AÑO (LETO) XXVIII (22)
No. (štev.) 33
ESLOVE NIA LIBRE
BUENOS AIRES
14. 8. 1989
1919 Zlati jubilej slovenske univerze v Ljubljani 1969
V prvem letu narodne osvoboditve pred St» leti je 30. junija 1919 pod predsedstvom in po prizadevanju dr. Antona Korošca ministrski svet v Beogradu sprejel zakonski predlog o ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani. Zakon je bil sprejet 10. julija v Narodni skupščini; regent Aleksander ga je podpisal 23. julija. V veljavo je zakon stopil z objavo v Uradnem listu
dne 23. avgusta 1919.
KAKO JE NASTALA SLOVENSKA UNIVERZA
Najdragocenejša pridobitev Slovencev v prvem letu narodne države je bila slovenska univerza v Ljubljani.
Napori v Ljubljani
V zgodovini njene ustanovitve gre častno mesto dvema možema, ki sta doma z neodjenljivo vztrajnostjo in nezlomljivim optimizmom delala in pripravljala, kar se je v Ljubljani za izpolnitev stare želje in zahteve Slovencev storiti dalo. Težave, ki so vstajale in se včasih zdele že kar nepremagljive, so jima bile ne ovire, marveč spodbude, da sta s podvojeno močjo in vnemo hitela. Bila sta to dr. Karel Verstovšek, poverjenik za uk in bogočastje v Narodni vladi, in dr. Danilo Majaron, predsednik vseučiliške komisije.
Ni še minul prvi mesec po osvoboditvi, ko se je vseučiliško vprašanje že na treh krajih obravnavalo: v kulturnem odseku Narodnega sveta (21. novembra 1918), na sestanku zaupnikov Slovenske Matice, društva Pravnika, društev slo venskih profesorjev, zdravnikov in inženirjev ter slovenskih docentov na raznih univerzah (23. novembra) in na seji Narodne vlade (26. novembra). Sad omenjenega sestanka zastopnikov kulturnih in stanovskih organizacij je bila vseučiliška komisija, ki naj bi sporazumno z Narodno vlado vodila vse priprave za ustanovitev slovenske univerze:
:	™ Ï : L ■:
■ ■
L' #■	..	'L.	a,	,:f h Ah;,,: h,.
H||¡
SLOVENSKA UNIVERZA
Slovenski narod je v stari Avstriji dolga desetletja bojeval brezuspešen boj za svoje šole. Osnovne šole so bile v središču naroda sicer slovenske, na obrobju pa, kjer je bil narod v nevarnosti, da se potujči, pa so bile „dvojezične“, to se pravi, da So tolerirali slovenščino, duh teh šol pa je bil nam nasproten in ravnanje s slovenskimi učenci mnogokrat poniževalno. Slovenskih srednjih šol!-Slovenci nismo imeli: nekatere gimnazije in realke so bile popolnoma nemške, na nekaterih pa je bil pouk v prvih razredih slovenski; izpričevala in vse uradovanje pa je bilo vedno nemško. šele Jeglič je na lastne stroške in po hudih bojih za priznanje javnosti mogel ustanoviti prvo in edino slovensko srednjo šolo v Avstriji, šele leta 1913 so še prvič izdelala na tej gimnaziji zrelostna izpričevala v slovenskem jeziku in je to povzročilo tolikšno pozornost, da so se celo izobraženci začeli izpraševati, ali bodo ta izpričevala priznale avstrijske oblasti in univerze; ko niso pisana v nemščini.
Dp bi dobili v teh razmerah Slo-vepci svojo univerzo, je bilo malo verjetno. Pojavljale so še zahteve po njej, a odgovor je bil vedno isti: da nas je Slovencev premalo, da je Ljubljana s svojimi 30 tisoč prebivalci preneznatna, da nimamo kvalificiranih profesorjev, da ni primernih stavb, da par stotin slovenskih dijakov lahko študira na sosednjih univerzah itd. In tako smo ostali med onimi redkimi narodi, ko kljub visoki stopnji splošne kulture nismo bili vredni stopiti v krog „višjih“.
-Ko smo Slovenci leta 1918 prišli kot suveren narod v Jugoslavijo, bi človek mislil, ija bo vprašanje lastne univerze rešeno z lahkoto. Pa ni bilo tako. Pojavljali so se isti pomisleki in isti odklonilni razlogi kakor v stari Avstriji, podkrepljeni na domačih tleh po tistih, ki jim je bila v novih razmerah vodilna ideja „narodnega in državnega edin-stva“, ideja, kateri bi slovenska univerza gotovo ne bila v korist. Kljub slabi volji centralnih oblasti so slovenski ljudje vseh prepričanj vztrajno ponavljali zahtevo po lastni univerzi. Verjetno je bila srečna okoliščina, da je ministrsko sejo, na kateri je bilo na dnevnem redu vprašanje slovenske univerze, vodil dr, Korošec, odločilna, da je končno bil izdan odlok o ustanovitvi univerze v Ljubljani, nekoliko okrnjene, pa vendar: univerze. To novico je -Slovenija sprejela s ponosom in zadoščenjem.
V trenutku se je pokazalo, da so bili vsi pomisleki proti univerzi brez podlage. Strokovno kvalificirani profesorji, ki so se s tujih univerz radi vrnili domov, so pomagali organizirati komplicirani učni zavod in pomagali s svojimi izkušnjami in nasveti preko prvih težav. Tudi prostori so se dobili, ne sicer v obliki razkošnih palač, vendar primerni za namene, ki so jim služili: deželni dvorec, kot sedež univerze in z učilnicami filozofske in pravne fakultete, Tehnična srednja šola in prizidki za tehnično fakulteto, kleti realke za laboratorije, mrtvašnica deželne bolnišnice z novimi prizidki za medicino, Aloj-zijevišče za bogoslovno fakulteto itd. Ko se je z decembrom leta 1919 začela učna doba prvega semestra, je nova najvišja učna ustanova našega naroda že imela videz zdravega in ugodno se razvijajočega organizma.
Slovenska univerza je za naš narod izpričevalo naše zrelosti. Okrog nje se je začel postopoma nabirati venec drugih vrhunskih kulturnih ustanov, med katerimi naj omenimo našo Akademijo, ki smo jo dobili po posredovanju dr. Korošca, našo glasbeno visoko šolo, umetnostno galerijo itd., ustanove, ki so odločilno vplivale na razvoj vsega našega javnega življenja.
Univerza je dvignila naš narodni ponos in ugled. Po njej smo postali znani marsikje, kjer nas zaradi naše malo-
številnosti ali niso poznali ali pa ne uvaževali. Univerza je pokazala pot, kako se številčna majhnost da nadomestiti s kvaliteto.
Univerza je dala slovenskemu dijaku možnost, da študira doma. Kako mučno je bilo za revnega študenta iskati strehe in kruha v tujini, naj bo to cesarski Dunaj ali slovanska zlata Praga. Koliko dragocenih talentov se ni moglo razviti zaradi krušnega vprašanja. Koliko jih je končalo svojo kariero kot skromni uradniki druge stopnje, ko bi bili v stanu dati narodu in človeštvu sadove svojega razuma, če bi jim bilo dano posvetiti se študiju.
Bistvo univerze je, da je svobodna. Svoboda v oblasti neodgovornega ali nemoralnega človeka je kakor morilno orožje v roki otroka ali norca. Tudi s to nevarnostjo je treba računati, nekdaj in še bolj dandanes. Vemo predobro, da je danes vse, kar more nuditi univerza, ukazano in kontrolirano po sili, ki vlada v naši domovini. Toda to je samo začasno. Vrnili se bodo časi, ko bo slovenski znanstvenik lahko predaval s svoje katedre braz strahu, da ga pred vrati posluša ovaduh. Vemo, da je kljub vsem težkočam še danes na učnih stolicah na-
še univerze premnogo ljudi, ki ne klonejo pred nikomer, kadar branijo svojo poklicno čast, in da je med tisoči slovenskih študentov presenetljivo visoko število onih, ki vidijo v svoji univerzi vse drugo prej,, kot pa ustanovo režima, ki danes vlada nad njimi, in z zaupanjem gledajo v bodočnost, ko bo slovenski človek lahko v popolni svobodi študiral, debatiral, protestiral, če bo treba, vedno pa gradil s sadovi svojega študija boljšo bodočnost našega naroda.
Mi pa, ki živimo v tujem svetu, zavedajmo se kaj ima naš narod v svoji univerzi: dragoceno svetinjo, ki si jo je moral s trudom prislužiti in v neprestani borbi za obstanek varovati in izpopolnjevati. Če naša mladina ne more študirati tam, pošljimo jo na druge take ustanove v krajih, kjer živimo, vzgajajmo kvalitetne ljudi z univerzitetnimi diplomami, ki bodo tujemu svetu znali z delom in uspehi pokazati, kaj smo Slovenci, in dopovedati, zakaj živimo v tujem svetu. Kdo, če ne slovenski inteli-gent izven domovine, bo znal svetu kaj povedati o nas in naših problemih. Tako malo jih je ki nas poznajo, in toliko lepega in zanimivega jim mi lahko povemo. 'Storimo to!	Kk
skrbela pa naj bi tudi, kako bo do ustanovitve univerze slovenska akademska mladina nadaljevala študije, začete po večini na inozemskih vseučiliščih. Na prvi seji dne 5. decembra 1918 je vseučiliška komisija izvolila dr. Majarona za predsednika in dr, Ramovša za tajnika. Sprva so jemali v poštev dve možnosti: ali se ustvari provizorij s slovenskimi vzporednimi stolicami v Zagrebu (in v Beogradu), ki bi se kasneje prenesle v Ljubljano,, ali pa se takoj ustanovi v Ljubljani univerza petimi fakultetami (poleg zgodovinskih štirih še tehnika). Sprva se je bolj računalo s prvo možnostjo, a že kmalu po .novem letu 1,919 je stopila druga v ospredje.,
Dr. Anton Korošec' uspe v Beogradu
Ko se je v začetku marca razširila vest, da je osrednja vlada, v kateri je bil Stojan Protič predsednik, dr. Anton Korošec podpredsednik in Ljuba Davi-dovič minister za prosveto, določila večjo vsoto za ,ustanovitev univerze v Ljubljani, je vseučiliška komisija postavila pet subkomisij, ki naj bi sestavile načrte, za organizacijo petih fakultet in predloge za imenovanje prvih, .profesorjev (po dva ali tri za fakulteto), in šesto subkomisijo za pripravo prostorov in oprave. Pokazalo se je, da v Bel-gradu stvar še ni dozorela. Močan po-
tetni svet, sestavljen iz novoimenovanih profesorjev, izvolil za svojega predsednika prof. Plemlja, za njegovega namestnika prof. Zupančiča in za poslovodjo prof. Ramovša. Dne 20. septembra so je vseučiliška komisija zbrala k svoji zadnji seji (vseh sej je bilo 20, in sicer 18 rednih in 2 izredni). Redne posle je od-!slej prevzel univerzitetni svet; le juri-dična subkomisija je poslovala dalje, ker so bili vsi trije profesorji juridične fakultete na mirovni konferenci v Parizu. Dne 12'. novembra 1919 je univerzitetni, svet izvolil redne funkcionarje, in sicer prof. Plemlja za rektorja, prof. Zupančiča za prorektorja in prof. Ramovša za poslovodjo. Hkratu so fakultete izvolile dekane in prodekane. Od
15.	do konca novembra se je vršila in-skripcija za vse fakultete razen juridične; ta se je iz prej omenjenega vzroka organizirala šele do začetka poletnega semestra.
Težave za nastanitev univerze
Z velikimi težavami je bila združena nastanitev nove univerze. Ker ni fyilo mogoče dobiti primernega večjega poslopja (mislili so na bivšo domobransko vojašnico na Poljanah ali na del bivše „belgijske“ vojašnice)), je bilo treba raz-■ne oddelke porazdeliti po raznih stavbah, kjer se je pač dalo dobiti kaj prostora. Podrobnosti tukaj ni mogoče
gon, da se je zadeva pomaknila naprej, je bil pričetek tehničnih visokošolskih
popisovati. Danes je univerza nastanjena takole. Bivši deželni dvorec, zdaj last banovine, je v teku prvega deset-
tečajev dne 19. maja 1919. Posredovanja slovenskih poslancev v začasnem narodnem predstavništvu in odločna pogajanja poverjenika dr. Verstovška in predsednika dr. Majarona so dosegla, da so se še nejasna vprašanja v teku junija razčistila; odločilen je bil zlasti razgovor dr. Majarona s prosvetnim . mini strom Davidovičem dne 26. junija. Dne
30.	junija je ministrski svet pod predsedstvom podpredsednika dr. Korošca sprejel zakonski predlog o ustanovitvi univerze kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Dne 8. julija :e prosvetni minister z regentovim pooblastilom predložil narodnemu predstavništvu zakonski predlog, obsegajoč štiri člene. Prvi člen določa, da se ustanovi v Ljubljani univerza s petimi fakultetami; medicinska fakulteta pa bo imela samo prva dva pripravljalna letnika. Drugi člen pravi, da se vse fakultete odprejo v začetku šolskega leta 1919/20, in sicer teološka, filozofska in juridična v polnem obsegu, tehnična s 1. in 2. letnikom, medicinska pa s 1. letnikom. Tretji člen določa, da veljajo za ljubljansko univerzo zakon in uredbe o beograjski univerzi, dokler se ne izdajo poseben zakon in posebne uredbe.. Parlamentarni odbor, kateremu se je zakon izročil, je že naslednji dan podal poročilo in narodno predstavništvo je zakon soglasno sprejelo (navzočih 152 poslancev). Tudi pri zadnjem branju dne 16. julija je bil zakon soglasno sprejet (153 poslancev). Regent Aleksander je zakon dne 23. julija 1919 podpisal, Službene Novine so ga objavile dne 23. avgusta.
Imenovanje prvega rektorja in profesorjev
S kraljevim ukazom so bili dne 31. avgusta 1919 imenovani prvi. profesorji, in sicer: na bogoslovni fakulteti dr. Aleš Ušeničnik, dr. Franc Ušeničnik in dr. Ivan Zore za redne profesorje; na pravo-slovni fakulteti dr. Ivan Žolger, dr. Leonid Pitamic, dr. Bogumil Vošnjak in dr. Ivan Žmavc za redne profesorje (dr. Žmavc imenovanja ni sprejel); na mo-droslovni fakulteti dr. Josip Plemelj, dr. Rajko Nahtigal, dr. Franc Ramovš in dr. Ivan Prijatelj za redne profesorje; na tehnični fakulteti dr. Rihard Zupančič, dr. Karel Hinter! echner, dr. Maks Samec in dr. inž. Milan Vidmar za redne profesorje; na medicinski fakulteti dr. Albert Botteri, dr. Alfred serko za redna profesorja in dr. Janez Plečnik za izrednega profesorja.
Dne 18. septembra 1919 je univerzi-
letja univerza popolnoma zasedla; tu je še danes pravi sedež univerze, vseh njenih uradov, filozofske in juridične fakultete. Medicinska fakulteta ima prostore v anatomskem institutu mi Zaloški cesti, ki se je začel 'zidati v ištiidijškem letu 1920/21, pa še danešni popolnoma opremljena. Tehnična fakulteta ima prot store v Aškerčevi ulici v poslopju, postavljenem s privatnimi sredstvi; njen rudarski oddelek je našel streho v invalidskem ambulatdriju v Aškerčevi ulici,- ki pa je še danes last ministrstva za socialno politiko; kemični institut se je vselil v kleti poslopja drž. realke (danes I. drž. realne gimnazije). Teološka fakulteta ima predavalnice in knjižnico v Alojzijevišču na Poljanski cesti. Doslej torej nima univerza razen anatomskega instituta niti enega poslopja, ki bi bilo njena last. Tudi hidro-tehnični laboratorij je za silo uredila zasebna iniciativa. INa zimo leta 1935 so se pričela dela za novo univerzitetno knjižnico. Mogočna stavba, zgrajena po načrtih prof. Jožeta Plečnika na kraju nekdanjega knežjega dvorca, je danes pod streho. Ko bo dovršena, se vanjo poleg knjižnice preselijo oddelki filozofske fakultete. Začela so se tudi dela za strojni institut v Aškerčevi ulici in zav kemični institut za poslopjem tehnične fakultete. Neposredno nujno potrebne so se stavbe za prirodoslovni, ru darski in elektrotehnčni institut, potepi pa čaka delo za izpopolnitev medicinske fakultete.
Nevarnosti pretijo
Od študijskega leta 1921/22 dalje je univerzi večkrat pretila nevarnost, da ji to ali ono fakulteto vzamejo, šlo je zlasti za medicinsko, itak nepopolno fakulteto in za tehniko ali njene oddelke, pa tudi za teološko fakulteti). Leta 1930 je izšel novi univerzitetni zakon, ki pravi, da ima ljubljanska univerza pet fakultet, in tudi medicinske fakultete ne omejuje na dva letnika. Pa še po tem zakonu so se oglašali zlo napovedujoči glasovi. Utihnili so šele prav zadnja leta. Ali so utihnili za vedno ? Bog daj, da bi bili! Razloge, ki so se za okrnitev univerze navajali in ponavljali, so poklicani poznavalci razmer in potreb v Sloveniji in državi zopet in zopet pretehtali in našli, da so — prelahki.
Ta članek je napisal pok. prof. dr. Franc Lukman za spominski zbornik, ki je izšel leta 1938 ob 20-letnici osvoboditve. Prof. dr. Franc Lukman je bil v letu 1927/28 rektor ljubljanske univerze.
Delo vseučiliške komisije
Ker se je slovensko vseučilišče poudarjalo vse stoletje v slovenski politični zgodovini kot eno najnujnejših potreb in potrdil slovenskega naroda sploh, zato se je takoj po osvoboditvi po 29. oktobru leta 1918 pristopilo k uresničitvi te potrebe.
Ustanovitev
Dne 28. novembra 1918 so imeli na zadevni poziv poverjeništva za uk in bogočastje (poverjenik je bil dr. Karel Verstovšek) zastopniki stanovskih kulturnih organizacij (profesorjev, zdravnikov, inženirjev, pravnikov) v posvetovalnici na magistratu v Ljubljani prvi sestanek, kjer so razgovarjali in sklepali v zadevah študija slovenskih visokošol-cev. Kmalu nato je poverjenik za uk in bogočastje dr. Verstovšek osnoval posebno vseučiliško komisijo, da pripravi vse potrebno za univerzo v Ljubljani.
Dr. Karel Verstovšek
Dne 5. decembra 1918 je imela vse-učiliška komisija svojo prvo sejo ter si izbrala za predsednika dr. Danila Majarona. Ostali člani so bili: podpredsednik dr. Ivan Zore, bogoslovni profesor, dr. Franc Ramovš, jezikoslovec, tajnik, in dr. Josip Debevec, profesor.
Da se je začela energična akcija za vseučilišče, je po pripovedovanju zanesljivih svedokov prav zasluga dr. Verstovška, ki je proti deljenemu mnenju v
Narodni vladi, ali naj se počaka s tem vprašanjem, ali naj se ustanovi univerza v Trstu ali v Ljubljani, energično na svojo roko začel z akcijo za ustanovitev.
Tri delovne dobe
V prvi dobi je skušala vseučiliška komisija problem slovenskega vseučilišča rešiti tako, da bi se na fakultetah vseučilišča v Zagrebu k že obstoječim hr-vatskim stolicam zasnovale paralelne slovenske, ki bi tvorile nekak zametek za bodočo slovensko univerzo v Ljubljani. Njih število bi se od leta do leta množilo; čez pet, šest let bi se preselile v Ljubljano, kjer bi se med tem morale izvršiti druge zadevne priprave, in tako bi prišli do lastnega vseučilišča v svoji sredi. Ta načrt se je izkazal kot neizvedljiv.
Druga doba od februarja 1919 do julija istega leta je posvečena sila intenzivnemu stremljenju po lastnem vseučilišču v Ljubljani. To stremljenje je tudi podpirala naša akademska mladina v Zagrebu z resolucijo z dne 25, februarja 1919. Stremljenje je doseglo svoj historični zaključek v univerzitetnem zakonu, ki ga je Narodno predstavništvo pri drugem branju dne 17. julija 1919 soglasno sprejelo.
Tretja doba od julija do septembra istega leta tvori prehod vseučiliške komisije v univerzitetni svet, ki ga je zbor novih profesorjev na vseučilišču v Ljubljani osnoval.
Zanimiv je potek druge dobe. Pri seji 21. februarja se je komisija energično zavzela za takojšnjo ustanovitev lastne visoke šole v Ljubljani. Predsednik dr. Majaron je ugotovil; „čaka nas težka naloga: izdelati bo treba podrobne načrte glede osnovanja fakultet.“ Zastopnik inženirjev pa je naznanil, da so tehniki že vložili prošnjo pri Narodni vladi, naj se čimprej ustanove tehnični visokošolski tečaji. Vsa zadeva je prišla v nov tir. Visokošolska vprašanja so dobila v osebi profesorja dr. R. Zupančiča posebnega referenta pri Narodni vladi, (pri poverjeništvu za uk in bogočastje). Za našo univerzo so nastopili tudi naši poslanci v Narodnem predstavništvu, in prišla je v razpravo v ministrskem svetu v Beogradu.
Poslala se je zahvala v Beograd, izrekla se zahvala Narodni vladi in po-
' Mlada razmišljanja ob jubileju
Jubilej, ki ga ob tej priliki obhajamo bo gotovo presenetil marsikaterega študenta in akademika v naši skupnosti. Mi mladi smo se že morda preveč vživeli v široki svet, katerega nam nudi gostoljubna Argentina. Tako večkrat slišimo in zvemo med drugim tudi o obletnicah raznih svetovnih, pa tudi argentinskih in drugih univerz, celo v deželah, ki jih še danes smatrajo ne le ekonomsko, marveč tudi kulturno kot nerazvite. Te obletnice so mnogokrat pisane v tromestnem številu, več sto let že obstajajo. Kako naj to sovpada z našo 50 letnico in dejstvom, da smo Slovenci kulturno na razvojni stopnji najbolj naprednih evropskih narodov?
