STOPINJE 1994 Izdalo Pomursko pastoralno področje Franc Rodila, Martin Poredoš, Izidor Veleberi Uredil uredniški odbor: Jože Ftičar, Lojze Kozar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak, Franc Puncer, Jože Smej, Jože Zadravec Naslovna stran ovitka: Marija Zrim - Kruh naš vsakdanji Zadnja stran ovitka: Terice s trlico terejo lan, da nastane predivo (posnetek: Jože Ftičar) Ovitek oblikovala Eva Benko Zbornik STOPINJE 1994 spada med proizvode za katere sc po mnenju Min. za kulturo Rep. Slovenije z dne 7. 10. 1993, št. 415 - 85/93 mh plačuje 5 % davek od prometa proizvodov. Tisk: UP Pomurski tisk. Murska Sobota STOPINJE 1994 Leto 1994 je navadno leto, ima 365 dni, začne in konča se s soboto. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z večjim rdečim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Cerkveni prazniki: Zapovedani: telovo - 2. junija, Marijino vnebovzetje - 15. avgusta, vsi sveti - 1. novembra, božič - 25. decembra. Nezapovedani: novo leto (Božja Mati Marija) - 1. januarja, sveti trije kralji - 6. januarja, svečnica - 2. februarja, sv. Jožet - 19. marca, Gospodovo oznanjenje - 25. marca, velikonočni ponedeljek - 4. aprila, vnebohod - 12. maja, sv. Peter in Pavel - 29. junija, Marijino rojstvo - 8. septembra, Brezmadežna - 8. decembra, sv. Stefan - 26. decembra. Državni prazniki: novo leto - 1. in 2. januarja, Prešernov dan - slovenski kulturni praznik - 8, februarja, dan upora proti okupatorju - 27. aprila, praznik dela - 1. in 2. maja, dan državnosti - 25. junija, dan spomina na mrtve - 1. novembra, dan samostojnosti - 26. decembra. Dela prosti dnevi so tudi naslednji verski prazniki; velikonočna nedelja in ponedeljek - 3. m 4. aprila, binkoštna nedelja - 22. maja, Marijino vnebovzetje - 15. avgusta, dan reformacije - 31. oktobra, božič - 25. decembra. Lunine spremembe: polnaluna© mlaj® prvi krajec 1 zadnji krajec @ Slovo od Stopinj Nikar se nc bojte - Stopinje ne bodo prenehale živeti, vsaj nekateri jih imate radi, jih pričakujete in prebirate vse leto. Poslovi naj se od njih njihov najstarejši sodelavec, kakor je red v življenju. Človek mora vedeti, kdaj je povedal vse, kar je namenil povedali - saj vsega tako ne moremo povedati. In če zdaj z vrha dvajsetih letnikov pogledam nazaj, se mi duševno oko ustavi najprej pri rojstvu teh naših Stopinj, katerih ime se nam je v začetku dozdevalo nekam nenavadno, pa smo se mu tako privadili, da ima zdaj svoj posebni zven in barvo. Spominjam se njihovega glavnega pobudnika Jožeta Smeja in listih, ki sta ga najbolj vzpodbujala k izdajanju glasila naše krajine, pokojna pater Pavel Berden in zgodovinar Ivan Škafar. Bila so siva, suha leta, že četrt stoletja po zatrtju našega Kalendara srca Jezušovoga, ki je od začetka tega stoletja prihajal med naše v slovenski besedi skoro nepismeno ljudstvo in Širil med njim ljubezen do branja, do pesniške in pripovedne besede, do domače zgodovine, poznavanje sveta in življenja. Ko je Jože Smej objavil v prvem letniku Stopinj zgodovino sobočke župnije in cerkve, nas je bilo že več, ki smo imeli tudi kaj povedati o zgodovini, pisateljih in življenju naše zemlje med Muro in Rabo. Pisali smo v znanstvene časopise, domače in tuje, pisali tudi knjige - vedeli pa smo, da prav naši rojaki, tako šolani kot preprosti o vsem tem ničesar ne vedo - in da tako ni prav. Hoteli smo v poljudni besedi, po domače, povedati tudi vsem rojakom doma in daleč po svetu, kako so živeli ljudje v naših krajih v davnini, pred stoletji, kako so se številni možje trudili, s tiskano besedo v našem jeziku poučevati, bogatiti mišljenje in čustvovanje naših prednikov. Naša skupna misel in naša hvaležnost naj zdaj prehodi vso prehojeno dolgo pot dvajsetih let prizadevanja v Stopinjah in naj se ustavi ob njihovih že pokojnih glavnih sodelavcih: pri pesniku in vzgojitelju Pavlu Berdenu, pri obeh naših zgodovinarjih Ivanu Zelku in Ivanu Škafarju, ki sta nam - ne le v Stopinjah -odkrivala našo preteklost, česar niso zmogli na univerzi šolani ljudje; pri slovstvenem zgodovinarju Štefanu Barbariču, pri Jožetu Gjuranu, ki nas je, skrit za drugim imenom, tako rad zabaval s svojimi zgodbami; pri Štefanu Steinerju, pesniku globokih, s trpljenjem in pričakovanjem smrti prežetih pesmi. In še koga, ki se je le enkrat, dvakrat oglasih v Stopinjah. Naša hvaležna misel ve, da vsi ti in drugi spremljajo naše delo... Naše misli so tudi pri vseh tistih v tujini, ki so sc veselili ali se še veselijo naših Stopinj, ker so bile živa vez med domovino, posebno še med rodno domačo krajino in težkim življenjem v tujini. Vsem (udi ni znano, kako radi prebirajo naše Stopinje mnogi po vsej Sloveniji, ne le prekmurski rojaki, marveč tudi drugi naši znanci in prijatelji - kakor jih je npr. z ljubeznijo prebiral profesor dr. Franc Sušnik. Ob tem veselju pa vsaj mene stalno moli in celo boli, da mnogi naši šolani ljudje Stopinj nc poznajo, čeprav pišejo tudi o njihovi rodni vasi, domači župniji... Njihovi domači so krivi, da jim jih niso pokazali, poslali, večkrat pa je kriva (udi malomarnost teh številnih inženirjev, zdravnikov, celo profesorjev in drugih, da poznajo mnogo manj pomembnega, prezrejo pa odkrivanje najbližje jim okolice, preteklosti njihovih domačih krajev. Z veseljem pa človek gleda vso množico tistih, ki so sc na pobudo uredniškega odbora leto za letom oglašali v Stopinjah - tudi pod izmišljenimi imeni - in poučevali, odkrivali našo preteklost, nas zabavali, izražali svoja čustva v pesmih, ki odkrivajo navezanost na domačo zemljo. Hvaležni smo, ’ nekateri že nad sedemdesetim in osemdesetim letom (kar ni bilo dano našim prednikom pri Kalendarju, Marijinem listu in Novinah...), da smo lahko po svojih močeh nekaj povedali tudi v Stopinjah... Skrbi nas le, da je zelo, zelo skromna skupinica tistih, ki gredo za nami in bodo nadaljevali naše delo. Skrbi nas, ali jih bo toliko, kot je bilo nas, zgodovinarjev, pesnikov, šaljivcev, pripovednikov... Velika odgovornost je na njih, da bodo to nemajhno prizadevanje nadaljevali. To naj jim bo prijateljski poziv in vabilo v imenu nas vseh, naj na to mislijo in privabijo za seboj še druge, še mlajše. To so le spomini in razmišljanje enega izmed nas, sicer po usodi najstarejšega po letih, ki ne more vedeti, ali mu bo še dano kaj napisati v prihodnji letnik. Naj bo tako ali tako, poslavlja se od dragih nam STOPINJ, ki jih je po svojih močeh gradil z ljubeznijo in z veseljem, s kakršnim bo ostal z njimi in po njih z vami vsemi, dragi prijatelji sodelavci in bralci! Vilko Novak JANUAR 1994 Prosinec 1 S NOVO LETO, OSMINA BOŽICA, BOŽJA MAH MARIJA (1) 2 N 2. PO BOŽIČU (2); Bazilij Vel. in Gregor Nac„ šk.c.u. Beseda seje učlovečila (Jn I, 1—IX) 3 P Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč. 4 T Angela Folinjska. red.; Gregor Langreški, škof 5 S Simeon Stilit, pušč., Emilijana (Milena), dev. S 6 C Gospodovo razgiašenje, sv. Trije Kralji (J) 7 P Rajmund Penjaf., duh. (4); Lucijan Antiohijski, muč. 8 S Severin Noriški, opat; Erhard, škof, Jurij iz Hozibe, red. 9 N JEZUSOV KRST (2>; Julijan in Bazilisa, muč. Ta je moj ljubljeni Sin (Mr 1. 6b-l1) 10 P Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton. papež; Peter Orseolo, red. 11 T Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij, opat 12 S Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč., Ernest, škof ® 13 C Hiiarij, škof in cerkv. uč. (4); Veronika Milanska, dev. 14 P Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red 15 S Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 N 2. NAVADNA (2); Marcel, papež Jezusovi prvi učenci (Jn 1, 35—12) 17 P Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč. 18 T Marjeta Ogrska, red.; Priska, muč. 19 S Kanut (Krnit), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. 9 20 Č Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), muč. (4) Pečarovci 21 P Neža (Agnes, Janja), dev. muč. (3); Epifanij, škof 22 S Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) Teodolinda, kralj. 23 N 3. NAVADNA (2); Emerencijana, muč. Spreobrnile se in verujte evangeliju (Mr I, 14-2(1) 24 P Frančišek Šaleški, škof, c.u (3); Felicijan, škof, muč. 25 T Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč. 26 S Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Štefan, r.u. 27 C Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež 28 P Tomaž Akvinski, duh., c.u. (3), Peter Nolasko, r. 0. 29 S Valerij, škof; Julijan Ubogi, spok 30 N 4. NAVADNA (2); Martina, dev., muč. Jezus uči z oblastjo (Mr I, 21-28) 31 P Janez Boško, red. ust. (3); Marcela, vdova FEBRUAR 1994 Svečan I T Brigita Irska, dev.; Pionij, muč. 2 S Jezusovo darovanje. Svečnica (2); Simeon in Ana 3 C Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof (4) S 4 P Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 S Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa 6 N 5. NAVADNA (2); Amand (Ljubo) Belgijski, škof' Jezus ozdravlja bolnike (Mr 1, 29-39) 7 P Nivard, red.; Adavkt in Frigijski mučenci 8 T PREŠERNOV DAN; Hieronim Emiliani (4); Janez de Matha 9 S Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. 10 Č Sholastika, dev. (3); Viljem Veliki, pušč. • 11 P Lurška Mati božja (4); Cedmon, red. 12 S Evlalija, muc.; Benedikt Anianski, opat 13 N 6. NAVADNA (2); Katarina de Ricci, red, Jezus ozdravi gobavca (Mr 1, 40-45) 14 P Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno Kverfurtski, muč. 15 T Jordan Saški, opat; Georgija, dev.; Pust 16 S tt Pepelnica (1); Julijana, muč. 17 C Sedem ustanoviteljev servitov (4); Frančišek Clet, muč. 18 P t Simeon Jeruzalemski, škof, muč.; Flavijan, škof i 19 S Konrad iz Piacenze, spok.; Barbat, škof 20 N I. POSTNA (1); Sadol in tovariši, muč. Hudi duh skuša Jezusa (Mr 1, 12-15) 21 P Peter Damiani, škof, c.u. (4); Maksimilijan Puljski, škof 22 T Sedež apostola Petra (2); Marjeta Kortonska, spok 23 S Polikarp, škof, c. uč. (4); Dositej, menih 24 C Matija, ap. (2); Sergij, muč. 25 P t Tarazij (Taras), škof; Valburga, dev. 26 S Kvatre; Matilda iz Hackeborna, dev, 27 N 2. POSTNA (1); Gabrijel ŽMB, red. Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2-10) 28 P Roman, opat; Hilarij, papež; Osvald, škof MAREC 1994 Sušeč 1 '1' Albin, Škof; Svitbert, škof; Antomna, muč. 2 S Neža Praška, de v.; Karel Dobri, knez 3 C Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij; muč. 4 P f Kazimir, kraljevič (4); Arkadij, škof, muč. g 5 S Janez Jožef od Križa, red.; Evzcbij, muč. 6 N 3. POSTNA (1); Fridolin (Miroslav), opat Jezus očisti tempelj (Jn 2. 13-25) 7 P Perpetua in Felicita, muč. (4); Gavdioz, škof S T Janez od Boga, red. ust. (4); Beata, muč. 9 S Frančiška Rimska, red. (4); Gregor Niški, škof K) C Štirideset mučencev; Makarij, škof 1J P t Sofronij, škof; Evlogij, muč,; Konstantin, spok. 12 S (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), muč. 13 N 4. POSTNA (1); Teodora (Božidara). muč. Božji sin Odrešenik (In 3, 14-21) 14 P Matilda, kraljica; Florentina, opatinja 15 T Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red 16 S 1 lilarij in Tacijan, muč., Herbert, Škof; Julijan, muč. 17 C Patricij, škof (4); Jedrt Nivelska, opatinja 1« P t Ciril Jeruzalemski, Škof, c. u (4); Salvator, red. 19 S Jožef, mož Device Marije (1); Sibilina, dev. Cankova 20 N 5. POSTNA (J); Klavdija in lov., nntč. Jezus napove (rpljenje (Ju 12, 20-33) 21 P Nikolaj Flue, pušč.; Filemon, muč. 22 T Lea, spok.; Katarina Genovska, spok. 23 S Turibij iz Mongroveja, šk. (4); Viktorijan in tov. 24 C Dionizij in tov., muč.; Katarina Švedska, red. 25 P Gospodovo oznanjenje tl): Dizma, desni razbojnik 26 S Evgenija, muč.; Kastul, muč. 27 N CVETNA NEDELJA JEZUSOVEGA TRPLJENJA (1) a) Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mr 11, 1-10) h) Trpljenje NGJK po Marku (Mr 14, 1-72; 15. 1-47) Prehod na ® poletni čas 28 P Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč. 29 T Bertold, red. ust.; Evstracij, menih 30 S Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa 31 C Vel. četrtek (1); Modest Gosposvetski, škof APRIL 1994 Mali traven 1 P f+ Vel. petek (1); Hugo Grenobelski, škof 2 S Vel. sobota (1); Frančišek Paolski, red, ust. 3 N VELIKA NOČ. GOSPODOVO VSTAJENJE (1) * 5 Jezus vstane od mrtvih (Jn 20» 1-9) 4 P Velikonočni ponedeljek (1); Izidor Seviljski, šk.. e.u. 5 T Vincenc Ferrer, duh.; Julijana, opatinja 6 S Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin I., papež 7 Č Janez Krstnik de la Salle, red. ust. 8 P Albert, škof, muč.; Valter, opat 9 S Marija Ktopajeva, svetopis. žena; Valtruda, red. 10 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Ezek(jeL prerok Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19-31) 11 P Stanislav, škof, muč. (3); Domnij (Dujam), škof • 12 T Lazar Tržaški, muč.; Zenon, škof 13 S Martin L, papež, muč. (4); Hermenegild, muč. 14 Č Lidvina, dev.; Valerijan in tov., muč. 15 P Anastazija, muč.; Peter Gonzales, red. 16 S Bernardka Lurška, dev. (3); Benedikt J. Labre, spok. 17 N 3. VELIKONOČNA (1); Rudolf, muč. Jezusovo slovo od apostolov (Lk 24, 35-48) 18 P Apolonij, muč.; Elevterij Ilirski, muč. 19 T Leon IX., papež; Ema, red.; Dioniz, muč. 3 20 S Hilda, dev.; Teotim, škof; Sulpicij, muč. 21 Č Anzelm, Škof, c. uč. (4); Konrad iz Parzhama, red. 22 P Leonid, muč.; Agapit, papež 23 S Jurij, muč. (4); Vojteh (Adalbert, Bela), škof, muč. Videm 24 N 4. VELIKONOČNA (1); Fidel (Zvest), duh., muč. Sv. Jurij v Prek. Jezus dobri pastir (Jn H), 11-18) 25 P Marko, evangelist (2); Ermin, škof, muč. ® 26 T Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 S DAN UPORA PROTI OKUPATORJI’; Hozana, dev. 28 č Peter Chanel, duh., muč. (4); Vital (Živko), muč. 29 P Katarina Sienska. dev., c. uč. (3); Peter Veronski, muč. 30 S Pij V., papež (4); Jožef Cottolengo, red. ust. MAJ 1994 Veliki traven I N 5. VELIKONOČNA (1); JOŽEF DELAVEC Vinska trta in mladike (Jn 15. 1-8) 2 P Atanazij, škof in c. uČ. (3); Boris, knez 5 3 T Filip in Jakob ml , apostola (2); Teodozij Kijevski, red. 4 S Florijan (Cvetko), mufi. (4); Cirijak, Škof 5 C Gotard, škof; Angel, muč.; Juta, spok. 6 P Marija, Srednja milosti; Dominik Savio, dijak; Frida 7 S Gizeia, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, muč. 8 N 6. VELIKONOČNA (1); Viktor Milanski, mui. Jezusova zapoved ljubezni (Jn 15, 9-17) 9 P Prošnji dan; Pahomij, opat; Dan zmage 10 T Prošnji dan; Antonin, škof š 11 S Prošnji dan; Sigismund (Žiga), kralj 12 C Gospodov vnebohod (1); Pankracij, muč. Bogojina 13 P Servacij, Škof; Mucij, muč. 14 S Bonifacij, muč.; Justina, muč. 15 N 7. VELIKONOČNA (I); Zofija (Sonja), muč. Naj bodo vsi eno (Jn 17, 1lh-l9) 16 P Janez Nepomuk, duh., muč. (4); Andrej Bobola, muč. 17 T Jošt, pušč. (4); Paska) Baylon, red. 18 S Janez L, papež, muč. (4); Erik, kralj 19 C Peter Celestin, papež; Pudencijana, dev. 20 P Bernardin Sienski, duh. (4); Plavtila, spok. 21 S Krispin, red.; Valcns, škof; Evtihij in tov. 22 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1); Renata, spok. Prejmite Svetega Duha (Jn 20, 19-23) 23 P Marija, Mati Cerkve (2); Evfrozinija, red. 24 T Marija Pomočnica (3); Socerb, muč. 25 S Beda Čast., c. uč.; Gregor VIL, papež; Marija M. de’Pazzi (4) 26 C Filip Neri, duh. (3); Lambert de Vence, škof 27 P Avguštin Canterburyjski, škof (4); Julij, muč. 28 S Kvatre; German Pariški, Škof; Bernard Menthonski 29 N SV. TROJICA (1); Maksim Emonski, škof Odranci, G. Petrovci Pojdite in učite vse narode (Mt 28, 16-20) M. Nedelja 30 P Kancijan in tov., muč. (4); Ferdinand Aragonskt, kralj 31 T Obiskanje Device Marije (2) Markovci JUNIJ 1994 Rožnik 1 S Justin, muč. (3); Pamfil, muč. g 2 C REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1); Erazem, škof, muč. 3 P Karel Lwanga in tov., muč. (3); Klotilda, kralj. 4 S Frančišek Caracciolo, r.u.; Kvirin iz Siscije, škof, muč. 5 N 10. NAVADNA (2); Svetku (Svetopolk). muč. Hudi duh bo premagan (Mr 3. 20-35) 6 P Norbert, škof, red. ust. (4); Bertrand Oglejski, škof 7 T Robert Newmin$terski, opat; Ana Garzia, dev. 8 S Medard, škof; Viljem iz Yorka. škof 9 C Efrem Sirski, diakon, c.u.; Primož in Felicijan, muč. (4) ® 10 P Srce Jezusovo (1); Bogumil, škof Velika Polana 11 S Barnaba, apostol (3); Marijino Srce; Jolenta, red. 12 N II. NAVADNA (2); Adelhajda, dev. Prilika o rastočem žitu in o gorčičnem zrnu (Mr 4, 26-34) 13 P Anton Padovanski, red., c. uč. (3); Trifil, škof 14 T Elizej, prerok; Valerij in Rufin, muč. 15 S Vid (Vitomir), muč. (4); Germana (Mana) Cousin, dev. 16 C Frančišek Regis, duh.; Beno, škof; Gvido Kortonski, red. 3 17 P Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 18 S Marko in Marcelijan, muč.; Amand (Ljubo), škof 19 N 12. NAVADNA (2); Romuald, opat Jezus pomiri vihar na morju (Mr 4, 35-41) 20 P Silverij L, papež, muč; Mihelina Malatesta, spok. 21 T Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red, (3); Evzebij, škof 22 S Pavlin iz Nole, škof; Janez Fisher in Tomaž More, muč. (4) 23 C Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duh. © 24 P Rojstvo Janeza Krstnika (1); Kres Ljutomer, Razkrižje 25 S DAN DRŽAVNOSTI: Viljem, opat; Doroteja, dev. 26 N 13. NAVADNA (2); Vigilij (Stojan) škof Jezus obudi Jairovo Hčer (Mr 5, 21-43) 27 P Ema (Hema) Krška, kneg. (3); Ladislav Ogrski, kr. Beltinci 28 T Irenej, škof. muč. (3); Potamijena, muč. 29 S Peter in Pavel, apostola (1); Marcel, muč. Hotiza, G. Radgona 30 C Prvi mučenci rimske Cerkve (4); Emilijana, muč. € JULIJ 1994 Mali srpan 1 P Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena 2 S Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč. 3 N 14. NAVADNA (2); Tomaž, apostol Jezus v Nazaretu prezirajo (Mr 6, 1-6) 4 P Elizabeta Portugalska; Urh, škof (4) 5 T Ciril in Metod, siovan. ap. (I); Anton M. Zaccaria Radenci 6 S Marija Goretti, dev., muč. (4); Bogomila, spok. 7 C Izaija, prerok; Vilibald, škof; Edelburga, dev. S P Kihjan, škof, muč.; Prokop, muč. $ 9 S Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 N 15. NAVADNA (2); Amalija (Ljuba), red. Jezus razpošlje apostole (Mr 6, 7-13) 11 P Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneg. Benedikt v Prckm. 12 T Mohor in Fortunat, muč. (4); Nabor m Feliks, muč. 13 S Henrik (Hinko) I., kralj (4); Evgen, škof 14 C Kami! de LeIIis, duh. (4); Frančišek Solan, red. 15 P Bonaventura, škof, c. uč. (3); Vladimir Kijevski, knez 16 S Karmelska Mati Božja (4); Evstatij, Škof S 17 N 16. NAVADNA (2); Aleš (Aleksu), spok. Množica se Jezusu sinili (Mr 6, 30-34) IS P Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof 19 T Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlata), dev. 20 S Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok 21 C Lovrenc iz Brindisija, duh., c. uč. (4); Danijel, prerok 22 P Marija Magdalena (Majda) (3); Menelij, opat Kapela © 23 S Brigita Švedska, rcd. ust. (4); Apolinarij, škof, muč. 24 N 17. NAVADNA (2); Krištof (Kristo), muč. Jezus nasiti pet tisoč inož (Jn 6, 1-15) 25 P Jakob, apostol (2); Olimpija, vdova Dobrovnik 26 T Joahim in Ana, starša DM (3); Valens, škof Bakovci 27 S Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); Pantalcon, muč. 28 Č Viktor (Zmago), papež; Samson (Samo), škof 29 P Marta iz Betanijc (3); Olaf, kralj, muč. 30 S Peter Krizolog, Škof., c, uč. (4); Ingeborga, kneg. g 31 N 1«. NAVADNA (2); Ignacij Lojolski, red. ust. Kruh iz nebes (Jn 6, 24-35) AVGUST 1994 Veliki srpan 1 P Alfonz M. Ligvorij, škof, c. uč. (3); Makabejski bratje 2 T Evzebij iz Vercellija, škof (4); Štefan, papež 3 S Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 C Janez M. Vianney, duh. (3); Perpetua« žena 5 P Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kralj 6 S Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 7 N 19. NAVADNA (2); Kajetan, duh © Jaz sem kruh življenja (Jn 6, 41-51) 8 P Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Ctrijak in tov. 9 T Peter Faber, red.; Roman, muč. 10 S Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. 11 C Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč. 12 P Evplij, muč.; Inocenc XI., papež 13 S Poncijan, papež in Hipolit, duh., muč. (4) 14 N 21). NAVADNA (2); Maksimilijan Kolbe, muč. 5 Moje telo je res jed (Jn 6, 51-58) * 15 P MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč. Apače, Orad, Turnišče 16 T Rok, spok.; Štefan Ogrski, kralj (4) Cezanjevci, Dokležovje 17 S Hijacint Poljski, red.; Liberat (Svobodan), opat 18 C Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit Pertoča 19 P Janez Eudes, duh. (4), Ludvik Toulouški, škof 20 S Bernard, opat, c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok 21 N 21. NAVADNA (2); Baldvin, škof • © Gospod, h komu pojdemo? (Jn 6, 60-69) 22 P Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof 23 T Roza iz Lime, dev. (4); Filip Benizi, red. 24 S Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, red. 25 C Ludvik IX. Francoski, kralj; Jožef Kalasanc, red. (4) 26 P Ivana Elizabeta Bichier, red. ust; Rufin, škof 27 S Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij, škof 28 N 22. NAVADNA (2); Avguštin, škof, c. uč. Jezus obsoja farizejska izročila (Mr 7, 1-8. 14-15. 21-23) 29 P Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč. g 30 T Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 S Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof SEPTEMBER 1994 Kimavec 1 C Egidij (Tilen), opat (4); Verona, dev. 2 P Maksima, muč.; Kastor, Škot 3 S Gregor Vel., papež (3); Mansvet, škof 4 N 23. NAVADNA (2>; ANGELSKA; Rozalija, dev. Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31-37) 5 P Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč. fr 6 T Petronij, škof, Favst, Makarij in tov., muč. 7 S Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. 8 Č Marijino rojstvo 12); Hadrijan, muč. Tišina 9 P Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. 10 S Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, red. It N 24. NAVADNA (2); Ernlnida (Erna), dev, Petrova izpoved o Jezusu (Mr 8, 27-35) 12 P Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. 5 13 T Janez Zlatousti, škof, c. uč. (3); Mavrilij, škof 14 S Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev. Crensovci, Križevci 15 C Žalostna Mati Božja (Dolores) (3); Melita, muč. 16 P Kornelij, papež in Ciprijan, škof, muč. (3) 17 S Kvatre; Robert Bellarmino, škof, c. uč. (4); Lambert, škof 18 N 25. NAVADNA (2); Irena in Zofija, muč. Jezus opominja k ponižnosti (Mr 9, 30-37) 19 P Januarij, škof, muč. (4); Emilija de Rodat, red. ® 20 T Korejski mučenci (3); Kandida (Svetlana), muč. 21 S Matej, apostol in evang. (2); Jona, prerok 22 C Tomaž Villanovski, škof; Mavrici j in tov., muč. 23 P Paternij (Domogoj), škof, muč.; Lin, papež 24 S Rupert Salzburški, škof (4); Marija reš. jetnikov 25 N 26. NAVADNA (2); Avrelija (Zlatu), dev. • Vrnitev na Jezus svari pred pohujšanjem (Mr 9, 38-43. 45. 47-48) sončni čas 26 P Kozina in Damijan, muč. (4); Nil, opat Kuzma 27 T Vincenc Pavelski, duh. (3); Hiltruda. dev. 28 S Venčeslav (Vaclav), muč.; Lovrenc Ruiz in jap. muč. (4) € 29 C Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) 30 P Hieronim, duh., c. uč. (3); Zofija, spok. OKTOBER 1994 Vinotok 1 S Terezija Deteta Jezusa, dev. (3); Remigij, škof 2 N 27. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Angeli varuhi Sveti zakon je nerazvezljiv (Mr 10, 2-16) 3 P Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč. 4 T Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof 5 S Marcelin, škof; Flavija, muč. ® 6 C Bruno, red. ust. (3); Renato, škof 7 P Rožnovenska Mati Božja (3); Marko L, papež 8 S Demetrij, muč.; Pelagija, spok. 9 N 28. NAVADNA (2); Dioniz, škof in tov. muč. Jezus o nevarnosti bogastva (Mr 10, 17-30) 10 P Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč. 11 T Emilijan (Milan), škof; Aleksander Sauli, škof § 12 S Maksimilijan Celjski, škof (4); Serafin, red. 13 C Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 P Kalist I., papež, muč. (4); Gavdencij (Veselko), škof. 15 S Terezija (Zinka) Velika, dev., c. uč. (3); Avrelija, dev. 16 N 29. NAVADNA (2); Hedvika, red. Jezus o lastnosti apostolov (Mr 10, 35-45) 17 P Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, škof 18 T Luka, evang. (2); Julijan, muč. 19 S Izak Jogues in kanadski muč.; Pavel od Križa (4) 20 C Irena (Miroslava), muč.; Vendelin, opat 21 P Uršula, dev., muč.; Hilarion, opat 22 S Marija Saloma, svetopis, žena; Bertila Boscardin, red. 23 N 30, NAVADNA (2); MISIJONSKA; Janez Kapistran, duh. Jezus ozdravi slepega (Mr 10, 46-52) 24 P Anton M. Claret, škof (4); Feliks, škof, muč. 25 T Krizam in Darija, muč.; Krišpin in Krišpimjan, muč. 26 S Lucijan, muč.; Amand iz Strasbourga, škof Tl C Vincenc in Sabina, muč.; Frumencij, škof 28 P Simon in Juda Tadej, apost. (2); Cirila, muč. 29 S Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, dev. 30 N 31. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (1); Alfonz Rodr. Največja zapoved (Mr 12, 28b-34) 31 P DAN REFORMACIJE; Volbenk (Holfenk), škof NOVEMBER 1994 Listopad 1 T VSI SVETI (I); Cczarij, diakon, muč. 2 S Spomin vseh vernih rajnih (1); Marci jan, pušč. 3 C Viktorin Ptujski, škof, muč.; Just, tržaški muč. (4) » 4 P Karel Boromejski, škof (3); Vital in Agrikola, muč. 5 S Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 6 N 32. NAVADNA (2); ZAHVALNA: Lenart, upat Dar uboge vdove (Mr 12, 38-44) 7 P Engelbert, škof, muč.; Ernest, opat; Vilibrord, škof 8 T Bogomir, škof; Deodat, (Bogdan), papež 9 S Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) 10 C Leon Vel., papež, c. uč. (3); Andrej Avelinski, duh. 9 II P Martin iz Toursa, škof (3); Menas, pušč. Martjanci, Kobilje 12 S Jozafat Kunčevič, Škof. muč. (3); Kunibcrt, škof 13 N 33. NAVADNA (2); Stanislav Kostka, red. Jezus napoveduje konec sveta (Mr 13, 24-32) 14 P Nikoalj Tavelič, muč.; Lovrenc 0’Toole, Škof 15 T Albert Veliki, škof, c. uč. (4); Leopold, knez 16 S Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4); Otmar, opat 17 C Elizabeta Ogrska, red. (3); Evfemija in Tekla, muč. 18 P Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, prerok ® 19 S Narsej, škof, muč.; Barlatn, muč. 20 N JEZUS KRISTUS. KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) Moje kraljestvo ni od tega sveta (Ju 18, 33b-37) 21 P Marijino darovanje (3); Gelazij, papež 22 T Cecilija (Cilka), dev., muč. (3); Maver, škof, muč. 23 S Klemen, papež, muč.; Kolumban, opat (4) 24 C Andrej Dung-Lac in tov., vietnam. muč. (3) 25 P Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 26 S Leonard Portomavriški, red.; Valerijan Oglejski, škof @ 27 N I. ADVENTNA (1); VirgU, apostol Karantanije Opomin k čuječnosti (Lk 21. 25-28. 34-36) 28 P Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, škof 29 T Saturnin, muč.; Radogost (Radobod), škof 30 S Andrej, apostol (2); Justina, dev. DECEMBER 1994 Gruden 1 C Eligij, škof; Natalija (Božena), spok. 2 P Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 S Frančišek Ksaver, duh. (3), Kasijan. muč. 4 N 2. ADVENTNA (1); Barbara, dev., muč. Janez. Krstnik pripravlja Jezusu pot (Lk 3, 1-6) 5 P Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 T Nikolaj (Miklavž), škof (3); Apolinarij muč. Dolenci, Sobota 7 S Ambrož, škof, c. tič. (3); Agaton, muč. 8 Č Brezmadežno spočetje Device Marije (1) 9 P Peter Founer, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 3 10 S Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena 11 N J. ADVENTNA (1); Damaz L, papež Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Lk 3, 10-18) 12 P Ivana Frančiška Šantalska, red. (4); Amalija, muč. 13 T Lucija, dev., muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 S Janez od Križa, c. uč. (3); Spindion (Dušan), škof 15 C Kristina, dev.; Marija K. di Rosa, red. ust. 16 P Albina, dev., muč.; Adelhajda, cesarica 17 S Kvatre; Lazar iz Betanije; Jolanda, red. 18 N 4. ADVENTNA ti); Teotim in Bazilijan, muč. Marija obišče Elizabeto (Lk 1, 39-45) 19 P Urban V., papež; Favsta, spok., Tea, muč. 20 T Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški, opat 21 S Peter Kanizij, duh., c. uč. (4); Severin, škof 22 Č Demetrij, muč.; Frančiška Cabrini, red. 23 P Janez Kancij, duh., c.uč. (4); Viktorija, dev., muč. 24 S Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 N BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (I); Anastazija, muč. O Jezusovem rojstvu (Lk 2, 1-14; Lk 2, 15-20; Jn 1, 1-18) 26 P DAN SAMOSTOJNOSTI; Stefan, prvi mučenec (2) 27 T Janez Evangelist, apostol (2); Fahiola, spok. 28 S Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov., muč. 29 Č Tomaž Becket, škof, muč. (4); David, kralj 30 P Sv. Družina (2); Roger, škof; Evgen, škof 31 S Silvester, papež (4); Melanija, opatinja ZAPISKI 17 ZAPISKI 18 Jože Smej Premišljevalna molitev ob evangeljskih odlomkih (Nedeljski in praznični evangeljski odlomki b vsaki priliki poniževati. Na prvem sestanku je bil podan program: na sestankih predavanja, deklamiranje (ki je bilo tedaj pogosto v šoli), razgovori o tekočih stvareh, seznanjanje z Zlato knjigo Orlov (napisal Fr. Terseglav). Vadili bomo vaje za orlovski tabor v Ljubljani. - Na drugi seji so obravnavali »kratek očrt odseka, da se predloži prof, konferenci v potrditev«. - Na tretji seji 28. jan. 1925 je bil navzoč prof. Janez Sever, ker jc bil prof. Sušnik premeščen v Beograd. To je zadnji zapisnik seje, saj »tajnik poroča... Nimamo sestankov in sploh ne delujemo. Opominjajo nas od srenje in od Podzvczc. Za lem zapisnikom sledi le še pregled »Ob koncu prvega poslovnega leta 1924-1925«, kjer utemeljujejo nedelovanje: »Soboško dijaštvo nima še nobenih tradicij. Zato je dijaški Orel životaril vse leto - predvsem zato. Ako bi bila večina Orlov zavedna in odločna, kot jih jc bilo nekaj, potem bi kljub vsem oviram lahko delovali«. V naslednjem sledi kritika ministra za prosveto, S. Lribičeviča, ki »je mislil pokončati kulturo in slovenstvo.« - Po vseh šolah je prepovedal »verska m plemensko-separalistična društva ter toplo priporočil »viteško društvo Sokol«. Hinavci niso upali naravnost prcptfvcdali društev kat. slov, dijaštva, pa so delali kot mačka z vrelo kašo. Te naredbe se seve nihče ni držal, ker m bilo jasno, katera društva so pravzaprav prepovedana. Edino gimn. direktor v M. Soboti ni dovolil telovadbe m sestankov v šolskem poslopju. Prekmurski dijak mu bo ohranil nelep spomin! Sokolsko dijaštvo jc očitno protežiral, dočmi jc z nami delal nasprotno. Vsak med nami ve nekaj - vsi pa vse! Ovadbe so prihajale od raznih strani. - Bili smo brez strehe, brez življenja. Vendar smo nekateri telovadili na prostem in sc pripravljali za dijaški telovadni nastop v Ormožu dne 7. junija 1925. Kljub vsem neprihkam nas je bilo v Ormožu devet 53 (Bejek, Kuzma, Ivan Bajlec Rous, Zver, Fr. Horvat, Glavač, Novak). S tem Šolskim letom je bil na gimnaziji ukinjen tudi 6. razred. Odsek bo izgubil nekaj delavcev. Vse, kar je bilo, naj ostane kot spomin naše orlovske mladosti v Soboti in naj podkrepi našo odločnost v bodoče! Vi, ki odhajate, ne pozabite nas! - Bog živi! - Na zborovanju prekmurskega kat. dijaštva v Soboti, 28. Vil. 1925«. Sledijo podpisi predsednika, tajnika in načelnika. Iz tega besedila je jasno, zakaj odsek ni deloval v drugi polovici šolskega leta. Naj dodam iz svojih spominov še nekaj več o naši udeležbi v Ormožu. Izposodili smo si kroje pri orlovskem odseku v Ljutomeru in Bogojini. Peljali smo se s kolesi in smo k sreči imeli lep dan. Ko smo se vračali, smo videli, da se pelje z vlakom domov vzporedno s cesto ravnatelj Vagaja. Vriskali smo v svoji mladi prešernosti. Izlet v Ormožu, ki so se ga udeležili tudi odseki iz Ptuja, Maribora in Celja (gotovo je v Slovencu poročilo o njem) je bil pomemben, ker smo se tako vsaj malo seznanili s tovariši od drugod. Naj bo tu omenjeno, da smo se v poletju 1924 nekateri udeležili tudi Mladinskih dnevov v Mariboru, kjer smo poslušali predavanja tedaj pomembnih ideologov, spominjam se nastopa dr. Stanka Gogale, poznejšega profesorja pedagogike na ljubljanski univerzi. In seve našega prof. Fr. Sušnika m njegovih člankov ob tej priliki v mariborski Straži. Vsa taka zborovanja so nam širila obzorja in nas seznanjala s kat. gibanjem doma in v svetu. Treba je omeniti, da je to bil čas tim. mladinskega gibanja, ki so ga začeli v Mariboru gimnazijci Edvard Kocbek, Anton Trstenjak, Tone Krošl (brat Jožeta, utonil med zadnjo vojsko), Pino Mlakar in drugi. Izdajali so šapirografirano razmnožen list Stražni ognji, ki smo ga imeli nekateri naročenega tudi v Soboti. To je bil predvsem literarni list. Njihov voditelj jc bil mladostni bogoslovni profesor dr. Jože Jeraj (pozneje na univerzi v Ljubljani), ki je pisal v razumljivem, vzpodbudnem pesniškem slogu knjige: Ob skrivnih virih, Vzor-človek ali osebnost kot ideal itn. Istočasno se je razživelo mladinsko gibanje tudi v Ljubljani in prav leta 1924 so začeli izdajati časopis Križ na gori, ki mu je bil urednik pesnik Anton Vodnik. Ta list je bil bolj ideološki in smo ga tudi dobivali v Soboto. Ko je list prenehal, ga je nadomestil Križ, ki mu je bil urednik Edvard Kocbek, tedaj študent romanistike v Ljubljani. Tudi za zborovanjem in izletom v Ormožu je stal profesor Jeraj. Živo se spominjam, da je začel pridigo z verzi pesnika Jovana Vesela-Koseskega: Vitezi cenjeni, kam ste namenjeni, kaj vam vžiga pogum? - Znal nas je navdušiti, kol le še dr. Sušnik. Popoldne je bil telovadni nastop, kjer smo s prostimi vajami nastopili tudi soboški dijaki. Ko so na orodju nastopali predvsem Mariborčani z vajami, ki smo jih prvič videli: Mirko Avsenak (pesnik, profesor) je skakal z bambusovo palico čez drog, začetnik modernega slovenskega baleta in sodobne gimnastike - Pino Mlakar, ki še živi od teh fantov v 90. letu in prvi študent gimnastike v Berlinu iz Slovenije, Drago Ulaga, ki pravtako še živi in dela, sta izvajala elegantne in vratolomne vaje. Zame je bilo drugo doživetje, da sem med temi vajami stal ob strani - z Edvardom Kocbekom, s katerim sva se zdaj prvič seznanila. Žal se ne spominjam natanko najinega pogovora, pač o Stražnih ognjih. Križu na gori in križarskem gibanju sploh. Pozneje sva se še mnogo srečevala, tudi v Beogradu spomladi 1945 in potem v Ljubljani v njegovih in naših težkih dneh. Lepo je bilo srečanje konec junija 1939 na Brezjah z njim, njegovo ženo, Antonom Vodnikom in njegovo ženo Doro, tudi sodelavko Križa na gon. Vodnik je poznal iz Jugoslovanske knjigarne mojo rajno ženo Vido in njeno sestro. 54 Se o koncu poročila: konec oktobra 1925 niso zaprli (zaradi premajhnega števila dijakov) le 7.. marveč tudi naš 6 razred, tako da smo morali oditi na druge gimnazije. Prav tisti iz Orla smo odšli na nasvet naših profesorjev v Ljubljano, kjer nas je pričakal na železniški postaji univ. prof. dr. Matija Slavič, borec za osvoboditev Prekmurja, nas peljal čez mesto v Križanke, kjer nam je pri priorju križnikov, p. Valerijami Učaku, dobil brezplačno stanovanje. Imeli smo svojo učilnico, štirje iz. 7. in štirje iz šestega razreda. Oskrbel nam je tudi sprejem na H. realno (poljansko) gimnazijo. S 15. januarjem 1926 so 6. razred ponovno odprli, jeseni lega leta pa smo spet morali v Ljubljano m nekateri drugam. S tem je delovanje orlovskega odseka ugasnilo. Tu smo sc včlanili v nova društva in začeli pisali v dijaške in druge časopise ter si širili obzorje. Z uvedbo kraljeve diktature 6. januarja 1929 je bilo ukinjeno tudi orlovstvo in dovoljen je bil le Sokol - začetek »enoumja« (brezumja'’) na Slovenskem. Čez čas so se bivši orlovski odseki spremenili v »fantovske odseke« in »dekliške krožke« ter nadaljevali svoje delo. Leto 1941 je uničilo s svojimi posledicami tudi to delo, mnoge knjižnice, ki so bile z igralskimi prireditvami slovenskih društev enkratne v Evropi. »Ti zvezda svetla...« (Slomšek) Vodniku je A. Mariin Slomšek zapisal pesem, v kateri ga imenuje »ti zvezda svetla«. Pove, da ga sicer ni osebno poznal, veruje pa, da bosta »v nebesih večno združena (Slovenca prav vesela) s Slovenci slavo pela«. Osem kitic štirivrstičnih mu posveti največji med našimi pesniki France Prešeren. Pesem »Spomin Valentina Vodnika«. Z malce ironije oživi lik pesnika: družba zanj ne mara, on ne zanjo, »prileten samče«, ve pa za najslajše dišave, najžlahtnejše trave, zbira, hrani, ve za kadila drage, grmado z njih dela, »ko pride smrt bela na nji se sežge«. Takrat se prerodi, s plamena namreč plane ptič feniks na dan. Prešeren uporabi podobo feniksa, egiptske bajeslovne ptice, ki se je vedno pomlajala v ognju. Kanček vstajcnjskcga upanja je v to podobo položil. Zanj je Vodnik človek, ki se je neutrudno spopadel z delom za prerod slovenskega človeka v drugi polovici 18. in v prvih dveh desetletjih 19. stoletja. Pesnik bodi glasnik svojega naroda, njegov učitelj m buditelj: Kranjc, tvoja dežela je zdrava! V kakšna obzorja duha in kulture, vere in politike je vstopil Vodnik (17581819)? Ljubljansko krajevno Cerkev vodi škof Janez Karel Herberstein (1769-1787), izobražen, delaven, pobožen mož, ljudstvo pa versko nevedno, naroči pripravo velikega katekizma, odpravi pasijonske igre, zahteva temeljito izobrazbo duhovnikov, redovnikom prepove dušno pastirstvo, okrog sebe zbira za literaturo pomembne duhovnike. Njegov naslednik Brigido - prvi ljubljanski nadškof - prosvetlje-ncc, zahteva redno branje Svetega pisma, od duhovnikov poglobljeno poznanje teologije, temeljito pripravo na pridige. Tako tudi škdf Anton Kavčič, po rodu Idrijčan; Ljubljano morajo zapustiti kapucini. V letu 1814 prevzame škofijo Dunajčan Avguštin Gruber, ta je katehet in pedagog, vse sile usmeri v to, da izvede prenovo svoje krajevne Cerkve. Tem šiit im je zavezan duhovnik Vodnik. Slovit je frančiškanski pridigar Pashal Skcrbin, pobožnost do Srca Jezusovega >n božje Matere ter pogostnega prejemanja obhajila pospešuje mladi Friderik Baraga. Jurij Japelj, duhovnik, pisatelj pripravi jožefinski Veliki katekizem, prevode cerkvenih pesmi, molitvenik, epistole, evangelij, pridige. Njegovo najpo-tneinbnejšc delo je prevod Sv. pisma. 55 To je hkrati čas slovenskega književnega preporoda; sprožil ga je bosonogi avguštinec p. Marko Pohlin. Pogumno se je zavzel za pravice slovenskega jezika v javnosti. Duhovnik Blaž Kumerdej je leta 1779 zbral okrog sebe jezikoslovno akademijo 15 članov: gojili so slovenščino, urejali pravopis, zbirali gradivo za slovensko-nemški slovar. Ta skupina leta 1781 obnovi Akademijo delovnih (academia operosorum Labacensium). Kumerdej, teolog, filozof, pravnik, filolog organizira osnovno šolstvo na Kranjskem; dunajski vladi je poslal spomenico o uvedbi slovenščine v osnovne šole; piše tudi za petrograjsko akademijo. Za operose piše pravopis ter kranjsko slovnico. Na Koroškem teolog, jezuit, filolog in nabožni pisatelj Ožbalt Gutsman napiše slovensko slovnico, v kateri je uveljavil kranjski jezik, prilagojen koroškemu narečju; uredi tudi Nemško-slovenski slovar. Na Zoisovo spodbudo Japelj sestavi slovensko slovnico, pri prevodu Sv. pisma upošteva Dalmatinovo biblijo, hkrati pa sprejema oblike in besedišče žive govorice. Pesniški almanah »Pisanice od lepeh umetnosti« začne v letu 1779 izdajati bosonogi avguštinec Janez Damascen Dev. V drugem zvezku izide prvo slovensko operno besedilo »Belin«, v tretjem, zadnjem zvezku leta PSI izide Vodnikova pesem »Zadovoljni Kranjec«. To je tudi čas Antona Tomaža Linharta, ki se vključi v val preporoda, ko je kot dramatik in pesnik »steze popustil nemškega Parnasa«. V letu 1781 izide njegov pesniški almanah »Cvetje s Kranjskega«, v letih 1788 in I79| »Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije«" v letu 1789 Županova Micka, kmalu zatem Matiček se ženi. Jurij Japelj prevaja francosko, nemško in angleško rokokojsko poezijo, v šolski knjigi pa prvi uporabi namesto imena Kranjci izraz Slovenci za ves narod. Velike biblioteke postanejo javne; v Celovcu 1781, v Trstu 1793, v Gorici 1823/24. Jedrno zaživi: vnema za politično in cerkveno zgodovino, jezik, literaturo, gledališče, etnografijo, naravoslovje. Slovenščina mora postati jezik literature in višje kulture, ne le jezik preprostega ljudstva (Linhart). Prvi časnik, »Ljubljanske novice od vsih krajov ccliga svejla«, najboljša šola za naš knjižni jezik, za rast besednega zaklada; v njem sc uveljavlja slovenščina, prek osnovnih in srednjih šol temeljito zasejati slovensko rodoljubno zavest, lažje jc bilo to delo med ljudstvom podeželja, ki je docela slovensko, težje med potujčenim meščanstvom, jezik »čeden narediti«, pre ne kateri so trdili, češ kako je naš jezik siromašen; ni res: »kranjski jezik je sam na sebi bogat, le ljudje so revni na besedah, zato ker premalo spomina imajo na to, kar jih je mati učila (Vodnik), pred »vsem drugim jc treba določili jeziku obraz«, samo jezikovna in kulturna smer utrjuje narodu zavest; pesem bodi pregledna, brez trivialnosti, baročne nabreklosti, enoličnosti, materin jezik ima absolutno prednost pred vsemi drugimi jeziki, ljudstvo potrebuje poučne sestavke, nravstvena vodita, v ljudeh prebujati veliko voljo do branja, za vsako ceno se je treba v jeziku varovati samovoljnosti in nekritičnosti (Zois). V teh obzorjih duha in kulture, vere in politike je zorel. To moramo vedeti, če hočemo natančno razumeti njegovih 140 pesmi, njegovo vnemo za slovensko šolo, njegovo pesniško zbirko »Pcsme za pokušino«, »Pesmi za brambovce«, njegovo obširno, 29 nadaljevanj v Novicah obsegajoč članek »Povedanjc od slovenskega jezika«, njegove učbenike za ljubljanske šole v času Napoleonove Ilirije, njegov prevod francoskega katekizma, njegovo slovnico »Pismenost za prve šote«, prvo slovensko pisano slovnico, njegovo vztrajnost. Ne le Zois, njegov mentor, ki ga je nenehno spodbujal k preporodnemti delu, ves njegov čas ga je k ustvarjalnosti zavezoval, od njega je zahteval odgovor. Ne predaja se globokim čustvenim pretresom, tudi mu ni do globokih umovanj. Temveč! V preprostem ritmu ljudske pesmi, poskočne, razveseljujoče s sporočilom, da pesem plemeniti 56 nravi, izobražuje, preganja vraže, predsodke, prazno vero, zbuja ljubezen do vsega, kar je v domačem svetu poštenega in nepopačenega; visoko ceni moralni in socialni nauk, izraža ga naravno, blagoglasno, zabavno, začinjeno z duhovitostjo, s priostreno domislico, humorjem m besedno igro... »Naj pesem umetna, / naj merjena bo, / nikdar ni prijetna, / ak žali uho!« S pesmijo nagovarja svoje ljudstvo k omiki, povsem pošteno misli, in resno, ko vabi k splošnemu kulturnemu napredku, prepričan je, da bo tudi njegova pesem pripomogla k oblikovanju našega ljudstva v narod, v odpor zoper vsako tujstvo. Prešeren je potrdil, da mu je bil Vodnik prvi učitelj in vzornik, zato mu je tudi napovedal nesmrtno slavo. Tudi jubilejno Vodnikovo leto z mnogimi prireditvami to Prešernovo napoved samo potrjuje! jz Lik duhovnika v slovenski literaturi Komaj potipal bom lahko v velik razpon podob duhovnika predvsem v proznih delih. Duhovnik glavna oseba. Božji vitez na slovenski zemlji jc odrska lepljenka o škofu Antonu Martinu Slomšku. Napisal jo je in režiral pesnik Aleksij Pregare; v teh dneh je bila premiera v Brdih. Ta vitez - duhovnik - govori svojim rojakom: »Če se boste kdaj mene spominjali, me v hvali in časti imeli ali mojo misel grajali, vedite, da je bil življenjski redosled vrednot ves zaobjet v klicu: Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!« Duhovnik je glavna oseba še v drugih njegovih dramah: Baraga v Slovenskem Baragovem oratoriju, sveta brata Ciril in Metod v igrokazu Hoja za pradednimi častmi, skladatelj Vinko Vodopivec v spevoigri Srce in denar, duhovnik zaveden narodnjak v drami Črni galebi: v njej jc upovedan ricmanjski spor med Katoliško Cerkvijo in unijatskimi skupnostmi. Duh velikih jezer in Oblaki Michigana sta deli tržaškega pisatelja Alojza Rebule. Baraga je tu človek religiozne prašile, silne vere, s katero rešuje duše Indijancev ter jih s krstom m besedo uvaja v občestvo Cerkve. Tak je isti junak v knjigi P. Bertranda Kolnika ter Karla Mauserja Le eno jc potrebno. V vseh treh delih zaživi Baraga duhovnik: študijsko, opisno, esejistično leposlovno. Baraga, duhovnik misijonar, je glavna oseba v Indijanski zimi, romanu Marjana Rožanca: postavlja ga v zatohlo klimo Cerkve doma, sooča ga z zdravo indijansko kulturo, vseskozi ga izzivalno sooča tudi z žensko, dokler ga povsem na koncu ne sprosti v strasten poljub s prvo krščeno Indijanko. Od vseh Rebulovih del je roman Zeleno izgnanstvo galerija najbolj izrazitih duhovniških likov. Tergcstovski škof Enej Silvij Piccolomini, humanist, ljubitelj grštva in rimstva, vendar odprt samo v smeri Krasa, ki ga pomeni mlad kontovclski plebanus Tilen Enej, obdarjen z »mnogimi krepostmi«, najinteligentnejši, razmesarjen od lepote, ki mu ga nudi poezija, proza, arhitektura, glasba, narava začuti v kontovelskem vikarju »sled boginje Rome«, toda Tiltn. najimcnitncjc izklesan lik duhovnika, mu odfrcne kompliment, češ da mu je njegov prvi učitelj Kras, potem pa še mnogotere knjige grštva m rimstva, iz katerih se je dal poučiti. Duhovniki Zelenega izgnanstva so žlahtno vestni, vljudni, razumni, stvarni. Tilen svetuje škofu Eneju, naj pusti vse humanistične vodnike, prepusti naj se Svetemu Duhu, odfrcne tudi kakšen cerkveni predpis; samomorilca bo pokopal na blagoslovljeni njivi, pa naj rečejo paragrafarji, kar hočejo. Lukcž Grinjanec s Pahorje-vine: iz njega jc butal »križar« zoper vse, ki so iz domovine naredili izgnanstvo, pekel. Tadej Tomajski, vikar z Opčin, je neutruden organizator romanj. 57 Svetopisemsko, cerkveno, narodno, kulturno, duhovno zapisuje podobo duhovnika dr. Jožef Smej v svojem najnovejšem delu Psalmi vaškega župnika. Duhovnik, ki psalmistično dočuteva svet. Vanj je Smej strnil najplemenitejše, kar je spominsko zasegel v nekdanjih prekmurskih duhovnikih. Zasanjan je v svet in ljudi svoje mladosti, v duhovnika glasnika božjega, varuha božjega in dobrotnega v človeku. Četudi je ta pretnišljevaiec vseskozi bogojanski župnik Baša, v njem odsevajo imena znanih duhovnikov iz prekmurske kulturne preteklosti: Košič, Žižek, Sakovič, Kuzmič, Ivanocj. V Smeje vem romanu Po sledovih zlatega peresa je glavna oseba Mikloš Kuzmič, začetnik prekmurske katoliške književnosti, prosvetitelj, pisec šolskih in nabožnih knjig v starem slovenskem jeziku. Okrog njega se je zbirala prekmurska duhovščina, bila je kulturno razgibana, literarno tvorna, versko pristna in domoljubna. V romanu Lojzeta Kozarja Licenciat Janez je podoba licenciata - duhovnika. Veren, pošten, izobražen mož, ki ga je škof pooblastil, da je s prižnice bral pridigo, ljudi zbiral k molitvi, krščeval, poročal, bolnika pripravljal na smrt, vodil pogrebne obrede. V Kozarje ve m romanu Premakljivi svečnik sta dva duhovnika. Zdravko se posveča mladini, k njemu se zatekajo v svojih osebnih stiskah, Željko izgublja ravnovesje v svojem poklicu, ga zapusti, potem spet išče pot nazaj. Karel Mauser v romanu Kaplan Klemen opiše mladega, požrtvovalnega duhovnika, zagnanega v karitativno delo v barakarskem naselju v najrevnejših predelih Ljubljane, v tako imenovani Sibiriji. Idealen duhovnik, stoji na trdnih tleh iz svoje verske misli in duhovnega občutja je sprejel uboge in postal vzoren uresničevalec cerkvenega socialnega nauka. Pregljev Plebanus Joannes je preprost župnik v tolminskih hribih, s preprosto besedo je oznanjal božjo resnico in življenjsko modrost, neuklonljiv je in hudih besed, kadar je treba. Bevkov Kaplan Martin Čedermac je po duhovniku upovedan umetniški slavospev ljubezni in zvestobe do materinega jezika, drama gorečega in zavednega slovenskega duhovnika med beneškimi Slovenci ob Nadiži. Poznal je duše svojih ljudi, znal je ravnati z njimi, bil je dober govornik, ljudi je vžgal s svojo besedo; vsi so ga spoštovali in ljubili. Prepoved pridiganja v materinem jeziku ga je v dno duše prizadela. Duhovnik z ljudstvom, zanj, v vseh njegovih stiskah, njegov dobrotnik, nosilec kulture, vere, klicar k pravičnosti in miru, blagovestnik. Vse to - in še kaj -zarisuje podobo slovenskega duhovnika v poeziji in prozi. Vsemu navkljub pa je Finžgar, ki je v svoja dela priklical mnoge obraze duhovnikov, zapisal: to je stan zaničevan, smešen, omalovaževan, toda le od ljudi, ki so v svetu kruto malo dobrega storili, pokvarili in zastrupili pa že milijone. V Cankarjevih črticah kličejo duhovnika, da previdi umirajočega, vsi molče, ko pride, vsi prisluhnejo, ko pove: »Molite zanj, on je bil nesrečen človek«. Duhovnik v romanu Na klancu Francki podari lep molitvenik z belimi koščenimi platnicami, ker je znala moliti. V Bevkovi črtici Grešnik sivolasi pater z odvezo prikliče spovedancu dušni mir; tolminski vikar v povesti Znamenja na nebu prinaša ljudem ne le božjo besedo, temveč tudi zdravila in mazila, za svoje ljudstvo trpi, zanje moli, jih brani pred surovostjo patriarhovih vojakov. Duhovniki v Meškovih delih so možje molitve in trde askeze, študija in dobrote. V Prešernovi Turjaški Rozamundi grajski pater pouči mohame-danko Lejlo v krščanski veri. V pesmi Šmarna gora morajo janzenistični duhovniki za kazen, ker so z ljudmi bili preostri in prezahtevni po smrti hodili iz vic na goro roženkranc in litanije molit, hvalo pet Marije. V Krstu pri Savici je »bogaboječ, duhovni, božji mož in duš var'h« Bogomili in njenemu očetu »zložil po vrsti« resnice vere. V Tavčarjevi Visoški kroniki selški župnik zdravi ljudi in tudi mlade prašičke, pogovarja se celo s teletom v kravi. Župnika Murovca v 58 Pregljevih Tolmincih imajo ljudje silno radi zaradi njegove radodarnosti. Izseljenski duhovnik Mirko v Kozarjevem romanu Vezi in zanke brani čast duhovnikov in Cerkve, razkrinkajo tiste, ki o njej širijo laži vse spodbuja k medsebojnemu spoštovanju, oblast pa tudi brani kakor da bi imel rdečo knjižico v žepu. Menih v Kozarjevi Pajkovi mreži ne mara za ogrlico z rubini, ki mu jih ponuja madame Ivana, da bi Bog po njegovi molitvi njenemu otroku vrnil zdravje, pač pa ji govori o trpljenju dobrih in pravičnih križu, ki ga more Bog spremeniti v velik blagoslov. Endimian v Rebulovem Sibilinem vetru, slovenska različica meniha-starca Zosima iz romana Dostojevskega Bratje Kara mažo vi, je duhovnik prve Cerkve. Iskanje mladega Nemeziana, glavne osebe, gre v nezaustavljivo smiselni zagon zaradi Endimian a; zanj je bil on človek, najbolj živ od vseh, od njega je prihajal z novim zagonom in prepričanjem, da se splača iskati in živeli. Galilejčeva beseda je bila zanj sporočilo veselja in ljubezni. No, vse pa le ni tako svetlo. Duhovnik s tragičnim občutjem. Pesnika duhovnika Gregorčiča premetavajo »zdaj boli pekla, zdaj veselje neba, pogosto vse vmes«. Mehak, tenkočuten, hrepenenjski je vržen v vsakdanjost, ta je zanj groba in surova. Cankarju sc »gabi«, kadar je prišel kdo »s svojim globokim verskim prepričanjem«; bičal je hinavščino in lažno moralo tistih, ki so se vedli kot varuhi nravnega reda. Oblasten župnik v Cankarjevih Hlapcih sc v dialogu z Jermanom imenuje »nevrednega božjega služabnika«. Povest Polikarp je žalostna zgodba zgrešenega duhovniškega življenja: stari betežni, sivolasi župnik umira z zavestjo težke krivde. Menih in dekle v Cankarjevi pesmi Romantika, neutešena v ljubezni, končata v smrti. Pregelj je pregrel svoje duhovnike z notranjimi nemiri, stiskami, nasprotji. Kaplan Arpad v romanu Ferda Godine Bele lulpike, je osamljen, v večnem navzkrižju s svojo okolico, z jastrebsko čuječimi oblastnimi duhovniki -šefi - politiki: njegova življenjska pot je bila bridka in brezizhodna, prek zalitja z alkoholom je vodila v samouničenje. Mlad duhovnik Željko v Kozarjevem Premakljivem svečniku izgubi ravnovesje v svojem poklicu, začenja se njegova duševna drama, ki jo poskuša rešili v samoti pleterske kartuzije. Z Barago, glavno osebo v Indijanski zimi, Rožanc pravzaprav ustvari tragičen lik; od vsega začetka ga spremlja »nezaceljena rana« mladostne ljubezni. Vendar to ni Baraga, tisti veliki misijonar, temveč čistokrvni Rožanc, kakor ludi PlcbanusJoannes v svojih notranjih nemirih, razklanostih, čudaštvu, ni več tolminski duhovnik, temveč čistokrvni Pregelj. To velja tudi za Pavla Zidarja, njegove podobe duhovnikov, predvsem v delih Hokuspokus kaplan ter Blaženi med ženami. Temni liki duhovnikov. Dovolj in preveč jih je. Kdor je upodabljal svetle like, ni prezrl tudi temnih. Domala vedno je (o odsev pisateljevega gledanja na duhovnika, odsev dobe. V kateri so dela bila napisana, ali pa tudi odsev miselnega razvoja v verovanjski smeri. Rožančeva Manihejska kronika jc ena sama manifestacija misli, ki so mu jih ob koncu maratonskega iskanja odkrivali misleci, ki so hkrati teologi: sv. Avguštin, Tomaž Akvinski, sv. Hieronim, Ciril Jeruzalemski, Blaisc Pascal, Ignacij Loyola, Jacijues Marilaine, Aleš Ušeničnik, »Janez Janžekovič, Anton Trstenjak, kardinal Joseph Ratzinger, ruski patriarh Pimen, papež Pavel II. Zgovorna je njegova izpoved v tem zadnjem delu. »Zakaj sem začel pisati? To je vprašanje, ki si ga nenehoma zastavljam. Ko sem bil mlad, sem hotel poslali menih, toda nisem imel dovolj poklica, zalo sem se posvetil literaturi. Literatura je pot. ki te lahko vodi k veri.