



Rafael
Letnik 49/1, Velika noč

Letnik 49/1, velika noč 2014

1

Rafael





letnik 49/1, velika noč, april 2014

IZ VSEBINE
TE ŠTEVILKE

SLOVENSKO DUŠNO
PASTIRSTVO V AVSTRALIJI

3

Duhovnik po vzoru Dobrega Pastirja
(papež Frančišek - A. Tornielli - S.
Koren)

SLOVENSKI MISIJON V
SYDNEYU:

6

Celebration at St. Raphael’s Slovenian
Catholic Church, 13.10.2013 (Homily of
Bishop Msgr. Dr. Anthony Fisher OP)

9

“Tu je vaš dom, tu ste doma!” - Homiliji
ob naših jubilejih 2008 - Sv. Rafael in
Figtree (škof msgr. Metod Pirih)

12
16

Služiti je veselje” - Homilija ob biserni
maši p. Valerijana, 20.5.2012 (p. Darko
Žnidaršič)
Prejem zakramentov, naši pokojni

17

Škof Rožman spet doma

18

Spomini p. Valerijana na
Rožmana

p. Darko Žnidaršič, OFM,
p. Valerijan Jenko, OFM, OAM
313 Merrylands Road, Merrylands NSW 2160
 (02) 9637 7147 Fax (02) 9682 7692
Email: darko@pacific.net.au
Email: valerian@pacific.net.au

http://www.glasslovenije.com.au/versko-sydney.htm

SLOVENSKI MISIJON V
MELBOURNU:

p. mag. Ciril A. Božič, OFM, OAM
p. David Šrumpf OFM
19 A’Beckett st., Kew VIC, 3101.
(03)9853 7787 Faximile (03)9853 6176;
Email: cirilb@bigpond.com; p.david@siol.net
Poštne pošiljke na PO Box 197, Kew VIC 3101.
Isti naslov za uredništvo »MISLI«
E-mail: misli@bigpond.com

http://www.glasslovenije.com.au/versko-melbourne.htm.

SLOVENSKI MISIJON V
ADELAIDI:

Oskrbovan iz Melbourna.
Holy Family Slovenian Mission, 51 Young Ave.,
West Hindmarsh, SA 5007
(08) 8121 3869, (08) 8346 9674
Za telefonski pogovor prosimo, pokličite v
Melbourne - Kew na zgornje številke.
Poštne pošiljke na: PO Box 156, Welland, SA 5007

Email: slomission.adelaide@gmail.com

http://www.glasslovenije.com.au/versko-adelaide.htm.

škofa

22

Veliki teden in velika noč 2014

24

Shramba po domače

26

Rafaelova zgodba: J. Kragelj,
OD POSTAJE DO POSTAJE - 3.
Razvedrilo
Dobra volja naj velja
Oglasi, naslovi, voščilo
Vabilo - pirhovanje

29
30
31
32

Na naslovni strani: Planinka pri Brisbanu. Letos
so praznovali 60-letnico društva.
Zgoraj znamenje Mariji Pomagaj,
Slika levo: oltar v dvorani društva in velikonočni
pogrinjek na mizi.
Spodaj: zbrano občestvo rojakov pri sv. maši na
Planinki .

Zahvaljujemo se vsem, ki ste pomagali pri izdaji nove številke »Rafaela«.
Hvala tudi vsem, ki ste ali še boste dali svoj dar slovenski cerkvi sv.Rafaela, kot pomoč za
vzdrževanje cerkve in dvorane.
Hvala vsem sponzorjem, ki so omogočili žrebanje.
RAFAEL je občasno glasilo slovenske cerkve sv. Rafaela v Sydneyu in dušnega pastirstva v NSW, ACT, WA in QLD.
Naslov 311-313 Merrylands Road, Merrylands NSW 2160 (vogal Warwick Rd.). Poštne pošiljke na PO Box 280,
Merrylands NSW 2160. (02)9637 7147, (02)9682 5478 Faximile (02)9682 7692 Mobile 0419 236 783
(p. Valerijan), 0409 074-760 (p. Darko) E-mail darko@pacific.net.au; valerian@pacific.net.au

2

Rafael, april 2014





Duhovnik po vzoru Dobrega Pastirja

(Anatomija popolnega pastirja po papežu Frančišku)
HOMILIJA ZA HOMILIJO, KATEHEZA
ZA KATEHEZO - v zadnjih mesecih
je papež Frančišek sledil svoji podobi
popolnega pastirja duš. Pri splošni
avdienci 20.11.2013 na Trgu sv. Petra
v Rimu je spregovoril o zakramentu
sprave. Ob tem je spomnil, da je Jezus
dal apostolom “moč odpuščati grehe”.
Cerkev ni gospodarica nad močjo
ključev, ampak prej služabnica milosti
in se veseli vsakokrat, ko lahko ponudi
ta Božji dar. Ta misel odmeva v vabilu
papeža Frančiška duhovnikom rimske
škofije, ki jih je sam posvetil 21.4.2013:
“Vi ste pastirji, ne funkcionarji. Bodite
aktivni mediatorji, ne zgolj posredniki.”
V svoji katehezi je razmišljal o podobi
spovednika in dodal: “Bog nam je dal
brata, da bi nam prinesel odpuščanje v
imenu Cerkve. - Duhovnik je, ker je človek kot vsak, prav tako potreben usmiljenja
in skozi to zares postaja orodje usmiljenja, ki nam prinaša neomejeno ljubezen
Boga Očeta. Tudi duhovniki potrebujejo spoved, celo škofje. Vsi so grešniki. Tudi
papež gre k spovedi vsaka dva tedna, ker je tudi papež grešnik...”
“Služenje, ki ga je Bog dal duhovniku, da odpušča grehe, je zelo občutljivo, zelo
kočljivo služenje,” nadaljuje papež Frančišek, “in zahteva od nas, da je njegovo
srce mirno; da ni neprijazen ali grob do vernikov, ampak, da je blag, dobromisleč
in usmiljen; tisti, ki ve, kako zasejati upanje v srce, in predvsem, da se zaveda,
da brat ali sestra, ki prihaja k zakramentu sprave, išče odpuščanje kot mnogi, ki
so prihajali k Jezusu, da bi bili ozdravljeni. Bolje, da duhovnik, ki nima takšnega
odnosa do zakramenta sprave, zakramenta ne podeljuje. Vsi verni imajo pravico,
da najdejo v duhovniku služabnika Božjega odpuščanja.”
Duhovnik, ki ljubi, mora vedno opominjati verne na to prvo ljubezen, Jezusovo
ljubezen, in opogumljati ljudi, da se vrnejo k tej veri, ki je vedno tukaj in nas
čaka. To je glavna značilnost ljubečega duhovnika: sposobnost vračati se k tej
prvi ljubezni skozi spomin. Cerkev, ki izgubi svoj spomin, je mehanična Cerkev,
brez življenja. Cerkev mora krmariti mimo prevelike strogosti ali popustljivosti.
Duhovniki, ki govorijo resnico, so resnično usmiljeni, a dobri Bog nas čaka. Mi
moramo vedno pospremiti druge, biti popotniki na potovanju. “Tako se ljudje
spreobrnejo, ne v laboratoriju,” pravi Frančišek.
Na praznik sv. očeta Frančiška Asiškega, 4.10.2013, je papež obiskal mesto
Assisi. Ko je nagovoril duhovnike škofije Assisi, jih je prosil, naj se naučijo na
pamet ne samo imen vseh župljanov, ampak tudi njihovih psov, mačk in drugih
domačih živali. To je njegova razlaga, kako blizu mora biti pastir svoji čredi.
“To vas prosim, bodite pastirji ‘z vonjem po ovcah’, bodite zares pastirji v svojih
Letnik 49/1, Velika noč
3







čredah, ribiči ljudi,” je dejal Frančišek na
veliki četrtek, 28.3.2013, v svoji homiliji
pri krizmeni maši. Dodal je: “Ljudje se
nam zahvaljujejo, ker čutijo, da molimo
ob njihovih vsakodnevnih težavah,
njihovih problemih, njihovih veseljih, njihovih bremenih in njihovih upanjih. In ko
čutijo, da samo delček Maziljenca - Kristusa prihaja k njim po nas, se opogumijo
in nam zaupajo vse, kar želite prinesti
pred Boga: ‘Moli zame, oče, ker imam ta
in ta problem’, - ‘Blagoslovi me,’ ‘moli(te)
zame’ - te besede so znamenje, da je
maziljenje (sv. krizma) priteklo do roba
halje in se spremenilo v prošnjo molitev,
prošnjo Božjega ljudstva”.
Čeprav duhovniki živijo v celibatu, morajo biti očetje. “Želja vsakega moškega,
da ‘postane oče’, je v njem globoko ukoreninjena,” je pojasnil sveti oče pri sv. maši
v Domu sv. Marte 26.6.2013. “Če moški tega noče, mu nekaj manjka, nekaj je
narobe.” Mi vsi moramo izkusiti srečo očetovstva, da se lahko počutimo izpolnjene
in zrele, tudi tisti, ki so celibaterji. Očetovstvo pomeni podariti drugim življenje.
Za duhovnike in redovnike to pomeni biti dušnopastirski in duhovni očetje, in tudi
zanje to pomeni dajati, podarjati življenje. Oče ve, kaj pomeni braniti otroke, in to
je dar, za katerega morajo duhovniki prositi: da bi bili očetje, za dar duhovniškega
in duhovnega očetovstva.
Ko se je papež Frančišek srečal z rimskimi duhovniki lani septembra, je pojasnil: “Ko je duhovnik v stiku s svojimi ljudmi, se utrudi. Ko duhovnik ni v stiku
s svojimi ljudmi, se tudi utrudi, ampak na slab način, in da lahko takrat zaspi,
potrebuje tableto.”
Podoba pastirja, ki jo predlaga Frančišek, ne ustvarja razdalje. Papežev idealen
pastir ne živi ločen od drugih, sebe ne razume kot upravljalca darov milosti. Ne
ukvarja se z reguliranjem vere, ampak želi ljudem olajšati verovanje in je tako
osredotočen na lastno podobo. Živi povezan z Bogom in kot tak je popolnoma
v službi vernih, ki so mu zaupani. Ta duh bližine in deljenja gre z roko v roki z
zmernostjo, kot je papež razložil mladim semeniščnikom in novincem 6.7.2013:
“Počutim se slabo, ko vidim duhovnika ali redovnico z najnovejšim modelom
avtomobila. Tako ne more biti. Mogoče potrebujete avtomobil za prevažanje, za
svoje delo, a imejte bolj preprostega. Če želite lepega, se spomnite, kako veliko
otrok umira zaradi lakote.”
Iste značilnosti, kot naj bi jih imeli duhovniki, veljajo tudi za škofe. V svoji video
konferenci o evangelizaciji Amerik, ki je bila v Mexico Cityju, je papež opisal
škofa kot “pastirja, ki pozna vse svoje ovce po imenu, jih vodi in jim ostaja blizu, z
ljubeznijo in s potrpežljivostjo, ter tako učinkovito predstavlja materinstvo Cerkve
in Božje usmiljenje. Drža pravega pastirja ni ta, da se kot dvorjan ali zgolj kot funkcionar osredotoča predvsem na disciplino, pravila in organizacijske mehanizme.
To vedno vodi v pastoralo daleč od ljudi. Taka pastorala ne more posredovati ali
omogočati srečanja s Kristusom in srečanja z brati in sestrami. Božje ljudstvo,
4