Zgodovinski razvoj je slovenski narod pripeljal v zemljepisno težak predel. Kot klih slovanskega sveta smo se zabili med germanski in latinski svet. Dejstvo, da nas je številčno malo, je vplivalo, da so nam sosednji narodi, vedno sovražni, naši tisočletni gospodarji, vedno kratili osnovne pravice. Že boj za osnovno šolstvo v narodnem jeziku, ki je v vsakem svobodnem narodu bila dana kot'nekaj popolnoma naravnega, je zahteval 'vse napore malega slovenskega naroda. Na stopnji ljudske izobrazbe se je proces začel in se ni ustavil, dokler nismo vsaj delno zadihali, pred 50 leti, svobodnega znanstvenega ozračja na lastnem vseučilišču. Tri desetletja kasneje smo dozoreli z lastno znanstveno in umetnostno akademijo.
Nepotrebno ponavljanje je morda navajati vso važnost, ki jo za narod predstavljajo lastni visokošolski zavodi. Oglejmo si malo ta dogodek tudi iz mladinske perspektive.
Mladina predstavlja v vsakem narodu up bodočnosti. Izobraženstvo pa je kot luč, ki sveti, da se narod na zgodovinskih razpotjih obrača vedno proti končni točki, po poti svoje popolnosti. Slovenski akademiki izpred prve svetovne vojne so študirali po raznih univerzah verjetno vse Evrope, od Varšave (če ne celo ruskih visokih šol) pa do zapadnih mest, kjer Salamanca morda kakemu Slovencu ni bila španska vas. Koliko od tistih, ki so odšli s srcem, polnim žeje po znanosti, se je vrnilo iz tujine? In koliko od teh s tistim narodnim ponosom, ali vsaj tistim zagonom in željo narodu pomagati, ki je potreb-
na za izvedbo narodnega ideala. Marsikomu od sinov pa, ki so se vrnili v odziv klica domovine, je tujina za vedno zagrenila srce, da so kljub velikemu delu, ki so ga opravili za narod, ostali za vedno brez vitalnega optimizma, ki je nagrada za vsako intelektualno delo. Morda so postali zagrenjenci, morda zavrženci, zapuščeni geniji, mučeniki na oltarju domovine. Tujina, naj bo mati, naj bo mačeha, vedno teži dušo, ki je nagnjena k svetu idej.
Morda je pretirano, a iz srca zapišemo, da vidimo ustanovitev lastne univerze kot bistveni del sestavine, ki naj bi prinesla slovenskemu narodu, potom zgodovinskega razvoja, resnično svobodo. Postavljeni v svet realnosti, vidimo v vzgoji mladine v narodnem duhu, naj si bo na humanističnih ali tehničnih vedah, tisto izhodiščno točko, iz katere vsak intelektualec dobi popolno vizijo naroda. Saj lahko še odhaja v tujino na študij ali izpopolnitev, saj ga lahko celo sile razmer potisnejo v svet v iskanje kruha; a tista osnova, tisti temelj, ki ga lahko da le izobrazba v pravem narodnem duhu, bo porok, da bo dotičnik za vedno povezan z narodom v sodelovanju pri graditvi njegove bodočnosti.
Razvoj, ki se je tako srečno pričel leta 1919, in se je, sicer morda okrnjeno, nadaljeval, je zavrl zgodovinski dogodek druge svetovne vojne. Iz nje naj bi slovenski narod stopil v novo, popolnejšo svobodo, kjer bi tudi višješolski sistem bil v celotni službi naroda. A kolo zgodovine se je obrnilo drugače. Danes ljubljanska univerza sicer obstaja. A vzgojni duh, ki je bistvo vsake bodočnosti, je v rokah tiste stranke, ki postavlja na nrvo mesto lastne interese ter interese sistema, ne glede na prid naroda, ki zahteva umsko podvrženie vsakega človeka partijskemu sistemu. Dialektični materializem, ki je danes osnova za smer izobraževanja na naši narodni univerzi, je ječa za svet idej. In narod ne potrebuje bolj ali manj popolnih avtomatov; narod potrebuje izobražencev v polnem pomenu besede.
Trdno verujemo, da bo prišel dan, ko bo luč znanosti zopet prosto svetila in bodo nje žarki — slovenski izobraženci — svetili narodu na svobodni poti svojega zgodovinskega poslanstva.
T.	M.
REKTORJI PRVIH 20 LET
V študijskem letu 1919/20: dr. Josip Plemelj (fil.); 1920/21: dr. Rihard Zupančič (tehn.); 1921/22. dr. Gregor Krek (jur.); 1922/23: dr. Aleš Ušeničnik (teol.) 1923/24: dr. Franc Kidrič (fil.); 1924/25: dr. Karel Hinterlechner (tehn.); 1925/26: dr. Leonid Pitamic (jur.); 1926/27: dr. Franc Lukman (teol.); 1927/28: dr. Rajko Nahtigal (fil.); 1928/29: dr. Milan Vidmar (tehn.); 1929/30: dr. Metod Dolenc (jur.); 1930—32: dr. Alfred Šerko (med.); 1932—34: dr. Matija Slavič (teol.); 1934/35: dr. Fran Ramovš (fil.); 1935—37: dr. Maks Samec (tehn.); 1937—39: dr. Rado Kušej (jur.).
verjeništvu za uk in bogočastje in še posebej poverjeniku samemu. Še pri isti seji se je na podlagi vabila poverjeništva za uk in bogočastje z dne 6. marca v okviru vseučiliške komisije ustanovilo pet subkomisij: bogoslovna, pravoslovna, modroslovna, zdravniška in tehnična, ki naj bi čimprej izdelale načrte za organizacijo dotičnih fakultet. Dne 26. aprila
vseučilišče v Ljubljani, in sicer s petimi fakultetatmi (bogoslovno, modro-slovno, pravoslovno, tehnično in zdravniško). Minister prosvete Ljuba Davi-dovič se je tedaj in v naslednjih dneh z vso vnemo zavzel za realizacijo našega ideala.
Poslanci so nameravali najprej postaviti zakon o univerzi v Ljubljani v
Dr. Anton Korošec je predsedoval zgodovinski seji ministrskega sveta 30. junija 1919, ko je ta sprejel predlog zakona o u-stanovitvi univerze v Ljubljani.
zvezo z zakonom o preuredbi beograjskega vseučilišča, a iz formalnih razlogov to ni bilo mogoče. Prav tako je bilo nemogoče rešiti vprašanje potom resolucije. .Oboje je bilo namreč proti poslovniku. Poslanci so morali torej nastopiti normalno pot, ki vodi do uzakonitve kakega predloga. Sam minister Da-vidovič jim je tukaj pomagal, ko je dne 8. julija sestavil poseben odbor za ta zakonski predlog, ki je ta zakonski načrt naslednji dan sestavil, nakar je takoj prišel kot nujni predlog na dnevni red. Referent je bil poslanec Anton Sušnik. Predlog je bil tedaj dne 9. julija v prvem branju soglasno sprejet. Dne 17. istega meseca je bil sprejet tudi v drugem branju ter vseučilišče soglasno dovoljeno. Minister prosvete Ljuba Da-vidovič je vest o tem dogodku z bratskim veseljem še istega dne javil poverjeniku dr. K. Verstovšku. INarte Velikonja se spominja kako zmagoslavno in veselo je kazal dr. Verstovšek brzojavko o ustanovitvi vseučilišča v uradih poverjeništva: „Fantje, tu je univerza!“ je ponavljal razigran kakor fant. Takoj je sporočil iskreno zahvalo slovenskega ljudstva Hrvatom in Srbom v Beograd. „Potrudili se bomo,“ je zaključil svojo brzojavko, „da postane ljubljanska univerza vredna posestrima belgrajske in zagrebške.“
Delo komisije s tem ni bilo še dovršeno; prešlo je v svojo tretjo dobo. Nastopil je tedaj problem kje v preoblju-deni Ljubljani dobiti prostore za univerzitetne organe, razne institute ter vseučiliška predavanja, dalje kako preurediti knjižnice za vseučiliško uporabo.
Zadnja seja vseučiliščne komisije je bila dne 20. septembra 1919 v Deželnem dvorcu v Ljubljani. Tu se je v zamialu statuta zbor prvih profesorjev že konstituiral kot univerzitetni svet. Zgodilo se je to 18. septembra 1919. Za predsednika je bil izvoljen dr. Josip Plemelj, za namestnika prof. dr. Rihard Zupančič, za poslovodjo prof. dr. Fr. Ramovš.
Nadaljnja organizacija se je izvedla pri seji univerzitetnega sveta z dne 12. novembra 1919, kjer je bil za študijsko leto 1919/20 izvoljen za rektorja prof, dr. Josip Plemelj, za prorektorja prof. dr. R. Zupančič, za poslovodjo pa prof. dr. Fr. Ramovš.
je bila posebna konferenca poslancev-zastopnikov vseh treh političnih strank na Slovenskem in več članov vseučiliške komisije, kjer se je nujnost naše visoke šole podrobno premotrivala in obrazložila.
„Hočemo živeti, zato hočemo visokih šol, predvsem svoje lastno vseučilišče. Narod brez vseučilišča je reven."
„Ustanovitev vseučilišča v Ljubljani je neobhodno potrebna; čimprej ga dobimo tembolje za celo državo."
I.	tehnični visokošolski tečaj
V ponedeljek, dne 19. maja 1919, se je v poslopju državne obrtne šole otvo-ril I. tehnični visokošolski tečaj. Ustanovljen je bil z odredbo deželne vlade dne 2. maja 1919. Na odredbi so podpisani Brejc, Žerjav, Golia, Kristan, Prepeluh, Ravnikar in Verstovšek. Slovesnost je otvoril predsednik vseučiliške komisije dr. D. Majaron. Po besedi poverjenika za uk in bogočastje dr. K. Verstovška in pozdravnih besedah predsednika društva inženirjev ter zastopnika mesta Ljubljane, sta imela pri tej priliki profesorja dr. Milan Vidmar in dr. R. Zupančič posebni uvodni predavanji: prvi o nalogah strojnega inženirja, drugi o matematiki v tehnični znanosti.
Dr. Danilo Majaron
Glede vseučilišča samega so se tekom junija pojavili v Belgradu novi pomisleki. Dne 20. junija je bil predsednik vseučiliške komisije poklican brzojavno v Beograd, da poda potrebna pojasnila in pomisleke razreši. To je dr. Majaron tudi napravil.
Po zgodovinski seji ministrskega sveta Dne 30. junija 1919 je zboroval pod predsedništvom dr. Antona Korošca ministrski svet, ki je na predlog tedanjega ministra prosvete Ljube Davidoviča sklenil, da se otvori že prihodnje leto
Iz uvodnika v ljubljanskem Slovencu dne 13. februarja 1919. z naslovom: Vseučilišče v Ljubljano!
Nekaj podatkov iz prvega desetletja slovenske univerze
Vseučilišče je štelo 18 profesorjev. To je bilo seveda samo izhodišče k nadaljnjemu razvoju; svoj pomen je imelo v tem, da je dalo vsem fakultetam početne kolegije treh oziroma štirih profesorjev, ki naj bi omogočili notranje poslovanje ter istočasno preobrazova-nje v vedno večje oblike. Fakultetni sveti in univerzitetni svet vršijo v smislu vsučiliškega statuta med drugimi tudi odgovorno nalogo, da predlagajo nove učne moči ministrstvu prosvete v imenovanje za honorarne profesorje oziroma nastavnike, dalje za docente, izredne in redne profesorje. Prvo tako imenovanje se je zgodilo po odredbi regenta in prestolonaslednika Aleksandra dne 29. januarja 1920.
Zakon je določil, da se na vseučilišču otvorijo vse fakultete že početkom leta 1919/20. Zato je izdal univerzitetni svet dne 9. oktobra 1919 — torej še pred konstituiranjem v rektorat in fakultetne svete — razglas na visokošolsko dija-štvo, kjer so obrazložene vodilne misli z ozirom na zimski semester 1919/20 na vseučilišču v Ljubljani. Tu se tudi odreja vpisovanje na vseh petih fakultetah za rok od 15. novemra do 1. decembra 1919; predavanja bi se pričela v začetku meseca decembra. Predavanja na pravosloVni fakulteti so za zimski tečaj nemogoča, ker so profesorji zaposleni pri mirovni konferenci v Parizu; na bogoslovni in modroslovni fakulteti bo pouk popoln, to je, za slušatelje vseh o-smih semestrov; na tehniški fakulteti se otvorijo v 1. in 3. semestru naslednji oddelki: strojni, gradbeni, geodetski, arhT-tektni, rudarski in kemični; medicinska fakulteta pa prične s tvarino za prvi semester in more z ozirom na omenjene prostore sprejeti le 40 do 50 slušateljev. Profesorji in docenti, ki so bili imenovani 27. januarja 1920, po večini niso mogli za tekoči semester objaviti in pričeti svojih predavanj, kjer so bili drugod zaposleni.
Izvolitev prvih funkcionarjev:
12.	novembra so bili izvoljeni prvi stalni funkcionarji za leto 1919/20: prof. Josip Plemelj, rektor; prof. Rihard Nahtigal, dekan filozofske fak.; prof. Ivan Prijatelj, prodekan fil. fakultete; prof. A. šerko, dekan medicinske fak.; prof. Albert Botteri, prodekan med. fakultete; prof. Karel Hinterlechner, dekan tehnične fakultete; prof. Maks Samec, prodekan tehnične fakultete; prof. Franc Ušeničnik, dekan teološke fakultete; prof. Janez Ev. Zore prodekan teološke fakultete.
Novoustanovljena univerza v Ljubljani se je, kakor je od starodavnosti običajno, predstavila sestram po drugih državah. Do konca decembra 1919 so ji na to poslale pozdrave in jo hkrati priznale univerze: Atene, Cluj, Dunaj, Gradec, Jena, Krakovo, London, Lvov, Oxford, Praga (češka in nemška), Rostock, Stockholm, Varšava, ter tehnične visoke šole: Brno, Dunaj, Lvov, Praga (češka in nemška).
Prof. dr. K. Hinterlechner je kot rektor v štud. letu 1924/25 načel vprašanje nove stavbe za univerzo. Po dolgem in vestnem preiskovanju se je dognalo da bi bilo po terenu in okolici najugodnejše stavbišče Koslerjevo posestvo v Sp. šiški; Cekinov grad, ki tam stoji, bi se dal preurediti za univerzitetne namene, potrebne stavbe — paviljonski sistem — bi se pa dal lepo razvrstiti po razsežnem zemljišču, kjer bi se napravil javno dostopen botanični vrt. V proračunski predlog za 1. 1925/26, je prosvetno ministrstvo postavilo vsoto, ki bi bila potrebna kot prvi obrok za nakup zemljišča, toda minister prosvete St. Radič jo je črtal. Odtistihmal se ni dalo več doseči, da bi prišla ta postavka v budžetni predlog.
Po sestavku Narte Velikonje v Zborniku „Slovenci v desetletju 191j—1928' ■
Poizkusi in napori za univerzo v Ljubljani pred letom 1918
S Koroščevo ustanovitvijo Sloven skega vseučilišča v Ljubljani se je definitivno ustanovil najvišji učni zavod v Sloveniji kot — slovenska ustanova. Poudarjam to zategadelj, ker Ljubljana je že imela svojo univerzo pred sto letji, ki pa je ne moremo imenovati slovensko, dasi so na njej učili profesorji — deloma — in slušatelji — po večini — Slovenci. Ta univerza se je spreminjala, se izpopolnjevala, dobivala razne oblike in se potem preselila v Gradec, dokler ni zamrla -— pred dobrimi sto leti, toda ne po krivdi Slovencev. In potem je bila stoletna slovenska želja in napor v Avstriji vedno odbit, dokler ni začela vstajati iz lastnih naših žrtev še pred koncem prve vojne, in ostala tudi v Jugoslaviji šele po izredni spretni taktični potezi podpredsednika vlade dr. Korošca. Vsa ta borba v preteklosti je trajala več kot tri sto let in bi jo hoteli samo v glavnih potezah obnoviti v spomin za petdesetletni slovenski vseučiliški jubilej.
Po razpravi prof. dr, Polca, ki jo je napisal za desetletnico ustanovitve slovenske univerze v Ljubljani, in po izredno zanimivih novih izsledkih in izpopolnilih tržaškega prof. dr. Janka Ježa v lanskem Izrednem iZvestju Državnega učiteljišča Anton Martin
To šolstvo je prenehalo z ukinitvijo reda (1773).
Pri tem in takem šolstvu je bilo postavljeno vprašanje: ali je imelo univerzitetni značaj. Legiša imenuje v Zgodovini slov. slovstva (izdaja Matice Slovenske 1956) ta pouk „filozofske in teološke kurze“ na višini sedanjih šol, dočim je bila jezuitska univerza za slovenske kraje samo v Gradcu (272.) Slodnjak, (Slovensko slovstvo 1968, str. 42 in 45) pa sploh gre mimo tega šolstva, omenjajoč kot njega slovenski prinos samo skrb za katekizem in igro Paradiž, kot da vse drugo nima najmanjše zveze s slovensko kulturno zgodovino. Prof. Polec je bil prepričan, da je imelo to šolstvo izraziti univerzitetni značaj, toda zasledil ni nobene doktorske diplome, izdane od ljubljanskega kolegija, niti papeške bule, ki je edina v v tistem času podeljevala univerzam pravico izdajati akademske naslove. Dr. Ježu pa se je z marljivim iskanjem med vojno v vatikanski knjižnici posrečilo rešiti to vprašanje: našel je več zapisov o tem, kakšne dizertacije so izdelovali študentje ljubljanskega kolegija in pod katerimi profesorji so branili svoje doktorske teze. Ugotovil je,
da za podeljevanje doktorskih diplom , m ,	,	, .	I bilo nujno, da bi papež poslal poseb-
•	. ,	11 no bulo (ki jo je iskal prof. Polec),
temveč je bilo dano generalno poobla-
jezikom (1968), izdanega ob vpokojitvi njegovega prvega ravnatelja dr. A. Kacina, posnemamo naslednje podatke o tej zgodovini.
t. Višje šolstvo v Ljubljani do razpusta ’	jezuitskega reda 1773
Kot začetek višjega šolstva v smislu naše srednje šole štejeta imenovana Znanstvenika že privatne šole posameznikov ob župnih cerkvah. Tako je iliiel npr. „scolastieus NicolaUs“ pri sv. Petru v Ljubljani že 1. 1261. I,. 1450 se imenuje podobna šola nemškega viteškega reda; najbolj znana pa je bila šenklavška šola že od 1. 1386 dalje. Protestantska mestna šola iz 1. 1563 je že povsem odgovarjala poznejšim gimnazijam. In prav to šolstvo protestantov, ki se je tako razvijalo in ki je zlasti v Nemčiji hitelo z ustanavljanjem univerz, je vzbudilo habsburške vojvode v Avstriji, da so poklicali jezuite v deželo. Ti naj predvsem s šolstvom zavrejo luteranski plaz, ki je zajel: tudi slovenske pokrajine. Kranjski deželni stanovi so bili že. v večini protestantski. Tako so prišli jezuiti v slovenska mesta' — v Gradec 1571, v Ljubljano 1595, v Celovec pa 1604. Ti so po pravilih Ignacija Loyoí-skega gojili višje šolstvo ne samo za svoj duhovski naraščaj, temveč tudi za svetno dijaštvo in so pouk dajali brezplačno. Tako so dobili jezuitje vse šolstvo v Avstriji v svoje roke in ga obdržali do ukinitve reda 1773, torej dve sto let.
Ko so prišli v Ljubljano, so se nastanili najprej v zapuščenem frančiškanskem samostanu na sedanjem Vodnikovem trgu. Pozneje so si zgradili kolegij pri sv. Jakobu, katerega so pa pozneje po požaru podrli. Ta kolegij je najprej začel kot višja srednja šola, kjer je trajal poduk šest let. 'Razredi so se imenovali: elementaría, prin-cipia, gramática, syntaxis, humanitatis ali poética, rethorica. Nato so sledila še dve — tri leta filozofije, kjer so se učili naslednji predmeti: gramatika, dialektika, retorika, aritmetika, geometrija, astronomija in muzika. Obenem je bil kolegij še pripravnica za študij teologije, prava in medicine, kajti poučevali so še fiziko, metafiziko, etiko in kazuistiko. Ljubljanska jezuitska višja šola se je vedno bolj razvijala, kajti v XVII. st. imamo na njej že profesorje logike, prava, cerkvenega prava, kazuistike... in dijaki se imenujejo „slušatelji“ kot na univerzah. Kolegij dobiva značaj akademije ter filozofske in teološke fakultete. Take univerze z izključno filozofsko in teološko fakulteto, toda brez pravne in medicinske, so bile splošno jezuitski kolegiji, in če ljubljanskega primerjamo z drugimi v Avstriji, je bil prav takega značaja. Toda tudi pravno fakulteto v Ljubljani so ustanavljali tedaj kot „privatno ustanovo“ izven kolegija, in 1. 1670 jo je vodil dr. Bogataj, tajnik vicedoma, profesor civilnega prava. Tudi za izpopolnitev univerze v pravo polno univerzo izven kolegija so bili v tem času izdelani načrti, ki se hranijo v ljubljanski semeniški knjižnici in jih je sestavil Janez Gregor Dolničar (Thal-nitscher), a se niso uresničili. Slej ko prej so v jezuitskem kolegiju poučevali na višji, že akademski ravni logiko, metafiziko, moralno filozofijo, matematiko. zgodovino in — kmetijstvo.
stilo jezuitskim kolegijem, da lahko izdajajo doktorate. To je odkritje dr. Ježa, ki je veljalo tudi za Ljubljano.
Tako smo imeli pred 300 leti v Ljubljani univerzo, ki je bila res ljubljanska, ne pa slovenska; resnično „latinska šola“, jezuitska. Ta je izoblikovala tudi slovenski izobraženi sloj, ki je ustvaril tedaj — baročno Ljubljano. To študentovsko ozračje no.zorne kaže Pregljeva igra Salve Mater Catherina, ali Ljubljanski študentje, ki pa še dozdaj v Ljubljani ni našla — odrske uprizoritve, kar je svoje vrste kulturni škandal. Je ne bi kazalo uprizoriti v tem jubilejnem letu ?
