K
91191
UDK 821.163.6.09-3 Lipuš F.
Silvija Borovnik
Pedagoška fakulteta v Mariboru
PATOLOGIJA SLOVENSKE VASI, NASILJE VERSKE INŠTITUCIJE IN
ARHEOLOGIJA BESEDE V LIPUŠEVI PROZI
Članek o literarnem delu Florjana Lipuša, živečega in delujočega na avstrijskem
Koroškem, se pregledno ukvarja z analizo njegove proze, vse od prvih eksperimentalnih
črtic v zbirki Črtice mimogrede (1964) pa do romana Stesnitev (1995). Pri tem v razvoju
pisateljevega opusa poudarja zlasti vlogo njegovega še vedno osrednjega romana Zmote
dijaka Tjaža (1972).
The article about the literary work of Florjan Lipuš, who lives and works in Austrian
Carinthia, is an analytical survey of his prose, from his first experimental sketches in the
collection Črtice mimogrede (1964) to his novel Stesnitev (1995). Within the development
of the author’s opus it emphasizes the role of his main novel, Zmote dijaka Tjaža (1972).
Ob napovedanem ponovnem izidu Zmot dijaka Tjaža pri Mladinski knjigi v
Ljubljani, romana, ki je leta 1972 prvič izšel pri Založbi Obzorja v Mariboru, se
velja nekoliko širše ustaviti tudi pri vsem dosedanjem pisateljskem delu Florjana
Lipuša, kije v tem času naraslo v obsežen in v sobesedilu sodobne slovenske proze
tudi izstopajoč opus.
Pisatelj, ki je bil rojen 4. 5. 1937 v Lobniku pri Železni Kapli na današnjem
avstrijskem Koroškem, je 1958 maturiral na gimnaziji na Plešivcu (nem.
Tartzenberg ) in istega leta stopil v celovško bogoslovje, iz katerega je izstopil
1962. Kasneje je opravljal različne poklice, 1966 pa je končal celovško učiteljišče
ter postal najprej učitelj v Lepeni pri Železni Kapli, nato pa v Šentlipšu pri Žitari
vasi. Sodi med tiste ambiciozne mlade izobražence, ki so 1960 z ustanovitvijo
revije mladje in kasnejšega odra mladje prinesli nepričakovan obrat v književno
snovanje koroških Slovencev. Tej mladi generaciji, na čelu katere je stal prav
Lipuš, saj je revijo urejal do leta 1981, ko je resignirano izdal svojo zadnjo, t. i.
črno številko mladja , model vsesplošno razširjene literature in umetnosti za
ljudstvo ni zadoščal več. Mladjevci (poleg Lipuša, kije pisal še pod psevdonimom
Boro Kostanek, tudi drugi, npr. kasnejši univerzitetni profesor Erik Prunč, politik
Karel Smolle ter slikar in pesnik Gustav Januš) so se zavzeli za estetsko zahtev¬
nejšo književnost, ki bi bila izvirna, a bi obenem znala prisluhniti tudi modernim
tokovom iz razvijajočega se sodobnega sveta. Pred svojim programskim in
uporniškim dejanjem, kakršno je nedvomno pomenila ustanovitev nove literarne
revije, so na Plešivcu, kjer so se pripravljali na duhovniški poklic, ki pa so se mu
vsi po vrsti kasneje tudi odpovedali, izdajali dijaški list Kres, na Slovenski
gimnaziji pa Dijaški glas. Tema so sledili še drugi (Poizkusi , Sršeni, Antisršeni,
Problemi, Pogovori in Zvon). Njihov osnovni namen je bil prebiti izolacijo
oziroma geto, v katerem so se znašli. Ustanovitelji mladja, ki so se jim pridružili
J/
120 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
tudi nekateri novi sodelavci, so se javnosti kmalu predstavili tudi s samostojnimi
zbirkami pesmi oz. črtic. Tako je Lipuš nastopil s Črticami mimogrede (1964), v
katerih je pričel »načenjati normo« in prelamljati številne tabuje, Prunč z
demitizacijo koroških mitov in zavzemanjem za svobodo umetniškega ustvarjanja
v zbirki Tihožitja (1965) in Smolle z zbirko ekspresionistične lirike Ujeti krik
(1965). Vzporedno z mladjevci je ustvarjal tudi Andrej Kokot, čigar poezija v
zbirki Zemlja molči (1969) je skušala biti razumljiva najširšemu krogu bralcev, z
mladjevci pa ga je združevala tudi skrb za usodo slovenskega naroda v Avstriji.
Podobno zavzetost je izražalo tudi delo Janka Messnerja, plodovitega pisatelja,
pesnika, esejista, literarnega kritika in prevajalca, ki je bil mladjevcem oster kritik
(na primer zlasti Lipuševim Črticam mimogrede), vendar tudi njihov sodelavec in
somišljenik. Med izrazitejšimi mladjevci velja omeniti še Gustava Januša, čigar
poezija je združevala osupljivo enostavno naivnost in zahtevno uresničitev.
Njegova prva pesniška zbirka, kije izšla leta 1978 in jo je kmalu zatem v nemščino
prevedel Peter Handke, je nosila pomenljiv naslov P(e)s(m)i - Psi.
Kljub dejstvu, ki ni posebno razveseljujoče, namreč da v sodobnem času
slovenska dramatika in proza na Koroškem v Avstriji nekako usihata, oz. da zlasti
proza razen pri Lipušu ne dosega pravih vrhov, ter kljub opazkam, daje o književ¬
nosti koroških Slovencev napisanega več, kakor je njihove izvirne literature, pa
književna dejavnost med Slovenci v Avstriji vendarle živi. O tem pričajo dela
mlajšega, delno še mladjevskega, a tudi že pomladjevskega rodu, ki ga pred¬
stavljajo Maja Haderlap, Cvetka Lipuš, France Merkač, Jani Osvald, Janko Ferk,
Fabjan Hafner, Kristjan Močilnik in nekateri drugi. Tudi v njihovem delu se
zrcalijo tiste nagajive, uporne, iskrive in jezikovno iznajditeljske kali, kakršne je v
letih svoje mladjevske dejavnosti in izza osame ob pisateljski mizi zasejal njihov
rojak Florjan Lipuš. Nekateri od njih so mu sledili zvesto in ljubeče kot otroci
očetu, spet drugi pa so, enako otroci ob očetu, iskali polemične poti proč od njega.
Toda vsi, prav vsi so se oplajali ob njegovem delu - pa naj so to hoteli ali ne.
Nenazadnje priča tudi to dejstvo o umetniški veličini človeka, ki se za literarno
naklonjenost svoje okolice nikoli ni trudil in ki je vsem, pogosto tudi zelo
neprijetnim polemikam navkljub poleg Zmot dijaka Tjaža napisal še celo vrsto
proznih besedil za zahtevnejše bralce, ki so druga za drugim presenečala po svoji
jezikovno-slogovni virtuoznosti, pa tudi po razgrajevanju najrazličnejših tradicio¬
nalnih slovenskih vzorov in vzorcev. Zlasti Lipuševi radikalni kritiki katoliške
cerkve ter njenega duhovnega mračnjaštva pa bi tudi v najsodobnejši slovenski
prozi težko našli ustrezno primerjavo.
Lipuševa prva prozna zbirka Črtice mimogrede (1964) nosi zagotovo
preskromen naslov, saj izraža dvaindvajset kratkih besedil v resnici zelo izrazito
pisateljevo hotenje, da bi v prozi tako vsebinsko kot jezikovno-oblikovno izrazil
nekaj novega, za tedanjo slovensko prozo na avstrijskem Koroškem pa tudi
neobičajnega. Avtor preseneti tako že na prvi pogled z izjemno kratkostjo svojih
besedil, pa tudi s povsem neobičajno metaforiko, v kateri prepoznavamo moder¬
nistične odseve tedanje sočasne sodobne slovenske proze. Sodobna literarna
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 121
zgodovina1 pa opozarja, da bi črtice zaradi ekspresivne metaforike in poudarjeno
ritmiziranega jezika lahko interpretirali tudi kot pesmi v prozi. Prav tako je
razvidno, da v nekaterih fabulo le zaslutimo, medtem ko je v drugih sploh ni, ob
prisotnosti fantastičnega, grotesknega in parodičnega pa daje Lipuš prosto pot
številnim asociacijam. Na mesto vzročno-posledičnega dogajanja postavlja raje
modernistični eksperiment in jezikovno inovacijo.
Celovški komparativist in kasnejši prevajalec nekaterih Lipuševih romanov v
nemščino Johann Strutz je zapisal, da sledi Lipuš že v svojih zgodnjih besedilih
estetiki moderne, zlasti Ivanu Cankarju. V pisateljevih satirah in esejih iz mladja
pa je razviden tudi njegov odpor zoper vsakršno tradicionalno, folkloristično
kulturo in tako imenovano kulturno dejavnost. V petdesetih in šestdesetih letih je
bilo namreč življenje na avstrijskem Koroškem še dokaj obremenjeno z rigidno
cerkveno oblastjo in močno tradicijo. Zato je bil tudi razumljiv škandal ob izidu
sicer danes povsem nedolžnih Črtic mimogrede, katerih edini greh je bil v
poudarjenem intimizmu, ki se je v slovnici izražal še z rabo male začetnice. 2
Literarni zgodovinar Boris Paternu pa je poudaril, da »v celotni slovenski prozi
kljub vsej njeni lirski tradiciji ni najti primerov pripovedi, ki bi se bila do tolikšne
mere predajala zagonom metaforične domišljije.«3 Lipuš je po njegovem napravil
korak dlje od slovenskega proznega simbolizma in ekspresionizma ter prestopil v
območje nadrealistične metaforike. Že v Črticah pa je nakazal svoje značilne
jezikovno-slogovne prijeme, ki jih je kasneje izpopolnil, razširil in romaneskno
razvezal.
Aktualni politični položaj, v katerem so se znašli koroški Slovenci konec
šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, je ob sočasnem nastajanju Lipuševega
osrednjega romana Zmote dijaka Tjažci (1972) povzročal tudi rojevanje njegove
dnevno-aktualne, polemične in satirične proze. Taje izhajala v mladju prav v letih,
ki so bila za slovensko narodno manjšino v Avstriji še posebno težavna. Znani so
številni napadi predstavnikov koroškega Heimatdiensta na Slovence, prišlo je do
podiranja krajevnih dvojezičnih napisov, rušenja slovenskih partizanskih
spomenikov, do javnih napadov na Slovensko gimnazijo v Celovcu in drugih oblik
neprikritega nasilja. V Lipuševi mladjevski politični satiri (1972-1980) se kaže
pisateljeva bolečina ob usodi Slovencev v Avstriji. Enako oster kot do raznih
hajmatarjev pa je tudi do svojih rojakov, do t. i. poklicnih slovenskih narodnjakov.
