SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AÑO) XXXIX (33) Št. (No.) 17 ESLOVENU LIBRE BUENOS AIRES 1. maja 1980 Prikrita svojskost ('Prevod iz španščine) Ne le enkrat smo bili prisiljeni podati nekatera pojasnila o razliki, ki se navadno dela med sovjetskim komunizmom in „narodnim““ komunizmom. In spet znova začenjamo, prepričani, da je za razjasnitev določenih predmetov debat (ki jih s tako lahkoto zapletamo) potrebno nenehno ponavljati razlage. Povod za ta ponoven pristop k zadevi, je izjava Zedinjene Slovenije, društva slovenskih prebivavcev v Argentini, združenih pod silnim praporom svobode. Z očitnim čutom za izrabo okol-nos-ti ima dokument nalogo postaviti pičice na i o maršalu Titu, katerega — morda zaradi dolge bolezni, z vsakovrstno menjavo situacij — nekateri časnikarski krogi predstavljajo obkroženega z romantičnim sijem. Ti krogi kličejo v spomin v pretiravajočem tonu gverilsko početje močnega moža Jugoslavije; nerazložljiv pa je njihov molk o umorih, storjenih v besnosti po drugi svetovni vojni. „V zloglasnih kočevskih gozdovih — pravi izjava — je Tito ukazal usmrtiti brez vsake predhodne sodbe tisoče svojih političnih nasprotnikov, ker niso hoteli sprejeti komunistične diktature.“ Tekst, ki ga je omenjeno društvo izdalo, piše, da se navadno prikliče v spomin Titovo zadržanje nasproti stalinizmu, nič pa se ne omenja njegovega sodelovanja z nacisti. In končno izjava zadene v sredino tarče, o čemer nas v tem času najbolj zanima: jugoslovanski komunizem — pravi — je v bistvu enak vsem totalitarizmom, ki jih človeštvo spoznava v stoletjih, ker pogreza korenine prav do svojih hranilnih virov: korupcije, zločina in laži. OPREDELITEV SISTEMA Zadnja dopolnitev slovenskega društva zasluži daljši in temeljit premislek, brez vsakega predsodka v naši pameti in vnaprej se moramo odpovedati vsaki še tako majhni koncesiji, ki bi nam mogla služiti za plašnice. Res: da opredelimo s čim manjšo napako nek državni sistem in mu postavimo nalepko, ki mu pripada, še malo ni zadosti, če se vodimo po videzu. Niti ne velja dosti soditi sistem po položaju, ki ga zavzema na svetovni pozornici. Postavim viden primer: globok razdor med rdečo Kitajsko in Sovjetijo more biti koristen političnim interesom svobodnega sveta, kar bi tudi moglo pripeljati do zaveze s skupnim sovražnikom, ampak ob času pravične ocenitve, ni mogoče zapreti oči pred vseočito resnico: čeprav je rdeča Kitajska skregana z ZSSR, je prav tako komunistična družba in njena načela so tako zagrizeno nasprotna zahodni kulturi — ki ima svoje temelje v svobodi — kakor načelo Kremlja ali Havane. Čeprav je prekinitev odnosov s stalinizmom pomenila v svojem času izvrstno novico za Zapad (vedno je dobro, če se naši nasprotniki ločujejo ali bojujejo med sabo), ne moremo še iz tega sklepati, da je v osebnem Titovem slučaju njegov režim začel funkcionirati z istimi filozofskimi predpostavki, ki veljajo za družbe, v katerih se pretaka sok zahodne kulture. Ni potrebna pomoč ostre logike za spoznanje, da od dušečega sovjetskega pokroviteljstva .neodvisni Tito ni isto kot liberalni Tito. To pa iz čisto preprostega vzroka: ena stvar je trčiti z ZSSR v zamotani igri o moči narodov, druga, zelo različna, pa je dokončno se otresti marksističnih načel. PRIKRITA SVOJSKOST V zadnjih desetletjih je mednarodna politika dokončno prikazala, da eno ne predpostavlja niti ne pelje v drugo: kadar nek komunističen režim pride v spor s sebi enakim, je naivno misliti, da so spor sprožile temeljne razlike. Edina resnica je, da so vedno druge razlike odgovorne za to in najvažnejši sta: želja „začeti' na svoje“ kot sa- MADŽARSKA - Ni še dolgo od tega — točneje v letih 1974-5 —, ko je po argentinskih srednjih šolah in predvsem na vseučite-ljiščih vladala posebna vzgojna politika. Ta je bila največkrat dvoumna, včasih socialistično usmerjena ali pa celo marksistična. Takrat je po vplivu komunističnih profesorjev manjšinski del argentinske mladine presenečeno in z občudovanjem poslušal podobe o življenju v vzhodnem svetu. Na dnevnem redu so se javljali predrzni govori in razburkane debate. Nekateri profesorji so hvalili vsakovrstni komunizem — naj si bo kitajski ali ruski; drugi so po okusu izbirali države, ki naj bi bile pristno marksistične in ne le sateliti ruskega imperializma. Lažnjiva propaganda je prepričala nekatere študente. Resnih podatkov o državah za železno ali bombusovo zaveso ni podal nihče izmed profesorjev. Na enostavna študentovska vprašanja (npr.: zakaj obstaja sramotni zid v Berlinu; zakaj si jugoslovanski delavci iščejo delo v zahodnih državah; zakaj ima proletariat v komunističnem bloku tako nizke dohodke ? ) pa niso ti profesorji-agenti imeli logičnega odgovora. Večina argentinske mladine — pa čeprav morda politično ni med najbolj pripravljenimi državljani na svetu — je opazila na desetino pomanjkljivosti v komunističnih režimih. Večkrat se izve — čeprav marljivo zakrivajo novice' — za krivične pojave v življenju „vzhodnega raja“. Včasih pa celo sami voditelji nepremišljeno izdajo vesti, po katerih vsak pameten človek lahko analizira tamkajšnjo družbo. Tako na primer so pred kratkim izdali na Madžarskem nov delavski zakonik, v katerem zbujajo pozornost razne določbe. V državi, kjer je oblast „v rokah Odmevi iz Sovjetsko časopisje, zlasti Pravda, je sredi marca povzemala po vietnamskem tisku napade na Jugoslavijo. Obtoževala jo je, da podpira imperialistično kampanjo glede sovjetske zasedbe Afganistana. Jugoslovansko časopisje je odgovarjalo, da hočejo pokriti Sovjeti s tem krikom in vikom svoje lastne težave v Vietnamu in Afganistanu. CK KP Srbije in CK KP Hrvaške sta na svojih plenarnih zasedanjih 14. in 18. marca poudarila idejo kolektivnega vodstva. Pojav posameznikov kot liderjev je bil najstrožje obsojen. Vsi govorniki so zahtevali, da se striktno mostojna komunistična država in pričeti pot utrditve nove centrale na svetovni, kontinentalni ali pokrajinski ravni. Kar teži k prepiru med različnimi državami komunističnega izvora nima prav nobene zveze z namero ustvariti neke vrste liberalni komunizem — nekaj tako čudnega kot more biti suha vlaga, okrogli kvadrat ali štirinožni dvcnožec — ampak z zasnovo konkretnih taktičnih položajev, z dolgoročnimi strategijami, stremečimi za vzpostavo vodilnih mož ali sistemov in - z uvedbo politike povezave s preživitvijo KP raznih držav. Kot primer naj se bravec spomni na kitajsko-sovjetski prepir, na avtonomistična izbruha tovarišev ;Ceau-cescuja in Tita in. na komedijo evroko-munizma, ki je v začetku imela nekaj u-speha. Protipekinška, protimoskovska ali protifidel-ska pozicija še ni zadosti, da moremo imenovati nekoga protikomunista niti označiti ga kot „pridnega komunista“, kakor komunista „brez stalinističnih izpadov“, da se izrazimo v jeziku rajnega Herberta Marcuseja. V resnici pa, če hočemo biti proti komunizmu, moramo biti to: protikomunisti. Kar se tiče možnosti „boljšega komunizma“ — se razume: manj despotskega ali krvoločnega, mehkejšega od moskovske centrale — pojasnimo, da je to čisto operativno naključje, ki gre preko doktrine, to je, v izključni zve- „DELAVSKI RAJ" proletariata“, so določili stroge kazni, ako se opazi pri delavcu pomanjkanje discipline. Kot kazen za nedisciplino ali katerekoli poškodbe narodne imovine, se delavcu odtrga do 50% plače. Lahko sklepamo, da so na Madžarskem davki prenizki ali pa državni izdatki previsoki in da je to najboljši način za zvišanje narodnih dohodkov. Lahko tudi mislimo, da je taka stroga kazen v legalnih predpisih nastala po socialni izkušnji, ki oznanjuje, da ni preveč proletarske vesti in da verjetno partijska vzgoja ni učinkovita. V drugem členu je nečloveško omejena svoboda posameznika, ki določa, da v slučaju, če si delavec izbere novo službo, se mu enostavno zniža plača. Čudno, nekoristno svobodo si je izbral madžarski delavski razred! Strogosti te nove delavske zakonodaje „opravičuje“ izjava, da se Ogrska želi gospodarsko postaviti na mednarodno raven, znižati izgubo delovnega časa in prevzeti strogo kontrolo cen. To pomeni, da v 35 letih še ni izpolnila osnovnih obljub marksističnih utopij. Kot „posebno izjemo v delavsko korist“ bodo podjetja dovolila, da bo delavec imel njožnost v isti tovarni delati v več funkcijah. Na ta način bo po pristnem materialističnem nlauku delavec-številka-produktivno sredstvo garal najbolj uspešno za sistem. Partijski oblastniki si predstavljajo, da se bo na ta način izboljšal ekonomski položaj in priznavajo, da je do sedaj bilo vse gospodarstvo umetno podprto. Za tako in podobno delavsko bodočnost so hoteli razdiralni levičarski elementi navdušiti argentinsko mladino ? K. C-i. ■■■•■■■•■■■•■■■■■■■■■••■■•■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a Jugoslavije spjoštuje princip rotacije, uveden pred 10 leti. Beograjski tednik NIN hvali v številki z dne 23. marca kitajsko politiko in napada sovjetski dogmatizem. Avtor Miodrag Marovič primerja dosežke na vseh področjih na Kitajskem in v Sovjetski zvezi. članek objavljen v mesečniku „Socializem“ (januar 1980) razpravlja o vlogi vojske v komunističnih državah. Avtor članka, Nikola Pejnovič, kritizira Sovjetsko zvezo, ker je spremenila svojo vojsko v instrument podjarmljenja in zi z voljo in duševnim razpoloženjem, tistih, ki imajo niti v svojih rokah; vključno tudi to more odgovarjati taktičnim potrebam. Zato znamenita „mirna koeksistenca“ ni bila samo poteza Nikite Hrr.