2. Po jezuitski dobi
Za časa Marije Terezije in Jožefa II — po ukinitvi jezuitov —- je upravo šolstva prevzela študijska komisija, ki je univerzitetni latinski študij združila S: srednješolskimi nemškimi „normal-knmi“. Spričo tega je bogoslovna fakulteta .šla v Gradec, filozofska pa je še pet let ostala v Ljubljani (1785). Tedaj' so jo ukinili zaradi svobodomiselnih (nazorov prof. Novaka. Na prošnje stanov, predvsem pa ljubljanskega škofa, jo je cesar 1. 1788 spet dovolil; 1791 pa je tudi bogoslovno fakulteto povrnil iz Gradca v Ljubljano. To nemško visokošolstvo je trajalo do francoske Ilirije.
Francoski oblastniki — predvsem maršal Marmont — so preuredili šolstvo (1810). Za Ljubljano in Zadar je ustanovil Centralno šolo, ki je imela „rang“ univerze, drugod pa pustil „liceje“. Absolventi centralnih šol so imeli pravico nastopati kot zdravniki, kirurgi, lekarnarji, geometri, inženirji, arhitekti in pravniki. Istega leta je bil izdan francoski pravilnik (Statut), ki je resnično pravi statut Ljubljanske univerze za časa francoske okupacije. (Dva izvoda hrani Univerzitetna knjižnica v Ljubljani)). Po tem statutu, ki ustanavlja mesto rektorja, kanclerja, profesorje in študente ter daje pravico podeljevati akademske naslove (doktorate), bi imela ljubljanska univerza sedem oddelkov: medicino, kirurgijo, farmacijo, inženirijo in arhitekturo, geometrijo, pravo in teologijo. Po tem pravilniku bi študij medicine trajal pet let, geometrija tri leta, drugih snovi pa štiri leta. Prvi rektor ljubljanske univerze je bil duhovnik Jože Balant, prof. moralne filozofije in dogmatike.
Toda že drugo leto so ta statut za Ilirijo spremenili. Dekret ne govori več o centralnih šolah v Ljubljani in Zadru, temveč o — licejih. Tu v opombi se govori, da bi moralo — če bi prišlo do razpusta fakultete — okrog 500 slušateljev na univerze v Avstrijo, in le malo bi se jih odločilo za Italijo. Iz te opombe je razvidno, da so te fakultete bile priznane kot univerze, če so lahko prestopali brez ovir na druge svetovne univerze. Zato predlagajo, naj kljub temu te fakultete ostajajo s pravico podeljevanja naslovov (doktoratov). Zato so ostale v Ljubljani fakultete, ki so dovoljevale pravniško, zdravniško in kirurgično prakso za vso Ilirijo, preimenovale so se v akademije, dočim sta filozofska in teološka fakulteta pripadali liceju, vendar pa v sestavni del filozofske fakultete. To stanje je trajalo do 1813.
Ko je prišla Ilirija spet pod avstrij-ko oblast, je cesar ustanovil Kraljestvo Ilirijo in jo razdelil v dva gubernija: v Trstu in Ljubljani. Matej Ravnikar, tedanji ravnatelj filozofskega študija v Ljubljani, poznejši tržaški škof, je predlagal ,naj se filozofski študij dopolni s tretjim letnikom, odpre pa tudi pravna fakulteta. Dunaj je to odobril, toda pokrajinski guverner ni dobil finančnih sredstev. Zato sta ostala dva letnika filozofije brez pravne fakultete.
3. Leto 1848 in po njem
Revolucionarno leto 1848 je prineslo novo reformo v višjem šolstvu: medicinske in kirurške šole naj bi se ukinile, liceji se spremenili v gimnazije, obstoječe univerze pa temeljito preuredile. Ljubljani je po tem kazala nevarnost, da bi izgubila licej in s tem filozofsko fakulteto, ter medicinsko in kirurško šolo. Začela se je zato v Ljubljani akcija za popolno univerzo. Vsi slovenski stanovi so jo podprli. Dunaj je odgovoril, da ni proti popolni univerzi v Ljubljani. Zato so iz Ljubljane zaprosili najprej za pravno fakulteto, kot nadaljevanje pravnega študija na liceju. Dunaj je spet odgovoril, da ni proti pravni fakulteti, le ustanoviti se mora v okviru popolne univerze, ki bi imela popolno število stolic. Obenem pa je pripomnil, da so finančne težave največja ovira za popolno slovensko univerzo.
Zahteva po popolni univerzi je v Ljubljani postala splošna. Slovensko društvo — centralno , slov. društvo pod vodstvom dr. Bleiweisa — jo je zahtevalo na Dunaju. Prošnja je bila odbita Toda odobrili so začetek s pravno fakulteto in sicer s kazensko pravno stolico. To so iSlovenci sprejeli. Toda že slovenska pravna predavanja so trajala le eno leto, nakar so bila prene-šena v Gradec, tam pa so 1. 1854 pre-
nehala, ker so jim vzeli —• državno-pravni pomen, se pravi: izpiti niso imeli državnopravno veljavo.
Tako je pred sto desetimi leti ugasnila v Avstriji zadnja sled nekdanjih jezuitskih in francoskih univerz in licejev v Ljubljani.
Odslej se je začel boj za slovensko univerzo v Avstriji. Ta je bil brezuspešen vse, dokler je obstjala Avstrija. Od časa do časa je prišla slovenska u-niverza v javne zahteve, toda vedno je bila odbita.
Toda Slovenci niso odnehali od te svoje kulturne zahteve. Hoteli so jo dobiti sami po svoji lastni prizadevnosti. Ko je prišla Vseslovenska ljudska stranka na oblast •—■ desetletje pred prvo svetovno vojno —, je ustanovila pri Deželni vladi posebni Vseučiliški fond, iz katerega je plačevala štipendije nadarjenim mladim doktorjem, ki bi bili pripravljeni habilitirati se za vseuči-liško kariero na nekaterih avstrijskih univerzah. Tako so slovenski znanstve-
Dr. Josip Plemelj, prvi rektor univerze
niki dobivali pravico predavanja predvsem v Pragi, v Gradcu in drugod. Tako smo; ob koncu Avstrije imeli že. profesorje in docente na Dunaju, v Gradcu, Leipzigu, černovicah itd., ki bi bili pripravljeni zasesti stolice v Ljubljani, kadar bo prišel čas za ustanovitev lastne slovenske univerze, da bi nas čas ne našel nepripravljene.
Ustanovitev slovenske univerze je bila pred prvo svetovno vojno ena najbolj vidnih in glasnih zahtev Slovencev, dasi si med sabo nismo bili edini, kje naj se postavi. Eni so bili za Ljubljano (večinska stranka SLS), drugi za Trst (predvsem socialisti). Ustanavljale so se razne znanstvene ustanove. Precej se je debatiralo o znanstvenem jeziku na univerzah, spričo tega, da Slovenci še nismo imeli niti tehničnih izrazov za srednjo šolo. Kdo bo pisal univerzitetne učbenike za nekoliko študentov? To je bilo tedaj resno vprašanje, ki je ogrožalo slovensko univerzo, še preden je bila ustanovljena.
V takem položaju je prišlo osvobo-jenje leta 1918. Pripravljalni odbor za slovensko univerzo je takoj mobiliziral slovenske učne moči z vseh univerz in pripravil vse potrebno za ustanovitev univerze v Ljubljani, ki pa je naletela na ugovore pri svojih jugoslovanskih sestrah, pri zagrebški in belgrajski u-niverzL Toda tudi to oviranje jq bilo treba premagati kakor koli. In to je uspelo dr. Antonu Korošcu.
Tako je po več kot tristoletnih poizkusih in naporih slovenski narod: dobil svojo najvišjo učno ustanovo, ki je ne~ obhodno potrebna slednjemu fiarodu za njegovo notranjo potrdilo svojskosti in narodnosti. Samo Slovenska akademija, znanosti in umetnosti naj bi še kronala te kulturne napore in vzpone.
In tudi ta je prišla po enaki poti in po istem ustvarjavcu dr. Antonu Korošcu — dvajset let pozneje.
Tine Debeljak

Dr. Izidor Cankar prvo leto na univerzi
Ko je bil junija 1918 na Vrhniki prvi (in edini) deklaracijski shod, je prišel z dr. Korošcem tudi dr. Izidor Cankar, čeprav je dr. Korošec na Shodu marsikaj povedal, so vrhniški purgarji Vendar hoteli dr. Korošca še bdlj^„riatančno“;isii-šati med seboj in jim je obljubil, da bo spet prišel. Prišel je res spet z dr. Cankarjem in imeli so v gostilni pri Kočevarju „zaupen“ sestanek. Jaz kot še-stošolec nisem smel iti zraven, toliko se pa spominjam, da je oče pravil, da dr. Cankar ni ničesar govoril, kot da bi ga bilo sram. Takrat sem Cankarja prvič videl.
V jeseni istega leta sem vstopil na humanistično gimnazijo v Ljubljani. Naslednje leto smo brali, da dobi Ljubljana univerzo. Najprej so bili ustvarjeni posamezni tečaji, tako se spominjam na tehnične tečaje. Dr. Cankarja takrat ni bilo v Sloveniji, zdaj vem, da se je izpopolnjeval na Dunaju. Brali pa smo spet, da je govoril na nekem orlovskem taboru, menda v Komendi. Kmalu nato sta z dr. Korošcem spet prišla na Vrhniko, poleti 1920. Med kosilom sta pravila dr. Korošec in dr. Cankar, da bo Cankar pričel v jeseni na univerzi predavati in jaz sem, obsojen že na Jus, rekel, da me bi njegova predavanja iz estetike pač tudi zanimala. Spominjam se, da je takrat malo vzrojil, da ne bo predaval estetike, ampak umetnostno zgodovino, česar nisem prej prav ločil. Oče moj je rekel, da bom lahko poslušal tudi njega, če bo gospod dovolil.
Nastopil je dr. Cankar nekoliko pozneje, za njim še dr. Mole, tako da sem že poslušal juridična predavanja. Ko je dr. Cankar nastopil v isti dolgi „dvoranici“ kot večina juristov, zlasti Skumo-vič, sem prostor že poznal. V sicer ju-ridični indeks sem vpisal njegove tri snovi: starokrščansko umetnost, impresionizem in ekspresionizem pa še seminarske vaje. Nisem poznal njegovih učencev, našel pa sem med njimi že poznanega mi Toneta Vodnika. Takoj sem se seznanil z njegovimi sosedi Stankom Vurnikom, Jankom Spreizerjem in Teklo Kleinma.yerjevo. To smo bili prvi njegovi stalni slušatelji. Bilo je še nekaj starejših gospodov in dam, sedeli so bolj v ozadju dvorane, spominjam se nekega bolj debelega gospoda in znanko gdč. Franketove, učiteljice in hčere slikarja Ivana Franketa.
Menda se je moral dr. Cankar z navedenimi štirimi slušatelji že poznati, da jih je pri izhodu povabil na razgovor ne vem ali v unionsko klet ali „Pod skalco“. Pristavil je, naj pridem tudi jaz. Bil sem sicer ves prevzet od njegovega predavanja, a šel sem tja. Tam nam
je povedal, da bo o impresionizmu in ekspresionizmu predaval letos v fizikalni dvorani učiteljišča, glede seminarskih vaj je pa rekel, da moramo še nekoliko počakati, da si uredi' svoji sobi v univerzitetnem poslopju in nam bo že povedal, kdaj se bodo pričele, Zdaj mora hitro iti, oprostil se je in obljubil, da se bomo še dobili pri kakšni krokariji. Hoteli smo plačati, a je rekel, da je že plačano.
Domov grede me je spremil Stanko Vurnik. Vprašal me je, kako mi je predavanje dopadlo; rekel sem mu, da je napravilo name izreden vtis. On je poznal očividno že nekaj umetnostno-zgo-dovinske literature in dejal, da že težko čaka, da se seminar odpre. Jaz sem doma pregledal uvodna poglavja v Kuh-novi umetnosti zgodovini in ugotovil le, da se v glavnem ne strinjata Kuhn in Cankar. Pri tej priložnosti mi je Vurnik povedal, da je v službi pri „Jutru“, a so mu dali nekako razumeti, da ne more ostati v njihovi službi in obenem študirati.
Veliko presenečenje je bilo prihodnjo soboto pri predavanju o moderni umetnosti. Bil sem pristaš moderne, a tolikega zanimanja nisem pričakoval. Fizikalna dvorana na učiteljišču je bila nabasana, da sta sedela na enem sedežu po dva. Med udeleženci sem spoznal takoj dr. Resa, Primorca, še večje presenečenje mi je bila mlada gospodična, ki se je vsedla k meni in mi po predavanju povedala, da je Hribarjeva. Vedel sem, da je bil dr. Cankar pri Hribarjevih stalen gost, a nisem slutil, da bo to enkrat Cankarjeva žena.
Naslednje dni sem o obisku predavanj obvestil kateheta Jalna. Takoj se je odločil, da jih bo obiskoval tudi on. Z dr. Cankarjem sta se pogodila, da bo hodil tudi k seminarskim vajam, ki so se čez kakšen teden pričele. Pričel je k predavanjem zahajati tudi sedmošo-lec Rajko Ložar, a redna poslušalca sta postala Dalmatinec Bogdan Radiča in Štajerec Franc šijanec.
Pri seminarskih vajah se dr. Cankar ni držal ravno starokrščanske umetnosti, ampak se je oklepal tudi novejše. Meni je dal nekoč opisati neko reprodukcijo baročne umetnosti, a ko je bilo treba stilistično umetnino uvrstiti, sem „previdno“ umolknil. Vprašal me je, če mislim redno molčati, pa sem zanikal.
Prišel je dr. Mole in pojavil se je dr. Stele. Moleta sem imel tudi vpisanega, a Cankar mu je prepustil včasih svoje seminarske vaje. Med slušatelje je vstopil tudi neki simpatični Rus, a nenadoma izginil.
Dr. Cankar je visoko cenil dr. Korošca, dasi o politiki ni govoril, ampak
o njegovi vnemi za kulturne probleme Cenil je visoko arh. Plečnika in nekatere druge profesorje. Nekoč je dal domačo nalogo o arh. Plečniku, pa se je nihče ni upal prevzeti. Kmalu ga je obi -Skal dr. Leonid Pitam ic. Seminarska in njegova soba sta bili vedno medseboj odklenjeni. Mi smo bili navadno celi dan notri in če je kdo hotel, se je kar podal v dr. Cankarjevo sobo kaj iskat. Ko pa je prišel dr. Pitamic, je vstopil dr. Cankar k nam in prosil, naj ne prihajamo k njemu; .dokler bo ta gospod pri njem. Cim je dr. Pitamic odšel, je prišel dr. Kidrič in prihodnje dni sta se kar vrstila. Kaj so imeli, se nisem zanimal, a zdaj sodim, da so se razgovarjali o bodoči akademiji znanosti in umetnosti.
Cenil je dr. Cankar tudi pokojnega dr. Stegenška, izmed živih pa zlasti msgr, Sitesko in oba kolega dr. Moleta in dr. Steleta. Ni pa cenil dr. Mantuanija in ko sem se hotel pri njem vpisati, mi je odsvetoval, kar drugim ni.
Enkrat nas je povabil na ustanovni občni zbor Umetnostno zgodovinskega društva, šli smo vsi, dasi je bilo za nas vse nepričakovano. Očividno se je vse dogovoril z dr. Moletom in dr. Steletom. Tam smo našli poleg teh treh še dr. Ko-matarja, dr. Mala, dr. Polca, dr. Skober-neta, M. Stmena, msgr. Stesko in dr. Vidica; bil je še eden, pa se imena ne spominjam. Dr. Komatar je odklonil vsako izvolitev, društvu pa želel veliko uspehov. Izrazil je upanje, da bo še ozdravel, a je kmalu nato umrl. Glavno besedo je imel spet dr. Cankar, ki je dejal, da bo spored društva četrtletno glasilo, topografija, javna predavanja in izleti. Povabil je tudi nas, a nihče ni bil predlagan v izvolitev.
Kmalu po občnem zboru UZD je napravil dr. Cankar „šolski“ izlet k Sv. Primožu. Bili smo menda vsi, jaz sem moral brati Steskov spis (Izvestja Muzejskega društva), a z ozirom na nenaj-deni podpis Elije Wolfa je dr. Cankar začuden izjavil, da je minulo od Michelangelove smrti do Wolfove kakih 150 let.
Prva izleta je napravilo društvo v šenklavž (in v semenišče) ter k sv. Ja kobu in Virantu. Dasi smo vedeli, da je Cankar o (Juaglijevih freskal disertiral, je oba izleta vodil msgr. Steska.
Enkrat me je nenapovedano poklical v svojo sobo in me vprašal, če bi prevzel za Zbornik UZ sestavo jugoslovanske bibliografije. Za to številko se že mudi, ker je ostali material že zbran, v glavnem je vodilni dr. Steletov članek o Ioannesu de Laibaco že natisnjen. Ni hotel povedati, zakaj naj bo bibliografija jugoslovanska in ne samo slovenska, govoril bo z gospo Pivčevo (Steletovo) (Nad. na 4. str.)
Ustanovitev in sedež univerze
Z ustanovitvijo vseučilišča v Ljubljani je bil v letu 1919 dosežen cilj, po katerem so hrepenele in za katerega uresničenje so se trudile cele generacijo slovenske inteligence. Slovenski narod je bil s tem na kulturnem polju postavljen na lastne noge, na prvo stopnjo svoje suverenosti. Oprt na ta temeljni kamen je mogel odslej sam skrbeti za razvoj slovenske znanosti, si sam vzgajati svoje znanstvenike in nuditi najvišjo izobrazbo slovenski inteligenci, ki naj postane vodilna plast v narodni prosveti, v sodstvu, v upravi in v vseh drugih panogah javnega udejstvovanja. O vsem tem je dotlej odločal Dunaj in slovenski abiturienti so morali odhajati na tuje univerze, ako so hoteti dosegati najvišjo izobrazbo. Neštevni je revščina to preprečila. Ko so sedaj abiturienti prihajali domov iz vojske ali uietništva, jim je bila odprta pot do najvišjih študij v domovini. Vsega tega se je študirajoča mladina globoko zavedala in je z nepopisnim navdušenjem pozdravila slovensko univerzo.
Ob narodni osvoboditvi je Ljubljana postala dejansko središče vsega slovenskega naroda. Dotedanje meje med deželami: Kranjsko, štajersko, Koroško ,in Primorsko so izginjale. Slovenski javni delavci, ki so prevzemali nase odgovornost za ureditev narodne enote Slovenije, so enodušno smatrali za eno prvih svojih nalog ustanovitev lastne univerze. Pokrajinska vlada je takoj v decembru 1918 ustanovila Vseu-čiliško komisijo, ki je v nekaj mesecih dovršila vse priprave in v poletju 1919 je takratni regent Aleksander v imenu kralja podpisal ukaz o ustanovitvi ,,Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani“ s petimi klasičnimi fakultetami. Ljubljana je postala univerzitetno mesto in novo vseučilišče je v jeseni odprlo vrata študirajočim akademikom.
Prva fakulteta, ki je začela takoj poslovati, je bila teološka. Ta je enostavno prevzela svoje slušatelje, učne prostore in svojo upravo od dotedanjega ljubljanskega škofijskega semenišča, le profesorji so bili deloma na novo imenovani. Na ostale fakultete: filozofsko, juridično, tehnično in medicinsko — so se vpisali slovenski akademiki, ki so že preje študirali na univerzah na Dunaju, v Pragi in v Gradcu ali drugod, pa tudi redni abiturienti in oni, ki so bili zapozneli zaradi vojnih razmer. Razen Slovencev so bili med prvimi ljubljanskimi akademiki nekateri Dalmatinci na juridični in medicinski fakulteti ter precejšnje število Rusov-emigrantov na tehnični fakulteti.
Medicinska fakulteta je bila že takoj ob ustanovitvi omejena samo na študij prvih petih semestrov in je ostala tako okrnjena do konca Kraljevine ■Jugoslavije. Medicinci so morali nadaljevati svoje študije na drugih univerzah, npr. v Zagrebu, v Gradcu, na Dunaju, v Innsbrucku.
Društveno delovanje akademikov
Po zgledu akademske svobode na tujih; univerzah so si tudi ljubljanski vi-sokošolci ustanovili svoja stanovska društva, za vsako fakulteto po enega. Vsa ta. društva so na skupnih sejah odločala o problemih,, ki so zadevali vse slušatelje celotne univerze. Razen teh društev sb; si ljubljanski akademiki u-stanovili svoja kulturna društva, diferencirana po njihovem svetovnem na-
I>R. CANKAR L LETO NA UNIVERZI
(Nad. s str. 3)
v licejski biblioteki, da mi bo, predložila publikacije, ki prinašajo članke o umetnosti. Vurnika noče nadlegovati, ker se ukvarja z raznimi kritikami, Vodnik in Spreizer sta preokorna, šijanec je še premlad, Radiča je Hrvat in zdi se mu, da imam jaz največ časa. Povedal sem mu, da pišem kritike tudi jaz in jih podpisujem z F. „No pa tačas ne boste kritik pisali,“ me je pobil in pristavil, da me je priporočil tudi dr. Glonarju, zlasti ker se bolj Spozna, na srbske in hrvaške liste. „Poskusil bom,“ sem rekel in šel takoj naslednji dan v licejko. Gospa Steletova me je vodila ven, rekla, naj naročim slugi, da mi znosi časopise in svetovala, naj članke uredim po skupinah. Prišel je tudi dr. Glonar in sem mu rekel, da se je že gospa Steletovo izrazila pripravljeno mi pomagati. V enem tednu sem prvo bibliografijo uredil in prepisal. Dr. Cankar je rekel, da bo dobro in ni našel nobene pomanjkljivosti ali preobšimosti.
Nekega dne nam je med predavanjem naročil, naj ga počakamo v njegovi sobi. Povedal nam je, da je za prihodnji dan napovedan na univerzi štrajk. Ker imamo na programu seminarske vaje, je predlagal, da se nekje dobimo in bomo
NEKAJ SPOMINOV NA PRVA LETA SLOVENSKE UNIVERZE
zoru: „Slovensko katoliško akademsko društvo Danica“, prenešeno z Dunaja, in ,,Slov. kat. akademsko društvo Zarja“, prenešeno iz Gradca, katoliško usmerjeni. ¡Svobodomiselno orientirani so se združili v novo ustanovljeni „Jadran“ in v „Triglav“, prenesen iz Gradca. Ta kulturna, društva poleg bogoslovskega „Cirilskega društva“ so pa vključevala samo en del visokošolcev. Zelo mnogo jih je ostalo neopredeljenih in ti so bili večinoma levičarji raznih struj.
