Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Sp»d. in >bh. pittai» II. piuppt - I.P.1.70%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XX - N. 3 (448)
Udine, 15. februarja 1971
Izhaja vsakih 15 dni
tlvodnik
Srečanje v Benetkah
Neformalno srečanje med jugoslovanskim zunanjim ministrom Mirkom Tepavcem in našim zunanjim ministrom Aldom Morom pred dnevi v Benetkah je vsekakor pozitivno dejanje in dogodek v razvoju odnosov med Jugoslavijo in Italijo. Vsekakor je bilo srečanje v Benetkah nadaljevanje dialoga med obema državama, dialoga, ki je bil, kot je znano, začasno prekinjen ob znani Morovi izjavi v parlamentu in odpovedi prijateljskega obiska jugoslovanskega predsednika v naši državi.
Že nekateri podatki, kot to, da je sestanek trajal kar šest ur, pričajo, da sta med obema ministroma in njunimi sodelavci potekali intenzivni razgovori, ki so se, kot je videti iz skupnega sporočila, dotaknili marsikaterih bistvenih, v glavnem še nerešenih vprašanj med deželama.
Za nas, Slovence v Italiji, je zlasti pomemben poseben odstavek v skupnem sporočilu, ki zadeva zaščito narodnostnih manjšin. Naj ga navedemo v celoti:
«Še posebej so obravnavali vprašanja etničnih manjšin, katerima obe vladi nameravata jamčiti največjo zaščito».
Preprosto povedano pomeni to, da se italijanska stran v celoti zaveda, da ni več mogoče reševati problemov nacionalnih manjšin v lastni državi le z deklaracijami in lepimi besedami, temveč je treba vsa ta načela tudi uresničevati v praksi. In prav namen naše vlade, ki je tako uradno povedala, je torej ta, da nam, Slovencem v Italiji, med njimi pa smo tudi mi, beneški Slovenci, jamči največjo zaščito. In v čem, naj bi bila po našem, ta zaščita? Za nas predvsem v tem, da končno pripoznajo tudi uradno naš obstoj v videmski pokrajini, s tem pa, da nam vsaj za začetek omogočijo šolanje v svojem materinem jeziku. Kajti ta osnovna pravica je z.agotovo tudi «najvišja zaščita» naše manjšine v naši pokrajini in zato lahko upamo, da se bodo stvari le pomaknile naprej.
Dialog med zunanjima ministroma se bo v kratkem nadaljeva’. To pot bo gostitelj jugoslovanski minister Tepavac in zato lahko v kratkem pričakuje mo nov sestanek med ministroma, verjetno nekje v Sr Sloveniji.
Upamo torej lahko, da se bo uspešno začet dialog v Benetkah končal v Jugoslaviji, hkrati s tem pa lahko pričakujemo tudi v kratkem odloženi prijateljski obisk jugoslovanskega predsednika Josipa Broza-Tita v Italiji.
POBBE POBUDE /A OKREPITEV TPMZMA
Terska	dolina
privlačna	tudi v
Na Tanameji deluje skilift - Ljudje pričakujejo na razumevanje deželnih oblasti Odpravijo naj vojaške služnosti, ki obremenjujejo te kraje in dodelijo naj izdatno podporo v turistične namene - Poskrbeti tudi za valorizacijo Završkih jam
Mnogi ljubitelji zimskega športa prav gotovo še danes ne vedo, da so tudi skoraj na pragu Vidma in sicer na Tanameji prekrasne snežne poljane, za njimi pa tudi ne zaostajajo sveži zeleni gozdovi in planinski pašniki, ki navdušujejo zlasti nedeljske izletnike, ki se hočejo v največji vročini naužiti čistega zraka in pridobiti novih moči, ki jih morajo pridobiti prav ob prostih dneh, da kljubujejo tegobam in težavam, ki jim jih nalaga vsakdanje delo.
V teh dneh je postal prelaz Tanameja — prelaz ga imenujemo zato, ker se od tu cesta naglo nagne proti obmejnemu prehodu v Dčeji, kjer je državna meja med Italijo in Jugoslavijo — še bolj atraktivna točka, ker je začel delovati skilift ali vlečnica za smučarje. Že v prvih dneh se je tega prevoznega sredstva poslužilo na stotine smučarjev in san-karjev in ni bilo v bližini niti kotička za parkiranje avtomobilov, ki jih je kar mrgolelo.
Tudi lokalna gostilnica na Tanameji je bila premajhna, da bi nasitila in napojila vse goste, da ne govorimo o prenočišču, ki razpolaga komaj s 15 posteljami.
Tanameja bo privlačevala posebno smučarje iz Vidma in okolice, saj se do tja pripelje v dobri pol uri; in teh ne bo malo, saj šteje mesto Videm danes že sto tisoč prebivalcev in tudi življenjski standard se je tako dvignil, da hodijo ljudje na nedeljske izlete in goje šport.
Pa ne samo to. Naj povemo tudi, da obleži sneg na Tanameji zelo dolgo, včasih celo do meseca maja, ker je ta dolina med visokimi gorami, na vzhodu pa jo zapira mogočni Kanin in njegovo pogorje. Na licu
mesta je mogoče dobiti v najem smuči in sanke, in če je potrebno, jih tudi popravijo.
Iniciativa organizatorjev je izredno dobra in pohvale vredna. Sedaj nameravajo modernizirati tudi že obstoječe hotele in gostilne v Terski dolini, tako da bo zadoščen tudi najbolj zahteven izletnik. In tudi domačini si na vso moč prizadevajo, da bi imeli kaj od tu-
rizma. In zakaj ne! Po vaseh Terske doline in tudi v Učeji je vse polno praznih ali na pol praznih hiš, ker so šli ljudje od doma v inozemstvo za zaslužkom. Hiše so sicer skromne, a dale bi se obnoviti in bi prav dobro služile namenu: prenočišče za smučarje. Nekateri domačini so se že vrnili iz inozemstva prav z namenom, da preurede dom tako, da bo v hiši vedno na razpola-
go vsaj kakšna soba s tekočo vodo in sanitarijami.
K temu prizadevanju domačinov bi na vsak način morali priskočiti na pomoč deželni organi in sicer v prvi vrsti bi morali odpraviti vojaške služnosti, ki prav v teh krajih najbolj ovirajo razvoj turizma. Računati je treba pa tudi na to, da bo Terska dolina postala še bolj atraktivna, ko bodo ureje znane Završke jame.
Kakor druga leta tako smo tudi letos praznovali Prešernov dan, 8. februar, z iskrenimi željami, da bi se uresničila Prešernova velika humanistična misel o svobodi, bratstvu in enakopravnosti vseh ljudi in vseh narodov na svetu, da bi človek zaupal človeku in da se noben sosed ne bi več bal soseda.