ščeva, brez dvoma bolj dobrodušne narave kot apokaliptični Stalin,- temveč trenutek v razvoju notranjih in zunanjih kremeljskih načrtov. IMETI PRED OČMI Vse to kaže, 'da je samo v omenjenem smislu dovoljeno delati razlike med eno komunistično vlado z manjšim ob-težilni-m bremenom kot drugo. Kajti v globljem smislu -svet ni porodil „boljšega“ komunizma in ga nikdar ne bo; bistveno doktrinarne razlike onemogočajo to možnost: 'komunizem, kot tak, ne more biti boljši; če je boljši, potem ni komunizem. To mora ostati enkrat za zmeraj močno vtisnjeno v možganskih celicah vsakega človeka z Zahoda, ki je pripravljen živeti — in, če je potrebno, tudi umreti — za izročila, ki jih je prejel ob rojstvu. V tem smislu mora biti modra izjava med nami živečih Slovencev sprejeta kot vreden prispevek k razjasnitvi tega pojma. Raul Oscar Abdala („La Prensa“, Bs. As., 14. 4.) Dr. Tine Debeljak NEKAJ POGLEDOV 1\ V JOSIPA Nihče od domobrancev ni storil ničesar za zmago Osi, saj je pod uniformo holandskih policijskih čet s slovensko kokardo, bilo slovensko narodno srce. Domobranski poveljnik polkovnik Peterlin je sodeloval istočasno tudi pri ilegalni Slovenski legiji in polkovnik Kre-ner je bil ilegalni četniški poveljnik Ljubljane. Polkovnik Vauhnik je iz Ljubljane napravil center vohunske mreže za zahodne zaveznike, kar opisuje sam v zanimivi knjigi Nevidna fronta (v založbi Svob. Slovenije). Duhovnik Anton Duhovnik se je prebil skozi nemške čete prav do Ravenne z namenom, da obvesti AA zaveznike o notranjem duhu slovenskega domobranstva. Bil je izdan in je končal v nemškem taborišču pod plinom. In vse, kar je kdo storil morda odioznega, je storil z namenom, da se ohrani vojska za odločilen trenutek ob koncu vojne, ki bi jo seveda odločili zahodni zavezniki. To vero v zmago AA so imeli vsi domobranci od začetka „kolaboracije“. Ko se je ustanavljalo domobranstvo, je bil zaslišan general Rupnik pri Rainerju za informacije o bodočem domobranstvu, je rekel: „Nisem politik, toda v pokrajini sta dva tabora, ki se vojskujeta med seboj. Na eni strani klerikalci in ostanek starih političnih strank, na drugi pa OP s partizani pod vodstvom KP.“ (Proces proti Rožmanu, Rupniku, Kreku, str 4). Ni pa v tej brošuri stavka, ki je pred po-natiskom brošure izšel v Poročevalcu 23. 8. 1945: „V kolikor se spominjam, sem tudi rekel, da se klerikalna stranka zagrizeno bori proti komunizmu, da pa izgleda, da simpatizira z zapadlimi zavezniki...“ To je toliko, kot da bi rekel, da nihče ne simpatizira z Nemci, da so vsi odločni anglofili, toda le pod silo razmer so si zbrali to obliko boja proti komunistom, o katerih jim papež piše v encikliki, da „je komunizem v bistvu perverzen nazor s katerim ni dovoljeno nobeno sodelovanje,,,“, in škof Rožman, da je kot nazor „brezbožni komunizem največja nasreča za narod... “ Kot katoličani in kot rodoljubi so se tedaj borili za nekomunistično bodočnost naroda, ko bo nemški okupator zagotovo premagan po zmagujočih A A četah, katerim bodo — na njihov poziv •—• z vso urejeno narodno vojsko stopili kot ¡predvoj k vstopu v našo deželo. Tako kot v Franciji. Taka miselnost in taka oblika sodelovanja, ki je bila mednarodno dovoljena, ni bila nikakšna „kolaboracija“, še manj „kvizlinštvo“, temveč gotovo tvegano dejajnje, kako bi bilo mogoče rešiti do- :ssi»'«a*«iauiHRiiiRari>,»BsiraDaiiKaiiaBBnvBDHHBaBHaiiaaBaaaaaBB> vojne intervencije ne samo v nekomunističnih državah, ampak celo v deželah pod oblastjo komunistične partije. Kol široka, podpredsednik bivših partizanskih borcev -svari, naj nihče ne naseda tistim, ki se upirajo kolektivnemu vodstvu. Kolektivno vodstvo je bila Titova ideja in mi bomo ostali Titu zvesti, je poudaril. Profesor Jovan Djordjevi«, znani jugoslovanski advokat, je izjavil v nekem intervjuju, da lahko samo povečanje -svobode prinese več uspehov socialističnemu si-stemu. Kritiziral je tudi današnjo jugoslovansko družbo, ki se deli v dva sloja: onega, ki vodi, in onega, ki dela. Jugoslovanski partijski teoretik musliman prof. Fuad Muhič je naštel vsaj tri sovražne skupine v državi, ki skušajo minirati eksistenco režima: neosta-linisti, džilasisti in nacionalisti. Prof. meni, -da hočejo neostalinisti posnemati sovjetski model, Djilas in njegovi pristaši propagirajo „anarholiberali-zem“, nacionalisti (Hrvati, Srhi, Slovenci i.dr.) pa -bi radi uvedli nekak nacionalni socializem. Oni hočejo, da naj bi bil socializem prilagojen -duhu vsakega posameznega naroda. Kljub temu, da ta gibanja niso močna, jih je treba z vso silo zatirati. (Borba, Beograd, 4. apr.). (9) Z JVAŠE PERSPEKTIVE BRDZA-TITA movino in demokracijo pred brezbožno proletarsko diktaturo, ki se je — spet zagotovo — obetala od vzhoda. Kako bi človek pri tem ne mislil na poljski primer: Pilsudski je začel 1. 1914 svoj boj proti carski Rusiji s svojimi prostovoljci, s katerimi se je pridružil avstrijski vojski in sprejel v njej položaj k. u. -k. polkovnika. Prestopil je potem v nemško vojsko toda — odklonil je zahtevano prisego Nemcem, za kar so ga zaprli; njegovi Strelci pa so se obrnili proti obema: Nemcem in Rusom in ustanovili „Polonio restituto“ -— obnovljeno poljsko -državo. Pa mu zavezniki nikdar nikjer niso očitali „kolaboracije“, ker je — uspel. Tudi Slovenci bi uspeli s tako dobro organiziranim domobranstvom, da niso bili AA tako kratkovidni, da so izdali svojega najboljšega zaveznika v Sloveniji in celo izdajalsko uničili „slovensko narodno vojsko“. Protikomunistični odpor jo je s tako tveganostjo ustanovil in ohranjal za zahodne zaveznike, da bi v povojnem miru na tem ozemlju ustvarili po njihovih demokratskih načelih človečanske svoboščine in samoodločbe naroda v državi Slovenije, kakor so jo razglasili potem 3. maja. Internacionalist v O F, o katerem pravi prof. Šnuderl, da se je v vseh „direktivah ravnal po nauku marksizma-leninizma: tako nacionalno vprašanje, samoodločbo, federacijo, socialno preobrazbo ... povzemal iz te teorije in jo apliciral na naše razmere“ (šnuderl, 149), je vtisnil slovenskim rodoljubnim protikomunističnim borcem pečat „narodnega“ odpadništva, izdajalstvo in kolaboracionista ter mu vzdel spet rusko-ime „bela garda“. Toda tragično je bilo to, da mu je uspelo s pomočjo leni-novskih „koristnih budal“ in sopotnikov in špijonov na visokih zavezniških u-pravnih in vojaških položajih na Zahodu to tudi z uspehom plasirati. Ta visoka filokomunistična infiltracija in zavezništvo s Stalinom je povzročilo tragedijo protirevolucije, ki bi sicer spremenila v izvojevano zmago, da ni bila odvisna od svetovnega političnega položaja. Napad internacionalnega komunizma na „slovenski narodni značaj“ bi bil odbit. To je priznal tudi sam Boris Kidrič, ko je zapisal (kakor podaja Šnuderl na str. 68): „Zmaga naprednega razreda ni bila izvojevana v ‘čisti razredni borbi’, temveč na fronti narodnega izdajstva.