čeprav je postal visokošolski študij sedaj laže dostopen slovenskim študentom, vendar je še zelo mnoge tri neugoden gospodarski položaj. V pomoč revnim se je kmalu ustanovilo Jugoslovansko akademsko podporno društvo, ki mu je bila dodeljena državna subvencija in je imelo svojo akademsko menzo po zaslugi prelata Andreja Kalana v Marijanišču. To podporno društvo je kaj kmalu postalo nekako predstavniško društvo ljubljanskih akademikov, član tega društva je smel biti vsak akademikom ker je bilo med njimi mnogo več revnih kakor bogatih, je za skupščine društva vladalo živo zanimanje. Svobodomiselno orientirani so znali spretno izrabljati gospodarski položaj akademikov in politične razmere, ki so tedaj vladale v naši ožji in širši domovini, ter so si na volitvah znali pridobiti vodstveni položaj. To društvo, katerega delovanje je slovenska javnost z zanimanjem zasledovala, je bilo nekako torišče za merjenje političnih sil. Ko so v četrtem letu njegovega obstoja katoliško usmerjeni akademiki s pomočjo neopredeljenih prevzeli vodstvo v svoje roke, so svobodomiselno orientirani s svojimi političnimi zvezami dosegli drugačen način državne subvencije in Akademsko podporno društvo je moralo prenehati.
Katoliški akademiki prvih let so nekako uvajali v akademsko življenje gimnazijske višješolce, ki so z njimi sodelovali v Slovenski višješolski zvezi. Zato smo se abiturienti takoj znašli med njimi v „Danici“ in „Zarji“, čeprav so sicer nekatere ,,stare hiše“ malo z viška, vendar z vidno radostjo gledali na novo vstopajoče „bruce“, ki so množili njihove vrste. Vpisni postopek, začetno spoznavanje univerzitetnega poslopja, a-kademskih. pravic in dolžnosti, navad in običajev profesorjev so nam rade volje razlagali naši starejši prijatelji. Pripomnim, da smo za „stare hiše“ ali za „stare bajte“ takrat smatrali le kolege iz zadnjih semestrov svojih študij, ker „večnih študentov“ med nami ni bilo.
Akademski domovi
'Sedež Katoliškega akademskega društvenega življenja se je nahajal v Akademskem domu na Miklošičevi cesti. To poslopje je zgradila starešinska gradbena zadruga takoj po vojni in naj bi bilo začasno središče našega visokošolskega dijaštva, dokler bi se ne dobila boljša rešitev. Zgradba je obsegala v pritličju par sob za seje in sestanke katol. akad. starešinstva, dvoranico za manjše prireditve ter društveni sobi za „Danico“ in „Zarjo“. V podzemlju je bilo stanovanje za hišnika, v podstrešju in deloma v podzemlju nekaj stanovanjskih sobic, čeprav so včasih akademiki starešinsko zadrugo kritizirali, češ da jim je zgradila premajhen dom, vendar so se zavedali, da je bil akademski dom velikanska podpora za naše akademsko življenje. Svo-
bodomiselni akademiki pa so nam takrat ta dom zavidali, ker oni kaj podobnega niso premogli, šele pozneje se jim je posrečilo s pomočjo vlade kupiti bivši hotel „Balkan“ v Kolodvorski ulici in tam urediti akademski dom, ki naj bi sicer nudil zavetje vsem vi-sokošolcem, a so ga znali naprednjaki prevzeti v svojo upravo. Ta akademski dom je bil pa mnogo udobnejši in je nudil stanovanje mnogim revnim akademikom. V iste namene je medicincem služil „Oražnov dom“ v Wolfovi ulici.
Katoliški akademski društvi Danica in Zarja sta imeli iste cilje in namene, združevati in voditi katoliške a-kademike po katoliških načelih, vendar so se njihovi člani v tisti dobi nekako diferencirali. Zarjani so skrbeli v resnici za poglabljenje vsega akademskega življenja v smislu načel, Dani-čarji pa so veljali bolj za akademike-predstavnike, ki so se uvajali v javno in politično življenje po, teh načelih. V društvenem lokalu Danice je bilo neprestano živahno življenje dnevno od jutra do poznega večera. Dopoldne smo semkaj prihajali po pošto in citat jutranje časopise; po kosilu so se vršile politične debate in razgovori o javnem življenju. Po večerji so se obravnavale resnejše zadeve organizacijskega pomena, ena ali dve skupini sta sedli k družabni igri šahu ali taroku, članom je veljala za resnično vez dopisna knjiga, kjer so si tovariši sporočali novice ali so odborniki razglaševali društvene sklepe in za vse člane važne zadeve. Prvi pogled je vsakemu članu, ki je stopil v lokal, veljal dopisni knjigi. Akademski društvi sta skrbeli poleg društvenega tudi za družabno življenje svojih članov, npr. plesne vaje, izlete in podobno.
V študijskem letu 1921/22 so takratni novi akademiki ustanovili društvo „Akademski Orel“, ki je skrbelo za telesno vzgojo akademikov. Razen tega so bili člani tega društva močno angažirani v osrednjem odboru Slovenske Orlovske zveze, ki jih je pošiljala kot nadzornike in inštruktorje v posamezna Orlovska okrožja.
verze in so morali prekiniti študij ter stopiti v redno službo s srednješolsko izobrazbo.
Izrazitejše profesorje vseh fakultet smo splošno poznali vsi akademiki. Poleg zgoraj omenjenih juristov so ru m pomenili „stebre“ univerze profesorja medicine dr. Alfred serko in dr. Janez Plečnik, slavist dr. Ivan Prijatelj, teolog dr. Aleš Ušeničnik, čisti filozof dr. France Veber in mnogi drugi. Mnogi smo sem ter tja hodili poslušat predavanja enega ali drugega izmed teh in tudi drugih markantne jših profesorjev katerekoli fakultete. Mnogi med profesorji so bili blage duše in so uži vali med vsemi akademiki globoko spoštovanje.
šli drugam zborovat. Vodil nas je v zbirališče v gostilno „Pri tičku na gričku“ in tam je najprej neusmiljeno udrihal čez komuniste, ki so štrajk organizirali, vsi drugi jim pa nasedli. Obljubil nam je neko sovjetsko knjigo, ki naj jo damo drug drugemu. Obsedeli smo do poznih nočnih ur in se marsikaj pomenili, pri čemer je dr. Cankar tudi marsikaj povedal o ruskih in naših komunistih. To je napravilo name tak vtis, da leta 1945 nisem mogel verjeti, da je pristopil k njim.
Bilo je proti koncu 2. semestra in spet nas je povabil na krok, tokrat na Ježico. Kmalu za nami je prišel tja šentviški profesor dr. Breznik, ne vem več ali slučajno ali sta bila domenjena. Vsekakor je bil za nas velik dogodek, da smo poslušali debato dveh izrazitih znanstvenikov.
A to leto, ko je moral urediti naše šolanje, je bilo za dr. Cankarja sploh leto stalnega dela. Kajti napisal je sistematiko stila, zasnoval zgodovino zapad-ne umetnosti, pričel urejati zbrane spise Ivana Cankarja, organiziral Umetnostno zgodovinsko društvo, preuredil 'Narodno galerijo in še marsikaj. Bil je gotovo najagilnejši slovenski kulturni delavec.
Marijan Marolt
Univerzitetni profesorji
V tem letu je vodil univerzo kot rektor dr. Gregor Krek, juridično fakulteto kot dekan pa dr. Metod Dolenc. Oba sta bila jurista; prvi je bil precizen predavatelj; čeprav je na zunaj zgledal kot dolgočasen flegmatik, dragega pa je njegov kolega dr. Anton Skumovič, kadar je bil kaj nataknjen, imenoval „po sili znanstvenika“, ki pa je bil dober predavatelj, sicer pa res dokaj „feldvebelski“ profesor. Sploh so nam veljali vsi profesorji za vzorne in j vestne predavatelje pravne vede. Bili so to izklesani možje učenjaki, ki so stremeli biti popolni vsak v svoji stroki. Brez dvoma pa je bil med njimi najboljši dr. Ivan Žolger, profesor mednarodnega prava, prvi in edini Slovenec, ki je bil postavljen za ministra v zadnji vladi Avstroogrske na Dunaju. Mož takega nastopa, tako logično finega predavatelja in brezhibnih manir prav gotovo ni mnogo najti med Slovenci. O dr. Žolgerju in o rektorju di-. Kreku smo takrat vedeli akademiki, da sta svoj čas promovirala za doktorja prava „Sub auspiciis imperatoris“ z izredno polivalo avstrijskega cesarja in kot znak tega prejela zlat cesarski prstan, ki je dokazoval,' da sta vse svoje gimnazijske in univerzitetne študije dovršila z odliko.
Poleg Slovencev so nam razen že omenjenih profesorjev Slovencev predavali še dr. Rado Kušej dr. Milan Škerlj, dr. Stanko Lapajne, dr. Leonid Pitamic, dr. Janko Polec in dr. Fran Eller, tudi dva Rusa: dr. Mihajlo Jasinski in dr. Aleksander Bilimovič ter dva Srba: dr. Gjorgje Tasič in. dr. Milan Kojič. Za vzgled, . kaj zmore pravi znanstvenik, nam je veljal, dr. Bilimovič, ki si je v letu dni popolnoma usvojil slovenski jezik v govoru in pisavi poleg svojega rednega znanstvenega dela.
Ker je bilo v tej dobi med nami mnogo takih akademikov, ki so bili zaradi vojnih razmer zaostali s svojim študijem, pretežna večina ostalih pa nas je živelo v slabem finančnem položaju, se razen študiju na svoji fakulteti čemu drugemu nismo mogli mnogo posvečati. Vsak izmed nas je skušal čim preje dokončati študije in se posvetiti svojemu poklicu. Večinoma smo jemali študij za resno zadevo in z življenjskim realizmom. „Večnih študentov“, ki bi se mudili na univerzi več kot 4 ali 5 let, med nami skoro ni bilo najti. Zaradi tega je bilo med akademiki te dobe le malo literatov in tudi malo takih, ki bi se bili mogli posvečati čisti znanstvenosti. Le izjeme so bili oni, ki po sili razmer v rednem času niso dovršili uni-
Javno udejstvovanje akademikov
V javnem življenju Ljubljane se je v tej dobi demokracije razvijala živahna politična delavnost, katere vidnejši nosilci smo seveda bili akademiki. Zlasti Daničarji na naši strani in Jadra-naši na liberalni so stopali v ospredje. Pri večkratnih volitvah, državnozborskih in občinskih, smo se udejstvovali kot propagandisti, predstavniki volilnih list, kontrola volilnih spiskov in volilnih lokalov. Kljub politični, včasih do-| kaj ostri borbi smo na akademskih tleh, v poslopju univerze ostajali akademiki kolegi z medsebojnim spoštovanjem. Samo nastopi skrajne nacionalistične struje Orjuna so zanesli politično borbo včasih tudi na akademska tla. V tej „Organizaciji jugoslovanskih nacionalistov“ je bilo zelo malo Slovencev in še ti so se držali bolj skriti; zastave so nosili Orjunaši Dalmatinci. Ko je Orjuna povzročila umor nekih rudarjev v Trbovljah, je univerza: profesorski zbor in skoro vsi slušatelji, obsojala zločin, kakršnih ni bilo mnogo na slovenski zemlji.
Akademiki smo v tisti dobi večkrat štrajkali in s tem dajali duška zoper ukrepe oblasti. Ob prilikah štrajkov so bila seveda stališča posam znih kulturnih društev različna, kakor je pač kazala politična situacija. Kadar je centralna vlada v Beogradu grozila z okrnitvijo univerze, to je zlasti z ukinitvijo medicinske fakultete, smo šli složno v štrajk vsi brez izjeme. Ob izpadih Or-l'une so nacionalisti branili stališč«! via de, vsi katoliški akademiki s podporo skoro vseh levičarjev pa smo s š>traj kom slovesno manifestirali za obstoj slovenske univerze. Ob tej priliki je pri šlo do resne borbe med obema nasprotnikoma, seveda ne na svetih akademskih tleh, pač pa po Kongresnem trgu in
po svoji naravni duhovitosti, je slovesno obravnavala sposobnost „brucev“ ob mizi v dvorani Akademskega doma, ki so jo bruci in ostali kolegi popolnoma napolnili. Povabljeni so bili seveda tudi člani Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, nosilci akademskih tradicij s tujih univerz. Komisija je stavljala brucom duhovita šaljiva vprašanja iz najraznovrstnejših tvarin, čim bolj duhovito in spretno se je znal bruc izmazati, tem večje pohvale in odobravanja je bil deležen od strani vseh navzočih, predsednik je pa navadno naložil brucu „častno nalogo“ izvršiti kako „junaško“ dejanje. V jeseni 1923 sta npr. dva bruca morala peti disonance. Ubrano sta dvoglasno zapela narodno pesem, sredi petja sta nenadoma upadla z glasom drug za drugim in petje je izzvenelo v škripajočo disonanco; to „petje disonanc“ je vzbujalo salve smeha in odobravanj; še dolgo pozneje sta pevca uživala čast in slavo, nepozabna humorista, danes oba že pokojna prijatelja Jožeta Burgar in Peček. — šele po prestanem sprejemu je iz „bruca“ postal kolegom enak popolen akademik, kar je pa seveda ustvarilo nov „titulus bibendi“.
Bruci tehnične fakultete, rudarskega oddelka, so za svoj sprejem med akademike vsako jesen nadaljevali tradicijo, prineseno z univerze v Leobnu na Zgornjem štajerskem. Oblečeni v temnorjave rudarske uniforme s svetilkami na čeladah so v poznem večeru strumno in disciplinirano v dvostopih korakali po vseh glavnih ljubljanskih ulicah. Njim na čelu je dostojanstveno korakal starejši kolega-montanist v častni uniformi in četa „brucev“ za njim je enoglasno in monotono, s presledki po nekaj minut, zamolklo prepevala; „Naj živi, naš bruc-major, on sam naš bruc-major, on sam naš bruc-major...!‘‘
Nekaj vidnejših akademikov prvih let
V	jeseni leta 1920, drugo leto obstoja ljubljanske univerze, so začenjali svoje akademsko življenje kot redni gimnazijski abiturienti nekateri naših takratnih „asov“, npr. Lojze Čampa in Franc Vatovec, znana dijaška organizatorja, — Viktor Korošec in Milan Grošelj, poznejša znanstvenika, pesnik Anton Vodnik, živahna Franjo Radšel in Joško Kšela, ki sta prinašala pozdrave „iz zelene štajerske“, in mnogi drugi, Lojze Čampa je kot osmošolec 1919/20 ustanovil in kot prvi predsednik vodil katoliško srednješolsko društvo Razor.
V	letu 1924/25, ko se je pisec teh spominov poslavljal z ljubljanske univerze, je vstajalo „Križarsko“ gibanje med tedanjimi našimi akademiki. Liie-
Wolfovi ulici. Povprečno ljubljansko rati so v njega okviru ustanovili revijo
prebivalstvo akademskih štrajkov ni jemalo preveč za resno, slovenskim ali jugoslovanskim politikom pa so bile take stavke morebiti le v oporo.
Dijaško podporno društvo
Ko je zaradi ukinitve vladne subvencije v letu 1922 prenehalo delovanje Jugoslovanskega akademskega podpornega društva in njegova akademska menza, smo se katoliški akademiki znašli pred hudim problemom. Zasilna rešitev se je začasno našla ob složnem sodelovanju katoliških ustanov, ki so za naslednje leto oskrbele finančna sredstva za nadaljevanje akademske menze v Marijanišču. Za njeno vodstvo smo si katoliški akademiki ustanovili „Dijaško podporno društvo“. To društvo je v naslednjem letu izvedlo dve originalni akciji: Loterijo, ki je imela za glavni dobitek nov Fordov avtomobil, -—■ in nabiranje živil v naravi po podeželskih župnijah. Obe akciji sta se zadovoljivo obnesli pod vodstvom dveh tehnikov: Franca Bizjaka in Franceta Birka. Pod geslom: „Sreča te čaka, ako kupiš srečno srečko... “ so akademiki po Ljubljani in po večjih središčih razprodali pretežno večino srečk, drugi smo pa po predhodnem oznanilu v podeželskih župnih cerkvah nabirali po vaseh živila v naravi: krompir, fižol, koruzo, kašo, ješprenj. V Septembru 1923 smo napolnili s temi živili, pretežno s krompirjem, kleti v Marijanišču, da je „debele“ hrane zadostovalo za vse leto, — denarni dobiček loterije je pa pripomogel za nakup zabele in drugih živilskih potrebščin. „Sreča“ je pa tudi ostala v blagajni, ker „srečna srečka“ ni bila prodana. Nabirka živil v naravi se je nadaljevala tudi v naslednjem letu in morebiti še pozneje, kamor pa ti spomini ne segajo.
Brucovski večeri
Zanimiva posebnost življenja akademikov so bili „brucovski“ večeri. Vsako leto v novembru sta naši društvi „Danica“ in „Zarja“ skupno priredili slove sen sprejem novih akademikov. Komi sija, sestavljena iz „stariš hiš“, znanih
Križ na gori. Med vodilnima sta bila takratna zaročenca Anton Vodnik in Dora Pegan, ki sta dajala pobudo za duhovno poglobitev in obnovo slovenske katoliške literature. Označevanje križarskega gibanja, ki smo ga takratni akademiki razumevali tudi kot nekako kritiko tedanje slovenske katoliške politike, pa ne spada v te spomine.
Akademiki Daničarji in Zarjani v splošnem nismo imeli ožjih zvez z aka-demiki-bogoslovei. Naše skupno sodelovanje je prihajalo do izraza le ob morebitnih volitvah v univerzitetno reprezentanco ali ob skupnih nastopih splošnega značaja.
Med vodilnimi akademiki iz prvih let slovenske univerze, ki so pozneje postali vidni možje slovenskega javnega življenja, bi bilo možno našteti dolgo vrsto imen. Kdo bi si mogel poklicati vse v spomin! Poleg imen onih, ki so zgoraj že navedeni, naj bodo omenjeni med takratnimi akademiki iz katoliških vrst: Andrej Dolinar, Slavo Pa,-pež, Ivan Trogar, Ivan Sever, Andrej Kalan, Jože Ilc, Ivan Bizjak, Kazimir Budna, Andrej Levstik, France žužek, Jože Arko, Jože Prijatelj, Matija Žumer, Mirko Jeršič; med naprednimi: Branko Goslar, Hinko Lučovnik, Ervin Mejak, med neorganiziranimi Franjo Baš, Anton Slodnjak, Andrej Trampuž, Jernej Stante, Teodor Tominšek. Mnogo med njimi jih je že med pokojnimi. Vsi so bili idealisti in vsak je na svojem polju postavil celega moža. Slava njihovemu spominu! — Ob imenu marsikaterega si bo ta ali oni poklical v spomin njegovo osebo in delovanje, kar pa že spada v preteklost in je morebiti že tudi košček slovenske zgodovine.
Kdor bere te spomine, se mu zdijo morebiti malo zanimivi, mladim morebiti nerazumljivi. Pa se zdi, da bi vendar starejši slovenski inteligent moral tukaj v tujini pustiti svojim potomcem napisane spomine. Na ta način bi se utegnili res povezati med seboj slovenski rodovi in bi mogli mladi in najmlajs' ohranjevati slovenski narod tudi v tujini.
Josip Les»r
Romunski partijski kongres
MOSKVA GROZI
Komaj dobro uro zatem, ko je Nixon odletel iz Bukarešte v Washington, so z vseh stavb v romunski prestolnici sneli severnoameriške zastave ter jih nadomestili z rdečimi in z napisi s pozivi na enotnost v komunističnem taboru. Vse romunsko časopisje je kakor eno prenehalo pisati o Nixonu in njegovem obisku ter je posvetilo dolge članke 10. kongresu romunske KP, ki se je začel v sredo 6. t. m., praktično takoj po Nixonovem odhodu. Začetek kongresa je bil prav vsled Nixonovega obiska preložen na omenjeni datum.
Toda Moskva ni mogla pozabiti udarca, ki ga je dobila vsled Nixonove prisotnosti v Bukarešti. Preložiti je morala obisk Brežnjeva in Kosygina v Bukarešto in podpis nove pogodbe o nadaljnjem 20 letnem prijateljstvu med ZSSR in Romunijo. Zato je na romunski partijski kongres poslala kot svojega delegata 42 letnega tajnika sovjetskega partijskega oddelka za odnose z drugimi partijami Konstantina Katjuševa.
Brežnjev in Kosygin sta n. pr. nedavni kongres jugoslovanske KP popolnoma bojkotirala, na lanski kongres poljske KP pa sta oba prišla.
Toda kitajska KP je kljub dobrim odnosom med Pekingom in Bukarešto romunski partijski kongres bojkotirala, to pa vsled tega, ker je Romunija kljub vsemu podpisala v Moskvi dokument, s katerim je sovjetska KP na nedavnem svetovnem zborovanju komunističnih partij v Moskvi obsodila kitajsko KP.
Presenečenje je Ceaucescu povzročil na kongresu, ko je v stilu Hruščevske
obsodbe Stalina obsodil bivšega romunskega predsednika Georgiu-Deja, da so na njegovo pobudo v Romuniji izvajali čistke, ki so stale življenje na stotine „nedolžnih partijskih članov“. Ni pa mu očital morjenja nekomunistov.
Georgiu--Dej je bil romunski komunistični predsednik od 1952 do 1965, ko je umrl v 63 letu starosti.
Sovjetski delegat Katjušev pa je opozoril Romunijo, naj se ne „poslužuje perfidne prakse graditve mostov“, s čimer je mislil na Nixonove načrtne infiltracije komunističnih režimov z Zahoda. Katjušev je tudi opozoril udeležence kongresa, da se „ZSSR smatra poklicano za akcijo proti slehernemu disidentu v komunistični skupnosti“. Nato je Katjušev zapustil dvorano iz protesta, ko so začeli brati pozdravno brzojavko kitajske KP.
Na kongresu so razširili število članov centralnega komiteja romunske KP od 120 na 165, število kandidatov za centralni komite pa so povečali od 70 na 120, večinoma z mlajšimi močmi.
