V TRSTU, DNE 15. MAJNIKA 1919 --- M UVA IZHAJA VSAK ČETRTEK. NAROČNINA: ČETRTLETNA 7 L”-, IN JI V /A POLLETNA Itf CELOLETNA SORAZMERNO □□ POSAMEZNA ŠTEVILKA 60 ST., na UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO: TRST, ULICA MADONNINA 15, II. TELEFON 15-70 □□ IZDAJA ZA »VIŠJI KULTURNI SVET" IN ODGOVARJA ZA UREDNIŠTVO IVAN REGENT □□□□ TISKA TISKARNA EDINOST V TRSTU □□ VSEBINA Dr. IVO ŠORLI: POGOVORI: L. ROSEI — Stran 17. MILAN SKRBINŠEK: OSVALD ALVINO (Konec) — Stran 21. MARIJA KMETOVA: GOLOBOVI — Stran 23. Dr. JOSIP AGNELETTO: SVETOVNA VOJNA IN GOSPODARSKI RAZVOJ (Konec) — Stran 25. Dr. LAVO ČERMELJ: O SILAH — Stran 27. FERDO KLEINMAYR: OTROK NAJ VZLJUBI PRIRODO — Stran 28. PREGLED: GLASBENI - UMETNIŠKI - NARAVOSLOVNI — Stran 31,32. LISTNICA UREDNIŠTVA □□ ..Samaritanov1* : Poslani trije, štirje uzorci niso ravno taki, da bi Vas človek brez druzega sodil in obsodil. Vsekakor pa stvarice v tej obliki niso za tisk, dasi pričajo o Vašem nenavadnem čuvstvovanju. Poizkusite sc nekoliko v nevezani besedi in vpošljite nam. Vendar ne tako turobno pesirrtistično — saj vlada majnik v deželi in nebo žari v rdečih pramenih. Veruj|e nam : Še stoje „ideali", in še je mož, ki se žrtvujejo zanje. Gosp. P. R. : Smer našega lista ?' — Napredna, ker drugače ne mote biti, Uredništvo želi stopiti z bralci v najožji stik. Zato bi nam bilo drago, ako bi nam vpošiljali naši čitatelji vsakoršna koli vprašanja, ki so količkaj v zvezi z umetnostjo, leposlovjem in znanstvom V prihodnjih številkah hočemo odpreti posebno rubriko, kjer bomo skušali odgovarjati čim točnejše ha vsa dospela vprašanja. LISTNICA UPRAVN1ŠTVA V svrho, da se naš vestnik čimbolj razširi med ljudstvo, bi želeli imeti v vsaki večji vasi naše pokrajine poverjenika, ki bi nabiral naročnike, sprejemal in oddajal doposlane izvode „Njlve“. Naš namen je tako solnčnočist, da bi se takemu delovanju ne smel odtegniti nihče, ki razpolaga s časom ii) vplivom. Dobrovoljne Osebe naj blagovole sporočiti nam v tem smislu na gorenji naslov. Apeliramo osobito na naje učiteljstvo, posebno ono s Krasa in iz Istre. VESTNIK KULTURNEGA SVETA Srčna hvala bodi izrečena nepoznanemu darovatclju dveh Stritarjevih „Zvonov' in drugih knjig ter g. učitelju Petrovcu za prvi del obljubljenega knjižnega daru. Da bi našla obilo posnemovalcev! — Delo za ljudsko kpjižnico napreduje vidno, in kmalu — upamo — bomo poročali na tem mestu kaj več. POGOVORI Dr. IVO ŠORLI: Srečanje na ulici. |ZOSPA Vera, vitka, elegantna prikazen, VJ zavita v dragocen kožuh, stopi iz monu< mentalnih vrat glavne postaje. Za hip obstane in se ozre na desno in na levo. Nobenega iz* voščka. Mora torej peš v mesto, vsaj do pr* vega postajališča električnega tramvaja, ki menda nalašč ne vozi tod mimo. Prišla je bila posetit bivšo sogojenko Tinko, sedaj soprogo železniškega uradnika, edino znanko v tem velikem mestu, s tiho nado, da jo pridrži na večerji, ker ji je bilo neugodno sami jesti v hotelski restavraciji. Toda spoznala je takoj, da Tinka ne živi ravno v izobilju, in da ji menda tudi mož ni tak, da bi ga rada kazala. Vendar sta ju skupni spomini tako zapletli, da se je ustavila do te že nekoliko kasne ure. Takoj pri izhodu opazi elegantnega gospoda srednjih let, ki se kakor presenečen ozre za njo. Gospa Vera nehote pospeši korake. Ta* koj za voglom je sredi pasantov, čeprav ne preveč številnih. Naenkrat začuti, da jo nekdo zasleduje, in ne dvomi, da je neznanec izpred kolodvora. No tu, sredi ljudi je to mnogo ne vznemirja. Celo to pomisli, kako da ženska takoj občuti, ako ji kdo sledi; in kaj je res: ali kar je nekoč pri takem razpravljanju trdil njen mož, da izda zasledovalca enaki ritem korakov, ali pa samo ženski instinkt, slavne »oči od zadaj«, kakor so menili drugi. Ritem korakov? Saj je toliko korakov za teboj, pa vendar veš skoro za vsakega posebej, kateri je »njegov«. Precej daleč je še, pa vendar ču* tiš že skoro njegovo sapo za tilnikom ... Bog ve, ali se ne bo naveličal? ... Tik tu spredaj je tramvajsko postajališče. Toda prvič ravno ni nobenega tramvaja tam in bi morala čakati, drugič jo stvar zanima ... Ali prav* zaprav: prvič jo stvar zanima, drugič ni ravno nobenega voza tam ... Pojde dalje, dokler ne pride tramvaj za njo. Ne, naveličal se najbrže ne bo ... V tistem pogovoru takrat je njen mož trdil, da je mo* škemu, ki začne enkrat žensko na ulici zašle* dovati, nemogoče, da bi se potem premislil. Slep in gluh za vse drugo, da se pusti vleči na* prej in naprej; zakaj če bi se obrnil, bi imel za bogve koliko časa občutek, ali ni zamudi1 velike sreče, ki se ne vrne nikdar več naza ' Tako da je čital. Njen mož je sploh vse sar čital... Nekoč mu je rekla, da bi prav nič škodovalo, če bi bil tudi kaj doživel, a on ■ je nasmehnil in je rekel, da morda je, a da sc mu zdi naj večja netaktnost in tudi neumnost, pred svojo ženo renomirati z galantno pre* teklostjo ... Mogoče, da ima prav ... Toda kar se tega tu zadaj tiče, je vseeno škoda, da se trudi — tiste »velik« sreče« ž njo ne bo uča* kal!... Sicer pa ji bo pač sledil samo do ho* tela, tam povpraša vratarja, kdo je, in ko izve, s kom ima posla, pojde spet po svojih potih. Najbolje, da zdaj počaka kar tu tramvaj, do hotela je res še predaleč. Gospa Vera se ustavi in pogleda nazaj tja dol po ulici. Tu stopi naenkrat neznanec pred njo in se odkrije. Neznanec: Dovolite, milostiva — tram* vaji, ki gredo v Vaši smeri, ne vozijo več tod mimo, ampak po vzporedni ulici tu zadaj. Fod vozijo le v smeri proti kolodvoru. Ako dovo* lite Vam pokažem. Tod prosim. Gospa Vera (ne nevljudno): O, hvala, saj najdem že sama------- Neznanec: No, pa ko imam isto pot —. Milostiva ste najbrže že opazili, da imam isto pot? ... GospaVera (se presenečena ustavi. Po* tem zajeclja): O-------ampak---------- Neznanec (jo s prijetnim nasmehom opazuje): Razumem: sami ne veste, kaj naj bi rekli. Pa je tudi prav, da dobro premislite, kaj porečete; zakaj nič ni za žensko tako zna* čilno, nego kako sprejme ali pa odkloni tako nekoliko vsiljeno spremstvo. (Ko ga tu zadene nov pogled gospe Vere, v katerem je /daj že nekoliko resnične nevolje, se zasmeje.) Že vidim: fini instinkt, ali bolje inteligenca Vam brani, da bi izustili nekaj, kar bi bilo brez po* trebe grobo ali pa banalno. Recimo: da Vam / »ni prav nič na tem, ali Vas imam jaz za grobo ali banalno, sploh takšno ali takšno«. No, kar se tega tiče, moram reči, da znam popolnoma ceniti Vaš namen, stopiti zdaj na tramvaj in se me tako rešiti. Zakaj na tramvaju samem Vam ni toliko, sicer bi ga bili že prej počakali. In ravno zato bi predlagal, da greva peš dalje, zakaj tramvaji v tem nepedantnem mestu vozijo precej neredno’in ob tej uri že celo. Poleg tega je nocoj precej mrzel večer in malo gibanja ne škoduje — vozovi so namreč kar odprti. Da ne stanujete predaleč, je jasno, ker sicer bi se pešhoje sploh ne bili lotili. G o s p a V e r a (ki se je zdaj že popolnoma našla): Oprostite gospod, ali niste Vi morda Sherlock Holmes? Neznanec (zadovoljno pokima): Morda sem. GospaVera: In iščete zvečer po ulicah — zločinke? Toda včasih se prevarite, kaj? Neznanec: Samo ako naletim na po* štenost z dežele ali pa na gosko. Prva pravi: »Gospod, s kom. mislite da imate posla?« Druga: »Ni moja navada, sklepati pocestna znanja.« Drugače pridem vedno na svoj račun. Najmanjše je prijeten pomenek. GospaVera (ki stopa zdaj ne prehitro ne prepočasi poleg neznanca in je pozabila na tramvaj): In kako začnete, kadar slučajno kdo ne čaka na — nepravem tiru tramvaja? Neznanec: O, različno, bja primer: »O, milostiva — ali gospodična — kako ste Vi srečni!