Poštnina plafana
Xjudsfà tednik
Leto l. Štev. 4	Trst 15. februarja 1946_
Izhaja vsak petek Uredništvo In uprava Trst, Via Carducci 6
Cena 5.-lir
Iz pogorišč je nastala nova šola
'Poznate pripovedko o ptiču Feniksu? Izgori, toda iz plamena se rodi nov ptič. Pravijo, da je to le pripovedka, toda to ni navadna bajka otrokom v zabavo in kratek čas. Je prispodoba večnosti, je vera » življenje, ki se vedno na novo preraja. Pri nas pa se je ta prispodoba izpremenila v stvarnost: slovenska šola na Primorskem se je dvignila iz dvajsetletne
so doživele vandalske napade »nadljudi«. Tako je na pr. šola na Štjaku bila večkrat obsipana z ročnimi bombami, šolo v Zaloščah pa so demolirali fašisti iz dornberške postojanke. Na cesti pod Osekom so se večkrat razvile borbe med našimi brigadami in nemško-domobeanskimi kolonami. Vsakokrat je bila cilj nemških tankovskih topov oseška šola. Toda po vsakem napadu je ljudstvo šolo za silo zakrpalo, da se je mogel pouk nadaljevati.
Tudi v vaseh, kjer je šolska stavba do kraja pogorela, kjer so le ožgani zidovi obtoževali hitlerjansko drhal, je šola nadaljevala s svojim delom. Našla je svoje zatočišče vsepovsod; v skromnih sobicah, v zakristijah, v zapuščenem postajnem poslopju, da celo nad hlevom. To je bilo na vipavskih Brjih. Prve dni so bili sicer otroci nemirni; motilo jih je žvenketanje verig in topot pod njimi. Ko je skozi špranje prodrlo iz hleva
in svetovali. Najbolj iznajdljiv pa je predlagal: »V hlev, kravam, bi vse pometali«, pa je v podu pokazal precejšnjo luknjo.
Šola se je razvijala kljub požganim šolskim stavbam. Njih izgubo je naše ljudstvo prenašalo mirno in samozavestno. Ko sem šel skozi Goče, st m stopil v staro šolo, ki so jo pravkar belili, da bo nudila zavetje učencem. Šolska stavba na kraju vasi, ki so jo sezidali v fašistični dobi, je zgorela. Starec, ki je belil sobo, je bil pravi izraz našega optimizma, ki nas je ves čas borbe držal pokonci: »Iz te skromne stare šole je izšlo toliko in toliko učiteljev, notarjev, nekaj duhovnikov... Tako mi je našteval vrsto imen slovenskih razumnikov, ki so zajemali prvo učenost v stari šoli na Gočah. Potem pa je še dodal kot da obtožuje: »Iz one velike palače, ki stoji požgana kraj vasi, pa nismo dobili ničesar, prav ničesar.« V tej preprosti primerjavi starega goškega očanca je bila ona resnica, ki je niso doumeli naši zatiralci, niti preje fašisti in niti pozneje nemški nacifašisti: da je duh močnejši od snovi.
smrti v novo življenje med plameni gorečih šolskih zgradb. V september-skih dneh 1943., ko se je zrušila zlagana iašistično-imperialistična veličina, se je pojavila kot prvi sad svobode nova slovenska šola. Ni bila ustanovljena z dekretom ali z zakonom; zrastla je samonikla iz ljudstva. V tem je bila njena življenska moč. Novi okupator se je zagnal z vsem svojim protislovanskim besom tudi v našo novo šolo. Gorele so šolske zgradbe, toda slovenska šola je obstala, premagovala početne težave in se razvijala. Uničevalna sla nacifašistič-ne zveri ni imela nikakih meja. Ponekod brez vzroka, le v maščevanje; ponekod radi šopa slame, ki je ostal v učilnici in izdajal bežno počivališče partizanov, so požgali šolo. V Velikem dolu v Komenskem okraju so pridrli Nemci v vas baš med mitingom. Občinstvo, pravočasno obveščeno, se je utegnilo razbežati. Sledovi kulturne prireditve, ki so ostali v šoli, so zadostovali, da je skočil na streho rdeči petelin.
Največ šolskih zgradb je bilo požganih v prvi jesenski ofenzivi leta 1943., nato so sledile prvim požigom še druge šole. Navajam kot primer Vipavski okraj. Od osemintrideset šolskih stavb v tem okraju je pogorelo dvanajst, torej skoraj tretjina. Toda tudi mnoge šole, ki niso bile požgane,
mukanje, se otroci niso mogli vzdržati smeha. Po par dneh pa so se tudi temu privadili in pouk se je nemoteno nadaljeval. Pogovor je nanesel na vpade okupatorja. »Kaj bi sedaj z našimi zvezki in z »Mladim rodom«, če priderejo iznenada Nemci?« je vprašala tov. učiteljica. Otroci so ug'bali
In naš duh, ki je'prebrodil vse težave, prehodil težko pot na Golgoto; ta duh, hi nas je ohranil in dovedel do zmage, nam bo dal še novih moči, da bodo zopet zrasle iz ruševin naše šolske stavbe, da bodo nam vsem v ponos, našemu v svobodi doraščajočemu rodu pa v korist.	D. P.
V pričakovanju komisije
Po vsej Julijski krajini je zadnje čase silno živahno. Po Brdih, v Benečiji, tam okrog Krilima, na Tolminskem, Kobariškem in Bovškem, v Gorici in okolici, na Vipavskem, na Krasu, od Trsta pa do Tržiča, povsod ljudje belijo svoje domove in delajo nove napise na pročelja svojih hiš Preko cesta, ki vodi jo v naselja so postavili slavoloke. Potrudili so se, da bi jih naredili čim lepše, da bi že na slavolokih pokazali, s kakšno požrtvovalnostjo, s kakšno vnemo so pripravljeni storiti vse tudi v bodoče, da bi bil uresničen njihov cilj, za katerega so že toliko žrtvovali. Na slavolokih so povsod napisane iste zahteve kakor na pročeljih hiš, na skalnatih stenah ob cestah ali v gori nad vasjo: »Hočemo Jugoslavijo, hočemo priključitev k FhRJ, hočemo Tito« itd. itd.
Tisoč in tisoč resolucij, ki jih je podpisal I okorno roko primorski človek, izžarevajo
Cerovlje: tu Je bila ljudska Sola
eno in isto željo in zahtevo: »Hočemo Jugoslavijo^ hočemo Tita!«
Poglejte, toliko smo dali za uresničitev te naše željo — kriče napisi na stenah in podatki v resolucijah Tako malo prebivalcev šteje naša vas. naše mestece, pa vendar se jo borilo v Narodno osvobodilni vojski toliko in toliko borcev, toliko jih je v borbi padlo, toliko jih je umrlo v internacijah in ječah, toliko je bilo preganjanih, toliko mučenih, toliko hiš in gospodarskih poslopij je bilo požganih in porušenih — toda radi smo jih dali in če bi bilo treba, bi jih dali še enkrat, samo da bo uresničena naša zahteva: hočemo priključitev k Jugoslaviji.
Težko je čakati že toliko‘časa, odkar je napovedan prihod komisije. V zadnjih lednih ljudstvo primorske zemlje kar ne more več strpeti, da ne bi dalo duška svojim čustvom, da ne bi še enkrat izpovedalo tisto, kar so izpovedali e krvjo in trpljenjem.
V večjih vaseh in mestih se zbirajo na taborih. Na govorniške tribuno prihajajo iz množice ljudje, ki še nikdar niso nastopali pred ljudstvom in izpovedujejo ter utemeljujejo svoje zahteve. V Postojni, v Grgarju in Čepovanu, v Idriji, Sv. Luciji ter v Tolminu in po vseh vaseh v coni A so izpovedali tisto, kar so nosili v srcih, ko so jim ubijali najdražje, ko so jih mučili, požigali domove, ko so jih gnali v internacijo, v jeJč. tisto, kar so nosili v srcih takrat, ko so prijeli za puško, ko so do smrti izmučeni vztrajali na dolgih marših brez hrane, ko so prežali v zasedah, ko so jurišali na sovraga: »Hočemo priključitev k Jugoslaviji«!
Silni argumenti stoje za zahtevo po priključitvi Primorske k FLRJ. S temi argumenti bo primorsko ljudstvo stopilo pred mednarodno razmejitveno komisijo, katero tako nestrpno pričakuje.
Pričakuje jo, da jo bo peljalo na grobove svojih padlih sinov in hčera, ji pokazalo gozdove, kjer leže na neznanih krajih tisoči in tisoči padlih borcev in bork. da i* bo pokazalo sezname tisoče in tisoče umrlih v internacijah, konfinacjah in ječah, da ji bo pokazalo kraje, kjer so nekoč slab. njihove domačije, da ji bo povedalo, da niso smeli govoriti s svojimi otroci v materinem jeziku, da celo v cerkvi niso smeli govoriti in poslušali pridig v slovenščini — da bodo vsi doumeli upravičenost zahteve, ki je zapisana v srcih primorskega ljudstva že toliko let in je poslala dejanje napojeno s krvjo sinov in hčera naše zemljo:	»Hočemo nriklluftHev k Federativni
ljudski republiki Jugoslaviji.«
Vsak pravičnik bo no tem ugotovil: Slovensko Primorje s Trstom in Istro mora biti priključeno k FLRJ, ker drugače ne more in ne sme biti!
Resolucija PNOO organizaciji Združenih narodov
1‘NOO za Slovensko P irnorje in Trst je l:ot izvoljeni predstavnik ljudske oblatu, poslal z zadnje seje Generalni Skupštini Organizazijc Združenih narodov resolucijo, s katero pozdravlja organizacijo ZN, ker vidi v njej močno sredstvo za uničenje lasizma, za ohranitev svetovnega miru in za spoštovanje samoodločbe narodov. —Ilesolucija pravi, da čuti ljudstvo Slovenskega Primorja in Trsta, ki je doprineslo velike Žrtve v borbi proti fašizmu za skupno zavezniško stvar, ge posebno potrebo po tem organizmu, ker je Zavezniška vojaška uprava $la preko volje tukajšnjega ljudstva in ukinila oblast ljudskih odborov ter na njih mesto dekrelirala predstavnike protiljudske manjšine.
tlcsolucija ugotavlja dalje, da je PNOO po-gostoma opozarjal na nevzdrinl položaj, ki je nastal zaradi vzpostavljanja stanja pred. 8. septembrom lt)»3. PNOO je Zavezniški vojaški upravi postavil razne predloge glede vseh spornih vprašanj in je bil pripravljen iioguSčali do skrajnih meja, ki jih Se dopuščajo načela demokracije. Toda vse spomenice, protesti in predlogi niso imeli uspeha.
Na koncu se izraza prepričanje prebivalstva Slovenskega Primorja in Trsta, da lo delo organizacije Združenih narodov prineslo koristi vsemu naprednemu, demokratičnemu svetu In tudi hudo prHzkusenemtt prebivalstvu Slovenskega Primorja in Trst«.
JCitMdslii tetinifi	■—-------
PREG
pri nos
„Čiščenje" v slovenski srednji šoli
Končno se je le odprla z nekolikšno zakasnitvijo, za osnovno tudi slovenska srednja šola, v veliko zadovoljstvo vse slovenske javnosti in še posebej staršev. Kalila je to zadovoljstvo le zavest, da to še ni naša ljudska osnovna in srednja šola, kakršno so zamislile in jo pripravljale naše ljudske šolske obasti. Na žalost so bile vse zle slutnje le preveč upravičene. Ne le, da je bilo vse vodstvo srednje šole imenovano z dekreti zavezniških zasedbenih oblasti, mesto da bi bilo izvoljeno, oziroma od naših izvoljenih oblasti nameščeno, marveč je bilo pri tem storjenih še več takih načelnih napak, ki teže kot rak rana na tako majevi, oz. neurejeni slovenski srednji šoli.
1.	V slovensko šolo se je začela uvajati stara italijanska (fašistična) zakonodaja, (o šolski organizaciji, o učnih načrtih, o šolskih knjigah).
2.	V vodstvo in med učno osobje je bilo imenovanih mnogo kolaboracionistov.
3.	Uvedla se je zopet nedopustna neenakopravnost s tem, da so slov, šolstvo pod redili italijanskemu superinlendantu, da je v slovenski srednji šoli obvezen pouk italijanščine, a v italijanskih ne pouk slovenščine.
Seveda je prišlo tudi v slovenski šoli do -•čistke. Toda ta čistka — doslej je bila izvršena le v goriški provinci — ne le da ni rešila vprašanja fašističnih kolaboracionistov marveč je vprašanje zaostrila z neke nove strani.
S 1. februarjem 1.1. je bilo odpuščenih iz službe z odlokom ZVU osem učiteljev, od teh dva kolaboracionista in šest čistih neko-laboracionistov ter trije profesorji, od teh en kolaboracionist in dva čista nekolabora-cionista, (eden izmed njiju, prof. in ravnatelj niž.je srednje šole v Gorici Peter Martinc je bil več kot dve leti partizan, drugi, prof. Kretič Lojze so jo pa vrnil iz inter nacije iz Nemčije.)
Ugotavljamo le, da zasliševanja in čistke ni izvršila komisija za čiščenje, kjer bi kakorkoli sodelovalo naše ljudstvo, ki pozna domače razmere, marveč angleški vojaški, o-ziroma policijski organi. To je v neki meri razvidno iz odloka kjer se odpust utemeljuje s tem, da imenovani niso bili primerni za službo »iz stališča varnosti« in se v ta namen navaja V. G. P- Varnostni oddelek 15/
1 13/15/16 jan. 46., kar pač pomeni Venezia Giulia Police, Vam. odd ......
Sicer se ob zaključku navaja, da je »gori omenjeni ukrep odrejen v skladu z upravnimi navodili št. 7 in 8; člen 5.« to je z ukrepom o protifašističnem čiščenju, kar pa ne odgovarja dejanskemu stanju, ki smo ga navedli zgoraj.
Kaj pomeni ta »iz stališča varnosti?« Predvsem to, da to ni čiščenje elementov, marveč odpuščanje iz službe iz političnih, policijskih razlogov, ki jih javnost ne sme izvedeti, kakor je bilo uradno izjavljeno.
Primorsko ljudstvo si je v teku osvobodilne borbe samo in s pomočjo jugoslovanske armade zgradilo svojo oblast, tudi šolsko. ZVU krši toliko demokratska načela atlantske istine, kakor tudi mednarodno pravo in dogovor med Jugoslavijo in Anglijo-Ame-riko, ki zahtevajo spoštovanje obstoječih ljudskih oblasti.
v Jugoslaviji
V novoletni poslanici se je maršal Tito obrnil na delavce, kmete in pošteno ljudsko inteligenco s pozivom, naj vztrajnostjo, požrtvovalnostjo in vestnostjo nadaljujejo • telo za obnovo ponisene domovine. »Naj lio leto Ittiti leto največjega poleta in zmag pri obnovi naše dežele«, je dejal maršal Tito.
Izvršni odbor Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev Jugoslavije je v tej zvezi začrtal program »Prvomajskega tekmovanja«, čigar pogoji morajo zadostiti najmanj sledečim točkam; 1. izpolnitev in pre> koračenje programa proizvodnje tor norm po količini in kakovosti. 2. varčevanje s surovinami, mazilom, gorivom in drugimi potrebščinami ter nojpopolnejšfi izkoriščanje odpadkov. .3. ulijevanje delovne disciplino, ki naj se očituje v najmanjšem odstotku neupravičenih izostankov od dela in v najmanjšem odstotku zamujanja tor zapušča-
-	—2..
LED DOGO
nja deta pred koncem delovnega časa in brez odobritve podjetja. 4. prehod delavcev od enega stroja na vodstvo več strojev po zgledu beograjske tekstilne tovarne. 5. višek uspeha pri izpopolnjevanju strojev, orodja, izumov in najboljša organizacija proizvodnje. C. največji odstotek prostovoljnih delovnih ur. 7. prizadevanje sindikalne podružnice, da najhitreje razdeli in odpošlje izdelano blago, zaradi hitrejšega obtoka in po-množitve narodnega kapitala. 8. največji odstotek organiziranih in redno plačujočih članov, 9. najbolje urejeno podružnično poslovanje. 10. najbolje organizirano kulturno in prosvetno delo (čitalniške skupine, stendasi, najhitrejše obveščanje javnosti o razvoju tekmovaja, najvišji odstotek razdelitve sindikalnega lista), it. to tekmovanje mora biti najtesneje povezano z borbo proti špekulaciji, črni borzi, tatvinam, birokratizmu, sabotaži in korupciji in z najboljšo organizacijo Skupnih kuhinj, otroških zavetišč, vajeniških domov itd. 12. zveznim osrednjim upravam se nalaga, da pokažejo največjo delavnost v organizaciji in vodstvu tega tekmovanja ter da te navedene pogoje proučijo in prilagodijo vsaka v svoji industrijski stroki.