NEURADEN SESTANEK V BENETKAH
Naj večja zaščita za manjšine
Med razgovori sta zunanji minister Moro in državni tajnik Jugoslavije Tepavac ugotovila obstoj temeljev za okrepitev prijateljstva in plodnega sodelovanja med obema državama
9. februarja je bil v lepem okolju ustanove Cini na otoku San Giorgio v Benetkah neuraden razgovor med zunanjima ministroma Jugoslavije in Italije Tepavcem in Morom, ki je trajal šest ur. Po sestanku so izdali naslednje skupno uradno poročilo:
«Na sedežu ustanove Cini v Benetkah sta se sestala zunanji minister Aldo Moro in državni tajnik Jugoslavije Mirko Tepavac.
Z italijanske strani so se pogovorov udeležili generalni tajnik Farnesine veleposlanik Roberto Gaja, ve-leposlank Italije v Beogradu Folco Trabalza, namestnik glav. ravnatelja za politične zadeve Gianluigi Milesi Ferretti, šef kabineta ministrstva Luigi Cottafavi ter ostali funkcionarji zunanjega ministrstva. Z jugoslovanske strani so se udeležili pomočnik državnega tajnika za zunanje zadeve Ilija Topalo-ski, jugoslovanski veleposlanik v Italiji Srdja Priča,
načelnik kabineta državnega tajnika Aleksander De-majo, posebni svetnik državnega tajnika Zvonko Pe-rišič, ravnatelj za politične zadeve Nikola Mandič ter visoki funkcionarji jugoslovanskega veleposlaništva v Rimu.
Med prijateljskim pogovorom sta se ministra sklicevala na izjavi v parlamentih ter na načela, ki sta jih izjavi vsebovali, glede medsebojnega spoštovanja neodvisnosti, nevmešavanja v notranje zadeve, suverenosti in ozemeljske celovitosti. Z zadovoljstvom sta ugotovila obstoj temeljev za okrepitev prijateljstva ter plodnega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo.
Minister Moro in minister Tepavac sta nato preučila nekatera vprašanja, katerih rešitev bi izboljšala življenjske pogoje obmejnega prebivalstva. Ta vprašanja bodo ob pomoči strokovnjakov
preučili po diplomatskih poteh.
še posebej so obravnavali vprašanje etničnih manjšin, katerima obe vladi nameravata jamčiti največjo zaščito.
Ministra sta si nato izmenjala poglede o mednarodnem položaju. Obe strani sta potrdili željo, da pride v kratkem do državnega obiska predsednika SFRJ v Italiji».
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIMIII
IZ NADIŠKE DOLINE
Metan in voda za industrije čedadskega področja
Pogled na Tarčent ali Čento, od koder se odpira vhod v Tersko dolino
Zadnje čase je bilo zares mnogo storjenega za razvoj čedadskega industrijskega področja. Sedaj so ojačili tudi vodovodno mrežo in plinovod za metan, ki ga bodo uporabljale nove industrije. Tako bo imelo to področje vse infrastrukture, ki so predvidene po načrtu za splošno ureditev, kjer bodo mogle zrasti nove industrije in laboratoriji.
Poleg že omenjenih del smo vzedeli, da je ARMCO STEEL, ustanovila novo družbo, ki bo zagotovila Čedadu zares uspešen industrijski razvoj, saj namerava ta nova družba na čedad-skem področju zgraditi novo tovarno, ki bo proizvajala jeklene predmete in bo že v začetku zaposlila najmanj 150 delavcev.
To b o brez dvoma dvignilo ekonomsko stanje tudi naših zapuščenih vasi in dolin.
Naši ljudje, ki sedaj odhajajo v inozemstvo, ker ni mogoče najti zaposlitve na
domačih tleh, imajo lahko torej vsaj nekoliko ^upanja, da bodo delo našli blizu doma. Prometne povezave s Čedadom in okolico so že sedaj dobre in še jih bodo izboljšali in zato se bodo mogli delavci vračati vsak večer v krog svoje družine.
»MMtIIIMIIIIIIMIIIItllUlllllIttllllllllllllHIIIiniMIIMItt
VPRAŠANJE DEŽELNEGA SVETOVALCA DRAGA ŠTOKE
Deželni svetovalec dr. Drago Štoka je zastavil deželnemu odborništvu vprašanje, ali namerava posredovati pri pristojnih oblasteh, da se pripravi za Slovence v tržaški, goriški in videmski pokrajini lasten samostojen televizijski spored v slovenščini, ki bo ustrezal njihovim socialno-kulturno-gospodarskim zahtevam. Kot vemo, ima italijanska manjšina v Istri na voljo televizijske sporede v italijanskem jeziku, in to celo še v barvah.
OB PRISOTNOSTI DEŽELNIH OBLASTI
SREDNJE
Važen sestanek v Trbižu o problemih Kanalske doline
Tudi v Srednjah vedno
Pred kratkim sta se vršila v Trbižu dva shoda, katerih so se udeležili deželni odbornik za kmetijstvo adv. Antonio Comelli in deželna svetovalca dr. Di Gallo in Martinis, da so razpravljali o najnujnejših problemih, ki zadevajo vasi Kanalske doline. Prvi sestanek se je vršil na občinskem sedežu v Trbižu, kjer so bili prisotni tudi odborniki, župan iz Naborjeta in predsedniki bližnjih konzorcijev. Poročilo je podal trbiški župan Stoffie in nato se je razvila živahna diskusija o splošnih problemih, ki zadevajo gospodarstvo tega področja, s posebnim poudarkom o vojašjih služnostih, ki so pravo breme tamkaj bivajočemu prebivalstvu. Govora je bilo tudi o gozdarskem sektorju, hidrogeološki ureditvi bazena Žlica in drugih javnih delih.
Iste probleme so potem obravnavali na drugem sestanku, katerega so se ude-
Zakonca 89-letni Vito Cullino in 78-letna Marija Wie-rer iz Tera sta slavila redek jubilej: diamantno poroko, to je 60 let skupnega življenja. Slavja so se udeležili njuni sinovi, nečaki in seveda številni prijatelji in sovaščani.
Srečno življenje zakoncev Cullino se je pričelo v Nemčiji, kjer sta se spoznala, kajti on je iskal svoj vsakdanji kruh v inozemstvu, ker mu ga skopa domača zemlja ni mogla dati. Bila sta vseskozi oba izredno delovna, žena je v Teru držala tri vogle pri hiši, kakor pravi slovenski pregovor in kot jih drži še danes nešteto naših žena, kjer so možje v emigraciji, on pa se je pehal za kruhom od Nemčije do Amerike in drugje. «Prebrodil sem pol sveta» pravi danes Cullino «in zato je prav, da sedaj uživam pokojnino, ki sem jo prislužil s krvavimi žulji in srečo na domačih tleh v krogu mojih najdražjih. Z ženo sva se vedno razumela, čeprav sva živela ločeno po več let eden od drugega».
Sedaj, po 60 letih, ko sta stopila pred oltar in si prisegla zvestobo, sta zopet potrdila, da živita še vedno kot prvi dan skupnega življenja samo eden za drugega.
Ta zakonski par naj bo vzgled vsem tistim, ki zaradi oddaljenosti — emigracije — zaidejo na kriva pota in se v starosti znajdejo v obupu, brez vsake pomoči, morda na cesti.
Želimo jima, da bi uživala še mnogo srečnih let kot
ležili še drugi deželni zastopniki.