« V devetdesetih slučajih je odgovor »Zakaj?« »Ker takoj najdete družbo, če ste sami.« Ona: »Toda jaz si družbe nisem iskala gospod; ne Vaše ne druge!« — »Toliko bolj srečni, pravim, zakaj jaz jo iščem, pa je često ne najdem.« Moj dobri duh pa me je očuval, da z Vami nisem začel tako. Zakaj Vaše vpra* sanje, ali nisem Sherlock Holmes, mi dokazuje, da--------da bi se bil blamiral. Gospa Vera (skoro resno prikima): Vsekakor bi bila takoj čutila, da je to Vaša vsakdanja formulica. N e z n a n e c : Ki da jo imam morda celo iz humorističnega lista? Tu bi se zelo motili. Ali ste jo Vi že kdaj slišali, to formulico? Gospa Vera: Oprostite — ali mislite, da od tega živim, da me gospodje na ulici ustavljajo? (Ko se spomni, kaj je pravzaprav rekla, zardi). N ez n a n e c : To ne. Nego hotel sem Vas samo opozoriti, da je to zelje res na moji njivi zrastlo. In niti ni tako brez vrednosti, kakor je videti. Velika večina žensk se namreč za« smeje. In če se ženska zasmeje, je na pol, če ne celo več pridobljena. Če se pa ne zasmeje, to je, če pokaže, da se ji zdi taka beseda le pre« cej obrabljen trnek, potem človek vsaj takoj ve, pri čem je. Gospa Vera (se zasmeje): Potem poseže človek«ribič po — mreži, in, če dovo« lite — kako je pa kaj z uspehi ribolova? Na splošno namreč. In oprostite, da povprašam — saj sva si in si ostaneva neznanca. Zanima me namreč takole, radi »psihologije ženskih mas.« Neznanec: Kot bodoči neznanki bi Vam v takem, tako v poslovno tajnost posegajočem vprašanju sicer ne mogel odgovoriti; toda ker še ni odločeno, ali si res tudi ostaneva ne« znanca, in ker bi me drugače lahko takoj od« slovili, naj Vam rečem, da so uspehi tako tako, včasih da, včasih ne. Sicer pa, kdor išče najde, in kdor velikokrat išče, velikokrat ne najde. GospaVera: Zelo točno! in drugače — ali imate še kak drugi poklic? Po dnevu namreč? Neznanec: Celo zelo častitega. To zve« čer je samo za odmor. Toda ne verjamete, ko« liko razočaranja človek doživi. Oho, ne kakor Vi mislite! Prvič je veliko manj poštenosti z dežele in gosk, nego bi človek rekel. Vsaki ženski, če je ženska, — in te tvorijo tudi v teh slabih časih še vedno ogromno večino — vsaki ženski vendar laska, če je zbudila pozor« n ost------ GospaVera: O, tu pa že dovolite, da protestiram — pa ne če je zbudila tako, rekla bi — poulično pozornost! Kaka čast naj mi bo, če vem, da gre za menoj človek, ki bi šel za — vsako? ... Neznanec: Hm, Vi postajate osebni, a to me ne ovira, da bi jaz ne ostal objektiven. In tako trdim, da imate to modrost od kakega moškega: soproga, očeta, brata, ali čisto na« vadnega idealista. Kdo hodi za vsako? Tak namreč, kateri hodi za damami in ne kuhari« carni, ki jih pošiljajo zvečer po pivo? In zdaj: če je dama lepa in se zaveda svoje lepote, se stvari ne more nič bolj čuditi, nego če očara koga v salonu. Če je grda in se celo zaveda, da je grda, ji mora biti ravno ta »poulični« poklon jasen dokaz, da je manj grda, nego si je mislila. Torej vedno poklon. Če je pa ka* tera res ogorčena, izvira to samo iz skrbi za dobro ime, ne pa da bi razžaljenje tudi v srcu občutila. Samo eno je, kar priznavam za res* nično čuvarico ženske časti, a to ne samo za ulico nego za povsod: resnično religijoznost! Tu pameten Mefisto, če opazi, skloni glavo in gre. Mefisto v Faustu je pa kajpak vedel, da ima tudi ta oklep svoje špranje. Gospa Vera (ga od strani pogleda): Glejte, glejte, saj niste kar tako — včasih se na ulici kaj najde. Neznanec: Hvala za poklon! Saj Vam pravim, da jo podcenjujete, ulico! Z biseri je posejana! Gospa Vera: Toda — odkod potem Vaša razočaranja? Neznanec: Rekel sem že, da niti radi poštenj z dežele, niti radi gosk. Pameten mož ■ se tudi ne razočara, ako najde makar petkrat toliko pravega pocestnega blaga, dasi se to blago večinoma že od daleč spozna in torej njemu, ki mu ni do njega, ni treba izgubljati časa. Tudi ne štejem med razočaranja onih dam, ki se pustijo spremljati do vrat, ali vsaj do blizu svoje ulice in se potem od človeka prijazno pošlo ve-------- Gospa Vera: Da, čula sem, da občuti plemeniti moški celo veliko večje zadoščenje, ako se tako prepriča, da se je zmotil, ako je mislil------- Neznanec: To ste čuli spet od sopro* gov, očeta, ženinov in tako dalje. To so v naj« boljšem slučaju več ali manj sladke tolažbe, a tolažba je vedno obliž. Kvečemu, ako tako govori človek, ki mu je le do »poskusov«. 'So namreč ros, čeprav silno redki, taki »negativni izkušnjavci« na svetu, podobni lovcu, ki bi bil razočaran, če bi srno zadel. Gospa Vera: Vaše razočaranje pa ob« stoji — no, v čem? Ostane nam namreč le še malo »odstotkov« ... To so torej ... to so to« rej srne", ki padejo? Najbrže ne iz prevelike višine?... * Neznanec (skoraj resno): Kakor je. Od tega ni odvisno. Odloča edino — kako padejo ih kako potem-------Toda-------no, skratka: odločilna ni etična — o tem potem itak ni več govora — temveč estetična stran položaja ... Gospa Vera: Toda oprostite, ako ste estetik, čemu potem iščete — ravno na ulici? Bo že, da je z biseri posejana; toda te bisere je vendarle treba izbirati iz — blata ... Neznanec: Ali bi ne bil na primer ta najin pogovor, kakršen je tu, v salonu, v plesni dvorani, med toaletami in fraki skoraj nemo« goč, vsaj deplasiran? Že zato, kor bi tam drug drugemu vedela za ime, stan, družinske raz« mere. Samo še na maskeradi, ki jih jaz zato tudi ljubim, so taka neprisiljena znanja mo« goča. In le tako brez vseh konvencij on alnih vezi se človek človeku pokaže res več ali mani takega, kakoršen je, kolikor obzir na bodoče morebitno bližje znanje celo tu slabo ne vpli« va. Prvi vtisk pa je navadno odločilen za vse nadaljno razmerje med dvema osebama. GospaVera (se ustavi; za prvim voga« lom je njen hotel. S prijaznim nasmehom): Glede na to, da je ta prvi vtisk, kakor se na« dejani pri enem in drugem ugoden, in ker z nadaljnim znanjem ne računava, ostane to najino »srečanje« meni, ki jih ne doživljam, v bolj dolgem, Vam seveda v bolj kratkem, a vsekakor obema v prijetnem spominu. Lepa hvala za društvo in lahko noč! Neznanec (počasi zmaja z glavo): Poj« dite no — tu se vendar ne bova poslavljala! Sumim sicer, da stanuje tu kje blizu, a strah, da Vas vidi kdo z menoj, bi imel edino smisla zunaj kje na periferiji mesta. Tu pa, v sredini, ni misliti, da Vas čaka soprog ali oče na oknu. Sicer pa se itak razume, da bi šel za Vami in se prepričal, v katero vežo ste stopili. Gospa Vera (po kratkem pomisleku): No, potem Vam kar sama povem, da sem tu tujka — svojo deklico sem pripeljala v zavod in jutri zjutraj odpotujem — stanujem pa v hotelu »Central«. To bo Vam menda dovolj, in Vaše nadaljno zasledovanje bi bilo ne« kavalirsko. Neznanec: Ravno moje kavalirske dolž« nosti še niso končane. Sherlock Holmes ve, da še niste večerjali. V kolodvorski restavra« ciji ne, ker sama dama more obedovati edino v hotelu, kjer stanuje; pri kaki družini v kolo« dvorskem poslopju ne, ker bi bili od tam prišli še pozneje, in bi Vas bil seveda kdo spremljal. Večerjali boste torej šele zdaj v hotelu. V svoji sobi je dolgočasno, v restavracijski ste izpo« stavljeni vsaj indiskrctnostim. Dovolj poznam v tem pogledu naše mesto. Ni torej vzroka, zakaj bi ne sprejeli moje protekcije. Gospa Vera (pomisli, potem sko« mizgne): Naposled---------— Neznanec: Hvala na zaupanju! Po* znam kotiček v dvorani, kjer bova sredi ljudi in vendar sama zase. Če Vam namreč ni, da se razgledate? GospaVera: Ne, do tega mi ni. V osta* lem se prepuščam Vašemu taktu. Neznanec: Upam, da se ne boste va* rali! (Vstopita in sedeta za mizo.v kotu za marmornatimi stebri.) Razume se, milostiva, da ste moj gost. In oprostite, ako bi bil s to opazko žalil Vaš takt, hoteč sebi prihraniti morebitno prvo razočaranje ... Le redki, dami Vaše socijalne pozicije je stvar namreč samo po sebi umljiva — velika večina vidi v taki ponudbi svojega kavalirja nekako capitis de* minutio —------ Gospa Vera (se nasmehne): Poznam izraz in pomen. Moj mož je jurist. Razumem pa tudi dame, ki se takih ponudb branijo: ve* čerjo si pustiti plačati pomeni res-— Neznanec: Izgubiti na časti ali samo — zadolžiti se? Tako razlago imajo na vesti tisti zastonjkarji, ki bi drugače »ideale izgubili.