Obsoja njihovo samovšečniško tarnanje in jadikovanje ter kaže na samonamemb-
nost številnih glasovanj, referendumov, anket in bojkotov. Čeprav so v ospredju
predvsem dnevno-aktualni problemi, pa prinaša Lipuševa satira očitno marsikaj,
kar najdemo tudi v njegovi groteskni daljši prozi: drastično hiperboliko z izrazito
avtoironijo, ironizirane klišeje (reklamo, radijsko poročilo, pretvorbe rekel in
1 Johann Strutz, ur., Profile der neueren slowenischen Literatur in Kdrnten, 2. Erweiterte Auflage,
Mit Beitragen iiber Theater und Film, Klagenfurt/ Celovec, Hermagoras Verlag/ Mohorjeva založba,
1998.
2 Prav tam, 79-83.
3 Boris Paternu, Esej o Lipušu, Spremna beseda; Florjan Lipuš, Škorenj, Ljubljana 1975, 252-268.
122 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
rečenic) ter mešanje fiktivnega in realnega sveta. Pri tem se Lipuš dokaj tesno
navezuje na satirično izročilo Ivana Cankarja ter na temačno odtujeni svet Franza
Kafke. To, da Mladje objavlja prevode del Petra Roseija in Petra Turrinija ter da
Lipuš omenja Prežihovega Voranca, pa kaže tudi na njegovo naklonjenost
grotesknemu tipu literature, če ne tudi na nekatere literarne vzore. 4
Lipuševa groteskna mladjevska proza ni nastajala in izhajala samo nekaj
mladjevskih let, temveč se je oblikovala že od leta 1962, o čemer pričajo tudi
letnice posameznih objav {Napis 1962, Zgodbe o Čuših 1964 in odlomki iz Zmot
dijaka Tjaža, ki so izhajali že pred letom 1972 v literarnem revijalnem tisku,
nadalje Odkritje drevesa 1975, Sršeni 1975 ter odlomki iz nastajajočega daljšega
besedila Pevci in pogrebci 1979-1981, objavljeni kasneje v romanu Odstranitev
moje vasi). Iz pregleda groteske v Lipuševi kratki prozi lahko sklepamo, da vsi
Lipuševi romani črpajo iz nje. Groteska je namreč sredstvo, s katerim Lipuš posega
v slovensko politično in kulturno življenje na Koroškem. Z groteskno prozo pa
uresničuje tudi svoj nazor, namreč služiti literaturi in narodu obenem. Njegova
groteska izvira namreč iz povsem konkretnih družbenih in zgodovinskih razmer,
saj najdemo narodnoobrambno misel celo v nadideološkem Tjažu, kar ponovno
potrjuje dvojno funkcijo grotesknega v pisateljevi prozi.
Večina Lipuševe satirične mladjevske proze doslej v knjižni obliki ni izšla, saj
seje pisatelj včasih tudi pretirano samokritično zavedal dnevne minljivosti značaja
nekaterih svojih besedil567 in je večkrat poudarjal, da taka objava na enem mestu ne
bi imela nobenega smisla več. Toda dvanajst satir je leta 1973 vendarle priobčil v
Zgodbah o Čuših. V vseh srečujemo prej omenjene značilnosti, namreč angažirano
spajanje humorja in groteske v preobleki osveščujočih in neredko grenko satiričnih
zgodb.
V satiri Poklic6 je oblikoval »poklicnega vzdihovatelja«, osebo, ki da je dala
svojo donosno dejavnost celo patentirati, saj daje silno zaposlena na raznih sejah
in spominskih proslavah. Pisateljeva satirična ost je prepoznavno usmerjena zoper
take in drugačne narodne jadikovalce in njihove tarnajoče skupnosti. Zoper
upogljiv slovenski značaj pa nastopa Lipuš tudi v satiri Iz dnevnika slovenskega
ekstremista.1 Izrazito skrajnostno, groteskno je oblikovana satira Filip Murn dela
težave, v kateri se avtor zavzema zoper ponemčevanje Slovencev. Le-tega navaja v
številnih krajevnih imenih, ki s svojimi neposrečenimi nemškimi prevodi pona¬
zarjajo nasilje nad slovensko besedo (Straža - Schreckendorf, Podsinja vas -
Hundsdorf). Murnova družina je zadnja v taki ponemčeni slovenski vasi, ki seje
nekoč imenovala Crepina, zdaj pa reži naokoli z neblagoglasnim nemškim Scher-
bendorf. Prav posebno satiro v Zgodbah o Čuših predstavlja tako imenovana
4 Silvija Borovnik, Groteska v sodobni slovenski prozi na avstrijskem Koroškem, s posebnim ozirom
na delo Florjana Lipuša, magistrsko delo, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1986; ista, Slovenska
književnost na avstrijskem Koroškem, s posebnim ozirom na delo Florjana Lipuša, Študije in drobiž,
Ravne na Koroškem, Založba Voranc, 1998.
5 Silvija Borovnik, Pogovor s Florjanom Lipušem, Nova revija 46-47, 1986, 253.
6 Florjan Lipuš, Zgodbe o Čuših, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1973, 5.
7 Prav tam, 11.
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 123
»nonstop drama« Škornji. Navodila za njeno uprizarjanje so vse prej kot navadna,
saj je v njih zapisano, da v tej drami ni ne oseb, ne igralcev in ne vlog. Nadalje
besedilo opozarja, da se lahko »drama« uprizarja »kjerkoli na Koroškem« in daje
»primerna za vsako priložnost«. Ob branju se izkaže, da zajema dramska fabula
resničen, nadvse tragičen zgodovinski dogodek, ki se je odvil tik pred koncem
druge svetovne vojne, ko so nemški vojaki iz maščevanja nad partizani neusmi¬
ljeno in zverinsko pobili kar enajst članov od sicer sedemnajstčlanske slovenske
družine Peršman. Lipuševa »drama«, ki je napisana kot sarkastična satira, prinaša
pripoved skozi dvojno optiko, namreč kot pogled auktorialnega pripovedovalca v
didaskalijah in kot spomin v obliki ženskega glasu, kot izpoved po naključju
preživele. Povsem jasno je, da literarna ambicija tokrat pri Lipušu ni bila na prvem
mestu ter daje to satiro postavil v službo osveščanja in oživljanja zgodovinskega
spomina, ki da se zlasti pri mladih prehitro pogrezne v pozabo. V enaki vlogi, v
funkciji skrajnega, čeravno domala že resigniranega nacionalnega protesta, pa
nastopa tudi ena najboljših Lipuševih satir z naslovom Navodila za kričanje. V njej
pripovedovalec, ki v obliki »navodil« nagovarja bralce, poroča o svojem kričanju
med skalami, o »slovenski gluhi loži«, v kateri izzvenevata njegov obup in skrajna
odtujenost. Tudi v satiri Čarovnice se Lipušev pripovedovalec pogovarja s svojim
bralcem. Posebno pri tem pa je, da ga nagovarja z ženskim glasom, namreč v vlogi
čarovnice, ki svari svoje mlajše in še neizkušene kolegice pred spletkami
svetohlinske katoliške cerkve. Opozarja jih na njena dejanja v zgodovini, ko je
le-ta z nasiljem dušila številna znanstvena in umetniška prizadevanja, preprečevala
napredek in na grmadah sežigala predstavnike novih idej, pogosto pa tudi njihova
dela. Zanimivo je, daje prav motiv neusmiljenega preganjanja čarovnic iz 16. stol.,
ko je po zaslugi fanatičnega katolicizma na evropskih grmadah zgorelo zares
zavidljivo število nedolžnih deklet in žena, včasih pa tudi mož, Lipuš še večkrat
uporabil. Najbolj izrazito seje to zgodilo v romanu Prošnji dan (1987), v katerem
je prav na motivu preganjanja čarovnic razkrinkal metode in ponavljajoča se
sredstva najrazličnejših zgodovinskih preganjalcev in njihovih »svetih inkvizicij«.
V kontekstu sodobne slovenske književnosti pa srečamo podobne uspešne poskuse
še večkrat, na primer vsaj še v romanih Galjot Draga Jančarja in Galilejev lestenec
Dušana Merca. Lipuševe Zgodbe o Čuših torej niso usmerjene zgolj zoper tradicio¬
nalizme slovenske kulture na avstrijskem Koroškem, ki jim je dodana še ostra
narodnoobrambna in narodnoosveščevalna satirična ost, temveč najdemo v njiho¬
vih sporočilih tudi značilno pisateljevo polemično razmerje do katoliške cerkve kot
inštitucije.
Iz doslej zapisanega postane dovolj razumljivo, da sovpada Lipušev prvi,
najverjetneje pa tudi osrednji roman Zmote dijaka Tjaža (1972), z estetskimi in
družbenokritičnimi težnjami gibanja mladje, v jezikovnem in pripovednem oziru
pa pomeni zgodba o neprilagodljivem, upornem dijaku odpiranje kulturnega
horizonta pričakovanja. 8 V njem upoveduje pisatelj spolno, kulturno in socialno
revolto dijaka zoper represivni internatski red. V romanu zaslutimo avtorjevo
8 V op. 1 n. d., 93-95.
124 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
osebno življenjsko izkušnjo, saj je bil v mladosti sam gojenec podobnega zavoda,
namreč duhovniškega internata na Plešivcu.
Zunanja zgradba tega obsežnega romana je ubrana v deset poglavij, ki nosijo
nenavadna, v prvem delu ponavljajoča se imena, katerih začetne črke so ( v prvi
izdaji romana pač v skladu z modernistično maniro ) namesto z veliko zapisane z
malo. Iz naslovov prihodnja zgodba navadno ni razvidna: poglavje o plevelu,
poglavje o opravkih z obutvijo, poglavje o pobijanju vranov... V prvem poglavju,
ki nosi naslov Poglavje o plevelu , spoznamo dijaka Tjaža, ki se giblje v svetu
nemožnosti in togosti. Vidimo ga kot gojenca strogega zavoda in spoznamo
začetek njegove »zmote«: fant se namreč zaljubi v mežnarjevo hčer in jo prične
opazovati tako, kakor je kot zavodar po vseh pravilih nikakor ne bi smel. Svojim
očem pušča svobodo in v tem se pričenja njegov prestopek, njegov greh.