O romunski vojski je govoril na kongresu romunski obrambni minister Io-nita, ki je izjavil, da je „romunska vojska vsak trenutek pripravljena izvršiti svojo dolžnost kot članica Varšavskega pakta, toda ohranjujoč načela enakosti, suverenosti, neodvisnosti in nevmešava-nja v notranje zadeve drugih držav.“
Moskva je že pred več meseci ustavila pošiljanje orožja Romuniji ter je ta kupila nekaj sovjetskih tankov od Izraela, ki jih je zajel v svojih bojih z Egiptom.
Praga in Moskva v pričakovanju
STRAH PRED IZGREDI
Histeričen strah preveva Moskvo in njene lakaje v češkoslovaški, ko se bliža prva obletnica sovjetske invazije v to državo, ki pade na dan 20. avgusta. Opozorila iz Moskve in iz centralnega komiteja češkoslovaške KP Čehom in Slovakom, naj mirujejo, se vrstijo iz dneva v dan. Vse češkoslovaško časopisje je vsak dan natrpano z opozorili sedaj te sedaj one „ljudske organizacije“ svojim članom, naj mirujejo te dni, prav tako ne mine dan, da ne bi sovjetsko časopisje izpod peresa sovjetskih partijskih propaganditov opozarjalo Čehe in Slovake na vojaško moč rdeče armade.
Češkoslovaško partijsko glasilo Rude Pravo piše, da državi „grozi nevarnost od nepopravljivih pustolovcev. Odkrito moramo povedati, da bomo podvzeli vse ukrepe, ne samo na političnem, temveč tudi na državnem področju za preprečitev načrtov kogar koli, ki bi hotel poskušati napraviti kar koli v teh dneh. V Pragi bosta na vsak način vladala zakonitost in red,“ piše Rude Pravo.
Po češkoslovaških tovarnah in drugih podjetjih partija vadi oborožene to-
varniške miličnike za sodelovanje s policijo proti morebitnim delavskim izgredom na obletnico sovjetske invazije v Češkoslovaško.
Moskva je v Prago poslala političnega šefa sovjetskih oboroženih sil, generala Jepiševa. Ta se je sestal s češkoslovaškimi vojaškimi krogi ter jim je prinesel zadnja moskovska navodila za vojaški nastop proti morebitnim izgrednikom. šef češkoslovaške KP Husak in državni predsednik Svoboda pa sta bila poklicana v ZSSR, kjer sta se na Krimu Sestala z Brežnjevom in Podgornyjem, ki sta jima dala navodila za nastope proti „imperialističnim pustolovcem“.
Beg Čehov in Slovakov v svobodo na Zahod se nadaljuje. Samo v Avstrijo pribeži zadnje čase dnevno nad 40 češkoslovaških državljanov. Nad 10.000 Čehov in (Slovakov se trenutno nahaja v Avstriji „na počitnicah“. Amnestija, ki jo je češkoslovaška komunistična vlada objavila lansko leto za češkoslovaške begunce", bo potekla letošnjego 15. septembra. Doslej se je te „amnestije“ poslužilo neznatno število prizadetih.
El cincuentenario de la Universidad Eslovena
En el primer año de la liberación nacional, hace 50 años, el 30 de junijo de 1919, je Consejo de ministros bajo la presidencia del procer esloveno dr. Antonio Korošec, aprobó el proyecto de ley de la creación de la universidad eslovena en Ljubljana. Con esta institución, por la cual lucharon los eslovenos ya largos decenios bajo Austria de los Habsburgos, obtuvo la nación su certificado de madurez, ampliando su conquista con la creación de otras instituciones culturales y académicas.
La universidad afirmó nuestro orgullo nacional. El estudiante universitario esloveno consiguió la posibilidad de estudiar en su patria, instruyéndose en el espíritu nacional y en su propio idioma pudiendo así servir mejor a su patria.
Recordamos este aniversario con alegría, pues solamente con el estudio podremos construir un futuro mejor para nuestra patria.
Petdeset let slovenske univerze
V prvem letu narodne osvoboditve pred 50 leti je 30. junija 1919 pod predsedstvom in s prizadevanjem slovenskega narodnega voditelja dr. Antona Korošca ministrski svet v Beogradu sprejel zakonski predlog o ustanovitvi slovenske univerze. S to ustanovo, za katero smo se Slovenci borili dolga léta že v habsburški Avstriji, smo Slovenci dobili izpričevalo zrelosti. Kulturno popolnost smo gradili še pozneje z ustanovitvijo raznih vrhunskih kulturnih ustanov.
Univerza je dvignila naš narodni ponos in ugled. Dala je slovenskemu dijaku možnost, da študira doma, v narodnem duhu in jeziku in da tako laže nudi domovini svoje poklicne zmožnosti.
Spominjamo se te obletnice z veseljem, kajti le s pomočjo in sadovi študija bomo lahko gradili boljšo bodočnost svojega naroda.
Za ZDA ne velja doktrina Brežnjeva
Zahodnonemški kancler Kiesinger se je mudil na kratkem obisku v ZDA, Najprej je imel razgovore z glavnim tajnikom ZN U Thantom, nakar je iz New Yorka odletel v Washington, kjer se je sestal s severnoameriškim predsednikom Nixonom.
Zahodni zavezniki, ZDA, Anglija in Francija pripravljajo nov korak za rešitev berlinskega problema. V Moskvi nameravajo zahtevati, da bi se Nemcem omogočil spet svoboden prehod iz ene cone v drugo, čeprav trenutno še ne nameravajo načeti vprašanja porušenja zloglasnega berlinskega zidu, ki ga sovjeti neprestano obnavljajo.
Tako Kiesinger kakor Nixon sta v zadnjih tednih začela postopoma izvajati vsak svojo politiko prodiranja v komunistične države. Zahodna (Nemčija se je zlasti začela ozirati proti jugovzhodu, skozi Titovo Jugoslavijo na ostali Balkan in na Bližnji vzhod. ZDA pa so začele s prodiranjem še bolj v osrčje sovjetskega bloka ter je bil tak prvi korak storjen z Nixonovim obiskom v Romuniji.
Oba predsednika sta v razgovorih uskladila svoji politiki prodiranja za železno zaveso. Nixon je bil ob tej priliki izredno odkrit tudi za svetovno javnost ter je dal objaviti, da je Kiesingerju povedal, da za „ZDA ne velja odn. jih ne zanima doktrina Brežnjeva.“ Tako ZDA kakor kateri koli njihov zaveznik zavračajo doktrino Brežnjeva o izključni pravici Moskve gospodariti v Vzho-
dni Evropi. To doktrino je Brežnjev objavil ob priliki lanske sovjetske invazije v češkoslovaško, od katere bo letošnjega 20. avgusta minilo ravno leto dni.
Kiesinger in Nixon sta tudi govorila o vietnamski vojni ter je Nixon pojasnil Kiesingerju, da nameravajo ZDA umakniti še več vojaštva iz Vietnama, seveda vse v skladu z razvojem položaja v jugovzhodni Aziji.
IZ T E B N A V TEDEN
Francija je sredi poletnih počitnic, ko vlada pričakuje najmanjšo reakcijo od prebivalstva, iznenada razvrednotila svojo valuto in sicer za 12,5 odstotka. Korak je izzval med evropskimi in svetovnimi finančnimi krogi nujne posvete za prilagoditev svetovnega gospodarstva novim razmeram. Finančni in gospodarski strokovnjaki Skupnega evropskega trga so se sestali na razgovore.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Odločilni ekonomski sunek
Odkar je sedanja vlada na oblasti, je bilo čuti mnogo kritik, da še ni bistveno spremenila gospodarskih struktur, na katerih sloni država. V tej smeri so biie napovedi, ki jih je pretekli četrtek podal ekonomski minister J. M. Dagnino Pa-store, presenečenje za razne sektorje argentinske javnosti. V svojem govoru se minister ni nanašal, kakor so nekateri pričakovali, na socialno dobo vlade, temveč je naznanil bistvene spremembe na petih različnih področjih narodnega gospodarstva: v proizvodnji bakra, aluminija, železa, papirja in petrokemije. Vsak od teh predstavlja svojevrstni problem, katerega rešitev bo prinesla trdno podlago za razmah okorele argentinske ekonomije.
Razpis študija bakrenih rudnikov in področij, ki je bil pred kratkim razglašen, se bo izvedel v okviru družb z argentinskim ter inozemskim kapitalom; aluminij bo prinesel napredek zlasti patagonskemu področju; v siderurgiji je v teku načrt, ki bo že v letu 1974 dvignil državno proizvodnjo na štiri milijone ton letno. Kar se tiče petroleja, je vodstvo državne petrolejske družbe napovedalo samopreskrbo surovega petroleja v teku treh let; sedaj Argentina namreč še ved-
no uvaža petrolej. Papir za dnevnike, ki ga Argentina v celoti uvaža, in ki predstavlja hudo krvavitev deviz, pa bo Argentina v bodočnosti sama izdelovala; zadevne načrte bodo v kratkem preštudirali, nakar se bo razpisal konkurz med domačimi ter inozemskimi družbami.
Socialni mir, ki je zopet zavladal v Argentini, je ugoden, da se izvedejo te in še marsikatere bistvene spremembe v gospodarstvu. Vlada ima besedo, da se upanje ne izjalovi.
Časnikarstvo in sindikati	1
Zadnje dni se je v Argentini sprožil nov konflikt, ki ni navaden za to deželo. Vlada je namreč zaprla in zaplenila številko tednika „Primera Plana“ in prepovedala, na podlagi zakona o obsednem stanju, njeno nadaljnje izhajanje. Imenovana revija je zadnje čase zelo ostro pisala in obsojala delo vlade, ter poleg tega širila razne zlonamerne vesti, zlasti o nemirih v oboroženih silah. Ko je vladna mera dosegla svoj višek, je prišlo do ukinitve. Založba je naslednji teden hotela izdati in dejansko že natisnila revijo pod naslovom „Ojo“ (Oko), a je vlada zaplenila tudi to številko, ker da je ista revija pod drugim
(Nadaljevanje na str. 6)
V	Venezueli je policija ujela glavnega tajnika komunistične gverilske organizacije Moleiro. Temu gibanju (Movimiento izquierdista revolucionario — MIR) je bil s tem prizadet hud udarec, že pred tem so se začele redčiti gverilske vrste, ker se je več gverilskih vodij poslužilo Calderove amnestije, ki jo je objavil ob priliki prevzema oblasti v državi.
V	Boliviji so se pojavili novi komunistični gverilci, ki jih vodi edini preostali član Guevarove tolpe, Guido Pe-redo Leigue. Gverilsko skupino sestavlja več univerzitetnih profesorjev, nekaj študentov in en čilski državljan. Doslej se je skupina izogibala direktnim spopadom z vojsko, s policijo pa je že prišla v spopade ter je utrpela eno smrtno žrtev, sedem ranjencev, petnajst pa jih je bilo ujetih.
Rumorjeva vlada je v italijanskem parlamentu dobila zaupnico. Teroristi so preteklo nedeljo po vsej Italiji na več vlakih postavili bombe, vsled katerih je bilo ranjenih večje število potnikov. Rumor je objavil, da bo najstrožje zatrl poskuse terorizma v državi.
V	Urugvaju je nastala napetost med predsednikom vlade in parlamentom, ker je ta razveljavil vladni odlok o postavitvi štrajkujočih bančnih uslužbencev pod vojaško poveljstvo.
tl ..	__U-BLI_1-Liaj-..'M.'!.'J".'............. 1 ....g
Economic devolution in Eastern Europe
(Ekonomija Vzhodne Evrope na prehodu)
Dr. Ljubo Sire je pri britanski založbi Longmans Green and Co. Ltd., izdal v okviru britanskega Instituta za gospodarske zadeve novo knjigo z gornjim naslovom, ki jo posveča „svojemu pokojnemu očetu, pionirskemu industrialcu in svoji materi, njegovi zvesti pomočnici.“
Delo je razdeljeno na devet poglavij; Uvoii, Planiranje za utopijo, Korenine vzhodnoevropske krize, Kaj storiti?, Problemi cen, Planiranje in trg, Zunanja trgovina, Bodoče nevarnosti, Zaključki.
Tvarina je opremljena s preglednimi tabelami o gospodarskem in finančnem gibanju in premikih v vzhodnoevropskih državah.
Pisec obdela v knjigi zgoraj omenjene probleme v vseh vzhodnoevropskih državah, s posebnim poudarkom na ju-jugoslovanskem komunističnem samo-upravljalskem sistemu.
Bralec dobi detajlirano analizo vprašanj,. ki tarejo komunistične „gospodarstvenike“ v njihovem postopnem o-puščanju marksistično-leninistične teorije in planiranj, ki jih je bil uvedel kot prvi Stalin v .Sovjetski zvezi.
Samo vase zaprto gospodarstvo in sistem odločanja iz enega samega središča, kakor se dogaja v komunističnih diktaturah, je odgovoren za proizvodnjo izdelkov, za katere je relativno malo povpraševanje. Prav tako se je pod komunističnimi gospodarskimi sistemi razvila vrsta podjetij izključno politič-
nega, se pravi, partijskega značaja, z nepravilno produkcijsko zmogljivostjo, potrošnja posameznika pa se je v komunističnih državah zmanjšala na minimum.
Dr. Ljubo .Sire opisuje posamezne gospodarske reforme v komunističnih dravah in ugotavlja, da so vse več ali manj sledile jugoslovanski gospodarski reformi. Tudi Sovjetska zveza se je podala na pot gospodarske reforme v smer tržnega gospodarstva. Pisec u-gotavlja, da do gospodarskih reform v jevanj novim položajem nujno prihaja vsled navzočnosti marksistično-lenini-stičnega pojmovanja gospodarskih in finančnih zakonov in da vsled neprestanih gospodarskih reform ali prilago-vanj novim položajem nujno prihaja tudi do reform na drugih področjih u-dejstvovanja v komunističnih državah.
Čeprav ima vsaka komunistična država v vzhodni Evropi svoje gospodarske probleme, na prvi pogled podobne gospodarskim problemom drugih komunističnih držav, pa je vendar iz globje analize možno ugotoviti, da so ti problemi prilagojeni vsaki državi posebej, se pravi, so tipični prav za tisto državo, ne da bi pri tem igrali zaključno vlogo vsem enak komunistični sistem. Zato je vzhodna Evropa v gospodarskem pogledu polna različnih gospodarskih problemov, zato mora vsaka država zase izvajati svojo gospodarsko reformo in zato je tudi nadaljnji politični razvoj v teh državah od-
visen od specifičnega položaja vsake posamezne vzhodnoevropske države. Kakor ni monolitizma v komunističnem bloku v političnem pogledu, tako ga ni v gospodarskem, ali obratno.
Dr. .Sire naravno ugotavlja, da je učinkovita produkcija odvisna od višine dobička, pa naj bo to v gospodarskih sistemih na Zahodu ali pa naj gre za gospodarske sisteme v komunističnih državah. Višina dobička pa je prav tako v obeh sistemih odvisna od smotrne politike cen in zdrave politike investicij. V komunističnih državah vzhodne Evrope so tamkajšnji režimi doslej zanemarjali te aksiome zdravega gospodarstva ter so se zato znašli neštetokrat v slepih ulicah, iz katerih so se mogli izmotati'samo z novimi planiranji, ki so bila obrnjena v popolnoma nasprotno smer, se pravi nazaj v prejšnje stanje. Tako so se ta komunistična gospodarstva vrtela v začaranem krogu marksistično-leninistične teorije, ki ravno s tem, da trdi, da je za vse človeške probleme našla odgovor, dokazuje, da ni človeška, še manj znanstvena.
Vzhodnoevropska gospodarstva, ugotavlja dr. Sire, morajo najti način, kako izpeljati in priti do sistema, v katerem ne bo več odločanj iz enega samega središča, se pravi odpraviti morajo centralizacijo, če hočejo kdaj postati učinkovita. Z drugo besedo: kakor povsod, tako tudi za gospodarstvo velja in edino velja osebna iniciativa.
Problem nastaja pri tem z vprašanjem centralističnega vodenja komunistične partije. Ker je komunistična partija v svojem bistvu zgrajena na te-
meljih gospodarstva, marksistično-le-ninističnega gospodarstva, obstoj tega pa je odvisen od centraliziranega planiranja in odločanja iz ene same centrale, je z gospodarskimi reformami, ki same po sebi težijo k odpravi ene same centrale, ogrožen na dolgo roko tudi obstoj komunistične partije. Tu prihajamo na problem, ki danes najbolj mori vse komunistične režime v vzhodni Evropi: kako daleč smejo iti v svojih gospodarskih reformah, ne da bi zadeli v centralistično zgradbo komunistične partije, pa naj bo ta centralizem še tako „demokratski“.
Posamezne gospodarske reforme vedno bolj in vedno hitreje zahtevajo večjo stopnjo odgovornosti posameznika. V komunističnemu sistemu, v katerem pa začne posameznik igrati vedno večjo in odločilnejšo vlogo, pa naj bo to na katerem koli področju, pa se poraja v daljavi tudi nujno zarja osebne svobode. Osebna svoboda odločanja na gospodarskem področju nujno vodi nasproti osebni svobodi odločanja tudi na političnem poprišču. Zgradba celotnega gospodarsko-političnega sistema, ki ga je zgradila partija v državi, se začne majati in počasi rušiti. Primer za to je vsemu svetu v zadnjem času Češkoslovaška. Sovjetska invazija je začasno preprečila beg te države iz komunističnega v svobodni svet.
Komunistične . države Vzhodne Evrope imajo tudi problem s prilagajanjem svojih gospodarstev gospodarstvu svobodnega sveta. Marksistično-lenini-stična teorija o nujnem in hitrem propadu tkim. kapitalizma se je že zdavnaj spremenila v jedek spomin neznastve-
nega teoriziranja. Razmere so take in ostajajo vztrajno take, da se morajo komunistični gospodarski sistemi prilagajati od njih osovraženemu svobodnemu gospodarstvu, če hočejo še obstajati. Svobodno svetovno gospodarstvo se je namreč razvilo v velikih kontekstih v trdno, povezano celoto, ki je tudi veliki politični ali naravni pretresi ne morejo zlahka spraviti iz ravnotežja.
Prav obratno pa velja za komunistični gospodarski blok. že gospodarske reforme v komunistični Jugoslaviji so povzročile v sovjetskemu bloku napetost in to vsled nevarnosti, ki jo je videla Moskva, da bi mogle tudi druge satelitske države začeti Jugoslavijo posnemati. Centralizirano gospodarstvo Comecona je bilo ogroženo in z njim sovjetski gospodarski sistem sam. Sovjetska politična in vojaška premoč je ta razvoj trenutno ustavila, toda ne za vedno. Najdlje je šel razvoj gospodarskih reform v češkoslovaški ter je bilo to prvikrat v sovjetski zgodovini z vojsko zavrt gospodarski razvoj neke države. Res je, da se je za gospodarskim razvojem skrival, odn. mu je nujno sledil tudi politični razvoj, ki ni bil po godu Moskvi, toda bistvo reform na češkoslovaškem je bilo gospodarsko, ne politično.
Komunistična gospodarstva stoje tudi pred problemom preusmerjanja obstoječih gospodarskih objektov v nove rabe in to vsled nujne odvisnosti od gospodarstva svobodnega sveta, ki se neprestano razvija v nove smeri. Stagnacija v svobodnem gospodarstvu ni
(Nad. na str. 6)
BEG KUZNECOVA V SVOBODO
„Tam enostavno ne morem več živeti“
Svetovno znani sovjetski pisatelj Anatol Kuznecov je, kakor je znano, nedavno v Londonu zaprosil za azil. Star je 39 let, doma iz Kijeva v Ukrajini. Sovjetska partija mu je dovolila potovanje v London, ker je dejal, da pripravlja knjigo o Leninu in bi rad preštudiral nekatere dokumente o Leninovem bivanju v Londonu leta 1902. V Londonu se mu je posrečilo iznebiti se spremljevalca, ki mu je bil v Moskvi dodeljen, da bi pazil nanj.
V Londonu se je zatekel k rusko govorečemu časnikarju Daily Telegrapha Davidu Floydu, ki mu je uredil azil. Kuznecov je nato napisal izjavo o svoji odločitvi za svobodo ter tri pisma: sovjetski vladi, sovjetski KP in Zvezi sovjetskih pisateljev. Dokumenti ne potrebujejo komentarja.
IZJAVA:
Rekli boste, da je težko razumeti. Zakaj naj bi se pisatelj, čigar knjig je bilo prodanih na milijone in ki je silno popularen in se mu dobro godi v njegovi deželi, iznenada odločil, da se v tisto deželo ne vrne, v deželo, ki jo ljubi.
Izguba upanja: tam enostavno ne morem več živeti. Ta občutek je močnejši od mene. Enostavno ne morem več živeti tam. Če bi se sedaj znova znašel v .Sovjetski zvezi, bi znorel. Če ne bi bil pisatelj, bi morda to lahko prenesel. Toda, ker sem pisatelj, ne morem. Pisanje je edino delo na svetu, ki me resno zanima. Kadar pišem, se mi zdi, da ima moje življenje smisel. Ne pisati je zame približno enako kakor za ribo ne plavati. Pišem že, odkar se spominjam. Moje prvo delo je bilo objavljeno pred 25 leti.
V teh 25 letih ni bilo niti eno mojih del tiskano v 'Sovjetski zvezi takšno, kakršno sem napisal. Iz političnih razlogov sovjetska cenzura in uredniki krajšajo, spreminjajo in krčijo moja dela tako, da jih je nemogoče prepoznati. Ali pa enostavno ne dovolijo tiskanja. Dokler sem bil mlad, šem upal, da še bo kaj zgodilo. Toda vsako moje novo delo ni bilo povod za veselje, temveč za žalost. Kajti moje pisanje je izšlo v tako odvratni, lažni in brezlični obliki, da me je bilo sram gledati ljudem v oči. Pisati dobro knjigo v Sovjetski zvezi, to je še vedno ena najbolj enostavnih stvari. Prava težava se začne
(Nad. s 5. str.) IZ ARGENTINE
imenom. Sedaj je konflikt zavzel malo širše polje in so predstavniki časnikarskih organizacij prosili za sestanek predsednika države gen. Ongania, da se z njim porazgovorijo o nastalem položaju.
Na sindikalnem polju pa se proces mirno razvija dalje. Predstavniki delavskih organizacij, ki so zbrani v tkim. „komisiji 20“, so se že sestali z vladnim delegatom g. Valentinom Suarezom. Sedaj preučujejo zahtevo petih točk, katero bodo predstavili delegatu kot pogoj za nadaljnje razgovore. Če teh ne bi sprejel, imajo že pripravljeno splošno stavko za konec tega, ali začetek prihodnjega meseca.
