Lepi zgledi prvega svetega obhajila 23. Prvo in zadnje obhajilo. Daleč od nas v drugi deželi je živela v priprosti vasici pobožna družina. 0<5e je bil zidar in je hodil s 6vojima odraščenima sinovoma v bližnje mestiee zidat ter si je ž njima služil lepega denarja. — Mati pa je doma pridno gospodinjila. Kcr je bila prinesla od doma tudi malo doto, lahko so si kmalu sozidali malo hišico, in sicer na prav prijetnem kraju. ob bregu velike reke. Pa sreča blagih prebivalcev nove hiše ni trajala dolgo. V jeseni 1. 1866. je prišel gospodar v soboto večer bolehen domov. Drugo jutro je šel g. kapelan k po- družnici maševat; pot ga je vodila mimo zidarjcve hišice. Ko zagleda pred hišo na klopici gospodarja, bledega in , teesočega se, zavzame se in ga nagovori: »Oče, vi ste 2* 2U bolni. pojdite v posteljo.« Bolnik je ubogal. Kmalu nato pritlc duhovni gospod drugie ter prinese sv. popotnico bolniku, pa oj strah! — sedaj ne najde samo očeta bolnegM, temuč tudi mater in 7 otrok. katerih najmlajši je bil *tar pol leta; vsi so imeli vročinsko bolezen. Bila je družina zelo zapuščena Streglo jim je dekle iz daljnega sorodstva, prav pobožna oseba. drug <"]ovek iz vasi še čez prag ni hotel, da bi pomagal v ti slirajni sili. Ker pa jedna oseba vsera devetim ni mogla streči, preskrbel ji je g. kaplan usmiljeno sestro iz bližnjega mesta. S prav krščansko ljubeznijo sta siregli bolni družini. Pa še tako skrbna postrežba ni zadrževala smrti: umrje oče, najstarejši sin in clve hčerki. ki sta liodili že v šolo. Ko je umrla druga izmed teh dveh, nihče je niti pokopati ni hotel, ker so se bali kužne bo ezni. Naposled se vender le usmili dobra žena »Marjeta« ter pokoplje sama dete. Drugih pet je odšlo smrti ter so ozdraveli. Med njimi je bila tudi lBletna deklica Julijana. Pa koraaj je revica vstala, napade jo še hujša bolezen, na vra u sc ji naredi huda oteklina. ki je bila naposled po dolgi, rnueni bolezni vzrok »jenc smrti. Ko je Julijana liolna ležala, za<'-eli so se součenci in součenke učiti za prvo sv. obhajilo; tudi ona bi moi-ala biii med njimi. Kako je bilo ubogi deklici burlo, ker ni mogla k nauku, ne morem vam povedati. »Bom pa prišel večkrat k tebi.« tolaži jo g. kaplan, »in te born posebej ufil.« Oclslej je imela skoro vedno katekizem v rokab in se ga je prav pridno učila. Kako je pa tudi odgovarjala, ko )o je vprašal duhovni gospod; kar strmeli so 1 udje. ko so jo slišali. (iospod kaplan je bil silno vesel prid-nega otroka ter mu je rad odgovarjal na razna vprasanja. kajti hotel je natanko razumeti ves nauk o sv. obhajilu. Nekega dne je vprašala, zakaj se sv. obhajilo imsnuje »angcljski krub«. »Zato.« odgovori ji duhovnik, »ker uživamo pri sv. obhajilu presv. Jezusovo telo, katero gledajo angelji v nebesih, pa se ga ne morejo nagledati.« »0, kako mora pač Jezus lep biti.« zakliče Julijana. »kako sem vesela, da ga bom enkrat gledala!« »Pa tudi tvoje truplo bo po vstajenju podobno lepemu Jezusovemu 21 telesu, če boš zmiraj prav pobožno hodila k sv. obhajilu,« rekel je duhovnik. »0 bom, bom.« je dejala Julijana odločno; »o, le povejte mi, visokočastiti gospod, vse bom storila, kar mi boste rekli.