Rafael, april 2014

ki mu je zaupano, potrebuje svojega
škofa, ki bo pozoren do njih, tisti, ki
posebej skrbi za njihovo edinost in budi
upanje v njihovih srcih.” Frančišek je
nato spregovoril o pomenu škofa, ki
“naj usposablja duhovnike, da bodo
sposobni bližine, srečanja, da bodo
znali vnemati srca, hoditi z ljudmi in
vstopati v dialog z njihovimi upanji in
strahovi.”
Papež Frančišek se je ob več
priložnostih osredotočil tudi na problem
karierizma: “Mi, pastirji, nismo možje
s plemiško miselnostjo - ambiciozni
možje, ki podpirajo to cerkev, medtem,
ko čakajo na drugo, lepšo in bogatejšo.
Ne padite v past karierizma! To je oblika
raka! ... Rotim vas, prosim, ostanite
med ljudmi. Izogibajte se škandalu biti
‘letališki škofje’!”
Drugi bič Cerkve, ki gre z roko v
roki s karierizmom, je klerikalizem.
“Skušnjava klerikalizma dela veliko
škodo Cerkvi,” je dejal udeležencem
konference v Mexico Cityju. “Tipična
bolezen vase zaprte Cerkve je samozagledanost: gledati sebe, biti zgrbljena,
kot ženska v evangeliju. To je oblika
narcisoidnosti, ki vodi v posvetnost
(mondenost), prefinjen klerikalizem, ki
potem ovira naše doživljanje ‘sladkega
in tolažilnega veselja evangelizacije’.”
Karierizem in klerikalizem - včasih
lahko postaneta tudi bolezen laikov, ki
bi radi bili ‘klerikalizirani’ - sta okovje,
ki ovira Cerkev, da bi šla ven na odprto
morje in se lotila izziva evangelizacije,
ki ga je postavil papež.
(Prim. Andrea Tornielli, Anatomy
of a Perfect Pastor, According to
Francis, Vatican Insider, 21.11.2013.)
Prevedel: Sandi Koren,
župnik, Mozirje

Letnik 49/1, Velika noč


DUHOVNE VAJE
Polni sreče in miline
mi dnevi ste duhovnih vaj,
me temne rešili globine,
vrnili spet nebeški raj.
Vodila me po tihih potih
ljubezni Božje svetla luč vso dušo mojo razsvetlila
‘zročila ji spoznanja ključ:
Le eno tebi je potrebno,
to, duša, si zapomni zdaj,
ljubezen čisto in brezmejno
Bogu daruj na vekomaj.
France Krištof

SVETA SI, ZEMLJA
Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš z oljem mu lečiš razpokano dlan,
shrambe nam polniš in vina mu vračaš za znoj,
daješ sena in otave za vola, ki vlačil je brano,
hodil pred plugom in družno potil se z oračem;
točiš cvetlicam v čaše medu, da pride bučela,
gnana od tajne skrbi spomladi za delo za božič;
ni gospodinje strah mrazov, zakaj nje družina
dvojno obleko ima, in čuješ na tnalu
trlice? In osnutek na statvah čaka že votka.
O, tam Sveti Duh razprostrl je krila nad mizo,
blažen je trud in blažen počitek družini.

Oton Župančič, Duma (odlomek)

5



CELEBRATION AT ST. RAPHAEL’S SLOVENIAN
CATHOLIC CHURCH, 13.10.2013

Introduction for Mass of Confirmation, 50th Anniversary of Arrival
of Fr Valerian Jenko OFM OAM in
Australia, 40th Anniversary of Dedication of Church, 25th Anniversary
of Profession of Fr Darko Žnidaršič
OFM (Uvod v sv. mašo)
I am privileged to be here today to
celebrate so many events of significance for the Slovenian community at
St Raphael’s Centre. Today I will confer the Sacrament of Confirmation on
several children of the community. We
also celebrate the 50th anniversary of
Fr Valerian Jenko’s OFM OAM arrival
in Australia and with that his fifty years
of dedicated and tireless service to
the Slovenian Catholic community in
Australia. We commemorate the 40th
Anniversary of the Dedication of this
shrine and with that fourty years of Masses, sacraments and pastoral care offered
from this base to people not just in Merrylands but throughout greater Sydney,
Wollongong, Newcastle and even deepest darkest Canberra. Today we also
celebrate Fr Darko Žnidaršič’s OFM 25th anniversary of profession and with that
the particular service that the Franciscan friars have given this community and
the wider church.
I thank Fr Darko for his invitation to be here today. I welcome the retired Honorary Consul for the Republic of Slovenia, representatives of Slovenian associations
and clubs, parishioners from Western Sydney and beyond and all of you to this
special day of celebration.
Homily for Mass of Confirmation and Anniversaries at St Raphael’s Slovenian Church, Merrylands, 13 October 2013
According to the census a third of the Catholics in the Diocese of Parramatta
were born overseas; nearly another third are their children. We are undoubtedly
one of the most multicultural dioceses in the world. After World War II many people
left Europe to escape the devastation rent by war and ongoing persecution by
totalitarian regimes. Some refugees and emigrants came from Slovenia. Often
fleeing with nothing but sad memories of their homeland, relatives and friends,
they ‘made good’ in countries like Australia, making them a new homeland and
giving Australia new families, friends and faithful. They brought priests with
6





Rafael, april 2014



them, such as Fathers Beno Korbič and Claude Okorn who came in 1951, then
in Fathers Ivan Mikula, Rudolf Pivko, Bernard Ambrožič and Basil Valentine, most
of these Franciscan friars. They organised spiritual care and cultural life for the
Slovenian ‘new Australians’.
Meanwhile a Franciscan named Valerian was being formed in Slovenia, in refugee
camps in Austria, in the Tirol and America and was ordained in Chicago in May
1952. Formed by and amidst such diverse cultures and experiences, it is fitting that
Fr Valerian volunteered for and was eventually given to service in Australia and
especially multicultural Western Sydney. Almost fifty years ago to this day he arrived on the Oriana, the same ship that brought my own grandparents to Australia.
He ministered all around Sydney and the community soon secured an old Presbyterian church, then built this new church in which we celebrate the Eucharist
today, which was opened and blessed fourty years ago. A hall was added and
a convent for the Slovenian Franciscan Sisters of Mary Immaculate. In 2005 the
venerable Fr Valerian handed over leadership of the Slovenian Mission to Fr
Darko Žnidaršič and today we acknowledge the 25th anniversary of his profession. So the Slovenian Catholic community has much to celebrate at this time.
My congratulations and blessings!
Within a week of St Raphael’s being blessed, 79 children were presented for the
Sacrament of Confirmation (1973). Today, I am privileged to celebrate that sacrament with your young people, mediating to them the Spirit of Truth and Love. That
Spirit, who came on the first Pentecost Day, changed confused and inarticulate
no-hopers, cowering in a locked room, into a jubilant band of worshippers and
preachers the likes of which the world had never been seen (Acts 2:1-11). He can
have an equally extraordinary effect in our young people. As their lives unfold we
hope to see the fruits of the Holy Spirit: such as love, joy and peace, patience,
kindness and goodness, generosity, gentleness and faithfulness, modesty, chastity
and self-control (Gal 5:22-23).
Jesus asked the Father to send the Holy Spirit to His apostles. But I suspect
we often forget to pray to and for that Spirit ourselves. We instinctively ask God
the Father for help, as we would any parent. We readily recall God the Son’s life
amongst us in Jesus Christ and relate to Him as One who suffers with us and
enables us to transcend our difficulties. So the Father and Son are very natural
addresses for our prayers. But God the Holy Spirit can get lost amongst talk of
ghosts and the rest. Something tells me that if we really understood the person
of the Holy Spirit, we would call upon Him much more often. So who is He?
We call the first person of God ‘Father’ and ‘Creator’. We call the second ‘OnlyBegotten’, ‘Son’, ‘Word’, ‘Redeemer’. But the third has a veritable litany of names:
‘Spirit’, ‘Light’, ‘Grace’, ‘Holy’, ‘Comforter’, ‘Healer’, ‘Renewer’, ‘Breath’, ‘Love’ and
‘Peace’. St John’s Gospel calls Him ‘Paraclete’: when I was a child I thought the
word was a parakeet. To avoid such Australian misreading of the text, it is usually
translated these days as ‘the Advocate’. But if people think that means the Holy
Spirit is a lawyer, that might be even more confusing than talking of Him as a bird!
Letnik 49/1, Velika noč

7





Rafaelova popotnica za življenje



“TU JE VAŠ DOM, TU STE DOMA!”

HOMILIJI ŠKOFA MSGR. METODA PIRIHA OB 35-LETNICI BLAGOSLOVA
CERKVE SV. RAFAELA IN OB 30-LETNICI BLAGOSLOVA CERKVE VSEH
SVETIH V WOLLONGONGU - FIGTREEJU, 9.11.2008
Why does He have so many names? One reason is that no name can ever capture or fully describe God. But another reason is this: the Holy Spirit comes to so
many different kinds of people and works His changes in them. Some experience
Him as light or consolation or healing or peace. Sometimes He’s a gentle breeze,
at other times a gale-force wind; sometimes a light mist, at others a drenching
rain; to some He brings a heart-warming heat, to others an all-consuming fire.
Some people need to be calmed down and reunited, and so God enters to pour oil
on troubled waters. Other people need to be stirred up and impassioned, and so
God enters to pour petrol on their fire, to challenge them and drive them to action.
So the Holy Spirit comes in many different forms, strong and weak, loud and
quiet, challenging and alluring, heating and cooling – always giving new purpose,
direction, character. He comes in so many different forms because He comes to
so many different people with their individual temperaments, relationships and
needs, to people who have varieties of service yet to do. My young friends, God
knows what you need and so you should pray for the Holy Spirit to dwell always
in your heart, to soften the hardheartedness and harden the resolve, reminding
you of what you’ve already learnt and teaching you new things, inspiring you when
you are lacking in zeal and calming you when headstrong.
In a few minutes time I will pray that you “Be sealed with the Gift of the Holy
Spirit”. Right now Christ is asking the Father to send you this gift. In return He
asks you to give Him a gift too. He wants you to tell others about Him. I hope
and pray that some of you will do this as priests or religious. Others will do it as
spouses, parents or lay faithful in the world. But whatever you ultimately do with
your life, you must be witnesses to Jesus. You must carry forward the story of
Jesus Christ, as this community and its leaders have done now for decades. You
must cling firmly to Jesus like a child holding his parent’s hand. Do this for your
whole lives; for as St Paul tells Timothy today, if you persist in Jesus’ friendship,
you will share His reign in Heaven (2 Tim 2:8-13). Do this in what you say and do.
Do this by praying and coming to Mass and Confession and doing good things
for others, like Jesus helping the sick in our Gospel today (Lk 17:11-19).
Fathers Valerian and Darko, members and friends of the Slovenian chaplaincy:
on this day of jubilees I congratulate and bless you all, as we commemorate our
past with gratitude and look forward to our future with hope.
Parents, friends and sponsors of our candidates, teachers, catechists and community: today your young people will receive the fire of the Holy Spirit into their
hearts. Help keep that flame alive by encouraging them in lives of Christian faith
and practice, of virtue and holiness, of the worship of God and the love of all.
Msgr. Dr. Anthony Fisher OP,
Bishop of Parramatta