Temovanje se ima pričeti najpozneje 1. marca in mora trajati tri do šest mesecev, tako da bodo prve izide pregledali 15. aprila in jih sporočili na siovesnih prvomajskih zborovanjih v podjetjih in ustanovah.
Prvo pobudo za letošnje tekmovanje pri obnovi so dali rudarji Zeniškega premogovnika (Bosna), ki so pozvali na t imesečno tekmovanje vse jugoslovanske rudarje. Tekmovanje se razširilo na vse rudnike, tovarne, in na vsa druga podjetja v Jugoslaviji.
V oktobru so rudarji Konjščice pozvali vse hrvatske premogovne rudarje na dvomesečno tekmovanju za povečanje proizvodnje. To tekmovanje so podaljšali do 31. januarja in dosegli odlične uspehe. Izmed vseh rudnikov se je najbolj izkazal rudnik Siverič v Dalmaciji, ki je povečal proizvodnjo za 29,9%. 'ludi udnik v Baši v Istri je od junija, ko so izkopali prve vozičke premoga pa do danes dvignil proizvodnjo za 1300%.
Enako tekmujejo slovenslJi rudniki. Ze v septembru so slovenski rudniki dvignili proizvodnjo od 25% do 75% predvojne proizvodnje. Danes delajo neumorno in udarniško rudarji v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Bajhenbu gu, Velenju, Kočevju, Hudi jami, Krmelju in drugod. V Sloveniji so že trije premogovniki prekoračili predvojno proizvodnjo. Ti so rajhenburški, velenski in kočevski. V Hudi jami pri Laškem so že dosegli 74% predvojne proizvodnje. Slovenski rudarji so s prekou nim in nedeljskim delom zaslužili že več milijonov dinarjev, ki so jih nato potom svojih organizacij razdelili za obnovo hiš v porušenih krajih, za nabavo živine, za obnavljanje šol in za razne podpore.
Kakor rudarji iako so se tekmovanja udeležile tudi tovarne in podjetja. Delavci predilnice in tkalnice v Maribo u so pozvali vse delavce oblačilne in tekstilne industrije na tri in pol mesečno tekmovanje.
in po svetu
Dokaj mesecev je že poteklo od poslednjih bitk na bojnem polju proti fašističnemu bloku Nemčije-Italije-Japonske, bitka na političnem in gospodarskem polju proti ostankom tega bloka pa še vedno traja hi postaja ob gotovih povojnih problemih dokaj ostra. Vzrok tega je jasen: fašizem kljub vojaškemu porazu ni izginil, temveč skuša pri reševati iu vprašani novega miru že v njegovih počotkih sejati razdor med velikimi zavezniki in ostalimi državami in tako izzvati novo vojno.
Svobodoljubne množice sveta, ki so po krivdi prav take fašistične politike bile potisniene v doslej najstrašnejšo vojno, trp. 'tenia in gorja in ki so zn ceno ogromnih žrtev končno zmagale nad fašizmom, nikakor ne mislijo in ne bodo dovolile, da hi se to gorje še kdaj povrnilo.
Napori vseh svobodoljubnih demokratičnih narodov streme za tem. in brez dvoma na prvem mestu narodi Sov letake zveze, ki so zlo fašizma, najhuie občutili in za njegovo uničenje največ doprinesli Na volilnem zhorovnnin ip imel
rjeneraUsiiu Stalin govor
v katerem je Sovjetskemu ljudstvu še enkrat prikazal vzroke minule vojne. Dejal je, da bi bilo zgrešeno misliti, da je druga svetovna vojna nastala slučajno zaradi na-
pak takih ali takih državnikov. Vojna je izbruhnila kot neizbežna posledica razvoja svetovnih gospodarskih in političnih sil. Kapitalistični sistem svetovnega gospodarstva skriva namreč v sebi osnove splošne krize in vojaških spopadov. Značaj druge svetovne vojne ie v tem da jo že od prvega početka dobila značaj protifašistične osvobodilno voine Na tei osnovi se je sestavila antifašistična koalicija SZ. ZDA, Velike Britanije in drugih svobodoljubnih držav.
Ta vojna je bila za Sovjetsko deželo najstrašnejša kar jih pozna v svoji zgodovini. Pokazala je, da je sovjetski sistem popolna podoba živlienia in idealna oblika velike družbene organizacije. Sovjetski st stem se je izkazal kot vzor mnogonarodm» države, kot sistem državne orgnnizaeiie, v katerem io bil narodni problem in probi eni sodelovanja med narodi rešen bolie. kakor v katerikoli drugi mednarodni državi.
Po tem je Stalin govoril o porastu proizvodnje in med drugim deial. da je dvig proizvodnje v tako kratkem času vzbudil nasprotujoče si komentarje v tisku. Prija-tein so deiali. da se ie izvrši! čudež, zlobneži pa so izjavili, da so petletke boljšo-viška propaganda. Toda ker se čudeži ne dogajajo, se je javno mnenie v inozemstvu moralo sprijazniti z deistvi.
Na koncu svoiega govora je Stalin dejal, da bodo v prihodnosti posvetili še večjo pozornost razširianiu produkcije in da bo za dosego ciliev, ki si iih postavljajo, potrebno še tri nove petletke, če ne več, toda zastavljene naloge bodo izvršili.
Vqs svetovni tisk posveča izredno pozornost Stalinovemu govoru in podčrtava pred vsem nov sovjetski petleten načrt za dvig proizvodnje.
Uspeh volitev Sovjetskega ljudstva
10. t. m. v Vrhovni sovjet o kateri pa so znani le prvi podatki, pač ponovno potriuie soglasnost Sovjetskega ljudstva s politiko njihove dežele, ki temelji na enakopravnosti narodov in najvišjih demokratičnih principih,
Ti temelji sovjetske politike se nam ponovno razodevajo v stališču Sovjetske delegacijo do grškega (preje) in sedaj do
Indonezijskega vprašanja
na zasedanju Združenih narodov.
7. t. m., ko je Varnostni svet začel razpravo proti Indoneziji, je ukrajinska delegacija predlagala osnovanje komisije, ki naj prouči položaj v Indoneziji sami. Ta predlog jc Ukrajinski delegat Manuilski podprl z opisom sedanjega položaja, ki ju privedel do oboroženih akcij angleških čet z uporabo japonskih proti Indonezijcem, čeprav je bila glavna naloga angleških čet popolna razorožitev Japoncev. Manuilski jo dejal, da nc bi prišlo do prelivanja krvi, če bi se Britanci in Holandci lojalno sporazumeli, z indonezijskimi oblastmi. Manuilski je zanikal Bevinovo izjavo, da se Bri tanci bore proti fašističnim indonezijskim elementom, pač pa je povdaril, da Indonezijci ne ogrožajo nikogar, temveč da se bore za svojo lastno deželo.
Varnostni svet bi moral podvzeti potrebne ukrepe, da se tako nevzdržno stanje konča, ker predstavlja, kakor je dejal Višinski, ko je podprl ukrajinske izjave, nevarnost za
Italija: Prav zares ga ne poznam
D K O V
bodočnost in da lahko povod za nov svetovni spor. Rešitev tega vprašanja bo pre-izkus vrednosti organizacije Združenih na-rodov.
Član angleške delegacije Bevin se je imenovanju take komisije uprl.
Ukrajinski predlog pa je podprla Kitajska, katere delegat je izjavil, da so njihove simpatije na strani ljudstva, ki se bori za večjo stopnjo samovlade Kitajsko ljudstvu in vse države, ki ljubijo svobodo in mir, in med njimi tudi nizozemsko ljudstvo, morajo pokazati veliko naklonjenost do Indonezijcev.
Med zavlačevanjem rešitve tega vprašanja pa divjajo na Javi boji. Indonezijsko ljudstvo brani s krvjo svoje pravice, svetu zajamčene z Atlantsko listino.
Kakor zahteva to vprašajne nujne rešitve za korist svobodoljubnega indonezi iškega ljudstva, tako zahteva nujne in odločne rešitve vprašanie
poljske in jugoslovanske fašistične vojske
v službi ameriške oziroma angleške armade, ki kakor prvo, ogroža mir, vzpostavitev zaupanja v povojni Evropi in težnje svo. bodoliubnih narodov SZ, Jugoslavije in Poliske
Gre tu za armado fašističnega poljskega generala Andersa in za četniške in ustaške bande, ki uživajo v Italiji podporo reakcionarnih in profašističnih elementov, katerim za povračilo pomagajo v borbi proti demokratičnemu gibaniu italijanskega ljudstva. Razni dogodki v Evropi v povojni dobi pa so pokazali, da se za ohranitev emigrantske Andersove voiske prizadevajo gotovi reakcionarni profašistični krogi v Angliji in Ameriki, ki jo tudi gmotno podpirajo.
To dejstvo je v ostrem nasprotju s stremljenji in napori Združenih narodov, da bi zgradili povojni mir in mednarodno varnost.
Ta tolpa je, kot vsi fašistični ostanki v Evropi s četniki in ustaši vred središče za podnihovanie divje mržnje proti demokratični Jugoslaviji.
Demokratična javnost v svetu, zlasti v Jugoslaviji, ima v zvezi s temi dejstvi polno pravico, da se vprašuje do kdaj se bodo pred obličiem evropskih narodov, ki so doprinesli toliko za sedanji mir. še vnaprej zdrževala in krepila taka legla in zatočišča fašističnih provokatorjev, kot so to čete generala Andersa ter ustaške, četo niške in druge izdajalske formacije v Italiji.
Njihovo mesto je pred sodiščem ljudstva, ki so ga izdali, nc pa v vrstah in poleg borcev Združenih narodov.
V interesu miru, v interesu vzpostavitve zaupanja v povoini Evropi, je že skraini čas, da se te fašistične formacije onemogočijo. kakor ie bil pred dnevi
onemogočen vstop v ZN falangistični Španiji
generala Franca, ki je vso vojno sodelo-vala s Hitlerjem in Mussolinijem in je šs danes azil vseh vrst fašistov.
Panamske zahteve na Varnostnem svetu ZN po odklonitvi članstva v ZN falangi stični Španiji, eo podprle skoraj vse države in istočasno izjavile svoje simpatije republikanski Spaniii. Pred par dnevi je prišel iz Mehike v Pariz predsednik republikanske španske vlade Girai, ki ie iziavil. da upa, da bo v nekaj mesecih v Madridu.
Kot je znano, deluje v Španiji proti fašistični vladi močo partizansko gibanje in bi hitra odstranitev te »evropske sramote« bila samo potrditev volje španskega ljudstva, ki je svojo demokratičnost dokazalo v krvavi držnvlianski voini. ki pa se jo zaključila z zmago fašističnih skupin le zaradi vmešavanja Nemčije in fašistične Tlaiije.
Vsa ostala dogajanja v svetu v preteklem tednu spremljajo v večji ali maniši meri odvisnosti omenjene glavne dogodke, vendar moramo iz vseh. tako iz NOrnberškeg» procesa, vprašania Levante, solidarnosti balkanskih in srednjeevropskih zainteresiranih držav s težniami ljudstva Primorske in delavnih množic Trsta, da se to ozemlje priključi k Jugoslaviji, in iz kampanje re akeonarnih krogov za rešitev tega vpra-sania v korist Ttaliie, razumeti, da se vodi huda politična borba med demokratičnimi državami, ki hočejo zagotoviti nov pravilen mir na podlagi liudske samoodločbe na eni strani, in fašistični ostanki, ki grade svoje upe na ponovnem zaeužnjenju sveta s seianiem razdora med združene narode-— zmagovalce nad fašizmom, na drugi strani.
jCfudsfži i^đniHt
= 'i
LIMES SLAVICUS
(SLOVENSKA MEJA)
Vzporedno s pešanjem in propadanjem rimske države narašča pritisk novih narodov na njene meje. Barbarski Germani silijo z vedno večjo močjo proti sončnemu jugu, proti bogatim in urejenim provincam rimske države. Germanom sledijo v smeri proti zapadu in jugozapadu Slovani. Začne doba preseljevanja narodov, ki z uničenjem rimske države, zaključi antiko in postavi na evropsko pozornice Germane in Slovane kot nove oblikovalce usode srednjeveške Evrope
Ni ga naroda med Slovani, ki bi imel svoje ozemlje tako zelo izpostavljeno kot ravno Slovenci. Že pred naselitvijo Slovencev je predstavljala slovenska zemlja nekaka vrata narodov Vsi narodi, ki so z vzhoda prodirali v Italijo ali na zapad, so prodirali prav preko slovenskega ozemlja. Iz Panonske kotline in Balkana vodi najprikladnej-ša pot v Italijo ob Savi navzgor v Ljubljansko kotlino, od tu pa preko nizkih kraških planot v Vipavsko dolino in dalje v Furlansko nižino, kjer se na široko odpre severnoitalijanska ravan To smer preko slovenskega ozemlja kažejo že stare rimske ceste, med katerimi je bila najvažnejša cesta iz Ogleja — izhodišče rimskih cest iz Italije na vzhod — skozi Vipavsko dolino, Ajdovščino Hrušico, Logatec, Vrhniko, Ljubljano in dalje proti vzhodu.
Rimljani ki so se zavedali pomembnosti teh vrat za vstop v Italijo, so že za časa Dioklecijana in pozneje utrjevali današnje slovensko ozemlje s sistemom obrambnih naprav, katere moremo zasledovati ob zgornji Dravi, v Ziljski dolini na Koroškem, preko vse Notranjske, pri Vrhniki, na Dolenjskem in drugod Toda tudi vse te obrambne naprave niso mogle trajno zadržati navala prodirajočih narodov.
že v začetku 5. stol. po Kristusu začno prvi udori barbarskih narodov v Italijo preko našega ozemlja Kot prvi, germanski zahodni Gotje, za njimi Huni; po razpadu njihove države pridejo Vzhodni Gotje. ki zavladajo nad vso Italijo Po razpadu zapad-norimske države (1. 476 ) se je ohranila rimska cesarska tradicija edino še v bizantinski državi s središčem v Carigradu. Mogočni cesar Justinijan (527-565) si je zastavil nalogo obnoviti rimsko državo v celoti. Po 20 letnem vojskovanju se mu je posrečilo osvojiti Italijo in utrditi oblast na Balkanu.
T oda na obzorju bizantinske države so se zbirali težki oblaki V Panonsko kotlino, ki je s svojo središčno lego predstavljala nekako zbirališče narodov za vdiranje v zapadne in južne dele Evrope, so se vselili germanski Langobardi in Gepidi; ob Karpatih proti spodnji Donavi in preko Karpatov v Panonsko kotlino pa že silijo prvi slovanski rodovi v družbi z nomadskimi turško-ta-tarskimi Obri ali Avari, L. 568 pa so Langobardi predrli bizantinsko mejo Italije in so prav tako preko našega ozemlja zasedli Italijo in se tam za stalno naselili. Ti Langobardi so postali našim prednikom po njih naselitvi neposredni mejaši.
Kakor so Rimljani postavljali svoje »kitajske zidove«, da zavarujejo rodovitno zem-
ljo in svoja naselja pred vpadi barbarskih sosedov, tako so tudi Bizantinci, po končani vojni z Vzhodnimi Goti, zgradili utrjen obmejni pas ob prehodu zadnjih alpskih in kraških višin v Furlanski nišino. Te utrdbe, ki so predstavljale nekako vojno granico, naj bi zadržale barbarske narode pri vdiranju v bizantinsko Italijo, Tudi Langobardi, ki so za Bizantinci zagospodovali v Italiji, so prevzeli in še bolj izpopolnili to vojno granico in njene obrambne naprave, namenjene obrambi pred vpadi Avarov in Slovanov
Tačas so namreč Slovani in Avari že zavzeli Panonsko nižino. Slovani, ki so bili ponekod svobodni, drugje pa podložniki sicer maloštevilnih toda bojevitih in roparskih Avarov, so skupaj z Avari prodirali preko meja bizantinske države na Balkan. Dočim so se Avari vračali v Panonsko nižino, pa so Slovani ostajali na bizantinskem ozemlju Balkana, katerega so koncem VI stoletja skoraj vsega posedli
Nekateri slovanski rodovi — predniki nas Slovencev — pa so prodirali ob alpskih re-
Kako je potekala langobardska obrambna linija.
kah (Savi, Dravi, Muri in pritokih) navzgor, zopet drugi v smeri proti Furlanski nižini; toda tu jih je ustavila langobardska vojna granica, naš »limes slavicus« (= slovanska meja). Okoli leta 600 po Kr. se je slovenski val ustavil na robu Furlanske nižine, tam, kjer prehaja Kras. goriška Brda in alpska predgorja v ravan. Na črti, ki poteka od Tilmenta proti morju, so postavili Slovenci pred 1300 leti svoje najbolj jugozapadne meje.