V Poglavju o opravkih z obutvijo je predstavljeno življenje v zavodu, v katerem
je vse natančno predpisano in določeno. Toda stroga katoliška vzgoja kljub temu
ne dosega pravih učinkov, fantje pa predstavljajo zavodu zgolj »molzne krave« in
»zgolj sredstvo, daje pobožnost mogla ostajati pobožnost«.9 V takem svetu se Tjaž
ne počuti domače, podobe njegove odtujenosti pa si sledijo na vsakem koraku.
Poseben odpor raste v njem spričo verskih obredov, ki zahtevajo »neprizanesljivo,
živinsko pokorščino«. 10 Pri vsem tem pa velja dodati, da ni Tjaž nikakršen veliki
upornik že sam po sebi, denimo zaradi težavnih pubertetnih let ali česa podobnega,
saj je izjemne skromnosti in ubogljivosti vajen še iz domače hiše, v kateri ga je
pogosto preizkušala stroga očetova palica. Tako tudi njegovega tihega, notranjega
upora ne moremo razumeti kot posledice časa, ko v mladih telesih podivjajo
hormoni, ki povzročajo tudi najrazličnejša nesoglasja med njimi in starejšimi,
temveč kot pristno, globoko človeško upiranje zoper nasilje, ki se je kot nekoč
očetovo zdaj še v obliki zavodske vzgoje zgrnilo nad njim. Tako se rodi Tjaževo
znamenito praskanje, s pomočjo katerega se prične njegova duša reševati
ideološkega ujetništva. V Poglavju o ubijanju vranov srečamo pomenljiv stavek:
»Tjaž je bil zavodsko bitje, vendar nedvomno bitje moškega spola .«* 11 Naravnemu
toku dozorevanja v moškega se Tjaž ne more in ne zna upreti, ob dekletu Nini pa se
vse privzgojene zavodske predstave nenadoma razblinijo. Zaradi nje iz zavoda
naskrivaj beži, v parku in kasneje v podstrešni sobi opazuje njeno lepoto. Park, kjer
se pogosto srečujeta, pa ostaja kraj tujosti in samosti, kjer si na primer tudi njuni
dve klopi »kričita nasproti svoja deskasta obraza«. 12 Kadar odhaja od svojega
dekleta, Tjaž za njenimi vekami sluti črne vrane, ki z ožganimi perutmi padajo na
zemljo. Podoba črnih vranov, ki spremljajo Tjaža tudi v zavod, postaja simbol za
njegovo slabo vest spričo institucionalne polaščevalnosti, ki sledi fantu na vsakem
koraku, tudi v njegovo intimo. Na tem mestu se pripoved o dijaku Tjažu prevesi v
nadrealizem. Z nadrealistično pripovedno govorico pa je zaznamovano tudi
9 Florjan Lipuš, Zmote dijaka Tjaža , Celovec, Založba Wieser, 1997, 29.
10 Prav tam, 32.
11 Prav tam, 43.
12 Prav tam, 4.
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 125
naslednje Poglavje o drvarjih. V njem se vključi pripovedovalec kot Tjažev sosta¬
novalec. Poroča o tem, kako se v Tjažu razrašča sovraštvo do zavoda, ki se odraža
kot vedno pogostejše praskanje. V trenutku, ko spraska Tjaž mašniku plašč in
hlače med cerkvenim obredom, pa tudi začuti, kako pričenja njegovo telo rasti. S
praskanjem, z radikalnim uporom, narašča tako simbolno njegova samozavest: čim
globlje namreč praska, tem hitreje raste. Tjaž še naprej najraje praska po svetnicah
in svetnikih in zlasti na mestih, kjer je zlaganost največja. Nadalje praska na
zborovanjih in tečajih, na shodih in romanjih, taborih in sejmih, sestankih in
volitvah. Na koncu s praskanjem požaga še svetnike v cerkvi. V Poglavju o
poslednjem praskanju se doba, ki naj bi jo Tjaž preživel v zavodu, pomika h koncu.
Tjaža izključijo iz doma, nakar odide v slaščičarno, na poti v stolpno kavarno pa
obišče še Nini. V Poglavju o stopnjevanju stolov se na stropu kavarne pojavi črn
pajek in se začne naglo spuščati proti njemu . 13 Tjaž ne ve, kaj naj sam s seboj in
pajek ga ugrizne, medtem ko zaspi na kavarniških tleh. V Poglavju o hoji za menoj
pripovedovalec poroča o Tjažu tako, da ga zasleduje. V tem poglavju najdemo
Lipušev avtobiografski spomin na težavno otroštvo in mladost. Staršema, poroča
pripovedovalec, se je Tjaž »pripetil« in kasneje so živeli v veliki revščini. Med
drugo svetovno vojno je fanta skupaj z drugimi otroki doletela še večja nesreča, saj
so jim mater Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče, v »kacet«, od koder se ni
nikoli več vrnila. Materini je sledila še babičina smrt, ko pa seje oče vrnil iz
vojske, je fanta odpeljal v zavod. »Hodi za menoj,« mu je na tej poti ukazal - in v
spomin na te besede je pisatelj poimenoval pričujoče poglavje. V Poglavju o
slačenju je skozi zorni kot ženske, Nini, predstavljena Tjaževa smrt, njegov
samomor. Ljudem da je tragedije pač figo mar, gre da jim le za moralo, ki da ji
mora biti zadoščeno, poroča, saj so nune zaradi Tjaža tudi njo nagnale iz internata.
Toda dekle kljub Tjaževi smrti ve, da je ta mladi moški z njeno pomočjo uresni¬
čeval samega sebe. Kasneje pa, nevajen svobode, z njo na lepem ni vedel več kaj
početi. Zato se je ubil. V Poglavju o merjascih najdemo zanimivo zavodsko
poročilo v samozavestni, skrivaški »mi« obliki. Zlasti v tem poročilu prepozna¬
vamo skrajno birokratski pogled na človekovo življenje, ki ga ne spremeni niti
njegova smrt. Krivde za Tjaževo smrt namreč zavod ne sprejme, ravno obratno, v
njegovi usodi vidi »božjo pravičnost«. Zavod preraste v tem poglavju v groteskno
pošast, ki se utaplja v salu neštetih, povsem neživljenjskih in do kraja absurdnih
pravil, ki jih Lipuš nalašč zapisuje na več straneh , 14 ne da bi pri tem uporabil eno
samo končno ločilo. Ta papirnata pravila tvorijo mrzko osamosvojeni del besedila,
nekakšno napihnjeno, grozeče in grozljivo telo, ki nima z nekim običajnim,
dostojanstvenim človeškim razmišljanjem nobene, še tako oddaljene smiselne
zveze. V Poglavju o zemlji in vseh drugih zemljah pa o Tjaževem pogrebu, na
katerem se pripeti, da rakev nikakor noče v grob, poroča Tjažev sošolec. Izza
grotesknega dogajanja pronica do bralca sporočilo, da ostaja Tjaževa samotna smrt
13 Prav tam, 108.
14 Prav tam, 173-177.
126 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
enako nesmiselna, kakor je bilo njegovo življenje. Nihče se namreč ob njej ne
zamisli, ta smrt se nikogar ne dotakne in nikogar ne spremeni.
Ob ironični perspektivi, ki je razvidna že na začetku romana in ki se razvije v
grotesko ter v številne nadrealistične slike, je v besedilu prav gotovo zelo zanimiva
tudi oblika pripovedovalca. Roman o Tjažu je namreč oblikovan s tehniko
pripovedi iz različnih zornih kotov, ki nazadnje bralcu prepuščajo odgovornost, da
se odloči in si o dogajanju ustvari samostojno podobo.Prvo poglavje se začenja kot
pripovedovalčev nagovor (»Dočakal si, da greš skozi vas.«), pri čemer pa se
izkaže, da pripovedovalec nagovarja pravzaprav samega sebe. Pri tem zavzema
ironično stališče do vsega, tudi do lastnega jaza. Pripovedovalec nato nenadoma
preskoči v tretjeosebnega in prične pripovedovati o Tjažu ter o tem, kako je
pogosto skrivaj pisal na pisalni stroj. Tjaža opiše kot »od mladih nog zaznamo¬
vanega« fanta suhljate postave in nevpadljivega, skromnega vedenja. Literarni
raziskovalci pa so vsaj doslej navadno premalo upoštevali dejstvo, daje imel Tjaž
očitno tudi pisateljske ambicije in da je ustvarjal naskrivaj - kajti tudi pisatelje¬
vanje kot izražanje človekovih najbolj intimnih, svobodnih misli, je bilo v zavodu
nezaželeno.
Zanimivo ostaja nadalje tudi, da se pripovedovalec v četrtem poglavju vključi
kot Tjažev sostanovalec, ki pravi, da sta si bila z njim zelo blizu, da gaje Tjaž prvi
uvedel v ljubezen, nato pa ta isti prijatelj v petem poglavju že vohuni za njim, saj
sestavlja nekakšno poročilo »po nalogu predstojnika«. Čeravno se mu to početje
nekoliko zatika, Tjaža vendarle zasleduje in ga čaka z mikrofonom ter snemalno
kamero. Tako se izkaže, da Tjaž v svoji stiski na nikogar ni mogel računati, saj se
je celo njegov bližnji prijatelj takoj, ko so mu to ukazali, radovoljno šel ovaduha in
ni imel pri tem - razen zelo rahlih - nobenih bistvenih pomislekov.
Oblika pripovedovalca pa se tudi kasneje iz poglavja v poglavje spreminja.
Tako v osmem poglavju pripoveduje o svojem razmerju s Tjažem dekle Nini,
presenetljivo pa je, daje bila zveza, ki je bila za Tjaža usodna in globoka, za njo
bolj površinska in prej zanimiva izkušnja, saj njena pripoved spričo fantove
nenadne smrti ni posebno globoko prizadeta. O Tjažu poroča kot o posebnežu, ki
ga ni mogla do kraja dojeti.