« 59 Jože Ftičar Stoletnica Pleteršnikovega slovarja V letu 1994 bo poteklo natanko sto let, odkar je na stroške knezoškofa ljubljanskega A. A. Wolfa izšel Slovensko-nemški slovar (1894), osrednje slovensko slovarsko delo, pomembno ne le kot dvojezični slovar v svojem času, temveč veliko bolj kot slovenski besednjak, temelj vsega nadaljnjega slovenskega besedoslovja. Gradivo za slovar, katerega urejevanje so v drugi polovici 19. stoletja zaupali raznim uveljavljenim slovenskim pisateljem, so nabirali po malem celih slo let, vse tam od časov našega razsvetljenstva (preroditeljev Zoisa, Vodnika, Kumerdeja, Linharta). Potem ko je 1860. izšel nemško-slovenski del Wolfovega slovarja, so na pobudo kranjskega deželnega zbora sestavili slovarski odbor za sestavo slovensko-nem-škega slovarja in uredništvo zaupali najprej pisatelju Franu Levstiku. Upošteval naj bi vse dotlej zbrano slovarsko gradivo raznih slovenskih jezikoslovcev in slovarnikov. Levstik pa je že tako obširno zasnovo slovarja še razširil v zgodovinsko in etimološko znanstveno raziskovanje, kar mu je delo tako namnožilo, da se je v njem takorekoč izgubil. Na pobudo Bleiweisovega kroga je potem knczoškof Vidmar razpustil slovarski odbor in Levstik je moral opustiti urednikovanje. Za njim ga je prevzel Janko Pajk v Mariboru, a mu je v več letih uspelo sestaviti slovar le do črke C. Naslednji ljubljanski knezoškof dr. Pogačar se je spet obr nil na Levstika, ta je delo sicer prevzel, vendar se mu je kmalu spet odpovedat. Končno je L 1880 delo prevzel širši slovarski odbor, ki je urednikovanje zaupal profesorju Maksu Pleteršniku z Bizeljskega. Prevladalo je namreč prepričanje, da je zaradi enotnega koncepta dela treba zaupati uredniško delo enemu človeku Maks Pleteršnik, dotlej že uveljavljeni leksikograf se je zagrebel v široko zasnovano delo s pravo znanstveno vnemo in v manj ko 10 letih pripravil gradivo celotnega slovarja. Tako je 1 1894. izšel prvi del slovensko-nemškega slovarja (A - O), naslednje leto pa drugi del (P - Ž). Najobsežnejša osnova za Pleteršnikov slovar je bilo slovarsko gradivo Orosiava Cafa, duhovnika in prvega zapisovalca slovenskega besedja iz Prlekije, nato poleg Zalokarjevega in Miklošičevega gradiva še Cigaletov in Janežičev slovensko-nemški slovar in poznejši izpiski iz slovenske literature. Temeljno vodilo jc bilo: sprejeti, kar se nahaja v literaturi in kar narod govori. Pleteršnik v uvodnih Pripomnjah navaja večje število posredovalcev besedišča iz raznih slovenskih krajev. Tako nabrano gradivo je urednik opremil z znanstveno doslednimi naglasnimi znamenji in poleg slovnične zvrsti podal še najbolj razširjene besedne zveze. Ob besedah domala povsod označuje vir, odkod jih je zajel in tako se znanstveno natančno zvrstijo vsi poglavitnejŠi zbiralci slovenskega besedišča. Pleteršnikov slovar je zato klasično delo na področju besedoslovja m je kot tak izhodišče tako za slovenski del tujejezičnih slovarjev kot tudi za enojezični razlagalni slovar, kakršen je nedavno končani Slovar slovenskega knjižnega jezika v petih obširnih knjigah. Ker je zajel vse slovensko ozemlje in bil obdelan s strogo znanstvenim načinom dela, ima še dandanes uporabno vrednost in jo bo ohranil še za naprej. V ta namen ga je Cankarjeva založba tudi ponatisnila (1974). Ker je po Cafovi in Miklošičevi zaslugi v njem tudi naše narečno besedišče zajeto v dokajšnji meri, se bo na Pleteršnikov slovar moral nasloniti tudi sestavljalec prekmurskega narečnega slovarja. Tako ohranja ta zgodovinski slovar tudi za nas svoj trajni znanstveni pomen 60 Jože Zadravec Kaj in kdo smo Slovenci? Marijin narod, pravijo romarji na Brezje, Sveto Goro, Ptujsko Goro, ne da bi odmislili drugih 409 Marijinih cerkva na naših tleh. Veren narod, pravijo kristjani, sklicujoč sc pri tem na 2825 svetišč, zasajenih v slovensko zemljo kot drobcena svetlikajoča se meteorska telesa, na 792 župnijskih občestev, ki se ob nedeljah in praznikih zbirajo v svojih bogoslužnih prostorih, na 1160 duhovnikov, in slednji jc naše gore list. Katoliški narod, saj se je pri zadnjem popisu nad 70 odstotkov Slovencev opredelilo za katoličane, statistike, z gotovostjo matičnih župnijskih knjig potrjene, pa povedo, da ima slovenska metropolija 1645487 katoličanov od 1988655, ki je skupno število prebivalcev države Slovenije; tri svoje škofije imamo z dolgo tradicijo: Koper z zanesljivo stalnim škofom od leta 1187, Ljubljana od leta 1461, Maribor od 1859 s predhodnico Št. Andražem od leta 1228. Krščanski narod, z omiko in kulturo evropske civilizacije porojen, s samostani Stične, Pleterij, Bistre, Kostanjevice, Žič, Bedenika, potrjen v koreninah slovenstva, z obzorji duha krščanstva, pismenstva, srca in pameti prepojen; s ponosom svojih velikih mož, prvih pisnih spomenikov z versko vsebino - od Brižinskih spomenikov do Stiskih in Ratcških rokopisov, od začetnih župnijskih šol do porajajočih sc visokih bogoslovnih šol, ki stoje na začetku Univerze v Ljubljani (1919) ter v Mariboru (1859, 1975). Krščanski narod, četudi to le prepogosto nočemo biti. Vselej sc vračamo h krščanski omiki, ki nas jc nekoč prenovila, nas zgolj humanistične Evropce, ter v nas poglobila smisel za etične vrednote. Kot angel varuh je to v naši zavesti in nas budi, kadar nas preveč ubijajo tipalke duhovnega barbarstva in razbojništva, razmagnetenih družbenih stranpoti. »Kamor stopi turško kopito, tam ne zraste več nobena trava!« Tako so stari rekli. Pohodili so kulturo, vero, uničili vse. Mnogokaj jc prestal slovenski narod, kar mu je okrnilo njegovo krščansko zavesi, iztrebiti je ni moglo. Kar živi in deluje iz zdravih korenin krščanstva, bo preživelo z isto logiko kakor življenje, ki je močnejše od tehnike in napredka, kakor človek, ki ga v računalniški dobi ne bo mogoče nadomestiti z nobenim robotom, sklicujoč se pri tem tudi na star pregovor o zgodovini učiteljici narodov, ki to je, navzlic prav tako stari izkušnji, da te učiteljice paglavci zgodovine ne poslušajo radi. Tone Ciglar Oživimo Bistrico Ristrica - bila si lepa, mlada, zapeljiva, bila si Velika, Gornja, živa, a zdaj poslala nerodovitna starka. Spomeniki tvoji bili otroci so v hišah, sedaj pa marmornati napisi, hladni, mrtvi: Tu počiva JV. N., Rog mu duši dobro daj, da spomnile se vsi mimoidoči, da tod nekoč živeli so ljudje. 61 Bill smo na Bistrici, v boju z življenjem, sedaj omagali smo v Bistrico, da odnaša nas ta mrtva struga; zastruplja nas in breg, odnaša nam življenje. Komaj rod nazaj bila je bistra, nas poplavljala in prinašala življenje. Saj res, še pomnim, ni minil dan, da ne bi stepel se cel roj otrok; a zdaj otrok, kjer je, ne ve, kaj bi, saj nima niti s kom se poigrati, če sklatili pri kom smo jabolko, bdo je joj; sedaj rodijo in gnijejo na istem kraju in nihče ne ve zakaj. Če v igri šipo smo razbili, kaj hujšega, vsi po vrsti smo s palico dobili; sedaj pa toliko je oken sploh brez šip, pa nihče nič, prav nič. Večer in praznik, časa na pretek: delo, molitev, karte, pogovor in tudi pretep; sedaj pajdašimo se z vsem svetom na ekranu, postali si domači tujci smo med sabo. Res, pili smo vodo, čisto studenčnico, jabolčnik in kdaj k lin ton, in široko življenju se smejali; danes pijemo Schweppes, Coca-colo, Tonic, Pils in še kaj, kar nam kemija da, da spridi nam telo in še duha. Svojčas bilo je coprnic, polna noč duhov, kako takrat bilo me strah; današnji pa okna zro z iztaknjenimi očesi in vrata škripljejo s polomljenimi kolki, in spet me strah je, ko ponoči stopam skoz domačo vas. Morda so to le blodnje, spomini na mladost. Saj res, postaral sem se, postal nezvest in tujec, kot mnogi, iz vsake hiše kdo. Teži me mora in mi vest prebuja, a slutim, da kesanje je premalo. Vstala si, Bistrica, živa in nova izpod hunske in tatarske vojske, vzdržala turška kopita in njih požig, obglavila te ni madžarska sablja, te ne pobrala šiba božje kuge, preživela grofe si in tujo gospodo, prestala rusko si in jugo zvezdo, 62 pretolkla bedo, kajžarstvo, povodenj; v bornih kočah, kolibah ali hišah snovala si življenje neuničljivo. Ostala si, vsa domača, naša, slovenska, vedno pomlajena. Strta in ostarela si sedaj poslala, ko dobro gre ti kot nikdar - a zdaj ne veš, ne vprašaš se, zakaj. Bilo je bede in trpljenja, stradanja in vsakršnega zla, da Bog pomagaj. Vendar obupal nisem, če ni bilo za žemljo, izpuhi repo sem ali koren, in veroval v življenje, upal v boljše dni. Kako težko živeti je, Če ne veš, zakaj. Kako pust pogovor vsak, dan za dnem, ki vedno z »imeti« se začne in pa konča. Sedaj, ko strežemo življenju z vsem, kar prej nam niti v sanje ni prišlo, usiha nam življenje, umiramo - izumiramo. O Bistrica (in to v Sloveniji lahko je vsaka vas), kdo obudil tebe bo, predramil, kdo ti življenje vrnil bo? Če bil mizar bi - škoda da to nisem: ne delal krst bi, zibke tesal bi. Če bil bi kmet na domačiji: sejal bi rž, ajdo, same zdrave reči. Če bil bi pesnik: spesnil bi o tebi nesmrtni ep, morda celo sonet. Če bil bi pelikan: dal bi zate svojo kri. Kako pa, ubog, nisem tega nič, le sin, ki sem drugam napotil se umret. čuj Mikloš, Beli križ, Magdičev bogec, pa svetniki v KrampaČevi kapelici; m pa ti, Anton Padovanski, patron, naj oglasi se tvoj zvon, naj slišijo vsi: na (ioniji, Srednji in Dolnji konec, na Kunduše, v Dunkovce, za (Irabom, na Trate, v Osredek, v Kot, v Joušje, v VuUeo, na Lizine jame in na cintor - vsi! Tvoji zvonovi naj bijejo plat zvona, ko oznanjajo, da nas je manj, in veselo naj donijo m prepevajo, da se bomo zjokali od sreče, ko človek nov nam rojen je v vas. 63 Tone Ciglar Dokler so štorklje, je še čas Pravimo, da izgubljamo zgodovinski spomin; ta je sestavljen iz drobcev, kot včasih zgodovina na listkih papirja, brez katerih bi šli dogodki v pozabo. Pravim: ko bi bil doma, bi imel mlin na Muri, tistega vsega na vodi, ki ga nismo mogli ohraniti niti enega. Rod, ki živi, ga ima še v spominu, našim otrokom pa bo za vedno izbrisan iz spomina in že rod za nami ne bo vedel, kako so nam mlinska kolesa mlela tudi čas. Pa pravim: ko bi živel doma, bi imel cimprano hišo. Ljudje bi prihajali, poskusili staro orodje, domače reči, pogače, klinton in druge stvari, vse, kar nas je ohranilo do tega trenutka, da lahko uživamo sadove sodobne civilizacije, kot bi preteklosti ne bilo. Tako bi želel ne zato, ker ne bi hotel naprej, v prihodnost, ampak ker ne moremo zavreči preteklosti, tako kot smo v pečeh skurili »staro ropotijo«, ko smo se selili v nove hiše, kjer imamo vse, kar imajo po svetu, le premalo Prekmurja. Pravim tudi: ko bi ostal doma, bi privabil štorklje, da bi gnezdile na moji hiši ali na drogu zraven nje. Mlinov ni, brod le še kje, starih domačih hiš tudi ne, štorklje, te še ostajajo, zveste Prekmurju, čeprav doživljajo pravo agonijo boja za obstoj. Sebi smo poskrbeli za boljše okolje, štorkljam, našim zvestim spremljevalkam, pa vse slabše. Še je čas, da mislimo tudi na življenjski prostor tem našim ptičem, ki naj nam vsako pomlad oznanjajo nove čase. Da se ne bi spomnili šele takrat, ko jih ne bo, in bi bilo prepozno. Ohranjanju štorkelj naj služi tudi tale zapis. Gnezdo Tudi gnezda so spomeniki, ki jih moramo zavarovati - spomeniki življenja so, zdravega okolja in odnosa do življenja. Ob vsakem gnezdu se spoštljivo priklonim. 64 Kakšna moč prilagajanja je v teh naših štorkljah. Z dreves so se selile na dimnike (luknje ob strani), kjer j c bilo lahko narediti gnezdo. Potem so ti dimniki izginili. Selile so se na električne drogove brez podlage za gnezdo. Kakšna spretnost narediti gnezdo! Potem jih selimo z električnih drogov na gnezda, ki so za to posebej pripravljena z različnimi podstavki. Štorklje gnezda dograjujejo leta in leta; tako lahko gnezdo zraste v višino do 2,5 m in v širino do 2 m. Taka gnezda so zelo težka in ob viharjih nevarna, da na koga padejo. Vsako pomlad, preden priletijo štorklje, jim pomagamo tako, da očistimo gnezdo blata, trave in vse navlake, ki ne bi prepuščala vode, saj bi se pozneje mladiči v nalivu lahko utopili; tudi zato, da gnezda ne postanejo prevelika. Velika gnezda služijo tudi drugim ptičem za gnezdenje; štorklje jim velikodušno to dovolijo. V nekem gnezdu na Madžarskem je poleg štorkelj živelo še 22 parov drugih ptičev (vrabcev, škorcev). Običajno ne živijo v kolonijah (gnezda blizu skupaj na isti hiši ali drevesu), pa tudi samotarji niso. Ko jih je bilo več kot danes, so tudi dosti bolj strnjeno gnezdile. Tako so v starih časih našteli od 36 do 43 gnezd na eni strehi velike hiše. To pa je že prava kolonija - vas. Če je danes v vasi več gnezd, potem je to že veliko. Zvestoba družabniku in gnezdu Pravijo, da se par pozna samo na gnezdu; zvestoba gnezdu bi naj bila pred zvestobo paru. Tudi izbira j c uganka. Imajo pač nekaj prirojenega čuta. Samica tudi kar tako ne sprejme samca. Kjer na hiši ali ob hiši živijo dolga leta, lastniki mislijo, da gnezdijo iste štorklje. Od 480 štorkelj z obročki, ki so se vrnile, jih jc bilo 367 iz prejšnjega leta, 113 pa si j c poiskalo gnezdo v okraju ali še dalje stran. Samci sc dvakrat bolj selijo kot samice. Neka samica je začela nesti s sedmim letom in svoje gnezdo obdržala do šestindvajsetega leta, le z nekaj prekinitvami vmes, vendar je bila v istem gnezdu najmanj šestnajst let. To je izjema. Ob vrnitvi spomladi jc najprej izbira gnezda in boj zanj, šele potem izbira in boj za par. Večletno bivanje partnerjev skupaj pa jc bolj poredko kot ohranjanje istega gnezda. V severni Nemčiji jih je od 62 obročkanih parov štorkelj preživelo skupaj eno poletje 47, dve poletji 9, tri poletja 3, štiri poletja 2 in pet poletij 1. Ce najde samica gnezdo iz prejšnjega poletja in v njem svojega prejšnjega družabnika, smemo to imeti za zvestobo paru; v resnici pa je zvestoba gnezdu. Hoji in spopadi Največ spopadov in bojev jc spomladi, čeprav je boje možno videti tudi vse poletje. Samec, ki najde gnezdo, odganja druge obiskovalce, te pride skupaj par, potem običajno ni boja, razen čc se pojavi kak vsiljivec, ki se hoče polastiti gnezda ali speljati samico. Boj se začne z opozorilnim kričanjem; če to ne zadošča, se začne bojno kričanje. Boj poteka v gnezdu ali v zraku; traja tudi po več ur. Zaradi močnih udarcev s kljunom sc lahko tudi smrtno ranijo.«Ce so v gnezdu že jajca ali mladiči, so le ti žrtve bojev. Najprej je boj za gnezdo iz prejšnjega leta: treba ga je braniti, čc ga je prvi zasedel, ali si ga pridobiti če ga je zasedel prej drugi samec. Z zamudo prijadrajo tudi šc nedozoreli samci (dve do štiriletni); mladi ptiči pri dozorevanju prej razvijejo nagon za osvajanje gnezda kot spolni nagon, kar včasih naredi veliko Škode. Uravnavanje naraščaja V izročilu se pletejo tudi zelo neverjetne zgodbe. Danes, ko jc zelo dobra kontrola (obročkanje) nam jc marsikaj iz življenja štorkelj bolj znano. Samica 65 znese jajca v razdobju dveh dni Valjenje se prične, ko znese drugo jajce. Prva tri jajca so ena valilna enota. Druga jajca so rezerva, ki dajejo majhne mladiče. Ti preživijo le, če je letina posebno dobra in je veliko hrane. Ce je hrane premalo (suša), žrtvujejo rezervo. Dogaja se tako imenovani kromzem (Kronos je požrl svoje otroke); neredko se zgodi, da štorklja pograbi mladiča in ga skuša požreti. Zmore ga le, če je mladič star manj kot šest dni. Če nastopi pomanjkanje, mladiča več nimajo za svojega, temveč ga smatrajo za ulov. V izrednem pomanjkanju hrane se celo zgodi, da nehajo krmiti mladiče, saj bi se lahko zgodilo, da ne bi bilo dovolj hrane; taka mladiči ne bi odrasli, starši pa ne bi ohranili primerne teže in energije. Sledila bi poguba obojih, tako pa se rešijo odrasle. Gre pač za svojevrstno ohranjanje življenja, ki bo šlo nezadržno naprej, brž ko bodo ugodne okoliščine. Življenjska doba Prava sreča, da so štorklje ptiči z dolgo življenjsko dobo; na ta način se lažje ohranjajo. Znan je primer štorklje v živalskem vrtu, ki je dočakala starost 31 let. Prav tako je znana neka druga, ki je na prostem še pri 29-ih letih imela pet mladičev. Vendar je ugotovljeno, da le redko živijo več kot 25 let. Kljub vsemu je to dolgo. Zato potrebujejo tudi več časa za dozorevanje. Redko katera vali že pri dveh letih. Večina doseže zrelost pri treh ali Štirih letih, mnoge še pozneje. Do zrelosti mlade štorklje počivajo ali so na poletih, Triletne in starejše se že vračajo in pri tem lahko naredijo veliko zmede pri tistih, ki že gnezdijo. (‘Podatki so iz knjige: Gerhard Creutz, Der Weiss-Storch, A. Ziemsen Verlag, Wittenberg Lutherstadt, 1988) Martin Voroš Zgodovina župnije Svetega Jurija v Prekmurju Dejstvo je, da je župnija Svetega Jurija v Prekmurju v 14. stoletju že obstajala. Znani so kraji, ki so pripadali k tej župniji. Dobro je znana župnijska cerkev. Pisatelj Starin Jožef Košič pa trdi, da je cerkev pri Sv. Juriju bila postavljena že za kneza Koclja, ko je Spodnjo Panonijo obiskal salzburški nadškof. Kraj, kjer naj bi stala prvotna lesena jurjevska cerkev, imenuje »Kre ceste« (Starine str. 8). Isti pisatelj postavlja prve začetke zidane cerkve pri Sv. Juriju vil. stoletje. To pripisuje vplivu Salzburga, ko je začasno de! Madžarske do Kormenda spadal pod Avstrijo (prim. str. II). Ti trditvi nista utemeljeni. Vendar pa se dopušča, da začetki cerkve in župnije segajo v 12. - 13. stoletje. Dokaz je ugotovljena naseljenost področja jurjevske pražupnije okoli leta 1200. Leta 1208 je bilo na področju jurjevske pražupnije 13 vasi: 7 na desnem bregu Ledave in 5 na levem bregu. Uradno se župnija najprej javlja leta 1366, ko se je vršil popis gračkega veleposestva, h kateremu je pripadalo ozemlje te župnije. V območju (distriklu) ob Ledavi, ki je istoveten z župnijo Sv. Jurija so omenjeni naslednji kraji: Domajinci, Krašči, Ropoča, Pertoča, (Večeslavci), Arnoldovega Mikioša vas (Arnold fi arnik losfalua); to j c sv. Jurija, katerega lokalizacija pa ni popolnoma jasna, Rogaševci, Serdica, Nuskova, Sotina, Bonisdorl, Saldinhof, Ocinjc, Krama-rovci, Fikšinci, Gerlinci, Korovci, Cankova, neko naselje južno od Cankove (Kupretfalua), G. Črnci. Meje pražupnije Svetega Jurija so bile: severna blizu Dobre v Avstriji (obmejna kraja sta bila Bonisdorl in Saldinhof); južna v bližini Skakovec; zahodna meja potok Kučmca; vzhodna meja gračka župnija. 66 Leta 1698 župnija obsega iste kraje, le s to razliko, da se je na ozemlju jurjevske župnije ustanovila samostojna župnija za nemško govoreče vernike v dotedaj podružni cerkvi sv. Helenc na Pertoči. Do te spremembe je prišlo v začetku reformacije. Prvotno so tja spadale le nemško govoreče vasi: Ocinje, Krainarovci m Fikšinci. Tako so slovenski verniki iz Pertočc spadali še naprej v župnijo Svetega Jurija. Počasi je prišlo do delne spremembe. K nemški župniji na Pertoči sta pripadla tudi dva najbližja kraja Pcrtoča in Ropoča že pred letom 1756 Pred tem letom je nastala še druga sprememba: od gračke župnije so k Svetemu Juriju priključili Gornje in Dolnje Slaveče ter Motovilec, ki so do takrat (in ves srednji vek j bili pod Gornjo Lendavo (danes Grad). Vendar Motovilci niso dolgo pripadali jurjevski župniji Zc 1793. leta ponovno pripadajo grački župniji. 8. maja 1808. leta pa je sombotelski škof Leopold Somogyi župniji Svetega Jurija priključil tri nemške vasi: Ocinje, Kramarovcc in Fikšince, iz nje pa izločil Gerlincc (dejansko so že bili v pertoško faro) Kraščc m Večeslavce. Lela 1754 je bila ustanovljena župnija na Cankovi, ki je bila do tedaj jurjevska podružnica. Tudi svetniški patron cerkve Sveti Jurij priča o starosti župnije. Ceščenje svetega Jurija je bilo razširjeno med Slovenci v času, ko so se ustanavljale prve župnije. Saj je več pražupnij posvečenih svetemu Juriju (prim. Kovačič. Lav. škofija, 233). Z imenom palrona župnije lahko povežemo tudi dejstvo, da se konec 13. stol, v župniji javlja osebno ime Jurij v krajevnem imenu: Gyurgfiamyklosfaula (Miklo-ševa vas, ki je sin Jurija). Župnijo Svetega Jurija v Prekmurju smemo imeti za starejšo, kot nam poročajo znani zgodovinski viri STARA ŽUPNIJSKA CERKEV IN DRUGE ZGRADBE OB NJEJ Prva ohranjena jurjevska cerkev je stara župnijska cerkev, katere prezbiterij m zvonik sta vključena v sedanjo novo cerkev. O nastanku cerkve pravi vizitacijski Zapisnik iz 1698. leta, da so jo zgradili nekdanji katoličani (ab antiejuis catholicis). Tega leta je bila nad prezbiterijem pokrita s skodlami, ostali del pa na novo z opeko, kar priča, da je bila ne dolgo pred tem obnovljena. Ob tej prenovi je bil namesto lesenega stropa zgrajen nov obokan strop. Zvonik je bil prekrit z deščicami, v njem jc bil zvon. Naslednja prenovitev cerkve sc je izvršila 1743. leta, prenovitev zvonika pa naslednje leto. Prenovo je podprla grofovska rodbina Nadasdy iz Gornje Lendave (Grad), ki je imela patronat nad cerkvijo Obnova je bila osredotočena predvsem na notranjost cerkve in streho zvonika. Obnovljen je bil tudi zid okrog pokopališča, ki je obdajal cerkev. Vizitacijski zapisnik iz 1698. leta omenja ob cerkvi še leseno kapelico, ki pa je bila v slabem stanju. Med zakristijo in razdejano kapelico pa je stala kostnica, ki so jo pa verjetno ob prenovi 1733. leta podrli. GRADNJA NOVE (SEDANJE) CERKVE Stara cerkev je bila premajhna za župnijo, ki jc štela 400(1 vernikov. 1920. leta so se začele priprave na zidanje nove cerkve. Od 10. aprila pa do 10. maja 1925. leta so podrli staro cerkev. Ostal jc le prezbiterij in zvonik. Stavba nove cerkve stoji v smeri sever - jug Zidana je v romanskem slogu. Načrt za cerkev je naredil arhitekt H. Pascher iz Gradca. Novo cerkev so začeli graditi v vmesni prostor med zvonikom m prezbiterijem stare cerkve. Cerkev ima tn ladje, prezbiterij, prostor okrog glavnega oltarja, ter stari prezbiterij. Glavna 67 Župnijska cerkev sv. Jurija v Prekmurju ladja je dolga 23,30 m in široka 9 ni. Na desni in levi glavne ladje sla s stebri ločeni dve stranski ladjici, široki 2,5 m. Glavna ladja je visoka 12,30 ni, stranski pa 6,10 m. Strop je obok, ki je poslikan s svetopisemsko tematiko. V prezbiteriju na levi in desni sta freski Kalvarija in Poslednja sodba. Cerkev je poslikal Franc Horvat iz Maribora. Oltarji so trije, v starem prezbiteriju, glavni oltar, ki je delo Tomana Feliksa iz Ljubljane in Marijin oltar, ki je bil postavljen v Marijinem letu 1954, delo kiparja Antona Blatnika iz Maribora. Pred pričetkom gradnje nove cerkve sta bila nabavljena še dva nova zvonova. Stroški zidave so takrat znašali 700. (X)() din. Sem niso všteti prostovoljni delavci, prevozi, veliko lesa pa tudi material iz Vučkove grabe, kjer so sekali kamen. Dnevno je zidalo cerkev okrog 30 zidarjev, pomagalo pa tudi do 50 delavcev. Maja 1925. leta jc temeljni kamen blagoslovi takratni župnik pri Svetem Juriju Jožef Caric, ki je skupaj s kaplanom Andrejem Berdenom zidal cerkev. Posvetitev cerkve pa je bila 15. septembra 1929 leta. Marijin list (8. 11. 1929 štev. 11) je takole poročal o posvetitvi cerkve: »Posvečevanje cerkve pri Sv. Jiirji Prijazen brešček je bio 15. septembra svedok velike slovesnosti. Te den so posvetili prezvišeni gospod hercegpiišpck Dr. Karlin Andrej novo podigjeno cerkev. Sv. Jurij je edna od najsiromašnejših far v Slovenskoj Krajini, a postavila si je cerkev, ka njej trbej iskati para.« Po 60-tih letih je cerkev bila potrebna prenove, V letih 1989 m 90 je bila prenovljena zunanjost. Cerkev in stolp sta bila prekrita z e terni toni in bakreno pločevino. Narejena jc nova fasada. Pripravlja pa se obnova notranjosti. Res je cerkev velika za prenovo, kdaj pa kdaj tudi ob nedeljah, saj ni tako polna kot 68 ob posvetitvi. Zaradi izselitve nemškega prebivalstva takoj po vojni se je tudi število vernikov zmanjšalo. Smo pa veseli m srečni, da zmoremo dela današnjih dni, veseli pa (udi skupnosti, ki se zbira ob Jezusu. DUŠNI PASTIRJI a) srednji vek Cerkev iz gotske dobe z zidanim zvonikom, kostnica ob cerkvi, lesena kapela v neposredni bližini cerkve, z zidom obdano pokopališče, pa tudi dajatve za vzdrževanje duhovnika zgovorno pričajo, da je jurjevska cerkev in župnija, ko je še povsod vladala verska enotnost, bila pomembna in znana. Ni pa znano nobeno ime duhovnika iz predre formacijske dobe. Tudi ni znano, da bi delovali v župniji kaki redovniki. b) kalvinizem in protestantizem pri sv. Juriju 1592-1672 Odločilno vlogo v verskem prevratu v gornjem Prekmurju ob prelomu 16./17. stoletja je odigrala grofovska rodbina Szechyjcv v sosednji Gornji Lendavi kot zemljiška gosposka v soboški dekaniji, pod katerih patronatom je bil tudi Sv. Jurij. S pristankom in ob podpori Szcchyjcv je že 1599. leta katoliško župnijo Svetega Jurija upravljal duhovnik, ki je bil naklonjen protestantizmu. Poznali so ga kot pristaša augsburske veroizpovedi. Pri Sv. Juriju jc bil tudi kalvinski predikant. Priimki teh dveh nam niso poznani. Približno dvajset let sta delovala dva predikanta. Po letu 1618 jc prevlada! lutaranski. Med leti 1612 1616 je bil kalvinski predikant Martin Perlaki, za njim Peter Berccki. 1627 leta je prišlo do večjega spora med farani in predikantotn. menda zaradi dajatev. Zadnji luteranski predikant, ki jc deloval v župniji okoli leta 1652 je bil Štefan Rakičanji. c) Doba rekatolizacije Zemljiški gospod Dionizij Szechy, gospodar gračkega veleposestva jc konvertiral že I 1637. Vendar jc pri njegovi patronatski cerkvi pri Sv. Juriju bil luteranski predikant še do približno 1672 leta. Njegova žena Sara Draškovič si je veliko prizadevala za rekatolizacijo nekdaj katoliških cerkva na svojem področju Ovira so bili: navzočnost turške oblasti, vojne, nasilja. Po posredovanju gydrskega škofa Jurija Szechcnyija je bila cerkev sv. Jurija izročena katoličanom okoli leta 1672/3. Ime prvega katoliškega duhovnika ali laika licenciala ni znano. 1678. leta je nastopil službo Brosič Kaspar, Hrvat iz Karlovca. Pravo versko obnovo pa je jurjevska župnija doživela v času župnikovanja Franca Muraja. Bil jc porabski Slovenec, doma iz Verice v števanovski župniji. Poleg verske prenove je s pomočjo rodbine Nadasdy od Grada prenovil jurjevsko cerkev. Za časa njegovega župnikovanja se je izvršila obsežna pregrupacija vasi. Začel je voditi tudi matične knjige. V župniji je deloval 48 let od 1731 do 1779. Med leti 1779-1809 jc župnikova! Janoš Hiili doma iz Krophvnika. Od 1809 do 1816 Janoš Šiftar doma iz Martjanec. Nato jc župnijo vodil Adolf Augustič (1816-1862), rodil se je v Dobrovniku, bil je namestnik dekana, nato dekan, ter šolski nadzornik župnijskih šol v dekaniji. Gospod Vcndel Ratkovič, doma iz Dolnje Lendave jc vodil župnijo od 1862 do 1893 leta. Bil jc dekan, poslal častni in dejanski kanonik somboteIškega kapitlja. Bil jc zelo delaven. Rad je spovedoval in obiskoval bolnike. Uredil jc prostor okoli cerkve m tako izbrisal sledove nekdanjega pokopališča. Kol dekan in Šolski nadzornik jc izdal katekizem: »Kratka sumina velikoga katekizmusa...«. Širil jc tudi knjige sv. Mohorja. Še mnogim vernikom poznani župnik jc bil Jožef Caric 1893-1935. Gradil je sedanjo 69 župnijsko cerkev, ob njej je tudi pokopan. Že omenjeni Marijin list je zapisal: »Caric Jožef se je na stare dnij včakao toga velikoga veselja, ka je dal posvetiti prvo cerkev v slovenskoj Krajini. V njegovom betegi lepše tolažbe ne bi mogel dobiti, kak da je mogo Bogi te lepi dar pokloniti«. Gospod Carič je umrl 19. februarja 1935 v 69. letu starosti. Po njegovi smrti sta župnijo vodila provizorja g. Jožef Varga (1935-1942) in g. Jakob Safošnik (1943-45), nato pa je župnija dobila za župnika g. Alojza Gaborja (1945-1989). V župniji je delovalo tudi nekaj kaplanov: že omenjeni Andrej Berden. Ferdinand Herman, Jožef Varga, poznejši provizor, kot novomašnik je prišel za kaplana Ivan Camplin, ko pa je ta postal tajnik Prosvetne zveze v Mariboru, je prišel za kaplana Alojz Gabor, kaplanovali so še Štefan Tratnjek, Ivan Kolenko, Ignac Jambrich, Alojzij Flegar, Martin Puhan, Janez Šoštarec. Duhovniki, redovniki in redovnice iz župnije Kuzmič Mikloš, roj. Dolnji Slaveči, župnik in dekan pri sv. Benediktu, Kančevci Hull Štefan, roj. Dolnji Slaveči, župnik Rabakethely, Madžarska. Kuzmič Jurij, roj. Dolnji Slaveči, župnik in dekan v Števanovcih, Porabje. Gaber Mihael, roj. Dolnji Slaveči, župnik v Martjancih. Marič Janez, roj. Sv. Jurij, župnik, Gornji Senik, Porabje. Mekiš Mikloš, roj. Nuskova, kaplan, Turnišče. Nemec Andrej, roj. Sv. Jurij, piarist, profesor, Madžarska. Dr. Lenaršič Mirko, roj. Gornji Slaveči, župnik Nydger, Madžarska. Holzedl Henrik, roj Fikšinci, župnik in dekan Lenti, Madžarska. Geder Jožef, roj. Rogaševci, salezijanec, misijonar in ap. vikar na Kitajskem. Holzedl Anton, roj. Fikšinci, župnik, Velika Polana. Tiirha Štefan, roj. Rogaševci, kaplan v Pišecah, tam umorjen 1951 leta. Dopona Franc, roj. Kramarovci, duhovnik dunajske škofije. p. dr. Gabrijel Recek, roj. Rogaševci, kapucin sedaj župnik Ljubljana-Stepanja vas. p. Bernard Jauk, roj. Serdica, kapucin, sedaj župnik, Maribor, Sv. Jožef. Gumilar Friderik, roj. Dolnji Slaveči, župnik, Pečarovci. s. Adela Linhrdt, roj. Nuskova, umrla letos v 102. letu starosti. s. Piannessa Solar, roj. Dolnji Slaveči, s.sv. Križa. s. Maneta Buček, roj. Sotina, s.sv. Križa. s. Josefina Dravetz, roj. Fikšinci, s.sv. Križa. s. Kosma Knapp, roj. Fikšinci, s. usmiljenka. s. Capistrana Felkar, roj. Serdica, s.sv. Križa. s. Anunziata Halb, roj. Kramarovci, benediktinka. Vilko Novak Kje je druga polovica resnice o Porabju? (Zaradi velike teže Novakovega članka z gornjim naslovom, ki je izšel v Družini, povzemamo iz njega nekaj stavkov za Stopinje.) V Štirinajstdnevnik Porabje sem napisal nekaj odločnih in celo ostrih besed v zvezi z materinščino v tamkajšnjih cerkvah in župnijah. Za kaj gre? Za to, da vsi tajijo celo, polno resnico ali jo vsaj zamolčijo. Govorijo in pišejo povsod na obeh straneh meje o tem, da ni redne božje službe in vseh 70 drugih obredov v slovenščini v župniji Gorenji Senik, zamolčijo pa stalno, da ni slovenščine tudi v župniji Števanovci. Da o trijezični župniji Dolenji Senik niti ne govorimo, kjer ni slovenskega duhovnika že nad šestdeset let. V Števanovcih je prav tako bila v času latinske maše pridiga v slovenščini, evangelij m berilo so brali v slovenščini, vse molitve v cerkvi in petje je bilo slovensko. Krstili so v slovenščini Spovedovali so slovenski in pogrebi so bili delno latinski kot v vsem Prekmurju - delno pa slovenski z molitvami in slovenskim petjem. In vso to slovenščino v števanovski župniji so gojili, vzdrževali slovenski in hrvaški duhovniki. Zadnji župnik hrvaškega rodu je bil tu pred nekaj več kot desetimi leti umrli Ludvik Markovič, ki je doživel liturgično koncilsko reformo in s pomočjo goren jeseniškega prijatelja Januša Kuharja uporabljal za mašo slovenska besedila. Le-ta jih je pripravil v narečju, da bi ljudje bolje razumeli, vendar zelo blizu knjižnemu jeziku. Ko je župnik Markovič umrl, niso bili v skrbeh za naslednika, ker je v goren jesen iški župniji bil novomašnik: Stefan Toth, vsaj po materi Slovenec, vešč porabskega narečja. Imenovali so ga v Števanovce za župnika (ali upravitelja). Zvedeli smo, da je novi župnik na neko intervencijo, zahtevo (?), baje »neke mladine« uvedel v vsem bogoslužju madžarščino. Na razna posredovanja pri sedanjem sombotelskem škofu je ta baje (tako smo nekje brali) odgovoril: Saj sem mu ukazal (župniku), pa me ne uboga. Brali pa smo že nekajkrat in tudi v zadnji Družini odgovor, češ da bo škof iz Sombotela poslal v Slovenijo študirat bogoslovca, ki »bo po končanem Študiju teologije skrbel za pastoralo v slovenskem jeziku« - toda kje?! Kar v dveh ali treh župnijah? Nekje je bilo tako razumeti, da pač na Gorenjem Seniku, kjer ni slovenskega duhovnika. In kaj bo naprej v Števanovci h? Bomo čakali, da se bodo naprej potujčevali, kot se bo šest in več let potujčevala župnija Gorenji Senik?! Ker nekdo »ne uboga« - tudi svojega slovenskega ljudstva ne! To se v tisočletju krščanstva med »ogrskimi« Slovenci še ni zgodilo. Zastopstva iz Madžarske, Avstrije, hodijo v Ljubljano, Maribor in iščejo in prosijo tam, česar ne morejo dobili. Četudi so nekatera šla v - Sombotel, so ali premalo odločno in premalo z dokazi prosila in zahtevala to, kar po vseh toliko razglašenih pravicah gre tudi Slovencem na Madžarskem! Vilko Novak Pozdrav merajočim! Pismo porabskim Slovencom Vidim velikanski grob: ne gomilo, liki velikanski breg! Stojim na Srebrnem bregi pa gledam proti Seniki, proti Monoštri - ne vidifn nikaj, samo velikanski breg, z nanovo nasipanov zemlov, ki pokriva vse vesnice od Martinja, Budinec pa Dolenec dol: Gorenji Senik, da se ne vidi niti vrh cerkvenega tdrna, Ritkarovce, Verice, Otkovce, Andovce, Števa novce s cerkvijov vred, pa Dolenji Senik, Sakalovce, Slovensko ves pa varaš - Monošter... Ni ednoga dreva na tom pustom, strašnom, mrtvom bregi, niti betve travine. strašen GROB, brezi edne korine, edne rože, brezi križa lesenoga ali kamna z napisom: Eti poesiva... Strši me groza, strah: ka je to? Gde so naše slovenske vesnice? Spitavlem ludi na nigdašnjoj nicji, šteroj nega nikšega sleda: 71 Potrs je bio, zemla se strosila, pa gda smo vgojdno stanoli, smo namesto šume zaglednolito...to...ka je to?! Samoto so znali povedati pa so prstrašeno gledali. Gomile, visike nekaj metrov, razkdplejo starinoslovci (arheologi), šteri tudi na ravnoj zemli koplejo, gde nega bregov. Pa izkopiejo ostanke več sto, tudi več jezero let stare ostanke iz davnih časov, ki nam povejo, štero liidstvo je tam živelo, kakše hiže je imelo, kakšo obleko, posebno iz zlata, srebra, bakra, železa napravleni okras, kakše orožje, najdejo tudi stare mline pa kosti. Tak so najšli bluzi Zaiavara fundamente dveh krščanskih cerkvi iz časov, gda so tam ešče Slovenje živeli pod oblastjov grofa Pribine pa njegovoga sina, hercega (knez) Koclja, šteroga sta obiskala sv. Ciril pa Metod. Pa da so dol kre Balatona (Blatno jezero, stari Slovenje so pravili: Blato) Slovenje živeli, svedočijo poleg toga imena ešče vnoga druga: Tihany, Csesztreg (Čezstrug) itd., ka so preiskali jezikoslovci pa zgodovinarje (najbole vogrski!). Od austrijske strani, od Modinec, prek travnikov pa njiv, štere je pred tristo leti dobro namočila torska pa krščanska krv, so prišli radovedni avstrijski pa nemški, mogoče med njimi tudi kakši Francuz, Anglež ali Amerikanec: zgodovinarje, jezikoslovci, zemleslovci pa - vsigdar radovedni novinarje, (celo s televizijskimi aparati). Gda so se načiidivali torni strašnomi pustomi bregi, so prišli bliže pa začnoli kopati z najnovejšimi mašmami, da so hitro prišli na sredo brega, svetili so si z najmodernejšimi posveti, z aparati so sproti betonerali nad sebov, da se ne bi zrušilo na nje... Pa gda so vo prišli, bledi, prestrašeni, so pripovidavali, ka so vidili: porušene vesnice, table z vogrskim pa slovenskim napisom: FELSO-SZOLNOK - GORENJI SENIK... i tak dale... Osem vesnic, tri vekše cerkvi napol porušene, na ednoj steni je napis: HVALITE GOSPODA VSI NARODI... Kompjuter njim je taki povedao, da je to iz psalma 116 v slovenskom jeziki, napisano v sredini 20. stoletja. Poleg sta podobi dveh svetnikov: sv. Ciril, sv. Metod... Na cintoraj so slovenski pa vogrski napisi, na konci toga groba pa jc menši varaš, mesto: Monošter... Medtem so prišli od naše strani tildi - malo zaspani, kesnič - ništerni vučenjaki iz Ljubljane pa nekaj šepavih politikov se je skrivalo za njimi. S strahom so se bližali avstrijskim pa nemškim vučenjakom pa poslušali, ka so tem njihovi kompjuteri povedali: v teh vesnicaj je živelo liidstvo, ki se je imenovalo SLOVENJE, SLOVENCI... Bilo jih je kakših štiri do pet jezer, jezero let so gučali slovenski, gda so šole dobili, so se ništeri navčili tiidi vogrski... Od leta 1780 so imeti svoje slovenske knige, v cerkvi so popevali v slovenskom jeziki, duhovniki so njim čteli evangeliom v slovenskom jeziki, krstili, spovedavali, zdavali, pokapali so je slovenski. Čteli so slovenske kalendare pa novine ravno tak kak njihovi sosidje v Martinji, v Dolencih... Pa ka se je zgodilo z njimi? Najnovejši laserski pa drugi aparati so pokazali, da so po zadnjem boji čiduže bole začnoli vogrski gučati, deca se je v šoli samo vogrski včila pa so vogrski gučali s starišami, šteri so med sebov ešče po starom slovenski gučali... Indašnji jezeroletni SLOVENJE so vesnoli, kričali so: neščemo biti SLovenci! Mrli so za slovenstvo prostovolno - samomorilci... Nega več slovenskih vesnic, zemla se je zrušila na nje pa njihove ludi... Stoj, žalostna, strašna misel! Želo sem napisati pismo - žareče, v bolečini, naravnoč, pa sem zagledno pred duševnimi očmi to podobo groba, kakšo je vido tiidi vogrski pesnik; velki grob - moj narod v njem... Tudi naš pesnik, Avgust Pavel, ki je hodo skoro pred sedemdesetimi leti od Slovenske vesi do Ritkarovec, je zapisao, da se teh osem slovenskih vasi v madžarski državi »s tako naglico madžarizira, da jim komaj prisodim še nekaj dob človeškega življenja, ko bodo 72 izgubile svoj več kot tisoč let ohranjeni slovanski značaj in se bodo popolnoma potopile v madžarstvu«. Pa njega, vučenoga profesora, je nazluk torni ne bilo sram, da je Slovenec. Vi, bratje naši, pa mislite, da je zdaj prišla tista vora, da odidete iskat svoj novi Kanaan za skledo leče... Vi morate znati, da so ne milijoni Vogrov prišli v denešnjo svojo domovino, liki so se - na konjaj so prijahali, z biči pa loki v rokaj, taksi so zavladali nad peškim kmetom - povnožili, kak naš Košič piše, da so mnoge narode, štere so tu najšli, »v sebe vzeli« - najprlc Slovcne, od šterih so dosta reči prevzeli (od szerde, csutortdka, do asztala, ablaka, szčne, szalma, gereblye itd.). Sledi Slovake, Horvate, Srbe, Židove, Nemce, ka cšče svedočijo imena tistih, ki so ne tiidi imena zatajili. Tak so nastanoli denešnji milijoni... Tem milijonom se žele pridružiti prgišče tistih dva do tri jezero mogoče, štere je sram biti SLOVENEC! Koga je sram materinega jezika pa vseh dedekov pa babic nazaj za sto let, naj ide, kama ščč pa naj si prečte, ka je zapisano v mnogih jezikaj od poštiivanja materinoga jezika. Merajotiče slovenske sini pa hčeri pitam: vas je sram Jožefa KOŠIČA, negda plebanuša na Gorenjem Seniki, ki je slovenske knige piso? Vas je sram bedeničkoga plebanuša Mikloša Kuzmiča, ki je že 1780 napiso slovenske šolske knige pa poslovenčo evangeliome, štere so vam dvesto let čteli v cerkvi? Sram vas je som hotelski h pušpekov od prvoga. Januša Szilvja dale, šteri je Kuzmiči pomagao te knige naštampati? Pa vseh drugih pušpekov za njim, ki so pomagali tildi slovenski kalendar, Marijin list pa Novine našim duhovnikom izdavati pa v Somboleli naštampati? Vas je sram vseh teh duhovnikov pa nediihovnikov, ki so v tom stoletji vse to pisali, širili med vašimi dedeki pa očevi pa materami? Košič je dobivao novine pa knige iz Ljubljane, Maribora, vaši dedeki pa mohorske knige v kniževnoj slovenščini iz Celovca. Vogrska svetna oblast je začnola pred stodesetimi leti vsilavati našim Slovencem med Mihov i Rabov vogrski jezik pa slovenskega izrivali iz šol, iz uradov. Pa naši dedeki so sc dobro držali, či gli so se navčili vogrski, so ne zatajili slovenstva. Gda je 1919 meja napravlena bila pa so vaše vesnice odrezane bile od denešnjega Prekmurja, so sc vaši dedeki, očevje pa vi najstarejši dobro držali, ne so zatajili materine reči. To je biki najprlc zahvalnost do naših starišov pa listo prirojeno poštenje, ki je človeki lastno, da očuva svoj jezik, svojo narodnost. Nadalc so to podpirali duhovniki, slovenski pa hrvački, nazadnje vsem vam dobro znaniva J. Kuhar pa I . Markovič v Stevanovcih. PlchanuŠ Kuhar mi je stalno pisao: Gda mi merjemo, konec bode cti vsemi slovcnskomi - pa to sc zdaj dogaja. Vlada pa vse njene službe od Peste do Monoštra so skrbele i ešče skrbijo za to, da v šoli slovenščina nemre prav zaživeti. Cerkvena oblast se ne briga, da bi slovenski znajoči duhovnik v Stevanovcih bdgao svojega piišpcka pa vernikom po dtižnosti dao to, ka dobi zadnji Atrikanec - materino reč v cerkvi pa na sprevodi. Ne pobriga se, da bi sc iz pušpekije pregnani S. Som e ne k povrno pa na Gorenjem Seniki nadaljavao slovensko službo božo! Naša država je dala Vogrom v Sloveniji vse pravice* premalo pa je zahtevala od vogrskih vlad, da bi isto dobili tildi vi. Na papiri pa v rečeh ste samo dobili. Znamo, da ste sc podali pritiski od vseh strani, da sc ženite med sebov, pa ste zgubili čutenje, ka je človekova dužnost do materinščine. Zato dcca več ne gučijo z vami slovenski pa tudi starejši večkrat raj med sebov gučijo v tujem jeziki kak v materinom. To vodi v narodno smrt! Samo te spremenite svoja imena: Bedič, Andcrko, Horvat, Pavlič, Somenek itd. naj bodo Monostori, Szolnoki, Istvanlalvi itd., da vas ne bode sram s svojimi starimi slovenskimi imeni. Atile, Zoltane, Arpade, lbolyc itd. že tak mate... Žeičm vam, da bi mirno spali pa da se ne bi 73 na cesti zosagali, če vas što po slovenskom nagovori - poštenje žele, da njeini slovenski odgovorite. Viipam se, da vam dobro poplačajo prihod v oblubleno zemlo - Kanaan. Vaša država je Evropi obečala, da vam da vse narodnostne pravice, ovak jo ne sprejmejo med sebe. To se je dozdaj samo na papiri zgodilo. Lejko je dokazati, da desna roka tisto jemlč, ka leva ponuja. Slovenci v Italiji so se ravno te dni pritožili na Svet Evrope v Strasburgi, v Evropskom parlamenti. To bode šlo po vsej Evropi, dokeč Slovenci ne dobijo, ka njim ide. Viipam se, da na Vogrskem ešče ostane telko Slovencov, ki se ne zatajijo, pa bodo terjali svoje pravice - tudi v Evropskom parlamenti, če bo potrebno. Lojze Kozar ml. Župnija Števanovci OBSEG ŽUPNIJE: Števanovci (Istvanfalva, Apatistvanfalva), Otkovci (Borgolin, od 25. 11. 1889 Balazsfalva, od leta 1909 Ujbalazsfalva, 1.2. 1937 priključeni Števanovccm), Andovci (Orfalu), Verica (Permisse, od 1944 Vashegyalja, od 1951 Ketvolgy I. ker., združena z Ritkarovci v Ketvdlgy), Šakalove! (Szakonyfalu), Slovenska ves (Rabatotfalu). Vasi sedanje števanovske župnije so v starih listinah takole omenjene: Slovenska ves - Villa sclavorum (leta 1221), Sakalovci - Zakonfolua (1350), Števanovci -Estevanfaloa (1350), Verica - Perbese (1387), Andovci - Orfalou (1538), Otkovci - Bergelen (1552). Števanovci so ves čas spadali v monoštrsko dekanijo, ki je nekdaj zaobjemala župnije na stičišču treh narodov. Leta 1846 so v monoštrsko dekanijo spadale naslednje župnije: 1. Dolenci, 2. Dolenji Senik, 3. Gorenji Senik, 4. Jennersdorf - Ženavci, 5. Mogersdorf - Modinci, 6. Neuhaus - Dobra, 7. Raab Sanct Martin - Sv. Martin, 8. Szentgotthard - Monošter, 9. Števanovci, K). Weichselbaum oz. Maria-Bild - Svetica. Dolenci so danes v Sloveniji, Ženavci, Modinci, Dobra, Sv. Martin in Svetica v Avstriji, ostalim štirim župnijam na Madžarskem pa so monoštrski dekaniji pridružene: Fetsoronok, Gasztony, Rabafiizes, Rabakethely - Troušče in Vasszen-tmihaly. Župnija Števanovci meji na župnije Gorenji Senik. Dolenji Senik, Monošter, Rabakethely - Troušče, Oriszentpeter, ter na dve župniji v Sloveniji, na Dolenec in na Markovce. USTANOVITEV ŽUPNIJE: Župnijo je ustanovil prvi sombotelski škof Janos Szily leta 1785. Do tega leta so ti kraji spadali v župnijo Troušče - Rabakethely. Novi župniji so pripadli samo slovenski kraji. V šematizmih se zmeraj omenja le slovenski jezik, vse od leta 1846 (v starejših jezik ni omenjen). ŽUPNIKI: 1. Janez Marič, župnik 1785-1790 Rodil se je pri Sv. Juriju okoli leta 1757. Bogoslovje je študiral v Gydru. Posvečen je bil 20. sept. 1783. Služboval je v Dolencih, v Troušču (Rabakethelyu). Ob ustanovitvi števanovske župnije je postal njen prvi župnik. S tem letom je 74 začel voditi matične knjige. Vodil je tudi gradnjo cerkve. Ho petih letih jc odšel za župnika na Gorenji Senik, kjer je ostal do smrti 24. aprila !8(M). 2. P. Štefan Hull, župnik 1790-1795 Rojen je bil K). 1. 1750 na Dolnjih Slavečih. Bil je cistercijanski redovnik. Sedem let jc služboval tudi na Gorenjem Seniku. Umrl jc v Monoštru, star 82 let. 3. Jurij Kuzmič, župnik 1795-1810 Rodil se je 14. 12. 1752 na Dolnjih Slavečih. Bogoslovje jc študiral v Gydru in Budi. Posvetil ga je prvi sombotclski škof Janoš Szily 13. septembra 1778 pri Gradu na Goričkem, Kol kaplan jc služboval vTroušču (Rabakethely). kot župnik pa v Gornjih Petrovcih, v Dolencih in v Stevanovcih. Bil je tudi dekan. Uinrl je v Stevanovcih 27. februarja 1810. 4. Matija Ivanocy, župnik 1810-1834 Rojen je bil 2. februarja 1781 pri Sv. Benediktu. Najprej je služboval v Turnišču in v Beltincih. Od 8. maja 1810 je vodil števanovsko župnijo vse do svoje smrti 18. aprila 1834. Na zunanji steni cerkve je vzidana marmorna plošča z napisom: »Iti nvugszik Ivan6czy Matvas 24 even at volt Istvanialusi plebanos, elhalt 1834 april 20. 54 eves koraban.« V prevodu: Tu počiva Matija lvanocy, 24 let jc bil števanovski župnik, umrl jc 20. aprila 1834, v 54. letu starosti. 5. Arendas Karolv, župnik 1834-1851 Rojen je bil v kraju Tardos (na Madžarskem). Služboval je v več madžarskih krajih, leta 1829 pa jc prišel na Dolenji Senik. Po petih letih jc postal župnik v Stevanovcih Župnijo je vodil 17 let. 6. Jožef Borovnjak, župnijski upravitelj 1851-1852 Rodil se jc 9. 2. 1826 v Ivanovcih. V Stevanovcih jc služboval le nekaj mesecev. 7 Janez Cvornjek (Szcrenyi Janos), župnik 1852-1869 Rojen je hi) pri Gradu 9. marca 1819. Dušnopastirsko službo je opravljal v Črensovcih, Totszentmartonu, v Bogojini, v Beltincih, pri Sv. Juriju. Nazadnje je bi) župnik v Stevanovcih. 8. Jožef Ivanocy, župnijski upravitelj 1869 Rojen jc bil 17. marca 1842 v Ivanovcih (bratranec dr. Franca Ivanocyja). Bil jc kaplan v Beltincih, na Gorenjem Seniku, župnijski upravitelj v Stevanovcih, kaplan v Črensovcih, na Tišini, v Dobrovniku, na Gorenjem Seniku in v Pečarovcih. Umrl je 21. junija 1903 v Radgoni. 9. Štefan Ščavničar, župnik 1869-1894 Rojen je bil 10. avgusta 1828 v Rakičanu. Eno leto jc bil kaplan pri Gradu, nato provizor v Petrovcih. Od tu jc odšel v Stcvanovce, kjer je ostal do smrti 15. januarja 1894, torej 25 let. K). Fodor Karel, župnik 1894-1908 Rojen je bil 11. novembra 1839 v Istvanfoldu. Bil je kaplan na Gorenjem Seniku, na Tišini, v Beltincih, v Stevanovcih (april-junij 1869). Nato se je preselil v Petrovče, kjer jc ostal 25 let. Nazadnje je bil župnik v Stevanovcih. Števanovsko župnijo je prevzel I. avgusta 1894 od Štefana Kocjani, ki je po Sčavničarjevi smrti nekaj mesecev vodil župnijo kot župnijski upravitelj. H. Osztovics Jdzsef, župnijski upravitelj 1908 Rojen je bil 16. marca 1880 v Sirokanyu. Služboval tudi v slovenskih župnijah: v Beltincih, pri Gradu in v Stevanovcih (od 20. julija 1908 do 30. septembra 1908). 12. Štefan Kocjan, župnik 1908-1925 Rojen jc bil 29. oktobra 1866 v Sodišincih Bil jc kaplan pri Gradu, v Tomftrdu, v Soboti. Nato je bil od januarja do julija 1894 župnijski upravitelj v Stevanovcih. 75 Od tu je odšel v Petrovče za župnika, pa se spet vrnil v Števanovce, kjer je župnikova! od 1. oktobra 1908 do svoje smrti 3. januarja 1925. 13. Štefan Deli, župnik 1925-1937 Rodil se je 19. aprila 1891 v Harasztifahi. Služboval tudi v slovenskih župnijah (Sobota, Beltinci, Tišina). Od januarja 1925 je bil župnik v Števanovcih. Umrl je 1. aprila 1937 v Števanovcih, pokopan pa je v rojstnem kraju. 14. Ludvik Markovič, župnik 1937-1981 Rojen je bil 19. avgusta 1908 v Felsoberkifalu. Od 1. avgusta 1935 do 4. aprila 1937 je bil v Števanovcih duhovni pomočnik, nato župnik do svoje smrti 13. maja 1981. 15. Toth Istvan, župnik 1981- Rojen je bil 22. septembra 1955 v Monoštru, sicer pa je živel na Gorenjem Seniku. Bogoslovje je študiral v Gyoru. Od 1. oktobra 1981 je župnik v Števanovcih. KAPLANI: l. Kultsar Gyorgy, r. 1766 blizu Šoprona, 1790-179] 2. Bognar Peter, r. 1768 blizu Bratislave, 1791-1792 3. Ballia Imre, r. 1768 v kraju Nemesbod blizu Sombotela, 1792-1793 4. Teklič Jožef, r. 1770 v Petrovem selu (Szentpeterfa) blizu Kermedina (Kormend), 1793-1795 5. Hompasz Jožef, r. 1771 v kraju Csem, 1794 6. Laszlo Janos, r. 1769 blizu Sombotela, 1799-1800 7. Vogrinčič Janez, r. 1778 na Pertoči, 1802-1804 8. Kosednar Franc, r. 1774 na Pertoči, 1804-1805 9. Farkaš Janez, r. 1780 blizu Šoprona, 1805-1806 10. Kovač Franc, r. 1805 v Strehovcih, 1834 CERKEV IN KAPELE: Župnijsko cerkev sv. Štefana Hardinga so začeli graditi leta 1785. Mojstre jc dala monoštrska opatija. Prevoze in delavce so morali priskrbeti verniki. Cerkev je dolga 37 m. široka 12 m m visoka II m. Zidovi so debeli 2 m. V cerkvi je prostora za 2.(MK) ljudi. 76 Župnijska cerkev v Števanovcih Kapela v Slovenski vesi 77 V cerkvi so trije oltarji, izdelani ob koncu 19. stoletja. Slika na glavnem oltarju prikazuje sv, Stefana Hardinga, ustanovitelja cistercijanov. Ob straneh sta še kipa sv. Emerika in sv. Ladislava. Desni stranski oltar je posvečen sv. Martinu, zavetniku sombotelske škofije, kamor Števanovci spadajo. Ob sliki tega svetnika sta še podobi sv. Janeza Nepomuka in sv. Terezije (?). Marijin oltar na levi strani cerkve krasi slika Marije z Jezusom v naročju. Ob straneh sta še podobi sv. Joahima in sv. Ane. Postaje križevega pota so naslikane na platno, napisi so v slovenskem jeziku. Pri 13. postaji piše: »Jezus sze vnarocsa szvoje mile matere pološi«. Orgle so tz leta 1907. Izdelat jih je Jožef Angster. Imajo 578 piščali in 10 registrov. V zvoniku visita dva zvona: 361 kilogramski iz leta 1830 in 683 kg iz leta 1923. Pred I. svetovno vojno so imeli štiri zvonove, a je vojna vzela kar tri. V zadnjih letih je bil narejen nov oltar proti ljudstvu, pa tudi nove hrastove klopi. Kapela v Slovenski vesi je bila zgrajena v letih 1882-1885. Posvečena je sv. Florjanu. Velika je 12 x 8 m. Mariji posvečeno kapelo v Sakalovcih so zgradili leta 1922. Obe kapeli sta lepo obnovljeni, župnijska cerkev pa še čaka na obnovo. Kapela v Sakalovcih KRIŽI IN DRUGA VERSKA ZNAMENJA: - Kamnito podobo Marije z Jezusom na stebru pred cerkvijo je leta 1899 dala postaviti Ana Šbmenek r. Kovač. Napis je v madžarščini. - Leta 1904 so verniki postavili kamnit križ ob cesti, ki vodi proti Monoštru. - V dolini ob cesti proti Otkovcem stoji kamnit križ brez napisa. 78 - V Otkovcih ob glavni cesti stoji zidana kapelica, v kateri je bil 1 m visok Marijin kip iz lesa. Kip jc bil v avgustu 1992 ukraden. - Blizu trgovine v Otkovcih stoji lep križ, na žalost pa je napis uničen, nečitljiv. — Na hribu v Otkovcih je stal lepo izklesan kamnit križ. Pred nekaj leti ga je vihar pre vrgel, zato je na istem mestu družina Bedi postavila novega, betonskega. - Križ na pokopališču v Števanovcih jc leta 1949 skupaj z verniki postavil za črke D.J. skrit človek iz Andovec. To pove napis na podstavku: »Na spomin verni dušicam szo nasztavili D.J. Z andovccz i farniki. 1949.« - V Slovenski vesi ob glavni cesti pri h. št. 166 stoji med drugo svetovno vojno postavljen betonski križ. Napis v madžarščini pove, da sta ga 15. 8. 1943 dala postaviti Jožef Pavlič in žena Terezija r. Talaber. - Ob cesti blizu h. št. 189 v Slovenski vesi stoji še en betonski križ, ki sta ga dala postavili Štefan Majcan in Marija r. Bedič. - Križ v Sakalovcih, ob cesti pred vasjo, je postavila družina Franca Molnarja. - Križ pri sakalovski kapeli ima slovenski napis: »Ele krizs je posztavleni po Windisch Ferenci i Horvalh Julii. 1912.« - Betonski križ na travniku v Andovcdi jc leta 1959 dal postaviti Jožef Talaber iz Amerike. - Lesen zvonik v Andovcih je bil postavljen leta 1823. Stranski oltar sv. Martina POMEMBNI ROJAKI; Franc Murai, rojen 1699 na Verici. Poslal je duhovnik in bil župnik pri Sv. Juriju od 1731 do 1779. Imre Dončec, rojen 8. junija 1805 v Števanovcih. V duhovnika je bit posvečen 24. avgusta 1830. Službena mesta: Cankova, Totszentmarton, Lendava, Sv. Jurij, Benedikt. Umrl jc 26. decembra 1848 v Monoštru. 79 Franc Gašpar, rojen 17. januarja 1843 v Slovenski vesi. Po mašniškem posvečenju leta 1871 je kaplanova! na Gorenjem Seniku, na Tišini in v Soboti. Po smrti župnika Franca Hulla je prevzel soboško župnijo, kjer je bil župnik do svoje smrti. 15. januarja 1906. Alojz Dravec, rojen 29. septembra 1886 v Slovenski vesi kot peti otrok med sedmimi. Mlad je odšel v Ameriko, kjer se je poročil z dekletom iz Budinec (župnija Dolenci). Po štirih letih se je vrnil domov in se naselil v Troušču (Rabakethely). Zaposli) se je v monoštrski tovarni svile. Med 1. svetovno vojno je moral na fronto, kjer je bil ranjen in je umrl 28. avgusta 1915 v Lepniku na Moravskem. Ohranil se je njegov rokopis Narodna vera i navade v vesi, v katerem v domačem narečju živahno pripoveduje o ljudskih šegah in verovanjih. Predvsem pa je bil globoko veren človek in zaveden Slovenec. Podpiral je slovenske dijake, razširjal slovenski tisk (Marijin list in Novine), vodil bratovščino Srca Jezusovega. Štefan Šomenek, rojen 6. aprila 1935 v Slovenski vesi. Po gimnaziji v Monoštru je jeseni 1953 stopil v gvorsko bogoslovje. Veszpremski škof ga je sprejel v svojo škofijo, zato je bil tudi tam posvečen. Kot novomašnik je bil nastavljen v župnijo Nemesapati pri Zalaegerszegu, sedaj pa deluje v župniji Zalaapati. PREBIVALCI: Leto Števa-novci Otkovci Andovci Verica Saka-lovci Slov, ves Skupaj 1812 453 304 226 132 251 329 1695 1909 698 370 440 465 730 950 3453 1980 517 98 226= 462 680 1983 = število velja za Verico in Ritkarovce (Ketvdlgy) Število Slovencev: Leta 1890 je v župniji živelo 2622 Slovencev, 63 Nemcev in 25 Madžarov. Podatke navaja Matija Slavič v knjigi Prekmurje, Ljubljana 1921. Ob popisu prebivalstva leta 1980 se je 549 ljudi izreklo, da so po narodnosti Slovenci, toda 1339 jih je izjavilo, da je njihov materni jezik slovenski. Po oceni občinskih svetov je leta 1980 živelo v župniji 1768 Slovencev. Leta 179] je bilo krščenih 107 otrok. Leta 1891, torej sto let kasneje, pa 105. Po sto letih, leta 1991. je bilo v župniji krščenih le 12 otrok (leta 1991 niso šteti otroci iz Slovenske vesi, ker so krščeni v Monoštru, kamor vas praktično spada). DROBCI: Pod oznako »Slovenske pridige iz Prekmurja« hrani NUK v Ljubljani katoliško pesmarico, ki je nastala okrog leta 1800 in so jo uporabljali v Sakalovcih in Slovenski vesi. Vsebuje 158 cerkvenih pesmi. Marijin list. Leta 1905 je v števanovsko župnijo prihajalo 6 izvodov Marijinega lista, leta 1914 pa 14 izvodov. Med širitelji verskega tiska sta najpomembnejša Lojze Dravec in Rozika Dončec iz Slovenske vesi. Oba sta tudi zbirala denar za razne dobre namene, predvsem za podporo slovenskemu verskemu tisku (Novine, Marijin list). Rozika Dončec (umrla 1. 