Ta langobardska obrambna linija, sestavljena iz številnih utrjenih gradov in gradišč, zased in sotesk, obrambnih okopov in strelskih položajev, pod vojaškim vodstvom s
sedežem v Čedadu je postala za dolga stoletja narodnostna meja med Slovenci in Fur lani. Danes moremo ugotoviti le še glavne postojanke in približno črto tega nekdanjega obrambnega pasu. Potekal je od sotesk pri Pušji vasi (Venzona) in Huminu (Ge-mona) na skrajnem severu preko Rina (Ar tagna) in Nem (Nimis) na Čedad V južnem delu so v obmejnem pasu utrjeni kra ji Ipplis. Krmiti (Corntons). verjetno Solkan pri Gorici. Farra pri Gradiški in kon čno ob morju grad Pucinum pri Devinu (potek limesa po prof M Kos ti).
To je torej črta, ki je postala odločilna za oblikovanje in potek slovenske zapadne
meje. Ta narodnostna meja je vzdržala tri-najst-sto let in se je do danes spremenila le malo ali nič. 25 let fašističnega raznaro dovanja je sicer prizadejalo tej meji takšne udarce kot jih vsa stoletja skupaj niso -zmogla Nekdaj ostro ločena narodnostna meja je dobila v toku zadnjega časa otoke in zatoke priseljencev in kolonizirancev To da če bodo jutri iskali mednarodni strokovnjaki narodnostno mejo kot zagotovljeno osnovo reševanja tega mejnega vprašanja, jo bodo morali najt' prav tam ali pa vsaj v neposredni bližini, kot je stala nekdaj, pred davnimi stoletji.
prof čerček Edvard.
Z veseljem priobčujemo pesna, ki smo jih prejeli od naših bralcev Želimo še mnogo takih.
Partizanov klic iz groba
Tone Ivančič
Sneinth zavit je v meglo, nocoj snežilo bo, ves grob mi bo zakrilo, kje najde ga oko! Nikdo ne bo povedal, kje mrtev zdaj leiim,
• kje čakam, ljuba, na te — po tebi hrepenim.
Pod smreko visoko zdaj dom je moj teman, le tri pedi globoko ležim tu pokopan .. .
Oj pridi, draga, pridi, na grob poklekni mi, naj solza ga poškropi iz ljubljenih oli!
Pritisni usta k zemlji, le to zašepetaj, če Trst je zdaj svoboden, z njim ves primorski raj.
Prisluhni, draga, k zemlji, kjer moje je srce in slišala bos prošnjo, ki mi iz njega vre ■ ■.
Potem pa se povrni med nas svobodni rod, kjer ljudstvo samo vlada, kjer narod je.
gospod
in sneg bo grob zagrnil in z njim ves gozd
zelen
in mir se bo povrnil crez grob moj zapuščen.
Naša Primorska
Jeršin Živka
Primorska naSa izmučena, opljuvana, izropana, razgaljena krvavela iz neštetih ran, kako je s teboj?
Ti, ki so zate nekol barantali nesramni trgovci in te za lase vlekli v suZnost —• mar res zdaj oprostila si roke tetkih okov?
Zdravstvu], Primorska !
Vemo, da ni nepripravljene našel te tas, ko izbruhnil je upor.
Dokaz:
požgane vasi in tisoifi, lisoli grobov ...
A glej!
Se v zraku vali se dim temni s pogorišč, ni se polegel se smrad nepokopanih, razmrcvarjenih teles. Se trava porasla junaških g oboi) —
in Ze vstaja, vstaja iz premaganega tlačitelja tlačitelj nov!
tles! Lahko je sled jiroklcto srajco črno in odeti se
v nedolžen, blisccc plašč! Tudi besede sladke, obljube vam hitro vrejo iz not — samo, da prisil bi nazaj!
,4 kaj, ko spoznat vas narod je, hudilil Taki, kot prej ste bili — ste zdaj/
In čeravno je vaša roka nadela si rokavico, vemo rni,
da krvava Je od nase krvi!
Zalo, pijanci ostudni, zapili ste svoj čas ! —
Nad Primorsko okrevajočo od neštetih ran v rosno julro /> zasijal nav dan . ..
Pri Kolenčevi mami
Nekako odmaknjeno od življenja sloni na odprtem svetu ob robu Trnovskega gozda in Idrijskih vrhov petero hribovskih domačij Ljudje pravijo temu kraju Mrzla rupa. Z imenom hočejo označiti njegov značaj in dolge, snežne zime. Mimo hiš so izpeljali fašisti v petindvajsetih letih čet vero belili, z drobnim peskom posutih cest Na različne strani peljejo, a vendar vse proti vzhodu, kamor se je obračalo njihov o pohlepno oko. Kaj bi sicer s cestami v tej daljavi?
Nekoč so tu živeli ljudje svojim gozdo vom. svojim redkim, s krompirjem posuje-nim njivam in domači čipkarski obrti. Nihco. jih ni motil pri njihovih opravkih.
V	poslednjem desetletju pa jo tudi nanje vso bolj pritiskala močna pest fašistične pravice. V požganih gospodarskih poslopjih in izropanih hlevih se pozna že tri leta njena sled,
Kolenčeva domačija se dviguje nad nizko vzpetino. Če bi bila le količkaj večja, lil se morala skloniti, da bi prišla skozi sia rinska, usločena vrata v hišo in v izbo.
V	polmraku, ki lega že sredi popoldneva, iščem v njej Kolenčevo mamo in je v prvem trenutku skoraj ne morem najti.
»Mene iščeš, saj sem tu,« je spregovorila žena, ki je sedeia v kotu na skrinji. »C* vem, da je pri nas mračno že zgodaj popoldan. Pa mi srno tega vajeni in vidimo tudi v lemi. Karbida je sedaj malo in mo ramo ga hraniti za večere, ko se zberejo k pletenju in vajam za igro. Bes je, da mi zamažejo in da morava drugi dan s Pepco pospravljati, a sem jih kljub temu vesela. Vsaj tako sami nisva,« je hitela pripovedovati,
»Mama, ali veš, čemu sem prišla?«
»Vem, čemu si prišla. Pavla je bila davi tu in mi je povedala. Odloži in odpočij se pa tja na klop se zlekni! Peč je pri na» itak prevroča in ni mogoče vzdržati na njej. Skuhala ti bom malo čaja, da se boš tudi znotraj ogrela, preden greš na dolgo pot.«
V izbo je vstopil plečat partizan. Na hrbtu je nosil težko vrečo moke, jo počasi odložil in odkril mizni pokrov, da je zazijal globok predal. V njem je presejal moko in zgnetel testo za novo peko. V času, ko som ga opazovala pri njegovem opravilu, se jo mama vrnila v izbo.
Postavila je predme skodelico s čajem in pričela pripovedovati:
»Dali so mi pomoč. Nisem zmogla več sama. Kaj misliš, dve ali tri peke na dan pri mojih sedmih križih, to ni stila. Še on, ki je mlad, ne zmaguje in hočeš nočeš mu moram pomagati, da niso reveži lačni Lačni pa ne smejo biti. Svojo kri dajejo za svobodo, mi pa moramo dati svoje delo, da bo prav na obe strani in za vse.«
»Vem, mama, da ti je to delo težko, da ie vse preveč odgovornosti in skrbi na tvojih ramah. Veruj mi, da bi ti vsak izmeti nas rad pomagal, čo bi bilo mogoče!«
»Kaj bi skrbi in odgovornost!« me jo prekinila, »da le ne vidim več tistih fa-šističnh črnosrajčnikov in zelenih finan-carjev, pa sem zadovoljna. Še bolj bom, ko tudi Nemcev ne bo več v našo bližino. Samo gorje in nesrečo prinašajo s seboj, K nam pridejo sicer redko, ker se jim v naše Rovte ne ljubi in ker jih vsakokrat partizani pošteno nakrešejo. Najbolje bi bilo, da bi jih ne bilo nikdar. Nekaj pripovedujejo, da so danes v Čepovanu in da gredo proti Tribuši. Čim bova dala ta kruh v peč, bo moral zamesiti novega, da bomo imeli za silo še za en dan, če bo vez pretrgana. In pohiteti morava, da spraviva vse na varno in da odstraniva vsako sled. Nič še ne ve. Morda jo zavijajo proti jutru na našo stran.«	,
Vse to mi je pripovedovala s tisto samoumevnostjo, ki je lastna ljudem, ki so mnogo delali in v delu našli svojo osebno srečo. Dela je lesto v peharje in ga od nesla v kuhinjo, da vzide. Čez čas se je vrnila in pričela noMU iz kuhinje velike, okrogle hlebce, katere ie pravkar vzela iz peči. Zlagala jih je v skrinjo, da hi jih prikrila vsakomur, ki bi slučajno prišel v hišo. Ko je bila z delom gotova, je prisedla k meni in toplo rekla:
»Nekoliko si se odpočila. Še dobro uro, pa bodo tu. Nocoj boš imela družbo. Dva ranjenca čakala za sprejem.«
»Res? Dva ranjenca? Rada bi ju videla Kje sta?«
»Oh, tam gori v neki bajti,« nii je odgovorila nekam ostro, kakor bi me hotela s tem prepričati in opominjati obenem. Iz njenega glasu sem razbrala, da sem jo vprašala mnogo preveč.
Ko so prišli kurirji, da nas popeljejo v centralno bolnico in smo čakali pred hišo na voz, sem slučajno videla, kako so prinesli prav Iz njene hiše skozi stranski vhod na nosilili dva ranjena tovariša. Mahoma sem razumela vse. Spoznala sem veličino Kolenčeve mame in njen ogromen delež v našem osvobodilnem boju.
Mara Samsa
Naše žene
Pismo iz Ljubljane
Današnjih množic žena v Titovi Jugoslaviji no moremo primerjati z istimi ženami, ki so živele v predvojni Jugoslaviji. Borba, težke razmere pod okupatorjem, politična vzgoja in priborjeno pravice so te žene popolnoma predrugačile. Ostale so žene, ma'-tere, a postale so bolj ponosne, bolj razgledane.
Geslo, da žena ni enakovredna moškemu, da njeno misli in delo pomenijo nekaj le v ozkem prostoru družine; da bi žena izgubila na svoji ženskosti, če bi pogledala, kako leče življenje zunaj njenega doma. je bila voditeljem prejšnje družbe dobrodošla fraza. Dobrodošla zato, ke? jim neprosvet-Ijene množice niso mogle škoditi, pa tudi zato, da jo manjvredne žene manjvredno delo bilo s tem predsodkom tudi manj plačano. Dobiček od tega ie šel seveda v žep voditeljem prejšnje družbe.
Morala je priti vojna in okupacija, da so tudi žene spoznale, kako koristno jo njih delo za skupnost, pa naj delaio tudi same doma, le da se tega zavedajo. Bilo je težko prebroditi vse ono predsodke, ki so jih imele privzgojeno od prej. Tega se je naša Osvobodilna Fronto dobro zavedala in vsej svoji organizaciji v korist je v svojen, okrilju ustanovila poseben, ženski del te organizacije. Tako jo nastala Antifašistična ženska zveza. V njej so žene na poseben njim dostopnejši način vraščale v deh-Fronte in se vzgajale za politično delavke. Iz te organizacije je izšlo tisoče in tisoče borbenih aktivistk v vojsko in na delo v osvobojeno ozemlje ali v néosvobojene kraje.
Kamor je organizacija Fronte zaradi težkih vojnih razmer dospela pozno, so žene tudi iz lastne pobude delalo za našo vojsko in za osvoboditev. Nosilo so partizanom živila in obleko, obveščale so jih o premikih sovražnika, za partizane so prale, šivale, pletle, kuhale. Tiste, ki so moralo prej zaradi nevzdržnih socialnih razmer zasovražiti svoje delo, sc zdaj tudi po 12 ur na dan prale v ledenih planinskih potokili za partizane prostovoljno in rade. Po končani vojni so se vrnilo na domove, k svojemu deiii in (o so tisti, najbolj tihi. skromni in obenem največji junaki naše borbe.
Tako so se naše ženo sprva čisto spontano začele boriti proti okupatoriu in za pravice ljudstva. Toda če ne bi Fronta in njen del, AFŽ. stopil ven iz golo dobrodelnosti, ne bi uresničili svojih načrtov, ne bi pomagali našim ženam Če je tu bolezen, ni nujno le. da jo zdraviš, in da veš, katera zdravila moraš uporabljati proti njej. Vedeti moraš tudi za vzroke bolezni, da se ji v bodoče lahko izogneš
Zato je naša ženska organizacija morala začeti z načrtnim dolom, s nolitično vzgojo žene
Banjoni partizan se ti smili. Pomagaš mu. kolikor moreš. Toda zakaj mora sploh trpeti? Zakaj je t,u vojna? Zakaj so sezuvali našo interniranke v Nemčiji ob naj-hujšem zimskem mrazu? Zakaj so nacisti izdali zakon, da mora nasilno splaviti vsaka mati, ki ni nemško narodnosti? Zakaj morajo naši otroci nositi v svojih mladih dušah strašno spomine gorečih domov in poklanih staršev? Ali more še kdo trditi, da politika ni za ženo čc posega s surovo silo celo v telesa bodočih mater!
Samo politično zgrajene žene lahko budno pazijo, da se nikdar več ne vrne na svet najnesramnejša oblika nazadnjaške politike — fašizem In čim več bomo imeli takih žen, tem manjša bo možnost, da bi se še kdaj. pod to ali ono krinko fašizem vrnil, tem manjša bo možnost novih vojn. ki «o knrisfne le kapitalistom.
Žene so poklicane za to, ker so ob tem tudi najbolj prizadete. Prizadete so kot matere, kot žene svojih mož, prizadete pa so tudi same po sebi, ker morajo zaradi svojega telesnega ustroja veliko več trpeti, kot njihov moški tovariš To smo spoznale v ječah, v taboriščih in v vojaških borbah.
Naša osebna sreča je mnogokrat odvisna od splošnega toka življenja v_ svetu. To smo v tej vojni dovolj težko občutile. Zato smo se politično zgradile in zdaj čuvamo nad svojo državo kot nad svojo družino.
Nova država nam je priznala vse pravice, katere smo v borbi zaslužile. Enakopravne smo, volimo in smo lahko voljene. Neposredno pa nas zadeva tudi to. kar daje Titova Jugoslavija mladini in otroku. Meči zakonskim in nezakonskim otrokom je zabrisala krivično razliko. Mater in otroka ščitijo zakoni v največji meri Do šolo je dobila mladina povsem nov odnas. Čeprav se je treba sedaj več učiti, čeprav so napori večji, so tudi tisti, ki so v šoli prej zaostajali, pokazali v novi šoli lepe uspehe, ker jo smatrajo za nekaj svojega in jo imajo radi. Tekmujejo, kdo bo z večjo pravico nosil častni naslov pionirja. Šola je njihov resnični drugi dom
Prav to hočemo povdariti: Zaradi podlega odpora reakerje Slovenke in Jugoslovanke še nismo dosegle vsega kar nam pripada. Zaradi podlega odpora reakcije morajo še danes trpeti naše sestro, v krajih ki so najdelj trpeli od fašizma,\našo najvrednejše sestre. Saj ne zahtevamo nič več. koi nam priznava Atlantska karta, podpisana od vseh zaveznikov: da se upošteva do kon ea samoodločba liudstva ali, da povemo to z besedami tovariša maršala Tita: Tujega
nočemo, svojega ne damo.
Te besede, še vedno žive, ponavljamo na vseh zborovanjih in nam bodo jugoslovanskim ženam svetile v vseh naših delih dokler nam vesoljni svet tega ne bo dejansko, ne le z lepimi besedami, priznal Dotlej pa se hočemo boriti za svojo zemljo, za svoje ljudi Močne -smo dovolj, da bomo tudi zmagale
Ar-4 c» V J rio U»
L Kongres Antifašističnih zena Julijske Krajine
Antifašistične žene Julijske Krajine se pri. pravljajo na svoj I. Kongres, ki se bo vršil 17. t. m. Kongres bi se moral vršiti v Tr-slu, za kar pa Zavezniška Vojaška Uprava ni izdala potrebnega dovoljenja. Vršil se bo na Reki.
V duhu I. Kongresa se vrše po vsej Julijski Krajini širša zborovanja in konference, na katerih prihajajo do izraza razni težki problemi in zahteve, žene hočejo priti pripravljene na Kongres, ker se dobro zavedajo kaj Kongres pomeni in kakšne naloge stojijo pred njimi
Na kongresu sc bodo srečale žene iz vseh delov naše Pokrajine, Slovenke, Italijanke in Hrvatice v najprisrčnejšem sestrskem razpoloženju.
Prišle bodo zato, da si tudi one postavi-jo enotno vodstvo in da spregovorijo tudi one danes, ko se kuje usoda našega ljudstva
Eene,
dofiuiAÌU t/ JfyucUki tednik
Zdravnik svetuje
Umivanje dojenčka
Vsakodnevno umivanje in kopanje dojenčka je eden osnovnih zakonov otroška liigijene. Dojenčka moramo umivati vselej, kadar je umazan, a kopljemo ga enkrat dnevno, navadno zjutraj, pozimi pa lahko popoldne ali zvečer pred spanjem, ko so prostori segreti.