Deželni odbornik za kmetijstvo adv. Antonio Comelli je ob zaključku sestankov obljubil vso svojo po-
Komunski svet, ki se je sestal pred nedavnim, je izvolil nove administratorje komunske podporne ustanove (Ente comunale di assistenza). Izvoljeni so bili: župnik Luigi Cozzi, Luciano Laurino, Albano Petris, Aldo Fadone in Fiorello Fle-bus. Predsednika bodo izvolili na prihodnjem zasedanju.
Posojilo za ureditev cest
Komunski svet v Tavo-rjani, ki se je sestal za izredno zasedanje, je kot prvo
sta jih uživala vsa ta dolga leta.
Smrtna nesreča v Sedliščih
Vso Tersko dolino je zelo pretresla vest o smrtni nesreči, katere žrtev je postal 70-letni Vitorio Girolamo Micottis iz Sedlišč. Ko so njegovi domači ugotovili, da ga ves dan ni nihče videl, so ga začeli iskati po vsej
Pred kratkim so se sestali v špetru številni kmetje, da so skupaj z voditelji ustanove «Coldiretti» okrajne sekcije in komunskih zastopnikov razpravljali o nekaterih vprašanjih, ki zanimajo to kategorijo.
Najvažnejše vprašanje je bilo namreč to, ker je dežela sklenila, da bo dajala tudi kmetom farmacevtsko asistenco in podporo za porodnice. Doslej so morali namreč kmetje zdravila sami kupovati, imeli so samo zdravnika in bili zavarovani proti nezgodam pri delu. To je za naše ljudi, in tudi za vse druge kmete, velikega pomena, saj vsi vemo kako drago je zdravljenje.
Nesreča ne počiva
Pred dnevi je padel na nekem ovinku z motorja Gio-batta Sniderò iz špetra. Pri padcu se je hudo udaril v glavo in zato so ga morali peljati v čedadsko bolnico. Ozdravil bo v dveh tednih.
Ponesrečil se je tudi 41 letni Aurelio Goles iz Peteja-
moč, da se čimprej rešijo vsi pereči problemi in v prvi vrsti vojaške služnosti, ki ovirajo ne samo ekonomski razvoj Kanalske doline, ampak tudi turistični.
točko dnevnega reda obravnaval in sprejel predlog vseh prisotnih, da zaprosi komun 20 milijonov lir posojila za ureditev ceste Ron-ke-Montina-Tojan in 10 milijonov 400 tisoč lir za ono, ki vodi v Krozade in preko Montine v Preštint.
Nadalje je komunski svet kolavdiral dela za napeljavo kanalizacije v Ronkih, Toja-nu in v Kosti.
Razpravljali so poleg drugih problemov tudi o ustanovitvi šestega socialno -ekonomskega področja.
v Teru
okolici. Iskali so ga na Prjesaki, na Bernadiji in še dlje, za njim ni bilo nobenega sledu kar tri dni. Iskalo ga je najmanj sto ljudi in preiskali so vsak kotiček. Šele tretji dan so ga našli v jami, ki vodi v odtočni jarek ob glavni cesti, ne daleč od doma.
Micottis je bil vse svoje življenje deloven človek in je sedaj užival pokojnino. Zapušča ženo in štiri hčere.
ha. Pri delu je prišel ob palec leve roke.
Gozdni požari
Te dni, ko je bilo suho vreme in je pihal vetrič, je prišlo v Nadiški dolini do več gozdnih požarov. Neprevidni ljudje so verjetno odvrgli tleč ogorek cigarete ali pa nalašč zažgali suho listje in požar je bil tu. Naj-
V nedeljo, 7. februarja, so na Vizontu imeli sagro: praznovali so sv. Blaža in bila je tudi večja cerkvena slovesnost, ker so posvetili restavrirano cerkev. Bil je lep dan in zato je prišlo v to prijazno vasico, ki leži visoko v hribu nad Krnahtsko dolino, dosti ljudi ne samo iz okoliških vasi, ampak tudi iz Cente, Vidma in drugih krajev. Praznik se je zaključil z veselo pesmijo ob okusni jedači in pijači, ki so jo domačini pripravili za to priliko.
Ob koncu leta 1970 smo stopili na anagrafski urad v Srednjem in se tudi tukaj pozanimali kakšno je današnje stanje rezidentnega prebivalstva, čeprav so se nekateri že zaposlili v okolici Čedada ali drugje, ker drugače bi se izselili v inozemstvo, se je število duš znižalo za 30.
Dne 1. januarja 1970 je namreč sredenjski komun štel 1232 ljudi, ob koncu leta pa samo še 1202 (612 mož in 590 žensk).
V letu 1970 ni bilo prirod-nega prirastka (18 umrlih in 8 rojstev), izselilo pa se je 32 ljudi.
če pogledamo statistiko nekoliko bolj nazaj, ugotovimo, da je sredenjski komun štel leta 1951 (ob ljud-
Na zadnjem zasedanju komunskega konsilja so razpravljali o številnih javnih delih, ki jih nameravajo izvesti v tekočem letu in za kar bo dala dežela svoj prispevek na podlagi obstoječih zakonov.
Predvidevajo sledeča dela: dograditev kanalizacije v Fojdi, Podcerkvi, Čampe ju in v Raščaku. Zgradili bodo tudi most preko hudournika Breg na cesti Ronki-Kro-zada. Asfaltirali bodo nekatere ceste s priključki na deželne oziroma pokrajinske ceste. Poskrbeli bodo za izboljšavo filtracije pitne vode za komunski vodovod in to zato, da ne bodo nekatere vasi ob sušnih dneh, kot se je doslej dogajalo, ostajale brez vode. Razširiti
Špetru
prvo je gorelo v Ažli, potem v Klenjah in v Prešnjem na levem bregu Nadiže. Do gozdnega požara pa je prišlo tudi v okolici čente in drugje. Gasilci iz Vidma in domačini s pomočjo karabinjerjev so bili ves dan zaposleni, da so takoj zadušili plamene, ki so se izredno hitro razvneli, in preprečili še večjo škodo.
Otroški festival v Nemah
Te dni se je sestal odbor, ki organizira festival otroških popevk, ki se bo vršil v Nemah od 19. do 21. marca. Festivala se lahko udeleže otroci, ki niso stari več kot 10 let. Zainteresirani bodo v kratkem morali prestati malo preizkušnjo in potem bodo za festival izbrali najboljše pevce.
Za predsednika organizacijskega odbora je bil imenovan Alessandro Comelli, za podpredsednika Rafaele Monai, za tajnika pa Stelio Zilli.
skem štetju) še 1883 ljudi, torej se je v 20 letih znižalo prebivalstvo kar za 681. To so zelo žalostni podatki, v
Marsikoga je resnično presenetila govorica, da je srednjeveški grad Partištajn nad Ahtnom naprodaj. Da ga res nekdo namerava kupiti, nam potrjuje dejstvo, da je o tem razpravljal komunski svet v Ahtnu. Po dolgi in razvneti diskusiji se svetovalci niso mogli o-dločiti za ta korak in so točko zato predložili za prihodnje zasedanje. Sklenili pa so, da bodo do gradu
nameravajo tudi cesto, ki vodi v Podvrata.