1917) je leta 1916 v Slovenski vesi nabrala 23 kron in jih poslala Jožefu Kleklu kot podporo Marijinemu listu in Novinam. Svoj dar so prispevali: Rozika Dončec, Ana Dončec, Ana Korpič, Treza Oreovec, Treza Korpič, Frančiška Korpič, Ana Oreovec, Ana Korpič, Lujza Domjan, Marija Dončec, Treza 80 Šemedič, Treza Talabcr, Ana Korpič, Marija Kozo, Jurij Merkli, Ana Pavlič, Janoš Orban, Marija Dončcc, Ana Pavlič, Marija Šemedič, Marija Dončcc, Kloši Zankoč, Alojzij Šemenik, Alojzij Gašpar, Marija Domjan, Jožef Anderko, Lujza Črnko, Treza Časar, Ana Dravec, Jula Bajzck, Ana Žampar in drugi, (Objavljeno v Novinah 1916, št. 52). IZ MATIČNIH KNJIG ŠTEVANOVSKE ŽUPNIJE: Prvi vpis v krstno knjigo: Župnik Janez Marič je 26. decembra 1785 krstil deklico Evo iz Sakalovec. Iz Slovenske vesi sta bila 27. decembra 1785 krščena dvojčka Štefan in Janez Črnko. Prvi otrok iz Števanovec je bil Janez Dončec. Iz Andovec je prva vpisana Ana Neniel. iz Verice Marija Borovnjak, iz Otkovec pa Marijana Kozo. Prva poroka je bila 17. januarja 1786. Župnik Janez Marič je poročil Štefana Dončec in Heleno Žetck. V mrliški knjigi je prvi vpisan Štefan Kovač iz Števanovec, ki je umrl star 33 let, pokopan pa je bil 17. januarja 1786. Iz Slovenske vesi je prva vpisana Katarina Korpič, ki je dočakala 78 let. I. februarja je župnik pokopal dve leti starega Janeza Gabič iz Sakalovec in Marijano Orban iz Otkovec, staro 67 let. Iz Verice si je prvo mesto v mrliški knjigi zaslužila Monika Gašpar, stara 46 let, iz Andovec pa 4 leta star Jurij Bedič. Etak se pa leko viipamo V ponedeljek, 6. septembra 1993, ob 6. obletnici smrti župnika Janoša Kuharja, je bilo nebo nad Porabjem jasno, en sam opoj modrine. Pokojni gore n jesen iški župnik je lahko bil zadovoljen. Njegov grob sta krasila dva šopka svežih rož. Na praznik vseh svetnikov, novembra 1992, mu je grob ožarjalo čez sto sveč. Bi bil Kuhar še zadovoljen, če bi stopil iz groba in šel po svoji ljubljeni vasi, če bi v nedeljo stopil v katero od treh porabskih župnijskih cerkva, če bi stopil v šolo in poslušal neslovensko govorico slovenskih otrok, če bi srečal svoje nekdanje ministrante, krščence, vcroučence, če bi bedel ob mrliču in šel za pogrebom ? Kaj pa ljudje od Gorenjega Senika do Andovec? V čem je njihovo veselje, v Čem njihova žalost? Nekaj tega nam posreduje štirinajstdnevnik Porabje, TV oddaja Slovenski utrinki, pa tudi zapisi in oddaje z naš« strani. Predvsem pa je treba večkrat prestopili mejo pri Martinju in ob srečanjih z ljudmi prisluhniti bitju njihovih src, prisluhnili pesmi njihovih duš. Bralcem Stopinj se tokrat predstavljajo nekateri vidnejši predstavniki porabskih Slovencev. Pred nas razgrinjajo svoje veselje in svojo žalost ob spremljanju porabskega vsakdana. V domovih vse tja do Rabe domuje žalost in bolečina. Toda zmeraj je kakšna luč. Prižge in ohranja jo božični koncert, pa nastop lutkarjev, srečanje gasilcev, •lat is zbranih Košiče vi h del, slovenska maša vsaj v eni cerkvi... »Etak se pa leko vupaino...« 81 Rodila sem se v slovenski kmečki družini v Slovenski vesi 15. novembra 1934. Osnovno šolo sem obiskovala doma v rojstni vasi, srednjo in Visoko pedagoško šolo pa v Budimpešti. Študirala sem slovenski jezik in geografijo. Po končanem študiju sem se vrnila v Porabje, kjer sem v letu 1955 začela učiti na osnovni šoli v Števanovcih. Tu sem učila 17 let slovenski jezik in geografijo, od I. 1967 pa še slovenski jezik tudi v slovenskem krožku monoštrske gimnazije, celo do I. 1972. To leto sem bila premeščena za slovensko referentko na Demokratično zvezo južnih Slovanov v Budimpešto. Urejala sem slovenski del v Ljudskem koledarju in večkrat v Narodnih novinah. Osem let sem bila urednica Slovenskega koledarja in sicer od 1. 1986 do I. 1993. Uredila sem Še Slovensko pesmarico, Pravljice iz Porabja K. Krajcarja. Leta 1990 je Zveza Južnih Slovanov razpadla. 27. oktobra je bila v Porabju ustanovljena Zveza Slovencev na Madžarskem, kjer sem bila izvoljena za sekretarko in od tistega časa sem zastopnica slovenske manjšine v Budimpešti. Ves čas me skrbi stanje slovenske manjšine v Porabju in drugod na Madžarskem. Kljub mnogim prizadevanjem se to ne izboljšuje. Irena Pavlič Jaz, Irena Barber sem se narodila 9. februarja 1939, na Verici. Po osnovni šoli sem strokovno pa srednjo šolo končala v Gyoru pa v Somboteli. 1957-toga leta sam na Gorenjon Seniki dobila službo na občini. Tli sam delala do 1963.-loga leta. Od 1963-1990 sem pa na Dolenjon Seniki delala na občini kak notaroš. 82 S svojov oblastjov sam skoz pomagala naše porabskc slovenske ludi. Najvekši cilj je bio pred mcnom: obraniti našo narečje, našo porabsko slovensko kulturo. 27. oktobra 1990 so mi porabski ludje zavupali edno novo funkcio, tau je: volili so me za sekretarko Zveze Slovencev na Madžarskem. Od tistega cajte sam profesionalno delala za našo narodnost. Tu sam mejla priliko videti, kak so naši Slovenci z identitetov. Za toga volo sem pa letos znauvič zadobila nika najlepšega za me, pa nika najslabcjšcga. Lepo mi je bilo in do serce mi je segalo lani decembra slednje dni, da je naš pevski zbor Avgust Pavel z Gorcnjoga Senika v štiri porabski vesi držo božični koncert. Eštje gnesden - da sc srečan z sterejšami - mi spominjajo koncert. Prosijo, naj bi letos liij meli koncert, pa če de mogoče v sakšoj vesi. Zdaj sem pa čiila, k a tu pa lan ženske v kil p pobe rajo slovenske svete pesmi, štere so že skurok cejlak pozablena v nasin cirkvaj. Etak se pa leko vupamo, ka letos na koncerti več nemo samij spejvali. Letos me skaus žalosti, da lii v Porabje ni Sterni Slovenci, pa Madžari f^stvo mejšajo z Vendskov Zvezov. Ka je za me najbole žalostno, tau je pa, da oni pravijo k a so naši Porabci ne j Slovenci. Naša Zveza se je pogočavala z njimi za volo toga. Oni svojo teorijo držijo, najbole pa zatok, da bi radi meli denar od države, Irena Barber Lela 1951-a sem se rodil na Gorenjem Seniku. Moji starši so bili kmetje. Po končani osnovni šoli sem nadaljeval študij v benediktinski gimnaziji v Gy6ru, kjer sem I. 1970 maturiral. Na prvem delovnem mestu sem delal kot delovodja. Od leta 1977 sem delal na občini Dolnji Senik, leta 1990 so me izvolili za župana Gornjega Senika. Leta 1982. sem se poročil z vaščanko, ki je Slovenka. Imam dva otroka. Od I 1970 delam v javnem življenju Gornjega Seniku z namenom, da delam za vas in za naše ljudi. Leto 1993 je z več vidikov zame žalostno. Življenjski standard še zmeraj pada, brezposelnost pa v naši vasi strahovito narašča, Možnosti za razvoj so vedno manjše, ljudje so postali apolitični, kar je najbrž posledica socialne ogroženosti. Seveda smo v tem letu lahko zasledili tudi pozitivne procese. Posledice odprtja mejnega prehoda so že vidne: razen kulturnih stikov so se razvile vsakodnevne komunikacije med ljudmi. Zelo dobri so stiki na področju šolstva, športa in med gasilci. Počasi se razvijajo tudi gospodarski stiki. In kar je najbolj razveseljivo, 6 letnem premoru imamo spet slovensko mašo v naši vasi. 83 Znatno se je povečal turizem, na kar se moramo bolj pripraviti, saj bi iz turizma lahko živelo dolgoročno vse več vaščanov. Martin Ropoš Marija Kozar-Mukič (Budimpešta, 8. 3. 1952), etnologinja. Po ekonomski srednji šoli v Budimpešti je 1978 končala študij etnologije in slovenščine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Leta 1979 se je kot kustos-etnolog zaposlila v Muzeju Savaria v Sombotelu. V monoštrskem muzeju Avgusta Pavla je postavila razstavo »Slovenci v okolici Monoštra« (1983) Kot raziskovalka etnologije porabskih Slovencev, je skupaj s Francekom Mukičem objavila knjigo Slovensko Porabje (1982), sama pa Slovensko Porabje - Szlovenvidek (1984), Felsoszolndk-Gornji Senik (1988) in katalog Avgust PaveLetnoiog in organizator muzeja (1986). V letu 1993 me je najbolj razveselilo, da sem lahko postavila razstavo »Porabske maske« na Ptuju. Na otvoritvi so nastopili otroci z Gornjega Senika, ki so predstavili božično koledovanje. Ptujski muzej je gostoval v sombotelskem Muzeju Savaria z razstavama »Maske« in »Nakit«. Slednje so postavili skupaj z Arheološkim muzejem iz Zadra. Poleti so pa bile na ogled slike Alojza Ebrla iz Murske Sobote. Veselilo me je torej, da sem lahko predstavila del porabske ljudske kulture v Sloveniji in del slovenske kulture v Sombotelu na Madžarskem, Najbolj me je razžalostilo, da se je ponovno pojavila »vendska teorija«. Ta lahko samo razdvoji našo že tako maloštevilno manjšino in lahko pripelje celo do popolne asimilacije porabskih Slovencev. Na koncu se ne bodo odločili ne za Slovence, ne za Vende, se bodo raje pomadžarili. Marija Kozar-Mukič Rodit sem se 26. 5. 1957 v Monoštru. Osnovno šolo sem končal I. 1971 v Sakalovcih. Po osnovni šoli sem se vpisal na poklicno šolo v Monošter. Učil sem se za strugarja, na praksi sem pa bil v tekstilni tovarni. Leta 1974 sem postal strugar in še isto leto sem se vpisal na večerno gimnazijo v Usmerjeno srednjo šolo Savaria v Sombotelu, kjer sem leta 1976 maturiral. Naslednje leto, 1977, sem začel študij na Visoki pedagoški šoli v Sombotelu. Takrat sem se odločil, da bom študij nadaljeval v Ljubljani. Po končanem prvem letniku sem odslužil vojaški rok in 1980 leta začel študirati na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 84 Leta 1986 sem diplomiral iz etnologije in sociologije. Nato sem sc vrnil na Madžarsko in začel delati v kulturnem centru v Monoštru. 27. oktobra leta 199(1 smo na Gornjem Seniku ustanovili Zvezo Slovencev na Madžarskem. Izvolili so me za predsednika te organizacije. Od takrat delam profesionalno na narodnostnem področju. V letu 1993 me je najbolj razveselilo to, da smo po nekajletnem prizadevanju spet lahko prisluhnili slovenski maši na Gornjem Seniku. S tem so naši slovenski verniki spet dobili možnost, da častijo Boga v materinščini. Upam tudi, da bo maša v slovenskem jeziku vplivala prav tako na druga področja našega narodnostnega življenja in bo krepila našo narodno zavest. V letu 1993 me je najbolj prizadelo, ko sem zvedel, da v Štcvanovcih na osnovni šoli ne bo prvega razreda. Upadajoča nataliteta in slaba narodnostna zavest je naredila svoje. Nekatere porabske slovenske družine žal vpisujejo svoje otroke v monoštrsko madžarsko osnovno šolo. Da bi preprečili ta proces, moramo starše bolj aktivno vključevati v izobraževanje njihovih otrok. Starši namreč odločilno vplivajo na oblikovanje otrokove osebnosti, njegovega odnosa do narodnostnega samozavedanja, zato je sodelovanje med učitelji in starši še kako potrebno. Jože Hirndk Rojena sem 19. maja 1959 v Okoslavci!) pri Vidmu (Sv. Juriju) ob Ščavnici. Mojo zgodnjo mladost so lepšali vinorodni griči in prekrasni zvoki orgel, ki jih je v jurjevski cerkvi iz tega mogočnega instrumenta izvabljal moj oče, organist. Tudi sama sem ob njih na neki cerkveni slovesnosti zapela Gounodovo Ave Mario... Po končani gimnaziji v Murski Soboti sem se vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, na oddelka za slovenski jezik in književnost ler primerjalno književnost in literarno teorijo. Diplomirala sem 1983. leta. V lem č^u je bilo slavistom težko najti zaposlitev, zato tnc je pot iskanja pripeljala v Lendavo. Zaposlila sem se kol profesorica slovenskega jezika na Dvojezični srednji šoli Rada sem opravljala svoje poslanstvo, a življenje nam večkrat ponudi nove možnosti in tako sem se ob koncu leta 1992 poslovila od lendavske srednje šole. Prišla sem v Porabje. Tu sem pedagoška svetovalka za slovensko narodnostno šolstvo. Izziv ali avantura? Oboje. Svet, kakršnega nisem poznala, življenje, polno presenečenj. Negativnih in pozitivnih. Že po nekaj tednih spoznavanja sporahsko vsakdanjostjo pa sem se zavedla, da moje poslanstvo v Porabju ne more obsegati samo dela v vzgojno-izobražcvalmh ustanovah; življenje slovenske manjšine 85 moram spremljati kompleksno, kajti to življenje ni samo šola, to je tudi dom, cerkev, delovno mesto... povezovanje z matično državo... gospodarski in kulturni razvoj... utrjevanje slovenske nacionalne identitete... Toplo mi je v duši, ko slišim naključno kakšen stavek sredi Monoštra v lepem porabskem narečju... Valerija Perger Valerija Perger Quo vadiš, Porabje? Tako od daleč in boječe sem pred nekaj meseci zatipala v ta svet; v meglo ob lenobni Rabi in v nezaupljivost prikrito radovednih obrazov. Nisem si delala utvar, pravzaprav nisem mislila na nič. Prišla sem v Porabje... Porabje je tam, kjer so na »hreščečih med Rabo v in Mii rov«, kot je pred več kot stoletjem zapisal dolgoletni gornjeseniški župnik, zavedni Slovenec in porabski pisatelj Jožef Košič, »raztresene vesnice železnih Slovencev«. Tam, kjer za Srebrnim bregom še dandanašnji v madžarskih razvojnih načrtih piše, da je to »rezervat za pogozdovanje in divjad«... In tu živi, kljub tem eksotičnim oznakam, po statističnih podatkih kakih 28(X) porabskih Slovencev. Porabje jc geografsko, kulturno in narodnostno del Prekmurja; z njim je bilo tesno povezano vse do leta 1919, ko je bilo Prekmurje priključeno k Jugoslaviji. Toda porabski Slovenci so svoje najtežje trenutke doživljali prav po 11. svetovni vojni, ko je postalo bogokletno celo pomisliti, da si Slovenec. Resolucije informbiroja so se ogradile proti Jugoslaviji, ki se je uprla sovjetskim velikim bratom, z bodečo žico, strelskimi jarki in minskimi polji na meji; vsak poskus ilegalnega prehoda je bil nagrajen s strelom brez opozorila, obvezna oprema kmeta na njivi ali travniku je bila izkaznica, ki so jo graničarji kontrolirali tudi trikrat na dan. Mladi so odhajali v oddaljena mesta in se niso vračali, oblasti pa je bilo to celo všeč. Socialistični raj je bil torej dobro varovan pred vdorom idej gnilega kapitalizma. Pred dvema letoma se je s padcem starega režima in odprtjem mejnega prehoda z republiko Slovenijo marsikaj spremenilo. V makroekonomskem pogledu je danes Republika Madžarska ena tistih bivših držav vzhodnega bloka, ki je doživela največje pozitivne spremembe. Tudi Slovenija je podpisala z njo pomembne obojestranske sporazume, navezala dobre gospodarske stike, po podpisanih dogovorih sodeč imata državi idealno urejeno manjšinsko politiko. Kaj pa ljudje? Kaj pa tisti Košičevi, na hreščečih med Rabov in Murov živeči železni Slovenci? Kakšno je njihovo vsakdanje življenje, boj za ljubi kruhek? Koliko so ti ljudje še Slovenci in - ali jim kaj pomeni vse to? Spoznala sem jih nekaj. Na enem svojih izletov v neznano sem prišla v Ritkarovce. Na križišču, kjer sem se ustavita in tuhtala, kam peljejo prašne makadamske ceste, mi je prišla nasproti priletna ženica. Vprašala me jc, kdo sem in koga iščem. Najprej sem se začudila, da tako lepo govori porabsko narečje. Skoraj užaljeno mi je zabrusila: »Tu vsi gučimo slovensko. Tli smo vsi Slovenci 1« Toda ko prihajam v vrtce in šole, je slika popolnoma drugačna. Slovenski učitelji so (ali se trudijo biti) Slovenci le pri urah slovenskega jezika, čim zazvoni in je ure konec, že govorijo z učenci madžarsko. V Porabju imamo 3 narodnostne šole, kjer se izobražujejo učenci slovenske narodnosti: Gornji Senik, Števanovci in 2. OS v Monoštru. Najbolj problematična je situacija v monoštrski šoli, kjer tned učenci samimi vlada nekakšno prepričanje, da so tisti, ki se učijo slovenščino, 86 manj vredni od tistih, ki se učijo nemščino. Nemščina postaja vodilni jezik v šolah, v učenju nemščine so skrite vse želje porabskih ljudi, ki jim v vedno večji meri grozita brezposelnost in revščina. Nemci gradijo tovarne, blizu je Avstrija, kjer se da priložnostno zaslužiti in čigar kruh jemo, tega jezik se bomo učili! Kaj nam mar slovenščina in nekakšna sentimentalna naveza s Slovenijo in slovenstvom; to nam ne prinaša kruha. In kako najti poti do staršev, kako zbuditi zatajevano slovenstvo v njih ? Porabje je čuden svet, tu so se slovenstva stebri stari zamajali do temeljev. Kaj pa Cerkev? Porabci so globoko verni ljudje; srečni so, da spet lahko brez prepovedi častijo svoje svetnike in glasno prosijo Boga za pomoč. In njihove prošnje bi v slovenskem jeziku bile še bolj njihove, božja beseda v slovenščini bi odločilno vplivala na miselnost ljudi, na zavest pripadnosti slovenstvu. V iskrenih in preprostih dušah porabskih Slovencev je duhovnik Še vedno tisti, ki mu najbolj zaupajo in verjamejo. Toda porabski Slovenci imajo duhovnika, ki je po rodu Slovenec, le v števanovski župniji, a še ta ne mašuje slovensko. Menda je nekako pozabil, da je Slovenec... Na Gornji Senik pa jc pred kratkim končno začel prihajati maševat slovenski duhovnik iz Martinja. Radostna vest je to in Gornjeseničani pravijo, da jim »Mi atyank« nikoli ni bil tako pri srcu kot »Oče naš«. To so torej Košičevi železni Slovenci, to je le nekaj kamenčkov iz mozaika njihovega vsakdana, čudno lepega, nebogljenega, negotovega. Kaj bo torej s Slovenci tam za Srebrnim bregom, tam, kjer je bil za vsak dan na novo preoranim mejnim pasom za nas skoraj pet desetletij konec sveta? Bodo potonili v germansko - madžarsko morje in postali - nihče? Je morda prepozno za vse in se bodo v novih ckonomsko-političnih razmerah enostavno stopili z večino in govorili le jezik tistega, ki jim reže kruh? Hodim med rožami in travami, skozi porabsko jesen, skozi sončne in senčne strani porabske vsakdanjosti. Življenjskemu utripu KoŠičevih železnih Slovencev hočem prodreti do dna... Na enem svojih romanj se ustavim ob razpadajočem znamenju, zastrmim se v obličje Trpečega in ustnice same izgovorijo; Pomagaj jim! Miroslav Novak Ljutomerska župnija sedaj in nekoč 18. julija leta 1993 jc bila v Ljutomeru sklepna slovesnost ob končanem prenavljanju cerkve sv. Janeza Krstnika. Slovesno mašo je v domiselno oblikovanem okolju pred obnovljenim zvonikom daroval skupaj z devetnajstimi duhovniki mariborski pom škof dr Jože Smej. V kullurno-umetniškem programu so sodelovali pevci komornega moškega pevskega zbora iz Beltince in mešanega cerkvenega pevskega zbora iz Ljutomera, Ljutomerski oktet ter ljutomerska godba na pihala. O pomenu opravljenega dela, ki se je sklenilo z blagoslovitvijo obnovljenega zvonika in zunanje fasade ljutomerske župnijske cerkve skupaj s Florjanovo kapelo, so s svojo prisotnostjo pričali številni farani in drugi gostje. Med njimi Pa velja omeniti državnega poslanca Andreja Hrastelja, župana ljutomerske občine Mirka Preloga ter predsednika Krajevne skupnosti Ljutomer Zdenka SakelŠka. Po slovesnosti so skrbne gospodinje pripravile kopico dobrot in jih ponudile na Pogrnjenih mizah okoli cerkve. Pa tudi ljutomerskega vina ni manjkalo. 87 V posvečenem baročno-gotskem okolju ljutomerske župnijske cerkve, kjer je bilo še pred več kot 200 leti pokopališče, so uvodne besede ljutomerskega dekana Izidora Veleberija delovale kot uvertura k razmišljanju o minljivosti človeka in njegovega dela ter naše materialne in moralne odgovornosti za varovanje dediščine, pa naj bo to kulturna ali naravna. Na pomen ustvarjanja m na vrednost človeškega dela je opozoril ljutomerski župan Mirko Prelog. V svojem nagovoru se je vprašal: koliko stopinj in znamenj ter človekovih veličin je vtkanih - vgrajenih v številna znamenja slovenskega človeka od naših dalnjih prednikov do današnjih generacij? Odgovora na zastavljeno vprašanje kljub intelektualnim naporom ne more podati. Lahko pa odgrnemo tančico pozabe nekaterim pojavnim oblikam najvidnejših stopinj in najpomembnejših znamenj in jih imamo v živem spominu. Zato pa potrebujemo ohranjene arhivske in druge vire. Za ljutomersko župnijo lahko rečemo, da so relativno dobro ohranjeni, saj v njih najdemo bogastvo življenja in dela njenih prebivalcev skoraj skozi celotno obdobje njenega obstoja. Začetke verskega življenja na ljutomerskem območju moramo iskati v vikariatu radgonske pražupnijc iz 13. stol. Leta 1328 se prvič omenja ljutomerski župnik Rudiger. Od takrat dalje, pa vse do danes, sc je v župniji zvrstilo 49 znanih župnikov in 161 kaplanov. Za nekatere od njih vemo samo to, da so obstajali, drugi pa so se s svojim dušnopastirskim, organizacijskim prosvetnim ali narodno-prebudnim delom trajno zapisali v zgodovino ljutomerske župnije. V letu 1445 jc župnija obsegala 13 naselij, leta 1780 pa že 29. Svoje ozemlje je ohranila neokrnjeno skozi več stoletij vse do leta 1935, ko je bila v Cezanjevcih ustanovljena samostojna župnija. V ljutomerski župniji so tako vse do danes ostali kraji Ljutomer, Noršinci, Babinci, Gornje Krapje, Spodnje Krapje, Mota, Cven, Pristava, Stročja vas, Presika, Rinčctova graba, Nunska graba, Podgradje, Slamnjak, Grcsovščak, Železne dveri, Cuber, Radomerje, Radomerščak in Spodnji Kamenščak. Na območju župnije najdemo kar šestdeset sakralnih znamenj, ki so skozi zgodovino doživljala različno usodo. Pri tem moramo omeniti načrtno zaplembo zvonov v obdobjih prve in druge svetovne vojne ter obilo zavzetosti in skrbi za njihovo obnavljanje vse do današnjih dni. Po velikosti in po umetnostno-zgodovin-ski ter po religiozno-pastoralni plati sta opazni župnijska cerkev m podružnična cerkev sv. Ane na Podgradju. Tej sledijo vaške kapele z zvoniki in urejenim zvonjenjem po okoliških vaseh. Druga sakralna znamenja imajo razen umetniško-sakralne note še izrazito lokalno historično vrednost. Prvotna ljutomerska župnijska cerkev v romanskem slogu je stala na tem mestu, kot je sedanja. Prezbiterij ljutomerske cerkve razodeva slogovne znake pozne gotike. Vso stropno konstrukcijo nosi kamnito rebrovje, ki raste iz snopastih stenskih služnikov, ti pa počivajo na konzolah, ki so kiparsko okrašene. Škof z mitro, mlad moški z rogatim pokrivalom in dve ženski z oglavnicama so tako rekoč portretne upodobitve in zgovorne priče svojega časa. Vin pogosto omenjajo cerkveni tlak, skupaj z njim pa tudi grobnice. Plemiče m župnike so pokopavali v prezbiteriju, druge uglednejše vernike tudi v ladji. Najstarejša grobnica je pod korom. V njej je od leta 1414 pokopan cvenski graščak Rudolf Lasberški. V prezbiteriju je nagrobnik iz leta 1449, ki jc posvečen spominu Jorga Sweinpercka, lastnika Dolnjega gradu. Drugi epitaf, namenjen štajerskemu komorniku m koroškemu deželnemu maršalu Reichardtu pl. Lichtensteinu iz leta 1596, je izdelal Italijan Vincentius Cumini, graški kipar m štukater. Triladijski prostor razmejujejo visoki slopi, prekriva pa ga križno obokan svod. Na zahodnem 88 koncu jc pevski kor, prav tako oprt na slope. V tej celoti jc čutiti baročne značilnosti in so odraz dela graških in lipniških gradbenih mojstrov. Notranjščina ljutomerske cerkve sprva m bila poslikana. Šele konec 19. stol, je gemonski slikar Jakob Brollo poslikal stene z motivi iz življenja sv. Janeza Krstnika. Leta 1901 je slikarijo pošktxioval požar. Novo stensko dekoracijo je napravil slikar Franjo Horvat iz Gornje Radgone. Stene prezbiterija pa je leta 1922 poslikal ljutomerčan Anton Čeh s prizori iz življenja sv. Janeza Krstnika m upodobitvami Kristusa, prerokov, evangelistov in apostolov Petra iti Pavla. Leta 1990 so celotno notranjost prepleskali, freske pa osvežili. Dela jc vodil Drago Ficko. Tudi zunanjo fasado so skozi zgodovino večkrat obnavljali, nazadnje leta 1993. Pri zadnji obnovi fasade je sodelovalo več podjetij. Mogočno konstrukcijo odrov je sestavilo podjetje Lota iz Pesnice, pleskarska dela pa pod strokovnim nadzorom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Maribora izvedlo podjetje Škraba n iz Murske Sobote. Obnovljena cerkev v Ljutomeru Pomemben okras ljutomerske cerkve jc njena oprema, predvsem oltarji in prižnica. Mejnik opremljanja cerkve lahko postavimo v prvo polovico 18. stoletja. Pri oltarju sv. Jožefa iz leta 1717 stopajo v ospredje predvsem stebrišče z usločeno gredo, zavoji akantove ornamentike in sadne girlande. Leta 1756 je zanj naredil oltarno sliko ljutomerski mojster Jožef DigL Na oltarju Rožnega venca iz leta 1737 so pomembne figure svetnikov, papežev in škofov v razgibanih držah in z živahno draperijo. Oltar je pobarval graški mojster Franc Anton Ramscliusscl, oltarno podobo pa je leta 1856 naslikal graški slikar Jožef Tunncr. Oltar Lurške Marije, prej posvečen sv. Janezu Ncpomuku, je iz časa okoli leta 174(1. Nekoliko mlajši Križev oltar iz leta 1741 s Križanim. Marijo m Janezom ter dvema svetnikoma je delo rezbarja Franca Abrahama Sgahkarja ali Schakharja iz Lipnice. Z njim je sodeloval graški slikar Matija Marchl Najmarkantncjše delo je nedvomno veliki oltar, stvaritev mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja. Nastal je v letu 1797. Oltarju se pozna, da je nastal že v klasicizmu. Stebriščna arhitektura nastavka je skoraj brez ornamentalnega okrasja. Leta 1810 ga je pobarval 89 radgonski slikar Simon Adamec, oltarne podobe je prispeval graški umetnik J. Jandl, sedanjo sliko sv. Janeza Krstnika, patrona cerkve, pa je leta 1856 izdelal graški slikar Beyer. Zapisi pripovedujejo tudi o drugi opremi. Prižnica z razgibano streho, s figuraliko in okrasjem kaže znake zrelega baroka, kar ustreza navedbi, da je iz leta 1736. Baročne orgle je 1737 leta naredil Jurij Miteregger iz Gradca, po požaru 1901 pa jih je popravil Jožef Brandl iz Maribora. Nazadnje so bile obnovljene leta 1991. Nekoč je cerkev obdajalo taborsko obzidje, znotraj tega pa je bilo pokopališče. Leta 1671 so na pokopališču pozidali kostnico. Leta 1736 pa sta obzidje poživila dva baročna portala, okrašena s kipi, reliefnimi kartušami in (rakasto ornamentiko. Pravzaprav gre za arhitekturno kompozicijo, pri kateri ima soustvarjalno vlogo tudi kapelica sv. Florijana s kupolasto streho in mičnim stolpičem, stoječa med portaloma. Kipe nad vhodoma je izdelala izurjena umetniška roka, tej pa lahko bržkone pripišemo tudi tri baročne reliefe, vzidane na notranji strani obzidja. Prizore, ki prikazujejo Abrahamovo daritev, Janeza Krstnika in Rojstvo, odlikuje slikovita zasnova, kipar pa jo je spretno prenesel v kamen. V času pred prvo svetovno vojno je imela ljutomerska cerkev pet zvonov. Prva dva sta bila vlita v Gradcu leta 1689. Tretji, najtežji zvon je bil napravljen leta 1773 in je tehtal 1130 kg. Ostala dva pa sta bila iz leta 1838 in 1885. Po opravljeni rekviziciji je ostal v zvoniku samo zvon iz leta 1689. Nove zvonove so dali narediti takoj po vojni, a so jih blagoslovili šele leta 1924. najtežji zvon je bil »DIS« in je tehtal 1170 kg, drugi po teži je bil »FIS« iz leta 1689, tretji »GIS« je tehtal 460 kg in četrti »H« 290 kg. Ti zvonovi so peli le kratek čas. Sredi leta 1943 so iz zvonika odpeljali velik zvon, dva manjša in zvon, ki ga je darovala Terezija Miki iz Ljutomera. Tako je v zvoniku ponovno ostal le zvon iz leta 1689. Obnova zvonika v Ljutomeru 90 V povojnem obdobju j c bilo opravljenih kar nekaj posegov na zvoniku. Leta 1967 so popravili stolpno uro, leta 1971 pa streho na cerkvenem stolpu. Električno zvonjenje so uredili leta 1975. Leta 1984 je mariborski škof Franc Kramberger posvetil dva nova zvonova. Večji je posvečen sv. Janezu Krstniku, manjši pa škofu Antonu Martinu Slomšku. Tako so danes v zvoniku trije zvonovi. Sredi leta 1993 so zvonik ljutomerske cerkve popolnoma obnovili. Za to so potrebovali približno J4O0 kg bakrene pločevine. Kleparska dela je opravilo podjetje Lončarič iz Lokavec pri Negovi. Dela na zvoniku in zunanji fasadi končujejo desetletni ciklus aktivnega in požrtvovalnega dela na obnavljanju in ohranjanju sakralnih znamenj in drugih pripadajočih objektov ljutomerske župnije. Bežen pogled na opravljeno delo pri župnijski cerkvi sv. Janeza Krsnika in sv. Ane na Podgradju skupaj z večnamensko zgradbo Moj dom ter župniščem in mežnarijo nam skupaj s številnimi obnovljenimi sakralnimi znamenji razkriva tisoče prostovoljnih ur dela, desetine različnih mojstrov in njihovih pomočnikov, predvsem pa neizmerno veliko zagnanost, odločnost, poslovno sposobnost in potrpljenje župnika in dekana Izidora Velcbc-rija, njegovih najbližjih sodelavcev in ljutomerskega župnijskega sveta. Pri lem seveda ne smemo pozabili faranov ljutomerske župnije in drugih dobrotnikov, ki so po svojih močeh vplivali na realizacijo vsestransko obsežnih projektov. Viri in literatura: Zbornik župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru, Ljutomer 1990. Fran Kovačič. Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor 1926. Jože Curk. Ljutomer in njegova okolica, 1990. Mirko Prelog. Slovesnost ob prenovljeni cerkvi in zvoniku v Ljutomeru (18. julij 1993). tipkopis. Franc Puncer Radgonski župnik Martin Gabcrc Prva smrtna žrtev nacističnega vdora v Slovenijo 6. aprila 1941 je bil župnik v Gornji Radgoni, Mariin Gaberc. Njegovo štirinajstletno vsestransko, predvsem pastoralno delovanje v župniji od leta 1927 do 1941 je zapustilo še dolgo vidne sledi. Prav je, da mu ohranimo spomin. Rodil se jc 29. septembra 1883 v vasi Pretres 48 kmetu Juriju Gabercu in Jožefi r. Poljanec. V domači cerkvi sv. Mihaela na Črešnjevcu je bil krščen naslednji elan. Bil jc drugi izmed osmerih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Mariboru S šolskim letom 1904 je vstopil v mariborsko bogoslovje. Subdiakon je postal 21. julija 1908, diakon 23. julija in 25. julija je prejel mašniško posvečenje. Gaberc je deloval le na treh dušnopastirskih postojankah. Kol novomašnik je bil nastavljen za kaplana v Brestanico. Tam je deloval 9 let. Ko je L julija 1917 Anton Kocbek, župnik pri Sv. Križu nad Mariborom, odšel za župnika v Gornjo Radgono, ga je Martin Gabcrc nasledil najprej kot provizor, nato pa kot župnik do leta 1927 Tisto leto je radgonski župnik kocbek 30. junija umrl in Mariin Gaberc ga je ponovno nasledil kot župnik v Gornji Radgoni. Instaliral ga jc 2. oktobra 1927 dekan ljutomerske dekanije Jožef Wcixl, župnik pri Sv. Križu pri Ejuiomeru. Kakor prej pri Sv. Križu je gospodinjske posle v Gornji Radgoni svojemu bratu oskrbovala rodna sestra Nežika, pozneje pa se jima je pridružil še oče Jurij. 91 V Gornji Radgoni je župnik Gaberc našel enak način pastoralnega dela kakor ga je našel ob nastopu na svoji prejšnji župniji, saj je tu nasledil istega predhodnika župnika Kocbeka. Pomočnika sta mu bila kaplana Jakob Sajovic in Franc Jeraj pa tudi upravitelj benediktinskih posestev p. Pavec. Pozneje je dobivala župnija le po enega kaplana. Za časa župnika Gaberca so se zvrstili takole: Franc Grobler, Vinko Kolman, Martin Uranjek, Rudolf Vahčič. Razvejano pastoralno delo in življenje po slovenskih župnijah v tistem času se nam pokaže, če naštejemo ustanove, združenja, bratovščine in organizacije, ki so živo delovale ves čas Gaberčevega župnikovanja: Bratovščina sv. družine. Družba mož, Družba žena. Mladeniška Marijina družba, Dekliška Marijina družba, Družba vednega češčenja, Tretjeredna skupščina, Bratovščina živega rožnega Venca, Bratovščina sv. Cirila in Metoda, Apostolstvo mož in fantov, Katoliška akcija, Družba sv. Rafaela, Katoliško prosvetno društvo, Orli in orlice, Fantovski odseki in Dekliški krožki, Dekliška zveza, pevski zbori, tamburaški zbor, bralno društvo. Župnik je bil (udi član vodstva v mnogih civilnih organizacijah. Ni bilo nedeljskega oznanila, ko bi župnik ne vabil članov ene ali druge teh skupnosti k skupnemu prejemu svetih zakramentov, shodom ali prireditvam. Že v prvem letu po prevzemu župnije je posebej vabil k pogostemu prejemu svetega obhajila in bil srečen, ko je ugotovil, da se število razdeljenih hostij dviguje. Kako živo so za njegovega časa naštete organizacije, družbe, bratovščine delovale, vidimo, če na primer naštejemo nabožne, kulturno-vzgojne in zabavne igre, ki so jih v času župnika Gabcrca zaigrali v posojilnični dvorani. Tole so naslovi teh prireditev: Dve materi, Repoštev, Ukradeni biseri, K mamici, Svojeglavka, Nežka z Bleda, Namišljeni bolnik, Goslarica naše ljube Gospe, Skioptične slike o Kristusovem trpljenju, Mlinar in njegova hči, Zviti Janez in zahrbtna Spela, Kaznovana nečimernost, Angel miru. Strahovi, Ponesrečena snubitev, Pri kapelici, Sultanova hči in dobri pastir, Večna mladost in večna lepota, Za hrepenenjem po materi, Pravica seje skazala, Lurška pastirica, Beneški trojčki, Trije kralji. Marija Magdalena, Rdeči nosovi, Gospa ministrica, Mlada Breda, Slehernik, Stabat Mater, Pastorka, Izvoljena Devica, Nevesta iz Amerike, Zlodejev mlin. Podobar, Slepi Tonček, Od trnja do cvetja, Trosila bom rože, Njega ni, Prisegam, Krvava Španija, Slepi jetnik mladosti. Pričarani ženin, Tri matere. V tistih časih še ni bilo radia in televizije, ljudje so mnogo čitali. Tile verski in veri naklonjeni listi, časopisi in revije so oplajale versko, izobraževalno in kulturno življenje v župniji: Glasnik Srca Jezusovega, Bogoljub, Cvetje, Katoliški misijoni, Odmev iz Afrike, Naš dom. Vigred. Nedelja, Mohorjeve knjige. Kres, Luč, Kraljestvo božje, Slovenski delavec, Dom in svet. V pripravi na velikonočni prejem zakramentov je župnik vsako leto objavil kateri del katekizma je to leto na vrsti za izpraševanje. Na podlagi (ega izpita so po družinah dobili listke za spoved, Šmarnice so obhajali oh majniških večerih v župnijski cerkvi, pa tudi pri križih in kapelah po naseljih. V poletnih nedeljah so po posebnem sporedu prihajali verniki iz posameznih naselij v procesiji za križem k rani božji službi v cerkev. Dušni pastirji so vsako leto pastoralno obiskali nekatera naselja, blagoslavljali hiše in člane družin. Tudi zrnska in vinska zbirca je poglabljala stik z domačimi duhovniki. Na velike praznike so se pripravljali s tridnevnicami in duhovnimi obnovami, leta 1031 so imeli tudi ljudski misijon. Starejši župljani se še sedaj radi spominjajo nepozabnih slovesnosti novih maš. Petega avgusta 1928 jo je pel Franc Lasbaher, šestnajstega avgusta 1931 Anton Trstenjak, enajstega julija 1937 Alojzij Kovačič in četrtega avgusta 1940 Franc Fekonja. 92 V župniku Gabcrcu moremo zaznati tudi pionirja verske sociologije. S svojo lepo pisavo je spisal dokaj popolno kartoteko družin župljanov z izčrpnimi podatki m tako nadomestil manj praktične zapisnike duš. Kartoteko je na pastoralnih obiskih skrbno dopolnjeval. Ob njegovi nenadni smrti je nasledniku služila kot predragocena dediščina za razpoznavanje stanja v triindvajsetih naseljih župnije. Osnovne statistične podatke je zbiral in ob koncu leta objavljal že njegov prednik, župnik Gaberc pa je to službo zelo izjsopolnil, dobljene podatke analiziral in pastoralno uporabljal. Svojemu dušnopastirskemu delu v obsežni in zahtevni župniji je Gaberc v veliki meri pritegnil delovanje na vseh področjih življenja v župniji, da bi na ta način vedno mogel biti seznanjen z njegovim utripom. Iz kratkih zaznamb v njegovih ohranjenih rokovnikih - agendah je razvidno, kako zelo je bil zaposlen. Študent iz tistih let pripoveduje, kako je svoje študente po maši sicer povabil k skupnemu za jtrku, na vsem lepem pa rahlo zažvižgal in brez slovesa odvihral na svoje delo. Gaberc je bil nadarjen muzik (med drugim je vodil tamburaški zbor), pevec in pevovodja. Razmeroma dobro je poleg nemščine obvladal latinski jezik, s sestro Nežiko pa sta se uspešno pogovarjala tudi tako, da sta posamezne besede izgovarjala od zadnje črke nazaj. Tudi stenografijo je obvladal. Trudil se je za olepšanjc in prenavljanje cerkve zunaj in znotraj. Leta 1940 je dal prenoviti vse oltarje in podobe. Dosegel je, da je občina uredila prostor okrog cerkve in da so zgradili stopnišča k cerkvi. Ker ljudje v tistih časih še niso bili navajeni v toliki meri skrbeti za materialne potrebe duhovnikov in cerkve, (duhovniki so prejemali plačo za poučevanje verouka, za cerkev bi naj skrbel konkurenčni odbor) je moral župnik Gaberc veliko prositi župljanc, da je zbral potrebna denarna sredstva za prenove. Samo ostareli ljudje se še spominjajo pokojnega župnika Martina, pa še ti zelo malo. Vmes je bila vojna, polno vznemirljivih dogodkov skoro polstoletnega enoumja, dušni pastirji so se menjavali. Da je znal biti prijazen, gostoljuben, šegav, pa tudi strog, pravijo. V času svojega službovanja v Gornji Radgoni se je bežno zanimal za župnijo Sv. Lenarta in za Griže, ostal pa je tu do smrti. V staro kroniko je v vrsto radgonskih župnikov vpisal tudi sebe in za imenom letnico nastopa 1927, nato pa - tri pomišljajo. Župnik Gaberc je bil zaveden Slovence, zvest branik slovenstva na severni meji Zgodovinar Kocuvan poroča, da je bil nemčurjem trn v peti, avstrijske oblasti so mu odklonile obmejno prepustnico, verjetno potem, ko se je po priključitvi Avstrije k Nemčiji hotel hitlcrizem šopiriti tudi pri nas, zlasti v apaški kotlini, čemur je Gaberc odločno nasprotoval. Ko so na vnebohod 30. maja 1935 v Gornji Radgoni pokopavali ostanke radgonskih žrtev ob koncu prve svetovne vojne m Maistrovih borcev, je imel Gaberc znameniti (še ohranjeni) domoljubni govor. Med drugim je ob koncu zaklical: Mi hočemo ljubili pravičnost in svobodo v svoji domovini. Tako bomo dosegli pravo srečo v domovini in večno srečo pri Bogu Gaberc je tudi odločilno sodeloval pri akciji za postavitev spomenika - svetilnika tem žrtvam na cerkvenem prostoru. Postavili so ga spomladi leta 1940. V nedeljo 2. junija po pozni sv. maši so vanj vzidali spominsko listino. Zaradi nemirnih časov so slovesno odkritje in načrtovano proslavo odložili. Isti dan, ko je Hitlerjeva vojska zavzela Gornjo Radgono, so spomenik porušili. Iz takratnih zapisov župnika Gaberca je razvidno, kako je trpel, ko je pred Hitlerjem padala ena država za drugo. S stenografskimi vpisi v oznanilni knjigi je spremljal ta dogajanja in spodbujal ljudi k zvestobi do domovine in zaupanju 93 v Boga. Med drugim je zapisal: nemir vlada zlasti v Mariboru in Ljubljani. Gremo naproti negotovim dnem. Lepo nam je bilo 20 let, se bliža konec naše svobode? Hitlerjanci so mu po cestah, zlasti pa v apaški kotlini, trosili hitlerjansko propagando in na vse načine izzivali. V oznanilu za cvetno nedeljo 6, aprila 1941 (njegovo zadnje oznanilo) je zapisal: verniki, pridite obiskat božji grob, da premišljujete trpljenje Našega Gospoda in najdete tolažbo v teh dneh preizkušnje. Jutro cvetne nedelje, 6. aprila J941, se je zasvitalo. Radgonski župnik jc gotovo to noč v glavnem prebedel. Onstran ceste je izdelovalec šampanjca Clotar Bouwier pozno v noč gostil jugoslovanske oficirje. Župnik je zgodaj vstal, prižgal luč in si oblekel talar. Nič ni dvomil, da bo Hitler vsak čas napadel Jugoslavijo. V svoji spalnici, tretji sobi pritličja je z zadržanim dihom in razbijajočim žalostnim srcem skozi južno okno gledal na cesto. Zares od Mure sem se je čulo puškarjenjc in strojnično regljanje. Nemški vojaki so prihajali po Spodnjem Grisu. opozorilno streljali na vse strani in klicali: Licht aus. Takrat se je zgodilo. Na spodnjem hodniku župnišča so v strahu čemeli sestra Nežika, oče Jurij, bogoslovec Franček Bračič in urednik »Slovenca« Terseglav. Čez kake pol ure so šli gledat, kaj počne župnik. Sredi sobe je ležal v mlaki krvi, bil jc žc mrtev. Dobil je kroglo v trebuh. (Isto uro sem po spletu okoliščin ležal v mariborski stolnici skupaj z desetimi sošolci pred Bogom in škofom Ivanom Jožefom, ki nas je posvetil v mašnikc.) Župnikovo truplo so morali takoj po zavzetju Gornje Radgone na samokolnici odpeljati na pokopališče. V torek 8. aprila je kaplan Vahčič za pokojnega župnika opravil vigilijc in sv. mašo, ob 1(1 pa je z vso skromnostjo bil pogreb iz mrtvašnice, Tam ima sedaj nagrobnik z vdelano fotografijo. V lesenem podu sobe, kjer jc umrl župnik Gaberc, je še nekaj let po vojni sivi madež impregnirane krvi govoril, da jc tam izkrvavela prva slovenska žrtev druge svetovne vojne. Kdo je ubil župnika Martina Gaberca? če še po pol stoletja postavite to vprašanje ostarelim ljudem, vam soglasno brez pomišljanja povejo ime domačega hitlerjanca, ki je to storil. V škofijski kartoteki je tale vpis: ko so 6. aprila 1941 Nemci vdrli v Gornjo Radgono, je odprl župnik Gaberc okno in si jc hotel ogledali vdor nemških čet, ga je takoj smrtno zadela nemška krogla. Zgodovinar Milan Kocuvan je zapisal: po okupaciji 6. aprila 1941 so Nemci obkolili župnišče. Kot zavednega Slovenca so Gaberca zahrbtno ustrelili skriti za transformatorjem, ki je stal v bližini njegovega stanovanja, ko sc je prikazal k oknu. Bil je prva žrtev. Isti je na drugem mestu ohranil sporočilo, ki mu ga je posredovala očividka Milka Veber; Nemci so 6. aprila 1941 zjutraj leteli v župnišče. Eden izmed njih je tekel naprej in videl, da je župnik Gaberc Martin mrtev. Rekel je: »der Pfarrer ist schon tot«. Drugi nato pa: »Aber nicht von unserer KugcL« Jc morda najverjetnejša tale domneva: župnik Gaberc je ves žalosten in zaskrbljen preslišal klice nemških vojakov: Licht aus in vztrajal pri oknu. Vojaki so, da bi prestrašili ljudi brezumno streljali na vse strani. Ena krogla je šinila skozi razsvetljeno župnikovo okno in mu prestrelila trebuh Ko bi župnik Gaberc to jutro preživel, bi ga skoraj gotovo gestapo obsodil na taborišče Dachau, kakor je takoj po zasedbi nekatere druge duhovnike. Saj je bil zelo odločen v odklanjanju hitlerizma in poln domoljublja. 94 Franc Puncer Ob stoletnici Slovenskega planinskega društva Nekaj imam, česar mnogi nimajo: obilje sončnih spominov na hojo po gorah. Ce Slovensko planinsko društvo letos obhaja stoletnico, tudi mojih 62 let vsakoletnega planinarjenja ni zanemarljivo. Franci Herle Začelo se je takole. Pri nas doma smo imeli neko slavje. Povabili smo tudi organista Karla, našega dobrega prijatelja. Ta je imel takrat na počitnicah Francija Herleta, eno leto od mene mlajšega sosemeniščana v Mariboru Herletovi niso hoteli ostati dolžni tistega kosa mesa in potice, ki ga je Franci pri nas pojedel in so mene povabili v Solčavo. Tako smo šli Franci, pa naš mladi mesnat Suše in jaz na Brano. Onadva vajena gora kakor kruha je prav malo zanimalo, ati bom jaz turo zmogel in sicer v čevljih iz boksa, Šlo je. Neznansko sem bil ponosen in srečen, ko sem bil prvič v gorah in 2247 metrov visoko. Ko smo se vračali, smo z markirane poti krenili na grušč in se po njem daleč peljali nizdol. To je čudovita »vožnja«. Predaš se hitrosti in s čevlji orješ dve brazdi v grušču navzdol. Ob sestopu so bili moji čevlji popolnoma brez oblike. V prihodnjem šolskem letu bom imel v Mariboru samo ene čevlje, to mi je bilo takoj jasno. Zdaj smo ob izviru Savinje pod Okrešljem. Tam prihaja kakor čudež iz skale la bistra mrzla voda, se po nekaj metrih okrepi z dotoki iz sosednjih skal, nato se meče m peni od sklada do sklada, dokler ji ne zmanjka tal, da kot slap Rinka v belih koprenah pada na dno. Tam ob izviru smo dokončali s kruhom in klobasami, ki so nam jih dali Herletovi s seboj in pili mrzlo studenčnico pomešano z malinovcem, dokler ni zmanjkalo ne Savinje - ampak malinovca. Mojima prijateljema mrzla voda ni škodila, meni pa. Saj veste kako to gre. Jeseni sem sošolcem v semenišču razlagal, da ima voda pri izviru Savinje zaradi posebnih okoliščin temperaturo pod ničlo. Franci Herle je bil zraven, pa me ni hotel osmešiti in je pritrdil, da jc res tako. Da sem tako zgodaj vzljubil gore, dolgujem Franciju Hcrletu. Avgusta 1944 je padel v Ziljski dolini, ko jc prej srečno pobegnil iz nemške vojske. Hcr letov smuški memorial na Okrešlju in Hcrletova plezalna smer v Ojstrici spominjata nanj. Dicki Dijaku Franciju Janežiču je menda isti naš organist Karel nadel to ime. Res je bil precej debel, pa tudi slasit in prijetnega videza. Na ime Dicki se ni nič hudoval, ampak sc celo tako podpisoval. , Kadar mislim nate, Dicki, mi jc tako toplo pri srcu, saj sva bila v tistih mladih letih prijatelja, kakor »se sika«. Pa zelo hudo mi je ob misli nate, ker si moral lako mlad umreti. Ko smo ti, Milan in jaz taborih na Kleinenškovi planini podnevi pod v soncu sijočimi Škarjami m ob večerih molili ob siju lune in tabornega ognja, ali niso bile to prave duhovne vaje v naravi? Ko smo sc odpravili spat na krmo v gornjem delu staje in so pod nami krulili mladi prašički, smo še dolgo v noč razpravljali o važnih vprašanjih mladega bilja. Streljaj od nas v koči je domovala planšarica Kristina, čuvala in oskrbovala kravjo čredo in Rok ji je po potrebi pomagal. Povabila sta nas na mleko in koruzne 95 žgance. Tako lepo ju je bilo videti. Jaz pa sem že sklenil: ko bom bolj vešč, bosta Kristina in Rok junaka mojega velikega teksta. Pozneje sem v bogoslovski »Lipici« objavil samo kratko črtico z osnovno vsebino prihodnje velike povesti. Mlado ljubezen Kristine in Roka vznemirijo študentje, ki taborijo na pianini. Rok gre žalosten in zaskrbljen v Škarje, kjer mu zdrsne. Nezavestnega prinesejo v Kristinin slan. Ko mu ta oskrbi odrgnine, odpre oči in vse je spet dobro. Z Dickijem je bilo lepo obhoditi Savinjske planine in Julijce. Ko sva na Triglavu prebrala v železno ploščo vpisan spomin na prvi vzpon, sva si tudi midva zapisala v svoje planinske beležnice: In piam memoriam Francisci Puncer et Franctsci Janežič (Vulgo Dicki) quorum primus secunda vice altcr prima vice m panorama Triglavi fuit. Ko spet mislim nate, Dicki, moj dragi sopotnik po skalah, mi je, da bi zajokal. Če sem prav obveščen, so te pobili »osvoboditelji«. Štirje župniki na Triglavu To so bili Melhior, Metod, Lojze in jaz. Bilo je seveda že po vojni. Najprej smo zašli, ko smo na Rudnem polju ubrali »bližnjico« brez markacij. Tako smo hodili kako uro, potem pa nismo vedeli ne kod ne kam. V prepadu pod nami smo zagledali dva mrtva bika, ki sta očividno tudi zašla. Seveda smo se vrnili na izhodišče. Ta pot s Pokljuke na Triglav je najkrajša in najzložnejša. Ko dosežeš na Veiem polju Vodnikovo kočo, lahko preizkusiš samega sebe, kako znaš uživali lepoto skalnatega stvarstva in cvetja, posajenega na njem. Da, kakor da bi kdo posadil in negovat te rožice okrog Vodnikove koče. Glej te naravne ikebane, kako se zazibljejo in zadišijo v opoldanskem vetru planinski nagcljčki, pa zvončnice, zlatice, rododendron, triglavske rože, encijan, teloh, še trava dobiva v teh skalah poseben Čar. Hvala Bogu, ki me je obvaroval greha, da nisem nikoli trgal teh planinskih lepotic, tudi planik ne. Slabo smo prespali na klopeh v Vodnikovi koči, ker so bila vsa ležišča ob našem prihodu že oddana. Po taki noči se nam j c vsem že zjutraj oglasila huda žeja, Mi pa hočemo, ko pridemo na Kredarico, maševati v kapelici pri triglavski Mariji. Takrat še nismo smeli niti vode zaužiti od polnoči pred sv. obhajilom. V moji trilitrski pletenki je bilo še precej dobrega vina in klok-klok je delalo, ko smo se trudni in žejni vzpenjali. Hitro so nam na Kredarici dali ključ kapelice in velik lonec vode. Zaspanost jc minila, saj je veliko doživetje, obhajati mašo na najvišji slovenski gori. Takrat še ni bilo somaševanja. Drug za drugim smo se zvrstili in se ne naveličali. Vsak pa je, ko je rekel: Ite missa est, pograbil lonce in se odžejal, preden je odložil liturgično obleko. Pri Aljaževem stolpu smo bili mladostno razigrani, Lojzeta smo v neki stvari kritizirali, pa nam ni pritegnil. S silo smo ga vsi trije potegnili na rob severne stene in mu grozili: boš ali ne. Vztrajal je, mi pa smo seveda popustili. Ko si se v tistih časih vračal domov, si bil že spet živčen kakor vsak dan. Morda so me iskali, morda me čaka poziv na »razgovor«, mogoče nalog za plačilo kazni na podlagi predhodnega zaslišanja. In minuli trije dnevi preživeti v soncu in belih skalah so se ti zazdeli kakor lepe sanje. 96 Še koliko takihle spominov budijo odtisnjene štampiljke in datumi v spominskih beležkah teh 62, let. Ko jih listam, zabrundam s hvaležnim srcem tisto Tovšakovo, ki smo jo na vrhovih tolikokrat zapeli: Lep je božji svet, krasen je razgled, vse je krog in krog delo božjih rok. Cvetka M. Jakus Kulturna prireditev v Torontu V nedeljo, 8, novembra 1992, so nam Prekmurci pod vodstvom Lujza Žižka, duše torontskih Prekmurcev, pripravili lepo povezano kulturno prireditev. Lujza in vse sodelujoče je vodila izjava tišinskega rojaka dr. Franca Rogača, ki je postal Škof v Pečuhu: »Vsako liistvo samo sebi skaže čast, če spomin svojih velikih možov v časti drži«. S proslavo ob sedemdesetletnici mariborskega pom. škofa dr. Jožefa Smeja, tretjega škofa iz Prekmurja, pesnika, zgodovinarja in dušnega pastirja, so to s prisrčno besedo in domačo pesmijo uresničili. Nanizali so zasluge in kulturna dela svojih zaslužnih mož iz preteklosti in sedanjosti. Terezija Čontala, Fotivčeve, Elizabeta, Lidija in Rosemarie, Jožef Hozjan, Gusti Kelenc, Marijana Padar, Irena Pal, Štefan Ritlop, Anica Sluga, Štefan Vinčec ml., Miha Zakojč, Lujz in vnukinja Sonja Žižek, najmiajša med njimi, so podali to besedo z vso ljubeznijo do svoje domovine in z vsem spoštovanjem in ponosom do svojega rojaka škofa Smeja, čigar globoka vernost bodi v zgled vsem doma in v tujini, Z domačo pesmijo nas je pevska skupina sedemindvajsetih glasov omehčala do solz. Rosemarie Fotivec jo je vodila in spremljala pri klavirju njihovo melodijo. Orkestralna skupina, ki jo vodi Matija Lebar, in jo sestavljajo Marjan Kolariči Silvija Kolarič, Darko Lebar, Kristan Lebar in Mark Lebar, pa nam je omogočila prisluhniti duši prekmurskega človeka, veselega in žalostnega. Pevska skupina je sklenila prireditev s staro cerkveno pesmijo Marija, nebeška kraljica. Večer pa se je končal z družabnostjo v mali dvorani. Tam nas je čakala Znana dobra prekmurska gibanica z drugimi dobrotami vseh vrst. Pripravile so nam jih pridne roke gostoljubnih žena, doma iz Prekmurja. Vsi, Prekmurci in drugi Slovenci iz vseh krajev Slovenije, ki smo za to kulturno prireditev napolnili dvorano župnije Marije Pomagaj, smo odhajali na svoje domove z zavestjo, da še živi med nami požrtvovalnost, ljubezen do domovine in njenih krščanskih vrednot. S kar lepim zneskom prostovoljnih prispevkov smo pripomogli novim orglam soboške »papinske« cerkve, kjer sem dvanajstletna pred oseminpetdesetimi leti prejela zakrament sv. birme. 97 Štefan Skledar Kupinarji Moja naloga je prikazati kupovanje perutnine in jajc od gospodinjstev po vaseh in nadalnje prodajanje trgovcem, torej ljudsko trgovino v vasi Rcnkovci in okolici od 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Ker slovenske literature o tem predmetu ni, sem zbral gradivo pri informatorjih. Za primerjavo sem uporabil madžarsko literaturo, kolikor mi je bila dostopna. Skozi vso nalogo zasledujem spremembe, ki so nastajale tako pri posamezniku - kupinarju kot tudi v družbi nasploh. Ne izostane niti socialni vidik, kjer skušam ugotoviti položaj in vrednotenje tovrstne ljudske trgovine. Sprašujem se o vzrokih, ki so pripeljali do tega, da sc je kupinarstvo najbolj zasidralo prav v Renkovcih, Ob tem velja opozoriti, da je to le ena izmed mnogih panog ljudske trgovine, ki se je razvila v Prekmurju. Poleg znanih in ustaljenih obrti, ki so se ohranile do danes, na primer lončarstva v Filovcih in čevljarstva v Turnišču, se je v času med obema vojnama razvilo veliko trgovanje s saharinom, ki so ga tihotapili iz avstrijske Radgone in ga prodajali po prekmurskih krajih. Pri tem opravilu so prednjačili predvsem prebivalci vasi Lipa. Sem sodijo še ljudski trgovci z domačim platnom. Prav tako sc je po drugi svetovni vojni razmahnilo vsesplošno trgovanje z živili s podeželja v mesta, pri čemer so se med Prekmurci najbolj uveljavili vaščani iz-Odranec. To nas navaja k razmišljanju, da je takoimenovani »turniški kot«, to se pravi vasi okoli Turnišča, že vseskozi obarvan z živahnim ljudskim trgovanjem. Obenem pa nam vse to dokazuje veliko mero iznajdljivosti teh ljudi, ki so zaradi slabih življenjskih razmer bili prisiljeni poiskati si dodatna sredstva za preživljanje. To jim je v veliki meri tudi uspevalo, kar pa je le ublažilo njihovo stisko, ni pa jc moglo odpraviti. Kupinarka, risba Janosa Janka v prvem madžarskem strokovnem listu »Gallus« iz leta 1884. 