april 1975 številka 4 letnik 22 Slovenija revija za Slovence po svetu magazine for slovenes abroad revista para los eslovenos en el mundo začasno na tujem Motiv iz Drežnice MAGAZINE FOR SLOVENES ABROAD REVISTA PARA LOS ESLOVENOS EN EL MUNDO letnik 22 'a. april 1975 št. 4 ( \ Izdaja — Published by Slovenska izseljenska matica Tel.: 061/20-657 Naslov — Address: 61001 Ljubljana Cankarjeva 1/11, p. p. 169 Slovenija, Jugoslavija Telefon: 061/23-102 — uredništvo, 061/21-234 — uprava Uredniški svet Anton Ingolič (predsednik), Matjaž Jančar, France Poznič, Franci Stare, Andrej Škerlavaj, Martin Zakonjšek Uredniški odbor Janez Kajzer, Jože Olaj, Ernest Petrin, Jože Prešeren, Ina Slokan, Mila Šenk, Juš Turk Glavni urednik Drago Sellger Odgovorni urednik Jože Prešeren Urednica Ina Slokan Upravnica Vera Valenci Oblikovalec Jože Boncelj Prevajalca Milena Milojevič-Sheppard / angleščina Alberto Gregorič / španščina Letna naročnina Jugoslavija 50.— din (posamezni izvod din 5.—), Argentina 5.— am. dol., Avstralija 4,5 avstr. dol. ali 2,50 Lstg., Avstrija 115 Asch, Belgija 220 Bfr., Brazilija 5.— am. dol., Danska 35.— Dkr., Finska 20.— Fm., Francija 25.— FF, Holandija 16.— HfI., Italija 3.500 Lit, ZR Nemčija 16.—_DM, Norveška 33.— Nkr., Švedska 24.— Skr., Švica 19.— Sfr., Velika Britanija 2,50 Lstg., Kanada 5.— kan. dol., U.S.A. 5.— am. dolarjev. Plačila naročnine Dinarski tekoči račun: 50100-678-45356 Devizni račun: 50100-620-010-32002-575 pri Ljubljanski banki Plačilo je možno tudi po mednarodni poštni nakaznici ali s čekom, naslovljenim na »Slovenska izseljenska matica«, v priporočenem pismu Payment from Abroad Assignment to our account no. 50100-620-010--32002-575 at Ljubljanska banka, or by international money order, or by check — addressed to »Slovenska izseljenska matica« — in registered letter Revija izhaja vsak mesec — 7. in 8. številka izideta skupno Oproščeno prometnega davka po pristojnem sklepu št. 421-1/73 z dne 24. 7. 1973 Tisk — Printed by Kočevski tisk, Kočevje V_____________________________________________________J Iz vsebine Iz vaših pisem 2 Na kratko 4 Po domačih krajih 6 Od igrače do umetnosti 7 Leto seštevkov in načrtov 8 Skupščina občine Škofja Loka vabi na izseljenski piknik 11 S tramovi podprto mesto 12 Spomin in želja na blegaški cesti 14 Bled: Parka ni več 15 Titograd — mesto na Morači 16 Miklova Zala še živi 18 ZAČASNO NA TUJEM (I) 19 ENGLISH SECTION (II) 19 Naši po svetu 27 Pota življenja v dvoje 30 Korak v novo življenje 31 Branko čopič: Kadilska zgodba 32 Otroci berite 34 Naša beseda 30 Filatelija 39 Deset let Slakovega ansambla 40 Križanka 41 Lepšega kraja ni . . . Šentjernej 42 Pomlad na Primorskem Foto: Milenko Pegan iz vaših pisem Kulturno doživetje V 11. številki Rodne grude lani ste popisali kulturni večer pri Slovencih na Dunaju, ki so ga priredili mariborski gledališki umetniki. Z zanimanjem sem prebrala ta članek. Nekatere umetnike mariborskega gledališča poznam osebno in tako sem v duhu preživljala z njimi ta večer na Dunaju. Mariborsko gledališče ima že nekaj let prijateljske stike z gledališčem v Gott-waldu, ki leži okrog 30 km od Uh. Hra-dišta, okrožnega mesta na Moravskem. Mesto ima okrog 40.000 prebivalcev in je kulturno in politično središče veselih prebivalcev — Moravskih Slovakov. Mesto ima tudi svoje gledališče. V decembru lani je sprejelo v goste slovenske gledališčnike iz Maribora in prvič je s tukajšnjega odra odmevala slovenska beseda. Igro slovenskega pisatelja Andreja Hienga »Lažna Ivana« smo spoznali in smo se zelo veselili izvedbe na tukajšnjem odru. Predstava je bila zelo zanimiva in podana tako živo, da so ljudje, ki sploh ne poznajo slovenskega jezika, izredno pozorno sledili besedilu. Ob koncu predstave so morali igralci nekajkrat pred oder. Zame je bilo vse to dvojno veselje: zaradi velikega umetniškega doživetja, ko sem po tolikih letih slišala slovensko besedo s poklicnega odra, in to, da se mi je izpolnila želja, da tudi tukajšnji prebivalci spoznajo delček slovenske kulture. Zelo sem ponosna na uspehe mariborskega gledališča. LIBUŠA SOJAK UH. HRADIŠTE, ČSSR Darilo mami Naročam Rodno grudo moji mami kot darilo za njen rojstni dan z zahvalo, ker sta me z očetom naučila tako lepo ljubiti in spoštovati Slovenijo. Plačal bom, ko pridem konec meseca marca na dopust. Imam namen, da bi vsaj eno leto preživel v Sloveniji, da si izpopolnim znanje slovenščine. Imam tudi že izvoljeno slovensko dekle in sem zaveden Slovenec, tudi če imam komaj dvajset let in sem francoski državljan. Tukaj delam kot blagajnik pri banki. DANY KOREN STIRING-VVENDEL, FRANCIJA Iz dežele terana Doma sem iz Dutovelj na Krasu. Na Rodno grudo sem naročen komaj eno leto, to pa je zasluga rojaka Franca Drobniča, ki živi v Venezueli. V novembrski številki Rodne grude ste me prijetno presenetili s slikami o prazniku pršuta in terana. Prosil bi vas, če je mogoče v Rodni grudi objaviti, kako so nastala imena Dutovlje, Tomaj in Utovlje. Moj oče mi je namreč pravil, da je v Tomaju živel premožen graščak, ki se je rad pobahal: to moje (Tomaj), ud tle (Utovlje), du tle (Dutovlje), in tako so po ljudskem izročilu nastala ta krajevna imena. Vesel bi bil, če o tem veste še vi kaj. Živim v Venezueli v Caracasu in sem ob božičnih in novoletnih praznikih z ženo Tončko, ki je Bohinjka, obiskal starše v Dutovljah. Iskreno pozdravljam vse v uredništvu, enako pa vse moje sorodnike in prijatelje doma in v Venezueli. ALBIN BRUNDULA CARACAS, VENEZUELA Jugoslovanska vina Kakih pet kilometrov od našega doma stoji »tovarna«. No, pred nekaj desetletji je res bila velika tovarna, kjer so sušili slive in izdelovali razne sadne izdelke. Danes to maso opeke prezida vaj o v moderne trgovine, restavracije in gostilne. Pred tednom dni smo bili tam: Albina in Janez Grimšič iz Monte Serena, pa Elica in jaz. Jacob Zupan V ogromni delikatesni trgovini sta Albina in Elica odkrili tudi zalogo jugoslovanskih vin, večinoma slovenskih. Janez in jaz pa sva v bližnji vinarni pokušala kalifornijska vina in se pogovarjala z upravnikom o vinskih sejmih v Ljubljani, kjer je bil že večkrat. Ko smo se vrnili domov, smo se še okrepčali s kranjskimi klobasami, ki smo jih zalili s štajerskim vinom. JACOB ZUPAN LOS GATOS, CAL1F., ZDA Sošolci, kje ste? Pozdravljam celotno uredništvo Rodne grude in se vam toplo zahvaljujem za redno pošiljanje revije. Oba z možem jo prebereva od začetka do konca. Najraje pa bereva pisma rojakov po svetu, saj vsak napiše kaj zanimivega. Pa tudi fotografije raznih slovenskih krajev so zanimive. Veliko krajev sem spoznala le po fotografijah po vaši reviji, saj ko sem bila doma, nisem hodila naokrog, kar mi je zdaj zares žal. Kot vidim, iz pisem že marsikaj veste, kako je tu v Avstraliji. Le to naj vam omenim, da so nam zdaj tu prve dni v februarju kar pošteno »zakurili« — v našem mestu Adelaide pride tudi do 40 stopinj Celzija, drugje pa še več. Ob koncu imam še eno željo. Prosim moje nekdanje sošolce 8. razreda iz Benedikta v Slovenskih goricah, da mi pišejo. Nekaj jih bo to bralo verjetno doma, nekaj pa po svetu. Torej, le primite za pero in se mi oglasite. Če se prav spomnim, smo zadnji razred osemletke obiskovali leta 1963/64, jaz pa sem se takrat pisala Setnikar. Pozdravljam vse bralce Rodne grude po svetu in doma. IVANKA KREMPL 26 RALPH ST., W. RICHMOND 5033 ADELAIDE — S. AUSTRALIA Lepi spomini na domovino Oba z ženo skrbno prebereva vso revijo, ki je slikovita in zanimiva. Veseli me tudi, da ste že nekajkrat objavili moj rojstni kraj Ljutomer, moja žena pa je doma iz Jurija ob Pesnici. Imava dva sina, eden je star že trinajst, drugi pa osem. Oba govorita slovensko. Leta 1972 smo bili vsi na dopustu v Sloveniji. Zelo nam je bilo všeč, sinova pa bi najraje kar ostala tam. Lani aprila pa sem bil sam z bratom in dvema sestrama na žalostni poti. Umrl nam je naš dragi oče. Bilo je žalostno, da kar ne smem pomisliti. V hiši, kjer nas je bilo nekoč enajst, je ostala sama mama. Ko smo otroci odrasli, smo se razšli, kar vsi obžalujemo. Ena sestra je sama v Kanadi, tri sestre so v okolici Ljutomera, ostali pa smo v Los Angelesu, vendar pa si vsi želimo, da bi bili še doma skupaj, saj nam je bilo tam naj lepše. Lepo pozdravljam moje sestre z družinami in našo osamljeno mamo v Bučkov-cih. DRAGO ŠUMEN Z DRUŽINO MANHATTAN BEACH, CALIF., ZDA Prelepa moja domovina Čim dalj sem v tujini, tem bolj me mori domotožje po rojstnem kraju. Dobro nam gre in tudi zdravi smo, vendar pa si želimo malo več slovenskega razvedrila in prleških navad. Tu v Los Angelesu ni- mamo Slovenci nobenega društva, kjer bi se lahko srečevali. Mislim pa, da nas ni tako malo, vendar pa smo raztreseni, ker je Los Angeles res velik. Včasih gremo v Fontano, kjer imajo Slovenci dve dvorani, vendar pa je to zelo daleč in tudi prireditve niso več čisto slovenske, so že mešane z angleškim jezikom, vsekakor pa je nemogoče najti Prleka, s katerim bi se lahko pogovoril po prleško. Pošiljam lepe pozdrave sestram in mami, ki sama živi v moji rojstni hiši. GABRIELA PRESSLER Z DRUŽINO TORRENCE, CALIF., ZDA Preloka pri Vinici Iz srca vas pozdravljam iz daljne Kanade in vam želim veliko uspeha pri urejanju te lepe revije. Prosila bi vas, da se kdaj odpravite tudi v vas Preloka in Zilje pri Vinici. To so moji rojstni kraji in me zelo zanima, kaj se tam dogaja. Morda vas letos obiščem. MARIJA KROMARICH SCHUMACHER, ONT., KANADA Plesničarji pozdravljajo Šest mesecev turneje in obiska v domovini je prehitro minilo. Doživetja so bila tako iskrena, da bodo še dolgo ostala v strunah in trakovih, posebno še v globini srca. Prek revije Rodna gruda bi radi pozdravili vse, ki so nas združili z njimi veseli dogodki. Iskrena zahvala tudi vsem na Slovenski izseljenski matici, ki so bili vedno prijazni, res pravi kažipot slovenskim izseljencem. Na Matici smo se spoznali tudi z nekaterimi izseljenci od vsepovsod, tudi s petega kontinenta. Na poti domov smo še mimogrede sodelovali na slovenski trgatvi v Munchnu, kjer smo se ponovno srečali z »malimi Avseniki«, ansamblom Bambi-nos in tudi z ansamblom »Dobri prijatelji« iz Brežic. Za zaključek smo nastopili še na mednarodnem tednu v Bedfordu v Angliji. Pozdravi vsem in nasvidenje. BRATJE PLESNIČAR KEW, VIC., AVSTRALIJA Kdaj na Prem? Z Rodno grudo sem zadovoljna, le da je v njej premalo novic. Vse bolj diši po reklami, predvsem pa po turizmu, saj se največ opisujejo turistični kraji. Ne vem, če je vsakemu najbolj všeč kraj, kjer se je rodil, kjer je preživel svojo mladost. Kaj mi mar sto Bledov, ker mi pa ni tam tekla zibelka. Zame je najlepši Prem. Čakala sem in čakala, opisovali ste gradove, mislila sem, zdaj bodo odšli pa na Prem. In še vedno upam, da ga bom zagledala. Občutek imam, da na Brkine in Brkince vsi kar nekako pozabljajo. A vendar smo Brkinci delavni ljudje, kljub vsem težavam pa znamo biti tudi veseli. Predvsem pa smo zavedni Slovenci. Pri nas človek ni vedel ne za belo gardo ne za domobrance. Predvsem smo se borili proti okupatorju. Torej, če vam je mogoče, poslikajte kdaj tudi Brkine, saj je skoraj iz vsake hiše nekdo v Ameriki, veliko pa nas je tudi v Avstraliji. Prilagam vam tudi mojo pesem, ki sem jo napisala kmalu po prihodu v Avstralijo. Naslov ji je — »Ta moja pesem«. Ta moja pesem, ki v srcu mi doni, je pesem, ki ni ji konca. Vsak dan glasneje mi doni in vsak dan si bolj srce želi nazaj. In, če povem vam kam? Potem še kdo se mi smeji, le kaj bi tam! Le tam bi srečno mi srce bilo, ko bi ostal za vedno tam, bi znal ceniti tisto malo, kar dala bi mi zemlja rodna. A tu po tuji zemlji tavam in v sanjah si gradove zidam. A bolno srce vsak dan glasneje poje, prepeva pesem, ki ni ji konca — nazaj želi... MILKA DOVGAN-DEBEVEC CROYDON, N.S.W., AVSTRALIJA Love Lane Dragi urednik, prosim, da popravite moj dopis, ki je bil napisan zaradi imena Ljubljana v aprilski številki leta 1973. Jaz sem pravilno napisala »Love Lane« in ne vem, kako je prišlo od Love Jane. Ime Jane se razume, da ni primerno za tako imenitno ime, kakor je Ljubljana, na katero so ponosni vsi Slovenci. Prosim, da to popravite. MARY BOLE WILLOUGHBY, OHIO, ZDA Objavljamo ta vaš »popravek«, vendar pa imam občutek, da je zdaj res že čas, da enkrat napišemo, kako je v resnici prišlo do imena Ljubljana. Če bi se pa to ime sploh dalo prevesti v kak tuj jezik, pa resno dvomim. Še dve mnenji Kakor vsa leta nam je vedno znova Rodna gruda največji prijatelj iz domovine, ki nas zvesto obiskuje in nam vsak mesec prinaša novice od dragega doma. MARTIN ŠILEČ TORNWOOD, AVSTRALIJA Rodno grudo redno prejemam in mi je zelo všeč. Komaj čakam, da pride, saj je v njej veliko lepega o moji domovini. Tako si vsaj z Rodno grudo in domačimi ploščami krajšam čas. JELKA TACER OLOFSTRČM, ŠVEDSKA Urednik vam Piknik (seveda) bo! Nekateri naši rojaki iz Združenih držav Amerike so nam pred dnevi zaskrbljeni pisali, kaj bo z letošnjim izseljenskim piknikom. Slišali so namreč nekje, da tega tradicionalnega piknika letos ne bo. Seveda jim ni bilo jasno, čemu bi ga ne bilo in kaj naj bi bilo vzrok temu. Vsem tem zaskrbljenim rojakom naj že kar v začetku povem, da bo izseljenski piknik tudi letos. Nikoli ni bilo nobene besede o tem, da bi ga ne organizirali, zlasti pa še glede na to, da bo letos že dvajseti po vrsti in v letu, ko praznujemo 30-letnico osvoboditve. Prav glede na jubilej oba organizatorja — Skupščina občine Škofja Loka in Slovenska izseljenska matica — celo pričakujeta, da se ga bo letos udeležilo še več ljudi kot prejšnja leta in da bo vsa prireditev še bolj svečana. Škofjeločani, ki so si v preteklih letih pridobili že precej izkušenj pri organizaciji tega velikega izseljenskega srečanja, letos že pripravljajo še bolj privlačen kulturni program, ki naj bi zadovoljil slehernega obiskovalca, pa naj bo iz domovine ali tujine. Izseljenski pikniki, ki so že ves čas na dan 4. julija, ko praznujemo v Jugoslaviji dan borcev in je zato dela prost dan, so se v prvih letih selili z enega konca Slovenije na drugega, vsako leto smo se zbrali v drugem kraju. Organizacija takega srečanja pa zahteva veliko priprav, od kulturnega programa do primerne postrežbe, prevoza in drugega, zato smo se odločili, da bi se za nekaj časa ustavili v enem kraju. Škofja Loka je bila za to zelo primerna iz več razlogov: je sorazmerno blizu večine krajev, kjer se največ zadržujejo izseljenci med obiskom domovine, ima zelo primeren prostor na senčnem vrtu škofjeloškega gradu, tam pa se je zbrala tudi skupina sposobnih organizatorjev, ki so se z veseljem lotili tega obsežnega organizacijskega dela. Res so se na prvih izseljenskih piknikih zbrali predvsem naši ameriški rojaki ki so se mudili na obisku v »starem kraju«, obenem so namreč proslavili tudi ameriški dan neodvisnosti, pozneje pa se jim je priključevalo vedno več naših rojakov tudi iz drugih držav in kontinentov. Izseljenski piknik je tako prerasel že v pravo srečanje vseh naših ljudi, ki za stalno ali začasno živijo na tujem, in so v tem času na počitnicah v domovini. Nobenega dvoma ni, tudi letos se dobimo v Škofji Loki! ’ JOŽE PREŠEREN na kratko Zgodovinska odgovornost V začetku marca se je v Beogradu sestal novoizvoljeni svet federacije, na katerem je imel referat predsednik republike Josip Broz Tito. Člani sveta in drugi udeleženci seje so z navdušenjem pozdravili Titove besede o zgodovinskem pomenu in odgovornosti naše družbene preobrazbe. Ko je predsednik Tito opozoril na zgodovinski pomen nove ustave in na uspešno večletno revolucionarno borbo proti notranjim in zunanjim sovražnikom ter proti različnim protisamoupravnim silam, je poudaril, da morajo biti spremembe v naših družbenih odnosih tudi rezultat vztrajnega in vsakodnevnega dela naših delov- nih ljudi. Celo v lanskem letu, je dejal, ki je bilo značilno zaradi zapletenih svetovnih problemov, smo v Jugoslaviji družbeni proizvod povečali za 7 odstotkov, industrijsko proizvodnjo pa za 11 odstotkov. Pomembne rezultate smo dosegli tudi v kmetijstvu, produktivnosti dela, zaposlovanju in drugod. Dejal je tudi, da so za naš stabilni razvoj potrebni podrobni in realni načrti ne samo za 5 ali 10 let, marveč za 20 in 30 let vnaprej. Glede zunanjepolitičnih vprašanj je predsednik Tito izrazil zaskrbljenost spričo številnih odprtih mednarodnih vprašanj in zaradi krize v mednarodnih gospodarskih odnosih. Odločno pa je nasprotoval vsakemu poskusu, da bi pereča mednarodna vprašanja reševali s silo. Tiste države, je dejal, ki so bogatejše, morajo pomagati drugim, saj je le s solidarnostjo in združenimi močmi mogoče obvarovati dosežene pridobitve in zagotoviti lastni prihodnji razvoj. Bijedič v ZDA Predsednik zveznega izvršnega sveta Dže-mal Bijedič je bil v dneh od 19. od 21. marca na uradnem obisku v Združenih državah Amerike, kamor ga je povabil predsednik Gerald Ford. Med obiskom je Džemalu Bijediču priredil v Beli hiši kosilo tudi ameriški predsednik, ki je med drugim v pozdravnih besedah dejal: »Znano mi je, da je v vašem rojstnem kraju v Jugoslaviji znamenit kamenit most, ki stoji tam že zelo dolgo. Želimo Podljubelj Foto: Ančka Tomšič si, da bi bilo tudi jugoslovansko-ameri-ško sodelovanje tako trdno kot most v mestu Mostar.« Džemal Bijedič pa je v svoji zdravici med drugim dejal: »Proslava 200-letnice ZDA — tudi v Jugoslaviji se pripravljamo na udeležbo na tem zgodovinskem jubileju — ponuja še eno priložnost za poudarek naše trajne želje po nadaljevanju tradicionalnega sodelovanja in prijateljstva z našo deželo. V ZDA živi danes čez milijon jugoslovanskih izseljencev, Američanov jugoslovanskega rodu, lojalnih državljanov ZDA. Ponosni smo, ker so v zgodovini Združenih držav, v njenem boju za neodvisnost in graditev državnosti zapisana tudi imena mnogih ljudi po rodu iz Jugoslavije, ki jim ni bilo žal naporov in življenj, da bi prispevali k blaginji te dežele.« V skupnem sporočilu o obisku predsednika zveznega izvršnega sveta v Združenih državah so med drugim zapisali, da so v razgovorih ugotovili znatno rast trgovinske menjave med državama v minulih letih in se strinjali, da je treba še pospeševati trajno gospodarsko in finančno sodelovanje, vključno s skupnimi vlaganji. Skandinavca v Jugoslaviji V marcu sta se na uradnem obisku mudila v Jugoslaviji predsednik švedske vlade Olof Palme, nekaj dni za njim pa je dopotoval predsednik finske republike Urho Kekkonen. Olof Palme je imel uradne razgovore s predsednikom zvezne vlade Džemalom Bijedičem, sprejel pa ga je tudi predsednik Tito, finski predsednik pa je bil v Jugoslaviji gost našega predsednika. Umrl je Michael Kumer V Pittsburghu, Pennsylvanija, ZDA, je 26. februarja nenadoma umrl znani slovenski društveni delavec Michael Kumer, predsednik nadzornega odbora Slovenske narodne podporne jednote. V zahodni Pennsylvaniji je bil pokojni Kumer nosilec slovenskega društvenega delovanja, nad trideset let pa je bil tudi član glavnega odbora S.N.P.J. Bil je tudi predsednik posebnega odbora za ohranitev slovenskega dnevnika »Prosveta«. Daljši zapis o pokojniku bomo objavili prihodnjič. Ugodno za setev Spomladi bomo v Jugoslaviji zasejali 4,5 milijona hektarov njiv, kot je pred kratkim ugotovila jugoslovanska zvezna vlada, ko je razpravljala o tekočih vprašanjih kmetijstva. Ugotovili so tudi, da so z dosedanjimi ukrepi nastali ugodni pogoji za uresničevanje predvidenega kmetijskega programa, predvidevajo pa še nekatere ukrepe. Patent v tujino? Neka nizozemska tvrdka je ponudila To-metu Mitevskemu iz štipa, Makedonija, 350.000 dolarjev za uporabo patenta — avtomatskega stroja za čiščenje niti v tekstilni industriji. Za ta izum se zanimajo tudi nekatere druge tvrdke iz tujine. Ljubljanski grad pred obnovo Delegati vseh zborov ljubljanskih občinskih skupščin in mestne skupščine razpravljajo o programu obnove ljubljanskega gradu. Ena izmed osnovnih dilem je vprašanje, ali naj bo grad predvsem namenjen turističnim in gostinskim organizacijam ali pa kulturnim inštitucijam. Seveda pa bodo za obnovo in oživitev gradu potrebna izredno visoka finančna sredstva, ki jih bo moralo zagotoviti mesto Ljubljana. Kajuhove nagrade Ob obletnici smrti partizanskega pesnika Karla Destovnika-Kajuha je založba Borec podelila tradicionalne nagrade za posebne dosežke v književnosti na temo narodnoosvobodilne borbe in revolucije. Letos so nagrado prejeli: Leopold Suhadol-čan za roman »Najdaljša noč«, Marička Žnidaršič za pesniško zbirko »Ko je prihajal dan« in Alojz Kermavner za dokumentarni opis »Ambulanta E prek 4 G«. Za likovno opremo sta dobila nagrado Matjaž Vipotnik in Cveta Stepančič, za ilustracije pa Milan Bizovičar. Odličja »Svobode« Ob 25. obletnici smrti pisatelja Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca je Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije v Ljubljani podelila odličja svobode vrsti zaslužnih slovenskih kulturnih delavcev iz Slovenije in zamejstva. Ta odličja so predvsem priznanje za spodbujanje kulturnega življenja med delovnimi ljudmi. Na tej svečanosti je govoril o Prežihovem življenju in delu pisatelj in publicist Drago Druškovič. Bitka za hrano Bitka za večjo proizvodnjo hrane in zagotovitev boljših pogojev gospodarjenja v kmetijstvu je postala vsejugoslovanska akcija. V vseh republikah in pokrajinah uvajajo potrebne ukrepe, da bi se povečala proizvodnja hrane. Kmetijstvo naj bi postalo ena izmed prednostnih dejavnosti v razvoju naše države. Milijoni turistov Jugoslovanski turistični delavci, ki so se udeležili svetovnega turističnega sejma v Zahodnem Berlinu, pričakujejo, da bo letos obiskalo Jugoslavijo najmanj 1,2 milijona turistov iz ZR Nemčije. Največje zanimanje na sejmu je bilo za specializirane turistične usluge, kot najem jaht, bungalovov, stanovanj idr. Obisk zahodno-nemških turistov v Jugoslaviji pričakujejo, da bo letos v mejah lanskega, porast pa pričakujejo iz nekaterih drugih držav. Priznanje radijski igri Otroška radijska drama »A« slovenskega avtorja Franceta Puntarja je bila na Finskem proglašena za najboljšo tujo radijsko igro v letu 1974. Mednarodna žirija skupnosti evropskih radijskih postaj je dramo »A« uvrstila tudi med tri najboljše radijske drame na svetu in jo priporočila svojim članom, da jo izvajajo. Štiri nove ladje za Piran Edina slovenska pomorska družba Splošna plovba iz Pirana je na Japonskem naročila štiri nove ladje s. po 18.000 DWT. Japonska ladjedelnica bo ladje dobavila v prihodnjih treh letih. Kredite s sedemletnim odplačilnim rokom je omogočila japonska izvozna banka in Ljubljanska banka z garancijo. Trideset odstotkov denarja bodo Pirančani zbrali sami. Zanimanje za novo rafinerijo Podpredsednik slovenskega izvršnega sveta Rudi Čačinovič se je pred kratkim pogovarjal v Bonnu z zveznimi ministri ter gospodarskimi krogi o sofinanciranju tristranske družbe, ki bi sodelovala pri gradnji rafinerije z zmogljivostjo 8 milijonov ton nafte na leto na slovenski obali. Skupen nastop bank K LB H banki v Frankfurtu, ki sta jo lani ustanovili ljubljanska in hessenska banka, so pred kratkim pristopile še štiri druge jugoslovanske banke: Beograjska, jugoslovanska investicijska, kreditna banka Maribor in zagrebška združena banka. LBH banka se ukvarja s plačilnim prometom med Zvezno republiko Nemčijo in Jugoslavijo, obenem pa daje posojila za izvoz jugoslovanskih izdelkov v ZR Nemčijo, pripravlja skupne naložbe našega in tujega denarja v Jugoslaviji, idr. Umrl je Veljko Vlahovič V Ženevi, Švica, je 7. marca po daljši bolezni umrl ugledni revolucionar in eden izmed najožjih sodelavcev Josipa Broza Tita, član predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije Veljko Vlahovič. Doma je bil iz črne gore, kjer se je že v gimnazijskih letih priključil revolucionarnemu gibanju, s katerim je nadaljeval ves čas študija tudi na beograjski univerzi. Bil je eden izmed najvidnejših članov in voditeljev naprednega študentovskega gibanja. Udeležil se je boja za špansko republiko. Ko se je začela narodnoosvobodilna vojna, je Veljko Vlahovič v Moskvi organiziral radijsko postajo »Svobodna Jugoslavija« in prek nje širil v svet resnico o boju jugoslovanskih narodov. V domovino se je vrnil leta 1944 in bil na prvih svobodnih volitvah v Ljudsko skupščino izvoljen za ljudskega poslanca. V skupščini je bil podpredsednik zbora narodov. Kot namestnik zunanjega ministra je kot predstavnik Jugoslavije sodeloval na petem zasedanju Organizacije združenih narodov, na sedmem zasedanju pa je vodil našo delegacijo. Veljko Vlahovič je bil vse svoje življenje navzoč v naši politični stvarnosti, ves čas je bil na odgovornih državnih in partijskih dolžnostih, ustvarjalno je sodeloval pri porajanju naše nove države in nove družbene ureditve. Kot predsednik odbora za pripravo lanskega desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije je Veljko Vlahovič dejal, da je »naša samoupravna socialistična družba najbolj odprta socialistična družba na svetu.