Poleg tega so razpravljali tudi o komunskem obračunu iz leta 1969 in ga tudi potrdili. Imenovali so tudi revizorje računov za leto 1970 in sprejeli nekatere spremembe glede novih predpisov za pokop mrličev. Ob zaključku so imeno-
Danes imajo skoraj že vse vasi v Nadiški dolini javni telefon. To so zahteve današnjega časa, ki koristijo človeku. Zvedelo se je, da bodo še letošnjo pomlad raztegnili telefonsko mrežo tudi v vas Bodigoj v Idrijski dolini in v Dolenji Trbilj v sre-denjskem komunu. To je velik korak, saj so morali ljudje teh vasi prehoditi več kilometrov, da so se mogli po telefonski žici povezati s svetom.
Ureditev ceste Kodermaci -Kovačeviča
Deželno odborništvo za
V dreškem komunu se kar ne morejo odločiti kje naj bi zgradili novi komunski sedež, kajti stari je pogorel in sedaj so ga zasilno uredili v Krasu. Ne morejo se namreč odločiti, ali naj ga zgrade v Trinkih ali v Krasu. Za nekatere prebivalce, bi bilo bolj prav, da bi bil v Trinkih, za druge pa v Krasu. Dreški komun ima obsežen teritorij in vasi so daleč naokoli razkropljene po južnem pobočju Kolovrata.
Na zadnjem zasedanju komunskega sveta so se svetovalci odločili, da naj bi bil sedež komuna v Krasu, a temu nasprotujejo ljudje, katerim so bližji Trinki. Da bi rešili to sporno vrašanje, ki traja že nekaj let, so sklenili, da bodo začeli zbirati
manj ljudi
katere se je treba zamisliti in proučiti vse možnosti, ki bi mogle obdržati ljudi na domači zemlji.
čimprej temeljito popravili cesto, ki je sedaj v zapuščenem stanju. Privatnik, ki namerava kupiti ta grad, katerega lastniki so bili nekoč gospodje Kukanja, bo zgradbo tako temeljito preuredil, čeprav je razpadajoča, da bo mogoče v njej stanovati. Vsa dela se bodo seveda morala vršiti pod strogim nadzorstvom Skrbništva za varstvo spomenikov Furlanije-Julijske krajine.
vali tudi komunske zastopnike v okviru posvetovalnega področnega (conskega) odbora za šesto socialnoekonomsko področje, kamor spada komun Fojda in sicer so bili imenovani ti-le: Ermenegildo Roiatti, Leo Iacobuzio in Bruno Sgiaro-vello.
kmetijstvo je pooblastilo ustanovo za hribovsko go-spodrstvo (Ente friulano di economia montana), da razpiše natečaj za dražbo za prevzem del na cesti, ki vodi iz Kodermacev v Kovače-vico. Od tu je tudi odcep, ki vodi na Staro goro, kjer je znana romarska božja pot. Tako bodo oživele tudi te vasi, kajti ljudje se sedaj ne poslužujejo te ceste, ker je v izredno slabem stanju. Delo bo stalo več kot 20 milijonov lir.
podpise po vaseh in jih predložili komunskemu svetu. Vsi nestrpno čakajo kako se bo rešilo to zapleteno vprašanje, kdo bo zmagal, da bo pogodu vsem občanom.
Javna dela v grmeškem komunu
Komunski svet v Grmeku, ki se je sestal za izredno zasedanje, je med drugim sklenil, da bo vzel 5 milijonov lir posojila za napeljavo centralne kurjave na sedežu komuna. Županu so tudi poverili nalogo, da predstavi pristojnim deželnim odborništvom prošnje za dosego podpore, s katero bodo uredili cesto, ki vodi v Topolovo in cesto iz Klo-diča do Podhostnega. Upajo, da bodo dela mogli pričeti že na pomlad.
»imilllllNIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIimillllllllllllllllHIIIIIIIIMMIIMIIIIIIIIIIIIIMHIIIIIHIIHHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIHHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
IZ TERSKE DOLINE
Diamantna poroka
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHlllllllllllltllllllllllltllllllllllMttllllllllllltltlllllHtlllllllllllllllllHIIIIIIHIItlCI
TAVORJANA
Izvoljen nov administrativni svet komunske podporne ustanove
JZ NADIŠKE DOLINE
Sestanek kmetov v
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIMIIIiniHIIIIIIIIIIIIIIIHUllllllHIIIIIIIMIIIIIIIIIIIimUHIUHIIHmiHHIIIMIHHIIIIII
IZ KRNAHTSKE DOLINE
Praznik sv. Blaža na Vizontu
HnHmmNMwmmmtmHmNmHmmmmmmimiNmitimmmmnitmHimnmniHtmmmmMmimmmMmmiiMmMmMwmiiiiimimiiitmtiiiii FOJDA	f	i	1	1
— Iz komunskega konsilja
  ......
AHTEN
Ali bodo res prodali srednjeveški grad Partištajn
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii iiitiiifiiiiiiaiiMtiiitmiiMiii illuminili mit iiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiitiiM
IZ IDRIJSKE DOLINE
Novi javni telefoni
iiMiimimmmmimmmiiiiimiiiiiiiimmmiiiimimimiimimiMmm imunimi ittitttttiiiitiiiiitMiitiiitiii
IZPOD KOLOVRATA
Ule mstami Kminski sedež?
Sprehod skozi slovensko književnost
JANEZ VAJKARD VALVASOR
\vs3StE$.
wflll
fi
Poleg cerkvene književno-nosti je nastajala na Slovenskem v 17. in 18. stoletju tudi «književnost», ki je zadevala naravoslovje, filozofijo, zdravništvo in podobno. Med avtorji tovrstne literature je bil v tistem času vsekakor največji in najpomembnejši za nas Janez Vaj-kard Valvasor.
Valvasor (1641-1693) se je rodil v Ljubljani v plemiški družini, ki je izvirala iz Italije. Nekaj izobrazbe je sprejel doma pri jezuitih, nekaj pa na svojih popotovanjih. Ko se je vrnil s svojega takšnega popotovanja po Nemčiji, se je hotel izuriti v sukanju orožja. Zato je stopil v Senju pod poveljstvo grofa Nikolaja Zrinjskega ter pomagal v letih 1663-64 s svojimi tovariši in vojaki v bojih zoper Turke. V naslednjih letih je nadaljeval svoja popotovanja. Videl je spet Nemčijo, Italijo in Severno Afriko. Od tam je odšel v Francijo ter se preko Švice in Italije vrnil v Slovenijo.
Doma se je dokončno naselil v svojem gradu Bogen-šperku pri Litiji ter se posvetil študiju in raziskovanju slovenske domovine. Na svojem gradu je imel
ti svoje največje delo, Slavo vojvodine Kranjske. Za to svoje delo je žrtvoval skoraj vse svoje premoženje in ko je Slava vojvodine Kranjske 1689 leta izšla, je moral prodati grad Bogen-šperk in hišo v Ljubljani, da je lahko poplačal vse velike stroške, ki jih je imel pri natisu svojega največjega dela. Prav tako se je moral ločiti od svoje velike knjižnice ter jo prodati zagrebškemu škofu. Umaknil se je v Krško, kjer je kmalu po naselitvi umrl.