“ To razumem: Z borbo za socialni prevrat bi nikakor ne uspeli, zmagali pa so s tem, da so protire-vMucionarje razglašala za „izdajalce naroda“, „okupatorjeve hlapce in pomagače“, in to verjeli — po nuji zavezništva s Sovjetsko zvezo — tudi AA. Resnica- pa je, da so domobranci, šli samo „drugačno pot““ v svobodo zahodno evropske krščanske družbe, kakor bi ustrezala slovenski narodni biti, da je uspela. In „drugačna pot“ je načeloma uzakonjena v današnji Jugoslaviji. in celo visoko cenjena. Zakaj naj bi ne bila tudi tedaj ? Pet let, šest miesecev in pet dni V okrožnici -ljubljanske nadškofije z dne 31. marca 1980 je navedenih tudi mekaj podrobnih podatkov iz življenja pred kratkim umrlega nadškofa in metropolita dr. Jožefa Pogačnika. Med podatki so tudi tisti, ki govore o „njegovih ječah“. Tako zvemo, da je bil nadškof trikrat zaprt. V ječi je bil od 12. januarja 1946 do 17. oktobra 1950; potem od 30. aprila 1952 do 30. maja 1952 in od 26. septembra 1953 do 29. julija 1954. Skupno to znese 66 mesecev in nekaj dni, točno pa pet let, še-st mesecev in pet dni. S-FR Jugoslavija se je temu arestantu zahvalila s tem, da mu je podelila odlikovanje „red republike z zlatim vencem“, ko je stopil v pokoj. AMERIŠKA KATASTROFA \ IRANU Pretekli petek 25. aprila so ZDA doživele novo politično in vojaško katastrofo in novo blamažo v svetu. Znan je problem, ki se že od 4. novembra vleče, ko so muslimanski študentje zasedli ameriško poslaništvo in zajeli kakih 50 talcev med osebjem poslaništva. Razna pogajanja, posveti in ¡mednarodni napori so se izjalovili spričo nedostopnosti ayatolaha ¡Homeinija in muslimanskih študentov. Že od samega začetka problema se je govorilo, da bi ZDA najlažje stvar rešile ž vojaškim posegom po vzoru izraelske operacije v Entebbe. V določenem momentu je bilo celo precej pisanja v zvezi z neko izraelsko ponudbo, češ da bi Judje bili pripravljeni ponoviti tak poseg v Iranu. Seveda se je uradno stalno zanikalo, da 'bi Amerikanci nameravali kaj takega. Pa vendar so. In so skušali, a se jim je ponesrečilo. V petek 25. se je ves svet pretresel ob novici, da je Amerika skušala izvesti vojaški poseg, pa se je avantura tragično končala. Frenapeti časnikarji ali časopisi in televizijski programi, ki iščejo bralce in poslušalce, so celo govorili o možnosti in bližini tretje svetovne vojne. Tako nevarno seveda ni bilo. šlo je le za eno najhujših blamaž, kar so jih ZDA doživele v zadnjem času. Stvar je potekala takole: tisto noč je več letal in helikopterjev ter večje število vojakov pristalo blizu Teherana, sredi puščave. Tam je bilo pripravljeno taborišče, iz katerega bi odšla posebna četa (90 izvežbanih komandosov), ki naj bi vdrla v ameriško poslaništvo v Teheranu, rešila ujetnike, ki naj bi bili potem, v tretji fazi, prepeljani s helikopterji do letal, in z letali na svobodo. Ko so se pripravljali za drugi del o-peracije, so ugotovili, da ima eden od helikopterjev nepopravljivo okvaro. Poziv na glavno komando, ki odloči (s privoljenjem Carterja), naj se vsi umaknejo. A umik je bil vzrok katastrofe. Eden izmed petih helikopterjev je trčil v orjaško letalo Hercules C-130 s tako smolo, da sta se helikopter in letalo vžgala, eksplodiralo gorivo in municija in povzročila desetino mrtvih. Iranska vojska je vse skupaj odkrila in čeprav so ostali člani komandosa srečno ušli, je bil polom izvršen. Prvo kar je iranska vlada storila, je bila preselitev talcev. Razvrstili so jih po majhnih skupinah širom Irana, da bi onemogočili vsakršen vojaški poseg za njih osvoboditev. Odjek po svetu je bil hud. Praktično vsi ameriški zavezniki so obsodili ta korak, čeprav so izrekli solidarnost z ameriško vlado glede talcev in sklenili izvesti sankcije proti Iranu. V ZDA samih pa je Carter osebno obvestil narod glede ponesrečenega posega in nase prevzel vso krivdo tako za podvig kot za njega polom. A stvar ni ostala tam. Kot posledica ponesrečenega posega je odstopil državni tajnik (zun. minister) 'Cyrus Vance, ki da se ni strinjal z vojaškim posegom. Na njegovo mesto je Carter začasno imenoval Warrena Christopherja. Kaj se bo iz tega še skuhalo ? Težko je prerokovati. Jasno pa je, da Carter izgublja na popularnosti in je težko verjetno, da bi še za eno dobo sedel na predsedniško mesto. Uls®gl Kubanci Medtem ko tisoče Kubancev čaka, da se obnovi zračni most s Cesta Rico, da bodo lahko mirno odšli na svobodo, je ostalih mnogo tisočev naravnost natrpalo razne ladje in ladjice ter se napotilo na morje proti ZDA. Vedno večje število jih je prihajalo na Florido -in v Miami (našteli so sedemdeset ladij) tako, da so ZDA odločile, da jih sprejmejo le začasno, ker tolikšno priseljevanje predstavlja pravi demografski problem. A to ni bilo najtežje. Zadnje dni se je na Karibskem- morju razdivjala nevihta. Razne barke in barčice, prenatrpane z begunci, so morale prestati pravi pekel. Mnoge ga niso prestale. Po uradnih ameriških poročilih pogrešajo doslej vsaj šest ladij, ¡med temi eno ribiško ladjo z dvesto ubežniki. Težko je, da bi jih našli. Te stotine Kubancev so našle žalostno smrt, ko so iskale svobodo. Nov greh na že kaj obteženi Kastrovi vesti. Los ¡soviéticas en Nicaragua “Hay una presencia cada vez más preocupante de elementos soviéticos en Nicaragua”, acaba de declarar al madrileño “Diario 16”1 el ingeniero Alfonso Róbelos, quien dimitió a la Junta de Gobierno «andinista poco después de Violeta Chamorro. “Mi renuncia -—aclaró— se debió a que se transformó la organización original del ¡Consejo de Estado que se había pactado con anterioridad al triunfo y creemos que con eso se violan los acuerdos que son esenciales frente a* la unidad de todos los que'contribuyeron al derrocamiento de la dictadura”. En tanto, en Managua, el Consejo Superior de la Empresa Privada difundió . un comunicado expresando su “total desacuerdo con las violaciones del programa de Gobierno de Reconstrucción Nacional y del Estatuto Fundamental de la República, qxé han ocurrido en varias ocasiones y, últimamente, con el decreto que altera la composición del Consejo de Estado.” El ministro de Defensa, comandante Humberto Ortega denunció que Alfonso Rebelo “preterid'a hacer virar a la derecha el proceso revolucionario”; mientras el vocero del Departamento de Estado norteamericano, Tom Reston, advirtió rué las , enuncias de Violeta Chamorro y Robelo constituyen “motivo de preocupación para Estados Unidos”. La ruptura del pluralismo político —señaló el funcionario— “puede tener una influencia decisiva en la naturaleza futura de 11 ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI MEDNARODNI TEDEN AMERIŠKE PRIMARNE VOLITVE se nadaljujejo in zadnje čase kažejo zlasti na padec popularnosti predsednika Carterja. Edvard Kennedy ga je premagal, sicer s kaj majhno razliko, tako v Pensilvaniji kot v Michiganu. Vendar je skoraj nemogoče, da bi dosegel potrebno število delegatov za nominacijo. Reagan pa nima tolikšnih problemov in mirno nadaljuje svojo pot, zlasti sedaj, ko demokrati prestajajo krizo zaradi grehov predsednika Carterja. Anderson je medtem objavil, da zapušča republikance in se bo predstavil kot neodvisen kandidat. AFRIKA pričakuje svetega očeta. Papež Janez Pavel II. bo od 2. maja dalje obiskal šest afriških držav. Te so Zaire, Kongo, Kenya, Gana, Visoki Volta in Slonokoščena obala. Potovanje bo trajalo deset dni in papeževa pot se bo raztegnila na šestnajst tisoč kilometrov. Poudarek potovanja bo predvsem skrb Cerkve za afriške katoličane in priznanje posebnosti afriške Cerkve. V BOLIVIJI se znova govori o državnem udaru, Izgleda, da so vojaški krogi nezadovoljni z dejstvom, da bodo znova sklicane volitve. Pravijo, da bi jih radi preprečili. Seveda so take govorice povzročile hudo reakcijo Tako v kongresu, kot v raznih civilnih organizacijah, sindikatih, cerkvenih krogih itd. Vsi ti so ;še povezali v nekakšne vrste civilno fronto, ki je pripravljena (s stavkami, izgredi in podobnimi nastopi) braniti demokratični proces. Sreëeaa zakljtiček v Kolumbiji Pamet je prevladala in v Kolumbiji so prišli do srečnega zaključka. Dva meseca je levičarska gverilska skupina zasedala dominikansko poslaništvo in i-mela zajetih okoli trideset poslancev in diplomatov. Pogajanja so tekla in vsak je malo popustil. Gverilci so najprej zahtevali osvoboditev nad 300 političnih (gverilskih) pripornikov, in vsoto petdesetih milijonov dolarjev. Vlada nikdar ni bila pripravljena u-goditi gverilskim zahtevam. In na tem stališču je vztrajala do konca. Gverilci so se morali zadovoljiti s tem, da so srečno in mirno prešli na Kubo. Tja jih je popeljalo kubansko letalo potem, ko je prišlo do pogodbe med vlado in prevratniki. Nazadnje se je: petnajst gverilcev in preostalih enajst talcev odpeljalo v Havano, kjer so se eni in drugi svobodno razšli. Seveda se govorj^.da so gverilci, sicer privatno in ne direktno od vlade, kljub temu prejeli