Pr i kopanju otroka moramo paziti najbolj na to, da ga ne prehladimo. Zato je najbolje, da ga kopljemo v bližini peči. Meci kopanjem morajo biti vrata in okna zaprta. Temperatura sobe naj bo okoli 22—24 stopinj C.
Za kopanje dojenčka uporabljamo malo leseno korito, škaf, ali pločevinasto kad, ki naj služi izključno kopanju dojenčka. Kad moramo držati snažno in ne smemo jo uporabljati za druge namene. Torej v njej ne smemo prati perila ali posodo.
Pri kopanju se držimo sledečih navodil: pred kopanjem moramo dojenčka obrisati; če je umazan od blata, ga moramo obrisati z vlažno krpo. Še prej pa moramo pripraviti mizo, kamor bomo po kopeli položili otroka. Očiščeno mizo pokrijemo s kocem, pregrnjenim z gumijastim platnom in brisačo frotirko. Zraven pripravimo za dojenčka sveže perilo: srajčko, plenice in segreto rjuho, v katero bomo zavili otroka po končani kopeli. Temperatura vode naj bo 37° C.
Dojenčka umivamo z milnico, ki si jo sami pripravimo tako, da razrežemo 3 dkg navadnega mila na tanke lističe in jih stopimo v 11 vode. To prekuhamo in tako pripravljeno milnico vlijemo v steklenico, ki nam zadostuje za 1 teden. Pred vsako kopeljo milnico segrejemo; nekoliko milnice denemo v skodelico ali na krožnik. Otroka začnemo umivati pri glavi in sicer tako, da mu umijemo z vato ali čisto krpico najprej oči, od zunanjega očesnega kota proti nosnemu kotu. Nato umijemo ušesa, usta in lice Nos in ušesa umivamo tako, da zavijemo vogal krpice v konico in z njim obrišemo nosno vhode in ušesa.
Nato primemo dojenčka in ga položimo v vodo tako, da sloni glava na podlakti naše leve roke, Z desnico ga umivamo. Dojenčka držimo čvrsto v kopelji. V ko-pelji ga postopoma namilimo in skrbno umijemo lase, vrat. roke, prsa, hrbet, trebuh, spolovila in noge. Posebno skrbno moramo očistiti gube na vratu, pod pazduho in na telesu.
Kopelj naj traja 3—5 minut. Ko je otrok okopan, ga zavijemo v segreto rjuho. Posušimo ga z rahlim dotikanjem s plenicami. Po kopelji ostane dojenček vsaj % ure v postelji, nakar ga mati doji.
Dr. H. R.
Kulturni dogodki
Pretekli teden je potekel v znamenju Prešernovih proslav.
Slovensko narodno gledališče je priredilo v nedeljo Prešernovo proslavo v gledališču Nazionale. Prireditelji so držali to spominsko proslavo na dostojni višini in ji dali primerno slovesen ton. Občinstvo se je takoj povezalo z igralci in nastala je tako ozka duševna vez med odrom in dvorano.
V sredo 6. februarja se je vršil Prešernov ve Cer pri šentjakobskem j'rosvetnem društvu »Ivan Cankar«. Ob zaCetku je predavatelj podal sliko o pesnikovem duševnem življenju. o njegovih odnosih do svoje dobe In o pomenu za našo dobo. Pred vsako recitacijo jo še razložil pesem in jo povezal e pesnikovim življenjem. Nastopili so razni recitatorji in moški kvintet, društvenega pevskega zbo-
ra. Dvorana kulturnega krožka v ulici Ca-prin je bila nabito polna in vsi navzoči so z velikim zanimanjem poslušali pesnikove besede in razlago.
Prešernove proslave so se vršile v Bar-kovljah, pri Sv. Ivanu. Prosvetno društvo v Skorklji je priredilo mladinsko proslavo Zupančiča in Prešerna in v soboto 9. t. m. pa Prešernovo proslavo za odrasle.
Seveda so proslavljali Prešerna tudi drugod. Ko dobimo poročila bomo priobčili tudi. ta.
V nedeljo 3. februarja so nastopili v dvorani »Caprin« otroški zbori iz Barkovelj pod vodstvom Čermelja, iz Gropade pod vodstvom Zupanove, Skedenj pod vodstvom Grbca in Sv. Ivan pod vodstvom Tončke Čokove. Peli so partizanske, narodne in umetne pesmi. Pevovodjo so si pravilno začrtali pot. Preko lažjih in enostavnejših pesmi gredo do težjih in dovršenejših. Dan prej so peli v Trebčah otroci iz Trebe pod vodstvom tov. Maverjeve, iz Gropade, in iz Bazovice pod vodstvom tov. Mahničeve. Tu so peli predvsem partizanske in narodne pesmi. Izvedba je bila v obeh krajih dobra in ljudstvo je bilo zadovoljno.
Pavel Kunaver: PASTIR V ZLATOROGOVEM KRALJESTVU. Povest za mladino. Ljubljana 1945.
Prizorišče naše povesti jo »Zlatorogovo kraljestvo«, to je dolina Trente, gornje Soče in vsemogočne gore, ki obdajajo to dolino. Pisatelj naveze povest na znano pripovedko o Zlatorogu, ki jo v začetku pripoveduje babica malemu Andrejcku. To je ona stara povest, ki živi v slovenskem svetu in jo je literarno obdelal že nemški pisatelj Baum-bach in pri nas na svoj način A. Aškerc.
Junak naše povesti je Andrejček Torbar, sin trentarskega drvarja in divjega lovca. NIC pravljičnosti ni tu, je le prikaz vsakdanjega trdega življenja Trentarjev, ki se v boju z naravo, viharji, hudourniki in gorami trudijo za vsakdanji skromni kruli. Pisatelj nam prikaže lepoto tega koščka slovenske zemlje, popelje nas na strme vrhove Vršiča in Hude police. Že zgodaj mora tudi Andrejček pomagati pri vseh delih. Tako se kmalu seznani s težavami življenja in z lepoto gora. Vidiš ga kako z očetom hiti v viharni noči reževat skromni laz, da ga narasli hudournik ne odnese ; vidiš ga, ko ipomaga drvarjem trkljati les po narasli strugi, ker je bila Trenta pred sto leti, ko se godi naša povest, oddaljena od prometnih zvez; slediš mu v gore, kamor hiti iskati izgubljene ovce; zasleduješ boj očeta Torbarja z orlom, ki ugonablja revnim Trentarjem drobnico. Končno se izkaze Pri divjem lovu, ko s svojo preudarnostjo, hladnokrvnostjo in drznostjo (prepreči morebitno izgubo človeškega življenja. Sledi očetu, ki jo odšel na gamse preko Hude polico na Kranjsko stran. Pri tem pa je očeta zasledil gozdni čuvaj in po njem bi bilo, da ni Andrejček v zadnjem hipu izbil gozdarju puško iz rok. S tem se je oče rešil in oba sta odnesla zdravo kožo in — gamsa.
Tedaj se nasmehne sreCa tudi Torbarjevim. Bogat trgovec iz Trsta vzame Andrejčka v Trst. kjer ga da v šole v zahvalo za to, da mu je oče Torbar rešil hčer v planinah. Mladi dečko pa v mestu ne najde nadomestila za gorski raj. Zeli si nazaj v planine; hira. Trgovec najame gozdni lov od Triglava do Jelovice, za gozdnega čuvaja pa postavi očeta Torbarja. Mladi sin se vrne domov, kjer bo v očetovi šoli dorasel v prvega vodnika in glasnika lepe Trente.
Čistimo- {mik
(ITI)
Slovenščina ima posebno moč v glagolu. Medtem ko si Nemci pomagajo s samostalniki. ki jih vežejo v nove sestavljenke, si slovenski glagol s svojo izrazno močjo lasti1 prvenstvo meri našimi devetimi besednimi vrstami.
Kaj je glagol? Vse one besede, ki izražajo, kaj kdo dela. Najlaže ga poznamo v nedoločni obliki, ki se končuje na -ti. Primeri: govoriti, peti, kovati, slikati itd, V časi ima glagol še povratni zaimek »se« poleg sebe: plašiti se, hvaliti se, peljati se, ustaviti se.
Zanimiv je tudi takozvani glagolski na čin, ki dokazuje, kako je glagol prožen. Pravimo na pr.: hvalim slikarja — moje delo se prenaša na neko osebo. Ta način izražanja imenujemo tvorni način.
Izražamo se pa tudi: slikaj je hvaljen — pomen je isli, le način je drugačen.^Pra-
vimo, da oseba nekaj trpi, Ta način se imenuje trpni.
Govorimo lahko še: slikah se hvali (ali se hvali sam ali ga hvalijo ljudje). Ta način govorjenja imenujemo »srednji« — srednjik, ker jo nekako v sredi med tvornim in trpnim načinom. V resnici je vsebina pri vseli treh načinih ena in ista.
Tako smo zašli naravnost v slovnico, ki velja splošno za suhoparno znanost. Pojasniti sem moral to le o načinu zaradi tistega hudega primorskega slovničnega greha, ki sem ga bil omenil pri zadnji uri. To so stavki z glagolom, ki ima poleg sebe povratni zaimek »se«.
Kakšen je torej ta primorski jezikovni greh?
Zadnjič sem vzel časnik in sem iskal po njem. Reči moram, da v tisti številki nisem našel skoro ničesar, kar bi danes tukaj
lahko obesil na veliki zvon. Zadovoljen sem j,jl — vsaj pohujšanja ne bo delal dnevnik.
A nato pridem k nekemu posvetu. Nič kaj kratkočasen ni bil. Posveti so prijetni, če se krešejo iskre. Isker ni bilo, zato pa se je' široko uveljavil naš sloviti primorski stavek. Vzel sem beležnico in pisal. Žetev je bila obilna, v kratkem sem imel lepo zbirko. Iskalo se je Uršo Plut, na vse mogoče načine. Ne razumete? Saj je že 35 let. odkar se po naših spisih, časnikih, knjigah, pa tudi pri posvetih in v javnih govorih »išče Uršo Plut«. Naj nekoliko pojasnim! I.ela 1910. je prof. Josip Tominšek v knjižnici »Antibarbarus« prvi obširno opozoril na hudo napako, ki je v tem, da se trpno-povralnemu glagolu pusti predmet v četrtem sklonu, kakor ga je imel tvorni glagol Da bo jasno — prosim: sodišče išče Uršo Plut. Stavek je pravilen. Išče je tvorni glagol. Koga išče sodišče? Uršo Plut —
4.	sklon.
Poleg tvornega glagola išče imamo »srednjik« z zaimkom se, išče se, »Srednjik« pa zahteva vedno 1. sklon, če rečemo: išče se, moramo dostaviti: Urša, torej: išče se Urša Plut. Edino to je pravilno. —
Slovnični spak: išče se Uršo Plut pa je rodil izredno obilen zarod spakedrank, oblik, ki so nemogoče in ki se v 35. letih še niso iztrebile niti iz slovenske knjige niti iz govora.
Prof. Tominšek je knjižnega spaka zasledoval in je ugotovil, da se je bil prikradel k nam v novejšem času. Pretežna večina Slovencev govori pravilno: »srednjik« veže s 1, sklonom. Le zapadno-južni mejaši — tako je našel Tominšek — ne morejo razumeti, da se išče Urša in no Uršo Plut. T! mejaši smo mi Primorci. Tominšek je dva grešnika kar imenoval, dr. Šorlija in Milčinskega. Prvi jo Tolminec, drugi, že pokojni, Notranjec. Milčinski, ki ima sicer klen jezik in odličen jezikovni čut, je v »Igračkah« nabral takih le cvetk: »Kritik se ne sme pisati — s krampom«, »škandala se ni dalo več spraviti s sveta«, »Tega se ne da utajiti«, »Enega čika se ne smatra za'zadostno sredstvo« in še mnogo drugih.
Prof. Tominšek ugotavlja, da so posebne juristi mojstri takih stavkov. Iz pravnih krogov se je napaka širila v uradne, politične in javne spise sploh (er v javni govor.
Jože Pahor
SLOVSTVENI RAZVOJ MODERNE KITAJSKE.
Moderni, slovstveni razvoj na Kitajskem razpada v dva obdobji, ki skorajda sovpadeta s političnim razvojem istega časa.
Prvo obdobje traja nekako od 1917 do 1927 in je v znamenju prevodov iz zapadnih slovstev, kar so posredovali predvsem dijaki, ki so Študirali zunaj. Napadali so stari fevdalno socialni red in Sirili ideje o svobodi, enakosti in bratstvu.
Slovstveno gibanje, ki so ga 1.1919. začeli pekinški dijaki in se je imenovalo »Četrti maj«, je posebno odločno nastopalo proti fevdalizmu in imperializmu. V slovstvenem svetu je poslalo vodilno. Združevalo je realistično in romantično smer. Prva smer je zahtevala, da se v slovstvu odražajo in rešujejo vsi problemi, ki zadevajo človeško Življenje. Med realističnimi pisatelji je bil najbolj pomemben Luisuin.
Pisatelji, ki so zastopali romantično smer, so sc ludi bavili z novimi, sodobnimi problemi kakor z odnosom med spoloma ali z Zensko emancipacijo.
To obdobje sc zaključi z l. 1927, ko je v političnem Življenju Kitajske desnica izvedla državni udar, t.j. »Kuominlang«.
Po letu 1927 se začne drugo obdobje slovstvenega razvoja. Središče poslane Šanghaj.
Romantična smer, ki jo je vodil Cuomo-to, je visoko dvignila prapor za «proletarsko revolucionarno slovstvo«. Iz prislaSev te smeri se je pozneje izoblikovala »Zveza levičarski pisateljev«, ki je združevala najpomembnejše pisatelje dcZele. V kulturi so le-ti neomajno odločali. Celo »Kuo-mintang« se ni upal odstraniti najboljše intelektualce dežele.
Vendar pa je bilo 1.1931 obsojenih in u-smrčenih pel mladih levičarsko usmerjenih pisateljev. Fašistično gibanje je tedaj namreč začelo gonjo proti »kulturnemu bandit-slvu«, kakor so jih označili. Med obsojenimi je bil tudi T.uisuin, čigar novelo prinašamo v prevodu. *
Mož je trgoval s kožami, to se pravi, da je kupoval kože divjih živali od kakega lovca in jih nato preprodajal v mesto. Obdeloval pa je tudi polje in sicer v času set-ve> ko je po poljih mnogo dela. Verjetno so bili težki časi vzrok, da je začel popivati, kaditi in kvartali. Postajal je togoten, obubožal je čedalje bolj in vsakdo se je branil dati mu najmanjše posojilo.
Tedaj je dejal nekega dne ženi: »Nič drugega mi ne preostane, če bo šlo tako dalje, se bova zgarala ko črna živina. Bolje bo, da nam ti pomagaš s svojim telesom.«
»Z mojim telesom?« je odvrnila žena. V rokah je držala Zlato Aprila, njunega triletnega sinčka.
»Da, s tvojim,« odgovori mož, »sem te že dal na posodo.«
»Kako?« vpraša žena.
»Pred tremi dnevi je bil tu Vovk VVang, tri ure. Hotel je, da mu vrnem njegov denar. Ko je odšel, sem šel tudi jaz od doma. Prišel sem do Malega ribnika in sedel pod drevo. Tam sem dolgo sedel brez volje do življenja. Neka kukavica mi je tulila v ušesu, okoli srca me je mrazilo in odšel sem. Nazaj grede sem srečal na cesti staro Sonce. Starka me je prašala, kaj sem Počel tako pozno zunaj. Povedal sem ji vse. Tedaj pa se začne stara Sonce smejati in Pravi: 'Zakaj vendar še rediš svojo ženo?’ oklonil sem glavo in nisem odgovoril. Mislil sem: 'Pa mi vendar ne bo rekla, naj svojo ženo prodam?!’ 'Čemu,' je nadaljevala starka, 'imaš žensko, čeprav je tvoja žena, še pri hiši? Poznam nekega bogatina, ki nima sinov in ima že petdeset let. Pad bi si kupil drugo ženo, a prva sopro Ka HR' tega ne dovoli. Največ, kar mu do-vo!1’ i0' ria si najame drugo ženo za tri ali Pe let. In sedaj mi je ta bogatin naročil, a mu najdem pripravno žensko; rekel je,
. Jf Pripravljen plačati 80 do 100 dolarjev kupnine.' »T ako,« je nadaljeval mož,
, ln,cc sem j°kal, konec koncev pa sem sc ■e dal pregovoriti.«
miUkn3 "' rcl<,a n'*' ,,eseclice. Po trenutku Sonce d hn?'*61 m°Ž: »Včcrai ie šla «tara
?” * “'»»'i»- «j? arsLsrr
jem za tr, leta ce se v tem času rodi’sin-ce ne, pa pet let Stara Sonce je že dolo! da dan: osemnajstega — čez pct dni Da nes mi prinese najemninsko pogodbo «
Žena se je vsa tresla in rekla: mi nisi tega prej povedal?«
»Trikrat sem poskušal včeraj, a nisem mogel.«
»Ali si mislil na najinega sina? Saj ima komaj tri leta!«
»Zakaj
Mati sužnja
LUISUIN
»Bom že jaz pazil nanj. Ali ne moreni nanj paziti jaz? Sicer pa, saj je dovolj velik,«
Ne da bi se zavedal, se je mož razburil. Trdo je odšel iz hiše in loputnil z vrati. Potem je začel ihteti.
