Mati.
ZGODOVINSKA POVEST.
l'o Bolandenu priredil K.
(Dalje.)
Ravno so pomilovanja vredni otroci povžili svoj revni obed in se okrepčali s svežo vodo čistega potoka ter polegli po zeleni mehki travi, da se malo odpo-čijejo in pokrepčajo za nadaljno dolgo pot, ko nenadoma planota dva velika psa iz grmovja. Dečki so mislili, da sta to dva volkova, s katerimi jih je Zid ravnokar strašil. Skočili so vsi . hitro pokoncu in prestrašeni zakričali. Tudi pogan ja-či so mislili enako in zagrabili hitro vsak svoje orožje Dečki so zbežali za poganjače in se silno bali. l'sa sta ;<e pre1 strašila krika in sta za trenotek mirno obstala na robu gozda. Začela sta lajati in se zaganjati v prestrašene dečke. Toda hitro.za njima se oglasi žvižganje piščali in trije možki prihitijo iz gošče na livado. Dva sta nesla na velikem drogu mrtvega velikega medveda. Tretji je bi!
krepek mladenič, komaj kakih 22 let star. Obleka, postava, orožje, vse je kazalo. da je bil to plemič.
Trgovec s sužnji se je v začetku enako prestrašil. Se bolj se je pa prestrašil, ko ie opazil mladeniča. Gorje mu, če opazi Rronislavo. Vzel 11111 je bo in bo na velikanski izgubi.
"Skrij se hitro za ta grm", ji vkaže. "Skrij se hitro! Jaz tem plemičem ničesar ne zaupam. Bolj so kruti, kakor divje zveri v gozdu".
I )eklica se je sama prestrašila in je vr-jela svarilu Juda ter hitro planila za bližnji grm.
Mladenič pokliče oba psa k sebi. ki takoj ubogata in se 11111 laskata 111a-hajc s košatim repom.
Hlapca odložita težko breme z rame.
"Tu je zopet ta prokleta judovska so-drga! Ubogi revčeki! Poglejte, kako so ubogi otroci sestradani! — Če so tudi pogani, vendar ljudje so pa le. Sramota, da se pusti tem grdunom ravnati ž njimi kot z zvermi. Ko bi imel jaz oblast, dal bi vsakega trgovca s sužnji obesiti", meni jeden izmed hlapcev.
"Jaz mislim enako", pritrdi mu drugf. "Pa, kaj hočemo? Lani so šli mimo našega samostana židje s sužnji proti Trstu, pa sem rekel patru Janezu, zakaj se to popolnoma ne prepove, pa mi je rekel da so to še ostanki grdega poganstva ki ne pozna prave ljubezni do bližnjega, kakor-šno je Gospod Jezus prinesel na svet Rekel je, da imajo Judje posebne pravice od cesarja za to trgovino"
V tem pristopi Žid in se globoko klanja.
"Tvoji psi, plemeniti gospod, so smrtno prestrašili moje dečke. Ko bi se mi zgodila kaka škoda, kdo bi mi jo odško-doval ?"
"Moji psi so sicer nerazumne živali, vendar nikdar ne bi z dečki tako grdo in neusmiljeno ravnali kakor ti".
"Nepremišljena je tvoja govorica, gospod, in tudi krivična. Nepremišljena je, ker z njo žališ človeka, ki ima pravico voditi to trgovino in je pod varstvom cesarja samega. Krivična je, ker z dečki lepo ravnam. Bolje se jim godi pri meni, kako se jim je doma godilo".
Mladenič je grdo gledal predrznega Juda in se krepko postavil predenj. Psa, kakor bi razumela govorico, sta začela renčati in grdo gleda;:.
Jud se je prestrašil.
"Hude zveri sta ta vaša psa".
"Imata občutljiv vonj. Čutita neprijeten vonj grdega Žida, haha!" zasmeje se zaničljivo mladenič.
"Gospod se šali z ubogim človekom, ki mu ni nikdar storil nič žalega?"
"Nikdar storil nič žalega? Grdi človek, ali ne veš, da smo vsi bratje in sestre na sve<u? Ali ni sramota za vse nas kristjane, da jo dovoljeno vam Ži-
dom voditi to ostudno trgovino s sužnji? in to celo z dovoljenjem cesarja samega?"
"Jako nepremišljeno govorjenje, gospod ! Toda mlad si še in neizkušen. Tudi se neznanemu človeku ne sme vsega zameriti, ker se ga ne more pozvati na odgovor!"
"Kaj? obdolžuješ me strahopetnosti?
—	Da veš, kdo sem, ti povem, da sem Kajtimar, sin kneza Jamskega. Pa me pojdi sedaj tožit, komur hočeš! Prepričan sem, da to niso vsi poganski dečki, da si jih nakradel, kjer si jih mogel. Ko bi mogel dokazati, da si le enega izmed njih ukradel - sam, osvobodil bi ga takoj. Kajti ne bojim se ne tvojih cesarskih pisem, ne tebe, razumeš?"
Mladenič je bil razburjen in je te besede kričal nad Judom.
Čula jih je tudi Bronislava za grmom. Takoj se ji vzbudi v duši odločen sklep :
—	rešiti se hoče! Sedaj ali pa nikoli. Nehote so se ji sklenile roke k molitvi in s solzami v očeh je vzdihnila "O, Marija, moja nebeška Mati! Tebi sem se posvetila! Ne zavrzi me! Ne pusti, da bi tvoj otrok prišel v toliko gorje! Ako me rešiš, obljubim ti svojo čistost do smrti".
Jezen obraz mladeniča ni prav nič razburil Žida.
"Ker si ti, plemeniti gospod, blagovolil povedati, kdo si, dobro, povem ti tudi jaz svoje ime. Jaz sem firaun ben Abba in sem kraljev zvest svetovalec. Moj brat Zedekija je osebni zdravnik našega cesarja . V sorodstvu sem. tudi z Samuelom, modrim svetovalcem cesarjevim".
Mladeniča ni vse to prav nič pomirilo.
"Kaj meni mari, kdo so tvoji sorodniki ! Ti si in ostaneš le grd trgovec s sužnji, in sram te bodi!"
"Mladi gospod, pa mi boš vendar dal prav, da je tudi ta trgovina dovoljena, kakor vsaka druga".
"S teboj se ne bom prepiral. Samo toliko ti svetujem, da se hitro poberi s po-
sestev Bistriškega samostana, da se kako usmiljeno srce ne gane pri pogledu na te uboge sirote in te ne kaznuje kakor zaslužiš".
"Pojdimo", reče jezno hlapcema in odkoraka jezno dalje. Hlapca vzdigneta težkega medveda in odideta za mladeničem.
"Dobro mu je povedal", sta zagodr-njala.
Jud gleda prezirljivo za njim, dokler ne izgine za grmovjem ob ovinku.
"Vse šibe božje Egiptovske na takega človeka, ki tako sovraži narod Izraelov! Gorje nam ubogim nedolžnim Judom, če bi vsi tako mislili! Niti poštene trgovine bi ne smeli voditi! — Toda še ima zlato svojo veljavo. Hahaha. In ta-ke-le besede so samo pasje lajanje".
V tem se spomni na Bronislavo in gre proti kraju, kjer je bila skrita.
Kakor okamenjen obstane. Bronisla-ve ni bilo nikjer.
"Bronislava, moj dragi biser, kje si? — Bronislava! ne boj se! Pridi! Roparji so odšli!" je klical in jo iskal med grmovjem.
Zamanj. Bronislave ni nikjer!
"Kaj, zbežala mi je? Moj biser je ušel? — Jaj, jaj! — Kako sem mogel biti tako nepreviden, da sem jo samo za minuto izpustil izpred oči. Joj, joj! — Bronislava!"
Precej glasno govorjenje in čuden vsklik začuje od strani, kamor je odšel Kajtimar. Razločno je čul vsklik Bronislave.