8

Rafael, april 2014

Lani smo praznovali 40-letnico blagoslova cerkve sv. Rafaela z domačim
škofom msgr. dr. Anthonyjem Fisherjem iz Parramatte, v Wollongongu
- Figtreeju pa 30-letnico blagoslova cerkve vseh svetih s škofom msgr.
Petrom Inghamom. Pred dobrimi petimi leti, 2008, ko smo praznovali
35-letnico blagoslova cerkve sv. Rafaela, pa sta nas obiskala koprski škof
msgr. Metod Pirih (sedaj v pokoju) in tedanji frančiškanski provincial dr.
p. Viktor Papež OFM. Ko urejamo spomine in arhive in gledamo, da se kaj
ne izgubi, hkrati hočemo osvežiti spomine za naš čas in spodbujamo drug
drugega za naše krščansko življenje danes, zato objavljamo homiliji škofa
Metoda tudi v našem Rafaelu.
Danes, na zahvalno nedeljo, je vaš pomemben praznik in spomin obletnice te
cerkve sv. Rafaela. Prav s tem namenom, da se Bogu zahvalimo za vse prejete
darove, smo zbrani tukaj pri evharistiji. Tu je vaš dom, tu ste doma!
Obhajanje evharistije, udeležba pri maši je za kristjana najbolj osrečujoče
dejanje in življenjskega pomena. Središče Cerkve, središče vsake cerkvene
skupnosti je evharistija. Cerkev raste iz evharistije in Cerkev se nahaja tam,
kjer se kristjani zbirajo okrog oltarne mize in obhajajo mašno daritev. Že prvi
kristjani so poudarjali, da brez udeležbe pri sveti maši ne morejo živeti. Njihovo
prepoznavno znamenje je bilo skupno lomljenje kruha, kar je stari izraz za sveto
mašo. Tudi mi pridemo do istega spoznanja, če vzamemo sveto mašo resno in
v vsej njeni globimi. Prepričan sem, da pomanjkanju krščanske prepoznavnosti
v svetu botruje preveč površna udeležba pri sveti maši, zanemarjanje nedeljske
maše ter opuščanje zahvaljevanja in češčenja Svetega Rešnjega Telesa. Prav
dejavno sodelovanje in oblikovanje evharistične daritve naj bi bilo za verne kristjane posebna skrb in naloga.
Danes se Bogu zahvaljujemo za vse lepo in dobro, ki ste ga prejeli od Gospoda
v teh 35 letih (2008).
Ta cerkev in slovenski misijon povezujeta ljudi na treh ravneh: kot človeške
otroke, kot otroke Cerkve in kot Božje otroke.
1) Ta cerkev nas povezuje kot ljudi, kot človeške otroke. Človek je družbeno
bitje in samega sebe uresničuje v različnih družbah. Niti svetniki ne živijo sami,
ampak že na zemlji živijo v družbi angelov in svetnikov. V cerkvi, v župniji se
srečujemo kot prebivalci nekega področja, mesta, kot pripadniki istega naroda in
uporabniki istega jezika. V župniji se pogovarjamo, razpravljamo, se posvetujemo
iin skupaj načrtujemo ter preverjamo delo.
2) Ta cerkev nas povezuje kot vernike in kot člane iste katoliške Cerkve.
Za judovsko in muslimansko vero je značilno, da svojo vero kažejo in uresničujejo
predvsem v družinah. Kristjani živimo svojo vero sicer tudi osebno, a še bolj jo
izražamo v skupnosti. Jezus pravi: “Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo
videli vaša dobra dela...” Judje in muslimani proslavljajo svoje praznike doma,
Letnik 49/1, Velika noč

9





kristjani pa jih proslavljamo predvsem v cerkvi, v župniji, tako božič, veliko noč,
nedelje in različne praznike. V zgradbi Kristusovega skrivnostnega telesa v Cerkvi
obstoji različnost udov in opravil. V to župnijo, v to cerkev se vključujemo po
različnih službah, ki jih opravljamo kot zvesti verniki. V cerkvi in Cerkvi je vedno
dovolj dela za vse. Vsak je po svojih močeh odgovoren za duhovno in gmotno
stanje svoje župnije in cerkve.
3) Ta cerkev pa nas povezuje tudi kot Božje otroke. Nebeški Oče vodi
zgodovino odrešenja in jo leto za letom razgrinja pred nami skozi cerkveno leto.
Vse velike skrivnosti našega odrešenja se vsako leto zvrstijo pred nami in odgovarjajo na naša najgloblja vprašanja. Jezus nas z zakramenti spremlja od rojstva
do smrti in nas v vsaki dobi življenja krepi in utrjuje, da moremo opravljati svoje
krščansko poslanstvo.
Cerkev je Božja in človeška ustanova. Kot človeška ustanova ima svojo strukturo
delovanja: ima papeža, škofe, duhovnike, vernike in različne organizme. Vendar
je veliko bolj važno vedeti, da je Cerkev Kristusova ustanova. Kristus v Cerkvi živi
in deluje, zato nas Cerkev lahko posvečuje in sodeluje pri našem odrešenjskem
procesu. Ker je Cerkev Božja ustanova, ki jo oživlja in navdihuje Sveti Duh, Cerkev
nikoli ne bo propadla, kljub temu, da smo v njej slabotni in grešni ljudje.
Bodimo Bogu hvaležni za svojo cerkev in za živo Cerkev. Radi jo imejmo,
molimo zanjo, podpirajmo jo in sodelujmo pri njenem delu.
Naj nam sv. Rafael izprosi od Boga moč tudi za prihodnost in naj nas Kristus
Kralj blagoslavlja s svojim svetim mirom.

WOLLONGONG - FIGTREE,
homilija pri sv. maši, 9.11.2008

Prisrčno se zahvaljujem p. Valerijanu, p. Darku, predsedniku Slovenskega kluba
g. Ivanu Rudolfu in vsem, ki ste pred 25 leti (2008, sedaj je že 30 let, op. p. D. Ž.)
pripomogli, da ste dobili in uredili to cerkev vseh svetih. Iskrena zahvala vsem
patrom in vernikom, ki ste skozi 25 let vzdrževali, obnavljali in lepšali to cerkev
in zlasti živo Cerkev tu v Wollongongu. Tu je sedaj vaš dom, tu ste doma! Naj
Gospod vsem vam velikodušno povrne z duhovnimi darovi: z močno vero, trdnim
upanjem in dejavno ljubeznijo.
Skupnost, ki se že 25 let zbira v tej cerkvi, je znamenje živosti Slovencev tu,
obenem pa spomenik vernosti, sloge, pridnosti in povezanosti Slovencev v Avstraliji.
Vaši predniki in vi sami niste gradili te cerkve le z denarjem ali z materialnimi
sredstvi, ampak predvsem z vero. Vse to pomeni, da tod živijo verni in pobožni
Slovenci. Sveta znamenja: cerkve, kapele, slike in različne druge upodobitve so
vašim prednikom in vam pomagale pri krščanski in duhovni rasti. Mi ne smemo
prerezati svojih korenin s preteklostjo. Svojo cerkveno preteklost moramo poznati.
Svojo preteklost moramo povezovati s sedanjostjo in iz nje rasti v prihodnost.
Velika dar, ki smo ga prejeli od Boga in podedovali od svojih prednikov, je dar
vere. Naša vera je kakor naše telo, je nekaj živega, potrebuje hrane; če te ni,
lahko naša vera shira, opeša in celo propade.
Vera ni diktat - to moraš, tega ne smeš, ampak je predvsem velik Božji dar. Vera
je krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je
Bog razodel in nam po Cerkvi zapoveduje verovati (Katekizem katoliške Cerkve
10
Rafael, april 2014





- KKC). Z vero se človek izroči Bogu in se mu popolnoma zaupa. Vera brez del
je mrtva, zato nas apostol Jakob spodbuja k dobrim delom, ki so storjena iz vere,
ki spremljajo našo vero.
Vsak kristjan mora svojo vero poznati in se v veri izobraževati. Zato je potreben za otroke reden verouk, mladinska srečanja, srečanja in pogovori za starše
in za druge skupine v župniji. Vera mora oblikovati naše vsakdanje življenje, za
vero moramo pričevati in jo izpovedovati, vero moramo širiti, o verskih stvareh se
moramo znati pogovarjati, biti moramo razpoznavni katoličani in, če je treba, za
vero moramo biti pripravljeni tudi kaj potrpeti. Jezus pravi: “Vsak, kdor bo mene
priznal pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.
Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom,
ki je v nebesih” (Mt 10,32-33).
“Če bi kristjani začeli resno jemati in živeti svojo vero, potem bi med nami
nastala taka duhovna sprememba in preobrazba, kakršne zgodovina ne pozna”
(Clemenceau). Imeli bi več otrok, bolj vzgojeno mladino, več duhovnih poklicev,
več bi bilo med nami zaupanja in resničnega veselja.
Na žalost se je vera mnogim našim bratom in sestram zamajala. Zato pada
veselje do življenja, mnogi mladi se predajajo nočnemu življenju in različnim
zasvojenostim. V hudi krizi je družina. Med nami je veliko svobodomiselnosti.
Ljudje bolj verjamejo sredstvom družbenega obveščanja, radiu, televiziji, kakor
Kristusu in Cerkvi.
Naj omenim sveto mašo kot najbolj odlično mesto izpovedovanja in obenem
poglabljanja vere. Sveta maša je središče življenja Cerkve. Z udeležbo in sodelovanjem pri sveti maši izpričujemo, da pripadamo Kristusu, da smo z njim tesno
zraščeni, da v njem živimo, se gibljemo in smo. Kakor prvi kristjani, kakor vaši
predniki, tako tudi mi ne moremo živeti brez Gospodovih skrivnosti. Vsaka maša
je veselje in praznik, ne pa le zapoved-dolžnost. Sveta maša mi daje upanje in
moč, daje mi veselje do življenja, zato je res srce naše vere. Maša nam daje
življenje in nam ga daje v izobilju (prim. Jn 10,10).
Prosim vas, draugi bratje in sestre, da bi ljubili sveto evharistijo, da bi radi hodili
k maši, kadar je tukaj, in dejavno sodelovali. Naj bo ta cerkev, ki stopa v drugo
obdobje svojega obstoja, polna sonca, polna veselja in življenja, polna dejavnih
vernikov, polna otrok in mladine, ki bodo pri maši ohranjali, poglabljali in utrjevali
svojo vero in narodno zavest ter gradili žive mestne in cerkvene skupnosti.
						
msgr. Metod Pirih, škof
Letnik 49/1, Velika noč
11





“SLUŽITI JE VESELJE” (R. Tagore)

