske zadeve. Koncerta so se udeležili, poleg številnih domačinov, tudi predstavniki organizacij, ki prirejajo celotno Damjan Paulin za Zvezo slovenske katoliške prosvete iz Gorice. Lep koncert so oblikovali: oktet Aljaž od Sv. Antona (vodi Matej Lazar), dvojni kvintet Svrž iz Rožeka (Aleš Schuster), oktet Rožmarin iz Kostanjevice na Krasu (Zulejka Devetak), vokalna skupina in moški zbor Anton Klančič iz Mirna (Zdravko Klanjšček), pevska skupina Akzent (Anica Lesjak Ressmann) in MoPZ Foltej Hartman (Peter Slanič). DP Teden dni v Berlinu (3) Peš na odkrivanje lepot tega mesta Pogled na trg Gendarmenmarkt iz notranjosti Deutscher dom Zbudila sem se v Berlinu. Čakal me je prvi dan, prvi daljši ogled mesta. Vreme mi je bilo še kar naklonjeno, zato sem izbrala svoje najljubše prevozno sredstvo: noge. V velikih mestih je praviloma javni prevoz brezhibno urejen, vse deluje po urniku, in če ti slučajno podzemna pelje izpred nosa, se naslednja prikaže v roku desetih minut (turist si seveda lahko privošči, da počaka). Vsi so mi pripovedovali, da je Berlin zelo velik, a ker je moj hostel ležal na precej ugodni legi, je bil peš sprehod najboljša odločitev. Sploh pa sem se spomnila svojega prvega obiska Londona, ko sem si ogledala res veliko znamenitosti, a se nisem nič sprehajala po mestu, zato sploh nisem imela občutka, kakšno je to mesto. Po nekaj minutah sem prispela na Gendarmenmarkt, 'lušten' trg, na katerem so se sprehajali le turisti. V sredini trga se dviga spomenik velikemu nemškemu pesniku Friedrichu Schillerju, o katerem smo se učili med urami nemščine. V prvih dneh mojega bivanja moja profesorica gotovo ne bi bila ponosna name, le s težavo sem namreč izustila kakšno besedico in se medtem počutila res nebogljeno. Kip je v času vojne prečil Berlinski zid in našel svoj dom v zahodnem delu mesta. Za kipom se mogočno dviga palača Kon-zerthaus, ki jo je po požaru preuredil Schinkel. Schinkel je med drugim ime, ki se nenehno pojavlja v vodniku. No, ko sem videla plakat s programom in na njem opazila Mozarta, me je resno zamikalo, da bi palačo obiskala tudi znotraj in poslušala koncert, a žal je teden dni v takem velikem mestu res premalo, če nisi le navaden turist, ki mrzlično teče od enega spomenika k drugemu. ir® D ES3 Tiirn FEfS Schillerjev kip in Konzerthaus Na levi strani trga, ki je baje eden izmed najbolj 'šik' trgov v Berlinu, stoji Deutscher dom, na desni pa Franzosischer dom, ki je po zunanji podobi popolnoma enak prvemu. Vstopila sem v Deutscher dom in si ogledala razstavo. Lonely planet mi je svetoval, naj si izposodim slušalke in poslušam razlago v angleščini, a tega nisem storila, ker sem imela na razpolago le malo časa. V notranjosti sem srečala zdolgočasene šolarje, ki so bili primorani iti v muzej in spoznavati svojo zgodovino. Ravno to mi je obljubil vodnik. Glej ga zlomka, saj je res na- tančen, sem si mislila. V tej stavbi bi lahko do potankosti spoznala nemško zgodovino, a mene že od nekdaj ni tako zelo zanimala zgodovina. Najbolj zgovorni so bili posnetki in fotografije, predvsem iz mračnega nacističnega obdobja. Čeprav sem te stvari videla že večkrat na televizijskem ekranu in v učbenikih, se mi je ogled teh fotografij ravno v Berlinu veliko bolj vtisnil v spomin. Slavica Radinja