visoko vsoto denarja. Tako ali drugače, kolumbijska vlada je pokazala, da se z resno a vendar nepopustljivo politiko da tudi mnogo doseči. Mnogi so ob zadnjem dogodku te žalikomedije zapisali: zmagala je demokracija. Pretekli teden je vlada objavila nov univerzitetni zakon. Je to eden važnih korakov za dokončno ureditev raznih problemov argentinskega življenja, ko so že leta in leta težili narodov razvoj in delali preglavice družini in resnim vladam. Univerzitetni sistem v Argentini je deloval po vzoru evropskih univerz. Imel je do pred časom svojo avtonomijo. Vodstvo je bilo izvoljeno na svobodnih volitvah tako študentov, kot profesorjev in absolventov. Zadnji tako izvoljeni rektor (inž. Fernandez Long) je bil predstavnik tkim. humanizma, ki je po dolgih letih izrinil iz vodstva univerze levičarski reformizem. Za tem je prišla katastrofa. Ko je gen. Ongania izvdel leta 1966 svojo revolucijo, je kot enega prvih ukrepov interveniral univerzo in odpravil univerzitetno avtonomijo, če bi temu sledili drugi organski ukrepi, bi bil korak morda opravičljiv. A prva leta je bila uveden pravi policijski sistem, ki je študente odbijal. Potem pa, ko je prišlo do padca Onganije, že za časa Levingstona in Lanusseja, je univerza (tako buenosaireška, kot mnoge v notranjosti), popolnoma padla v roke levičarjev. Težko je popisati stanje, ki je nastalo ob zmagi peronizma. Tedaj je bila vsa univerza v rokah levega peronizma. Minister za vzgojo prve peronistične vlade leta 1973, dr. Taiana, pa je stvar popeljal v skrajnost. Mnoge fakultete širom ¡države so bile enostavne šole političnih aktivistov. Profesorje so metali na cesto, oblast so imeli študentje in tisti, ki so klonili njih ideologiji. Že pero.nistična vlada je skušala postaviti stvari na pravo mesto. Novi minister, stari dr. Ivaniševič (znan že izza prve peronistične dobe) je skušal pomesti preveč skrajne elemente. A pravi red je naredila šele vojaška vlada po 23. marcu 1976. Lahko rečemo, da je bilo to težko delo, in da ga je vlada izvedla kar zadovoljivo. Danes študentje lahko mirno študirajo in profesorji učijo znanstvene predmete, ne pa politične fraze. Temu je manjkalo sedaj zakonske podlage. Ker je red ponovno vzpostavljen, predvideva novi zakon svobodno akademsko življenje, znanstveno in po-učevalno avtonomijo, pa volitve za določene . akademske funkcije (do dekanov). A teh volitev se bodo udeleževali le profesorji. Za študente je univerzitetne demokracije konec. Pretekli teden so je tudi nadaljevala afera okoli argentinskega finančnega sistema. Vlada je spremenila nekatere odredbe. Prav tako je sklenila garantirati sto odstotno vloge v bankah in uradno priznanih finančnih zavodih, ker so ljudje nenehno dvigali vloge v strahu pred finančnim polomom. Tudi je vlada intervenirala tri banke, in sicer Oddo-ne, Los Andes ter Internacional. V primeru ene izmed teh (mendoške) so za- prti vodje, ki bodo postavljeni pred sodišče zaradi nepravilnega postopanja. Vlada upa, da se bo v kratkem vrnil mir na finančno polje, in seveda tudi zaupanje ljudi v bančni sistem. Prav tako se je pretekli teden nadaljeval politični dialog med vlado (notranjim ministrom) in predstavniki nekaterih političnih strank in javnih delavcev. Ta ponedeljek in torek so ministra obiskali lastniki buenosaireških dnevnikov, še prej pa so bili pri njem vodje socialdemokratov. Ti so bili nekoliko bolj konkretni kot ostali doslej. Naravnost so prosili vlado, naj v procesu demokratizacije ne ustanavlja ali podpira kake nove „provladne“ struje na rovaš ostalih političnih strank. Še nekaj so nasvetovali socialdemokrati, katere vodi znani profesor Amé-rico Ghioldi. Predlagali so, naj hi v Argentini upeljali sistem ministrskega predsednika, sličen kot vlada npr. v Italiji. Ni to prvič, ko se govori v Argentini o dobrinah tega sistema. Nekateri vidijo v tem eno izmed poti, da se preneha z nenehnimi vojaškimi udari. Predsednikova oseba bi ostala nedotakljiva. Le ministrski predsedniki bi padali glede na uspešnost ali neuspešnost vlad. Še razne druge načine spremembe situacij bi lahko predvideval ta sistem. Tako ne bi bilo treba prekiniti demokratičnega življenja zaradi poloma te ali one stranke, in laže bi bilo izpeljevati politične koalicije, s čimer bi se tudi ukinil negativni učinek atomizacije strank, ki je v Argentini že stara navada. Medtem, ko je ena diplomatska delegacija odpotovala v New York, da tam z angleškimi predstavniki debatira o bodoči usodi Malvinskega otočja, se je vrnila v Rim delegacija, ki se v Vatikanu s Čilenci pogaja za rešitev južnega mejnega problema. Pravijo, da se bo stvar še dolgo vlekla in da pogajanja prihajajo do kritične točke. Vendar vlada velik optimizem to in onstran Andov. V takem duhu optimizma se je sestala ta teden škofovska argentinska konferenca, ki šteje sedaj kar nad o-semdeset članov. V San Miguelu so debatirali o raznih problemih Cerkve in družbe. Kar 27 predmetov razgovora so imeli. Glavni méd njimi je bil pastoracija v družinah, kar bo tudi tema prihodnje škofovske sinode v Rimu in pa odgovor vlade, ki je tudi Cerkev pobarala kako in kaj glede političnega dialoga. Ta četrtek, 1. maja, pa so škofje namerili poromati v Luján, kjer naj bi somaševali ob proslavi 350-letnice češče-nja lujanske Device v tem kraju. Svetovno je znana ta Marijina božja pot, katero Argentinci tako iz srca in s tolikšno vero častijo. Njej se bodo škofje (in se bomo tudi mi) to leto priporočili, naj ¡nam pomaga iz vseh teh zagat. Saj je ta svet le „dolina solza“, romarska pot v večno deželo. Ob Izbranih delih Karla Mauserja POGOVOR Z UREDNIKOM DEL DR. TINETOM DEBELJAKOM Ko so se med božičnimi knjigami Mohorjeve družbe v Celovcu kot knjižni dar za leto 1980 pokazali tudi dve knjigi Mauserjevih Izbranih del, ki jih iz Argentine urejuje prof. dr. Tine Debeljak, smo se obrnili na urednika z nekaj vprašanji. Najprej: ,,Kakšen pomen pripisujete izdajanju Mauserjevih Izbranih del pri Mohorjevi družbi v Celovcu?“ „Mohorjeva družba v Celovcu je začela izdajati Izbrana dela pisatelja Karla M a u s e r j a, ki naj bi po načrtu obsegala 13 zvezkov oz. v 26-tih knjigah. To je gotovo kulturni dogodek v slovenskem zamejstvu in zdomstvu, ki ga je treba posebno podčrtati. Slovenski p:satelj v zdomstvu, celo tak, ki so ga nasilno izgnali koncem leta 1945 iz domovine kot sina orožnika z nemškim imenom, se je v izgnanstvu (ne ubežniš-tvu) razvil v najpoljudnejšega zamejskega pripovedhika, ki že po dveh letih smrti dobiva po zaslugi Mohorjeve lepo intimno izdajo svojih Izbranih del. Sleherno izdajanje del kakega pisatelja je pomembno. Mauserjevih Izbranih del pa še zlasti zato, ker je prošnja po takem izdajanju prišla od bravcev, od občinstva, ki bi rado imelo njegov opus pri roki v kolikor toliko celotnem obsegu, ter se mu je šele nato odzvala založnica, ki je poiskala način, kako ustreči sploš- ni želji svojih udov. Težava založništva je, da Mauserjeva knjiga ne more v domovino, kjer stoji pred vrati vanjo strog napis: Knjigam slovenskih zdomcev prepovedan vhod! Založnica je torej navezana samo na zdomski in zamejski trg, ki Mauserja dobro pozna in katerega posamezne knjige se še vedno v obilni meri prisotne v družinah starih in novih naseljev širom sveta. Da slovenska knjiga sploh nima pristopa v domovino, ni naša sramota, pač pa tistega, ki je ne pusti vanjo. To je: Režim — totalitarni in diktatorski, enosmerni in nestrpni, ki pa pravi o sebi, da teži h kulturnemu pluralizmu. Toda prav s takimi ukazi zanikuje svojo težnjo k demokratičnosti, dokazuje, da ne priznava narodne kulturne skupnosti enetnu celemu delu slovenskega naroda, ki živi v zdomstvu svoje lastno kulturno življenje. Da zdaj izhaja v zamejstvu celo Izbrano delo takega zdomskega pisatelja, ima gotovo svoj politični-kulturni pomen, ki ga kaže podčrtati,“ „Kako je prišlo do zamisli izdajanja Izbranih del?