Homilija p. Darka Žnidaršiča OFM ob biserni maši
p. Valerijana Jenka OFM, OAM, 20.5.2012
Spoštovani biseromašnik p. Valerijan,
ko smo zbrani z Vami v Gospodovem
imenu, v katerem se zbiramo nedeljo za
nedeljo, dan za dnem, naj se tudi sam
zahvalim za to nalogo, za zaupanje, in
vsem vam za molitve, za to, da smo
združeni kot skrivnostno Kristusovo telo,
in da moremo nadaljevati Gospodovo
delo odrešenja.
At the begining I’d like to say many
thanks to Fr Valerian, as we say for
the Eucharist - the common thanksgiving to the Lord, that we can be
here and we can serve.
Danes služenje ne zveni ravno prijetno.
Prej bi kdo raje delal kaj drugega. Toda sam izvir služenja imamo v Gospodu,
ki je vstal in živi, šel v nebesa in poslal Svetega Duha. In Gospod sam pravi, da
ni prišel, da bi mu drugi stregli, ampak, da bi stregel on” (Mr 10,45), kar posebej
doživimo pri zadnji večerji, ko se je daroval za nas, ko je postavil sveto daritev,
učencem umil noge in potem dal za nas življenje in izkazal največjo ljubezen. V
tem je vir in temelj velikonočnega veselja in oznanjevanja. Tudi ob vnebohodu,
štirideseti dan po vstajenju, ko so Galilejci gledali za Jezusom, ko je šel v nebesa,
in angela, označena kot moža v belih oblačilih, ju sprašujeta: “Galilejci, kaj stojite
in gledate v nebo?” (Apd 1,11), ta angela hočeta obenem spomniti učence, da
morajo sedaj gledati tukaj na zemljo, ko so hkrati v duhu z Gospodom in prejeli
Duha Tolažnika. Gospod jih pošilja, da bi služili.
As we have the people, the disciples in the Gallilee, when Jesus had ascended into heaven, there are two angels - two men in the white garments,
saying: “Why are you, men from Galilee, standing here and looking up into
the sky? Jesus has been taken to heaven. But he will come back in the
same way that you have seen him go” (Acts 1:11). Jesus, who is risen and
ascended, will remain with us, as he has promised, all the days - till the end
when he comes in glory. And this is also a reminder again and beginning
of ministry, as Jesus said on the Resurrection: “I am sending you, just as
the Father has sent me.” - About the ministry, sometimes we are not glad
hearing and doing the ministry or serving, but if we see the Lord, who is
the Saviour, our first Lord and Friend, we have in him the first who serves,
who does the ministry to the disciples and to other people. He orders to
12
Rafael, april 2014





the disciples and other people to serve together.
Kakor ljudje služimo v najrazličnejših službah, v najrazličnejših redih, v
najrazličnejših družinah, stanovih in v duhovniški službi, v redovništvu - Bogu
posvečenem življenju, se spomnimo seveda, kako je v skrivnostnem Kristusovem
telesu mnogo udov. “Kristus je dal, da so eni apostoli, drugi preroki, zopet drugi
evangelisti in zopet drugi pastirji ter učitelji, da se sveti usposobijo za delo služenja,
za izgrajevanje Kristusovega telesa” (Ef 4,11-12). Dolžina vsakega življenja je
seveda različna, tudi služenja. Ko sem bil še dijak oziroma mlajši, sem bral o
duhovniku z Istre, ki je hudo bolan želel umreti kot duhovnik. Kot bogoslovec je
bolehal za levkemijo, in dosegel je svoj cilj. Njegovo duhovništvo je bilo kratko,
maševal je samo trikrat. Potem je dozorel za večnost. Drugi je podobno doživljal
Kalvarijo, prosil Gospoda: “Gospod, samo da dosežem ta velik dar, mašniško
posvečenje, potem pa me pokliči, kadar me ti hočeš!” Okreval je in danes je
duhovnik že dobrih 37 let, znan pesnik, kantavtor, skladatelj je tudi, tista Slava, ki
jo pojemo, je njegova. Veliko iger, spevov in pesmi je sestavil ob duhovniški službi.
Ne bom pozabil, ko je na Brezjah bil prvi molitveni dan za duhovne poklice pred
dobrimi 30 leti - takrat je p. Ciril prišel v Avstralijo, mislim, da ravno isti dan, 11.
september je bil takrat, sobota (p. Ciril nam bo malo pomagal) -, ravno takrat je
duhovnik Franc Juvan zapel pesem, ki nas je ganila do srca, ljudje so imeli solzne
oči: “Hvala ti, Gospod, za ta neprecenljivi dar, za dar duhovništva!”
P. Valerijan je v petek sedaj izpolnil 60 let služenja. Vsi mu želimo še veliko let,
vemo pa, kakor bo Bog dal. Obenem pa ne pozabljamo, da pri Bogu ne štejejo
toliko leta, kot to, da služimo s srcem, in da si lahko rečemo z mašnikom, kot
moli v drugi evharistični molitvi: “Zahvaljujemo se ti, Gospod, da smemo biti tu
pred teboj in ti služiti.”
As the priests, we are serving various periods of years and also married
people, wives and husbads and families are various in life, in serving. Some
of them have short period, some of them longer, but most of all, for everybody is available, that we are serving with heart to people and to Lord, to
people, in whose Jesus Christ is present among us, and in the community,
and Jesus Christ is present as he promised all the days in the life. I read
while I had been about High School time, and Fr Ciril just arrived at that
time to Australia, of young priest, when he has been still a seminarian and
very sick. He had a leukaemia, and he hoped much that he would reach
the priesthood, and he did. He was ordained and three days after he was
called to the eternal life. The second one was a Slovenian priest, which I
mentioned, he has had a similar or the same situation while he was a seminarian, he suffered of leukaemia. He was many times at hospital, and also
with this great prayer - intercession, “that I will at least once say a Mass!”
He reached his aim, he was ordained and he recovered. Though his health
is not so strong, but he is now priest for 37 years and also he is playing a
guitar, he is composer, and some of songs - Slovenian - we also sing here,
“Slava Bogu, mir ljudem” is very known song, on the last Sunday - Mother
Day we sang this song for the Glory, and there are also various stories
Letnik 49/1, Velika noč
13







about other priests, brothers, sisters, religious and also our parents, our
families, of course. But for everybody the most important is that we are
serving with love, by heart. We again see the face of Lord who is asking us:
“Do you love me?” We can reply: “Lord, you know all, you know everything,
you know that I love you” (John 21:17), that we remove all these things we
can hide within ourselves and that we come by heart to one another.
Ob vsem, kar nas ovira in ob čemer se lahko skrijemo, je pomembno, da odstranimo
sleherno oviro v naših medosebnih odnosih, da bo naše služenje res s srcem. Za
zgled tega služenja bi se posebej rad zahvalil biseromašniku. Že večkrat sem ga
tudi nagovoril, da naj napiše svoje spomine, pa vedno pravi: “Bog je tisti, ki nas
pozna najprej, njemu najprej darujem.“ - Skozi vsa leta najinega poznanstva,
kar je že skoraj četrt stoletja, se je krepila vez: od takrat, ko sva se srečala v
ljubljanskem kloštru pri stenski uri, ko je bil p. Valerijan na obisku in tudi službeno
na provincialnem kapitlju in je, takole, vprašal najprej: “Kdaj boš prišel v Avstralijo?”, jaz pa sem kar pogledal, bil ves rdeč, ker si še nisem predstavljal tega,
da bom kdaj tukaj, ampak sem si rekel tako, bolj sramežljivo: “Morda pa bo kdaj.”
Pa tudi p. Bazilij in p. Ciril sta nekajkrat obiskala nas, bogoslovce. P. Ciril je bil
pozneje moj magister. Tudi tako se je okrepila vez, in še pozneje, ko smo se
dobili pri Mariji Pomagaj in je p. Valerijan prišel za nekaj dni. Skupaj smo, lahko
rečem, posejali seme duhovnega poklica za služenje v tukajšnjem Gospodovem
vinogradu. Tako je še ena zahvala, in hkrati, ko se postavljajo druge ovire, križi in
težave in marsikdo prihaja z njimi tudi semkaj, bodisi naši ljudje priložnostno, ko
se srečamo pri sv. maši, ali med tednom, ko tukaj ni ravno žive duše in vsi hitijo,
pa se kdo ustavi tukaj, včasih vsaj s kratko prošnjo: “Father, remember me in your
prayers! Please, pray for me! Molite zame!” Drugič za spoved, pogovor, tretjič za
kakšne papirje... Včasih potrebujemo še kaj več, in res, kako se pozna, da tudi v
življenjskem, krščanskem poklicu in v poklicih, ki jih živimo, ne samo opravljamo
poklice, damo svoj pečat, pustimo prijazno besedo, prijazno željo za popotnico,
zaželimo lep dan, hkrati odstranimo tiste ovire, odpremo oči.
As we give thanks to Fr Valerian, there is almost silver jubilee of our first
meeting, 23 years ago exactly when he asked me: “When do you come to
Australia?”, and I’ve been so embarrased and red on my face, “I don’t know
yet.” But in heart there is also one option or one small wish or one seed for
the information, for the seed put into the earth, that we have a new flavour
raising up. Later on, while I’ve been a seminarian, also Fr Ciril and the late
Fr Basil from Melbourne - Kew both came sometimes to us, Franciscan
Seminarians, and there are the first informations: as we have the election
by God, prayers for the vocations, there is also important the information,
the image of which we represent it, at the beginning parents, the family
living with the parish, with priests, and with our informations and serving,
and such is from the roots the new flavour and new tree risen. And later
on, when Fr Ciril was a Guardian and me working at Brezje, our National
Shrine of Mary Help, Fr Valerian came sometimes for holidays and to see
14
Rafael, april 2014



there the Altar in the Shrine of Mary Help, such the word gives another
word, the decision gives another decision. There was my first arrival and
for others, and we can everybody complete the first invitation of Jesus
to the disciples: “Come and see,” and the next one: “Come and follow
me”, and the third one: “Come and serve” - in many people or occasions,
good or bad, troubled or full of joy, and Fr Valerian can be to everybody
a main model to insist, to go to the end, to continue in prayers. During
the week sometimes we have rare people, sometimes more, sometimes
almost nobody staying here around, we have some people coming, saying
at least: “Father, pray for me!”, or the people who need confession, they
need conversation, they need to fulfill any forms. But for everyone of us
is important, that we give this small loaf of bread, of our goodness for the
snack, for the spiritual snack while we continue our life. For that sample
we say thanks to the Lord, to Fr Valerian, to our priests and one another.
In za konec se spomnimo, da vsi prejemamo iz Njegove polnosti (prim. Jn 1,16),
od Gospoda, ki je vstal, šel v nebesa, poslal Svetega Duha in živi. Iz njegove
polnosti vsi prejemamo - ker pa se seveda moramo kdaj izprazniti in napolniti
duhovno, nas Jezus vabi ne samo ob nedeljah, tudi druge dni: “Pridite k meni
vsi.” Našega biseromašnika in marsikoga med nami, bodisi med duhovniki bodisi
med vami, verniki, si tudi kdaj ne bi mogli predstavljati, če ne bi kdaj povzdignil
oči h Gospodu, ki je rekel: “Pridite k meni vsi in jaz vas bom poživil!” (Mt 11,28)
Iz njegove polnosti prejemamo!
Nobody of priests could be, and also Fr Valerian could not be a priest, if he
is not a man of prayer, a man of adoration. He gives the sample and we share
the sample of our prayers or staying at the tabernacle or serving together,
as Jesus is the source, saying: “Come to me all, who are overburdened and
I will give you rest” (Mt 11:28) - “I will refill you and give you a life.”
Zato se v našem življenju vedno spomnimo teh besed: “Pridite k meni vsi” (Mt
11,28) in ko se kdaj ustavljamo, ne vemo kod ne kam, nas Jezus vabi: “Pridi in
poglej!” (prim. Jn 1,39) Amen.
p. Darko Žnidaršič OFM

Letnik 49/1, Velika noč

15



PREJEM
ZAKRAMENTOV

Sv. krst
THOMAS NOAH FISHER, sin Roberta in Diane, r. Mikuletič, r. 4.9.2013,
krščen 8.3.2014 pri Sv. Rafaelu v Merrylandsu.