Njegovo največje delo, Slava vojvodine Kranjske, je danes pomembna i z več razlogov. Prvič zato, ker nam služi kot zelo dragocen vir za spoznavanje slovenske zgodovine tistega
časa in drugič, ker Valvasor v svojem poglavitnem delu ni ostajal samo v ozkih mejah zgodovine, temveč je svojemu delu dodal obsežne geografske, topografske in še posebej etnografske opise. Tako je torej Valvasor kot geograf in topograf predstavil Kranjsko ali današnjo Slovenijo tako, kot še nihče pred njim. V posebnih poglavjih svojega temeljnega dela ni obdelal le posameznih krajev in gradov na Slovenskem, temveč tudi gore, vode, jame, gospodarstvo, promet itd. ter spregovoril o vremeno-slovju, zdravstvu, rastlinstvu, živalstvu in podobnem. Tako nam je torej v besedi in sliki podal vsestransko in jasno podobo
Kranjske (Slovenije) sedemnajstega stoletja, kakršno premore malokatera druga evropska dežela v tistem času. Zelo dragoceno, tudi za današnji čas, pa je narodopisno gradivo v Slavi.
Marsikaj, kar je bil zapisal nekoč Valvasor v svojem delu, danes ne drži več. Vendar je nesporno eno: nihče kot Valvasor ni v 17. stoletju tako ljubil svoje dežele kot prav on, nihče je ni tako lepo popisal in slikarsko upodobil kot on in nihče ni tako nesebično žrtvoval lastnega premoženja, da bi svoje delo in s tem Kranjsko ovekovečil za vse čase kot prav on. Zato ima Valvasor vsekakor častno mesto v slovenski književnosti 17. stoletja.
Prešernov dan in spomenica
bogato knjižnico kakih 10.000 knjig, imel pa je hkrati tudi bogato zbirko starih novcev. Leta 1678. si je uredil na Bogenšperku bakroreznico in tiskarno za bakroreze ter vzdrževal v njej lepo število risarjev, bakroreznico in tiskarno za bakroreze ter vzdrževal v njej lepo število risarjev, bakrorezcev in bakrotiska-rjev.
Valvasor je vztrajno študiral in pisal, hkrati pa venomer potoval po domačih deželah, izpraševal, brskal po arhivih, zapisoval, risal, meril, se vzpenjal na gore in spuščal v podzemeljski svet. Uspeh njegovih prizadevanj so bile knjige, ki jih je od leta 1679 leto za letom pošiljal v svet. S svojimi izsledki o znamenitem presihajočem Cerkniškem jezeru si je pridobil članstvo angleške kraljevske družbe, katere član je bil v tistem času tudi veliki učenjak Newton.
Leta 1683 je zamenjal pero z mečem, ko je kot stotnik dolenjske strani moral voditi štiri sto pešcev na Štajersko proti upornikom in Turkom, Ko se je vrnil s tega vojnega pohoda, je začel z vso vnemo pripravlja-
Tudi letos niso osmega februarja, dneva Prešernove smrti in slovenskega kulturnega praznika slovesno proslavili ne samo v matični deželi, temveč so bile tudi številne svečanosti ob temdnevu po raznih krajih pri nas, kjer bivajo Slovenci. Vendar bi ob teh letošnjih proslavah opozorili predvsem na neko novo dejstvo. Prešernove proslave niso pri nas namreč potekale samo v slavljenju velikega pesnika in praznika slovenske kulture, temveč so bile hkrati tudi zelo jasna in odločna manifestacija za nacionalne pravice Slovencev v Italiji. Vsi govorniki so se na teh proslavah namreč odločno zavzemali, da bi predsednik vlade Emilio Colombo čim prej sprejel delegacijo Slovencev, živečih v Italiji, hkrati pa so opozarjali na nedavno spomenico vseh Slovencev iz dežele Furlanije-Julijske krajine, naslovljeno na predsednika Colomba.
Tako se je letos Prešernovo ime znova pri nas pojavilo kot ime pobornika in utemeljitelja naših narodnostnih pravic in je postalo v nekem smislu bit našega naroda, političen činitelj, tisto, kar je nekoč v zgodovini slovenskega naroda že bilo. S Prešernovim imenom in borbo za samobitnost slovenske kulture in njenega obstoja je bila namreč v zgodovini sploh povezana borba slovenskega ljudstva za njegovo nacionalno in socialno osvoboditev, Prešernovo ime je igralo
odločilno vlogo v borbi Slovencev proti Avstriji, v stari Jugoslaviji je njegovo ime pomenilo samostojnost in neodvisnost Slovenije v borbi proti beograjski hegemoniji, med narodno osvobodilno borbo pa je bil spet Prešeren tisti, na katerega so prisegali slovenski partizani, ki so odhajali v boj.
Tako je morda edinstveno v zgodovini prav kultura odi-
grala pri Slovencih odločilno vlago v borbi za njihovo nacionalno in socialno osvoboditev. Zato torej ni nič čudnega, če danes tudi pri nas Prešernovo ime pomeni zahtevo po uveljavljanju naših nacionalnih pravic in prav je, da smo Prešernov dan, tudi naš kulturni praznik, izrabili za naš političen boj in za izpolnitev zahtev, izraženih v naši spomenici predsedniku vlade Colombu.
lit
OSNOVNA ŠOLA CEMNO SPOMENIK NOB
BIVŠI PARTIZANI, AKTIVISTI, VSI DEMOKRATIČNI SLOVENCI IN ITALIJANI!
Prispevajte v sklad za izgradnjo šole-spomenika NOB v Cerknem!
Prispevki se nabirajo v Vidmu:
V uredništvu Matajurja, Via San Daniele 88-1; pri ANPI, Via Del Pozzo 36, in na sedežu Prosvetnega društva «Ivan Trin-ko» v Čedadu, Via Monastero 20.
V Gorici se nabirajo prispevki na sedežu SPZ, ul. Ascoli I in na sedežih vseh prosvetnih društev na Goriškem.
Za naše go
Mleko je odličen konservator. Če nimate hladilnika, boste obdržali meso sveže tudi 12 ur, če ga boste prelile z mlekom in postavile v najbolj hladen stanovanjski prostor. Nič hudega ni, če se mleko skisa. Tik pred uporabo vzemite meso iz mleka in ga dobro otrite v suho krpo. Prav to velja tudi za jetra.
* * *
Posode, v kateri boste pekle palačinke, ne smete umivati tik pred uporabo. V popolnoma suho posodo denite žlico olja, in šele ko se le-to segreje, vlijte testo za prvo palačinko nanj.
* * *
Moko in hladno mleko dobro premešajte in šele potem dodajte rumenjak,
sladkor in sol, kadar pečete palačinke. Tako se moka ne bo sprijela v grudice.
