NAŠA LJUDSKA MODROST V PREGOVORIH IN REKIH
Vsak narod ima nekako svoj način mišljenja in čutenja, pa se tudi na poseben način izraža, sklepa in ravna v življenju in medsebojnih družbenih odnosih. Da, tudi vred-
noti drugače, ker drugače opazuje in spoznava. Spoznanja in izkušnje mu postajajo kažipot in usmerjevalec posebnega načina življenja. Izraža jih v rekih in p r e go -
167
v o r i h , ki jih vpleta v svoj govor. To so zgoščena ljudska pamet, bistri vložki, ki poživljajo človekovo misel in hotenje.
Veliko je ljudstev na svetu in vsako hrani v sebi zakladnico modrosti, ki jo kot veliko bogastvo in dragocenost sporoča od rodu do rodu, od naselja do naselja. Oton Zupančič poje v Dumi »krepka primera — dala bi zanjo cekin«. Prevajalcem je težko izraziti miselni združek, vozel, zgneten v rek ali pregovor. Levstikovega Krpana je težko prestaviti v tuj jezik, brez gosto nasute ljudske modrosti bi zgubil dokaj svoje vrednosti. Zato je prav, če ljudskim rekom, izrekom in rečenicam posvečamo več pozornosti tudi v šoli. Znati moramo ceniti njihovo pomembno in za narod značilno vrednost in izrazno obliko.
Pregovore, prilike in reke je pri nas kot prvi zbral v knjigi leta 1887 Fran Kocbek. Že v Novicah leta 1869 ugotavlja prof. Ur-bas, da so pregovori zaklad človeške modrosti, da so že stari Arabci imenovali pregovore »cvet jezika«, Lahi »narodno šolo«, Španci »dušno zdravilo«, Nemci pa »zaklad jezika«. Znani modrec Herder, ki je vplival tudi na naše romantike, je videl v pregovorih ogledalo narodovega mišljenja, ki bolj odkriva narodov značaj kot dolge pripovedi. Vsak narod jih premore na tisoče in sam Salomon jih je znal kar tri tisoč. Vsebujejo bistrost razuma, zdrav humor z bogatimi izkušnjami ter običaji in nravnost.
Pred 35 leti so v založbi Mohorjeve družbe izšli Slovenski pregovori, reki in prilike, ki sta jih zbrala in po abecedi njihovih začetnic razporedila Fran Kocbek in Ivan Šašelj. Omenjena je delitev pregovorov in rekov na slovenske in na tiste, ki so sprejeti od drugod. Torej bi mogli ločiti domače, tuje in ponašenke, kakor pri besednih izrazih. Pri domačih ločimo vsesplošne in pokrajinske, pa še to, koliko so ti pregovori in reki med ljudstvom danes živi, koliko pa so že redki ali celo izumrli.
Naši pregovori imajo posebne oblike in lastnosti. Izreki ugotavljajo resnico naravnost ali v priliki. Npr.: Proti toku se ne da plavati. Lahko pa so povezani s kakim dogodkom, npr. Vsaka stezica popelje v Rim . .. Slovenski pregovori se lahko merijo z drugimi, vsaj kar se tiče oblike in načina posplošitve. Npr. Dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel; Brez muke ni moke; Drži se novega pota in starega prijatelja!
Omeniti je treba zgodovinski in znanstveni, narodopisni pomen slovenskih pregovorov, saj nekateri spominjajo na starinska, že
pozabljena verovanja in navade, npr. Drži se kot lipov bog. Gost v hišo, Bog v hišo. Predvsem pa je treba naše ljudske pregovore in reke razporediti po vsebinskih in pomenskih skupinah, saj po abecednem redu razvrščeni ne dajejo potrebne razvidnosti in uporabnosti. Treba je določiti kako petdeseterico življenjskih področij ali izsekov ter pojmovnih enot, okoli katerih moremo nanizati vse miselne različice in odtenke — te pa lahko po abecednem redu. Take miselne skupine pregovorov bi uvrstili pod zaglavja, kot: Življenje, Živali, Značajnost, Pametno ravnanje. Rastline, Dom in družina. Družbeni odnosi, Človek, Čas, Prostor, Mere in načini. Zemlja, Kmet, Delavnost, Pravo, Snov, Praznoverje, Bo--gastvo, Sreča-nesreča, Primerjave, Nasprotja, Starost, Zdravje-bolezen-smrt, Prehrana, Otopelost, Zaupanje, Sramežljivost, Mož in žena. Počitek, Koristnost, Sredstva, Obče-stvenost. Doslednost, Hinavstvo, Zabava, Nespamet, Vzgoja, Sočutje, Hrepenenje, Učenje, Zavestnost, Razvade, Pomanjkanje, Precenjevanje, Zunanjost, Nasilje, Zakonitost, Enotnost, Trdnost... itd.