Naši pokojni
JOSEF KOPINJA
R. 18.3.1933
U. 17.1.2013. Pokopan 24.1.2013 na
pokopališču Noraville pri Wyongu,
NSW.
FRANC LILEK
R. 3.11.1934 Jastrebca v Slovenskih
goricah.
U. 15.7.2013 Brisbane, QLD.
ŠTEFAN DRAGOVIČ
R. 4.11.1920 Murska Sobota
U. 16.8.2013. Pokopan na pokopališču
Ryhope (pri Torontu - Newcastle,
NSW).
IRMA FILIPOVIČ - GOL, r. KRANJC
R. ?
U. 2013 v Hobartu, TAS.
ALOJZ ČERVEK
R. 29.8.1937 Dogoše pri Mariboru,
ŽU Maribor Brezje
U. 8.9.2013 Caloundra, QLD. Pogrebni
obred v Gregson & Weight Chapel,
Caloundra, QLD.
MARIJA VALENCI, r. PLOŠINJAK
R. 20.5.1945 Sv. Marjeta niže Ptuja
U. 5.12.2013 Moruya D. Hospital.
16




Sv. maša 11.12.2013 v cerkvi sv. Edmunda v Bodalli, NSW, pokopana je
na tamkajšnjem pokopališču.
FRED MILNER - ALFRED VERNER
MLINARIČ,
voditelj slovenske radijske oddaje
4 EB Brisbane
R. 22.1.1939 Maribor
U. 12.12.2013 Springfield Lakes, QLD.
Cerkveni pogrebni obred 19.12.2013 v
Centenary Memorial Gardens, nato je
bil pokojnik upepeljen.
MARIO LOGAR,
bivši predsednik SD Planinka pri
Brisbanu
R. 29.5.1943 Vrbica pri Ilirski Bistrici
U. 13.12.2013 St. Vincent’s Hospital,
Melbourne, VIC. Pogrebni obred v
Wodongi, VIC, kjer je bil pokojnik potem
upepeljen.
PAVLA GRUDEN,
slovenska pesnica
R. 14.2.1921 Ljubljana - Sv. Jakob
U. 26.1.2014 Sydney, NSW. Pogrebno
slovo 5.2.2014 v Forest Lawn Crematorium v Leppingtonu, nato je bila
pokojnica upepeljena.
IVICA KUSTEC, r. LUŠTRIK
R. 26.5.1944 Medvode, ŽU Preska
U. 1.2.2014 Nepean Hospital, Penrith,
NSW. Sv. maša 10.2.2014 pri Sv.
Rafaelu v Merrylandsu, nato je bila
pokojnica upepeljena v Pinegrove-u.
SLAVKO GODEC
R. 7.6.1931 Hotinja vas, ŽU Slivnica
pri Mariboru
U. 2.2.2014 Maribor - bolnišnica. Sv.
maša in pogreb 5.2.2014 v Slivnici pri
Mariboru.
Rafael, april 2014

CECILIJA PIRNAT, r. HABJAN
R. 15.11.1920 Domžale
U. 10.2.2014 Fairfield Hospital.
Sv. maša 14.2.2014 pri Sv. Rafaelu v
Merrylandsu. Pokopana je na slovenskem delu pokopališča v Rookwoodu.
FRANC KRAŠNA
R. 1.9.1932 Vrhpolje pri Vipavi
U. 23.2.2014 Tweed Heads Hospital,
NSW. Pogrebne molitve v kapeli Memorial Garden Melaleuca Chinderah,
NSW. Nato je bil pokojnik upepeljen.
ERNEST RUTAR
R. 9.1.1930 Selišče pri Tolminu
U. 24.2.2014 Brisbane, QLD. Pogreb
in sv. maša 3.3.2014 kapeli Centenary
Memorial Gardens, QLD.
JOŽE ŽELEZNIK
R. 6.12.1943 Ljubljana - Šiška.
U. 24.2.2014 Wollongong Hospital. Sv.
maša 28.2.2014 v cerkvi vseh svetih v
Figtreeju, nato je bil pokojnik upepeljen
v krematoriju Lakeside - Kanahooka.
PAUL MARKO ŠVIGELJ
R. 17.6.1969 Bankstown
U. 18.3.2014. Pogrebni obred 26.3.2014
v kapeli Srca Jezusovega v Rookwoodu, pokopan je na slovenskem delu
tamkajšnjega pokopališča.



ŠKOF ROŽMAN
SPET DOMA
V letu Gospodovem 2013 smo
doživeli pomenljiv dogodek, ko je
bil + ljubljanski škof msgr. dr. Gregorij Rožman končno prepeljan v
domovino in pokopan 13.4.2013 v
ljubljanski stolnici (katedrali) sv.
Nikolaja v kapeli sv. Magdalene. P.
Valerijan se ga spominja iz svojih
ameriških let. P. Darko je bil v Lemontu in na njegovem grobu leta 1991,
lani pa je somaševal pri pogrebni
sv. maši kot zastopnik slovenskih
rojakov iz Avstralije, ki jim je škof
Rožman prav tako priskrbel prva
patra frančiškana. Somaševal je tudi
p. David, ki je deloval v Lemontu od
1995 do 2001.
“Škof Gregorij je davnega leta 1951
dobil pismo rojaka Jožeta Čuješa o
Slovencih, ki so prišli v Avstralijo, in v
pismu prošnjo, naj jim pošlje duhovnika. Takrat je škof prosil frančiškane v
Lemontu in kot prva sta šla pomagat p.
Klavdij Okorn in p. Beno Korbič.
Tudi po škofovi zaslugi je pognala ta
mladika v Avstraliji in iz nje je zraslo
močno slovensko drevo. Ljudje na novi
celini niso imeli skoraj ničesar, večkrat
niso imeli nikogar. Toda imeli so Boga,
imeli so živo vero in dejavno ljubezen
in v škofu Rožmanu so dobili pastirja,
ki je mislil nanje, ‘ki je ljubil svoje brate
in sestre in mnogo molil za ljudstvo’ (iz
mol. bogoslužja) ter pastirje in oznanjevalce - Frančiškove brate, ki so še
danes živa svetilka sorojakom. To je
zaveza, ki nas zavezuje!”
p. Darko Žnidaršič OFM
(Družina, 14.4.2013, str. 2)

Letnik 49/1, Velika noč

17







Spomini p. Valerijana
P. Valerijan, Vi ste škofa dr. Gregorija Rožmana še osebno poznali. Ali se
ga kaj spominjate najprej iz otroških let?
Iz otroških let se škofa Rožmana ne spominjam toliko. V ljubljanski stolnici me
je birmal, birmancev nas je bilo zelo veliko. Najbolj sta se mi vtisnila v spomin
evharistični kongres leta 1935 in leta 1939 kongres Kristusa Kralja v Ljubljani.
Takrat sem že bil ministrant. Na kongresu Kristusa Kralja smo igrali igro o Božjem
kraljestvu in smo dvignili sveče v znamenje zmagoslavja, ko je bil hudič (igralec)
v igri premagan.
Vojni in povojni čas sta zelo zaznamovala škofa in naše ljudstvo. Kako
se spominjate teh časov?
Med vojno sem bil v noviciatu v Novem mestu, potem gimnazijec v Ljubljani.
Maja 1945 je škof odšel v begunstvo. Šli smo tudi mi, frančiškanski bogoslovci in
gimnazijci. Jaz bi rad ostal v Ljubljani, toda magister p. Karel mi je rekel: “Lahko
ostanete, odločite se sami, toda povem vam, da šole ne bo!” - V Avstriji, kjer smo
bili v begunskih taboriščih, škofa nisem posebej srečal. Zelo nas je prizadelo, ko
so Angleži vrnili skupino naših ljudi v Jugoslavijo, kjer so bili potem pobiti. Med
temi je bil moj brat France. Škofa pa Angleži niso hoteli izročiti našim oblastem.
Dejali so, da ga ne morejo najti. - Ko smo prišli 23.12.1949 v Lemont, v Ameriko,
je bil škof Rožman že v Clevelandu.
Kako se ga spominjate v Ameriki?
Škof Gregorij Rožman je večkrat prišel na romanja v Lemont, vodil sv. maše in
pobožnosti, leta 1950 je posvetil v mašnika p. Bazilija Valentina in p. Filipa Inocenca Ferjana, ki sta oba delovala v Avstraliji. Obiskoval je naše ljudi v Ameriki,
Kanadi in nekajkrat tudi Slovence v Argentini. Jaz sem ga peljal k slovenski
gospe v Coal City (mesto premogovnikov), IL, in še kam, bolj hitro sem vozil, pa
mi pravi: “Tak počasi!”
V tem času je škof poskrbel tudi za slovenske rojake, ki so prihajali v
Avstralijo. Ali je kdaj obiskal Avstralijo? Ali ga je kdaj kdo povabil? Potem
vemo, da so bili Slovenci še v Venezueli, v Braziliji, v Čilu in še kje.
Zanimivo, da Avstralije ni obiskal, tudi omenjenih dežel ne. Vsaj jaz se ne
spomnim, tudi ne, da bi ga kdaj kdo povabil semkaj. Bil je že starejši. Morda se
je samo dopisoval. Jaz sem bil takrat v Lemontu, leta 1959 sem šel v Johnstown,
jeseni (16.11.1959) je škof umrl pri Sv. Lovrencu v Clevelandu. Na lastno željo je
bil pokopan v Lemontu. Na pogreb žal nisem mogel iti, ker sem bil zadržan, v avtu
pa ni bilo prostora še za enega. Takrat smo potovali samo z avtomobili. Pogreb
je bil veličasten, dan lep in sončen. Ljudje so množično romali v Lemont in na
njegov grob. Čeprav se starajo, čeprav so mnogi že pri Očetu, ta spomin ostaja
in to so ohranili do lanskega aprila, ko so škofa Rožmana prepeljali v Slovenijo.
Ta spomin bo seveda živel naprej. Še to: Kakšen je bil škof po značaju?
Bil je mehka duša, blag, včasih celo plah, kot pridigar pa pogumen in odločen.
Govoril je poudarjeno. Svaril je naš narod, večkrat posredoval v viharnih časih in
bolele so ga stiske ljudi. Sam je veliko molil, dobesedno se je razdajal za sloven18
Rafael, april 2014



skega človeka. Vedno je najprej hotel
in molil, da ne bi nihče zaradi njega
trpel ali bil prizadet, izgubljen ali pogubljen. In sam je bil pripravljen pretrpeti
mučeniško smrt, če bi bilo treba, samo,
da bi rešil slovenski narod.
In naš narod je res ljubil do konca.
Bog nam daj še veliko vzorov in
tudi nam, da gremo do konca.
P. Valerijan, hvala za pogovor in
pričevanje!				
			
p. Darko

MSGR. DR. GREGORIJ
ROŽMAN
se je rodil 9.3.1883 v Dolinčicah v župniji
Šmihel pri Pliberku na Koroškem, Avstrija. V mašnika je bil posvečen 21.7.1907
v Celovcu. Bil je kaplan v Borovljah in
študent na Dunaju, kjer je doktoriral leta
1912. Postal je prefekt v malem semenišču v Celovcu ter docent za moralno teologijo in cerkveno pravo, po prvi svetovni vojni pa je prišel na Teološko fakulteto v
Ljubljano, kjer je poučeval 10 let in bil ugleden in spoštovan profesor. Papež Pij XI.
ga je 17.3.1929 imenoval za ljubljanskega škofa koadjutorja. Škofovsko posvečenje
je prejel 14.7.1929, škofa Jegliča je nasledil 1.8.1930. Njegovo škofovsko geslo se
glasi: “Križa teža in plačilo.” Novi škof je zelo razgibal škofijo pastoralno, socialno
in karitativno, prizadeval si je za prenovo duhovnikov in vernikov in za krščanske
vrednote, poudarjal vlogo in pomen zakona in družine, pastoralo in vzgojo mladih.
V njegovem času so leta 1935 obhajali v Ljubljani evharistični kongres, leta 1939
kongres Kristusa Kralja, naslednje leto pa škofijsko sinodo. Med drugo svetovno
vojno se je veliko zavzemal za trpeče ljudstvo, posredoval pri oblasteh. Kljub temu,
da so mu mnogi očitali sodelovanje z okupatorjem, so ta dejstva ponarejena. Maja
1945, ob prihodu partizanov v Ljubljano, je bil škof Rožman v življenjski nevarnosti,
zato se je začasno umaknil v Celovec. V Ljubljano se ni mogel več vrniti. Vojaško
sodišče v Ljubljani ga je 30.8.1946 obsodilo na montiranem sodnem procesu
(ta je bil kasneje razveljavljen). - Škof Rožman je obiskoval slovenske begunce
na Koroškem, Štajerskem in Tirolskem, leta 1948 pa se je naselil v Clevelandu,
Ohio, ZDA, odkoder je obiskoval slovenske izseljence v raznih krajih in državah
in objavljal bogate duhovne misli v slovenskih časopisih. Slovencem po svetu je
bil večkrat edina moralna opora v težkih časih. Umrl je 16.11.1959 v Clevelandu
in bil pokopan 23.11.1959 na frančiškanskem pokopališču v Lemontu.
Pobude za vrnitev škofa Rožmana v Ljubljano so bile izražene večkrat. To je
Letnik 49/1, Velika noč