•k -k "k
Rdeč korenček je najboljše sredstvo za obarvanje juhe! Košček korenčka sesekljajte na drobne koščke in pražite toliko časa na olju, da lepo porumeni in spusti na maščobi barvo. Potem vse skupaj vlijte v juho, ki bo takoj obarvana
lepo zlato rumeno.
* * *
Mlinček za poper ni dragocenost in ga mora imeti vsaka gospodinja. Poper v zrnu bolje diši, in če ga zmeljemo, tik pred uporabo, bomo imeli več od njega kot od tistega, ki so ga
zmleli že v tovarni.
* * *
Pečenke in naravnih
zrezkov nikar ne obračajte tako, da jih nabodete na vilice, ker s tem izgubi meso mnogo soka. Pomagajte si raje z dvema žlicama.
* * *
Dobro domače sredstvo za odstranjevanje madežev si lahko napravimo sami takole: osem žlic sal-mijaka, osem žlic vinskega cveta in dve žlici soli dobro zmešamo, da se sol stopi. Madež drgnemo s krpico, ki jo namakamo v to tekočino.
k k k
Dobro sredstvo za osvežitev politure je mešanica ricinusovega olja in kisa (po 1 žlico obojega). S to zmesjo namažite pohištvo in drgnite vsak del posebej z mehko krpo.
IIIHIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllllinilHIIIHIIIHIIIIIIMIIHIIIIIIIMIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIUIIHHHMIimMUMMUHNMnMHUlUHimNHNMIIIIMIIIIIUlimillllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUHIMIIIUIIH
France Bevk
Kaplan Martin Čedermac
16
Med tovarši ni bil priljubljen; ta dan ga niso smeli prezreti, ker je bil bližnji sosed... Ko ga je videl tako osamljenega, vase zakrknjenega, ki je venomer otrinjal cigareto, se mu je zasmilil.
«2van! Zakaj te nič več ni k meni?» mu je ponudil besedo.
«Saj nikamor ne hodim».
«Nikoli te ni doma», je Potokar dvignil prst». Otroke nosijo k meni h krstu».
«Le enkrat se je to primerilo».
«Zmeraj si v mestu. Ali nisi?».
Zdelo se je, da je Skubin za trenutek pozabil na nejevoljo, lahkomiselno se je nasmihal in molčal. Gospod Martin se je igral s tobačnico in ga zopet strmo motril izpod čela. Pogovor je bil s tem zašel v novo smer, besede so
letele od vseh strani, vse so bile merjene na Skubina..
Da je cavaliere Zanetti njegov prijatelj, s katerim vse dni poseda v mestu. Ali ni bil ta poneveril denarja revežem, ki so mu je bil zaupal? Da. Njegovi sorodniki so morali globoko seči v žep, njihovemu vplivu se mora zahvaliti, da je še ostal v bančni službi. Izgubil pa je ugled, izogibljejo
se ga kot garjavega psa, izključen je tudi iz stranke..
Skubin se je nasmihal, kakor se nasmiha lahkoživec,
kadar mu naštevajo ljubezenske pustolovščine, vendar mu je grozeč blesk gorel v zenicah. Čedermac je neugodno občutil ostro napetost in razdraženost med gosti... Kakor da je to s prejšnjim v tesni zvezi, so omenili tovariša, ki je dobil neko razpisano mesto. Kljub temu da ga je bil «nekdo grdo obrekoval pri politični oblasti», kakor je nenavadno ostro poudaril don Jeremija.
Ob teh besedah je Skubin izgubil nasmeh, vrgel ostanek cigarete na tla, ga poteptal in se dvignil, kakor da odhaja. Tedaj je zazvonilo zdravamarijo. Pomračilo se je bilo, med stene je legla gosta senca; zdelo se je, da v nji trepetajo glasovi zvonov, ki so bučno odmevali zaradi bližine.
Dvignili so se tudi drugi gostje in glasno molili za Potokarjem. Potem niso več sedli.
«Midva imava nekaj časa skupno pot», je rekel don Jeremija Čedermacu.
«Ti ostaneš», se je oglasil kurat. «Ti in Orehovec. Samo za kratek razgovor».
«O!» je vzkliknil španjut. «Skrivnosti?».
«Ne, ne!» je hitel Potokar. «Morda da tudi», se je vedro zasmejal.
španjut je naglo odšel skozi vas. Čedermac in Skubin sta še nekoliko postala v svetlobi, ki je padala skozi okna sosednje hiše. Na pobočja je bila že legla gosta tema, med oblaki so se svetile redke zvezde. Skubin je bil molčeč, po vsem videzu zagrenjen in jezen. Ali mu ni bila po poslednjih Morandinijevih besedah stopila solza v oči? Iz sramu ali onemoglega srda, Čedermaca je ganila. Bil je takega stvarjenja, da je težko gledal kakega človeka v vsej njegovi ponižanosti. Saj morda ni slab, le tako nepreračunljiv.
>HI«mHIMMWmM»MMMttMIII||||||||||||M||||||||||||||t||||M|||||||t||||llm||||U||||„||||MM|„, III, Mlllllllll,,111,1, HI,,,,,,!
Da bi se do konca zresnil in pogledal vase!
«Midva imava vsak svojo pot. Pa se kaj oglasi». «Bom».
«Saj se ne boš».
Skubin je molče odšel med hišami. Čedermac je nekaj trenutkov gledal za njim. Ko mu je izginil izpred oči, je zganil z rameni, nato je s sklonjeno glavo krenil proti Vrsniku.
Gospod Martin se je potrt vračal domov, zlepa ni bil tako nezadovoljen sam s seboj. Vso pot. ki jo je sam samcat prehodil skozi temo, se je mučil v svoji občutljivosti. Po tisti polovici pridige ga sodijo. Zdelo se mu je, da mu je le kot iz sanj odgovoril na pozdrav. 2e je bil poniževalno, da bi jim navajal svoje nagibe, jim povedal, kaj je sklenil pri sebi. Zelja, da bi v odkritem razgovoru našel opore, se mu ni izpolnila. No, saj je razumel, vpričo Skubina, ki mu ne zaupajo, niso marali predaleč. Pa saj tudi njemu ne zaupajo. Potokar je pridržal Morandinija in Orehovca, njega je prezrl. Zaradi njegove pol pridige? Zaradi njegovih zvez s Skubinom? Zaman je stikal za odgovorom. 2alilo ga je v dno duše.
Občutil se je grenko osamljenega, še nikoli tako kot ta trenutek. Zažejalo ga je, da bi se na koga oslonil in se mu vsaj malo razodel. Ce bi ne bila noč in bi mati ne bila tako daleč, bi odšel naravnost k nji... Ne, ne! Saj bi jo samo preplašil.
Bil je že pred cerkvijo, ko je opazil nekoga, ki je prihajal od kaplanije. Bil je tako zaverovan v svoje misli, da mu je le kot iz sanj odgovoril na pozdrav. 2e e bil mimo njega, ko se je ustavil in se v gostem mraku ozrl za njim. Kdo? 2ef Klinjon?