Kakor divji steče po cesti za fnla-deničem.
Ko se je uboga Bronislava pokrepča-la v srčni goreči molitvi, dobila je pogum in je bila prepričanja, da je Marija ne bode zapustila. Zato se je odločila za beg. Videla je, da vodi cesta črez mali mostiček, ki je bil skrit za grmom, da ji ne bode težko zbčžati dalje po cesti, ne da bi jo Žid opazil, da pa bode po isti cesti moral priti tudi plemič. Zato se je splazila za grmom črez most in je tekla
dalje po cesti. Kakih sto korakov se je ustavila in se skrila za grm, da bi je Žid, ako bi jo prehitro pogrešil ne mogel najti, dokler se preje ne snide s plemičem.
Komaj se je skrila za grmom, je že tudi Kajtimar prihajal. Jezno je prikorakal s trate, kjer ga je razjezil neusmiljeni trgovec s sužnji. Par korakov za njim sta nesla hlapca ustreljenega medveda. Ko je prišel Kajtimar tik grma, stopila je nenadoma preden Bronislava in mu zastavila cesto. Pokleknila je predenj in povzdignila jokaje svoje roke . pred njim!
"Mladi gospod, prosim te usmili se nesrečne revice!"
Kajtimar je obstal, kakor okamenjen. Kakor prikazen se mu je zdelo to dekle, ki je tako nenadoma padlo preden na svoja kolena. Ni se mogel zdržati. Ne vede kdaj, je glasno vskliknil začudenja.
"Kdo si?" vpraša glasno.
"Gospod, reši me! Prosim te samo. reši me! Jaz sem Bronislava, hči plemiča gornjegrajskega in sem sedaj sužnja tega Žida, s katerim si prav kar govoril. Nemški grof Eberhard, ki je znan po celi Koroški kot največji ropar, je ponoči napadel naš grad, premagal našo stražo in me odpeljal ter prodal temu Židu. Že tri dni smo na potu. Celo pot smo hodili vedno le po stranjskih potih, po takih, kjer nismo našli kakega človeka da bi ga mogla prositi usmiljenja in rešitve. Kakor mi je Žid ravno danes pripovedoval, žene me tja na Špansko, kjer me misli prodati v turško strašno sužnost. Strašna nesreča in strašno gorje me čaka. Lepo te prosim, blagi gospod, reši me ! Cula sem, kako veliko sočutje si imel z ubogimi dečki in sem si mislila, da se boš gotovo tudi mene usmilil Žid mi je velel, da sem se morala skriti pred vami, ko ste prišli. Ko sem pa čula za grmom tvoje plemenite besede, pokleknila sem in se goreče izročila Mariji in sem prepričana, da me ne boš sedaj pustil! Oh, 0I1, že gre!" je prestrašeno zakričalo ubogo de-
kle in se oklenilo Kajtimara, kakor se prestrašen otrok oklene svojega očeta, ko pri njem išče zavetja.
Kajtimar je bil girijen. Solze sočutja so mu zaigrale v očesu.
"Ne'boj se, dekle!" reče z odločnim glasom.
"Av, vav! Tu si, tu si moj biser, moja zlata Bronislava! Kako si me prestrašila! Mislil sem že, da si se mi izgubila!"
Žid jo hoče prijeti za roko, da bi jo peljal nazaj. Bronislava znova in še bolj glasno zakriči in se še trdneje oklene Kajtimarja.
"Prosim te, prosim te. blagi mladenič, reši me!"
"Kaj je to? Bronislava, kaj misliš s tem?" vsklikne osupnjeni Žid.
"Kaj misli s tem, grdun?" stopi jezno in grozeče razjareni mladenič prav tik Žida. "Ti bodem pa jaz povedal! -Poglej ga!" pomoli mu ostro dolgo bodalo prav pod nos. "To jaz mislim s tem! Kakor gotovo sem Kajtimar. sin grofa Jamskega, branitelja vseh zatiranih in pre-ganjenih, tako gotovo bodeš drago plačal, da si to svobodno plemkinjo kupil in jo sedaj ženeš na prodaj. Prokleti pes, ali ne veš kake so postave v naši deželi?"
Jud je takoj videl resnost položaja. Videl je. da je mladenič preveč razjarjen, da se z njim prav nič ni šaliti. Tudi je videl, da sta hlapca vrgla divjačino na tla in oba zgrabila vsak za svoj meč.
"Mladi gospod, ti si razburjen in ne veš, kaj govoriš. Drugače bi bil bolj premislil, koga žališ in koga imenuješ psa. Povedal sem ti že, da sem cesarjev svetovalec in da sem pod posebnim varstvom samega našega cesarja Ludovi-ka. Zato te samo lepo prosim, pusti me, da grem mirno naprej po svojih potih. Poznam postave in vem, kaj delam. Svetujem ti, pusti me, ker si znaš zelo.škodovati. — Pojdi, Bronislava, gremo hitro naprej! Mudi se nam! Ako hočemo do večera priti do prenočišča moramo hiteti. Daleč je še". Hoče jo prijeti za roke.
Bronislava zopet zakriči.
"Proč, grdi Žid!" zakriči Kajtimar in g-i pahne proč. "Ta plemkinja je prosila varstva in pomoči Bistriške opatije in se postavila pod moje varstvo. Ne bode šla s teboj več. Z menoj gre k opatu Janezu. Ti se pa poberi, kamor se hočeš! Grof bistriški, ki je varuh bistriške opatije, bede odločil, kaj se bode zgodilo s tim dekletom. Proč! Takoj proč?" kričal je razjareni mladenič! "Samo gani se mi, in glej ga!"
Pokazal mu je vnovič bodalo in mu ga nastavil na prea.
"Boga zahvali, da sem kristjan, da verujem v božjo kazen. Drugače, kakor resnično stojim tu pred teboj, ne dal bi beliča za tvoje grdo življenje!"
Trgovec s sužnji se je moral ukloniti. Zaškripal je jezno s zobmi.
"Bronislava. kaj si se res postavila pod varstvo tega mladeniča?"
"Da! — O, kako sem hvaležna ljubi moji nebeški materi Mariji, da mi je naklonila tega blagega mladeniča, da i-mam še vsaj iskrico upanja lahko, da bodem rešena strašne nesreče, v katero me ti ženeš!"
Jud za trenotek pomisli.
"Dobro! Mladi gospod! — Toda prosim te, poslušaj me samo za trenotek. Najprej popolnoma ugovarjam, da bi imela Bronislava pravico koga prositi pomoči in varstva. Moja sužnja je! Njena krasota je bila draga. Veliko svoto denarja sem moral za njo plačati. Drugič vedi,
da je za me čas denar. Tu sedaj zamujam J *
čas,- Ako me prisiliš, da grem s teboj v opatijo, kjer naj se cel slučaj sodnij-sko reši, bode zopet velika zamuda časa. Vedi, da imam jaz po državnih postavah pravico od tebe tirjati odškodnino za to * zamudo časa, kar bodem tudi storil. Tretjič pa vedi, da sem jaz trgovec, ki imam po.-ebuo pismo, podpisano od samega cesarja. ki mi dovoljuje to trgovino. Vedi, da je v tem pismu zažugana stroga kazen vsakemu, kdor bi me si drznil ovirati pri trgovini, kar sedaj ti nameravaš. Premi-
sli dobro, kaj delaš, ker drugače te bi znala drago stati cela stvar. Morda bodeš moral dati celo življenje za to svojo predrznost !"
Bronislava je prebledela in se prestrašeno ozrla v Kajtimara, kaj bode odgovoril.