« Dolžnik pa je vedno edino le moški, in celo, ako mu je bil samo prijazen pogled iz lepih oči. Sicer pa: zakaj dame na primer cvetice brez posebnih premislekov sprejemajo. Samo zato, ker njih cena darovalca še ne ruinira? Mislim, da ženska, ki bi drugače prav gotovo ne imela pravega smisla za to, samo vsled tega toliko računa z večjo ali manjšo materij alno vrednostjo daru, ker čuti, da ima posla ne s kavalirji, nego s — terjevalci; čim več vzame, tem več dolguje. (Vzame natakarju skledo iz roke, in mu nekaj pošepeče.) Izvolite milostiva! Gospa Vera (vzame): Hvala! Ali prav* zaprav: hvala bi morali reči Vi, ker ste Vi »dolžnik«. Neznanec: Ne — hvala ste mi rekli zato, ker sem Vam sam ponudil. Sicer pa: ali Vi vabite svoje goste radi sebe ali radi njih? Če bi jih radi njih, bi morali namreč objaviti, da je vsak teden enkrat pri Vas pogrnjeno za deset gospodov, seveda Vaših krogov, pri* šel kdor prišel. GospaVera (ko vidi, da je natakar po* stavil k njeni mizi steklenico šampanjca v ledu): Oho! Neznanec: Nimate radi šampanjca? Gospa Vera: To že. Toda ... to so — in tudi, če boste razočarani: to so malo čudna sredstva ,.. Jaz sem malo — razočarana ... Neznanec (jo za hip gleda z nekoliko stisnjenimi obrvi): Vi menite, da bi bil to smel storiti kvečemu pozneje? ... ,Gospa Vera (želeč, da bi razgovor ne bil mučen): Da, in le če bi bili videli, da se »stvar razvija« ... Neznanec (se naenkrat zasmeje): Kaj pa, če sem to nalašč storil. Gos p a Vera (presenečena): Kako? Za* kaj? Neznanec: Ker je to zadnja poiz* kušnja... kako dama šampanjec sprejme ali pa odkloni... Gospa Vera (misleč le na to, da obdrži ravnotežje): Toda kje je potem doslednost? Saj ste sami rekli, da se zabavate v vsakem slučaju ... ali se stvar dovrši tako ali tako ... Neznanec: Toda prvič: če se dovrši tako, se vendar še bolj zabavam. Drugič pa: ko je človek že toliko časa z neznano damo, je skrajni čas, da ugotovi, ali se bo dovršilo tako ali tako. Zakaj prvič: čas beži in ga je v takih slučajih navadno kvečemu šest do deset ur. Drugič: tudi v onih slučajih, kjer se bo iz* vršilo drugače, je skrajni čas, da se — nehamo loviti... Zakaj to je — utrudljivo za oba! Torej: tu je zdaj razpotje in treba je, da ali zavijemo tja v cvetoče livade ljubezni, da nas že vnaprej omami sladki njih vonj, ali pa da krenemo na udobno belo cesto vsakdanjosti z »dovolite že, da se Vam predstavim« in tako dalje ... (Z nekoliko resigniranim, a ljubezni* vim nasmehom) in zdaj dovolite, da Vam nalijem čašo? GospaVera (veselo): Prosim! Čeprav .. čeprav mi bo to nekako škodovalo ... (Izpije) Neznanec: Kako? Zakaj? • Gospa Vera: Ker postanem potem za* ljubljena ... In veste v koga? V svojega moža! Neznanec: O! GospaVera: Da, pomislite! Pa šele pol leta sem. Prej ... prej sem bila skoroi sedem let vedno — v koga drugega. Neznanec (se še vedno ne more prav najti): Pa kako to? Gospa Vera (čisto odkritosrčno): Pri* mer j ala sem svojega moža z drugimi. (Zardi.) Njih dušo, njih srce. Moj mož zdaj ve to. Neznanec (z malo zlobnosti): Aha, Vaš mož ve to? .. . (Spet brez stranskih misli.) In tako ste spoznali da ... Gospa Vera: Da tako sem spoznala! (Navdušeno) In za vedno! Neznanec: O!? Srečen Vaš soprog! Lahko bi bilo prišlo pozneje ... GospaVera: Ne verjamem. Daši------- No, pa zdaj je, hvala bogu! In človek je potem tako srečen! Kakor da je izgubil prstan in ga spet našel! Zdaj šele ve, kako je lep! In ga ne izgubi več! Neznanec (tiho dvigne kozarec in toči): Na zdravje — tudi njemu! GospaVera (s prisrčnostjo, kakor stas remu znancu): Hvala! O, povem mu vse, kako je bil z Vami interesanten večer. Veste kaj: dajte mi svoj naslov! Ko prideva prihodnjič skupaj obiskat našo malo Vam pišem. Neznanec (z resigniranim, a skoro sreč* nim izrazom izvadi vizitko ter jo položi pred njo. Potem zamišljeno): Ali veste, milostiva, da imajo skoro prav ti, ki trde, da je »plemenis temu človeku skoro v večje zadoščenje, ako se prepriča, da sc je enkrat zmotil«... Sicer sem to nocoj prvič doživel, prvič občutil.. . Gospa Vera (zmagoslavno): No pa vendar vidite, da je mogoče! Kaj bi potem še iskali, kaj bi — odlašali? Oprostite — imeti morate okrog trideset let, morda celo kaj več... Neznanec: Sedemintrideset! Toda, kaj ko je življenje samo, kakor moja ulica!... Lahko bi se ravno v tem enem samem važnem, prevažnem slučaju zmotil. V zadoščenje — drugim ... da, če bi vedel ------! Gospa Vera: O, jaz poznam še eno tako, ki------- Neznanec (se počasi nasmehne): Ki —? Naj — ki? Ki se je zmotila — razočarala? Kaka vdova, ločena žena? ... Ne, gospa, to bi ne bilo isto... To bi bilo spet le srečanje na ulici... Jaz zavidam Vašega moža zato, ker Vas je dvakrat srečal na poti tja in na poti nazaj ... MILAN SKRBINŠEK : OSVALD OAČ pa se pokažejo vsi fizični simptoni 1 bližajočega se napada v zadnjem dejanju, po vseh onih naporih in razburjenjih pred pričetkom drame in tekom prvih dveh dejanj. Vsi pogoji so tu dani za ponovitev napada. Napravil je ono dolgo pot iz Pariza v domovino kar v enem, kar bi bilo celo za povsem zdravega človeka nekoliko preveč. Potem se je v brezupnosti, v katero ga pože* nejo v tem večnem deževnem vremenu nje« gove težke misli, udal alkoholu. Pri obedu pije belo in rdeče vino, potem liker, nato pol steklenice šampanjca in pozneje zopet skoraj vso vsebino steklenice. Razun tega je poma« gal ves popoldan in vso noč, do ranega jutra, gasiti požar v azilu. Vrhutega še duševno raz« burjenje, ki ga zadene, ko doživi ono razoča« ranje z Regino, in končno oni razburljivi, vi« harni prizor z materjo. Tu, v zadnjem dejanju, je torej ne le ver« jetno, temveč celo potrebno in neizbežno, da igralec, do gotove mere seveda, izigra vse ver« jetne simptome bližajočega se napada, pri če« mur pa se mora držati strogo onega opisa v drugem dejanju o prvem napadu v Parizu. Takrat je začutil Osvald najpreje zelo hude bolečine v glavi, ponajveč v temenu, nato ni mogel več delati, vse m o č i so ga zapuščale, ALVINO (Konec.) ni mogel zbrati svojih misli, vrtelo se mu je. To vse je treba, da se ponovi, seveda potencirano, pred tem drugim, usodepolnim napadom. Vzporedno s tem pa hodi tudi raz« kroj njegovega značaja hitrih korakov. Torej telesno in duševno drvi ves človek propasti nasproti. Naj opozorim samo na dva momenta njegove duševne razbolelosti. Takrat, ko po« kaže materi škatljico morfija, ji pravi, kakor Ibsen izrecno zahteva, z zlobno hudomuš« nostjo, kako je prišel do njega, in potem, ko ji reče z neverjetno brutalnostjo in čudno lo« giko: »Da, sedaj mi moraš ti pomoči (namreč, ga zastrupiti z morfijem!) . . . >da, ravno ti ti, ki si mi dala življenje!