« Veljko Vlahovič je prejel številna visoka odlikovanja, med drugimi tudi red narodnega heroja Jugoslavije. Predsednik španske republike dr. Félix Gordon-Ordas pa mu je med obiskom v Jugoslaviji leta 1952 podelil za zasluge med špansko državljansko vojno najvišji red za osvoboditev Španije »Insignia de Maestrant«. Jugoslovanski narodi so z Veljkom Vlahovičem izgubili velikega revolucionarja in prekaljenega borca za oblast delavskega razreda. V Podzemlju v Beli krajini bo belokranjski muzej maja odkril spominsko ploščo slovenski ameriški pesnici in pisateljici Katki Zupančičevi, ki je pred svojim odhodom v Ameriko kot učiteljica na tej šoli nekaj časa poučevala. Katka Zupančičeva, rojena Vrtčičeva, se je rodila septembra 1889 v Kraljih pri Črnomlju. Kot učiteljica je zatem poučevala v raznih šolah, naj del j pa v Podzemlju. Leta 1923 je odšla s svojo malo hčerkico za možem Jakobom v Ameriko, kjer se je takoj vključila v takrat zelo živahno razgibano kulturno življenje ameriških Slovencev. Njena kulturna dejavnost je bila izredno raznolika. Vodila je slovensko šolo v Chicagu. Vneto je delala med mladino. Napisala je vrsto mladinskih iger, režirala in organizirala. Njene pesmi, črtice in članki so bogatili vsebino Mladinskega lista, edinega glasila slovenske izseljenske mladine. Sodelovala je pri Prosveti, Proletarcu, Ameriškem družinskem koledarju itd. Po njenih spisih, ki jih je pogosto tudi sama ilustrirala, smo jo dobro poznali in cenili tudi v Sloveniji, kjer so bili v času med obema vojnama objavljeni njeni številni prispevki v socialističnem delavskem tisku. V Chicagu je leta 1946 izdala zbirko črtic in pesmi pod naslovom »Slike iz vsakdanjega življenja«. Umrla je 8. septembra 1967 v Los Gatosu, kjer je zadnja leta živela s soprogom in hčerko. Prav je, da se bo domovina skromno oddolžila spominu te zavedne, nadarjene Novi dom upokojencev v Trbovljah slovenske žene, ki je daleč prek morja ponesla slovensko besedo in jo s svojo ustvarjalnostjo poplemenitila in uveljavila. V Novem mestu bo 27. aprila, na dan, ko je bila pred štiriintridesetimi leti v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta Slovenije, osrednja proslava, s katero bo Dolenjska počastila letošnjo tridesetletnico osvoboditve. Slavja se bodo udeležili tudi nekdanji borci 15. divizije, ki se je bojevala na območju Dolenjske. Mladinske brigade bodo šle na pohode po poteh partizanskih enot. Osrednja slovesnost bo na novomeškem glavnem trgu, kjer bodo v kulturnem programu nastopili moški in pionirski pevski zbori, pihalna godba in folklorna skupina iz Bele krajine. Po končanem programu bo na glavnem trgu veliko ljudsko zborovanje. V Dolenjskem muzeju, v Študijski knjižnici Mirana Jarca in v nekaterih osnovnih šolah ter v gimnaziji pa bodo pripravili razstave, posvečene 30-letnici osvoboditve. Dolenjski cviček še in še pokušajo in ocenjujejo. Tako so tudi letos v Novem mestu priredili že tradicionalni Teden dolenjskega cvička, ki je bil v prostorih hotela Kandija od 15. do 20. marca. Sedemdeset dolenjskih vinogradnikov in vinogradniških zadrug je poslalo za razstavo 88 vzorcev cvička lanskega pridelka, ki jih je ocenila komisija strokovnjakov. Devet vzorcev so zavrnili. Med najbolje ocenjenimi pa je cviček mladega vinogradnika Franca Martinčiča iz šmalčje vasi pri Šentjerneju, ki s svojim cvičkom iz Vrbovcev že tri leta zaporedoma osvaja prva mesta. V Ribnici, okolici Sodražice in Slemen, so se živinorejci na posvetu odločili za uvajanje nove ameriške pasme goveje živine »brown swiss«. Strokovnjaki ljubljanskega Kmetijskega zavoda so jim na posvetovanju razložili prednosti te pasme, ki so v tem, da krave pridobe na teži in dajejo dnevno znatno več mleka. Skupno bodo letos v okolici Ribnice in Sodražice, kjer je najboljša živina sivo- rjave pasme, ki jo načrtno vzgajajo že od leta 1909 osemenili nad sto krav s semenom nove pasme. V Kapelah pri Brežicah imajo godbo na pihala, ki je prav gotovo med najstarejšimi v Sloveniji, saj bodo letos praznovali že njeno 125-letnico. Jubilejni koncert bodo imeli 20. julija ob dnevu vstaje. Poleg domače godbe bodo na koncertu nastopili pevski zbori iz Artič, Brežic in Globokega ter gostje iz zamejstva — godba iz Proseka-Kontovela na Tržaškem. V Murski Soboti uspešno deluje znana tovarna za predelavo mleka, ki letos praznuje sredi uspešnega dela dvajsetletnico ustanovitve. Ta tovarna je za Pomurje velikega pomena, saj pomeni takore-koč temelj razvoju organiziranega mlekarstva in mlekarske industrije v Pomurju. Ta se je začel v prvih povojnih letih, ko je zaživela Mlekarska zadruga, ki je v Soboti zgradila objekt za centralno mlekarno in sirarno. Novi prostori pa so ostali neizkoriščeni do leta 1952, ko je mednarodna organizacija UNICEF pristala, da jih opremi s stroji za predelavo mleka v mlečni prah. Tako se je rodila nova tovarna, ki je s polno zmogljivostjo začela obratovati leta 1955. Poleg mleka je tovarna začela predelovati tudi nekatere druge izdelke, ki so danes znani na domačih in tujih tržiščih. Leta 1970 je bila tovarna prenovljena in se je njena zmogljivost še povečala. Tako zdaj lahko predelajo dnevno okrog sto tisoč litrov mleka v mlečni prah. V letu 1970 so odkupili deset milijonov 300 tisoč litrov mleka, ki so ga v glavnem predelali v mlečni prah. Obenem z rastjo proizvodnje so se zboljšale tudi gmotne prilike zaposlenih, ki jih je v tovarni sto dvajset. Ob jubileju so razdelili najdelj zaposlenim in najbolj prizadevnim delavcem v zahvalo nagrade in priznanja. Pomurska založba v Murski Soboti je pred kratkim izdala nov roman pisatelja Miška Kranjca »Strici so mi povedali«. To je pripoved, ki sega h koreninam njegovega rodu, košček preteklosti Pomurja in njegovih ljudi, preprostih, iz revščine in za revščino rojenih, ki pa zaradi tega nikakor niso kakšni skisani čemerneži, temveč so polni vedrine in ljudskega humorja, ki jim pomaga prebroditi težave vsakdanjega življenja v prekmurski vasi po letu 1918. Novi Kranjčev roman bo posebej všeč Prekmurcem, saj se pripoved prepleta s številnimi narečnimi besedami, ki pa jih je avtor ob koncu v posebnem slovarčku ustrezno pojasnil tistim bralcem, ki jih morda ne bi razumeli. Portorož, Piran in Izolo je v februarju obiskala skupina predstavnikov nemških turističnih agencij in nekaj nemških novinarjev, da bi spoznali nove možnosti, ki jih turizem ob slovenski obali lahko nudi gostom. Z zanimanjem so si ogledali obalne kraje in se podrobneje seznanili s turističnimi zmogljivostmi v Portorožu, Piranu in Izoli. Ogledali so si tudi gradbišče novega turističnega naselja Bernardin. Povedali so, da je med nemškimi turisti vse večje zanimanje za slovensko obalo, ne samo zaradi tega, ker je sorazmerno blizu, temveč tudi zaradi dobro organizirane in kvalitetne postrežbe in številnih izvenpenzionskih uslug. V Ljubljani smo imeli konec februarja svojevrstno razstavo. V galeriji ARS Založbe Mladinska knjiga na Miklošičevi cesti je razstavila svoje izdelke iz medenega testa Pavla Ambrožič, ki je najstarejša izdelovalka dražgoškega malega kruhka. V prejšnjih časih so se s to vrsto domače umetne obrti ukvarjale številne žene okrog škofje Loke in v Dražgošah. Znanje je prehajalo iz roda v rod. V Škofji Loki jih je še nekaj, v Dražgošah pa je edino še Pavla, ki se s tem ukvarja že petinpetdeset let. Iz medenega testa, ki ga zgnete po posebnem receptu, zatem z veliko potrpežljivostjo oblikuje srca, majolke in drugo, ki jih zatem krasi z drobcenimi umetniško sestavljenimi cvetovi, grozdi in drugimi domačimi ornamenti, prav tako sestavljenimi iz testa. Dražgoški mali medeni kruhki so prelepi spominki iz bogate zakladnice našega ljudskega izročila. V Polomu v kočevski občini vaščani pozimi pridno izdelujejo zobotrebce. Najbolj pridni so jih letos naredili po več tisoč butaric. Pri škufčevih je gospodar za izdelavo zobotrebcev po lastni zamisli izdelal posebno orodje za cepljenje leskovega lesa, da gre izdelovanje zobotrebcev hitreje od rok. Pri Ortneku bodo ribniški ribiči obnovili ribnik Luknja. Oba ostala ribnika pri Ribnici sta se obnesla in tudi nova riba, ki se imenuje amur, v njima dobro uspeva. število članov ribiške družine v Ribnici se je v zadnjem času razveseljivo povečalo. Novo mesto dobi športno dvorano, ki jo nameravajo slovesno izročiti namenu ob letošnjem občinskem prazniku. Športna dvorana v Novem mestu je nujno potrebna ne samo za športne prireditve, temveč bo tudi v pomoč šolarjem, ki se morajo stiskati v premajhnih šolskih telovadnicah. Gradnja bo veljala blizu 15 milijonov dinarjev. Pri tem bo samoupravna interesna skupnost za teleseno kulturo prispevala 5,4 milijonov din, občinska skupščina pa 2,5 milijona. V Račjem selu pri Trebnjem hitro napreduje gradnja nove tovarne keramičnih ploščic, ki jo gradijo Ljubljanske opekarne. Delo hitreje napreduje zato, ker ni bilo prekinjeno zaradi zime. Od igrače do umetnosti Irena Grafenauer je novo ime, ki se zadnje čase uveljavlja v svetu glasbe pri nas doma in tudi na tujem. Pred kratkim je dobila nagrado Jugoslovanskih glasbenikov v Zagrebu, še prej je požela prvo nagrado na tekmovanju mladih flavtistov v Beogradu ter tretjo nagrado na tekmovanju v Miinchnu. In kdo je ta umetnica? To je 17-letna Ljubljančanka, ki je čisto slučajno ubrala glasbeno pot. »Bili smo na morju v Pulju, pa sem si zaželela igračo. Bilo mi je 6 let in v izložbi sem zagledala flavto ter jo kupila,« je preprosto povedala Irena, ki me je s svojo sproščenostjo, vedrino in simpatičnostjo spravila v zadrego. Pričakovala sem pač vase zaprto bitje, ki živi za svojo umetnost in je do sveta izven glasbe nezaupljivo. Skazila mi je to predstavo in me zmedla — samo za trenutek, kajti potem sva klepetali, kot da bi se že dolgo poznali. Takšna je Irena kot človek. Otroci cesto zavržejo igračo, ko se je naveličajo. Z Irenino igračo-flavto ni bilo tako. Starši so to opazili in ji pri osmih letih kupili blok-flavto, pri desetih pa pravcati inštrument, ki Ireno še zdaj spremlja na vseh poteh. — Torej ni bilo nikogar, ki bi vas posebej navdušil za glasbo? Ampak po nekom ste vendar podedovali to nagnjenje ... »Seveda, seveda. Vsi v družini imamo radi glasbo. Oče je želel študirati glasbo, pa se je rajši odločil za tehniko, ker se mu je zdel glasbeni kruh negotov. Izhajal je namreč iz družine s 13 otroki, si predstavljate?« Če se ne motim, so v Grafenauerjevi družini le trije otroci, ki imajo toliko stricev, tet in sestričen oziroma bratrancev! Z glasbo se bo poklicno ukvarjala samo Irena. Obiskuje tretji letnik Akademije za glasbo v Ljubljani. S študijem hiti in je napravila kar dva letnika v enem zamahu. »Mudi se mi, ker bi si rada pridobila štipendijo za nadaljevanje študija v tujini. To je mogoče samo do 18. leta,« je živahno utemeljevala Irena. — Se vam ne zdi, da tako preveč delate? »Ne. Glasbo imam rada. Ne bojte se, tudi za kaj drugega najdem dovolj časa.« — Kako pa je s šolo? »Koncerti in turneje mi ne dopuščajo, da bi obiskovala redno šolo, zato bom privatno napravila četrti letnik gimnazije.« — Ali sošolce kaj pogrešate? »Moram priznati, da mi je hudo zaradi tega. Ampak družbe mi kljub temu ne manjka.« — Koliko časa na dan igrate? »Po 5, 6 ur; včasih manj, včasih več. To je naporno in človek mora biti povsem zdrav. Že najmanjši prehlad ti lahko škodi,« je povedala in srebala vroče mleko, katerega ji je prinesla njena mati. Kljub temu Irena trdi, da je ne preganjajo nobene fobije, res pa je tudi, da nesreče ne izziva. Predvideva, da bo tu vsak čas s študijem pri kraju in da se bo potem za nekaj časa preselila na konzerva-torij v Pariz, kamor bi šla srčno rada. Zato se tudi uči francoščine. — Kakšen je vaš cilj? »Ne vem, kaj bo prinesel čas. Vsekakor pa bi rada igrala za ljudi kot solistka.« Irena Grafenauer Zdaj je Irena zelo zaposlena, saj se udeležuje koncertov domala po vsqj Evropi. Aprila jo bodo poslušali na Nizozemskem, v Berlinu, Bruslju in Barceloni. Potuje sama in pravi, da je prav nič ni strah. »Ne bojim se ljudi, sicer pa imam povsod kake prijatelje ali pa se spoprijateljim z novimi ljudmi,« je povedala optimistično, polna življenja in volje. — Veliko delate, če smem tako reči igranju; ali imate še kaj časa za druge reči. Prej ste omenili, da ga imate. Povejte, kaj počenjate v prostem času? »Plavam, smučam, se podim okoli, najrajši pa grem v hribe. Na primer v Trento, kjer smo si uredili skromen vikend,« je odgovorila Irena in potem sva se še dolgo pogovarjali o gorah, o Trenti, o arhitekturi nekdanjih časov, ki izginja, o starinah. Ni kaj, Irena Grafenauer je dekle in pol. Pa srečno! ALBINA PODBEVŠEK Leto seštevkov in načrtov Med tista vprašanja, ki jim posvečamo letos pri nas izjemno veliko pozornosti, sodi tudi družbeno načrtovanje razvoja. Do konca letošnjega leta bodo namreč delegati tako v skupščini Socialistične federativne republike Jugoslavije kot v skupščinah posameznih republik in pokrajin po široki predhodni javni razpravi sprejemali nove zakone o družbenem načrtovanju. Ti zakoni, ki bodo sloneli na določilih nove ustave SFRJ, oziroma ustav republik ter ustavnih zakonov avtonomnih pokrajin, bodo zlasti reafir-mirali družbeno načrtovanje v našem plansko-tržnem sistemu gospodarjenja ter postavili samoupravno načrtovanje razvoja za temelj našega nadaljnjega socialističnega razvoja. Razprave o vlogi družbenega načrtovanja ter priprave ustreznih zakonov pa bodo lahko tudi kar se da konkretne, saj se letos končuje sedanje, z novim letom pa se bo začelo novo srednjeročno plansko obdobje. To pomeni, da je do konca letošnjega leta potrebno pripraviti srednjeročne razvojne načrte za obdobje 1976 do 1980. Pri sprejemanju teh načrtov pa se bo potrebno tudi naslanjati na dosežke v srednjeročnem obdobju 1971—1975. Tako bo tedaj sprejemanje novih zakonov o družbenem načrtovanju lahko spremljala živahna praktična razčlemba uspehov, pa tudi neuspehov dosedanjega načrtovanja, ob vsem tem pa si bomo mogli srednjeročni razvojni načrt za novo obdobje že oblikovati skladno z določbami nove planske zakonodaje. Slovenija stopa v novo razvojno fazo Tako pri sprejemanju novega zakona o družbenem načrtovanju kot pri pripravljanju novega srednjeročnega družbenega načrta bomo v Sloveniji mogli letos s pridom izkoristiti izkušnje, ki nam jih nudi uresničevanje razvojnega načrta za obdobje 1971—1975. V zvezi s srednjeročnim načrtom, ki se izteka letos, se velja med drugim spomniti tudi na to, da smo ga sprejeli z dokajšnjo zamudo. Poleg tega smo veliko zamujali tudi z reševanjem nekaterih ključnih vprašanj na sistemskih področjih gospodarstva. Vsem tem zamudam so se nato pridružile še nepričakovane težave. Četudi je bilo namreč v zadnjih letih opaziti popuščanje mednarodne napetosti, so se začele po vrsti porajati krize: monetarna, živilska, surovinska in energetska. Ob njih in ob močni inflaciji, ki je dobila svetovno obeležje, so se pogoji gospodarjenja tudi pri nas vse bolj zaostrovali. Zato se je tudi uresničevanje srednjeročnega načrta, ki vsega tega ni mogel predvideti, vse bolj zate- kalo k sprotnim rešitvam, ki zmerom niso mogle biti v skladu z našo dolgoročneje zasnovano razvojno politiko. Vse to je na gospodarjenje v Sloveniji v zadnjih letih vplivalo še toliko bolj, ker je prav v sedanjem srednjeročnem obdobju stopala naša republika v tisto svojo razvojno fazo, ko o njenem uspešnem nadaljnjem razvoju vse močneje odloča zlasti znanje z intenzivnim razvojem tehnično-tehnološke ter organizacijske ravni gospodarjenja, pa tudi intenzivnejše investicijsko vlaganje s hkratnim intenzivnejšim razreševanjem osnovnih strukturnih problemov. Da stopa Slovenija v takšno, razvitejšo fazo svojega gospodarjenja, smo se zavedali že ob sprejemanju sedanjega srednjeročnega razvojnega načrta. Zato smo si v njem zastavili nalogo razvijati dinamično gospodarsko rast na kvalitetnih osnovah. Zlasti smo si želeli zagotoviti čimbolj skladno razmerje med rastjo realnih dohodkov in delovno storilnostjo, povečati delež investicijskih vlaganj in si poleg zagotavljanja stabilnih ter trajnih virov za surovine, ki jih potrebujemo, zagotoviti tudi intenzivno vključevanje v mednarodno menjavo. Poleg teh smo si zastavili še nekatere druge ključne naloge v zvezi z razvojem kmetijstva, pa manj razvitih območij. Prva štiri leta relativno uspešna Za vsa dosedanja leta uresničevanja zastavljenih srednjeročnih razvojnih načrtov je mogoče zapisati, da smo bili priče izredno razgibane aktivnosti vseh družbenih dejavnikov, ki so si prizadevali uveljaviti samoupravne odnose. Znamenja te aktivnosti moremo zlasti razbrati iz sprejetih listin Zveze komunistov Jugoslavije ter Zveze komunistov Slovenije, kot tudi iz nove ustave SFRJ in SR Slovenije ter iz uresničevanja njunih načel in določil v vsakdanji praksi. Z vsem tem sta se tako združeno delo kot delovni človek vse bolj uveljavljala kot nosilca vseh procesov v družbi in odločanja v vseh fazah družbene reprodukcije. Z vso to razgibano družbeno aktivnostjo nam je kljub dokaj neugodnim pogojem gospodarjenja uspelo v prvi vrsti uresničiti takšno rast gospodarstva, kakršno smo si začrtali v srednjeročnem razvojnem načrtu, četudi je bila ta rast dve leti izredno nizka, saj so nanjo vplivali številni nepredvideni zunanji faktorji, in četudi smo jo za letos predvideli razmeroma nizko (6,4 odstotka) bo končni petletni odstotek te rasti vendarle znašal 7,1, kar se natanko ujema z načrtovanim. Resda pa nam ob takšni gospodarski rasti ni uspelo v celoti uresničiti vsega tistega, kar zadeva predvideno povečano rast delovne storilnosti. Z drugimi besedami to pomeni, da smo gospodarstvo pospeševali bolj z ekstenzivnim zaposlovanjem, kot pa z intenzivnim, produktivnim in racionalnim izrabljanjem razpoložljivih delavcev ter s pospešeno modernizacijo, avtomatizacijo in organizacijo proizvodnje. Družbeni produkt nam je tedaj bolj rasel zaradi številnejšega zaposlovanja novih delavcev kot zaradi izboljšane proizvodnje. To pa je, seveda, le začasno reševanje gospodarskih problemov. Reševanje strukturnih problemov Za sedanje srednjeročno obdobje smo si bili zastavili tudi nalogo rešiti nekatera strukturna vprašanja v proizvodnji, oziroma odpraviti nekatera strukturna nesorazmerja. Zlasti je pri tem veljalo čimveč naložb usmeriti v nekatere ključne gospodarske panoge, zlasti v surovinske, v energetske ter v promet. Pri tem v prvih štirih letih nismo povsem uspeli in bomo zato po lanskoletnih ter letošnjih večjih naložbah v razvoj teh panog vlagali še v prihodnjih letih. Zlasti za oskrbo s surovinami ter z reprodukcijskim materialom, kot tudi za energetiko namreč velja resnica, da zahtevajo velika investicijska sredstva, zaradi česar predstavlja reševanje teh vprašanj zvečine dolgoročni proces. Uspelo pa nam je pri vsem tem doslej narediti že pomembne korake, spričo katerih lahko računamo, da nam bo v prihodnjem srednjeročnem obdobju uspelo tudi tu doseči zastavljeno. Precejšnje uspehe pa smo dosegli, še zlasti v zadnjem času, pri povezovanju našega gospodarstva. Proces integracije je tako zajel vse gospodarske panoge, ob čemer smo dosegli prek tristo integracijskih povezav. Takšno združevanje dela in sredstev organizacij združenega dela pa lahko predstavlja zagotovilo za uspešnejše gospodarjenje v prihodnje. In če smo že na začetku omenili razvojne načrte v zvezi z manj razvitimi območji v naši republiki, je potrebno zapisati tudi to, da je v štirih letih šlo samo za gospodarske naložbe v ta območja za več kot dve milijardi novih dinarjev, s tem pa so ta območja dobila dokaj novih možnosti za to, da se vključujejo v enakomernejši razvoj celotne Slovenije in da nadoknadijo vsaj del zamujenega. Kako je rasla blaginja Skupni osebni prejemki prebivalstva SR Slovenije so v obdobju 1971—1974 rasli nominalno s 26-odstotno poprečno letno V termoelektrarni Šoštanj stopnjo rasti. Ker so ob tem spričo naraščajoče inflacije kot drugod tudi pri nas rasli življenjski stroški, bo po predvidevanjih blaginja v obdobju 1971—1975 porasla le za okrog 6 odstotkov. To pa se ujema s planskimi predvidevanji. Resda so ob vsem tem rasli osebni dohodki dokaj počasi, vendar je po drugi strani razmeroma dobro rasel družbeni standard. Tako smo, na primer, doslej zabeležili močan porast naložb v ta standard, zlasti v stanovanjsko izgradnjo. Poleg tega so precejšnja sredstva šla tudi za druge oblike družbenega standarda: za šolstvo in otroško varstvo, za raziskovalne in kulturne dejavnosti, za zdravstveno varstvo in socialno skrbstvo idr. Seveda pa o uspehih oziroma neuspehih sedanjega srednjeročnega razvojnega načrta naše republike še ni mogoče izreči zadnje besede, saj bo letos mogoče marsikaj še spremeniti in popraviti. Ob doseženem pa je že mogoče pripravljati načrte za prihodnje srednjeročno obdobje, in te načrte vsepovsod že precej časa resno pripravljajo. Na resne in pospešene priprave teh načrtov močno vpliva zlasti zahteva, ki izhaja iz načel nove ustave, da morajo plani družbenopolitičnih skupnosti — torej tako federacije kot republik in občin — predstavljati sintezo predhodno usklajenih interesov združenega dela. Potemtakem morajo svoje interese, svoje lastne in skupne najprej izraziti delovni ljudje in občani v posameznih temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih, na tej osnovi pa bodo nato sestavljeni razvojni načrti na višjih ravneh. Pred javno razpravo o osnutkih planov Proces oblikovanja razvojnih načrtov za prihodnje srednjeročno obdobje teče že nekaj časa tako rekoč neprekinjeno. O tem, kako bodo gospodarili v naslednjih petih letih, razpravljajo tako v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, v samoupravnih interesnih skupnostih, v krajevnih skupnostih, v občinah, kot tudi na republiški ravni. Priprave, ki trajajo že vse od začetka 1973. leta dalje, lahko označimo kot izredno plodne, pa je spričo tega mogoče predvideti, da bodo novi razvojni načrti temeljili na realno dognanih osnovah in da bo tedaj novi srednjeročni družbeni načrt razvoja SR Slovenije temeljil na celovito začrtanih interesih in možnostih združenega dela. Prav to pa je tisto, kar naj tudi začrta novi zakon o družbenem načrtovanju razvoja, pa se zato široka javna razprava o novih srednjeročnih načrtih na moč ujema s težnjami razprave o novi planski zakonodaji. Obe razpravi, tako razprava o osnutkih razvojnih načrtov za naslednjih pet let, ki se pravkar začenja, kot razprava o osnutku tako zveznega kot republiškega zakona o planiranju, obravnavata tedaj ista vprašanja, le da iz drugačnih zornih kotov. Vsebina obeh pa je pravzaprav ista: gre le za to, kako se bomo po eni strani dogovorili za prakso načrtovanja, po drugi strani pa ob tej konkretni razpravi o _ praktičnih vidikih planiranja znali bistvo le-tega zajeti v zakonodajo, ki bo slonela na načelih nove ustave. Oboje, praktično reševanje problemov in zakonske listine pa mora temeljiti na vsebini novih družbenih odnosov, ki smo si jo začrtali z novo ustavo, torej na samoupravljanju. Prav v načrtovanju razvoja se tedaj izredno močno srečujeta samoupravna socialistična teorija in praksa. In v srednjeročnih načrtih bo zato jasno videti, koliko sozvočja med njima nam je že uspelo ujeti. JOŽE OLAJ RAZVOJ GOSPODARSTVA V SR SLOVENIJI (1966—1975) od 1966 od 1971 1975 od 1971 do 1^75 do do (ocena) 1970 1974 (ocena) Gospodarska rast 7,0 Zaposlenost (v 7,3 6,4 7,1 družbenem sektorju 1,2 4,3 3,1 4,1 Storilnost dela (v družbenem sektorju) 6,0 3,3 3,5 3,4 (stopnje rasti v %) RAST DRUŽBENEGA PROIZVODA (1966—1975) od 1966 od 1971 1975 od 1971 do 1975 do do (ocena) 1970 1974 (ocena) Celotno gospodarstvo 7,0 7,3 6,4 7.1 Posamezna področja: industrija 7,5 8,6 7,0 8,3 kmetijstvo 1,5 2,1 3,4 2,4 gradbeništvo 9,4 6,9 8,9 7,3 promet 9,2 6,5 5,5 6,3 trgovina 7,7 7,4 6,0 7,2 gostinstvo 4,3 5,7 4,3 5,4 obrt 6,7 6,9 5,3 6,6 (stopnja rasti v %) PUHALNIK EOLO 33 z osmimi noži za rezanje krme: — je prevozen, — zavzema malo prostora, — nagib izpuhalne cevi se lahko regulira do 120°, — produktivnost na uro: 6000 kg zelene ali 4000 kg suhe krme, — puha do 20 m daleč. Uporabljamo ga lahko kot puhalnik brez nožev ali kot puhalnik z noži za rezanje, krajšanje dolge krme, koruznih stebel, pripravljanje silaže ipd. Izdelujemo tudi MLIN tipa: MM, Z2, C2, »B« in večje mline za mletje vseh vrst žitaric in koruze v storžih. DOBAVA TAKOJŠNJA! Informacije dobite na: KRASMETAL Sežana, v kooperaciji KRAS metal in OCMUS telefon: 73-741 Srečanje mladih pesnikov in pisateljev Že tretje leto zapored so v Gradišču blizu Lenarta v Slovenskih goricah na zelo izviren in učinkovit način proslavili obletnico Prešernove smrti — slovenski kulturni praznik. Tudi letos so namreč organizirali, to pot že tretjič, srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov, kar pomeni, da postaja prireditev že tradicionalna. In kot vse kaže, se bo v prihodnje še bolj uveljavila, saj sta se letos kot soorganizatorja prireditve pojavila — poleg revije Antena, ki že od vsega začetka sodeluje z domačini pri organizaciji srečanja — še Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije in republiška konferenca zveze socialistične mladine. Posebej velja omeniti tudi slovensko društvo pisateljev, ki je prevzelo pokroviteljstvo nad prireditvijo. Vrhu tega pa je društvo »prispevalo« tudi strokovno komisijo (Ivan Potrč, Nada Gaborovič, Marko Kravos), ki je pregledala 425 prispevkov 165 avtorjev. V teh številkah se pravzaprav kaže največji pomen srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov. Pobudo, ki so jo pred tremi leti dali kulturni delavci iz Gradišča — člani kultumo-prosvetnega društva »Ernest Golob-Peter« in mladinskega aktiva — je torej naletela na plodna tla. Še večji pa bo odziv tedaj, ko se bo prireditev še bolj uveljavila, ko bo posegla tudi prek republiških meja, ko bo zajela ves slovenski kulturni prostor. Tudi naši izseljenci in delavci na začasnem delu v tujini najbrž radi pišejo, tako kot Slovenci doma. In tudi njihovi prispevki bi prek te prireditve lahko postali last širšega slovenskega občinstva. Posebno še, če bodo njihovi prispevki uvrščeni med boljše ali celo med najboljše prispevke. Najboljši prispevki bodo namreč poslej tiskani v posebnem zborniku, ki bo izšel po vsakoletnem srečanju. Letos so nagradili deset avtorjev najboljših prispevkov. Zlato anteno je dobila Eda Podpečan za prozo »Po vrnitvi«, srebrno anteno kmet Ivan Dretnik iz Tolstega vrha pri Ravnah za tekst »Rogati prijatelj«, bronasta antena pa je pripadla Liviani Leban iz Šempetra pri Novi Gorici za pesmi »Večerne trave« in »Kamen ni mrtev«. Republiška konferenca ZSMS je podelila še posebno nagrado za najbolj angažiran tekst. Odločila se je za pesmi Stanislave Krpan, od katerih ena nosi naslov »Vrni se v domovino«, govori pa o izseljevanju. T. š. Na Bledu je prejel glavni kuhar grand hotela Toplice Janez Lenček naj višje priznanje za svoje strokovno znanje — diplomo Strokovne organizacije kuharjev Jugoslavije. To priznanje je dobil za velike uspehe, dosežene na mednarodnih tekmovanjih kuharjev, posebej še za osvojeno nagrado na tekmovanju kuharjev v Pragi, kjer je zmagal v zares hudi konkurenci, saj je tekmovalo 580 najboljših kuharjev z vsega sveta. Tudi Zasavje, v katerega območje spadajo Trbovlje, Hrastnik in Zagorje, je zbralo že lepe vsote pri solidarnostnem zbiranju pomoči od potresa prizadetim na Kozjanskem. Dokončen obračun drugega zbiranja bodo naredili v kratkem. Poleg zbiranja denarne pomoči, so se Zasavci tudi obvezali, da bodo zgradili Vrni se v domovino Takrat, ko si prvič odhajal, sva sanjala o sreči z odprtimi očmi. A vlak hiti, tvoj vlak v tujino! Ko si že drugič odhajal, sva se bodrila: »Še leto in vse bo prav!