98 Tudi madžarska etnologija ne premore kakšnega obsežnejšega dela, ki bi se ukvarjalo izključno s kupinarstvom, saj Magyar neprajzi lexikon na koncu članka v pregledu literature navaja zgolj dva krajša teksta. Za nas je še posebej pomemben tisti, ki govori o kupinarstvu na zahodnem Madžarskem in ki se deloma navezuje tudi na ozemlje, naseljeno s Slovenci v Porabju in Prekmurju ter Hrvati na avstrijskem Gradiščanskem. Na zahodnem Madžarskem se je skozi nekaj stoletij izoblikovala potujoča trgovina s perutnino in posebne življenjske oblike. Poleg drugih nakupovalcev so bili pomembni »tikasz«-i, ki so imeli posebno vlogo v vaškem življenju. Konec 18. stoletja je imela madžarska perutnina pomemben delež v izvozu v sosednje dežele. Pišejo tudi o donosnosti te dejavnosti. Med kraji v Železni županiji, kjer so se ukvarjali s kupinarstvom, so za čas Avstroogrske monarhije omenjeni tudi Dolenji Senik (Also Szolnok) v današnjem Porabju, Selo (Totlak) v Prekmurju in Oberwart (Also-Strazsa) na današnjem avstrijskem Gradiščanskem: Kraj Štev, nakupov. Letni davek na jajc osebo v forintih Narodnost Dol. Senik Selo Obei wart 3 87,- nemška 3 19,- madžarska l 10. nemška Iz tabele je razvidno, da je bil letni davek na osebo naj večji na Dolenjem Seniku, iz česar lahko sklepamo, da je bilo med tremi izbranimi kraji kupinarstvo najbolj razvito prav v lem kraju. Obenem lahko domnevamo, da so sc s kupinarstvom kljub oznaki, da gre za prebivalce nemške in madžarske narodnosti, ukvarjali tudi Slovenci in Hrvati, katerih število nikakor ni bilo zanemarljivo. Kupinarske poti so bile dolge, saj so obsegale več županij, V začetku tega stoletja so, kot smo že omenili, hodili kupovat tudi na Hrvaško. V nekaterih družinah so se s kupinarstvom ukvarjale kar štiri generacije. Značilna je njihova oprema - vozovi. Z eno vožnjo so zbrali 20 do 30 tisoč jajc v sezoni, ob božiču ua primer pa samo okrog tisoč. Eno potovanje za zbiranje jajc je trajalo 5 do 6 dni. Na pot je odšel gospodar z ženo ali sinom; dostikrat pa so kot tretjega člana odprave vzeli s seboj svojega psa čuvaja. Delali so od jutra do noči. Spali so v hlevih, dokler so bili vozovi prazni, sicer pa ob vozovi 1> na slami. Imeli so tudi stalne postojanke, največkrat so bile to gostilne, mimo katerih jih je vodila njihova Pot. Prihajalo jc do kraj in umorov, zato so denar skrivali v škornje, manjši drobiž Pa v platnene zavoje oziroma vrečke. Kupinai ji so blago kupovali tako, da so opozarjali nase s posebnimi klici oziroma vzkliki. Ge so hodili kupoval na Hrvaško, so vzklikali v hrvaškem jeziku. Ker so bili po naravi veseljaki, so svoje vzklike začinili s humorjem, kot npr. v naslednjem v'zkliku, kjer gospodinjam svetujejo, naj ulovijo kar sosedove piščance, če svojih 'i imajo: 99 Notni zapis kupinarskega klica (povzeto po O. Domonkos, op. cit., str. 263) Cene jajc v tridesetih letih tega stoletja so bile od 3 do 3,5 filerjev (madžarski drobiž), včasih tudi 4 fiicrje. Jajca so računali po 6 skupaj, v vsaki roki po tri (to je bil en »dobas« = met). V zaboje so polagali jajca v vrstah, mednje pa trosili rezano slamo. Manjši zaboji (»lada«) so sprejeli 3 do 3.5 tisoč, večji pa 6 do 7 tisoč jajc. Jajca so shranjevali tudi v sodih, ki pa so jih imeli večinoma doma in so jih le redkokdaj uporabljali za transport. V tem primeru so dali na voz po tri sode. Pozimi so prodajali jajca iz apnene vode. Trgovci so jajca dobro poznali, bili so sposobni razlikovati sveža od postanih, saj so se cene oblikovale v razmerju do kvalitete. Nekatere hiše so imele posebne kleti za jajca; sem so dajali zdrava jajca, ki so jih pregledali pod lučjo. Tržišče za prvo- in drugorazredna jajca je bil Dunaj, za tretjerazredna pa Budimpešta. Ze po tem kratkem prikazu, ki smo ga povzeli po Ottoju D orno n kosu. 100 se da razbrati, da kupinarstvo ni nekakšen obroben in lokalni pojav, ampak prav nasprotno; gre za regulirano in široko razvejano obliko ljudske trgovine, ki je povezovala še tako majhne vasi z velikimi mesti (npr. Dunaj in Budimpešta) na eni, kot tudi cele pokrajine (od Hrvaške, Slovenije, zahodnih županij Madžarske, do delov današnje Avstrije in Slovaške) na drugi strani. Mariin Horvat Obisk iz domovine Z mnogimi duhovnimi, kulturnimi in športnimi srečanji bogatimo svoje življenje Slovenci v Berlinu. Poleg Slovenske župnije skrbi za kulturno in športno udejstvovanje Slovencev še društvo »Slovenija«. Poskušal bom opisati dogodek, ki smo ga na poseben način doživljali daleč od domovine, toda tesno z domovino, ko so nas obiskali mladi iz bogojanske župnije. Avtobus turističnega podjetja Klas iz Sobote se je v petek, 22. januarja 1993, ustavil v Berlinu, 3,5 milijonskem mestu, v katerem živi blizu 1600 Slovencev. Nič utrujeni, nasmejani, srečni in veseli so skupaj s svojim župnikom in novinarjem Ognjišča zapuščali avtobus, ki jim je kar osemnajst ur bil namesto doma. Prišli so v Berlin, v nemško metropolo, kjer se je v zadnjih 30 letih zgodilo toliko lepega, pa tudi žalostnega. Že kar prve minute so hoteli zvedeti vse: o mestu, Slovencih, sovraštvu do tujcev, berlinskem zidu... Na zadovoljstvo vseh so na ta vprašanja dobili tudi odgovore, ne sicer v enem, temveč v štirih dneh. Za Slovence v Berlinu je bil čas od 22. do 25. januarja 1993 čas prave slovenske kulture, narodne in verske. To so bili dnevi petja m vriskanja, plesa in pogovorov, dnevi spoznavanja in pletenja novih prijateljskih vezi. Mladi iz Bogojine v Berlinu 101 V petek, 22. januarja, smo si ogledali del mesta in si izmenjali informacije o življenju v bogojanski župniji in o življenju zdomcev v Berlinu. V soboto, 23. januarja, je bil na programu ogled mesta, nakupovanje, obisk društva »Slovenija«, koncert skupine Talita-deklica in ogled »berlinskega podzemlja«. Za vse nas v Berlinu je bil vrhunec sobotnega večera koncert okteta Talita. Pozdrav napovedovalke je bil pozdrav vse Slovenije vsem Slovencem in gostom: »Slišim te, "mati’, kako šelestijo dolenjske lipe, kako valovi poljubljajo obalo Primorske. Slišim vrisk Štajerca, kjer trta rodi. Pesem pastirja Gorenjske, ki za čredo hiti; slišim pesem škrjančka sredi prekmurske ravni. Že prva pesem je mnoge vrnila v mladostno življenje: Kje so tiste stezice, k’ so včasih bile? Da, mnogokrat se rosijo oči zdomcem, ne samo takrat, ko se poslavljajo od domačih m domovine, temveč tudi takrat, ko slišijo pesmi, ki jih vračajo v mlada leta. O dragi dom moj, rojstni kraj, k sebi vabiš me nazaj, zazrl bi tebe še enkrat, če tudi to poslednjikrat. Večerni zvon, bim, o mili zvon, bom, spominjaj večno me na dom. Tudi mladi na mlade niso pozabili, saj so mlada dekleta vsem, posebej še tistim, ki so na ta ali oni način ostali sami, brez staršev, zapela pesem; Mama in atek v tujino sta odšla, mene pa pustila čisto samega. Sestrica te lani mi umrla je, ko je bila stara komaj leti dve. 102 Osrednji dogodek našega medsebojnega srečanja je bila odrska igra DUHOVNIK V KRVAVI OBLEKI. Igra osvetljuje duhovniški poklic skozi prizmo spovedne molčečnosti. Mali vdova, ima dva sina. Eden je duhovnik v domači vasi, drugi pa je tik pred poroko. Vsa župnija govori o poroki med mladima in poštenima zaročencema in čaka trenutka, ko bo duhovnik poročil brata. Ko se nekega večera zaročenec vrača domov, ga neznanec ubije. Duhovnik mrtvega potegne iz avta in si pri tem okrvavi obleko. Ubijalec se duhovniku spove, a ne iz kesanja, ampak iz varnosti, da duhovnik ne bi sme! nikomur namigniti, koga sumi za uboj, saj ga veže spovedna molčečnost. Zločinčeva nesramnost gre še dalje. Ker ima kot oderuh veliko denarja, hoče zasnubiti ubogo zaročenko svoje žrtve. Ta sc mu nekaj časa upira, na koncu pa privoli v poroko zaradi matere, ki bi v revščini še umrla. ‘Krvavi’ zaročenec se ob zaroki od veselja napije in v pijanosti izblebeta, da jc on ubijalec. Po župniji se takoj razširi glas o njegovi aretaciji in hvala župniku, ki je za ceno take žrtve držal spovedno molčečnost. Preden ga odpeljejo na morišče, se sreča z ‘duhovnikom v krvavi obleki’. Najprej ga zaničuje, ko pa se zave duhovnikove žrtve in rotenja, naj se vendarle skesa, pade na kolena in sc izpove... Stanislav Petek v vlogi duhovnika , * V polni dvorani so mladi igro brezhibno izvedli. Mnogo »kritičnih« gledalcev je po predstavi stisnilo roko Župniku Stanku Zveru in igralcem. Hvala, dragi Slovenci iz Bogojine, za vse: za besedo in pesem, smeh in tazigranost... Hvala šoferjema in podjetju Klas’ Hvala v imenu mladih iz Bogojine in v imenu Slovencev v Berlinu, podjetju Radenska in Kulturni skupnosti občine Lendava za delno kritje stroškov. Verjamem, da je ves darovani denar bogata naložba za narodno in duhovno obnovo Slovencev v domovini in tujini. Škoda, da v tem projektu ni sodelovala matična občina Bogojančarov, Kulturna skupnost občine Murska Sobota. Pa verjamem, da bo kdaj drugič?! 103 lože Smej Čudodelni Devici na Gorci Patres nostri narraverunt nobis* (Ps 77,3) Pisar kak srednjeveški brez imetja popisal to bi lepše kot kronist: Bilo petnajstega je sred stoletja, ko Cerkev vodil papež je Kalist. Po cesti stopa potnik ves zaprašen, sledov njegovih nog drži se kri, pogled mu temen, zmeden je, preplašen in glas se trese, ko spregovori: »Kako si srečen, potok žuboreči, ko pesem poješ Stvarniku zvesto. Še meni poj o izgubljeni sreči, zavrgla sta me zemlja in nebo. Razbojnik - plenil, ropa! sem gradove, pobil do smrti stražnike sem tri, razdelil plen med reveže in vdove, kljub temu vest neznansko me skeli.« »Čemu se, grešnik, spoveduješ meni? Globin človeških, padcev ne poznam. Duhovniku zločine razodeni, razsodil bo pravično, kod in kam!« Poklekne naš razbojnik v spovednico, zajame željno posvečeni zrak in prav podrobno izpove resnico, čeprav krepko mu grlo stiska vrag. »Odvezo dam ti, penitent nesrečni,« duhovnik skoz rešetko šepeta, »a za pokoro AI1ASVER boš večni, pokrajine prečesal, pol sveta, dokler ne najdeš GORCO posvečeno m sredi bujne vinske trte križ, pod njim srce Device prebodeno, tam pokoj, mir svoj končno zadobiš.« »Vetrovi, dajte svoje mi peruti, s kristjani proti Turkom hočem v boj, morda me tam v sekundi in minuti prebode turški handžar, sulic roj!« 104 Med metežem popadajo kristjani, bojišče polno turške je krvi, mir v grobu najdejo tam pokopani, naš Ahasver brez ran naprej živi. Na severu, zahodu, jugu tava, v deželah vzhoda brez vseh trdnih cest, a GORCA ne prikaže se mu prava, čeprav jo išče tudi v svitu zvezd. Iz vrže jo ga ven ntorja globine, ko pal je tja, po smrti koprneč. Ne umorijo gorske ga strmine, ne kuga, strela, ogenj, grorn bobneč. V deželo lepo, polno vinske trte, po Dravi končno ga pripelje čoln. Zagleda GORCO, roke razprostrte, Roga na križu, Mater, upa poln. Po temnem, temnem gozdu pot se vije, ustavi lam razbojnikov ga trop. »Pustite me do križa in Marije!« Zaman. Na tla ga vržejo kot snop. »Poznamo te. Izroči nam zlatnine! Na GORCO Rogu nosiš jih ječe!« »Zlatnine? Kje! Rubine? Ne! Cekine?? Mariji nesem svoje le srce.« Pretipajo ga skrbno vedno znova. Ne najdejo prav nič. Naj torej gre, saj ahasver prav trdnega je kova, Mariji svoje nese naj srce! Izrežejo srce mu v svoji jezi in dajo mu ga na tresočo dlan. »Sedaj po živem srcu svojem sezi in nosi ga Mariji noč in dan!« In čudo. Ahasver se naš ne zgrudi. Srce na dlani nosi kol mrtvak. Navkreber stopa v bolečini hudi, ko drug se zgrudil vsak bi korenjak. Na mah zbero se množice drhteče, ' ker vsak rud videl čudo bi čudes: na dlani s srcem mož žari od sreče, na GORCI tam spregovori še vmes: »Od tod pogled se širi lep v daljave, preprost le križ z Madono tu stoji. Prinesel sem srce-opeko, AVE! Pozidajte svetišče tukaj vi!« Kb Minilo več že kakor petsto let je, odkar na GORCO kliče zvon okrog. Vsak ahasver je naše! tu zavetje. Pri Materi usmili se nas, Bog! "Naši očetje so nam pripovedovali (Ps 77,3) Jakob Šešerko RAZBOLJENO SRCE Ob rob pot! v nemoč zdrsi prebičano srce. Levit gre vstran, v trdoti spran -kosmato vest Čehlja. Samarijan je Kristus sam; srce ozdravi: križ. Iz križa lek curlja na svet za srca v ranah zla. TRPEČI OCEAN ŽIVLJENJA Trpeči ocean življenja valove divje v bes razpenja, po križu klic se k Bogu vzpenja. Zakaj trpljenje ne premine, ko božje sonce vsak dan sine ? Ne vidi bednih bolečine? V strmino nosi Kristus trame in vabi vse, naj vsak še vzame svoj križ trdno na svoje rame. Potem postane breme lahko in moč in velik up zdaj vsako srce požene v žlahtno tlako. Pesmi KO SO KRESNICE VZLETALE Okrvavljena cesta se vije od vetrinjskega izdajstva skozi teharsko klavnico v kočevske gozdove. TU. Nikoli premagani, goli -izkričani za izdajalce spe. Od bratov mučeni, mučeni; njihove zdrobljene kosti se Še včasih p krošnje dreves zazro. Njihov zločin: Bolj so ljubili beli križ kot rdečo zvezdo, bolj ono kot to življenje in za večno zmagali. DUHOVNIŠKA ZVESTOBA Pšenični klas je že požet, zabrisan kukavice smel odlet in melje se bel božji kruh. Edinstveno zaplava Sveti Duh; mladenič vzklikne: Tukaj sem! Saj to je bil njegov skrivnostni sen. Zdaj vpet je v evangeljski tir, krotko razpira vsem roke za mir. Ne daje on ovac p najem, iz trnja jih rešuje v svoj objem. Nad njim bedi na Skali Cerkve Božji sin. 106 PREZRTO DELO KMEČKE MATERE Vse se giblje, nekaj dela, se presnavlja, ugonablja, človek zre kot kralj spod čela, z delom svojim svet upravlja. Je poklicev kakor toče, zemljo vso so pretaknili, še nad zvezde se jim hoče; tam so vendar se zgubili. Eno delo bom pohvalil, ki je materi slovenski čas ji žulje vroče spalil. Daj, Tesar ji nazarenski, - zlati venec dela! KLIC SPOMINA Veter je v zelenih vejah rajal, travnik v cvetju nežno je blestel, slavec skril nam v pesmi je pozvanjal, a v nočeh je angel zvezde štel. Nikdar več tako lepo' ne bo nam, ko bo maj spet čar prav vsem delil, ko bo travnik tebe Čakal zjokati. Nikdar več tako lepo ne bo. UTRINEK S PRAGA ZVEZD Kaj če kdo z vesolja išče razpoznavo in žarišče, kje Slovenijo naj išče -kakor ptica zrno ajde ? Tisoč hribčkov, tisoč cerkvic mu pokaži s praga zvezdic; v srebrni mesečini. po dežju v lesket modrini. Stanislav Koštric Pesmi SLOVO OD POLETJA Od gora odmeva poznoa vgustovski hlad. Planinsko cvetje dehti sproščeno svežino. ^Sredi dežnih kapelj koprnim v Prostranost!« DOMOTOŽJE Ta bolečina je preneskončna. To bivanje je prekrvavo. Ta usoda je preizpeta. »Ko bi se le naslonil v toplo naročje vitkega topola!« PREPLAH Ožarjena gora, dišeča po napornem vzponu v višave. Prikrito trpljenje v očeh zrele ženske v sestopu. »Vznemirja me samo hrepenenje po žitnih poljih!« 107 Sever Pesmi BLIŽJE VEČNOSTI Dan, začetek preostanka dni, v sledove dolgih senc je stopil, korak se bliže domu je napotil, svetlobe pramen se izliva v krt. Kakor gmajne naše in ravan, mrak s plaščem v temo zagrinja, mi žalost v gosta se spreminja, se loteva duše hlad neznan. OROPANO SVETIŠČE Oropano svetišče sem, ki časa zob, neurij vali so skalni temelj trden razmajali. Žrtveniki so razdrti v duše hramu; onečaščeni vsi kipi in ikone časa; podobe sanj scefrane, pohojeni človeški ideali. A čez zapuščenost razvalin, zvon vesti škripaje oglaša se iz lin: tudi sam skrunilec, o groza, stud in strah si lastnega oltarja. Le križev pot mi na duhovno zaprašeni steni od postaje do postaje nudi žrtve svežo krt, da v dno biti olje vere ne zgori. POKLICAN Pred dvema desetletjema na obličje padel sem, pred Te, Najbližji; leže, tresoč se pod roko posvetitve šepetal: Gospod, saj nisem vreden, še manj sposoben te tvoje blagodati, zakaj prav jaz, se spraševal, za tvojo čredo na goro, v dol, goščave se podati in postati premostilec časov in prostora? Zakaj zate, zanje se razdati? Vendar kot Širino misli v besedo se ne da zajeti, tako takrat pred dvajsetimi leti, odgovora osnutek začel si tkati; ki ni končan, le čutim, ne zameri, oblikuješ ga po moji meri. Zaznavam ga včeraj v kriku bolečine, ki drhti kot breze jesensko zlatolasje; danes v meglic belih tropu na nebu Slovenske krajine. Na produ jutrišnjega dne pa Ti veš, jaz ne, kakšne v statve borne moje zemske biti o poklicanosti moji boš položil mili. 108 Martin Maroša Veržej Izgublja tvoje se Ime v davnini! Nasip, utrdba, straža..,, vse si bil. Ni Turek te nasilni ukrotil, si z Ropošam podil ga po ravnini! Kdorkoli ti je kdaj že hotel vzeti svetinjo vere, domovino, hram, možato si takoj se dvignil v bran! Tako si zmogel srečno preživeti! Ostani, moj Veržej, tako možat! Dom, Vera, Domovina so zaklad, oskruniti ga nikdar ne dovoli. In vzgajaj svoje mlade v tej ljubezni, naj bodo močni, zreli, vedri, trezni; mladina, ki VESELO DELA, MOLI! Avgust Pavel Štejem prelite solze revežev Kolmanu Tothu, ki je to nujno, žalno sporočilo kot prvo vključit - pred mikrofonom v človekka srca. Štejem prelite solze revežev, na stekajočih se, zdihujočih ulicah teptanih ljudi. Kraljevska smet je vržena na cesto! V tankih curkih neprekinjeno solze tečejo povsod. In jaz jih štejem: deset, sto, tisoč, milijon, kaplja, potok, reka, ocean! Na škrlatnem obzorju pa; nov Vesoljni potop, strašen, kozmični Vesoljni potop! Štejem prelite solze revežev. Na vse strani trkljajoče se bisere dež in plundra z blatom, umazanijo, odpadom odplavi v smetljivo mlako. Toda tudi v tej grdi odplaki vidim solze: ker so krvave, ker so škrlatne, 109 ker so številnejše od vseh smeti in odpada, ki se ob nakopičenih solz poplavi opravičuje, prilagaja, zveličuje in pogublja. Štejem prelite solze revežev pred debelih sitežev gluhim pragom in pred strogimi, grdimi mrežastimi okni. Vsaka božja kaplja se med padcem v svinčeno zrno strdi in topo udarjajoč rožlja okrog prepolnih shramb in blaženih ognjišč. Toda čudno: nihče ne sliši, ali komaj kdo proseče in preteče trkanje, toče neprestani hrup. Štejem prelite solze revežev v kasarniških najetih gnezdih, tovarnah in barakah, v novih kičastih palačah, iz solzne malte zidanih. Vsaka božja kaplja vzplamti med padcem v majhen vroči plamen, ki vžge, kamorkoli pade. In čudno: Na to se nihče ne ozira, ali komaj kdo, kako požrešna ognjena povodenj požira nad našo glavo trhlo, odsluženo, staro, črvivo tramovje! Štejem prelite solze revežev gluhe točilnice, skrivam se v bridkem, cenenem grešnem mrtvilu med beraškimi vrati pokopališč in cerkva, za usmiljenega Jezusa obpotnim pločevinastim križem. Štejem, neprestano Štejem, podnevi, ponoči, na in ob poti, kjerkoli se beda pojavi. Vsaka božja kaplja se med padcem v lužni vitriol zagnoji. In čudno: Nihče tega ne opazi, ali komaj kdo, kako razrašča rakov tvor iz dneva dan se na mojem, na tvojem, na vsakem od bolečin zvijajočem se gnojnem telesu! 110 Štejem prelile solze revežev na skrivnem potuhnjen v sajastih, revnih, praznih prostorih, na zveznjenih mlinov bednem podstenju. Zdaj se še komaj komaj mlin vrli. Toda kaj bo, če kdaj ta grenak, krvav in vrtinčasti solzni potop neke temne noči s hrupom in treskom vdere na čakajoče žejne zatvornice? Kaj bo?? Bratje ! Nekaj bi povedal! Zberimo raztresene krvave solzne kaplje, preden la tok narase v strahoten krvavi potop, v novo svetovno kozmično čudo. Siorimo to danes! Kajti solze lijejo, kar naprej lijejo in nad nami solznomegleno nebo postaja vse gostejše, vse bolj temno! (Iz zbirke Vak vdlgy dlen igy zsolozsnidzok prevede! Lojze Kozar) Tine Mlinarič Mura Mura, žuboreča, spuščena v iztcsnno hlodovino, vklenjena - tak mir je takrat, in miroljuben lok skozi vas. Mura, večni mejnik, * petinštiridesetega razsodnik, Sloveniji okop, le ribam pravi dom. Mura, angel — hudič, ko prerasteš v našopirjenost, trpeče vas - zazrtost v nebo sklenjenih rok - Bog pomagaj! lil J. Ftičar Ko so nam pačili imena... 1. Okus po izdajstvu Predirljivi zvok zavodnega zvonca para ušesa in reže v srce, odkar se ga je polastil oficirsko nestrpni nadasistent Remeny. Le zakaj ga naši silaki ne vržejo dol, zvonec namreč? Nič ne pomaga, treba je vstati v nov turobni dan. Čemu že? Streč nekdanji želji po znanju? Malo verjetno. In kako - po napol prečuti noči? Ozlovoljni kot telički, ki so jim ponujali slasten grižljaj, dali pa osat, tapkamo v kapelo. Tu še lahko molimo po slovensko. In po slovensko bomo prosili žegna za osvajanje tuje učenosti. Skoraj otipljiv strah pred njo nam vzbuja odpor, ki presega naravno otroško vedoželjnost. Bržkone bi nas težko spet spravili v šolo, če nas ne bi mikalo vedeti, v kaj neki se bo ta na novo nastali babilon še sprevrgel. Včeraj si nismo mogli kaj, da ne bi norce brili iz te zmešnjave; iz moreče godlje smo iztisnili nazadnje kanček zabave. Preden smo oprtali torbe in šli po novo zalogo tujstva, sem začutil živo potrebo po nečem domačem, slovenskem. Na jutranji študijski uri sem namesto guljenja madžarskih patriotskih besedil izbrskal v pultu zemljepisno učno knjigo za 4. razred osnovne šole. Slekel sem jo iz »uniformnega« ovijalnega papirja in jo nekaj časa otipaval, kakor počno naše mamce s starimi molitveniki, ko zahrepene po duševni hrani. Lično vezana knjiga iz daljnega leta 1923. je vsebovala dva dela: Slovenijo v mejah kraljevine SHS, države, ki so nam jo spomladi brez boja raztrgali, in Neodrešeno domovino, Slovenijo izza državnih mej. Oči so se mi zalepile na prve vrstice: »Slovenija je najlepša pokrajina slovanskega juga. Njeno ozemlje se razteza od bregov reke Rabe na severu in Soče na zahodu, pa doli do sinje Adrije...« Zbogom Slovenija, zdaj neodrešena vsa, adijo, sinja Adrija... Na hitrico sem preletel z očmi podobe posamičnih pokrajin, ne da bi razgrnil preganjene vmesne zemljevide, ki so me tako spominjali na dedekove mape. Budni Remeny je namreč spazil, da kar predolgo brkljam pod odkritim pultom in se zagnal proti meni. Če ne bi tisti hip treščil z vso silo pult na drugi strani učilnice, bi me zasačil. Brž sem knjigo spet ovil v modri ovoj in jo vtaknil med ostale, tuje. - Mat j asu se zahvali,-je zašepetal Vanek za menoj, - mi jo posodiš zvečer? - - Pokimal sem in že je bilo treba na dvorišče v vrsto. Trpko doživetje prvega šolskega dne mi je šibilo kolena za ponovni odhod v šolo. Gnala me je le radovednost, ali bo Janček prišel. Po včerajšnem pridušanju, da bo pustil pomadžarjeno šolo, je bilo kaj malo verjetno. Sicer pa smo se obirali vsi vprek, da je Remenv živčno priganjal in komaj mu je uspelo sestaviti vrsto. Rajši bi sami korakali tjakaj, kot pod njegovim varuštvom. A moral je imeti zadoščenje, da zdržuje zavodni red, morda se je pa tudi bal, da bi jo kdo popihal proti domu. Tako nas je sodila večina, misel o domu pa je sprožila pomenek o domačih. - A ne bi bilo lepše, ko bi nas prišli pospremit naši domači, vsaj prve dni, -sem zinil z neprikrito mero domotožja. - Kje pa utegnejo zdaj na jesen, ko je največ dela 1 - me je zavrnil Vačov Jožko. - Sicer pa pridejo v nedeljo, obljubili so, - je tolažilno zategnil Svetkov Števek. - Pridejo, kajpa, in vas poujčkajo! - je jedko potrdil Toni Sam se ni nadejal obiska. 112 - Dečki, kur korajžno, teh nekaj dni bo hitro mimo, nedelja bo pa spet naša, v celem 1 - nas je spodbujal drugošolec Vili, ko je slišal naš pomenek o odsotnih starših. Preden smo zavili s steze na gimnazijsko dvorišče, smo od daleč opazili gručo sošolcev iz mesta in med njimi tudi Jančeka. Torej jo le ni ucvrl domov. Za nadasistentova opozorila o pozornosti v šoli se nismo zmenili kaj dosti. Druga ura z razredničarko je pokazala, da bi bito bolje, ko bi ostali docela odsotni v klopeh. Več ko pol ure je porabila z uradniško togim popisovanjem imen. Vedeli smo sicer že od doma, da Madžari, ki so nas za Nemci zavzeli, zapisujejo imena po svoje, krajevna in osebna, a da sprevračajo tudi priimke, nam je bilo novo. Kakor smo navajali svoje priimke po abecednem redu, jih je naša bogve odkod pripeljana profoksarica naglašala po svoje, s čisto drugačnimi poudarki. Kar na lepem so dobili vsi naglas na prvem zlogu, tudi tisti, ki so jih imeli v slovenščini na drugem, ali celo na tretjem. Če so fantje še tako poudarjali svoj osnovni naglas, profesorica za to ni imela ušesa in je vztrajala pri svojem. Sam se zastran tega nisem mogel prdančiti, ker jc moj priimek tudi v slovenščini poudarjen na prvem zlogu. Pač pa je dobil zdaj na drugem zlogu neki čuden, nenaraven naglas, široko razprti »a«, docela drugačen kakor pristno slovenski v nepoudarjeni legi. Prav kakor je tudi »o« v imenu postal drugačen, nič več jasen o-jevski kot slovenski, temveč pomaknjen v u-jevsko lego in spakljivo zategnjen. Tega »Jozsefa« sem bil sicer že vajen od našega krajevnega imena, prekrščenega v sestavljenko »Lendvaszentjozscf«, kar se jc našim pobožnim staršem zdelo celo imenitnejše kot slovenski naziv vasi. Zato sem bil bolj prizadet spričo naglasnega izkrivljanja svojega priimka. Vendar spet ne dovolj, da bi se bil glasno uprl, marveč sem obsedel kol večina pred menoj, potem ko sem požrl svoj odmerek jeze. Nemočen in potrt sem pestoval grenak občutek razosebi jen ja. Le kako si lastijo pravico kazili nam imena?! A še bolj mi jc bilo tesno pri srcu, ko so se trije sošolci sredi abecede trdo postavili za izvirno naglašanje svojega priimka. Vsi zapored (Podlesek, Podgorelec in Skalar) so nekajkrat izgovorili svoj pravi poudarek, nazadnje že skoraj kriče, tako da je razredničarka trdo zacepetala: po madžarsko to ne gre in ne gre! Poglej jih, fante, sem si dejal, kako so sc postavili za svoje pravo ime, in to tisti od zunaj, mi martiniščarji pa smo pohlevno občepeli v klopeh kol backi! Skelelo je tembolj, ker smo vedeli, da bo to ostalo kot zacementirano ves čas našega šolanja. In morda še pozneje. Občutje razosebljen ja pa sc je povečalo še v odmoru. - Le kako si mogel dopustiti, kol Slovenec?! - me je karajoče pobaral petošolec Vrgan, eden od silakov z žogo. - Kaj sem pa mogel, - sem zamcncal, - razredničarka je vse prekrojila po svoje, to je po madžarsko. - Pa prav li bi sc lahko uprl, bikec, ki imaš že laku naglas na prvem zlogu. Madžarščina ima vendar tudi dolgi »i«, in potem ti ne bi pritaknila onega dolgega, visokega »a«-ja v drugem zlogu. Posmehljivo je skandiral moj popačeni priimek m ko sem še kar naprej molčal, besno dodal: - Veš, kako se reče temu? Izdajstvo, narodno izdajstvo! Sam si izdal svojo osnovno pravico, sram te bodi! In res me je bilo, tako zelo, da sem na tihem zaihtel in se brž odstranil iz njegove bližine. Očitek s strani Slovenca in sogojcnca jc žgal še bolj kot ponižanje v šolski klopi. Čisto prav ima, le kako hudimana sc nisem bil domislil?! 113 - Kaj se boš kajfal, - me je skušal pomiriti Vanek, - saj ko bi se tudi postavil, ne bi nič dosegel, kakor ni uspelo trem našim oporečnikom. Mene pa je peklo še in še. Presneto nazaj, da smo morali prav mi prvenčki potegniti kratko! Vse to bi odpadlo, ko bi nam dali profesorja domačina za razrednika. 2. Nazaj v cecatja leta? Na naslednji uri z razredničarko smo se bali, če bo zahtevala, da ji na prvi uri zapisana gesla zdrdramo na pamet. K sreči se to ni zgodilo. Kljub strogemu kukanju izza velikih očal je bila prizanesljiva z nami in je naredila le bralno vajo. Potem smo nadaljevali pouk in nam je narekovala začetno in sklepno molitev. Naša vrla prevajalca sta imela spet polne roke dela. In spet so nekatere besede, nebodigatreba, presegale njuno znanje jezika. Taka je bila beseda »buzgo«. Ker je nosila bržčas glavno težo stavčnega pomena, jo je bilo treba nujno prevesti. Sošolca v pumparicah sta se gledala in tuhtala, kaj neki bi pomenila. Butast ali butelj ni mogla biti, bunkast tudi ne, saj ni šlo vkup s prošnjo Bogu očetu, naj bomo taki in taki, bogve kakšni. Profesorica je nervozno vprašala, če doma govorita madžarsko. Večji se je okorajžil in dejal: ne, slovensko. - Po vendsko! - je odvrnila jeznorito, - »szloven ninesen!« (slovenščine ni). Sošolec z delnim znanjem madžarščine je to mirno požrl, obljubil pa je, da bodo besedo prevedli doma in bo jutri postregel s prevodom. Nerazložljiva je bila tudi beseda »kovessiink«. Zapisala je osnovno obliko glagola, a je prevajalca nista razpoznala niti v nedoločniški obliki. Da spet ne bi bilo treba čakati pomena do jutri, se je naša učena delilka znanosti nečesa domislila, poklicala ven najmanjšega prvenčka iz prve klopi, se ustopila za njim in kazala razredu: - En kovetek 6t. - Ob tem je malčka zrinila v hojo in sama stopicala za njim. Sošolcu v debelejših pumparicah se je posvetilo: - Jaz grem za njim, mu sledim. - In tako so z združenimi močmi razvozlali uganko: sledimo naj božji volji. V zadnjem stavku posvetilne molitve so bile neznane kar tri besede. Ker so bile take narave, da se jih ni dalo razkazati, je naša Madžarka živčno mrmrala nekaj vase. Stopicala je okrog katedra in se slednjič zagnala proti vratom. Najbrž jc hotela po rešitelja Nekrasoviča, a se je spet premislila in naročila prevajalcema, naj si besede podčrtata in vprašata doma. Se več neznanih besed je bilo v zahvalni molitvi, a tu se naša doktorica ni hotela mučiti še naprej in je velela le podčrtati trenutno nerazložljive besedne uganke. Enako je storila ob madžarski državni himni, v kateri je bilo sploh mnogo nejasnih pojmov, ki se jih ni dalo ne prevesti ne pokazati. Zato pa smo jo morali večkrat glasno prebrati. Ker se nam je zatikalo in zadrgovalo, je vsa nesrečna poklicala enega od čistokrvnih Ogrov, Sanyija, da je himno zdeklamiral. Storil je to s takim žarom in zanosom, kot da je prišel na tribuno sam regent Horthy Mikios. Ko nam je kazala našega vzornika, kako se je treba himne naučiti, je še dodala, da bomo molili vsak dan pred poukom in po njem, nimno pa peli pri nedeljski šolski maši v farni cerkvi. Občepeli smo vnemamo, kot da se nas to ne tiče. Bil je to vzneseni del pouka. V drugi, očitno bolj delovni polovici ure smo jo še bolj skupili. Eden od štirih sošolcev Madžarov je moral zapisovati na tablo abecedo, mi pa v zvezke. Samoglasnike smo podčrtali s sklenjeno črto, soglasnike pa s prekinjeno. Ko smo namalali še kratke in dolge samoglasnike, Čudeč sc njihovi množini, smo prešli na zloge. Zveden smo, da sestoje iz glasov, kakor v drugih jezikih. Uspeh šolske 114 ure je torej kljub ncvšcčnim zadrgljajcm velikanski: z madžarščino, čeravno je čislo drugačna kot slovenščina, je konec koncev ista - če govorimo, povemo stavek. Ta sestoji iz besed, besede iz zlogov, le-ti pa iz glasov. In tako smo občepeli pri glasovih, kol otroci, komaj odstavljeni od materinih prsi. Potem bomo jccljaje zlogovah m čez nekaj let sestavljali besede m stavke. Zdaj smo snedli velik zalogaj znanja in bi lahko šli domov. - Cisto tako, kot stoji v tvojem slovarčku: Adam Eva kezdeni = začeti pri Adamu in Evi, se je pošalil Vačov Jožko v pavzi na hodniku. - Ja, najbolje, da oblečemo spet pokance* - sem pritegnil sainozafrkljivo. - In vtaknemo cuclje v usta - se zareži Toni. - Samo preden bomo zaorali in razred končali, se bosta naša mestna hlač mana še pošteno n a mat rala, - je ugotavljal trezno Vane k. No, na sledečih urah sla sc hvalabogu spočila in mi z njima. Na pevski uri smo si lahko sčistili zamolkla grla m pregnali tesnobo iz prsi: prepevali smo himno in še nekaj drugih rodoljubnih viž. Še več duška smo si lahko dali pri »torni« -telovadbi. Zabaval nas je uglajeni prfoks z majhno govorno hibo. Čeravno čisti Madžar, je namesto cgy-kcltd-cgy (en-dva-cn-dva) vztrajno komandiral ec-ketto-ec in nas spravil s tem ne le v lahkoten tek, temveč hkrati v primerno vedrost. Ko nas je dodobra upehal, smo zadnje pol ure lahko igrali nogomet. Tu se j c razživel naš Toni, tako da je čislo pozabil na moro prve ure. Ko sem ga ob koncu pouka vprašal, če mu težko dene pomadžarjeno ime, je smeje se zamahnil z roko: briga me, žoga je okrogla tako na slovenskem kot na madžarskem dvorišču! - Nam je pa vseeno ljubše slovensko, tnarliniško, kajne, dečki - sem pogledal po sošolcih; v en glas so me podprli. - Le slecimo, da se Janezu ne prismodi nebeško dobra kisla župa! Čimprej moramo nadoknaditi zgubljeno energijo, - je predlagal Pištek. Kljub mrakobnemu občutku, da smo padli spod raven osnovne šole, nas je hipoma prešinil žarek vedrine, m smo sc na vrat na nos zapodili proti Martinišču. * pokance = otroške hlače pieklankc Lojze Kozar Zlato na asfaltu »Ustavi, ustavi! Nekaj sc je zgodilo«, je vpil Štel vozniku poleg sebe. Toda Slavko je bil počasnega mišljenja in je najprej hotel vedeli, kaj se je zgodilo in bi sam presodil, ali je res treba ustaviti Štef pa jc z brco odrinil njegovo nogo s plinske ročice in vpil na ves glas: »Pšenico sva zgubila, ustavi, ti pravim.« Ko sta zlezla iz kabine, sta skoraj okamenela: kakiU dvajset metrov za njima je bil asfalt zlaiorumcn. Bolj na sredi ceste jc bita špenica nasula tudi do dva pednja visoko, ob straneh pa na tenko, kakor nekoč, ko so jo sušili na ponjavi, preden so jo spravili na gre nar. Osebni avottnobili so pred tem zlatom nekoliko zmanjšali hitrost, potem pa so brez pomisleka vozili po pšenici, ne da bi se zmenili za škodo, ki nastaja pod kolesi, kajti avtomobilistom se vedno mudi in je treba hiteti, hiteti. Ustavijo se samo, kadar treščijo drug v drugega in ne morejo naprej, ker se kolesa ne vrtijo, ali pa se vrtijo samo še lista v glavi. »Stranica sc jc odprla,« sla ugotovila oba hkrati. »Slabo si jo zadrgnit,« jc rekel Slcf. »Sc mi je že doina zdelo, da nekaj ni prav.« 115 »Zakaj pa nisi popravil, če si videl, da nekaj m v redu. Na vse se spoznaš, stranice na prikolici pa ne veš pravilno zapeti.« »Kaj pa ti meni očitaš, saj je nisem jaz zapenjal. Ti si jo.« »Nisem videl, da bi bilo kaj narobe. Ti si pa videl. Tako se vsaj zdaj širokoustiš.« »Nisi me prosil, da bi za tabo kaj popravljal. Šel sem s teboj, ker si mi rekel, da bi bilo dobro, če bova dva, lahko bi ti pomogel, če se kaj zgodi. Časa pa tudi imam dovolj, saj je nedelja. Nisem pa računal, da bom s prgiščem nakladal pšenico nazaj na prikolico, saj nimava potrebnega orodja. Si vsaj kako vejačo vzel s seboj ?« »Tudi na vejačo bi me lahko spomnil, ko si tako pameten.« »S kreganjem pšenice ne bova pobrala. Glej, stranice ne moreva zapreti, ker je zaporni kavelj odtrgan. Najbolje bo, da greš nekam prosit drugo prikolico. S traktorjem jo pripelji. In še nekaj orodja vzemi s seboj. Jaz bom med tem pazil na pšenico. Naj se vse ptice z okolice vsipljejo nanjo, do tvoje vrnitve niti zrna ne bo ostak).« »Saj jih odganjajo avtomobili. Ti so se menda danes zarotili, saj kar celo Prekmurje zdaj vozi po naši pšenici. Kakšna zlodjeva tovarna neki dela take neumne zapore, ki ti izskočijo in se utrgajo, ko je to najmanj primerno. Poglej, kakšno pšenično pot delajo avtomobili. Vsak na gumah odnese nekaj zrnja in ga spotoma izgublja. Če kmalu ne dobim prikolice, bo pšenična sled segla že do Sobote. S to pšenico pa res ni blagoslova.« Ko je med potoma Slavku prišla beseda blagoslov v zavest, se je spomnil včerajšnjega prepira z očetom, ko mu je rekel, da se bo z lastnikom žetvenega stroja (kombajn), Stiskačem, dogovoril, naj mu danes v nedeljo požanje pšenico na Krčini, mu je oče odločno rekel: »Tega ne delaj, sin! Pri naši hiši doslej v nedeljo nismo nikoli delali in če hočeš imeti božji blagoslov, se tudi ti tega drži « »Toda Stiskač bo jutri žel vse njive okrog naše. Kdo bo pa potem hotel s težkim žetvenim strojem dva kilometra daleč zaradi naše male njive?« »To bo rad naredil kdorkoli, ko drugod požanje.« »Saj prav to je. Naj čakamo, da vsi drugi prej opravijo? Saj mi ne bomo nič delali, če vam je že delov nedeljo napoti. Mi bomo samo poleg, ko bo Stiskač žel.« »Seveda. Tudi Stiskač ne bo delal, saj bo samo sedel na stroju. Delal bo stroj, stroj bo grešil, vidva s Stiskačem pa bosta brez krivde. Kdo te jc pa tako učil ?« »Poslušajte vendar, oče, saj mi ne bi v nedeljo želi, če ne bi želi drugi. Zakaj pa drugi žanjejo?« »Saj veš, zakaj. Zato, ker Stiskač v nedeljo žanje. Žanje pa zato, ker ga ljudje prosijo. Prosijo ga pa zato, ker v nedeljo žanje. Ne vidiš psa, kako lovi sam svoj rep? Vsi so krivi, izgovarjajo pa se drug na drugega. Sile pa ni nobene. Lepi dnevi se kar vrstijo in bi lahko vse opravili med tednom, toda neko noro hitenje jim tega ne pusti. Nedelja gor ali dol, treba je delali, treba je pospraviti, kar jc zraslo, kakor da je Posvečuj Gospodov dan veljalo samo za čas, ko smo vse opravili s koso in srpom. Za naš čas, ko v eni uri opravimo tisto, kar smo nekoč opravili v enem tednu, pa to menda več ne velja. Toda blagoslova pri tem ne bo. To ti lahko povem iz davnih izkušenj. Sreča ni v tem, kaj in koliko imaš, ampak koliko si s tem zadovoljen.« Oče je še dolgo razlagal in presojal to in ono, Slavko pa jc vedel svoje in očetovi nazori so bili zanj staromodni in neživljenjski, zato očeta ni poslušal. Zdaj je bil on gospodar in oče bi se moral z njegovim mišljenjem sprijazniti. Toda oče je znova godrnjal, ko je bila pšenica že požeta in na prikolici: 116 »Če si že v nedeljo žel, pa vsaj počakaj, da jo jutri odpelješ v Soboto. Kam se ti v nedeljo tako mudi z njo! Saj je še nisi niti prav videl, niti je nisi vzel na dlan, da hi odpihnil tistih nekaj plev, kar jih je še ostalo med pšenico, jo potežkal, si ogledal zrno za zrnom, kakor smo to storili nekoč, ko smo jo imeli na dlani kot dragocen čudež božjega blagoslova. Danes pa vi mladi ravnate z njo, kakor da je pesek. Ne, vi sc ničesar ne veselite, ničesar ne cenite, ker ničesar več ne občudujete. Seveda: orjete s strojem, sejete s strojem, žanjete, mlatite in spravljate na prikolico s strojem, zato vain je tudi zrno strojni izdelek in ne živo bitje, ki bi ga gojili z ljubeznijo in spoštljivo občudovali. Vam samo to hodi po glavi, koliko boste za zrnje dobili. Denar in denar, vse drugo je nič.« »Kes je, oče. zato pa moram še danes odpeljati pšenico v oddajo, kajti jutri bo že nekoliko lažja. Za nekaj kilogramov bi se izsušila. To bi bila res škoda.« »Škoda zate, kupcu pa v korist. Zdaj pa bo narobe: tebi v korist, kupcu pa v škodo. Toda samo na videz tebi v korist, saj so to, da pripelješ napol suho pšenico, v kateri jc še nekaj plev in kratkih slamic, že vračunali v njeno ceno. Nekoč ti take pšenice nihče ne bi vzel. Morala bi biti suha in brez vsake primesi. Takrat so bili vsi zadovoljni: tisti, ki je prodal in tisti, ki je kupil. Zdaj pa ni nihče zadovoljen. Za prodajalca je cena prenizka, za kupca pa previsoka, ker ni poštenosti ne tu ne tam « »Kar vi pripovedujete, jc bilo nekoč. Danes je vse drugače.« »Škoda, da jc drugače. Toda nekdanja poštenost bo morala priti nazaj, sicer se bodo ljudje raztrgali kakor besni psi.« Preden je Slavko pogovor z očetom domislil do konca, je že bil pri znancih v najbližji vasi, ki so mu radi posodili prikolico in nekaj potrebnega orodja, h kateremu jc gospodinja dodala še metlo z naročilom, naj asfalt skrbno pometeta, da ne bi ljudje vozili po »Božjem daru«. S Štefanom sta se lotila dela in kmalu pšenico naložila. Nekaj jc je bilo zmečkane, nekaj okajene z izpušnimi plini mnogih avtomobilov, ki so šli čez njo, nekaj pomešane s peskom in kamenčki, kolikor sc je tega našlo na asfaltu, pa si zaradi tega nista delala skrbi. Saj pri odkupu lega ne bo treba povedati. Nekaj peska, nekaj kapljic olja iz izpušnih cevi sc v takem kupu pšenice čisto izgubi, mlin bo vse to lepo premešal in zmlel, in v kruhu m žemljah sc ne bo poznalo, da jc pšenica z asfalta in ne z njive. Ko sta z oddajo opravila, sta Šlef in Slavko, kakor je navada in skoraj dolžnost, stopila v gostilno, da si nabereta malo več boljše volje. Med vožnjo domov pa je Slavko začel: »Veš Štcf, včasih pa stari tudi imajo nekoliko prav. Oče so mi včeraj rekli, da nedeljsko delo nima blagoslova m (o sc je zdaj res pokazalo. Čc doma povem, kaj se nama je pripetilo, bodo oče še bolj prepričani, da se je stranica odprla zaradi nedelje. Jaz pa mislim, da sc je to zgodilo čislo slučajno.« »Veš kaj, Slavko, ne bi rekel, da čisto slučajno, ampak zato, ker si jo slabo zadrgnil m tudi nisi pogledal, čc jc kavelj v redu. Nisi pa pogledat, ker si bil nekoliko nagel. Nagel si bil, ker te je nekaj le grizlo, da v nedeljo delaš. Mogoče se tega nisi niti zavedal, toda molilo le jc nekje v globini duše. Meni zdaj lahko poveš; Zares v nedeljo delaš tako mirno in brezskrbno, kakor druge dni v tednu ?« »Ne. To gotovo ne. Čutim, da ne delam prav. Žal ini je samo, da so mi ta čut privzgojili. Bolje bi bilo, če ga ne bi imel « »Tega nikar nc reci. Je že bolje, da veš, čc kdaj ne delaš prav.« »Mogoče. Doma pa ne povej, kaj se je zgodilo, da ini oče ne bodo nedelje šc bolj v nos metali. Sam jim ne bom povedal.« 117 Toda komaj je Slavko doma postavil traktor na gumno, ga je oče že čakal na podstenju, saj je že vsa vas vedela, kako je Slavko pšenico v asfalt sejal. »Ti nisem rekel, da nedeljsko delo nima blagoslova? Ti pa kar po svoji trmasti glavi.« »Mislim, da je že bilo dovolj jeze in ni treba, da bi jo še vi razpihovali « »Prav nič se ni treba jezili, sin, ampak veseliti se nad tem, kar se ti je s pšenico pripetilo.« »Se delate norca, ali pa niste pri pravi pameti, oče!« »Ne eno ne drugo. Ampak veselim se, da ti je Bog v svoji dobroti s prstom pokazal, da m prav, če v nedeljo delaš,« »Ne govorite neumnosti, oče. Kaj bi mi kdo s prstom pokazal, če sem slabo zapel stranico in sc je kavelj odtrgal. Zakaj pa potem ni odklopil stranic na prikolicah vsem, saj nas je bilo tam več kot trideset.« »Veš, sin, pametnemu je dovolj rahel namig, bedaka pa niti z gorjačo po glavi ne spametuješ.« Slavko jc samo zamahnil z roko in odšel v hišo. Ko je stvar znova in znova premislil, je sklenil, da bo bolje, če bo ob nedeljah počival. Ali je ta njegov sklep veljal tudi še takrat, ko je prišla nova žetev, ne vemo, kajti človek je čudna stvar: vc, da ne dela prav, pa se vseeno tako odloči. Lojze Kozar Čvekanje Dvorana dolga, da komaj vidiš do konca. Tekoči trak nosi s seboj pisano blago razrezano v kose: za žepe, desni in levi rokav, ovratnik, manšete, za prednji in zadnji del srajce. Ob tekočem traku sedi dolga vrsta žensk in deklet, ki delajo za svoj m svojih vsakdanji kruh. Sklanjajo se nad delom in delajo iste gibe od prve minute osemurnega delovnega časa do zadnje: isti kosi blaga, isti gibi desne in leve roke, isto pogledovanje in beganje z očmi od izgotovljenega na nov kos blaga, ki ga prinaša trak. Vsaka delavka opravi svoje delo pri stroju in trak že nese polizdelek naprej naslednjim rokam, ki zopet začnejo isto delo, osem ur isto delo, enakomerno, z navajenimi kretnjami in gibi rok. Nekje komaj slišno brnijo ventilatorji, stroji na električni pogon pa šivajo, spenjajo, obrobljajo brez hrupa, toda ker jih je veliko vendarle vsa dvorana rahlo hrumi, šušti od blaga in tu in tam se sliši rahel vzklik, smeh, začudena beseda. Nekje ob tem tekočem traku sedi Neža. Njene kretnje pri stroju se zdijo počasne, pa niso, le tako so dognane, da noben gib ni odveč, kajti dela že petnajst let v tekstilni tovarni in so njeni prsti, roke, tako usklajeni s strojem, kakor da so del njega, zato dela samo potrebne gibe in po nepotrebnem ne zapravi niti trenutka časa niti najmanjše energije. Delo ji teče elegantno izpod rok in zdi sc, da ima oči tudi na konici prstov, ki sami vidijo, kje in kako je treba prijeti, ne da bi bilo treba oči v glavi usmeriti tja. Neža ima več časa za to, da se malo razgleda okrog, kakor druge, zato tudi več zve, kaj se kje dogaja in to tudi rada dalje pove. Danes ji je dolgčas. Nič novega se ni zgodilo in ne ve, o čem bi se po tihem menila s sodelavko, ki od nje sprejema stvari za obdelavo in tudi novice, zato sc obrne na sosedo pred seboj: »Veš kaj novega, Tanja?« 118 »Nič posebnega. Pri nas sc redkokdaj kaj zgodi.« »Pa povej tisto, kar se zgodi redkokdaj.« »Lahko, samo da to ni zanimivo. Redkokdaj se zgodi, da gre kaplan na izlet. Danes jc pa šel. Z otroki jc nekam šel.« »Da je kaplan ušel? Kaj takega?« »Ne ušel. Šel je. Na izlet. Menda z malimi « In leva soseda jc sporočila svoji sosedi: »Veš, kaj je novega? Jošovski kaplan je šel na izlet z mladimi.« Ta je sporočilo poslala naprej: »Jošovski kaplan je šel na izlet z mladimi dekleti.« Tam nekje pri desetem stroju so si delavke šepetale med seboj: »Jošovski kaplan je šel z nekim dekletom na izlet. Menda sta šla na morje ali pa nekam v planine.« In začelo sc jc zgražanje in ugibanje, kaj vse bi se lahko na takem samotnem izletu zgodilo. Pri petnajstem stroju so sc že spraševale, ali se bo kaplan sploh vrnil in vse so prišle do sklepa, da bo kaplan z dekletom gotovo pobrisal iz države, saj danes to ni težko, in če se kje v Nemčiji ali kjerkoli prijavita kot politična begunca, ju bodo morali sprejeti. Nekje okrog dvajsetega stroja so že mnoge vedele povedali, kako je kaplan prišel do denarja, saj brez nabite listnice danes ne prideš nikamor. »Saj se bosta morala izkazati, da imata dovolj denarja za preživljanje, da ne bosta tisti državi v breme. Le odkod kaplanu toliko denarja?« »Si ti smešna, saj jc pa v župnišču vedno dovolj denarja. Saj vsako nedeljo pobirajo in kaplanu jc bilo treba samo roko stegniti.« »Toda blagajno ima župnik.« »Župnika ni vedno doma. Ko ga ni, ima ključe kaplan, da lahko izplača, kar je nujno potrebno. Zdaj jc pač sebi izplačal.« »Pa kdaj jc to bilo? Nič šc nismo o tem zvedeli.« »Ni važno, kdaj. Bilo jc pač. Saj slišiš, da vse samo o tem govorijo.« »Kaj pa jc župnik o tem rekel?« »Župnik se dela, kakor da o lem nič ne vc. Veš, duhovniki držijo skupaj in vedno zagovarjajo drug drugega. Od njih nihče ničesar ne zve. Se takrat tajijo, ko že ves svet ve, kaj se je zgodilo.« »Je pa res grdo od kaplana, da tako zapravlja cerkveni denar. Kdo bi si o njem mislil kaj takega.« »Na lem svetu je res vse mogoče.« Ccz kake dve uri jc prišla novica naokrog in nazaj do Tanje. Stanka, njena desna soseda, ji je rekla: »Ne vem, ali res ne veš ali sc samo tako delaš.« »Kaj naj bi vedela?« jc prisluhnila Tanja. »Pa to z vašim kaplanom. Z neko punco jc pobrisal, ko jc prej izpraznil cerkveno Magajno. Zdaj sta že nekje v Nemčiji, če že ne v Ameriki.« »Glej, glej, že davno sem sumila, da s kaplanom nekaj ni v redu. Ampak da to zvem šele tukaj v tovarni!« je bila Tanja ogorčena in se je obrnila k Neži: »Slišiš, pobegnil jc. Ni šel na izlet.« »Kdo jc pobegnil? Povej vendar na kratko.« »Saj sem ti rekla. Naš kaplan jc pobegnil. Z dekletom, neko frfro. Sta že v Ameriki « »Kaj takega! Pa na videz tako v redu človek. Kdo bi si mislil. Moram povedati Sonji.« 119 Novica je šla še enkrat okrog po dvorani in nanjo se je nabiralo vedno več podrobnosti, vznemirljivih in žgečkljivih, zbujala je začudenje, zgražanje in neko čudno zadovoljstvo, kajti če so duhovniki taki, kdo bo nam kaj očital. Ko se je Tanja vračala domov in je na avtobusu sedela zraven sosede, ki je prišla v mesto nekaj kupovat, ji je rekla: »Kaj tako grdega si od našega kaplana nikoli ne bi mislila. Kar tako pobegne in nam naredi tako sramoto,« »Pobegne? Kdaj pa je pobegnil?« »Kaj vem, kdaj. Zdaj je menda že v Ameriki.« »Se ti blede, Tanja. V kakšni Ameriki, saj je pa zjutraj imel mašo za našo pokojno babico. Bila sem pri njegovi maši. Potem pa je šel z otroki na izlet.« Tanja je utihnila in ni rekla nobene več, mislila si je pa: Tudi ta ima nekaj s kaplanom, zato ga zagovarja. Saj pa ves naš kolektiv ve, kaj se je zgodilo. Delavke so sicer druga za drugo zvedele, da tisto z jošovskim kaplanom ni bilo res, toda nobeni ni prišlo na misel, da bi mu bilo treba dobro ime na neki način popraviti. Saj so že zvedele drugo novico, ki je bila še vznemirljivejša od one s kaplanom in so obgrizovale novo kost. Zakaj? - Menda mora tako biti. Njihovo osemurno enakomerno delo, ko se ponavljajo isti gibi, iste kretnje, enaki izdelki, je tako utrujajoče in duhamorno, da je nujno treba to sivino in dolgočasje nadomestiti z domišljijo in enakomerno delo popestriti s predstavami o tem, kako teče življenje zunaj teh zaprtih prostorov. Puste ure in dneve je treba z domišljijo narediti privlačnejše, polnejše, zato je treba dati predstavam, čeprav izmišljenim, prosto pot, slišanemu vedno še kaj svojega dodati, komaj verjetno narediti Še bolj neverjetno, vznemirljivost napraviti še vznemirljivejšo z dodajanjem raznih dražljivih podrobnosti, ki učinkujejo slastno kakor ocvirki na žgancih. Vse to gre na račun sočloveka, največkrat nedolžnega, ali pa vsaj ne v odmerjeni meri krivega. (Tudi ta zgodba z naslovom Čvekanje je nekaj podobnega: močno napihnjeno zrnce resnice.) Vse to ne bi bilo niti tako hudo, ko bi ostalo tam, kjer se je začelo: na delovnem mestu, saj večina takega čvekanja ne jemlje zares. Hudo je, ko se človeka take stvari oprimejo kakor s kleščami in čvekanje prinašamo kot čisto resnico v svoje domove in počasi onesnažujemo svoje družinsko ozračje poštenosti in zaupanja, kakor izpušni plini počasi zastrupljajo naše gozdove. Učiteljica Angelca Zelo mrzel decembrski večer je bil. Okoli hiš je oster severni veter z drobnimi snežinkami napolnjeval vsako najmanjšo špranjo in luknjo. Še k sosedu na klepet in skrajšati dolgi adventni večer se ni ljubilo stopiti. Čeprav so se hiše v vasi stiskale skupaj kot jata jerebic v snegu. Pri Francekovih, tako so jim rekli po domače, menda zaradi nekdanjega gospodarja, ki je bil majhne rasti in so ga vsi preprosto klicali Franček, so v topli kuhinji ravno molili rožni venec. V adventu in postu je bila ta molitev pri hiši stalna navada, še več, neke vrste obveza. Gospodar Janoš, čeprav jih je že štel blizu sedemdeset, krepak možakar, se je na ruski fronti v času prve svetovne morije zaobljubil, če se srečno vrne domov, da bo vsak dan v postnem in adventnem času zmolil rožni venec z družino. Po Štirih letih strelskih jarkov in po nekaj mesecih ruskega ujetništva se je srečno vrnil. 120 Obljubo je spolnjeval tudi omenjeni večer, čeravno zetu Jožku dolga molitev ni bila ravno po volji. Z nekaj mlajšimi možmi je bil zmenjen, da vržejo šnops. Pri sosedovih so že verjetno bili zbrani. Vendar sc je zavedal, da s svojo prisotnostjo pri molitvi pričuje pred devetletnim sinom Jožekom in enajstletno hčerko Anico, ki sla večer za večerom izmenjaje se z dcdekom vodila molitev, čeprav jc nehote med molitvijo večkrat pogledal na uro. In ravno ko je Anica začenjala predzadnjo deset ko veselega dela, je potrkalo na vrata. Še preden je kdo utegnil odgovoriti, je vsa zasnežena vstopila soseda, učiteljica Angelca Vsi v vasi so jo preprosto klicali Angelca. Ne spomnim se, da bi ji kdo, razen učencev pri pouku, rekel tovarišica. Janoš, ki jc sedel ob peči, ji je molče pomignil, naj sede in nato spet poprijel: sveta Marija... Angelca si je z že nekoliko osivelih las otresla sneg, slekla ne ravno novi plašč, si ga sede dala čez kolena, se pokrižala in z vsemi odmolila preostali del molitve. V njenem glasu ni bilo čutiti vznemirjenja, le plašč je krčevito prižemala k sebi, kar ni ušlo niti očem najmlajšega, Jožeka. Po sklepnem križu pa je kar bruhnilo iz nje: »Ne zamerite, da sem vas zmotila pri molitvi. Prej, podnevi si nisem upalal k vam. Toda z nekom se moram pogovoriti. Pred nekom moram z bolečino na dan. Ne zmorem več sama. Janoš, vi ste poštenjak. Svetujete, kaj naj naredim?« Nato so začele po obrazu nekaj več kot petdeset let stare učiteljice teči solze. Vsi v kuhinji so nekako otrpnili. Se Jožko, ki je po molitvi brž vstal, da bi odšel kartat, sc je usedel nazaj. Mami Micki, ki je začela pospravljati z mize, je roka zastala. »Vrgli me bodo iz službe, če ne stopim v partijo. Spel sem bila klicana, kot že večkrat, v Lendavo. Sedaj bodo šli do konca. Komite tako zahteva, mi je šepnil Šolski nadzronik. Ker sem bila v nedeljo pri maši v naši cerkvi, sem bila spet tožena od ljudi v vasi, ki so zato plačani, češ da delam otrokom škodo, da napredno, znanstveno lahko poučuje samo tisti, ki se odpove svojemu verskemu prepričanju.« »Pa mi povejte,« je naprej vrelo iz nje, »kaj slabega naredim otrokom, domovini in partiji, če molim, hodim v cerkev. Saj vera ne uči sovražiti, ubijati, lenariti... Vse to sc mi že upira in gnusi. Kako naj pojem za vašim malim pesem: Lepo je v naši domovini biti inlad... Ne, to je laž...« Solze so ji vzele besede. Nekoliko negotovo je v njen jok polglasno posegel vedno preudarni Janošcv glas; »Angelca, morda pa sc bo kako uredilo. Kaj, če bi ob nedeljah zavih kam drugam k maši, da ne bi bili vsem tako na očeh? Morda bi potem oni na okraju...« Ni utegnil končati, ker ga je Angelca prekinila. »Koliko osebnih bolečin lahko povzroči neka neumna miselnost, ki razdvaja in ločuje ljudi. Toliko hujše je v mojem primeru. Ko bi ne imela pri sebi bolne in ostarele matere, bi ne bila toliko v skrbeh. Kam jo naj dam? Brat doma ob davkih in vseh mogočih dajatvah še komaj tolče skozi. Vendar brez maše, molitve ne moram. Skrivala se pa tudi ne bom, ker to ponižuje človeško dostojanstvo. Tako ravnanje zame ni osvobajanje človeka, ampak usužnjc vanje.« Sledil je precej dolg molk, ki jc potrjeval resnico, da bi izrečene besede slišane v javnosti, imele za posledice vsaj kako zaslišanje, če že ne nekaj mesecev sedenja. Martin, mož druge Janošcve hčerke Rozike, je moral za osem dni v zapor, ker je strankinemu veljaku z občine rekel, da se ne razume na kmetijstvo in da bo vse gospodarstvo šlo k vragu, če ga bo vodila stranka. Še enkrat jc nato Janoš skušat pomirjajoče vplivali na Angelco, rekoč: »Kaj pa, če bi se pritožili v Ljubljano?« 121 »Ne, saj tam krojijo naše usode. Od tam prihajajo navodila. Svoje vere pa tudi nočem postavljati na ljubljansko tržnico, da bi jo kdo obmctoval z zaničevanjem, saj mi je pomagala oblikovati moj poklic, ga pošteno opravljati. Razen tega mi pomeni dragocenost, ki sta mi jo podarila oče in mati, ki sta prav tako ne ravno malo žrtvovala, da sem to, kar sem. Oče je moral nekajkrat na sezonsko delo v Francijo, tudi zaradi mojega šolanja. Po študiju sem tudi sama vse sile usmerila v poklic. Tudi poročila se nisem, da bi svobodneje vzgajala mlade v poštene ljudi. To mi je vedno pomenilo največ. Včasih več kot znanje. Največje plačilo mi je bilo zadoščenje, da sem lahko nekomu pomagala v praw> smer življenja. Moč za to sem črpala iz vere. Zato je nikoli ne zatajim. Rajši grem beračit. Če mi partija že jemlje poklic, mi ne more vzeti vere in mojega ponosa.« Zadnje besede so bile izgovorjene z odločnostjo človeka, ki ve in čuti, da je v posesti resnice, ki mu je nihče ne more vzeti ne krniti ne zaničevati. Glas učiteljice sc je zvišal, tako da je Jožek začel s strahom pogledovati zdaj enega zdaj drugega. Nikoli ni videl učiteljice Angelce tako odločne. Kar strah ga je postalo. Bolj kot takrat, ko ga je Srečkov Vanek po nedolžnem zatožil, da je prenapolnil peč s premogom, ki je potem kar bruhala dim v razred. Bilo je to v drugem razredu. Sedaj ga že tretje leto uči, pa učiteljice lake res še m videl. Pogledal je na drugo stran kuhinje, kjer je sedela babica Ana. kot da bi iskal zavetje kakor vedno, ko je kaj ušpičil in hkrati vprašal: »Mama, ali bo Angelca od nas odšla? Zakaj?