« In napad sam? Opozarjam, gre na odru vedno za umetniško resničnost, ne pa za kopiranje absolutne resnice. Tako na pri« mer ni potrebno, da, mnogokrat je iz estetičnih ozirov celo nedopustno, da bi blaznost na odru bila enaka oni v resničnem življenju; toda biti mora takšna, da ji občinstvo verjame. Če po psihijatrovem mnenju izvajanje te blazno« sti odgovarja resnici ali ne, je čisto vseeno. Ravno tako je s tem napadom. V prvi vrsti se mora izvršiti po Ibsenovih intencijah in v drugi vrsti' mora biti umetniško resničen. Kako ga je torej občutil avtor? Konča se z Osvaldovimi navidezno čudnimi besedami: »Mati, daj mi — solnce! ... Solnce! Solnce!« Zakaj te besede? Predno jih razložim po svojem umevanju, bo vsakogar zanimalo, izvedeti različne druge razloge, ki so pa ne le zastarele, temveč sploh zagrešene. Nekateri mislijo, da pomenijo te besede v resnici nekaj nesmiselnega, da jih je Ibsen namenoma ravno zato izbral, da bi s tem označil pričetek popolne brezumnosti, ki ji zapade Osvald koncem drame. To mnenje se mora označiti kot napačno, ker Ibsen sploh ni imel namena, nam predočiti Osvalda kot brezumnosti zapadlega paralitika in ker pred* očenje njegove bolezni sploh ni bil končni cilj njegovega umetniškega hotenja v tej drami. Potem pa tudi zato, ker paralitiki ne zanadejo nikdar hipno brezumnosti, temveč polagoma, kakor uče zdravniška izkustva. — Drugi so celo mnenja, da imajo one zadnje besede Osvaldove simboličen pomen, beseda »solnce« naj pomeni toliko, kakor »veselje do uživanja«. Osvald hoče baje materi v trenotku, ko ga preseneti napad, reči ironično: »Mati, daj mi veselja do uživanja«, hoče se torej posloviti z nekim cinizmom od zavednega duševnega življenja. Toda tudi temu mnenju manjka logična podlaga. Nemogoče je, da bi imel Osvald v svojem neizmerno bednem položaju koncem drame še toliko volje in zmožnosti izražati se na ironičen in ciničen način. A tudi nezavedno ne dela tega, ker ponavlja vedno in vedno to besedo. Povedati hoče torej nekaj čisto gotovega. Biti mora to beseda, ki jo bolnik uporablja čisto napačno, zamenja* vajoč jo z drugo. Z drugimi besedami: v Os* valdu se odigrava ob temu napadu zamenja* vanje besed (parafazija), kakor je to navadno pri desnostranskem mrtvoudu, ki ima svoj izvor v levi možganski polovici, čisto blizu govornih centrov. — Če bi Osvald samo mahoma oslabel, in bi se mu zmračila zavest, bi mogli sklepati, da se je samo onesvestil; ali ker se pridružuje k vsem drugim simptomom še to zamenjavanje besed, je nedvomno, da ga zadene mrtvoud, in sicer na desni strani, slično kakor takrat v Parizu. Osvald začuti najbrže, da se mu bliža napad, in hoče v tistem trenutku po vsem tem, kar se je preje godilo, gotovo vzklikniti: »Mati, daj mi — morfija !«. Ali on z ozirom na spre* membo v možganih, ki skvari njegove govorne centre, ni več zmožen izpregovoriti prave be* sede »morfij,« in je primoran se poslužiti be* sede »solnce,« ki se mu uriva. Ali kako to, da se usili v njegove možgane ravno ta beseda? Solnce, po katerem je tako zelo in tako dolgo hrepenel, je ravnokar izšlo z vsem svojim jutranjim žarom in je čisto zavzelo njegovo pozornost. Jaz sem to tudi režijsko še prav posebej utemeljil in napravil čisto verjetno s tem, da je solnce, ki je sprva pordečilo in nato obžarelo samo snežnike, ledenike in morje v ozadju, šinilo neposredno pred besedo »morfij,« ki jo hoče Osvald izgovoriti, hipoma s širokim pramenom svojih žarkov tudi skozi okno, ob katerem on sedi, tako da mu je pre* trgalo pot k tej besedi in mu usililo besedo »solnce«. Ali ta fizijološki kratki proces ne sme priti občinstvu čisto nepričakovan. Igra* lec ga mora s svojo igro že prej pripraviti, in sicer s tem, da že med pogovorom z materjo pred napadom kaže znake tega zamenjavanja besed. Neizmerno je Osvaldovo duševno trpljenje, ki se pričenja s temi nam zdaj tako jasnimi besedami. Končno je prišlo v resnici ono nadenj, ki mu je še od prvega napada v spominu kot nekaj tako neizrecno ostudnega in groznega, radi česar ga je bila zgrabila ta* krat v Parizu ona grozna bojazen, ki ga je pri* gnala domov k materi, kjer je upal na rešitev, četudi v smrti, ki se je ne boji. Prišla je — ali rešitve ni! Saj ne more izreči svoje želje, trudi se, trudi in napenja vso svojo energijo, ko* likor je še ima, da bi končno izpregovoril besedo »morfij«; vse zaman, uriva se mu be* seda »solnce... solnce... solnce«! Vse miši* čevje v obrazu, na čelu, na vratu se napno do skrajnosti, žile so mu napete od krvi, ki jih hoče razgnati...! — Končno pride reakcija — hipoma ga zapuste vse moči, vse se sesede, obraz mu je neizražen, in sedaj samo še ble* beče. Mati se sicer končno spomni, česar jo je bil prosil pred napadom, ali po kratkem a burnem duševnem boju ne stori ničesar in le buli v brezmejni grozi vanj. Ali on se bori še zmeraj, še poskuša materi govoriti, še sc mu leskečejo v sicer brezizraznem obrazu oči v veliki prošnji in v brezupni onemoglosti; ali kaj — on more samo še blebetati, hlebe* tati... (Viri : M. Ibsenova drama ..Strahovi" in dr. Oskar Aronsohnova ,,Patološko literarna študija o Ibsenovih Strahovih'' ) ORI Golobovih so obhajali sedmino po 1 umrlem Antonu, dosedanjem gospo* darju Golobove domačije in gostilne na Griču ob Temenici. V prostorni »hiši«, največji go* stilniški sobi, je bila zbrana precejšna družba. Polonca, sestra Antonova, je stregla gostom. Gostje so jedli z neko posebno slovesnostjo in trkali svečano s kozarci, kakor se to vselej spodobi pri sedminah. Oblak tobakovega dima je že prepojil zrak, in glasne govorice so se širile križem sobe. »No, vidite — hitro mine čas, že teden dni je, odkar smo pokopali Antona —bog mu daj večni mir in pokoj ...« je govoril župnik, suh* Ijat, starikav mož, ki je živel v miru s svojimi farani. Le tam enkrat pod jesen so se bili sprli z njim zaradi križevega pota. In pa časih so mu ponagajali glede kuharice. Da ima nam* reč vse cerkvene ključe v rokah, in se brez njene vednosti ne sme prestaviti niti sveča v cerkvi... Pa še take in enake stvari so govorih. Seveda — govorili so, pa ljudje imajo hudobne in predolge jezike. Opletajo z njimi, koder bi jim ne prisodil nihče. — Nosljal je župnik rad tobak, in po telovniku je bilo raztresenega vedno vsepolno tega pra* hu, da je bil videti telovnik bolj rujav nego črn. Tudi sedaj je krepko potegnil s prstov tobak v nosnice, še krepkeje kihnil in se obrisal z velikim, rumeno in rdeče rožastim robcem. Taki robci so časih viseli po ograji pred fa* rovžem, da je bilo videti, kakor bi tamkaj cvetele velike solnčnice. »Bog mu daj mir in pokoj ...« je še enkrat ponovil in izpil kupico rdečega. »Hitro gre čas, hitro —« je pripomnil kovač Štefan Drnulc, visok, koščen in silen človek. Tak je bil kakršni izgledajo kovači le v prav* Ijicah. »Človek je kakor kaplja na veji —« je povzel zopet modro. Imel je navado modro* vati. Z roko je počasi udarjal po mizi in govoril župniku: »Kakor kaplja na veji je človek. Glejte — visi kaplja, pride veter, — in je ni — kajne, gospod. Ni je kaplje, četudi je visela še pred sekundo na veji in se je blestela v solncu. Jc že tako. — Vse je tako urejeno ...