^Teto 27___________ANGELČEK        ^^^tran 11
I
Tone Kosem:
^-          Dihur in lisica.
^^                                       (Basen.)                                           ' j
^jM^pa svoji tihotapski poti iz goščave proti vasi za-^r^vS 1°*' nekoč lisfca dihurja, mastečega se z go-'^*''*'   lobom.
»Dober tek, gospod dihur!« mu vošči prijazno in pristop* bliže k njemu, mlaskaje z jezikom in po-željivim pogledom objemaje dihurjevega goloba. — »Pa kako to, da ste si izbrali danes goloba za ve-čerjo? Saj ponavadi, kakor mi je znano, ste si po-stregli s čim boljšim. Za takega gospoda — pa golob! Preskromni ste, gospod dihur, mnogo preskromni. . . Zdaj me pa poslušajte — veselo novico vam pri-našam: tam doli v Zeleni globeli ]e pet kokoši; človek, tat, jih je skril tjakaj v grmičje, da pride ponje po-noči in jim zavije vratove . . . Pomislite, gospod dihur, — pet kokoši! To bi bila za vas prava ve-čerja! Cela pojedina, ki bi nanjo lahko povabili še svoje znance in prijatelje. Samo požuriti se morate, da vas ne prihiti človek! Že se mrači, bliža se noč .. . Hitro pojdite — nikar ne zamudite te lepe prilike! Jaz pa bom ostala tačas tukaj in pazila na goloba, da vam ga kdo ne ukradc«
»O, da, zlata vredni so zvesti čuvaji! Še več kakor zlata vredni pa blagohotni svetovalci in vneti govorniki!« se zareži dihur poredno s svojimi ostrimi zobmi. »Pa poslušajte še mene, tetka lisica! Tudi jaz vam bom nekaj povedal. Še bliže kakor do Zelene globeli  je   od  tukaj   do   Rumene kotanje.   In kaj  je
Stran 12                   ANGELČEK                    Leto 27
tam? V Rumeni kotanji je skritih deset kokoši — ne samo pet kakor v Zeleni globeli. Torej najprvo pojdem v Rumeno kotanio, ker se mi obeta tam bolj obila pojedina. Šele potem pojdem v Zeleno globel — za povečerjek. Tega-le goloba, ki sem ga pa ravno načel, pa tudi ne pustira: za predvečerjek naj mi bo, da bom lažje hodil. Vas, tetka, pa prositn potrpljenja za toliko časa, da bom s tem predvečerjekom pri kraju. Hkrati vas tudi vljudno povabim s seboj na pojedino v Rumcno kotanjo. Če ne od tam —• sita in napeta kakor bobna — se pa gotovo povraeva iz vaše Zelene globeli — kaj ne, gospa lisica?«              ¦
In dihur se zbadljivo zakrohoče.
»Smrdljivec smrdljivi — ti se misliš norčevati iz mene?!« mu sikne v čeljusti lisica vsa raziarjena, ko izprevidi, da se ji je ponesrečila zvijača. »Sama hinavščina te je in pa domišljavost! Hinavec si, ker ne govoriš odkrito, domišljavec pa, ker si predstavljaš, da mi je res kaj do tvojega goloba. Sicer pa — srečno! Preveč grd si, da bi se s teboj še kaj raz-govarjala!«
Izrekši, zapusti lisica z dolgim nosom »gospoda dihurja«.                                                                        d