Revija za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše. Poštnina plačana pri Pošti 3325 Šoštanj Knjižnica Velenje Titov trg 05 3320 Velenje zAzjm^j Foto: Dejan Tonkli Spoštovane občanke in občani občine Šoštanj! Prihajajoči prazniki naj vam prinesejo veliko drobnih radosti in prijateljskih objemov. Prihajajoče leto prijetne stvari in prav takšne ljudi. Leto 2007 naj bo torej v znamenju medsebojnega razumevanja in spoštovanja na vseh ravneh našega delovanja. Srečno, uspešno in zdravo novo leto! ZUPAN, SVETIN UPRAVA OBČINE ŠOŠTANJ Vsebina Uvodnik Dogodki in ljudje Naša občina Dogodki in ljudje Intervju Intervju z Bogdanom Lampretom Cerkev in mi Prostor za komentar Porušene domačije Pri Smodetu 19 Dogodki in ljudje 20 Šolski list 22 Sredina vabi 24 Podoba kulture 26 Elektra 27 Šport 28 Portret Stropnik Marija 29 Svetloba 30 Iz prejšnjega stoletja Mohor in Fortunat sta mogla Penk prekopat 31 Varstvo naravne dediščine 32 Knjige 34 Čez Uršljo goro 36 Pravni nasveti Prodaja nepremičnine 40 Filmspoting 41 Križanka Fotografija na naslovnici: Jani Napotnik Odgovorni urednik Peter Rezman Lektoriranje Jožica Andrejc (Za razpise in objave odgovarja naročnik,) Priprava redakcije Milojka Komprej Oblikovanje in prelom Vinko Pejovnik ml. Tisk IGEA d,o.o, Nazarje Natiskano 900 izvodov, Vse sodelavce prosimo, da prispevke za LIST št. 1 (januar 2007), pošljejo ali dostavijo najkasneje do 15. januarja 2007. ISSN 1501-0373 Pihalni orkester Zarja z gosti (oktet Zavodnje). Šoštanj, 18. 12. 2006. Dvorana ob OŠ Šoštanj je bila polna. / Foto: Dejan Tonkli VSEBINA Fotografija meseca Revija za kulturni in druga vprašailf Občine Šoštanj Tn Izdaja Zavod za Kulturo. Spštafl Trg Svobode")2, 3325 Š&tanj zanj Kajetan Čop, direktor Izdajanje Lista finančno omogoča Občina Šoštanj, zanjo Darko Menih,, župan. Uredništvo Jožica Andrejc, Milojka Komprej, Tjaša Rehar, Peter Rezman in Rafko Srebernjak Foto meseca V Velenju so prenovili kulturni dom. Priložnostne slovesnosti se je udeležil tudi župan občine Šoštanj Darko Menih s soprogo Foto: Jože Miklavc Zaključujemo dvanajsti letnik Lista, revije za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše. Jaz, kot urednik zaključujem to številko z resignacijo in optimizmom hkrati, pa ne vem, ali sta resignacija ali/in optimizem sploh upravičena? Včasih me pač zbodejo drobci, detajli, skrivajoč se v poplavi informacij, ki jih hote in nehote sprejemamo na vsakem koraku. Tako, na primer, še vedno z začudenjem sprejemam, da se je tega časopisa prijelo ime »občinski list«, ali »šo-štanski list«, ali »naš list«. Posebej sem začuden, ko to »sporočilo« pošljejo posamezniki, od katerih pričakujem natančnost in doslednost. Predvsem v detajlih. A ne moti me toliko šlamparija, temveč podton, v katerem se skriva zaničevanje lastnega/domačega dela. (Pre)redki namreč priznavajo kvalitetno domače delo. Če pa kdo ali kaj od tega dobi potrditev kje zunaj, (včasih je dovolj že Velenje, da o Ljubljani sploh ne govorimo), potem je stvar čisto drugačna. Vsaj na videz. V resnici pa namesto iskrenega ponosa in veselja hitro zaznamo predvsem zavist. Z Listom smo postopno, brez velikih uredniških modrovanj, s prakso, prišli do koncepta, da bolj kot rumenemu populizmu dnevnih čenč, sledimo dogodkom in razkrivamo vsebine, ki bralca ne izzovejo zgolj k preklinjanju ali vdanemu prikimavanju vsakdana, temveč vzpostavljanju lastnega odnosa do obravnavnih dogodkov. Koliko smo v tem uspevali, je seveda odvisno od druge uredniške značilnosti, ki se je pri nas uveljavila. To pa je, naslanjati se na domače pisce, (od katerih ni nihče profesionalni