« In sklonil je glavo in se zamislil. »Božja volja je taka, božja —« je del župnik, ki ni nič kaj maral kovača Drnulca, ker ni pri* bajal k maši drugače kot o Božiču. Bil je pre* več svobodomiseln in protiverski. Res, čuden človek je bil kovač Štefan Drnulc. Da bi bil hodil v šole, bi bil postal gotovo velik učenjak. Hišo je imel tudi na Griču, blizu Golobovih. Bil je velik čudak, ki ni imel ne prijateljev in ne sovražnikov v vsej fari. Nekako bali so se ga vsi, a ga upoštevali, ker je vse resno premi* slil in preudaril. — »Veš Drnulc —« je povzel stari Stegnar, posestnik z Griča, »rajši pij, pa ne glej v mizo. Alo gospod župnik, trčimo no! — Na zdravje!« Trčili so in izpili. Stegnar je kaj rad oponašal pokojnemu Golobu, da ima samo ilovico na njivah, in da njegovo posestvo ni nič vredno. Večkrat sta se sprla radi tega. Anton pa mu je zopet očital, da je »privandrovce«, ker se je bil Stegnar priženil iz trebanjske fare. Ste* gnar je bil jako hude in nagle jeze, zato sta se z rajnim Antonom večkrat prav resno skre* gala. Tudi sedaj je pridejal Stegnar: »Eh, nič posebnega ne bo dobil novi go* spedar Golobovih, sama ilovica je, pa drugega nič —« »No, je pa hiša nekaj, kaj boš tisto. In sama ilovica tudi ni v zemlji« je govoril mlinar Jože Dolžan. Tih in sanjav človek je bil Jože. Časih je stal ob Temenici in gledal v vodo, kakor bi bil to njegov edini posel na svetu. Ni se pre* rekal in ne zabavljal. Malo je pljunil, pa šel po svoji poti. »I no, svet je pač različen! — Tu je lepa črna, dobra zemlja, tam zopet trda, rdeča ilovica. Je že tako, no —« je govoril župnik in potem vprašal Stegnarja potihoma: »Ah žc veš, Stegnar, kdo bo gospodar zdaj pri Golobovih?« Kovač in mlinar sta se sklo* nila k župniku. »I — Lojze, pa Polonca sta — ne?« Župnik je privzdignil obrvi, našobil usta in dejal skrivnostno: »Ne — ne — ta dva. Brat Antonov in sestra njegova nista dobila drugega kakor prosto stanovanje, če ga jima hoče namreč dati Cene, starejši brat Antonov. Ta, ki je naš učitelj v Št. Juriju.« »Šmentaj vendar — kaj takega, no —« je izpregovoril Stegnar, onadva pa od začudenja nista mogla do besede. Župnik je kimal z glavo in sklenil roki na mizi. Potem je zopet povzel besedo: »Da, da, tako je. V oporoki je bilo tako zapisano. In še to je, da tudi Cene ni pravi gospodar------- ampak--------« »Ne — i kdo pa?« se je začudil kovač. »No, njegov najstarejši sin Tine, ki ga je imel Anton tako zelo rad« je končal župnik. »Tine, tisti otrok; deset let bo zdaj star?« se je smejal Stegnar. »Ta je gospodar? No, ta je pa dobra —!« »Torej je Cene le jerob zdaj?« je vprašal kovač. »Da, le jerob vse domačije. — Lojze in Polonca pa nimata nič, česar jima seveda ne dovoli Cene,« je pojasnil zopet župnik. Mlinar Jože je zmajal z glavo in počasi dejal: »I zakaj vendar, zakaj vendar nista dobila Lojze in Polonca ničesar. Saj sta onadva ve* liko delala. In skoro vse. Anton je bil vendar dolgo bolan, tisto trganje po nogah in križu ga je dajalo, da časih po ves teden ni mogel iz postelje —« »Hm, veste kaj,« je važno povzel kovač Drnulc, »veste kaj, jaz pa čisto razumem An* tona, da ni zapustil ničesar Lojzetu in Polonci. Kar sta ta dva počenjala z Antonom, to že res ni bilo več lepo. Nikdar bratovsko.« »E — kaj praviš!« so se čudili drugi. »Da — da — kregala sta ga in psovala. In vendar, kdo je bil gospodar? On! Čegavo je bilo vse? Antonovo! « je udaril kovač po mizi in pogledal ostro. »Gotovo, gotovo — vse Antonovo!« so pri* tr j evali drugi in izpili iz kozarcev. »No —« je nadaljeval zopet kovač, »torej ga je to prav lahko jezilo in še bolj bolelo, da tako grdo ravnata z njim njegov lastni brat in njegova lastna sestra! Še suvala sta ga in ga zmerjala.« »No, pil ga je pa res rad, res«, je del župnik. »Pil, kaj bi ga ne pil, hudič! Če sta bila taka z njim, on pa bolan! Oj ti vrag, ti!« se je raz* jezil Stegnar in pljunil pod mizo. Kovač je zopet nadaljeval: »Sicer nisem še nikomur pravil, pa vam zdaj* le povem, ko smo možje med seboj. Nekoč sem srečal rajnega Antona — naj v miru po* čiva —« »Amen« so zamrmraR drugi. »Jokal se je kakor otrok — »Anton,« pra* vim, »za kriščevo voljo,« pravim, »kaj pa ti je?« — »Oh —« jiravi Anton, »ko bi ti vedel, kakšen hudičev pekel imam tu!« — »I kako to?« pravim jaz. — »Veš, ta dva, rodna brat in sestra me ne moreta videti živega.« pravi. »Zadnjič me je Lojze pahnil po stopnjicah, da sem padel na kamen in sem se ves obtolkel. Tu poglej !« pravi in mi pokaže prasko na glavi. »Nikoli ne dobita moje hiše, nikoli ne! —« No, jaz sem se takrat čudil, potem pa pozabil. Zdaj sem se zopet spomnil,« je končal kovač in izpil iz kozarca. »Čudne stvari se gode na svetu —« je dejal mlinar. »E — pijte, pijte!« je zaklical tedaj preko mize Lojze, Antonov brat, natočil gostom in odšel iz sobe. Učitelj Cene, njegov brat, mu je sledil. »Bo že nekaj zdaj — še skregali se bodo,« sta zašepetala kovač in Stegnar. Lojze in Cene pa sta šla v »kamro«, sobico poleg »hiše«. Tam ju je čakala že tudi Polonca. Gostom je nadalje stregla dekla Mina, ki jo je bila najela Polonca za ta dan. »No, kaj pa je tako važnega?« je pričel Cene in pogledal brata in sestro. Lojze je začel pre* mikati nemirno stol, Polonca pa si je z robcem brisala oči. »Kaj pa je vendar?« se je začudil še enkrat Cene. »Oh, Cene, da nama naredi Anton kaj ta* kega!« je pričela jokaje Polonca. »Tega ne preneseva, tega ne!« zaihtela je. »Da, tak brat je bil to! Tak brat! Umre in nama ne zapusti ničesar!« je dejal jezno Lojze in udaril po mizi. »Ničesar nimava, vsak, dan naju utegneš Vreči iz hiše, iz domačije, kjer sva bila rojena — in sva delala kakor živina,« je dokončal Lojze Polofičine besede in dodal: »Cela fara govori o tem. Ljudje stikajo glave.« »Če vaju prav razumem, govorita o hiši, ki jo je Anton zapustil Tinetu?« je dejal mirno Cene. »Seveda! O čem pa?« je hitel Lojze. »In to, to ne gre, in ne gre! Da bi otroci gospodarili!« »Saj vaju nihče ne podi iz hiše,« je dejal Cene. »Če ne zdaj, pa naju še lahko,« je zopet jo* kaje govorila Polonca. »Kaj pa vendar hočeta, povejta naravnost!« je resno rekel Cene. Sitno mu je bilo in smilila sta se mu. Seveda je bil Antonovega testa* menta Cene vesel. Še celo sedaj, ko je bil tako zadolžen. A takole pred bratom in sestro mu je bilo vendarle čudno. »Veš Cene,« je povzela Polonca, »prepusti nama hišo in posestvo, dokler ne bo dorasel Hne. Saj ne bova ničesar zapravila z Lojzetom, še pridobila bova hiši denar. Saj veš, da sva pridna in delavna, in brez naju bi bil Anton izhajal tudi težko.« »Da, Cene, seveda! Tako naredi.« je povzel še Lojze. »Zdaj naju je sram, da ne moreva nikamor. Že danes so govorili možje pri mizi o tem in naju skrivaj pogledovali. In zadnjič, ko je šel Tine k nam, so ljudje kazali nanj in se smejali: »Glejte, gospodar gre, gospodar gre! — Tega vendar ne moreva gledati.mirno. In tudi ti Cene. Saj smo vendar domači —!« »Oh, Cene! Lepo te prosim, naredi tako, da bova zdaj midva gospodarja,« je zopet pričela Polonca in prijela Ceneta za roko. »Saj veš, kako hudo nama je. Takole vsa leta sva delala le za hišo in dom' zdaj pa nama zapre Anton vrata in naju postavi pred prag.« Cene je premišljal in premišljal. Predober je bil, da bi bil odrekel bratu in sestri, četudi mu je bilo zopet silno težko ugoditi jima. Zato je dejal: »Seveda, razumem vaju. Zdaj pa zopet po* mislita, če se vama kaj pripeti. Če ne pojde vse gladko? Moji otroci pridejo potem ob ves denar in ob vse.« »Kaj govoriš!« je povzela Polonca. »Kam bi prešlo vse! Saj veš, da bo vse v dobrih rokah. Poznaš naju. Pridna sva.