« »Jožek, tiho!« ga je okaral oče. Nerodno mu je postalo, da prisotne učiteljice mali ni niti vikal. Vendar Jožek ni mogel razumeti, zakaj bi morala proč Angelca, ki jo je z rahlim strahom cenil in spoštoval. Razen tega nikoli ni povedala staršem, da ga je nekoč našla na šolski višnji. Znala pa je tako lepo pripovedovati o Ilirih in Keltih, ki so bivali na naših tleh, o Turkih, ki so ropali po naših krajih, pa o metuljih, kako rad jih je imel od takrat; pa tudi o partizanih, ki so nam priborili svobodo in enakopravnost... Ne, ni mogel razumeti v svoji otroški pameti, da učiteljica Angelca nima svobode iti v cerkev kot on in starši. In da bo zato morala iz službe. Preslišal je Janoševe besede, ki so svetovale odhajajoči Angelci, naj stvar prespi in premoli. Nenadoma je skočil pokonci in med jokom vpil: »Nikoli več ne grem v nedeljo po rani maši k sosedovim poslušat radio, tisto oddajo: Se pomnite, tovariši, ker ti tovariši delajo naši Angelci krivico.« Samo nekaj mesecev po tem dogodku je učiteljica Angelca morala zapustili službo, ker ji vest ni pustila živeti za ograjeno svobodo. Mati se ji je preselila v večnost že prej. Sama se je skoraj brez vsakršnih dohodkov več kot dve desetletji prebijala skozi življenje. Jožeku, sedaj že Jožetu, pa je dobro leto pred smrtjo zaupala: »Svet bom zapustila revna, toda svobodna, z mirno vestjo m neprodanim dostojanstvom.« 122 Lojze Kozar ml. Na mrtvi straži Napad se je začel kmalu po polnoči. Pavel in Milan sta pričakovala presenečenje, a da bo tako hudo, pa le nista mislila. Začelo se je pravzaprav že prejšnjo nedeljo na dan proščenja. Zvečer jc na veselico prišla tudi skupina fantov iz sosednje vasi. Beseda je dala besedo in nazadnje je prišlo do prepira med domačimi fanti in prišleki. Dva izmed njih sc nista le grdo gledala in obmetavala z besedami, temveč sta začela uporabljati tudi roke. In že so priskočili ostali. Nekateri so hoteli pomagati svojemu, drugi so vročekrvneža hoteli ločiti. Med prerivanjem je padel tudi marsikateri krepak udarec, ki ga je največkrat prestregel tisti, ki je bil najmanj kriv. Končno se je klobčič razdelil na dvoje, saj so priskočili tudi organizatorji veselice, pa tudi prišleki so spoznali, da na tujem ozemlju ni dobro biti junak. Ko so zasopli in razgreli hiteli skozi vrata, so domače fante opomnili, naj sc pazijo. »To se ne pozablja! Se bo priložnost, da pokažete svoj pogum!« Mrzel zrak je ohladil vroče glave in ko so sc prespali, je bil v glavah spet red. Vsaj zdelo se je tako. Domači fantje so že nekaj časa urejali igrišče. Poleg nogometnega igrišča so hoteli imeti še košarkarsko, saj so bili navdušeni za oba športa. Več dni so ravnali zemljo, navažali gramoz in ga utrjevali. V soboto so začeli igrišče betonirati. Delo je kar lepo napredovalo, saj so pomagali tudi nekateri starejši vaščani. Jezilo pa jih jc, da je vsake pol ure šel mimo en fant iz sosednje vasi. Verjetno so se dogovorili, sicer se ne bi tako točno vrstili. »Kaj hodijo na romanje? Naj bi vsaj šli vsi skupaj, da bi jih poslikali m dah v časopis.« »Spet izzivajo. V nedeljo so premalo dobili.« »Kaj pa, če kaj nameravajo?« »Le kaj nam morejo! Naj le pride kateri sem, da na njem pomerim ta lopatin držaj.« Toda ničesar se ni zgodilo, čeprav so fantje ves dan molče hodili po cesti mimo igrišča. To je domače vse bolj vznemirjalo. Hiteli so z delom, a vendar so končali šele pozno zvečer, ko je bila že tema. V luči močnega žarometa se jc bleščala velika ravna poskev. Fantje so jo gledali z zadovoljstvom in ponosom. »Vidite, pa nam je uspelo! Takega igrišča nimajo v nobeni okoliški vasi.« »Že komaj čakam, da bom prvič stekel po novem betonu.« »Čakajte, čakajte!« jc vzkliknil Pavel. »Dobro, da imate mene, starega mačka. Zdaj mi je prišla prava misel. Ti fantje, ki so nas ves dan ogledovali, se nam hočejo maščevati za nedeljski poraz. Podnevi niso upali ničesar storiti. Zato pa bodo prišli ponoči. Beton jc šc svež in z lahkoto bodo lepo ravno površino razorah s kakšnim kolom. In jutri bomo mi gledali svoje slavno igrišče! Vidite, pamet je treba uporabljati in biti malo detektiva.« »Zdaj pa zares pretiravaš. Da bi kdo uničeval igrišče! In zaradi tistih nekaj bušk, ki so jih staknili. Saj smo jih mi tudi « »Ne gre le za buške. Poraz bolj boli. In pri teh fantih nikoli ne veš, kaj nameravajo.« »Tudi jaz tako mislim. Nekaj moramo storiti.« »Postavimo stražo! Dva po dva bosta lepo pazila na igrišče, ko se pa beton strdi, bo že dobro.« 123 Nekaj so se še pregovarjali, končno pa sprejeli Pavlov predlog. Razdelili so se po dva in dva in določili ure, kdaj pride kateri na vrsto. Pavel in Milan sta bila na vrsti od polnoči do dveh. Prišla sta pravi čas in zamenjala Iztoka in Dušana. Ko sta se ta dva z avtom odpeljala in je čez čas zamrlo še zadnje brnenje motorja, je nastala vsenaokrog globoka tišina. Igrišče je bilo osvetljeno in močna svetloba je ožarjala tudi oba stražarja. Pavel je nekaj časa hodil ob igrišču, potem pa kar poskočil. »Kakšna neprevidnost! Se vidi, da Iztok in Dušan še nista bila pri vojakih. Luč naju osvetljuje in če bi kdo prišel, bi naju takoj opazil, midva pa njega ne. Ampak stara sablja ve, kako je treba stražiti. Pri vojakih sem bil pet mesecev na mrtvi straži in pridobljeno znanje bom zdaj izkoristil.« »Pa saj nisva na mrtvi straži,« je rekel Milan, ki niti ni dobro vedel kaj je mrtva straža. »Saj niti vojaka nisva in čemu ves ta cirkus, le kdo bi naju napadal ali uničeval igrišče?« »Ti le mene poslušaj. Takole bova storila. Izklopila bova elektriko in če se bo kdo približal igrišču, bova kable spet spojila in storilca hitro ujela.« Električni vod je bil speljan iz gostilne na drugi strani igrišča. Bil je sestavljen iz več kablov. Pri žarometu je Pavel izvlekel vtikač in ga položil na železno stojalo, da bi bil pri roki, če bi se pokazala potreba. Objela ju je tema in nekaj trenutkov nista ničesar videla. Ko so se jima oči privadile na temo, sta v bledem luninem svitu opazila nazobčano obzorje in nekaj dreves v bližini. Nekaj časa sta sedela ob zidu stare, opuščene trgovine in vsak je sledil svojim msilim. Spodaj v grmovju je počila suha veja, čez čas ponovno. Milan je takoj ujel zvok, vendar se ni hotel izdati, da ga to vznemirja. Mogoče se mi je to le zdelo, sije mislil. Ce bi povedal Pavlu, bi ta morda mislil, da me je strah in imam prisluhe. Toda v grmovju je spet nekaj zašuštelo. Zdaj se Milan, vidno vznemirjen, ni mogel več premagovati. »Pavel, si kaj slišal?« »Slišal,« je bil Pavel kratek, da bi prikril vznemirjenost. »Nekdo hodi tam spodaj v grmovju?« je šepnil Milan. Buljila sta v temo in napenjala ušesa. Nekaj časa nič. Potem pa spet šum iti pok suhe veje. Tedaj sta na robu igrišča zagledala neko postavo. »Pazi, prižgal bom luč.« Pavel je naravnal žaromet proti postavi in previdno povezal oba kabla. Toda luč ni zasvetila. Ločil je kabla in ju ponovno povezal, a zaman. »Ti, Milan, nekaj je narobe. Žaromet ne dela. Nekdo je prerezal žice. Torej gre zares! Kaj bova sedaj?« »Bodiva pri miru, da naju napadalci ne opazijo.« Toda napadalci so ju verjetno opazili, kajti nekaj metrov od njiju je v zid priletel kamen. Stražarja sta se potuhnila in čakala. »Da bi pripeljal vsaj kakšen avtomobil, da bi imel v roki vsaj lopato ali kakšen kol,« je kljuvala misel v Pavlovi glavi. »Saj sem vedel, da bo nekaj narobe. Ti faiotje niso kar tako hodili mimo igrišča.« Napetost je naraščala. Pavel je vedel, da sedaj ne bo šale, a ob vsej svoji izkušenosti in prebrisanosti si m vedel pomagati. Milan pa je tako bil še mladič in Pavel nanj ni mogel računati Tedaj sta zagledala še enega napadalca, ki se jima je počasi bližal. In že sta priletela dva kamna: eden v napol razbito okensko steklo, da je zaropotalo m zacingljalo in so kosci stekla z glasnim žvenketom padali na kamnita tla, drugi kamen pa je priletel v steno, tik zraven Pavla. Ta je videl, da gre zares. Kot da 124 bi ga izstrelil iz topa se je pognal proti napadalcema in na vse grlo kričal: »Stoj! Streljam!« Tudi Milan se je pognal od zidu in rjovel. Napadalca sta seveda takoj zbežala v grmovje in nista čakala, da bi stražarja izstrelila kroglo iz puške, ki je nista imela. »Milan, pridi, hitro greva po policijo.« Prepustila sta bojišče napadalcem in odhitela h gostilni. Ropotala sta po oknih in klicala, dokler se ni oglasil gostilničar. »Hitro, odpri. Nekdo naju napada. Pokliči policijo.« »Pavel, spet sanjaš. Kakšni napadalci, daj no mir.« »Hu, da sanjam! Vprašaj Milana, kakšno debelo kamenje je letelo v naju.« »Seveda so naju napadli. Komaj sva jih pregnala. Saj jih je bilo veliko, sem slišal korake, ko so bežali.« »Tukaj imaš telefon pa pokliči, če misliš, da je potrebno.« Pavel je zavrtel številko in oglasil sc je dežurni policaj v bližnjem mestu »Hitro pridite sem. Nekdo naju napada, oziroma napada igrišče, ki smo ga danes betonirali. Saj vem, od kod so napadalci, ampak vseeno pripeljite tudi pse, da jih boste lažje izsledili,« je v eni sapi izpovedal Pavel, »Veste, mi smo daleč. Saj imate tam v bližini policijsko postajo in tja pokličite,« sc je dežurni policaj na kratko znebil neprijetne naloge. Pavel je znova vrtel številke in ponovil svojo prošnjo dežurnemu policaju v bližnjem kraju. »Trenutno sem sani. Ostali so na terenu. Ko sc vrnejo, jim bom povedal m bodo šli pogledat.« Pavel jc jezno odložil slušalko. »Lahko te ubijejo pa se nihče ne zgane. Šele, ko si mrtev, pridejo pogledat.« Pavel jc poklical še Mateja, ki je imel doma telefon. Naj pridejo vsaj domači fantje, če policaji nočejo. Najprej se jc oglasila Matejeva mati m komaj ji je dopovedal kaj sc dogaja. Ta jc vsa zmedena zbudila sina, ki sc je hitro oblekel, poklical še sosedovega Vinka in skupaj sta se odpeljala na igrišče. Medtem sla Pavel in Milan na gostilniškem dvorišču poiskala kole, si žepe napolnila z debelimi kamni in se odpravila nazaj na igrišče. Tam je bilo vse mirno. Gostilničar jima je svetil z žepno svetilko. Pregledali so kabel in opazili, da ga jc nekdo izklopil na drugem koncu, blizu gostilne. Ko so kabla spojili, je bilo igrišče spet razsvetljeno. V tem sta sc pripeljala tudi Matej in Vinko. »Kaj pa jc? Kaj zganjate tukaj?« »Kaj zganjamo? Skoraj bi naju ubili in ti praviš, kaj zganjamo,« sc je razvnel Pavel. »Kot pest debeli kamni so leteli v naju, okenska stekla so z žvenketom padala na tla in li praviš, kaj zganjamo.« »No ja, pomiri se. Saj to so bili verjetno kakšni domačini, ki so vaju hoteli prestrašiti!« »Kakšni domačini! Kamen mi je priletel tik mimo glave. To so bili pravi napadalci, z resnimi nameni,« se Pavel ni dal. »Naj bo! Pojdita sedaj domov. Midva z Matejem bova stražila do jutra.« »Nc grem domov! Vsi moramo braniti igrišče. Pa tudi policija bo kmalu tukaj.« »Kaj, sta poklicala policijo?« »Seveda, saj to je njihova dolžnost, da nas varujejo.« »Upam, da ne bodo prišli. Veš kaj, Pavel, najbolje bo. da li povem resnico. Ko sva se z Vinkom peljala sem, sva srečala dva 'napadalca'. Sta naša domačina. Imeni ti zaenkrat ne bom povedal, sicer jima boš še hiši zažgal.« 125 Pavel jn Milan se nista hotela sprijazniti s to, tako enostavno rešitvijo, toda končno sta le popustila, odvrgla kole in izpraznila žepe ter odšla domov. Toda šele naslednje jutro, ko se jima je smejala vsa vas, sta dokončno spoznala, da je napad popolnoma uspel - pognal jima je strah v kosti. Zvedela sta tudi, kdo sta bila 'napadalca': Iztok in Dušan, ki sta ju Milan in Pavel zamenjala na straži. Rozika Ceh Zgodilo se je Otroške razigranosti skorajda nismo doživljali. Naenkrat nas je kruta vsakdanjost potisnila v svet odraslih, čeprav Še zdaleč nismo mogli razumeti, kaj se dogaja z nami in z našo domovino. V šoli je madžarski učitelj že prvi dan pouka ukazal, naj se oglašamo z besedo »jelen«, čeprav nismo vedeli, kaj pomeni. Spočetka smo se muzali, se smejali, a je Madžar takoj požugal z dolgo palico in naš smeh zadušil. Učili smo se kot papagaji, toda doma so nam babice razlagale posamezne besede in nas tolažile, češ da so tudi same nekoč dobivale znanje na podoben način kot mi. Niti slutile niso, kakšni temni, strašni oblaki se pripravljajo, da nam zagrenijo in uničijo otroška leta. Soseda je bila čistilka na osnovni šoli v Nedelici. Komaj smo verjeli, da se je z učiteljem pogovarjala samo v madžarščini, kot da ji je nerodno, da je hči slovenske matere. Še bolj hlapčevsko naklonjen novi oblasti je postal njen mož - »nvilas«*, ki je imel nalogo, da je budno pazil na to, kaj se dogaja v naši vasi, kdo je Slovenec, a se tega ne sramuje in ne posluša Madžarov. Ce jc opazil kaj sumljivega, nevsakdanjega, so se v bližini naše kovačnice že pojavili madžarski orožniki, ki smo se jih bali tako otroci kot odrasli že zaradi njihove uniforme in grdih pogledov. Jeza do predstavnikov tedanje oblasti se je v naših srcih kopičila’ vedno bolj smo se začeli bati Madžarov, ko smo poslušali novice o tem, da streljajo naše ljudi, če jim niso popolnoma pokorni. Tudi pri naši hiši je postajalo življenje mučno. V zgodnjih večernih urah smo mi otroci z mamco (babico) molili rožni venec in s strahom pričakovali, kdaj bo kdo potrkal na okno in nam sporočil, kje je striček Jožek, študent prava. Kot najstarejša od petih otrok sem vedela, da ne služi v madžarski vojski, ampak sc sestaja z neko skupino Slovencev, ki želijo tudi v javnosti govoriti v slovenščini. Slišala sem, da so to partizani, naj večji sovražniki Madžarov. Vsi smo se bali najhujšega in smo na koncu rožnega venca zmeraj molili za mir in prosili Boga, da bi se vrnili k svojim domačim vsi, ki so preganjani. Toda zgodilo se je... Potrkalo je na okno. Molitev je utihnila, v otroških srcih skoraj zastalo dihanje. Kot iz groba smo zaslišali glas strica Ivana: »Mati, Jožeka so ustrelili. Menda nekje pri Beltincih... Ujeli so ga madžarski orožniki. Pazite! Ne vem, če...« Mamčin globok bolesten vzdih: »O moj Bog!« je napolnil mrtvaško tišino. Nato smo zaslišali močan padec s stola in mamca so se onesvestili. V krčevitem joku vseh nas so šele čez nekaj časa dojeli kruto resnico: najljubši, najmlajši sin jc padel. Nikdar ga več ne bo med nami. Izvedeli smo, da strička ni ubil strel, temveč zverinsko pretepanje Madžarov s puškinimi kopiti v gostilni pri Beltincih. Junaško jc prenesel vse, nič ni izdal, ko so ga neprestano zasliševali. Umrl je v soboški bolnišnici, kjer je preje! zadnjo popotnico, ko je poravnal vse zemeljske račune z Bogom... To je bila za njegovo mater največja tolažba. * nyilas - pripadnik madžarske fašistične organizacije (puščičar). 126 Toda madžarski orožniki in vojaki, ki so se naselili v Turnišču, v kleteh samostana šolskih sester, so v hudi zimi proti koncu vojne 1. 1945 začeli izvajati najhujša grozodejstva nad slovenskim narodom. Svoje žrtve so privlekli z zavezanimi rokami na pokopališče, kjer si je moral vsak obsojenec sam izkopati jamo. Čez oči so mu zavezali ruto in ga ustrelili. Ljudi so mučili in jih pošiljali v koncentracijska taborišča. Tudi naša mamca so bili prepričani, da mi vsi pridemo na vrsto in nas odvlečejo v internacijo. Ne podnevi ne ponoči niso imeli nikjer miru. Zadnje noči so spali obuti, v rokah pa imeli svoje najmočnejše orožje -rožni venec. Kadarkoli jih je kdo pogledal, je lahko opazil, kako zbrano molijo in so pripravljeni na vse največje trpljenje na zemlji. Zelo zgodaj je bilo, ko so moja mati v kuhinji prižgali petrolejko. Grozljiva tišina vsepovsod nas jc opozarjala, da sc pripravlja nekaj nepričakovanega. Oča so »pengali«** v kovačnici, a so naenkrat prekinili z delom in prišli povedat, da je sosedova hiša obkoljena od madžarskih vojakov, ki so pridivjali na konjih. Surovo komandirjevo povelje je globoko odmevalo v mrzlem jutru po Gajiču. Naenkrat smo z grozo v srcih opazili, da sc komaj vidne postave pomikajo proti naši hiši in že so vojaki odpirali glavna vhodna vrata. Vsi otroci smo sc prestrašili, a mene je radovednost potisnila k priprtim vratom v sosednji sobi, da sem videla mamco v postelji. Prebirali so jagode rožnega venca, ko jih jc zmotil surov glas madžarskega vojaka: »Greg! Hol van budos partizan!?«*** Kot da ne bi slišali in ne razumeli madžarskega jezika, so mamca zbrano molili dalje, niti sc niso zganili v postelji. To je razkačilo vojaka, da je z vsem svojim besom prijel bajonet in ga potiskal naravnost proti tnamci. Ponovno jc zarjovel v gluho tišino prejšnje povelje. Takrat so se mamca komaj vidno premaknili m popolnoma mirno odgovorili v slovenščini: »Kako naj vem, kje je moj sin? Ali tvoja mati ve, kaj ti zdaj tu delaš in kod hodiš? Ti si odgovori na vprašanje!«. Zashševalca siti odšla, ne da bi kajkoii zvedela. Brž ko smo zaprli vrata, smo zaslišali strel pri sosedovih. »Jezus Kristus! Nacija so ustrelili, drugega mojega sina!« so se ustrašili mamca. Hvala Bogu, Naci jc ostal živ. Ponoči je odšel iz odkritega skrivališča v Mostje k naši botri, pri kateri jc dočakal osvoboditev. V današnjem svetu, srečnem ali tudi ne, neštetokrat nimamo časa za globlja razmišljanja. Pozabljamo na to kruto preteklost? *’ prengati - udarjati s kovaškim kladivom *“*Slara! Kje jc smrdljivi partizan!? Štrkov Jožek _ v . * v ♦ , S ervivoga precnjeka edne stare skrinje Znano je, da so bili slovensko-hrvaški stiki nekoč veliko bolj pristni in pogosti Naši dedje in očetje so n.pr. oblezli vsa sejmarska mesta v Medžinutrju, in to največkrat peš. Manj znano pa je. da so naši predniki gojili medseboj tudi lesne duhovne vezi: prvi slovenski kapucinarji so se šolali c Varaždinu, od tani prinašali med nas Frančiškovega duha in nuditi duhovno pomoč. Temu zgodovinskemu spominu naj služi pričujoči zapis izpred več kot pol stoletja, z željo, da bi hrvaško-slovenski stiki, ki so zdaj na doka] »šajtravij nogaj*, spet postali prisrčnejši in dohrososeask i. 127 NEBČSA SILO TRPIJO I SILNI JE ZADOBIJO Tetica, to van pišejo naša mamca, jes njin samo klajbas držin (njin ži rouka trepeče). »Ve zato vse ne napiši, ka jes brbran. ka se njoj nou špajsno vidilo. Jes san nej vajena pijsali, samo Joški san pijsala, gda v boji biki, dokeč nej sirmak tan vesno. Zdaj san pa v ncvoli, pa nej samo jes, liki cejla iža. Ne vejmo si pomagati. Naš betežnik je nej samo nevolen, liki starovičen pa trdokoren. Prle kak taksi grejšnik dušo pistij, svojim bližanjin šče dosta podrka pripravi pa skrbij. Tak tudi naš stari. Včasi gda prišeo Števan domou z goric, njeini velo, naj sede na peciklin pa sc pošikne v Varaždin po barata. Njemi edinotni se prej spovej, drugotni nej. Sin se najprle zosagao, te pa falo davao Bougi, ka se oča li strsno pa dopušča bar adnoga popa, ka njemi dušico zmete, prle kak jo Stvoriteo k sebi pozove. Zato sc nikaj nej vogučao, liki včasi zeo dedekovo torbo pa boj k v Varaždin s peciklinom, mij doma smo pa prosili Boga, naj njemi pošle dober vbter, ka de ga bole nvao kak stavlao. Zajaše teda Stevan svojo ardclo, tou nczarensko kunštno vozilo na dvej potacaj, štcroga naš rod šče nej moo prilike vživati. Potoči se prek Duge gomajne prti Polani. Hotizi, Gaberji i prek Mitre na Rovacko, kama je njegov oča telkokrat rad peški kefao nasenjc. Peciklin se vrto tak bogavno, kak da bi zarazmo silno potrebočo opraviti dugo pot v najkračišen časi. Vse se bliskalo v špicaj, v šarveteli pa vse pokalo od kamenja. Kak da bi s prdašon leto, bonneš, tak frisko sc vrto, ka so ga lidje kumaj dohajali z očmij pa sc spitavali, kama se denok te možak tak paščijo, eh po gasilce ali po žandare? Dokeč je pot vodila po ravnici, jc šče šlo, gda se pa svejt zdigno pa trbclo voziti po klancaj, se pa peciklin hapo stavlati. Kakšte je Stevan napinjao pa klačo, ga nej bogao, tak ka ga mogeo goniti bole stoječki kak sidečki. Parkrat je mogeo ciklu henjati pa ga peški rivali čerez klanjec, ovak bi ge Itrgno lanc, tou se pa nesmi zgodili. Prek Čakovca je vozo, gda so zadnji knietovje šče maro gnali nasenjc, hiiušc je bilou prti Varoždini, čiravno je bole ravninski svejt, tan je bilou na cesti preveč debeloga kamenja, nanovo navoženoga. Nazadnje je sirmak ži tak zošvicam bilo, ka bi lejko robačo voožmekno. Suncc se nagnolo ži prejk polovice neba, gda je pripelao v Varaždin. Števan si nej mislo, ka tou lak volki varaš pa ka de mogeo tak dugo iskati klošter kapicinarski Večkrat je mogeo pitati za pout. prle kak je prišeo na mesto. Baratjc so ravno molbo meli v kapejli pa premišlavanje, zato jc musaj mogeo počakati. Gospon ravniteo so se nej mogli načiidivati, po kakšen posli jc prišeo tč prejkmiirec na takšo dugo pout, šče bole pa, ka tna tak trdokornoga bčo, štori se nešče spovedati domdčin popom Čiglij njin je lajn djalbu, ka so rovacki kapicinarje tak šli mam v Slovensko) krajini, so se dugo vogučali, ka reko more betežnik scejla odpistiti pa sc dati spovedati najbližanjemi diišnomi pasteri. Števan njin razložo, ka ži vse to probau pa nej valalo, tak ka so se nazadnje te li telko omečili, ka so veleli iti po svojega namestnika i čuti šče njuv tanač. Te drugi gospod so pa Stevana spoznali Povedali so g. gvardijani, ka je to pobožen vesnički človik, cemeštcr, ki je njij pa druge barate ž njiivoga kldštra ži večkrat na strošek pa kvatejr gorizeo. Zdaj so g. gvardijan privolili i včasi pozvali dva kapicinara pa njima naročili, naj se pelata s ten možakon i spunita nevolnoj dušici poslednjo volbu. Gda je Števan vido, ka de mogeo pelati dva moški va namesto adnoga, sc nazliik svojoj mernoj naturi skorajžo erkoč: - Naj mi ne zamejrijo, velečasni, eli jes san nej taksi madaj, ka bi lejko dva barata pelao. Našega betežnika lejko eden spovednik oblada. 128 - Vorjcn, so odvrnoli g. gvardijan, - eli mi sc moremo ravnali po našoj rcddvnoj regali,-šlero je naslavo ži naš g. Jezus Kristus crkoc apoštolon naj na diišebrižno po! ne bdijo pozosek, liki po dva i dva. Pokazali so na pcciklin, ka de reko adnoga pelao na šlangi, dnigoga pa na repi, to je paktrcjgcri. Štcvan je zazcjvao: loti de ga pokoura! Kirjeciejson! Eli zdaj njemi san Sveti Dtij pnscpno rejšno misco: Znajo velečasni. čig#j san prosti človik, san tildi jcs kotriga Reda sv. Frančišeka mesij bratov, i (o tiste pobožne vejke. šteroj se pravi Tretjercdniki. -Erkoč segne pod robačo i potegne vo tri škapulejre. Po zdravon kmečkon Švici dišeči škapulerje so višešnjemi rovackomi kapicinari na mesti potrdili dušno jakost sina Slovenske krajine; obino ga j c i te ujemi dao samo adnoga bat ata na pot. Mladi suhce jc nej buo vidili žmelen, samo je buo jako dugi. Štcvan si prcmišlavao, kak de ga denok pelao. Na šilingi ne bi v id o prej k njega, zalo ujemi velo sejsti na paktrejger. Gda je barat to včino, je bito viditi kak Kristus na osleki, gda jc v Jeruzalem jahao. I kak je bslek bogavno nesco nebeskoga jahača, jc Uidi Ste vati prijao gor to dugo breme po ovoj rejci Gospodnovoj 'Moj jarem jc priličen i moj bremen lejki.' Eli kakšte se vrli ccmcšter pndušao, jc elito odzaja takso žmečavo, kak da bi njemi što na hrbet sitno dugi žakeo zrnja. Barat je so ode leč gledali, kak de te starček m a loga zrasla toga dolgina pelao. Rej san, peciklin je tak viijao sc pa ta. k a ea je vozač kumaj zravnao. Malo je talilo, k a sta se nej včasi prt vrgla. Sirni a k Ste v a n se p rc krizo: kak za božo volou naj pipe la tc ter ober št i rde sit kilometrov deleč? Raj bi btio, če bi pelao on njega, eli ka, či barat nej znao voziti. Križiboži I Najprlc je biio križ, s k a pici n a rovi mi nogami. Znjimi je segao do ten, eli nakit je nej mogco vlcjčti. Kaj kaj bi sc udonja žnjimi bar podpiran, eli ka, či je sten stavlao vožnjo. Tc je p robati naslanjali na vilice. To tildi nej šlo, zato k a njemi jan ko vleklo med špice, tisto janko barat s ko, z debcloga platna vkiipzašito. Pmkrat sc njima tak smela med špice ka sta mogla henjati pa jo obe roč oslobadati vd s špic, šlerc so jo tli pa tan skoro presekale. Štcvan sc ži vse nevolivao pa proso mladoga barata, naj za božo volbu sleče janko bar na potiti pa jo zapše v torbo. Eh se barat nej dao pregitčali, ka j c praj to njiiva redovna dužnost nositi dugo janko sigdar i sešeron. Druge rešitve nej bilou mogco je sideti gor našelci z razkoračenima nogama pa držali pete na kratki j podalšekaj zadnjoga pesta. Eden čas je šlo, gda pa prišla kakša jamica, so spadnolc noge dol, j a n k a pa pa zletej la med špice, Šlevan si mislo: ka se prič rastrga, janka eli špice? Obojega je škoda. Zato njemi tanačuvao, naj si janko bar podveze v to formo kak ženske, gda brodijo po mlaki komi p le gorbrat. Bat at je bogati, si gorzasukno janko pa jo prevezat) s svojin bcjlin v ozon. Malo je nimvo, ka je vidili zdaj kak kakši komedijaš, eli je vožnja bila ležejša. Ne pri lik pa šče nej bi loti kunci1. Barat se nej m do jako ge držati. Ci se prijao za sk rajnike žica, tc vozač nej me rno sc do, ka ga ščegetalo, či se držao za fedrc od žica, je ščipalo njega. Ci se pa prijao ocpbdi za štango zicovo, ga zanašalo sc pa ta na trdon sedali. Eli mači*se nej dalbu. mogco se držali za te kratki falal šlange. Gda sc barAl ži prcfčo kcoj, ka ga nej več metalo, je mogco Štcvan prestajali pa novo nevolo. Barat se lejko obdrzao za zicon samo v lo fot mo. k a se našlo no na vozačov hrbet, eli zdaj ga j c s svojov koš na to v brad o v dregao po šinjeki. To pa potrplivoga Šlevana tak ne srni le no jejžalo, ka nej mogco prestati. Eden čas si kolči gorrivao tc si ži capico phao za šinjek, da njemi pa vroče postalo pa nej mogco vosi ali. Poleg vse ne vd ulc njemi smej vujdavao, gda sc zmislo na tisto vižo od duge časti tlivc brade kapici mirov, šlcro so dijacjc lak lajn spe j vali na premici p Hajdukovoga gospoda. Na, zdaj ga pa ta nvenerabilis barba kapuci nor urn slura naravnoč v obrili Šinjek, ka ujemi šamrij 129 po cejlon tejli' Nazadnje je stopo dol pa proso barata, naj si jo denok zveže v kakšega šenta, eli si jo pa odrejže. To zadnje je barat nej dao čuti, kak da bi njemi velo glavdu krej sekati. Zaphao si jo je v adno capo pa zvezao za šinjek. Novo nevolo njima pripravila vročina. Čiglij je bila ži jesen, je sunce žgalou, zato si barat raSo svoje debelo vouže pa ga siikao okoli. Nej je v pametzeo, ka je sten odsiikno tisti kunec, šteri je dolviso. Te kunec vouža se s svojimi trejmi debelimi vozeli eden čas ujckao šepata, te pa vujšeo med špice pa vilice, unjeva pa diineta na trdo cesto tak nemilo, ka vse zružilo. Števan bi naj raj obkuno, do krvij si ogiilo laket, barati pa nikaj nej bilou, ka se skotno na vozača, pa te dele na šoder. Eli nebodi hujše nevoule! Gda sta bila nikak nasrejdi medžimurske potij, se zadnji gumij samo ednok spezdo. Jeno-meno, ve je prazen, ka pa zdaj, si zdejno Števan v straji, ka nota mogla dele. Vso šker je nahao najmre doma, vesnice nega bluzi nikše, s smrčki pa gumija node mogeo zakrpati. Nazadnje se te li spomlo, ka je ragastek pa krpico moo peciklin v žački pod zicon. Pošlatao je, falabougi šče rejsan bilou malo notri. Stopila sta na adno pasi ko pa tan v senci poleg jošja je Stevan najprle sprobau ventil, te pa obrno peciklin okoli, odšrajfao potač pa dolzeo gumij. Barata pa, šteri njemi nej znao pomagati kajsi, jc posiao naprej peški, ka de hitrej, gda ga dojde. Obraščeni dečko je nevdrvano glcdao svojega vozača, ka pa či ga na cesti naha!? Števan njemi prsegno, ka ga sakojački more prpelati v Gomile k betežniki na smrtnoj posteli Za božo sveto istino! Barat je dejvao duge korake prti Cakovci pa ži prikefao trij vesnice deleč, gda ga Števan dojšeo z zakrpanim gumijon. Vmes si Števan malo počino od tera pa si mislo, ve de zdaj ležej šlo, eli peklenšček jiva šče izda nej pusto na meri. Zdaj je začno dolkapati lanc, ednok, dvakrat, večkrat. Števan je vido, ka nej naravnati potača na pravo sredino, gda se ga paščo gordjati. Pa je posiao barata naprej pa hapo potač ravnati. V Čakovec sta prišla, gda so sejmarski delavci ži razmetavali štante. Števan se bojao, či se lanc ne ftrgne, ka je potač preči nazaj nategno. Peciklin je zdržao, nej pa zdržao njegov vozač. Od duge vožnje pa trdoga žica ga ži tak bolelo sedalo, ka nej mogeo več premagati. Henjala sta, v adnoj mlaki kre ceste si sirmak močo zvižgano kožo, dokeč si jo nej malo pohlado. Eli za dugo jc nej bilou. Na klanca j ga tak peklilo, ka njemi samo ednok vsa moč popisu la. Mogeo j c poiskati senco, si gutnuti malo žganice, namazati žnjov zvižgano sedalo i počinoti. Kak se ftegno, je obležao kak tav rženi žrd. Kapici nar je vido, k a s ten možakon ne pride nikan, nej v Slovensko okroglino nej dornou. Škoro bi se zjokao od nevoule. Te pa gleda peciklin, ga zeme v rouke, rivle šepata, pa se bole za špajs kak zaistino proba žnjin pošikavati po pokošenoj senžati. Najprle na paktrejgeri, te na štangi, nazadnje pa na žici, šteroga je zajahao dosta ležej kak njegov do smrti zmantrani vozač. Zadobo jc veselje do vozila na dvej potacaj, si podvezao janko šče više, te se pa zaganjati tak pomali po trati. Vmes je dejvao noge dol, zdaj adno zdaj drugo, te pa samo ednok varao, ka se ži pela. Čidužc mčnje jc trbclo doldcjvad noge. Malo se malo ta po otaviŠči, te pa na cesto. Tu se šče malo bojao, ka ne bi diino na trdo prodnato cesto, kak sta vrezala prlc, eli čerez čas se pčlao kak Elijaš. Zbiido j c smrčečega možaka i njemi velo sej st i na pa k t rej ge r. Gda jc Števan vido, ka se barat nafčo voziti, je skočo vujška od veselja kak sveti Frančišek v najvekšoj radosti. Z olekšanin srcon je falo davao Bougi pa si prestro prusiek odzaja. Peciklin je šče eden čas šrajao šepata, prle kak se barat nafčo voziti poleg sebe šče to živo breme, te pa šlo kak namazano. Obatrivleni kapicinar, šteri se nafčo nevsagdanešnje meštrije, je dobo takšo korajžo, ka je čiduže bole tirao, ka 130 reko moreta voziti z najvekšin danfon pa notriprinesti zamudo: znabiti betežnik ži žlico meče za dvesi! Števan ujemi nej brano, si mislo, ve peciklin močen pa zdržij, da se pa fkano. Čidužebdle je v^ajdenski sejao, ka se zaden potač ži vdščo kre vilic. Basat je pa seadno lak močno prtiskao na klačnjeke, ka se na petišoskon hatari ftrgno lanc. Kormanj je vozači vujšeo zrok, unjeva pa bunf na cesto, kak da bi jiva s štuka strejlo. Dugo sta se pobirala gor, kolena so bila krvava. Ka pa zdaj, lanca pa neven vkiipdjati, se skoro jočič zgučao Števan. Ge pa naj najdeta zaj kakšega šlosara navečer, vse zabadav, - Vse je proti nama, - je zmuvo Števan, - nej zaman ka nama hiidobnjek peklenski po vsoj sili šče prekrijžati račune. - Isusek, oča, nesmiva zdvojitt - je probao pofčiti zdvojenoga možaka mladi kapicinar,-ne pamtile več, kaj Biblija veli: nebesa silo trpijo! silni je zadobijo? - Či pa tak, - je bogavno klumao Števan, - te nama drugo ne preostane kak bejžanje. Kcn prle moreva priti v Lendavo, prle kak bunie zaprejo. - Bejžala sta poleg peci klina tak silno, k a se za njima zdigavao cejli oblak prahiij. V varaš sta pribejžala prle kak je bilou suncc kednadi. Števan zravna k mehaničari, ge je kupo peciklin, Židov pa pravo, ka gnes nemi c več lanca vkiipdjati, ar se deloven den skunčao. Števan ga proso za novoga, Židov pa pravo, lejko, samo vama to nou pomagalo, višta ka zaden potač v osmici, vse zvežnjeni, žnjin ne prideta nikan več. Nevola se na nevolo koti, zdejne Števan, ka san šenta nej to v pametzeo?! Čemeren je bilo tak, ka je obkimo, tak polliu, ka samo vrag čiiu. Zdaj san si reko šče peciklin zapravo. Da bi ga li gron včesno! Povedao je Židovi, po kakšen posli se vozita z Varoždina. Židov je vido nevsagdanešnjo nevolo svojega kupca pa njemi poniido svoj peciklin naposodo. Nesrečniva popotnika sta radiva popadnola ponujeno lubeznivost driigovernoga lendaskoga tržeča. Števan se zafalo pa obečao, ka kupi prinjen šče eden peciklin, gda kaj maro zoda. Na Fritzovon wandereri sta ležej vozila, ka je biio skoro novi pa je moo močnejše špice. Ka bi prle prišla, jc Števan velo pelati po bližnici prek Kapce, Bukovja i Brezvice. Raj si je zvolo mekočo zasukanij kunikov kak tidočo vednakij orsačkij cest. Ži je falo davao Bougi za srečno vožnjo, ka sta si nazluk neprilikan nikaj nej spotrla, te pa pri Pašnjeki vujšeo barati peciklin v žlak, njeva pa čup v grabo, ka so vse žabe voposkakale. Eli tudi zdaj je kapicinar najšeo trošt: ovak praj ne bi znala, ka jc ženila skuzna dolina, či se ne bi nikaj namočila, se pošpajsao. Toti tak, je naglas poirdo Števan, potiio pa: naj bo za pokoro, ka san kundu. Kumaj se skobacao vo z blata. Sebe je nahao pa pucao samo barala, ka bi li naj Čisti prišeo s svetov popotnicov v te delešnji dom pokore. Pripelala sta ži v mraki. Čiglij sta fkanila nouč, jc nouč sejla več na možgane nevolnoga betežmka. Odclcč prpclani kapicinar je lejko opravo samo šče slednje mazanje. Ti si posvečena peršona, zdaj smo si rod, daj nan tanač, ka nan je čini ti, či je rejsan smrt ži v prek liti ? žajtra je, Štefan živ sili na njive. * (Drgoč dele) 131 Jože Zadravec Fotokronika V soboto, 16. januarja, na Gorenjem Seniku. Položiti smo vence na tri grobove - davnih stebrov narodnega, kulturnega in cerkvenega življenja porabskih Slovencev - Jožefa Košiča, Petra Kodele in Janoša Kuharja. Ustanovili smo Košičev sklad, s kulturnim večeioin Košič med nami oživili ta davno davni spomin in si rekli; Vedno manj nas je v Porabju! Tako smo storili in tako smo si rekli v tolažilni spomin odmirajoči porabski vejici slovenskega narodnega debla, na zadnji postaji, onstran katere domala ni več nobenega upanja. Ali pa! Na praznik treh kraljev je bil v baziliki sv. Petra v Rimu posvečen v škofa mag. Alojz Uran, župnik v Šentvidu v Ljubljani, doina iz Spodnjih Gameljn pod Šmarno goro. Škofovskega posvečenja sc jc udeležilo nad 70(1 Slovencev iz domovine. 152 V Mariboru je 19. februarja škof Kramberger blagoslovil prostore nove Krekove banke. Začela je delovati v ponedeljek, 22. februarja. Konce maja je tudi na Pogačarjevem trgu v Ljubljani začela obratovali Krekova banka, v njenem vodstvu pa je Martin Zver, doma iz Odranec. Delničarji Krekove banke so slovenske škofije, redovniške skupnosti, župnije, številna slovenska podjetja ter številni rojaki doma in po svetu. »Razkrižje se je umirilo«, ko je na predlog mariborskega škofa, s privolitvijo zagrebškega kardinala Stjepana Kuhariča bil potrjen za kaplana Marijan Rola, ki je hkrati kaplan tudi v Ljutomeru. Od februarja naprej se je ob nedeljah pri njegovi slovenski maši zbiralo okrog 4110 vernikov, s kora pa se je oglašal 35-članski pevski zbor. 133 V ponedeljek, 22. marca, je v sejni sobi škofijskega doma v Mariboru slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, uradno razglasil samostojno Slovensko škofovsko konferenco, ki jo je 19 februarja potrdil papež Janez Pavel II. Na belo nedeljo, 18. aprila, je bila v Ljutomeru revija cerkvenih pevskih zborov. Nastopilo je 17 zborov, skupno 350 pevcev iz župnij ljutomerske, lendavske in soboške dekanije. Od 34 župnij, ki oblikujejo Pomursko pastoralno področje, se jih tako iz leta v leto več vključuje v skupne prireditve. 134 Od 28. aprilu do 1. maja je bila v Ljubljani »Olimpiada mladih«. V štirih dneh sc je v različnih disciplinah športa pomerilo 48 ekip iz devetih evropskih dežel. V pripravljalnem odboru sta bila tudi salezijanska duhovnika Andrej Baligač iz Beltince in Branko Balažič iz Dokležovja. Nad 700 mladih športnikov sta na stadionu Slovan na Kodeljevem na začetku incd drugim pozdravila tudi ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar ter zunanji minister Lojze Peterle. Nedeljski popoldan, 23. maja, je pri Sv. Benediktu (Kančevci) zbral k župnijski cerkvi pripadnike treh obmejnih narodov: Madžare, Avstrijce in Slovence. Zbor 25 so mašni kov je vodil mariborski škof dr. Jože Smej. 135 Pri Bcdeniku na Goričkem je mariborski škof dr. Franc Kramberger v nedeljo, II. julija. blagoslovi! versko kulturni dom. Blagoslova se jc udeležilo veliko ljudstva, s škofom je somaševalo 25 duhovnikov lendavske, soboške in ljutomerske dekanije. V mariborski stolni cerkvi so se zbrali ob Slomškovem grobu duhovniški jubilanti 1993. Mašo zahvale sta vodila Škota Kramberger ter Smej. Med hiseromašniki je bil tudi Martin Jurčak. Med dvanajstimi srebrnomašniki so bili tudi Jože Horvat, Štefan Kuhar ter Rudolf Ficko. 136 Mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja jc na začetku julija obiskala skupina Porabskih Slovencev: Marija Bajzck-Lukač, Stjepan Lukač, Martin Ropoš in Ladislav Domjan. Predstavili so svoja pričakovanja, ki jih Porabci naslavljajo na Cerkev v Sloveniji. V nedeljo. 18. julija, je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej blagoslovil prenovljeno župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru. 137 Ob petnajstletnici smrti mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika jc sedanji Škof dr. Franc Kramberger odkril in blagoslovil spominsko ploščo na Orlici pod Malo in Veliko kopo na Pohorju, na hiši, kjer se je škof Držečnik pred 90 leti rodil. Slovenjebistriške šolske sestre so v torek, 20. julija, praznovale 150. obletnico ustanovitve svoje redovne skupnosti sester FrančiŠkank Brezmadežnega spočetja. Sedež slovenskih sester je v Slovenski Bistrici. Od leta 1989 je njihova vrhovna prednica mati Avrelija Pavel. Svojo hišo imajo tudi v Beltincih, kjer bivajo sestre Faustina Žižek, Dominika Kavaš in Ema Sobočan. 138 Od 22. do 25. julija je v Bogojino prišlo okrog 50 mladih iz Berlina in Stuttgarta. Sobotni dopoldan so namenili pogovoru o Bogu, Cerkvi, duhovniku, veri, domovini, slovenski besedi ter drugim vprašanjem, ki so naposled skupna vsej evropski mladini. Leto 1993 je bilo rekordno v odkrivanju spominskih plošč ter drugih spomenikov zamolčevanim žrtvam vojnega m povojnega nasilja. Večtisočglava množica se je na Anino nedeljo, 26. julija, zbrala na Teharjah pri podružnični cerkvi sv. Ane. Somaševanje jc vodil naš kanadski rojak, nadškof iz Toronta dr, Alojzij Ambrožič. 139 Slovenska pomlad iz Kanade. Od 24. julija do 7. avgusta je v Sloveni ji gostovalo okrog 40 mladih iz Kanade, ki jih povezuje folklorna skupina SOČA. V tem času so enajstkrat nastopali v različnih krajih naše Slovenije. Med njimi jc bilo veliko mladih prekmurskih staršev, ki so tudi z njimi pripotovali. Slovenski misijonarji na dopustu v domovini. V Stični so se zbrali misijonarji 2. in 3. avgusta, v Hočah pri Mariboru pa v nedeljo. X. avgusta. V Stični fc misijonarje pozdravil ter vodil somaševanje mariborski škof dr. Franc Kramberger. 140 Veliko slavje so misijonarjem pripravili posebno župljam iz Hoč. V letu 1993 sta prišli v domovino tudi dve prekmurski misijonarki: Marija Sreš, doma iz Bratonce. je prišla iz Indije, Agica Kociper, doma iz Odranec, pa je prišla iz Brazilije. Klarino leto: S slovesno božjo službo vseh slovenskih škofov, višjih predstojnikov redovnih skupnosti v Sloveniji ter drugih duhovnikov naših treh škofij -skupno 50 somašnikov ter okrog 1000 vernikov - se je v Nazarjih. 11. avgusta, začelo Klarino leto. Za žičnato mrežo v bližini daritvenega oltarja so bile tudi klarise na čelu z opatinjo Katarino Ambrož. 141 V mrežo srednješolskega izobraževanja se je septembra 1993 vključilo uidi nekaj katoliških šot; v tretje leto šolanja sta vstopili Gimnazija Želimlje (115 dijakov) in Škofijska gimnazija v Vipavi (70 dijakov), kar pet oddelkov prvega razreda pa je odprla Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu v Ljubljani (158 dijakov). (Na sliki Želimlje) Prve dni spctcmbra je bila v Parku Finžgarjcvega doma na Opčinah pri Trstu Draga ’93 ali 28. študijski dnevi. Pred začetkom tradieionalne Drage je bila »Draga mladih«, ki so dva študijska dneva namenili razmišljanju o »šoli tretjega tisočletja«. V soboto in nedeljo so se zvrstila vprašanja: o slovenski manjšini na Tržaškem, o razlogih »zakaj ostajam kristjan« vsemu navkljub, o družbi in mitu. 142 Osrednja prireditev letošnjih Porabskih dnevov je bila 23. maja na Gorenjem Seniku. Dopoldanskemu delu, dvojezični sv. maši in blagoslovitvi gasilskega praporja, je popoldne sledil kulturni in športni del. Vodstvo Porabskih Slovencev navezuje stike tudi z drugimi slovenskimi manjšinami, da bi bolje spoznali pot in možnosti za svoje preživetje. 17. in 18. junija sc jc delegacija Zveze Slovencev srečala s predstavniki Narodnega sveta na Koroškem. 143 Predsednik Zveze Slovencev Jože I lirnok čestita dolgoletnemu voditelju gorenje-seniškega pevskega zbora Avgust Pavel g. Andrašu Čabaju. G. Cabai jc 3. avgusta prejel diamantno diplomo. V minulem letu jc bilo veliko prireditev v Porabju in zunaj njega, na katerih so sodelovale različne kulturne skupine. Teh je v Porabju kar precej, od lutkarjev do cerkvenih in svetnih pevskih skupiti. Folklorna skupina z Gorenjega Senika je 9. maja nastopila v domači vasi na srečanju članov Rdečega križa štirih sosednjih držav. 144 Dogovor med sombotelskim in mariborskim škofom je odprl možnost za slovensko bogoslužje vsaj na Gorenjem Seniku. Da ni ostalo le pri besedah, je zasluga požrtvovalnega nedelskega župnika, stanujočega v Martinju, g. Ivana Camplina, zlatomašnika, ki od 15. avgusta ob nedeljah in praznikih v gorenjeseniški cerkvi mašuje v slovenščini. 145 Nekaj iz starih časov; Na sliki zgoraj - t Štefan Kolenko, prof.; Majda Nefima, ing. arch.; Ferdo Godina, pisatelj; t Boža Lutar; Agiea Koren-Kofjač, prof.. Spodaj: Lojze Kozar, duh.; f Ivica N e rima, advokat; f Ignac Cvetko - člani igralske skupine, ki je priredila Dickensovo igro Cvrček za pečjo (režiser Godina) v Crensovcih, Beltincih in Lendavi 1933. leta. Naša misijonarka v Braziliji Pogovor s sestro Agato Kociper družbe HMP Po desetih letih misijonskega dela v Braziliji je prišla domov na obisk salezijanks sestra Agata Kociper, doma iz Odranec. Prosili smo jo, naj nam kaj pove o sebi, o svojem delu in okolju, v katerem živi v Braziliji in tako je nastal sledeči pogovor: Predstavi nam, prosim, na kratko svojo družino, da bomo vedeli, iz kakšnega okolja izhajaš? Doma sem v skromni kmečki družini v Odrancih, v kateri nas je bilo pet fantov in dve dekleti. Očeta smo izgubili v nesreči pri gradnji naše cerkve leta 1966. ko je Štefan ime! 14 let in najmlajši, Silvo 4 leta. Ostali smo sami z mamo, ki jc skrbela za nas in nas vse spravila h kruhu ob pomoči priprošenj našega očeta v nebesih in mnogih dobrih ljudi, ki so nam v stiski veliko pomagali. Kako si se odločila za sestrski in misijonski poklic? Obe s sestro Marijo sve si izbrale redovni poklic predvsem zaradi lepega zgleda sester domačink, ki so bile nekoliko starejše od naju: Cilke Hozjan, Cilke, Milke 146 Sestra Agata Kociper in Marit Zadravec. Prihajale so domov vesele, zadovoljne in so naju povabile na duhovne vaje. Tam sve se tudi midve odločile za redovno življenje. Stopili sve v red Hčera Marije Pomočnice. Za misijonsko delo sem sc navdušila na misijonskih srečanjih v šentjakobski cerkvi in ob osebnih srečanjih z misijonarji. Predstojnica me je poslala v Rim in po določenem času so sestre lahko izrazile željo, na katero misijonsko področje si želijo. Rekla sem, da posebnih želja nimam m sem pripravljena iti. kamor me pošljejo. In določili so me za Brazilijo. Kdo so tvoje sosestre in kako se razumele med seboj? Moje sosestre so vse Brazilke. Med seboj govorimo v portugalščini, ki je državni jezik. Meti seboj se zelo dobro razumemo, čeprav so one veliko bolj živahne in imajo zelo rade pelje, glasbo, domače plese. Nekaj portugalščine sem se naučila Sestra Agata z mamo, sestro in brali 147 že v Rimu, potem pa v Braziliji v šestih mesecih toliko, da sem lahko začela poučevati. Ze deset let si v Braziliji, kaj tam delaš? V začetku sem poučevala verouk. K temu je zdaj prišlo še to, da sem koordinatorica šole in usklajujem pouk na naši šoli, se pogovarjam s starši otrok, ki obiskujejo našo šolo, s profesorji, ki poučujejo pri nas, tudi pastoralna skrb jc meni poverjena. Ob sobotah in nedeljah vodim mladinske skupine v raznih župnijah in sem odgovorna za mladinske skupine določenega dela naše škofije. Učim pa tudi petje. Kakšna je šola, v kateri delaš? Naša šola, ki jo vodimo sestre salezijanke. je verska in privatna šola, ima pa pravico javnosti in njena spričevala veljajo kakor ona državnih šol. Na naši šoli imamo 400 otrok v veliki trinadstropni stavbi. Poučujemo pa sestre in zunanji učitelji, ki jih je petindvajset. V naši hiši so samo višji razredi osnovne šole, torej od 5. do 8. razreda in pedagoška šola. Otroci nižjih razredov hodijo v drugo šolo, ki jo prav tako vodijo sestre salezijanke. Kdo šolo vzdržuje in kako plačujete zunanje učitelje in profesorje? Kakšen delež ima pri teni država, saj ji odvzamete velik del stroškov? Od 400 otrok imamo 300 takih, za katere starši plačujejo določeni prispevek kolikor toliko redno. Za 100 otrok starši plačujejo po svojih zmožnostih, ki pa so majhne in največkrat ne plačajo nič. Ostali del stroškov krije naša družba HM P. Čeprav ima šola velik ugled in starši najraje pošiljajo otroke k nam, država ne prispeva niti najmanjšega zneska, kvečjemu nam dela tu in tam težave. Poleg otrok, ki od doma prihajajo v našo šolo, imamo še 15 zapuščenih otrok, ki so stalno pri nas. Nimajo nikogar in so sedaj naši. Brazilski otroci 148 V katerem delu te ogromne države živiš in kakšne so splošne razmere pri vas? Živim v Portoveliho, ki je glavno mesto pokrajine Rondonije. Smo na področju Amazonke, kjer je skoraj vsa zemlja v lasti veleposestnikov, večina ljudi pa je zelo revna. Mnogo otrok je brez doma, na cesti, kar je velik socialni problem. Prebivalstvo je mešano: belci, črnci in mešanica teh, poleg tega Še mešanica Indijancev z omenjenimi tremi. Pravi Indijanci pa živijo v pragozdovih. Na deželi največ pridelajo riža, fižola in koruze. Veliko je južnega sadja znanih in manj znanih vrst. Beda je predvsem v mestih, kamor se ljudje selijo tudi zato, ker na deželi ni zdravnikov in drugih najpotrebnejših ustanov. Tu je ravnina in okrog nas je veliko zelenja, čudovitega cvetja. Je pa tudi veliko vode, mnogo dežja in je zelo vroče in soparno. Je pač tropsko podnebje. Kakšne pa so verske razmere v tvoji okolici? Tukajšnji ljudje so večinoma krščeni, praktični verniki pa niso. Verska nepoučenost je izredno velika, ker ni duhovnikov. Verskega tiska ljudje ne berejo in tudi verouka nimajo povsod. Glede verskega pouka nekaj storijo domači katehisti, toda vse to je veliko premalo za tolike množice versko nepoučenih ljudi. Imamo sicer precej sestrskih poklicev, vendar precejšen del teh ne vztraja v poklicu in ga zapusti. Verska nepoučenost pa je vzrok, da se iz Severne Amerike naglo širijo razne verske ločine in krščanstvu nasprotna gibanja. Kako poteka čisto navaden dan tvojega življenja v Braziliji? Navaden dan, delavnik poteka takole: Vstanemo ob pol Šestih, sledi premišljevanje, maša, zajtrk, nato gremo med mladino, da vsaka sprejme svoj oddelek, z njimi moli jutranjo molitev in pove kratko misel za tisti dan. Potem sem na razpolago za pogovor s starši in drugimi. Opoldne je kosilo, okrog ene pa pridejo popoldanske skupine, jaz pa pripravljam program za nedeljo ali praznik, imam vaje za igre in razmnožujem razne listine Ob šestih zvečer je molitev in duhovno branje, večerja. Po večerji je prosto za razvedrilo, po deseti uri ali še pozneje pa gremo k počitku. Si s svojim poklicem zadovoljna? Kaj te v njem najbolj veseli in kaj je v njem najtežje? V misijonskem poklicu sem zelo zadovoljna. Čutim, da me mnogi podpirajo z molitvijo in se vsem prav lepo zahvaljujem in prosim še za nadaljnjo pomoč. Najbolj me veseli stik z mladimi pri pouku, igrah, v šoli ali zunaj nje. Najtežje pa je gledati zapuščene otroke, ki jim ne morem pomagati. Lepa hvala za pogovor, sestra Agata, Tudi v imenu bralcev Stopinj ti želim veliko božjega blagoslova pri tvojem misijonskem delu, h kateremu se po kratkih počitnicah zopet vrneš. Tudi jaz se zahvaljujem Stopinjam, saj mi vsako leto približajo meni najljubši del Slovenije, našo pokrajino ob levem in desnem bregu Mure in se jih razveselim tudi zato, ker tukaj daleč naokrog ni nobenega Slovenca ne Slovenke. S sestro Agato se je pogovarjal Lojze Kozar 149 Martin Mertiik - prekmurski nabožni slikar Gospod Mertiik, številne kapele in znamenja v mnogih prekmurskih vaseh in zaselkih so polepšana z vašimi nabožnimi slikami. Marsikatero versko znamenje ste rešili propada prav vi. 1*3 bi brake Stopinj gotovo zanimala vaša osebna izkaznica. Prav imate. Mnoge kapele in znamenja nosijo moje delo. Toda ne samo v Prekmurju. S kolesom sem prekrižaril Prekmurje in Štajersko po dolgem in počez. Tudi na Hrvaškem me poznajo. Čeprav nimam avtomobila, sem prišel vedno pravočasno na svoje delovno mesto. Rodit sem se kot najstarejši med peterimi otroki v razmeroma revni m verni družini. Izšolali smo se vsi otroci in se tudi zaposlili. Nekateri smo doma, drugi so v tujini. Poročen sem žc 22 let z dobro Dalmatinko. Imava sina in hčerko. Osnovno šolo sem končal v rojstni vasi Beltinci. Tu tudi živim in ustvarjam. Slikam že od tretjega razreda osnovne šole. V tistih hladnih povojnih časih moji vzgojitelji niso imeli razumevanja za razvoj talenta, ki je od otroških let tlel v meni, razen Edvarda Zorka, ki jc bi] moj mentor. Ko danes razmišljam o tem, sem prepričan, da je bila takšna božja volja. Kdo ve, če bi v širnem svetu, kljub akademski izobrazbi, uspel storiti to, kar mi je uspelo do sedaj. V Mariboru sem končal kovinarsko šolo in postal rezkalec. Do gospodarskega poloma podjetja »Panonija« sem bil zaposlen tam. Že davno prej sem. kot mnogi mladi, odšel za zaslužkom v Nemčijo, kjer sem ostal deset let. Prav tam sem naslikal številna platna, ki še vedno krasijo nekatere hotele v Švici in Avstriji. Naj še povem, da sem bil nekaj let aktiven član alpinističnega društva. Soočanje z višinami in prepadi v gorah mi je danes v pomoč pri premagovanju nelagodnosti na visokih stavbah. Pri mojem slikarskem delu višina m ovira. Mimogrede omenim, da mi gre tudi kiparstvo kar dobro od rok, saj sem mnogim pokvarjenim kipom vrnil prejšnjo obliko in upam - tudi lepoto. Od kdaj in kje so vaši začetni poskusi, da naslikate kaj tudi za ožjo javnost (morda nabožne slike za stanovanja, slike na kapelah...)? Prve nabožne slike in pejsaže sem naslikal med leti 1960-1963. Nekatere družine v Beltincih hranijo še danes moje slike v tempera-izvedbi. Prvo stensko sliko sem naredil svojemu sosedu Mirku leta 1968, nekako ob istem času pa še sliko na zunanji fasadi beltinske cerkve. Naj tu pripomnim, da me je k sakralnemu slikarstvu znatno spodbudil pokojni župnik Janko Škrabam Na njegovo prošnjo sem pozneje poslikal skoraj vse kapele v beltinski župniji. 150 Ali se spomnite, katere kapele ste do sedaj poslikali in katere svetniške podobe so vam najbolje uspele ? Katere gasilske domove ste opremili s sliko sv. Florijana ? Za beltinsko župnijo sem že povedal, po vsej Sloveniji pa sem poslikal še na desetine kapel in raznih nabožnih znamenj. Upodabljal sem zelo različne svetniške like, pač glede na želje naročnikov. Znane so moje slike sv. Jožefa, sv. Štefana, sv. bratov Cirila in Metoda. Lurške Marije z Bernardko, sv. Janeza, sv. Roka, sv. Sebastijana, sv. Ane. sv. Izidorja itd. itd. Mislim, da mi je najbolje uspela slika sv. Martina, mojega zavetnika; ta krasi Rousovo kapelo v Beltincih. Svetega Florijana sem naslikal vsaj na desetih gasilskih domovih, nazadnje v Črensovcih m na Gornji Bistrici. Zelo me veseli, da gasilci tudi pri nas obnavljajo stara izročila: blagoslov domov, gasilske opreme in seveda slike sv. Florijana. Dejali ste, da je na fasadi cerkve v Beltincih vaša slika. Ali ste še katero cerkev opremili z nabožnimi slikami? Da. na cerkvi v Spissu na Tirolskem, dalje v Crcnsovcih (Slomška in slovanska brata Cirila in Metoda). V Pečarovcih sem obnovil vse slike pokojnega akad, slikarja Jakoba. V Veliki Polani sem naslikal sv. Cecilijo in obnovil vseh petnajst slik. Na novo kapelo v D. Slavečih sem naslikal veliko podobo »Kalvarije«. Da ne pozabim tudi naše domače kapele (Rousove). Dejali ste, da izhajale iz verne družine in da je za vas vera velika vrednota. Ali vam je vaša vernost pri vaši slikarski izpovedi v pomoč? Nikogar ne obsojam, vendar težko razumem, kako so nekateri z lahkoto zamenjali vero z nevero in zopet obratno. Po domače rečemo takemu ravnanju »obračanje plašča po vetrn«. Zame je bila vera vedno nezamenljiva vrednota, kol sonce m zrak. Bila mi je v življenju nepogrešljiva opora. Brez nje bi bil kot odpihnjen list, v duši izžel in prazen. Ob branju spisov svetih mož, svetega pisma, iz svetega bogoslužja sem črpal tudi umetniški navdih, lepe misli za svoje slike itd. Razume sc, da je slikarstvo povezano tudi z izdatki (barve, slikarska oprema, mnogo izgubljenega časa...). Od nečesa pa je treba živeti. Zanima me, ali slikate zgolj iz gmotnega nagiba, ali pa še zlasti zato, ker čutite potrebo po slikarski (umetniški) izpovedi? Slikate tudi zato, da hi razveselili in oplemenitili človeška srca ? Ne, ne! Ne slikam zgolj za materialno korist. Vsi, ki so imeli opraviti z mano, vedo, da sem najcenejši ljudski slikar daleč naokrog. Sem brez avtomobila, brez vikend-hišicc, brez kakršnegakoli luksuza. Slikam predvsem zalo, ker me slikarstvo veseli. Slikam tudi iz hvaležnosti Bogu, ki mi je po starših podaril življenje in me obdaril s taletnom za lepo umetnost. Sicer sc pripravljam na srečanje z Abrahamom. po malem me že obišče kakšna bolezen. Upam pa. da bom z božjo pomočjo še ka, koristnega storil za naše božje ljudstvo. Potem pa naj zapolni moje mesto kdo drug. Od srca mu želim božjega blagoslova. Ali bi kot ljudski slikar imeli še kaj povedati bralcem Stopinj? Vesel in srečen sem, da smem živeti v naši prelepi deželi, ki jo jc Bog obilno obdaroval. Tu živijo čudoviti, delavni ljudje s čutom za lepoto in čisto okolje. Zelo si želim, da bi se mladi rod vrnil k svojim koreninam. Rad bi doživel, da bi med vso našo mladino zavel veter pozabljene vere naši dedov in zopet zaživela vesela pesem naše ravnice. Lastnikom propadajočih nabožnih spomenikov pa toplo priporočam, naj jih dajo čim prej prenovili. Ne meni v prid, ampak v dobro vsega naroda. Pokažimo tujcem z lepo vzdrževanimi nabožnimi spomeniki, da smo Slovenci veren narod, s čutom za vse lepo. Hvala lepa za pogovor! Želimo, da bi naslikali še mnogo slik in da bi z vašo ljudsko umetnostjo še dolgo razveseljevali naša .srca! Hvala tudi vam’ Pogovarja) se jc Franc Temeni 151 Jože smej Osemdesetletnica Jakoba Šešerka Primerno in pravično je, da se Stopinje spomnijo svojega zvestega sodelavca, pesnika Jakoba Šešerka ob njegovi osemdesetletnici življenja. Pričujoči zapis naj bo iskrena čestitka k njegovemu življenjskemu jubileju in prošnja k Bogu, naj ga ohrani še vrsto let! Svoje življenje opiše pesnik takole: »Moj oče Jurij in mati Lucija sta se spoznala in poročila kot zdomca v New Yorku - ZDA. Tam sem se 17. 