Seveda je treba dopustiti možnost nadaljnjega razvoja in izbora. Pridno je treba pobrskati po vseh kotih in pokrajinah, kjer prebiva naš človek, in v tiskih vse od Trubarja naprej. Že doslej so znane objave naslednjih snovi in vsebin: Vreme, meseci, prazniki, sadje, živali, odnos do živali, pijanstvo, berači, uboštvo, dolg in dolžniki, skopuhi, napuh, odnos do staršev, dobrot-Ijivost in lenobnost, ogenj, žito, petje, soline . . .
Nekateri nabiralci so objavili krajevne pregovore, te bi bilo treba pregledati in dopolniti. Tako je že leta 1857 v Novicah Janez Bile objavil Narodne prislovice iz Bistriške doline, Josip Freuensfeld je v Kresu objavil Narodno blago s Štajerskega, reki in pregovori; dalje je Pregovore iz Bele krajine zbral Gojko Lavoslav Gorenjec še pred Šašljevimi Belokranjskimi pregovori v Drobtinicah, Belokranjskimi pregovori in reki v Domu in svetu, od 1888 do 1922, ter Belokranjskimi pregovori in reki v Mladiki, potem pa še njegovimi Dolenjskimi pregovori in reki. Poznamo tudi Kremplove Prislovice štajerskih Slovencev v Novicah. Še prej pa so zapisani Kranjski pregovori Janeza Miheliča, leta 1780, kar navaja tudi J. P. Šafarik v svoji Zgodovini južnoslo-vanskih literatur, vendar se ta zbirka nI ohranila. Vilko Novak je za Sašljevo in Kocbekovo zbirko nabral po raznih virih prekmurske pregovore. Potepan-Škrljev je zbral za Novice Notranjske pregovore in
168
reke. Prav tako je v Novicah Janez Tomšič priobčil Viničke prislovice, J. Volčič pa Prislovice iz Istre. Tudi Glasnik je prinesel njegove Prislovice in reke iz Istre, vendar so bolj hrvatski kot slovenski. Nekaj koroških pregovorov in rekov je priobčil tudi celovški Slovenski vestnik (npr. leta 1969). Nekaj primorskega narodnega blaga bi našli v Erjavčevem prispevku Iz popotne torbe. Nabožne pregovore je priobčil Sašelj v Mladiki pod naslovom Bog v slovenskih pregovorih in prilikah, o vzgoji in verski vzgoji jih ima tudi Slomšek (Knjiga o Slomšku, 1962) in Ivan Štrukelj je v Slovenskih večernicah, MD, 39. zv. Za Kostel in okolico je pregovore zbral Jože Gregorič, treba pa bi bilo isto opraviti še za mnoge druge narečne kotičke našega naroda.
Učinek reka tiči navadno na koncu. Vrsta pregovorov zida na besednih in miselnih igrah. Imamo tudi reke brez smisla, pa vendar podajajo življenjsko modrost, včasih brez šaljivega priokusa. Mnogi pregovori in reki ne potrebujejo nobene razlage, medtem ko nekateri izražajo kaj čisto prenesenega in prispodobnega.
Treba bi bilo ugotoviti tudi okolje, življenjski prostor pregovorov. Gre za vsebinsko
razložitev. Prvotni vir in svet ter zarodišče rekov je kmečko in delavniško okolje našega človeka s podeželja. Tehnične novosti, ki so kmetu postale življenjska potreba, so to že občutno spremenile. Kadar ljudstvo živali povezuje s tipičnimi lastnostmi, se iz basni izluščijo reki in pregovori, često pa samo šaljive in kritične opazke o ljudeh in njih slabostih.
Pregovori in reki niso namenjeni le zabavi, ampak tudi pouku, saj posegajo s svojimi vsakdanjimi skušnjami v naše ravnanje vzgojno in izobraževalno. Vendar nimajo le poučnih in vzgojnih ciljev, ampak tudi izpričujejo, kako se v njih kažeta življenjska skušnja in modrost.
Seveda pa se bo prelom časa, ki ga danes doživljamo, čutil nedvomno tudi na tem področju. Zarisal bo ločnico med »nekoč« in med »zdaj«. Medtem ko staro zahaja in se pozablja, čeprav hrani — vsaj simbolično — še veljavo, pa novi, tehnični svet poraja novo — tudi ljudsko — modrost z novimi izraznimi veljavnostmi. Ta modrost ni več samobitno značilna prav za nas, ker je bolj vsesplošna, mednarodna. Prinaša nove skušnje, novo mišljenje in čutenje.
E t b i n  Bojc Ljubljana
169