« »No — in zapravila ti ne bova ničesar,« je dodal Lojze. »Saj vama ne očitam ničesar,« se oglasi Cene. »Pa vendar, saj vesta, vsak se boji za svoje. In pa, kaj bo rekla Manca?« Tedaj vzroji Lojze: »Manca je tvoja žena in nima besede. Slušati te mora. Ti si gospodar. Ti zaslužiš, ne ona. Kaj žena!« »No, to je postranska stvar —« je rekla tudi Polonca. »Kakor boš ti rekel, tako bo.« Cene se je popraskal za ušesom in dejal: »Vesta, to je težka reč. To ne gre kar tako.« In zmajal je z glavo. Čez nekaj časa je počasi segel v roke bratu in sestri in rekel: »Torej dobro. Zdaj naj bo hiša vajina. Ko pa doraste Tine, prevzame on vse posestvo. Jutri napra* vimo vse potrebno pri sodišču.« Lojze in Polonca sta vsa vesela segla Cenetu v roko; Lojze ga je potrepal po rami in dejal: »Tako je prav, Cene! Tako je prav! Zdaj pa noter in ga spijemo še nekaj poličev!« Cenetu je bilo čudno in težko. Vedel je, da ni storil prav, a predober je bil in premehek, da bi bil odrekel kaj takega. Pregovoriti se je bil dal, in konec. — Prepozno je bilo jemati besedo naZaj. (Dalje prihodnjič.) Dr. JOSIP AGNELETTO : SVETOVNA VOJNA IN GOSPODARSKI RAZVOJ (Konec.) ^ E pred vojno se je dozdevalo verjetno, da bo mogel gospodarski individualizem v okvirju zasebne lastnine še stoletja in sto* letja dajati smer človeški družbi, — seveda ob normalnem razvoju. Ali nedotakljivost pri* vatne lastnine je ravno oni faktor najmanj spoštoval, ki je bil po zakonu in po tradiciji poklican, da jo varuje kot temelj obstoječega družabnega reda. Ta faktor je bila država. Država je posegla z brezobzirno železno roko v lastninske pravice posameznikov ter jih privedla pri vseh gospodarskih dobrinah skorodane do nesmiselnosti. Hotela je s tem ublažiti pomanjkanje dobrin in zaprečiti na* raščanje cen. Niti eno, niti drugo se ji ni po* srečilo. Pomanjkanje dobrin se je pokazalo baš tam najsilneje, kjer je hotela država z največjo odločnostjo čuvati koristi splošnosti proti koristim poedinca. KonečnO se je izka* zalo, da niso vse neštevilne odredbe sposobne, da bi preprečile gospodarsko propast. Dra* ginja je naraščala, dosegla je bajne meje, denar je izgubil na vrednosti kakor srečamo tako razvreditev v vsem svetovnem gospodarstvu le še v 18. in v začetku 19. stoletja ob takrat* nem avstrijskem bankrotu (1. 1811.) Razvreditev (deprecijaeija) je nastopila v akutni štadij najprej v Rusiji in potem v osred* njih državah. Tudi v državah entente ni iz* ostala, le da je tu bila zaustavljena vsled vojne gospodarske organizacije ententnih držav, ki je bila zasnovana na širši podlagi in na med* sebojni pomoči z inozemskimi posojili. Z ozi* rom na nadaljni gospodarski položaj je nekaj umetnega primeroma visoki kurz, ki ga ima denar nekaterih ententnih držav. Ta kurz se vzdržuje na višini le tako dolgo, dokler je njih plačilna bilanca s pomočjo inozemskih vojnih posojil navidezno aktivna, to je, dokler imajo te države še neizplačana, v inozemstvu do* voljena posojila. . Take države so podobne trgovcu, ki mu je banka na eni strani zapisala svoje posojilo v breme, a mu je na drugi strani ravno ta znesek iz posojila zapisala v dobro; tako da trgovec v očeh tretjih oseb izgleda kakor upnik nasproti banki in razpolaga z denarjem kakor s svojo neomejeno lastnino. Ko pa izčrpa »odprti kredit«, in mu banka od* reče drugih kreditov ter celo zahteva povra* čilo svojega posojila, tedaj nastopi za trgovca kritičen stadij insolvence. Ko bodo državam v inozemstvu dovoljena posojila izčrpana in novih posojil več ne bo, stopilo bo v ospredje vprašanje njih pravega gospodarskega polo* žaja. Le trgovska bilanca bo tu odločevala: razmerje med uvozom in izvozom v inozem* stvo. Čim aktivnejša bo trgovska bilanca, to je, čim več bo država izvažala nego uvažala, tem boljše bo stala tudi njena plačilna bilanca, in tem jačji bo njen kredit, in tem višji kurz njenega papirnega denarja na svetovnem trgu. V doglednem času pa ne bodo mogle v vojni gospodarsko izžete države računati na večji izvoz nego uvoz, ker so one doma gospodarsko izstradane in brez vsakih surovin. Valutni kurz takih pravzaprav pasivnih držav, ki danes še visoko stoji, bo z izčrpanjem njihovih vojnih kreditov v inozemstvu moral naravnim potom padati globje in globje. Gospodarska zgodovina nas uči, da s o bili vedno siromašni sloji z ma* limi hranilci vred žrtve razvre* d i t v e denarja. Kapitalisti znajo za časa naložiti svoj denar v varnih vrednostnih pa* pirjih, v posestvih in hipotekah, česar pa mali človek, ki hrani največ nekaj tisočakov za prvo potrebo, da jih ima vedno pri roki, ne more storiti. In kdo bo nosil zopet breme izgube denarne vrednosti, če ne ravno široka masa, ki bo prišla še ob to, kar si je v potu svojega obraza zaslužila in od ust odtrgala! Jeli čudo pri takem stanju stvari, da je da* nes ob koncu vojne proletarizirano s k o r o vse meščanstvo iz p r e d v o j* n i li časov? To je le logična posledica go* spodarskih razmer, ki jih je vojna izrcvoluci* jonirala. Nezadovoljstvo z obstoječim družabnim redom nosijo te raz* mere s seboj, nezadovoljstvo, ki se več ne omejuje samo na proletarijat, ampak se razširja med ves srednji stan in skoro med vso inteligenco kakega naroda in države, ker je ravno ona bila od razmer potisnjena v go* spodarskosocijalnem vrstnem redu na eno stopinjo nižje. Prezreti ne smemo, da je ravno usoda teh slojev, usoda celega naroda, cele države, kajti njih blagostanje je blagostanje narodov, njih beda je narodova beda. Zato mora biti prva državna skrb: blagostanje vseh državljanov. Ona mora temu dosledno ščititi slabe j* šega pred močnejšimv borbi za ob* stanek, posebno pa še tedaj, če je šibkejši razred važen državnotvoren faktor. Obramba gospodarsko šibkejših slojev s strani države je obstojala pred vojno večjidel le'v socijalni zakonodaji. Danes se je gospo* darsko ravnotežje med stanovi spremenilo ravno na škodo slabejših, zato se mora dr* žava lotiti korenitejših sred* štev, če hoče kaj pripomoči k vzpostavitvi vsaj približno takega gospodar* skega stanja, kakoršnojevladalo pri širokih masah pred vojno. Načelo nedotakljivosti zaseb* ne lastnine, ki ga je zapisal začetkom 19. stoletja gospodarski liberalizem na svoj prapor, je bil že v drugi polo* vici 19. stoletja prelomljen s so* cijalno zakonodajo, v svetovni vojni je pa bil ta princip ned o* takljivosti zasebne lastnine po* kopan. Zasebna lastnina obstoja in bo še obstojala, ali ljudska država si je prilastila tekom vojne pravico, da gre preko zasebne lastnine pri socijalnemu reševanju go* spodarskega vprašanja. Ako so videli zastopniki državnega gospo* darstva nalogo države pred vojno v tem, da s treznim in dalekosežnim vladanjem prepre* čuje katastrofalne spremembe in motenja v gospodarskem razvoju, ki bi neugodno in de* primirajoče vplivale na prebivalstvo, zlasti pa na sloje brez kapitala, katerih življenje je ne* posredno odvisno od dobre (visoke), ali slabe (nizke) konjukture v gospodarstvu; tedaj je dolžnost države po vojni, skr* beti nujno za i z j e d n a č e n j e go* spodarskih razlik med sloji, ki žive v pomanjkanju: Le kratkovidna državna po* litika bi mogla križem rok trpeti, da se prepad med prvim in drugim razredom njenega pre* bivalstva poglablja, da se premoženje kopiči le na strani bogatih, in uboštvo na strani rev* nih. Dolžnost države je preprečiti obubožanje širokih mas ter zado* voljiti vsaj najnujnejšim potrebam onih slo* jev, ki so ostali brez premoženja. Kajti v nje* nem interesu je, da odvrača pavperizem (obu* božanje) od svojih