Med sindikalisti sta še dve struji. Ena, opozieionalna, je popolnoma razbita vsled zapora njenih voditeljev; druga, vladi naklonjen, pa trenutno ne predstavlja težkoč za sodelovanje. V teku meseca, menijo opazovalci, se bo sindikalni položaj dokončno razčistil.
pozneje, ko hočete, da bi bila objavljena. Zadnjih deset let sem živel v stanju neprestane, neizogibne in nerešljive kontradikcije. Končno sem se enostavno udal.
Tri izbire
Zadnjo svojo novelo ‘Ogenj’ sem napisal brez čustev v srcu, brez vere in brez upanja. Vnaprej sem bil gotov, da bodo, tudi če jo bodo objavili, iz nje iztrgali vse, kar je v njej človeškega, in da bo v najboljšem slučaju izgledala kot spet eden več „ideološki“ kuhalnik. (In to se je tudi zgodilo.)
Prišel sem tako daleč, da nisem mogel več pisati ne spati ne dihati.
Pisatelj je predvsem umetnik, .H skuša prodreti v neznano. Biti mora pošten in objektiven in ustvarjati v svobodi. Vse to so razvidne resnice. In vse to je pisateljem v Sovjetski zvezi prepovedano.
Umetniška svoboda v Sovjetski zvezi je bila skrčena na ‘svobodo’ hvaljenja sovjetskega sistema in komunistične partije in pozivanja ljudi na boj za komunizem. Teoretična podlaga za vse to je članek, ki ga je pred 60 leti napisal Lenin o „Partijski organizaciji in partijski literaturi“, v katerem stoji, da je vsak pisatelj propagandist za partijo. Njegova naloga je sprejemati krilatice in ukaze od partije in iz njih delati propagando.
To pomeni, da imajo pisatelji v Rusiji naslednje izbire:
a)	Sprejemati brez ugovora to idiot-stvo — njihova razum in vest naj ne vplivata na njihova dejanja, če je Stalin na vrhu, hvaliti Stalina, če ukažejo ljudem sejati koruzo, potem piši o koruzi. Če se odločijo razkrinkati Stalinove zločine, potem razkrinkuj Stalina. In ko ga prenehajo kritizirati, prenehaj tudi ti. Toliko je sovjetskih „pisateljev“, ki so prav takšni.
Toda življenje ne odpušča človeku, ki krši svojo vest. Tisti pisatelji so vsi postali takšni ciniki in duhovni pohabljenci in jih skrito obžalovanje za zapravljenimi talenti tako grize, da njihovega strtega bivanja ni mogoče imenovati življenje, temveč karikaturo življem nja. Verjetno bi bilo težje izmisliti si naložiti večjo kazen, kakor preživeti vse življenje v strahu, trepetu, poskušajoč boječe dojeti smisel zadnjega ukaza in se bati napraviti najmanjšo napako. O, Bog!
b)	Pisati tako, kakor narekujeta sposobnost in vest.
Potem je stoodstotno gotovo, da to, kar so napisali, ne bo objavljeno. Enostavno bo pokopano. Postalo bo morda
celo povod za pisateljevo fizično uničenje. Grenka je misel, da ima Rusija dolgo in globoko „tradicijo“ v teh zadevah. Najboljši ruski pisatelji so bili vedno preganjani, gnani pred sodišča, pomorjeni ali prisiljeni na samomor.
c) Poskušati pisati pošteno „kolikor je mogoče“. Izbirati stvari, ki niso nevarne. Pisati v prispodobah. Iskati razpoke v renzuri. Pošiljati rokopise na kroženje iz rok v roke. Storiti vsaj nekaj: najti kompromisno rešitev. Jaz sem bil eden tistih, ki je izbral to tretjo pot. Toda ni šlo. Cenzorjem je vedno uspelo spraviti me na kolena. Moje stremljenje, da bi rešil vsaj nekaj, kar sem napisal, da bi to tako prišlo do bralca, je na koncu koncev pomenilo samo to, da vsa moja objavljena dela niso bila resnična literatura niti izrecno zaničljiva, temveč nekaj sredinskega.
’Naj sem še toliko protestiral ali poskušal kaj dokazati, bilo je, kakor da bi bil tolkel z glavo ob zid. Literaturo v Sovjetski zvezi kontrolirajo ljudje, ki so ignoranti, ciniki in sami zelo daleč proč od literature. Toda so ljudje, ki odlično poznajo zadnja navodila od ljudi na vrhu prevladujočih partijskih dogem. Nisem se mogel preriniti skozi njihove vrste. Jevtušenku se je to v neki meri posrečilo. Solženicinu je to še bolj uspelo, toda tudi tega je sedaj konec. Razpoke so opazili in jih zacementirali. Ruski pisatelji pišejo naprej in upajo naprej. To je grozno.
Manija
Moja manija: četrt stoletja sem sanjal o sreči, na katero pa sovjetski pisatelji ne smejo misliti, da bi namreč mogli pisati in objavljati svoja dela brez omejitev in brez strahu. Da jim ne bi bilo treba trgati svojih pesmi. Da jim ne bi bilo treba misliti na partijska navodila, na od vlade nastavljene urednike in politične cenzorje. Da se ne bi začeli tresti ob vsakem trkanju na vrata. Da jim ne bi bilo treba skrivati rokopisov v luknje na tleh, še predno se je na njih posušilo črnilo.
O, kakšno je število lukenj, ki sem jih izkopal na tleh, da sem vanje skril marmeladne steklenice, polne „nevarnih“ in „dvomljivih“ rokopisov! Nisem jih mogel imeti na svoji pisalni mizi, kajti kadar koli me ni bilo doma, so lahko vdrli v moje stanovanje in ga preiskali ter zaplenili rokopise, kakor se je zgodilo Solženicinu. in mnogim drugim. Moja pisalna rrjjza je bija y resnici brez predalov., Ituska,,zemlja mi je služila za pisalno mizo in za safe. Želja, da bi videl svoje pisanje objavljeno v obliki, v kakršni som ga napisal, se je spremenila v pravo manijo. Hotel sem ga videti vsaj samo enkrat, in potem bi mogli z menoj napraviti, kar bi hoteli. Da, v tem pogledu sem bil bolan človek, bil sem kot blazen.
Kot deček sem leta 1937 videl v Rusiji požigati knjige pod Stalinom. Videl sem požigati knjige leta 1942 v okupiranem Kijevu pod Hitlerjem in sedaj je Bog hotel, da bom v svojem življenju videl, da požigajo moje lastne knjige. Pravzaprav želim, da bi moja objavljena dela uničili do zadnjega. Kajti niso takšna, kakršna sem napisal in kar sem
„Vse je truda polno, vse je zamndno. kar se s pridom dela, kar se bliža popolnosti; le šušmarija je lahka in nagla.“
Fran Levstik, Zbrani spisi (Slodftjakova izdaja) V, 147
•■■••■■■•••■•••■»■■■m
hotel povedati svojim bralcem, se pravi, pravzaprav niso moje knjige! Popolnoma se jim odpovedujem.
In zato tukaj javno in dokončno zavračam vse, kar koli je bilo kdaj koii objavljeno pod imenom „Kuznecov“ v ZSSR ali je izšlo v prevodih iz sovjetskih izdaj v drugih deželah sveta. Slovesno izjavljam da je Kuznecov nečasten, konformističen, strahopeten avtor. Odpovedujem se temu imenu. Hočem biti, končno, pošten človek in pošten pisatelj. Vsa moja dela, objavljena od tega dne naprej, bodo podpisana z „A. Anatol“. Zahtevam, da samo taka deia smatrate za moja.
Upanje
V kaj še upam? Zadnja leta sem se od časa do časa zaklenil v svojo sobo in si privoščil, da sem pisal, kakor se mi je hotelo. Bile so to boleče in izredne izkušnje. Bilo je, kakor da bi se v svetu, kjer vsi hodijo po štirih, nekdo, zaprt v celici, dvignil in hodil pokonci.
Nato sem nekaj mesecev izkopaval svoja dela iz skritih lukenj v tleh, jih fotografiral in jih spet zakopaval. Uspelo mi je filme prinesti čez mejo —• tisoče strani na filmu, vse, kar sem kdaj koli pisal v svojem življenju. Til so moja znana dela, kakor Babi žar, toda v svoji pravi obliki. Tu so tudi dela, ki niso mogla biti objavljena v Rusiji. In nekatera, za katera dvomim, da jih bom mogel objaviti celo na Zahodu.
Toda sedaj končno imam vsaj upa nje. Vsekakor to niso beseda Kuzneco-va, temveč povsem drugačnega pisatelja. Ne sovjetskega pisatelja, ne zahodnjaškega pisatelja, ne rdečega in ne belega, temveč pisatelja, ki živi v dvajsetem stoletju na zemlji. In kar je še več: pisatelja, ki je vse storil, da bi bil v tem stoletju, pošten pisatelj, ki se hoče pridružiti tistim, ki se borijo za človeštvo v sedanjem divjem, divjem, divjem življenju tega neumnega, neumnega sveta.
PISMO SOVJETSKI VLADI
Ostal bom v Angliji zato, da bom mogel v svobodi vršiti delo, ki je srčika mojega življenja — literaturo. To sem sklenil že davno, po skrbnem premisleku in sem se na to pripravljal celo leto, Nihče drug ni o tem ničesar vedel, samo jaz. življenjski pogoji v Sovjetski zvezi, kjer je vsakdo prisiljen vohuniti drugega in kjer prevladuje neiskrenost, nikomur ne dovoljujejo, da bi tvegal razkriti tako skrivnost kateri koli osebi. Razen tega mi je bilo dvakrat zavrnjeno potovanje v tujino. Spoznal sem, da bo tretja prepoved pomenila, da mi nikdar ne bo dovoljeno oditi iz Rusije.
Zato sem se istočasno pripravljal prekoračiti mejo tudi s plavanjem pod vodo. Vse to moram povedati, da dokažem, kako resna je bila stvar in da ni
bil in ni mogel biti nihče drug zapleten v moje načrte. Prosim sovjetsko vlado, naj ne preganja moje matere, mojega sina, moje žene in osebne tajnice. Že itak jim je težko in jim bo še težje, kajti vzdrževal se jih jaz. Prosim vas, ne zaplenite jim, kar imajo in jih ne izženite. Prisegam, da niso ničesar vedeli o vsem tem. Sporočil sem sovjetskemu veleposlaništvu v Londonu, da si niti najmanj ne želim govoriti s sovjetskim funkcionarjem. Zahtevam, da ukažete veleposlaništvu, da me pusti pri miru. Strogo osebno sem se s svoje strani odločil, da če bo sploh kdaj mogoče, da bi se srečal s kakšnim sovjetskim funkcionarjem, ali mu ponudil roko, to nikakor ne bo prej, dokleT ZSSR ne bo podelila popolne svobode Češkoslovaški in iz nje za vedno umaknila svojih čet. Hočem se opravičiti za prevaro, h kateri sem se moral zateči, da sem dobil dovoljenje za odhod iz Rusije. Prevara mi je bila vsiljena. Vi sami ste ustvarili razmere, v katerih celo potovanje v tujino ni možno brez varanja.
PISMO CENTRALNEMU KOMITEJU SOVJETSKE K P
Po dolgoletnem resnem premišljevanju sem prišel do popolne zavrnitve marksizma-leninizma. Danes smatram, da je ta doktrina skrajno zastarela, toga in naivna. Popolnoma je nesposobna razrešiti kontradikcije v družbi in kar je še slabše, vodila je in še vedno vo<fi ter kaže, da bo še haprej vodila v grozljive družbene tragedije.
Ne morem več ostati član komunistične partije. Zahtevam, da me izbrišete iz članstva sovjetske KP. S tem tudi izstopam kot partijski tajnik Pisateljske organizacije za področje Tule. Svojo člansko izkaznico sem pustil tam.
PISMO ZVEZI SOVJETSKIH PISATELJEV
Jaz, od leta 1959 član Zveze sovjetskih pisateljev, sem napisal vrsto del, v katerih šem se hotel ravnati po na-i čelih „socialističnega realizma“. Toda z vsakim delom, ki sem ga napisal, so me razmere vedno bolj oklepale in težile. Po dolgem premišljevanju in pa mnogih praktičnih izkušnjah sem spoznal skrajno lažniv, neumen in reakcionaren značaj „socialističnega realizma“.
Najbolj grozljiv razkroj in dobe popolne depresije, ki zadevajo uradno .sovjetsko literaturo, se zgrinjajo nanjo, tako sem prepričan, vsled vsiljevanja, z diktatorskimi sredstvi, „socialističnega realizma“ in še posebej doktrine o „partijski vsebini“ literature.
Nočem več ostati član Zveze sovjetskih pisateljev. Zahtevam, da me razrešite članstva in mojih dolžnosti kot namestnika tajnika Pisateljske organizacije za področje Tule.
ECONOMIC DEVOLUTION INi EASTERN EUROPE
(Nad. s 5. str.)
mogoča, v komunističnem pa jo onemogoča gospodarstvo svobodnega sveta. Seveda je današnji gospodarski razvoj in položaj v komunističnih državah vsled tega v popolnem nasprotju z marksistično-leninistično gospodarsko teorijo in povzroča še maloštevilnim pravovernim marksističnim gospodarstvenikom težke glavobole. Komunistični gospodarski sistem ni brez „kapitalistične“ inflacije, ni se mogel izogniti brezposelnosti in tudi ne političnemu nasprotovanju skupin, katerih interesi temelje še vedno na staromodnih sistemih.
Vsako gospodarsko reformo v komunistični državi je spremljala inflacija. To dokazuje, da so silne inflacije v državi obstajale že prej, da pa so bile zadrževane. Čim so dobile z reformo prosto pot, so se sprostile v obseg, kakršnega niso pričakovali tudi na ta razvoj opazujoči svobodni gospodarstveniki. V komunistični Jugoslaviji npr. je inflacija spremljala gospodarske reforme takole: od uradne menjave vrednosti jugoslovanskega dinarja v višini 300 Din za en severnoameriški dolar leta 1952, se je ta zvišal do leta 1961 na 750 Din in do leta 1965 na 1250 Din. V istem letu 1965 je jugoslovanska vlada hotela dvigniti industrijske cene za 17 odstotkov in poljedelske cene za 32 odstotkov nad raven cen iz leta 1964.
Toda cene so ušle iz kontrole in so se dvignile, prve za 25 odstotkov in druge za 52 odstotkov ter so do konca leta 1965 dosegle višino, prve 49 odstotkov in druge 61 odstotkov, in te kljub tim. zamrznjenju cen v spomladi 1965. V Jugoslaviji so mogli ustaviti cene samo z njihovo sprostitvijo, prav kakor se to dogaja v gospodarstvih svobodnega sveta, in z istočasno ustavitvijo nadaljnjih posojil. Da je bila operacija še uspešnejša, so v Jugoslaviji v januarju 1968 še znižali osebne dohodke prebivalstva na največ 780 novih dinarjev, se pravi za približno 9 odstotkov od dohodkov januarja 1966, čeprav so plače med 1966 in 1967 poskočile za 14 odstotkov. Tako je odstotek znižanja plač še občutljivejši. Take o-peracije svobodno gospodarstvo seveda ne more napraviti, če hoče še ostati svobodno.
Problem političnih podjetij je za vse komunistične režime težak. Na češkoslovaškem je takih podjetij, ki jih bodo morali vsled tega zapreti, ok 10 odstotkov, v Jugoslaviji 30 odstotkov.
Brezposelnost v komunističnih gospodarstvih je tudi silno boleča rana za ta režim. Na češkoslovaškem se bliža številki 500.000, v Jugoslaviji je doma brezposelnega 10 odstotkov prebivalstva, zaposlenega na tkim. socialističnem sektorju, medtem ko je nadaljnjih 10 odstotkov delovne sile (300 tisoč ljudi) poiskalo zaslužek v svobodni Zahodni Evropi. Na Madžarskem imajo prav tako 10 odstotkov brezposelnih na industrijskem področju ter
iščejo delo zanje v Vzhodni Nemčiji in Sovjetski zvezi.
Jugoslavija se nahaja vsled svojega komunističnega gospodarskega sistema pred nadaljnjimi problemi brezposelnosti. Do leta 1970 bo predvidoma 914.000 novih delovnih moči na razpolago, toda tkim. družbeni sektor bo mogel zaposliti samo 250.000 novih moči ter z nadaljnjimi 250.000 nadomestiti upokojence ali umrle. Tako bo še nadaljnih
400.000	ljudi v Jugoslaviji ostalo brez dela, poleg dosedanjih 270.000 vpisanih in 150.000 nevpisanih brezposelnih. Jugoslovanski „gospodarski strokovnjaki“ spet predlagajo enostavno rešitev tega problema: izseljevanje. Nekateri se zavzemajo za povečanje zasebnega gospodarstva, se pravi zasebnih podjetij, kar pa je v opreki z marksistič-no-Ieninističnim teoriziranjem. Zato leti ostajajo trenutno še v manjšini.
Dr. Sire zaključuje svojo analizo komunističnega gospodarstva v vseh njegovih odtenkih v posameznih komunističnih državah z ugotovitvijo:
„Demokracija veliko bolj vodi v rast kakor diktatura s svojimi neizkušenimi navodili in namišljenim razvojem. Tako prepričanje se vedno bolj utrjuje v Vzhodni Evropi. V Sovjetski zvezi samozavestna mladina s pomilovanjem zre na svoje prednike, ker so tolerirali stalinizem. V Jugoslaviji je neki slovenski študent napisal pismo „Vam, naši očetje“, ki ga je spomladi 1966 objavila Tribuna, študentovski tednik v Ljubljani, ki se končuje takole:
„Verjel sem, kar smo imenovali
‘našo slavno preteklost’, verjel sem, čemur smo rekli ‘iskanje sedanjosti’ in čemur smo govorili ‘iskanje bodočnosti’. Danes v vse to ne verujem več. Ne verujem več v družbo, ki jo hočemo s silo imenovati socialistično. Ne zahtevam odgovora na svoja vprašanja, toda zahtevam pravico, da si odgovor poiščem sam in da se ga smem držati. To je vse.“
Knjiga je opremljena z obširno bibliografijo, vsi teksti pa še s številnimi opombami pod črto, tako da je odličen pripomoček za poznanje preteklih in sedanjih gospodarskih in v nekem oziru tudi socialnih in političnih prerivanj v državah Vzhodne Evrope, z vidom na bodoči zadevni razvoj na tem področju.
Cena knjigi je 32 angleških šilingov ter jo je mogoče naročiti pri zgoraj omenjeni založbi v Pinnacles, Harlow, Essex — v Angliji.
S to knjigo je dr. Ljubo Sire stopil pred svetovno javnost z novim znanstvenim delom. Ker kot tako obdeluje zadevno snov objektivno, ima še poseben pomen za svobodni svet v njegovem boju s komunistično nesvobodo. Istočasno je v prid slovenskemu narodu kot celoti, posebej pa slovenski politični emigraciji, ker ji tako delovanje, kakor je dr. Sirčevo, daje pečat resnosti.
Slovenska politična emigracija je natrpana z znanstvenimi in poljudnimi političnimi, gospodarskimi, kulturnimi
in verskimi publikacijami, toda večina njih v slovenskem jeziku, nedostopnem svetovni javnosti. Vse ostaja v ozkem krogu emigracije, kvečjemu od časa do časa zaide del tega materiala v Slovenijo samo. Nujen in odločilen vpliv pa ima na svetovno javnost le delo, napisano v katerem izmed svetovnih jezikov, kakor so angleščina, francoščina, nemščina ali španščina.
In dr. Ljubo Sire tu častno izpolnjuje svojo nalogo svobodnega slovenskega	političnega	emigranta.	Poleg
svojega dela v Narodnem odboru za Slovenijo je silno plodovit ekonomski strokovnjak na raznih angleških univerzah in stalen udeleženec mednarodnih ekonomskih konferenc. Poleg zgoraj prikazane njegove najnovejše ekonomske	študije,	obsegajo dr.	Sirčeva
dela med drugimi naslednje: „Poljedelska politika v Jugoslaviji od 1945 naprej“	(Pakistan	Economic	Journal,
Dec. 1960); „Jugoslovanski ekonomisti o jugoslovanskem gospodarstvu“ (Review of the Study Centre for Yugoslav Affairs, London, 1961); „Razvoj komunističnega gospodarstva v Jugoslaviji“ (ORDO—Jahrbuch München, 1962);	„Državna	kontrola in	konku-
renca v Jugoslaviji“ (Communist Economy under Change, Institute of Economic Affairs, 1962). Kot mednarodno priznan gospodarski strokovnjak je tudi reden pisec ekonomskih člankov v velikih švicarskih in drugih svetovno znanih časopisih in revijah.
P. F.
Buenos Aires, 14. 8. 1969
Stran 7
SVOBODNA BLOVBNIJA
LJUBLJANA.— Dve razstavi o Krasu so odprli 17. julija v prostorih Etnografskega muzeja v Ljubljani. Med številnimi gosti so bile vidne politične in kulturne osebnosti iz Slovenije in iz Trsta. Prvo razstavo pod naslovom Tržaški Kras je odprl tržaški župan ing. Marcello Spaccini. Organiziral jo je Tržaški mestni muzej Revoltella z Vseuči-liškim centrom za umetnostne študije tržaške univerze. Drugo razstavo pod naslovom Kraška hiša, pa je pripravil Slovenski etnografski muzej in jo je odprl predsednik sežanske občine Čehovin. Direktor etnografskega muzeja dr. Boris Kuhar je v uvodni besedi poudaril isto kot župan Spaccini: Obe razstavi sta v bistvu poziv za zaščito Krasa, njegovih naravnih zanimivosti ter ljudskega umetniškega izročila, pa tudi prva skupna akcija strokovnjakov z obeh strani meje, da začno reševati skupne pereče probleme.