Višek odtujene atmosfere v romanu pomeni gotovo pripoved v devetem
poglavju, v katerem skrajno hladno poročajo neimenovani »mi« iz zavoda, ki si ob
sicer neprijetnem dogodku, kakršen je samomor mladega fanta, zgolj umivajo roke
in niso pripravljeni sprejeti nikakršne odgovornosti. Prav v tem poglavju postane
kritika zavodske morale, posredno pa katoliške cerkve kot njene pobudnice in
lastnice, najostrejša. V romanu se razodene kot izjemno netolerantna in človeško
nasilna inštitucija, ki s svojim nenehnim predpisovanjem tega, kaj da se spodobi in
kaj ne, človeku ne dovoljuje svobodnega življenja. Ironično poročilo o enem takih
zavodskih predpisov, nanašajočih se na odnos do ženskega telesa, pa najdemo že
čisto na začetku romana:
Zavodar pogleda žensko načelno od zgoraj, samo če ga oči zanesejo in se mu
neizbežno ponudijo druga ženska področja, namreč srednji, nižji ali, kar bog
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 127
obvaruj, celo spodnji deli, tedaj naj jih s silo ne izločuje, pač pa naj gleda
enakomerno in na vse predele enako močno, če je mogoče, naj svoje poglede
osredotoči na varnem in zanesljivem mestu, poišče naj si tako rekoč mirni tečaj, tam
naj dosledno vztraja, dokler traja prikazen, od tam naj sredobežno prodira narazen
in išče izhoda, sistematično naj zajema navkreber, navzdol in vprek, dokler ne
zajame vseh predelov, vendar naj bo vsakemu delu pravičen, enako pozornost naj
mu posveti, pogledi naj bodo enakovredni ne glede na to, kje se mudijo, kajti vsi
deli človeškega telesa so enakovredni, kar velja posebno še za žensko telo . 15
Konflikt med ustanovo, v kateri »je imelo vse svoje nepremakljivo mesto kakor
besede v očenašu«16 in zavodarjem, ki zlasti ženskega telesa ni mogel opazovati
»enakomerno«, postane tako neizbežen.
V romanu Zmote dijaka Tjaža, ki je hkrati prvi Lipušev roman, srečujemo
številne motive, ki se v njegovi prozi pojavljajo kot smerni motivi tudi še kasneje.
To je zlasti motiv vasi in popotnika, ki se vanjo po dolgem času spet vrača, pri
čemer se mu rojstna vas ne razodeva kot dobra in prijazna, temveč zlasti moralno
nazadnjaška in stesnjena. O tem posebnem »vaškem duhu«, s katerim neka - tudi
narodna - skupnost zažira samo sebe, se pisatelj razvname v svojem naslednjem
romanu Odstranitev moje vasi. Nadalje pa se ponavljajoče izrisujejo tudi motivi
nadmočne in po oblasti hlepeče cerkve (»/.../ če ne bi bilo vernega ljudstva, bi
cerkev ne imela oblasti in bi se od samoljubja in razočaranja morala sama
zgristi« 17), prepovedane ljubezni in pa avtobiografski motivi, ki so povezani s
pisateljevim otroštvom - matere, ki so jo nasilno odpeljali Nemci, otroške
osuplosti in zapuščenosti, ki je temu sledila in različnih smrti, ki jih nihče več ni
mogel jemati bolj tragično od prve, ter očetovega drvarjenja v gozdu. Lipušev
zavod spominja na Kafkov grad iz istoimenskega romana. Problem tujstva,
drugačnosti in izstopanja iz monolitnega kolektiva pa Lipuševega Tjaža združuje
tudi z nekaterimi motivi in literarnimi liki tako iz Cankarjeve kakor tudi iz
Jančarjeve proze.
Med najbolj priljubljenimi Lipuševimi grotesknimi motivi je erotika na
prepovedanem mestu. Pojavlja se kot simbol življenja, ki sili iz kalupov in
institucionaliziranih omejitev. V Zmotah dijaka Tjaža pa srečujemo še en motiv, ki
zelo pogosto preide v grotesknega tudi v naslednjih pisateljevih romanih, to je
pogreb z vsem svojim obveznim okrasjem in obredjem (v Tjažu se ob narejenem
žalobnem pogrebnem vzdušju zasliši - pomenljivo - kravje mukanje). Nedotak¬
ljivo in svečano pogrebno vzdušje združuje Lipuš s praznostjo nujnih nagovorov, z
obveznim stokanjem, nenazadnje pa tudi z ambivalentnim ljudskim prehranje¬
vanjem in pitjem v bližini mrtvaškega odra, kar daje prizorom s takimi elementi
rabelaisovske razsežnosti.
Pri opazovanju literarnih likov v Zmotah dijaka Tjaža se izkaže, da so le-ti
zlasti v primerjavi s kasnejšimi Lipuševimi osebami individualizirani vsaj delno in
15 Prav tam, 15-16.
16 Prav tam, 13.
17 Prav tam, 30.
128 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april—junij
da nosijo tudi osebna imena: taka sta osrednja protagonista Tjaž in Nini. Ob njiju
pa se tako kot v drugih pisateljevih proznih besedilih pojavljajo še drugi, ki nasto¬
pajo kot skupine oz. množična telesa in ostajajo neimenovani (vaščani, zavod,
meščani). Ob njih se izločevalno poudarjeno pojavljajo še različni pripovedovalci
ter osebe iz avtorjevega življenja (mati, oče). Vas pa, ki tudi v tem romanu že
nastopa kot groteskni množinski subjekt, že pričenja dobivati dimenzije, ki
postanejo zlasti izrazite v Odstranitvi.
Na jezikovno-slogovni ravni nadgrajuje Lipuš tisti jezikovni artizem, za
kakršnega se je jasno odločil že ob pisanju svojih Črtic mimogrede. Le-te je kritika
zaradi njihove asociativnosti in brskanja za še ne zasedenim načinom izražanja
imenovala »nekomunikativne«. Tako je tržaški Most v eni svojih ocen zapisal, da
Lipuš »žonglira s slovenščino«, da »prevaja iz nemščine«, daje njegovo druženje
besed neposrečeno, očitali pa so mu tudi nekatere prebliske iz koroškega narečja
ter celo »neznanje slovenskega jezika«. 18 Podobnega mnenja je bil tudi Lipušev
rojak Janko Messner, ki za pisateljevo zbirko ni našel pozitivne misli. Njemu in
drugim uničevalnim kritikom pa je v 6. številki mladja duhovito odgovoril Erik
Prunč, ki je že takrat vzporejal Lipuša in Cankarja, čeravno le ironično: obema so
namreč očitali, da ne znata slovensko in da tisto, kar pišeta, »ni za ljudstvo«. 19
Njegov zapis je tudi jasno razodeval, da je med mladjevci vse, kar se je rodilo
ustvarjalno eksperimentalnega, nastalo predvsem iz želje, da bi podrli provincialne
okvire in spravili slovensko besedo v svet. Toda slovenščina na avstrijskem
Koroškem je v šestdesetih letih živela izključno v svojih narečnih inačicah in nihče
od tedanjih vodilnih predstavnikov na književnem področju vključno z mladjevci
se ni nikoli šolal v slovenščini. Javnost na knjižno slovensko, čeravno le kot na
»zakmašno obleko«, ni bila navajena. Prav za tako, »nenavadno« slovenščino, pa
so se prvi začeli zavzemati mladjevci. Tak jezik so uvajali v literaturo in tudi na
gledališki oder,20 pri čemer pa so naleteli na odpor v konzervativnem taboru ter tudi
pri tistih, ki so se zavzemali le za tako imenovano sprotno, agitacijsko književnost.
Vse to moramo upoštevati, če hočemo razumeti Lipuševo željo po artizmu in
»ekscentričnosti« v jeziku. Za svojo, danes že izdelano in zanj značilno jezikovno
hišo, se je moral trdo boriti. Njegova intelektualistična strast do novotarij je bila
naporno delo. Tako že njegove zgodnje črtice razodevajo hlepečo željo, da bi
zlezel še pod zadnjo in najbolj skrito jezikovno tančico ter kažejo na bogatega in
jezikovno natančnega jezikovnega gospodarja. Lipuševa ljubezen do novotvorb se
v Zmotah dijaka Tjaža kaže predvsem na ravni glagola (kokoši zajajskajo . sonce se
zazajčka na obzorju, ljudje se grmarijo naokoli). Bralec takoj opazi tudi nenavadno
dolge, le z vejicami ločene povedi, katerih število narašča premosorazmerno s
stopnjevanjem Tjaževe stiske in njegove neznosne izgubljenosti. Podobno kot
nekoč Cankar tudi Lipuš rad sega po pridevnikih v apoziciji, ki imajo seveda
18 Vida Obid, Slovenska litratura na Koroškem po letu 1945, Koroški kulturni dnevi , Celovec 1979,
106-113.
19 Erich Prunč, O kritiki profesorja Janka Messnerja »Ne mimogrede«, Mladje 1966/6,74-78.
20 Erich Prunč, Pregled dejavnosti Odra Mladje, Mladje 1966/6,79.
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 129
ironičen namen: »/.../ tedaj je bobnelo po hiši zlati in vratih nebeških , seje podiral
stolp slonokoščeni po stolpu Davidovem /.../«.21 Lipušev prvi roman je tudi že
izrazito ritmizirano besedilo, ki ljubi tako ponavljanja (»V vseh obrazih odkriješ
nekaj njenega obraza, za vsakim telesom se skriva nekaj njenega telesa, v vsaki
mlaki se zrcali nekaj njene reke.«)22 kot tudi ironično ritmizirane dodatke (»... ni ga
junaka, ki ne lula, kadar kaka«).23 Tako slogovno kot izpovedno zaznamujoča so
tudi odtujevalna kopičenja glagolov, kakršna najdemo na primer ob opisu cerkvene
maše:
Zadaj je v tem času neprestano nekdo hodil, nekdo stal, sedel, klečal, visel, slonel,
nekdo vstajal, poklekal, zaviral, pel, molčal, mrmral, se kesal, se kisal, nekdo lovil
stopnice, delal ovinke, vijuge in črte, nekdo molil z zobmi, brado, ustnicami,
nosom, jezikom, nekdo govoril, ogovarjal, pregovarjal, izgovarjal, nagovarjal,
odgovarjal, zagovarjal, nekdo zamikal obraz, oskrboval robec s primerno vsebino
/,../.24
Posamezni deli besedila postajajo v Tjažu opazno samostojni. Tak primer
najdemo na mestu, ko pripovedovalec navaja zavodski hišni red. Pri tem je
besedilo polno raznih parodičnih citatov iz religioznih, literarnih in t. i. ljudskih
besedil.25 Obsežen roman pa je sicer napisan nečlenjeno, v njem ni grafično ločenih
dialogov. Toda dialogi in celo polemike so podani notranje, v obliki miselnih
diskusij med posameznimi liki, kar najdemo npr. v notranjem pogovoru med
Tjažem in Nini, za katerega bralec nazadnje ne ve, ali je v resnici potekal 26
Lipuš v tem svojem prvem romanu še zelo redko sega po mešanju jezikovnih
zvrsti, po aktualiziranih frazeologemih in arhaizmih, skratka po tistih jezikovnih
sredstvih, ki se razbohotijo predvsem v Odstranitvi moje vasi (1983) in Jalovem
pelinu (1985). Svojega prvega romana s takimi posebnostmi še ne preobremenjuje,
čeravno najdemo v njem že številne zanimive primere kot: desnica je trebuharila.
tjažefvomi dogodki, na dan pogreba je dežilo . itd. Navedeni primeri predstavljajo
sestavine Lipuševih odtujitev v slogu, ki povzročajo groteskne (jezikovne) slike.