mej in s tem ob enem so* cijalno revolucijo, ki je nujna posledica raz* pada njenega prebivalstva v dva ekstremna razreda: v razred nemaničev in bogatinov. Na vladajočih razredih je, da še izkažejo dorasli nalogi, ki jim jo vsiljujejo nove gospo* darske in socijalne potrebe človeštva v tem kritičnem trenutku, ko se ima rešiti epohalno vprašanje: ali prilagoditev d r u ž a b* nega reda nóvifn zahtevam, ali njegov popolen preobrat. Dr. LAVO ČERMELJ : O SILAH ^1 E vemo in nikdar ne bomove* il deli, kaj je sila. Ko govorimo o silah, smo na koncu svojega spoznanja. Sile so produkt našega mišljenja, koristen, toda samovoljen produkt. In če jih že ne moremo popolnoma odstraniti iz znanstvenega mišlje* nja, je vsaj dobro in koristno, da njih število omejimo, da reduciramo vse raznovrstne sile na eno vrsto sil, morda na mehaniške sile. Taka omejitev silnih vrst pa ne bi bila, kakor je po* udarjal nekje moj učitelj na vseučilišču E. Lecher, nič drugega kakor napredek od poli* teizma (mnogoboštva) do monoteizma (eno* boštva). . Ta mehanistična razlaga fizikalnih pojavov pa je v svojih pogojih neutemeljena, na* slanja se namreč na pojme kakor masa in sile. Maso določimo in merimo s silami, silo pa zopet z maso; vrtimo se v večnem ko* lobarju, pri tem pa ne vemo, kaj je masa, ne, kaj je sila. Tudi ne vemo, ako je masa, mer* jena na podlagi težnosti, identična z ono, mer* jerio na podlagi vztrajnosti. Odgovor, ki ga je dal na to vprašanje nemški fizik A. Einstein, je še prenov in še premalo preizkušen, da ga bi mogel tukaj navesti. Poleg tega pa je zahtevala razlaga raznih svetlobnih in elektro* magnetnih pojavov še neko drugo maso, ki bi bila pač vztrajna,' ne pa tcžna, namreč tako* zvani »eter«. Toda nadaljni fizikalni poizkusi in teorije so dvignili celo dvom, jeli ta sve* tlobni in elektromagnetni eter obstoja, in če je potrebno da obstoja. Pojmi o atomih in molekulah so se razbistrili do gotovo nepričakovane popolnosti in so se bistveno predrugačili v ravno tako nepričakovano smer. Da, celo ona dva pojma, ki sta do* sedaj »absolutno« vladala nad celim svetom, prostor in čas, sta izgubila svojo »abso* lutnost« in sta postala relativna, kakor vsi njuni dosedanji podaniki. Veličastna meha* nistična stavba s§ je začela majati, in dosedaj vladajoča boginja — mehanika se že pripravlja na odpoved od predstola v prid do nadaljnega morda bolj pripravni naslednici — elektriki. Zato pa je ves mehanistični nazor brez podlage in samovoljen. S tem so seveda mehanistične razlage fizi* kalnih pojavov izgubile svojo absolutno ve* Ijavo, toda bile so in so še vedno potrebne in koristne. Saj fizika noče ničesar razlagati, temveč kakor vse ostale naravoslovne vede le opisati, in zanjo so zato vse te razlage le pripomočki, le slike resničnosti, in ne resnič* nost sama. Izrek: »Telo A deluje na telo B z določeno silo« pomeni v fiziki: »Če imamo telo A in telo B, in če obstojajo med obema gotove relacije, tedaj se mora vedno vršiti po svoji kakovosti in kolikosti natančnp določen pojav.« Dušne vzročne predstave o silah so se umaknile funkcijonalni zavisnosti določil po* sameznih pojavov. Bistva sil ne poznamo, važno je le, da merimo sile, in da to lahko sto* rimo, vidimo naj lepše v moderni tehniki. Za* kone deroče vode ali električnega toka je fizik tako natančno proučil, da ustvarja lahko na njih podlagi tehnik svoje turbine in svoje mo* torje; o zadnjih vzrokih gibanja vode in o elektriki pa ne ve ničesar ne fizik ne tehnik. To so sile, in ko govorimo o silah smo, kakor rečeno, na koncu svojega spoznanja. Če je že mehanistična razlaga fizikalnih po* javov samovoljna in neutemeljena, je še bolj samovoljna in manj utemeljena taka mehanik stična razlaga v kemiji ali celo v biologiji, brezmiselna pa je gotovo ideja, ustvarjati na takem temelju mehanistični svetovni nazor (materij alizem). Kadar govorimo o silah, govorimo vedno o nekem telesu, ki »nosi« to silo, in ki ž njo de* luje ter istočasno nujno tudi o drugem telesu, ki nanje ta sila deluje. N e m o r e m o s i m i* siiti silé brez telesa, ki naj bi bilo nositelj te sile, inbrez telesa, na kateronajtasilaučinkuje. Po prej* šnji razlagi izreka: »Telo A deluje na telo B z določeno silo,« bi bilo popolnoma vseeno, kateremu telesu ali kateremu pogoju pripi* šemo »silo.« Oni pogoj, ki ga smatramo iz prak* tičnega vidika za glavnega, je »nositelj sile«, drugi pogoji so stranski, dasi piorda ravno tako nujno potrebni. In silo si lahko mislimo spojeno z njenim nositeljem tudi tedaj, ko slučajno ne bi delovala. Sila miruje v nositelju, in v trenutku, ko bi bili dani oni drugi potrebni pogoji, bi začela delovati. Nositelj »sile« imatorej vsebi možnost, daizvrši ob dani priliki gotovo delo. V tem smislu govorimo o mišičnih silah, o vodnih silah, o elektriških silah ali celo o vele* silah, tako si raztolmačimo izraza kakor so »silen mož« in »silno bogastvo.« In v tem smi* slu je pisal tudi Poljanec v svojem »Prirodo* pišu živalstva«, da so gibajoče sile utajene v mišicah, kakor leži n. pr. v premogu utajena solnčna energija. Sila v tem smislu pomeni to, kar navadno imenujemo energija. C) energiji pa morda pri* hodnjič. FERDO KLEINMAYR : OTROK NAJ VZLJUBI PRIRODO v t I. /^LOVEK, ki je slučajno doznal za vse one V' velikanske kupe učenih knjig, ki govore o vzgojni vedi in vzgojni umetnosti, bi skoro sodil, da je vzgoja neka silno težavna in stra* hovito zapletena zadeva, ki se je more z mir* nim srcem lotiti le odličen vzgojeslovec po poklicu, in še ta ne prav brez nadzorstva. Hvala bogu, stvar ni taka, in to je dobro, ker bi dru* gače res pretežna večina ljudij ne znala vzga* jati svojih otrok. Otroka namreč vzgojimo z lastnim izgledom, in ne edinole z navodili vzgojeslovnih knjig. Oziroma, — da to še bolje pojasnim, — mi ne vzgajamo otroka, temveč otrok sam vzgaja svoj; značaj po izgledu, ki mu ga mi in bližnja njegova okolica nudimo. Stvar je toraj enostavna, in kdor tega ne verjame, naj le pogleda v življenje krog sebe, pa bo opazil, da ima filozof često iz* pridene otroke, medtem ko sa često otroci tvorniškega delavca kremen*značaji. Od kod to? Razne okolščine povzročajo ta čuden po* j a v, eden vzrokov tiči v krvi, v podedovanosti, drugi v izgledu otrokovih vzgojiteljev. Res, a ko hočemo vzgojo prikrojiti namenom, ki stoje izven naravne vzgoje, potem postane stvar nekoliko drugačna. Kaj se ni vse zalite* vaio v minolih časih od vzgoje in od poklicnih vzgojiteljev! Vsaka politična stranka, vsaka verska kongregacija, da še več — celo posa* mezna društva (n. pr. bivši »Flottenvercin«!) so stavljali svoje konkretne zahteve glede vzgoje mladine, in te zahteve je pokojno mi* nistrstvo za uk in bogočastje pošiljalo iz Du* naj a potom pismenih ukazov vsem poklicnim vzgojiteljem; vsak mesec po en ukaz! In razni nadzorniki so morali strogo nadzirati in po* ročati, jeli se od 1. aprila naprej res »vzgaja« po načelih in navodilih »Flottenvereina.