“ „Ko je pisatelj Mauser umiral, je še dal ravnatelju Mohorjeve tiskarne msgr. J. Hornbocku dovoljenje, da za Večernice ponatisne njegovo malo poznane. povest Pomlad v črepinjeku, ki je svoj. čas izšla v malo razširjeni reviji Ozare (1957/58). Tako je bila povest večini evropskim in drugim udom nepoznana. Rad pa bi msgr. Hornbock izkazal svojo hvaležnost Mauserju za vse delo, ki ga je opravil za Mohorjevo s tem, da bi obenem nekdo predstavil pokojnega Mauserja v celoti Mohorjanom. Obrnil se je zato na pesnika Marjana Jakopiča, ki naj bi takšno študijo oskrbel. Ta se je obrnil name, ki sem mu skušal ustreči ter je tako povest Pomlad v črepinj eku izšla v Slovenskih večernicah za naslednje leto 1978, toda še z letnico tiskanja 1977 v letu Mauserje-ve smrti. Ta pregled je bil ravnatelju všeč, in mi je izrekel priznanje. Ta študija mu je dala oporo, da bi opremil izdaje Mauserjevih del z literarnimi uvodi in je zato naprosil mene za urednika. Kljub težavam takega urejevanja iz Argentine, sem delo prevzel, za katerega pa jaz nikakor nisem dal vzpodbude.“ „Odkod je torej po Vašem mnenju izšla vzpodbuda?“ „Od udov Mohorjanov; menim, da predvsem iz Severne Amerike. Tako je že v nekrologu v Ameriški domovini višji knjižničar v washingtonski državni knižnici dr. Erik Kovačič izrazil mnenje, da naj bi izšla Mauserjeva Izbrana dela z literarnimi komentarji v kakšni založbi. Isto je potem ponovil še bolj vidno na slovenskem dnevu v Kanadi Stane Pleško jn še drugi, tudi v Argentini. Vsekakor: mohorjani sami so si zaželeli, da bi nekdo zbral in primer- no izdal njegove priljubljene spise. Nato se je odločil ravnatelj msgr. Hornbock da napravi načrt in izdajo posveti „v nepozabni spomin pisatelju Karlu Mauserju v imenu Mohorjeve družbe v Celovcu in prijateljev v ZDA in Kanadi, z željo: da bi še novi rodovi rasli ob njegovi blagozvočni besedi in ob kulturnem ustvarjanju zamejskih in zdomskih Slovencev.“ — Tako je po Kolaričevem impozantnem delu o škofu Rožmanu Mohorjeva družba zasnovala Izbrana dela Karla Mauserja v pravtakem impozantnem obsegu, toda na drugačen način.“ „Kako si zamišljate ureditev Izbranih del?“ „Kakor vemo, je Mauser napisal do svojega 50. leta v 25. letih 25 knjig. Zamislil sem si, da bi izhajale v kronološkem redu in naj bi jim dodal še izbor otroških kramljanj, slavnostnih govorov in esejev, pesmi in morda še celotno študijo o njem. Drugo pa je založnikova skrb, kako gospodarsko urediti izdajanje tako širokega dela. Jaz se v to ne vtikam, verujem pa v ravnateljevo gospodarsko genialnost, da bo to izpeljal, v svojo pa ne, ker pač tudi računam, da mi bo zmanjkalo let, preden bo podjetje dopolnjeno. Iz poročil na platnicah prvih zvezkov Izbranega dela vidim, da je gospodarski načrt nekako takle, če ga prav razumem. Izhaiale naj bi knjige v dveh izdajah: v 26 zvezkih v broširanih izdajah kot vsakoletni dar Mohorjeve svo- jim udom (poleg drugih običajnih knjig), tako da bi v 13. letih dobili vsi naročniki vse knjige, izdane v isti obliki prikupne zunanjosti in kvalitetnega tiska. Po d v e knjigi 1 e t n o, računani v redno naročnino mohorjevk. Nato pa še v drugačno izredni izdaji: obe vsakoletni knjigi vezami v en sam zvezek Izbranih del, ki bi tako v celoti 26 knjig dalo —- 13 zvezkov vezane lepše izdaje. Ne vem pa kako bo z naročnino na tako izdajo, ne da bi redni udje bili primorani plačevati dvakrat iste povesti v dveh izdajah. Iz sedanjih objav načrta, mi to ni razvidno, verjamem pa, da bo založba tudi tu našla svoj izhod, da bo ugotovila naročnikom in rešila svoj gospodarski problem, zvezan z načrtom. Vsekakor bo izdaja nudila lepo družinsko branje (po obliki izdaj in vsebine del), in verujem, da bo živelo še dolgo iz roda v rod, in bo kras slednji polici slovenskih knjig tudi v najbolj preprosti kmečki hiši. Tako bi bila ena izdaja za široko plast preprostih bravcev, kar je bila vedno želja pokojnega pisatelja, prodreti v najširše množice, druga pa za zahtevnejše naročnike, ki bodo izdajam poljudnih klasikov“, kakor sta Finžgar in Detela, ki jih je izdala Mohorjeva v Šolarjevih in Koblarjevih opombah, dodali zdaj še Mauserja. Naj kdo kakorkoli že ceni ali ne ceni Mauserjevo pisanje, gotovo je, da je njegovo delo z narodno kulturnega vidika pomembno: ljudstvo ga je vzljubilo in ga želi imeti pri sebi, in Mauser sam je hotel biti ODGOVOR M VPRAŠANJA .1T8'^ ^WKflIewiíCC LAŠKO — Novo zdravilišče nameravajo urediti v Laškem na levem bregu Savinje, da bi gostov ne motil cestni in železniški hrup. Zato so delavci ljubljanskega geološkega zavoda iskali termalno vodo v Jagočah Že v prvi vrtini so pri globini 200 metrov naleteli na termalno vodo s 30 stopinjami. Toda vrtino bodo poglobili za 100 metrov, da bi našli vodo s 36 stopinjami, ki je najprimernejša za zdravilišče. AJDOVŠČINA — „Tekstilna“ v Ajdovščini je najstarejša tekstilna tovarna v Sloveniji, obratuje že 120 let. Je pa Tekstilna kar dobro vodena, saj je lanski produktivni načrt presegla za 16 odstotkov pri 24 odstotnem povečanju produkcije. Tekstilna je precej proizvodnje prodala na tujem tržišču, in si s tem zagotovila uvoz surovin, predvsem bombaža. LJUBLJANA — Jedilnik v Sloveniji spada v svetovni vrh, medtem ko je jugoslovansko prehrambeno povprečje po kakovosti, pestrosti in količini hrane nekako v sredi med razvitimi in nerazvitimi državami. Prebivalec v Sloveniji poje na leto 165 kg žitnih izdelkov, 70 kg povrtnin, 70 kg raznih vrst mesa ter 120 litrov mleka in 8 kg mlečnih proizvodov. Pred desetimi leti je bila v Sloveniji poraba žitnih izdelkov za 25 kg večja od sedanje, poraba mesa pa' za 20 kg manjša. Povprečni dnevni obrok v Sloveniji ima od 3000 do 3200 kalorij. LJUBLJANA — „Courrier de Unesco“ bo začel izhajati tudi v štirih jugoslovanskih jezikih. V Beogradu so že sestavili poseben uredniški odbor, ki bo pripravil izdajo te revije, ki izhaja doslej v dvajsetih jezikih. V francoščini izhaja že 23 let v Parizu v nakladi 230.000 izvodov. LIPICA —- Priprave za proslavo 400-letnice lipiške kobilarne potekajo po predvidenem rokovniku. Izdelali so že točen program prireditev; osrednja proslava, ki bo pod pokroviteljstvom Tita, bo 31. avgusta. Določili so tudi pot poštne kočije, ki bo od 6. do 13. julija vozila z Dunaja prek Maribora in Ljubljane do Lipice, mednarodni jahalni turnir, na katerem bo sodelovalo petnajst držav, pa bo od 24. do 28. septembra. CELJE — Celjani so se lani močno pritoževali zaradi komarjev in štirje tujci iz tropskih dežel so celo rekli, da jih je več kot v njihovih deželah. Ta trditev je zganila enoto za socialno medicino in higieno, ki je raziskala razširjenost komarjev v celjski občini. Ugotovila je, da je komarjev vojska mnogoštevilna, so pa v glavnem iz vrst Culex. Raziskovalci niso našli komarjev prenašalcev malarije iz vrste Anopheles, niti prenašalcev rumene mrzlice iz vrste Aedes. Računajo, da bo letna „populacija“ celjskih komarjev štela med njim. Pa tudi izobražena plast je dala Mauserju priznanje dobrega pisatelja, saj je nagradila s tržaškim Vstajenjem njegovo delo in ga pozitivno ocenila. Tako Mauser povezuje obe plasti bravcev —- zdomstvo in zamejstvo, in daj Bog, da bi tudi prav tej izdaji Izbranih del uspelo, povezati tudi zamejstvo in zdomstvo z — domovino.“ „Zdaj imamo pred seboj prvi dve knjigi oz. prvi zvezek Izbranih del. Kaj obsegata in kakšni bodo prihodnji zvezki?“ „Prvi zvezek sta po kronološkem postanku prvi Mauserjevi knjigi; R o t i-ja in Sin mrtvega. Prva je bila napisana še v domovini v Stepanji vasi pri Ljubljani za Slovenčevo knjižnico, kjer je bil zaposlen. Sprejeta je že bila, pa ni še izšla. Rokopis je rešil , Mauser v taborišče in ga od tam poslal v Koroško kroniko, ki jo je izdajala Zavezniška upravna oblast. Povest Hiša v Globeli, ki jo je napisal še prej, pa tudi - prinesel čez mejo, so mu jo v stiski sostanovavei porabili za higijenski papir. Prvo knjigo v taborišču pa je Sin mrtvega, k je tudi prevedena v francoščino (Kolednik), in je ena najlepših njegovih povesti. V dodatni 30 strani obsegajočem komentarju, opisuje urednik genezo del, analizo in vrednost povesti ter njih odmev v občinstvu. Prihodnji II. zvezek (oz. dve redni mohorski knjigi) obsega dve povesti, ki sta onima dvema kronološko sledili: kakih 10 milijonov, od tega jih bo največ za Bukovžlakom, okrog Lopate in v šmarjeti. Pikali torej bodo, in nevarnost je tudi, da bodo prenašali kakšna virusna obolenja. LJUBLJANA — Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je bil od 24. do 30. marca XIX. mednarodni sejem AL-PE-ADRIA. S svojimi izdelki so sodelovali razstavljala (60) iz dvajsetih držav, med katerimi je bila dobra polovica seveda iz Jugoslavije. Glavni namen sejma je bila krepitev gospodarskih stikov med državnimi udeleženkami, predvsem pa med Italijo, Avstrijo in Jugoslavijo. VIPAVA — V dvorcu v Zemonu so 22. marca v okviru tradicionalnih Večerov z Muzami slovaški pevci in godbeniki iz Bratislave, ki sestavljajo znameniti devetnajstčlanski ansambel „Liu-ha singers“, predstavili dela evropskih in južnoameriških skladateljev ob Bacha do sodobnikov. Pred koncertom pa je likovni kritik Janez Mesesnel predstavil razstavo grafik Borisa Jesiha. LJUBLJANA —- Simfonični orkester RTV Ljubljana je v marcu gesto-val v Zvezni nemški republiki. Orkester je pod taktirko Sama Hubada nastopil v Hannovru, Leverkusenu in Wies-badenu. Organizator turneje pa je že povabil orkester na novo turnejo v letu 1982, ki bo obsegala približno deset koncertov. LJUBLJANA — V Sloveniji je bilo lani 245 odvetnikov, pripravnikov pa 15. Teritorialna razporeditev odvetnikov pa ni optimalna, ampak je zelo slaba; Kar 105 odvetnikov ima pisarno v Ljubljani. Tudi starostna struktura odvetnikov je dokaj neugodna, saj jih je večina starejših od petdeset let. 