Groteskni jezikovni ustroj njegove proze pa se od izida Zmot dijaka Tjaza le še
razvija in stopnjuje.
V romanu Odstranitev moje vasi (1983) postavi pisatelj dogajanje podobno kot
v svojih naslednjih romanih Jalov pelin (1985) in Prošnji dan (1987) v (značilno
slovensko) vas. Roman predstavlja polemiko z njeno navidezno urejenostjo in
idiličnostjo, obenem pa vzpostavlja kritični medbesedilni dialog tudi z vso tisto
tradicionalno literaturo, ki je slovensko podeželje navadno idealizirala (v
večernicah, mohorjankah). Lipuš tako že na začetku svojega romana obrne vse na
glavo: na mesto zaupljive domačnosti stopa strašljiva odtujenost, na mestu
21 Zmote..., 12.
22 Prav tam, 23
23 Prav tam, 28.
24 Prav tam, 31-32.
25 Prav tam, 95
26 Prav tam, 52-53.
130 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
medsebojne naklonjene komunikativnosti se bohotita nevarna vasezažrtost in
škodoželjnost, na mestu sproščenega izmenjavanja mnenj kraljuje nasilna
cerkvena dogmatika. Življenje na vasi je prikazano skozi optiko obredov, običajev,
praznikov in zabav, opazno pa je, da jih je večina povezanih s smrtjo. Na to
opozarja že ironičen začetek v romanu: »Do te ure vas še nima mrtveca, taki vasi
slabše kaže kakor sejmu brez kram in kramarij. Taka vas prihaja ob svoj glas, suši
se in na kupe leze /,../«.27 In še: »Brez pravočasnih mrtvecev bo vas ta kratko
potegnila.«28 V primerjavi s celotnim Lipuševim opusom je ta roman zagotovo
najmočneje ritmizirano prozno besedilo, naphano z obešenjaškostjo ljudskega
humorja. V njem postajajo taki elementi norčevsko svobodni in samosvoji, kot
jezikovno-slogovna posebnost pa povzročajo cele serije odtujitev na semantični
ravni.
Odstranitev je sestavljena iz osmih poglavij. V prvem z naslovom Matilda vas
nestrpno pričakuje »svojega mrtveca« in si ga ob koncu poglavja, potem ko ji že
grozi propad, le učaka. Okrog tega osrednjega dogodka pa se plete fabula, ki je
zgolj navidezna in metaforična. V poglavju Pevci in pogrebci potekajo vnete
priprave na pogreb, pripovedovalec pa z natančnim navajanjem različnih aktiv¬
nosti nadvse obešenjaško ironizira tradicionalne katoliške pogrebne običaje na
vasi. Naslednje poglavje Prazniki predstavlja profanacijo religioznih praznikov (
»dan Marijinega stegna« ). Poglavje Pogovor pa je za razliko od drugih zapisano v
prvi osebi. V njem beremo samogovor nekega prisluškovalca, ki se boji drugih
prisluškovalcev. To poglavje ponavlja motiv, ki ga poznamo že iz Zmot dijaka
Tjaža in simbolizira povsod navzočo, lepljivo lebdečo vaško vsevednost. Poglavje
Les prinaša profanacijo cerkvenega obreda, t.i. opravkov s križem, ki je simbol
katoliške cerkve, a ga Lipuš imenuje »les, stremeč po veljavi« in »butalska
klada«.29 Šesto poglavje z naslovom Izsvetlitev tematsko nadaljuje prejšnjega in
profanizira cerkvene pridige, v poglavju Srečni vaški dan pa imamo opraviti s
postavljanjem mlaja in z raznorodnim »prazničnim tingel tanglom«30 okrog tega
vaškega običaja. Toda Lipuševa vas se ponovno pogreza v žalost ter vzdihuje po
smrti. Slednjo si v zadnjem poglavju z naslovom Idila s kmetov tudi pričaka v
podobi kmetice, ki pade po vaškem bregu in rodi mrtvega otroka.
Po vsem navedenem je seveda povsem jasno, da je značilna slovenska vas,
kakršno ohranja v spominu denimo slovenska literatura 19. stoletja, povsem
»odstranjena«. V Lipuševi prozi ne živi več - in sporočilo teh besedil je retorično
naravnano: vprašanje je, ali je taka sploh kdaj bila. Lipuševa vas ne predstavlja
zdrave, prvinske klenosti in krepčilne svežine, temveč zatohlo, razgrajeno bivanje
in mrtvost. V njej celo tistega, kar naj bi tam bilo, ni (več): »/.../ sredi vasi je trg,
sredi trga ni spomenika, še vodnjaka ni /.../«31 Pisateljeva ponavljajoča se tema
27 Florjan Lipuš, Odstranitev maje vasi , Založba Drava Celovec/Založništvo tržaškega tiska Trst,
1983,5.
28 Prav tam, 6.
29 Prav tam, 73.
30 Prav tam, 96.
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 131
smrti kaže na samouničevalnost slovenskega okolja, ki se bolj kot z živimi ukvarja
z mrtvimi in grize samo vase. Izjemno kritičen ostaja Lipuš ponovno do katoliške
cerkve oz. do boga in njegovega poslanstva v tostranstvu. Cerkev da je bogu
»delodajalka«, boga je »vpregla v svoje gare«, »saj ga potrebuje še kako zato, da se
sama uresniči, opraviči«.32
V primerjavi z Zmotami vidimo, da ni v Odstranili nobenega osrednjega
literarnega lika, nobenega t. i. junaka, in da nastopajo v tem romanu povsem
neindividualizirani liki, ki jih lahko razdelimo na tri vrste. V prvo sodijo tipi,
kakršen je npr. župnik (»fajmej«, »fajmošter«), v drugo, kije veliko bolj množična,
pa tako imenovane ljudske gmote kot npr. vaščani, ženstvo, prisluškovalci,
obrekljivci, pevci, pogrebci, pijanci, pobožneži in podobni. Prav slednje največkrat
doleteva tudi posmehljivo slabšalno poimenovanje s tretjespolnim onim, npr.
»župnikovje in dedovje, kaplanovje in babovje, otrokovje in frocovje«33 , kar kaže
na to, da pisateljeva ljubezen do t .i. »ljudstva« ni prav silna, saj vidi v množicah
kališče čredaste miselnosti, poneumljenosti in bebaste kimavosti, pa tudi človeške
in ideološke netolerance. Na podobni sliki sloni tudi Lipušev doslej zadnji roman
Stesnitev (1995), v katerem srečamo na las podoben trg kot v Odstranitvi (v
Odstranitvi : »Na trguje cerkev. Cerkev zapira trg na eni strani, na drugi ga zapira
gostilna /.../«). 34 Tudi v Stesnitvi je prostor fizično popolnoma zožen, tako da ni v
njem za človekovo miselno svobodo nobene možnosti.
Pripovedovalec v Odstranitvi nastopa v vlogi figure iz vaškega sveta in njegovi
bogati jezikovni vzorci spominjajo na drastiko koroških ljudskih pripovednikov -
bukovnikov. Njegov govor sledi pravilom bahtinovske vesele slovnice, ki domuje
v ljudski tradiciji karnevala, njegova dosledna ironičnost pa opominja, da ne gre za
kakršnega koli naivnega pripovedovalca, temveč za izobraženca, ki se z
blasfemično ostrino loteva religioznih dogem, pri čemer je njegova pripoved polna
absurdnih, grotesknih, fantastičnih in nadrealističnih domislic. Le-te nesramežljivo
združujejo nezdružljivo, tako rojstvo in smrt, visoko in nizko, tragično in komično.
Jezik Lipuševega pripovedovalca pa posebno v Odstranitvi premore slovarske
dimenzije. V njem najdemo številne primere koroščine (fajmej, bički, gmajtni) in
celo goro posebnosti oz. inovacij (pogrejki - pogretine), pri čemer izstopajo
duhovita imena za smrt (golobica pokončevalka, matilda odpremnica, matilda
klopotulja, matilda poberulja, tilka vratolomilka). Vse polno je klovnovsko
dvojčkastih jezikovnih zvez kot npr. »živžavasti ravs in kavs med pokopališkimi
gredicami«.35 Igrivo zabavo vnašajo v prozno besedilo odlomki iz otroških pesmic
in skladank (cigu migu; koka leze, bovla teče, koka pikne, kri priteče), obračanja in
zrcaljenja (»Bo pogreb na dan sejma ali sejem na dan pogreba?«36), stopnjevanja
31 Prav tam, 21.
32 Prav tam.
33 Prav tam, 98.
34 Prav tam, 38.
35 Prav tam, 6.
36 Prav tam, 11.
132 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
(»še bo vas zaklopotala, še bo vas zaklokotala in zaklobuštrala«),37 združevanja
besed glede na isti začetni fonem (»vasi vaškost vračajoče«), 38 vse polno pa je tudi
ironiziranih frazeologemov (»Živemu mu niso mogli do živega, zato mu zdaj
mrtvemu segajo do mrtvega.«). 39 Lipušev igrivi narobe svet ugovarja sleherni
patetiki, birokratskim parolam in lažni retoriki. Različni klišeji in z njimi povezani
pomeni pa se ne pojavljajo samostojno, temveč vznikajo navadno na napačnih
področjih ter povzročajo spremembo perspektive.