« A vlak spet hiti, tvoj vlak v tujino. Že leta in leta prihajaš — odhajaš... mi mahaš v slovo, ker vlak spet hiti, tvoj vlak v tujino. In leto za letom obljube in želje in solze in upi — jutri! želim si bližine — otroka —- družine, a upe mi vedno odnese tvoj vlak v tujino. Leto za letom sva vedno bolj tujca. Mladost pa odhaja... A sreča? Odnaša jo vlak, tvoj vlak v tujino. Vrni se že v domovino! Le enkrat živimo, le skupaj sva eno! Za vedno brez tebe hiti naj ta vlak v tujino! STANISLAVA KRPAN osnovno šolo v krajevni skupnosti Vinski vrh. šola bo izročena namenu letos poleti in bo v jeseni lahko sprejela prve učence. Zasavski graditelji bodo poleg nove šole popravili tudi od potresa prizadete hiše v tej krajevni skupnosti. Trboveljski šolarji vsak mesec prispevajo vsak po en dinar za prizadete osnovnošolske otroke v krajevni skupnosti Vinski vrh, nad katero je prevzelo skrb Zasavje. V Dobrini (Loki pri Žusmu) na Kozjanskem je tovarna Aero iz Celja odprla nov industrijski obrat, kjer bodo izdelovali vložke za nalivna peresa in pripravljali akvarelne šolske barvice. Zaenkrat je v obratu zaposlenih le 15 delavcev, a to je le začetek, pravijo pri Aeru in bodo kasneje obrat povečali, čeprav skromen, je obrat za Kozjansko zelo pomembna pridobitev, saj je za domačine dragoceno vsako novo delovno mesto, ker imajo do industrijskih središč zelo daleč. Pomembno je pa tudi zato, ker bo z novim obratom vas dobila tudi telefonsko zvezo in boljšo cesto. Skupščina občine Škofja Loka vabi na 20. jubilejni izseljenski piknik Skupščina občine Škofja Loka sporoča vsem rojakom na tujem, da bo letos spet organizator tradicionalnega izseljenskega piknika, ki bo 4. julija na loškem gradu. Letošnji izseljenski piknik je že dvajseti v organizaciji Slovenske izseljenske matice in osmi v Škofji Loki. Za jubilejni, dvajseti izseljenski piknik prireditelj — Skupščina občine Škofja Loka pripravlja več presenečenj. Rojake bo sprejela v starem mestu Škofji Loki skupina več sto fantov in deklet v narodnih nošah z vozovi in na konjih ter jim pripela nageljne. V kulturnem programu bodo nastopali priznani kulturni delavci in ansambli. Zabavni program bo letos popestren s prikazom mlačve žita po starem s cepiči in s prikazom preje lanu. Udeležencem bodo turistični delavci prikazali tudi nekaj starih običajev iz življenja na kmetih. Tudi izseljenci se boste lahko pomerili v spretnosti mlačve v dvoje, štiri ali šest, ter v preji lanu. Za najbolj spretne bo prireditelj pripravil posebne nagrade in priznanja. V zabavnem programu bo igral priznani slovenski ansambel Mihe Dovžana in zabavni ansambli izseljencev, ki se bodo predhodno prijavili Slovenski izseljenski matici v Ljubljani. K sodelovanju bomo povabili tudi priznane pevce popevk. Pokroviteljstvo nad jubilejnim izseljenskim piknikom bo tudi letos prevzela Republiška konferenca SZDL Slovenije. Skupščina občine Škofja Loka in Slovenska izseljenska matica Ljubljana vabita vse rojake, ki boste v tem času v rodni domovini, da obiščete jubilejni dvajseti izseljenski piknik 4. julija na prireditvenem prostoru loškega gradu. Obenem pa vam želimo srečno pot v domovino in prijetno bivanje med nami. Pozdravne besede rojakov z vsega sveta Folklorni nastopi domačih in tujih skupin Vesela srečanja v prijetni senci S tramovi podprto mesto Pred 80 leti se je stresla Ljubljana in vsa Slovenija Do leta 1895 je imela Ljubljana nekaj več kot trideset tisoč prebivalsev. To je bilo majhno mestece, velika, razpotegnjena vas, oboje hkrati. 14. april 1895: Vesela nedelja — Prva lepa, sončna nedelja po dolgotrajni in hudi zimi in po silnih spomladanskih nalivih. Ljubljančani se veselijo prirode v bližnji okolici, zvečer pa se zgodaj spravijo v posteljo. 14. april, ob 23.17: Triindvajset sekund groze — Spečo Ljubljano nenadoma zajame grozen ples. Po stanovanjih poskakuje pohištvo, se vrti, pada, leze po sobah. Stene in zidovi pokajo, tramovje v podstrešjih škrta in cvili, razbito steklo žvenketa. Sliši se zlovešče podzemeljsko bučanje in rohnenje. Dimniki padajo in zidovi se rušijo. Psi obupno lajajo. Meščani v spalnih srajcah stoje prepadeni, drhte v objemih. Zdi se jim, kot da so na viharnem morju. Zdaj jih dvigne kvišku, potem jih spusti v nižavo. 23.17: V restavraciji Slon — Večidel mladi gostje so že precej napiti, navdušeno ploskajo že dokaj razposajeni ženski godbi. Znenada se vse strese, kot bi v kleti kaj eksplodiralo. Tla se zazibljejo, plinske luči se zvrnejo, kozarci zaplešejo in zdrsnejo na tla. Slišati je krike gostov. Godbenice pomečejo svoja godala na tla in kriče skočijo med zbegano občinstvo. Mize skačejo sem in tja, steklena vrata se razlete v tisoč drobcev. Dvorana je v hipu prazna. Obokan strop je počen, na tleh razbit porcelan, steklo, hrana, vse v strašnem neredu. 23.17: V bolnišnici — V stropovih in stenah zazijajo velike razpoke, tako da je videti iz sobe v sobo. Bolniki skačejo s postelj in bežijo. Tisti, ki si ne morejo pomagati sami, kriče. Pomagajo jim usmiljene sestre. Iz stavbe z duševnimi bolniki je slišati pretresljive krike. Toda nihče se jim ne upa odpreti vrat, da ne bi zbežali in napravili kake nesreče. Na srečo pa v tej stavbi ne poči noben zid. 23.17: V ječi — V moški kaznilnici na gradu in Žab jaku kaznjenci ob prvem sunku hudo razgrajajo. Stresajo mreže na oknih, tolčejo po vratih, kličejo na pomoč in kolnejo na ves glas. Vojaška straža jih zatem spusti na dvorišče. 23.17: Pri mrliču — Nekje v mestu domači gostje bede pri umirajočem. Omet mu pada na obraz. Domačim gre strah v mozeg, toda vztrajajo, dokler umirajoči sredi potresnih sunkov ne izdihne. 23.17: V Litiji — Potresni sunki vzbujajo grozo tudi po drugih krajih. Tudi v Litiji imajo umirajočega. Ko se začne ples po sobi, umirajoči preklinja in moli. Vsi, ki so zraven, so trdno prepričani, da je prišel ponj sam hudič. 23.17: V Bohinjski Bistrici — v Srednji vasi pri Bohinjski Bistrici imajo na odru mrliča. Po stari navadi bede pri njem, žebrajo molitve in napol dremljejo. Iznenada se začne mrlič premikati, rože padejo z odra na tla. Navzoče prevzame grozen strah. »Oh, Marija! Mrlič vstaja!« krikne neka ženska. Vsi zbeže iz hiše. 23.17: V Planini na Vipavskem — Medtem ko vaščani spe, ima vaški mizar nujno delo. Za umrlega gabrskega gospoda izdeluje krsto. Medtem ko vihti žago in oblic, mu dela družbo nekaj tovarišev. Znenada se začne krsta premikati sem in tja. V strahu začno vsi moliti. 23.17: V Bizoviku — V hiši posestnika Briclja se odpre strop v sobi, kjer spita gospodar in gospodinja. Njemu uspe še med prvim sunkom skočiti pod posteljo. To ga reši. ženo pa ubije podirajoči se strop. 23.17: V Trstu — V gledališču je polno občinstva. Ob sunku se zamaje velik lestenec in ugasnejo vse luči. Občinstvo misli v prvem hipu, da je nastal požar. Kriče se razbeži na ulice in trge. 23.17: V Idriji — Rudarji v rudniku živega srebra z grozo poslušajo škripanje lesenih podpornikov. Imajo občutek, da se pogreza in ruši ves rudnik. Drug drugemu izjavljajo, da v teminah pod zemljo ne bi želeli nikoli več doživeti kaj takega. 23.17: Pod šmarno goro — Na strmem pobočju šmarne gore nad Vikrčami se ob potresnem sunku odtrgajo tri ogromne skale. Kosi skal pridrve prav na cesto. 23.18: Panika — Minuto po prvem sunku zavlada v Ljubljani panika. Odpirajo se okna in hišna vrata, slišati je krike in tožbe. Ljudje drvijo na ulice v spalnih srajcah, zaviti v odejo ali preproge. Ljudje se kličejo po imenih, otroci jokajo, slišati je odklepanje in loputanje vrat. Ulice se nenadoma napolnijo. Ure na cerkvenih stolpih se ustavijo. Tresenje zgane zvonove, da začno zvoniti sami od sebe. 23.20: Drugi sunek — Večina ljudi si še ni opomogla od prvega sunka, ko se zno-vič začne potresni ples. Marsikoga spreleti, ko vidi, da je padla debela opeka na prostor, kjer je še pravkar stal. 23.42: Tretji sunek — Mesto se vnovič stresa. Množica meščanov se napoti proti mestnemu parku Tivoli. V tri lesene paviljone nagnetejo ženske, otroke in bolnike, moški morajo ostati na prostem. Ljubljana se vnovič in vnovič stresa. Tudi na prostem je občutek skrajno mučen. Ljudem se zdi, kot da stojijo nad velikansko podzemno votlino. Tla votline se jim zde tanka kot papir. Ni ga, ki bi si upal predrzno skočiti kvišku ali z nogami udariti ob zemljo. Gostilničar prezeblim možakom dobrosrčno deli rum in konjak, na voljo jim da tudi vse odeje, kar jih je pri hiši. Nekateri stari ljudje nočejo iz podirajočih se hiš, sorodniki jih s silo vlečejo ven. Mestni župan steče na magistrat in daje svojim ljudem navodila. Takoj ukaže prižgati vse plinske svetilke. Ceste zapro za vsak promet. Ruševine za-stražijo policaji, gasilci in vojaki. Množice meščanov kleče na trgih pod milim zvezdnatim nebom in molijo rožni venec in litanije. 15. april, ob 0.30 — Tresenje nažene strah v kosti prav vsem meščanom. Krznar Krejči posoja ljudem, znanim in neznanim, vso kožuhovino, kar jo ima na zalogi. Slaščičar Kirbisch krepča meščane z likerji. Za plačilo sploh ne vpraša, saj je večina ljudi pustila denar doma. 2.00: Prerokovanja — Prestrašeni meščani napovedujejo, da se bo Ljubljana o zori pogreznila. Drugi vedo povedati, da je prispel brzojav, ki napoveduje še strašne j ši sunek. Nekdo pove, da je Dunaj do tal podrt. Drugi vedo povedati, da se je Šmarna gora podrla v Savo, Golovec pa v Ljubljanico. Stara ženica razlaga: »Tri dni bo zdaj tema. Nič ne bo sonca in jutra ne bo, ne opoldneva ne večera.« Malce manj prestrašen meščan se ponorčuje iz ženice: »In žgancev ne bo, ne soka, ne kaše.« Druga ženica prerokuje iz kart, koliko sunkov bo še streslo mesto. Ponjo prideta dva stražnika in jo odpeljeta. Njen greh: vznemirjanje prebivalstva. 5.30: Histerija — Ko začne vzhajati sonce, spet zabobni hud potres. Eden najhujših sunkov. Vznemirjenje, zbeganost in zmeda dosežejo svoj vrhunec. Vse je na kolenih, roke se iztezajo k nebu. Ženske histerično kriče. 7.00: Pogled na mesto ■— Mesto se ni pogreznilo, niti za centimeter ne. Sonce razsvetljuje podrte strehe. Pogled na mesto je strašen. Opeka na strehah je razbita. Hiše so vse razpokane. Zdi se, da se bodo debeli zidovi zdaj zdaj zrušili. Med tisoč štiristo hišami je skoraj ni, ki bi bila brez vsake razpoke. Visoki dimniki so v gornji tretjini počeni. Tudi cerkve so hudo porušene. Brzojavi sporočajo novico o katastrofalnem potresu v svet. 10.00: Oblast ukrepa — Oblasti se odločijo prekiniti pouk na vseh šolah, vrtcih in v zasebnih zavodih, šolskega leta je takorekoč konec. Tovarne in podjetja ustavijo delo za nedoločen čas. Knezo-škof ukaže darovati maše na prostem, mestni očetje se zbirajo na izredni seji. 16.00: Sedeminštirideseti sunek — Ob tej uri strese mesto že sedeminštirideseti su- nek. Ljudje se boje mrzle prihajajoče noči. Mnogi so tudi lačni. Delavci in mestni reveži prežive dan ob podarjenem kruhu in krompirju. 19.00: Ležišča v sodih — Ljudje si ne upajo v svoje domove. Nekateri še pred nočjo odrinejo k sorodnikom na deželo. Drugi iščejo prostor za prenočevanje. Nekateri si posteljejo kar na tleh. V Trnovskem pristanu se naselijo meščani v velikih željarskih sodih. En sod zadostuje za ženo, moža in otroka. Glavno, da imajo streho nad glavo, čeprav smrdi po kislem zelju. Vodstvo kolodvora prepusti meščanom vagone. Tudi deželni predsednik se naseli v vagonu. V dvestopetdesetih vagonih najde posteljo več kot štiri tisoč ljudi. Vojaška uprava postavi sredi mesta, v Zvezdi, dvajset velikih platnenih šotorov, dvaindvajset šotorov postavijo na drugih krajih. Ljudje si delajo šotore tudi sami — iz rjuh, plaht, španskih sten, odej in zabojev. Nekateri se odločijo prebiti noč v kočijah. Toda nihče ne zaspi, vsi poslušajo, kdaj bo spet zabobnelo. 16. april, ob 8.00: Razbojniki na poti v potresno mesto — Tržaška policija brzojavi ljubljanski, da so iz Trsta izginili nekateri nevarni hudodelci in da so najbrž na poti v Ljubljano. Oblast podvoji vojaške straže in patrulje. Sumljive postopače zapro. Ljubljančani se množično selijo v okoliške vasi in mesta. 12.00: Boj za hrano — Kotle, v katerih kuhajo za najrevnejše prebivalstvo, oblegajo že dolgo pred kosilom. Ko je dano znamenje za razdelitev, se vse gnete, suva, rije. Reveži molijo proti kotlu stotine pisanih loncev. S slastjo zaužijejo težko pričakovano gorko jed. 17. april: Tujci s fotoaparati — V Ljubljano prihajajo številni tujci. Meščani jih spoznajo po fotoaparatih, ki jih drže v rokah. Marljivo fotografirajo razpoke in podrte stavbe. Mladina pa tudi odrasli se pridno nastavljajo pred kamere. Resnejšim možem in ženam, ki jim je potres razdejal domače ognjišče, se krči srce, ko vidijo ulice polne radovednežev. Lastniki začno podpirati počene zidove z debelimi tramovi. Tuji časnikarji krstijo Ljubljano za »s tramovi podprto mesto«. Gasilci podirajo nagnjene in počene dimnike. 18. april: Strah pred boleznimi — Vsepovsod začno postavljati lesene barake. Na največjem mestnem trgu postavijo trgovske barake. Treba je živeti, jesti, delati, trgovati. Oblasti se boje, da bi v mestu izbruhnila kaka nalezljiva bolezen. Zato ukažejo v barakah največjo čistočo. Javna stranišča nenehno razkužujejo. 24. april: Pomoč od vsepovsod — Z vsega sveta začne prihajati v Ljubljano pomoč. Prvih deset tisoč goldinarjev pošlje cesar z Dunaja. Pomoč prihaja tako z Dunaja, Prage Budimpešte, Zagreba, Pulja, Karlovca, Siska, Splita pa celo iz Chicaga v Ameriki. Deseti dan po potresu razpravljajo o pomoči Ljubljani v dunajskem državnem zboru. Poslanci ugotove, da bo prebivalstvo obvarovalo pred obupom le zaupanje v boga in v dejansko pomoč. Nekateri ljubljanski gostilničarji, ki jih je minil prvi strah, krepko dvignejo cene. 7. maj: Cesar pokusi golaž — Triindvajseti dan po potresu obišče Ljubljano sam cesar. Ob pogledu na šotor in barake, v katerih žive Ljubljančani, se mu zmrači obraz. V zasilni kuhinji pokusi golaž in ga pohvali. Ob koncu izjavi: »Moja gospoda! Kar sem videl, je dosti huje, kakor sem mislil. Bodite prepričani, da storim vse, da se mestu in deželi najizda-tneje pomaga.« V letih po potresu — V začetku so v Ljubljani veliko podirali. Postavili so veliko novih stavb. V Ljubljano so od vsepovsod prihajali zidarji, tesarji in drugi obrtniki. Mesto je potres zbudil iz dolgoletne urbanistične otopelosti. Ljubljančani so si zaželeli namesto podrtega mesta moderno novo mesto. Na pomoč so priskočili mladi arhitekti. Projektanti so začeli razpravljati o vprašanju, kako postavljati hiše, varne pred potresi. Potresni sunki, ki so vzbudili toliko groze, so bili že zdavnaj pozabljeni. JANEZ KAJZER Spomin in želja na Blegaški cesti Na stari blegaški cesti, ki razdrapana a trdoživa beži po pobočju Malega vrha, sem pred poldrugim letom srečal Jožeta Torkarja. Že dolga leta živi v vegasti bajti. Po domače se pri njih reče pri Matev-žet. Z njim pod streho živi stara teta. Jože Torkar zaradi osamljenosti malo govori, govori pa rad. Povabil me je na blegaško cesto, ki je njegova soseda. Med potjo se mu je jezik odvozljal. Povedal je, da je doma iz Davče, ampak da je že kot otrok prišel sem gor v Rovte. Najprej se mi je pritoževal, češ da bi moral že zdavnaj v dolino. »Tistikrat bi moral oditi, ko me je zagrabilo. Zdaj pa ne morem več. Navadil sem se tukaj živeti. Saj je lepo, a ni?« Ko sem mu pritrdil in rekel, da bi tudi sam živel tukaj gori, je odkimal z glavo: »Ne bi, ne bi dolgo, človek navsezadnje nima nič od te lepote. Jesti je ne moreš, če jo pa preveč gledaš, te oči zabolijo.« Nato je odprl srce. »Povedal sem, da živim s teto. Nisem poročen, nimam družine. Star sem štiriin-štirideset let. Iščem ženo. Ne iščem je od včeraj. Že precej časa.« Jože Torkar išče ženo že nekaj let. Išče jo vsak dan. Z njim je vse tako kot mora biti, čeprav stalna osamljenost človeka sčasoma prizadene. Po cele dneve ne sreča in ne spregovori besede z drugim človekom. »Ženo bi rad, pa nobena noče sem gor!« Zaklel je, rekel je prmej, pa še kaj. »Pa ste se že s katero dogovarjali?« »Kaj se nisem, pa ne enkrat, že večkrat?« Zadnjikrat, pred meseci, je bil prepričan, da ženo že ima. šel je v dolino, na oglede. »Srečal sem jo, ženska je primerna, čista, prikupnega obraza, močna in hitra. Pogovarjala sva se o tem, dogovorila, obljubila je, da bo vse premislila in mi sporočila.« Minilo je nekaj tednov, sporočila ni bilo nobenega in Jože Torkar se je spet od- pravil v dolino. Srce mu je nekoliko drugače bilo kot prejšnjikrat. Ni zdržal; krenil je po bližnjicah, po tistih, ki jih pozna samo on pa še nekaj sosedov. Oblečen je bil v takmašno obleko in vso pot mu je bilo čudno vroče. V dolini je bil prej, kot je mislil. »Pomislil sem, da je to slabo znamenje. Hoja dol res ni noben napor. Nisem se motil!« Ženska v dolini ga je zavrnila. »Veš kaj, Jože, premislila sem se,« je rekla. »Pozimi je pri vas gori veliko snega, da človek nikamor ne more. še k sosedu gre težko. Drugače pa so klanci, da ti srce sili iz prsi. Ne, gor ne grem, pa ne bodi jezen zaradi tega. človek izbere tisto, kar je boljše!« Jože Torkar ni rekel nobene, pa tudi jezen ni bil. Saj ni bila prva, ki ga je zavrnila, prav zaradi klancev in bregov. Nekoč mu je ena takole zabrusila: »Misliš, da sem trapasta, da pojdem gor k tebi na posestvo, grem raje v Škofjo Loko v tovarno. Do tja po dolini ni nobenega klanca nikjer.« Njegove zgodbe o tej iz doline pa še ni bilo konec. Jože Torkar je gledal po blegaški cesti, ki je strmo zavila, in s koncem čevljev majal špičast kamen. »čez nekaj dni sem izvedel, da je bil pri ženski, ki me je zavrnila, medtem ko sem čakal na njeno odločitev, nekdo drug, drug snubec. Ima posestvo in mlin. Vse leži ob cesti. Seveda, baba ni trapasta, da bi rinila gor k meni, če lahko v dolini vse dobi!« Jože Torkar mi je nato namignil, naj bi o tem napisal, če že bom kaj pisal o teh krajih. »Saj to ni noben greh,« je rekel, »navsezadnje je v teh hribih še kdo, ki ima takšne probleme, kot jih imam sam!« Prav gotovo nima le Jože Torkar teh težav. Mlajši iz teh krajev gredo v dolino in si tam ustvarijo družino, drugi, ki ostanejo, pa živijo ali pa še bodo živeli takšno samotno življenje kot Jože Torkar. Ko sem se vrnil v dolino, sem približno tako napisal o znancu z blegaške ceste. Kasneje me pot ni več zanesla tja gor. Slišal pa nisem, da bi se Jože Torkar oženil. Zmenila sva se, če se bo, da mi bo pisal. Ko mi poštar prinese kakšno pismo, na katerem je z okorno roko napisan naslov, vselej pomislim, da je od Jožeta. Tako, kakor sam zaman čakam njegovega sporočila, tako on zaman čaka ženo, ki bi bila pripravljena živeti tako visoko in daleč od ljudi, med klanci in bregovi, med snežnimi zameti. Na tej cesti, na kateri sva govorila z Jožetom Torkarjem, je Cankarjev bataljon pred štiriintridesetimi leti napadel patruljo 181. nemškega policijskega bataljona in jo uničil. To je bilo 12. decembra 1941. »Partizani so bili tedaj pri Debelaku. Zaklali so vola. Stražar na Debelakovem hlevu je sporočil, da so na cesti proti Za-prevalu Nemci. Našteli so jih dvainpetdeset. Vol je moral počakati, ker je komandant bataljona sklenil, da Nemcem pripravi zasedo. Jožetu Torkarju je to pripovedovala Marija Rakovic, ki je ves boj videla, saj je imela dom v neposredni bližini. »Mati Rakoviceva so že zdavnaj umrli, zapomnil pa sem si njeno sleherno besedo. Ko je to pripovedovala, sem bil star dvajset let.« »In kaj se je zgodilo, ko so partizani napravili zasedo?« »Partizani so zasedli položaje na pobočju. Imeli so dovolj časa, da se dobro zamaskirajo, saj je od Zaprevala do semkaj več kot pol ure. Ko so prišli Nemci na tole pot, sta njihova psa začela loviti zajca, ki se je pripodil od nekod. Vojaki so gledali lov, spodbujali psa, nakar je počilo. Vse je bilo končano v dobrih desetih minutah. Nemci so bili pokošeni, padali so po cesti in po njivi. Petinštirideset jih je obležalo. Tudi eden od psov je padel. Partizani so ranjenega Nemca ujeli. Obvezali so ga, kazal je fotografijo svoje žene in otrok. Spustili so ga, da je odšel v dolino povedat, kaj se je zgodilo.« Partizani so po boju odšli v dolino. Po bitega vola pri Debelaku so kasneje pojedli Nemci, ki so prišli po svoje padle. Na blegaški cesti je plošča, spominsko obeležje, na to veliko partizansko zmago. »12. decembra 1941. leta je Cankarjev bataljon pod vodstvom komandanta Jožeta Gregorčiča in komisarja Žagarja Staneta napadel in uničil na tem mestu nemško policijsko kolono. Ta pomembna zmaga je bila uvod v gorenjsko decembrsko vstajo.« Daleč je videti s tega konca blegaške ceste, daleč po gričkih pod nami. MIRAN SATTLER Jože Torkar na blegaški cesti Bled: Parka ni več Hotela Park na Bledu ni več. Naše štiri fotografije prikazujejo njegovo umiranje. Umaknil naj bi se novemu, modernemu hotelu, ki bi ga morali po načrtih že začeti zidati. Seveda, ko bi se nikjer ne zataknilo. Zataknilo pa se je. Hotel Park je bil ena izmed blejskih znamenitosti, saj je bil med naj starejšimi tamkajšnjimi turističnimi zgradbami, ki pa prav zato ni mogel več dohajati modernega časa. Treba bi ga bilo podreti tudi, ko bi ne imeli namena zidati novega hotela. Bled pa ima v svetu že tak ugled, da se upravičeno bori za petične goste, zato se odloča za hotele visokih kategorij. Uglednima hoteloma Toplice in Golf naj bi se pridružil še novi hotel A kategorije Park. Gradnja novega hotela je Blejcem dobrodošla, saj se zavedajo, da je kraj v turističnem pogledu prišel v zadnjem času v stagnacijo, saj ima celo manj nočitvenih zmogljivosti, kot jih je imel pred vojno. Uredili so vrsto tako imenovanih infrastrukturnih objektov — smučišča na Zatrniku, igrišča za golf, umetno drsališče, obnovili otok, vse te investicije pa se bodo obrestovale le, če bodo imeli dovolj nočitvenih zmogljivosti. Proti gradnji novega hotela Park na Bledu nastopajo le društva za varstvo okolja, ki se boje, da bi tako velika zgradba preveč pokvarila okolje, da bi še bolj onesnaževala jezersko vodo. Kolektiv, delavci porušenega hotela Park, pa so se že odločili. Odločili so se za novo investicijo, odločili so se za velike žrtve, pri tem pa jim stoji ob strani tudi skupščina občine Radovljica. Novi hotel Park naj bi bil po načrtih nekoliko bolj odmaknjen od jezera kot stari, na zunaj pa naj bi bil čim več prekrit z lesom in zelenjem. Jugoslovanske prestolnice Titograd — mesto na Morači Titograd je starodavno mesto. Staro je že več kot dve tisočletji. Začeli so ga graditi že Rimljani, ki so ga imenovali Birsiminium. V času srbskih vladarjev Nemaničev se je mesto imenovalo Ribnica. Pozneje pa se mu je ime spet spremenilo in zato, ker leži mesto ob vznožju hriba Gorica, so mu dali ime Podgorica. Zdajšnje ime je dobilo mesto v julijskih svečanostih leta 1946. Tedaj je predsednik Tito prvikrat po osvoboditvi obiskal črno goro. Prebivalci so ga povsod pričakali z velikim navdušenjem. Na ulicah do temeljev porušene Podgorice, ki je med vojno doživela prek sedemdeset bombnih napadov, so ga pozdravljali vzradoščeni graditelji, ki so mu zapeli pesem, da bodo na ruševinah Podgorice zgradili novo mesto — Titograd. Že v tistih julijskih, povojnih dneh je predsedstvo ljudske skupščine ljudske republike izdalo zakon o spremembi imena mesta Podgorica, ki je dobilo ime Titograd. »Predlog za spremembo imena,« je tedaj pisal črnogorski dnevnik »Pobeda«, »je dala mestna ljudska skupščina Podgorice, in je resničen odsev želja prebivalcev tega mesta in njegove okolice, izraz ljubezni črnogorskega ljudstva do imena in dela vodje jugoslovanskih narodov.« Že leto pred tem in še nekaj naslednjih let so vsi prebivalci čistili ruševine mesta na obali Morače in Ribnice. Vsi Titograj-čani, tako odrasli kakor mladina, so neutrudno obnavljali mesto, hišo za hišo, ulico za ulico, gradili mostove prek obeh rek, kopali temelje za prve gospodarske objekte ... Zato še danes pravijo, čeprav je Titograd že starodavno mesto, da je Titograd star trideset let, saj so na temeljih Podgorice, ki je bila osvobojena 19. decembra 1944, zgradili popolnoma novo in moderno mesto. Domačini se še danes pogosto spominjajo tistih dni in let v drugi svetovni vojni, ko je krvavela Podgorica. Tu je bila med številnimi bombardiranji prava Golgota, kakor tudi v številnih drugih evropskih mestih. Okrog sedemdeset odstotkov hiš in drugih zgradb v mestu je bilo zravnanih z zemljo. Nemške enote so ob umikanju zaminirale tri mostove — Vezirov most, ki je bil pomemben zgodovinski spomenik, železni most na Morači in kamniti most prek Ribnice ter številne druge zgradbe, ki so še preživele nenehna bombardiranja. Med štiriletno osvobodilno vojno so prebivalci zasužnjene Podgorice, uklenjene v trojni obroč iz bodeče žice, obkrožene z bunkerji in mitralješkimi gnezdi, na vse načine pomagali narodnoosvobodilnemu gibanju. Stotine prebival- cev tega mesta so se skoz bodečo žico prebijale na osvobojeno, partizansko ozemlje, da bi se lahko priključili enotam narodnoosvobodilne vojske. Maščevanje za neposlušnost in za množično sodelovanje v narodnoosvobodilni vojski je bilo vsakodnevno in surovo. Na streliščih v okolici Podgorice so okupator in domači izdajalci postrelili prek 400 mož in žena, fantov in deklet, starejših ljudi in otrok. V mestnih zaporih se je zvrstilo več kot 3000 zapornikov. Mnogi izmed njih so umrli v zaporih ali taboriščih. In v dneh, ko je bila Podgorica osvobojena, ko so enote prve bokeljske narodnoosvobodilne udarne brigade, devete črnogorske udarne brigade in prvega bataljona lovčenskega odreda po večdnevnih bojih na juriš zavzele mesto, v njem skoraj ni bilo več ljudi: okrog petsto preživelih prebivalcev Podgorice se je skrivalo v pečinah ob obali Morače in Ribnice. Le mesec dni po osvoboditvi je list »Po-bjeda« med drugim poročal: »Ljudje se iz izgnanstva vračajo v zapuščene in porušene domove v Podgorici... Prek improviziranega mostu na Morači se pomikajo kolone mož in žena s polgolimi otroki in s culami na hrbtu. Delovne skupine čistijo razkopane in zasute ulice, popravljajo hiše, stanovanja... Veliko družin, ki so ostale brez strehe, je že preskrbljenih. Mnogi so se sem preselili iz pečin, v katerih so dotlej zmrzovali.