"Misliš, da sem otrok, da se bom ustrašil tvojega žuganja? Misliš, da imaš kakega prostega kmeta pred seboj, ki ne ve postav! Bistriška opatija je svobodna in ima pravico do svojega sodišča. To ji je dovolil že Karol Veliki. Pred to sodišče bomo šli in tam naj se reši cel slučaj. Vem, da znate Židje s podkupovanjem dobiti tudi krivici pravico za se. Toda motiš se, če misliš, da- se ti bode v bistriški opatiji to posrečilo".
C
rM
"Dobro! Če drugače ni mogoče, seveda se moram ukloniti. Toda svarim te se enkrat, premisli, kaj delaš!"
"Mi gremo, ti pa naredi kar hočeš! Pojdimo!" in hlapca sta zadela zopet težko breme. Kajtimar je stopil na levico Bronislavi in odšli so.
Zid je zopet zaškripal z zobmi in požugal za Kajtimarjem. Same jeze, so mu stopile solze v oči.
"Pridem za vami. Grem satno hlapcem dati naročila, kam in kako naj gredo".
"Pojdi kamor hočeš!" zasmeje se Kajtimar potolažen. ne zmeneč se več za Žida.
(Dalje prih.)
Sveta Družina z angelji.
Eleonora Marks.
K.
Da, socijalizem je navidezno lepo jabolko, toda znotraj gnjilo, strupeno, ki mora zastrupiti vsakega, kdor se ga prime, so morali britko skusiti največji apostoli so-cijalizma sami. Da celo sam oče socijaliz-ma Karl Marx je moral grenko čutiti na svoji kčeri. Da, kako korist bode imel slovenski narod v Ameriki od socijaliz-ma, kaže jasno Marksova hči.
Karol Marks je imel hčer, kateri je bilo ime Eleonora. Bilo je to blago dete, plemenitega značaja in jako bistrega razuma. Njen oče Marks je veroval, da za srečo človeka na zemlji ni treba vere, da, da je vera človeku škodljiva, ker mu brani udati se sladnostim, katere poželi telo in meso. Pač pa je po njegovih naukih izobrazba podlaga srečnega življenja. Zato je Marks poskrbel, da ji je dal vso izobrazbo, kolikor je dekle v onih časih moglo do seči.
In bila je v rtesnici izobraženo dekle. Končala je vse šole z izbornim vspehom. Zmožna je bila popolnoma v govoru in pisavi veliko jezikov.
Tudi njen značaj je bil jako prikupljiv, veder in odkrit. Vsak, kdor jo je poznal, jo je čislal in spoštoval.
Toda oče Marks jo je navdušil za svoje socijalis.tične ideje, tako, da se je udala so-cijalizmu s celim srcem in dušo. Da, v navdušenju za očetove nauke je daleč prekosila svojega očeta. Prestavila je v angleščino veliko francoskih socijalističkih del, na pr. Lassagarayevo "Zgodovino
Komune iz 1. 1871" Plechanoffov" Anarhizem in Socijalizem." Udeleževala se je vsen mednarodnih socijalističkih konvencij in shodov, kjer je bila vedno za tolmača. Vsi njeni nastopi so bili izborni. Njeni govori so bili polni ognja in nav i-^bc.ija, ta^o, da je znala svoje poslušalce očarati s svojo živo in gorečo besedo.
Toda socijalizem za njo ni bil samo gospodarski nauk. Oklenila se ga je po polnoma in tudi svoje življenje je uravnala popolnoma po teh naukih svojega c^eca. človek je svoboden, zakon je krivica, je omejenje svobode. Človek le enkrat živi in zato naj živi svoje življenje, naj da strastem, kar požele. Tako je mislila tudi Eleonora in tako tudi storila in tako tudi živela. Toda poskusiti je morala na sebi grenke nasledke te zmote. Trpljenje zadnjih let njenlega življenja in nje žalostna smrt, dal Bog, da bi bilo to v zadoščenje za hudo, katero je storila na stotisočih delavcev, ki so se dali njenim naukom preslepiti in jim sledili in se enako časno in večno onesrečili.
Spomladi 1. 1880., pred smrtjo svojega očeta, Karola Marksa, scznamila se je Eleonora z nekim dr. Edvardom Bibbings Avelingom, angleškim odvetnikom, s katerim sta bila enakega mišljenja in enakega prepričanja. Bil je popolen brezverec in navdušen socijalist. Po naukih socija-lizma, ki uči, da je zakon krivica, da je samo "svobodna ljubezen'" edina vlez skupnega življenja za moža in ženo, Ta-
ko sta potem skupno delovala za razširjanje socijalizma.
Eleonora in nje priležnik Aveling sta prišla tudi sem v Ameriko razširjat rdeči evangelij. Tako sta bila tukaj 1886.—87. na povabilo socijalistične delavske stranke in imela nekako 50 predavanj po raznih mestih Združenih držav.
Drugič sta prišla sem 1888. in sirtr to pot skupaj z Friderikom Engelsom. Že pri prvem svojem obisku se je pa videlo, da se Eleonora in Aveling nič več ne razumeta,kajti Aveling se je je naveličal in gledal za drugimi. To je Eleonoro zelo bolelo. Velikrat sta se prepirala in bila sta večkrat po več tednov ločena. O tedanji dobi Eleonorinega življenja poročajo njeni prijatelji in znanci, da jim je velikrat z grenkimi solzami v očeh tožila svojo nesrečo in svoje gorje.
Slednjič jo je Aveling popolnoma zapustil in se poročil z drugo. To jo je pa tako potrlo, da je obupala. Smrt ji je bila ljubša, kakor pa tako nesrečno življenje. Spila je strup in se tako umorila.
"Prekleto tako življenje! Boljša smrt, kakor tako življenje. Tako življenje ni življenje, temveč najstrašnejša muka sveta!" To je bilo spoznanje umirajoče nesrečne hčere očeta socijalizma, Karla Marksa, ki je svoje življenje uravnala popolnoma po naukih socijalizma.
Rdečkarji, tu imate lep sad socijalisti-ških naukih. Ako je socijalizem zdrav nauk, nauk, na katerem se da postaviti stavba srečnega življenja, zakaj ni našla sreče v njem ona, ki je spoznala socijalizem, tako, kakor nihče drugi na svetu, ker dobila ga je od spočetnika socijalizma samega.
Toda, kaj je morala priznati na zadnje? "Prekleto tako življenje!"
Da, kakor že tisoče zaslepljenih rdeč-karjev ubogih žrtev socijalizma, tako, vidimo tudi nesrečne rdeče slovenske socija-liste, kako jih ta nauk pogreza v strasti, v poželjenja, v podivjanost, kako razdira zakonske zveze, družinsko življenje in peha svoje žrtve v bedo in gorje, v nesrečno življenje in v nesrečno smrt!

Poduk slovenščine v naših šolah.
Ako slovenski stariši ne uče otrok svojega jezika, store krivico tudi na svojem narodu.
Naši slovenski rojaki so tukaj tujci. Ne poznajo razmer, ne poznajo iezika. Zato si pa ne morejo sami tako pomagati naprej, kakor bi bilo želeti. Le najtežja dela morajo opravljati.
Pa, ko bi imeli vsaj koga, da bi se zavzel za nje in jim pomagal naprej, jim kazal pot, kako in kaj naj ravnajo, da si bodo zboljati težki kruhek.
Toda, kdo naj jim k temu pomaga? Amerikanci skrbijo samo za se. "Help Your selves!" je amerikansko pravilo. "Vsak za se, Bog za vse" je naš pregovor.
Ali nima toraj naš narod pravice gledati na svoj drugi rod, na naše otroke, da bodo nastopili kot pomočniki, kot voditelji, kot branitelji svojih očetov? da jim bodo kazali pot k boljšemu zaslužku?