Lipušev naslednji roman, Jalov pelin (1985), ponavlja in dopolnjuje avtorjevo
temo vasi, kamor se tokrat vrača popotnik, da bi se udeležil pogreba. Nekdanjega
domačina naj bi pričakala podeželska spokojnost, ozaljšana s prijetnimi spomini iz
otroštva in mladosti, namesto nje pa odraslega še danes spremljajo le sence nadvse
grenkih (avtorjevih avtobiografskih) izkušenj, to so spomini na različne smrti, na
materino, babičino in očetovo, ki so ga zaznamovale. Toda pripovedovalca, ki
ostaja v osrednjih poglavjih nevtralen, v nekaj drugih pa očitno pripoveduje
osebno zgodbo o osirotelem otroštvu, zaradi katerega je moral današnji odrasli kot
zapuščenec po svetu, grenkoba spomina ne zanese v jadikovanje, temveč njegove
misli na prejšnje čase prekinjajo tudi humorne slike, kakršno najdemo npr. v
podobah kmečkih žetvenih opravil:
Kosci so podili ženstvo, mu šekli za petami, da so debeloritnice umikale svoje
košatije in je pri tem marsikateri ušla cokla z noge. 40
Tudi nadaljnji, v romanih ponavljajoči še Lipuševi motivi, kakršni so tujstvo v
nekdaj domačem okolju, smrt in priprave na pokojnikov pogreb, pripovedi ne
prevesijo v turobne širine, temveč jo z značilnimi karnevalskimi slikami, ki rade
združujejo nezdružljivo, ohranjajo na satirično zabavni in berljivi ravni. Dogajanje
v romanu, ki preskakuje iz sedanjosti v preteklost ter ponovno v sedanjost, je vpeto
v okvir, ki se začenja s popotnikovim prihodom na pogreb ter se zaključi z
njegovim odhodom. Vmes pa potekajo drobni, a pomenljivi pogrebni dogodki v
štirih poglavjih, katerih naslovi - razen prvega - predstavljajo ironizirane ljudske
pregovore: Po sveži dih z gora, Dober kvas seže v deveto vas, Na hudi grči se slab
klin skrči in Vranec ne pojde več čez klanec. Liki v romanu ostajajo tudi tokrat
neimenovani, tako »popotnik« kot licemerni, opravljivi in požeruški vaščani,
nadalje hudobne, prepirljive in zahrbtne ženske (»Ženske šklafedrajo, spredaj
ližejo in zadaj praskajo, si kažejo, po čem je mast.«),41 privoščljive starke kot tudi
bolj osebno oblikovane figure - oče, mati in otroci-sirote. Prostor v Jalovem pelinu
ohranja poteze značilnega Lipuševega romanesknega prostora. Stisnjeno ozek je in
gorski, geografsko nedoločen in označen kot podeželje oziroma malota.
Na jezikovno-slogovni ravni nadaljuje Jalov pelin nabito pesniško govorico, s
kakršno seje Lipuš predstavil že v Odstranitvi. Njegov jezik ostaja enako natančen
37 Prav tam.
38 Prav tam.
39 Prav tam, 30.
40 Florjan Lipuš, Jalov pelin, Založba Drava Celovec/Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1985, 10.
41 Prav tam, 31.
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 133
in ljubeče izbrušen, vendar nekoliko bolj arhaiziran in za spoznanje močneje
koroško obarvan. Prav v tem romanu najdemo izredno veliko ljudskih pregovorov
ki vpleteni v prozno besedilo, navadno podčrtujejo pripovedovalčevo ironično
perspektivo. Zelo zabavni deli besedila so ritmizirane dvojice kot npr. »preskakuje
rob in glob«, »Stiskanje v enoje ni stiskanje v dvoje«, »včeraj še po niti gor, danes
že po curku dol«, »kroti svoje hudobike in hudike«, »spačica potičica«, »golazen in
gomazen« in še številne druge. V norčevski preobleki zelo znanih in zdaj
pretvorjenih besednih zvez pa srečujemo tudi nekaj primerov medbesedilne,
navezave bodisi na svetovno klasično literaturo (Shakespeare) - »Nekaj gnilega je
v deželi lanski«42 - ali pa na slovensko klasično poezijo (Prešeren) - »pokol,
mesarsko klanje«.43
V romanu Prošnji dan (1987) pa se prepletata dve zgodbi, zgodba vasi, ki se
odpravlja na božjo pot, da bi po dolgi suši izprosila dež, in zgodba Marjete, ki sojo
pred štirimi rodovi sežgali v vasi kot čarovnico, ker da jim je povzročala sušo. Obe
zgodbi, sedanja in pretekla, se na koncu prepleteta in združita.
V tem romanu Lipuš osamosvaja svoj sicer pogost prozni motiv, ki ga
spremljamo enako intenzivno vse od Tjaža dalje, namreč svetohlinstvo katoliške
cerkve. Ostro obračunava z grozodejstvi inkvizicije in razkriva mehanizme »lovov
na čarovnice«. Slogovno je roman zaznamovan z grotesko, enega njegovih
osnovnih motivov, preganjanje čarovnic, pa smo zasledili že v Zgodbah o Čuših,
kjer je v satiri Čarovnice prav tako omenjen Marjetin primer. Prošnji dan
brezobzirno analizira vaško patologijo, v kateri ni prostora za domačijsko idilo,
pisatelj sam pa se tudi v tem svojem romanu ponavlja kot »arheolog slovenske
besede«, kakor gaje že večkrat poimenovala novejša literarna zgodovina.44
Pisateljevo razmerje do Cerkve kot institucije ostaja nespravljivo ironično, kar
je razvidno že iz začetka tega romana: na mestu, kamor tistega zgodnjega jutra
derejo božjepotniki, so pred štirimi rodovi na grmadi sežgali dekle, ki ni zagrešilo
nič drugega, kakor daje bilo zelo lepo in seje nameravalo poročiti z moškim, ki je
bil premožnejši od nje. Z motivi naslade ob mučenju in zasliševanju tega dekleta, z
motivi zijalepasenja in vseljudskega buljenja v njeno izmučeno telo, z grotesknimi
motivi naslajanja ob tuji nesreči, obračunava Lipuš z lažno katoliško moralo, na
podlagi katere je Cerkev v imenu boga in božje pravičnosti večkrat v zgodovini
izvajala nasilje nad ljudmi, zlasti nad ženskami. Lipuš s tragično, na resničnih
zgodovinskih dejstvih slonečo zgodbo, opozarja na to, da je Cerkev, ki naj bi
nadvse spoštovala človeško življenje, izvajala nezaslišana mučenja:
V proštiji so jo preiskali za čarovniškim znamenjem, tam so ji drobili prste v
stiskalnici, tam je visela v obročih, tam je prestala živa tudi natezalnico, grmado pa
soji pripravili v domači rojstni vasi 45
42 Prav tam.
43 Prav tam.
44 Tako zlasti J. Strutz v Profilih.
45 Prav tam.
134 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
Pisatelj tako tudi s tem romanom pokaže na strašljivo sadističnost ozkega
podeželskega okolja. Lipuš pa je v Prošnjem dnevu zagotovo med prvimi v
sodobni slovenski književnosti opozoril na sovražnost katoliške cerkve do žensk,
ki za to inštitucijo še danes niso moškemu enakovredna in enakopravna bitja. V
romanu namreč srečujemo poleg vseh drugih motivov še izredno jasno kritiko
ločevanja na tradicionalne moške in ženske vloge, ki da jih Cerkev podpira in
katere nauki se še danes uspešno izvajajo predvsem na podeželju.
Na planjavo ozkosrčnega, negibno dolgočasnega in okorelega (slovenskega)
podeželja pa je postavljeno tudi dogajanje v romanu Srčne pege (1991), ki
razvezuje zgodbo o profesorju Francu Buterni, ki ga nekega vročega poletnega dne
iztiri nenadno srečanje z bivšo ljubeznijo, s Heleno. Postaranemu gospodu se zgodi
ljubezen v času, ko je, kakor sam pravi, »polagoma že lezel v zemljo« in mislil, da
ga nobena reč več ne more spraviti iz ravnotežja. Do tistega trenutka, ko je Heleno
po dolgih letih ponovno zagledal in si jo zaželel, je bil vpet v tako imenovano
urejeno zakonsko življenje, v katerem se je odvadil spraševati samega sebe, ali
svojo ženo Hano še ljubi ali ne. V resnici pa sta se oba zakonca, ki sta ostala brez
otrok, že zdavnaj naveličala drug drugega. Zato je nepričakovano srečanje z nekoč
ljubljeno žensko Buterno še toliko močneje prizadelo. Roman Srčne pege, ki z
ironizacijo ustaljene besedne zveze sončne pege to že v naslovu nakazuje, prinaša
po dolgem času ponovno osebno temo, uresničeno v ljubezenski zgodbi. Tako se
na svojevrsten način vrača prav k pisateljevemu prvemu romanu, k Zmotam dijaka
Tjaza. Toda tudi ta ljubezen, razpihujoča protagonistovo skoraj že ugaslo ognjišče,
je prepovedana, saj sta oba, tako Buterna kot Helena poročena. Ponovno srečujemo
torej tudi ponavljajoči se Lipušev motiv ljubezni, ki se zaradi zunanjih preprek
(morale, neprimerne starosti) ne more uresničiti. To ljubezen - kot v Tjažu - na
koncu onemogoči smrt.
Toda na začetku romana Helena tako, kot se pojavi, tudi nenadno izgine.
Buterna je odločen, da jo poišče, »pa če si jo bo moral izhoditi iz tlaka«. Pri tem
zatava na nekakšno trško veselico, na kateri ljudske množice slavijo nekak praznik
- in lipuševske slike njihove prazne zabave, ki jo spremljajo navdušeni komentarji
kot »kako smo ga srali« in »kako smo ga žrli«, postajajo ponovno satirično
groteskne. Ljudstvo na tej zabavi namreč bulji v vrvohodce, posluša razne
politične narodne veljake, se valja po grmovju ter se bučno nažira in opija. Sredi
njihovega bolj ali manj opitega žuborenja pa se Buterni dozdeva, da Helene ne
išče, temveč dajo zgublja in zapravlja.
Starajoči se profesor namreč ni nikakršen veliki zakonolomec, temveč
skromnež in omahljivec, ki se samo tokrat ne more ubraniti »žarečine, ki se vali po
njegovih žilah«. Tako ponovno prepoznavamo medbesedilno zvezo prav s Can¬
karjem, saj se nenehno srečujemo z enim samim, razvijajočim se hrepenenjskim
motivom. Profesorjeva Helena predstavlja namreč poosebljeno hrepenenje - po
minuli mladosti, smelosti in drznosti. Toda ta hrepenenjska ljubezenska tema,
zaradi katere se zdi, da bo tokratna Lipuševa proza ubrana bolj v svetlejših tonih, je
ponovno in ponavljajoče se prekinjena z različnimi smrtmi, s spominom na
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 135
oddaljeno smrt brata, babice in ljudske zdravilarice Žarke, pa tudi z drugimi,
nesrečno-naključnimi, vaškimi. Na takih mestih se zlasti s slikanjem različnih
pogrebov Lipuš ponovno nezgrešljivo pomika v grotesko.