'CERKNICA — Kmetijski zavod iz Ljubljane je pripravil v Cerknici 23. marca tekmovanje „Mladi in kmetijstvo“. Tekmovale so skupine mladih iz Cerknice, Stične, Medvod, Kamnika, Gabrovke, Vrhnike, Grosupljega, Logatca in Domžal, Največ znanja s področja živinoreje, poljedelstva, sadjarstva in kmetijske zakonodaje so pokazali tekmovalci iz Stične, druga je bila ekipa Medvod, tretja pa Kamnika. LJUBLJANA — Slovenske mlekarne so lani odkupile 292 milijonov litrov mleka, kar pa je za 3 odstotke manj kot so načrtovali. Odkup bi še bolj padel, če ne bi proizvajalci lani kar petkrat uspeli uveljaviti višjih cen pri odkupu mleka. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — V tem kraju stoji ena največjih slovenskih opekarn, ki se je v zadnjih desetih letih popolnoma modernizirala. Za letos so pripravili načrt za produkcijo 37 milijonov opečnih enot, povečali bodo predvsem produkcijo fasadne opeke in strešnikov. Prekleta kri in Jerčevi galjoti. Zadnja je knjižno izšla šele 1. 1958 pri Slovenski kulturni akciji, deset let po prvi izdaji v dnevnem časopisu in je vzbudila živahno polemiko, Ip jo registrira urednik v širokih opombah. Kot tretji zvezek je bil namenjen roman Kaplan Klemen ter tudi njena dramatska prilagoditev, ki jo je izdal pisatelj sam. Ker pa je knjiga zaradi ponatisa v zadnjih letih še v posesti naročnikov, sta se urednik in založnik sporazumela, da se prekine kronološko izhajanje ter se preide takoj na XI. zv. Izbranih del, ki naj obsega obe knj:'gi zadnjega Mauserjevega živ-ljenjepisnega rolnana o škofu Baragi pod naslovom njegovega škofovskega gesla Le eno je potrebno ^ Med pisanjem te knjige je Mauser umrl in to delo je moralo iziti kot torzo, kot nedokončano. Založba in urednik sta imela zdaj samo tri poti: ali izda povest kot torzo, ali jo da nadaljevati kakšnemu pisatelju na način kakor je Jurčičeve Rokovnjače nadaljeval Kersnik; ali pa kako drugače pripelje do konca Baragovo življensko pot. Odločila sta se za zadnjo pot. Veliki sedanji poznavavec Baragovega življenja frančiškan dr. p. Bernard Kotnik, ki je že Mauserju pošiljal zgodovinsko gradivo k pisanju povesti in katerega je svoj čaš kot človeka in Baragovca lepo predstavil v Ameriški Domovini dr. R. Ložar, je zdaj dopolnil z Baragovo bese- Zlatko Markuš, ki je šele -potem, ko je bil vzgojen in aktiven v komunističnem režimu na Hrvaškem pred nekaj leti prišel v emigracijo, je znan tudi po tem, da ostreje napada hrvaško politično emigracijo, ki je prišla v svet po drugi svetovni vojni, kakor pa komunistični režim na Hrvaškem in v Jugoslaviji. Pri napadih na hrvaško politično emigracijo ne štedi z izrazi. Daši je bil izvoljen pri zadnjih volitvah v HNV, je izstopil in šel svojo pot, ker ni bila sprejeta na 3. Saboru v, Londonu njegova zahteva, da je treba volitve razveljaviti. Cilj njegovih napadov je postal tudi prof. Vidovič, ki je po izvolitvi za predsednika Sabora v Londonu zaključil svoj govor: „Mi vemo, da pripadamo svetu, ki mu je skozi stoletja bilo vodilo težnja po svobodi in uveljavljanju človekovega dostojanstva; ne bo nam težko izbirati prijatelje na poti k osvoboditvi.“ Predsednik Sabora HNV prof. Vidovič in tajnik Krunislav Mašina pripadata tudi mlajši generaciji emigracije. Prvi je star 40 let in je profesorsko diplomo dobil v Zadru. Kot opozicionalec je bil 1. 1971 obsojen na Hrvaškem na 4 leta ječe. Kazen mu je bila pozneje še povečana. Zaradi gladovne stavke v ječi in protestov vplivnih kulturnih delavcev v svetu, je bil 1. 1976 izpuščen na svobodo, na kar je emigriral v svobodni svet. Je priznan pesnik, pisatelj in publicist. Kruno Mašina je star 45 let. Tudi on je končal filozofski študij v Zadru. V domovini je bil vsaj trikrat obsojen na zaporne kazni. V emigracijo je prišel leta 1968. člani Sabora HNV izvoljeni pri zadnjih volitvah so tudi pripadniki emigracije, ki je prišla v svet takoj po vojni.. Med njimi so osebnosti, ki so igrale vlogo že v Pavellčevi Nezavisni hr-vatski državi, kot npr. dr. Vrančič, ki je bil tedaj minister in dr. Ivo Korsky, predsednik Hrvaške republikanske stranke. Med starejšo generacijo članov Sabora je tudi znani publicist prof. Bogdan Radiča, ki sodeluje pri najrazličnejših hrvaških listih in revijah, med drugimi tudi pri Nikoličevi Hrvaški reviji. DEMONSTRACIJE V AVSTRALIJI HVN je v svojem glasilu „Hrvatsko narodno viječe“ v številki z dne 13. marca izdalo Poziv v zvezi s prosovjetski-mi demonstracijami v Avstraliji, ki so bile pred ameriškim konzulatom 27, januarja v Melbournu in 3. februarja v Sydneyu. Poziv sta podpisala v imenu Izvršnega odbora HNV predsednik Janko Škrbin in generalni tajnik Hrvoje Lun. V pozivu je uvodoma navedeno, da so demonstranti nosili izzivajoče napise ter vzklikali izzivajoče parole. Med drugim so nosili napis: „Boljša je sovjetska Hrvaška kot ameriška Jugoslavija“. Eden od govornikov je v angleškem jeziku poudarjal, da je demonstracijo organiziralo HNV. Na te ugotovitve izjavlja Izvršni odbor HNV: do iz dnevnika in iz pisem njegovo življensko pot. Tako bodo dobili naročniki dokončno podobo Baragovega življenja: 2/3 kot Mauserjevo povest in konec kot lastno Baragovo dopolnjevanje v obdelavi dr. Kotnika. Knjiga bo vsekakor novost za dosedanje, bravce I. dela, ki je izšel svoj čas v knjigi in v prvih pcglavijih II. dela v reviji Božja beseda. Prepričan sem; da bodo naročniki gotovo z veseljem sprejeli to spremembo. V celoti bo torej Le eno je potrebno izšlo kot poseben zvezek s štev. XI. Izbranih del, toda v dveh knjigah kot četrta oz. peta knjiga redne izdaje. Kako bodo izhajale nadaljnje knjige, zdaj še ne vemo. Toda založba si je že v napovedi izgovorila pravico spreminjati vrstni red izhajanja, ki ga določajo potrebe tako urednika, založbe kakor tudi naročnikov.“ „Ali imate bnorda še kakšno misel glede izdaje, ki bi jo ob tej priložnosti hoteli povedati?“ „Da. To, kar sem napisal v uvodu v Izbrana dela. Vse, ki so bili v kakršni koli zvezi z Mauserjem in imajo od njega pisma, prosim, naj mi pomagajo v zbiranju gradiva za literarno zgodovinske uvode v njegovo delo in komentar. Vse, kar se tiče njegovih misli, zasnov, predvsem pa o načinu njegovega ustvarjanja, kdaj in kako je pisal določene povesti, odkod je jemal modele svojim osebam itd. Na pr.: vem, da je preda- 1. Navedenih demonstracij ni organiziralo HNV, temveč lokalni organ HNV, kar ni eno in isto. Dosledno temu odklanjamo vsako generalizacijo in povezovanje celote s posamezno akcijo. 2. Sklicevanje demonstracij pred a-meriškim konzulatom je izzivajoče. Tega mnenja smo, četudi vemo, da je službena ameriška politika projugoslo-vanska in s tem nasprotna hrvaškim narodnim interesom. Vsega tega ne bi smatrali kot izzivanje, če bi imeli dokaze, da uradna politika drugih držav in velesil ni prav tako projugoslovan-ska. 3. Ograjujemo se od navedenih pro-sovjetskih parol in izjav. Postavljanje hrvaške narodne države med „sovjetsko Hrvaško“ in „ameriško Jugoslavijo“ predstavlja netočno tolmačenje hrvaških narodnih interesov. „Sovjetska Hrvaška“ in „ameriška Jugoslavija“ so za hrvaški narod lažne alternative. E-dina prava in za hrvaški narod sprejemljiva alternativa je „hrvatska Hrvaška“: svobodna, demokratična, nevtralna in neuvrščena. HRVATSKA SELJACKA STRANKA (HiSS) Kot smo že navedli Hrvatska seljač-ka stranka (HSS), ki jo vodi dr. Kr-njevič ni vključena v HNV. Dr. Krnjevič je ponovno poudaril, da je odločno proti vsakemu naslonu na Sovjetsko zvezo v boju za hrvaško državo. Obsodil je vsak poskus, da bi Hrvatje iskali pomoč za dosego svojih ciljev pri Sovjetih, ker bi to imelo porazne posledice za hrvaški narod. Dr. Krnjevič se ne zavzema za nasilno razbijanje Jugoslavije. Je za to, da se srbsko-hrvaško vprašanje reši z dogovori. Te pa je pripravljen dr. Krnjevič začeti šele tedaj, ko bodo Srbi priznali Hrvatom pravico do suverene hrvaške države, ki naj bi se kot enakovreden partner dogovarjala o odnosih med srbsko in hrvaško državo. Znano je, da je največji kamen spotike, da ne pride do razgovorov vprašanje razmejitve med srbsko in hrvaško državo. To je razvidno iz zemljepisnih kart na katerih rišejo Hrvati obseg hrvaške države in Srbi obseg srbske države. Vsi opazovalci so mnenja, da bi bil prvi korak storjen s tem, če bi Srbi in Hrvati soglašali, da naj Bosna in Hercegovina ostane samostojna republika. „DEMOKRATIČNO SREČANJE“ Vidne hrvaške osebnosti sodelujejo tudi v tako imenovani „londonski grupi“, ki je 1. 