Žena — mati, ki je ostala sama, ni mogla niti jokati. »Oh, »je vzdihovala, »kako je vendar trpka usoda! Trda je!« Zlato Aprila pa je izpustil na tla igračo, ki jo je imel v ročici in pobožal mater: »Mama, mama...«
Na večer pred odhodom je žena poiskala najtemnejši kot v hiši in tam sedla. Pred pečjo je gorela oljenka. Žena je držala v naročju Zlato Aprila, položila je lice k njegovim lasem in videti je bilo, da ji misel uhaja daleč; kam, niti sama ne bi vedela reči. Počasi se je vrnila v resničnost sedanjosti, k otroku. Potiho ga je poklicala: »Zlato Aprila!«
»Mama!«
»Mama gre jutri proč.«
»Ali?« se začudi otrok
»Mama se ne vrne. Ne more se vrniti,
mirno govoril. Celo njegova žena je bila pri vsem neizčrpnem blebetanju prijetna, ker je bila na vse pozorna. Sedaj je pripovedovala zgodbo svojega življenja z možem, govorila je o svojem srečnem in lepem zakonu — vse do sedaj — celih trideset let. Pripovedovala je, da je pred petnajstimi ali šestnajstimi leti rodila sina, ki da je bil zelo lep in živahen — kakor je sama dejala — a da je kmalu umrl za kozami, ne da bi dočakal niti 10 mesecev. Končno je namignila na to, kar vsi v hiši pri-čakujejo od mlade žene. Ta je zardela, ali gospa je dejala: »Saj si imela gotovo že več kot enega otroka. Prepričana sem, da veš o teh stvareh več kot jaz.« Nato jo je pustila samo'.
Ta večer ji je tudi bogatin na dolgo govoril o zadevah svoje rodbine. »Kako ti je ime?« jo je nato vprašal.
žena ni odgovorila, niti se ni zasmejala, samo dvignila se je in se približala postelji. Mož ji je sledil in smejoč se, jo je vprašal: »Ali te je sram? Ah, ah, morda misliš na svojega moža? Prav, sedaj sem jaz tvoj mož!« Pri vsem pa je bil njegov glas Iju-

Tri leta ...« Pri tem si je obrisala oči. »Kam greš, mama?« je tedaj vprašal otrok.« Ali greš v svetišče?«
»Ne, k neki družini, ki se imenuje 1-1.«
»Tudi jaz bom šel!«
»Ti boš ostal doma z očetom. Oče bo skrbel za Zlato Aprila. Skujraj bosta spala. In stori vse, kar ti reče oče. Čez tri leta.. •«
»Oče me bo tepel!« reče deček.
»Oče te ne bo več tepel,« odvrne mati.
Zdelo se je, kakor da bi hotela še nekaj reči otroku, ali tisti hip je vstopil mož.
»Sem že prejel 70 dolarjev,« reče, »ostalih 30 bodo plačali deset dni po tvojem prihodu.« Nastopil je premor.
»Dogovorili so se, da pošljejo nosilnico pote,« Znova molk.
»Določili so, da bodo nosilci dobili tudi južino,« Po teh besedah je odšel.
Naslednji dan je nalahko pršilo. Bil je čas pomladanskega deževja.
Že zgodaj so prišli z nosilnico- Žena ni vso noč zatisnila oči. Najprej je zakrpala vse otrokove obleke. Pomlad je šla h koncu in poletje je bilo blizu. Nato je sedla k možu, ki je spal, in skušala mu je govoriti. Noč pa je minila, a žena ni mogla spregovoriti ne ene besede.
Deset tisoč milj je ležala ena vas od druge. Dvakrat so počivali, preden so dospeli na cilj. Droban dež je pronical skozi zavese in premočil ženi obleko. Neka žena, bilo ji je kakih petdeset let, z velikimi, izbuljenimi očmi ji je izrekla dobrodošlico. Bržkone je soproga, je menila žena in jo molče, v zadregi gledala.
Ona pa jo je ljubeznivo peljala po stopnicah. V tem je stopil iz hiše neki mož, suhljat, okroglega ter nežnega obraza. Pazljivo je motril novo dospelo ženo, nakar se mu je obraz široko razjasnil v smehu, ko je dejal: »Zgodnji ste, ali ne? Ali so premočene tvoje obleke?«
Skupina žensk iz soseske je prišla past radovednost. Ob vratih so se zvrstile, medtem ko so ostali stopili v hišo. žena ni vedela, kako je to, da ji misli še vedno uhajajo na stari dom in da ne more pozabiti Zlata Aprila. Saj bi se vendar morala veseliti treh let boljšega življenja, ki se začenja s tem dnem. In ta dom. kakor tudi ta mož sta bila prav gotovo bolj dragocena kot dom in mož, ki ju je zapustila.
Bogatin je bil dober, ljubezniv mož, ki je
bezniv. Iztegnil je roko in jo potegnil za rokav.
»Ne bodi žalostna! Saj vem, da misliš na svojega otroka, a.,Ni končal, kar je hotel reči. Znova se je nalahko zasmejal in se začel slačiti. Mlada žena je zaslišala zu-* naj glas soproge, ki je nekoga ozmerjala. Morda kuharico, morda njo samo. Zdelo se ji je, d^ je na nek način prav sama vzrok tega kričanja. S postelje pa jo je pozval bogatin: »Pridi leč!«
Po osmih mesecih, bilo je pozimi, se je v ženini notranjosti izvršila izprememba. Ni prenašala več riža, le sladek krompir, če je jedla preveč, ji je šlo na bljuvanje. Želela si je graha, a tega lahko dobiš samo v šestem mesecu leta. Kje naj bi ga našli v tem letnem času?
Bogatin je bil vesel vesti, ki so mu jo ti znaki naznanjali in se je smehljal ves dan.
Medtem ko so zvečer ostali klepetali, je gospod včasih prižgal luč, sedel daleč oc» drugih ki bral iz »Knjige pesmi«. Ob takih večerih mu je služabnik dejal: »Zakaj še prebirate te stvari, gospod?« Bogatin si je tedaj pogladil mehko lice in odvrnil: »Ah! Ali poznaš (udi ti veselja našega življenja?
• • •. Cvetja in sreče za poročno noč, a za povabljence zlat list_____«
Te stvari so bile nadležne stari gospe. Nekoč — bilo je v tretjem mesecu novega leta — je ostala mlada žena tri dni v postelji, ker se je slabo počutila. Gospod je neprestano pošiljal spraševat, če si kaj želi. To je prvo ženo nezaslišno razjezilo. Govorila je, da si mlada začenja preveč dovoljevali; vedno da jo bole boki ali glava Kaj pa misli, da je. Prava žena, ne?!
Nekoč je rekla kuharici: »Sin! Vsi smo imeli sinove. Jaz sem ga nosila deset mesecev; zato ne bom nikoli verjela, da je to tako težko. Na vsak način, je ta njen sin še v onstranstvu. In kdo more reči, da ne bo, ko se bo rodil, grd kakor žaba?«
Mlada žena zvečer ni jedla. S postelje je vse slišala in se potihoma jokala. Gospod, ki je sedel ob postelji, je začutil mrzel pot po hrbtu. »Ah, je vzdihnil, »preveč sem bil ljubezniv z njo. V tridesetih letih zakonskega življenja ji nisem priselil niti ene zaušnice.« Približal se je mladi ženi in ji govofi! k ušesu: »Nikar ne joči! Ne joči! Naj bevska! Nerodovitna koklja je, ki pač
ne prenese, da druge znesejo jajce. Če boš zares rodila sina, imam dva dragulja zate. In prstan iz zelenega nefrita in še bel nc-frit...« Nato se je slekel, jrotegnil odejo do glave, a obraz je položil na njene prsi in šepetal: »Imam bel nefriL...«
Vroče in kruto poletje je minilo. Vsa družina je pričakovala šesti mesec. V začetku jeseni so hladnejši vetrovi zaveli preko naselja. Nekega dne je gospod hodil sem in tja po dvorišču, dokler ni izginil Somrak in so Ul in tam zagorele luči kakor popki spomladi. V tem času se je rodil otrok — deček. Bilo je čuti, kako je zajokalo v sobi. Gospod, ki je sedel v nekem kotu, je začel od veselja jokati.
Po enem meseeti je nežni otroški.obrazek čutil žarke jesenskega sonca. Mlada žena ga je držala v naročju in ženske iz soseščine so jo obkroževale in ga radovedno ogledovale. Nekatere so hvalile dečkov nos, druge usta, tretje ušesa. Mnoge med njimi so opazile, da je mlada mati postala mnogo lepša kot prej in da je bolj polna. 1 oda soproga je bila blizu, ukazovala in nadzirala je vse, kakor kaka stara babica. Pri tej točki je vedno vzkliknila: »Sedaj pa je dovolj! Otrok bo jokali«
Učeni oče pa je dolgo premišljeval o imenu, ki ga naj dobi otrok. Čeprav je iskal v »Knjigi izprememb« in v »Knjigi zgodovine«, ni našel primernega imena ves mesec Želel je namreč, da bi ime prineslo otroku blagoslov in drugič, da bi izrazilo na nek način to, da se je otrok rodil v očetovi poznejši dobi; vsekakor ni bilo lahko najti tako ime. Nekega dne je sedel z otrokom v naročju — otroku je bilo tri mesece — in je prebiral pri svetilki »Knjigo izprememb«. Tudi mlada mati je sedela, pogreznjena v svoje misli. Nenadoma se je oglasila: »Mislim, da bi bilo lepo imenovati ga Zlato leseni.«
»Prav!« vzklikne gospod. »Koliko nepotrebnega truda za prazen nič! Da dosegel sem jesen svojega življenja. Več kot petdeset let mi je. Otrok se je rodil na jesen in jesen je čas, ko vse dozori. Zlato Jeseni, je odlično ime. Pri vsem pa ga lahko najdeš v Knjigi zgodovine«. Tedaj bo še jesenska žetev...’ se tam bere In zares, to je moja žetev!« Pohvalil je še dečkovo mater, češ da učenje samo ne velja nič in da je razum božji dar. Te besede so ugodno vplivale na mlado ženo. Pomela si je oči in zamrmrala skoro jokaje, trpko: »Samo na Zlato Aprila sem mislila ...«
Zlato Jeseni je rasel in postajal vsak dan lepši in vsak dan je bil materi bolj ljub. Imel je velike oči, s katerimi je dolgo in vprašujoče motri! obraze, a mater je lahko spoznal tudi od daleč. Soproga bogatega gospoda se je za otroka le površno zanimala.
Zdelo se je. da ga ima rada skoraj kot svojega sina. Za velike otrokove oči pa je bila tujka. Otrokov pogled jo je vedno radovedno motril, čimbolj se je otrok naveza! na mater, tem hitreje sc je približeval dan njenega odhoda.
Pomlad je nastopila pozno. Bila je kratka in hitro je sledilo vroče poletje. Z njim se je bližal konec triletne dobe mlade matere, kar so začeli jemati v misel mati in vsi v hiši. Bogatin je iz ljubezni do sina prvi načel to stvar s soprogo. Dejal je, da rad plača novih 100 dolarjev, da bi ženo kupil.
»Če jo hočeš kupiti, daj mi preje strupa!« se je glasil njen odgovor.
V duši mlade matere pa se je vršil boj med dvema popolnoma različnima čustvoma. Prvič po dolgem času je razumela zvok besed »tri leta«; tri leta, je nekoč mislila, bodo hitro prešla. Zato je sprejela življenje sužnje v bogatinovi hiši. Odkrila pa je! da je njen otrok — Zlato Aprila prav lako živ in važen kakor sedanji Zlato Jeseni. Prositi je hotela svojega drugega moža. naj posinovi dečka — Zlalo Aprila, da bi tudi ta lahko živel z njo.
In kako prijetno je bilo sanjati podnevi na verandi, ko je grelo prvo poletno sonce! Ko je tako posedala in držala v naročju Zlato Jeseni, se ji je včasih zdelo, da vidi ob nogah sedeti Zlato Aprila. Stegnila je roko, da ga poboža, začela je govoriti obema bratcema, a onega ni bilo.
Potem pa je oče spremenil nekoliko svoj načrt. Odločil se je, da pokliče starko Sonce, ki naj vpraša pri prvem možu mlade že-ie, če bi bil za novih trideset dolarjev — ali največ za petdeset — pripravljen obnoviti najemninsko pogodbo za naslednja tri leta. »Ko bo imel Zlato Jeseni pet let«, je govoril ženi, »ga bomo lahko ločili od matere.«
Prva žena je molila z rožnim vencem v •rokah. Kar naprej je mrmrala »Marnu Am-(Nadaljevanje na 0 strani)
MATI — SUŽNJA
Nadaljevanje s 5 sti a ni. stabhu«, preden je končno odvrnila: »Doma ima svojega otroka; moral bi ji omogočiti, da se povrne k zakonskemu možu.« »Pomisli vendar na Zlato Jeseni, ki bo dveleten ostal brez matere!« »Saj lahko jaz skr bini zanj,« je odvrnila stara žena in pri tem odložila rožni venec. »Ali pa morda ne morem jaz zanj skrbeti?«
Ob prvem malčkovem rojstnem dnevu je bogatin priredil veliko slavje, ki je trajalo ves dan in na katerega je bilo povabljenih trideset do štirideset gostov.
Proti večeru, ko so povabljenci hoteli
/
znova začeti mastiti se, se prikaže na dvorišču nov gost. Bil je kmet, oblečen v krpe, dolgih las, a pod pazduho je stiskal velik, papirnat zavoj. Hišni gospodar mu je šel nasproti in ga vprašal, odkod prihaja. Odgovor, ki pa je bil izraz kmetove zadrege, ni gospodu nič pojasnil. Končno je razumel, da mora biti ta kmet vendar prekupčevalec S kožami.
Zakaj si vendar prinesel darilo?« ga je potihem vprašal.« Res, ne bi bil smel!«
Gost ga je preplašeno gledal. »Hotel sem. želeti gospe dolgo življenje«, je iztisnil in začel odvijati papirnati zavoj, iz katerega je privlekel štiri lesene plošče, na katerih je bilo s srebrnimi črkami vtisnjeno voščilo.
Po pojedini se je prekupčevalec s kožami približal temnemu kotu na verandi, kjer je stala mati njegovega otroka.
»čemu si prišel?« je vprašala.
Mož je vzdihnil: »Zaradi Zlata Aprila!« — Počasi je nadaljeval: »Letošnje poletje je močno shujšal; jeseni pa je zbolel. Nimam denarja, da bi plačal zdravnika ali pa zdravila in sedaj mu je še hujše.« Trenutek je postal.« Po denar sem prišel!«
Žena je komaj zadržala solze, ko je odvrnila: »Nimam denarja, ne dajo mi ga; kaj naj storiva?«
Za trenutek sta oba utihnila. »Komu pa si pustil Zlato Aprila?«, je prva spregovorila žena.« Pustil sem ga pri sosedu. Računal sem, da se bom zvečer že vrnil. Bolje bo, če grem.«
»Počakaj še hip!« je vzkliknila žena, ki jo je jok davil v grlu Nato je odšla.
Nekaj dni za tem jo vpraša bogatin: »Kje imaš prstan iz nefrita, ki sem ti ga poklonil?«
»Dala sem ga njemu oni večer.«
»Ali ti nisem dal zanj pet dolarjev!«
»Ni bilo dovolj.«
»A, tako!« je kričal bogatin »Vedno misliš samo na prvega moža in na prvega sina! Kako pa jaz zate skrbim, ti pa ni nič mar. Prav! Misli! sem, da te bom držal še dve leti, a vidim, da je bolje, če greš že to pomlad.«
Zime je bilo konec in drobni ptički so začeli nepretrgoma prepevati pod njenim oknom, — Taotski duhovniki so prišli, da
PROCES V NURNBERGU
Reportaža Sermjona Kirsanova
bodo poskrbeli za dečkovo vzgojo. S tem je bila ločitev odločena.
Tistega dne je spraševala kuharica Wang bogatinovo ženo: »Ali naj naročim nosilnico?« _ »Naj gre peš!« je odvrnila gospa, »tudi jaz sem hodila svoje dni peš deset ali petnajst milj, a njene noge so daljše od mojih Saj bo lahko dospela v enem popoldnevu!«
Ko je mlada žena zjutraj oblačila Zlato Jeseni, so ji solze lile po licu kakor potoček. Otrok je že začenjal govoriti, «Tetka! Tetka!« je klical. Tako je namreč odločila bogatinova žena, ki je hotela, da otrok reče njej mama. Mati mu je vsa v joku odgovorila, hotela je še nekaj reči. ali besede ni hotelo biti Sicer pa otrok, ki je bi! v drugem letu. tako ali tako ne bi nič razumel.