Kot Amerikanci bodo gotovo lažje napredovali kot mi, njihovi stariši. Po
tovarnah bodo "formani", po pisarnah "boss-i" in nadzorniki. Ali nimajo njih očetje, njih bližji bratje po narodu pravico zahtevati od njih, da bodo to svoje vzvišenejše mesto porabili tudi za to, da pomagajo svojim rojakom? Ko gre za mesto, kjer je boljša plača, da se najprej spomnijo svojega Slovenca?
Tako delajo Judje. Jud "foreman", bo vzel na delo najpiej Juda, zlasti, ako ie boljše plačano mesto. Tu vzgojeni mladi judje so že voditelji celega svojega naroda, so njegovi kažipotje, njegovi varuhi in branitelji. Enako vidimo pri Nemcih, pri Ircih.
Da, pri teh narodih se je bogato splačala skrb starišev za poduk materinega jezika otrok v njihovih otroških letih. To so narodi, ki so videli svoje dejanje daleč naprej v njegovih posledicah in njegovih koristih. Marsikak star Jud, star Nemec, star Irec ima na stara leta malo ali nič dela, kjer sedi celi dan kot kak čuvaj, pa dobi za to dobro plačo. Mlajši, drugi rod je bil naučen spoštovati svoj narod, naučili so ga jezika in tako se mladina ni odtujila starišem ,ne pre-zire svojcev, če so tudi "foreigner".
Zato zelo greše nad svojim narodom stariši, vzgojitelji in duhovniki, kateri se ne pobrigajo za poduk mladine v slovenščini.
Pojdite med Jude! Kje najdete kake pijanske "Narodne dome". Pač pa boste našli na vsakem vogalu židovske večerne šole za poduk mladine v židov-ščini.
Ravno nasproti pisarne Av|e Maria je na pr. sinagoga! Celo leto in vsaki dan od 4. do 6. popoldne čujete, kako se otroci uče židovščine. Ob počitnicah pa celi dan.
Pri nas pa tiščimo s salooni, s pijanskimi narodnimi domi, da se poživinjamo, da mečemo od sebe težko prislužene žtiljle in
podpiramo kapitaliste — pivovarje, za šole, za otročiče, nam je pa deveta briga. Po nekoliko naselbinah imajo po dva taka doma. Nori in tanca in pije se, da je groza! — Šola pa? — Bah! To je samo za pametne ljudi! Mi Slovenci smo pa rdečkarji! Internacijonalci! Brezdomo-vinci! — Ali je čuda, da se nas potem naša odrastla mladina sramuje?
Prav ima! Kdo bode spoštoval onega, ki si ne zna spoštovanja pridobiti?!
Koliko dobro delo bi se storilo za narod, ko bi se bile ustanavljale raje šole mesto narodnih domov, oziroma šole, kjer bi se pred vsem narod izobraževal, naši otroci se učili materinskega jezika, bi se učili poznati svoje sta-riše, svoj narod, objednem bi pa imela društva tam lahko svoje seje.
Pa jim recite, da ne delajo prav! Fanatik boste, pa kazi — mir!
Povejte mi, kje so naši stariši skrbeli, da bi se otroci naučili slovenščine', da bi se naučili poznati svoje očete, jih ljubiti in spoštovati ? Seštejmo naselbine, kjer se-je zadnjih deset let podučevala slovenščina. Po slovenskih katoliških šolah se je še nekaj storilo. Po drugih naselbinah, kjer ni šole, kje? Na prstih ene roke lahko seštejemo take naselbi ne.
Marsikaj je zamujenega, vse še ne!
Rojaki, rešimo, kar se še da rešiti! Matere, učite svoje otročiče čitati slovensko! Ustanavljajte po vseh sloven-' i'.i n? db'nah !::v: mkc šole! Možic, po naselbinah, kjer nimate svojega duhovnika, združite se in poskrbite, da se vstano-vi vsaj večerna šola za slovenščino.
Ohranimo v drugem rodu ljubezen da nas in otroci nam bodo stoterno plačali ta trud, s tem, da se ne bodo sramovali nas, svojih rojakov, da nam bodo na naša stara leta pomagali in poskrbeli za nas.
H
62 St. Marks Place, New York, N. Y.
Dr. JAKOB SELIŠKAR, predsednik, G. JOŽEF DUNDA, podpredsednik, Cleveland, Ohio.	Joliet, Illinois.
Rev. K. ZAKRAJŠEK, O. F. M„ Dr. MARTIN IVEC, blagajnik, tajnik, New York City.	Joliet, Illinois.
Korak naprej.
Velikanska je naloga, katero je sprejela Zveza Katoliških Slovencev med a-meriškimi Slovenci.
Toda, ali ji bode kos? Ali bode kaj dosegla?
Nemogoče je prerokovati. Toda eno je gotovo: dosegla bo toliko, kolikor nam bode ljubi Bog pri tem započetem delu pomagal.
Ako je Bog z nami, kdo more biti zoper nas! Ako Bog pomaga, je vse mogoče. "Vse premorem v njem, ki me krepi", je trdil veliki sveti Pavel.
Bog pa pomaga onemu, ki ga pros i, ki moli.
Molitev — o, ko bi mi bolje poznali pomen te besedice za naše vsakdanje življenje! Kako vse drugače bi bilo!
Možje, žene, združeni v Zvezi Katoliških Slovencev! Treba več molitve! K Bogu se treba zateči. Pri tem našem delu ne smemo nikakor in nikdar pozabiti te besedice — molitev!
Kako velikanska je bila naloga, katero je prišel rešit sam naš Gospod Jezus! In kako jo je reševal? — Sveto pismo nam
lepo pove! Združeval je dve stvari: delo in molitev. Geli dan se je trudil z učenjem in ozdravljenjem bolnikov. Ko je pa večerni mrak pokril zemljo, šel je Gospod v kako samoto in je tam molil.
Da, možje, žene moliti treba, moliti stanovitno pa bomo veliko dosegli. Da, Upamo si trditi naravnost, toliko bomo dosegli, kolikor borno delali in molili.
Zato sedaj, ko smo storili prvi korak da smo začeli delo pri Zvezi, naredimo takoj še drugega: združimo z našo Zvezo še molitev. Zavežimo se, da bode
1)	vsak slovenski duhovnik ud Zveze vsako nedeljo pri farni maši naredil posebni "memento" za blagoslov božji pri našem skupnem narodnem delu za Boga in narod,
2)	vsako možko društvo Najsvetejšega I-mena vsaj enkrat na leto da bi šlo k skupnemu svetemu obhajilu in plačalo vsaj eno sveto mašo v ta namen. 3) da bode vsak posameznik vsaki dan zvečer, ko lega spat, molil vsaj eno češčeno Marijo v ta namen. — Tako se bode iz tisoč slovenskih src vsaki večer dvigala lepa Marijina molitvica proti Bogu kot prijetno di-
šešče kadilo, kot večerna žrtev pred tron božji in prosila usmiljenja in milosti za ubogi slovenski narod v Ameriki, 4) Kako lepo bi bilo ko bi po vseh slovenskih župnijah vsako prvo nedeljo v mesecu pred izpostavljenim Svetim Rešnjim Telesom cela župnija zmolila kako primerno molitev, morda sveti rožni venec ali litanija v ta namen?
Možje, žene, rojaki, čč. gg. ali bi se ne dalo to doseči?
Ali niso naši časi dosti resni, dosti težki, dosti važni, da bi nas navdušili za
to sicer malo stvar, vendar stvar tolike važnosti?
Stanovitna molitev oblake predere!
Prosili bomo še "Našega Strička", da bode tudi v Malem Ave Maria v tem smislu skušal organizirati naše male. Če se nas ne bode usmilil ljubi Bog radi nas grešnikov, da se nas bode usmilil vsaj radi nedolžnih naših otročičkov in sirot.
Kaj pravite na to, možje društev Najsvetejšega Imena?
Kaj mislite, žene Materinih društev?
Bomo li naredili ta korak naprej?