Prav na pogrebu ugleda Buterna končno tudi svojo Heleno. Sledi ji v hišo
sorodnikov, kjer v počitnicah stanuje, vse do spalnice. Nato pa, preplašen od last¬
nega poguma, kar pobegne. Preveč obremenjen je namreč z moralo in s pretek¬
lostjo, ko je bil le sredstvo v rokah drugih, zlasti nasilnega katolicizma. Vso to
obremenjujočo nekdanjo ozkost simbolizira kičasta gorska pokrajina, kjer še danes
živi:
Zamešal sem se v to svetopeto medjugorjansko gmoto, cedečo se od svetohlinstva,
ki si da mazati strd okoli ust, potapljal sem oči v tej gorati pokrajini, kjer ozreš na
vsakem griču cerkev ali grad, in na vsakem hribu kapelo ali razvaline, ki jih
obsevata podnevi sonce in elektrika ponoči, in od koder, z grajsko utrjenega, je tako
naravno in legalno goljufati množice. 46
S Heleno pa se Buterni končno le uspe zbližati in obema se sredi počitniškega
poletja posreči, da kot nekoč v mladosti sproščeno zobljeta trenutke neizmerne
sreče. Ko se ob koncu počitnic poslovita, skleneta, da se bosta jeseni spet srečala,
toda njuno namero prekine njena nenadna smrt. Po dolgih letih prebujeni, srečni
Butema, ostane tako ponovno sam, s »pegami na srcu«, in nemara še bolj jasno kot
pred silovito ljubeznijo s Heleno soočen s starostjo in smrtjo.
Roman Srčne pege je v primerjavi z drugimi Lipuševimi deli napisan nekoliko
bolj odprto, tekoče in berljivo. Humor na prenekaterem mestu v njem je opazen,
enako tudi že omenjena groteska. Ustroj osrednje ljubezenske zgodbe spominja na
tisto v Tjažu, le da imamo zdaj namesto z mladostjo opraviti s starostjo. Nekoliko v
šali lahko rečemo, daje Lipuš s Srčnimi pegami napisal Cvetje v jeseni dvajsetega
stoletja. Podobnost z znamenitim Tavčarjevim romanom je seveda simbolna ( oba
pripovedujeta o ljubezni, ki se zaleti v uravnovešenega moškega na stara leta ),
obenem pa zlasti kar se tiče Tavčarjevega slikanja slovenskega podeželja, ki je v
njegovi prozi en sam vir zdravja in svežine, tudi neizmerno razgrajujoča.
Znanstvena misel o sodobni književnosti, ki se ukvarja s postmodernizmom,
zelo pogosto navaja, da je le-ta najmočneje zastopan v pripovedni prozi. Ob
razmahu krajše in srednjedolge proze, kakršno predstavljajo novela in kratka
zgodba ali črtica, izraža postmodernistične značilnosti zlasti sodobni slovenski
roman.47 Zanimivo je, da je eden zelo prepoznavnih postmodernističnih romanov,
zapisanih nemara v eni najbolj radikalnih oblik, nastal zunaj meja Slovenije, v
Lipuševi literarni delavnici. Njegov doslej zadnji roman Stesnitev (1995) vzbuja
namreč kar nekaj terminoloških asociacij, kakršne so slovarski, kišovski in ecovski
roman. V njem uspešno prepoznavamo mnoge značilnosti, ki jih navadno
opredeljujemo kot postmodernistične in ki slonijo na vračanju k preteklemu
literarnemu slogu, zvrsti in obliki s pomočjo simuliranja, imitiranja, palimpsest-
46 Prav tam, 66.
47 Janko Kos, Na poti v postmoderno, Literamo-umetniško društvo Literatura, Ljubljana, 1995.
136 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
nosti, citiranja in intertekstualnosti. Lipušev roman Stesnitev se potrjuje kot
postmodernističen tudi s svojim globalnim odnosom do resničnosti, za katero je
npr. J. Kos po Lyotardu zapisal, da je iz postmodernizma očitno izginila oz. da
nastaja tako, da jo pišoči jemlje iz pretekle umetnosti, pa tudi iz filozofije ali
znanosti ter jo nato »restavrira« in jo tako posnemajoč »ponavlja«.48 Svobodno
preigravanje, kamor sodi tudi prepoznavna literarna ali jezikovna »tatvina«, pa
predstavlja njegov nesramežljivi imperativ.
V sodobnem romanu se kot priljubljeno satirično ali parodično poigravanje
pojavlja nagnjenost do izrabe žanrov, kamor sodi tudi tip zgodovinskega romana, v
postmodernizmu pojavljajočega se kot nepravi zgodovinski roman oz. kot
posnetek ali preslikava.49 Pri opazovanju Stesnitve, navideznega zgodovinskega
oz. kronikalnega romana, ki na osnovi resničnih dejstev in krajevnih dogodkov iz
Kaple v letu 1670, prinaša tudi množico nadčasovnih sporočil, srečujemo pred¬
vsem to postmodernistično posebnost. Taka oblika sodobnega besedila izvira iz
spoznanja, kakršnega potrjuje tudi literarnoteoretična misel, namreč da je
zgodovinski roman v različnih obdobjih dokazoval, kako »zgodovine in nacije ne
konstituirajo velike osebnosti, vladarji, kakor je učila shakespearjanska dramatika,
ampak da sta nacija in zgodovina produkt človeka iz množice, ki v dokumentih ni
pustil svojega imena«.50
K postmodernistično zgodovinski kulisi v romanu Stesnitev sodi prvič tema
besedila, ki ni velika, temveč obrobna, majhna. Pri tem se velik dogodek, ko v
Kapli pričakujejo obisk cerkvenega odličnika, kaj kmalu razodene kot majhen,
kičast in samozadosten. Cerkvenega dostojanstvenika pričakuje množica, ki je
podobno kot v drugih Lipuševih romanih brezoblična in klavrna gmota, saj
Lipuševo »ljudstvo« ni take vrste, da bi v svoje roke znalo jemati zgodovino.
Pričakovano veliko zgodovinsko temo napolni pisatelj s povsem praznim in
groteskno spačenim dogajanjem. Ob takih slikah pa se tudi pripovedovalec, ki bi
moral biti v zgodovinskem romanu kar najbolj nevtralen, ne more izogniti neka¬
terim ironično hudobnim komentarjem. Lipuševe množice namreč ne predstavljajo
ugledni ali vsaj spodobni meščani, temveč je polna raznih pridaničev, ki se tako
pred cerkveno kot pred posvetno oblastjo občasno sicer zatresejo, svoj navaden
vsakdan pa preživljajo tako, da na veliko kršijo zakone (prekupčujejo z raznim
blagom, tajijo davke, kradejo, prešuštvujejo, pijančujejo). Velika tema Lipuševega
zgodovinskega romana je torej marginalija, roman pa prinaša namesto kompaktnih
prej slike razpadajočega sveta.
Naslovi posameznih poglavij povzročajo izrazit posedanjevalni učinek, s
pomočjo katerega je vtis, da se dogajanje odvija v sodobnem času, ne pa v davnem
sedemnajstem stoletju, še bolj prepričljiv: Kapla pričakuje vizitatorja, Vizitacija se
zavleče, Kapla na hrbet pade in si nos razbije, Zahodna vzame hudič... Z naslovi
48 Prav tam, 110.
49 Poleg že citiranega J. Kosa gl. še: Miran Hladnik, Temeljni problemi zgodovinskega romana,
Slavistična revija (1995) (1. in 2. del).
so Miran Hladnik, Temeljni problemi zgodovinskega romana, Slavistična revija (1995), 5.
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 137
vzpostavlja Lipuš dialog s preteklostjo tako, daje njegova kritična os z aktualnim
sedanjikom obrnjena tudi v sodobnost. Nekaj naslovov pa obvladujejo nadčasovni
pregovori - Ni cerkvice, kjer bi vrag ne imel kapelice, Kdor zgodaj vstane, zeha
pozno -, pri čemer so nekateri v latinščini. V sobesedilu zgodovinskega romana
nastopajo kot oblika literarne odtujitve, kot postmodernistično razgrajevanje . 51
Že naslovi posameznih poglavij torej opozarjajo na to, da čas v Lipuševem
romanu ni pretekli čas, temveč pripovedovalčeva sedanjost in morda tudi
prihodnost. Zgodovinski čas pa je v sozvočju s postmodernističnimi postopki
podobno oblikovan: pripoved prinaša namesto dogajanja v daljših časovnih
razdobjih raje manjše in kar najmanjše časovne odseke. Očitno postaja, da nastopa
zgodovina v Lipuševi Stesnitvi zgolj kot pripovedna kulisa in da avtorja v resnici
ne priteguje toliko kot zunanje dogajanje, temveč mu služi kot vzorčni primer za
to, kako se nasilje nad človekom rado ponavlja - kot npr. že v Jančarjevem
Galjotu.
V primerjavi s t. i. pravim zgodovinskim romanom pa je Lipuš izbral tudi
povsem neustrezno prizorišče. Stesnitev se namreč odvija v ozkem in stisnjenem
trgu, ki med skalami komaj diha, se »potika in krivi«, »ključi« in »lomi« ter je tako
tesen, da se od tam nikamor ne vidi. Podobno kot čas je tudi prostor v romanu
stisnjen in, kakor opozarja že naslov, stesnjen. Na simbolni ravni ne premorejo te
prostorske slike ne širine ne globine, prostor pa je drobnjakarsko členjen na nekaj
zgolj navidez pomembnih dogajališč: gostilna, trg pred cerkvijo, hrib nad Kaplo,
ozka cesta. Lipuševa vas v njem nastopa ponovno kot pošast, ki sega po ljudeh:
»Kapla, ko je prišleka zagrabila, gaje vsakega držala in noben se ni kar tako izvil iz
njenih motkov .«52 Z vdorom fantastičnega in grozljivega, s katerima Lipuš
stopnjuje odtujenost, je pospremljena tudi vsa atmosfera v tej vasi in okolici, pri
čemer današnjiki še vedno čutijo nekdanjike (umrle, pobite) tik ob sebi. Ko pa se
grozljivo in fantastično poleže, najdemo v romanu tudi povsem umirjena mesta, na
katerih so kot v pravem kronikalnem romanu popisana bivališča, verski prostori ali
pa nekdanji ljudski običaji. Tak nevtralen zapis zgodovinarja oz. kronista najdemo
na primer tam, ko pripovedovalec opisuje, kako so kapelski čevljarji »pekli god«,
se pravi slavili svoj cehovski praznik . 53 Jezik Lipuševega pripovedovalca pa je na
takih mestih seveda primerno arhaiziran.