7. 1914 narodil. Ko sem bil star pet let, jc v hišici na Žcniku pri Sv. Juriju ob Ščavnici živela moja babica (materina mati) Terezija. Živela je sama na želarijici in hudo zbolela. Moja mati je z mojim bratom Ivanom in menoj odpotovala na Ženik. Tam naj bi bival z bratom, dokler ne bi bil goden za ameriško šolo. Do takrat bo babica že umrla. Babica pa še dolgo časa m umrla, ampak je dočakala 91 let. Vseh dvajset let je imela odprte rane na nogah in zadnjih sedem let je bila slepa. Z bratom sva med tem končala osnovno šolo pri Sv. Duhu na Stari gori in šla študirat v Salezijanski zavod v Veržeju. Brat jc kmalu izstopil in šel v uk v trgovsko stroko, jaz pa sem študiral naprej in kot privatist opravljal izpite na klasični gimnaziji v Mariboru. Po šolanju sem se vrnil na Ženik, kjer sva z materjo živela na krpici hribovite zemlje. Ustrezne zaposlitve nisem mogel dobiti. Na Ženiku sem preživel nad trideset let. Po drugi svetovni vojni sem sc zaposlil v Mariboru pri Socialnem skrbstvu, kjer sem bil zaposlen skoraj 30 let kot socialni delavec. Sedaj sem že 20 let starostno upokojen v Mariboru. Hišico in zemljico na Žcniku sem podedoval po materini smrti leta 1959. Oče je tragično umrl že prej. Zmeraj sem se rad vračal na Ženik, kjer sem črpal navdihe za pesmi. NIC BI NE BIL USTVARIL. ČE BI MI NE BILO DANO OD ZGORAJ.« Pred leti je zaradi oddaljenosti, bolezenskih tegob, starosti in propadanja lesene kočice z bolečim srcem prodal domačijico s krpo zemlje. V duhovnem iskanju se še vedno zateka v domači kraj - tudi kot izviru svoje poezije. V zadnjem letu osnovne šole je v domači zvezek napisal svojo prvo pesem. Učitelj jo je po naključju videl in pripel na steno v razredu. Kot dijak je poslal tri pesmi v Finžgarjevo Mladiko in pripisal svojo »starost« (v resnici mladost). Drznost je seveda plačal. Od takrat so mu pesmi za 40 let zamrznile. Odmrznila jih jc na novo vzklila Nova mladika. Urednik Viktor Smolej mu je hitro priobčil tri pesmi, mu dal napotke in ga spodbujal. Že po enem letu je prevzel revijo Stanko Janežič. Žal je pustil Novo mladiko umreti. Jakob Šešerko se je tedaj obrnil na akademika dr. Antona Slodnjaka za oceno pesniške zbirke. Ta sc jc dokončni oceni sicer izognil, vendar ga spodbudil, češ da ima zbirka soliden temelj za končno zbirko. Njuno dopisovanje je prekinila Slodnjakova smrt. Šešerko se je ponovno vrgel na zbirko. Leta 1987 mu je Kulturna skupnost občine G. Radgona izdala pesniško zbirko Pobožal sem zemljo (prim. Kozarjcvo oceno v Stopinjah 1988, str. 188-189), leto pozneje pa revija Oznanjenje zbirko religioznih pesmi Abelov dar (prim. Spremno besedo, ki sem jo napisal za to zbirko). Šešerko je objavljal pesmi v Mohorjevih koledarjih, Stopinjah, Družini, Ognjišču, Oznanjenju, itn. Za natis ima pripravljeni dve pesniški zbirki, religiozno in realistično. Mnogi so hiteli mimo njega, on pa je ostajal na obrobju, da bi dalje videl... 152 Naslovna slika Letošnja naslovna slika na naših Stopinjah je posnetek umetniške slike slikarke MARIJE ZRIMOVE, ki predstavlja nekdanjo idiličnost žetvenega dela, ko smo sicer v potu svojega obraza vse delo opravili s svojimi rokami, toda naše roke so z zadovoljstvom pobožale vsako bilko in pšenični snop s polnimi klasi zlatih zrn. Pred visoke, s snopjem naložene vozove, smo vpregli naše krave velikih, otožnih žametnih oči, da so tudi one imele delež pri žetvi. Danes po naših njivah hrumijo smrdljive pošasti, ki brez srca in čustva takorekoč v trenutku požanjejo pšenico, jo kar sproti omlatijo in zrnje spravijo v vreče ali pa ga izpljujejo na sovozeče prikolice, za seboj pa puščajo visoko strnišče in v trde kocke stisnjeno slamo. Prihranijo nam trud in delo, oropajo pa nas globljega in pristnejšega odnosa do narave. Marija Zriin je delo na polju naslikala v mehkih, toplih odtenkih barv vročega poletnega dne. O slikarki smo več pisali v Stopinjah 1990, zdaj pa ji iskreno čestitamo k njeni osemdesetletnici z željo še mnogih zadovoljnih let, potem pa uživanje neslutenih barvnih lepot v večnosti. Uredniški odbor Štefan Balažič V spomin Matiju Balažiču Matija Balažič Človeško gledano bi lahko še živel in ustvarjal Bil je eden tistih prekmurskih mož, ki je svoja razmišljanja, notranja doživetja ter dogodke življenja znal in želel podariti človeku v pisni obliki. Rodil se je na Hotizi 18. februarja 1912 kot četrti otrok očetu Ivanu in materi Mariji. S sedmimi brati in sestrami je odraščal v skromnih razmerah. Po končani gimnaziji so se mu odprla različna pota v življenje. Ko jc stal na križpotju življenja, jc vedno jasnejši postajal Gospodov klic v duhovniško službo. Klicu se je odzval m bil kljub zdravstvenim težavam posvečen v duhovnika leta 1939. Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah. A že po dobrih osmih mesecih je bil premeščen za kaplana v Apače z nalogo, da prevzame uredništvo tednika »Novine«. Po madžarski okupaciji Prekmurja je bil dodeljen za duhovnega pomočnika župniku Danijelu Hal asu v Veliki Polani. Ko se jc ta vrnil iz madžarskih zaporov, je bil Balažič prestavljen za kaplana v Jak na Madžarskem. Ker je imel vedno večje težave z zdravjem, je-zaradi bolezni od leta 1943-45 živel doma na Hotizi. Ko se mu je zdravje popravilo, je eno leto 153 kaplanova) v Beltincih, od koder je odšel za župnika v Dolence in tam deloval od leta 1946 pa vse do svoje smrti 1965. V teh življenjskih okvirih je bilo mirno in bolehno srce rajnega Matije. Toda to srce je premagovalo vse ovire in bilo sposobno dogodke lastnega in tujega življenja opisati v spretni obliki eseja, pripovedi ah povesti. Svojo publicistično ustvarjalnost je začel objavljati že kot bogoslovec. Največ je pisal v NO VINE, NOVO BOT in v SLOVENCA. Posamezne članke jc objavljal tudi v MLADEM PREKMURCI', koledarju Mohorjeve družbe. Org. vestniku CMD Njegova prva samostojna knjiga z naslovom NA KRIŽOPOTJI ŽIVLENJA, ki jo lahko imenujemo avtobiografija, je izšla pred njegovo novo mašo leta 1939. Vsa njegova publicistična dela je zbral Franc Kuzmič (Pokrajinski muzej), za kar se mu tukaj iskreno zahvaljujem Iz hvaležnosti do našega prekmurskega pisatelja pa v njegov spomin Stopinje prinašajo seznam spisov duhovnika Matije Balažiča. Mile sestre, dragi bratje! - Novine 24 (1937) 48 (28. XI.), 3. Svojemu učitelju - v spomin (Jos. Aničiču). - Novine 24 (1937) 50 (5. XII), 8. M. B-c. Prekmurec: Prekmurski Slovenci in M. Kranjec. - Slovenec 66 (1938) 279 (4. XII.), 9. Pismo izscljcncom. - Novine 25 (1938) 50 (11. XIL), 3. M B-e: Prekmurska mati in M. Kranjec. - Slovenec 67 (1939) 71 (25. III.), 12. M B-c: Obsodba grditev naših mater po M. Kranjci povestih. - Novine 26 (1939) 15 (9. IV.), 7. Pogled v zgodovino Slov. Krajine. - Novine 26 (1939) 22 (28. V ), 7-8. Pogled v zgodovino pripovesti »Na križopotji živlenja«. - Novine 26 (1939) 22 (28. V.), 8; 23 (3. VI), 4. Na križopotji živlenja. - Novine 26 (1939) št 21 do 43. Na pot (O knjigi Na križopotji živlenja). - Novine 26 (1939) 47 (19. XI.), 3. NA KRIŽOPOTJI ŽIVLENJA. Pripovest. Črensovci (Novine) 1939. 136str.;8. Poročila in polemike: Mladi Prekmurec 4 (1940) 3—4, 35-41; 5-6, 79-81. Zastrto življenje. - Novine 27 (1940) 20 (19. V.), 2; 21 (26. V), 4. Osameli dom. (Reportaža). - Nova pot 4 (1952), št. 4-6, str. 70-72. »Ste vi ljudje?« (Ob 7. obletnici smrti Halas Daniela). - Nova pot 4 (1952), št. 7, 8. 9, str. 147-149. Stari Jaklin. - Koledar Mohorjeve družbe 1958, str. 178-182. Ob stoletnici rojstva dr. Franca Ivanocvja. - Org. vestnik CMD 1958, št 1-3, str 66-72. Uvela vijolica. Silhueta. - Nova pot 11 (1959), št. 1-3, str. 73-75. Urednik NOVIN - od št. 32 v letu 1940 - štev. 14 leta 1941. Gotovo je veliko prispevkov, ki jih ni podpisal, posebno še v času, ko je bil urednik Novin. Prim. Klekl Jožef: Novomi uredniki Novin, - Novine 27 (1940) 33 (18. VIII ), 1 Naj bo tudi ta kratek spomin znamenje, da je naša krajina vedno imela ljudi z ljubečim srcem, ki se ni sramovalo svojega narečja in načina življenja. 154 Štefan p. Donat Kranjec Naša mati < Jb Čutim se nebogljene]šega od najbolj nebogljenega slikarja ali kiparja, ki bi rad prenesel na platno ali vklesal v brezoblično gmoto marmorja svojo najdražjo, naj ljubšo osebo. Tudi jaz bi rad upodobil lik naše ljube matere... za spomin sebi, svojim sestram in bratom in njihovim družinam ter vsem, ki so jo poznali, spoštovali in ljubili. Ne gre zgolj za njeno zunanjo podobo, bolj ali manj znano vsem, ki so jo poznali, temveč za videnje ali bolj slutenje njene notranje podobe ki je bila spoznat na manjšemu številu ljudi, v polnosti pa poznana samo Bogu. Sicer pa sta obe podobi - zunanja in notranja - pomembni, dragoceni in njenim otrokom izredno ljubi. Obe sta dar Stvarnika in Očeta najprej njenim staršem, njenemu možu ter njunim otrokom in vnukom, sorodnikom, sosedom in širšemu občestvu; vsi smo namreč po božji zamisli in ljubezni dar drug drugemu. Rojena je bila 4. avgusta leta 1907 v Veliki Polani, na Bregu, od Brežnega Kelenca, v majhni kmečki družini. Imela je še sestro Verono, ki se je pozneje poročila v Trnje k Legenovim. Ko je začela obiskovati osnovno šolo v domači vasi, je izbruhnila prva svetovna vojna, Pouk je potekal v madžarščini, kije pa polanski otroci niso razumel i. Doma so govorili le slovensko. Mati sc je naučila seštevali odštevati in nekaj malega množiti. Naučila sc je tudi brati in pisati. Ker slovenske šole ni nikoli obiskovala, sc ji je pogosto prikradel v kako pismo madžarski način pisanja nekaterih soglasnikov: cz-c. cs-č. sz-s, s-š. Bila je dekle iz verne in d obrh krščanske družine. Verska in moralna vzgojil sta jo oblikovali v skromno m pošteno mladenko. Bila je pridna in delavna od otroških in dekliških let vajena trdega dela v hiši in hlevu, na njivah, travnikih in v gozdu . Komaj osemnajst letno so jo poročiti s Štefanom Kranjcem s Krančovcga grunta v domači vasi. Bila je zvesta, dobra in razumevajoča žena. Znala je tiho potrpeti, a Uidi odkrito in odločno povedali preudarno besedo, če so to zahtevale okoliščine. Z njenim dobrim, razumevajočim in skrbnim možem sta sc oba močno zavedala, da je materinstvo in očetovstvo njuna sveta človeška in krščanska poklicanost, v katero ju je poklical Bog. Ko sc jima je 14. maja leta 1950 rodil naj mlajši otrok - sedmi po vrsti, hčerka Rozina, - mi je oče v imenu obeh pisal k vojakom, kjer sem tedaj bil, med drugim 155 tole: »Dobila sva hčerkico, ti pa še eno sestrico. To je najina sveta krščanska dolžnost!« Oče in mati sta se poročila leta 1925. Otroci smo se rojevali v težkih časih. To so bila leta hude svetovne gospodarske krize; medvojna leta z vsemi negotovostmi preživetja; ter leta povojnega zatiranja slovenskih kmetov z obveznimi oddajami, prisilnimi odvzemi živine in poljskih pridelkov ter z izredno visokimi davki. Ti časi niso bili naklonjeni številnim družinam in rojevanju otrok. Včasih ni bilo denarja niti za sol, kaj šele za obleko in obutev! Spominjam sc, kako je mati zjutraj vedno prva vstala, ves dan delala doma ali na polju, m zvečer zadnja legla k počitku. Spominjam se, kako nam je sama krojila in šivala srajce in hlače iz grobega, domačega, ročno pobarvanega, doma stkanega lanenega platna - brez šivalnega stroja, z navadno iglo, celo brez naprstnika. Spominjam se, kako nam je ob brleči petrolejki pozno v noč krpala obleko, da ne bi strgani hodili okrog, ali jo prala, da ne bi bili umazani. Spominjam se, kako se je večkrat odpovedala prepotrebni obutvi, da bi si jo lahko privoščili otroci, ki smo hitro odraščali in jo hitro tudi strgali. Nikoli je nisem slišal, da bi se zaradi dela ali odpovedi pritoževala! Nikoli se m imela za mučenko, čeprav je v resnici to bila! Nikoli je nisem videl zagrenjene! Ko se sprašujem, odkod materi ta silna energija, odkod njeno zadovoljno, veselo in srečno materinstvo, odkod njeno pozabljanje nase in nesebično žrtvovanje za našo družino, najdem edino pravilen odgovor v njeni veri, v njeni zasidranosti v Bogu, v njeni ljubezni in zaupanju v Boga. To je področje, ki se izmika človeškim očem. To so intimne globine vsakega človeka, kjer se srečujeta Bog in človek. Tu se oblikuje človekova notranja podoba, o kateri sklepamo samo na temelju nekaterih vidnih izražanj in izžarevanj. Bila je duša molitve. Sama je veliko molila in tudi nas otroke navajala k molitvi. Govorila je: »Molim rožne vence zvečer, molim ponoči, ko se zbudim, molim, ko ne morem iti k maši.« Bila je evharistična duša. Ko je glavno skrb za gospodinjstvo prevzela najmlajša hčerka Rozina, je bila vsa srečna, da je lahko vsak dan šla k maši in prejemala obhajilo. Izredno je cenila in spoštovala duhovništvo in duhovnike. Bila je nepopisno srečna, ko mi je Gospod podelil redovniški in duhovniški poklic. Spremljala me je s svojimi molitvami do oltarja in tudi ves čas do dne, ko ni mogla več moliti. Sedaj je - tako sem prepričan - pri Bogu. V naslovu sem zapisal »Naša mati«. S tem nisem hotel izključiti drugih mater na obeh straneh Mure. Zato naj bo ta zapis tudi njim v spomin! 156 Jože Smej Ob odhodu župnika Rada Juneža V sredof 10, marca 1993 je v župnišču pri Sv. Juriju ob Ščavnici umrl tamkajšnji šestintrideseti po imenu znani župnik Rado (Jakob) Juncž. Rodil se je 26. julija 1912 v Kostrivnici očetu Jakobu in materi Mariji, roj. Lovrec. Njegova mati je bila rodna sestra mons. Andreja Lovreca, bivšega ljutomerskega župnika in dekana. V družini Juneževih je bilo sedmero otrok. Kot otrok je Rado hudo zbolel, mati ga jc nesla na tri ure oddaljeno božjo pot k Mariji Loretski v Ložnem (župnija Sv. Florijan ob Boču), kjer je tako rekoč čudežno ozdravel. Po osnovni šoli jc obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, in sicer kot gojenec škofijskega dijaškega semenišča. Maturo je leta 1932 opravil z odličnim uspehom. Vpisal sc je na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Na Ciril Metodovo nedeljo 4. julija 1937 je bil v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Vsa njegova duhovniška službena mesta so bila pri cerkvah, posvečenih sv. Juriju. Kaplanoval jc pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah, kjer se je poleg dušnopaslirskega dela posvečal prosveti in kulturi ter pozidal Prosvetni društveni dom. Po vdoru Nemcev aprila 1941 je bil pregnan na Hrvaško in kot duhovni pomočnik služboval pri župnijski cerkvi sv. Jurija v Madzarevu. Tam je okusil grenkobo vojnih let, saj so ga ustaši za nekaj Časa zaprli v Varaždinu. Po vojni se je vrnil k Sv. Juriju v Slovenskih goricah, leta 1947 pa je prišel k Sv. Juriju ob Ščavnici, kjer je bil najprej kaplan, nato pa župnik. S svojim 46-Ietnim delom v župniji Sv. Jurija ob Ščavnici se je kot dober dušni pastir neizbrisno zapisal v zgodovino tega kraja in žmpnije. Skupaj s svojimi verniki jc povečal ali bolje kar zgradil novo cerkev. Obnovil je tudi podružnično cerkev Sv. Duha. Ob teh vidnih cerkvah je gradil živo Ceikev v mladini, v družinah in odraslih, kot pričevalec pa je gradil božje kraljestvo v vsej župniji in tudi dekaniji. Med njegovim dušnopaslirskim delovanjem je h Gospodovemu oltarju pristopilo 12 novomašnikov, 17 deklet pa se je odločilo za življenje v ustanovah posvečenega življenja. O njegovem delu so pisale Stopinje skoraj v vseh letnikih pod naslovom Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja, posebej še v letnikih 1978, str. 118-123 in 1988, str. 196-197. Čeprav je že pred dobrimi petimi leti dopolnil 75 let življenja, je še zmeraj deloval kot aktiven dušni pastir s svojim »geslom«, da hoče umreti »kot vojak na fronti«. 157 Sredi januarja 1993 je prejel škofijsko odlikovanje: častni konzislorialni svetovalec. Pogreb je pri Sv. Juriju ob Ščavnici v soboto 13. marca vodil škof dr. Franc Kramberger. Navzočih je bilo ok. 110 duhovnikov, med njimi tudi jurjevski rojak, nas!, škof dr. Vekoslav Grmič. Z župnikom Junežem je dragoceno pšenično zrno padlo v jurjevsko posvečeno božjo njivo. Naj obrodi obilne sadove, med njimi tudi duhovne poklice! Franc Temeni V spomin župniku Matiju Zadravcu Matija Zadravec se je rodil v Šalovcih v župniji Središče ob Dravi 16. 12. 1892, Osnovno šolo je obiskoval v domači župniji, gimnazijo pa v takrat zelo ponemčenem Mariboru. Stanoval je pri dobrih ljudeh. Že kot dijak je občutil nestrpnost tujih gospodarjev na Štajerskem in nekaj desetletij pozneje kol duhovnik s strani Madžarov v Prekmurju in še pozneje od Nemcev proti koncu druge svetovne vojne. Novo mašo je pel v domači župniji leta 1917. Po novi maši je kaplanova! v Ljutomeru do leta 1924, ko sc je za dve leti preselil za kaplana v Crensovce, torej kar v sosedno župnijo, tostran Mure. V svojih spominih pravi, da se je med Prekmurci dobro počutil. Tudi kot provizor na Hotizi, kjer je ostal sedem let in je v tem času sezidal župnišče in gospodarsko poslopje. Verjetno je bila njegova sposobnost za gospodarske zadeve eden od vzrokov, da je 1. 10. 1933 dobil župnijo Črensovci. V Crensovcih j c bila precejšnja kmetija. Poleg tega so bila vsa poslopja s cerkvijo vred nujno potrebna obnove. Župnik Zadravec se je lotil dušnopastirskega in obnovitvenega dela z vso mladostno zagnanostjo. Župniji je pripravil lepo uspeli misijon, ki so ga vodili lazarist' iz Celja. V Župnijski kroniki je zapisal, da je bilo med misijonom razdeljenih 2.700 spovednih listkov. S svojo vztrajnostjo je dosegel, da je banska uprava razveljavila odlok iz leta 1933, s katerim je prevzela upravo cerkvenih šol domača občina. Kar nekaj let je vlagal prizive zoper omenjeno odločbo, vse tja do najvišje oblastne stopnje. In je uspel. Šole so postale zopet cerkvena last... Naj omenim še dva vesela dogodka iz Časa Zadravčevega župnikovanja v Črensovcih. Septembra 1938 so doživeli farani Črensovec veličastno proslavo ob navzočnosti narodnega voditelja dr. Antona Korošca. Škofijo je zasotpal kanonik dr. Franc Cukala, Tega velikega shoda sc jc udeležilo nad 20.000 ljudi. Še eno 158 slovesnost jc zapisal v Kroniko pokojni železornašnik Zadravec: odkritje in blagoslovitev spomenika padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Spomenik, ki sloji še danes, je izdelal kipar Tine Kos, nabiralno akcijo pa je vodil nekdanji kaplan Josip Meško. Proslava je bila ob prvi žalost m obletnici začetka druge svetovne voj ne. Napad Nemčije na predaprilsko Jugoslavijo je pomenil za župnika Zadravca hude osebne preizkušnje in kalvarijo, ki jo je podobno, ali še huje, doživljalo milijone ljudi širom po Evropi m zunaj nje. Na pritisk madžarske oblasti se je moral odpovedati župniji in so m hotelski škof ga je s prvim septembrom 1941 prestavil za župnika v Felsordnok blizu Monoštra. Domačini so rekli kraju Oberradling. Konec leta 1944 je bil zaradi obiska rojakov na njegovem župnišču aretiran. Strahote taboriščnega življenja jc »okusil« v vrsti taborišč in nazadnje še človeške moči presegajoči marš v Nemčijo. V spominih pravi, da se ima Bogu zahvaliti za rešitev iz pravega pekla druge svetovne vojne. Na vrnitev v Črensovce ni mogel misliti, ket je po njegovem prisilnem odhodu župnikoval tukaj Ferdinand Herman. Ob bližajoči se stoletnici življenja jc železornašnik Zadravce, ob pomoči soimenjaka, salezijanskega duhovnika Jožeta Zadravca, napisal spomine v knjižici »Oko, ozri sc nazaj«. Tu sc železornašnik spomni marsikaterega lepega, pa tudi številnih bridkih utrinkov iz Črensovce in Felsoronoka. Vse doživete krivice odpušča z duhovnika vrednim srcem. Na koncu uvoda omenjene knjižice je zapisal: »Kar je bilo grenkega, pozabljeno naj bo. Bog je delil, Bog naj sodi. Katje bilo veselega in prijetnega, za nas ga je podarjal isti Bog. Za vse naj bo hvaljeno njegovo ime!« Zunanji dokaz železomašnikove duhovniške širine je bila njegova udeležba na proslavi 100-let niče začetka gradnje črensovske cerkve 14. julija 1957. Pred veliko množico je maševal in pridigal. Omenil je, da je bil rad v Crensovcih, nikogar pa ni niti z besedico obsodil. Po drugi vojni je bil Malija Zadravec četrt stoletja župnik v veliki in težki župniji, v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. J udi tam je vpregel vse svoje moči v dušno pastirstvo in obnavljanje sakralnih objekotv. Doživel je zlom noge, kar pa jc srečno prebolel. Dvajset let je župnikoval še pri Svetem Andražu v Slovenskih goricah (v Vitomarcih). V tej župniji je doživel veličastni jubilej železomašnika. Udeležilo se ga je precej vernikov tudi iz črensovske Župnije. Zadnjih deset let je bival v Duhovniškem domu v Mariboru, kjer so tamkajšnje sestre skrbele zanj z materinsko ljubeznijo. Na tej zadnji postojanki nadvse zvestega duhovniškega življenja je doživel izredno redko slovesnost: stoletnico življenja. Po slo letih, petih mesecih in 26 dnevih plodnega duhovniškega življenja, jc Matija Zadravec, zlalomašnik, biseromašnik in železornašnik dozorel za življenje pri Bogu, ki se ne bo merilo s stoletji, amp^ik z večnostjo. Umrl je 12. junija 1993, pogreb pa je bil 14. junija 1993 v njegovi rojstni župniji v Središču ob Dravi. Somaševanje in pogrebne slovesnosti je vodil in se z izbranimi besedami poslovit od zaslužnega duhovnika Škof-ordinarij dr. Franc Kramberger. Ob njem je somaševalo kakih 40 sobratov med njimi vsi župniki, v katerih župnijah je pokojnik deloval in bival. Verniki naše župnije so pohiteli na pogreb s posebnim avtobusom. Poleg srediških pevcev, ki so peli tudi med mašo, so se na pokopališču od pokojnika poslovili še pevci od Svetega Andraža v Slov, goricah. 159 Anton Fakin Ob 25. obletnici smrti Štefana Bakana Na pročelju župnijske cerkve svetega Jožefa na Cankovi je vzidana plošča z napisom: DEKANU IN ŽUPNIKU NA CANKOVI OD 1942 do 1969 - ŠTEFANU BAKANU - HVALEŽNI FARANI. Štefan Bakan je bil rojen 21. septembra 1902 v Turnišču, kot sin kmečkih staršev Franca in Ane, r. Kolmanič. Šest razredov osnovne sole je končal v Turnišču za časa učitelja in vzgojitelja Janoša Ncmethyja; nižjo gimnazijo pa v letih 1915-1918 pri očetih benediktincih v Koszegu. Po osvoboditvi Prekmurja je višjo gimnazijo obiskoval na klasični gimnaziji v Mariboru v letih 1919-1923. Vstopil je v bogoslovno semenišče in 3. julija 1927 mu jc mariborski škof dr. Andrej Karlin podelil mašniško posvečenje. Kapianoval je v več župnijah: Sv. Rupert v Slovenskih goricah, Dobrovnik, Lendava, Črensovci, Hotiza, pa zopet Lendava in leta 1935 je postal župnik v Lendavi. 2(). novembra 1942 je bil z odlokom somboteiskega škofa in na pritisk madžarske politične oblasti prestavljen za župnika na Cankovo, kjer je ostal do svoje smrti 14. aprila 1969; vmes je bil leta 1964 tri mesece v župniji Kobilje. Leta 1946 je bil imenovan za dekana in je sobočko dekanijo vodil celih 22 let, ko je bil L januarja 1968 na lastno prošnjo razrešen dekanske službe; nasledil ga je takratni župnik v Soboti, Jožef Smej. To je le nekaj mejnikov življenjske poti moža In duhovnika, ki je bil resnega značaja, visoke in krepke moške postave. Župljani cankovske župnije se pokojnega župnika in dekana spominjajo kot dobrega dušnega pastirja, zvestega Cerkvi, domovini in svojim domačim. Duhovniško službo je opravljal vestno iri natančno, podkrepljeno z molitvijo. Svojo 'Župnik Bakan ob svojem umrlem očetu 16(1 narodno zavesi pa je pokazal še posebej med drugo svetovno vojno. Ob njegovem prihodu na Cankovo se je namreč začelo šušljati, da bo moral pridigati tudi v madžarskem jeziku in sieer v župniji, kjer so bili sami Slovenci. Vendar ni pustil, da bi se sveta maša zlorabljala za raznarodovanje in za madžarizacijo, bodisi z madžarsko besedo ali madžarsko pesmijo. Verniki so njegove ukrepe sprejeli z odobravanjem, pač pa je v živo zadel madžarone; bil jc ožigosan za »panslava«. To se mu je kmalu maščevalo v mesecu aprilu leta 1943. Nekateri slovenski dijaki so bili med okupacijo skoraj brez vseh sredstev, s katerimi bi lahko nadaljevali svoje študije; tudi starši jim niso mogli pomagati, saj so bili brez dela in zaslužka. Zato je profesor verouka Franc Kolenc v Soboti zasnoval dobrodelno pomoč za slovenske družine in njihove dijake. To dejavnost so podpirali predvsem katoliški duhovniki v Prekmurju. Madžarska oblast pa jih je osumila veleizdaje, češ da podpirajo četnike, partizane in komuniste. Zato je uvedla vojaški sodni proces proti Kolencu in 37 duhovnikom. V procesu sta bila tudi Štefan Bakan in Ivan Zelko, ki je bil takrat kaplan na Cankovi. O tem procesu jc dr. Ferenc Harangozo, župnik in dekan na Tišini, sporočil Škofijskemu ordinariatu in zaprosil za posredovanje pri oblasteh. Proces je bil ustavljen. Franc Kolenc je bil izgnan iz Sobote in konfiniran v Sombotelu; drugi pa so ostali brez večjih posledic. - No, tudi po vojni pokojni župnik ni imel miru pred takratno ljudsko oblastjo. Večkrat j c bil zaslišan na Cankovi in v Soboti na sodišču za narodno čast. Teh neprijetnosti ga je rešil znanstvenik in politik dr. Anton Vratuša. Kot dekan si je veliko prizadeval za duhovno življenje dekanijskih duhovnikov. Njegove uvodne besede na mesečnih rekolekcijah, ohranjene v dekanijskem arhivu, so globoke meditacije, duhovni biseri. Od župnikov je zahteval, naj skrbno in sproti pišejo kronike. Vsak župnik je moral (s pomočjo zgodovinarja Ivana Zelka) napisali zgodovino svoje župnije. Njihove tipkopise je dal zvezati v posebno knjigo, ki ima naslov ZGODOVINA 'ŽUPNIJ SOBOŠKE DEKANIJE. V poseben, trdo vezan zvezek je zapisal vse važne dogodke v dekaniji. Zvezku je dal naslov KRONIKA SOBOŠKE DEKANIJE 1946. Kot kaplan v Crcnsovcih je napisal življenjepis t urn iškega župnika Jožefa Sakoviča in ga objavil v Kalcndaru Srca Jczušovoga 1933, str. 40-55. Ta zapis je in bo dragocen vir za spoznavanje Jožefa Sakoviča, »učenega in svetega duhovnika, učitelja, vzgojitelja in duhovnega vodnika našega ljudstva« (prav tam). Zelo j c skrbel za Bratovščino živega rožnega venca in je dal natisniti podobice s skrivnostmi za vse prekmurske župnije. Skrbno obnovljena župnijska cerkev na Cankovi, izolacija zidov, nov oltar, ambon, sedeži, nov križev pot itd., predvsem pa prizadevanje za duhovno prenovo župljanov, dejavnost v dekaniji kol npr. organizacija proslave ob l()()-letnici rojstva dr. Franca Ivanocyja na Tišini leta 1957, proslava ob 20-lctnici smrti Jožefa Klckla st. leta 1968 v Soboti - vse to pričuje o upravičenosti plošče na cankovski župnijski cerkvi in tudi o upravičenosti lega spomina v Stopinjah. 161 Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja BAKOVCI - Odrini na globoko! je rekel nekoč Jezus prvaku med apostoli, svetemu Petru. Podobno naroča Jezus danes tudi nam duhovnikom po župnijah. Sredi potrošniške družbe in pridobitniške miselnosti smo (udi sami izpostavljeni nevarnosti, da se zadovoljimo zgolj z zunanjimi deli, z gradnjami in adaptacijami naših cerkva, z velikimi manifestacijami, ki pa nimajo duhovne globine. Zato je vsaj sveta birma priložnost za župnijo, da se tudi duhovno poglobi, seveda če znamo to priložnost tudi izkoristiti. V župniji Bakovci se je začela priprava na tretjo birmo že dobro leto pred njo. Razen priprave birmancev smo veliko pozornost posvetili staršem in botrom birmancev, saj smo zanje pripravili kateheze vsako drugo nedeljo v mesecu. V zimskem času smo imeli teden dni molitvena srečanja po družinah, pri katerih so Župnikov pozdrav g. škofu sodelovali tudi birmanci. Nekaj dni pred birmo smo imeli obnovo misijona, ki je bila posvečena tudi zakramentu svete birme, staršem in botrom. Zadnje srečanje za starše in botre je bilo ob navzočnosti g. škofa, tik pred birmo, čeprav je zakrament birme v sedanjem času najbolj razvrednoten zakrament in je izgubil duhovno vsebino, so ob tej duhovni pripravi na sveto birmo vsi, ki so pri tej pripravi sodelovali, vsaj zaslutili, da gre pri zakramentu krščanske zrelosti za duhovno dogajanje. Po svojih slabotnih človeških močeh sino se trudili, Bog sveti Duh pa naj daje duhovno rast. 162 Birmanci pozdravljajo g. škofa BELTINCI - Zadnjo nedeljo v mesecu septembru so naši trije mladi študenti Janez Brest, Miljana Zajc in Blanka Ambrus sodelovali v kvizu Quo vadiš na prvem programu radia Slovenija. Vprašanja so bila vzeta iz slovenske in svetovne literature, iz glasbenega sveta, iz svetega pisma, iz arhitekture in slikarstva. V prvem kolu so tekmovali s skupino iz župnije Dovje na Gorenjskem, kjer jc nekoč živel znameniti župnik Jakob Aljaž, in zmagali. Tekmovali so v Dovjem. Zadnjo nedeljo v novembru so se potem v polfinalu v Beltincih v osnovni šoli pomerili z ekipo iz Vipave in lesno izgubili. Mladi so domačo župnijo na radiu Slovenija dobro zastopali. Na začetku veroučnega leta sc jc v župniji organizirala skupina skavtov. Srečanja imajo vsako soboto v župnijskem domu. Duhovni voditelj skavtov je kaplan. Prvo leto skavtske skupine je potekalo predvsem v spoznavanju skavtskega življenja. 11. oktobra jc bilo pri nas dekanijsko srečanje župnijskih svetov. Tema srečanja je bila: Vera prekmurskega človeka. Predaval je kapucin p. Štefan Balažič. Pri delu po skupinah so člani župnijskih svetov prerešetali pozitivne in negativne verske drže prekmurskega človeka. Kakor vsako leto smo tudi letos imeli srečanja za bralec beril. V župniji imamo namreč čez trideset bralcev beril od osnovnošolcev do zakoncev. Snov za srečanja smo vzeli iz priročnika za bralce beril pri bogoslužju z naslovom Veselo oznanjevanje. Vsak bralec je prejel priročnik tudi kot darilo, da lažje opravlja svoje oznanjevahio poslanstvo. 163 V mesecu oktobru so se ob nedeljah po vaških kapelah zbirali člani 96 rož živega rožnega venca k molitvi rožnega venca. Molili so za različne namene, predvsem pa za nove duhovne poklice m za mir v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Od 8. do 13. decembra smo imeli obnovo misijona. Vodili so jo patri jezuiti, in sicer: p. Lojze Markelj, p. Miha Žužek in p. Franc Cerar. Večina vernikov iz župnije si je vzela čas in prišla tako na stanovska srečanja kot na skupna srečanja zjutraj m zvečer. Velika večina vernikov jc v tem času tudi opravila dobro adventno spoved. Obnova misijona je bila duhovno praznovanje 250. obletnice župnijske cerkve. Za božič je bil direkten prenos božičnice (svetopisemska besedila božične zgodbe in ljudsko petje) in polnočnice po kabelski televiziji za našo župnijo in za okolico Sobote. Predvsem bolniki in ostareli so bili veseli prenosa, saj so lahko v sliki in besedi spremljali dogajanje v župnijski cerkvi. Zaradi prenosa pa jc bilo manj ljudi pri polnočnici v cerkvi. Kakor vsako leto smo na novoletni dan v cerkvi oznanili in komentirali župnijsko statistiko. Že drugo leto zapored je bilo veliko nesorazmerje med krsti in pogrebi na škodo krstov. Precej mladih sc žal odloča celo samo za enega otroka. Nekaj številk: krsti 7(1, pogrebi 97, poroke 41. Naročniki; Družina 500, Ognjišče 600, Mavrica 200, Stopinje 320, Mohorjeve 80. Pošolska mladina je bila dvakrat v tem pastoralnem letu na duhovnih vajah: v mesecu januarju v Strunjanu na slovenski obali, v mesecu avgustu pa v Podčetrtku. Z duhovnih vaj prihajajo navadno zelo versko navdušeni. Imeli smo dva božična koncerta v sklopu praznovanja 250. obletnice župnijske cerkve. 3. januarja je bil božični koncert zborov iz naše župnije. 24. januarja pa Prvoohhtijand sodelujejo pri maši 164 je po večerni sveti maši imel božični koncert znameniti kvartet Big-Ben. Oba koncerta sta pripomogla k lepšemu praznovanju božičnega časa, ki ga pri nas po stari navadi še praznujemo do svečnice. V mesecu februarju smo ob sobotah imeli predzakonski tečaj s šestimi predavanji, ki sc ga večina mladih rada udeleži. Na ta način sc v tem času želijo resneje pripraviti na zakonsko in družinsko življenje. V nedeljo 21. marca smo pri svetih mašah imeli program za starševski dan. Pri 8. sveti maši je program pripravila pošolska mladina, pri H), sveti maši pa osnovnošolski otroci, ki so staršem pod vodstvom s. Eme pripravili lepo igrico. Po večerni sveti maši je bil prav tako za starševski dan seminar »Za življenje«. Predavala sla Jana Mosta, diplomirana psihologinja in mati, ler Lojze Cetnažar, slikar in oče. Prva je imela predavanje z naslovom Skrivnost materinstva, drugi pa predavanje z naslovom Skrivnost očetovstva. 9. maja smo imeli prvo sveto obhajilo. Bilo je 80 prvoobhajanccv. Vodilo prvega obhajila je bilo: Pridite, jejte moj kruh. Prvič smo jih pripravljali po novem katekizmu Pojdimo k Jezusu. Prvo obhajilo je v leni času pri nas primerno, ker potem lahko prvoobhajanci gredo še enkrat k sveti spovedi pred počitnicami Pa (udi katchcze o obeh zakramentih lahko poglobimo še en mesec tudi na podlagi otrokovih izkušenj. 30. maja smo imeli izpoved vere in zaključek osnovnošolskega verouka za 82 fantov in deklet 8. razreda. Geslo zaključka je bilo; Ostanite v Bogu in pri Mariji. Z enodnevno duhovno obnovo je osmošolec pripravil na praznik p. Lojze Markelj. V mesecu maju je poleg starejših prihajalo (udi okrog 400 otrok in mladine k šmarnicam v župnijsko cerkev in v vaške kapele. Mladina in otroci tudi vodijo šmarnice po kapelah. Šmarnicam z naslovom z Marijo in Jezusom v novo tisočletje so otroci, mladina in starejši radi prisluhnili, saj so bile pisane v ljudskem stilu. Izpoved vere 82 fantov in deklet 165 11. julija je bila ponovitev nove maše novomašnika Edija Vajde iz Zgornje Kungote pri Mariboru. Vse pastoralno leto je prihajal k nam kot diakon pomagat pri pastoralnem delu. Hkrati pa se je tudi sam uvajal v pastoralno delo župnije, l.epo je pridigal naslovni škof dr. Vekoslav Grmič o duhovniškem poklicu in o poklicu zrelega kristjana v našem času. Novomašnik Edi je od meseca avgusta tudi naš redni kaplan. Tudi v tem pastoralnem letu smo romali. Pevci mešanega zbora so romali v Pleterje, Kostanjevico in v Stično. Otroški zbor in ministranti so romali v Logarsko dolino, Radmirje in Savinjski gaj v Mozirju. Bolniki so romali na jubilejno romanje na Brezje in v Turnišče. Župnijsko romanje je bilo najprej na Brezje in na Bled. Drugi krog župnijskega romanja pa je bil po naši Koroški. Tako smo obiskali tudi naša dva duhovnika g. Štefana Žemliča v Vuhredu in g. Avguština Sraka v Remšniku. V tem pastoralnem letu smo blagoslovili tudi nove mrliške vežice in sicer v Ižakovcih, Lipovcih in Gančanih. Opravili pa smo tudi veliko obnovitveno delo v župnijski cerkvi. Obnovili smo notranjost in jo prepleskali po navodilih Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine iz Maribora. Tako smo izpolnili tudi zadnjo nalogo, ki smo si jo zadali ob praznovanju 250. obletnice župnijske cerkve. BOGOJINA - Skrivnost življenja je skrivnost ljubezni. Skrivnost ljubezni pa se razodeva v službi bližnjemu, v darovanju. V duhu te misli je naša Župnijska Karitas na začetku minulega pastoralnega leta zbrala precej zdravil za Madagaskar, kjer deluje misijonar rojak Janez Puhan Župnijska Karitas je povabila tudi Miklavža v župnijo in z mladimi pripravila zelo lep program ob materinskem prazniku. Nekajkrat so člani omenjene skupine tudi obiskali vse bolnike v župniji in na res izvirne načine zbirali sredstva za potrebne, posebej v božičnem in postnem času. Kot večni romarji smo tudi romali; s tremi avtobusi po Prekmurju, mašo smo imeli pri »Grački Mariji«. Mladi so v začetku veroučnega leta poromali v Stično. Za sklep veroučnih srečanj pa so se napotili z enim avtobusom v Rim kjer so se po ogledu znamenitosti srečah tudi s sv. očetom. K mladinskim srečanjem smo v »goste« vabili več predavateljev. Tako sta mladini in mlajšim zakoncem spregovorila o skrivnosti življenja zdravnika zakonca Gorjanc s Prevalj. Januarja pa je mladinska skupina »Llpanje« gostovala v Berlinu in slovenskim zdomcem približala vrednoto duhovništva skozi uprizorjeno igro »Duhovnik v krvavi obleki«. Dekliški oktet »Talita« pa je med zdomci nastopil s samostojnim pevskim koncertom. Omenjeno igro so mladi potem ponovili še v petnajstih župnijah naše škofije. Župnijski pevski zbor se je v aprilu udeležil srečanja pevskih zborov pastoralnega področja v Ljutomeru. V mesecu juliju so župnijo obiskali mladi rojaki iz Berlina, pridružili so sc jim tudi mladi iz Stuttgarta. Srečanje jc organiziral g. Martin Horvat. Različni nastopi, pristna zabava, izleti, molitev-vse pod okriljem veselja - je mlade družilo tri dni. Konec avgusta je potekal v župniji 5. Košičev teden kulture, ki je bil posvečen kar dvema duhovnikoma Ivanu Camplinu in Jožetu Gutmanu. Zvrstilo se jc nemalo kulturnih in verskih prireditev. Razstava »življenjskega dela« obeh slavljencev, samostojni pevski koncert dekliškega okteta »Talita«, uprizoritev 166 Mladina iz Berlina, Stuttgarta tri Bogojine pri hotiškem Produ Finžgarjeve Razvaline življenja, ki so jo predočili igralci iz Žižkov, razstava cvetja; ocenjevanje vina; obisk ministra Peterleta; blagoslovitev temeljnega kamna za novo telovadnico in novih veroučnih prostorov v Bogojini ter nove mrliške vežice v Filovcih, so dogodki, ki so ponujali kulturno in duhovno bogatitev. V »snovnem« pogledu smo končali dela veroučnih prostorov in se pripravljamo na izvedbo zamenjave dotrajane električne napeljave v Plečnikovi cerkvi. Tudi temnih dni v župniji ni manjkalo. Konec januarja je v črnino odela vso župnijo nesreča Kermanovih, Danijela, Tajde in Roka. Živeli so sicer v Radencih pokopani pa so v Bogojini. Ob suši, ki jc letos domala prizadela vso Slovenijo, je precejšen del župnije prizadel kar dvakratni obisk toče. Posebej prizadeti so bili vinogradniki. Sicer pa hodimo v veri, zato naj bo vse, kar je bilo storjeno v župniji dobrega in tudi kar je prineslo »križ«, v večjo čast in slavo božjo. CANKOVA - Že v lanskih Stopinjah smo napovedali, da bo v pastoralnem letu 1992/93 sveti misijon v naši župniji. Bil je v adventnem času od 05. 12. do 14. 12. 1992. Vodila sla ga minoritska patra Maks Klajnšek in Janez Žurtnan. Vsak dan so bile tri svete maše z govori za vse in dva govora za posamezne stanove m skupine. Vodilo misijona je bilo: Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Šolska mladina je imela svoja srečanja vsak dan po eno uro; p. Janez jih je naučil nekaj 167 novih pesmi, pokazal pa jim je tudi film o materi Tereziji in sv. Frančišku. Obisk pri vseh govorih je bil zelo dober; kritično pa moramo dodati, da so rahlo zatajili starši s šolsko mladino. Svetih spovedi je bilo skupaj 827, mogoče še kaj več, vendar pa nekaj manj, kot pred desetimi leti. Ob zaključku misijona se je misionarjema zahvalil domači župnik in člana Župnijskega pastoralnega sveta s priložnostnim darilom. Delili smo tudi spominske podobice. Posebnost svetega misijona je bil misijonski zvon, ki se je oglasil ob 20. uri. Takrat so po družinah prižgali misijonske sveče in molili za uspeh misijona. Sveče so verniki dobili v cerkvi in ob tej priliki dali svoj dar za Karitas. Ob zaključku svetega misijona smo cerkev okrasili z otroškimi risbami: Frančišek, popravi mi cerkev. V duhovnem smislu pa se je obnovilo župnijsko občestvo. Hvala Bogu, misijonarjema in vsem molivcem za uspeh našega misijona, tudi različnim redovnim skupnostim v domovini. Zaključek misijona Na začetku leta 1993 piše v Kroniki cankovske župnije: »Letos ni predvidenih posebnih del in izrednih pobožnosti v župniji; zato se bomo lažje in bolj posvetili rednim opravilom in pobožnostim v župniji.« Kot zanimivost naj omenimo župnijska romanja: prvo je bilo 14. julija na Brezje in potem k Svetemu Janezu ob Bohinjskem jezeru; drugo pa v Radmirje k Svetemu Frančišku Ksaveriju, velikemu misijonarju. Tu nas je ljubeznivo sprejel gospod župnik Jože Vratanar, ki je bil nekaj časa kaplan v Beltincih. Obiskali smo tudi Volčji potok in arboretum. Mladina pa je romala v Stično. Na veliko mašo smo slovesno slavili in blagoslovili spominsko ploščo ob prvi obletnici posvetitve Božji materi Mariji. Pritrjena je na zidu ob krstnem kamnu. Tako bi se naj starši, ki 168 Zah vala misijonarjema prinesejo svojega otroka h krstu, spomnili, da je njihov otrok in cela družina Božja in s tem posvečena tudi naši skupni materi - Mariji 3. maja sc je preselila v večnost Jožefa Kolmanko iz Cankove; dočakala jc 85 let in jc 15. februarja obhajala s svojim možem Karlom biserno poroko; ne sicer z zunanjo slovesnostjo, ampak s prejemom svetih zakramentov. Dolga, dolga leta je bila tudi cerkvena pevka. 5. avgusta pa sc je poslovil od nas gospod Leopold Kovač, ki je na cankovskcm pokopališču marsikateremu sovaščanu spregovoril v slovo. Župnik sc mu jc posebej zahvalil za razumevanje, da je njegova žena Vika smela veliko časa žrtvovati za našo župnijo kot cerkvena pevka, ki pa je s pesmijo spremljala tudi mlade k poročnemu oltarju in pokojne v večnost. Upamo, da sc bo gospa Vika čez nekaj časa zopet vrnila med cerkvene pevce in povečala lepoto cerkvenega petja. 25. aprila smo blagoslovili lepo novo mrliško vežico v Korovcih. 8. maja jc bila blagoslovljena slika sv. Florjana na Vaško-gasilskem domu v Gornjih Črncih. 29. avgusta jc bil blagoslovljen in odprt prikupno urejen bistro leja v Domajincih. last družine Benko. 5. septembra pa jc bil odprt in blagoslovljen vaški vodovod, ki je priključen na mestni vodovod iz Sobote. Tako jc problem pitne vode rešen tudi v bolj sušnih letih. • ČRENSOVC1 - Ob navzočnosti mariborskega pomožnega škofa dr. Jožeta Smcja na dekanijski rckolckciji, smo se s somaševanjem spomnili dvajsete obletnice posvetitve cerkve sv. Antona Padova n skega na Gornji Bistrici. Med številnimi zaslužnimi rojaki-izseljenci izstopata ob gradnji te cerkve zakonca Štefan in Olga Copot iz Čikaga. Za novo cerkev sta kupila gradbeno parcelo. Pozneje sta darovala cerkvi šc njivo, ki leži v njeni neposredni bližini. Njuno velikodušnost naj nagradi dobri Bog Hvala pa tudi v imenu STOPINJ. 169 Rekordno število zakonskih parov je v letu 1993 pri nas slavilo zlati poročni jubilej. Iz Črensovec: Mirko in Marija Horvat, Jožef in Julijana Horvat, Štefan in Rozalija Gabor ter Jožef in Marija Plej; iz Žižkov: Ivan in Verona Špilak; iz Trnja: Ignac in Verona Rajtar, Matija in Marija Kuzma, Štefan in Barbara Jantelj; s Srednje Bistrice: Štefan in Gizela Horvat ter Štefan in Marija Kreslin; z Dolnje Bistrice: Ludvik in Rozalija Kelenec;z Gornje Bistrice: Štefan in Terezija Korošec ter Matija in Marija Donko. Slavljenci so tako ali drugače služili naši farni skupnosti. Naj jih Bog nagradi še z mnogimi zdravimi leti življenja na zemlji in s srečno večnostjo. Žal pa je minulo leto bila pri nas zelo dejavna smrt, še posebej ob prometnih nezgodah. V začetku lanskega leta smo imeli v Crensovcih tečaj za predzakonske, ki sc ga je udeležilo 36 mladcev. Zelo lepo so doživeli mladi in starejši župljani materinski dan, miklavževanjc, božičnico ob ogleda vrednih jaslicah, sklep nabiralne akcije »otroci za otroke«, izpoved vere odhajajočih osmošolcev, razne krajše igrice in podobno. Na vse prireditve je pripravljal otroke domači kaplan. Mladinci so se radi udeleževali raznih mladinskih srečanj, tudi mednarodnega ob novem letu na Dunaju. Naši gasilci se množično vračajo k nekdanjim izročilom. Svetega Florijana so po več desetletjih »potrdili« za svojega zavetnika. Sedaj pri nas skoraj ni več gasilskega doma, ki zadnja leta po osamosvojitvi ne bi »doživel« tudi cerkvenega blagoslova. Nekatere gasilske čete se na Florijanovo udeleže svete maše. Vaščani Srednje Bistrice so z lastnimi sredstvi in s posrečeno roko arhitekta znatno povečali dosedanjo mrliško vežico. Naložba znaša nekako 25.000 DEM. Podjetje »Ferralit« je vlilo za njihovo mrliško vežo 32 kg težak zvon, ki ga bodo namestili na steber tik ob veži. Pred vežo stoji že tudi novi križ. Blagoslovitev vežice in zvona želijo imeti predzadnjo nedeljo v mesecu rožnega venca - oktobra 1993. Udeleženci priprav na K le ki o v simpozij 170 Po večletni bolezni je na Srednji Bistrici umrl Ivan Horvat, ki jc bil še za časa župni kovanj a Ferdinanda Hermana član župnijskega upravnega sveta (CUS-a) in dolgoletni ključar pri kapeli Marije Pomočnice na Srednji Bistrici. Naj dobri Bog nagradi vse njegove trude za dobro cele župnije in njegove vasi. Dvajsetega julija 1993 jc bilo v črensovskem župnišču po vrsti drugo, tokrat znatno razširjeno srečanje članov Kleklovcga odbora kot priprava na simpozij o Jožefu Klcklu st., ki naj bi bil v Rimu ob stoletnici njegovega rojstva. Prisotnmi so bili: K. Bedernjak (vodi celotno pripravo), Lojze Kozar st., 1. Camplin, F. Kodi la, F. Halas, S. Zver, V. Škafar. J. Ftičar, F. Kuzmič, B. Domjan, A. Hozjan, J. Horvat, T. Tornar, J. Vugrinec in Franc Tement. Sklenjeno je bilo naj bo naslednji delovni razgovor o pripravi Klcklovega simpozija prihodnjega aprila 1994. Do tedaj naj bi vsi naprošem predavatelji in koreferenti predložili načrtovane referate in koreferate. V nedeljo, 22. avgusta, smo v črensovski cerkvi doživeli še en orgelski koncert. Priredil ga jc svetovno znani organist m profesor na rimskem orgelskem institutu Fcdcrico De) Sordo. Izvajal je številne skladbe znanih skladateljev, med njimi J. S. Bacha Umetnik jc požel burno odobravanje navzočih. Udeležba je bila zelo zadovoljiva. V počitniških mesecih smo obnovili notranjščino naše župnijske cerkve. Obnovitvena dela jc prevzelo domače gradbeno podjetje »IGMA«, last zakoncev Štefana in Marije Kcbel. Z odrom je priskočilo na pomoč podjetje »Gradbenik« iz Lendave. Zbledele slike prof. Karla Jakoba jc obnovil in na stropu prezbiterija naslikal štiri evangeliste predmetni učitelj likovne vzgoje Tibor Frančič, slovanska Osmošolci po izpovedi vere brata Cirila in Metoda ter Slomška pa je na steno nad glavnim oltarjem upodobil ljudski umetnik l inč Mcrtiik iz Beltince. Milan Horvat, elcktrikarskt mojster, jc pred obnovitvenimi deli dopolnil električno napeljavo. 171 Blagoslovitev obnovljene cerkve Na slovesnost blagoslovitve obnovljene cerkve nas je notranje prenovil s tridnevno duhovno obnovo p.dr. Slavko Krajnc s Ptuja. Na tem mestu bodi izrečena zahvala najprej g. pom. škofu dr. Jožetu Smcju. ki nam je opravil na dan proščenja kar trojno slovesnost. Zahvala velja tudi voditelju duhovne obnove, vsem mojstrom, ki so se vzorno potrudili in opravili vsa dela brez sleherne delovne nezgode. Prisrčen Bog plačaj našim faranom, ki so veliko delo tako ali drugače podprli. S svojo darežljivestjo se je zopet izkazala družina Avgusta Smodiša iz Črensovec. Hvala tudi gostiteljema Marjanu m Tereziji Horvat iz Žižkov, ki sta požrtvovalno. ob pomoči strežnikov, kuharic in darovalcev sladkih dobrot, pripravila bratski obed. Lepa zahvala tudi domačemu gospodu kaplanu Ivanu za vzorno organizacijo slovesnosti. Avtor tega sestavka se zahvaljuje za svojo umestitev gospodu škofu, dekanu lendavske dekanije Franceku Kodilu in vsem ostalim sobratom za vse izražene dobre želje. Hvala domačima ključarjema Štefanu Hancu m Silvu Kelencu. predstavnikoma krajevne oblasti Jožetu Ferenčaku in Ivanu Raju, zastopniku Žižkov Jožetu Horvatu. Kristini Kolenko, zastopnici domačega pevskega zbora za lepe pozdravne besede. Hvala obema pevskima zboroma za ubrano petje in mladincem za kulturni program. Na kraju še zahvala vsem, ki tu imenoma niso bili navedeni, pa bi si to zaslužili Ponovno naj še pripomnim, da škofijsko odlikovanje ni namenjeno samo tukajšnjemu župniku, ampak sobratom celotne dekanije, pa seveda župniji Črensovci in dekaniji Lendava. Tudi skozi našo vas smo dobili zadnji dve leti sodobnejšo cesto, s pločnikoma ob njenih straneh. Naša cerkev stoji neposredno ob tej izredno prometni žili. Bodimo previdni zlasti ob nedeljah, ko prihajamo v cerkev, in ko jo zapuščamo. 172 Na vsakem neprevidnem koraku preži na nas nevarnost takšne ali drugačne prometne nezgode. Mislim, da pravočasno opozorilo ne bo odveč! K imenovanju za častnega kanonika g. Francu Tementu iskreno čestita uredniški odbor. DOBROVNIK V PREKMURJU - Iz našega konca bo letos manj novosti in slovesnosti, kot je bila navada. V januarju smo imeli dve zlati poroki m sicer iz Dobrovnika: Stefan SOMI in Terezija Vaupatič, ter iz Radmožanec: Franc SOMI in Marija Sekercš. Zlatopo-ročencem iskrene čestitke! V mesecu februarju je 40 mladincev in mladink obiskovalo vsak petek in soboto tečaj za predzakonce. S posebnim zanimanjem so prisluhnili predavateljem, naj bi tako prisluhnili tudi življenjskim okoliščinam, ko bodo združeni v zakonski skupnosti! S. avgusta letos smo na dobrovniškem pokopališču blagoslovili mrliško vežico, ki jo je gradb. ing. Anton KOLARIČ iz Odrancc spretno vključil v že obstoječi objekt (kapelico). Obenem smo elektrificirali tudi zvon in ga vklopili na avtomatsko zvonjenje zjutraj, opoldne m zvečer Izvajalska dela jc opravila IGMA g.p. Kapela s pokopališko vežo iz Crensovec, vodovodno napeljavo domačin Jožef DANC, električno napeljavo domačin Andrej MER1CN.1AK in kleparska dela prav tako domačin Franc VARGA. Krajevni skupnosti, krajanom-župljanom, posebej še županu Jožetu CARJU se lepo zahvaljujem za to pridobitev. Obred blagoslovitve kapelice, križa, pokopališča in mrliške vežice je opravil gospod up. župnik Stefan ZVER iz Maribora. 173 DOLENCI - V lanskih Stopinjah je bilo nakazano, da bi bila velika duhovna poživitev in spodbuda za duhovne poklice priprava na misijon. Skozi vse leto smo se pripravljali z molitvijo, da bi ta preiskušena oblika duhovne prenove župnije kar najbolj uspela. Misijon je vodil p. Lojze Markelj DJ. Od 28. novembra do 6. decembra s sklepom na dan farnega zavetnika sv. Miklavža. Skozi te dni so se zvrstili govori po stanovih: za otroke, za mladino, za zakonce, za matere in žene, za može in očete, za bolnike in ostarele. Obisk je bi! zelo dober, saj je bila cerkev dvakrat na dan skoraj polna. K zakramentu sv. spovedi je pristopil velik odstotek faranov. Skozi vse dni misijona je bilo razdeljenih skoraj 1100 obhajil. Tudi veliko Število nabožnih premetov kot spomin in opozorilo na misijon je bilo razdeljenih. V tem veroučnem letu ni bilo v naši župniji slovesnosti prvega svetega obhajila zaradi malega števila drugošolcev (samo 2). V dogovoru s starši smo jo prestavili na drugo leto. Naši cerkveni pevci so se udeležili pevskega nastopa v Ljutomeru, ki jc izzvenel kot vez povezovanja PPP. Tudi Boreča je zbrala pevske zbore soboške dekanije. Oba nastopa sta bila prijetno doživetje. V mesecu maju, ko smo se v velikem številu zbirali k šmarnični pobožnosti, je naša cerkev dobila zunanjo reflektorsko osvetlitev. V lastni režiji, z delom faranov in pod vodstvom električarja g. Milana Grleca smo olepšali naš skupni dom. Dolenski osmošolci s starši Tudi osmošolci so se zbrali okrog oltarja ob koncu osnovnošolskega verouka in izpovedali svojo vero in tudi obljubili Bogu, da bodo po tej veri svoje krščanstvo tudi živeli. Obljuba dela dolg, pravi pregovor. Daj Bog, da bi sc teh obljub vedno držali. 174 GORNJA RADGONA - Versko življenje v župniji sv. Petra je že sto let živo in razgibano. Skrbno in zavzeto skrbimo za cerkev, za hišo brez hišne številke, saj je to dom nas vseh. Tukaj sc zbiramo ob nedeljah, praznikih in delovnih dneh, da se zahvaljujemo in prosimo, se veselimo in iščemo tolažbe. Tukaj zaupamo svojemu Bogu. Pred slovesnostjo stoletnice posvetitve smo ponovno namestili obnovljene postaje križevega pota. Obnovo je opravila škofijska restavratorska delavnica v Mariboru. Ob koncu meseca februarja so mojstri iz orglarske delavnice v Hočah začeli montirati nove orgle. V začetku aprila je bila montaža in uglasitev orgel končana. Nove mehanske orgle imajo dvajset pojočih registrov razdeljenih na dva manuala in pedal. Glavno piščalje je skupaj s pedalom postavljeno v starem Brandlovem ohišju, piščalje pozitiva je v novem ohišju na korni ograji. V orglah je 1172 različnih piščali. Dispozicija sc ozira na baročno dobo orglarstva, ko so orgle dosegle vrhunec in kamor se danes ponovno vračamo. V nedeljo, Ib. maja, je mariborski škof, dr. Franc Kramberger slovesno blagoslovil nove orgle in vsa opravljena dela in navzoče vzpodbujal z besedami »... naj bo ta obnovljena hiša dom nas vseh, za katerega smo vsi dolžni skrbeti. Bodimo živi kamni tega živega svetišča, delujmo v slogi in ubranosti 1172 piščali, ki so vgrajene v tc nove orgle...