Druga nedelja meseca marca bode že četrta nedelja v postu. Takrat bodo gotovo vsa društva Najsvetejšega Imena priredila skupna sveta obhajila. — To nedeljo naj bi vsa društva priredila tudi slovesen sprejem novih udov. — Društvenik, ali boš ti manjkal pri tem skupnem svetem obhajilu? — Ne, ne smeš! Ne pozabi na svojo prisego pri vstopu v društvo!
Tvarina za to redno sejo bi bila zlasti : "Možka društva Najsvetejšega Imena in klub". Razpravljalo naj bi se, kako bi se dalo društvo preurediti v pravi klub, z društveno klubovo sobo, kjer bi se udje enkrat ali dvakrat na teden shajali k razgovorom, čitanju ali predavanjem.
Možko društvo Najsvetejšega Imena
v Brooklynu je praznik društvenega pa-trona prvo nedeljo v januarju obhajalo slovesno. Ker je bilo to komaj par nedelj po decemberskem skupnem svetem obhajilu, nismo pričakovali tolike udeležbe.
Čast vam, možje, ki ste se udeležili.
Newburgh-Cleveland, O. — Društvo Najsvetejšega Imena, možki oddelek, je imelo redno mesečno sejo 20. januarja. Izvolil se je maršal društva: Ignacij Vidmar. Društvo je že dobilo lične nove znake kateri bodo blagoslovljeni ob času 40-urne pobožnosti. Upeljal se je tudi društveni obrednik. Število članov se množi. Društvo, o katerem se je mislilo še pred letom, da je nemogoče med nami Slovenci, je narastlo v toliko, da smo lahko ponosni nanj. "Mi hočemo biti prvi v vrsti" je geslo newburskih mož! — Bravo, možje ! Na noge ! Pa bode gotovo, kajti vse se doseže, treba samo delati!
—	Finančni report je bil podan 20. januarja. Vseh dohodkov je bilo $12.428.34 in izdatkov $11.739.95.
—	40-urna pobožnost bode od 5- do 12. februarja.
Ob desetletnici.
A. Tomec.
Desetletnico obhaja letos list "Ave Maria".
Vsako pošteno slovensko srce v Ameriki, kateremu je še količkanj mar njegov narod in vera, se mora veseliti te desetletnice.
"Ave Maria" je za nas katoliške Slovence, živeče v Ameriki, neprecenljive vrednosti. To je list, ki zasluži vso našo pozornost in skrb.
"Ave Maria" ima med vsemi slovenskimi listi v Ameriki najvzvišenejšo nalogo in je za to naš najpotrebnejši list.
Kdor ima le še kaj srca za svoj narod, komur tli le še iskrica ljubezni v srcu do bližnjega, za vero in za poštenje, resnico in pravico, se mora vneti za ta list. "Ave Maria" se tako trudi in dela za narod in vero, se tako odločno in nevstrašeno bojuje proti narodnim in verskim sovražnikom, proti krutim trinogom in rabelnom slovenskega naroda v Ameriki, slovenskega delavca, proti brezvestnim sleparjem in si tako prizadeva odpirati oči zaslepljencem slovenskega delavstva in mu ohraniti najdražje svetinje, da edini zasluži ime in čast delavskega slovenskega lista. Drugi nas slepe s praznimi obljubami, na? pehajo v strasti in grdo življenje, ki se preje ali pozneje strašno maščuje nad delavcem in nad njegovo družino. Edin: "Ave Maria" nam kot odkriti prijatelj pove resnico naravnost v oči, nas posvari odkrito in naravnost, da mora vsakdo takoj spoznati: ta list je, ki ti dobro hoče, kateremu ni za business ali za dobiček, ki se ne laska in hlini, da bi izvabil dolarje iz naših žepov.
Zato, kdor je mrzel za tako potreben, tako koristen in plemenit in nesebičen list. je ravno tako mrzel za vse to, za kar se "Ave Maria" tako krepko bori in trudi in žrtvuje — za sveto vero in narod.
Kdor je sovražen temu listu, je sovražen tudi svoji veri in svojemu narodu, pa naj bode to kdorkoli.
Če gledamo nazaj v zadnjih deset let, od kar imamo ameriški Slovenci list "Ave Maria", koliko dobrega je že ta list storil in dosegel! Koliko zaslepljenim je odprl oči, da so spoznali svojo zmoto in jih tako rešil brezvestnih sle parjev in gotove pogube! Koliko sleparjev je že razkrinkal in jim potegnil iz ostudnega obraza njih sleparske maske hinavščine in sladkih besedi! Koliko laži je že zavrnil! Koliko zmot je že pobil!
Ali je potem čudno, da ga tako sovražijo? Da ga tako napadajo naši rdeči in naši svo-bodomiseljci! Omeni v kaki družbi takih-le revčekov "Ave Maria", pa boš videl.
Ali pa ni ravno to dokaz, da je "Ave Maria" na pravem potu, da mu je v resnici mar edino le koristi slovenskega naroda in njegove svetinje, njegova časna in večna sreča?
Da, ravno ti boji proti "Ave Maria" od strani naših verskih odpadnikov nas morajo vse zavedne katolike po celi Ameriki navdušiti za ta list, da delamo zanj povsodi in pri •--saki priliki!
Zato na delo za "Ave Maria!" Na delo vsi, kar nas še katoliško in slovensko misli in čuti! Čim bolj je napadali od naših nasprotnikov, tem večja je naša dolžnost da ga podpiramo.
Rojaki, vsi naročniki in čitatelji "Ave Maria", ne samo zastopniki, storimo vsi, kar jc v naši moči, da se število naših naročnikov pomnoži. Marsikak naročnik lahko veliko več stori, kakor pa kak zastopnik.
Bodimo vsi zastopniki Ave Maria!
"Ave Maria" v vsako hišo! — bodi naše geslo ob desetletnici!
M L H
Iz Slovenskih naselbin.
Newburgh - Cleveland, Ohio. — Minulo je leto bilo v naši cerkvi 155 krstov, 58 pogrebov in 24 porok. Posebno zanimivo je pa, da je bilo 17.000 sv. obhajil, toraj skoraj 1500 na mesec, toraj več kot 300 na teden. To je krasen vspeh in moramo častiti župniji za tako lep vspeh. in znamenje napredka v župniji, ne. ker so napredovali dohodki, temveč ker je napredovalo krščansko življenje in mišljenje, ki se kaže v sprejemanju sv. zakramentov. Cerkev ni kak business, kjer bi delničarji ob sklepu leta gledali, koliko je bilo denarnega prometa.
Neka naša zastopnica, nam piše : "Pošljem vam novega naročnika. Tega sem pridobila na poseben način. Izmed preostalih mi številk sem mu večkrat po pošti poslala kako številko Ave Maria. Preje je bil hud nasprotnik lista Ave Maria. Toda, ko sva se nedavno srečala in sva govorila, mi slednjič pravi: "Veš kaj, na Ave Maria se bodem naročil ker se mi dopade. kakor št noben ne tako". — Tako se dela za dobro stvar! Čast taki modri in navdušeni zastopnici.
Chicago, 111. — Društvo Krščanskih Žena župnije Sv. Štefana se pridno pripravlja za ustanovni shod meseca januarja. Nikakor se žene ne bodo dale o-sramotiti možem. Ako je toliko mož pristopilo v možko društvo, koliko bode še le nas žen! — Žene na noge!
Obnovljenje sv. misijona, bodo imeli v slovenski cerkvi v Pittsburghu od 26. februarja do 3. marca, t. j. od torka zvečer do nedelje zvečer. Vodil ga bode Rev-Kazimir Zakrajšek, O. F. M.