1963 izdelala Demokratično alternativo, o kateri smo v Svobodni Sloveniji ponovno poročali. Poleg Slovencev in Srbov, so bili 1. 1963 od Hrvatov navzoči dr. Branko Pešelj (tajnik pod. dr. Mačka), bivši pomočnik zunanjega ministra sedaj že pokojni dr. Jukič ter inž. Predavec. Navedena londonska grupa še vedno obstaja in de- va! o modelih k osebam Ljudje pod bičem, pa se njegovo predavanje ni ohranilo; vem pa tudi, da je osebno govoril o tem in marsikomu razodel imena oseb, ki so mu služile kot model. Zanimalo bi me tudi razne dogodivščine’ v taborišču itd. Za vse take podatke bom hvaležen in prosim zanje. In seveda: rad bi poudaril še enkrat pomembnost teh Izbranih del zdomskega pisatelja v zamejski založbi kot prvega pisatelja naše emigracije, ki je tako izdajo „doživel“ že takoj ob drugi obletnici svoje smrti. Pa čakajo na take izdaje še tudi drugi zdomski pisatelji, predvsem in najprej Ludve Potokar in Ruda Jrrčec, ki sta že končala svojo pisateljsko pot. Pa tudi drugi živeči pisatelji, recimo Mirko Javornik, Zorko Simčič, izbrano delo tudi pesnik Vladimir Kos itd. Ali bi ne bila lepa in potrebna zbirka z naslovom Izbrani slovenski zdomski pisatelji, z literarno pisanimi študijami in komentarji?! Menim, da je dovolj pogovora. Zdaj je vrsta na naročnikih poljudne kakor tudi razkošne izdaje Mauserjevih Izbranih del v obliki naročnine na redne mo-herieve knjige, ali pa tudi izredna Izbrana dela. Ne dopustimo, da bi celovška Mohorjeva trpela škodo za prvi poskus takega zbiranja ob Mauserju, ki je ■— kakor smo nekoč brali — tudi ljubljenec argentinske slovenske mladine? Prav temu novemu rodu ga dajmo v roke!“ luje. Poleg Slovencev, Hrvatov in Srbov so zastopani v zadnjem času v njej tudi muslimani. Iz te „grupe“ je izšla nedavno pobuda, da naj bi Hrvatje sklicali večji sestanek, to je nekako razširjeno Demokratično alternativo. Prišlo je do realizacije te pobude in konec marca je nekaj uglednih Hrvatov razposlalo širšemu krogu Hrvatov, Srbov, Slovencev in Bosancev vabila na „Demokratično srečanje“, ki naj bi bilo v bližnji bodočnosti. Uvodoma navajajo v vabilu: »¿Upoštevajoč dejstvo, da v trenutku sedanje krize obstaja možnost za demokratizacijo Jugoslavije, istočasno pa nevarnost, da bi država mogla pasti v vplivno področje Sovjetske zveze, kar bi pomenilo še manj svobode, pobudniki in sklicatelji tega srečanja smatrajo, da je prav sedaj nujen odkrit in toleranten razgovor ljudi dobre volje vseh naših narodov.“ „Prepričani smo, da bi sestanek mogel biti koristen, v kolikor bi mu prisostvovali tisti, ki bi se v naprej zedinili na sledeča načela: 1. Vsak posameznik ima pravico do osebne svobode. 2. Družbeni red naj bo osnovan na parlamentarni demokraciji. 3. Vsakemu narodu je priznana pravica do lastne države. 4. Izhodna točka vsakega sporazuma med narodi Jugoslavije je priznanje pravice, da se vsak od teh narodov preko svojih svobodno izbranih zastopnikov izjavi, glasujoč vsak zase in odloči na osnovi volje večine svojega naroda ali hoče ostati v državni skupnosti, ali hoče u-stanoviti svojo lastno državo. 5. V kolikor se narodi odločijo za skupnost, naj bi meje držav-članic odgovarjale v glavnem sedanjim mejam Socialistične republike. 6. Za uresničenje teh načel bi se „Demokratično srečanje“ obrnilo na vse narode Jugoslavije, da medsebojnih nesoglasij ne rešujejo s silo in ne iščejo pomoči od zunaj; da se vsi demokratični elementi doma in v inozemstvu povežejo pri demokratizaciji države, da jugoslovanska armada jamči nedotakljivost sedanjih skupnih meja in da se od zastarele „neuvrščenosti“ preide v nevtralnost.“ Glavne s)mernice „Demokratičnega srečanja“ so v osnovi skladne s programom Narodnega odbora in njegovimi cilji, ki jih brani in zagovarja že desetletja. Zato se bo NO za Slovenijo odzval vabilu in bo prisoten na „Demokratičnem srečanju“. SLOVENCI v ARGENTINI Osebne novice: Krsti: 19. aprila je bila krščena v cerkvi El Señor de los Milagros, Morón, Pavla Andrejka Lombardero, hči Gui-lerma in Angelce roj. Tominc. Botrovala sta Ančka Tominc por. Zanini in Miguel Bugsiro. Krstil je g. France Himmelreich. V soboto 26. aprila je bil krščen v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Adrijan Levstek, sin Adrijana in ge. prof. Ančice roj. Kočar. Za botra sta bila gdč. Marjetka Dolinar in Tomal Kočar. Krstil je g. Jože Škerbee. Dalje sta bili krščeni Uršula Vanesa in Samanta Erika Krc, hčerki Marjana in ge. Ane roj. Antonšič ter Andrej Zarnik, sin Vinka in ge. Ljudmile roj. Rupnik kateremu sta botrovala Jože Rupnik in ga. Kristina Jerovšek roj. Zarnik. Vsem srečnim staršem čestitamo! Rojstvo: V družini M. Paladino in ge. Marije roj. Novak se je dne 21. februarja t. 1. rodil sinček, ki je pri krstu dobil ime Leonard Fabijan, čestitamo ! Poroka: Poročila sta se Janez Marko 'Pirc in gdč. Magdalena Steppart. Čestitamo! Novi diplomantki: Na državni univerzi v Mar del Plati je končala svoje študije gdč. Suzana Rančnik in postala profesorica geografije. Na isti univerzi je končala študije tudi gdč. Lidija Tušar in postala Contadora pública nacional. Obema iskreno čestitamo! V nedeljo, 11. maja, bomo Slovenci v Argentini romali v Lujan, k največji Marijini božji poti v Argentini, v svetišče, kjer ob kipu lujanske Device, zavetnice države, visi podoba Marije Pomagaj, kraljice slovenskega naroda. Letošnje romanje — v znamenju pomembnih jubilejev — ob 350-letnici lujanske Matere božje, 50-letnice posvetitve sedanje mogočne bazilike in v Marijinem letu, — bo en sam klic: Po Mariji k Jezusu! Obredi bodo: dopoldne, ob 10. sv. maša, popoldne, ob 13.45 bo pa pridiga, procesija, pete litanije Matere božje in blagoslov z Najsvetejšim. maitcaHaaiass» i»aaara*iiaiiiBMiiiiiaiiaiiiaBiiifiiiiBiiMaaiiiis»iiniaiiiMiiiiainaita(maiMainii SLOVENCI v ARGENTINI GORIŠKA in PRIMORSKA ES^OVENIA LIBRE Buenos Aires OBČNI ZBOR POČITNIŠKEGA DOMA DR. HANŽELIČA Dne 26. aprila se je vršil v prostorih Slovenske hiše redni občni zbor dobrodelnega društva Počitniški dom dr. Rudolfa Hanželiča. Občni zbor je začel itt vodil podpredsednik Počitniškega doma (P. d.) France Rant, ki je zmolil Očenaš za večni pokoj duše dr. Hanželiča. Nato so podali odborniki poročilo o delovanju P. d. za čas od smrti ustanovitelja in prvega predsednika P. d. dr. Rudolfa Hanželiča do današnjega dne. Po smrti dr. Hanželiča je prevzel vodstvo P. d. podpredsednik France Rant. Kmalu po smrti dr. Hanželiča je P. d. dobil pravno osebnost. Z oporoko je dr. Hanželič vse svoje premično in nepremično premoženje t. j. celotni Počitniški dom zapustil novemu dobrodelnemu društvu z nalogo,, da naj nadaljuje njegovo delo. Zapuščinski postopek je v teku. Poročilom odbornikov je. sledilo poročilo nadzornega odbora. Zatem so bile volitve in so bili izvoljeni v upravni in nadzorni odbor naslednji gospodje: France Rant (predsednik), dr. Alojzij Starc, Rudolf Smersu, Ivan Makovec, Jože Marinič, France Vi-trih, Nace Grohar, Tone Truden, dr. Jože Krivec, Ivan Jerman in France Petkovšek. Novi predsednik g. Rant se je zahvalil za zaupanje ter je vse navzoče prosil, da naj vsi po vseh svojih močeh pomagajo, da bo P. d. nadaljeval delo v tistem duhu, kot ga je vodil pokojni dr. Hanželič. Izmed sklepov, ki so bili sprejeti, naj omenimo sklep, da se bo na pokopališči! v Doloresu zgradila grobnica, kamor bo položena krsta dr. Hanželiča in tudi krsta vestnega oskrbnika pok. Lojzeta Pirca. Zemljišče za grobnico je bilo že kupljeno. Dalje je bilo sklenjeno, da bo Počitniški dom na voljo Slovencem tudi izven