« S posebnim zadovoljstvom je list poročal, da je bila v Podgorici odprta tudi že čitalnica s sedemsto knjigami. »Podgorica, do nedavnega mrtvo mesto, se je dvignila iz ruševin in pepela in se radostna dviga v življenje...« Od tistih časov, od prvih dni svobode pa do danes, v teku tridesetih ustvarjalnih let je sončno mesto na obalah dveh rek rastlo in se razvijalo. Titograd je danes moderno mesto z več kot 80.000 prebivalci, kar je sedemkrat več, kot jih je imela Podgorica tik pred drugo svetovno vojno. V mestu je danes vrsta pomembnih industrijskih in drugih gospodarskih objektov, univerza in več znanstvenih inštitutov. Zgradili so več kot 10.000 modernih stanovanj, na obeh rekah so zgradili široke mostove, uredili so široke bule-varje z zelenimi drevoredi in parki. Še pred petnajstimi leti je reka Morača tekla na robu Titograda, danes pa ga že seka. A reka še vedno teče v svoji strugi, zraslo pa je mesto, zrasle so nove mestne četrti, v katerih živi okrog 20.000 prebivalcev. Glavno mesto Črne gore je namreč dobilo še svoj tretji del. Tako ga zdaj sestavlja Staro mesto, nekdanja turška Panorama moderne črnogorske prestolnice Titograd kasaba, v kateri se še čuti dih preteklih stoletij, vendar pa se tudi tod čuti duh modernega časa; novo mesto, ki je v prvih povojih letih zraslo na ruševinah Podgorice, in — najnovejši del mesta onstran Morače, kjer je bilo nekdaj pusto polje. V tem delu mesta so fakultete, srednje šole, bogato opremljeni otroški vrtci, razkošni bulevarji, nova velika zgradba bolnišnice, ki je bila dograjena šele pred kratkim in ki je opremljena z najmodernejšimi medicinskimi aparati. Titograd je mesto mladosti — mesto otrok, mladih deklet in fantov. Množico osnovnih šol, osem srednjih šol in štiri fakultete obiskuje skoraj 30.000 dijakov in študentov. Titograjsko mlado univerzo obiskuje okrog 10.000 rednih in izrednih študentov in zanje grade zdaj nov, velik študentovski dom. Na ulicah in bulevar-jih, v obsežnih parkih, na obrežjih rek, v šolah — povsod se srečujete s sproščenim, vedrim smehom, veselimi pesmimi Moderne veleblagovnice v središču Titograda mladih Titograjčanov, ki dajejo še posebno lepoto temu lepemu in mlademu mestu. Titograd pa je tudi gospodarsko središče Črne gore. Najbolj znana njihova tovarna je industrija gradbeniških strojev »Radoje Dakič«, ki nosi ime predvojnega kovinarja, revolucionarja in narodnega heroja Radoja Dakiča. V vasi Dajbabe blizu mesta je aluminijski kombinat, ki vsako leto proizvede 50.000 ton aluminija in 200.000 ton glinice, v prihodnje pa nameravajo zgraditi še tovarno za končno predelavo aluminija. V titograjskih predmestjih imajo svoje prostore tobačna, tekstilna, lesno-predelovalna industrija in nekatera manjša podjetja. Titograd postaja tudi pomembno prometno križišče, saj se v mestu izteka jadranska magistrala, ob koncu tega leta pa bodo skoz mesto pripeljale tudi prve kompozicije na železniški progi Beograd—Bar. V mestu se steka tudi vrsta drugih cest — iz Nikšiča, Cetinja in z jugoslovansko-albanske meje. Vse te nove ceste so odprle tudi pota v najlepše naravne kotičke okolice Titograda, med katerimi je tudi znameniti kanjon Platije in obale Skadarskega jezera. Na Gorici nad Titogradom je postavljen veličasten spomenik partizanu, v kostnici poleg spomenika pa so shranjeni posmrtni ostanki 64 narodnih herojev iz vse Črne gore. Mlado mesto Titograd je v decembru prejšnje leto svečano proslavilo tridesetletnico osvoboditve. Staro mesto, ki pa je v resnici novo. IZ »ZAVIČAJA« Novo glasilo V Buenos Airesu je 1. novembra lani izšla prva številka »Glasnika«, časopisa jugoslovanske skupnosti. Iz uvodne besede povzemamo, da je list predvsem namenjen potomcem jugoslovanskih izseljencev v Argentini, katere vabi, da v njem sodelujejo s svojimi prispevki in predlogi, ki naj bi ga vsebinsko obogatili. Od osmih strani Glasnika je ena v slovenščini, na kateri je članek »Nekaj iz zgodovine društva Ljudski oder«, ena je v srbohrvaščini, ostale pa so v španščini. Dan Jugoslavije v Oshawi Januarja se nam je ponudila priložnost, kakor tukajšnjim izseljencem drugih narodnosti v prejšnjih mesecih, da organiziramo dan Jugoslavije. V izložbi mestne knjižnice sem razstavil naša ročna dela, spominke, lutke v narodnih nošah, slike, knjige, znamke in izdelke domače obrti iz raznih predelov Jugoslavije. Vse to je bilo razstavljeno že dva tedna pred dnevom Jugoslavije. Teden pred tem dnevom pa smo obiskovalcem predvajali ob zvokih melodij in pesmi Jugoslavije pet krajših barvnih filmov, ki govore o turističnih lepotah Jugoslavije in moje ožje domovine Slovenije. To so Jugoslavija danes, Festival in Jugoslavija, Jugoslovanska krila, Planica, Obiščite Slovenijo. Poleg tega sem za ogled pripravil 50 barvnih razglednic ter nad 500 barvnih prospektov iz raznih krajev Jugoslavije. V kratkem odmoru sva z ženo poskrbela za majhen prigrizek ob kavi. Postregli smo z lahkimi flancati (drob-ljenci), ki sva jih poimenovala »Jugoslavian crisps«, ker tega peciva Kanadčani ne poznajo. Predvajani filmi, slike, kakor tudi naše pecivo je bilo obiskovalcem zelo všeč. Zadovoljni so bili, da so tako vsaj po slikah spoznali lepote in turistične zanimivosti naše Jugoslavije. Vse to je prene-katerim zbudilo željo, da se pridružijo številnim turistom iz Kanade, ki zadnja leta prihajajo na oddih v Jugoslavijo. MIRKO MOČNIK Naš konzulat v Chicagu se je preselil Jugoslovanski konzulat v Chicagu posluje od 1. februarja v novih prostorih na 307 North Michigan ave, suite 1600. Telefonska številka pa ostane ista kot doslej: 332-0169 in 332-0170. Umrl je glavni predsednik Ameriške slovenske katoliške jednote V clevelandski bolnišnici St. Vincent Charity je po daljši bolezni v četrtek 23. januarja umrl glavni predsednik Ameriške slovenske katoliške jednote Joseph J. Nemanich. Pokojni se je pred 66 leti rodil v Soudanu, Minnesota. Njegov oče George Nemanich se je preselil v Ameriko iz Božakovega v Beli krajini, njegova mati pa iz Rakovca. Šolal se je v To-werju in v St. Johns College v College-villu. V Cleveland se je preselil pred 46 leti. Vse do upokojitve leta 1971 je bil zaposlen pri podjetju American Telephone and Telegraph Company. Glavni predsednik Ameriško slovenske katoliške jednote, ki je lani praznovala 80-letnico ustanovitve, je bil 17 let. Zapustil je soprogo Frances, dva sinova in hčerko. Glas iz Montreala O Slovencih v Montrealu je bolj malo slišati. Najbrž zato, ker nas ni veliko, saj je največ naših starih in novih priseljencev naseljenih v Torontu, Hamiltonu in bližnji okolici. Slovence doma in po svetu pa bo prav gotovo zanimalo, da bodo leta 1976 tu v Montrealu olimpijske igre, katerih se bo seveda udeležila tudi Jugoslavija. Med udeleženci bo prav gotovo tudi nekaj slovenskih športnikov. Montreal se že pridno pripravlja na olimpijske igre. V načrtu je velik olimpijski stadion s streho in več drugih športnih objektov. Podaljšujejo podzemeljsko železnico — metro, ki bo vozila vse do olimpijskega stadiona. Našemu dinamičnemu županu g. J. Drapeau se imamo največ zahvaliti, da se je olimpijski komite odločil, da bodo olimpijske igre prihodnje leto v Montrealu. Večina Slovencev najbrž ne ve, da je Montreal francosko govoreče mesto in da je to za Parizom na svetu največje mesto, kjer govore francosko. Seveda pa skoraj vsi meščani razumejo in govore tudi angleško. To ima zgodovinsko ozadje iz časov, ko je bila provinca Quebec naseljena od Francozov, zatem pa so jo zasedli Angleži. Da se povrnemo na olimpijske igre v letu 1976. Za to leto bo verjetno organiziranih tudi več posebnih avionov JAT iz Jugoslavije do Montreala za obisk olimpijskih iger. Ker pa bodo prav gotovo takrat hotelske sobe zelo drage, se lahko Slovenci, ki nameravajo obiskati Montreal, obrnejo pravočasno na slovensko agencijo Adria Travel Service Inc 4159 St. Lawrence Blvd. Montreal P. Q. Kanada, katere lastnik bo svojim sorojakom rad posredoval prenočišča pri slovenskih družinah v Montrealu, ki bodo veliko cenejša kakor v hotelih. Miklova Zala še živi Pred nedavnim je bila v Šentjakobu v Rožu krstna predstavitev novega pevskega zbora v Rožu. Napovedovalka in povezovalka programa pa ni bila nihče drugi kot Mikel Zalka, doma iz Svaten na Koroškem, in to prav iz istega kraja in iste hiše, v kateri se je ob vdoru Turkov v naše kraje pred več sto leti dogajala povest, ki jo je v svoji knjigi Miklova Zala opisal pisatelj Šket. Miklova Zala je učiteljica v šmiklav-žu na Koroškem, hiša njenih staršev v Svatnah pa je vsako leto cilj raznih šolskih izletov iz Trsta in Slovenije. Na naših fotografijah je Zalka na domačem dvorišču, na drugi pa je zbrana vsa Miklova družina po večerji v »hiši«. FOTO: EDI ŠELHAUS Novi glavni predsednik Ameriške slovenske katoliške jednote Za novega glavnega predsednika Ameriške slovenske katoliške jednote je bil izvoljen Edvard J. Kučič iz Chicaga. Edvard Kučič je bil rojen v Chicagu 21. novembra 1908 in je vse življenje prebival v tej okolici. Pri KSKJ so se aktivno udejstvovali že njegovi starši, on sam pa je član te organizacije že od otroških let. Vse od leta 1920 aktivno sodeluje pri športnih sekcijah organizacije. Po ljudski šoli je nadaljeval šolanje v bančniški stroki in se zatem zaposlil pri Union State Bank. Od leta 1941 do upokojitve v letu 1971 pa je bil v policijski službi. Pri KSKJ je bil dve mandatni dobi izvoljen v glavni porotni odbor, zatem pa so ga leta 1970 na konvenciji v Milwaukee izvolili za prvega glavnega podpredsednika. Na isti položaj je bil nato ponovno izvoljen na konvenciji KSKJ, ki je bila lani v Pittsburghu, Pa. četrto srečanje slovenskih društev iz vse zahodne Evrope, ki bo 3. maja v dvorani Gruga v Essnu, bo vsekakor dogodek leta za vse udeležence, posebej pa seveda še za organizatorje — Slovensko kulturno društvo »Bled« v Essnu. Izvedeli smo, da je do zaključka redakcije te številke naše revije prijavilo svojo udeležbo že štirinajst slovenskih društev iz ZR Nemčije, Francije, Nizozemske, Belgije, Švice, prav gotovo pa se bo naknadno prijavilo še katero društvo, če že ne v program, pa vsaj zastopstvo. Tudi letos bo na tem srečanju častno mesto v programu zasedel delež naše izseljenske kulture, kjer ponekod že več desetletij delujejo pevski zbori, ki s posebno ljubeznijo goje izvirno narodno pesem. To srečanje bo zanje priložnost, da svoje znanje pokažejo širši publiki, saj imajo sicer svoje redne nastope več ali manj le pred svojimi člani. Tem zborom je treba dati vse priznanje tudi zaradi tega, ker sami skrbe za ohranjanje slovenske pesmi in besede med drugim in celo tretjim rodom naših ljudi po Evropi, neredko pa od teh zborov prevzamejo kakšno posamezno slovensko pesem celo povsem tuji zbori. Posebno priznanje pa si zaslužijo še vsa tista naša izseljenska društva, ki so ustanovila mladinske oziroma otroške pevske zbore in tudi na ta način skrbijo za svoj naraščaj obenem pa tudi za prenašanje slovenske besede in pesmi na poznejše rodove. Na essenskem srečanju bo svoj delež prispevala tudi domovina, kjer prav tako potekajo skrbne priprave. Domovina je letos prevzela nase skrb za zabavni in plesni ansambel, ki bo nastopil na uradnem delu srečanja. Vse zbrane goste bo zabaval sloviti ansambel Slavka Avsenika, ki ga resnično ni potrebno posebej predstavljati, saj je v tujini skoraj bolj znan in priljubljen kakor doma. Našim ljudem, ki žive na tujem, so Avseniki pri srcu že zaradi njihovih mednarodnih uspehov, pa tudi zaradi tega, ker znajo v resnici pokazati največ, kar je možno v naši narodno-zabavni glasbi. Tako veliko množico Slovencev, ki se bo tedaj zbrala v Essnu bo prav gotovo zanimalo še kaj drugega in ne le glasba. Prav zato bosta iz domovine prišli v Essen tudi dve razstavi: razstava sodobnega slovenskega slikarstva in še razstava slovenskih knjig ter gramofonskih plošč. Knjige in gramofonske plošče bo moč tudi kupiti. O programu na essenskem srečanju slovenskih društev in o vseh vprašanjih v zvezi z njimi v Sloveniji redno razpravlja koordinacijski odbor pri Socialistični zvezi Slovenije za vprašanja, naših rojakov na tujem, ki je nase prevzel tudi skrb za celotno izvedbo programa, ki ga prispeva domovina. V okviru tega odbora pa sodelujejo tudi druge organizacije, ki imajo stalne stike z našimi rojaki na tujem — Zveza kulturno prosvetnih organizacij, Slovenska izseljenska matica, skupnost za zaposlovanje in drugi. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo letos pokrovitelj tega srečanja republiška konferenca Socialistične zveze Slovenije, samega srečanja pa se bo udeležilo tudi več predstavnikov iz domovine, ki se kakorkoli ukvarjajo z vprašanji naših rojakov na tujem. Dragi rojaki v zahodnoevropskih državah, člani slovenskih društev in posamezniki, na svidenje na velikem slovenskem srečanju 3. maja v dvorani Gruga v Essnu! Obvestila_________________________ Iz Švice v Essen Slovensko planinsko društvo Triglav vabi rojake iz Švice na dvodnevni izlet v Essen, na 4. srečanje slovenskih društev iz vse Evrope. Potovalo se bo z vlakom. Odhod iz Ziiricha v petek zvečer ob 22. uri s prihodom v Essen v soboto zjutraj. Nato dopoldne ogled mesta in mestnih zanimivosti. Popoldne srečanje s koncertnim programom in zabava, na kateri igra za ples ansambel Slavka Avsenika. Povratek v nedeljo, prihod v Zürich v večernih urah. Cena potovanja (spalni vagon) pri 24 udeležencih s prenočiščem in zajtrkom znaša 190.— Sfr. Za ostalo prehrano skrbi vsakdo sam. Prijave s predplačilom 150,—Sfr (prijav brez predplačila ne sprejemamo) sprejema in daje informacije SPD Triglav, Seestr. 358 8706 Meilen, tel. 01 923 48 28. Društvo Triglav vabi rojake iz Švice, da se v čim večjem številu udeležijo tega velikega slovenskega srečanja. Prijave sprejemamo do vključno 15. aprila. Letovanje v domovini Slovensko planinsko društvo Triglav v Švici želi tudi v letošnjem letu pomagati staršem, pri letovanju njihovih otrok v domovini. V sodelovanju s Slovensko izseljensko matico vam nudi letovanje v drugi polovici julija v majhnem letoviškem kraju Pacug na slovenski obali, med Strunjanom in Fieso. Otroci bodo imeli svojega vzgojitelja in stalno oskrbo medicinske sestre ter pet obrokov dnevno. Dnevna oskrba znaša 60.— novih dinarjev, čas letovanja pa je štirinajst dni. Prijave sprejema Slovensko planinsko društvo Triglav, Seestrasse 358, 8706 Meilen. Vse zainteresirane starše prosimo, da pošljejo prijave do 15. aprila, obenem pa prosimo za predplačilo v znesku 100.—Sfr. Prijav brez pologa društvo ne bo moglo upoštevati. Dramska skupina vabi! Dramska skupina SKUD Triglav iz Stuttgarta vabi vse rojake iz okolice Stuttgarta na ogled celovečerne veseloigre slovenskega dramatika Toneta Partljiča »Tolmun in kamen«. Predstava bo v Stuttgart-Hedelfingen, Rohracker str. 171 — Gaststätte »Turnerheim« v nedeljo 20. aprila ob 16. uri popoldne. Po igri bo zabava s plesom. Dragi rojaki, prisrčno vabljeni! Veliko srečanje v Essnu Za razvedrilo po kulturnem programu bo poskrbel ansambel bratov Avsenik Folklorna skupina društva »Bled« iz Essna Zastopali smo našo državo Predpustni čas, tukaj imenovan čas karnevala, je po številnih burnih prireditvah končno za nami. Ni ga tukaj večjega kraja, ki se ne bi ponašal s karnevalskim sprevodom. Tudi mimo nas Slovencev, ki smo že po naravi veseli ljudje, ni mogel ta hrupni in razposajeni pustni čas. Za naše rojake iz tukajšnjega okolja smo člani »Bleda« organizirali 8. februarja v Kolpingovem domu pustno veselico ter se v veselem ritmu tudi mi zavrteli. Hkrati smo ob tej priliki imeli možnost spoznati naše sorojake, ki doslej še niso sodelovali z nami in jih tako vključiti v naš društveni program. Sleherni dan so prirejala posamezna nemška društva karnevalske prireditve, katere so se nemalokrat kosale med sabo po kvaliteti izvedbe programa kakor tudi po razpoloženju. Svoj višek dosegajo navadno na pustni ponedeljek, ki je povsod poznan kot »Rosenmontag«. Takrat vsa večja mesta prirejajo karnevalske povorke. Te povorke sestavljajo številne našemljene, pa tudi nenašemljene osebe, ki se vozijo v posebno za to pripravljenih vozovih. Mestna uprava mesta Dortmund je želela prikazati posamezne evropske narode združene na skupni ladji z nazivom Evropa. Na željo tukajšnjega jugoslovanskega konzula Vlada Miheliča nas je deseterica članov društva Bled zastopala Jugoslavijo. Večtisočglava množica nam je navdušeno aplavdirala. Mnogo je bilo med njimi tudi naših rojakov, ki so nas ponosno pozdravljali ter bili presrečni, da je bila med ostalimi zastopana tudi Jugoslavija. Naše narodne noše so se kar dobro podale s sosednjimi italijanskimi pa tudi s španskimi, s katerimi smo v povorki tvorili večnacionalno enoto. Za naše jugoslovanske udeležence je bilo pa še posebno doživetje povabilo jugoslovanskega konzula na osebni obisk. Ob prijetni glasbi smo se veselo zavrteli, hkrati pa okušali skrbno pripravljeno malico, ki nam jo je pripravila njegova žena. V razgovorih smo večkrat naleteli na naše bodoče naloge okrog 3. maja, ko prirejamo s sodelovanjem in pokroviteljstvom domovine 4. evropsko srečanje Slovencev iz zamejstva. Zanimale so nas nekatere podrobnosti, kot to ali nam bo takrat igral med tukajšnjim prebivalstvom nadvse priljubljeni Avsenikov ansambel, katera društva bodo sodelovala in kdo vse nam bo pomagal ob tej manifestaciji slovenstva zunaj domovine. Veselo smo bili presenečeni nad sporočilom iz Ljubljane, da nam bodo na tej prireditvi igrali Avsenikovi fantje. RUDI RAVNAK Nova slovenska šola v Vasterasu Tudi v Vasterasu smo začeli s slovenskim dopolnilnim poukom. Otvoritve šole smo imeli 1. januarja letos. Poleg otrok so se otvoritve udeležili tudi starši. Navzoč je bil tudi predstavnik jugoslovanske ambasade iz Stockholma, ki se je pohvalno izrazil o novi šoli. Učenci so prejeli prvo knjigo »V šolo radi hodimo«, ki so je bili zelo veseli. Ob zaključku je bila zakuska. Šolo imamo ob sobotah dopoldne od 10. do 12. ure. Učenci z velikim zanimanjem slede pouku, tako si bodo kar kmalu pridobili in ohranili znanje lepe slovenske besede. Če še kdo iz Vasterasa in bližnje okolice želi pošiljati svoje otroke v slovensko dopolnilno šolo, naj to sporoči učiteljici Bredi Hribar na telefonsko številko 021/118858. BREDA HRIBAR »Slovenija« v Olofstromu je uspešna Kulturno društvo »Slovenija« v Olofstrb-mu na švedskem uspešno zaključuje prvo leto obstoja. Zaključili ga bomo 4. aprila na prvem občnem zboru, ko bomo sprejeli načrte za nadaljnje društveno delo. V slovenski šoli v Vasterasu Zdaj ima društvo 53 rednih in 49 podpornih članov. Premostili smo razne težave in uspeli organizirati slovenski dopolnilni pouk, katerega obiskuje 13 otrok. Najbolj težko je bilo najti poklicnega učitelja. Končno smo uspeli, poučevanje je prevzela tovarišica Nada žigonova. Pouk je dve uri tedensko in seveda prostovoljen. Prijazno vabimo še ostale starše šoloobveznih otrok, da jih še vpišejo v slovensko dopolnilno šolo, ki jo bodo prav gotovo radi obiskovali. Lani je naše društvo organiziralo pet kulturno družabnih prireditev. Imamo tudi svoj orkester, ki poleg na domačih, nastopa tudi na švedskih prireditvah. Naše pesmi in melodije nam zbujajo čudovite spomine na domovino Slovenijo in njene lepote. Lepo je uspelo tudi naše silvestrovanje, katerega se je udeležilo blizu 150 obiskovalcev. Nekateri so se pripeljali tudi po 200 km daleč. Nastopil je tudi dedek Mraz, ki je na stroške društva razdelil darila 40 otrokom naših članov. Ob dnevu žena smo organizirali skupinski obisk našega prijateljskega društva v Landskroni, da smo skupaj praznovali ta pomembni praznik naših pridnih žena in deklet. Pripravljamo tudi slovensko odbojkarsko sekcijo. MILAN STARC, PREDSEDNIK Prvič so proslavili Prešernov dan Slovenska šola v Eisdnu je pripravila letos svečano proslavo ob Prešernovem dnevu. To je bila prva proslava med našimi rojaki, zato je bil zanje to pomemben dogodek, ki bo prišel v zgodovino našega izseljenstva v Belgiji. Pri pro- slavi je sodelovalo tudi društvo sv. Barbare. Šolska mladina je okusno opremila oder s slikami Prešerna, Bleda in Bohinjskega jezera (darilo Slovenske izseljenske matice), s kraji, ki so bili Prešernu posebno pri srcu. Na odru ni manjkala jugoslovanska zastava. S pesmijo in besedo je mladina ustvarila med prisotnimi prijetno domače razpoloženje, saj so naši rojaki imeli prvič slišati bisere Prešernove poezije. Spontani aplavzi pa so potrdili, da so bili naši rojaki zelo zadovoljni s spremnimi besedami, s programom in njegovo izvedbo. S tem so potrdili potrebo po takšnih kulturnih prireditvah, ki naj jih šola tudi v bodoče pripravlja. Naj dodamo, da so prišli na proslavo tudi naši rojaki iz 130 km oddaljenega Charleroija. Ni se jim zdelo škoda ne bencina ne časa. Ker jim je bila prireditev zelo všeč, so zaprosili šolo, da ponovi svoj program na njihovi letošnji 22. prireditvi v Charleroiju, ki je predvidena za 26. april. Seveda se bo šola takemu vabilu z zadovoljstvom odzvala, društvo sv. Barbare pa je že izreklo svojo pripravljenost, da to akcijo finančno podpre. Po taki uspeli proslavi v Eisdnu je društvo sv. Barbare pripravilo krajši spored narodnih pesmi s prosto zabavo. »Prešeren» prebija led Za Slovensko kulturno društvo »France Prešeren« v Goteborgu na švedskem je bilo lansko leto kljub raznim težavam zelo plodno, saj smo z novo ustanovljeno folklorno sekcijo s prvim nastopom ob proslavi dneva republike prebili led. Krojač Franc Dvoršak med šivanjem narodnih noš Tako trud, ki smo ga vložili v to delo, ni bil zaman. Nastopil je tudi mešani pevski zbor in otroška plesna sekcija. Lepe pohvale smo dobili tudi s strani švedskih predstavnikov, ki so se udeležili našega občnega zbora 19. januarja 1975. Bert Ulhamar iz oddelka za priseljence in g. Anna Stina Hurtig, predstavnica delavske izobraževalne skupnosti pri švedskih sindikatih, sta nama izrekla vse priznanje. Jugoslovanski konzulat v Goteborgu je na našem občnem zboru zastopal vicekonzul Blagoje Kerkez. Izvolili smo tudi nov upravni odbor, ki ga zdaj sestavljajo: Stane Andlovič, predsednik, njegov pomočnik g. Kuhar, Karl Wajngerl, tajnik, njegov pomočnik g. Turnšek, Regina Zavec, blagajnik, njen pomočnik g. Medica, in ekonom Vlado Gruber. Izvoljen je bil tudi tričlanski nadzorni odbor. Upamo, da bo naš novi upravni odbor rešil tudi vprašanje društvenih prostorov, ki so nam zelo potrebni. Ob tej priložnosti se lepo zahvaljujemo Francu Dvoršaku iz Korene pri Mariboru, ki je ob praznikih obiskal svoje sorodnike Zavčeve v Goteborgu. Ker je po poklicu krojač, nam je priskočil na pomoč in med svojim bivanjem na švedskem sešil hlače in srajce za deset naših mladih plesalcev. Mladim plesalkam so nove plesne oblekice sešile same mamice v prostorih švedske delavske izobraževalne skupnosti ob sobotah dopoldne. V naše društvo bi radi vključili čim več novih članov, saj vemo, da na področju Göteborga živi še veliko več Slovencev, ki jim prav gotovo ne bo odveč urica prijetnega razvedrila v naših sekcijah ali na naših plesnih zabavah. Oglasite se na naslov: SLOVENSKA KULTURFÖRENINGEN »France Prešeren«, Box 55011, 40053 Göteborg, ali vsako nedeljo ob štirih popoldne v Hjälbo Fritidsgarden. Trenutno delujejo v okviru našega društva sekcije: mešani pevski zbor, lutkovna, folklorna in otroška plesna sekcija. VLADIMIR VODUŠEK ' ' * * * * v nIoLA' Vabijo plakati, priznanja, nagrade ... Na Unteribergu je bilo ta dan vse v znamenju Slovencev in slovenščine V prijazni turistični vasici Unteriberg v švicarskem kantonu Schwiz, kjer Slovensko planinsko društvo »Triglav« iz Medena pri Ziirichu prireja vsako leto tekmovanje v veleslalomu — letošnje je bilo že četrto po vrsti — se je v nedeljo 9. februarja zbralo veliko naših rojakov. Poleg »Švicarjev« so prišli še tekmovalci iz Avstrije in iz Nemčije, seveda pa ni manjkalo tudi gledalcev, saj se je pri razglasitvi rezultatov v unteriberški telovadnici zbralo blizu 500 naših ljudi. O samem veleslalomu smo poročali že v prejšnji številki Rodne grude, tokrat pa nekaj besed o nekaterih srečanjih. Danilo Kjačič je mlad mož in ko govori, ne more zatajiti prijetnega narečja Beneške Slovenije. V veleslalomu so namreč letos prvič sodelovali tudi Beneški Slovenci. Ti so imeli do lani v Yverdonu ob Ženevskem jezeru močno društvo, ki ga pa zdaj žal ni več. Namesto njega je v Ziirichu zrastlo novo z imenom »Društvo Beneških Slovencev«. Ustanovili so ga 1. junija lani. — Mladi smo še, vendar smo z razvojem kar zadovoljni. Za zdaj imamo sicer le trideset članov, zato tudi raznih sekcij še nimamo, bo pa še! — Upate torej, da se bo število članov povečalo? — Prav gotovo, saj živi v kantonu Zürich blizu 500 Beneških Slovencev, z družinskimi člani seveda. Čas bo zagotovo prinesel svoje! Poslovila sva se z željo, da bi se to čim-prej zgodilo. Dari Košorok je bil predsednik podružnice Jugoslovanskega kluba v Amriswilu od vsega začetka. Zdaj je to že dve leti Boško Flegar iz Hrvaške. V tem kraju blizu Bodenskega jezera so bili sprva v glavnem Slovenci, največ je bilo žensk v tamkajšnji konfekcijski tovarni, zadnja leta pa so prišli še delavci in delavke iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. — Smo pa Slovenci v Amriswilu še vedno v večini, nas je približno 6o odstotkov