V naši slovaški župniji Sv. Družine, 11a Greenpoint so imeli sv. misijon od 20. do 27. januarja. Vodil ga je premil. g. škof Kondelka iz Superior, Wis. — Med svetim misijonom so nas obiskali Rev. Simon Lampe, O. S. B., dolgoletni indijanski misijonar iz Cloquet, Minn., Rev. John Mertel in Rev. josef Verhunec iz Pittsburgha, Pa. Pri spovedovanju je pomagal tudi Rev. Irenej Petričak, O. F. M., župnik s 50. ulice v New Yorku. — Sv. misijon je vspel z lepim vspehom. — Vsem gospodom, ki so nam pomagali, se iskreno zahvaljujemo.
Obnovljenje sv. misijona bodo imeH v New Yorku v slovenski cerkvi od 3. do 10. marca. Vodil ga bode Rev. Vencel Šolar, O. S. B. — Bog daj svoj blagoslov.
V Clevelandu je umrla Agnes Leovich, 24.
januarja. Bila je navdušena naša sotrud-nica in naročnica, ki je jako veliko storila za. razširjenje lista najprej v Pueblo, Colo, potem pa v Clevelandu in siccr vse brezplačno, iz navdušenja za dobro stvar. Bog jo je poklical, da ji da plačilo za dobro dela, katerih je veliko storila v svojem življenju. Pri odprtem grobu j': želimo: Naj v miru počiva! — Vsem našim naročnikom jo pa priporočamo, da naj zmolijo prihodnjo nedeljo pri sveti maši za njo vsak po eno Češčena si Marija!
6i
Dopisi.
ail^CšJB® W W
^T ^eljfesljfe
aJtiS^tS Csjttt tajit.
<§> <S> ?6S
4 . I
S^jSG^eJ	G^gjž
** /IN /J\


'^sjte^sjfffi ^sTiisssrEsjss
.rr ®
jjjffisjte ^SteifeSteSfeSteiStE! ^v ® »v ^ w to /jV(

■amtfilCs. \r/ G2&) sMi
» ^Kriftsj /p ' i
Chicago, 111. — Prva številka letošnjega letnika vašega lista je nov dokaz, kako nesebično in požrtvovalno je vaše delo za slovenski narod v Ameriki. — Posebno se mi dopade, da delujete v duhu velikih naših slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, ki sta se toliko trudila, da bi združila vse Slovane. Da. veseli me, da posnemate ta naša slovanska varuha in patrona ter učite tako nevstrašeno zje-dinjenje Slovanov, vkljub vsem zaprekam sovražnih nasprotnikov. Tako je prav! Le naprej. Nasprotniki teh naukov so le oni naši bratje, ki zaslepljen: od tujcev, delujejo za škodo samim sebi. — Oh, ko bi naša čč. slovenska duhovščina začela delovati na to, da bi v njih župnijah v vsako hišo prišel ta lepi list Ave Maria! Koliko bi se s tim prekor-stnim delovanjem pripomoglo do hitrejše zmage in do popolnejšega cilja.
Ko sem bila še doma na Dolenjskem sem tudi jaz mislila, da sem Avstrijanka, kakor več drugih mojih tovarišic. Ali naš gospod, č. Anton Gabrič, je poznal potrebe časa in naročil je skupno za celo župnijo dober katoliški časopis "Domoljub", poslal je več mla-deničev iz vsake vasi na vseslovenski shod v Ljubljano, ustanovil je knjižnico i. t. d. in preobrat se je kmalu videl.
Začeli smo se zanimati za slovensko stvar. Čitali smo knjige in pričeli spoznavati samih sebe. In ni ga :z naše župnije, ki bi se s hvaležnostjo ne spominjal našega pastirja.
"Ave Maria Koledar" je tudi prekrasno delo, ko bi Slovenci širom Amerike vedeli za vsebino njegovo, gotovo bi ne bilo slovenske hiše, kjer hi ga ne imeli.
Zlato geslo: "Vera. dom in narod", v katerim pišete polmesečnik "Ave Maria" vstisne se v srce vaših čitatcliev globoko in me veseli, ko vidim, kako vsako leto hitro napredujete. Vaš napredek pomeni za nas slovenske Ame rikance napredek v katoliški zavednosti, pa tudi v slovenski zavednosti. V srce me veseli, ko vidim, da ga ni Austro-Hungara, da bi vas mogel podkupiti za se. — Pošiljam vam tukaj naročnino in vam želim kar največ napredka. Da. zgodovina Slovencev v Ameriki ne bode pozabila tega delovanja in Marija, nreči-sta Devica, naša pomočnica, pomagala vam bode v vašem vrlem in težavnem delu do zmage.
Slovenka Antonija Omerza.
Eveleth, Minn. — Vaša dva lista, kakor vidite, se sedaj jako lepo razširjata po Eve-lethu. Posebno delavna je zastopnica Gre-gorič ki je sploh vnetd za vsako dobro stvar. — Z vašim dopisom, oziroma opombo glede našega modrega čevljarja Pan'ana ste zelo ustregli celi naselbini. Vsakdo, še celo nezavedni, se vesele in vsakdo pravi "da bi ga le še bolj!" Ta naš Panianček ie sedaj edini, ki bi rad kazil mir v naši naselbini. Dajte ga. dajte, gospod urednik, še malo pokrtačiti! Morda ga bode potem pamet srečala. Vi ne veste kako vam bomo vsi hvaležni. Tak duševni revček, pa se spušča v javnost! Naj b: revček raje ostal pri svojih kopitah, na katere se veliko bolie razume. —- Naša naselbina, posebno naša slovenska župnija, jako lepo napreduje. V zadnjem letu smo plačali do $2.000 dolga. Materino društvo vrlo napreduje še bolj pa otroško društvo." Kajpada jezi Paniančeka ta neredek, posebno ko gleda žalostne razvaline "Narodnega doma".
Naročnik.
Kansas City, Kans. — "Čast komur čast!" pravi pregovor. Oziraje se na ta izrek lahliko smelo trdim: Čast vam, slovenski možje in mladeniči naše slovenske naselbine v Kansas City, Kans. Neustrašeno ste se združili ob sklepu sv. misijona pod prapor Presvetega 1-mena in enoglasno zaprisegli zvestobo Onemu, pod kojega zastavo ste stopili kot srčni junaki, pripravljeni za boi zoper njegove in vaše lastne sovražnike! Res lep je bi! pogled na to novo četo neboječih, nevstrašenih. krepkih slovenskih mož in mladeničev. ko so stali v sredi cerkve pred svetim Razpelom z gorečo svečo v rokah in so obetali zvestobo Gospodu Jezusu. Da, t -ik prizor imponira in spodbuja!
Ne manj vzvišen je bil pogled na tc može in mladeniče danes, ko so bili slovesno, kano-nično sprejeti v prelepo društvo in še posebno, ker so žrtvovali toliko, da so prišli k svetemu obhajilu k veliki sveti maši ob 10. uri in tako lepo začeli novo leto!
V prvi vrsti bodi za to iskrena zalivala našemu gospodu župniku Rev. Peršetu!
Bog živi naše novo možko društvo Naj-iveteišega Imena 111 našega gospoda župnika Rev. L Peršeta!	M. Schneller.
Pueblo, Colo. ■— Danes imam žalostne novice iz naše naselbine, ker nas je obiskala bela smrt in potrkala na vrata pri več hišah. Pri dveh je vzela skrbne mamice, pri dveh sina in pri eni očeta.
Na praznik sv. Treh Kraljev je umrla nagle smrti Mrs. Mary Petroš. Večer poprej je bila še zdrava in vesela; drugega jutra ni več videla. Srčna kap jo je zadela. Blaga rajnka je bila jako dobrega srca. Ubogi jo bodo gotovo pogrešali. Rada je tudi brala "Ave Maria". Pri vsakemu dobrem delu je hotela imeti delež. Bila je članica dr. sv. Ane, ki ji je pripravilo lep pogreb. Ubogi družini izrekamo srčno sožalje a blaga rajnka naj počiva v miru!