19







osebno želel njegov tajnik dr. Stanislav Lenič, poznejši pomožni škof. Večkrat je
dal pobudo ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Zanimivo, da je uradno pobudo za
prekop škofa Rožmana dal tudi bivši predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.
Vatikansko državno tajništvo je pobudo pozdravilo in naročilo predhodno revizijo
sodnega procesa proti škofu Rožmanu. Vrhovno sodišče RS je obsodbo škofa
Rožmana razveljavilo 1.10.2007 zaradi številnih napak pri postopku. Okrožno
sodišče v Ljubljani pa je 10.4.2009 postopek dokončno ustavilo. Pisno pobudo za
vrnitev škofa Rožmana je dala nadškofu msgr. Alojzu Uranu tudi Nova slovenska
zaveza. Zapisali so: “Posebej bi radi opozorili na dejstvo, da je škof Rožman tudi
po 50 letih še vedno pokopan v tuji zemlji, tam daleč v ameriškem Lemontu, kjer
njegov grob obišče le malo Slovencev” (iz domovine, op. ur. Zaveze).
V petek, 1.2.2013, je ljubljanski nadškof dr. Anton Stres na tiskovni konferenci
sporočil, da so se začele priprave za prekop škofa Rožmana. Med drugim je dejal:
“Želimo, da prenos in pokop ostaneta na etični ravni pravice do dostojnega pokopa
v domači zemlji, kar bi bil korak naprej k pomiritvi. (...) Jubilej ljubljanske škofije,
ki je pred 550 leti, v letu 1463 dobila prvega škofa Žiga Lamberga, je priložnost,
da sklenemo še eno odprto poglavje v zgodovini osrednje škofije na Slovenskem.
Poglavje, ki močno zaznamuje slovensko polpreteklo dobo in sedanji čas.”
V homiliji pri pogrebni maši je nadškof Stres povedal: “Biti pokopan v domovini
med svojimi je naravna pravica, poznana že pred tisočletji. Danes jo škofu Gregoriju s spoštovanjem priznavamo in izpolnjujemo. Na to je čakal več kot pol stoletja
v daljni tujini. Veliko stvari se je moralo v teh desetletjih zgoditi in spremeniti v
naši domovini, da je to postalo mogoče. Zato želim v tem trenutku izreči priznanje
in zahvalo vsem ljudem dobre volje - ljudem s področja zgodovinopisja, sodstva
in politike - ki so s svojim pogumom in privrženostjo resnici, pravici in narodni
spravi današnji dogodek omogočili. Zahvaljujem se tudi ameriškim Slovencem
in še posebej bratom frančiškanom iz Lemonta, ki so ves ta čas skrbeli za njegov grob. Vsi, ki želimo našemu narodu in državi dobro, se te vrnitve veselimo.
Prepričan pa sem, da se tega veseli tudi rajni škof Rožman sam. Ne zaradi sebe,
ker tega na onem svetu več ne potrebuje, ampak zaradi nas, ker to potrebujemo
mi. Potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naših različnostih in
tesno sodelovanje. Vsak narod in vsaka človeška skupnost to potrebuje,
toda v trenutku, ki ga živimo, to potrebo še posebej čutimo. Zato želim, da
bi bil ta pokop pastirja ljubljanske krajevne cerkve v njegovi stolnici tako sprejet
in bi temu tudi služil.”
Kar nekaj pa je ljudi, ki mislijo, da čas za tak prekop ni primeren. Nekateri so
ob pogrebu 13.4.2013 celo protestirali pred stolnico. ”Za vse primernega časa
ne bo nikoli. Ideološko nabito zgodovinopisje polpretekle dobe je tako skazilo
škofovo podobo, da pri nas še dolgo ne bomo slišali neobremenjene sodbe - vsaj,
dokler bodo imeli nekateri od tega tudi politične, gmotne ali karierne koristi...
Pokop škofa Rožmana je kljub vsemu poziv slovenski javnosti, da v narodnem
interesu končamo ideološke obravnave in spopade ter se s skupnimi močmi
lotimo resnih težav, v katerih se je znašla domovina. Svet Sloveniji zadnje dni
napoveduje bankrot; le zavzeto, nesebično in pogumno delo za prihodnost naše
države, brez nepotrebnih ideoloških spopadov, nas lahko reši. Svojo zrelost in
20
Rafael, april 2014



državljansko zavest bomo dokazali tudi s pietetnim pokopom škofa, ki je bil žrtev
revolucije in državljanske vojne, ter dolgoletne ideološke vojne, ki za nekatere
pri nas še kar traja. Nevarnost je, da zato tudi vsa Slovenija postane njena žrtev.
Čas je, da pride do pomiritve” (msgr. Franci Petrič, urednik Družine, komentar,
Družina, 21.4.2013,3).

Slovenski rojaki v Ameriki so se poslovili od škofa Rožmana v Lemontu v nedeljo, 7.4.2013,
pri sv. maši, ki jo je vodil upokojeni clevelandski škof - slovenski rojak msgr. Edward Pevec,
somaševali so ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik in chicaški pomožni škof
msgr. John Gorman, naš p. Metod in drugi duhovniki. - Pri sv. maši 13.4.2013 v Ljubljani, ki
jo je vodil nadškof dr. Anton Stres, so somaševali skoraj vsi slovenski škofje, apostolski
nuncij msgr. Juliusz Janusz in več kot 200 duhovnikov, med njimi sta bila p. Darko in p. David.

Letnik 49/1, Velika noč

21





VELIKI TEDEN IN VELIKA NOČ 2014
MERRYLANDS - SYDNEY - SLOVENSKA CERKEV SV. RAFAELA
6.4.: 5. POSTNA NEDELJA: DRUŽINSKI KRIŽEV POT ob 9.00 dopoldne,
spovedovanje, ob 9.30 dopoldne SV. MAŠA.
13.4.: CVETNA NEDELJA: Blagoslov butaric, oljk, zelenja na dvorišču ob 9.30
dopoldne, sprevod v cerkev in sv.maša z dramatiziranim pasijonom.
16.4.: VELIKA SREDA: Ob 7.30 zvečer KRIZMENA SV. MAŠA v katedrali sv.
Patrika v Parramatti (škof msgr. dr. Anthony Fisher).
17.4.: VELIKI ČETRTEK: SV. MAŠA ob 6.00 zvečer in MOLITVENA URA “Z
JEZUSOM NA OLJSKI GORI”.
18.4.: VELIKI PETEK: OBREDI V ČAST GOSPODOVEMU TRPLJENJU ob 3.00
popoldne. Češčenje Jezusa v Božjem grobu.
19.4. VELIKA SOBOTA: a) ČEŠČENJE JEZUSA V BOŽJEM GROBU.
b) BLAGOSLOVI VELIKONOČNIH JEDIL ob 2.00 in ob 5.00 popoldne in zvečer
po velikonočni vigiliji, v nedeljo po obeh sv. mašah.
c) VELIKONOČNA VIGILIJA bo ob 6.00 zvečer.
20.4.: VELIKA NOČ: SV. MAŠI OB 8.00 IN 10.00 DOPOLDNE. Ob 8.00 zjutraj
bo VSTAJENJSKA PROCESIJA.
21.4. VELIKONOČNI PONEDELJEK: SV. MAŠI OB 9.30 DOPOLDNE IN OB
6.00 ZVEČER. Pirhovanje bo že dopoldne po sv. maši.





NEWCASTLE - HAMILTON - KATEDRALA SRCA JEZUSOVEGA
Sv. maše bodo: velikonočna v nedeljo, 27.4., potem v nedeljo, 31.8. in božična v
nedeljo, 28.12., vedno ob 6.00 zvečer.
ZLATA OBALA IN PLANINKA, QLD
O obisku patra in sv. mašah boste rojaki obveščeni.
PERTH - OSBORNE PARK, WA - ŽUPNIJSKA CERKEV SV. KIERANA
O obisku patra boste rojaki obveščeni.

FIGTREE - WOLLONGONG - SLOVENSKA CERKEV VSEH SVETIH
Sv. maša je vsako 2. nedeljo v mesecu ob 5.00 popoldne, od maja do
vključno avgusta pa ob 4.00 popoldne. Prazniki ostanejo kot doslej.
13.4.: CVETNA NEDELJA: Sv. maša z blagoslovom zelenja in pasijonom ob
5.00 popoldne.
18.4.: VELIKI PETEK: Obredi ob 7.00 zvečer.
20.4. VELIKA NOČ: Sv. maša ob 5.00 popoldne in blagoslov velikonočnih jedil.
11.5. 4. VELIKONOČNA NEDELJA: Sv. maša ob 4.00 popoldne.
8.6.: BINKOŠTI: SV. MAŠA ob 4.00 popoldne. Prav tako 13.7. in 10.8.
Od septembra in čez poletje bodo sv. maše spet ob 5.00 popoldne.
9.11.: ŽEGNANJSKA IN ZAHVALNA NEDELJA IN ZLATA MAŠA ŠKOFA MSGR.
PETRA INGHAMA.
CANBERRA - GARRAN - CERKEV SV. PETRA IN PAVLA
Sv. maša je vsako 3. nedeljo v mesecu ob 6.00 zvečer, če ni določeno drugače.
20.4.: VELIKA NOČ: Sv. maša ob 6.00 zvečer in blagoslov velikonočnih jedil.
Druge sv. maše so kot običajno: 18.5., 15.6., 20.7., 17.8., 21.9., 19.10., 16.11.
(žegnanje), 21.12. in božična 25.12.
22
Rafael, april 2014