« In že »patrijotsko« čuvstvo, namreč »avstrijski patrijotizem« in njegova privzgoja! To je bilo namreč treba privzgojiti, ker vzgajati se da le ono, kar v otrokovi duši že korenini. In tako se je moralo ono lažičuvstvo privzgo* jiti otroku s ploho lažmi. Da, za tako in slično početje je treba res učenih vzgojcs.lovnih knjig, ker samo ob sebi to ne pride. Za naravno vzgojo pa, to je, če hočemo otroka vzgojiti v človeka, ni toliko potreba. Potreba je namreč nekoliko več. Potreba je-, da si sami uredimo svoje življenje tako, da bo vzgojno vplivalo na našo deco, in da s strogim očesom pazimo na otrokov okoliš, t. j. na ljudi, s katerimi otrok občuje, na knjige, ki jih bere. Tako po* četje zahteva mnogo samopremagovanja in lastne vzgoje, mnogo pazljivosti in občevanja z otrokom, ima pa prednost, da nam zadostuje žc par načel, ki naj vodijo naše vzgojno delo. Eno teh načel je: Otrok naj v.z ljubi prirodo! Ta zahteva korenini že v predispoziciji otroške duše. S to zahtevo, s tem načelom ne zanesemo nič tujega v otroško dušo,'z njim vzbudimo v otroku le neko čuvstvo, ki mu je v srcu še dremalo, a ki sedaj zbujeno vzplamti z visokim plamenom, ga vsega pre* vzame ter otvarja zatvornice drugim, še spečim čuvstvom. Nič ni bolj naravnega, negoli je to naše na* čelo. Človek je stvor prirode, je del prirode, je podvržen istim prirodnim zakonom kakor oblak pod nebom, kakor cvet na veji. To je resnica, ki je nihče ne more zanikati. Zavedati se moramo te resnice tembolj, čimbolj smo se odaljili od prirode. Priroda nas je ustvarila, nas redi, naša mati je, našo mater pa moramo ljubiti. Slab človek, kdor bi tega ne storil. Naša dolžnost je tedaj, da navajamo otroka že v zgodnji mladosti do opazovanja prirode, do ljubezni do prirode, — če hočemo namreč sebi in otroku dobro. Da bi me napak ne razumeli! Ne menim namreč, da moramo naše otroke vzgojiti v same prirodoslOvce. Prirodoslovca sploh ne vzgajaš, prirodoslovec se izuči svoje stroke kakor kakšen drug znanstvenik svoje. Otroci naj postanejo res ljubitelji prirode, ki bodo hrepeneli po vsakem hipu, ko jim bo možno pogovarjati se s prirodo. Dobre knjige (dve—tri) jim bodo le v pomoč, da razrešijo to ali ono uganko, ki jim jo je zastavila pru roda, ko so veselega srca prebili par uric sredi nje, opazujoč jo Z Ijybeznjivo potrpežljivostjo. Ni glavni namen tedaj, da si otrok pridobi ob« sežno prirodoslovno znanje, temveč da se prh uči zreti z zvedavim in hkrati občudujočim očesom na prirodo kot celoto, kakor tudi na posamezne prirodne predmete. Tn našel bo otrok mnogo lepega in ganljivega v prirodi, in mnogo veličastnega in čudežnega. In vzga* jalo se mu bo samoobsebi čuvstvo lepote in milosrčja, in premišljevanje o tem in onem prirodnem pojavu bo sila vplivalo na njegovo umstveno in srčno vzgojo. Toraj otroke ven iz hiš, tudi če dežuje in burja piha, ali ne gizdavo oblečene na mestne promenade. Ven z otroci iz zatohlih »salonov«, kjer naj bi se naučili poklonov, ven iz gledaš lišč, če jim gledišče ne poplača z bogato umets nostjo ono škodo, ki jim jo je povzročilo na mladih pljučih, ven iz kinematografov, ven iz dvoran, kjer se prirejajo »otroški pleši« — najbolj peklenska iznajdba moderne družbe — ven na zrak, v naročje matere prirode. Oj, koliko ste na boljem vi kmečki otroci od mest* nih, dasi ste še vedno precej na slabem, ke" vas le redkokdaj kdo vodi z dobro roko in dobro besedo v prirodo. Da, otroku treba navodila, vodnika, kakor slepcu. Vodnika mu je treba osobito, ko prve* krati stopa z razumnim očesom v prirodo". Ali kakšen bodi ta vodnik? Učen prirodoslovec? Nikakor ne! Človek naj bo, ki sam bolj ljubi prirodo negoli krčmo in kavarno ali pa ženske čenče, plese in damske večere. Ni oni umets nik, ki bahato sedi pri mizi umetniškega čaje; vega večera; umetnik sedi tam — vidite ga, — sam, zatopljen v krasno harmonijo slik in glas sov, ki se mu porajajo v duši. Ni še ljubitelj prirode oni, ki pozna v petih jezikih ime vsake travice. Ljubezen ne prihaja skozi vrata uče; nosti. Ljubezen do prirode pa nam je vsem prirojena, če tudi je poluzamorjena pod plastjo tvorniškega prahu. Poiščimo iskro, ki še tli v našem srcu, vzgojimo si jo v močan plamen, pojdimo v prirodo, primimo za dobro priros doslovno knjigo, in ko najdemo zopet človeka v sebi, primimo otroka za roko in — hajdi ven. Bolj ceno je, bolj zdravo, in s tem smo že mnogo storili za vzgojo svojega otroka in — lastno. Danes toraj kam? »Pri Francetu« točijo* do* ber refošk. Toraj kot dobri očetje smo dolžni zapeljati vso »domačo čredo« k Francetu. Ali ne? -— Ne! Danes v bližnji gozd. — Kaj pa tam? — V travo ležeta ti in tvoj desetletni na.< vihanec, kar na trebuh drug ob drugem. -Kaj pa bova zdaj, gospod člankar, ko že les živa? — V travo glejta, nepremično, ostro! — Saj že gledava, en mravlinec leze, pa nek čuden ščurek; drugače ni občinstva v travi. — Dobro, zakaj se vama pa ta ščurek tako »čuden« zdi? — Ga že ima, ga že ima moj navihanec v pesti; salabolt, uren fant pa je! Tega ščurka bova nesla materi domov, kaj ne fant? — Ne oče, mati pravijo, da imajo v kuhinji dovolj ščurs kov. — Pa ga spusti tedaj! — Ne oče, ko nv v rokah tako lepo poje. Kako pa to dela, oče? ,— Glej ga, jaz da bi znal! — Pa zakaj ima tako dolge roge, oče? — Jojmine fant, zdaj si pa začel: Zakaj, kako? — zato, tako! Kar pusti me v miru s svojim ščurkom. Pojdiva vendarle »k Francu.« — Ne še, oče, tu še nekaj lazi po travi... Postojva prijatelj ob tem majhnem izgledu, pa se pomeniva nekoliko. Najprej ono, da ti je bilo treba ravno danes v travo leči in kar na trebuh. To vedno ni prijetno, je že res, ali potrebno je včasih. Otroci imajo namreč silno veselje z malimi, drobnimi živalicami, kakor so mravlje, hrošči, kobilice itd. in radi opa= zujejo njihovo početje, ki j1916................. K 182.797.72 „ 257.733.84 „ 732.221.66 „ 4,277.653.89 „ 58,672.831.40 „ 217.171.94 Doba || Svola Doba Svola . 1903-1904 64609 38 1911-1912 1258363 68 | 1904—1905 | 143390 95 1912—1913 2436233 26 j 1905—1906 148450 19 1913—1914 4263591 69 : I 1906-1907 201206 58 1914-1915 4911718 92 . 1907-1908 366482 97 1915—1916 6262462 25 1908 -1909 615508 12 1916-1917 8967505 48 1909-1910 873392 40 1917-1918 12394163 11 1910-1911 1050829 18 1918—1919 14714923 27 • od 1. julija do 1 28. februarija Skupaj 58672831 40 Osrednji urad: Via San Francesco d’Assisi 21 in 23. Osrednja Skladišča: Via S. Francesco d’Assisi 21, 22, 23, 27, 40 in Via C. Battisti 23. MEHANIČNA PEKARNA: Povprečna dnevna produkcija 120 stotov. SKLADittA ZA RAZPRODAJO : Skladišče MESNICE Via dell’Istria 10 „ del Belvedere 34 I „ Settefontane 6 „ dell’Acquedotto O7 „ Donadoni 2 A „ Girolamo Muzio 6 „ S. Marco 13 „ del Pozzo Bianco 5 i „ del Lloyd 10 Via dell’Istria 10 (1), Via S. Marco 22 (30), TRST,: ! Skladišče 16 Via SKLADIŠČE OBLEK št. 20 : Kjadin (S. Luigi) 800 17 „ Skedenj, na trgu 18 Vrdela, delavska stano- vanja 26 Via P. P. Vergerio 871 31 Rojan, fra i Rivi 34 Pončana, delavska sta- novanja 196 35 Sv. M. M. zgornja Settefontane (1)1), Milje (V), t >j< ISTRA: Skladišče 5 Milje 9 Pulj 11 Izola 15 Koper 19 Pulj 25 Chiampore 27 Rovinj 28 Bertoki 29 Vlžinada 32 Volovsko-Opatija 36 Buje v vzakem ikladiiču. Via Raffineria št. 3, I. in H nadstr. kla Gorica (7) Tržič (14) Panzano (klet) (24) Gradiška (33) Iliča v popravit Furlanija : Farra d'Isonzo (23) Moša (21) Kormin (22) IKa Nova skl TRST: Via Giulia Via Malcanton Piazza dell’ Ospedale Via Barriera (skorajšnja Otvoritev): ISTRA: Piran Škofije FURLANIJA: Žagrad i Priprava novih skladiič. TRST : Novo mesto, Barriera nuova in Škorklja, Sv. Jakob, Čarbola, Sv. Vid, Greta, Barkovlje, Š. Sabba. ISTRA: Vodnjan, Villa di Rovigno, Valle di Rovigno, Momian, Sicciole, Strugnan, Sv. Lucija, Umago, Sv. Rok, Krevatini, Ika, Ičiči, Lovrana. FURLANIJA: Oglej, Aielo, Červinjan, Fiumicello, Fogliano, Romans, Ronki, Medea, Visco. KRAS: Nabrežina, Sežana. V PROJEKTU: Zadružna mlakirna. TRST, aprila 1919. VODSTVO vo j aaiiiaS