Pri hiši Permetovi se je tudi naselila žalost. ker so zgubili mater in sinčka. Franka, deset let starega. Mati in sin sta šla obiskat bolno sorodnico, ki živi 85 milj od tukaj. Z niimi je šel Mr. Skulj, oče bolne žene. Prišli so tja po noči. Sneg je padal in mrzel veter ie pihal. Zgrešili so pot in so šli še pol milje naprej od hiše. Zima jih je premagala in drugi, dan so jih našli zmrznjene.
Pogreb je bil 17. januarja. Tako žalostnega oogreba že dolgo ni bilo. Dr. sv. Alci-zija. dr. strežajev, v katero je spadal Frank, dr. sv. Neže in vsi šolski otroci so se udeležili pogreba, ker ie bil Frank njih součenec v naši katoliški šoli Marije Pomagaj. Bil je ookopan v obleki masnega strežnika. Vedno je rad stregel pri oltarju in pogosto je sprejel sv. obhajilo. Še dan pred nepričakovano smrtjo, je sprejel.
Dr. Katoliških Boštnaric. dr. sv. Ane, dr. sv. Jožefa, dr. sv. Trojice in dr. Slovan so «e tudi udeležili pogreba. Pevsko društvo "Prešeren" jim ie zapelo milo pesem: "Blagor mu. ki se spočije", in več drugih lepih žalostink.
Žalujočim družinam izrekamo srčno sožalje. Blagi rajnki naj počivajo v miru!
Božična igra je imela jako dober uspeh. Vsi so se smejali našim malčkom. Dvorana je bila napolnjena.
.Božične praznike smo obhajali slovesno. Vsi farani so se pokazali zelo radodarni.
Kolekta znaša blizu $800.00, več kot kdaj poprej. Bog povrni blagim darilcem! Tukaj je zdaj jako mrzlo. Dozdaj je bilo kot v spomladi. Mislim da bo zdaj zopet topleje.
Pozdrav od vseh šolarčkov in šolaric šole Marije pomagaj in posebno od
Cecilije Braidich. učenke osmega razreda,
šole Marije Pomagaj.
Chicago, 111. — Tudi jaz se Vam gospod urednik zahvalim za vaš trud, katerega imate z izdajanjem tako lepega lista, kakor je Ave Maria. Ta list je moj prijatelj in ga komaj čakam vsakikrat. V resnici ne bi smela biti nobena hiša v Ameriki brez tega lista. — Na novega leta dan smo obhajali 20-letnico naše slovenske cerkve Svetega Štefana. Možko društvo Najsvetejšega Imena se jako dobro razvija. 13. ianuaria smo imeli prvikrat skupno sveto obhaiilo. Udeležilo se ga je veliko mož in mladeničev. Možje le krepko naprej!
Naročnik F. J. K.
Naročnikom v Davis, W. Va.: Kdor hoče Koledar Ave Maria, ga lahko dobi pri Louis Kenda.
Dopisnike še enkrat prosimo, naj se gotovo na svoje dopise podpišejo, ker nikakor ne bomo prekršili sklepa, da se na dopise brez podpisa ne bomo ozirali, temveč bodo šli v koš!
Ob 300 letnici Martina Lutra.
31. oktobra je bilo tristo let, odkar je na Nemškem odpadel od katoliške cerkve in svojega reda ničvreden menih z imenom Martin Luter.. Na ta dan je nabil na cerkvena vrata svoj nauk in tako začel odločen boj proti katoliški cerkvi.
Ko bi ne bila vojska, zlasti ko bi ob 300-letnici ta država, ki je sprejela novo vero tega meniha, ne bila v boju skoraj s celim civiliziranim svetom, gotovo bi bilo krika in slave, da bi bilo groza.
Toda čuden je slučaj, da je kakor ob drugi stoletnici, tako sedaj ob tretji, svet v splo šni homatiji in vojsk!. Čudno zlasti, da je ob tristoletnici devet desetin celega sveta v orožju proti državi, ki je rodila I.utra Martina
in ki je sprejela to vero za svojo vero, tako da je Nemec in Luteran skoraj eno in isto.
Za nekako štiri leta pred to slavnostjo, toraj že 1. 1914. so se začele vstanavljati tajne in javne organizacije, kakor na pr. Guard; ians of Liberty, Luther's Union začeli so se vstanavljati časopisi, kakor "Menace" i. dr., da bi zlasti Ameriko "napolnili z duhom svobodomiselnost? velikega (?) Lutra. Toda prav takrat se je pa tudi začela svetovna vojska, ali slučajno, ali po božji previdnosti ni težko soditi, kdor hoče videti.
Med Slovenci, hvala Bogu. se luteranska vera i>i ohranila, ako izvzamemo, par tisoč ogerskih Slovencev. Zato se tudi slovenski lisli niso zmenili veliko za ta žalostni "jubilej".
Zvečine ga niti omenjali niso. In to smo upali, da bode tudi pri tem ostalo.
Toda, naka! — Moral je pricapljati Glas Naroda, ki je dal velike kolone prostora Gil-bertu Potrato, da je zapel slavo odpadlem menihu in njegovi reformaciji. V teh člankih, pisanih popolnoma iz stališča kakega fanatičnega protestantovskega nevednega .pridigarja, napada Gilbert Potrato slovensko duhovščino, pogreva staro zavijanje in potvaranje resnice glede razmer onih časov in glede proti-reformacije, katero je škof Hren začel in tudi vspešno izpeljal.
Da je Gilbert Potrato sovražnik katoliške duhovščine, se mu prav nič ne čudimo, ker ga poznamo, da mu je duhovščina dobra samo takrat, ko je prazen žep in prazen želodec. Zato se tem člankam prav nič ne čudimo in mu jih tudi ne zamerimo. "Sveti Luter Martin s svojo Katrico" je tako že od nekdaj priljubljen patron vseh takih in enakih verskih renegatov in odpadnikov. Pač pa odločno protestiramo z vso resnobo, da je časopis, kakor je Glas Naroda dal prostora takim člankom in dovolil prostor, . da se poje nezaslužena slava največjem sovražniku naše cerkve, človeku, ki je toliko gorja povzročil po celi Evropi, da, da se je s temi članki tako žalila slovenska duhovščina in slovenski zavedni katoliški možje. Za božjo voljo, kaj se res med nami že sme vse. Kaj so res naši duhovniki, naša katol. cerkev samo pljuvalniki, kamor sme vsaka taka-le kreaturica, vsak pijanček nekaznjevano pljuvati in brcati? Slovenski duhovniki in zavedni katoliki, kako dolgo še boste spali, boste še kimali, boste še na vse molčali?
Dolžnost vseh možkih društev Najsvetejšega Imena je, da se prehude prvi in prehude zopet zavednost v veri. — Zakaj Glas Naroda nikdar ta-rdečih ali ta-narodnih ne napade? Zato, ker bi jo gotovo skupil. Kaj si bomo mi res vse dovolili?
Možje, kako nesramno nas blati 11a pr. Gl. Svobode. Ali se ie že storil kak odločen korak proti temu sleparju? Nič! Dobe se še tako zvani "katoliški" možje, ki ga naročajo, ki so v društvih, ki imajo to grdo cunjo za svoje Glasilo. — Pa na zadnje se temu
listu ne čudimo. Poznati treba moža, ki ga izdaja, pa se vse razume. List pa, kakor Glas Naroda, bi pa že moral vedeti kaj in kako naj piše, da ne bode žalil po nepotrebnem brez povoda velike večine svojih naročnikov! Zato pa temu listu silno zamerimo in mora zameriti vsak slovenski duhovnik, vsak še količ-kanj zaveden katoličan.