Letnik 49/1, Velika noč

23



Dobrote in nasveti

SHRAMBA PO DOMAČE
Danes nam vsakovrstne trgovine
ponujajo konzervirano zelenjavo in
sadje v najrazličnejših okusih, bolj
kot so včasih. Pa vendar je čisto
nekaj drugega, če kakšno steklenico
ali kozarec za vlaganje napolnimo
kar sami doma, iz veselja, zaradi
odnosa do domačnosti, pa kdaj za
kakšno darilo svojim najdražjim ali
prijateljem.
Danes si poglejmo nekaj zelo preprostih, starih domačih receptov, ko
še ni bilo želiranega sladkorja, raznih kislin in drugih dodatkov.
a) BOROVNICE: Na 1 kg borovnic boste odmerili približno 30 dag sladkorja. Z
njim boste borovnice kuhali tako dolgo, da začnejo upadati (ne predolgo!). Potem
takoj napolnimo majhne, čiste in segrete kozarce do roba, zapremo s celofanom,
ohlajamo pod toplo odejo. Ko naslednji dan ohlajene kozarce pospravimo na
polico, imamo v njih imenitne borovnice za razne sadne solate, pecivo in še kaj
drugega.
b) Z BRUSNICAMI je malo drugače. Potrebujemo 2 kg brusnic, 1/2 l vode in
približno 1 kg ali malce več sladkorja. Sladkor kuhamo z vodo, umazane pene
sproti pobiramo, da se sladkorna raztopina razčisti, nato dodamo prebrane,
oprane in dobro odcejene brusnice. Nezrele seveda odstranimo. Vre naj 8 do 10
minut. Napolnimo kozarce do roba, zapremo s celofanom in jih potem ohlajamo
kakor borovnice (gl. zgoraj).
c) ČEŠPLJE so med nami, Slovenci, zelo priljubljene že od nekdaj, in naše
mame, kuharice, gospodinje od nekdaj poznajo kar precej receptov zanje. Poglejmo si še enega: Potrebujemo 2 kg češpelj, 25 dag sladkorja in 1 dl vode. Sladkor
kuhamo v vodi, da se očisti tekočina, umazane pene pa sproti pobiramo. V to
tekočino vložimo ne preveč zrele, toda čvrste češplje, ki jim poberemo koščice.
Vrejo naj 10 do 15 minut na mirnem ognju. Vložimo jih v kozarce, sok prilijemo
do roba, pokrijemo s celofanom, takoj zapremo in ohlajamo pod toplimi odejami
do naslednjega dne.
d) ČEŠPLJE Z VINOM: Potrebujemo 2 kg češpelj, 80 dag sladkorja in 2 dl
rdečega vina. Sladkor prekuhamo v vinu, vložimo razpolovljene češplje, lahko
pa cele češplje, ki jih večkrat prebodemo z zobotrebcem. Vrejo naj približno 15
minut. Potem poberemo v kozarce najprej češplje, ki jih potem zalijemo s sokom
do roba, zapremo, ohladimo pod toplo odejo in naslednji dan napolnimo shrambo.
- Če uporabljamo cele češplje, naj vrejo nekoliko dlje, če pa je vino kislo, dodajmo
24
Rafael, april 2014





še malce sladkorja.
e) KOMPOT IZ BRESKEV IN MARELIC: Na 1 kg breskev ali marelic potrebujemo 3 do 4 dl vode in 30 do 35 dag sladkorja. Sladkor kuhamo v vodi, da se očisti,
pene pa sproti pobiramo. V tekočino potem položimo polovičke ali četrtinke sadja
in jih kuhamo brez mešanja 10 do 15 minut. Sadje vložimo v kozarce, zalijemo
s sokom do roba, zapremo s celofanom in ohlajamo, kot smo zapisali že zgoraj.
f) JABOLČNA MARMELADA Z LIMONO: Zanjo potrebujemo 2 kg jabolk, 60
do 70 dag sladkorja - odvisno, kako so jabolka kisla, in 2 ali 3 limone. Oprana
in očiščena jabolka razrežemo in jih dušimo v soku limon. Mehka pretlačimo
in kuhamo naprej, postopoma dodajamo sladkor. Kozarce polnimo še z vročo
marmelado, ki jo potem enako ohlajamo pod toplo odejo do naslednjega dne.
g) FIGOVA MARMELADA: Potrebujemo 1 kg fig, 50 do 70 dag sladkorja in sok
ene limone. Zrelim plodovom olupimo debelo kožo ob peclju, tanjšo lahko pustimo.
Lahko pa olupimo vso lupino. Fige razpolovimo. V kozico damo približno 5 dag
sladkorja in ga karameliziramo. Dodamo fige brez vode in jih kuhamo približno 10
minut. V posebni posodi z nepoškodovanim loščem pogrejemo preostali sladkor.
Ko je ta sladkor zelo vroč, toda še vedno bel, ga med stalnim mešanjem dodamo
figam in primešamo limonin sok. Vre naj še približno 10 minut, nato napolnimo
suhe kozarce, jih zapakiramo in ohlajamo kakor prejšnje.
h) GROZDNI DŽEM: Potrebujemo 2 kg zdravih grozdnih jagod, poldrugi kilogram
sladkorja in sok 4 limon. Grozdne jagode potrgamo in jih na več krajih prebodemo
z zobotrebcem. Pomešamo jih s sladkorjem in pustimo nekaj ur na hladnem. Z
limoninim sokom jih kuhamo približno 10 do 15 minut. Napolnimo segrete in suhe
kozarce in ohlajamo.
i) DŽEM IZ ČEŠENJ IN RIBEZA: Vzamemo 1/2 kg češenj, ki jim odstranimo
koščice, in 1/2 kg ribeza. Na 1 kg sadja odtehtamo 3/4 kg sladkorja in z njim
potresemo sadje. Pazljivo premešamo in pustimo na hladnem nekaj ur. Skuhamo,
napolnimo kozarce, jih zapakiramo in postopoma ohlajamo.
Morda ima še kdo kak star recept, ki ga želi ponuditi drugim, da bo zadišalo po
domačnosti še z našimi skupnimi močmi.
								
J.
(Prim. Rodna gruda 10/1997, 46.)

Letnik 49/1, Velika noč

25




Jožko Kragelj:

OD POSTAJE DO POSTAJE - 3.
(samozaložba, Gorica 1998)

1958
Po veliki noči je prišla v Žablje mama, ki je večkrat priskočila na pomoč sestri
Julki. Ostala je le nekaj dni. Hudo jo je zdelovala pot do cerkve, ker je imela slabo
srce. Večkrat je morala počivati in takrat je tiščala roko na prsi. Zadnje dni aprila
se je vrnila domov. Jaz pa sem odšel na Vojsko, ker me je župnik Gašper Rudolf
prosil, da bi imel pri njem duhovno obnovo zadnje dni aprila in prve dni maja. Čutil
sem veliko razliko med Vipavsko dolino in to najvišjo župnijo v škofiji. Na Vipavskem pomlad, gor pa se je zima komaj poslavljala. Vendar nisem čutil mraza, ker
je bilo veliko duhovne toplote. Ljudje so radi prišli v cerkev. Bili so lačni duhovne
hrane. Pred sklepom obnove pa sem opazil na župniku neko zbeganost. Nekaj je
skrival. Končno mi je rekel, da me mora takoj peljati domov na Modrejce. Kaj je
neki narobe? Z mamo? Ni mi povedal. Naložil me je na motor in sva se spustila
proti Gorenji Trebuši. V Dolenji Trebuši je bil takrat župnik Danilo Cimprič. Pri njem
sva se ustavila. Povedal mi je, da mi je umrla mama in mi izrazil sožalje. Pridružil
se mu je tudi Gašper in se opravičil, da mi ni že prej povedal, ker je želel, da bi
nemoteno končali duhovno obnovo.
Zamišljen in žalosten sem zopet sedel na motor in z Gašperjem sva se odpeljala
na Modrejce. Pričakoval sem žalostno srečanje. Vsi so bili objokani. Kako se je
zgodilo? Bil je prvi petek, 2. maja. Mama je v kleti odbirala krompir za sajenje. Na
eni roki je držala vnukinjo. Nenadoma je začutila omotico in je padla na krompir.
Vnukinja je obležala pod njo in zajokala. Drugi vnuk je to videl in hitro stekel po
očeta. Vnukinji se ni nič zgodilo, mama pa je zadeta od kapi obležala mrtva.
Ležala je na mrtvaškem odru, kot bi spala. Na ustnicah je imela nasmeh. vzel
sem oljčno vejico in jo pokropil z blagoslovljeno vodo. Pokleknil sem in si z dlanmi
pokril obraz. Nič nisem vedel, kaj se godi okrog mene. Nikogar nisem videl, ko so
prihajali kropit. Nihče me ni motil. Vladala je tišina. Z zaprtimi očmi sem gledal kot
v filmu prizore, ki so se vrstili od otroških let do zadnjih dni. Najbolj so izstopali
tisti, ki so mi budili vest. Vsi trenutki, ko sem bil premalo prijazen z mamo, ko je
padla trda beseda, ki jo je žalila. Želel sem, da bi odprla oči in me pogledala ter
rekla: vse ti je odpuščeno, vse je pozabljeno! Spomnil sem se Ivana Cankarja, ki
ni mogel nikoli pozabiti matere in je o njej napisal najlepše črtice. Koliko lepega
bi mogel tudi jaz napisati o svoji mami. Začutil sem, da je mama samo ena, in ko
jo izgubiš, se ne vrne več. Nikoli več ne bo njenega glasu, njenih opominov, njene
molitve. Oči so zaprte, njen pogled je ugasnil, ne bo me več iskal. Bolj kot kdajkoli
prej sem čutil, da me je vedno spremljala njena molitev, da mi je ona izprosila
poklic in trepetala, če je bilo obnašanje preveč fantovsko. Budno je pazila name.
Bil sem namenjen za višje ideale. Le tem je bila pripravljena popustiti.
Dolgo sem klečal. Z njo sem se pogovarjal, kot bi sedela zraven mene. Nisem
jokal. Ko je bolečina prehuda, ne privabi solz iz oči.
Pogreba se je udeležilo veliko duhovnikov. Iz Velikih Žabelj so prišli pevci. Z njimi
26
Rafael, april 2014





je bil jezuitski pater Pavel Berden, ki je imel v Žabljah duhovno obnovo kot pripravo
na praznik sv. Florijana. Poznala sva se iz zapora, kjer sva postala prijatelja. Zato
sem ga povabil na Vipavsko. Ob teh dogodkih mi je bil v veliko tolažbo, da sem
lažje prebolel materin odhod.
Lepo tolažilno pismo je poslal meni in domačim dr. Stanko Lenič, poznejši ljubljanski pomožni škof, ki je bil takrat župnik v Sodražici na Dolenjskem:
“Spoštovana družina Kragljeva!
Čeprav Vas osebno ne poznam, vendar čutim dolžnost, da Vam ob smrti Vaše
mame in žene izrazim svoje najgloblje sožalje. Več let sem v letih trpljenja preživel
z Vašim Jožkom in tam sem iz njegovega pripovedovanja spoznal tudi Vašo
mater. Še danes jo gledam v duhu kot vzor slovenske matere, katere življenje se
je izčrpalo v veri, ljubezni in žrtvi. Imela je veliko zaupanje v Božjo Mater, zato je
gotovo po njeni zahtevi morala v tem Marijinem mesecu po plačilo k Njej. Tam so
bile obrisane vse solze iz njenih oči in smrti ne bo več. Naj Vas ob strašni izgubi in
zevajoči rani tolaži zavest, da je mati odšla v boljše življenje po pravično plačilo.
Prav rad se je bom spominjal v svojih molitvah in daritvi svete maše.
Vdano Vas pozdravlja
						