NOVO MESTO.— „Dolenjski razgledi“ se imenuje revija, ki izhaja kot posebna priloga Dolenjskega lista v Novem mestu. Začela je izhajati 20. oktobra 1968 in je doslej izšlo 6 številk. Zadnja je od 19. junija 1969. V uvodni besedi prve številke je urednik revije Tone Gosnik takole prikazal potrebo revije: „So dogodki in pojavi, obletnice in problemi, ki bi jih kazalo ohraniti sedanjim bralcem domačega tednika. Šole in študenti potrebujejo prenekaterikrat podatke trajnega pomena, ki pa so sedaj razmetani v 19 letnikih našega lista... Priloga naj bi ohranjevala take prispevke, saj jih bo mogoče uvezati tudi v knjižico.“ Dosedanjih 6 številk je izšlo pod uredništvom Toneta Gosnika, urednika Dolenjskega lista, književnika Jožeta Dularja in Severina Šalija, ravnatelja študijske knjižnice „Mirana Jarca“ v Novem mestu, Boga Komelja, ravnatelja Dolenjskega muzeja Janka Jarca ter Posavskega muzeja Stanka Skalerja in publicista Franceta Grivca. Poleg urednikov sodelujejo v reviji Janez Vipotnik, Ivan Kreft, prof. Janez Bitenc, Ivo Pirkovič, dr. Vinko šribar, dr. Pavle Korošec in Tone Knez. Zadnje 3 številke so posvečene v znatni meri arheološkim odkritjem v srednjem toku reke Krke.
KRANJ.,— Dr. Uroš Tršan (43 let) iz Ljubljane in dr. Brane Pretnar (26 let) iz Vikerč pri Ljubljani, oba kirurga iz kirurške klinike v Ljubljani sta se smrtno ponesrečila v torek 22. julija na sevemovzhodni steni Travnika nad Tamarjem. Točnega vzroka nesreče še niso ugotovili in domnevajo, da je bilo res nesrečno naključje. Oba sta bila znana kot dobra plezalca in lahko kos strmi steni. Dr. Uroš Tršan in dr. Brane Pretnar sta sodelovala v odpravi v Spitzberge. Mimo tega je Brane Pretnar skupaj z Tonetom Sazonovom prvi preplezal severno steno Matterhoma.
Nesreča se je zgodila okrog 11. ure, ko sta bila plezalca eno in pol dolžine vrvi nad vstopom. Tik pod prvo navezo pa so bili v isti smeri še trije plezalci iz alpinističnega planinskega odseka TAM Maribor. Ti so bili očividci tragedije: oba ponesrečenca sta po zraku letela nad mariborsko trojko. Tršan in Pretnar sta padla iz raza v podnožje in se skotalila 200 do 300 metrov nižje,
hm
kjer sta se ustavila na Gamsovi niši (polica pod vsem ostenjem Mojstrovk, Travnika in šit). Mariborčani so prekinili s plezanjem in sestopili v Planico. Takoj so organizirali reševalno ekipo pod vodstvom Himalajca Marka Butinarja.
LJUBLJANA.— 22. jul. so komunisti zopet navili obrabljeno ploščo o obletnici „vstaje slovenskega naroda“, kar so včasih imenovali „boj za Sovjete“. Ob spominu na ta „boj za Sovjete“ in „za očka Stalina“ so letos dobili nagrade za dela „ki se nanašajo na tematiko osvobodilne vojne in revolucije na Slovenskem“ sledeči: dr. Tone Ferenc, za razpravo „Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941 do 1945“; Vladimir Kavčič za roman „Žrtve“ v katerem prikazuje življenje v Poljanski dolini v dneh pred vojno; France Križnar za knjigo „Ne vdaj se fant“; Alen-i ka Nedog za knjigo o Tonetu Tomšiču; Rafael Perhauc za knjigo „Letalci Pre-komorci“; Ive Šubic za sliko „21. januar 42“ in Franc Zizek za televizijsko režijo.
JESENICE.— Jeseniška železarna je predlagala 12 odstotno podražitev železarskih izdelkov. Zvezni zavod za cena je predlagal 8 odstotno povišanje. Zvezni izvršni svet pa je odločil na seji sredi julija, da cene valnih in vlečenih jeklenih izdelkov zvišajo le za 5 odstotkov. Zato je delavski svet železarne na izredni seji 21. julija sklenil poslati predsedniku ZIS Mitji Ribičiču protestno pismo in obenem poslati posebno delegacijo zvezni vladi in njenemu predsedniku, da jim razloži nezadovoljstvo delavcev.
MARIBOR.— Državni folklorni ansambel Lužiških ¡Srbov iz vzhodne Nemčije je nastopil 22. julija v Mariboru. Stočlanska skupina, ki je bila ustanov ljena leta 1952 goji bogato lužiško-srbsko folklorno tradicijo, posveča pa se tudi domači umetni glasbi. Po gostovanjih na Poljskem, v Avstriji, Sovjetski zvezi, Veliki Britaniji in češkoslovaški je letos prvič prišla v Jugoslavijo. Iz Maribora je skupina odšla v Ljubljano kjer je nastopila v letnem gledališču v Križankah.
KOPER.— Ob slovenski obali od Debelega rtiča do Portoroža je letos obisk gostov in turistov tolikšen kakor še nobeno leto. V nedeljo, 20. julija pa je bil dosežen rekord: od Ankarana do Pirana je iskalo v morju osvežujočega hladila okoli 40.000 ljudi. Prav gotovo teh krajev en sam dan še nikoli ni obiskalo toliko gostov. Samo v Ankaranu se je ta dan nabralo okoli 7.000 ljudi.
JESENICE.— Sto let železarne Jesenice so proslavljali 27. julija. Osrednja slovesnost je bila tega dne na Beli. Zborovanja se je udeležilo nad 1000 železar-jev in drugih Jeseničanov in gostov, člane tega največjega gorenjskega kolektiva je pozdravil pokrovitelj proslave predsednik republiškega izvršnega sveta 'Stane Kavčič. Za njim je govoril direktor železarne ing. Peter Kunc o večstoletni tradiciji železarstva na Jesenicah in na Gorenjskem. Zaključil ¡e svoj govor z ugotovitvijo, da zaradi trenutne kratkovidne in kratkoročne politike tradicija jeseniškega kvalitetnega
železarstva ne sme propasti. 'Na osrednji proslavi so sodelovali recitatorji, pevci, godba. Slavje jeseniških žele-zarjev se je nadaljevalo popoldan na Poljanah na Mežaklji.
LJUBLJANA.— Ofenziva proti sa-moplačniniškim ordinacijam, ki naj bi vodile nazaj v privatno zdravniško prakso, se nadaljuje. Oster napad nanjo je objavil 24. julija v ljubljanskem Delu zdravnik dr. Aleksander Nardin, in pravi med drugim: „Kadar zaide naša zdravstvena služba v težave, je vedno deležna kopice nasvetov in to ne samo zunaj kroga zdravstvenih delavcev, temveč tudi znotraj njega. Tako je letos prišla na plan parola, češ da privatna praksa ne bi bila slaba za nekatere paciente in za nekatere zdravnike. Vendar proti privatni praksi je večina zdravnikov in tudi večina pacientov, kajti ti se zavedajo, da bi bil to velik korak nazaj. Nekaj podobnega, kot da bi svetovali Litostroju, naj svojo tovarno razdrobi na kovaške obrtne delavnice. Privatna praksa bi nas lahko zapeljala v padar-stvo.“
ŠMARJE.— Kozjansko spada med več občin. To je Šmarje, Šentjur, Laško, Sevnica in Krško, večina Kozjanskega pa je seveda v šmarski in Šentjurski občini. Na vsem Kozjanskem živi okrog 20.000 prebivalcev. Pred 100 leti pa jih je živelo za desetino več. Kozjansko spada med pokrajine z zelo nizkim prirodnim prirastkom prebivalstva, ki znaša v sedemletnem povprečju (1953—1960) le 3,9 na tisoč prebivalcev. Na jugozahodu so celo območja, kjer je rojstev manj kot smrti (Podsreda, Bistrica in Kozje). Zaradi majhnih možnosti zaslužka pa se je veliko ljudi odselilo. V letih 1953 do 1959 se je izselilo povprečno 617 oseb na leto. Izselitev pa je le skrajni korak, saj so prebivalci Kozjanskega zelo navezani na svoje domove. Selijo se v industrijska središča^ zadnje čase pa čedalje več tudi v tujino. Iz šentjurske občine je letos na tujem zaposlenih „33 delavcev, kar je več kot tretjina zaposlenih doma. Iz šmarske občine pa dela na tujem več kot 900 ljudi.
Umrli so. Ljubljana: Julija Pečnik r. Krašovec (bila je na obisku iz ZDA, umrla v prometni nesreči), Ivanka Za-lesjak r. Drnovšek, Francka Majcen r. Baraga, Jakob Skrabar up., Nežka Der-maša r. Perme, Franc Gale, žel. v p., Tone Aljančič, torbarski mojster, Ivan Petkovšek (83 L), Valentin Hribar (85
1.), Karel Magdič, gradbeni delovodja, Katica Sedej, Ivan Možina, up., Anica Novak r. Šemrl, 'Karel Meliher, up., Fran Mašera, prof. v pok. (93 L), Peter Uršič, Stahovica; Jože Javornik, Bičje—Podtabor; Mikeln Fric, poslovodja Moh. dr. v p., Petrovče; Marjan Ličen, up., Kočevska reka; Alojz Gašperlin, up., Kranj; Marija Sosič, Kozina-Herpelje; Jakob Kvas, up., čemšenik pri Dobu; Ivan Glavan, Ig pri Lj.; Ivan Vehovec, cest. nadz. v p., Žužemberk; Franc Štucin, šofer (63 1.), Žiri; Andrej Bajc, žel. v p., Dol. Logatec; Franc Račič, Novo mesto; Joža Varl Jesenice; Janez Slak, žand. narednik v p., Trebnje; Amalija Cijuha, Krško; Pepca Arhar r. Ule, Trbovlje; Vida Jošt r. Mlakar, Postojna; Ivan Kosec, žel. up. (86), Ježica, Frančiška Bratun, p. d. Brdarjeva mama, Vnajnarje.
Ciklus predavanj o družbenih vedah
Vsled naraščajočega zanimanja naše mladine za družbena vprašanja, ki je še naraslo ob priliki nedavnega Mednarodnega kongresa mladih krščanskih demokratov v Montevideo, katerega sta se udeležila kot slovenska delegata Tone Mizerit in Andrej Fink, se je pred nekaj tedni na pobudo Slovenske krščanske demokracije osnoval pripravljalni odbor za organiziranje ciklusa predavanj o družbenih vedah. Odbor sestavljajo pod vodstvom Pavla Fajdige: Tine Debeljak ml., Andrej Fink, Ciril Markež, Tone Mizerit in Jože Žakelj ml.
Ciklus predavanj bo obsegal naslednje teme: Pojem in bistvo politike; filozofski vplivi na politiko; gospodarski sistemi; politične stranke; socialni vidik politike; funkcioniranje demokratske države; argentinske stranke; slovenske politične stranke; medvojni in povojni politični razvoj v Sloveniji.
Za ta predavanja so bili naprošeni gg.: dr. Vinko Brumen, dr. Tine Debeljak, Pavel Fajdiga, Božo Fink, dr. Milan Komar, Marko Kremžar, Rudolf Smersu in Miloš Stare.
Prvi informativni sestanek je bil v nedeljo, 10. t. m., v mali dvorani Slo-
Vsak teden ena
RAST
Ivan Hribovšek
Ah, legel bom v razmočeno zemljo, da udje se kot roža mi odpro, da čuti v toplem vetru razcveto, oči zaprl bom z ilovo prstjo.
Skoz mene zdaj tipaje naj gredo vsa dobra semena in naj na dno me grenko spravijo in naj glavo mi z brstjem okrasijo, naj zrasto
mi iz oči globokih pod nebo drevesa črna, v veke naj pojo o moji grozi, slasti in kako mi je iz dna rastočemu lepo.
venske hiše, ki se ga je udeležila lepa skupina študirajoče mladine. Na sestanku je bil razgovor o organizaciji ciklusa ter o predlogih in dopolnitvah udeležencev. Nastopno predavanje o temi: Družba je imel Pavel Fajdiga.
Naslednje predavanje bo v nedeljo,
17.	t. m. po maši v Slovenski hiši. Predaval bo g. dr. Vinko Brumen o temi: Pojem in bistvo politike. Vabljena vsa mladina ,ki jo te teme zanimajo.
ILOVIftCI V
Osebna novica
t Janez Majeršič, bivši tržiški župan je umrl v sredo, 13. avgusta v 74. letu starosti. Življenje se mu je izteklo na domu hčerke Štefke por. Žitnik v Slovenski vasi. Poročilo smo prejeli ob zaključku lista.
BUENOS AIRES
Dve predavanji SKA
Četrti kulturni večer pri SKA je bil v okviru Teološkega odseka, predaval je dr. M. Gogala o Cerkvi in problemih južne Amerike. Predavatelj se je ozrl predvsem na sklepe amerikanske škofovske konference v Medellinu, ki jo je odprl sam papež ob priliki kongresa v Bogotá ter ji dal s tem avtoritarni pomen. Predavatelj ni tolmačil vseh sklepov konference temveč samo prvi dve poglavji dokončne konference, ki nosita naslov: Pravičnost — mir. Ti dve poglavji segata najbolj na področje javnega življenja, dočim so druga poglavja pastoralnega značaja. Orisal je najprej gspodarski položaj latinske Amerike, zlasti podrazvitih dežel ter poudaril njihovo uboštvo in bedo ter na drugi strani last zemlje v rokah samo male količine veleposestnikov. Iz tega izvira vse socialno zlo. Mnogi segajo po nasilju za spremembo stanja, tudi katoličani in celo katoliški duhovniki, todo papež je obsodil nasilje, pač pa poudaril nujni razvoj v socialno pravičnost. Predavatelj citira posamezne člene izjave škofov ter njih smernice za dosego tega socialnega miru in pravičnega blagostanja Udeležba je bila precejšnja (ok. 50 oseb) ter debata zelo živahna.
Peti kulturni večer je priredil Filozofski odsek. Predaval je univ. prof. dr. V. Brumen o temi Vzgoja, politika in morala. Prof. Brumen, katerega poklicne stroka je vzgojeslovje, je izhajal iz te panoge ter od tod prešel na politiko in moralo. Primerjal je razmerje med temi tremi pojmi ter poudaril njih spremenljivost, dinamičnost, ki terja vedno in vedno iskanje notranjega skladja. Pose-
AROCNTINI
bej se je pomudil pri tkz. linealnem izvajanju kulturnih vrednot, ki gredo iz „načel“ navzdol v življenje, kar je npr. tipično za Mahniča in slovensko pojmovanje; toda sodobno gledanje na te vrednote gre tudi iz življenja v načela. Življenje je gradivo za razne tipe razmerij med moralo in politiko, kakor jo je predavatelj načrtal po argentinskemu pedagogu Arangurenu. Toda politika, t. j. iskanje^ blagostanja za skupnost, ni sama sebi namen, dasi je avtonomna, ima višji smoter, ki bi ga lahko imenovali metapolitičnega in ki je končni nravni smoter človeka. Politike specifično delo je samo priprava pogojev za nravno popolnost ljudi, ki je nje cilj. Podob-; no je tudi z vzgojo. V predavanju je tudi nakazal, kako more politik segati po | sredstvih, ki so politiki, kot avtnonomni 'panogi udejstvovanja, nujna. Prav ta o-znaka je potem v debati vodila do o-¡memb konkretnih pojavov iz naše polpreteklosti, ki so jo ocenjevali poslušalci z raznih zornih kotov. Dasi je debata prešla mimogrede na stransko pot, ven-
Zveza slovenskih mater in žena
V četrtek, 31. julija so se žene sešle spet na predavanju, ki ga je to pot imel g. Sebastjan Kocmur, in katerega predmet je bila vzgoja. Poudarjal je, ‘da morajo starši in vzgojitelji pri vzgoji naših otrok upoštevati značaj slovenskega pa tudi argentinskega naroda. Na vsak narod vtisne zgodovina svojske značilnosti in lastnosti. Dalje vliva na značaj naroda tudi pokrajina in lega dežele. Slovenski vzgojitelji imajo težko nalogo, da znajo odkrivati svojim otrokom lepoto obeh narodnih značajev, slovenskega in tujerodnega.
Predavanju je sledila živahna debata.
Prihodnji sestanek Zveze mater in žena bo izjemoma na zadnji petek, t. j. 29. avgusta ob pol 5 v mali dvorani Slovenske hiše. Govoril bo g. dr. Berce o temi: Na luni ne umirajo za rakom. Vse žene lepo vabljene!
Janko Hafner	2
Dva avtomata na ogledih t»rl vlanetu Marsu
Stanko Majcen: Matere
Pred vprizoritvijo Majcnove drame v soboto, 16. avgusta
Ko je pisatelj dr. 'Stanko Majcen , praznoval lani oktobra svoj življenjski jubilej, smo se ga spomnili v Svobodni Sloveniji s posebnim člankom, v katerem smo pokazali njegovo delo in njegov pomen v slovenski književnosti. Ta nekdanji šef kabineta min. dr. Korošca in podban v Ljubljani za časa bana dr. •Natlačena, je bil velik pisatelj, za katerega pa ljudje še vedeli niso, da piše. Tako je skrival svoje pisanje, ki pa ni tako skromne cene, kakor je bilo njegovo obnašanje skromno in fino, domače in svetovljansko. Danes uživa največjo ceno med slovenskimi pisatelji izpred prve svetovne vojne ter prav zdaj izhajajo njegovi Izbrani spisi v Mariboru, potem ko ga je na novo odkrila Slov. kult. akcija v Buenos Airesu z izdajo njegove pesniške zbirke Dežela in izborom Povestic ter posebno literarno zgodovinsko študijo v Meddobju. Vse to, preden se je zganila domovina, kjer živi, ki mu je dala polno priznanje šele ob zadnjem jubileju.
Majcen je znan kot pesnik, pisatelj in tudi dramatik. Po izredno uspeli igri Kasija za časa prve svetovne vojne, je napisal potem še več enodejank, ter dramo Dediči nebeškega kraljestva, Prekop itd. do zadnje pred našim odhodom v izgnanstvo Matere, ki je doživela krstno predstavo koncem aprila 1945 v Narodnem gledališču. Od tedaj ni bila več predstavljena nikjer v domovini ne drugod, dasi je bila ponatisnjena v II. zvezku njegovih spisov. Odtod prihaja zdaj na naš izseljenski oder, v 'Slovensko hišo.
Naslov Matere nekatere zavaja v zmoto, misleč, da gre za kakšno skromno materinsko proslavo. Ne, to gre za močno slovensko kmečko dramo, vseskozi realistično zgodbo iz časa prve svetovne vojne, v kateri je Majcen dobil skoro vse navdihe za ustvarjanje pred
1.	1945. Med drugo vojno je napisal črtico Pevska vaja in še kaj, ki jo je izdal v zbirki Bogar Meho (1944). Iz te črtice je nastala pričujoča drama Matere, ki bi jo tudi lahko naslovili Pevska vaja.
Kaj je vsebina te drame?
Majcen prikazuje v svojem izvirnem slogu življenje v štajerskih goricah, prav tako pa lahko tudi kjer koli na Slovenskem. In naš režiser Willenpart jo je narečno prestavil v ljubljansko okolico. Močni gruntar Lebar je imel sina, ki je bil poklican k vojakom. V tisti vasi je bila tudi lepo dekle Julka „s ceste“, ker je bil oče cestar. Ta je prišla na Lebar-jevino kot pomočnica k delu. Farni organist jo povabi k cerkvenim pevkam, kjer se lepo uveljavi. Preden je šel domači sin na vojsko, je vidno hodil za njo; pa tudi organist. Domači sin pade v vojni in tedaj postane Julka na mah žalostna. Mati Lebarjeva misli, da od žalosti za njenim sinom. Izkaže se pa, da je noseča. In vse kaže — in tudi ona izjavi — da od domačega sina; v resnici pa od organista, ki se je kmalu preselil drugam. In tu je zdaj dramatski konflikt: starše zelo potre sinov greh; da bi omilili pokojnikovo krivdo, lepo ravnata z Julko, in sprejmeta v hišo celo
njenega očeta cestarja. Ta pa izrablja ponižanje gruntarjev za svoj užitek na gruntu: vedno večjo veljavo dobiva na njem, toliko večjo, kolikor bolj je Lebarja sram sinovega prestopka in ga hoče zadostiti s svojo potrpežljivostjo. Cestar postaja vedno mogočnejši v zavesti, da bo njegov vnuk nekoč gospodar Lebar-jevine ter se postavlja že nad Lebarja. To je preveč sami Julki, ki vidi tako ponižane svoje dobrotnike zaradi njene laži... Tako pride do dneva krsta... Julka se odloči, da pretrga z lažjo, sama gre od hiše in pri krstu sina izpove — očetovo ime... Torej: oče je organist in domači Lebarjev sin nedolžen. Tu je glavni zapredek. Kako se zdaj odplete ta vozel in kako je prišlo do tega, da igra ne nosi naslov Pevska vaja ampak le Matere, bo z lahkoto dojel ta, ki se bo udeležil te kmečke zgodbe tako svetovljanskega pisatelja, kakor je Majcen.
Prepričani smo, da bo v režiji Marijana Willenparta igra šla dobro in najboljše, kajti tudi igralska družina, ki mu stoji ob strani, je sestavljena iz naših karakternih igralcev. Premiera drame — prve po edini v domovini 1. 1945. — bo v soboto, 16. t. m., repriza pa v soboto 23. in nedeljo 24. t. m.
Vabimo vse Slovence, naj se udeleže te vprizoritve domače slovenske kmečke zgodbe tako slavnega pisatelja, kakor je Stanko Majcen, in to iz dveh razlogov: v lastni umetniški užitek spričo lepote dela, potem zaradi obetajočega nastopa igravske družine ter ne v najbolj zadnjem pogledu, ampak v prvem: da počaste pisateljevo — osemdesetletnico, ki jo je lani na petdeseto obletnico narodnega praznika 29. oktobra doživel v Mariboru.	td.
Nekaj primerjalnih podatkov
Polumer v kilometrih ...................
Ekvator v kilometrih ...................
Srednja oddaljenost od Sonca v km .... Obkrožitev ¡Sonca v zemeljskih dnevih .. Hitrost okrog Sonca v km na sekundo Koliko časa traja en dan ...............