Posebno nas bole ti članki ravno sedaj, ko so toliki zgodovinski trenotki za našo pri-hodnjost, ko je tako krvava potreba, da za sedaj vsaj pozabimo 11a svoja nasprotstva, da odložimo medsebojno orožje in ga skupno o-brnemo proti svojim sovražnikom. Ali je vse grda Nemčija, ali je nemoralni odpadli menih vreden, da se vrzel med nami širi, duhovi razburjajo? Pomislite, če je to pametno, pomislite, če je to na mestu? Vsaj so skoraj vsi angleški listi tudi priobčevali svoja poročila o Lutru in o reformaciji, pa kako so lepo gentlemansko pisali. Berite Literary Digest! Tam imate izpiske iz največjih listov, pa kako pravično pišejo.
Zato vas, za božjo voljo lepo prosimo nikar nas ne cepite še bolj! Lepo vas prosimo in v velikem zgodovinskem trenotku slovesno poživljamo v imenu slovenskih zavednih katoličanov, raje začnite blažiti razpor, mirite posamezne stranke. V vašo in našo korist bode, če se vi. kot največji dnevnik postavite na čelo gibanja za naše združenje, za mir med nami, za prenehanje bratomornega boja. vsaj za eas tolike svetovne in narodne krize. Voda nam že v grlo teče! Rešimo, rešimo, kar se da!
Kdor pa še sedaj napada prepričanje svojega brata bodisi versko, bodisi politično, kdor še sedaj ne more drugače, kakor da neti sovraštvo, dela prepir med brati, tega pa že danes slovesno imenujemo največjega grobo-kopa lastnega naroda, naivečjega izdajalca svojega ljudstva in danes že ga pred celim slovenskim narodom in pred celo našo prihodnostjo obdolžujemo kot onega izdajalca, ki se ie v velikem trenotku pridružil sovražniku in mu pomagal pri njegovem delu za uničevanie naroda. Vsi' ti naj imajo odgovornost za našo prihodniost. I11 narod vas bode sodil.
Malo pojasnila Gilbertu Potrato prihodnjič. 7
• mmmmamm&jwm&izmi&rsmmBmmi k*/? •
Rdeče koprive.
Koliko protislovje! — Gl. Sv. piše o nezakonskih materah: "Koliko gorja in trpljenja mora (namreč nezakonska mati) prestati, ne ve nihče razum nje same. Koliko potokov solza se prelije skrivoma, ki jih nihče ne vidi, koliko ihtenja, katerega nihče ne sliši. Nikdo ne more opisati gorja, katerega mora prestati skoro vsaka, s sladkimi obljubami zapeljana nezakonska mati. Pero najboljšega pisatelja ga ne more opisati, povedati ga ne more jezik najboljšega govornika sedanjega časa, ker med nami vlada še preveč verska "morala". — Mati narava . . . ni zapovedala nerazdružljivega zakona med možem in ženo .... in skrbi onega, ki mu je mati in oče! —"
Da. pfui! Konda! Sram vas bodi! Da more v dvajsetem stoletju človek razširjati tako sramotni nauk živaljske nesramnosti, ne živaljske, ker žival ima svoj čas, ne smemo ji delati krivice, temveč nauk živaljske nesramnosti — proste ciganske ljubezni. —
In se še dobe revčeki. ki trdijo da je socijalizem samo delavski nauk, samo stranka, ki edina skrbi za delavca. Da, žalibog. ukradla je demokraciji par lepili naukov, in se nališpala ž njimi, kakor sraka s' pavo-vim perjem. Toda sama je pa ostala le kra-kasta sraka.
Mi pa k temu še dostavljamo: "Koliko gorja in trpljenja pa mora poleg take nesrečne matere prestati še ubogi otročiček, ki ni kriv. da je na svetu, da ga je ničvredna mati in še bolj nič vreden oče prisilil na svet. Koliko potokov solza prelijejo take uboge sirotke, katere nihče ne vidi, koliko ihtenja, katerega nihče ne čuje! Pojdite po sirotišnicah, kier katoliška "morala" po blagih dekletih — ki se slučajno imenujejo "sestre" - skuša oti-rati iz oči teli sirotkov te grenke solze, skuša tolažiti ta obupana mala nedolžna srčka, -da ne zdihujejo, da jim pomagajo v srečno življenje, da če so že tako nesrečni, da jih je grda živaljska strast pognala v toliko gorje, da bodo vsaj v življenju srečneji. — Da. milijoni sirot. o. t: niso vredni pomilovanja! Proč s versko moralo, ki je dosegla, da mati ne sme proč vreči nezaželjeno dete, ga ubiti, utopiti, vreči psom, kakor smejo še poganske žene v Kini in drugod. — Najlepši doslednost je pa v tem: Ko slika to bed i nezakonske matere, moral bi po zdravi pa meti priti do zaključka, da bi zaklicil dekletom: "Vidite, dekleta, bodite pametne! Nikir se ne dajte nam sleparjem in našim. sladkim obljubam premotiti! Poglejte, koliko gorje vas
čaka!" — Ne! On sklepa: Proč z vero! Proč z versko moralo, ki svari dekleta pred nesrečo! Mi hočemo imeti zaslepljena dekleta, da jih zapeljujemo. Samo vero proč, ki si drzne svariti, ki se drzne imeti usmiljenje z ubogim črvičkom — nezakonskim otročičkom in varovati njegovo pravico do življenja, do vzgoje.
Taki-le članki, povejte, ali je mogoče, da bi ne zastrupili vsakega, ki sam veliko ne misli? Ali niso kakor nalašč zlasti za ženo. za katero lazi kak rdeči slepar? Ali je čudno potem, da toliko naših žena zbeži od svojih mož z bordarjem ali kakim drugim sleparjem? — Ona je rdečkarica, svobodomiselna žena, zato vrjame samo nauk, kakor ga oznanjuje Konda: "Mati narava ni dala pravil, da mora far sklepati zakone v imenu izmišljenega Boga. — — ;— In zato sklepa: "Ako bi ne bilo lažnjivih ver in farjev, bi tudi ne bilo groznega gorja, katerega morajo prenašati nezakonske matere". — Pfui! Stokrat pfui pred Kondatoni"!
Forest City, Pa. — Jajmanasta! Detešmen-taj! To so se pa Ratajev papa z Brownsvilla postavili! Še v "cajtenge" znajo pisati. Hm! To ni kar si bodi. Ta nesrečni misijon jim kar ne da miru. Ti prebiti misijonarji, le kaj jih je treba na svetu, da tem ubogim rdeč-karjem kale ljubi mir. "K nam v naš klub naj pride misijonar, če. ima res kaj korajže. ne pa v cerkev". ■— Halia! Kako pravijo temu Boljševiku Irci?" Red-eye-? Rdeče-okec? -— No, štima! Rdeča pamet —- pa še rdeče oči. -— Rdeča barva pa spada med barve, ki so "temne", ki ne pokažejo ničesar tako, kakor je v resnici. Poglej skozi, rdeče steklo — pa ti bode vse rdeče — papir, trava, človek, žival, nebo, vse^_— Ali se naj potem še čuMi-1110 da tudi Red-eye-ev papa vse rdeče vidijo? Socijalizem, socijalizem, socijalizem in nič druzega kot socijalizem. — Revček! Ko bi jim kdo odprl oči. da bi ne bili Red-eye, ampak "clear-eye", kako vse drugače bi videli vsf okrog sebe! — No pa, saj bode to samo prišlo! Rdeča barva je namreč tudi barva, ki najprej "abšesa", — pobledi. Tako bodo tudi vsi rdečkar-ji drug za drugim izgubili svoio rdečo barvo — spoznali, kako nespametno in otročje je, gledat: sebe in svet skozi rdeče steklo slovenskega socijalizma. Kdor hoče resnico spoznati jo mora iskati skozi belo steklo zdravega razuma in skozi povečevalno steklo — zdrave vsakdanje skušnje! —- Tnk >. Mister Ratajc!