Bogatin se ji je žalostno približal in ji pomolil dlan, v kateri je bilo deset novčičev »Vzemi!« je dejal ljubeznivo, »dva dolarja«. Sonce je stalo visoko in mebo je bilo jasno Zlato Jeseni ni hotel zapustiti matere; stara gospa ga je končno s silo iztr gala iz naročja mlade žene. Mati je še re kla. »Pustite me vsaj do ure obeda!«
Pri tem se je stara gospa bliskovito obrnila, rekoč: »Hitro spravi svoje cunje in podvizaj se, da greš od tod! Tako ali tako moraš od tod. ali danes ali jutri«.
Poldan je že davno minil. Neki star kmet ji je pojasnil, da ima še pet milj poti »Stric!« mu pravi, »ali ne bi bili tako dobri in mi preskrbeli nosilnico? Ne moreni peš do doma.«
»Ali ti je slabo?«
»Da«.
»Od kod prihajaš?«
Žena je oklevala, preden je odgovorila: »Grem v to smer in že od jutra sem na poti.«
Bilo je ob štirih popoldne, ko se je stol, ki so ga nosili štirje možje na dveh palicah, ustavil v vasi. Na njem je sedela žena srednje starosti, rumenega in ovenelega obraza — kakor list uvelega zelja. Zlato Aprila je bil med otroci ki so sledili nosilnici. Groza ga je bilo, ko je opazil, da so se možje ustavili pred njegovim domom. Naslonil se je na neki kol, med tem ko so se ostali otroci plašni zbirali okoli njega.
žena je stopila na tla. Ni se takoj zavedela, da je bil tam med otroci tudi Zlato Aprila, oblečen v cunje in samo nekoliko večji kakor pred tremi leti. Nenadoma ga vsa ginjena pokliče: »Zlato Aprila!«
Ostali otroci so se preplašili, on pa je stekel v hišo.
V stari, temni izbi je žena dolgo sedela, predno je izpregovorila z možem. Ko pa je tudi večerni sij zunaj izginil, je mož dvigni! glavo in rekel: »Najbolje bo, da pripraviš večerjo.« Žena se je težko dvignila in šla v kot izbe- Čez hip je slabotno rekla: »Predal za riž je prazen.« Mož se je posmehljivo nasmehnil: »Živela si v bogatinovi hiši. Riž je vendar v škatli za cigarete!«
Zvečer je dejal oče sinu: »Zlato Aprila, spal boš z materjo.« Deček se je pri tem spustil v jok. Približala se mu je mati in šepetala: »Zlato Aprila, moj otrok!« Hotela ga je objeti, a deček se ji je umaknil. Žena je ležala z odprtimi očmi na umazanem ležišču. Ob njej je ležal Zlato Aprila kakor kak tuj otrok. V temnem spominu se ji je zdelo, da ima ob strani Zlato Jese-ni, cvetočega in ljubeznivega malčka. Stegnila je roko, da bi ga objela. Noč je sijala mrzla in mirna kakor smrt-
Športni dogodki
Jugoslovanski igralci tenisa Punčec, Pa-lada in Mitič so odpotovali tc dni z avionom v Moskvo, kjer se bodo zadržali dva do tri tedne in tam odigrali tekme s sovjetskimi tenis igralci.
—o
Proti sodelovanju zastopnikov Francove Španije v tekmovanju za Davisov pokal.
Jugoslovanska zveza zn telesno vzgojo je protestirala pri mednarodni teniški fede raciji v Parizu, zaradi pripustitve Španije k sodelovanju za Davisov poka). Ob tej priliki je jugoslovanska zveza izdala izjavo kjer pravi, da se je Jugoslavija prijavila za to tekmovanje v prepričanju, da naj tekmovanje za Davisov pokal služi, kakor vsa telesna kultura k športnemu zbližanju — po težki vojni — med demokratičnimi državami. Neodpustljivo je, da sodelujejo v raznih tekmovanjih države, kjer je na oblasti še vedno fašistični režim. Zaradi tega jugoslovanska zveza za telesno vzgojo predlaga, da se Španija izključi iz omenjenega tekmovanja. 1
Razvaline in pogorišča, pritlične srednjeveške hiše, ki slone ob modernih večnadstropnih, obdanih s starim mestnim obzidjem, sivi stolp katedrale... Nurnfoerg!
Proga ovele trave, vzdolž katere teče tii cestne železnice, deli ulico Niirnberga v dve tlakovani polovici. To je Fiirtherstrasse. tliše so v nemškem slogu, težke, enolično. Sredi njih stoji poslopje Palačo pravice, obdano z železno ograjo. Kot vse okoli nje, je tudi sama žalostna in siva: opeka n», strehi je še v neredu V vdolbinah nad okni stoje nekakšni kipi pravice in neznani liki nemške mitologije Tu v Palači pravice se vrši proces proti poglavarjem nemških vojnih osvajalcev — nad krivci vsega, kar je porušenega, nad ubijalci milijonov ljudi, nad hudodelci, ki jim ni enakih v vsej zgodovini človeštva.
Zdaj se ves svet zanima za proces v Ntirnbergu. V obokanih hodnikih sodnega poslopja so se zbrali ljudje vseh narodnosti. Veliko je zlasti dopisnikov. Po značkah, ki jih imajo našite na površnikih, je razvidno, odkod so. Svoje zastopnike so poslale Amerika, Anglija, Avstralija. Poljska, Kitajska, Nizozemska in druge dežele.
Na koncu hodnika pregledujejo dovolil niče za vstop v dvorano. Dvorana je četve-rooglata, obita z jesenovino; pregrada jo deli v dve polovici. Balkon v ozadju je prepuščen občinstvu. Sodniki so za pregrado; izza njihove mize vise zastave ZSSR, ZDA, Anglije in Francije Obtoženci so na levi strani. Med sodniško mizo in klopmi obtožencev so mize in naslonjači za tožilce, V sredini je mikrofon. Visoko, skoro pod stropom, so okenca, skozi katera kinooperaterji in foto-reporter ji filmaio oz. fotografirajo dogodke v dvorani. Sodniki, člani mednarodnega sodišča ZDA, Anglije in Francije so v črnih haljah, ZSSR v oblačilih sovjetskih pravnikov. Poleg obtožen-čevih klopi sede njihovi odvetniki v temnih haljah, glavni je v halji malinove barve.
Tu, v tej dvorani, bodo za vedno ovrženl tako skrbno pripravljeni odvetniški dokazi, s katerimi skušajo opravičiti zločine krivcev proti človeštvu. Vsakemu ugovoru bo sledil odgovor z dokazi. Zločin se bo smatral kot zločin. Važno je to danes, važno bo to za bodočnost.
Zločini hitlerjevcev so bili zastrti z barbarskimi zakoni Tretjega Reicha. Sodišče v Ntirnbergu bo razglasilo te zakone kot neveljavne. Odgovornost ne bo in ne moro biti manjša zato, ker je zločin izvršil minister. V fašistični Nemčiji je bil zločin uzako-
njen. Kriminal je postal zgled meščanskega obnašanja.
Na okroglem Goringovem licu igra rahel, potuhnjen nasmeh. Prav gotovo ima občutek, da je gol v svojem temno sivem oblačilu, na katerem ni več ne odlikovanj no epolet Poskuša dajati videz ravnodušneža, pa se mu ne posreči. Vsakokrat ko začuje svoje ime, se Goring nagne z vsem svojim težkim telesom: na vse besede in vzklike živo reagira Včasih vpada celo v besedo, ko prijavlja zagovornik sodišču kako nevažno. formalno zahtevo. Prav tako se često nemirno vrti na svojem sedežu, grize si in krivi spodnjo ustnico, ali pa si z nabreklo roko ščipa upadlo lice. Tako se obnaša, ko govori tožilec. Ni zadovoljen, kadar orne-njajo podjetje »Herman Goringsvverke«. Še vedno je prepričan, da morejo milijont mark zasenčiti milijone ubitih. Nagne se k svojemu sosedu in mu nekaj šepeta, mahajoč z rokami. Njegov sosed je njegov stari prijatelj iz razboiniške bande — Ru dolf Hess.
Kakor je znano, je Hess simuliral blazneža; to je bil izjavil tožilec. V začetku so namreč Hess ni spominjal ničesar, kar mu je bilo neljubega spomniti se. Njegovo upadlo lice s štrlečimi obrvmi in razpokanimi ustnicami je bilo topo. Ko jo še simuliral blaznosL so mu predvajali film — v katerem so kazali vse tisto, kar je bilo in kar je prav gotovo popolnoma izginilo iz njegovih možganov. Pred njim so se na platnu pojavili Hitler. Goring in Gobbels, pa tudi on sam — Hess. Dva reflektorja sta razsvetljevala Hessov obraz: zdravniki-strokovnjaki so radovedno opazovali »blaznega« Hessa. Ko je Hess zagledal sebe. se je zdrznil in nagnil naorej. Očitno je bilo, da se vsega odlično spominja. Pozneje je izjavil tudi sam. da nikakor ni blazen in da ima dober spomin.
Tožilci nastopajo odločno s stvarnimi dokazi, zaman skušajo branilci ovreči njihove trditve, kajti vse fašistične »zakone« so sestavili vprav ti obtoženci...
Po sodnih razpravah, ko vstanejo vsi, vstanejo tudi obtoženci. Hitro se prično razgovarjati med seboj, ker jih takoj odpeljejo po podzemskih hodnikih v ječe in jih tam porazdelijo po celicah, vsakega posebej. V kratkem času, ko jih obdajajo ljudje, prično važno govoriti, da bi ohranili videz svojega nekdanjega obnašanja.
To jim ne bo pomagalo.
Niirnberški proces razkrinkuje hitlerjevske zločine, ki bodo kaznovani, kakor zaslužijo.
IčleMta vzfy&la
Nogometni turnir
„Pino Coverlizza"
V	spomin pred nedavnim pri Sv. Jakobu tragično umrlega sportnika-nogometaša tov. Pina Coverlizza, ki je padel od krogle faši sta v uniformi zavezniške policije »Guardia Civica«, je organiziralo Udruženje društev za telesno vzgojo v Trstu nogometni turnir za katerega se je prijavilo 14 moštev iz Trsta.
Preteklo nedeljo se je pričelo tekmovanje, pri katerem sodelujejo večinoma moštva iz raznih tovarniških obratov, kar najbolje pričat kako prav naša delavska mladina želi udejstvovanja v telesni vzgoji.
Razen ene tekme, ki je bila prekinjena zaradi nediscipliniranosti enega igralca, so bile vse tekme odigrane v redu. Priporočali bi vodstvom posameznih krožkov, da bi vplivali na posameznike, kakor tudi na vsa moštva, da se zavedajo, da je disciplina prvi pogoj vsakega uspeha, da so na igrišču edino sodnikove odločitve merodajne in da proti tem odločitvam nima nihče pravice ugovarjati. Ako je sodnik pogrešil in je po-greška tehničnega značaja, ima kapetan moštva vedno možnost ugovarjati proti ta ki odločitvi. To smo hoteli pripomniti v zvezi z prekinitvijo tekme Servolana-Opčine, ki je morala biti zaključena v 35. minuti prvega polčasa pri stanju 2:2 Tekma je bila zelo živahna, škedenjci so bili v premoči kljub temu, da so nastopili samo z 9 igralci.
V	predtekmi so fizično in lehničiio boljši
igralci tvornice Gaslini z lahkoto premagal! mlado enajstorico Kačun z 20:1. Kljub pod-rejeni vlogi, ki so jo igralci Kačuna morali igrati, so se ves čas požrtvovalno branili.
Na Proseku sta moštvi Primorja in To-varne strojev tudi delili točke (2:2), Moštvo Primorja je izrabilo odsotnost nekaterih igralcev Tovarne strojev in je s vztrajno in požrtvovalno igro doseglo lep neodločen rezultat.
Kot četrti par, ki se je moral zadovoljiti z delitvijo točk, sta bili moštvi Montebello in Čebulec (1:1).
O izenačenosti moči sodelujočih moštev priča tudi rezultat tekme med krožkom Ru naldi in Čebulec. kjer so prvi tesno zmagali s točko (4:3).
Rocol : Rojan (1:1)
Tako nam rezultati prvega kola kažejo, da bo tekmovanje vzbujalo zanimanje od nedelje do nedelje in da moramo pričakovati ostrih in zanimivih iger.
V počastitev spomina padlega tovariša Pina Coverlizze so bile tekme v prvem polčasu prekinjene za eno minuto.
O----
Smučarsko prvenstvo Balkana. Kot je
bilo sklenjeno na seji vodstva fizkuiturni-IvOv balkanskih držav v Sofiji bo smučarsko prvenstvo Balkana 9. in 10. marca v Romuniji na Sinaji. P(^g zastopnikov Bolgarije, Jugoslavije, Albanije in Rumunije bodo povabljeni na to tekmovanje tudi predstavniki Sovjetske zveze, Čehoslovnške, Poljske in Madžarske.
7
JEiudsIki tednih
GOSPODARSTVO
Kemija v gospodarstvu
Vsaka gospodarska panoga izpolnjuje v službi Človeštva posebno nalogo. Pri veCini industrij je ta naloga precej zasebne narave. Tesno je navezana na snovi, ki naj jih predela in predmete, ki jih mora izdelati. V kemiCni industriji pa so te naloge bolj univerzalne prigode. Tu ne gre za neko posebno predelavo določenih snovi, temveč so naloge na splošno sledeče:
Ustvarjati to, kar narava ne daje v zadostni meri, ali v uporabni obliki. Torej: ustvarjati nove snovi.
To nalogo je mogoče rešiti s postopkom umetnega spreminjanja. Snovi, ki jih je mnogo in ki so cenene, je treba spremenil1 v take, ki so drage in redke. Premog, les, zrak, voda, apnenec in razne soli so najbolj uporabne izhodne surovine kemične industrije. Iz teh šestih množičnih sestavnih delov zemeljske površine, pridobivamo s pomočjo nekaterih drugih rudnin več tisoč novih snovi.
9e pred nekaj desetletij so služile te nove kemične snovi v glavnem le kot pomožno sredstvo v drugih industrijah, v prvi vrsti v tekstilni. Danes pa se vrši preskrbovanje tovarn s surovinami v vedno večji meri s temi novimi kemičnimi snovmi. Tako so kemični produkti popolnoma spremenili videz zunanjega življenja, stopili so v središče nadaljnega razvoja tehnike tej; postali s tem eden najvažneSih faktorjev gospodarstva.
Seveda je tudi sicer zelo napredovala tehnika v zadnjih desetletjih, in to z različnimi iznajdbami. Toda pri vseh bistvenih točkah tega napredka so bile udeležene o-menjene nove kemične snovi, ki so čestokrat odločilno vplivale na razvoj v ostalih področjih tehnike.
Poglejmo na glavne spremembe v svetu, ki so nastale v zadnjih desetletjih, pa bomo ugotovili sledeče:	narasel je predvsem
tempo življenja. 2 avtomobilom in avijo-nom sta bili ustvarjeni dve popolnoma novi hitri prometni sredstvi. V istem tempu je napredovala tudi brzina prenosa besede, tiska, slike. S telefonom in pisalnim strojem so jo pomnožila obveščevalna možnost od človeka do človeka. Radio, film ter fotografia so omogočili širjenje poročil in kulturnih dobrin med člove vom. 7. brzino katere nekdaj ne bi mogli doumeti.
V skladu s tempom življenja je naraslo bogastvo doživljanja in izražanja. Vzemimo n. pr. že čisto zunanje učinke, ki se kažejo v novih možnostih oblačenja, opremljeva-nja stanovanj, notranje arhitekture, naprav v domačinstvu, lepotil, itd.
Električna luč in višinsko sonce sta spremenila zimo v poletje in noč v dan. Povsod je čutiti večjo varnost za življenje. Dana so sredstva, ki pomagajo podaljšati življenje in ohraniti delovno sposobnost v visoki starosti. Umrljivost dojenčkov se je močno znižala. Epidemije se skoro ne pojavljajo več. Ugotoviti moremo velik napredek v zaščiti delovne sile in to z napredovanjem strojnega dela v nasprotju z ročnim delom. Tudi delovno silo žene v gospodinjstvu, zlasti pri težjih opravilih, kot so pranje in čiščenje, skuša tehnika ščititi z raznimi iznajdbami.
Zato lahko trdimo, da je narasla tudi učinkovitost dela. Vrednost poljskih pridelkov se je v zadnjih CO. letih podvojila, čeprav je delalo v večini slučajev isto število delavcev. Predvsem pa se je zelo ojačil tempo industrijske storljivosti. To pa je bilo mogoče doseči v prvi vrsti zopet radi pove-čmie brzine obdelave kovin, kar je omo-gočevalo izdelati v zelo kratkem času stroje in s tem pospešiti njihovo uporabo za delo. Nove komične snovi, kakor tudi električne energije, so pomagale, da se je gradnja strojev razvijala v smeri lahkih in majhnih strojev, ki so zamenjali ročno delo z mehansko silo.