Krajca
he»
rucuit mZoLcU
za
Zgodba o zajčku
Kraj zelene hoste za vasjo je živel dolgouhi zajček. Živel je po svoje, kakor vsi zajčki. Ves dolgi dan je prespal, ko pa se je zvečerilo in je kos zapel v grmovju, se je prebudil in naglo umil ter odskakljal do sladke deteljice, ki mu je bila najslajša gostija. Deteljico je mulil in mulil, da je kar zaspal od ugodja. Medtem pa so se na nebu prižgale zvezde in debeli mesec je gledal zajčku naravnost v zaspani gobček. Prebudil se je šele, ko je zapela kukavica in je sonce pokukalo izza gora na polje. Zajček pa je začuden pogledal, čofnil z zadnjo nogo — cof — cof! — ob tla in že je bil kraj zelene hoste, kjer je na mehkem mahu prespal ves beli dan.
Nekega večera je zajček po svoji stari navadi odskakljal na večerjo k deteljici. Nebo je bilo čisto in jasno, nikjer ni bilo človeka, ki se ga je najbolj bal, le v drevju je čudno vršalo, da je bilo zajčku skoraj tesno pri srcu. Po vejah zelenih dreves se je smukal veter in na vsakem drevesu je čudno pelo. Zajček ni vedel, da frfotajo hrošči, ki so se ravno prebudili. Oprezno je tekel dalje in se ustavil pod zeleno jablano, ki je rasla na obronku ob njivi deteljice. Tedaj pa je veter završal močneje in stresel debelega hrošča zajčku naravnost na glavo. Joj, joj, kako je to zabolelo! Zajček se je prestrašil, da nikoli tako. «Hu kakšna nevarnost!» se je domislil ves prestrašen in že je tekel kar so ga nesle noge. Pritekel je do polža, ki je ravno počival pred svojo hišico. Polž je stegnil roge in se začudil: «Zajček, kam tako bežiš?» Zajček se je za hip ustavil in ves zasopel dejal: «Rešiti se moram, nebo se podira». Polž še bolj začuden vpraša: «Kako pa to veš?» «Kako ne bi vedel, zvezda mi je padla na glavo», od-
govori zajček in že odskaklja dalje. Polž si misli: «To pa ni šala, tudi jaz se moram rešiti!» in že jo mahne za zajčkom.
Kmalu sta srečala žabo. Radovedno je izbuljila in zare-gala: «Polž, kam tako tečeš?».
Polž si naglo obriše sline in pravi: «Nebo se podira, rešiti se moram!» Žaba še bolj izbulji oči: «Kako pa to veš?»
— «Zajček mi je povedal». — «Zajček, kako veš, da se podira nebo?» vpraša žaba zajca.
— «Hu», pravi zajček, «pravkar mi je padla zvezda na glavo!» in že se požene v dir. —» Če je pa tako», zarega žaba, «se moram tudi jaz rešiti!»
in že odskaklja za zajčkom in polžem.
Tekli so tekli čez polje, pritekli do gozda. Zagledala jih je veverica, ki je na veji luščila storž. Začudena je vprašala: — «Kam tečeš, žaba?» «Rešiti se moram, nebo se podira».
Kako pa to veš?»
«Polž mi je povedal».
«Polž, kako veš, da se nebo podira?».
«Zajec mi je povedal».,
«Zajec, kako veš, da se nebo podira?».
«Pravkar mi je zvezda padla naravnost na glavo».
«O, potem se pa moram tudi jaz rešiti».
lltllimilMMMIIIIliatlllMItlttllllllttMMIIHIIIM IIIMIIItl II tl MII MM lltltlMMII llllltllll IIIIMtttl It lllltlll IIII MII llltltll II
Pametnejši je močnejši
Lisica je stikala po gozdu in srečala tigra. Tiger je iztegnil kremplje, pokazal zobe in zatulil:
«Zakaj pa stikaš po mojem kraljestvu, ti rdečka! Kdo ti je dovolil! Pri priči te požrem!».
Lisici pa se ni hotelo umreti, nikakor ne. Pomigala je z repom in dejala, ko da je vse v najlepšem redu:
«Zakaj pa tako kričiš, spoštovani! Kdo bo koga požrl, bova šele videla! Saj se me ljudje ne boje zaman bolj kakor vas!».
Malo je manjkalo, da se tiger spričo tolikšne predrznosti ni onesvestil. Kri mu je zalila oči, dlaka se mu je naježila.
«Ah, ti predrznica!» je zakričal ». Poslovi se od življenja!».
«Počakajte, počakajte!» je dejala lisica. «Pojdiva k ljudem, pa boste videli, da se boje mene bolj kakor vas».
«Velja», je odgovoril ti
iiiHiiiimmiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiitiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiii
PRAPROTNO SEME
Vled zelišča, ki imajo vča-si čudno moč, da nam utegnejo v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo srečo ali nesrečo prerokovati, spada tudi praprot. Cela rastlina pa za to ni dobra, porabiti se more lahko le seme. Prapotno seme ima namreč svojo moč ravno ob kresu, ko je dan najdaljši in noč najkrajša. Poslušaj, kaj se je nekdaj pripetilo.
Neki gospodar je imel hlapca. Vroč dan je bil; kosila sta ves dan na travniku in zvečer še trudna prišla domov. Po večerji ukaže gospodar hlapcu, naj oba vola šene na pašo, ker gredo drugi dan po seno na naj daljni travnik. Hlapec uboga, čeravno ne prerad, ker bi rajši šel spat. Komaj pride na travnik, kamor je vola nagnal na pašo, še truden sede na kamen in zadremlje. Ko se zbudi, ne vidi več volov. Hitro skoči na noge in ju gre iskat. Dolgo je še hodil in ves truden je še bil od kratkega spanja, še bolj pa od slabega pota. Preklinjal je in grozil, da bo vola pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalu ju je zapazil v
svoje veliko veselje v neki dolinici, ko sta med praprotjo mirno lešala in prežvekovala. Nalahko stopi bliše in se pripravlja, kako bi ju najbolj pretepel. Ves pa se prestraši, ko zasliši glas starega voh, ki je govoril mlajšemu te besede:
«Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo časa šivel in si še dobro klajo pri gospodarju služil, jaz pa bom moral še prihodnjo jesen poginiti, in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je še njihova navada». Žalostno je izrekel to mlajšemu tovarišu in debela solza se mu je udrla po licu. — «Prihodnjo pomlad pa», je govoril dalje, «boš ti z novim tovarišem oral za repo, ali ko boste še nekoliko brazd na njivi zorali, se bo izpod brazde prikazala velika in strašna kača. Udrla jo bo za gospodarjem, ki bo ravno plušil, in ga bo v nogo smrtno pičila».
«Pa kaj, ali se mu ne bo moglo pomagati?» vpraša mlajši vol.
«Nihče drug mu ne bo mogel pomagati kot le hlapec», reče dalje stari vol. «Hlapec bi mu pomagal, ako bi kači,
Povest o sreči
Novo leto. Ljudje si voščijo srečo; tu iz srca — tam samo površno. Toda kaj je sreča? Mogoče boste v srcih začutili odgovor, ko boste prebrali naslednjo pripovedko.