Roman Stesnitev tudi s književnimi osebami nadgrajuje zgodovino in
preoblikuje zgodovinski roman. Ta roman kot značilno postmodernistično bese¬
dilo uveljavlja t. i. novega protagonista, za katerega pa se kmalu izkaže, da je
povsem običajen, čeprav omejen mlad moški. V Stesnitvi je pričujoča dimenzija
prisotna v obliki vložene individualne zgodbe o Zabodnu, ki je vaški posebnež.
Zanj pripovedovalec pripominja, da je bil prismodast že od nekdaj. Za druge
vaščane pa je bil Zaboden tudi obdarjenec, namreč zgodbar in jasnovidec ter celo
51 Po teoriji Jurgna Linka, Literaturvvissenschaftliche Grundbegriffe, Wilhelm Fink Verlag,
Munchen, 1979, 100.
52 Florjan Lipuš, Stesnitev, Založba Wieser, Celovec, 1995, 23.
53 Prav tam, 44.
138 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
čudodelnik, »umetelnik«. Rodil da se je »blizu umetnosti«, vendar žal ne dovolj
blizu, da bi lahko postal pravi umetnik. Zabodnu, vidcu, pa se že od malega
»sprevrača svet«:
Ko je opravil in stopil izza vogala delavnice, se je znašel v tujm svetu. Stopnice so
držale navzdol ob steni, prej niso, trg seje čudno raztegnil in prešel v vogle, prej so
ležale hiše v ravni črti, poslopjeva pročelja so se umaknila navzad, za strehami so
ležale vprek zelene krpe v bregu. Nič ni bilo kakor prej . 54
Z zgodbo o Zabodnu vnaša Lipuš v roman vzdušje odtujenosti, obenem pa tudi
književno osebo, ki se giblje med zgodovinskim likom in likom iz ljudske
domišljije. Lipuš sledi tudi postmodernistični maniri preoblikovanja žanra zgodo¬
vinskega romana tudi na ravni fabule, to je tako, da vnaša vanjo alternativno
zgodovinsko zgodbo oz. alternativnega zgodovinskega junaka. Zabodnova
resničnost, ki se mu izmika izpod nog, opozarja na sovpadanje različnih svetov. Pri
tem poudari zelo posebno in zanimivo literarno osebo, genialno v svoji norosti,
izginjajočo in prikazujočo se, ki vsaj asociativno nakazuje zvezo z nekaterimi
najbolj znanimi liki iz sodobnih postmodernističnih romanov, denimo z nadarje¬
nim parfumarjem Grenouillom iz Stiskindovega romana Parfum. Podobno pa je
tudi sporočilo obeh zgodb o takih nadarjencih, namreč da ju okolica ne prenese in
da se ju čez čas uspešno znebi.
Na ravni oblikovanja književnih osebje v romanu zanimivo tudi razmerje med
fiktivnimi in zgodovinskimi književnimi osebami. Lipuš namreč v svoje literarno
besedilo vključi tudi imena nekaterih učenjakov in drugih dejanskih oseb iz
preteklosti. Tako omenja Janeza Vajkarda Valvasorja, za njim nastopi Pavel Ritter
Vitezovič, »bukvožer Vitezovič«. Ta pride v Kaplo in se vsem duhovnim zapove¬
dim navkljub v vasi zaljubi. Tako najdemo tudi ljubezensko zgodbo, ki jo daje
slutiti moto z začetka romana, čeravno je ta nesrečna. Takim ranam je namenjen
»grenkosladki balzam« iz uvoda. Vnašanje zgodovinskih oseb ali navajanje
nekaterih znanih dosežkov v znanosti tedanjega časa pa se v Stesnitvi ne pojavlja le
v vlogi t. i. zgodovinske kulise, temveč tudi dogajanja, s pomočjo katerega Lipuš
zelo kritično - kot že večkrat doslej - spremlja vlogo katoliške cerkve v zgodovini.
Tako Vitezovičeva ljubezenska zgodba ni le zgoba o neizpolnjeni ljubezni, temveč
tudi ponovna variacija na staro pisateljevo temo: Ljubezen se ne izpolni predvsem
zato, ker jo omejuje Cerkev z ozkosrčnimi prepovedmi. Lipuševa kritika verskega
nasilja pa se razraste v splošno kritiko človeške netolerance. Smrt v doslej zadnjem
romanu Florjana Lipuša je torej kot v prejšnjih lahko tudi nadvse kruta, a ostaja
zgolj zabavna ljudska igra, pri kateri sadizem množic ne pozna meja.
Lipušev jezik tudi v tem romanu izraža najštevilnejše diskurze in ideologije v
obliki jezikovnih iger. Pisatelj tako tudi z jezikom in perspektivo vnaša v besedilo
problem subjektivne zgodovinske izkušnje, pri čemer njegove natančnosti
negotovost še stopnjujejo. S tako priljubljeno dvojno provokacijo, z bahtinovsko
jezikovno »pornografijo«, z »arheologijo«, napolnjuje Lipuš navadno zlasti normo
54 Prav tam, 51.
Silvija Borovnik, Patologija slovenske vasi, nasilje verske inštitucije ... 139
t. i. visoke književnosti in njenega knjižnega jezika. Ta predstavlja estetski protest
zoper predpisano in ustaljeno. S slednjim je zlasti nabit in do kraja stesnjen zlasti
njegov doslej zadnji roman. Lipuš se z jezikom osvobaja velikih predpisanih
vrednot in vzornikov. Njegov jezik je poststrukturalističen, kajti v njem »struk¬
tura« nima meja ter ostaja odprta za najrazličnejše transformacije. Lipuševa proza
torej kakršnega koli zavezujočega jezika ne priznava, temveč oživlja prej Wittgen-
steinovo teorijo jezikovne igre kot igre, s katero se otroci učijo maternega jezika. V
to učenje pa pred knjižnim zagotovo stopa narečje z vsem svojim okrasjem - s
pregovori in reki, z neknjižnim besednim redom, s kletvicami, z novotvorbami in
arhaizmi.
Na primeru Lipuševe proze opažamo lep primer prehoda iz modernistične
literature (Črtice mimogrede, Zmote dijaka Tjaža) v zgodnji postmodernizem
(iOdstranitev moje vasi) in postmodernizem (Jalov pelin, Prošnji dan, Srčne pege
in Stesnitev), pri čemer igrata dekonstrukcija pripovednih vzorcev in jezikovnih
oblik prevladujočo vlogo. Na začetku šestdesetih let nastopa Lipuš zoper prevla¬
dujoči način pisanja t. i. domačijske literature, obenem pa njegov jezik že od vsega
začetka ni medij komunikacije oz. mimetične predstave resničnosti. Ob tem velja
poudariti, daje njegova literatura razen nekaj priložnostnih besedil sicer apolitična,
vendar to ne pomeni, da ni tudi nacionalno kritična. Prav v Stesnivi je na primer
zgodovinski roman razgrajen kot narodnotvoren žanr oz. kot žanr z nacionalno-
politično funkcijo. V njem ni nič narodotvornega več, nobenega »trdnega
narodnega telesa«. Če pa le-to že kje slučajno nastopi, je podoba »naroda« vse prej
kot razveseljiva. Brezperspektivnost tega naroda, v katerem prepoznavamo
Slovence, Lipuš simbolno ponazori z gradnjo nove ceste čez Ljubelj. Poslej bodo
namreč vitalne gospodarske poti potekale drugje, mimo slovenskih krajev,
zamaknjenih v svojo hribovsko zabitost.
Čeprav predstavlja Lipušev roman Stesnitev tudi poskus, da bi se pisatelj
izognil svojim večnim temam in pričel pisati še o čem drugem kot o tistem, kar je
prisotno v vseh njegovih besedilih, pa se Lipuš tudi s tem romanom vrača k
svojemu izvoru, tokrat z literarno rekonstrukcijo krajevne zgodovine. Ta handke-
jevska poteza ni enostavno ponavljanje in obnavljanje, temveč pripoved znotraj
pripovedi, ki izraža arhitektoniko vsega dosedanjega avtorjevega sveta in ponavlja
vse tisto, kar je zaznamovano v tradiciji njegovega okolja, tudi z davnim in
nekdanjim, prvobitnim jezikom, in kar je Lipuš nakazal že s svojim prvim
romanom Zmote dijaka Tjaža.
SUMMARY
Lipuš’s prose is a good example of a transition from modern literature (Črtice
mimogrede, Zmote dijaka Tjaža,) to early postmodernism (Odstranitev moje vasi) and
postmodernism (Jalov pelin, Prošnji dan, Srčne pege, and Stesnitev), in which
deconstruction of narrative patterns and linguistic forms plays an ascendant role. In the
early 1960’s Lipuš comes against the predominant literary style of the so-called localist
literature (domačijska literatura). Moreover, right from the beginning his language is not a
vehicle of communication nor of the mimetic representation of the reality. One needs to add
140 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
that his iiterature-except for some occasional texts-is apoliticai, which does not mean that it
is not nationaily critical. In Stesnitev, for example, the historical novel is deconstructed as a
nation-building genre or, rather, as a novel with a national-political function. This novel
does not include anything nation-building, no »solid national body.« If that by some chance
appears in some plače, the picture of a »nation« is anything but positive. Lipuš symbolically
illustrates the hopelessness of this nation, in which we recognize Slovenes, with the
construction of a new road over the Ljubelj-pass. From now on the vital economic roads will
bypass the Slovene villages and towns, wrapped in their hillbilly backwardness. Although
Lipuš’s novel is also the author’s attempt to avoid his recurring topics and to begin writing
about things other than the ones that had always been present in his literary works, he
nevertheless returned to his source, this time with a literary reconstruction of the local
history. This Handkean feature is not a simple repetition and recapitulation, but a narrative
within a narrative, expressing the architectonics of the entire previous author’s world and
repeating everything that is marked in the tradition of his environment, with, among other
things, an ancient and bygone, primeval language, which Lipuš already indicated with his
first novel, Zmote dijaka Tjaža.