sezone. Tisti, ki bi želeli v tem času preživeti nekaj dni v P. d., naj to javijo odbodu P. d. (Ramón L. Faícón 4158, Buenos Aires) ali naj se v nujnih primerih zglasijo pri oskrbnici P. d. gcegej Mariji Pirc,, ki jim bo dodelila prostore, določene za goste. Hrane izven sezone Počitniški dom ne more nudite pač pa je gostom na razpolago kuhinja. Oskrbnina z uporabo kuhinje znašala za odrasle osebe 10.000 za en dan, za otroke pa znaša polovico tega zneska. Poslovilni večer od g. Francija Cukjatija Sanjuška mladina se je poslovila od svojega člana, kateri odhaja v Slovenijo na' bogoslovne študije. Prvi je spregovoril g. duhovni vodja in pojasnil namen te odločitve. V prvi vrsti gre za to, da se spopolni v slovenskem jeziku, ter da bo po končanih študijih lahko kot duhovnik ljubljanske nadškofije nadaljeval delo med nami izseljenci. Želel mu je veliko uspehov. Nato sta mu v imenu mladine poklonila darilo gdč. Mirijam Oblak in Tone Malovrh. Prva mu je nato spregovorila poslovilne besede ter se mu zahvalila za vse njegovo požrtvovalno delo med mladino. Obljubila mu je, da bo mladina molila za njega, da bi vztrajal na novi poti in dosegel zaželene uspehe. Tudi predsednik Našega doma se je hvaležno poslovil od njega. Nazadnje je spregovoril tudi slavljenec sam in poudaril, da odhaja, ker čuti v sebi vzvišeni poklic in da ga smatra za božji dar. Zahvaljuje se najprej Bogu, nato svojim staršem in ostalim domačim ter tudi okolju v katerem je živel in se razvijal v svojih mladostnih letih. Tudi vsi ostali sofarani mu želimo, da bi se resno pripravil na vzvišeni poklic, ter da bi bil vreden naslednik sedanjih dušnih pastirjev med nami. Isto želimo tudi ostalim slovenskim bogoslovcem, ki se pripravljajo v domovini na delo med našim ali pa kakim drugim misijonom. RAZNI TEČAJI Po zadnjem občnem zboru sa je življenji v. Našem domu zelo poživilo, začele so se seje raznih odsekov na katerih se pripravljajo celoletni načrti. Tečaj za kvačkanje je nadaljevanje lanskega, katerega razstava je izredno lepo izpadla. Vodi ga ga. Štefka Hren, navdušenje je vedno večje, zato tiste žene in dekleta, ki imate smisel za to vrsto dela se čimpreje priglasite. Po opravljenem tečaju bo razstava in najboljša dela bodo nagrajena. Tečaj za fotografiranje vodi priznani mojster g. 'Pfeifer.. Vsi tisti, ki imate veselje pridite, ne bo vam žal. Tečaj bo vseboval teorijo in prakso. Marsikakšna slika bi bila lahko boljša, če bi bila posneta iz prave perspektive. Tečajniki se. bodo skupno s svojim vodjem udeležili vsakoletne cvetlične razstave v Ešcobarju in najboljša dela bodo na razstavi nagrajena. Tečaj za dekoracije cvetja in ikebana vodi ga. Pfeiferjeva. Je to prava novost v naši sanjuški skupnosti. Lepo in okusno okrašeni domovi pozitivno vplivajo na naše psihološko razpoloženje od katerega zavisi tudi uspeh našega dela. Tečaj za kotaljkanje. Na lanskem mladinskem dnevu nas je mladina zelo presenetila s svojimi uglajenimi nastopi. Z istim navdušenjem se nadaljuje tudi letos in nam obetajo na prihodnjem mladinskem srečanju veliko presenečenje. Telovadne vaje vodi gdč. Lidija čop. Priporočamo mladini, pa tudi gospem, marsikakšna bi se rada znebila kakšnega „kilograma“, tukaj imate lepo priliko poleg zdravstvenih razlogov. -č -e San Martin SPREJEM NOVIH ČLANOV IN ČLANIC Dne 19. aprila je bil v Slovenskem domu v San Martinu slovesen sprejem novih članov in članic v obe mladinski organizaciji v San Martinu. Slovesnost se je začela s sv. mašo, ki jo je daroval slovenski dušni pastir v San Martinu g. France Bergant. Nafo je bil sprejem članov in članic s posebno prisego, v katero so bile vključene vse članske dolžnosti. V SDO so bile sprejete Kristina Avguštin, Beti Lenarčič, Suzana Strle, Irena Rezelj, Marta Rezelj, Beti Rupnik. V SFZ _pa so bili sprejeti: Gabi Petkovšek, Dani žagar, Tomaž Voršič, Dani Bajlec in Edi Bajlee. — Po sprejemu je bil asado, pri katerem so novi z člani z dobrim uspehom napravili izpit v strežbi. Po športnem svetu V ROMUNSKEM SMUČARSKEM središču v Poiatti Brašov je bilo prve dni aprila balkansko smučarsko prvenstvo, na katerem so slovenski smučarji kar uspešno tekmovali. Tako je Janez Reberšak zmagal v teku na 15 km, štafeta 3x10, a se je po vodstvu morala zadovoljiti s srebrno medaljo. V slalomu je Križaj odstopil v drugem teku, zmagal je Bolgar Popangelov pred rojakom Angelovim, Zibler pa je bil tretji. V veleslalomu sta Strel in Križaj zasedla prvi dve mesti, članice Zavadlav, Tome, Jerman in Leskovšek pa so bile sploh že od začetka favoritinje in so tudi osvojile vsa tri mesta. Mladincem ni šlo ravno po željah, srebrno medaljo je osvojil Benedik v slalomu, v teku na 10 km pa je bil tretji D. 'Podlogar. Favorit Dušan Djuričič je v teku končal komaj na 11. mestu. OBVESTILA SOBOTA, 3. maja: Na Pristavi SDO-SFZ vabita na družabni večer, ki se bo vršil ob 21.30 uri. NEDELJA, 4. maja: 20. obletnica Slovenskega doma v Carapachayu s celodnevno prireditvijo. Zvezni sestanek SDO in SFZ po mladinski sv. maši, ki bo ob 9,30 v Slovenski hiši. O temi: „Moralne dolžnosti do tukajšnjega okolja“, bo govoril univ. prof. dr. Milan Komar. SREDA, 7. maja: Sestanek Zveze slov. mater in žena v Slovenski hiši ob 17 uri. Na sestanku bo literarno predavanje ge. Rezi Ma-rinškove. POKRAJINSKI KONGRES SSK V TRSTU Slovenska skupnost n Tržaškem je imela konec februarja pokrajinski kongres, ki se je zaključil 2. marca z volitvami v pokrajinski svet, za predsedstvo občnega zbora, v nadzorni svet in v razsodišče. Predložene so bile tri liste, ki so pripravile tudi svoje programe, katere so obrazložili na kongresu 1. marca. V novi pokrajinski svet je lista „Enotnost“ izvolila 22 predstavnikov, lista „Nove perspektive“' 7 in „Levica“ 2. Člani novega pokrajinskega sveta, izvoljeni na listi „Enotnost“ so: Harej, Štoka, Tul, Jevnikar, Maver, Slama, Kralj, Zahar, Udovič, Cibiv, Gruden, Krapež, Mamolo, Kostnapfel, Pahor, Petaros, Volpi,, Žerjal, Slavec, Peterlin in Bajc, na listi „Nove perspektive“ Dolhar, Terčon, Brecelj Marija, Brecelj Martin, Grgič, Lokar in Opelt, na listi „Levica“ pa Metlika in Zobec. Predsedstvo občnega zbora sestavljajo Simčič, šah in Štefančič, nadzorni odbor Gerdol, Legiša in Sosič, razsodišče pa Abram, Lisjak in Mljač. Na kongresu, ki se ga je udeležilo 59 delegatov posameznih sekcij SSk na Tržaškem so razpravljali temeljito o novi preureditvi stranke -in izpopolnitvi njenih organizacijskih struktur. Glavni tajnik prof. Zorko Harej je v obširnem poročilu orisal dosedanje delovanje SSk na Tržaškem. Za konec kongresa so delegati odobrili tri resolucije, v katerih znova zahtevajo' globalno rešitev zakonske zaščite slovenske manjšine v Italijo, rešitev razlaščanja slovenske zemlje in rešitev vprašanja o slovenskih oddajah v televiziji. Iz programov, ki- so jih prdložile vse tri struje, je razvidno, da se v glavnem v bistvenih stvareh strinjajo in se ločijo le v „metodologiji“ dela. „Levica“' je dosedanjemu vodstvu očitala, da ni v dovoljini meri upoštevala delavskih slojev in da je sprejemalo važne sklepe ne da bi se posvetovalo z vsemi člani strankinih organov. „Nove perspektive“' se zavzemajo za bolj načrtno delo, predlagajo večjo pozornost do članov slovenske manjšine, ki delujejo ali \olijo italijanske stranke. Lista „Enotnost" pa je v skladu z nazivom pozivala na skupno delo za splošne in temeljne zahteve slovenske manjšine v Italiji. SEMINAR MLADINSKE KOMISIJE FUENSV DRAGI V Dragi pri Trstu je bil od 31. marca do 4. aprila mladinski seminar Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti (FUENS). Na teh seminarjih, ki jih prirejajo vsako leto v drugi deželi, udeleženci izmenjujejo informacije o splošnem položaju manjšin, podrobno pa obdelajo kako posebno vprašanje. Na letošnjem .sestanku v Dragi, ki se ga je udeležilo 30 tujih gostov, je glavno predavanje pripravil univ. docent dr. Emidij Sušič pod na- SOBOTA, 10. maja: V Slovenski hiši redni pouk srednješolskega tečaja ob 15. uri. NEDELJA, 11. maja: Vseslovensko romanje v Lujan. — Začetek dopoldanske pobožnosti ob 10 uri. NEDELJA, 18. maja: 19. obletnica blagoslovitve Slovenskega doma v San Martinu. Celodnevna prireditev. SOBOTA, 24. maja: V Slovenski hiši redni pouk srednješolskega tečaja ob 15. uri. NEDELJA, 25. maja: žegnanje pri Mariji Pomagaj v Slovenski hiši. i...«awsa«..««a««»a..Ba.B«aaaBBaBBaani!aaBsSBa»«»so«aBa»»aassasBaDO««asaliBnas»iB»a»ass.sa«s