V strmem klancu med gorami se snidejo trije bratje velikani — Veligora, Mokronoga in Zorko Bistrooki ter sklenejo dognati, ali je sonce više ali je morje globlje ali je sreča dalje.
Veligora hoče z najvišje gore splesti soncu zlato grivo, a je ne more. — Mokronoga hoče razparati dno, kjer je morje najgloblje, a morje ga vrše na breg. — Bistrooki gre v svet za srečo. Vidi jo kot zlato mušico, s katero se igra otrok, vidi jo kot lepo pavico v bogatinovem dvoru; a mušica odleti in pusti
otroka v solzah in bogatinov dvor se razsuje, ko se mu pavica izneveri. Zorko hiti za njo — pa se pavica spremeni v zlatog/avega orla, ki se vzpne visoko v nebo, razpade tam v predroben prah in se razsuje po zemlji. Zoro išče, a niti praška sreče ne najde.
Spet se snidejo na klancu bratje velikani. Sklenejo počakati tristokrat tri sto let, potem pa spet pomeriti svoje moči. In ko preteče postavljeni rok, res plete Veligora soncu zlato grivo, Mokronoga izgrebe zemlji izpod dna morja žarni kamen, le Zorku se zgodi tako kakor pred tristo krat tristo leti.
Tedaj pa zvabi Zorka Bi-strookega glasek na drobno stezico, ki vodi v dolino. Zorko se mora odreči podobi ve-
likana in postati navaden človek, če hoče stopiti zanjo. S čisto drugačnimi očmi gleda zdaj svet okoli sebe, občuduje lepoto drobnih stvari in gre za glaskom, ki je prešel zdaj še v njegovo srce. Tako pride do samotne koče. Na trati pred njo leži mrtev mož, oklepa se ga drobno dete. Nežno loči Zorko otroka, pokoplje mrtvega, pogrne dete-deklico z odejo in zakuri ogenj. In ko se dete zbudi, ve Zorko, da je okusil danes žalost in spoznal pravo ljubezen. Z otrokom v naročju sedi kraj ognja in boža siroto. Tedaj prisede k njima šena, vsa lepa in nežna, priloži iver k njunemu ognju in de: «Našel si me, kajti jaz sem sreča».
ger. «Pa pojdiva. Pomni pa: če se te ne bodo ljudje u-strašili, ostaneš brez kože!».
Tiger in lisica sta se splazila na pot in odhitela v vas.
Lisica je hodila spredaj, tiger pa zadaj. Lisica se je plazila po tleh, da je ni bilo videti, tiger pa se ni skrival pred nikomer, marveč je hodil vzravnan pokonci.
Kmetje so opazili tigra in se razbežali na vse strani. Bežali so in kričali:
« Rešite se! Rešite se! Kralj gozdov prihaja! ».
Lisica se je obrnila k tigru, rekoč:
«Ali vidiš, kako se me ljudje boje. Zate se pa nihče ne zmeni. Kar zdi se mi, da te bom zdaj požrla!».
Tiger se je ustrašil lisice, stisnil rep med noge in zbežal.
Lisica pa se je dolgo smejala krvoločnemu t.gru. Krohotala se je in modrovala:
«Pametnejši je močnejši! Pametnejši je močnejši! ».
brž ko se bo pokazala, z gorjačo pravo pot do gospodarja pokazal. Toda vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju še išče, in gorje nama, če naju dobi».
Ko to izreče, vstaneta in gresta proti domu. Hlapec je šel mirno in pohlevno za njima, še dotakniti si ni upal nobenega, tako se je bal.
Ko se je približala jesen, je gospodar res prodal starega vola in v mesnici je prodani storil konec. Prihodnjo pomlad, ko so z.a repo orali, se je vse zgodilo na'anèno tako, kakor je govori' vol na kresni večer. Kača je prilezla izpod brazde ter jo udrla za gospodarjem z odprtin: gobcem. Ali hlapec je dobro pazil nanjo in ji z gorjačo razibl črepinjo. Ko je gospodar videl, kako čudno ga je hlapec rešil, povpraša ves zavzet hlapca, od kod je on to vedel. Ta pa je vse povedal ,kar sta se vola pogovarjala. Vendar pa hlapec ni čisto nič vedel, kako da je on ravno takrat slišal vola govoriti. — Nič ni vedel, da se mu je bilo prapotno seme vsulo v škornje, ko bi bil pa to vedel, bi ne bil nič slišal.
. VLAPO FIRM
STRIČEK IN MATIČEK
AAstAs M^crvi/W&
r
81. Bila sta že tako visoko v steni, da sta morala pogosto uporabljati kisik. Čim više sta se vzpenjala, tem bolj se ju je polaščala utrujenost. Stric se je zaskrbljeno oziral naokoli. Nad vrhovi je divjala nevihta. Kmalu je završalo tudi nad njima. Grmelo je, oblaki so se vrtinčili in veter je tulil kot lačni volkovi. Vžigali so se bliski. Stiskala sta se k ledeni polici. Stric je že menil, da mu bije zadnja ura. Snežni vihar ju je bičal z ostrimi snežinkami.. Matiček je hitro odvil vrv, s katero sta bila privezana k zaledeneli skali.
82. Končno je nehalo snežiti. Prav tedaj se je vihar tako močno zaletel v steno, da je strica dvignil s police in ga zanesel više gori na malo snežišče ledenika. Na srečo je bila vrv dovolj dolga, da stric ni obvisel v zraku. Matiček je zrl za njim in si ni vedel pomagati. Stric je bil z letenjem celo zadovoljen. Ko je vihar ponehal, je deček videl, da stric prav udobno sedi v svojem zatišju in grize čokolado. Končno je vodja odprave vstal in zavpil: «Le za menoj, Matiček!».
83. Matiček se je čudil stričevi hladnokrvnosti, prav tako pa ga je skrbelo, kako bo splezal za njim. Ko je opazil napeto vrv, se je nečesa domislil. Oprtal si je nahrbtnik in pričel gibčno kot ptica plezati po napeti vrvi. Ker je imel na roka debele rokavice, mu drsenje po vrvi ni povzročalo bolečin « Pravi akrobat!» mu je zaklical stric. Ko se mu je nečak približal ga je z roko krepko prijel za suknjič in ga potegnil k sebi. Tako je bil Matiček zopet na varnem in pri stricu.
84. Ko sta se nekoliko odpočila, je bilo nebo zopet jasno. Nadaljevala sta s plezanjem. V nekaj urah sta priplezala do desetmetrske skalne stene. Pot sta nadaljevala po žlebu, kjer sta se gladkih sten oprijemala z derezami. Končno sta priplezala na vrh skale. Tu sta utrujena obsedela. Nobenega razgleda ni bilo, nad seboj sta videla samo nebo. Stric je vesel in presenečen vzkliknil: «Saj sva vendar na vrhu!». Nato je objel Matička, ki od presenečenja sprva ni mogel do besede. Toda veselje ni trajalo dolgo. Ko je stric pregledal zalogo kisika, je rekel: «Pohiteti morava. Samo še deset minut lahko ostaneva tukaj».