vseh tamkajšnjih Jugoslovanov. Društvo dobro deluje, seveda se je pa vsebina dela zaradi narodnostne mešanice v njem Srečanja v Švici Rojaka na proslavi »dneva emigranta« v Čedadu, Italija spremenila in ima jugoslovanski značaj. Čeprav ni več predsednik društva, pa Dari ni brez funkcije. Je namreč predsednik odbora za dopolnilno šolanje naših otrok. — Dopolnilni pouk smo v Amriswilu začeli z letošnjim šolskim letom, maja lani, in prvo šolsko leto bo končano aprila letos. V Švici je namreč skoraj v vseh kantonih pouk v tem obdobju. — In koliko otrok ste že vključili v slovensko dopolnilno šolo? — V slovenskem oddelku je v tem šolskem letu 13 otrok, v srbohrvaškem pa 10. S prihodnjim šolskim letom računamo, da bo slovenski dopolnilni pouk zajel najmanj 20 otrok. Precej naših fantov in deklet v tujini je sklenilo tako imenovane mešane zakone z dekleti in fanti drugih narodnosti. To je povsem razumljivo, saj ljubezen ne pozna narodnostnih pregraj. Toda ob tem žal marsikdo od naših rojakov v pehanju za zaslužkom vse preveč pozabi na svoje poreklo in postaja vse bolj tujec, še posebno pa to velja za njihove otroke, zlasti če je tujega rodu mati, ki se predvsem ukvarja z vzgojo potomcev. Na to vplivajo razumljivo tudi zunanji vplivi — tuja vzgoja, družba in podobno — kar so seveda objektivni vzroki, ki pa potrjujejo resnico, da je v tem pogledu domača vzgoja nadvse pomembna. So tudi družine, ki lahko veljajo za svetal zgled. Dr. ing. Dušan Florjančič iz Winterthura že leta in leta živi v Švici. Poročen je s Švicarko, toda pri njih doma vsi znajo slovensko — hčerka, oba sinova in tudi mati. še posebno to velja — poleg glavarja družine seveda — za hčerko, ki se je celo odločila za študij slavistike. Toda zelo lepo, naravnost presenetljivo dobro, se v slovenščini pogovarja tudi mati. Srečala sva se na IV. slovenskem veleslalomu, kjer je bil z izračunom rezultatov zaposlen dr. Florjančič. — Zelo rada govorim slovensko in med dopustom se v Sloveniji počutim kot doma. Slovenščina mi je zelo všeč, ampak slovnica je težka. Posebno dvojina, pa jo kar pustim. V stavkih je čutiti, da ji nekatere zveze povzročajo tu in tam manjši problem, da mora pomisliti, kako bi se izrazila, toda se hitro znajde. — Kot gospodinja najbrž tudi v Švici kdaj kuhate po naše? — O seveda, ražnjiče, čevapčiče ... — To so dobre stvari, toda ne po izvoru slovenske. Kaj pa žgance znate skuhati? — Seveda znam. Moj mož je navdušen, kadar je žgance. Jaz jih pa nimam posebno rada! In pri tem se veselo nasmeje. Draga gospa, čestitamo vam za znanje materinščine vašega moža. Sama po sebi se nam utrne misel: da bi bilo še več takih žena, ki četudi drugega rodu, spoštujejo, imajo rade in znajo njegovo go-vonco! ERNEST PETRIN Foto: Ing. Marjan Hladina, Švica I f ■ Beneške emigrante je razvedrila tudi slovenska folklorna skupina iz Trsta Zmagovalna ekipa društva »Triglav^ Predstavnik Slovenske izseljenske matice, pisatelj Anton Ingolič čestita vsem tekmovalcem in pozdravlja vse navzoče rojake Na široko so zaorali v društveno ledino Slovensko društvo v Stockholmu je izdalo četrto številko svojega glasila »Naš glas«, ki izhaja občasno po sklepu in potrebi društvenega upravnega odbora. Gradivo za četrto številko je zbral in uredil rojak Tone Jakše. Ovitek pa sta izdelala Peter Vider in Lazar Dimitrijevič, ki je prispeval tudi oba slovenska pokrajinska motiva: na naslovni strani je naš kozolec, na zadnji strani pa vas s kozolcem »to-plarjem«. Slovensko društvo v Stockholmu res pridno dela. V soboto 8. februarja so priredili v svojih društvenih prostorih na Rada-gatan 50, Farsta Strand, proslavo slovenskega kulturnega praznika ob obletnici smrti slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Pripravili so kratek kulturni program, kateremu je sledila družabna prireditev, ki se je zaključila z maškarado za najmlajše. Nekaj najbolj uspelih mask so tudi nagradili. Na mednarodni ženski praznik 8. marec so pripravili prijetno družabno prireditev v počastitev žena. Da je bilo zares prijetno in sproščeno, si lahko predstavljate, saj so takole napisali v svojem vabilu, ki so ga objavili v »Našem glasu«. Tudi tokrat bo vse tako, kakor se šika. Zakonski možje bodo prijeli za kuhalnice in poskrbeli za dobro postrežbo, dekleta in žene bodo pa prijele kozarce in poskrbele za dobro voljo. Razumljivo je prireditev lepo uspela. Kaj za to, če je morda možem, ki so v kuhinji imeli opravka z lonci in kuhalnicami, malo spodletelo, da se je kaj malo prismodilo ali preveč zapeklo, saj so praznično razpoložene polovice tudi to sprejele z razumevanjem in takšne »prestopke«, na katere so tudi računale, že vnaprej odpustile. V glasilu je še vrsta društvenih oglasov, ki dokazujejo kako raznoliko je delovanje tega slovenskega društva. Najprej se ustavimo pri povabilu staršem otrok, ki so prišli na švedsko še z zelo majhnimi otroki ali pa so se jim ti rodili na švedskem in slabo obvladajo slovenščino. Zanje je društvo organiziralo v društvenih prostorih malo šolo, namenjeno otrokom od šestega do osmega leta. šola se je začela 15. februarja in se bo nadaljevala ob sobotah popoldne. To je res koristna zamisel, ki bo nedvomno pritegnila številne slovenske starše, ki žive v Stockholmu in okolici. Pri društvu deluje tudi tečaj slovenskega jezika za odrasle, ki sprejema še nove prijavljence. Športna sekcija namerava v kratkem organizirati namiznoteniški turnir in vabi Slovence v Stockholmu, ki se za to šport- no zvrst zanimajo, da se jim pridružijo. Ob petkih zvečer ima pevske vaje društveni mešani pevski zbor, kjer bodo tudi veseli vsakega novega pevca in pevke, enako tudi instrumentalni ansambel, ki bi se prav rad okrepil z dobrimi instrumentalisti. Pri društvu deluje tudi foto-krožek, torej je za Slovence v Stockholmu in okolici zares veliko izbire, pri kateri sekciji tega društva žele sodelovati. Med našimi najmlajšimi Tretje leto teče. Komaj 11-letni Geno Ka-stigar, doma iz Ljubnega na Gorenjskem, je prišel s svojo materjo v Belgijo. Mati se je poročila z našim izseljencem Avgustom Tanškom, sedanjim predsednikom društva Barbara v Eisdnu. Ni bilo lahko za malega Gena prve dni, mesece, ko se je moral posloviti od svojih prijateljev in sošolcev, od domačih, posebno pa od gorenjskih planin. Začel je hoditi v belgijsko šolo, ko ni znal besedice flamsko, ko mu je bilo vse tako strašno tuje. V Ljubnem je končal četrti razred, tu so ga vpisali v petega. Učitelj ga je nekaj tednov le opazoval, potem pa je vendarle poskusil, da bi ugotovil, če gre Slovenci v Stockholmu in okolici, pozor! Slovensko društvo v Stockholmu, Radagatan 50, Farsta Strand, vas j prijazno vabi v svoje vrste. Pri društvu delujejo razne sekcije, v katere se lahko vključite. Športna sekcija namerava v kratkem organizirati namiznoteniški turnir. Društvo vabi vse, ki se za to zanimajo, da se prijavijo pri Petru Legatu ali pri oskrbniku društvenega doma na številko telefona 94-98-48. Na isti naslov naj se prijavijo tudi vsi tisti dobri pevci in pevke, ki bi želeli sodelovati pri društvenem pevskem zboru. Instrumentalisti, ki bi želeli sodelovati pri društvenem instrumentalnem ansamblu, pa naj sporoče svoj naslov Primožu Prevoršku na sedež Slovenskega društva Stockholm. Prijave za fotokrožek pa sprejema Savin Vilhar na telefonsko številko 534-181. fantu kaj v glavo. Začela sta z branjem. Seveda je Geno znal prebrati le sem in tja kako besedo, pa še to navadno narobe, tako da so se mu v razredu vsi smejali. To mu ni vzelo volje, v njem je zmagala gorenjska trma. Lotil se je učenja in na koncu leta je peti razred, končal s prav dobrim uspehom. Tako je šlo tudi v šestem razredu. Tudi tega je končal s prav dobrim uspehom. Tako je celo za svojo pridnost in prizadevnost prejel posebno pismeno pohvalo od vodstva šole. Zato je bil lahko Geno še posebno ponosen. Ker traja osnovna šola v Belgiji šest let, nadaljuje Geno šolanje na tehnični šoli, in sicer si je izbral kovinsko-lesno smer. Tudi tu je v prvem polletju pokazal svojo pridnost. Bil je četrti po uspehu v razredu. Na tej šoli bo ostal šest let. Postal bo tehnik, s tem pa mu je odprta pot na visoko šolo. Tako smo opisali našega rojaka le kot učenca, ki se je lepo uveljavil v belgijski šoli. Poznamo pa ga še po drugi strani, kot učenca slovenske šole v Eisdnu, kjer nikdar ne manjka. Poleg tega pa redno nastopa na vseh prireditvah. Letos se mu bo izpolnila velika želja: s starši bo preživel svoje počitnice v domovini, v Ljubnem med svojimi starimi prijatelji. Vlečejo ga gorenjske planine, saj jih je še pred tremi leti gledal vsako jutro z okna domače hiše. Kot se na eni strani veseli svojih počitnic, tako ga že razjeda misel, da bodo počitnice tako hitro minile in treba se bo zopet vrniti nazaj v Belgijo — v njegovo drugo domovino. C. MURNIK £ Geno Kastigar, doma iz Ljubnega na Gorenjskem, nadaljuje šolanje v Belgiji. V Slovenijo prihaja le še na počitnice Davčne obveznosti naših delavcev v ZR Nemčiji Bliža se datum, do katerega je potrebno v Zvezni republiki Nemčiji vložiti zahtevek za letno izravnavo davkov za leto 1974. Davčni sistem v ZR Nemčiji je zelo zapleten, zaradi česar imajo mnogi tuji delavci, ki so v tej državi na začasnem delu, večkrat precejšnje težave. Zato jim v zvezi z davki in njihovo izravnavo velja zapisati nekaj pojasnil. Povzeli smo jih po navodilih o davčnih prijavah za jugoslovanske delavce, začasno zaposlene v ZRN; ta navodila nam je od nemške zveze sindikatov posredoval sektor za mednarodno dejavnost pri republiškem svetu zveze sindikatov Slovenije. Najprej opozorilo o rokih. Tisti naši delavci na začasnem delu v Zvezni republiki Nemčiji, ki imajo zaradi osebnih in družinskih razlogov pravico do davčnih olajšav, lahko zahtevek za letno izravnavo davka za leto 1974 (po nemško An-trag auf Lohnsteuer-Jahresausgleich 1974) vložijo najpozneje do 30. aprila 1975. Ce pa sta lani delala v ZR Nemčiji oba zakonca, velja kot zadnji rok za vložitev zahtevka 31. maj. Zahtevek za letno izravnavo davka je podlaga za to, da lahko dobi delavec povrnjen morebiti preveč vplačani znesek na naslov davka na zaslužek v letu 1974. Z drugimi besedami, povrnejo mu tisti znesek, do katerega je upravičen zaradi raznih davčnih olajšav. V zvezi z letno izravnavo davka za leto 1974 velja tudi zapisati, da imajo do nje pravico tudi tisti naši delavci, ki so prišli na delo v ZR Nemčijo pred 1. novembrom 1974, saj bodo tako do 30. aprila 1975 prebili v tej državi pol leta, kar je pogoj za to, da postanejo neomejeno davčno zavezani. Za tiste naše delavce, ki so v letu 1974 umrli, pa zahtevek ža izravnavo davka lahko vložijo njihovi dediči sami ali naš konzulat, in sicer pri finančnem uradu (nem. Finanzamt), ki je pristojen za območje, na katerem je umrli delavec nazadnje prebival. Kdo je v Zvezni republiki Nemčiji davčni zavezanec? Po nemških predpisih je neomejeno davčno zavezan — in tedaj tudi, kar zadeva davke, enakopraven z nemškimi delavci -— tisti tuji delavec, ki pride v ZRN z delovno pogodbo, po kateri bo njegovo delo tamkaj trajalo več kot šest mesecev, in tisti, za katerega je mogoče kakor koli drugače dokazati, da bo v tej državi ostal več kot pol leta. Ce pa tuji delavec zapusti ZR Nemčijo prej, kot v šestih mesecih, zanj štejejo, da je bil V samskem domu. Veliko naših rojakov nima možnosti, da bi združilo svoje družine, zato si morajo pomagati sami, kakor si vedo in znajo. Naš posnetek je iz samskega doma za jugoslovanske delavce v Boblingenu pri Stuttgartu Foto: Edi Šelhaus samo delno davčno zavezan. V tem primeru (poleg drugega) tudi nima pravice do letne izravnave davka. Po kakšni lestvici v ZR Nemčiji obdavčujejo naše delavce? Glede davčnih obveznosti jih razporedijo v posebne davčne razrede. Samski delavci so tako obdavčeni po I. davčnem razredu. Po II. razredu jih obdavčijo, če imajo enega otroka ali če so lani dopolnili 49 let starosti (torej če so bili rojeni pred 2. januarjem 1926). Po I. razredu obdavčujejo tudi poročene delavce ali delavke, ki so brez otrok in od katerih se v ZR Nemčiji nahaja samo eden in če ta, ki je tu zaposlen, lani še ni dopolnil 49 let starosti. Te obdavčujejo po I. razredu zaradi »trajnega ločenega življenja«. V II. davčni razred sodijo poročeni, ki imajo otroke do 18. leta starosti, prav tako pa tudi vsi tisti zaposleni v ZR Nemčiji, ki so lani dopolnili 49 let starosti. V III. davčnem razredu so poročeni delavci, katerih žene so prav tako v ZR Nemčiji, vendar niso zaposlene. V IV. davčni razred pa sodijo zakonski pari, pri katerih sta tako mož kot žena zaposlena v ZRN. Vendar lahko ti pri finančnem uradu vložijo zahtevek, da na davčno kartico zakonca, ki zasluži več, vnesejo tretji, na kartico drugega zakonca pa šesti davčni razred. V zvezi z letno izravnavo davkov velja zapisati nekaj besed še o nekaterih posebnih primerih, ko delavci predčasno izravnajo svoj davek. Ce se namreč naš delavec vrne v ZR Nemčijo v istem letu, v katerem je že prejel zaustavljeni davek, je dolžan ta znesek vrniti finančnemu uradu. Kdor se torej začasno med zimskim odmorom večkrat vrača v svojo domovino, mora pri svoji firmi vzeti ustrezno potrdilo ter na policijski odjavi zapisati pripombo »Vrnitev spomladi«. Preden se (za nekaj časa) vrne v svojo domovino mora takšen delavec pri finančnem uradu vložiti zahtevek za letno izravnavo davkov, spomladi pa, ko se bo vrnil v ZR Nemčijo, bo dobil del zaustavljenega davka. Izjavo o višini dohodkov v letu 1974 je potrebno vložiti do 31. maja 1975. Enako kot nemški morajo namreč v ZRN tudi tuji delavci, ki so v letu 1974 dobro zaslužili, vložiti izjavo o teh svojih dohodkih. To pa prihaja v glavnem v poštev takrat, če sta delala v ZR Nemčiji oba zakonca in če so njuni obdavčljivi dohodki znašali več kot 16.000 mark. Obdavčljivi skupni znesek 16.000 mark je mogoče ugotoviti po tem, če je znašala vsota letnega kosmatega zaslužka obeh zakoncev po davčni kartici več kot 19.680 mark. če pa sta imela stroške v zvezi z zaposlitvijo enega od zakoncev večje od 564 mark in če so njuni skupni posebni izdatki nanesli več kot 936 mark, se ta zgornja meja kosmatega zaslužka lahko pomakne še više. Od letošnjega 1. januarja dalje pa bo v Zvezni republiki Nemčiji mogoče uveljaviti samo nekatere razloge za davčne olajšave. Kot prvega od razlogov za uveljavljanje takšnih olajšav (za zmanjšanje davka) štejejo po novem povečane odpise zaradi stanovanjske gradnje. Ta razlog bodo upoštevali pri določenem številu tujih delavcev. V zvezi s povečanimi stroški z delovnim mestom, povečanimi posebnimi izdatki (med te ne sodijo prispevki za zavarovanje) in izrednimi obremenitvami pa bodo delavci imeli pravico do olajšav le tedaj, če bo znesek popusta zaradi teh olajšav presegal 1.800 mark. Kar zadeva tuje delavce, pa lahko te pogoje za vpis olajšav v davčno kartico dosežejo praviloma le poročeni, in sicer v treh primerih. Prvič: zaradi izdatkov za ločeno gospodinjstvo (to zadeva stroške v zvezi z delovnim mestom). Drugič: zaradi vzdrževanja nepreskrbljenih družinskih članov, če se zakonec nahaja v domovini (to zadeva izredne obremenitve). In tretjič: zaradi nastanitve otrok zunaj kraja bivanja, kadar sta oba od staršev v ZR Nemčiji, otroci pa hodijo v šolo v domovini ali so na šolanju v ZR Nemčiji zunaj kraja bivanja staršev (tudi to zadeva izredne obremenitve). Med stroške v zvezi z delovnim mestom štejejo od 1. januarja dalje sindikalno članarino, izdatke za nakup in pranje delovne obleke (pri močno umazanih delih), izdatke za prevoz med stanovanjem in delovnim mestom, izdatke za izobraževa- nje, povečane izdatke za prehrano za tiste, ki so več kot 120 dni v letu prebivali v odsotnosti od doma (stanovanja) po več kot 12 ur na dan, in nekatere druge stroške. Nekatere novosti veljajo od 1. januarja 1975 dalje tudi pri posebnih izdatkih, pa tudi v zvezi z izrednimi obremenitvami. Vendar bi bilo potrebno z njihovo razlago iti v prehude nadrobnosti. Zato raje priporočamo, da se vsi, ki jim zahtevek za letno izravnavo davka za leto 1974 in vse drugo, kar imajo opraviti s finančnimi uradi, povzroča težave, obrnejo v zvezi s temi vprašanji po nasvet ali na svet podjetja (Betriebsrat) ali na sindikalnega poverjenika v podjetju ali na mesto uprave svojega sindikata, ali pa tudi na oddelke za tuje delavce pri pokrajinski zvezi nemških sindikatov (DGB) ter na centralno predsedstvo sindikatov. In še enkrat o roku: zahtevek za izravnavo morajo delavci vložiti do 30. aprila; če sta v ZRN delala lani oba zakonca, pa do 31. maja 1975. j. o. NASLOVI SINDIKALNIH CENTRAL DGB Baden-Württemberg, 7 Stuttgart 1, Theodor-Heuss-Strasse 2 A DGB Bayern, 8 München 15, Schwanthalerstrasse 64 DGB Berlin, 1 Berlin 30, Keithstrasse 1—3 DGB Hessen,'6 Frankfurt am Main, Wilhelm-Leuschner-Strasse 69—77 DGB Niedresachsen, 3 Hannover, Dreyerstras-se 6 DGB Nordmark, 2 Hamburg 1, Besendinderhof 57 DGB Nordrhein-Westfalen, 4 Düsseldorf 1, Frle-drich-Ebert-Strasse 34 DGB Rheinland-Pfalz, 65 Mainz, Kaiserstrasse 26—30 DGB Saar, 66 Saarbrücken 2, Sophienstrasse 5 Industriegewerkschaft Bau, Stein, Erden — 6 Frankfurt a.M. 1, Bockenheimer Landstr. 73—77; Industriegewerkschaft Bergbau und Energie — 463 Bochum, Alte Hattinger Strasse 19; Industriegewerkschaft Chemie, Papier, Keramik 3 Hannover, Königsworter Platz 6; Industriegewerkschaft Druck und Papier — 7 Stuttgart i, Friedrichstrasse 15; Gewerkschaft der Eisenbahner Deutschlands — 6 Frankfurt a.M., Beethovenstrasse 12—16; Gewerkschaft Erziehung und Wissenschaft — 6 Frankfurt a.M. 1, Unterlindau 58; Gewerkschaft Gartenbau, Land- u. Forstwirtschaft — 35 Kasse-Wilhelmshöhe, Druseltalstrasse 51; Gewerkschaft Handel, Banken u. Versicherungen — 4 Düsseldorf 30, Tersteegenstrasse 30, Gewerkschaft Holz und Kunsthoff — 4 Düsseldorf, Sonnenstrasse 14; Gewerkschaft Kunst — 4 Düsseldorf 1, Hans-Böckler-Strasse 39; Gewerkschaft Leder — 7 Stuttgart 1, Theodor-Heuss-Strasse 2A; Industriegewerkschaft Metall — 6 Frankfurt a. M., Wilhelm-Leuschner-Strasse 79—85; Gewerkschaft Nahrung-Genuss-Gaststätten — 2 Hamburg 1, Gertrudenstrasse 9; Gewerkschaft öffentliche Dienste, Transport und Verkehr — 7 Stuttgart 1, Theodor-Huess-Strasse 2A; Deutsche Postgewerkschaft — 6 Frankfurt a. M. 71, Rhonestrasse 2; Gewerkschaft Textil-Bekleidung — 4 Düsselfdorf 30, Rossstrasse 94. Doživljaj med zimskimi počitnicami Odločili smo se, da se bomo med zimskimi počitnicami odpeljali v domovino obiskat naše sorodnike In prijatelje. Tega sem se še prej veselila. Kupila sem lepo darilo za mojo prijateljico. Že dan pred odhodom smo vse pripravili in dobro napolnili potovalne torbe. Povsod je bilo vse razmetano, a mi se kar nismo zmenili za to. Pozno zvečer smo se odpeljali proti domovini. Cesta je bila zelo mokra in zelo je deževalo. To pa nas ni motilo, bili smo veseli, da bomo videli naše znance. Proti jutru je dež ponehal, cesta je bila spet suha. Potovanje je kar hitro minilo, kmalu smo se znašli v krogu domačih. Po prijetnem pogovoru smo se napotili proti naši hiši. V njej pa je bilo zelo hladno, začelo nas je zebsti, a vseeno Je bilo lepo. Obiskala sem tudi vse svoje prijateljice. Ob snidenjih je bilo veliko veselja. Veliko smo si imele povedati o šoli in zaželela sem si, da bi bila kmalu med njimi. S starši sem obiskala sorodnike in tako so te lepe počitnice kar prehitro minile. Slovo je bilo žalostno In odločili smo se, da se bomo kmalu vrnili v domovino k domačim. MARINA JAMŠEK DEGERLOCH, NEMČIJA Veselim se počitnic Videla sem Dorico, svojo starejšo sestro, da vam piše pismo. Zdaj se bom pa tudi jaz kratko oglasila. Ker hodim šele v drugi razred osnovne šole in v prvi slovenski dopolnilni razred, bo moje pismo precej skromno. Naš učitelj Franc Šprah ima trdo delo z nami, saj pridemo k njemu šele po končanem švedskem pouku. Takrat smo vsi že utrujeni. Ampak vseeno radi gremo k slovenskemu pouku. Tu se učimo pisati, citati, radi pa tudi pojemo slovenske otroške pesmice. Za počitnice je mama obljubila, da bomo šli v Slovenijo. Najraje sem takrat pri mamini teti Marici v Kuršincih pri Bučkovcih. Teta ima dve kravi. Lani je ena imela telička. Tudi Kastor in Felri, tetina psa, sta moja prijatelja, saj me vedno takoj spoznata, ko pridem s švedske. HELENA BUDJA LANDSKRONA, ŠVEDSKA Francija »Jadran« na čvrstih temeljih V prejšnji številki smo že na kratko poročali o občnem zboru in novem odboru Jugoslovanskega pevskega in podpornega društva »Jadran« v Freyming-Merlebachu. Zdaj nam je naš prizadevni dopisnik Anton škruba poslal obširnejše poročilo, v katerem je navedel imena odbornikov, ki sestavljajo novi odbor društva »Jadran«. Kar petintrideset imen smo našteli, tako bo »Jadran« v tekočem društvenem letu zares na čvrstih temeljih, kar se bo prav gotovo krepko poznalo v njegovi dejavnosti. Društvo »Jadran« ima zdaj pet izvoljenih častnih predsednikov: Ti so Ilija Kostelac, Ferdinand Pinter, Anton Škruba, Jože čadej in Ciril Černigoj. Za prvega predsednika so izvolili Jožeta Zdravica, za drugega predsednika Franca Po-uha ml., za tretjega predsednika pa Karolino škrubovo. Prvi tajnik je Mirko Zdravic, drugi tajnik pa André Mottl, prvi blagajnik je Jože Knaus, drugi blagajnik Franc Vodenik. Pregledniki računov so: Franc Cindrih, Jože Kotar, Marcel Vun-derle in Georges Scmid. Za pomožne blagajnike so bili izvoljeni: Marko Sajovic, Jože Kotar, Ivan Pacek, Pavla Černigoj, Jože Rovščak, Albert Pfister, Jean Klein in Adolf Garber iz Creutzwalda. Predstavnice članic v odboru so poleg tretje predsednice Karoline škruba še Zora Sajo-vec, Danica Bedene in Roza Šmid. Za društveni material skrbita in odgovarjata: Vidko čadej in René Devene. Zastavonoše so: Alojz Mlakar, Jean Pacek, Franc Pouh st. in Jože Rovščak. Pevski zbor pa bo vodil dolgoletni prizadevni pevovodja Avgust Rohr. Novi odbor si je sestavil bogat program. Ena prvih prireditev je bila družabna prireditev ob dnevu žena, 8. marcu, ki je bila namenjena vsem članicam društva. Prireditev so imeli v nedeljo, 9. marca ob 3. popoldne v društvenem lokalu Bach v Freymingu. Na programu so imeli več lepih točk — recitacije in glasbo. Zatem pa so bile članice pogoščene. Ker je pred-pust, kar se veselih prireditev tiče, najbolj razigran čas v letu, so se pri »Jadranu« dogovorili, da bodo letošnji pustni čas malo raztegnili in so 22. marca organizirali veselo pustno veselico. V soboto, 17. maja se bodo zatem spet sešli na družabni prireditvi, kateri so dali naslov »Majniška cvetlična veselica«. Vsak obiskovalec bo na tej družabni zabavi poleg drugih dobrot in veselih presenečenj deležen tudi šopka svežih majskih rožic. Za 29. junija načrtujejo letno veselico na prostem v Hochwaldu. Začeli bodo tudi s pripravami za avtobusni izlet na letni oddih v Jugoslavijo, s katerim so bili predlani in lani zelo zadovoljni. Nov grob v Franciji V Bavincourtu, Pas de Calais, je po večmesečni bolezni umrla 44-letna Štefanija Žagar, doma iz Čabra. Zapušča moža, dve hčerki in sina. Pokojna je bila zelo priljubljena. Pokopali so jo 24. februarja. Bil je lep dan in poleg domačih jo je veliko ljudi pospremilo na zadnji poti. Marsikdo je imel solze v očeh ob grobu te mlade žene, ki se je morala tako kmalu za vselej posloviti. Počivaj v miru, draga rojakinja, naj ti bo lahka tuja zemljica. Vsem tvojim iskreno sožalje! I. GRADIŠNIK Belgija____________________________ Slovenski glas Po daljših pripravah je društvo sv. Barbare začelo izdajati svoj dvomesečni bilten z naslovom »Slovenski glas«. V januarju je iz^la prva številka. Društvo je sklenilo, da bo pošiljalo omenjeni bilten vsem članom in nečlanom, torej vsem rojakom v Belgiji, katerih naslovi so dosegljivi. Bilten bo brezplačen. Menimo, da je izdajanje biltena pomemben dogodek, saj bodo tako naši rojaki obveščeni ne samo o društvenih zadevah, ampak tudi o vseh prireditvah; uredništvo bo organiziralo tudi dopisnike in objavljalo njihove prispevke. Seveda ne bo manjkalo tudi prispevkov načelnega stališča, ki ga zastopa društvo sv. Barbare. Slovenska beseda naj po zamisli uredništva združuje vse naše rojake brez razlike, bilten Slovenski glas pa naj postane prijatelj vsake naše družine. Kanada_____________________________ Pomagajmo težko prizadetim na Kozjanskem Po 10 kanadskih dolarjev pošiljamo: J. Aberšek, D. Kisel, F. Kranjc, Tony Kranjc, M. Močnik, F. Pogačar in S. Šparovc, skupaj 70 kanadskih dolarjev, katere smo zbrali za pomoč in obnovo na Kozjanskem, ki ga je lani v juniju hudo prizadel potres. Kakor smo brali iz listov in pisem, je škoda v omenjeni okolici zelo velika. V stari domovini so se za pomoč zelo zavzeli, vendar rane hudega potresa ne bodo tako hitro zaceljene, zato ni prepozno, da se tudi mi, ki živimo in delamo daleč od domovine, pridružimo tistim, ki so po svojih možnostih že pomagali hudo prizadetim. Z nabirko bomo nadaljevali. Rojaki v Kanadi lahko pošljete denarno pomoč za ta namen na moj naslov: Mirko Močnik, 317 Simcoe St. s. Oshawa, Ont., Canada, Lin 449, še boljše pa je, da pošljete svoj prispevek na naslov: Koordinacijski odbor za odpravo posledic potresa na Kozjanskem, občina Ljubljana-Center. Bančni račun: 50100-789-91113. V imenu vseh prizadetih na Kozjanskem se zahvaljujem za pomoč tistim rojakom, ki so že poslali svoje prispevke, obenem pa velja zahvala tudi vsem, ki boste v prihodnje pomagali s svojimi prispevki pri obnovi po potresu prizadetim krajem v okolici Kozjanskega. MIRKO MOČNIK Tudi mi v domovini se zahvaljujemo za poslano pomoč po potresu prizadetim, čekovno nakazilo smo odposlali na naslov Koordinacijskega odbora za odpravo posledic na Kozjanskem, čeprav se je vsa domovina z odprtim srcem zavzela za to, da se čim-prej zacelijo hude rane, ki jih je povzročila potresna katastrofa, bo treba še veliko skupnih prizadevanj, da se to uresniči. Podrobnosti o tem Rodna gruda sproti poroča. Opozarjamo na obširen članek, ki je bil objavljen v letošnji januarski številki. UREDNIŠTVO Od silvestrovanja do priprav za obisk domovine Turneja ansambla »Ottavija Brajka« iz Slovenskega primorja v Kanadi in ZDA je izredno lepo uspela. Lahko brez zadržka rečem, da so postali tukaj med nami izredno popularna skupina, da še nismo videli takšne navdušenosti, kakršna je bila ob njihovih nastopih. Ansambel je prvikrat nastopil lani 28. decembra v Hamiltonu. Prireditev sta organizirala tamkajšnje slovensko društvo »Bled« in »Slovenski športni klub«. Dvorana je bila res premajhna za to prireditev, vendar je bilo v njej stisnjenih 350 obiskovalcev. Naslednji dan 29. decembra smo imeli veliko koncertno prireditev z nastopom ansambla v Torontu. Obiskovalcev je bilo nad 800. Na koncertu je vladalo veliko navdušenje in vsi v ansamblu so igrali in peli zares iz vsega srca. Po koncertu pa se je prikazal tudi sam dedek Mraz, ki je imel za vsakega od 200 otrok tudi darilce. Ko so se člani ansambla dobro oddahnili, so se začeli pripravljati za silvestrovanje. V veliki lepo okrašeni dvorani so se začeli zbirati obiskovalci že v zgodnjih večernih urah. Zabava se je začela ob pol osmih, zaključila pa proti jutru. Takega silvestrovanja Toronto še ni videl! Spontano, na en »sam dušek«, je praznovalo 850 naših ljudi od začetka do konca. Najbrž je bilo to največje slovensko silvestrovanje kjerkoli po svetu! V soboto 1. januarja smo v Torontu z ansamblom »Ottavija Brajka« priredili Nogometna ekipa naših rojakov iz Kanade Ženska odbojkarska ekipa Moška odbojkarska ekipa, ki se bo pomerila tudi s slovenskimi odbojkarji plesno zabavo, za katero je bilo spet izredno zanimanje. Obiskovalcev je bilo nad 450, da je bila dvorana pretesna. Navdušenje je bilo tolikšno, da obiskovalci sploh niso hoteli oditi. Ker pa je ansambel moral takoj po prireditvi odpotovati, smo zabavo morali zaključiti že ob pol dveh zjutraj. Iz Kanade je ansambel odpotoval v Cleveland, kjer so nastopili v Slovenskem domu na St. Clair cesti. Kakor so nam sporočili, so tudi tam dosegli popoln uspeh. Bilo je nad 900 obiskovalcev. Zadnje nastope je ansambel imel ponovno v Torontu, zatem v Hamiltonu, St. Cathe-rinesu in v Londonu, Ont. V soboto 25. januarja pa smo se poslovili od njega. Med drugim je ansambel »Ottavija Braj-ka« priredil tudi krajši koncertni nastop za male bolnike v torontski otroški bol- nišnici. Ta koncert je snemala tudi tukajšnja televizija in nastop kasneje prikazala na televizijskih zaslonih. Februarja imamo v Torontu na programu prikazovanje slovenskega filma »Pastirci«. Film »Cvetje v jeseni« smo že ponovno predvajali v Torontu, Hamiltonu, St. Ca-tharinesu in v Londonu, Ont. Zdaj pa ga bomo poslali dalje v Winnipeg, Calgary, Edmonton, Vancouver in drugam. Naj povem še to, da smo se že začeli pripravljati za obisk domovine v letošnjem poletju. Naši fantje in dekleta, člani nogometne ter moške in ženske odbojkarske skupine Slovenskega športnega kluba pridno vadijo in se pripravljajo za nastope. Enako tudi mladi ansambel »Pomurski trubadurji«. Pri pripravah sodeluje in pomaga tudi Kanadsko-slovenska skupina. Dne 27. junija bosta kar dve letali JAT poleteli iz Toronta v Ljubljano. Z njimi bodo potovali tudi naši fantje in dekleta ter drugi rojaki. Tukaj smo že začeli zbirati prijave za ta dva poleta. Kakor izgleda, bodo letošnje leto kanadski Slovenci v velikem številu zastopani na Izseljenskem pikniku v Škofji Loki 4. julija. LUDVIK A. STEGU ZDA___________________________________ »Spomin je sladek kakor pesem . . .