« Posebno si je za-pomnila nauk duhovnikov, da naj svoje trpljenje voljno prenaša in Bogu daruje, ker s tem najlepše pripravi mvojo dušo za nebesa. Imel je ubog otrok veliko priložnosti, ta nauk spol-Dovati; trpela je prav kakor Job. Oteklina na vratu je vedno bolj rastla ter je bila rudeča kakor ogenj. »0 to peče, kakor v peklu.« zdihovala je Julijana, »pa raje trpim tu, kot tam.« Hotelo jo je zadušiti. »0 Jezus, po-magaj!« samo te besede so čuli iz njenih ust. Obezavali so oieklino in jo mazali z raznimi zdravili, pa vse nič ni pomagalo. Naposled je zdravnik povedal, da drugafie ji ne more pomagati, kakor če ji rano prereže. Zdravnik jo mislil, da se bo toga otrnk silno prestrašil, ter mu jc skušal prigovarjati. — »Božja volja naj se zgodi!« odgovorila je kratko pa odločno. »On me bo krepčal.« — »Ali te je zelo bolelo?« je vprašala mati, ko ji je bil zdravnik oteklino prerezal. — «Jaz sem si prav živo mislila, kako so ljubega Odrešenika na križ pribijali,« odgovorila je Julijana; »to mi je olajšalo vse bolečine.« Hude bolečine so odsloj nekoliko ponehale, pa Julijana je vedno bolj pešala. Pa vendar je vzela večkrat v roke lepo knjižicf), katero ji je bil dal g. kaplan, ter je v nji prebirala nauke in premišljevanja o sv. obhajilu. Spoznali so vsi, da otrok ne bo okreval in mogel lioditi k nauku za prvo sv. obhajilo. A njena bolezen je naglo rasla ter se shujšala. Zdravnik je povedal svojo sodbo, da se bo Julijani (ev. malo časa goltanec ognojil in bo morala kmalu umreti. Nekega dne so jo prišle tovarišice obiskat. Vedoželjna jih vpraša, kaj so se danes učile o sv. obhajilu. »G. kaplan so nam pripovedovali o sv. popotnici in so nam priporočili, naj prav lepo zate molimo.« »0 da, ve tudi gotovo lepo zame molite, jelite?« vprašala je uboga trpinka. »Tudi jaz vam obljubim. da bom molila za vas, io jaz imam obilno časa za molitev; pa tudi kaj rada molim, ker sem tako vesela in potolažena. če na lju- bega Boga mislim in se pogovarjam ž njim. 0. kako mo^ rajo šele tisti srečni biti, ki so v nebesih zmiraj pri njem.« Malo je uvnolknila in mislila sama s seboj, potem pa je dejala: »Veste, eesa sem se spomnila? Meni se zdi, da bom morala kmalu sv. popotnico sprejeti. Brez sv. obhajila bi pa za vse na svetu ne umrla rada.« »Ali se nebojiš ničumreti?« vprašajo jezičnadeklica. »Ce mislim na svoje pregrehe,« odgovori Jinjana, »res se prav bojim; pa jaz mislim. ljubi Bog me zato tako zelo tepe tu na svetu, da zadostim za grehe in potem kaj lahko pridem k njemu v nebesa. In nebes.« pristavila je smehljajoč se. »nebes se pač ne bom bala!« Učenke so povedale te besede gospodu katelietu. Temu se jc odvaiil kamen od srca; malo bal se je Ju-lijani povedati, da bo morala kmalu umreti. Kmalu na to obišfie bolnega otroka. Ko vidi, kako hrepeni Julijana po angeljskem kruhu, pove ji. da bo smela kmalu pre-jeti prvo sv. obhajilo. če tudi doma na bolniški pcstelji. Svečnica je bila dolooena za to veselo opravilo. »0 jaz pa smem še prej k sv. obhajilu!« dejiia je popoldne součenkam, ki so jo prišle obiskat. »Pa bomo prišle takrat vse semkaj, kaj ne da, saj ti je vSeč?« »V*eč mi bo, všeč; samo če me boste t.e dni nekoliko pri miru pustile, da se prav dobro pri-pravim za sv. spoved, pa tudi priclno zame molite.« Na večer pred svečnico se je mudil duhovni go-spod več časa sam pri Julijani. Ko se je poslovil, je s solznimi očmi in mol