Mars je skoraj za polovico manjši od Zemlje, kar pokaže dolžina njegovegc ekvatorja. Povprečna teža kamenja n: njem je za malenkost večja od teže luninega kamenja. Šele 9 Marsov bi dal« težo ene Zemlje. Zato je tudi težnostn; sila le eno tretjino zemeljske ali še en krat večja kot na Luni. Mars ima tud dve zelo majhni luni. Odkrili so ju 1 1877. Dali so jima grška imena in ke je po mitologiji bil Mars bog vojne, s eno imenovali Fobos (t. j. Strah), drug pa Deimos (t. j. Groza). Fobos ima premeru 58 km in se vozi le 5950 k nad Marsovo površino, kar trikrat " enem dnevu vzide, prebrzi čez nebo ' zaide. Deimos meri v premeru le 16 kr in kroži 19.770 km. nad Marsovo pov” šino. V 30 urah ga enkrat obkroži.
Marsova površina je dobra četrti' zemeljske. Na njem ni morij, verjetT tudi tekoče vode ne. Je torej izrazito p« ščaven svet z ravninami in gorovji, daljnogledih se da razločiti rdečkas rjave predele, a tudi sivkasto zelene p-krajine. Na tečajih pa je videti na tis'
Zemlja
6.378
40.000
150,000.000
36514
30
24 ur
Mars
3.430
21.540
228,000.000
687
24.1
24 ur 37% min.
polobli, ki ima zimo, veliko snežnobelo kapico, ki v poletnem času Marsovega leta skoraj čisto izgine. To je izredna podobnost z razmerami na Zemlji, kjer prekriva Severno ledeno morje ob tečaju večen led, na jugu je pa Antarktika pokrita pravtako z večnim ledom. A razlika je ogromna! Ker vsako leto na Marsu v poletju ledena odeja izgine, je jasno, da mora biti prekrivajoča plast sila tanka. Domnevajo, da je vsa belina Marsovih čepic le droben sloj ivja. In ni ni niti nujno, da bi to ivje bilo iz vodnih kristalov, ker bi se led na Marsu pravzaprav ne smel topiti, ampak le sušiti!
Mars ima namreč v nasprotju z Luno tudi svoje ozračje. Na žalost pa njegovo ozračje ni prav nič podobno zemeljskemu. Zrak na Marsu je neprimerno bolj redek kot na Zemlji, že na Marsovih tleh je tako redek, kakor je redek zemeljski zrak v višini 30.000 m. Sedanja potniška letala letajo le v višini 10.000 m, a imajo neprodime kabine, sicer bi se potniki onesvestili. V (Nad. na 8. str.)
PO ŠPORTNEM SVETU
Na Bledu je bilo 20. julija končano 24. jugoslovansko prvenstvo v veslanju. Med moškimi sta bila najuspešnejša zagrebška kluba Mladost in Zagreb, katerih veslači so pobrali večino prvih mest; med slovenskimi klubi je bil najuspešnejši Branik iz Maribora; v skiffu in double scoulu so se Mariborčani uvrstili v finale in bili o-bakrat šesti, v dvojcu s krmarjem pa so zasedli 4. mesto. Blejčana Colja in Bere, ki sta pred leti veslala v slovitem blejskem osmercu, sta po dveletnem presledku nastopila v dvojcu in zasedla 4. mesto.
Pomlajena slovenska moška lahkoatletska ekipa je v Velenju premagala vrsto italijanske pokrajine Veneto s 67:61 točkami. Edini rekord je postavila ekipa Slovenije v teku na 4x100 m s Pisičem, Kocuvanom, Carlijem in Meletom, ki je s 41,8 za dve desetinki izboljšala slovenski rekord iz leta 1962.
Na lahkoatletskem troboju med ZDA, SZ in Britansko skupnostjo, ki je bil zaključen 20. julija v Los Angelesu so zmagali Amerikanci med moškimi in ženskami. Ženski ekipi ZDA se je tako prvič v osmih srečanjih posrečilo premagati sovjetsko damsko ekipo.
Na XXII. mladinskem evropskem prvenstvu v namiznem tenisu So večino prvih mest pobrali igralci ČSSR in SZ, edino pri posameznicah je uspelo Romunki Crishan premagati favoritko Gedrajtite (SZ).
Olimpijska zmagovalka na 100 in prsno Djurdja Bjedov je po nekajmesečni krizi spet zablestela. Na plavalnem dvoboju z Italijo je postavila letošnji najboljši čas v tej disciplini v Evropi: lml7,5, v svetovnem merilu pa je pred njo letos le Wirhmanova (ZDA) s 1:16,9.
V Ljubljani so dali v prodajo vstopnice za finalne tekme svetovnega ko-šofkarškega, prvenstva, ki se bo začelo čez devet mesecev. Cene sedežem so od 55 din do 10 din, po kategoriji tekme, stojišča pa od 20 din do 5 din.
OBVESTILA
Petek, 15. avgusta 19G9:
SDO in SFZ Ram os Meji a vabi mladino na družabni večer ob prihodu men-doške mladine. ¡Sodelujejo bratje Plesničarji.
Misijonsko igro Indijski siroti vpri-zori misijonski krožek v Slovenski vasi na Marijin praznik ob 16. Prijatelji misijonov lepo vabljeni! čisti dobiček je namenjen v pomoč našemu misijonarju č. g. Buhu na Madagaskarju. '
Sobota, 16. avgusta 1969:
' V Slovenski hiši igra St, Majcena Matere ob 20. Režira .M. Willenpart.
V	Slovenski hranilici predava ob’ 20.30 g. Marko Kremžar: Južna Amerika — odkod ih kam?
¡ Misijonsko igro Indijski siroti ponovi misijonski, krožek v Slovenski vasi ob 201 čisti dobiček’ je namenjen v pomoč našemu misijonarju č. g. Buhu ha Madagaskarju.
VI. kulturni večer SKA ob 8 zvečer V gornji dvorani Slovenske hiše bo posvečen 100-ietnici smrti francoskega skladatelja Hektorja Berlioza z reproducirano glasbo njegove Fantastične simfonije in odlomki iz drugih znamenitih skjadb. Večer s komentarji Nikolaja Jeločnika je pripravil glasb, odsek,
Nedelja, 17. avgusta 1969:
V	Slovenski hiši, po maši, v mali’ dvorani predava v okviru ciklusa predavanj o družbenih vedah dr. Vinko Brumen o temi: Pojem in bistvo politike! Vabljena vsa mladina.
■Romanje v Lourdes. Pričetek ob 15.30.
Sv. maša za pok. Janeza Kalana ob 9 v Slomškovem domu.
V	San Justu po maši sestanek mladenk in naraščajnic.
Ponedeljek, 18. avgusta 1969:
Koncert v dvorani Teatro Pte. Alvear.
Corrientes 1659, ob 19. Ob spremljavi
simfoničnega orkestra in pod vodstvom dirigenta M. D. šijanca bo med drugim izvajana tudi Mozartova maša štev. 14 v C-duru, pri kateri sodeluje tudi slovenski pevski zbor Gallus. Koncert prireja ravnateljstvo za kulturo mestne občine v Buenos Airesu in je vstop prost.
Sreda, 20. avgus^f 1969:
Seja voditeljskega sveta šolskega odseka Zedinjene Slovenije ob 19.30 v Slovenski hiši. Ob 18.30 bo sestanek za pripravo berila za 5. in 6. razred.
Četrtek, 21. avgusta 1969:
V	Domu v San Martinu ob 18 sestanek Lige Žena Mati s predavanjem g. J. Guština: Podajmo jim roko v krščanski ljubezni.
Petek, 22. avgusta 1969:
članice SKAD-a bodo imele duhovne vaje 22., 23. in 24. avgusta v San Miguelu. Zbirališče ob 18 pri postaji kolektiva 269 (ex 69) v Moronu in v Colegio Máximo ob 18.30.
Sobota. 23. avgusta 1969:
V	Slov. hiši igra S. Majcena: Matere ob 20. Režira M. Willenpart.
V	Slomškovem domu ob 20 prijateljska večerja.
Nedelja. 24. avgusta 1969:
V	Slov. hiši igra S. Majcena: Matere ob 17. Režira M. Willenpart.
V	okviru družinske nedelje bo v Slomškovem domu predaval g. Zorko Simčič o temi: „Mladina — krivec ali žrtev?“ Po razgovoru skupno kosilo.
Občni zbor Slovenskih mater in žena iz San Justa po maši v Našem domu.
Drugi športni dan združen z izletom dijakov Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka in dijakov Rožmanovega zavoda iz Adrogué v Slovensko vas v Lanús.
V	San Justo družabna prireditev!
Petek, 29. avgusta 1969:
Zveza slovenskih mater in žena bo
imela v avgustu izjemoma sestanek v petek. Začetek točno ob 16.30. Predaval bo zdravnik g. dr. Berce: „Na luni ljudje ne umirajo za rakom“.
Nedelja, 7. septembra 1969:
V	Slovenski hiši ob 24-letnici smrti Leona Rupnika Spominska svečanost s sv. mašo ob 9.30 in spominsko besedo pred spomenikom junakov.
letnice se bo sestal v soboto, 23. ob 19 v pisarni Zedinjene Slovenije.
Knjižnica Zedinjene Slovenije posluje v ponedeljek, sredo, četrtek in petek od 18—20 in vsako nedeljo po maši.
Uradne ure društvene pisarne so ob delavnikih (razen torka) od 16—20 ter ob nedeljah po maši.
Društvo Zedinjena Slovenija daje na razpolago svojo sejno sobo vsem, ki bi jo ob raznih prilikah želeli uporabljati. Potrebno je le, da se prej domenijo z vodstvom društva glede datuma in ure, da se tako zavaruje vrstni red.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE BUENOS AIRES
DRUŠTVENI OGLASNIK
Zedinjena Slovenija organizira prireditev v zahvalo učiteljskemu zboru ob priliki 20 letnice zdomskega šolstva v Argentini. Družabna prireditev z zakusko bo na praznik; 15. avgusta ob 20 v veliki dvorani Slovenske hiše. Vstopnice po 500 pesov so na razpolago pri odbornikih krajevnih šolskih svetov.
Seja izvršnega odbora ZS bo v četrtek, 14. ob 20. uri v Slovenski hiši.
Seja upravnega (širšega) odbora ZS bo v soboto, 23. ob 18. v sejni sobi ruštva.
Odbor za organizacijo proslave 25
Stanko Majcen
MATERE
| Sneženska zgodba v treh dejanjih ■
■
! Režiser: Marjan Willenpart
' • • • •
E Igralci: Beznik Frido, Borštnik Maks, Debeljak Tine ml., Markež Ciril, Mežnar Tone, Novak Stanko, Pikec Ludvik, Potočnik Lučka, Reja Frančiška, Rezelj Lojze | PREMIERA: v soboto, 16. avgusta \	1969, ob 20
[PONOVITVI: V soboto, 23. avgusta 1969, ob 20
V nedeljo, 24. avg. 1969, ob 17 £ V dvorani Slov. hiše, R. Falcon 4153 Igra je namenjena odraslim [ VSTOPNINA po 400 in 300 pesov, | za študente polovična — PROŠNJA [ in PRIPOROČILO: Vse, ki visoko ce-i nijo žrtve našega gledališkega priza-! devanja in ki količkaj zmorejo, vabi-[ mo, da vplačajo PODPORNO VSTOP-: NINO v znesku 1000 pesov. S tem [nam bodo podali ne le prepotrebno Š gmotno pomoč, ampak še važnejšo £ moralno oporo, da bomo zmogli z ■ združenimi močmi veselo in pogumno : nadaljevati s prizadevanji za čim £ višjo slovensko gledališko umetnost!
£ Hčerka, ki je ves dan zaposlena
S	išče
■ '
■
[ gospo ali gospodično
■
£ da bi skrbela za njeno mater od
■	ponedeljka do petka vsak dan od Í 8 zjutraj do 7 zvečer. Na željo bi
lahko tudi prenočevala.
■	Ponudbe na upravo Svobodne Slo-Š venije, Ramón Falcón 4158, Cap.

iHUHnmNnu>w
San Justo
Naš dom
V nedeljo, 24. avgusta, ob 16:
DRUŽABNA PRIREDITEV s telečjo pečenko
Sodeluje orkester „The Golden Toneš“
Za dobro voljo poskrbljeno!
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T.E. 35-2271
Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lujan, Alte. Brown 100 T.E. 105 ali 516
V petek in soboto od 9—13
PORAVNAJTE NAROČNINO!
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
Specialist za ortopedijo n travmatologijo
ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. Jose E. Uriburu 285, Cap. Fed. Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
ESLOVBOA UDK
Editor responsable: Miles Stan
Redactor: Joaé Kroaalj Redacción y Administración: Ramón Falcó« 4158, B«
T. E. 69-9503
2 n Ifi	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 996.221	
PRISPEVAJTE V TIBE OVNI SKLAD SVOB. 8LOVEETJEI
Naročnina Svob. Slovenije *a leto l*8*i
za Argentino $ 2.700.—. Pri pošiljanje po pošti $ 2.800.—; ZDA in Kanade 13 USA dolarjev; za Evropo pa 11 USA dolarjev za poši.ljanje z avionako pošto. — Evropa, ZDA in Kanada aa pošiljanje z navadno pošto 9 USA det
Talleres Gráficos Vilko	EMadsi
Unidos 425, Bs. Airea. T. K. 38-7*11
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Uraduje od 17,30 do 19,30 ure. Ponedeljek, sredo, petek.
Lavalle 2331, 59 p. Of. 10 T. E. 47-4852
j NAŠ DOM, SANi JUSTO išče hišnega j
OSKRBNIKA
£ Stanovanje brezplačno. Plača zelo £ dobra. Ponudbe sprejema odbor.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Pta. baja, ofic. 2
1842
T. E. 35-8827
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
C. C. SLOGA Ltda.
Bartolomé Mitre 97	T.E. 658-6574	Ramos Mejia
Tuina Amerika — odkod in kam?
je tema, o kateri bo govoril g. Marko Kremžar v soboto, dne 16. avgusta 1969, ob 8.30 zvečer v hranilničnih prostorih.
K zanimivemu predavanju vsi vljudno vabljeni.
Uradne ure so v torek, četrtek in soboto od 16—20
Pravna posvetovalnica, ki j9 vodi dr. Vital Ašič, posluje vsako prvo soboto v mesecu od 17—19.
t
V veliki žalosti sporočam sorodnikom in znancem, da je umrl dne 31. julija nenadne smrti v 74. letu starosti v Transradiu pri Buenos Airesu moj dobri, skrbni mož in svak, gospod
Ignacij Petje
Zahvaljujem se dobrim sosedom, zlasti Ivanu in Antonu Selanu ter Martini Modic, ki so mi bili v veliko pomoč ter vsem Slovencem, ki so v velikem številu prihiteli k pogrebu. Posebej se zahvaljujem g. dr. ¡Starcu za pogrebno sv. mašo, za vodstvo pogreba in lepe poslovilne besede.
Mojega dobrega moža priporočam v molitev in blag spomin.
Helena Petje, žena;
Pavla Petje, svakinja, Kočevje
DVA AVTOMATA NA OGLEDIH PRI PLANETU MARSU (Nad. s str. 7)
višini 30.000 m je zrak še neprimerno bolj redek in bi človek živel tam Le, če bi bil oblečen v neprodušno — astronavtsko obleko! Nikdar se torej človek ne bo mogel sprehajati po Marsu v navadni obleki, ampak le zavarovan z astronavtsko, torej podobno kot na Luni.
Pa tudi sestavine Marsovega ozračja so drugačne. Po dosedanjih raziskovanjih so doumevali, da tvori 98% vsega Marsovega ozračja dušik in da je kvečjemu 3.01% kisika. Zemeljski zrak je v glavnem mešanica 4/5 dušika in 1/5 kisika. Naša pljuča prevzamejo, ko dihamo, iz zračne mešanice kisik, ki (je za nas osnova našega življenja. Na Marsu bi se človek, tudi če bi bilo ozračje bolj gosto, zaradi pomanjkanja kisika v njem •— zadušil.
Navidezna podobnost z zemeljskim ozračjem ustvarjajo nadalje vetrovi in oblaki. Vendar so ti pojavi taki, da jim na Zemlji ne odgovarja nič podobnega. Razsežnih oblakov, kakor nam jih kažejo astronavtske slike Zemlje, na Marsu v splošnem ni. Pač pa so opazili že rumene in belomodre oblake, pa tudi silovite viharje, ki dvigajo prah. Prav prašni viharji so zastavili eno največjih ugank. Pode se na stotine kilometrov
daleč in prebarvajo včasih tudi sivka-stozelene predele na Marsu. A čez nekaj časa s prahom zakriti predel zopet dobi nazaj sivkastorjavo barvo. Ali je morda nekakšno rastlinje pokukalo iz prahu ?
Seveda ima Mars tudi letne čase kakor Zemlja. Dočim je dan na Marsu le za pol ure daljši od zemeljskega, traja leto — en obhod okrog Sonca — 687 naših dni. Ker je Marsova pot krog Sonca izrazita elipsa, letni časi na obeh poloblah niso enaki. (Na Zemlji je razlika prav neznatna.) Na Marsovi severni polobli traja pomlad 199 dni, poletje 182 dni, jesen 146 dni in zima 160. Na južni polobli pa je prav narobe: pomlad 146 dni, poletje 160 dni, jesen 199 dni in zima 182.
Zemlji se približa Mars na 55 milijonov kilometrov, kar je 150-krat večja razdalja kot tista, ki nas loči od Lune. Vsakih 15 let enkrat se približa Zemlji na 55 ali 56 milijonov kilometrov, na večje razdalje, okrog 70 milijonov km pa se ji približa v 15 letih osemkrat. Zadnjega maja letos ke je zopet približal na dobrih 60 milijonov km in zato so Američani ustrelili proti njemu dva izvidniška avtomata. Televizijsko naj bi posnela poglede na Mars iz daljave 3400 km.
Ker je Mars povprečno za 78 milijonov km bolj daleč od Sonca kot Zemlja,
je samo po sebi razumljivo, da ga sončni žarki ogrevajo mnogo manj kot Zemljo. To se pravi: na Marsu je mnogo bolj mraz kot na Zemlji. Ta usodna razlika zopet krepi ugovor proti možnosti rastlinskega življenja na Marsu. Na Zemlji velja kot povprečna temperatura za vso oblo -f 14.5? C. Povprečna temperatura na Marsu za 40» C nižja, torej znaša — 25? C! Kljub temu se na Marsu ob ekvatorju poleti okrog p6l-dneva tla segrejejo celo do 25? C, a čez noč se ohlade na minus 40? C. Pozimi pa ponoči pade temperatura tudi do minus 100? C.
Če ne bi 20. julija stopila prva zemljana na Luno, bi bil obisk Marinerjev največja senzacija leta. Zakaj polet do Marsa je bilo potovanje po 385 milijonov km dolgi poti. Marinerja sta torej prehitela tisočkrat daljšo progo, kot je razdalja Zemlja—Luna. Tega potovanja sploh ne bi mogli izpeljati, če ne bi izrabili silne hitrosti 30 km na sekundo, s katero kroži Zemlja okrog Sonca. Raketa je pognala Marinerja s krožnice okrog Zmlje le s hitrostjo 12 km na sekundo (malo več kot je potrebno za polet do Lune). Ta hitrost je bila zadostna, da je Mariner ušel Zemlji. in postal umeten planet Sonca. Ker je odletel z Zemlje, je imel tudi hitrost zemeljskega kroženja 30 km na sekundo. Podobno kot tisti, ki skoči z drvečega vlaka, ne pade na tla s hitrostjo, š katero je od-
skočil, ampak še s hitrostjo, katero je imel na vlaku.
Mariner je poleg zemeljske hitrosti imel še višek hitrosti, ki mu ga je dala raketa. Zato je zemljo prehiteval in se polagoma odmikal od nje navzven proti krožnici Marsa. Po petih mesecih se je že dvignil do Marsove krožnice in tam srečal Marsa ter odbrzel mimo njega. Njegova pot, ki jo je opravil v 5 mesecih kot umeten planet pa je merila 385 milijonov km. Krožil bo v nedogled kot umeten planet Sonca.
Oba Marinerja sta odlično opravila predvidene meritve in prenos televizijskih slik. Dosežena je bila taka točnost v približevanju Marsu in v jasnosti slik, brezžično prenesenih na razdaljo 93 milijonov km, da je vse skupaj ■— tehnično čudo. Prvič so mogli gledati zemljani kako je videti Marsova površina z razdalje 3.000 km! Vse slike so pokazale, da je Mars prav tako kot Luna posut z velikimi in manjšimi meteoritskimi „žreli“. da je bil prav tako bombardiran v milijardah let z meteoriti vseh velikosti. Dalje so slike dokončno pomedle z domnevo o prekopih na Marsu. Nekaj slik je pokazalo na mestih, kjer naj bi bili domnevni prekopi, le nekakšne razpo-kline v Marsovi površini., široki prepadi s strmimi stenami. Prav tako je bilo presenetljivo odkritje, da je Mars bolj gorat, kot so mislili.
Še hujši znanstveni potres pa so dale meritve. Vsi so mislili glede na meritve z Zemlje, da je vse Marsovo ozračje do 98% iz dušika. Marinerja pa sta ugotovila, da o dušiku v Marsovem ozračju niti sledu ni! Ker je dušik ena osnovnih sestavin vseh organskih sestavin, torej tudi celic kakršnih koli živih organizmov, življenje na Marsu ne more biti prav nič podobno tistemu, ki ga poznamo na Zemlji. S tem še ni rečeno, da življenja na Marsu ni — samo predstavljati si ga ne znamo. A tudi verjetnost za življenje na Marsu je s tem zmanjšana. Morda je dušik kemično vezan v Marsovih tleh. potem bi zopet bila dana možnost za preproste oblike življenja, kakor ga poznamo na Zemlji. Rezultat: Nekaj raz-vozljanih ugank, a še več na novo zastavljenih.
Preiskave kamenja z Lune so okazale, da tam ni živih mikroorganizmov. Zato tudi lunavti niso mogli prenesti kakih nepoznanih bolezenskih klic na Zemljo. Sredi meseca bodo želi priznanje vse ameriške javnosti.
¡Sovjeti so prejšnji teden ustrelili proti Luni 6000 kg težki avtomat Zond 7. 11. avgusta je Zond 7 zavil ob nevidni plati Lune naokrog, meril in fotografiral 28 minut in se že vrača na Zemljo. Nekaj podobnega sta izvedla lani Zond 5 in 6.