« Na predvečer slovesnosti sla orgle predstavila gospod Borut Košir iz orglarske delavnice in prof. Tone Potočnik, ki je izvajal orgelski koncert. V sklopu obhajanja stoletnice posvetitve naše cerkve smo izdali posebno brošuro o zgodovini naše župnije. Za ponudbo verskega tiska smo v cerkvi namestili lično omaro, ob kateri se verniki radi ustavljajo in izberejo kaj za duhovno branje. Za otroke je bilo posebno doživetje, ko jih je obiskal Miklavž. Ob spevoigri so otroci spoznali razliko med dobrim m slabim in na koncu prejeli darila. Miklavževanje so pripravili mladi iz župnije Apače. 175 Polnočno slavje ob jaslicah je letos direktno prenašal interni kanal Gor. Radgona. Z božičnimi pesmimi se je pri nedeljski maši predstavil mešani pevski zbor od Sv. Jurija ob Ščavnici. Tudi letošnji prvoobhajanci so z navdušenjem sprejeli Jezusa v svoja srca. Osmošolci so ob zaključku verouka slovesno izpovedali vero in obljubili zvestobo Kristusu in Cerkvi. Osmošolci ob izpovedi vere Pri celodnevnem češčenju so se letos zvrstili vsi šolarji, tudi obisk ostalih vernikov jc bil veliko boljši kot prejšnja leta. Župnijsko žegnanjc, na god sv. Petra, je letos vodil gospod Jože Špes župnik v Brestanici, pred leti kaplan v naši župniji. Z obnovo verskih znamenj po župniji nadaljujemo in smo v tem letu blagosloviti dva obnovljena križa in sicer Vuk-Hajnžičev na Phivičkem vrhu in pri Plohlovih v Stavešinskem vrhu. Lepe in doživete so bile slovesnosti ob blagoslovitvi gasilskega doma v Crcšnjcv-cih, Orehovcih in na zadnje v Zbigovcih, kjer je umetnik Ivan Hodnik končal s slikanjem in se pridružil množici svetih v večnosti. Ob tej priliki smo blagoslovili njegovo zadnje, a nedokončano delo. Na podlagi katehez neokatehumenske skupnosti »Pot« iz Ljubljane, ki so potekale v februarju in marcu v naši župniji, se jc oblikovala neokatehumenska skupnost. Ob sredah in sobotah se zbirajo k premišljevanju božje besede ter obhajanju sv. evharistije. Naj Vsemogočni po Sveten Duhu vodi skupnost, da bo rasla in napredovala v kreposti vere, upanja in ljubezni 176 Radgonski prvoobhajanci Mnogi naši verniki so tudi letos z zanimanjem prisluhnili predavanjem na katehetskem tečaju v Murski Soboti. Mladi iz župmje so sc udeležili duhovnih vaj pri Svetem Križu nad Belimi vodami, ki jih je vodil dr. Stanislav S lati nek in duhovnih vaj v novem duhovnem centru v KanČevcih, ki jih je vodil Lojze Kozar ml. Ministranti so se radi udeleževali duhovnih obnov. Člani ŽPS naše župnije so sc srečali s člani ŽPS iz Gabersdorfa v sosednji Avstriji. Srečanje je bilo zanimivo in poučno. Tudi za pobiravcc prostovoljnih prispevkov v župniji smo pripravili prijetno srečanje, saj so opravili veliko, včasih morda tudi neprijetno delo. Kolektiv Radgonskih goric je naši Karitas podaril okrog dvesto zabojev jabolk in nekaj oblačil, kar smo razdelili centrom za begunce. Za potrebe naših ljudi smo dobili obleke, obutev ipd. od Karitas iz Brezovice pri Ljubljani. Tradicionalnega romanja na Ptujsko goro sc je letos udeležilo 170 vernikov. Po doživetem in lepem slavju na Ptujski gori smo si ogledali duhovni center v KanČevcih, znamenito Rotundo v Selu, romarsko Marijino svetišče pri Gradu ter cerkev sv. Kozma in Damijana v Kuzmi. Ustavili/mo se tudi na grobu župnika Janeza Eljaša, ki je zadnja leta svojega življenja rad pomagal pri pastoralnem delu v radgonski župniji. Na njegovem grobu smo zapeli in molili za mir in pokoj njegove duše. Zaključek romanja j c bilo prijetno srečanje na domačiji našega župnika v Doliču. Poromali smo tudi v Kočevsko Reko, Faro pri Kočevju ter Novo Štifto. Spomnili smo se vseh, ki so izgubili svoja življenja v nesmiselnih pomorih po drugi svetovni vojni. Mladi so se navdušeni vrnili z mladinskega srečanja v Stični, kamor so romali z avtobusom. 177 Skupaj z verniki iz župnije Slov. Bistrica in Tišina smo organizirali petdnevno romanje v sveto mesto. Ob odkrivanju korenin naše vere in srečanju s svetim očetom bodo ostali nepozabni spomini in povezanost vernikov župnij naše škofije. Romanje je vodil dr. Stanislav Slatinek. Lepote naše Slovenije smo si ogledali, ko smo se povzpeli na Raduho in občudovali čudo narave v Snežni jami. Lepoto in veličino božjega stvarstva doživljamo vsak dan, ob vsakem koraku. Z delom in molitvijo, z odpuščanjem in s sprejemanjem bližnjega vedno znova izražamo svojo pripadnost Njemu, ki nas jc varoval in vodil v tem letu. Naj nam podari svoj blagoslov tudi v prihodnosti. GRAD - V Stopinjah iz prejšnjih let beremo zapise o večjih obnovitvenih delih pri župnijski cerkvi, V pastoralnem letu 1992/93 so sc obnavljala v župniji nekatera verska znamenja in ena kapela. Vaščani Motovilec so obnovili fasado kapele ter obnovili križ na pokopališču. Tudi pri Gradu jc obnovljen Sukičov, Čapličov in nekdanji Bundrlov križ. Pastoralno delo v župniji poteka normalno in versko žviljenje po ustaljenih oblikah. So tudi izjeme, ki nam pomagajo poglabljati duhovno življenje. Za mnoge je bilo lepo doživetje, ko so gasilci pri Gradu ob 7(1 letnici svojega društva, ki so ga obhajali 20. septembra 1992, ter prav tako gasilci v Vidoncih, ki so 18. julija 1993 obhajali 60 letnico svojega društva, vključili daritev sv. maše v program svojega praznovanja. Možje v uniformah, gostje in domačini, so sodelovali pri sv. maši, ki je bila v obeh primerih pri gasilskem domu. Po sv. maši je sledil kulturni program in veselo rajanje. Pri Gradu jc ob tej priložnosti bil blagoslovljen tudi temeljni kamen nove gasilske dvorane pri gasilskem domu. Ekumenska slovesnost Slovesno okrašena cerkev pri Gradu 178 je bila ob blagoslovitvi igrišča za mali nogomet v Vadarcih. V nedeljo, 8. avgusta 1993, smo se zbrali pri tej slovesnosti. Katoliško bogoslužje je vodil domači župnik g. Kuhar, evangeličansko g. Jošar iz Bodonec in binkoštno g. Sukič iz Vadarcc. V župniji sc posebej z molitvijo pripravljamo na uspeh sv, misijona, ki bo v adventnem času od (L do 19. decembra 1993. Že trinajst let je preteklo od zadnjega sv. misijona v župniji. Tako se pripravljamo na enotedenske duhovne vaje za celotno župnijsko občestvo. Vsakemu človeku dobre volje bo dana priložnost za versko poučenost in utrditev v veri Za vernega kristjana je sv. misijon obogatitev in duhovna usmeritev, ki povezuje vero z življenjem. Tako se usposablja za krščansko življenje v našem času in v naših razmerah. V tem smislu je bila tudi tridnevnica pred Marijinim praznikom, saj je bila usmerjena v pripravo na sv. misijon. Tridncvnico in samo slovesnost župnijskega proščenja -velke meše - (15. 8. 1993) je vodil p. Stane Bešter, OFM Cap. Na sam praznik Marijinega vnebovzetja smo med »romarsko« sv. mašo obnoviti posvetitev slovenskega naroda Mariji. Marsikatera skupina je od drugod priromala k »grački Mariji«, kjer so iskati duhovne moči m tolažbe. Tudi iz naše župnije sc je nekaj mladih udeležilo vseslovenskega romanja v Stično, ki je bilo namenjeno mladim. Glavno župnijsko romanje je bilo 26. septembra 1992 na Malo Loko, kjer je bila v hišni kapeli sester sv. Križa sv. maša. Pot smo nadaljevali v Stično, si ogledali tudi Muljavo ter se vrnili srečno domov. Srečanje bogoslužnih sodelavk, ki ga vodijo sestre sv, Križa z Male Loke, je bilo letos že šesto srečanje pri Gradu. Tudi letos se je zbralo devetnajst bogoslužnih sodelavk iz dekanije, ki so preživele nekaj ur skupaj. Tema dneva je bila: sreča. Petje lepih pesmi, pogovor, osebno delo, video ter nekaj diapozitivov o sv. Klari je skušalo srečo predstaviti na različne načine. Vrhunec je bil pri sv. maši in sv. spovedi. Tako je sobota (28. 8. 1993), Marijin dan v Klarinem letu ostala v lepem spominu mladih. »Srečen tisti, ki nosi v sebi ideal lepote in se ravna po njem« (Pasteur). HOTIZA - Tudi to leto smo v naši mah župniji opravljali tradicionalne slovesnosti m pobožnosti. Posebej ob veliki noči in ob božiču se zberejo vsi župljam in tako pokažejo, da je vera še živa, da je Bog še navzoč v našem življenju. Že tretje leto skrbno obdelujemo župnijski vinograd, ki meri 15 arov. 'Pako smo letos postavili sohe in potegnili žico dolgo šest kilometrov. Vseh 180 soh je brezplačno naredila Betonarna iz naše vasi, katere lastnik je veliki dobrotnik cerkve Vincenc Balažič. a Ko smo rabili pomoč pri delu v vinogradu, so faram vedno priskočili in postorili, kar je bilo potrebno. Omeniti moramo župljana Štefana Kusteca, ki je opravil vsa potrebna škropljenja. Letos je bila prva »bratva«. Pridelek je bil odličen. Uredili smo tudi kuhinjo v župnišču in veroučno učilnico. Največ dela in materiala je prispeval naš mizar Štefan Kolarič. 29. avgusta je prodekan g. Alojz Kozar blagoslovil mrliško vežico, ki smo jo gradili nekaj let. Istega dne jc bil blagoslovljen še gasilski dom, orodja in slika svetega Florijana. 179 Mrliška veža na Hotizi S petim septembrom se jc začelo veroučno leto, pri nas pa še birmansko leto. 61 naših otrok bo prejelo dar Svetega Duha. Povabljeno je vse župnijsko občestvo, da skupaj z birmanci gradi svojo vero in krepi svoje vsakdanje življenje z branjem božje besede in prejemanjem zakramentov. Naše malo občestvo ima v načrtu ureditev fasade na cerkvi in druga manjša dela. 180 KANCEVCI - Da je (udi na Goričkem lepo, potrjuje odločitev članov ŽPS lendavske dekanije, saj so za svoje letno srečanje 11. 10. 1992 izbrali Kančevce oz. Sv. Benedikt. V adventnem času smo skušali bolj resno prisluhniti božji besedi in Janezu Krstniku, ki nas je vabil: »Pripravite pol Gospodu!« Da so verniki želeli res lepo doživeli božični praznik, ki je praznik ljubezni in miru, je bilo razvidno iz božične spovedi. Zelo lepo so bile obiskane tudi vse božične maše, tako večerne kakor na sam praznik. Na 2. postno nedeljo smo pospremili k večnemu počitku nekdanjega tukajšn jega mežnarja g. Janeza Ciferja. Bog naj mu bo dober plačnik za njegovo delo. Osrednja dogodka za našo župnijo in za naše pastoralno področje sta bila srečanje treh dežel in praznovanje župnijskega zavetnika sv. Benedikta. Nedeljski popoldan, 23. maja, je k župnijski cerkvi sv. Benedikta privabil vernike treh dežel - obmejnih narodov: Madžare, Avstrijce in Slovence. Že uro pred začetkom sta godba mi pihala iz Sobote in cerkveni moški oktet iz Martajnec skrbela za dobrodošlico ljudi iz vseh koncev. Po odigrani slovenski himni, so sledili pozdravni govori v vseh treh jezikih. »Kraj, na katerem stojimo, jc svet. .. Svet naj bo vsak del naših treh dežel. Bog blagoslovi m vodi narode Avstrije, Madžarske in Slovenije ! Vzmeti porajajoče svobode: razbijanje stare tiranije, češko-p raška pomlad, hrvaška pomlad, demokratične volitve v Sloveniji, slovanski papež za krmilom Cerkve... Toda kaj bomo mi trije narodi brez Boga, živega simbola popolnosti. Današnja slovesnost in mašna daritev, njuno medsebojno prepletanje naj se nadaljuje v nas in naših medsebojnih odnosih«, l aka je bila pozdravna misel dr. med. Jožeta Magdiča, člana državnega sveta R Slovenije. Profesorica Judit iz Madžarske pa je navajala: »Zalo te moj sin, rotim, sprejmi vsakega človeka! Država, ki ne spoštuje vsakega človeka, je prej ali slej obsojena na smrt. Naši mejniki naj bodo razprostrte roke. Postanimo bratje, drug drugemu ljudje.« Ob koncu lepega bogoslužja, somaševanja 25 duhovnikov s škofom Smejem na čelu pod velikim napisom v treh jezikih na cerkveni steni: Cerkev bodočnosti -domovina za mnoge narode, je spregovoril g. Ernst Waldstcin: »To srečanje je znamenje, da si želimo bili blizu... Kar je bilo napačnega, krivičnega, čas je, da si odpustimo. Sklep, da storjene napake ne bomo ponovili, jc pogoj, da pri drugem dosežemo odpuščanje. Vsi se moramo srečevati, kakor se pač srečujejo kristjani različne narodnosti, vselej pa le kol kristjani v čim bolj barviti Evropi.« Cas, ki je bil določen za medsebojno spoznavanje in pogovor, je popestrila godba na pihala, cerkveni zberi iz Madžarske, Avstrije in sosednje župnije Martjanec. Srečanje pa srno zaključili z pesmijo Hvala večnemu Bogu, vsak v svojem jeziku. Praznik zavetnika župnije in farno proščenje, sin* obhajali na sam godovni dan sv. Benedikta. Praznik pa ni bil samo praznik župnije, ampak celotnega pastoralnega področja, saj je ta dan 11.7. 1993 škof dr. Franc Kramberger blagoslovil že dokončani del Duhovnega centra. Škof jc v slavnostnem nagovoru obudil spomin na sv. Benedikta in na njegovo poslanstvo, ki ga nadaljujejo sedanji kapucini: »To središče naj bo prekmurski Monic Cassino, kjer se bodo rodovi učili moliti m delali. Tu si naj podajajo roke generacije in izročajo baklo vere, kulture, duhovnosti, moralnih in narodnostnih vrednot. In ker jc la dom na ekumenskem področju, naj bo tudi znak edinosti, medsebojnega razumevanja, spoštovanja in prijateljstva. To je luč, ki jc postav- 181 Po blagoslovitvi Duhovnega centra Ijena na svetilnik naše sedanjosti, da bi svetila vsem rodovom Pomurja tudi v tretjem tisočletju.« Na zadnje se je škof zahvalil vsem dobrotnikom, graditeljem, arhitektu g. Jožetu Kovaču, kije na koncu maše predstavil novo zgradbo. Škof se je še posebej zahvalil p. Stefanu Balažiču, ki je bdel nad gradnjo in bo voditelj Duhovnega centra ter župniku p. Stanku Matjašecu. Potem, ko je škof blagoslovil že urejene prostore, so si jih ogledali številni verniki. Bili so zadovoljni, hkrati pa so ugotavljali, da bo potrebno še precej denarja za dokončno ureditev, kar pa mora biti naša skupna skrb. 18. 7. 1993 je bilo po osemnajstih letih spet pri Benediktu ekumensko srečanje oziroma ekumenski pogovori. Tema pogovorov je bila: Mladi in mi) Dopoldne pri maši, je bil obisk bolj skromen. Popoldne pa se je zbralo lepo število mladih različnih veroizpovedi. Srečanje smo zaključili s skupnim besednim bogoslužjem in pesmijo. Ker pri Benediktu ni bilo mogoče stanovati, sva s p. Štefanom stanovala v Martjancih in župnijo tudi vodila. Po štirih letih je nova hiša pri Benediktu tako daleč zgrajena, da sva se z 31. 7. 1993 preselila na bedenički breg. Po nekaj letih ima kančevska župnija spet svoje župnijske prostore. Za štiriletno bivanje v Martjancih se vsem vernikom najlepše zahvaljujem za njihovo skrb, dobroto in ljubezen. Duhovni center je začel živeti. V mesecu avgustu in začetku septembra so že nekatere skupine imele duhovne vaje: duhovniki iz lendavske, soboške in ljutomerske dekanije. Vodil jih je g. škof Jože Smej. Mladi iz G. Radgone, Pertoče in Bogojine. 182 Duhovniki na duhovnih vajah v Kančevcih 4. 9. 1993 je bilo pri Benediktu srečanje gibanja Vera in Luč. Gibanje želi pomagali duševno prizadetim ali motenim osebam in njihovim družinam. Otroci in starši so prišli iz različnih krajev: Celje, Maribor, Ptuj, Poljčane, Slovenj Gradec, Moravče, G. Radogna, M. Sobota, Moravske Toplice, Filovci... Mašo, med katero je bila tudi birma, je vodil g. škof Jože Smej. KOBILJE - Kapela Kraljice miru, ki jo je škof dr. Franc Kramberger blagoslovil 30. avgusta 1992 (gl. Stopinje 1992, st. 205), še ni popolnoma urejena. Želimo še barvasta okna in nove klopi vanjo, da bi vsaj nekaj starejših ljudi lahko sedelo. Na Martinovo nedeljo, ko je naše proščenje, je bil slavnostni govornik in je maševal župnik iz Veržeja Franc Maršič. Že dolgo smo sanjali o orglah. Pred dobrimi dvajsetimi leti smo načrtovali klasične orgle, pa je nastalo nekaj problemov, ki jih nismo mogli rešiti in vsaka rešitev bi bila tvegana. Zato smo se odločili za elektronske orgle, ki so nam bile podarjene in nabavljene pri podjetju Ahlborn v Nemčiji. Imajo dva manuala in 24 registrov. Posebne zasluge pri nabavi orgel ima g. Prosmajer iz Nurnberga -evangeličanske vere in domača družina Janka Mulca s Kobilja, ki živijo v Niirnbergu. Na god zavetnice cerkvene glasbe jih je blagoslovil g. dekan Franc Kodila iz Velike Polane. 1. XI. jih je predstavil Mulčev Miran z drobnimi skladbicami Čajkovskega, Paganinija, Dvoraka, Kritzingerja, Schulza in Franca Gruberja. 6. januarja nas je obiskal pevski zbor Radenska iz Radcnec - 22 pevcev in se predstavil s pesmimi Galusa in drugih. Med mašo so prepevali božične pesmi. 183 Nove elektronske orgle na Kobilju Dva tedna za temi pevci so nas obiskali pevci iz Martjanec, ki so prav tako prepevali med mašo. Velikonočni prazniki so bili lepi kot že dolgo ne, zlasti vreme. Bilo nas je v procesiji »veliko«, čeprav smo mala fara. 9. V. so nas obiskali pevci iz Prevalj na Koroškem na pobudo našega rojaka Karčija Vugrinca, ki sodeluje pri zboru. Cerkev je bila zares nabito polna, veliko bolj kot za proščenje in med mašo je bilo neverjetno mirno, še kašlja ni bilo slišati. Peli so dovršeno kot še pri nas zlepa ni pel noben zbor. Osrednja točka je bila Limbacherjeva maša za zbor, dve trobenti, dve pozavni in orgle. Moramo povedati, da je ta pevski obisk imel za našo župnijo poseben pomen. Dva dni pred obiskom s Prevalj smo začeli z izolacijskimi deli pri cerkvi, ki smo jih zaključili 15. maja. Delo je opravil zidarski mojster Jože Horvat iz Filovec s svojimi delavci. 30. V. je 6 otrok naše župnije pristopilo k prvemu obhajilu. Kot vso našo domovino je tudi našo dolino pestila suša in vročina, pa vendar ni bilo najhuje. Za prvo obletnico blagoslovitve kapele so v njej imeli celovečerni koncert, letos drugič pri nas, pevci Radenske iz Radenec. Nismo pričakovali, da se bo zbralo toliko ljudi, polna kapela, okrog 100 ljudi. Bilo je zelo lepo. Poseben poudarek pa je srečanju dala naša posebna gostja s. Frančiška Novak, uršulinka iz Bangkoga na Tajskem, ki je imela glavno besedo naslednji dan, v nedeljo 29. avgusta, ko je pri obeh mašah odgovarjala na vprašanja. Še enkrat smo se z njo srečali zvečer ob 7. uri. Odgovarjala nam je na vprašanja o zakramentalnem življenju v njenem 184 Sestra Frančiška Novak med domačini delokrogu. Sestri se dobro pozna univerzitetna izobrazba, ki jo je zaključila v Londonu. Poslovila se jc od nas. Ljudje še sprašujejo, kako je mogoče, da jc tako živahna in sveža pri 78 letih. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - V zavesti, da življenje v dvoje le ni tako enostavna stvar, kot se včasih zdi, da ni samo romantično sanjarjenje, ampak resna zadeva, ki potrebuje trdne temelje, sc jc 32 mladih deklet in fantov odločilo za čudovit in hkrati težak korak. Meseca marca so namreč obiskovali tečaj za pripravo na zakrament sv. zakona, ki je bil nazadnje pred dvema letoma. Spomladi, ko se vse prebuja k življenju, se je zgodil v naši župniji čudovit dogodek. Meseca maja, ki je za mnoge najlepši mesec, jc 130 mladih prejelo milost Sv. Duha po rokah škofa dr. Jožeta Smeja. Trudili se bomo, da z opravljeno birmo ne bo konec njihovega obiskovanja verouka in maše, ampak začetek nove, še bolj varne hoje po poti življenja s pomočjo Njega, ki nas vedno spremlja in vodi z nevidno roko. • Meseca julija pa smo obhajali kar trikratno praznovanje stoletnice GD LUKAVCI, ILJAŠEVC1, KOKOR1ČI. Večkrat sc premalo zavedamo dela, ki ga naši gasilci opravljajo, saj so noč in dan pripravljeni, da priskočijo na pomoč, če je kdo v stiski. Njihova hitra pomoč je že marsikomu rešila materialno bogastvo pa tudi življenje in Bog daj, da bi bilo tudi v prihodnje tako. Letošnje župnijsko romanje, ki je vsako leto zadnjo nedeljo v avgustu, nas je vodilo prek Ptujske gore v Novo mesto, kjer smo si ogledali razstavo ob 500-letnici novomeškega KAPITLJA. 185 Mnogokrat, ko se odločamo, kam bi se podali, stojimo na razpotju! Radi bi nekaj doživeli in sicer kjerkoli, samo da bi se nekaj dogajalo. Starši pa nam to in ono prepovedujejo in vedno znova sprašujejo, čemu hočemo prav tja. Meseca julija smo uredili in odprli s slovesno blagoslovitvijo prostor 60 m2 površine, v katerem so mize, klopi ob zidu, sank z nealkoholno pijačo, pikado in možnost poslušanja glasbe. Zunaj na dvorišču je še igrišče za tenis. Prostor naj bi služil mladim in prav tako malo manj mladim. To naj bo prostor, kjer bi se poveselili, razvedrili in pokramljali, hkrati pa naj bo to tudi mesto, kjer lahko Prostor za razvedrilo izrazimo svojo bolečino, tesnobo in strah. In najvažnejše - naj postane kraj prijateljstva in miru. Nekdo je zapisal, da kadar iščeš resnico, stopaš sam. Pot je preozka za družbo. Toda kdo lahko prenese takšno samoto? Zato nas naj povezuje prijateljstvo, saj bi brez prijateljev bil tudi raj dolgočasen - in prav to misel smo vzeli tudi za naše vodilo. Ni pomembno, ali sem visoko na slemenu hiše ah globoko v temeljih, pomembno je, da sem zvest na svojem mestu. Ob tej slovesnosti smo v našo župnijsko skupnost sprejeli tudi novo katehistinjo, diplomirano teologinjo Blanko Ambruž iz Bratonec. To je njeno prvo delovno mesto. Vsi si želimo, da bi se ona ob nas in mi ob njej dobro počutili. Tako v počitnicah kot med šolskim letom poskušamo povsod v okolici ustvarjati vzdušje prijateljstva in sproščenosti. 186 KUZMA - 1. Pastoralno leto 1^92/93 je bilo v glavnem osredotočeno na bližnjo pripravo na sv. birmo. Predvsem pa na versko življenje birmancev, staršev in botrov Birmanci so opravljali prve petke, katerih se jc udeleževalo tudi precej staršev. Z veseljem so se udeleževali tudi majniške pobožnosti. Srečanje z g. dekanom pa je bilo med devetdnevnico v čast Sv. Duhu s sv. mašo, pri kateri je pel mladinski pevski zbor, - večinoma birmanci, pod vodstvom Lukrecije Marič. Po maši se je g. dekan prepričal o pripravljenosti birmancev na birmo. Birma je bila v nedeljo, 4. julija 1993, ko je g. škof Jožef SMEJ potrdil 48 birmancev v veri Ko se je zjutraj pripeljal, je šel peš na pokopališče h grobu 4- župnika Janeza Eljaša. Pred birmo jc gospod škof blagoslovil župnijsko dvorano s čajno kuhinjo, ki jc nastala iz gospodarskega poslopja. Birmanci, starši, botri in drugi verniki so se zbrali na dvorišču, ko je g. škof ob navzočnosti domačina Štefana Kuharja, Blagoslovitev župnijske dvorane Andreja Zrima in domačega župnika opravil blagoslovitev, pri kateri jc sodeloval mladinski pevski zbor. Po blagoslovu smo skupaj v procesiji krenili v cerkev, kjer jc po pozdravih birmovalca bila podeljena sv. birma s somaševanjem. Po kosilu smo sc odpeljali k vaški kapeli sv. Cirila in Metoda v Trdkovi, kjer smo škof in duhovniki opravili večernice. Kapela jc zamisel g. škofa Jožefa Smeja. 2. V letu je prav gotovo veliko doživetij, ob katerih se duhovno okrepimo, zato se jih nekoliko spomnimo. Božični prazniki niso samo družinski, ampak tudi župnijski. Tako jc v tem pastoralnem letu mladinski pevski zbor pripravil lepo pričakovanje v božični noči pod vodstvom Lukrecije Marič. Predstavili so igro Begunka med begunci s povezovalnim tekstom in pesmimi. Tudi med mašo so skupaj z mešanim pevskim zborom proslavili božično noč. 187 3. K tej duhovni poglobitvi pripomorejo tudi župnijski prazniki. Naša župnija obhaja dva. Vnebohod je glavni župnijski praznik, ko pride veliko romarjev predvsem od Grada, saj je bila v prejšnjih časih še romarska procesija. Slovesnost sta opravila g. župnik Friderik Gumilar iz Pečarovec in kaplan iz Sobote Fredi Mlinarič. Slovesnost praznika sv. Kozma in Damijana - zavetnika župnije pa je opravil g. Andrej Zri m, župnik iz Gornje Radgone. 4. Zadnjo nedeljo v mesecu maju je bila slovesnost prvega sv. obhajila, ko se je 12 prvoobhajancem uresničilo, kar jim je cerkev obljubila pri krstu. »Pristopili bodo Gospodovemu oltarju, deležni bodo njegove danb/e m bodo sredi cerkvenega občestva klicali Boga za očeta.« Tudi pri izpovedi vere je vsa župnija gledala 11 fantov in deklet, ki so odločno izpovedali krstno obljubo in obenem obljubili, da bodo ostali dobri božji otroci. 5. Pojdi na samoten kraj in se duhovno okrepčaj! To vodilo je peljalo našo mladino na romanje na Ptujsko goro 3. oktobra in še starejše vernike 10. oktobra na Brezje. Obakrat smo bili kol delegacija župnije, da smo se v Marijinih zavetiščih zahvalili Bogu za vse dobrote, Mariji se pa priporočili v božje varstvo. Tudi v Kuzmo - »Perkov spomenik«, kakor ga je imenoval pokojni župnik Janez Eljaš, je priromalo veliko ljudi. Spomnimo se vsaj nekaterih: 6. avgusta duhovniki dekanije Ljutomer s svojimi gospodinjami in 1(1. oktobra še romarji iz župnij Prevalje, Šmartno v Rožni dolini, Mirna peč, Adlešiči in Preloka v Beli krajini. 6. Kakor cerkev je tudi župnijski dom zunanji izraz župnije. Zato se je župnija potrudila, da smo obnovili fasado župnišča, namestili žlebove in kritje. Zidarska dela so naredili domači zidarji, pleskarska dela družina Kuzmič iz Gornjih Slaveč, žlebove mojster Šinko iz Skakovec in prekritje domačin Milan Žohar iz Kuzme z domačimi delavci. 7. Veliko truda, dela, denarja pa jc bilo potrebno, da sc jc uresničila velika želja ne samo vaščanov Trdkove, ampak vseh krajanov, da jc Trd kova dobila tako zaželjcno in potrebno asfaltno cesto. Tako teče povezava na mejni prehod Kuzma - Martinje po asfaltni cesti. Bog daj, da bi se po njej varno vozili! 8. Tudi letos se moramo spomniti vseh naših pokojnih bratov in sester naše župnije, ki so odšli iz naše srede v večnost. Med njimi jih jc bilo veliko srednjih let, katerih srce je moralo kloniti pod težo bolezni. Naj pokojni prosijo božjega blagoslova za vso župnijo! MARKOVCI - Višek verskega življenja v župniji Markovci jc bil sv. misijon, ki je potekal od 8. novembra do 6. decembra 1992 in sv. birma, 27. junija 1993. Ker je minilo že precej časa od zadnjega misijona in se je že čutila potreba po duhovni prenovi, smo se z župnijskim svetom odločili za to versko poživitev. Na misijon smo sc pripravljali skozi vse leto z molitvijo. Vodil ga je g. Lojze Markelj DJ. Nagovorjeni so bili vsi stanovi s prepričljivo misijonarjevo besedo. Z navdušenjem in veseljem so ga prihajali poslušat v velikem številu vsi, tako mladi kot stari. Večina jc tudi pristopila k zakramentu sprave. V času misijona je bilo podeljenih približno 1160 obhajil. Tudi k osebnemu pogovoru so radi prihajali, šc posebej mladi. Bog daj, da bi njegove besede obrodile obilo duhovnih sadov. Od lanskega septembra sc jc 23 birmancev iz petega, šestega, sedmega in osmega razreda pripravljalo na prejem zakramenta potrditve. Zakrament sv birme jc 27. junija podelil g. škof Jože Smej. Po prihodu v cerkev so g. binnovalca pozdravili: birmanka Klavdija Časar, cerkveni ključar Bojan Barber in g. župnik. V lepo 188 Birma v Markovcih okrašeni cerkvi in ob ubranem petju domačega pevskega zbora smo vsi zbrani doživljali prve binkošti. Na 7. velikonočno nedeljo, 23. maja, je 0 prvoobhajancev prvič prejelo Jezusa v kruhu življenja. Markovsk i prvoobha/anci 189 MARTJANCI - Po počitnicah, ko smo obnavljali zunanjost marijanskega zgodovinskega spomenika, smo začeli novo pastoralno leto s praznovanjem 600-letnice cerkve. Razen z obnovitvenimi deli, smo se za praznovanje visokega jubileja pripravljali tudi z mnogimi kulturnimi prireditvami kot so: razstava bogate zgodovine župnije (prof. Jože Vugrinec, ravnatelj pokrajinske knjižnice), Pomurska založba jc izdala monografijo marijanske cerkve (tekst je napisal dr. Marijan Zadnikar, umetnostni zgodovinar in akademik, barvne slike je prispeval ing. Janez Smerke), oskrbeli keramične spominke (relief župnijske cerkve in zvonike, ki jih je izdelal lončar Franc Bauman) ter pripravili pester program z versko in zgodovinsko-kulturno vsebino. Zaradi vzorčnosti in zanimivosti objavljamo celoten program. PROGRAM PRAZNOVANJA 600-LETNICE 1. PROGRAM MED TEDNOM Ponedeljek, 14. septembra 1^92 Ob 10. uri maša z govorom: V hišo zakramentov - p. Štefan Balažič. Po maši: 1. Predavanje; Marijanska cerkev v 17. stoletju - g. Franc Kuzmič, zgodovinar. Poje evangeličanski zbor iz M. Sobote. 2. Otvoritev razstave - g. Jože Vugrinec, profesor. Poje župnijski zbor. Torek, 15. septembra 1902 Ob 19 uri maša z govorom: Zakramentalni stebri življenja - p. Karel Gržan. Po maši predavanje: Martjanci v zgodovini - g. Metka Fujs, zgodovinar. Poje »Lampiča« iz Ptuja. Sreda, 16. septembra 1992 Ob 19. uri maša z govorom: Zakrament lončka vode - p. Stanko Matjašec. Po maši predavanje: Janez Aquila in poslikava cerkve v Martjancih - g. Janez Balažič, umetnostni zgodovinar. Poje župnijski moški zbor. Četrtek; 17. septembra 1992 Ob 19. uri maša z govorom: Zakramenti izrečene besede - dr. Jožef Smej, pomožni škof. Po maši predavanje: Pomembni marijanski možje in Marijanske pesmarice, dr. Jožef Smej, pomožni škof. Poje župnijski mešani in ženski zbor. Petek, 18. septembra 1992 Ob 19. uri maša z govorom: Simbolično in razpoznavno v svetu zakramentov -g. Martin Poredoš, dekan. Po maši: Večer baroka 1. Pridige Janeza Svetokriškega - g. Marko Cvahte, ing. 2. Cimbale - Mihael Baranja. 190 Sobota, 19. septembra 1992 Ob 19. uri maša z govorom: Zakrament odgovora in srečanja - p. Vinko Škafar, provinci al. Po maši: 1. Predstavitev monografije o Martjancih, dr. Marijan Zadnikar in g. Jože Ternar, urednik. 2. Koncert Okteta »Jelovica« iz Škofje Loke. 3. Sklepna slovesnost Nedelj a, 20. septembra 1992 Ob 14. uri slovesno zahvalno bogoslužje m blagoslov obnovljene cerkve. Slovesnost bo vodil škof dr. Franc Kramberger ob somaševanju duhovnikov. Ljudsko petje, le mašne dele poje župnijski zbor. Sklepna slovesnost je privabila veliko število ljudi, duhovnike z obeh strani Mure, člane Slovenske kapucinske province s provmcidlom na čelu ter predstavnike države; člana predsedstva g. Ivana Omana, predstavnike Skupščine občine M. Sobota, zastopnike Krajevne skupnosti Martjanci in predstavnike evangeličanske Cerkve. Pridne gospodinje so spekle pecivo, vinogradniki pa prinesli vino, da smo mogli pogostiti vse, ki so se slovesnosti udeležili. K), oktobra 1992 smo sc tudi MarljanCani pridružili okrog tisoč romarjem iz Slovenije in zamejstva v Padovi ob praznovanju 50-letnice smrti sv. Leopolda Mandiča. Zbrane v Padovi je med mašo nagovoril provincialni vikar Štefan Balažič, ki je bil navzoč pri razglasitvi p. Leopolda Mandiča za blaženega in svetnika. Praznik sv. Cecilije je olepšala skupina Pax iz M. Sobote s svojim koncertom. V tej skupini sodeluje tudi rojak Jože Pasičnjek, župnik v Zavrču. Po maši in koncertu so se domači pevci in gostje zadržali še v pogovoru in skupni pesmi. Proti koncu leta 1992 je marijanska cerkev in župnija bila deležna redkih in visokih obiskov: 1. Od 09. - 1 L oktobra so bili v Prekmurju diplomatski predstavniki, akreditirani v Republiki Sloveniji. Diplomatski zbor je 10. oktobra obiskal tudi našo cerkev Gostje ob 600 letnici v Martjancih 191 in tako 600-letnici da! velik mednarodni pečat. Diplomati so z zanimanjem prisluhnili bogati zgodovini in umetniški vrednosti marijanske »bele golobice«. 2. 04. 12. nas je obiskal nuncij in diplomatski predstavnik Vatikana msgr. Pier Luigi Celata. Ob spremstvu škofa Jožefa Smeja je obiskal Prekmurje in si med ostalimi lepotami ogledal tudi Martjance. Svetovno molitveno osmino za edinost kristjanov smo tudi januarja 1993 obogatili z ekumenskim srečanjem ob navzočnosti lepega števila ljudi in evangeličanskega duhovnika g. Avgusta Škaliča iz M. Toplic. izpoved vere osmošolcev Lanskoletni osmi razred je bil ena najštevilnejših veroučnih skupin. Izpoved vere meseca maja so obogatili z lastnimi in skrbno pripravljenimi teksti. Upamo, da bo iz te aktivne in dobre skupine zraslo veliko dobrih in plemenitih ljudi ter srečnih družin. Pevci so tudi preteklo leto sodelovali pri nastopu pevskih zborov Pomurskega pastoralnega področja v Ljutomeru Prav tako so sodelovali pri nastopu dekanijskih zborov v čudovitem naravnem okolju pri Sv. Ani v Boreči. Prvoobhajancev je bilo 18. Slovesnost prvega sv. obhajila je bila lepa in bogata tudi zato, ker je večina staršev sodelovala pri pripravi in skupaj z otroki prejela zakramente. Konec julija so marijansko župnijo zapustili slovenski kapucini, ki so v župniji sv. Martina živeli in delovali pet let. Oba redovnika p. Štefan Balažič in Stanko Matjašec sta se preselila v Kančevce na bedenički breg. Župnijo Martjanci je prevzel g. Matija Hajdinjak, ki je 18 let župnikova! pri sv. Bolfenku v Slovenskih goricah. 192 Marijanski pevci v Boreči MURSKA SOBOTA - Utrip verskega življenja jc v naši župniji pester in zanimiv. Krščenih je bito 172 otrok, cerkveno pokopanih je bilo 119 oseb, poročilo se je 72 parov. Vsakoletno srečanje bolnikov in ostarelih na misijonsko nedeljo jc vodil pertoški župnik Jože Vin kovic. 11. oktobra 1992 smo blagoslovili novo mrliško vežico v Rakičanu, 25. oktobra pa novo mrliško vežico v Satahovcih. Želja oskrbovancev Doma v Rakičanu je bila, da bi imeli hišno kapelo. Tudi vodstvo Doma je mnogo prispevalo, da se jc zamisel uresničila. Prispevke za novo kapelo so prispevali župnijski uradi iz Pomurja, Evangeličanska cerkev v Sloveniji in tudi ostali dobrotniki. Kapelo sta 21. novembra 1992 blagoslovila mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej in senior evangeličanske cerkve Ludvik Novak. Tako je sedaj to ekumenska kapela, kjer se oskrbovanci Doma vsak dan zbirajo k molitvi V kapeli je Najsvetejše in na oltarju sveto pismo. Po dvanajstih letih smo imeli spet sveti misijon, ki so ga od 28. H. do 6. 12. 1992 vodili očetje kapucini, pod vodstvom provinciala p. dr. Vinka Škafarja. Na misijon smo se od posta dalje pripravljali z. molitvijo v cerkvi in po domovih. Vsak dan jc bilo v času misijona pri mašah 1200 ljudi, pri otroški maši 700 otrok, pri blagoslovu malih otrok 100, 80 mladine. Vsak dan smo imeli po večerni masi predavanja za zakonce, starše in mladino. Misijonarji so obiskali bolnike po domovih in v bolnišnici, maševali so v vaških kapelah, v Domu oskrbovancev v Rakičanu in v romskem naselju Pušči. Zakrament svete spovedi je opravilo 3.000 vernikov. To so le številčni podatki, koliko jc bil misijon notranje uspešen, bo pokazal čas. Po dveletni pripravi smo v začetku avgusta začeli montirati nove orgle. Šest delavcev orglarske delavnice Toneta Škrabia iz Brestovca pri Rogaški Slatini je dokončalo delo v začetku novembra. V nedeljo, 8. novembra 1992, je nove orgle blagoslovil stolni župnik in kanonik dr. Stanko Lipovšek iz Maribora, ki je tudi 193 Nove orgle v soboški kal. cerkvi škofijski referent za cerkveno glasbo. Nove orgle so mehanske, trimanualne s pedalom, 37 registri in z 2.516 piščali. S skupnimi napori in prispevki vernikov doma in rojakov po svetu, bratov evangeličanov, soboških podjetij in ljudi dobre volje smo dokončali to veliko delo. Iz zapuščine pokojne Georgine Nemeš iz Sobote smo dobili 50.000 DEM in tako je pokojnica edina botra pri novih orglah. Mati Elizabeta M atoli, vrhovna svetovalka med soboškimi sestrami 194 Prvi je koncertiral in predstavil nove orgle prof. Hubert Bergant, ki se je zelo pohvalno izrazil: »Nove orgle so veličastne.« Naj bodo dragocena dediščina za nas in bodoče rodove. Pri prvem svetem obhajilu je bilo 195 otrok. Vsako leto imamo birmo, letos, 20. junija, je škof dr. Jožef Smej podelil zakrament Sv. Duha 178 birmancem iz 7. razreda. Naše sestre imajo v svoji redovni hiši v Soboti tudi vrtec, ki ga obiskuje 24 otrok. Vrtec mislijo še povečati, saj je prošenj za njihov katoliški vrtec vedno več. Letos so dobile v skupnost še eno sestro, Mojco Kovačič, tako je sedaj v njihovi redovni skupnosti pet sester. V hiši živi tudi gospa Marija Žitnik - Klar, ki jim je hišo podarila in sestram pridno pomaga. Sestre nam pomagajo pri katehezi in ostalem dušnopastirskem delu. Pri katehezi nam pomagata tudi katehistinja mag. Marija Sraka in katehet Alojz Lapoši iz Kroga. V začetku septembra smo dobili v cerkvi novo ozvočenje. Uspešno dela Župnijska Karitas. Vsak ponedeljek popoldan se srečajo člani upravnega odbora in nudijo pomoč potrebnim. Za svojo dejavnost bi potrebovali večje prostore. Člani molitvene skupine radi molijo za duhovne poklice, skupina Vera in luč skrbi za duševno prizadete in ima vsak mesec zanje srečanje. ODRANCI - Življenjski utrip v naši župniji kažejo naslednje dejavnosti: Lani za božič so člani župnijske Karitas skupaj z mladino obiskali 85 starejših in bolnih ljudi v naši župniji in jim izročili skromna darila. Na nedeljo sv. Družine se je pet zakonskih parov zahvalilo za 25 let skupnega življenja in skupaj z verniki prosilo božjega blagoslova za naprej. Mladi, ki se na zakonsko življenje šele pripravljajo, so v januarju obiskovali tečaj, kjer so jim predavatelji kazali pravo pot k srečni zakonski skupnosti. Kapucin p. Karel Gržan nas je v tridncvnici pred praznikom celodnevnega češčenja vabil k resnemu, odgovornemu krščanskemu življenju. Vzpodbujal jc otroke, mladino, zakonce in druge, da bi vztrajali v hoji za Kristusom. Na pobudo Škofijske Karitas imamo vsakega 23. v mesecu mašo za mir. Prvoobhajanei I starši 195 Na god sv. Miklavža so se predšolski otroci s starši in drugimi verniki zbrali najprej v cerkvi k sv. maši, kjer jih je nagovoril tudi Miklavž, nato pa so v dvorani vaškega doma sledili kulturnemu programu in prejeli darila. Materam smo sc zahvalili ob materinskem dnevu na kulturni prireditvi, ki so jo skupaj pripravili Krajevna skupnost, župnijska Karitas in Osnovna šola. 13. junija smo pripravili srečanje bolnikov iz naše župnije. Po maši so sc še srečali pri mizi. Razne skupine so sadove svojih trudov prikazale tudi na nastopih. Pevci mešanega zbora so peli na nastopu v Ljutomeru in v Bogojini, doma pa ob gasilskem prazniku. Petnajst pevk dekliškega zbora je ž ubranim petjem sodelovalo v Turnišču in v Bogojini, doma pa ob materinskem dnevu. Seveda pa večkrat pojejo tudi pri maši. Imeli smo možnost ogleda Pasijona, ki so ga na cvetno nedeljo uprizorili igralci iz župnije Sv. Jurij ob Ščavnici, kulturno društvo A.M. Slomšek iz Renkovce pa je v cerkvi uprizorilo srednjeveški misterij z naslovom Teofilos, Skoda, da take prireditve niso bolj obiskane. Na župnijskem romanju smo si ogledali Mekinje, Stranje, Kamniško Bistrico, Gornji Grad in seveda lepo pokrajino ob vsej poti. Ustavili smo se tudi v Bočni, kjer vodi župnijo naš rojak Štefan Antolin. Romali smo tudi v Kančevce na srečanje treh dežel. Bolniki in drugi so bili na Brezju, mladina v Stični, pevci otroškega zbora in raznašalci verskega tiska na Rogli in v Zrečah, ministranti v Kančevcih in na Ptujski gori. Za vse poti smo uporabljali avtobuse. S kolesi pa je romala mladina in sicer v Selo in na Kobilje. Tudi sedmošolet so kolesarili na Kobilje. Nekaj mladih pa se je ponoči pred Marijinim vnebovzetjem v Turnišče odpravilo kar peš. Odranski osmošolci 196 Gasilci so ob 70-letnici svojega društva pripravili veliko slovesnost in dali blagoslovili novi prapor, sliko sv. Florjana, obnovljen gasilski dom in gasilski avto. Gmotne dobrine niso najvišja vrednota. Tega se zavedajo mnogi verniki in si prizadevajo za dosego duhovnih dobrin. To kažejo tudi darovi za sv. maše. Poleg sv. maš, ki sta jih opravila domača dušna pastirja, smo v letu 1992 odposlali še 1.397 navadnih in 9 gregorianskih maš. Naj te in vse druge žrtve obrodijo bogat sad! Na praznik Vseh svetnikov je umrl prvi odranski duhovnik, kartuzijanski pater Ciril Zver. V Pleterjah smo se od njega poslovili 4. novembra, ravno na dan njegove nove maše, ki jo je daroval v Odrancih pred 47. leti. Dobrosrčnega meniha naj Bog pridruži vsem svetnikom v nebesih. (Več o p. Cirilu v prihodnjih Stopinjah.) PEČAROVCI - Pravimo, da za pesnika, pisatelja in muzika moraš biti rojen, če pa pišeš župnijsko kroniko, pa se mora nekaj važnega zgoditi, drugače nimaš kaj zapisati. Ravno tako je z našimi vsakoletnimi poročili za Stopinje. Ko je prišla jesen, smo začeli. In kje? V naši cerkvi. Najprej smo se.lotili nove električne napeljave in rasvctljave z novimi svetlobnimi telesi. Nato nam je podjetje Dekor iz Sobote prepleskalo vso notranjost sten in prenovilo tudi vso leseno opremo. Takoj za njimi se je loti) že zelo potrebnega dela slikar Tinč Mertiik iz Bcltinec, ki nam je prenovil vse obledele stenske slike. Na novo pa je na koru naslikal sveto Cecilijo, zavetnico cerkvene glasbe, kar so velikodušno financirali naši pevci. Sliko smo na god svete Cecilije tudi blagoslovili in se po maši (ega dogodka tudi skupaj veselili Bližala sc je zima, zato smo v cerkvi celotna tla na novo tapecirali z boljšim in toplejšim materialom. 197 Stoletnico rojstva našega rojaka in velikega misijonarja Jožefa Kercca smo v naši župniji z majhno zamudo obhajali na god farnega zavetnika svetega Sebcščana, 20. januarja. To slavje je odlično vodil Tone Ciglar, salezijanec, ki je na pester način orisal lik in delo misijonarja Kcreca. Naši cerkveni pevci so v področnem merilu nastopali v Ljutomeru, v dekanijskem pa pri sveti Ani v Boreči na Goričkem. V nedeljo 29. avgusta, ko je škof ordinarij dr. Franc Kramberger na Dolnjih Slavečih na »Kukojci«, na domu župnika Friderika Gumilarja, blagoslovil novo kapelo, zvon in hišo, so pri tem slavju tudi peh naši sebeščanski pevci. Čeprav naša cerkev ni velika, smo jo dali v juniju pred prvim obhajilom ozvočiti, da bolje slišimo tudi bralce beril in nežne otroške glasove, ko tudi ti nastopajo. Prav tako tudi tisti »boječi«, ki sc radi ustavljajo pred cerkvenimi vrati. Prvoobhajanci v Pečarovci h Julijsko neurje, ki ga že po domače imenujejo »friderikovo*, tudi nam ni prizaneslo. S pomočjo pridnih rok smo vse hitro popravili. Začel sem s septembrom in končujem s septembrom, ker je tega, kar sem napisal, že preveč. Ko bomo pozimi brali te Stopinje, bomo že premišljevali in načrtovali, kaj bomo prenavljali kot vidno očem; vedno pa moramo v duhu evangelija prenavljati sebe, svojo notranjo podobo, kar pa ni vidno. Naj bi le bilo vidno božji vse vi d n osti in vednosti. 198 PERTOČA - Po globoko doživetem misijonu v adventu 1992 smo naslednje leto (torej 93) skušali preživeti v duhu misijona. Težko je izmerili zagon, vendar ga nekateri podatki in dogodki potrjujejo. Najbolj smo ga občutili pri otrocih. Od nižjih do višjih razredov verouka so bili vsi prežeti z veliko zavzetostjo. Obisk verouka in sodelovanje pri njem je bil na izjemni ravni. Tudi pri osmem razredu neopravičenih izostankov ni bilo. Vseh petnajst osmošolcev sc je na Pcrloči in v Gerlincih redno pripravljalo na življenje odraslega kristjana. Ne le v teoriji, ampak tudi praktično. Vsi so se vključevali v branje beril, pasijona na cvetno nedeljo in drugih besedil. Tri dekleta izmed njih so obdarovana s pevskim posluhom, kar je velik božji dar. Že dve leti prepevajo v mladinskem zboru. Dva izmed fantov sta Izpoved vere na Perioči več let pobirala (in še pobirala) denarne darove med nedeljsko in praznično mašo. Eden izmed fantov se uči igrati na orgle... To je nekaj podatkov o učencih osmega razreda, ki so 6. junija, na dan izpovedi vere, končali svoj osnovnošolski verouk. Takšnih izjemnih generacij si želimo še več. Z odprtjem duhovnega centra v Kančevcih nam ic dana možnost za vsestransko poglobitev našega krščanstva. To smo tudi izkoristili Župnik z udeležbo na duhovnih vajah za duhovnike, mladi pa so sc avgusta pridružili radgonski mladini pri dnevih duhovnosti. Vsakoletno srečanje mladih v Stični (18. sept.) tudi tokrat ni minilo brez nas. V velikem številu smo sodelovali pri molitvi, maši, razmišljanju m prisluhnili besedi in pesmi prekmurskega rojaka Vlada Kreslina. Za farno proščenje (bučo) nas je obiskal p. Tarzicij Kolenko s Ptuja. Dobrega pol leta po misijonu smo ga spet videli. Veselih in odprtih src smo mu prisluhnili. Misijonski duh ni utihnil. Po misijonarjevi besedi je znova oživel. 199 Leto 93 ni minilo brez romanj. Junija smo poromali k Mariji na Brezjah. Popoldanski del romanja pa smo preživeli v čudoviti soteski Vintgar. Točno sto let privablja ta božji čudež obiskovalce in občudovalce božjih lepot. Jesensko romanje pa nas je popeljalo v Savinjsko dolino. V Nazarjah sino doživeli srečanje z Marijo. Ogled cerkvenih dragocenosti v Radmirju, pa ogled ■veličastne cerkve v Gornjem Gradu nam je predstavil človekovo ljubezen do Boga, ki se kaže v teh stvaritvah. Se večja pa je božja ljubezen do nas, ki smo jo začutili v Savinjskem gaju. Ob razstavi cvetja se je razodelo pred nami božje veličastno delo. Lepote v Mozirju smo bili deležni na predvečer blagoslovitve kapele sv. Valentina. Kar vidimo na romanjih, je pogostoma nekaj izjemnega. Takšnih lepot in dragocenosti pri nas ni. Ali pa 1 ? Kar imamo, to ohranjamo in dograjujemo. Za ohranitev kapele v Večeslavcih so prizadevni vaščani spomladi prekrili zvonik. Nova streha je bakrena. Delo je opravil mojster Šinko iz Skakovec. Gerlinčari so doživeli blagoslovitev novega daritvenega oltarja. Tako imajo sedaj tudi vse tri kapele sodobne pokoncilske oltarje. Daritveni oltar v Gerlincih je izdelal domačin Avgust Gaber. Po več letih gradnje je bila dograjena mrliška vežica na pertoškem pokopališču. Od nove vežice pa vodijo na več strani lepo tlakovane poti do pcrtoških, večeslavskih in ropoških grobov. Veliko dela in denarja je vloženega v ureditev pokopališča. Pokojnim naj bo v miren počitek in večno srečo, nam živim pa v ponos in upanje, da nas Še lepša pot popelje nekoč v večnost. PETROVCI - NADELA - V nedeljo, 27. septembra 1992, je bilo srečanje dekanijskih članov ZS pri Nedeli. Za novi svetek 27. oktobra je pomagal lendavski kaplan Tomislav Šantak, nekdaj ministrant župnika Camplina v Dobrovniku. V nedeljo, 14. 2. 1993, je pri vseh treh mašah pel cerkveni pevski zbor iz Martjanec. »Vestnik« je 15. aprila 1993 objavil zanimivo reportažo iz župnijske kronike Nedela. Meseca majnika smo ob veliki udeležbi vernikov poslušali pretresljive šmarnice Franceta Lokarja »Z Marijo in Jezusom v novo tisočletje.« V sredo 5. 5. je v martinjski kapeli vodil somaševanje dekanijskih duhovnikov g. ordinarij dr. Franc Kramberger. Po maši je bila konferenca v gasilskem domu, po obedu smo obiskali rojake na Gorenjem Seniku in cerkev v Monoštru. 23. maja ob 15.30“ smo se udeležili »srečanja treh dežel« pri Sv. Benediktu v Kančevcih, pod vodstvom škofa Smeja. Na binkoštno nedeljo, 30. maja popoldne ob 14.30h, je bilo pri cerkvi sv. Ane v Boreči zopet srečanje dekanijskih pevskih zborov, 10 jih je bilo, tudi iz G. Senika, delno je snemala TV Sombotel, TV Ljubljana pa pokazala med »Porab-skimi utrinki«. Na trojiško nedeljo, 6. junija, je slovesno mašo pri Nedeli opravil Fredi Mlinarič, soboški kaplan. V nedeljo, 20. junija, je bilo v župnijski cerkvi 1. sv. obhajilo 5 drugošolcev, igrala in vodila petje Jasna Sukič iz Martjanec, udeležba vernikov izredna. V soboto 26. junija ob 9h v evangeličanski učilnici v Petrovcih ekumensko srečanje evangeličanskih veroučencev iz Petrovec in Hodoša ter katoliških verou-čencev nedelske župnije, kviz iz Biblije, šport, petje dveh pesmi duhovnice g. Jane Kerčmar »Blodil sem...« in »Gospod moj, stojim pred Teboj...«, pogostitev. 200 Tudi na$c ministrantke so sc udeležile kviza pri Scbcščani 01. 07. Za popravilo srednjega dela strehe na župnijski cerkvi pri bledeli smo nabrali in plačali SIT 139.763,(M). Tudi letos je lepo uspela »Aninska nedelja« in (darovanje) za misijonski avto v nedeljo 25. julija. Nenadoma je umrl 3. avgusta Avguštin Kozar iz Martinja, nedeljski zvonar pri kapeli, »ezermester«, mnogi ga zelo pogrešamo. V nedeljo Marijinega slavnega vnebovzetja, 15. avgusta, je bila v Petrovcih ekumenska blagoslovitev gasilskega orodja: evangeličanski duhovnik Vili in duhovnica Jana Kerčmar in katoliški župnik Camplin. Od nedelje 15. avgusta dalje vsako nedeljo in praznik imam ob 7,30" zjutraj slovensko mašo na G. Seniku, udeležba odlična! V soboto 28. 8. je bila pri Gradu duhovna obnova za liturgične sodelavke; iz Martinja so pri tem sodelovale tri ministrantke. V soboto 4. septembra so tudi Martinje obiskali šolarji iz Turnišča; pripeljali so se s posebnim avtobusom, voditelj župnik Ratnik in organist. Od ponedeljka 6. septembra je v Martinju položen asfalt od glavne ceste navzdol okoli gasilskega doma in mimo kapele do »Kovačinih«. Prvoobhajanci s straši pri Nedeli RADENCI - V naši župniji ni bilo kakšnih |M)scbnih dogodkov. Same drobne stvari, ki včasih dajo mislili, ko načrtujemo delo v prihodnje. Vsekakor ne moremo mimo pomembnega dogodka, ki je imel vseslovenski značaj, to je misijonska proslava ob KM) letnici rojstva velikega slovenskega misijonarja na Kitajskem, msgr. Jožefa Kereca, rojenega na Goričkem v Prosečki vasi, v župniji sv. Sebeščana (sv. Boštjana). O tej proslavi je bilo veliko napisanega. Naša župnija jc bila s tem dogodkom počaščena m duhovno obogatena. 201 Če bi sledili pastoralnemu letu, je vredno omeniti Miklavžev obisk najmlajših predvsem s pastoralnega vidika. Takrat se ob prijavah za obdarovanje srečaš z ljudmi, ki jih nisi Še nikoli srečal in je to morda prvi stik mladih staršev z duhovnikom, Takrat ugotoviš njihovo bivališče, zveš za starost otroka in še marsikaj. Morda je prav tedaj prebit prvi led, ki se bo otajal do dne, ko bo treba prijaviti otroka za malo šolo verouka ali prvi razred. Že s tega vidika se splača nekaj žrtvovati, da o veselju otrok ne govorimo. Morda je bila najbolj doživeta sv. maša za naj mlajše na sveti večer. Sreča, ki jo vidiš v očeh otrok, ko si ogledujejo jaslice, ali ko v naročju svojih staršev občudujejo skrivnostnost drobnih lučk - zvezdic, je nekaj najlepšega. Prt tej maši se je res krepko napolnila cerkev. Petje otrok ob spremljavi flavt, kitar jc dalo vsemu še lepši pečat. Če smo odrasli kdaj zavozlani in ne spravimo skupaj morda ene same mašne prošnje, jih imajo otroci še in še. Pri njih ni zadrege. Povedo tako kot čutijo. Namen te maše je iti na roko staršem, ki imajo majhne otroke, pa bi jim radi ponudili božično doživetje. To pa se ne da zanje lepše kot na sveti večer Ko pridejo domov, imajo še dovolj časa za slovesno skupno večerjo, nakar gredo naj mlajši spat, ostali pa si lahko v družinskem krogu oblikujejo sveti večer do polnočne sv. maše. Tudi polnočni program in polnočnica sta zelo lepo potekala. Bil je res pravi svetonočni mir, brez petard ali kakega pokanja, kar je presenetljivo. Bogu hvala! Upamo, da bo tudi v prihodnje tako! Ce hočeš spoznati otroke, kakšni so, jih moraš popeljati za nekaj dni na skupne počitnice. Tam kaj kmalu spoznaš vsakega, kako »diha«. Kmalu vidiš, kdo je pripraven za delo, kdo se izmika, kdo zna kuhati, kdo ne, kdo je izbirčen in kdo ne, kdo rad moli in sodeluje pri maši in komu ne »diši«... Tako se je zbrala mešana smučarska ekipa iz Radencev in Veržeja in se podala na zimske počitnice V Dominikovem domu na Pohorju 202 na Pohorje. Čeprav jc bila snežna »suša«, je bilo snega dovolj za vse, ki so se hoteli nasmučati. Sicer pa je bilo poleg športa tudi lepo molitveno življenje in veliko družabnosti. Spomini na to srečanje so še danes nepozabni. Če je bilo prvo pohorsko srečanje bolj počitniško, je bilo drugo bolj duhovno. Prek 40 udeležencev iz 7. in 8. razreda je preživelo v lepem duhovnem in prijateljskem ozračju. Nekaj k temu pripomore tudi pohorski zrak in tišina gozdov. Ponekod proslavljajo za praznik Gospodovega oznanjenja dan naših mater. Mi smo sc odločili za dan naših staršev. Radi bi, da bi prišel do poudarka tudi oče kot nepogrešljivi član pri vzgoji otrok. S sodelovanjem nekaterih zavzetih župljanov in otrok so pripravili okrog 500 lepo oblikovanih usnjenih spominkov, ki so jih otroci delili ob proslavi dneva staršev vsem ženam, ki so prišle v cerkev. Z refrenom; »Hvala ti, mama, hvala, očka, za ljubezen vso in vse skrbi!« smo zaključili prisrčno proslavo! Dan staršev Ekipa, ki je imela glavno besedo pri pripravi spominkov, je delovna srečanja nadaljevala tudi naprej. Prav tako so pripravili sptmninke tudi za srečanje bolnikov m ostarelih. Bili so bolj praktični. Naredili so tulec za očala. Ob takih akcijah niso veseli samo obdarovano, ampak morda še bolj listi, ki darove ali spominke pripravijo in razdelijo. Ekipa je bita skoraj žalostna, ko ni bilo več razlogov za podobno delovno akcijo. Take priprave in opravila ljudi zbližujejo, kar je dandanes še posebej pomembno, ko smo si ljudje postali tujci med seboj. V tem smislu jc bila tudi skupina župljanov na skupnem letnem dopustu na Pohorju. V glavnem so bile družine. Čeprav različne starosti, so sc zelo lepo »ujeli« in kar težko so se ločili. Ko jc v dolini pritiskala vročina, je med smrekami vel prijeten hlad. Poteg molitve, premišljevanja, je bilo dovoli časa tudi za skupne izlete v 203 Delovna skupina naravo, nabiranje gozdnih sadežev, družabnosti in počitek. Ugotovili so, da ni dopust samo tedaj, ko greš na morje, ampak da nam slovenska zemlja nudi toliko priložnosti za oddih, sprostitev in notranjo ubranost, da ni treba nobenih dolgih in živčnih »romanj«. Morda se nam bo le počasi posvetilo, da ni oddih ne v dolgih potovanjih ne v mučnem lenarjenju, ampak v primerni duhovni in telesni rekreaciji in sprostitvi. Kadar se boste peljali od Radencev v smeri Gornje Radgone, boste v vasi Šratovci zagledali takoj ob cesti obnovljeno kapelico v čast Sveti Trojici. Kapelica je popolnoma obnovljena. Za vso obnovo so poskrbeli prizadevni vaščani. Sedaj se lahko s ponosom zaustavijo ob njej ter pozdravijo bodisi upodobljeno Sveto Trojico ali lurško Marijo. Eno in drugo bodo naredili, ko se bodo pokrižali in ob njej zmolili zdravomarijo. Naj jih Sveta Trojica in nebeška Mati pozdravijo ob njihovem prihodu domov ali ko od doma odhajajo! Tako smo sklenili krog pastoralnega leta oh.nekaterih drobnih, morda obrobnih dogodkih, ki so vendarle dali svoj pečat nekemu času ali dogodku v okviru našega župnijskega občestva. SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI - V življenju se prepletajo lepi, manj lepi in žalostni trenutki. Kristjani pa verujemo, da nas v vseh trenutkih življenja spremlja On, ki nas je z ljubeznijo poklical na razkošni oder življenja. On je vedno z nami, On, ki je Resnica, Dobrota m Ljubezen. Vanj smo zaupali v veselih pa tudi v žalostnih trenutkih župnijskega življenja. V septembru se jc 45 mladih udeležilo vseslovenskega srečanja verne mladine v Stični. Bili so zelo zadovoljni z bogatim in pestrim programom, še posebej pa 204 nad prekrasno množico mladih. Duhovno prerojeni in še bolj utrjeni v veri so se veseli vrnili domov z željo, da se prihodnje leto zopet srečajo z mladimi iz vse Slovenije ob častitljivem cistercijanskem samostanu v Stični. Bog daj, da bi bilo tako! Mladinskih veroučnih srečanj se je udeleževalo 25 fantov in deklet. Prvo nedeljo v mesecu so mladi pripravljali mašo in pri njej sodelovali. Mladina jc postavljala tudi jaslice in sodelovala pri božičnici. Vsako prvo soboto so sc mladi iz naše župnije redno udeleževali molitvenih ur, ki so bile vsakokrat v drugi župniji ljutomerske dekanije. 