« (Ivan Cankar) Letos se spominjamo 100-letnice rojstva ter 25-letnice smrti slovenskega ameriškega časnikarja in pesnika Ivana Zupana. Slovencem v Ameriki in seveda tudi v domovini mi ga ni treba predstavljati, saj je bil dobro znan kot zaveden Slovenec in Američan, njegove pesmi pa so bile objavljene v številnih časopisih. Pred štirimi desetletji je izdal tudi svojo pesniško zbirko »Iz življenja za življenje«. Ta je bila, kakor je sam napisal v uvodu: »Skromen sad njegovega večletnega časnikarskega delovanja«. To knjigo z njegovim podpisom hranim kot dragocen spomin na svojega strica. Poslal jo je moji pokojni mami za božič leta 1935 ter zapisal na prednji strani: »Dragi sorodnici in vrli narodnjakinji v spomin.« Drugim bolj sposobnim prepuščam, da bi kritično ocenili njegove pesmi, jaz te svoje vrstice posvečam le spominu svojega dragega krstnega botra. Leta, ki so vmes, so nekam izginila in za nekaj veselih trenutkov se vrača moja misel v otroško dobo. Poslušam ata in mamo, kako mi ob večerih bereta odlomke iz njegovih pesmi. Kasneje sem jih brala tudi sama in te pesmi so mi — kakor je želel tudi avtor sam — lepšale in blažile moje korake skozi življenje ter mi ostale v spominu. Še danes, po mnogih letih prebiram te pesmi in ob tem se spominjam Vodnikovih besed: »Še vedno, ko mi govoriš, v moji duši luč gori... « Dragi stric in boter, vedno se te bom spominjala! MARIE BOMBACH-DYE, DETROIT K pismu naše dopisnice dodajamo še tole: Slovenski ameriški časnikar in pesnik Ivan Zupan je bil doma iz Borovaka pri Šentjurju pod Kumom, že med obiskovanjem gimnazije v Ljubljani je začel pisati podlistke za »Slovenski narod«. Po odsluženi vojaščini je odšel v Ameriko, kjer je bil naprej zaposlen pri Franku Sakserju v New Yorku, obenem pa je bil pomožni urednik pri Glasu naroda. V januarju leta 1915 je prevzel uredništvo novoustanovljenega glasila KSK Jednote v Chicagu, ki ga je urejal do februarja 1946, ko je bil zaradi bolezni upokojen. Med svojim štiridesetletnim časnikarskim delom je prispeval znaten delež slovensko-ameriškemu časnikarstvu. Leta 1935 je izdal samostojno pesniško zbirko z naslovom »Iz življenja za življenje«. Bila sem ponosna na svojo deželo Na obisku v Sloveniji smo se imeli res prijetno. Mojemu možu je bilo zelo všeč in pravi, da bomo še prišli. Začuden je bil, da so Slovenci tako prijazni ljudje. Naše navade so mu segle do srca, saj so zares lepe. Res sem bila ponosna na moj rodni kraj, mojo deželo in naše ljudi. Zdaj, po prvem obisku moje domače dežele, moj mož šele bolje razume, kar sem mu prej o tem sama pripovedovala. Seveda mu je všeč tudi slovensko vino. Zdaj smo to navado uvedli tudi v našem ameriškem domu. Tako imamo dostikrat po kosilu na mizi vino, saj se kozarček po trdem delu res prileže. Pridno se tudi uči slovenščine s plošč in iz knjige, ki smo jo kupili na matici, da bo bolje znal slovensko ob prihodnjem obisku. Naša hčerkica Nancy Marie je tudi odnesla iz Slovenije veliko prijetnih spominov, o katerih pripoveduje v šoli tako, da tudi drugi otroci že nekaj vedo o naši Sloveniji. Oktobra sem pa rodila še eno hčerkico Marianne Jennifer. PAUL IN ANN DRIES Nancy Marie Dries s slovenskim fantom Ko smo bili skupaj — srečna družina Obnavljam naročnino za Rodno grudo, na katero smo naročeni od vsega začetka. Zdaj mi je 77 let. Sin in hčerka imata svoji družini. A misli mi uhajajo v preteklost. Mislim na moža, ki je že nekaj let v grobu. Mislim na čase najinih srečnih mladih let, pa tudi težav, ki sva jih skupaj premagovala. Za možem mi je ostal grob in dva zvezka pesmi, še zelo mlad je začel pisati pesmi. Ob vsaki priliki, ob rojstnem dnevu, obletnici poroke itd. mi je napisal pesem, v kateri je z lepo besedo izrazil to, kar je čutil. Dostikrat prebiram te njegove pesmi in čimbolj se odmikajo leta, tem večkrat mislim na našega ljubega, nepozabnega papana, ki nas je zapustil v novembru pred petimi leti. Doma sem iz Novega mesta. Moj oče je bil sodar. Delal je zelo velike sode, vse ročno in je kmalu umrl. Imela sem tri brate, dva sta se izučila za kleparja. Eden je imel v Ljubljani zelo znano kleparsko delavnico. Danes so vsi trije že mrtvi. Eden je umrl med prvo svetovno vojno. Drugi se je ponesrečil pri delu. Tretji pa je podlegel hudi operaciji. Jaz sem se izučila za šiviljo. Moža sem srečala med prvo svetovno vojno, ko je bil kot ranjenec v vojni bolnišnici v Novem mestu. Vzljubila sva se in veliko mi je povedal o sebi. Doma je bil iz Zidanega mosta. Sedemleten je izgubil očeta. Mati se je drugič poročila. Dobil je očima, ki ga ni maral. Ta je odpeljal mater v Moers v Nemčijo, pastorka Jožeta pa sta pustila v Zidanem mostu pri stari materi. Z babico sta veliko prestradala, zato je Jože, ko mu je bilo petnajst let, odšel k materi v Moers. Ta mu je našla delo v rudniku. Med prvo svetovno vojno je moral k vojakom in tako sva se slučajno našla v Novem mestu. Dopisovala sva si in po končani vojni sem odšla k njemu v Nemčijo, kjer sva se 1. 1920 v Merbecku poročila. Jože je bil nežen, topel in zelo bistroumen. Zanimala ga je elektrotehnika. Z njo se je pobliže seznanil že v vojaških letih, ko je delal v telefonskem oddelku. Dvanajst let je rudaril v Nemčiji, nato pa sva se preselila v Heerlen v Holandijo, kjer je bil boljši zaslužek in tudi za stanovanje je bilo lažje. Delo v rudniku je bilo zelo težko, saj je moral pri kopanju rudar stati v blatu in vodi. Tako je Jože po dobrih trinajstih letih hudo zbolel. Moral je pustiti delo. Upokojili so ga z majhno pokojnino, ko je imel komaj 42 let. V družini smo bili že štirje, saj sva imela hčerko in sina. Morala sem pridno šivati, da smo se preživljali. Kurnikovi v prvih letih življenja na tujem Potem se je začel ukvarjati s sestavljanjem radioaparatov, kar je bilo takrat v Heerlenu nekaj čisto novega. Zelo se je trudil, da se mu je posrečilo. Kupoval si je strokovne knjige in pridno študiral ter sestavljal radijske aparate, kakor je bilo napisano. To se je razvedelo med ljudmi in prinašali so mu aparate v popravilo. Tako je z velikim trudom še kaj zaslužil. Kakšno veselje je bilo v družini, ko je montiral prvi radioaparat in smo po slušalkah slišali postaje Francije, Belgije, Španije in Italije. Včasih je pri svojem delu prebil po cele noči in jaz sem sedela ob njem, ker me je to zelo zanimalo in sem vedela, da mu je všeč, da se zanimam za njegovo delo. Preselili smo se v hišo s trgovino, kjer je Jože radioaparate najprej popravljal. Ko pa so prišli v prodajo Philipsovi in Siemensovi aparati, je prevzel zastopstvo za ti tovarni. Po nekaj letih smo kupili sredi mesta zemljišče in zgradili trinadstropno hišo, kjer smo imeli trgovino z radioaparati in drugimi gospodinjskimi stroji. Po moževi smrti je sin to trgovino še povečal. Tako smo živeli srečno. Oba z možem sva ostala zavedna Slovenca in sva v povojnih letih ob poletjih rada prihajala na oddih v lepe domače kraje. Pred petimi leti pa je moj mož podlegel pljučnemu raku. Odšel je za vselej. Le njegove pesmi so mi ostale in veliko fotografij iz časov, ko smo bili vsi skupaj srečni. Nisem sama. Sina imam in hčerko in vnuke, ki jih imam tako rada. Pa Jožetov grob imam, na katerega prinašam rože, ki jih je imel zelo rad. Pa vendar sem sama, čeprav vem, da je po svetu še veliko žena vdov, ki so osamljene kakor jaz. Naj velja vsem tem moj pozdrav. FANI KURNIG HEERLEN naši pomenki Pota življenja v dvoje Ljubezen! čustva, ki so v tujini še bolj potrebna in skoraj nujna. Osamljeni, daleč od svojih domačih, si zaželimo bližino človeka, nekoga, s katerim bi lahko podelili vse tiste drobne, a vendar pomembne vsakdanje dogodke, misli, ugotovitve. Res je, da lahko izmenjamo vtise, misli, zadošča tudi dober prijatelj, včasih tudi znanec. Tako kot pravi pesem, ki se začne: »Nekoga moraš imeti rad«! Želimo si nekoga in ta nekdo naj bi bila oseba, ki nam pomeni več kot vsi znanci in prijatelji. Tudi mlada Maja, ki se je pred leti zaposlila v Nemčiji, ni dolgo vzdržala brez čustev ljubezni, brez fanta, kateremu je hotela dati več čustev kot vsem bežnim znancem, ki jih je srečala v svojem življenju. Toda naj pove sama: »V domovino sem prišla le za nekaj časa. Izko- PIŠE: AZRA KRISTANČIČ DIPL. PSIHOLOGINJA ristila sem dopust. Hkrati pa bi rada v tem času končno le našla rešitev iz razmer, v katerih živim zdaj. Vem, da je v mojem življenju z možem marsikaj narobe, toda ne vem, ali sem za najine odnose kriva jaz ali mož? Morda pa je le z menoj narobe? Sicer pa... Pripovedovala bom od začetka.« »Ko sem pred devetimi leti prišla v Nemčijo, se mi je zdelo, da je ves svet moj, življenje pred menoj. Z velikim veseljem sem se lotila dela. Veliko nisem premišljevala, kajti ko sem odhajala od doma, sem si želela le spremembe, hotela sem pokukati v ta veliki svet. Srečala sem tudi precej fantov, nekateri so mi bili bolj, drugi manj všeč. Toda le eden med njimi je v meni vzbudil več čustev in več želja. Zdaj, ko premišljujem, se spominjam, da je bil že na pogled zelo privlačen in mikaven za številna dekleta, ki so ga poznale. Nemec je, lep, močan, privlačen. Najini poti sta se združili, čeprav nisem bila tako lepa, kot so bile druge. Naposled se je le odločil zame in sva se prav kmalu poročila. Nato je prišel otrok in nekaj časa sva se lepo ujemala. Prav kmalu pa sem ugotovila, da se zelo razlikujeva. Ko je minila prva zagledanost in vse tisto, kar spremlja začetno ljubezen, sem ugotovila, da je moj Horst hladen človek. Nikoli mi ni znal in še danes ne zna pokazati svojih čustev. Tudi ko mu omenim željo, da bi pokazal malo več nežnosti, se mi smeje, če sem ga kdaj vprašala, ali me ima rad, me je marsikdaj precej grobo zavrnil: »O tem pa se res ne bova pogovarjala, če bi bilo drugače, pač ne bi bila skupaj!« V njegovi družini so me sicer kot tujko kar lepo sprejeli, čeprav se nikoli nisem mogla navaditi na večjo hladnost v odnosih, kot je pri nas doma. Saj vem, da si tudi tukaj ne padamo v objem, toda jaz sem si zaželela čustvene topline, nežnosti in vsega tistega, kar človek pričakuje, da bo dobil v zakonu. Pa tudi sicer sva si različna. On je bolj miren, nedružaben. Jaz si pa tako želim družbe, pesmi, plesa. Saj sva še mlada, imava po devetindvajset let in bi si lahko privoščila vsaj tu pa tam kakšno zabavo. S poroko sem se povsem zaprla v stanovanje, še tisto malo naših rojakov, kar sem jih prej poznala in se z njimi družila, sem sčasoma izgubila in zanemarila.« Tako je Maja pripovedovala o svojem živ-ljenu, o odnosih z možem, izražala svoje nezadovoljstvo in iskala odgovor na vprašanje, zakaj se ne razumeta z možem, zakaj je ona sama nezadovoljna. Najraje bi vse skupaj pustila in se vrnila nazaj v domovino. Sicer pa je bila prepričana, da odgovor, zakaj se ne razumeta z možem, ima, saj je sama povedala, da so šele zdaj prišle na dan vse razlike, ki so značilne za moževo in njeno nacionalnost. Različni narodi, različna čustva, različni ... Maji je to razliko poosebljal njen mož. Bila je osnovni vzrok njenega nezadovoljstva. Toda, Maja je med nekajkratnimi razgovori povedala še več o odnosih z možem. Nikoli do zdaj ni začutila zadovoljstva, ki ga sicer doživita moški in ženska, ko čutita drug do drugega ljubezen ali naklonjenost. Nezadovoljna s skupnostjo je bežala v delo. V službi je zaradi pridnosti iz dodatnega izobraževanja dosegla kar precej pomemben položaj, kar pa možu ni bilo všeč. Res je rad videl, da je k hiši prinesla več denarja, toda preveč je bila odsotna z doma. Njena odsotnost je moža motila, tako da je bila njena služba večkrat v središču prepirov, ki so se porajali med njima. Očital ji je, da ne skrbi dovolj za otroka, čeprav je njenega Roka že od malega pazila moževa mama, ki je bila sama in jo je vsaj otrok razvedril. Ko je minil dopust v domovini, je Maja odpotovala nazaj v Nemčijo. Toda odpotovala je z novimi spoznanji, že v domovini je začela na svoje zakonsko življenje in moža drugače gledati. Mož ni bil več »hladni Nemec«, počasi se je spreminjal V Majinih očeh v človeka, ki pač drugače ni znal izražati svojih čustev kot s svojo prisotnostjo in stanovitnostjo ter zvestobo. Prvič, odkar je v skupnosti z možem, je začela iskati vzroke nezadovoljstva tudi pri sebi, v svoji zmanjšani sposobnosti vživljanja v drugega. Spoznala je, da je v bistvu bežala iz skupnosti in od moža, od katerega je pričakovala »na pladnju servirana čustva ljubezni«, ne da bi kakorkoli skušala sama bogatiti odnose z možem. Krivda moža se je zmanjšala ob spoznanju, da za njeno hladnost v intimnih odnosih ni odgovoren le mož, ampak tudi sama. Kajti nikoli ni sprejela vloge ženske. Sprejela jo je le na videz, zadovoljna pa le ni bila. Krivca pa je iskala, tako kot mnogi radi storimo, v svetu zunaj nas. Zadnjič, ko sem jo videla, preden je odpotovala, se ji je zelo mudilo domov v Nemčijo. Imela sem vtis, da je hotela čimprej drugače zaživeti, obogatena z novimi spoznanji o sebi in svojem življenju. Korak v novo življenje Ko je letalo pristalo in so potniki začeli počasi izstopati, je harmonikar v slovenski narodni noši zaigral veselo domačo vižo; igral je in igral in potniki so prihajali vse bliže, starejši in mlajši, z otroki in brez, vsi vzradoščeni, nasmejani, pripravljeni na tople objeme domačih in prijateljev, ki so jih, mnogi z rožmarinom in nageljni, čakali zunaj letališke zgradbe. Frances in John sta izstopila med zadnjimi. Držala sta se za roke in se drug drugemu nasmihala, da je kar nekaj spodbodlo harmonikarja in je še bolj veselo raztegnil harmoniko, Gorenjki ob njem pa sta segli v cekarja, od šopka odtrgali dva rdeča nageljna in jima ju pripeli na prsi. Tako sta prišla Frances in John na obisk v stari kraj. Nihče od domačih ju ni čakal pri izhodu, a tega nista kar nič pogrešala. Najela sta taksi in se odpeljala v Ljubljano v hotel. Potem smo ju srečavali v Ljubljani in njeni okolici, pa v drugih naših krajih, ki jih posebej radi obiskujejo turisti. Bila sta na Bledu, ogledala sta si lepote Postojnske jame. Preživela sta deset prijetnih dni v Bohinju, se z žičnico povzpela na Vogel. Obiskala sta Primorsko, Dolenjsko in štajersko. Belo krajino sta pa prehodila takorekoč počez in po dolgem, saj je bil od tam John doma. V majhni vasi sta se za nekaj dni ustavila pri postarni ženici, ki je bila hči Johnove krstne botre. Ta je pripovedovala in pripovedovala, John in Frances pa sta poslušala. Pletla je spomine iz davnih in manj davnih dni: Oh, kakšen možak je bil Johnov oče, dokler ga ni drevo pri delu v hosti pokopalo pod seboj in je ohromel. Potem je bil le še senca samega sebe, sam sebi v napoto, dokler ga po desetih letih ni odrešila smrt. Pa mati, takšna drobna in žilava, koliko je prenesla, vzdržala, vsa delavna od jutra do noči še v poznih letih, ko je bila vsa upognjena. Pa ji je bilo le prizaneseno najhujše, da je umrla še pred začetkom druge vojne, da ni doživela, ko so ji tuji vojaki, ki jih je pripeljal izdajalski domačin, ustrelili sina, Johnovega brata, poklali živino in zažgali domačijo... John in Frances sta obiskala staro pokopališče z nagnjenimi nagrobniki. Tudi nagrobnik njegovih domačih je bil že precej nagnjen in imena, vklesana v kamen, je močno izlizal čas. Le ime Johnovega brata Mihe, ki je bil v zadnji vojni ubit in so ga iz skupnega groba prekopali k staršem po vojni, je bilo takšno, kakor da so ga šele pred nekaj tedni vklesali v kamen. Mihalek, kakšen otroček je še bil, ko je on odhajal v Ameriko in kako je takrat jokal. Ko je bil ubit, mu je pa bilo komaj petintrideset let. John je ob misli na brata stisnil ustnice v tihi bolečini. Bila pa so tudi veselejša srečanja. Mike, nekdanji sošolec, je bil presrečen, da sta se po tolikih letih spet videla. Pripravil jima je imenitno gostijo, potem pa mu je seveda moral natanko razložiti kako to, da je zdaj pripeljal s seboj Frances, ko še prav dobro pomni, da je v mladih letih v Ameriko s seboj vzel ženo Katico, dekle iz sosednje vasi. John in Frances sta se spogledala in bila malo v zadregi, čeprav sta takšna vprašanja pričakovala. Res je, je John povedal Miku, Katy je bila nad trideset let njegova dobra, ljuba in skrbna žena. Sina in hčer imata pa vnuke. Za njo, Frances, pa sploh ni vedel, da živi tam v Ohiu, kakor ona ni vedela zanj. Tudi ona je imela moža, svojo družino. Prav nikoli se nista nikjer srečala. Potem pa je Katy zbolela in po dolgem bolehanju jo je za vselej izgubil. Ni mu bilo lahko, posebej še, ker sta sin in hčerka imela že svoji družini in živita daleč vstran. Pa si je pomagal sam, kakor je vedel in znal, kakor si pač pomagajo drugi vdovci. Kuhal si je in pospravljal, gojil na vrtičku tisto pač, kar je imel najraje, kosil s strojčkom travico in obrezoval grmiče in vse je bilo o. k. Navadil se je na tisto življenje in ko so ga znanci začeli drezati, naj se spet oženi, se je najprej razjezil, potem pa se je takšnim pripombam smejal: »Katera me bo pa marala, saj lezem že proti sedemdesetim?« Pa so šli celo tako daleč, da so mu nasvetovali to ali ono vdovo: »Kakor nalašč bi bila zate«, če je na to pomislil, si kar ni mogel predstavljati tuje gospodinje v domu, kjer je toliko let gospodarila njegova Katy. Včasih je bil seveda hudo sam. Prišle so ure, ko se mu ni dalo, da bi šel k sosedu, da bi vrgla karte, ko mu tudi za branje ni bilo. Zaželel si je, da bi se z nekom čisto po domače pomenkoval o drobnih vsakdanjih rečeh. Takrat ga je pri srcu zabolelo, če je pogledal stol, v katerem je Katy posedala ob večerih s pletenjem v naročju. V takšnih trenutkih je prvikrat pomisil, da morda nasveti znancev, naj si poišče drugo ženo, le niso tako prazni. A katera naj bi nadomestila njegovo Katy, si sploh ni mogel misliti. S Frances sta se srečala slučajno, ko sta na izletu upokojencev vsak s svojo druščino prisedla k isti mizi. Morda je prav zato, ker je bila v druščini najbolj tiha in odmaknjena, napletel pomenek z njo. Zvedel je, da je rojena v Ameriki, njen mož pa je bil Slovenec, z Notranjske. Vdova je. Odkar se je omožila hčerka in se odselila v drugi kraj, živi sama. Iz čisto vsakdanjega pomenka se je rodilo poznanstvo. Začela sta si dopisovati. In ko ga je tisto zimo tako trdo prijela pljučnica, da je moral v bolnišnico, ji je pisal. Obiskala ga je. Najprej v bolnišnici, zatem pa doma. Ko je videla, kako je od bolezni zdelan in v vsem odvisen od dobre volje sosedov, je nekaj dni ostala pri njem, da je uredila glavno in skrbela zanj, dokler se ni izvlekel iz najhujšega. In tako se je zgodilo kar nekako samo po sebi, da sta se končno dogovorila, da se vzameta. Znanci so jima čestitali. Otrokom pa seveda sprva to ni hotelo v glavo. John je hudomušno pomežiknil in pogledal ženo in drobna, nežna, belolasa Frances je zardela v zadregi. Zatem je John še povedal, da sta komaj nekaj mesecev poročena in da je njun obisk starega kraja pravzaprav njuno poročno potovanje, na katerem je hotel svoji ženi, ki še nikoli ni videla teh krajev, pokazati, od kod je doma. Vsi so jima hrupno, zares iz srca, zaželeli sreče in dobrega zdravja in spet so trčili ter izpraznili kupice žametne belokranjske črnine. Ko sta se poslovila, se je vsa Mikova družina zbrala pred hišo. Gledali so za njima in jima mahali, ko sta se z roko v roki složno spuščala v dolino. On visok, rahlo upognjen v plečih, ona vsa nežna in drobcena ob njem. Živahno sta se pomenkovala in se smejala. Da, sreča pride včasih tudi bolj pozno, ko je skoraj ne pričakuješ več. INA Izlet Foto: S. Busič (------------------------------------------- BRANKO ČOPIČ Kadilska zgodba Bližala se je prva obletnica vstaje. Po vsej Krajini se je dvignila, razrasla in razširila vstaja, a skupaj z njo je po kmečkih vrtovih bujno rasel prvi svobodni ljudski tobak. Rasel je navkljub financarjem, monopolu Neodvisne države Hrvatske in krajiškim starcem, ki so ga vztrajno obtrgovali in ga še kar zelenega kadili. Tihotapci, ki so se pojavljali nekje od Imotskega, so prenehali prihajati v vasi, da bi prodali svojo robo, kajti niso mogli vzdržati konkurence krajiškega tobaka. Niso se mogli okoristiti niti pri vojski, kajti medtem ko so merili in prodajali svoj tobak na deke, so ga kmetje merili na košare, vreče in ostale preproste srčne mere, katerih ni v inozemstvu. Bujne vrste tobaka pa so služile tudi v drugačne namene, če je nad vasjo zaokrožil Paveličev avion »bregejec«, se je stari Tanasije Bajič skril med tobak in od spodaj na ves glas preklinjal avion, ga imenoval kanta in nebodigatreba, mu opsoval Ante Paveliča, očeta in mater in mu dodal še druge mastne parole. Zvečer pa, ko ni bilo letala, je stričku Tanasiju služil tobak v druge namene, medtem ko je njegovemu najmlajšemu sinu, šestnajstletnemu mladeniču, prišel kar prav za njegove prve sestanke z dekletom. Toda vsaka dobrota in obilnost imata tudi svoje temne strani in tako je bilo tudi s tobakom. Neizčrpne in bogate količine tobaka so izzvale veliko povpraševanje po nekem drugem artiklu, katerega je bilo zelo malo po upornih vaseh, to pa je bil papir. Tisti kadilci, ki so prenašali kajenje s pipo, so se še kar dobro znašli, saj so po vaseh rasle kot gobe po dežju pipe najrazličnejših oblik in velikosti, od najskromnejših pipic, napravljenih iz gline, pa vse do ogromnih liških pip, pravih dimnikov, ki so bile strah in trepet za vsako krščeno in nekrščeno tobačnico. če je v zimskih večerih kakšen ded potegnil dim iz takšnega dimnika, so otroci popadali s tronožcev, ženske pa so pričele zmerjati starca, ki je bil ves zavit v oblake in blažen kot maček, in mu svetovale, naj napolni pipo s čim takšnim, »o čemer se ne govori«. Starec pa jim je le modro odgovoril: — Izginite, hudiči, to ni stara Jugoslavija, da človek ne bi smel saditi svojega tobaka in da je moral kaditi različna čuda. Kadil sem že, moj sinko, jesenove liste, deteljo, skorjo sliv, koruzne laske, pa bi moral sedaj kaditi še to, kar vi zahtevate. Toda to sedaj, to je naša država, zato bom menda ja lahko kadil tisto, kar pridelam. In medtem ko so piparji uživali, so tisti, ki so kadili cigarete, a teh je bilo večina, začeli neusmiljeno gonjo za papir. če so iz odbora poslali pismena obvestila, potem so zaradi varnosti izbrali za kurirja nekadilca, kajti večkrat se je že zgodilo, da se je kurir kadilec spozabil, pa je med potjo, drugo za drugo, pokadil vso pošiljko. Seveda se potem ni smel vrniti v vas, ker se je ustrašil, da ga ne bi odborniki kritizirali na vaški konferenci, in kaj je ------------------------------:------------------------------'> hotel — zaprašil se je v najbližjo partizansko četo in se tam javil za konjevodca ali celo za bombaša, kajti bolje je bilo iti nad bunker, kot pa da bi moral prenašati kritiko cele vasi. Tisti z vasi, ki se je s kom dopisoval, je v začetku neko-likanj premišljeval in se branil, da bi kadil zaostala pisma. Tako je neki gozdar tri mesece kadil ljubezenska pisma svoje hčerke, ki jih je dobivala od nekega občinskega pisarja, toda ko so prišle na vrsto pisarjeve razglednice, si je možakar dolgo časa ogledoval vijoličasto bleščeče se slike, krcal po njih in nazadnje nejevoljno zamrmral: — Ta pisarček je bil pravi osel. Dokler je še pisal navadna pisma, nič ne rečem, toda ko je pričel s temi vražjimi razglednicami, ki so figo vredne, se je takoj videlo, da je popolnoma ponorel. Zato se tudi ne čudim, da je danes med četniki. V neki vasi je vaški cerkovnik pametno izkoristil pomanjkanje papirja in odsotnost popa, ki je odšel med četnike, in je pričel prodajati župnijski arhiv. Tako so kmetje najprej pokadili vse rojstne liste cerkve sv. Janeza Krstnika, potem pa so pričeli kaditi tudi vse svoje prednike, ki so bili zapisani v matično knjigo. Na ta način so na simboličen način upepelili svoje mrtve. Ko so prišle nazadnje na vrsto še cerkvene knjige, je pobožni cerkovnik oddrdral dve-tri molitvice za oproščenje grehov, poljubil cerkveno knjigo in z veliko žalostjo dejal: »Vem, da bom gorel v peklenskem ognju, ker prodajam svete knjige, toda kaj morem, če sem takšne narave in se ne morem ubraniti greha.