K vsem tem in podobnim napredkom, so z,‘l0 Pomagale nove kemične snovi. Mo-erni avtomobil je v primeri s svojim raz-'ijanjem sile izredno lahko vozilo. Pri a-vionu je učinek na težinske enoto še večji, tako velik, da se teža in zračni odpor Premagata. Na splošno ne dosegajo stroji sedanjosti niti z daleka težine strojev njihovih prednikov t. j. pred nekaj desetletji.
a pa imajo mnogi od profilov železja ter lekhi manjši presek kot prej, ne moremo inipisovuti tega le boljši konstrukciji, mar-'ei v veliki meri tudi dejstvu, da se je s Pomočjo novih kemičnih postopkov izbolj-s'' a kvaliteta železa in jekel. K znižanju
teže avtomobilov, avionov in drugih prometnih sredstev, je zopet kemija odločno dala svoj doprinos v tem, da je omogočila v velikih količinah pridobivati lahke kovine, aluminij ter magnezij, kakor tudi celo vrsto novih kemičnih umetnih snovi.
Železne legure In lahki metali so predvsem produkti elektrokemičnih postopkov. Elektrokemija je, dala nadalje tudi orodje za rezanje ter brušenje, ki je potrebno pri obdelavi najtrših jekel. Cesto je potrebno v ta namen izdelati tak materijah ki dosega po svoji trdoti skoraj stopnjo trdote dijamanta. S takšnim orodjem je mogoče obdelati v mnogo krajem času najtrša jekla, dočim prej ni bilo mogoče obdelati s starim orod jem v istem času niti navadnega jekla.
Prav tako so pospešili tok dela stroji, ki radi svoje večje brzine izvršujejo hitreje vse operacije. Elektrokemija in proizvodnja kisika in zraka sta omogočili avtogeno va renje in rezanje, ki je tako zelo skrajšalo obdelavo motalov.
Tudi električni lok, ki je izzval v poslednjih desetletjih največje spremembe v tehniki in gospodarstvu, je bilo mogo,Ce vpeljati v službo človeštva šele s pomočjo kemije. Kemija je morala najprej razviti produkcijo izolirnega materiala, brez katerega sl ne moremo zamisliti gradnje električnih central. Ce ne bi mogli posameznih žic pri električni napeljavi medsebojno izolirati z izolimo ovojno snovjo, ne bi imeli toka. Kemija umetnih snovi je o-mogočila s pomočjo izboljšanih izolirnih materij zmanjšati presek električnih vodov ter močno znižati težo raznih električnih aparatov. Kemične nove snovi so omogočile masovno produkcijo radijskih aparatov ter telefonov. Moderni žarnici je dala kemija pri isti uporabi toka večkratno svetilno moč s pomočjo novih žarilnih nitk, ki so iz čistih oksidov visoko talečih se kovin.
Tudi pri iznajdbah v fotografiji in v filmski tehniki ima kemija velike zasluge. Na
eni strani moramo tu podčrtati važnost celulozne kemije, ki je materialna osnova filma, na drugi strani pa industrijo finih kemikalij, ki povečujejo občutljivost svetlobno občutljivih snovi. Kemiji se moramo zahvaliti v veliki meri tudi za predmete, ki jih človek potrebuje v vsakdanjem živ ljenju, bodisi v obliki hrane ali predmetov za vzdrževanje higijene, udobnosti stanovanj itd. Tako so n. pr. nove barve, ki jih je dala kemična industrija katrana in industrija mineralnih barv, močni odraz kemije v vsakdanjem življenju. Industrija u metnih snovi nam daje nešteto predmetov, ki jih srečujemo na vsakem koraku in ob vsaki priliki. Umetna svila, stanična volna ter stanično steklo dajejo modi vedno nova sredstva za svoja oblikovanja.
Kemiji smo tudi dolžni hvalo za vsestran ska zaščitna sredstva proti kvarom, tako tekstilnih predmetov kakor kovinskih, hrane ter ostalega potrebnega v vsakdanjem življenju. Nič manj ni važna kemija tudi pri napredku v varstvu zdravja. Znanstvene raziskave na področju organske kemije prinašajo človeštvu nešteto kemičnih sred štev proti boleznim in epidemijam.
Glavne spremembe v življenju v zadnjih desetletjih so torej v najožji zvezi s kemijo. Čeprav so nekatera področja kemične znanosti in tehnike že precej obdelana, je še mnogo področij, ki čakajo na svoj mogočni razvoj v bodočnosti. Od sintetičnega bencina in mazilnih olj, preko umetnega kavčuka ter poslednjih velikih odkritij v biokemiji in atomski energiji, pridemo do jasnega zaključka, da igra in bo vedno bolj igrala kemija v človeškem življenju ter gospodarstvu najvažnejšo vlogo. Na vsakem koraku nas spremlja, vrinila se je med naj-neznatnejša vsakdanja opravila, mogočno opravlja najtežja dela. posegla je v življenje otroka, odraslega človeka in starčka, prinaša srečo in blagostanje, pomaga zdraviti, In trosi smrt; kemija doma in na polju, na kopnem, na morju in v zraku, v miru in vojni; mogočna in silna roka tehnike, ki skuša odkrito ali zavratno zavladati svetu.
S. R.
Zakaj bojazen pred zadrugami?
Po nekaterih naših vaseh se opaža nezaupanje napram zadružništvu. Ljudje se v prvem trenutku ogrejejo za stvar, potem pa se naenkrat ohladijo in postanejo naravnost nepristopni.
Izgovor je vedno eden tn isti: »Nimamo za-upanja ker smo se že večkrat opekli«. Stvar je razumljiva in logična: človek, ki je enkrat nasedel, nima več zaupanja in je zato oprezen. Temu ne moremo ugovarjati, celo nasprotno, priporočamo previdnost in pazljivost. Toda istočasno obžalujemo, da te pazljivosti in previdnosti ni bilo takrat, ko so se zadruge obstojale In delovale, kajti ko bi takrat bili bolj previdni in pazljivi, ne bi doživeli razočaranja. Kdor pozna zanimanje član. stva za svoje zadruge v pretekli dobi. ve, da je bik» preveč površno. Največkrat se je omejevalo na cene blaga pri zadrugi in pri merjanje istih s cenami pri trgovcu. Občni zbori so bili slabo obiskani in spori so se obravnavali večinoma po gostilnah. Zaradi te. ga so sc člani vedno bolj odtujevali svojini zadrugam in brezbrižnost je šla tako daleč, da so celo pozabili na svoje obveze. Medtem so se zadrug polastili ljudje, ki so bili ali nesposobni ali pa so imeli interes, da zadruga propade. Državne nadzorne oblasti ni bilo; druga nadzorna oblast, zadružna zveza, je bila zanikrna ali brez moči in često ne-informirana ali pa preveč šablonska. Katastrofa je bila tu in člani so se predramili, ko je bilo prepozno, to je takrat, ko jih je advo. kat pozval, da plačajo jamstvo.
Posledica vsega tega je splošno nezaupa nje. Tega nezaupanja mora danes biti konec. Narodna osvobodilna borba, ki je preobrazila dušo našega ljudstva, ga ujedinila in prekalila za borbo za našo svobodo1, ta ista borba je prinesla nove metode tudi v naš zadružni pokret. Danes sloni zadružni pokret na volji in uvidevnosti naših ljudskih množic.
Dolžnost NOO.ov je, da pozorno motrijo delovanje zadrug, ravno tako ali pa še bolj kot vsako drugo delovanje na svojem področju. Zadruga danes ni samo last njenih članov, temveč last celokupnega prebivalstva področja, za katero je osnovana. Od de. lovanja zadruge zavisi skoro vse gospodarsko življenje njenega področja. Zato tudi članom ne more biti vseeno, kako zadruga deluje, kajti posredno so tudi sami deležni njenih" dobrih in slabih posledic.
Nezaupanje, ki se tu in tam danes pojavlja, je bolj plod nerazumevanja življenjskega razvoja. Vinogradi so podvrgli, torej bi vinogradniki morali zapustiti vinograde, kajti kdo jim je porok, da prihodnje leto ne bo
suše. Ali pa so vojaški konji popasli in zavezniški kamioni uničili travnike na Krasu; kmetje naj bi opustili travnike in s tem živi. norejo, ker bi se prihodnje leto moglo dogoditi isto... Toda naš kmet in vinogradnik ne bosta storila ne enega ne drugega, marveč bosta obdelovala še dalje vinograde In travnike, čeprav je škoda, ki sta j0 utrpela mnogo večja kakor tista, ko ste vplačali par’ sto lir jamstva pri propadli zadrugi.
Proti tej nesmiselni človeški logiki deluje priroda; ona ne pozna kolebanja in rezervi, ranosti, marveč sledi stalno poti svojega raz. voja. življenje gre naprej in mora iti naprej, ker bi drugače svet propadel. Ista stvar je z našim gospodarskim življenjem. Ono gre naprej p0 svoji naravni poti. Njegov razvoj gre v zadružništvo, v novo zadružništvo, kakor je novo vse, znanost, umetnost kultura, način vsakdanjega življenja. Cilji zadružni, šiva so se sledeč razvoju posplošili, moder, nizirali; preobrazili so zadružno delovanje.
Nezaupanje je znak zaostalosti, pomanjkanje kulture in civilizacije, zaspanosti in moralne lenobe, malodušja in nazadnjaštva. V glavnem pa je znak nepojmovanja nove dobe. Je le žalostna pojava, katero moramo po. bijati, ker je zapreka k napredku, k novemu življenju.
Stanko. Čok
Brinje, koristen sad
Brinje je industrijska in zdravilna rastlina. Ne smemo prezreti njenega pomena kot industrijske rastline, saj je večkrat pomagala našemu revežu, da je prehranil svojo družino, ko ni bilo drugega zaslužka. Ljubljanske tovarne za destilacijo so dobro poznale ta produkt kraške zemlje; na žalost pa je v tistih časih glavni dobiček šel v žep tovarnarjev, a revež Kraševec je imel pri lem le košček krvavo zasluženega kruha
Kras je izvažal letno okoli 10 vagonov brinja. Prodajalo se je po 1 liro kg, kar je znašalo v tistih časih lepo vsoto 100.000 lir. Priden in sposoben delavec je nabral do 100 kg brinja na dan. Pod Italijo je bila žganjekuha onemogočena zaradi velikih taks. Danes so drugačne razmere; ljudske oblasti so dopustile lansko leto svobodno destilacijo, tako da si je naš kmet lahko sam skuhal dovolj brinjevca za domačo uporabo in je obenem prodal po ugodnih cenah nekaj žganja.
V bodoče bomo destilirali v zadružnih destilarnah ali pa bodo kmetje oddajali brinje državnim destilarnam. Lansko leto je pokrajinsko poverjeništvo v Ajdovščini odkupilo 7 vagonov brinja Kmet ga je na ta način oddal po najbolj ugodni ceni.
Kraški brinjevec je prav dobro znan po svetu in ne zaostaja po svoji kakovosti za svetovno znanim angleškim »ginom«. Bri-njevo olje pa je znano zdravilo med našim ljudstvom.
Kmetijski nasveti
Odprli smo kotiček za naše kmetovalce. Vsi naši kmetje lahko pošljejo vprašanja iz vseh panog kmetijstva: poljedelstva, živinoreje, sadjereje, o boleznih sadnega drevja, zadružništvu itd Na vsa vprašanja bomo odgovarjali v našem listu. Vprašanje pošiljajte na Okrožni kmetijski odsek. Via Carducci 6/111 ali na uredništvo »Ljudskega tednika«.
Priobčujemo odgovore na sledeča vprašanja:
Vprašanje; Kaj je treba ukreniti proti črvivosti jabolk? Kolikokrat sem vozil jabolka v Trst in sem jih moral oddati na pol zastonj zaradi tega prekletega črvička (A.
R. sadjerejec -- Brkini).
Odgovor: Jabolčni zavijač, tako se imenuje ta nadloga, je majhen metuljček, ki ob letava ponoči žc meseca aprila in maja na-še sadovnjake- Samica polaga po eno jajčece v muho ali pa na mesto, kjer se dva sadeža dotikata. Iz jajčec se izležejo črvički, ki prodrejo v notranjost, kjer uničujejo zdravi plod. Po 25 do 30 dneli črvički dora-stejo in se na drevesu samem najprej zabubijo. Iz bub zlezejo novi metuljčki in ta novi rod ponovno napada sadje.
črvički (gosenice), ki zlezejo iz črvivega sadja, se zabubijo med drevesnim lubjem (skorjo) ali pa pod drevesom samim in tam čakajo na ugodno pomladansko vreme za nadaljnji razvoj. Če pa shranimo črvivo sadje v zaprtih prostorih (sadno skladišče), se tudi tam črvički zabubijo in prezimijo po raznih razpoklinah, za raznimi omarami itd.
Kakšna so sredstva za pobijanje tega mrčesa?
Priporočamo sledeče načine:
1.	V zimskem času (januar, februar) mo ramo škropiti sadno drevje z drevesnimi karbolineji (arborin, dendrin neodendrin), potem ko smo posebno iz starih dreves o-čistili z drevesnimi ščetkami vso staro skorjo, lišaje in mah.
2.	Takoj ko odpade cvetje, moramo škropiti sadna drevesa z 0.5% svinčenim arzenalom ali 0.5% azolovo raztopino.
Pri škropljenju moramo paziti, da poškropimo mlado sadje, da bi črviček, čim se zle-že, zagrizel jabolko in se zastrupil.
Škropljenje moramo ponoviti vsaj dvakrat po 10 dnevih. Vse odpadlo sadje je (reba skrbno obrati in uničiti in to zgodaj zjutraj, da črvički ne zlezejo iz sadja.
Zelo lahko in priporočljivo sredstvo za u-ničenje gosenic zavijača so takozvane pasti po drevesih. To so enostavne obveze ali pasovi iz starih cunj in papirja. Tja zleze škodljivi mrčes, prepričan, da bo prezimil. Po zimi pa se gnezda previdno odstranijo in zažgejo z vsemi škodljivci vred.
Vpr.: Kako odpravim kokošim uši?
Odg.: Predvsem je treba dati kokoši priliko, da se sama otrebi, za to služita pesek in pepel, ki naj ju kokoši imajo vedno dovolj. Kurnik je treba skrbno osnažiti in vse razpoke v lesu in drugje zamazati z apnenim beležem. Precej pomaga če se v zaprtem kurniku zažge žveplo (seveda je treba kur-nik poprej izprazniti.)
Uši uničimo, če podrgnemo kokoši s toplo vodo, kateri dodamo na liter 8 gr. lizola. S tako razstopnino kopljemo kokoš le v toplem času, (pozimi lahko v zaprtem toplem prostoru).	Dr. F. J.
Srbske poljedelske zadruge sc na zahtevo številnih zadrug poslale poziv vsem zadrugam, naj se udeleže tekmovanja za obnovo dežele.
'Zveza srbskih poljedelskih zadrug je izdelala načrt za tekmovanje ki predvideva poleg maksimalnih naporov za povečanje pridelkov poljedelstva in živinoreje tudi obnovo porušenih in požganih vasi in mest, popravila mostov, cest, izgradnjo novih šol in zadružnih domov.
Tekmovanje se ho izvajalo med člani zadrug, med posameznimi zadrugami in zadružnimi zvezami raznih republik.
Na tn način se bodo jugoslovanski kmetje, ki so se borili ramo oh rami z delavci v narodno osvobodilni borbi sedaj udeležili dela in tekmovanj zn čim prejšnjo obnovo in izgradnjo domovine.
Koliko je vredna sekunda?
Dandanes si lo s težavo invilitavi jamo, tla niso imele minuto in sekunde v prej-Snjili časih sploh nojjenega pomena. Odkar imamo točen čas, nimamo več časa, toda nasi predniki, ki ure niso poznali, so imeli vedno dovolj časa. Pri rimskem pisatelju Gaju Pliniju, k ga jo ognjenik Vezuv leta 79. po Kr. r. zasul, dobimo tole opazko v pismu na prijatelja: »Prosim te, obišči me, ko postane tvoja senca šest čevljev dolga I« Človek si je bil tedaj sam sebi ura, sončna ura, 'ti c nn-'Tv-ojnla po dolžini sence približno dnevni čas. Za kake četrt ure prej ali pozneje ni Slo.
Prve ure so so ponašale samo z enim kazalcem in sicer tistim, ki je kazal ure. Okoli leta 1700. se je temu pridružil Se minutni kazal in sicer tudi pri žepnih ura)-, ki so se bile pojavile že leta 1711. Sto let pozneje, oko". 1800, so začeli dodajati prejšnjima dvema še sekundni kazalec. Nek potnik poroča v letu 1806. iz Pariza, da so udarjale stolpne ure pol uro zaporedoma po vsem mestu doseženo uro, tako netočne so bile. Kaj takega si sedaj v dobi brzovlakov in potnih letal, ko nam naznanja radio vsako uro na sekundo točno, le težko predstavlja, mo.