27. aprila jc osemnajst mladih - skupaj z župnikom -kolesarilo in občudovalo prekrasno prleško pokrajino. V juliju pa sc jc 20 mladih fantov in deklet udeležilo tedenskih duhovnih vaj na Trsteniku. Predzadnji dan duhovnih vaj so se povzpeli tudi na Storžič. Enotedensko bivanje v božji naravi jih je duhovno okrepilo in medsebojno povezalo. K osnovnošolskemu verouku jc prihajalo 295 otrok. Od teh je bilo 105 birmancev, kt so se na poseben način pripravljali na prejem svete birme. Veliko birmancev je bilo vključenih v otroški pevski zbor, pri katerem so prav tako lepo sodelovali. V oktobru nas je obiskal misijonar Jožef Mlinarič, ki že vrsto let pastoralno deluje v Afriki. V soboto zvečer je imel srečanje z mladino, ki ga je zelo pozorno poslušala in s številnimi vprašanji dokazala, da je med mladimi zelo razširjena misijonska zavest V nedeljo pa je misijonar Jože pri vseh svetih mašah govoril o svojem delu v misijonih, ki nikakor ni tako »idilično«, kot si ga včasih Cerkveni mešani pevski zbor predstavljamo. Po nedeljski pozni maši jc imel še srečanje z odraslimi verniki, kjer jc ob diapozitivih še bolj natančno predstavil misijonsko življenje. Na sveti večer smo imeli najprej polnočnico v podružni cerkvi pri Sv. Duhu na Stari Gori. Polnočnica je bila ob 8. uri zvečer. Zbralo se je veliko vernikov. V župnijski cerkvi pa smo imeli polnočnico natančno opolnoči. Pred mašo je bila božičnica. 205 Sodelovali so: mladina, otroški in mešani cerkveni zbor ter svetni dekliški zbor. Z ubranim in doživetim petjem so obogatili sveti večer in nas lepo uvedli v polnočnico. V mesecu januarju je 30 mladih opravilo tečaj priprave na zakon. Bog daj, da bi bogate misli, ki so jih slišali na predavanjih ponesli v življenje. Po kratki in hudi bolezni se je 10. marca končalo bogato življenje dolgoletnega župnika pri Sv. Juriju ob Ščavnici Rada Juncža. 47 let je služboval pri Sv. Juriju, najprej kot kaplan, kasneje pa kot župnik. Ko so se oglasili cerkveni zvonovi in naznanili župljanom žalostno vest o smrti njihovega dušnega pastirja, se jc marsikomu orosilo oko. To je bilo znamenje spoštovanja, ljubezni in hvaležnosti Pogreb župnika Rada Juneža za vse, kar jc pokojni župnik storil dobrega svojim vernikom. Pogrebne slovesnosti je vodil škof - ordinarij dr. Franc Kramberger. Z g. škofom ordinarijem, je maševal tudi domačin, naslovni škof dr. Vekoslav Grmič in nad sto duhovnikov. Pokojni župnik Rado jc oznanjal in prinašal župljanom božjo luč. Želimo mu, naj sedaj uživa večno luč v nebesih in ga iskreno prosimo, naj tnoli pri nebeškem Očetu za nove duhovne poklice v jurjevški župniji. 25. aprila smo obhajali župnijsko žegnanje. Maševal m pridigal je naš rojak, naslovni škof dr. Vekoslav Grmič. S prodornim duhom in ljubečim srcem je govoril, da kljub trpljenju in preizkušnjam ne smemo nikoli obupati. Vedno moramo imeti zaupanje v Boga, ki človeka nikoli ne pušča samega, ampak mu tudi v trpljenju stoji ob strani. Naslednji dan, 26. aprila, smo se v župnijski cerkvi poslovili in pospremili na jurjevško pokopališče domačina, kapucina - patra Jakoba Vučina. Zelo rad je imel svojo rojstno župnijo in še posebej svoj rojstni kraj Sovjak, kamor sc jc rad vračal in obujal spomine na svoje otroštvo. Želel je bili pokopan na domači božji njivi, pri očetu in materi. To poslednjo željo so mu 206 bratje kapucini izpolnili. Pogrebno svečanost je vodil pom. škof dr. Jožef Smej, ob navzočnosti provincijala Slovenskih kapucinov dr. Vinka Škafarja, dekana Izidora Veleberija in velikega števila duhovnikov. Župnija se mu iz srca zahvaljuje za vse, kar je dobrega storil in mu želi mirni počitek v domači zemlji. V maju pa smo z veseljem sprejeli v župnijski cerkvi naslovnega škofa dr. Vekoslava Grmiča, našega cenjenega rojaka in sc spomnili dveh njegovih jubilejev: 70. letnice življenja in 25. letnice škofovske službe. Želimo mu, naj ga Bog varuje in ohranja zdravega šc mnogo let, da bi še veliko dobrega storil za Cerkev na Slovenskem. Zelo pomemben dogodek v življenju župnije je nedvomno sveta birma. Birmo smo imeli 20. junija. Kanonično vizitacijo in birmo je opravil škof-ordinarij dr. Franc Kramberger. Birmanci so se vse leto pridno pripravljali na prejem Sv. Duha. Birma je potekala mirno in dostojanstveno. Pri birmanski maši so sodelovali: birmanci, njihovi starši in botri. Maši je dal posebno veličastnost cerkveni mešani zbor z zborovskim petjem, ki sc je dopolnjevalo z ljudskim. Za vso župnijo jc bil ta dan bogato doživetje. Prvo nedeljo v juniju smo imeli prvo sveto obhajilo. 33 prvoobhajancev je prvič v svoja srca prejelo Jezusa pod podobo kruha. Molimo zanje, da bi ga imeli radi vse življenje. Julija nas je obiskal 3(hčlanski študentski zbor iz Ljubljane. Z ubranim petjem so nas uvedli v bolj doživeto obhajanje svetih skrivnosti. Bog jim plačaj za obisk in lepo pelje! 11. julija pa smo se poslovili od nepričakovano umrlega ljudskega slikarja Ivana Hodnika, doma iz Ženika Bil je poosebljena dobrota, poln smehljaja in globoke vere. Kljub starosti ni miroval. Bog mu je podaril veliko talentov, predvsem na področju slikarstva. Trudil se je, da bi jih podvojil. Prepričani smo, da mu je to tudi uspelo. Hvala mu za vse, kar jc dobrega storil domači župniji in mu želimo, naj se naužije lepote večnosti. V avgustu smo v cerkvi pozdravih našega rojaka srebrnomašmka Franca Markoviča, ki župnik uje v Jakobskem Dolu. Skupaj z njim smo se zahvalili Bogu za 25 let mašništva. Želimo mu še veliko božjega blagoslova v Gospodovem vinogradu. Judi romarski značaj Cerkve smo močno pokazali, saj smo večkrat preromali našo lepo domovino. Naj nam tudi romanja pomagajo k poglabljanju vere in utrjevanju župnijskega občestva. Župnišče naj bi bilo dom za vse župljane. Vsak naj bi se v njem počutil doma. Pa tudi duhovnik si zasluži primerno in zdravo stanovanje. Ker je naše župnišče zelo dotrajano, smo se v septembru lotih temeljite obnove spodnjega dela župnišča. Zupljani so se lepo odzvali prošnji za obnovo župnišča. Pripravljeni so darovati denarna sredstva in veliko postorijo s prostovoljnim delom. Upam, da se bomo še naprej vsi v župniji potrudili in čim p rej končali obnovo župnišča. SV. JURIJ V PREKMURJU - Dogodek minulega leta je bil sv. misijon v župniji od 12. do 20. decembra 1992. leta. Vodila sta ga p.dr. Vinko Šfafar in p. Karel Gržan. Pri 27 srečanjih sla nam misijonarja želela ponovno oznaniti samo eno resnico: »Bog jc naš Oče - Bog tc ima rad!« Odgovor so bila dobro obiskana dopoldanska srečanja, srečanje z zakoncema iz Maribora, srečanje za zakonce iz mešanih zakonov, srečanja z Romi, večje število obiskov bolnih in ostarelih po domovih, predvsem pa nekaj več kot pri prejšnjem misijonu opravljenih sv. spovedi. Pričakovali pa smo večji odziv mladih, že tudi ob začetku sv. misijona. Molili smo za uspeh misijona, sedaj pa prosimo, da luč vere in upanja ne bi prehitro ugasnila v naših srcih Da ta luč gori, jc bilo vidno takoj po sv. misijonu 207 Izpoved vere pri Sv. Juriju v Prekmurju 208 ob božičnih praznikih, potem velikonočnih, pa tudi po skupnosti, ki se nedeljo za nedeljo zbira k daritvi sv. maše. Pred nami jc leto priprave na sv. birmo. Želja nas vseh je, da bi se birmanci, njihovi starši, botri, sorodniki in vsa župnija dobro pripravili na prejem Sv. Duha. Lep jc bil praznik prvega svetega obhajila za 20 prvoobhajancev in izpoved vere ob zaključku šole za 15 osmošolcev. Koristno in prijetno je bilo dvakratno župnijsko romanje na Kurešček in ogled novih ljubljanskih župnijskih cerkva. Od zadnjega poročita so bila izvršena obnovitvena dela na kapeli v Fikšincih - nova streha na kapeli in zvoniku - ter na novo prekrit zvonik v Kramarovcih. Bilo jc lepo nedeljsko popoldne, 29, avgusta, ko se jc na hribčku imenovanem Kukojca v Dol. Slavečih zbrala množica katoličanov in evangeličanov. Mariborski škof dr. Franc Kramberger je prišel blagoslovit novo hišno kapelo Povišanje svetega Križa in nov zvon v čast Mariji Pomočnici kristjanov. Najprej smo slišali nekaj cerkvenih pesmi, ki jih je izvajal ansambel iz Dobja. Ves obred blagoslovitve m maše pa je spremljal cerkveni zbor iz Pečarovcc. Gabrijela Hilli je v pozdravu dejala, da je zvon listi klicar, ki vabi k molitvi in daritvi ler je znanivec smrti naših dragih. Predsednik KS Grad, g. Jože Štesl, pa je dejal, da je Kukojca obmejni pas med župnijama Grad in Sveti Jurij. In ker je na tej kapeli spominska plošča našega rojaka, prvega prekmurskega pisatelja-du-hovnika Mikloša Kuzmiča, smo še toliko bolj veseli, da ta hiša, ki je last našega rojaka Friderika Gumilarja, župnika pri Svetem Scbcščanu v Pečarovcih, združuje kapelo z zvonikom. To jc posebnost na našem goričkem Prekmurju. Župnik Friderik pa jc v svojem pozdravu dejal, da jc sedaj on tisti obmejni »graničar«, v tej duhovni stražarnici, kjer sc radi zbirajo duhovniki, bogoslovci, prijatelji in Kapela v Dolnjih Slavečih 209 verniki. Zahvalil se je tudi vsem dobrotnikom, ki so pomagali, da je bilo delo čimprej končano. Prelepi homiliji - pridigi gospoda škofa so vsi navzoči zbrano prisluhnili. Po končani maši so vaščani po zaslugi Gasilskega društva postregli z dobrotami pridnih gospodinj iz DoL Slaveč. Župnik Friderik pa je svoje goste prijateljsko povabil v svojo hišo na okrepčilo in družabno srečanje, kjer se je še posebej zahvalil g. škofu ordinarju, županu g. Andreju Gerenčerju iz M. Sobote, botroma zvona g. Jožetu Hillu in g. Ernestu Contalu ter vsem ustanovam, ki so ga finančno podprli pri tej gradnji. Srečanje je bilo ekumensko, 'saj je bil med nami tudi g. Geza Erniša, duhovnik iz Gornjih Slaveč. Lepo srečanje se je nadaljevalo pozno v noč in v prijetnem vzdušju so šli vsi veseli na svoje domove obogateni z mislijo: »Kako lepo je tamkaj, kjer bratje verni so, žive vsi srečni skupaj življenje blaženo«. TIŠINA - Zadnji misijon v župniji smo imeli 1983. leta. Vodili so ga jezuiti. Pozvali smo vernike k molitvi za uspeh misijona, ki ga bomo imeli od 28. 8. do 5. 9. 1993. Verniki so dobili natisnjeno molitev za uspeh misijona s prošnjo, naj molijo vsak dan doma. V cerkvi smo molili vsak dan, tudi ob nedeljah. Sv. misijon so vodili misijonarji očetje kapucini: p. dr. Vinko Škafar, p. Karel Gržan in p. Stane Bešter. Ali je misijon uspel, vprašujete? Pri tistih, ki so razumeli, da je misijon veliki božji dar za župnijo, je uspel. Spoved je opravilo 1200 vernikov, sv. obhajil je bilo razdeljenih 5000. Pri drugih je uspel, v kolikor jim je budil njihovo vest, ko so videli druge hoditi vsak dan v cerkev. Dvakrat so bili misijonarji tudi pri Romih v Vanča vasi. Sv. maša je bila v nogometni slačilnici. Vsakokrat je bilo 80 Romov, polovico otrok. Spoved jih je opravilo 35. Pri maši so navdušeno sodelovali: odgovarjali in peli. V ponedeljek po večerni maši je p. Vinko govoril o krščanskih sektah - ločinah, druge dneve po večerni maši pa so govorili tudi laiki. Magistra Angelca Žerovnik o vzgoji za vrednote v družini, trije zakonski pari o lepoti sv. zakona, o duhovnih poklicih so govorili duhovnik, redovnik in redovnica, o slovenski družini jutri je govoril Nace Polajnar kot družinski oče, dr. Nada in Janko Jeromen o doraščajočih otrocih. Po predavanju so sledila vprašanja in odgovori . Ob koncu misijona so dobili verniki Spomin na sv. misijon - Z Marijo v tretje tisočletje. V Apostolstvo sv. Cirila in Metoda se je vpisalo 52 vernikov. Vsi so dobili podobice Sv. Cirila in Metoda zavetnika krščanske edinosti, in obljubili, da bodo vsak dan molili za edinost kristjanov. Tečaj o pripravi na zakon smo imeli v mesecu februarju tri nedelje zapored, Vseh udeležencev je bilo 25. Veliko premalo za našo žuonijo. Predavanja so koristna za vse, tudi za tiste, ki se ne mislijo poročiti. Šmarnice z Marijo in Jezusom v novo tisočletje in Lojze Grozde smo Čitali zjutraj pri maši in zvečer tudi med mašo ob 6. uri. Šmarnice z Marijo in Jezusom v novo tisočletje je napisal France Lokar, ki živi v samostanu v Stični. Ljudje so jih radi poslušali, so lepe, ker imajo veliko zgledov. Slovesno izpoved vere smo imeli 30. maja. Vseh mladih je bilo 41, prvoobhajan-cev na trojiško nedeljo, 6. junija, je bilo tudi 41. Procesijo na zapovedan praznik Sv. Rešnjega Telesa in RcŠnje Krvi imamo vsako leto na praznik sam ob pol enajstih. Letošnje procesije so sc udeležili tudi otroci, ker pouka niso imeli zaradi učiteljskega štrajka. Romali smo 17. julija s tremi avtobusi po Prekmurju. Ogledali smo si župnijske cerkve. Pri Gradu smo imeli mašo. Skupnost krščanskega življenja je priredila od L 8. do 7. 8. peš romanje na Pohorje. Namen romanja je bil: Skupaj na poti h graditvi miru. Prvega avgusta 21(1 so začeli romanje iz Sobote. Opoldne so prišli na Tišino. Bilo jih je 32 iz vse Slovenije. Vodil jih je p. Silvo Šinkovec DJ iz Ljubljane. Pri nas so v cerkvi molili in poslušali nagovor. Pater jim je razlagal 8. psalm, ki govori o božjem veličastvu, o Bogu, ki je vse ustvaril in človeka postavil za kralja vseh stvari Romarjem je dat nalogo: Šli bomo v molku eden za drugim in občudovali božje stvari in hvalili Stvarnika. In odšli so do Gornje Radgone in tam prenočili. Sedmega avgusta so romanje končali na Pohorju pri Sv. Ignaciju na Rdečem bregu. Romarji so bili mladina. Kako lep zgled za mlade in vse nas, da delamo in radi molimo za mir na svetu in v domovini. V vasi Rankovci je družina Stefana Majcna zgradila kapelo v čast in zahvalo Karmelski Mariji. Kapelo, zvon in oltar je blagoslovil gospod pomožni škof dr. Jožef Smej. Ker je bil zvon že nameščen, j c škof šel v zvonik in ga mazilil. Po blagoslovu j c bila sv. maša, ki se je je udeležilo veliko vernikov. Med mašo jc bila prebrana ustanovna listina, ki jo jc podpisal lastnik kapele Štefan Majcan. Besedilo ustanovne listine sc glasi: V Gospodovem letu 1993. v nedeljo po godu Karmelske Matere božje, 18. julija, ko je vesoljno Cerkev vodrl papež Janez Pavel 11., mariborsko škofijo škof dr. Franc Kramberger, tišinsko župnijo pa župnik in č. kanonik Janez Gregor s svojim kaplanom Marijanom Feslom, je mariborski pomožni škof dr. Jože Smej blagoslovil na novo postavljeno kapelo v čast Karmelski Materi božji, ki jo je v zahvalo dala postaviti družina Majcan v Rankovcih. Hkrati je škof tudi posvetil novi zvon in novi oltar. S tem sc hkrati tudi g. Štefan Majcan in njegova družina kakor tudi njuni nasledniki zavežejo, da bodo kapelo vzdrževali, jo obnavljali, da bo v kras celotnemu kraju, vernikom pa v spodbudo, da si bodo poleg minljivih stvari prizadevali za to, kar jc večno. Ta kapela jih bo tudi spominjala na župnijsko cerkev, kjer se vsak dan obhajajo Lastnik kapele podpisuje ustanovno listino 211 svete skrivnosti in vsako nedeljo in zapovedan praznik daruje sv. maša za župljane. Ustanovna listina, podpisana in opremljena s pečatom, se hrani v škofijskem arhivu, arhivu župnijskega urada na Tišini in pri lastniku kapele. Sledijo podpisi: Dr. Jožef Smej, pomožni škof, Majcan Štefan, lastnik kapele in Janez Gregor, župnik - Škofijski pečat. Vsi navzoči verniki so dobili razglednico, kjer je kapela in slike iz notranjščine in pročelja. Majcanova kapela Kapelo je poslikal Janez Plahuta, amater (nepoklicni slikar), star 8(1 let, oče 4 otrok, ki živi v Ločah pri Poljčanah. TURNIŠČE - Začetek novega katehetsko-pastoralnega leta smo začeli z že tradicionalnim srečanjem za vse starše od predšolskih do pošolske mladine. Vedno na prvo nedeljo v mesecu septembru. Tokrat se je srečanja udeležilo čez 400 staršev. Na tem prvem srečanju smo kratko predstavili naše skupno iskanje in poti k Bogu in tudi katehetske pripomočke. Skoraj stoodstotno sodelovanje staršev je veliko upanje za rast vere v srcih otrok in mladine. Z veroučnimi srečanji staršev smo nadaljevali posebej v mesecu oktobru, novembru in decembru. Obdelali smo dve temi: nedelja, dan Gospodov in dan družine in Pogovor m molitev ob mizni skupnosti. Mladina je za božič pripravila lepo božičnico, 200 predšolskih otrok pa je obiskal Miklavž. Ob novem letu 1993 naj nas nagovorijo številke za leto 1992: umrlih 60 - od tega 4 samomori, krstov 51, porok 23 parov, obhajil 95.000. Verski tisk: Družina 255, Ognjišče 510, Stopinj 320, Mohorjevih knjig 50, Marijanski koledar 800, Prijatelj 50 in Misijonska obzorja 10. 212 Velikonočna procesija v Turnišču Obisk nedeljske maše nekaj čez 2.200, dobrih 100 jih »moli« zunaj cerkve. Posebej smo se redno mesečno srečevali z ŽPS. Tudi skupina Karitas je naredila nekaj korakov naprej. V okviru župnijske Karitas smo organizirali dve dobrodelni akciji za begunec iz Bosne in v Bosni (Hrčko). Posebno skrb pa so si mladi člani župnijske Karitas zadali za pripravo na zakramente naših romskih otrok. Zelo uspešno so jih pripravili in skupaj s 60 drugimi našimi prvoobhajanci na Binkošti Izpoved vere 88 osmošolcev 213 bili srečni prejemniki evharističnega Jezusa, Prvo nedeljo v juniju smo z 88 osmošolci slovesno izpovedali vero in še naprej obljubili zvestobo Kristusu in Cerkvi. To je bila v zadnjih 20 letih najštevilnejša skupina osmošolcev. Tudi mladina si je pod vodstvom g. kaplana J. Turka vse leto zbirala pri mladinskih srečanjih. Nekaj mladih se je dvakrat udeležilo duhovnih vaj gibanje Pot na Homcu, 30 sedmo- in osmošolcev pa je v zimskih počitnicah bilo na duhovnih vajah v Stepanji vasi in na Bledu. Naš rojak g. Štefan Horvat, salezijanski duhovnik iz Brezovice je 2. maja obhajal zlatomašno slovesnost v rojstni vasi v kapeli Jožefa Delavca v Brezovici, Gospod zlatomašnik je bil skozi 30 let na visokih položajih v vatikanskih uradih in tako odlično zastopal rojake blizu sv. Očeta, saj je služil kar štirim papežem. Zadnjo nedeljo v mesecu juniju smo se žal morali posloviti od g. kaplana Jožeta Turka. Postal je župnik v Slovenj Gradcu. Želimo mu uspešno pastirovanje in župniko-vanje. S 1. avgustom je nastopil službo duhovnega pomočnika g. Tarnaš Velencei iz Vojvodine. Na glavno slovesnost - romarski shod in župnijsko proščenje nas je s tridnevnico pripravljal prof, dr, Marjan Turnšek. Posebej doživeta so bila srečanja z mladino, ministranti, osmošolci, molitveno skupino rož rožnega venca, ŽPS. Glavno Del dekliškega pevskega zbora romarsko slovesnost je vodil g. kanonik, dr. Stanislav Lipovšek, madžarsko mašo pa lendavski kaplan Tomaž Santak. Ogromna množica romarjev, razdeljenih jc bilo 7.500 obhajil. V osmini Marije Vnebovzetc na god Marije Kraljice so se zbrali v naši cerkvi trpeči, onemogli, bolni in invalidi. Večina dekanijskih duhovnikov pod vodstvom dekana F. Kodila z nagovorom novomašnika, kaplana iz Beltinec, smo delili bolnim in ostarelim zakramente in z njimi molili m peli. 214 Veliko smo tudi romali: v mesecu maju 100 romarjev na Kureščck in Rakovnik, 100 romarjev na Brezje - srečanje bolnikov, ministranti k sv. Benediktu in na Ptujsko goro, mladi pevci po Goričkem, ŽPS in pevci v Slovenj Gradec in po Koroškem, 150 romarjev k Sv. Trojici. Tudi k nam so poromali iz vseh strani Slovenije: iz Šentjurja, iz Šentjerneja, z Dolenjskega, izobraženci iz Maribora, iz Primorske, naj večja skupina romarjev pa iz Tišine. Posebna materialna skrb je bila posvečena obnovi župnijskega vinograda in kleti v Lendavskih goricah. Kar dva meseca trdega dela več sto župljanov v oktobru in novembru, pa šc dober mesec spomladi in dobrih 20.000 DEM, in vinograd ter klet sta skoraj nared. V kapeli I ipa smo obnovili notranjost in elektrificirali zvon, prav tako smo prebelili notranjost kapele v Gomilicah, za kar gre zahvala obema ek. ključarjema. Manjše popravilo orgel je v mesecu maju opravil mojster Jenko, mojster Polner pa je do kraja obnovil oltar sv. Aniona v podružnični kapeli v Turnišču. Mnogo naših zaslužnih mož m žena je odšlo po plačilo k Bogu. Naj bodo omenjeni vsaj nekateri: Marta Ferenčak, mama s. Mirjam iz Renkovec; Ana Sobočan, mama s. Eme iz Gomilic; Ana Bojnec, 60 let cerkvena pevka iz Turnišča; Štefan Horvat, 40 let pevec iz Turnišča, Štefan Zver, oče župnika Stanka iz Gomilic; Jožef Ščap, cehmeštcr iz Turnišča, ki ga je odlikovala globoka vera in zvesto služenje Cerkvi skozi 31 let. Naj se spočijejo v božji ljubezni. Na pobudo Štefana Ferčaka so v Renkovcih oživili kulturno društvo A. M. Slomšek. Pod njegovim uspešnim režiserstvom in vodstvom so uprizorili že dvoje zahtevnih dramskih del, kar je zelo hvalevredno. VELIKA POLANA - Leto 1992 smo zaključili negativno. Imeli smo kar 21 pogrebov, le 14 krstov m samo 4 poroke. Vendar naj omenim, da smo leto zaključili s krstom 10. otroka iz družine Alojza Hozjana in Marije roj. Matjašec iz Velike Polane št. 142a. Slika dokazuje, da jc to mogoče in da so otroci res božji dar. Družina Alojza in Marije Hozjan iz V. Polane 215 V mesecu januarju in februarju smo imeli predzakonski tečaj. Uspešno ga je končalo 51 fantov in deklet iz polanske župnije. V nedeljo, 21 marca 1993, smo ob 14. uri v cerkvi po križevem potu imeli prisrčno slovesnost pod naslovom »Praznik staršev«. Nastopili so otroci iz vrtca, učenci osnovne šole, veroukarji, mladina in cerkveni pevski zbor pod vodstvom vzgojiteljic, učiteljev in župnijske Karitas. Vsem tem in SITOTISKU Štefan Prša za lično prepogibanko, ki jo je prejela vsaka družina v župniji, iskren Bog plačaj. Na cvetno nedeljo popoldne so nas obiskali in navdušili z Meškovim PASIJONOM igralci iz župnije Videm ob Ščavnici. Za postni čas in veliko noč so izšle POTI K BOGU, glasilo naše lendavske dekanije. Ljudje sojih lepo sprejeli in več kot polovica družin si je glasilo naročila. Slovesnost prvega sv. obhajila smo imeli v nedeljo 23. maja. Prvoobhajancev je bilo 13. Prvo obhajilo v V. Polani Osemletno šolanje je končalo 20 polanskih veroukarjev. Izpoved vere m sklep veroučnega leta smo imeli v nedeljo 13. junija. V polanski župniji imamo vsako leto tri proščenja. Prvo je vedno na nedeljo Srca Jezusovega. To jc letos vodil s tridnevnico mladi kapucinski pater Marko Senica iz Ljubljane. Drugo proščenje je v Mali Polani, Karmelske Matere božje, slovesnost je vodil g. Martin Horvat, izseljenski duhovnik v Berlinu. Tretje je Donatovo zopet v Veliki Polani, ko je obenem obletnica posvetitve cerkve. To jc vodil bedenički župnik p. Stanko Matjašec, polanski rojak. Veselim dogodkom navadno sledijo manj veseli. Božja dekla - smrt ima tudi v tem sicer sušnem letu kar obilno žetev. V septembru 1992 smo sc poslovili od 84-letnega Jožefa Horvata iz Male Polane, očeta g. dekana in nadžupnika Jožka Horvata iz Laškega; v novembru od SLletne Ane Jaklin iz Velike Polane 44, ki 216 je z možem letos slavila biserni jubilej zakona. V mesecu juniju smo se poslovili od 86 letnega Jožefa Žabčiča, velikega ljubitelja knjig in verskega tiska. V juliju sta v Mali Polani umrla drug za drugim: Ignac Vinčec voditelj moške rože živega rožnega venca in Matija Štuhce, ki je več let vdan v božjo voljo prenašal kot Job svoje trpljenje. Na god sv. Donata, na l. soboto dne 7. avgusta, je v Gospodu zaspala Marija Kranjec, po domače Brezna mati iz V. Polane, mati p. Donata in še 6 otrok, od katerih jih 5 živi v dalnji Kanadi. Bila je močna žena in globokoverna mati. Njej in vsem rajnim želimo, naj se spočijejo od svojega truda in naj prosijo za nas! V materialnem oziru smo skrbeli za redno vzdrževanje cerkvenih stavb in okolice. Večkrat smo tudi kam poromali, omenim naj samo: s pevci smo obiskali Gospo Sveto, vojvodski prestol, Celovec, Vrbsko jezero... Župnijsko romanje smo imeli v veliki vročini v soboto, 21. avgusta v Stično, kjer so nas lepo sprejeli. Ogledali smo si samostan in muzej. Nazaj grede smo se ustavili še v novih cerkvah: Ivančna Gorica in Škofljica. V nedeljo, 29. avgusta, je bila ob K), uri sv. maša za rajne člane lovske družine Velika Polana in Društva upokojencev V. Polana, ob veliki udeležbi živih članov obeh društev in ostalih vernikov. Popoldne pa je bila lepa slovesnost: blagoslovitev novega lepega prapora - zastave Društva upokojencev Velika Polana. VERŽEJ - Sveti Duh je močno zavel po župniji 20. septembra, ko je g. škof Franc Kramberger, ganjen in presenečen ob dobri pripravi in sodelovanju staršev, birmancev in njihovih botrov, podelil sv. birmo. Zaslužni za to so poleg g. župnika mladi birmanski voditelji, ki so več kot eno leto vodili skupine. Lepoto praznika jc povzdignilo lepo petje mladinskega zbora pa tudi trije novi prekrasni iustn. ki so jih verniki darovali svoji cerkvi. E. Vigano s predsednikom in tajnikom KS Veržej 217 Verženska mladina na mednarodnem mladinskem srečanju Na praznik sv. Mihaela smo praznovali stoletnico župnije in rojstva mons. Jožefa Kereca, ki je v verženskem Marijanišču študiral, postal salezijanec, po dolgem misijonskem delovanju na Kitajskem preživel tu svoja zadnja leta in počiva na verženski božji njivi. Kot lep zaključek teh slovesnosti nas je 29. septembra obiskal iz Rima g. Egidij Vigano, vrhovni predstojnik salezijancev. Imel je srečanja in pogovore s cerkvenimi, krajevnimi, občinskimi in vzgojnimi predstavniki. Množično srečanje z ljudmi je bilo v cerkvi in v domu KS Veržej ter na slavnostni večerji. V Marijanišču so ga pozdravili begunci, saj so tu našli svoj začasni dom. Odnesel je s seboj naj lepše vtise. Četrtega septembra nas je presenetil z obiskom novi papežev nunci j za Slovenijo mons. Pier Luigi Celata v spremstvu g. škofa Smeja. Po prisrčnem pogovoru v župnišču se je srečal z begunci. Naš rojak iz Pečarovec, g. Aleksander Horvat, dolgoletni misijonar v Čilu, univerzitetni profesor za biologijo, raziskovalec, avtor učbenikov, knjig in znanstvenih člankov o biologiji, je praznoval svojo zlato mašo v domačih Pečarovcih, v Mariboru in še pri nas. Naše pastoralno delo je bilo vseskozi razgibano. Do avgusta nam je pomagal g. Franc Kavaš, domačin iz Odranec in bivši župnik na Trsteniku. Poleg kaplanovanja naj bi prevzel službo ekonoma v Marijanišču, ki bi nam moralo biti kmalu vrnjeno. Na žalost se to ni zgodilo. Pogajanja se vlečejo v nedogled. Oblast zahteva od salezijancev visoko odškodnino za popravila in dograditve, ki so jih izvršili potem, ko je bilo Marijaniščc nacionalizirano 1948. leta. Upajmo, da se bo zadeva uredila kmalu po pameti in pravičnosti in bo obnovljeni zavod (kar bo 218 salezijance stalo ogromne denarje) lahko nadaljeval svoje predvojno delo za dvig kulture m duhovnosti vsega Pomurja. Pastoralni prijemi so bili podobni, kot na drugih župnijah: verska vzgoja otrok in mladih, srečanja staršev in mladine, temeljita priprava novih zakoncev in na prejem drugih zakramentov, posebno priprave na večje praznike in praznovanje velikega tedna in Šmarnic, slovesno Miklavževanjc z Gržinčičevo opereto v Krajevnem domu in vesela božična devetdnevnica in praznovanje Don Boška in Marije Pomočnice. Mladim, bodočnosti Cerkve in domovine, smo posvetili posebno pozornost. Delujejo birmanske in mladinske skupine s svojimi voditelji. Skavti so dobro organizirani in imajo redne sestanke. Med počitnicami so taborili na Goričkem in pomagali na taborjenju begunskih otrok. Športna skupina je gostovala lani na srečanju evropske salezijanske mladine v Genovi, letos pa v Ljubljani. Mlajši so sodelovali na srečanju »Čarno jezero« v Ljubljani. Tudi ministranti so zavzeti za svojo lepo službo pri oltarju. Skupina staršev in več skupin mladih se je zbralo v salezijanskem domu na Pohorju za večdnevni duhovni vikend, kar je nova iniciativa. Glavno molitveno srečanje za duhovne poklice je vsako leto na praznik Marije Pomočnice za celo Pomurje. Vsako zadnjo nedeljo v mesecu pa imamo molitveno srečanje v isti namen, pa tudi za vzgojo sotrudnikov-apostolov, ki naj bi v duhu sv. Janeza Boška stali ob strani svojemu župniku in mu pomagali pri apostolatu, posebno pri vzgoji mladih, z zgledom pravega krščanskega življenja. Zato ob srečanju opravimo tudi mesečni duhovni obračun, ki mu pravimo »Vaja srečne smrti«, s posebnimi molitvami. Na razpolago so spovedniki. Veržencem se pridruži lepo število iz Prekmurja z avtobusom in osebnimi avtomobili. Pevska dejavnostjo v župniji izredno bogata. Štirje pevski zbori tekmujejo med seboj: cerkveni štiriglasni zbor (g. Jože Štrakl), mladinski štiriglasni zbor (učiteljica glasbe Tatjana Rozin ari č), moški zbor in oktet (g. Franc Rozmarič), pa še v nastajanju otroški zbor. Imeli so več nastopov doma in na tujem. Posebno lep je bil nastop ob koncu januarja z božičnimi pesmimi in na srečanju pevskih zborov v Ljutomeru. Pevovodje in pevci zaslužijo hvaležnost in pohvalo. Romali smo na Ptujsko goro, na Rakovnik, v Želimljc in na Kurešček h Kraljici miru, ki naj ga izprosi za nas in za ves svet. Veliko nam še manjka, da bomo res živa župnijska skupnost. Na žalost sc tudi pri nas mnogo mladih in odraslih predaja veseljačenju in pijančevanju. Veselic in disko klubov je preveč in največkrat končajo v uživastvu in razbrzdanosti. Kje so nekdanje res kulturne veselice, nastopi mladih in odraslih na odrih z lepimi kulturnimi predstavami, kjer so vzgajali sebe in poslušavce ter v obilju delili zdravo veselje?... Bog daj, da bi se vrnile. Bogu smo hvaležni za lepo število dobrih, poštenih, dejavno vernih faranov, skupini rednih dnevnih obiskovalcev in obiskovalk sv. maše (od 20 do 30 dnevno), ki pred jutmnjo m večerno mašo molijo sv. rožni venec za vse potrebe. J udi krstov imamo več kot pogrebov, kar je tolažljivo. Zelo lepo jc bilo slovo od sovaščana biseromašnika g. Antona Hanželiča. Bil je blaga duša, dolgoletni misijonar, iskani spovednik, poosebljena dobrota. Naj v nebesih prosi za svojo rojstno župnijo. 219 Knjige naših ljudi in o nas Rožna dolina, na 5, navadno nedelo 1993 Dragi Lojze, — Zdaj te pa kregati moren ino s tebov takaj vse, šteri se dostaja: za našimi poštenimi belotinskimi herbti zasluženo čest našoj fari sv. Ladislava gemlete v imeni cuzekov (:) pa podkiipleni od tvoga prišestnoga vodavca vu knige date štampati, ka je reko že vu leti 1919 po narodjenji J. Chr. v Odrancih cerkev bila ino takaj župnik v »skrbno zaklenjenom župnišči« pred bolševiki, gde sta se nakanila niki Štefan Vidovič iz Bele krajine pa nedžimurskoga Festeticsa gr. nezak. hči zdati (gl. M. Mikeln, VFLIKI VOZ, Mihelač (sicH) Lj. 1992, s. 78-9). Zdaj je to čarno na beilon pa te zaman sodišinskomi Lujzeki pripišuvali prvenstvo pa ne falaček tebi... Če to ne bi praj v leti 1992 bilo prekdano vodavci (vse je zapisano po svedočenji zananih ino neznanih svedokov, op. s. 4581), bi si mislo, ka sta Mihelača podkupili na Press-konferenciji »prilikom« Ogradčara -jz- veleknige notri prikazanja na belt. farofi, gde je tuj Odrančar pleb. pa ste vodavci šli nekam vu klet šunke pa kolbasi kazat, ka se te glasi širijo po prestolnici, kak papinski popi dobro živejo, - tebi je pa praj obečo Licenciatuša ponatis... Viš, nazadnje se vse zvei, za kakšo ceno! Te si pa naj probajo Cuzeki tisto krstno vodou (B. mi ne zemi za grej-) zbrisati z glave, šterov so pri beltinskon krstnon kamli poljani bili. Samo šče tou: Či ti Ftičar zamidi za prišestne STOP, s svojimi prispevki, te lejko tou pismo objaviš. Dragi čtevci tej Stopinj, ka te razmili, za koj ide v ton pijsmi, vam malo razložimo. Tou je etak bilo: naš slovenski pisateo Miloš Mikeln je spiso edno jako debelo pa erešnjo knigo, vu šteroj piše, kak je gori že zamerkano, ka je tistoga leta, punoga velke reberije, tou je Gospodnoga leta 1919.-oga, šteo nikši Vidovič v sveti hižni zakon stoupiti z ednoga grofa nezakonskof čerjof. Nakanenje je meo, ka bi se s svojov liblenov zdala v našoj odranskoj cerkvi, da se njemi je pa tou nej posrečilo, zato ka so se odranski plivanoš v velikon straji pred bolševiki pa drugimi ropari nutri v te farof zaprli i so se nej šteli nikomi pokazati i tak je morao Vidovič pa njegova liblena odijti z Odranec, nej ka bi mogla svestvo svetoga hižnoga zakona gori vzeti. Tou je edno. Jelte bar, ka je tou nika nej takšoga. Tou se je zgondilo, pa fertik. Ali zdaj se začne nevola! Nevola je pa v ton, ka je devetnajstoga leta v Odrancaj ešče nej bilou nej cerkvi pa nej farofa, tak se pa razmi, ka je tudi plivanoša nej moglo biti. Da pa malo čakajte: Če smo mi Odrančargje leta 19 nej imeli vsega toga, štera v knjigi pijšejo, ka smo meli, tou nikaj nej takšoga, vej pa smo mi to že vse meli leta 91. Ce pa te dvej numere 19 pa 91 malo bole poglednete, pa te vidli, ka med njima skoro nikšega razločka nega, vej je tou tak, kak če bi sneha pred oltaron ednok stala pri pravoj rouki svojega prišestnoga moža, drgoč pa pri levoj rouki. Vej sta pa njiva sikdar edniva. Mi vsega toga ne bi niti v pamet vzeli, da je pa tou erešnjo knjigo v rouke doubo eden velki pismoznanec iz Beltince, Šteri vu Lublani žive, oči pa ma kakti kakši jastreb, pa je v prvon megnjenji včasi v pamet zeo, ka tu nika nej v redi. 220 Prejk listoga 19 je ešče nikak prijšo, liki da ujemi jc na pamet prišlo, ka smo tistoga hipa mi Odrančarje beltinsko cerkev šteli razvrči, takso Cesnoučo smo tan delali, te so ga čemerje zgrabili, pa mi je včasi piso pa v nos vrgeo, ka mi zdaj tisto cerkev ošpolavamo, v šteroj smo krščeni bili, pa njoj cest fkrej jemlčmo, zato ka je v loj drešnjoj Miloša knjigi zdaj nej naštampano slavnoznano ime Beltinci, nego namesto toga Odranci. Vej sen njemi nej dužen ostao, pa sen jemi nazaj po točo ka smo mij sikder od vek vekouma bole znani bili, vej je pa Kolumbuš komaj svojo barkačo vkup cimprao, gda smo mi v Ameriki Indijanarom že kašo oda vali. Tak je bilo pa tak bo! Ešče tou: Štrkov je knige nej šteo, zato z velikim veseljon damo Vilkovo pismo naštampati. Vrednik - Odrančar (Cuzeka sc vari!) Jožef Košič: ŽIVLJENJE SLOVENCEV MED MURO IN RABO, Budimpešta, 1992. Knjiga je izšla z denarno pomočjo Sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Društva Mladost. Izbor Košičevih del sta pripravila dr. Vilko Novak in Stjcpan Lukač, knjigo pa je uredila Marija Bajzek. Knjiga obsega 192 strani bogate in dragocene vsebine. V uvodu piše urednica: »S tem izborom smo vam želeli približati njegovo (Košičevo) večdesetletno ustvarjanje, poglede na lastni narod, njegovo zgodovino, jezik in šege.« Kočiševo življenje in delo je v spremni študiji izčrpno predstavil dr. Vilko Novak. Košič je dobro poznal življenje Slovencev med Muro in Rabo, saj je bil rojen v Bogojini, kot kaplan je služboval v Turnišču, pri Gradu, v Soboti, pri Sv. Juriju, pol stoletja pa je preživel kot župnik med porabskimi Slovenci, 13 let na Dolenjem in 38 let na Gorenjem Seniku. »Košič ni bil navaden duhovnik, ki bi se omejeval le na dušnopastirsko delo. Imel je naročene madžarske, nemške in slovenske časopise in časnike, vnelo pa jc prebiral najrazličnejše, predvsem zgodovinske knjige, tudi slovenske.« Zanimal sc je za življenje in preteklost svojih slovenskih rojakov, za njihovo omiko in kulturo. V knjigi Življenje Slovencev med Muro in Rabo je natisnjen izbor njegovih del. Etnološka študija O Slovencih na Ogrskem je objavljena v slovenskem knjižnem jeziku, torej v prevodu, ostala Košičeva dela pa v narečju. V delu O Slovencih na Ogrskem (objavljeno prvič I. 1824) Košič opisuje pokrajino in prebivalce med Muro in Rabo, katoliške in luteranske župnije, hiše, način življenja, nošo, jezik in slovstvo, šole, način preživljanja in razne šege. Iz dela Kratki Navuk Vogrszkoga Jezika za Zacsetnikc je objavljen Košičev Predgovor in Nagibanye na Vcsenye Vogrszkoga Jezika. V celoti je objavljeno Košičevo delo Zobrisam Sloven i Slovenka med Murov in Rabov. Pri pisanju te knjige se je Košič zgledoval po Slomškovi knjigi Blaže i Nežica v nedelski šoli, iz katere je povzel cela poglavja. »Da je Košič na skrajnem robu slovenskega jezikovnega in narodnega ozemlja komaj štiri leta po objavi Slomškove knjige priredil njen znaten del v prekmurskem narečju, je pomemben dokaz o kulturnih stikih 'ogrskih1 Slovencev s Slovenci v tedanji Avstriji.« (V. Novak) Prva poglavja so vzgojna: Šolske Rcgule, Kakda se more držati vu i okoli Cerkvi, Kakda sc držiš na kakšem goslšenjcj, Navuk za Službenice, Navuk za hlapce idr. Sledijo razni drugi zapisi: o Lutru in verski razcepljenosti Košičevih rojakov, o ravnanju ob požaru, o vražah in praznovanju idr. 221 Zgodbe Vogerskoga Kralesztva so izšle 1. 1848. V tem izboru so objavljena poglavja, v katerih omenja nekatere prekmurske kraje in dogodke v zvezi z njimi. Delno je objavljen Košičev rokopis Starine Železnih ino Saiaskih Slovetiov. Opisuje preteklost krajev med Muro in Rabo, navaja različne dogodke v posameznih krajih, največ prostora pa namenja reformaciji, katoliški obnovi in turškim bojem na Ogrskem. Iz tega Košičevega spisa spoznavamo, kako so nekoč živeli »naši Slovenje i Slovenke«. Objavljena je tudi Košičeva Slovenska Pesem na den odpiranja prvoga Vogr-skoga Gledališča vu Pešti 21-a Mešnjeka 1837. Manj znane narečne besede pojasnjuje slovarček, kije dodan na zadnjih straneh. Slovenci med Muro in Rabo smo imeli velikega moža in še ga imamo, živi v knjigi. I ahko se z njim srečujemo, lahko pobliže spoznavamo svoje korenine. »Ka človek čuje, tisto rado mimo vuh odfukne, knigo pa lehko večkrat v roukc prime, preste jo ino zapamni, ka se njemi dopadne.« Ali pa še zmeraj velja Košičeva tožba: »Več knig dobrih bi diihovnicke dali naštampati, da bi naši Slovenje i Slovenke raj nje kiipuvali, šteli ino s njih se čednosti navčiti volo meli.« (str. 176) L. K. ml. Franček Mukič: MADŽARSKO-SLOVENSKI FRAZEOLOŠKI SLOVAR Izdala ga je Zveza Slovencev na Madžarskem (v Sombotelu 1993) na 462 straneh in vsebuje okrog 22000 besednih enot. Pri slovarju tega tipa gre za ustaljene besedne zveze; le-te so bodisi soznačne v obeh jezikih, bodisi take, katerih posamezni deli se pomensko ne pokrivajo v obeh jezikih (npr.; sarga iriuyseg = zelena zavist, dobesedno pa: rumena). V slovarju najdemo jezikovne klišeje iz vsakdanjega življenja, rekla in pregovore (npr.: a hetedik mennyorszagban erzi magat = počuti se v devetih nebesih, dobesedno: v sedmih). Potem ko v uvodu na splošno predstavi svoje delo, ki je v našem slovaropisju prvo te vrste, avtor - naš znani slovenist iz Porabja - natančneje razloži uporabo slovarja. Na konu navede še uporabljene vire, med njimi tudi številne slovenske, ki kažejo veliko prizadevnost pri sestavljanju tako zahtevnega slovarja. Naslonitev na tuje predloge ga včasih malce zanese, da namesto običajnega (beri: ljudskega) rekla izbere tako, ki jc manj v rabi (npr.: a bajbajutott ordog a legyet is mcgcszi — sestradan volk še komarje požira, namesto: v sili hudič še muhe žre), drugod zaide celo v prostaško frazo (npr.: zavard el a fcszkes fenebe = naženi ga v božjo mater, namesto običajnega rekla: pošlji ga k vragu, ali: vrag naj ga pocitra), kar po nepotrebnem kazi sicer skrbno, široko zasnovano delo. V celem bo namreč Mukičev frazeološki slovar v veliko pomoč tako prevajalcem kot piscem, ki se poslužujejo obeh jezikov, posebej še pedagogom dvojezičnega pouka. Tako bo nedvomno izpolnil avtorjev namen, prispevati svoj delež k nadaljnjemu prijateljstvu obeh sosednjih narodov. J. Ftičar Jože Zadravec: NA GREDICAH MOJE DEŽELE, Mihelač, Ljubljana 1992 Podnaslov Drobni razgledi iz življenja slovenskih župnij pove, da je vsebina knjige opis nekaterih slovenskih župnij in sicer iz ljubljanske škofije je opisanih 31 župnij, iz mariborske 30, iz koprske 15 in pet slovenskih župnij iz zamejstva. Z našega področja so opisane župnije: Gornja Radgona, Radenci, Ljutomer, Beltinci, Tišina, Sobota, Martjanci, Odranci, Bogojina, Sv. Jurij v Prekmurju, Turnišče. 222 Uvodno besedo je napisal dr. Franc Kramberger, mariborski škof, z zelo lepo pohvalo avtorja Jožeta Zadravca, »ki vidi tudi tisto, kar je za prenekatero oko skrito«. V resnici teh 81 župnij ni opisanih po neki šabloni, saj poleg zgodovinskih in drugih običajnih podatkov navaja tudi tisto, kar je za župnijo tipično, včasih tudi nekoliko manj prijetno, toda resnično. Zadravec ne govori vsega sam, ampak si zna poiskati pričevalce, ki dobro poznajo utrip kraja in mišljenje ljudi v njem. Je pa naravnost neverjetno, koliko in kakšnih drobnih, na videz nepomembnih podatkov se mu je posrečilo zbrati, da je slika župnije plastično prijemljiva tako v preteklosti kot v sedanjosti. Vrednosti teh GREDIC ni mogoče dovolj poudariti, treba je vzeti knjigo v roke in se v posamezno župnijo poglobiti. Upamo in zelo želimo, da se avtorju in založbi posreči opis še ostalih slovenskih župnij. Knjiga je velikega formata na odličnem papirju z mnogimi črnobelimi posnetki, ki jih je posnel in izbral avtor sam, Jože Zadravec. Vseh črno-belih slik je okrog 260. ' Zelo lepe so barvne fotografije, ki so delo Janeza Klemenčiča in jih je 83. Navedimo še avtorjeve besede z ovitka knjige: »Ljubi Slovenci! Ko potujete po naši domovini, se vam zvoniki cerkva dobrohotno podarjajo v prijateljski pozdrav. Po dolinah, v strnjenih naseljih, na vzpetinah - in Še samotno na vrhovih gora se razgledujejo cerkve, cerkvice, kapele. Nobena ni naključna, nobena povsem samotna, slednja pripada določeni župniji, tej osnovni celici v življenju Cerkve na Slovenskem. Podarite ji kanček svoje pozornosti.« Vsi ne moremo k vsem cerkvam, po Zadravčevih GREDICAH pa lahko vse slovenske cerkve pridejo k nam. Zalo GREDICE ne bi smele manjkati v nobeni župnijski knjižnici in tudi ne v domovih, kjer jim izdatek zanje ne pomeni pretežkega bremena. Lojze Kozar ZBORNIK SIMPOZIJA o msgr. Jožefu Kerecu, slovenskem misijonarju na Kitajskem ob l()()-]etnici rojstva, 1892-1992, Ljubljana 1992. V lanskih Stopinjah je bila predstavljena obsežna knjiga o misijonarju Kerecu, ki sta jo pripravila Franc Halas in Tone Ciglar. Sedaj pa še nekaj besed o zborniku predavanj, ki so jih na znanstvenem srečanju 30. septembra 1992 na Teološki fakulteti v Ljubljani podali poznavalci Kcrečevega življenja ter takratnih razmer doma in na Kitajskem. V uvodu Tone Ciglar na kratko predstavi življenje velikega mandarina msgr. Jožefa Kereca. Sledi deset predavanj. Poznavalec prekmurske preteklosti dr. Vilko Novak prikaže miselne, narodnostne in verske tokove v Prekmurju ob prehodu 19. v 20. stoletje. Mitja Saje opisuje politične, gospodarske in druge razmere na Kitajskem, dr. Drago Ocvirk pa razvoj krščanstva v tej veliki deželi. O Kerečevem vsestranskem delovanju piše njegov sodelavec Andrej Majcen, del njegovega življenja pa predstavi neutrudni raziskovalec in dober poznavalec Kerečevega dela Franc Halas. Škof Jože Smej odstira misijonarjevo duhovno podobo, kakor se da razbrati iz njegovih pisem. Kereca, arhitekta in graditelja, predstavita Franc Halas in Franc Kvaternik. Kako je takratni verski tisk v Prekmurju (Kalendar Srca Jezušovoga in Marijin list) spremljal Kerečcvo delo in kakšen vpliv je imel na rast duhovnih poličev piše Lojze Kozar. Ladislav Lenček prikaže pomen misijonskega glasila Katoliški misijoni, kamor je veliko pisal tudi Kerec. O drugih salezijanskih misijonarjih na Daljnem vzhodu (Antolin, Geder, Maj , Meolic idr.) piše mag. Bogdan Kolar. 223 Tudi ta knjiga nam prebuja ponos nad sinom naše krajine (r. v Prosečki vesi na Goričkem), predvsem pa vabi in navdušuje za najlepši in najpomembnejši poklic: ljudem posredovati Kristusovo odrešenje. L. K. ml. Franc KUZMIČ Nekaj literature o cerkvah v Pomurju Zadnje čase je vse več zanimanja za domoznanstvo. Šolski programi omogočajo seminarske naloge in druge oblike obdelovanja preteklosti naše dežele. Prav tkao se pojavljajo razne turistične agencije in vodniki, ki jih zanima kaj več s lega področja. Tokrat bomo skušali predstaviti katoliške in evangeličanske cerkve v Pomurju. APAČE evang.: EL 8 (1979) 10, 5; 12,5; V 45 (1993) 44 (4.11.) 14 kat.: S 1988, 61-65; V 45 (1993) 2 (14. 1.), 15 BAKOVCI kat.: S 1991, 120-127; V 45 (1993) 25 (24. 6. ), 12 BELTINCI kat.: N 20 (1933) 19 (7. 5.), 3; S 1973, 31-42, Z 144-145; V 45 (1993) 31 (5. 8.), 14 BODONCI evang.: EK 1937, 53-62; EK 1967, 55-60; EK 1992, 67-70; V 44 (1992) 48 (3 12.). 15 BOGOJINA kat : N 20 (1933) 27 (2.7.), 6; 28 (9. 7.), 7; O 1973, 10,66-68; S 1980, 36-46; Z 155-156; V 45 (1993) 37 (16. 9.), 14 CANKOVA kat.: V 45 (1993) 11 (18. 3.), 14 CEZANJEVCI kat.: V 45 (1993) 4 28. L), 15 ČRENSOVCI kat.: N 20 (1933) 22 (28. 5.), 3-4; S 1977, 23-38; S 1988, 75-79; V 45 (1993) 41 (14. 10.), 14. DOBROVNIK kat.: S 1983, 122-131; V 45 (1933) 10 (11. 3.), 14 DOKLEZOVJE kat.: S 1981, 120-126; V 45 (1993) 23 (19. 8.), 14 DOLENCI kat.: S 1984. 75-84; V 45 (1993) 3 (21. L), 15 DOMANJŠEVCI evang.: EK 1932, 75-77; EK 1938, 83-93; V 45 (1993) 44 (4. 11.), 14; kat.: Zadnikar Marijan in Ivan Zelko: Domanjševci M. Sobota (PZ) 1974.-58str. GORNJA BISTRICA kat.: S 1973, 86-88; S 1993, 154-156; Sad ljubezni do Boga in domovine. M. Sobota (1972) 224 GORNJA RADGONA kat.: S 1974, 20-30; Z 137-138; V 45 (1993) 19 (13. 5.), 14 GORNJI SLAVEČI evang.: EK 1930, 84-85; EK 1941, 75-80; EK 1969, 72-75; EK 1975, 91; V 45 (1993) 24 (17. 6.), 14 GRAD kat.: S 1974, 72-74; V 45 (1993) 21 (27. 5.), 14 HODOŠ evang.: EK 1973, 67-71; V 45 (1993) 27 (8. 7.), 14 KANCEVCI (SV. BENEDIKT) kat.: N 20 (1933) 21 (21. 5.), 4; S 1978, 21-38; V 45 (1993) 22 (3. 6.), 14 KAPELA kat.: V 45 (1993) 9 (4. 3.),14 KOBILJE kat.: KSJ 1939, 45-53; V 45 (1993) 23 (10. 6.), 14 KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU kat.: S 1990, 97-104; V 45 (1993) 6 (II. 2.), 14 KRIŽEVCI V PREKMURJU evang.: EK 1936, 54-62; EK 1976, 111-113; EK 1983, 52-55 KUZMA kat.: S 1985, 201-213; V 44 (1992) 52 (31. 12.), 14 LENDAVA evang.: EK 1935, 99-100, kat.: S 1974, 48-54; S 1982, 42-55; V 44 (1992) 42 (26. 11.), 17 LJUTOMER kat.: S 1975, 54-61; Z 142-143; V 45 (1993) 14 (8. 4.), 14 MALA NEDELJA/BUCKOVCI kat.: V 44 (1992) 49 (10. 12.), 15 MARKOVCI kat.:O S 1981, 89-105; V 45 (1993) 35 (2. 9.). 14 MARTJANCI kat.: N20(1933)45(5. 11.),4-5; O 1974,1,66-68;S 1977, 78-88;Z 151-152; Zadnikar Marijan: Martjanci. M. Sobota (PZ) 1968. -64str.; ponovna izdaja leta 1992; V 45 (1993) 43 (28. 10.), 14 MIKLAVŽ/JERUZALEM kat.: V 44 (1992) 50 (17. 12.), 15. MORAVCI evang.: EK 1958,52-54; EK 1961,68-70; EK 1963,52-54;EL2(1973) 11,1-2; V 45 (1993) 20 (20. 5.), 14 MURSKA SOBOTA evang.: EK 1940, 66-75; EK 1977, 44-55; V 45 (1993) 39 (30. 9.), 14. kat.: S 1972, 20-65; Z 148-150; V 45 (1993) 38 (23. 9.), 14; ML 6 (1910) 4, 116-120; 5, 14J-146; 7 (19[I) 4, 105-108; 7 (1911) 10-11, 293-323 NEGOVA kal.: V 45 (1993) 26 (I. 7.), 14 ODRANCI kat.: S 1989, 78-91; V 45 (1993) l (7. 1.), 16; Z 153-154 PEČAROVCI kat.: V 45 (1993) 7 (18. 2.), 14; 8 (25. 2.), 14 225 pertoča kat.: S 1993, 46-51; V 45 (1993) 28 (15. 7.), 12 PETROVCI evang.: EK 1939, 53-61; EK 1972, 65-67; V 45 (1993) 36 (9. 9.), 14. kat.: S 1982, 31-41; V 45 (1993) 15 (15. 4.), 14 PUCONCI evang.; EK 1935, 77-82; EK 1959, 39-40; EK 1975, 38-41; EK 1983, 58-61; V 45 (1993) 13 (1 4 ), 14 RADENCI kat.: Z 140-141; V 45 (1993) 40 (7. 10.), 14. RAZKR1ŽJE kat.: V 45 (1993) 42 (21. 10.), 14 SELO evang.: EK 1953, 40-41; EK 1967, 61-62; EK 1972, 63-65, kat.: Zadnikar Marijan: Rotunda v Selu. M. Sobota (PZ) 1967. - 42 str.; O 1974, 8, 62-64 SV. JURIJ/V PREKMURJU kat.: V 45 (1993) 17 (29. 4.), 14; Z 157-158 SV. JURIJ/OB ŠČAVNICI kat.: S 1978, 118-127; V 45 (1993) 16 (22. 4.), 14 TIŠINA kat.; KSJ 1906,102-105; S 1976,24-41; Z 146-147; V 45 (1993) 12 (25. 3.), 14 TURNIŠČE kat.: O 1981,6.62-64; Z 159-160; V45 (1993) 32 (12. 8.), 14; KSJ 1912,55-71 V. Ladjacerkve v Turnišču (17-20). Lj. 1924-1925. Umetnost v Slov, krajini. Sl. kraj. (Beltinci 1935), 21-33. VELIKA POLANA kat.: V 45 (1993) 29 622. 7.), 16 VERŽEJ kat.: V 44 (1992) 46 (19. 11.), 15 ZA DOPOLNILO: Zadnikar Marijan: LImetnostni spomeniki v Pomurju. M. Sobota (PZ) 1960. - 108 str. F. Stele, Ltmetniško Prekmurje. Dom in svet 1926, 244-47. Isti, Monumenta artis slovenicae. IV. Johannes aquila de Rakespurga (13-16) KRATICE EK = Evangeličanski koledar EL = Evangeličanski list KSJ = Kalendar srca Jezušovoga ML = Marijin list N = Nevine (Črensovci) O = Ognjišče (Koper) PZ = Pomurska založba S = Stopinje V = Vestnik (Murska Sobota) Z = Zadravec Jože: Na gredicah moje dežele. Ljubljana (Mihelač) 1992. 226 Kazalo Stran Vilko Novak: Slovo od Stopinj 3 Koledarski del 5 Jože Smej: Premišljeval na molitev 19 Lojze Kozar: Romanje 23 Vinko Škafar: Katehumenat - uvajanje odraslih v krščanstvo 25 Jože Vinkovič: Misijon na Pertoči 29 Vilko Novak: Narodnost prekmurskih Slovencev in J. Klekl st. 32 Jože Smej: Kieklovo snovanje mesečnika leta 1X99 36 Vilko Novak: Naši znameniti rojaki 40 Jože Vugrinec: Knjižno bogastvo soboške knjižnice 42 Metka Fujs: Sokoli in Orli v Prekmurju 45 Vilko Novak: Pomen orlovstva za narodnost in kulturo v Prekmurju 50 jz: »Ti svetla zvezda...« (Slomšek) 55 jz: Lik duhovnika v slovenski literatur) 57 Jože Ftičar: Stoletnica Pleteršnikovcga slovarja 60 Jože Zadravec: Kaj in kdo smo Slovenci? 61 Tone Ciglar: Oživimo Bistrico 61 Tone Ciglar: Dokler so štorklje, je še čas 64 Martin Voros: Zgodovina župnije Sv. Jurija v Prekm. 66 Vilko Novak: Kje je druga polovica resnice o Porabju? 70 Vilko Novak: Pozdrav merajočim 71 Lojze Kozar ml.: Župnija Števanovci 74 Eta k se pa le ko v tipamo - Irena Pavlič, Irena Barber, Martin Ropoš, Marija Kozar-Mukič, Jože Hirnok, Valerija Perger XI Valerija Perger: Ono vadiš, Porabje? 86 Miroslav Novak: Ljutomerska župnija sedaj in t^koč 87 Franc Puncer: Radgonski župnik Martin Gabcrc 91 Franc Puncer: Ob stoletnici slov, planinskega društva 95 Cvetka M. Jakus: Kulturna prireditev v Torontu 97 Štefan Skledar: Kupinatjt 9X Mariin Horvat: Obisk iz domovine UH Jože Smej: Čudodelni Devici na Gorci 104 227 Jakob Šešerko: PESMI - Razbeljeno srce, Trpeči ocean, Ko so kresnice vzletale, Prezrto delo kmečke matere, Duhovniška zvestoba. Klic spomina, Utrinek s praga zvezd 106 Stanislav Koštric: PESMI - Slovo od poletja, Domotožje, Preplah 107 Sever; PESMI - Bliže večnosti, Oropano svetišče, Poklican 108 Martin Maroša: Veržej 109 Avgust Pavel: Štejem prelite solze revežev 109 Tine Mlinarič: Mura 111 J, Ftičar: Ko so nam pačili imena 112 Lojze Kozar: Zlato na asfaltu 115 Lojze Kozar: Čvekanje 118 Sever: Učiteljica Angelca 120 Lojze Kozar ml.: Na mrtvi straži 123 Rozika Čeh: Zgodilo se je 126 Štrkov Jožek: S črvivoga prečnjeka edne stare Skrinje 127 Jože Zadravec: Fotokronika 132 Naša misijonarka v Braziliji 146 Martin Mertiik - Prekmurski nabožni slikar 150 Jože Smej: Osemdesetletnica Jakoba Šešerka 152 Naslovna slika 153 Štefan Balažič: V spomin Matiju Balažiču 153 Štefan p. Donat Kranjec: Naša mati 155 Jože Smej: Ob odhodu župnika Rada Juneža 157 Franc Tement: V spomin župniku Matiju Zadravcu 158 Anton Fakin: Ob 25. letnici smrti Štefana Bakana 160 Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja 162 Knjige naših ljudi in o rfas: Miloš Mikeln - Veliki voz Jožef Košič - Življenje Slovencev med Muro in Rabo (L. K. ml.) Franček Mukič - Madžarsko-slovenski frazeološki slovar (J. Ftičar) Jože Zadravec - Na gredicah moje dežele (Lojze Kozar) Zbornik simpozija o inis. J. Kerecu (L. K. ml.) 220 Franc Kuzmič; Nekaj literature o cerkvah v Pomurju 224 228 POSTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA Poštna št. Tel, štev. Župnija Apače 69253 69-063 Bakovci - M. Sobota 69000 43-032 Beltinci 69231 42-239 Bogojina 69222 47-050 Cankova 69261 40-015 Cezanjevci - Ljutomer 69240 80-100 C rc n sovci 69232 70-073 Dobrovnik 69223 79-018 Dokležovje - Beltinci 69231 41-604 Dolenci- Šalovci 69204 59-013 Gornja Radgona 69250 61-236 Grad 69264 53-010 Hotiza - Lendava 69220 76-001 Kančevci - Križevci 69206 54-138 Kapela - Radenci 69252 65-305 Kobilje - Dobrovnik 69223 79-329 Križevci pri Ljutomeru 69242 87-406 Kuzma 69263 55-023 Lendava 69220 75-096 Ljutomer 69240 81-065 Mala Nedelja 69243 86-020 Markovci - Šalovci 69204 Martjanci 69221 48-394 Murska Sobota 69000 21-245 Od ranči - Crc nsovci 69232 70-181 Pečarovci - Mačkovci 69202 51-057 Pertoča - Rogašovci 69262 57-028 Petrovci (Martinje) 69203 56-036 Radenci 69252 65-207 Sv. Jurij ob Ščavnici - Videm ob Ščavnici 69244 68-021 Sv. Jurij v Prekmurju - Rogašovci 69262 57-017 Tišina -Mobitel 0609613886 69251 46-704 Turnišče 69224 72-015 Velika Polana 69225 70-083 Veržej 69241 87-556 Evangeličanske župnije • Bodonci 69265 49-066 Domanjševci - Križevci 69206 Gornji Slaveči - Kuzma 69263 55-037 Hodoš 69205 Križevci v Prekmurju 69206 54-003 Murska Sobota 69000 22-304 Moravci - Martjanci 69221 48-234 Petrovci 69203 56-039 Pucpnci 69201■ 45-381 POKRAJINSKA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA MURSKA SOBOTA, p, o. ŠTUDIJSKI ODDELEK Grajska 2