« Le letaki, ki so jih Švabi in četniki pošiljali in metali iz avionov na osvobojeno ozemlje, so bili neuradne pošiljke kadilskega papirja. Tako so kmetje, kakor hitro so zaznali, da se približuje avion, čimprej zbrali svoje otroke in jih postavili v bojno pripravljenost. Čakali so, da so videli, ali bo letalo odvrglo letake ali bombe, in če so videli, da so se iz njega vsuli letaki, so ostro ukazali: — Letaki! Otroci, v strelce! Otroci so pričeli pravo hajko. Zaprašili so se za letaki po dolinah in dolinicah, po trnju in leskah, tako da so se mnogi vračali domov brez kap in celo brez hlač. Tisti, ki je imel mnogo otrok in vnučkov, je po takšni operaciji lahko odprl pravo pravcato maloprodajo papirja. Te kadilske težave pa niso obšle tudi našega, že prej omenjenega, strička Tanasija Bajiča, že od otroštva ni mogel prenašati pipe, kajti oče ga je večkrat premlatil s težko tobačnico, pa je bil zdaj ves na žerjavici, kako bi prišel do papirja. Najprej je poskušal, razumljivo, okrasti svoja vnuka, mala pionirja, učenca, in jima je dvakrat ali celo trikrat iztrgal po kakšen list iz njunih beležnic. Toda ko sta vnuka to opazila, sta pričela skrivati svoji šolski torbici in mu celo zagrozila, da bosta o tem obvestila vaški odbor na prvi konferenci zaradi prosvetne sabotaže. Potem se je Tanasije odrekel teh vražjih poslov, čeprav je godrnjal proti vnukoma: — Lopova, če se bo še kdaj povrnila stara Jugoslavija, bom tudi jaz nastradal zaradi sajenja tobaka, pa tudi vidva mi bosta plačala. V starčkovi skrinji pa je kar mrgolelo različnih potrdil in priznanic za davke, različne globe, dajatve in drugih f \ čudes, s katerimi je stara Jugoslavija osrečevala svoje podanike, ali bolje rečeno, domačine, ki so živeli po vaseh. Te spomine mile mamice Strmoglavljenlce je starček skoraj vsak dan premetaval in v njih videl vabljivo gradivo za kadilce, toda kakor hitro je segel po kakšnem potrdilu, da bi vanj zavil tobak, so se mu pred očmi prikazali žandarji, gozdarji, financarji, okrajni načelniki in ostali osrečitelji tako, da so mu kar naenkrat roke odrevenele. Z globokim vzdihom bi zaprl skrinjo in sumljivo vrtel glavo. — Jok, s tem se ne splača šaliti. Če se ponovno vrne tista stara zmešnjava, mi bodo še enkrat vzeli vse to, kar sem že plačal, če jim ne bom pokazal potrdil. Nekega dne pa se je starina znašel na nekem velikem zborovanju in slišal od govornikov in naroda, da nočejo stare Jugoslavije in njenega povratka. Ves navdušen se je obrnil k političnemu komisarju, svojemu znancu iz vasi, in ga vprašal: — Boško, mar je to resnica, kar danes govorite? Bi nas lahko doletela ta sreča, da se ne bi nikoli več vrnili stari lopovi? — To drži kot pribito, striček Tanasije, samo složni moramo biti. — E, seveda bomo složni, — je obljubil starina blaženo. Toda kakor hitro je prišel domov, je vzel iz stare skrinje vsa potrdila in jih natrpal v svojo torbo. — Kam pa kam z vsem tem papirjem? — se je začudila njegova stara. — Kam? Ve se, kam, kadil bom, — ji je ostro odvrnil Tanasije. — Le kako boš pokadil državne stvari, ti, črni in zeleni strahopetnež? — se je zgrozila starka. — Nič se ne sekiraj, — ji je vedro odvrnil starec, — staro je bilo in odšlo, novo pa bomo zidali sami, kakor najbolje vemo in znamo. Deset, petnajst dni je stari ves blažen udarniško kadil svoje starojugoslovanske spomine in se tako zadovoljno smehljal med gorami dima, kot bi pred njim gorele vse žandarmerijske kasarne tega sveta. Ko je končno pokadil še zadnje potrdilo, je zavzdihnil, kot da bi s sebe odvrgel težko breme. — E, sedaj je končano, kar je je, ne da se več popraviti. Zagazil sem, pa je sedaj potrebno, da složno podpremo tisto, o čemer je govoril komisar Boško. Res je potem stari Tanasije še nekaj noči sanjal o žan-darjih, kako ga vežejo in lovijo zaradi požiga države, toda ko se je prebudil, je samo zaspano zamrmral: — Bog z vami, žandarčki, zažgal sem vam hišo, a sedaj lahko prihajate, kolikor vam duša da, uničeni ste. Ni preteklo še dolgo časa, ko je stari Tanasije vse bolj pogosto pričel opazovati napol prazno babičino skrinjo, na katere dnu je bila slabo uokvirjena slika kralja, ki jo je starka dobila bog ve kje. Kadarkoli je starec zagledal kralja, kako kuka izpod volnenih klobčičev, se je namrščil in pričel godrnjati: — Hm, tudi tebi bi bilo potrebno zaviti tvoj tanki vrat. Starka je opazila to preveliko dedovo monarhistično vnemo, zato ji je postalo vse skupaj dokaj sumljivo. Nekega dne se je kot mačka postavila med svojim starim in tisto skrinjo, ki je služila za začasno prestolnico kralju Petru II. — Stari, stoj, niti koraka dalje! Vem, kaj si se domislil, hočeš mi ukrasti kralja, a jaz sem dala zanj na trgu deset jajc. ^___________________________________________________________J — Hudiča, lepo cvrtje bi lahko napravila iz njih, — je žalostno ugotavljal Tanasije, potem pa je pričel prepričevati babico: — Pojdi no, stara, ne bodi nora, reci mi, kdaj sem že ukradel kakšnega kralja. Zaželel sem si videti našega lepega Petrčka in pri moji veri, tudi na njegovo mater večkrat pomislim, tako rad ju imam. — Ej, eej, — je nejeverno odvrnila starka s strašnim glasom trobente, a v očeh se ji je nekaj ljubosumno zasvetlikalo, — ne spominjaj mi nobene druge, dokler sem še jaz živa. A to, da hočeš videti kralja, to že vem zakaj. — Zaradi česa, zaradi česa, — se je zmedel Tanasije, ko je videl, da je njegova žena jasno spoznala njegove veleizdajalske namene. — Hočeš ga pokaditi, nesrečnik, — ga je pokarala starka. — Ker si pokadil že potrdila za globe in davke, bi hotel še kraljevo sliko, toda gorje ti, če se vrne: nastradal boš, kot si dolg in širok. — E, saj prav zaradi tega hočem tudi njega urediti, — je vzkliknil Tanasije in javno razgrnil na mizo svoje republikanske karte. — Že na dveh konferencah sem slišal, da je kralj izdajalec, da je zbežal, a nas prepustil Švabom — in kar je še najhuje, danes je proti nam — partizanom, a navija za tiste bradače — četnike. — To ne more biti res, — je zazijala vanj starka. — Da bi bil kralj s četniki? — To ve že vsaka slepa kura, — je vzkliknil stari. — Ne veš samo ti, ker ne hodiš na konference. Vidiš, če bi šla med ostale ženske, danes ne bi branila četniškega kralja. — O ljudje, da bom na starost branila četnike, psi naj jim brade poližejo, — je zapihala starka, srdito odprla skrinjo in pograbila z dna kraljevo sliko... — Marš ven, Petrček, prišel je tvoj črni petek. Nič več ne boš poganil moje častitljive skrinje. Tanasije je radodarno sprejel svojega ljubljenega vladarja, odtrgal od njegove fotografije dokajšen kos papirja in si zvil pravo »zimsko cigareto«, ki je bila debela kot kakšna raketa. Medtem ko je dodobra zadimil in se nakašljal, je nič kaj navdušeno pristavil: — Uh, smrdi ta kraljevski papir, kot da bi človek kadil oslovsko kopito. — Do konca ga moraš pokaditi, pa čeprav krepneš, — je ukazala starka. — Ne bom trpela četnikov v svoji hiši. In Tanasije je, vsa čast mu, do večera pokadil vsega Petra in tako dokazal starki upornost in moč svojega republikanskega prepričanja. Preteklo je le malo časa od tega zgodovinskega popoldneva, ko je striček Tanasije razčistil z monarhijo. Nekega dne pa je starka s strahom opazila, da se njen stari potika po hiši in nekoliko postrani gleda na ikono svetega Nikole in nekaj nejevoljno godrnja. — Hej, stari, da nisi slučajno vrgel oči tudi na svetega Nikolo, gorje mi? Da ne misliš tudi njega spraviti za Petrom. Stari ji na to ni ničesar odgovoril. Obrnil se je vstran, da mu ne bi videla v oči, kljub temu pa je sam zase momljal, da tudi od tega Nikole ni nobene koristi in da je zelo vprašljivo, če je bil sploh svetnik. Nihče pa mu ne more zagotoviti, če se ni morda celo spetljal s takratnimi četniki, ali kako so se že imenovali tisti biblijski izdajalci. Ko pa se je starec izgubil nekje na dvorišču, se je babica zagledala v ikono in sumljivo obrnila glavo: — E, moj Nikola, moj Nikola, zdi se mi, da se tudi tebi slabo piše v tej hiši. Ker moj Tanasije že ves tiči po konferencah, ne bo kmalu nič več priznal niti stare oblasti na onem svetu. PREVEDEL: MIHA MATE V.____________________________________________________________J Vojan Arhar UGANKA Vrhu strehe sajast ded mirno opazuje svet, ker mu za norčije ni, črno pipico kadi. (>l!UUJ!p) Vrhu strehe vitek škrat, enonog, na koncu zlat; če nevihta vreme spači, strelo koj pod zemljo stlači. (poAOjaJis) Katejan Kovič POBEG Mojemu sinu iz besednjaka sta pobegnila dva korenjaka. S culo in mulo sta jo pobrala: eden je Prosim, drugi je Hvala. Spekli smo jima debelo potico, spekli kolino in pečenico, šli po igrače smo v trgovino, karte kupili za cirkus in kino. Prosim in Hvala pa kakor dva mutca, Prosim in Hvala pa kakor dva butca — pa čeprav jima trebuh kruli — raje živita ob kuhani muli. Prosim in Hvala, nesrečna cigana, cula je prazna, mula prodana, žalostna gresta beračit na tuje, eden se joče, drugi vzdihuje. Pameti bosta si v svetu kupila in se ob letu zopet vrnila. Včeraj sta pismo na pošti oddala: Prideva kmalu. Prosim in Hvala. Stana Vinšek GOLOBČEK BREZ DEŽNIKA Golobček brez dežnika po dežju se potika. Dežuje naj kot hoče: on ne boji se moče! Saj ve, da dežek zlati želi mu le oprati blesteče perje rjavo, rdeči kljun in glavo, rdeče nogavice in drobcene nožiče in svetlo rjavi rep — zato je vedno lep! SVETLANA MAKAROVIČ Papagaj in sir Nekoč je živel papagaj, ki je imel veliko željo: da bi vsaj enkrat v življenju jedel sir. Odpravil se je po svetu. Letel je mimo hiše, kjer je na okenski polici ležal kos kruha. Pograbil ga je in zletel z njim na streho. Tam ga je seveda pojedel. Potem se je ozrl in zagledal vrabca. — Ti, ali je bil tole sir? ga je vprašal. — Ne, je rekel vrabec. To je bil kruh. in lahko te je sram, da si vsega sam pojedel, meni pa nič dal! — Nisem te videl, je zagodrnjal papagajček in odletel. Vrabec pa je čivknil za njim: — Požrešnost papagajska, požrešnost papagajska! Papagaj je priletel na kurje dvorišče, kjer je gospodinja ravno krmila kokoši, pomešal se je mednje in se nazobal žitnega zrnja. Potem se je obrnil k najbližji kokoši in jo vprašal: — Ali je bil to sir, gospa? — Butec! je jezno rekla kokoš, ne norčuj se! Kakšen sir neki! In ga je kavsnila po glavi. — Auva! je čivknil papagaj in brž odletel. Priletel je na živilski trg. Tam je bilo vsega dovolj, povsod je kaj ukradel in tako se je najedel do sitega. Spraševal je in spraševal, a sira ni našel. Trebuh je imel napet kot boben, ko je sedel na naslonjalo klopi v parku. Na klopi je sedel star mož in jedel kruh s sirom. Papagaj je leno vprašal moža, kaj je. — I kaj neki, je rekel mož. Kruh pa sir. — Sir? To belo je sir? se je začudil papagaj. — Seveda, je rekel mož. Ali ga hočeš košček? —- O, lepo prosim, je rekel papagaj. Mož je odlomil košček sira in mu ga dal. Papagaj, ki se je bil napokal vseh drugih dobrot, je sir vzel, ga povohal in ga vtaknil v kljun. — To pa ni dobro! je rekel in obraz se mu je spačil. Mož je skomignil z rameni in jedel naprej. Od takrat imajo vsi papagaji skremžene obraze, da boste vedeli, če vas bo kdo vprašal. Krožek mladih dopisnikov Črtomir Šinkovec UGANKA Zvrhana skrinjica škatlic in žic, iz nje prepevata tetka in stric. (Ojpej) KOROŠKA PRIPOVEDKA O ŠKRATKU K čevljarju v Podpeči je prišel škrat in ga vprašal, ali mu more narediti čevlje, ne da bi mu jih meril. Če mu bodo čevlji prav, jih bo plačal z zlatom, čevljar je posadil Skratka na klop, češ naj si malo odpočije, sam se je pa izmuznil iz sobe In nasul na prag pepela, škratu je rekel, da mu bo naredil čevlje brez mere, da mu bodo prav. Ko je škrat odšel,, so bili v pepelu odtisi njegovih nog in čevljar je imel mero in je naredil čevlje po nji. Čez leto dni se je škrat vrnil, pomeril čevlje, ki so mu bili prav, in odšel. Skozi okno je vrgel čevljarju zlatnik. SONCE SIJE, DEŽEK GRE Sonce sije, dežek gre! Naša muca v brezje gre! Kaj boš v brezju delala? Šlbice bom rezala. Zakaj tl bodo šiblce? Metlice bom delala. Zakaj ti bodo metlice? Hišo bom pometala. V hiši pometeni mlade mucke rajale. Naša muca mlade imela včasih eno, včasih dve; včasih belo, včasih črno, včasih lepo pisano. Kako smo praznovali novo leto Že dolgo poprej sem se veselila dneva, da bomo v slovenski šoli praznovali novo leto. Vsak učenec je ta dan prinesel s seboj zavojček sladkarij. Zatem smo žrebali, kdo od koga dobi zavojček. Vsi smo bili presenečeni in veseli. SABINA CILENŠEK, 6. RAZRED SLOV. DOP. ŠOLE NAGOLD — NEMČIJA Bil je četrtek, zadnji dan našega pouka v slovenski dopolnilni šoli v preteklem letu. Bilo je zelo sončno in toplo. S sestro sva prinesli s seboj magnetofon v šolo. Plesali smo, jedli in pili. škoda, da je ta dan tako hitro minil. BLANKA CILENŠEK, 6. RAZRED SLOV. DOP. ŠOLE NAGOLD Novoletne praznike sem preživela doma v Sloveniji med svojimi domačimi. Zadnjo nedeljo v letu 1974 je prišel dedek Mraz. Tudi name ni pozabil. Prinesel ml je šah, ki sem ga bila zelo vesela, še isti dan sem se naučila, kako se premikajo figure. Zadnji večer starega leta smo se vsi zbrali in se pogovarjali o naši domovini. Opolnoči smo sl voščili srečno in zdravja polno novo leto. VESNA KRIŽMAN, 4. RAZRED SLOV. DOP. ŠOLE NAGOLD Zelo sem bila vesela, ko so mi starši obljubili, da bomo šli za novo leto v domovino. Radovedno sem čakala silvestrovanja. Zvečer smo se zbrali pri stari mami v Celju. Prišli so tudi moji strici in tete. Sedeli smo ob polni mizi jedi in pijač. Možje so igrali karte, mi smo pa gledali televizijo. Ob polnoči smo trčili s kozarci In sl voščili srečno novo leto. Malo smo bili še skupaj, zatem smo šli spat. DARJA KOPRIVŠEK ISELSHAUSEN Počitnic sem se zelo veselila, ker je bi! to čas, ko smo odpotovali v domovino. Tam imam veliko prijateljic, s katerimi se Igramo in slovensko govorimo. Čas je doma tekel zelo hitro, pa smo morali prekmalu spet nazaj v Nemčijo. Vedno pa se zelo rada spominjam domačih krajev. KSENIJA SELAN ISELSHAUSEN Risbi sta prispevala Stanko Tekavčič In Jani Marn iz Reutlingena v Nemčiji V maminem rojstnem kraju Malo bom opisal, kaj smo delali ob novoletnih počitnicah v Jugoslaviji in kaj ml je bilo najbolj všeč. V petek 27. decembra smo se peljali z mojim bratrancem in sestrično v Sevnico. Očka in mama sta hotela še k mamini teti, ki živi tam za goro Lisco, ki je visoka 946 m. Tam je bilo res lepo. Sonce je sijalo in zrak je bil svež, snega pa nič. Potem smo šli v Sevnico na koline. Drugo jutro se je začel moj najlepši počitniški čas. Zjutraj smo sicer bili v skrbeh, ko je šel moj najmlajši enoletni bratranec kar sam na potep. Bratranec Marjan, ki ima 11 let, ga je šel iskat in ga našel, ko se je sprehajal sredi ceste. Tako se je vse srečno končalo. Popoldan smo šli na sprehod. Z nami sta bila tudi psa Piki in Pazi. Gledali smo, kako v dolini čez Savo delajo nov most. Prav prijetno smo se imeli. Drugi dan nas je ati peljal v mesto, potem pa je šel naprej v Ljubljano nakupovat material za novo hišo. Ml pa smo obiskali grob, kjer počivajo starši moje mamice. Od tam smo se povzpeli na grič, kjer je grad. Radi bi videli grofa In grofico, ki sta balzamirana v grajski grobnici, pa je bilo vse zaprto. Tretji dan sem v domu Partizana videl dedka Mraza. Najprej smo gledali risanke, potem je dedek Mraz delil darila. Vsi so nekaj dobili, le jaz nič. Pa vseeno je bilo lepo v Sevnici in se že zdaj veselim, da bom poleti šel tja na počitnice. Zdaj smo spet v Nemčiji, jaz pa sem žalosten, ker letos pri nas ni več slovenske šole. Zdaj se moram učiti kar sam, kar je bolj dolgočasno. A hočem znati slovensko, saj sem Slovenec. BORUT KOKALJ BROHLVVEG 5 TORKENVVEILER, NEMČIJA Rad se igram Star sem osem let. Hodim v 3. razred nemške šole. Vsak ponedeljek popoldne pa grem tudi v slovensko šolo. Vsak petek popoldan imam pa glasbeno šolo. Vendar se rad igram na igrišču ali ob potočku. Ob nedeljah gremo s starši, bratcem in sestrico v gozd. Tam lahko skačem in kričim po mili volji. ALEKSANDER PENZ SINDELFINGEN, NEMČIJA zavarovalnica sava vam nudi vse vrste premoženjskih, transportnih, kreditnih, kmetijskih in vse vrste nezgodnih ter osebnih zavarovanj Poslužujte se zavarovalne zaščite pri zavarovalnici sava s Moje počitnice Med počitnicami sem se imela zelo lepo. Spala sem lahko, dokler sem hotela. Mamica je bila takrat tudi prosta In ni mi bilo treba v vrtec. Zjutraj sem vstala, se oblekla in pomagala mami. Popoldan pa sem imela prosti čas za igranje in učenje. Vsakih počitnic se veselim. BRIGITA TEKAVČIČ REUTLINGEN, NEMČIJA Prvič se bom peljala z letalom Naš učitelj v slovenski dopolnilni šoli Franc Šprah nam je povedal veselo novico, da bomo letos v juniju najbrž šli na skupne počitnice v Slovenijo na morje. Vodja skupine slovenskih otrok bo Margareta Kraševec, ki živi in stanuje v Malmoju. Ta kraj je od Landskrone oddaljen 45 km, vendar tu v tujini razdalje niso tako pomembne. V domovino bomo potovali z letalom. To bo moja prva vožnja z letalom. Skupaj z menoj bo potovala tudi moja mlajša sestrica Helena. Na teh počitnicah se bomo gotovo spoprijateljili z mnogimi slovenskimi otroki. Pozneje si bomo pa prijateljske vezi še bolj utrdili z dopisovanjem. Obe s Heleno in tudi najmlajša sestrica Ane-Marie smo rojene na Švedskem. Počitnic v Sloveniji se zelo veselimo. DORICA BUDJA LANDSKRONA, ŠVEDSKA Na smučanju Vsako nedeljo vstanem z mamico ob petih zjutraj. Potem mi pripravi sendviče in vse druge stvari, pa na pot. Avtobus pripelje ob šestih k Ritterschenke. Od tam se odpeljemo v Schwarzwald. Potovanje je dolgo. Ko smo se pripeljali do cilja, je vsak dal smuči na ramo in šli smo vrh hriba. Moj učitelj je bil tovariš Janez. Najprej smo se učili voziti plug, potem pa smuk. Od dvanajstih do dveh imamo počitek in malico. Potem gremo spet smučat. Ob štirih popoldan pa se odpeljemo nazaj v Reutlingen. Rada grem k smučanju zato, ker je zelo lepo. Veselim se že naprej vsake nedelje, ko imamo smučarski tečaj. Upam, da bo dovolj snega in dobre volje naslednjo nedeljo. ROZIKA ŠUŠTERŠIČ REUTLINGEN, NEMČIJA Prvikrat na slovenskem smučarskem tečaju V nedeljo 19. januarja sem z očkom odšel na avtobusno postajo, kjer se je zbralo že veliko pionirjev smučarjev, ki so se odločili za smučarski tečaj. Četrt pred sedmo smo se odpeljali s postaje. Med vožnjo je bilo zelo prijetno. Vseh skupaj nas je bilo 40 pionirjev in staršev. Sedel sem poleg Janeza, s katerim sva se za šalo ves čas dražila. Vožnja je kar hitro minila. Izstopili smo malo pred Feldbergom. Veselo smo se s smučmi na ramah povzpeli na smučarski teren. Tam so nas porazdelili v skupine. Jaz sem prišel v skupino B k tistim, ki so bili določeni za nadaljevanje učenja smučarskih veščin. Tudi Janez, Feliks in Tomaž so bili v isti skupini. Naš mladi smučarski učitelj je bil zelo prijazen in nas je naučil, kako je treba smuči obračati, počepniti in skočiti pri vožnji navzdol. Opoldne smo se okrepčali z malico, ki smo jo prinesli s seboj in malo počivali. Zatem pa smo spet šli na teren. Čas je hitro minil in morali smo na avtobus. Naslednji dan sem bil čisto polomljen, kljub temu pa imam na ta prvi dan smučarskega tečaja najlepše spomine. ERIK MODIC STUTTGART-DEGERLOCH, NEMČIJA Zimsko veselje, kot ga je narisal Branko Bukovec iz Nemčije Do zdaj V se niste vozili ’■s* tako lahke samokolnice Izdelana je iz jeklenih cevi in jeklene pločevine prostornina posode: 40 I nosilnost: 100 kg kolo: 0 400 x 100 pnevm ali 0 320 x 65 - polna guma teža: 15 kg SAMOKOLNICA 6-901 PRIHRANEK PRI ČASU IN DENARJU BETONSKI MEŠALEC TIP LAG 100 PRIHRANI VEČ KOT STANE vsebina posode: 100 I kapacitete: 3,5 m3 betona na uro pogon: enofazni ali trofazni elektromotor, bencinski motor POSTOJNA - SLOVENIJA tel. 21-232 Cene izdelkov — samokolnica a 514,50 din — betonski mešalec [jekleni zobnik) LAG-100 z elektromotorjem a 3.283,00 din — betonski mešalec [litoželezni zobnik) LAG-100/LŽ z elektromotorjem a 3.344,25 din 22,5 % prometni davek je že vračunan v ceno! Naša beseda______________________________ Narečna govorica Dragi prijatelji, ko boste prebirali moje današnje pismo, naj vam misli pogosto uidejo v mladost, domov, kjer ste preživljali zgodnja otroška leta. Na svojem sprehodu skozi posamezne faze jezika pri človeku smo namreč prišli do stopnje, ko se v otroku izoblikujejo temelji govorjenega jezika. In posebej bi rad, da imate danes pred očmi zlasti otroka, ki raste v narečno močno obarvanem okolju, recimo v Prekmurju, na Primorskem, na Notranjskem, na Gorenjskem, na Dolenjskem, skratka kje na deželi, ne v večjih krajih. Otroku od treh do šestih let se že toliko razširi duševno obzorje, da se zanima za veliko stvari, obenem pa so mu tudi zrasli že vsi zobje, da tehnično zmore vse glasove materinščine. V tem predšolskem obdobju se otrok postopoma prej ali slej odpove svoji »dojenč-kovski« in otroški govorici. Tudi če mu ostane še kaj sledov tega, se jih zavestno in nagonsko otresa. Dan na dan se mu besedni zaklad veča. Stavki niso več enobesedni, besede ne več v zmeraj istem sklonu, glagoli ne več samo v opisnem deležniku (Peter pančkal), temveč v oblikah, kakor jih narekuje pravilna vezava. Če se v tem obdobju z otrokom veliko pogovarjamo, če mu sproti pripovedujemo, kaj delamo, kaj se dogaja okoli nas, mu zelo pomagamo pri jezikovnem zorenju. Kmalu že lahko sledi tudi daljšim zgodbam, zlasti preprostim pravljicam, ki se dogajajo v zanj predstavljivem svetu. Otrok namreč ne posluša odraslih samo takrat, kadar se pogovarjajo z njim. Pozoren je na vse pogovore v svoji okolici in jih neopazno vpija. Dan na dan nas potem preseneča z besedami in stavki, o katerih dostikrat ne vemo, od kod jih ima. In večidel jih zna tudi že smiselno pravilno vključevati v situacije ali v sobesedilo. In da ne doživi preveč razočaranj glede pomena posameznih besed, neutrudno sprašuje: zakaj, kdaj, kako, s kom, kam, kje ... Na podlagi odgovorov si potem ustvari kolikor toliko jasne in večidel tudi pravilne pojme o spraševanih stvareh (če mu namreč na spraševanje pravilno in razumljivo odgovarjamo). A danes mi ne gre toliko za jezikovno vzgojo v predšolskem obdobju na splošno, temveč predvsem za opozorilo na vlogo večje ali manjše čistosti narečij. Če oče in mati govorita isto narečje in Izrazito narečje, potem se tudi na otroku kaj kmalu pokaže melodija, če pa starša ne govorita istega narečja, potem se v otroku izoblikuje nekaj vmesnega. O tem se bomo pogovarjali kdaj prihodnjič. Povrh tega je otrok v predšolski dobi izpostavljen že precej širšemu krogu ljudi, s katerimi prihaja v stik. To ni več le najožji družinski trikotnik (mati, oče, otrok), tudi ne več razširjena družina (bratec, sestrica, babica, teta, ded ...), temveč prihajajo na obisk vsi mogoči ljudje in vsak prinese jezikovno svoj svet. Otrok tudi ne ostaja več toliko časa doma, čedalje več zahaja k sosedom, povsod ga je polno in tako prihaja v stik z otroki iz drugih družin. Vse to mu močno širi in bogati besedni zaklad in oblikovanje stavkov. In kolikor bolj je govorica ljudi, ki so v otrokovi bližnji in daljnejši okolici, enotna, toliko čisteje jo tudi sam prevzame in usvoji. Otrok štirih, petih let se namreč ne zadovoljuje več samo s tem, da si zapomni poimenovanje posameznih predmetov ali dejanj, ne samo s tem, da zna oblikovati stavke po obliki in vsebini, temveč čuti in posnema tudi stavčne in besedne melodije, ve, kako je treba z glasom gor ali dol pri posameznih delih stavka, ve, kako je treba zaviti z glasom pri vprašanju, vključevati in uporabljati muziko posameznih poudarjenih samoglasnikov in dvoglasnikov, posameznih vsebinsko izpostavljenih besed. Otrokova posnemovalna žilica in zmožnost kmalu dosežeta, da se mu govorica v celoti avtomatizira in da mu preide tako v meso in kri, da se je sploh ne zaveda več, kakor se tudi ne zaveda svoje teže. Kolikor manj je otrok pri tem moten s posegi iz jezikovno drugačnega sveta (radio, televizija, film), toliko čistejša, pristnejša je njegova narečna govorica, toliko ostreje se ločijo potem med seboj govorice otrok z različnih narečnih področij, gorenjska od dolenjske, primorska od štajerske, prleška od koroške, prekmurska od rezijske. Vsako narečje (s tujo besedo: dialekt) je namreč jezik v malem. Zadostuje (ali bolje rečeno: zadostoval je) ljudem, ki ga govorijo. Značilno za narečje pa ni samo različno barvanje posameznih samoglasnikov in dvoglasnikov (na primer v besedi čelo: čjau, čeu, čalo, čjelu, čevo ...), temveč tudi spremembe soglasnikov, na primer gorenjsko: ževosc (želodec), če vn (tja ven), svahka (sladka), še več, za narečje so značilne tudi posamezne besede, znane samo v nekaterih govorih, razne sposojenke in barbarizmi, pa tudi posamezne fraze, rekla in stavčna skladnja, skratka vse, kar oblikuje in sestavlja posamezno govorico ali jezik. Z drugimi besedami: otrok je na stopnji, ko prehaja iz zasebnosti v javnost, iz družinskega kroga v šolo, jezikovno že lahko do kraja usmerjen In deloma, če je veliko govoril, veliko poslušal, tudi precej izoblikovan, da mu v otroških letih priučena narečna govorica ostane lahko za vse življenje. Mogoče je marsikdo od vas pri teh letih izgubil stik z domom in s starši odšel po svetu, tako da je sam dokaz mojih besed. Prihodnjič nekaj besed o pogovornem jeziku, do takrat pa vas lepo pozdravlja JANKO MODER Prosveta Kampanja za petsto novih naročnikov Obstoj dnevne Prosvete, glasila Slovenske narodne podporne jednote, ki izhaja v Chicagu, še vedno ni na trdnih temeljih, kljub dosedanji krepki podpori ameriških rojakov. V resoluciji o publikacijah SNPJ, ki je bila sprejeta na 20. konvenciji SNPJ lani v Euclidu, Ohio, je bilo zapisano: »Ako po enem letu skupno število naročnikov dnevne prosvete pade pod 2500, je glavni odbor pooblaščen, da izdaja le dve izdaji časopisa na teden, če pa se število naročnikov na Prosveto zniža pod 2000, je glavni odbor pooblaščen, da ukine dnevno Prosveto.