Dr. Stanko Lenič
Sodražica, dne 10.5.1958
Za vnebohod, 15. maja 1958, sem povabil dr. Kimovca iz Ljubljane, da je
blagoslovil nove orgle in ob igranju razložil pomen vsakega registra.
Ob raznih slovesnostih sem povabil v Velike Žablje tudi druge duhovnike. Celo
iz Ljubljane je prišel dr. Janez Fabijan, s katerim sva prenašala tegobe zapora.
Odzval se je tudi dr. Vilko Fajdiga, čeprav takrat nismo imeli prevozov in je bilo
treba pešačiti iz Dobravelj v Žablje.
Če so bili novomašniki iz bližnjih krajev, sem vsaj enega povabil v župnijo, da
je ljudem podelil novomašni blagoslov. V letu 1958 so bili kar trije novomašniki
iz bližnje okolice: Bogdan Bric iz Dornberka, Angel Batič iz Lokavca in Slavko
Černigoj iz Šturij. Tak blagoslov je dal misliti materam, v dečkih pa je prebujal
poklice, saj so bili pozneje tudi v Žabljah kar trije novomašniki: Cvetko Valič,
Vinko Paljk in Ciril Štokelj.
Dne 20. julija je v Vipavi praznoval svojo zlato mašo dekan msgr. Ignacij Breitenberger. Takrat je beseda “dekan” pri ljudeh veljala malo manj kot škof, še
posebno, če je bil monsinjor. Že rdeč pas je vzbujal veliko spoštovanje. Gospod
Breitenberger se je tega dobro zavedal, zato je želel, da so ga vabili na župnije
za vsako slovesnost, zlasti pa za šagre in birme.
Dne 10. avgusta pa je v Lokavcu daroval svojo biserno mašo Henrik Črnigoj, ki
je bil 50 let za župnika v tem kraju. Pred tem pa je bil prvi župnik v Velikih Žabljah,
ko so leta 1904 Žablje postale župnija.
Dne 9. oktobra 1958 je umrl papež Pij XII. Nestrpno smo čakali, kdo bo njegov
naslednik. Bil sem v Idriji pri dekanu Filipiču, ko smo pri radijskem aparatu čakali
na sporočilo iz Vatikana. Po štirih dneh konklava je prišlo sporočilo, da se je priLetnik 49/1, Velika noč
27







kazal bel dim. Zraven mene je sedel Florče Hvala, ki je ob začudenju imel navado
reči “hudik in pou”. Skoraj brez diha smo čakali, kdaj bo kardinal sporočil “urbi et
orbi” - “mestu in svetu” - ime novega papeža. In ko smo zaslišali latinsko sporočilo
“Habemus papam” - “Imamo papeža”, nam je srce kar zastalo v pričakovanju, da
bi zaslišali ime. Kardinal je nadaljeval: Angel Roncalli, ki si je izbral ime Janez
XXIII. Florče Hvala je takoj izrazil svoje začudenje: “Hudik in pou! Star je, pa še
Janez si je izbral ime! Kako bomo sedaj molili: za našega papeža Janeza, kakor
bi rekli za kranjskega Janeza?”
Od leta 1922 smo namreč molili za našega papeža Pija, zato je res nekoliko
čudno zvenelo ime Janez. A kako se človek moti! Prav ta Janez, ki je bil že v
letih in je marsikdo mislil, da je le neko začasno mašilo, je prinesel Cerkvi novo,
pravo pomlad.
Milan Grlj, župnik v Podgrajah, je povabil mene in pevski zbor v svojo župnijo za
župnijsko slovesnost. Takrat ni bilo mogoče dobiti avtobusa, zato smo se odpeljali
s kamionom. Občudovali smo lepo cerkev, ki jo je poslikal Tone Kralj. Pa tudi
ljudi, ki so v trumah prihajali k maši, čeprav je bila pot v hrib zelo naporna. Pevci
so z navdušenjem prepevali med mašo. Župnik nam je povedal, koliko so ljudje
žrtvovali za cerkev. Veliko mladih je zbežalo čez mejo, a niso pozabili na domače
kraje in domačo cerkev. S pismi je bil z njimi povezan in so mu vedno priskočili
na pomoč. Ob povratku smo se ustavili v Trnovem pri Ilirski Bistrici, kjer so bile v
samostanu redovnice, rojene v Velikih Žabljah. Zelo smo jih razveselili, ko smo
jim zapeli “Kovačevega študenta”, ki so ga pevci znali na pamet.
Tudi med otroki je bilo vedno večje veselje do petja. S tem se mi je prebudila
želja, da bi nekatere učil harmonij. Iz izkušnje sm vedel, da so pri takem učenju
bolj vztrajne deklice kot dečki. Zato sem izbral dve, ki sta imeli dober posluh,
Tereziko Paljk in njeno sestrično Rožico Makovec. Obe sta vztrajno vadili. Terezika
je pozneje obiskovala orglarsko šolo v Ljubljani in je bila dolgo let organistinja na
Kapeli pri Novi Gorici. Rožica je pa toliko napredovala, da je več let vodila zbor,
dokler je ni bolezen odtrgala od orgel.
Ob koncu leta 1958 so imele 376 duš. Iz Žabelj so bili trije duhovniki: jezuit p.
Venceslav Vrtovec, njegov brat Stanko Vrtovec in Dušan Bratina. Pri jezuitih je
bil tudi redovni brat Mario Vrtovec. Redovnic pa je bilo sedem.
		
(N. d., 19-26. - Se nadaljuje.)

28

Rafael, april 2014

Letnik 49/1, Velika noč



29







Dobra volja naj velja!
TADEJA je v odmoru pripovedovala učiteljici in sošolcem, da je doma na dvorišču
našla 10 evrov in jih nesla mami, ki se je zelo razveselila denarja. Učiteljica jo
vpraša: “Kako to, da si najden denar dala mami?”
“Veste, zato, ker naš očka vedno govori, da mami denar skozi okno meče.”
GORIŠKI NADŠKOF MSGR. DR. FRANČIŠEK B. SEDEJ je vizitiral župnijo
nekje v hribih. Popoldne je šel na sprehod in srečal pastirčka, ki je pasel prašiče.
Ko sta se pozdravila in pogovarjala, ga je nadškof vprašal: “Koliko pa zaslužiš?”
Pastirček mu je odgovoril: “Pet goldinarjev na leto.”
“Vidiš, dragi dečko, jaz sem tudi pastir!” mu pravi nadškof.
“Res? Koliko pa vi zaslužite?”
“Tri tisoč goldinarjev,” mu je povedal nadškof.
“O, potem pa morate imeti veliko svinj!” mu pravi pastirček.
V ŠOLI SE UČENCI IN UČITELJ pogovarjajo o pticah. Učitelj jih vpraša: “Katera
ptica si ne splete svojega gnezda?”
Tone mu odgovori: “Kukavica.”
Učitelj mu pravi: “Odlično, Tone! Ali veš povedati, zakaj tega ne stori?”
Tone mu pravi: “Ne more, ker živi v uri.”
DVA PRIJATELJA se srečata v kavarni in sedeta za mizo. Ko sta čakala na kavo,
vpraša Brane kolega:
“Kako je kaj, Slavko? Že dolgo te nisem videl.”
“Res je. Na smučanju sem padel in sem se polomil. Tri tedne sem ležal.”
“Tri tedne? In te nihče ni dvignil?”
LUKA PRIDE IZ ŠOLE domov. Mami ga vpraša: “Kaj ste kaj delali danes?”
“Pri kemiji smo delali poskuse z eksplozivnimi snovmi.”
“Zanimivo. In kaj boste jutri počeli v šoli?”
“V kateri šoli?”
ŽUPNIK NEKJE NA VASI je v pridigi razlagal vesoljni potop in kako je golobček
Noetu prinesel oljčno vejico v znamenje bližnje rešitve. “Golobček je bil, ne
golobica!” je posebej poudaril.
Po sv. maši mu zunaj eden od faranov pravi: “Gospod, nič niste povedali, zakaj
je bil golobček in ne golobica.”
Župnik pravi: “Veste, golobica ne bi mogla držati svojega kljuna ob tako zelo
važni novici!”
DVA VLOMILCA sta okradla zlatarno in se s plenom skrila v svoje skrivališče.
Prvi predlaga drugemu: “Poglejva in preštejva, kaj sva nakradla!” Drugi pa pravi:
“Pusti, pozno je že in utrujena sva. Saj bova jutri brala v časopisu.”
NA NEKI HIŠI je visela tablica z napisom: “Oddamo v najem stanovanje stranki
brez otrok.” Mimo pride devetletni šolar, pozvoni pri vratih in pravi: “Devet let
sem star, nimam otrok in bi rad najel stanovanje, v katerem bi stanovali jaz, moj
bratec in moji starši.”
30
Rafael, april 2014

REVIJE, KI JIH TOPLO
PRIPOROČAMO ZA BRANJE

MISLI, izhajajo že 63.

leto. List je ogledalo slovenskega življa v Avstraliji.
Celoletna naročnina je
$50. Naslov: MISLI, P.O.
Box 197, Kew VIC. 3101;
 (03) 9853 7787; e-mail:
misli@bigpond.com ,
http://glasslovenije.com.au

DRUŽINA, ki je na razpo-

lago v cerkveni veži prihaja
po letalski pošti.
Cena izvoda je $ 4.
Naslov: »Družina«, Krekov
trg 1, p.p.95, 1001 Ljubljana,
Slovenia;
 0011 386 1 360 2830;
http://www.druzina.si

BRAT FRANČIŠEK,
je glasilo Frančiškovega
svetnega reda v Sloveniji (FSR). Revija izhaja
šestkrat letno. Letna
naročnina je $25.
Naslov: Prešernov trg 4,
1000 Ljubljana,  0011
386 1 242 9300, faximile
0011 386 1 2429 313


VELEPOSLANIŠTVO REPUBLIKE
SLOVENIJE V CANBERRI:

Veleposlanik: dr. Milan Balažic
(02)6290 0000, faximile (02)6290 0619. Poštne
pošiljke: Embassy of Republic of Slovenia, P.O.
Box 284, Civic Sq. Canberra ACT 2608. http://canberra.embassy.si

GENERALNI KONZULAT
REPUBLIKE SLOVENIJE:

je do nadaljnjega zaprt. Do imenovanja novega
konzula pokličite na veleposlaništvo, naslov, telefon
kakor zgoraj.

Pomoč bolnikom in umirajočim

SPREMEMBA NASLOVA
Če se preselite na drugi naslov,
Vas prosimo, da nam takoj
sporočite vaš novi naslov.
Prav tako sporočite spremembo
telefonske številke, e-maila idr.

“LUČ JE IN BOG JE, RADOST IN ŽIVLJENJE!
SVETLEJŠI IZ NOČI ZASIJE DAN,
ŽIVLJENJE MLADO VRE IZ STARIH RAN
IN IZ TROHNOBE SE RODI VSTAJENJE.”
(Ivan Cankar)
Naj n a m Vst a l i K r i st u s p om a ga , d a b omo
sredi temin tega sveta sol zemlje in luč sveta
(prim. Mt 5,13)
p. Darko, p. Valerijan in rojaki
Letnik 49/1, Velika noč

31



Historical Archives of Slovenian Australians
NSW - A U S T R A L I A INC
VABIMO VSE ROJAKE

NA PROSLAVO 10. OBLETNICE
ARHIVA HASA NSW IN 10. OBLETNICE VSTOPA
SLOVENIJE V EVROPSKO UNIJO
V SOBOTO, 3. MAJA 2014, OB 2. URI POPOLDNE

v dvorani Slovenskega misijona, 313 Merrylands Road, Merrylands NSW 2160
Posebno vabljeni rojaki - zlati jubilanti, ki ste prispeli v Avstralijo
med leti 1960-64, da skupno obnovimo spomine skozi desetletja.
Kratek program s projekcijo - zgodovinskim prikazom in predstavitev digitalnega arhiva.
Dvorana bo odprta od 1.30 popoldne dalje.
ZA HRANO IN PIJAČO BO POSKRBLJENO. REZERVACIJE SO NUJNE do petka, 25. aprila 2014.HVALA ZA PROSTOVOLJNE PRISPEVKE!
PRIJAVE:
Slovenski misijon (Sonja Fisher ) - 02 9637 7147 ali
Martha Magajna – 02 9609 6057

Pirhovanje
Na velikonočni ponedeljek, 21.4., ste vabljeni
“v Emavs” - v naš Merrylands na naše
PIRHOVANJE.
Ob 9.30 dopoldne bo praznična
sv. maša v naši cerkvi sv. Rafaela.
Po sv. maši veselo druženje v dvorani, skupno
velikonočno kosilo, tekmovanje v sekanju pirhov
in še kaj...
Za povrhu, za pirhe, za popotnico... Splača se!
Gospodinjam se priporočamo za potice in pecivo.
Prinesite pirhe, kovance za 20 centov, vsi pa veliko
dobre volje!
Informacije in rezervacije na tel. 02 9637 7147

32

Rafael, april 2014