Leta 1602. sedi neki mislec v krasni stolnici v mestu Pisi pri maši. Toda njegova raziskovalnost je to pot premagala njegovo pobožnost. Opazuje, kako niha mogočna svetilka, ki visi s stropa na dolgi verigi, so t ter tja, in ugotavlja, da so zamahi, nihaji vedno enako dolgi. Misel mu šine v glavo, da bi se ta okolnost dala uporabiti pri merjenju časa. In prav v stolnici v Pisi je bila izmišljena ura, palica, nihajoča v enakem taktu tja in sem. Slavni italijanski naravoslovec Galileo Galilei (156J. — 1640.) je bil tisti mož, ki je med mašo dou-mil nihalo. Leta 1612. je izdelal meščan mesta Kassla, urar Biirgi Joost prvo tako uro in leta 1657. je že izdelal nizozemski zvezdoslovec Kristjan Huygens prvo uro s sekundnim nihalom.
Naj na tem mestu omenimo naj znamenitejši predmet sodobne urarske tehnike t.
J. uro. ki se takorekoč sama navija in v kateri je skoraj uresničen sen o tako zvanem perpetuum mobile, stroju, ki gre neprestano sam od sebe. Tako uro so pred vojno izdelovali že v serijah. Gonilno silo dobiva avtomatično zaradi spreminjanja temperature. Temperaturna razlika efoe stopinje v 24 urah zadostuje, da žene uro. Ker je razlika navadno mnogo večja in ker si ura
jutikp napere zalogo Utko gonilne silo za celih 120 dni, se je ta umotvor že precej približal gori navedenemu stroju: perpo-tuum mobile.
Kaj je sekunda? Vsi vemo, da je sekunda 60. del ene minute. Dan šteje 86.400 sekund in dandanes imamo že ure, ki. točno naznanjajo sekundo do stotisočinke njenega kratkega trajanja. Sicer si pa lahko vsak sam napravi sekundno nilialo. Nič lažjega: zadostuje vrvica z majhno utežjo spodaj, vse skupaj zgoraj pritrjeno. To nihalo seveda ne sme hiti povsod ei ko dolgo, če naj kaže točne sekunde, kajti privlačnost naše zemlje, ki vpliva na nihalo, je povsod različna, ker naš planet ni natančna krogla. Doleg privlačnosti zemlje vplivajo na nihanje še železna ležišča, votline v notranjosti in še druge take okolnosti.
Sekunda. Dozdevno nič! Toda kaj vse so vrč' v tem kratkem trenutku! Dolgo, kratko, hitro m počasno, to so relativni pojmi. Marsikat' i vojak, ki se je udeležit svetovne vojne, hi lahko še živel, če bi napravil sekundo pozneje korak na desno ali levo, kajli krogla, ki ga je zadela, je preletela v tem kratkem času tisoč metrov. En sam centimeter in ena sama sekunda sta odločevaia več tisočkrat o življenju in smrti, o usodi premnogih družin. Ko sedim v kinu, brzi v sekundi 24 podob preko belega platna, tako da se mojemu očesu dozdeva, da gleda enakomerno razvijajoče se dejanje. Za navadne namene to zadostuje, toda veda mora večkrat preiskovati zelo hitro potekajoče dogodKe. Zato mora uporabljati priprave, s katerimi se da napraviti več tisoč posnetkov v eni sekundi. Za vsako posamezno fotografano sliko je treba nastaviti 60.000 del ene sekunde. Šestdeset tisočink ene sekunde! Lahko se to izreče, lahko se to napiše, ali predstavljati si kaj takega je zelo težko.
Pri preiskovanju učinka naboja pehotne puške na človečko telo so napravili filmske slike: 20.000 slik v eni sekundi. Milimeter za milimetrom je prodirala krogla v notranjost. Pomislimo, da napravi naša Zemlja šq vedno 30 km v eni sekundi na svojem poletu oh-'i sbnea, drugi svetovi celo nad 1000 km in da besni najhitrejši tekač vseli tekačev,' svetloba, s hitrostjo 300.000 km v eni sekundi !
Človek je sicer, kakor se izražajo nekateri misleci, merilo vsem stvarem, toda za večnost ni sekunda nič večja in nič manjša kot je ura ali leto.
DOBRI KRALJ IN HRABRI VOJAK
^	EMIL VACHEK
Kralj Andrej XVII. je izdal strog odlok s temle besedilom:
Po odstavkili 798. in 9G5 naše ustave je prepovedano pod kaznijo uporabljati na glavni cesti naše prestolnice, Kraljevski Imenovani, sirene, piščali in avtomobilske troblje.
Ta odlok je bil izdan na željo kraljice Kunigunde, ki ni mogla prenašati nobe noga hrupa.
Ko je dobil odlok veljavo, se je v krat kem času podeseterilo število nesreč, povzročenih po avtomobilih. Pogubno naraščanje se je ugotavljalo edino le na glavni cesti. Radi tega je izdal kralj Andrej XVII 'drugi odlok:
Po odstavkih 978. in 0G5 naše ustave kakor tudi odstavka 1048. se prepoved uporabo siren, piščal in trobelj na Kraljevski cesti izpopolniuie v tem smislu, da je dovoljena na označeni cosii najvišja hitrost 8 km na uro.
Kralievl ugled je pa na žalost že propa 9al. Kraljica Kunigunda je postajala od dne do dne bolj razdražljiva in iz policijskih poročil so je ugotovilo, dn‘ so pospeševali bolezen Njene Visokosti kraljice na i višji 'državni dostojanstveniki, ki so oh vsaki uri čez dan in ponoči dirjali z avti po Kraljevski. cesti, kakor da bi ne bili imeti drugih ulic.
Kralj Andrej XVII. je divjal, kajti kraljica Kunigunda je zapretila, da zbeži k staršem, če se zlo takoj ne odpravi. To je bilo velikega pomena kaiti s kraljico je bil dobil kralj Andrei XVIi še dve vojvodini in en zaboi ameriških akcij.
»Nekaj treba ukreniti«, si je dejal kralj, ko je nepoznan pregledoval Kraljevsko cesto.
»Nekaj treba ukreniti«, je dejal grozeče, ko je švignil avto policijskega predsednika
s hitrostjo 70 km na uro mimo njega, ga ošvrknil od glave do nog z blatom in ne znansko trobil.
»Nekaj treba ukreniti«, je zastokal, ko je zagledal svojega obrednika, kako je s svojim avtom podrl vojnega invalida z lajno vred ha tla.
Vojaštvo! To je bil še edini živelj, ki se je bil ubranil razkroja. Vojaštvo mora datf njegovim ukazom potrebno veljavo. Brž drugi dan so bile postavljene po Kraljevski cesti straže, ki naj prisilijo s streli besneče avtomobiliste do upoštevanja kraljevih ukazov.
»Vso prav in dobro«, je dejal kralj Andrej XVII., »a meni se zdi, da povzročajo novejši ukazi več šuma, ko prej prestopki sami. Ves zaskrbljen je pohitel v sobano kraljice.
»Ali se vam ne zdi, soproga, da je hrup na cesti le prevelik?« je vprašal v skrbeh.
Kraljica, ki je prav tedaj igrala Mendel-sohnovo poročno koračnico, je pretrgala svoje Igranje in odvrnila: »Nikakor ne!«v
»Ali se vam ne zdi, da streljajo tam zunaj ?«
Pomorila ga je od nog do glave. »Za pravo kraljevsko kri niso streli nikak hrup. Naravno opravilo so, kakršno je dihanje.«
V nekaj dneh se je podkrepil kraljevi ugled. Nato se je vozi! kralj Andrej XVII. sam v svojem avtu, ki ga je krasila krona, in zatrobil, ko je hitel po Kraljevski cesti s hitrostjo 00 It m. Strel v pnevmatiko ga je prisilil, da je ustavil. Vojak je stal ko sveča in pozdravil, kakor treba pozdraviti tako odlično osebo,
»Veš. kdo sem?«
»Vem!«
»In?«
»Visokost kralj Andrej XVII dedni knet
Vi»,	'
»Prav, zakaj si me ustavil?«
»Ker imam ukaz, da moram vsakega ustaviti, ki vozi po Kraljevski cesti hitreje ko tovorni voz ali Iti piska, žvižga m trobi.«
»Prav! Toda zame, kralja, ne velja ta ukaz.«
»Ukaz se glasi: vsakogar.«
»Živinče, zaprite ga!« se je razvnel kralj Andrej XVII.
»In jaz sem mislil«, je slokal vojak, 1«) so ga peljali stran.
»Kaj si mislil?« je vprašal kralj, rado vednost mu je narekovala to vprašanje.
»Da me obdarijo, ker sem izvršil ukaze in da prideva oba nato v berilo.«
»Tri leta ječe radi hudega razžaljenja veličanstva«, je zavpil kralj.
Vojak se je klical Jaromil.
Ko so spustili Jaromila po treh letih iz ječe in ko so mu naznanili, da bo še tri leta pod policijskim nadzorstvom, je hitel k svoji družini. Njegov sinko je že hodil v šolo,
»Oče, v novi čitanki je lepo berilo«, je dejal sin, »naj ti ga preberem!« in deček je bral:
»Nekega dne se je peljal vladajoči kralj Andrej XVII. v avtu po glavni cesti svoji-, prestolnice. Na tej cesti jo bila prepovedana hitra vožnja in vsaka uporaba svarilnih glasbil, ki povzročajo hrup in šum. Odlok je bil izdal kralj sam. da obvaruje ljudstvo, ki ga je nad vse ljubil, vsakega nepotrebnega hrupa. In Njegovo veličanstvo si je reklo: »Tam stoji vojak, lej slcrbi, da se zakon uvažuje. Poskusiti hočem, če bo branil vojak zapoved tudi nasproti kralju,« In ukazal je razobesiti nad avtom daleč vidno kraljevo zastavo, ukazal voziti s prepovedano hitrostjo in ukazal trobiti, kar se da.
V tem trenutku se- je kralju razveselilo srce. Vojak je takoj ustavil kraljevi avto in izkazal Njegovi Visokosti kralju, ki je bil izstopil iz voza, predpisano čast. Kralj se jo prepričal, da ga je bil vojak spoznal. Vsekakor je hotel vojaka še dalje izkušati. »Jaz sem tvoj kralj,«
»Vem, visokost«, je dejal in srce mu je hotelo raznesti prsi, tako mu je utripalo »Zakaj si me ustavil?«
»Po predpisih, Visokost.«
Nato se jo kralj milostno nasmehnil, plačal določeno globo, podaril vojaku zlat prstan z vdelanimi kraljevimi začetnicami in mu rekel: »Dečko, ti zaslužiš, da zve mladina kako vzorno si izvršil povelje, in da se uči od tebe!«
In Jaromil si je mislil: »Glej, saj sva slednjič vendar le prišla v berilo.«
In je vprašal sina: »Kako se glasi naslov temu berilu?«
»Dobri kralj in hrabri vojak.«
UT
Slovenska poročila vsak dan ob 7.15, 12.45, 20.00 23.10 — Objava sporeda ob 7.10.
Kratke gospodarske vesti
Henry Ford je dejal, da bodo Fordove tovarne kmalu popolnoma ustavljene, ker se stavka v jeklarski industriji takoj ne konča.
o
Sladkorna kampanja v Ukrajini se približuje koncu. Že doslej je proizvodnja prekoračila za 30.000 ton celotno lansko produkcijo. Do konca sezone bodo sladkorne tovarne predelale preko 2.5 milijonov stotov sladkorja. Do konca kampanje bo ukrajinska sladkorna proizvodnja 2 krat prekoračila lansko.
O
Računajo, da je bilo doslej prizadetih 250.000 delavcev po velikem zastoju britanske industrije zaradi pomanjkanja premoga.
o
Ameriška proizvodnja premoga od 1. aprila 1945 do 31. januarja 1946, je dosegla 468 milijonov ton premoga, to je 7% manj, kot v prejšnji dobi, ter 45 milijonov ton antrft-cita, kar pomeni zmanjšanje za 12%.
O
V naslednjih tednih se ho sestala v Londonu gospodarska konferenca britanskega imperija, katere se bodo udeležili predstavniki dominionov in kolonij. Razpravljali bodo o stnlšču do sporazuma v Bretlon Woodsu.
O
Slovenski rudarji bo se pridružili svojim delovnim tovarišem v Srbiji, ki so že konec septembra pričeli s trimesečnim tekmovanjem. Kljub temu, da se je delo v šilo pod težkimi okolnostmi —• kajti rudniki so za časa vojne hudo trpeli — so rudarji dosegli izvrstne uspehe. V oktobru so srbski premogovniki dosegli že 96% postavljene naloge, v decembru pa so načrt prekoračili. Rudarji premogovnika Vrdnik so v drugi polovici decembra prekoračili za 25% predvojno proizvodnjo. Ta rudnik je pri tekmovanju zmagal *
do 23 februarja 1946.
Ostali spored od 17.
NEDELJA 17. II — 12.50 — Kmetijsko predavanje — 15.00 — Otroška ura — 19.00 Zbor z deželo — 19 20 — Slovanska simfonična glasba. (Mussorgsky: Noč na golem brdu, Smetana' Vltava, Rachmaninof: IV. stavek iz 2 Simfonije.) — 19.50 —* Predavanje o telesni vzgoji.
PONEDELJEK 17. II. — 12,30 — Poljudno znanstveno predavanje — 19.00 — Zenska ura — 19.20 — Zvoki melodij — 19.30
—	Zvoki primorskih skladateljev. (Sodelujejo tov. prof, Sancin Karlo, prof. Sancin Mirca, Slava Batistutta in Vuga Justina.)
TOREK 19.11. — 12.30 — Predavanje o prosveti — 19.00 — Mladinska ura — 19.20
—	obvestila svojcem — 19,30 — Ljudska glasbena ura.
SREDA 20. II. — 12.30 — Zdravstveno predavanje — 19.00 Odred Jugoslovanske armade — 19.30 —- Igra.
• ČETRTEK 21. II. - 12.30 - Pregled knjig in časopisov — 19 00 — Violinski koncert Sancina Karla — 19 15 — Slovenščina za Slovence; predava tov. Pahor Jože —1 19.30 — Pestra glasba.
PETEK 22 II — 12.30 — Predavanje o tedenski konferenci ZN — 19.00 — Komorni zbor — 19.30 — Obvastila svojcem — 19.45
—	Chopinove skladbe.
SOBOTA 23. II — 12.30 - Predavanje
—	19.00 — Plesna glasba — 19 30 — 20.00 — Oddaja za konec tedna.
Križanka št. 3
Priznam, da sem jo »Ljudskemu tedniku« prav krepko zagodel. Nad besedilo križanka št. 3 sem vrinil križanko iz 2. številke. Obljubljam, da ne bom storil nikdar več kaj takega.
Tiskarski škrat.
1		2	3	4		5
	■	6			Hi	
7	8	■		pik	9	
10		11	■	12		
13						
m	14		u	15		
IG	■	17	18	It	19	
20	21	H	22	23	■	
24		25	P	28	27	B
28						29
30			■	31		
32		■	33	jjf	34	
		35		3G	■	
37						
Besede pomenijo:
Vodoravno:	1. voditelj slovenskega
ljudstva, 6. orožje, 7. živalski glas, 9. kratica za sledeči, 10. žensko ime, 12. prenašale» sporočil, 13. svetovno znani ruski pisatelj, 14. izraz soglasnoti, pritrjevanja, 15. reka v Sovjetski zvezi, 17. kratica za enoto površinske mere, 19. osebni zaimek, 20. ime note v solmizaciji, 22. žito, 24. naziv, naslov, 26. število, 28. zunanji minister Sovjetske zveze, 30. osebni zaimek, 31. premikati se, 32. božanstvo starih egipčanov. 34. italijan-ski veznik, 35. število, 37. glavno mesto federativne ljudske republike Jugoslavije.
Navpično: 1, nebesni pojav, 2. globlje v morje segajoči del celine, 3. bivališče, 4. junaška pesem, 5. žensko ime, 8. začetek, priprava, 9. vitko, 11. muslimani ga častijo, 12, število, 16. pripadnik ljudstva, ki živi ob morju, 18. enota - površinske mere, 21. rimska naselbina na tleh današnje Ljub. ijane, 13. opravljati kmečko delo, 25. skraj-šano žensko ime, 27. znamenja, ki se jih poslužuje glasba. 29. živali, ki živijo ob rekah in se hranijo z ribami, 33. tekočina, brez katero ni človeškega življenja, 35. dva enaka soglasnika, 36, veznik.
OdgovarJ« dr. MIRKO KORŠIČ.— Založba Primorskega dnevnika, Trat.«* Tlaka Zadružna tiskarna v Tritu«