« To bi seveda zelo prizadelo naročnike, bralce in prijatelje tega lista. Zato je, kakor beremo v Prosveti z dne 29. januarja, izvršni odsek SNPJ na svoji seji odobril polletno kampanjo za 500 novih naročnikov Prosvete. Kampanja se je začela 1. februarja, zaključila pa se bo 1. avgusta. Izvršni odsek Jednote poziva vsa društva, federacije in posameznike, da sodelujejo in pomagajo, da bo kampanja uspešna. Za nove naročnike je naročnina znižana od 23 na 18 dolarjev letno za člane, in od 25 na 20 dolarjev letno za nečlane. Za Evropo, Kanado in druge države znaša naročnina 22 dolarjev letno. Kampanjo so poverili uredniku Prosvete Ivanu Boštjančiču, ki bo o akciji sproti tudi poročal v listu. Najbolj uspešni zbiralci novih naročnikov bodo prejeli nagrade. Pri zavzetosti naših ameriških rojakov, ki so jo v zadnjem času pokazali v akciji za obstoj Prosvete, bodo nedvomno tudi v tej polletni kampanji odločno stopili na branik za nadaljnje nemoteno izhajanje svojega časopisa, če bi morda vsak drugi naročnik svojega prijatelja ali sorodnika v Ameriki ali v starem kraju naročil na Prosveto, pa bi bila nedvomno kar hitro dosežena številka petsto. Tudi pobuda članice uredništva Prosvete Zdenke Mihelicheve je hvalevredna in bi jo bilo dobro uresničiti. V Prosveti od 24. decembra lani je predlagala, da naj bi dnevno Prosveto uporabljali kot učni pripomoček na tečajih slovenskega jezika, ki mnogokje po Ameriki zelo uspešno delujejo. Za primer je avtorica navedla Willar, kjer deluje takšen tečaj že štiri semestre. Filatelija____________ Stari nakit in Svetozar Markovič na znamkah Bogata kulturna preteklost naših jugoslovanskih narodov je bila že večkrat zastopana na naših priložnostnih znamkah. Ne glede na to, ali je šlo za slikarstvo, freske ali star denar, so znamke s temi stvarmi vedno dostojno predstavljale našo preteklost. S serijo šestih priložnostnih znamk s pošt-ninsko vrednostjo 25,50 din, ki je izšla 25. februarja, smo ponovno odprli neizčrpno zakladnico naših umetnin iz zadnjih stoletij. Na teh znamkah je stari nakit od XIV. stoletja naprej. Prikazani nakit odlikujejo čudovite oblike, skrbna in mojstrska izdelava ter bogastvo zlata in srebra z dragimi in poldragimi kamni ter biseri. To je delo večinoma neznanih mojstrov v naši preteklosti. Celih serij je 225.000. Na prvi znamki za 1,20 din je pozlačen uhan z drobnimi cvetovi iz druge polovice XIV. stoletja. Ta uhan je v Deželnem muzeju v Sarajevu. Na drugi znamki za 2,10 din je srebrna zapestnica z zrnatim okraskom s Kosova iz XVIII. stoletja. Ta zapestnica kot nakit še z drugih znamk so v beograjskem muzeju uporabnih umetnosti. Na tretji znamki za 3,20 din je ženska zaponka iz pozlačenega srebra, izdelana v XVIII. stoletju v Makedoniji. Na četrti znamki za 5 din je pečatni prstan, znan pod imenom Radulov prstan. Je iz pozlačenega srebra in z vdolbeno podobo krilate Nike, grške boginje zmage. Izvira iz konca XIV. stoletja. Na peti znamki za 6 din je srebrna ogrlica iz XVII. stoletja. Na zadnji znamki za 8 din je pozlačena zapestnica z modrimi kamni, izdelana v Bitoli v XIX. stoletju. Nakit za te znamke je izbrala kustos v ptt muzeju Skupnosti JPTT v Beogradu Katarina Adanja. Znamke je tiskala nizozemska tiskarna Jon. Enschede en Zo-ven iz Haarlema v večbarvnem rastrskem globokem tisku in v polah po devet znamk. Velike so 36 X 29,68 mm, brez belega roba pa 33 X 26,68 mm in z grebenastimi zobci 14 in 13. Za stoletnico smrti znanega srbskega politika in književnika Svetozarja Marko- viča je 26. februarja izšla priložnostna poštna znamka za 1,20 din, in sicer v milijonski nakladi. Svetozar Markovič (1846 Zaječar — 1875 Trst) je bil ustanovitelj socialističnega gibanja v Srbiji in prvi teoretik v srbski književnosti. V osnovno šolo je hodil v Rekovcu in Svetozarevem, nižjo gimnazijo je končal v Kragujevcu, višjo pa v Beogradu. Študiral je tehniko v Beogradu, Leningradu in Ziirichu, kjer se je seznanil z idejami ruskih revolucionarjev in delavskim gibanjem v Zahodni Evropi. Nanj sta odločilno vplivala Nikolaj Čer-niševski in Karl Marx. V Srbijo se je vrnil leta 1870 kot navdušen pristaš prve internacionale. Bil je pobudnik prvega socialističnega lista na Balkanu, ki se je imenoval Radnik. Kmalu je bil prisiljen zapustiti Srbijo in bil leto dni v Novem Sadu, ki je bil tedaj v Avstroogrski. Tam je leta 1872 končal svoje najbolj znano delo »Srbija na vzhodu«. Ko se je leta 1873 vrnil v Srbijo, se je ves vključil v politično delo. V Kragujevcu je izdajal socialistične liste Javnost, Glas javnosti in Oslobodenje. Zaradi svobode tiska je bil deset mesecev v požarevskem zaporu, kjer je tudi hudo zbolel. Umrl je star komaj 29 let. Na znamki je njegov kip, ki stoji pred stavbo vseučiliške knjižnice »Svetozar Markovič« v Beogradu. Znamko je tiskal beograjski zavod za izdelovanje bankovcev. Mali oglasi Na zelo lepem kraju v Slovenskih goricah (Jarenina), prodam 2 ha zemlje z zelo lepim sadovnjakom. Primerno tudi za gradnjo hiše. Zaželen je kupec, ki bi plačal vsaj polovico v DM. Štefan KODER Jakobski dol 64 62222 JAKOB Slovenija — Jugoslavija Prodam posestvo v vasi Goričane pri Medvodah (blizu Ljubljane). Pišite na naslov: Mr. ANTON OREL Box 535 IMPERIAL, Pa. 15126 USA Vseljivo komfortno dvosobno stanovanje s centralno kurjavo takoj prodam. Karmen BERNIK Celovška cesta 87 61000 LJUBLJANA JUGOSLAVIJA V štiristanovanjski hiši v centru Kranja ugodno prodam dvosobno komfortno stanovanje, vseljivo po dogovoru. Samo resne ponudbe pošljite na naslov: P. CURANOVIČ Kajuhova 28 64000 KRANJ — SLOVENIJA Jugoslavija Telefon: (064) 21-729 HIŠO prodam: veliko stanovanje, pomožni prostori, primerno za obrt, možna adaptacija v dva stanovanja. Pred hišo 25 arov vinograda, velik vrt, elektrika, voda. Vinko JAMŠEK Goče 87 65271 VIPAVA, SLOVENIJA JUGOSLAVIJA Na zelo lepem prostoru in po ugodni ceni prodam stavbno parcelo ca. 2.072 m2, ob glavni cesti Črnomelj—Svibnik. Albin FURLIč 7 STUTTGART 1 Augustenstr. 31 b DEUTSCHLAND Deset let vedrih melodij Slakovega ansambla Že deset let razveseljujejo popularni Slaki s svojimi vedrimi melodijami svoje številne poslušalce. Pot tega ansambla je ovenčana z nepozabnimi uspehi, čeprav ni teklo vedno vse popolnoma gladko. Vmes so bile tudi težave in premagovati je bilo treba tudi številne nepredvidene čeri. Pot je bila truda polna, toda delo je dobro opravljeno. Lojze Slak je kot 14-letni fant sicer začel že 1. 1944 kot ljudski godec-solist. Ko se je ansamblu priključil pred desetimi leti zbor »Fantov iz Praprotna«, pa se je začelo zares. Prav to desetletnico pa letos obhaja ta priljubljeni ansambel. Od nastopa do nastopa je od leta 1964 naprej peljala pot v vedno večjo popularnost tako doma, kakor tudi v svetu. Ta izvirni ansambel ne skrbi le za dobro voljo svojih poslušalcev, temveč si je dal predvsem nalogo, da na svojski način nadaljuje tradicije ljudskega godčevstva na Slovenskem, ki že lep čas zamira. Jankovič, »kralj ameriške polke« še vedno kraljuje v Ameriki; ansambel Avseni-nik, »kralj svetovne polke« še vedno osvaja Evropo, trio Lojzeta Slaka s »Fanti iz Praprotna« pa vlada v svoji domovini in pri naših izseljencih, raztresenih vsepovsod po svetu. Do zdaj so imeli Slaki doma in v tujini že okrog 1000 koncertov; na televiziji so imeli okrog 15 oddaj, na ljubljanskem radiu pa so posneli že okrog 200 svojih izvirnih skladb. Izdali so 15 velikih in pet malih plošč. Slakove plošče se prodajajo v nakladi po 80.000 izvodov, kar pomeni za Slovenijo visoko naklado. Leta 1970 so z velikim uspehom gostovali v ZDA in Kanadi, dve leti pozneje pa v Avstraliji, kjer so v Melbournu nastopili tudi pred polmilijonsko publiko raznih narodnosti. Istega leta so krožili z nastopi tudi po Zahodni Evropi. V počastitev svojega jubileja so imeli Slaki za domačo publiko koncert v ljubljanski dvorani Tivoli. Ob tej priložnosti sta jim podelila zlati plošči tovarna He-lidon in Jugoton, izšla pa je tudi njihova jubilejna dvojna plošča s 24 izvirnimi skladbami. Slakov ansambel je srečno prebrodil krizo, ki je nastala zaradi izgube dragocenega pevca in izrednega tovariša Jožeta Šifrerja, preminulega v prometni nesreči januarja lani. Pred kratkim ga je namreč zamenjal tenorist Franc Rebernik, 28 let, iz Jesenic, ki se je tudi drugače že uveljavil kot pevec zabavnih melodij. Rebernik se je med Slaki takoj dobro znašel in je ves navdušen, vodja ansambla Slak pa kaže neprikrit optimizem. Petčlanski vokalni ansambel »Fantje iz Praprotna« sestavljajo: Andrej Bergant — prvi tenor; Janez Dolenc — drugi bas; Janez Kalan — drugi bas; Janez Habjan — prvi bas in Franc Rebernik — drugi tenor. Fantje so vsi zaposleni v raznih službah z instrumentalnim triom vred. To je Lojze Slak: harmonika; Niko Zlobko — klarinet (oz. kitara); ter Franc Sever — bas (oz. bariton). Torej je to ansambel amaterskega značaja. Vadijo in igrajo pač le v prostem času, kar je seveda dokaj naporno. ALBIN HUMAR Čestitka k zlati poroki Zvedeli smo, da sta v soboto 25. januarja praznovala zlato poroko naša večletna naročnika, znana društvena delavca Andy in Tereza Gorjanc iz Wickliff, Ohio, ki preživljata letošnjo zimo v topli Floridi. Zlatemu paru tudi naše prisrčne čestitke, želimo jima trdnega zdravja in še veliko prijetnih skupnih let! Ce ste se preselili... Če ste se preselili, izpolnite naslednji obrazec in ga v kuverti pošljite na naslov naše uprave: Rodna gruda, 61001 Ljubljana, Cankarjeva 1/11, p. p. 169 Ime in priimek: Stari naslov: Novi naslov: Križanka VODORAVNO: 1. zastava, obešena na vodoravno prečko droga, bandera, 7. listina, ki daje iznajditelju prednostno pravico do izkoriščanja izuma, 13. duhovni predstojnik župnije, 19. slovenski pisatelj, literarni teoretik in kritik, vodja mladoslovencev (Fran, 1831-1887, »Martin Krpan«), 21. država na Bližnjem Vzhodu z glavnim mestom Jeruzalem, 22. spojina kislega okusa, acidum, 23. pripadniki zahodne veje starih Slovanov, 24. spodrsljaj, pomota, pogrešek, 26. nalezjiva bolezen, difterija, 28. eden od danskih otokov (iz istih črk kot LAS), 29. število z dvema ničlama, 30. ščitonosec; tudi vrsta komarja, 31. država na južnem delu Balkanskega polotoka (glavno mesto Atene), 32. glivična bolezen žit, 33. kemijski znak za tantal, 34. s tremi kronami okrašeno neliturgično pokrivalo papežev (od leta 1963 ga ne nosijo več), 35. delovna obleka; možic, 36. širša pot, namenjena javnemu prometu z avtomobili, 37. sestavni del prsnega koša, 38. dokaj razširjen material, ki se razvija v lepih kristalih (različki: kamena, strela, ametist, čadavec), 40. nemška denarna enota, 42. gosto tekoč lepljiv izcedek nekaterih dreves, zlasti iglavcev, 44. prispevek v denarju pri vlaganju in združevanju sredstev, 45. tkanina s površino iz kratkih, navzgor stoječih vlaken, 46. začetnici slovenskega revolucionarja Toneta Tomšiča, 48. najvišje gorovje Evrope, ki sega tudi k nam, 49. podzemeljski kanal za odvajanje nesnage v mestih, odtoč, 51. prenašanje, transmisija, 53. tekočina, ki se pretaka po žilah, 54. hišni bog in duh pri starih Rimljanih (iz istih črk kot RAL), 55. nižje plemstvo v nekdanji Poljski, 56. jopica, pulover, 57. grm z zelo trdim lesom, 58. majhno okno, 60. nasprotje množine, singular, 62. ozkost, 64. zelo mehka kovina (znak Na), 65. vrsta začimbe (drag kot...), 66. ruska trovprega. NAVPIČNO: 1. sloj, 2. stalni, redni dohodek od kapitala ali zemljišča, 3. cestno prevozno sredstvo, 4. predzadnja črka grškega alfabeta, 5. začetnici Dickensovega romana »Oliver Twist«, 6. opica z zelo dolgim nosom, doma na Borneu, 7. mesto ob reki Arno v srednji Italiji z znameni- tim poševnim stolpom, 8. nebesna modrina, sinjina, 9. oblika rastlinskega stebla, 10. začetnici slovenskega skladatelja Emila Adamiča, 11. prsi, 12. kmet v fevdalizmu, 13. najvažnejši del električne napeljave, 14. originalna kratica ZDA, 15. okrajšava za »plural« (množina), 16. različica, odtenek, 17. gosta bombažna tkanina v keprovi ali atlasovi vezavi za blazine in pernice, 18. vase zaprta, največkrat dedna družbena plast, 20. največje afriško mesto, prestolnica Egipta, 22. bet, tolkač, 25. stvarnik sveta pri Egipčanih (iz istih črk kot PAT), 27. ljudski izraz za šalo, dovtip; tudi okrajšano tuje moško ime (Victor), 30. sestavni del pletene košare, prot, 31. tretja grška črka, 32. ime za razna peneča se vina, 34. mladič pri govedu, 35. lisa, maroga (na obrazu), 36. drugi največji jugoslovanski otok, spada v Kvarnersko otočje, 37. mladi slovenski pevec popevk (Janko), 38. brezdomec, postopač, 39. enkratna šahovska poteza s kraljem in trdnjavo, 40. znani francoski impresionistični slikar portretov in krajin (Edouard, 1832-1883), 41. okrasni kip ali podoba krilatega dečka, spremljevalec boginje ljubezni Venere, 42. obrtniška delavnica (modni, frizerski...), 43. jama, napolnjena z vodo, luža, 44. sposobnost vohanja, 45. del hlač ali suknjiča za spravljanje drobnih stvari, 46. glas pri udarcu, 47. črnilo, 49. mizarsko lepilo, 50. loščilo, 51. pojav na razburkani vodi, 52. domača zdravilna rastlina, 53. krojačev pripomoček pri krojenju, 55. ruska zeljnata juha, 56. bukov plod, 57. spodnji del posode, 59. kratica za »Naše razglede«, 61. petnajsta in sedma črka naše abecede, 63. kemijski znak za stroncij. REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE: Vodoravno. 1. Župančič, 8. potrtost, 15. bromid, 16. lapor, 19. Koper, 20. Ibsen, 21. maraska, 23. mati, 24. Caen, 25. Menart, 26. RL, 28. rek, 29. erg, 30. pot, 31. skrbništvo, 34. Tunis, 36. vrisk, 37. Škofja Loka, 42. akt, 43. rob, 46. Krk, 47. Sr, 48. prvina, 50. bide, 51. reva, 53. hiralka, 55. krsta, 56. idila, 58. kapar, 59. krater, 60. partizan, 61. artičoka. Modni kotiček Če si želite osvežiti svojo garderobo, ne želite se pa ločiti od priljubljenega kompleta, krila ali jopice, se lahko odločite za novo bluzo. Vsako še tako preprosto oblačilo lahko poleg lepe bluze postane enkratno, kajti zanimivo krojena bluza, narejena iz primernega blaga povsem spremeni komplet. Na skici si lahko ogledate štiri predloge za vašo bluzo. Prvi model je brez ovratnika, vratni izrez je srčaste oblike. Sedlo krasijo prešite gubice, ki niso simetrične na levi in desni strani bluze. Život je ozek in spet s tankim pasom. Rokavi segajo prek komolcev in imajo na spodnjem robu prav tako kot na sedlu prešite gubice. Bluzo nosimo prek krila. Bolj klasična je bluza z ozkim okroglim ovratnikom. Sedlo je ravno rezano in okrašeno s šivom. Rokavi so na ramenih širši in se proti koncu ožajo. Bluzo nosimo prek krila in jo v životu lahko spnemo s pasom. Moden in zanimiv je ovratnik, ki je na ramenih širok in se proti konici izreza oža. Pod ovratnikom se bluza zapenja z večjimi gumbi. Široki rokavi imajo manšete. Najbolj nenavaden in zanimiv je zadnji model bluze. Okrogel izrez je okrašen s širšim trakom blaga. Pod rameni je bluza v polkrogu nabrana v gube. Rokavi so široki in se zaključujejo z manšeti. Bluza se zapenja na levi strani. Izredno bo pristajala ozkemu krilu. b. HEIMER Dolenjski kt Šentjernej Foto: Janez Klemenčič Lepšega kraja ni... »Lepšega kraja ni, kot je Šentjernej, lepšega tiča ni, kot je petelin.« Tako poje narodna pesem in tako niso prepričani samo številni prebivalci tega kraja in Šentjernejskega polja: podobnih misli so tudi turisti, ki v vse večjem številu obiskujejo Šentjernej, zraven tega pa še bližnje arheološko najdišče Otok pri Dobravi in pa kajpak po vsej Jugoslaviji znani kartuzijanski samostan Pleterje, ki ga je med številnimi uglednimi gosti obiskal tudi že ljubljeni maršal Tito. Šentjernej je največkrat omenjan v zvezi s konjskimi dirkami, znano staro Reclje-vo gostilno, že skoraj izumrlim lončarstvom, v novejših časih tudi v zvezi z industrijo, ki podobno kot druge manjše kraje zajema tudi središče Šentjernej skega polja. Kraj je od Novega mesta oddaljen 18 kilometrov, postavljen pa je na križišču cest proti Novemu mestu — to cesto so asfaltirali pred šestimi leti — Brežicam, Dobravi in Drči, ima tudi priključek na avtomobilsko cesto Ljubljana—Zagreb. Zemlja je rodovitna, zadruga ima hmeljeve nasade in sadovnjake, kooperanti pa rede govedo, prašiče in perutnino. Kraj je pomemben za širšo okolico tako v gospodarskem kot v kulturnem pogledu. Industrija se je začela razvijati po 1951. letu, ko so odprli tovarno električnih uporov Iskra, pozneje pa so zgradili tudi lesno tovarno Podgorje, ki se je pred časom priključila novomeški Industriji motornih vozil; danes tam delajo nekatere dele prikolic, ki so pod imenom Adria znane domala po vsej Evropi. To je odsev sodobnega časa in razvoja, industrije kajpak ni mogoče ustaviti. Toda mnogi se še z nostalgijo spominjajo starih časov cvetoče obrti, ki je danes izumrla. Zlasti lončarska obrt — spomnimo se samo čudovito narejenih majolik v obliki petelina, ki je nekakšen krajevni zaščitni znak — je nekdaj cvetela, danes pa Šentjernej premore enega samega lončarja. Podoben zaton so doživele tudi številne usnjarne, ki jih je bilo v 19. stoletju veliko, danes pa ni nobene več. Od stare Šentjernejske tradicije so ostale samo še konjske dirke, ki izvirajo še iz časov, ko je izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel preizkušal na Krki svoje izume, hkrati pa se je vadil v konjeništvu med leti 1817—1821 na tedanji dirkalni cesti. Konjereja je na Šentjernejskem polju še danes v čislih, kar nedvomno dokazujejo tudi vsakoletne avgustovske konjske dirke, na katere pride staro in mlado od blizu in daleč. Nič čudnega ni zato, da je na hipodromu vedno vsaj po pet tisoč gledalcev in da med vsemi točkami najbolj nestrpno čakajo na dirko domačih konj! V novejšem času je prav gotovo omembe vredna tudi spodbuda1 Šentjernejcev, ki so pomagali obuditi zborovsko petje. Tako se vsako leto v tem kraju zbero slovenski okteti na srečanju, ki mine v znamenju dobre volje‘in domače pesmi. Znan je šentjernejski trdnjavski Kastel, ki je v fevdalizmu nosil ime Dobravica, ker je pred nastankom Šentjerneja pripadal temu kraju. Kastel je najprej pripadal višnjegorskim Draškovcarjem, pozneje Freychoferjem z Vrhovega. V Valvasorjevem času je bila tam Marija, zadnja iz rodu Vernekov. Lastniki so se pozneje pogosteje menjavali, oktobra 1943 pa so ga požgali Nemci. Sicer pa je Šentjernej znan po ostalinah iz različnih obdobij. Izkopali so predmete od neolita do rimske dobe. Po osvojitvi Slovenske marke v vojnah 1125—1131 so si višnjegorski ministeriali Draškovcarji in spanheimski Sichersteinerji razdelili gozd, ki je rasel na tleh današnjega Šentjerneja, ga iztrebili, obrnili skozenj Ko-bilski potok, ki je do takrat tekel proti Grobljam, in ob njem ustanovili kmečko naselje na južnem koncu, na severnem pa vojaško in^obrtno naselje, kjer je bila tudi Mihaelova cerkev. Pozneje so tu ustanovili freisinški škofje v imenu oglejskih patriarhov faro sv. Jerneja, ki se prvikrat omenja leta 1249. Mihaelova cerkev, ki je bila ob farni cerkvi, je pozneje postala kostnica, zadnjikrat pa je omenjena leta 1627. Šentjernej je imel burno zgodovino: večkrat so ga ogrožali Turki, v letih 1492 do 1500 sta bila požgana cerkev in župnišče. Velja omeniti, da je bil v letih 1546 in 1547 v Šentjerneju župnik Primož Trubar, katerega vpliv se je zlasti čutil po bližnjih gradovih. Kraj je znan tudi iz druge svetovne vojne: 9. marca 1942 so iz zasedenega Šentjerneja množično odšli številni oboroženi prostovoljci v partizane. Partizani so tudi oblegali fašistično posadko v kraju, n ljudje (4) dokler ni pobegnila, in so okupatorji v Šentjernej poslali redno vojsko divizije Isonzo. Nemci in domobranci so se krvavo znesli nad prebivalci tega kraja ob koncu oktobra 1943, ko so ustrelili 26 neoboroženih ljudi, med njimi tudi več otrok. Obiskovalec, ki pride v Šentjernej, naj si vsekakor ogleda dva pomembna kulturna spomenika: freisinški trg Gutenwerth — Otok pri Dobravi, in edini kartuzijanski samostan v socialističnih državah, komaj tri kilometre oddaljene Pleterje. Za arheološko odkrivanje visoko in pozno-srednjeveškega naselja Otok pri Dobravi pravi dr. Vinko Šribar, ki se je sistematično ukvarjal z izkopavanjem in raziskovanjem Otoka, da je pravzaprav prvenec slovenske arheologije. V času med obema vojnama je občasno prihajala na dan keramika iz tega obdobja. Sistematsko izkopavanje na Otoku je dalo številne predmete drobne materialne kulture, ki nam odkrivajo podobo o domači obrtni dejavnosti: lončarstvu, železarstvu in usnjarstvu, ter številne ostaline: zidovi, tlorisi, cestišče. Vse to lahko kajpak s pridom pripomore k boljšemu poznavanju freisinškega trga Gutenwerth. Pleterski samostan je dobil ime po starejši vasi enakega imena, ki je stala na tem prostoru že leta 1422. Nad današnjim samostanom je stal utrjen grad Sicherstem. Leta 1374 je ta grad in razvaline kupil celjski grof Herman II. in ustanovil kartuzijanski samostan v začetku 15. stoletja. Prvi menihi so prišli iz samostana Žiča. Posest kartuzije se je z darovi ustanovitelja in krškega škofa precej povečala in v času Celjanov so imele Pleterje tudi največ posesti. Pleterska kartuzija je bila četrta v Sloveniji, za Žičo, Jurkloštrom pri Laškem in Bistro pri Vrhniki. Kartuzija je prvič propadla leta 1595, ko jo je kupil Jurič, za njim pa so jo dobili v roke ljubljanski jezuiti. Ti so imeli v Pleterjah svoj samostan do 1772. leta, ko je bil jezuitski red na Kranjskem razpuščen. Potem so bile Pleterje do leta 1808 v državni lasti, takrat pa so prišle v zasebne roke. Leta 1917 je tam prebival Josef Ressel, ki je bil v službi višjega gozdarja. Zadnji zasebni lastniki Pleterij so bili madžarski plemiči Bors de Bor-sod, ki so imeli v Pleterjah počitniški dvo- rec. Zadnje leto prejšnjega stoletja so madžarski lastniki graščino prodali — in po skoraj petih stoletjih so spet postali lastniki kartuzijanci. Ti so jo v letih 1900—1905 popolnoma prezidali in spet preuredili v samostan. Od prvotnega samostana je danes ohranjena le še znamenita stara gotska cerkev. Pleterska kartuzija slovi po svojih dragocenostih. Opremo so pripeljali iz francoskih samostanov. Znane so dragocene rezbarije francoskih mojstrov, marmornat glavni oltar, relief hrvaškega umetnika Škarpe, dragocene slike starih mojstrov med katerimi so nekatere stare tudi po več stoletij in so naslikane na tesanem lesu. Strokovnjaki zdaj ugotavljajo, če niso morebiti celo Rubensova ali van Dyckova dela. Nadvse znana je tudi samostanska knjižnica, v kateri hranijo okrog 30.000 zvezkov, v štirih manjših sobah pa še 20.000 knjig. Imajo nekaj unikatov, starih šest do sedem stoletij in dve inkunabuli. Vsak obiskovalec si rad ogleda izredno točno sončno uro, izdelek abbeeja Berthiaua, ki do minute natančno kaže čas za 38 mest po vsem svetu in položaj ozvezdij. Pleterska posest obsega 60 ha, od tega je' znotraj samostanskega obzidja, ki meri 2.600 metrov, 20 ha. Površina zgradbe meri 4 ha. Vsi hodniki v samostanu merijo dva kilometra, najdaljši, ki ga imenujejo križni, je dolg 160 metrov. V samostan ne sme stopiti ženska noga, izjema je le suverenova žena. S predsednikom Titom je samostan obiskala tudi Jovanka Broz. Pleterska kartuzija je med narodnoosvobodilno borbo izdatno pomagala partizanom. Že aprila 1941 so v sa mostan prišli Nemci, za njimi pa tud' Italijani. Ko so prvi šentjernejski part1 zani odšli v Gorjance, jim je kartuzija pomagala neprekinjeno do osvoboditve. Samostan je pomagal vzdrževati partizansko bolnišnico v Apneniku, nudil je partizanom zavetje. V samostanu so se utrdili legisti in februarja 1943 so jih silovito napadli partizani in osvobodili samostan, belogardiste pa je komaj rešila italijanska divizija Isonzo. Med boji je bil samostan delno poškodovan. V tistem delu kartuzije, v katerem je dovoljen vstop vsem, tudi ženskam, je muzejska zbirka NOB Dolenjskega muzeja, na pročelju samostana pa je vzidana plošča izumitelju ladijskega vijaka Resslu in plošča v zahvalo samostanu za pomoč partizanom. A. BARTELJ J. SPLICHAL Na konjskih dirkah v Šentjerneju (zgoraj) Motiv iz pleterskega samostana r SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA Cankarjeva 1/11. 61000 LJUBLJANA — Slovenija JUGOSLAVIJA sprejema naročila za Slovenski koledar Naš Koledar je knjiga za Slovence po svetu z okrog 300 stranmi zanimivega branja, s priloženim barvnim stenskim koledarjem, in za mesečno ilustrirano revijo Rodna gruda ki povezuje vse Slovence po svetu z rojstno domovino in med seboj po deželah Evrope, Severne in Južne Amerike, Avstralije in drugod. Želite vedno vedeti kje in kako živijo vaši rojaki, vaši sorodniki, prijatelji, vaši predniki? Naročite naši publikaciji! Odrežite naročilnico, čitljivo izpolnite in pošljite na zgoraj navedeni naslov. Š-C------------------------------------------->