novinar), oziroma odpreti možnost tudi piscem iz širšega prostora, če so ti voljni in pripravljeni pisati v in za List. A prevladujejo domačini, zato menim, da je List poleg samih vsebin tudi zrcalo intelektualne ravni tega prostora in tega časa, če že ne na splošno, je vsaj zrcalo tistega dela intelektualcev, ki želijo in zmorejo svoje videnje in tudi vizije sporočati s pisanjem in fotografskim upodabljanjem. V Listu. Od tod moja resignacija, saj se mi zdi, da je delež izobraženih in razmišljujočih ljudi, ki delujejo v našem okolju in ki bi lahko in tudi imeli kaj povedati v Listu, preskromen. Ne želim dajati »v nič« skoraj štiri desetine marljivih piscev, ki iz meseca v mesec ustvarijo to revijo, saj je raven, ki jo dosegamo, zavidljiva in v primerjavi z večino podobnih lokalnih medijev, daleč presega topoumno hvalisanje lastne štalce. Kritičen odnos do dogodkov je v Listu mnogokrat izpostavljen do takšne mere, da v tukajšnji mentaliteti ne more preživeti drugače, kot da ga pretežno financira občinski proračun. Odsotnost nekritičnega hvalisanja domačih uspehov (in uspehov, ki to niso), ima namreč za posledico, da vrsta podjetij, ustanov, »espejev« in celo krajevnih skupnosti, (da o tukajšnjih političnih strankah sploh ne govorim), našemu sodelavcu, ki skrbi za zbiranje oglasov in voščil, zapirajo vrata pred nosom in mu »mečejo slušalko dol.« Tako si ne morem kaj, da se ne bi obregnil ob oholost enega najbogatejših slovenskih holdingov, ki bi ga, takšnega kot je, brez TEŠa preprosto ne bilo. Svoj logotipe imajo navešene na vseh bolj ali manj pomembnih procesijah, ne zmorejo pa toliko svetovljanstva, da bi ob občinskem prazniku ali novem letu voščili v vsako šoštanjsko hišo tudi na straneh Lista. Ne bom špekuliral, zakaj ne. Upravičeno pa domnevam, da jim List ni všeč, ker pač ni zgolj še eno trobilo, ki nekritično vpije čez Šaleško dolino, da napredek teh krajev vodi samo skozi rove premogovnike, ki se počasi in zanesljivo rušijo sami vase. Zato sem leta gojil tiho simpatijo do prejšnjega župana, ki je brez vsakršnih resnih pritiskov na uredniško politiko Lista, kljub vsej kritiki, ki so jo nekateri redni sodelavci gojili do lokalne oblasti, v proračunu vedno zagotovil solidno delo Lista. Pa sem se resno vprašal, kaj ga je pravzaprav motiviralo k temu, da je bil njegov prvi ukrep, (ko je že vedel, da s svojim delom in programom ni prepričal volivce za naslednji mandat), zavrnitev računa Listu, ki je z njegovo (še neplačano) podobo na zadnji strani, vzbujal antipatijo pri njegovih političnih konkurentih. Lahko, da kljub slabim signalom, ki jih v tem času sprejemam, resignacija ni upravičena? Kakorkoli. List okolju sporoča z vsebinami, ki so v njej in z voščili, ki jih v njemu ni. List sporoča s tem ko je in bi sporočal tudi, če ga ne bi bilo več. Toliko o resignaciji. In kje je optimizem, porečete? Najprej sem o svojem (zmernem) optimizmu hotel zapisati nekaj drugega. Pa je vmes, med pisanjem tega uvodnika, v moj računalnik priletelo elektronsko pismo (ah ta čarobna tehnologija!) in je z njim nehote prispel zaključek tega uvodnika. Ne samo zaradi optimizma, ki ga nosi s sabo, ampak zaradi dejstva, da je lahko v Šaleški dolini tudi žalost vzrok za optimizem. Med drugim mi je znanec v pisemcu namreč napisal: »Včasih (čedaljepogosteje) sem zelo žalosten, saj jeza ali kaj drugega tako ne pomaga, ko posamezniki zaradi lastne lojterce pozabijo na vse okoli sebe. Škoda, pa bi lahko imeli obljubljeno deželo tudi na tem majhnem koščku pod Smrekovcem.« Foto: Nada Žgank. Nad pljučnega raka s CT Pljučni rak je že nekaj let najpogostejši rak v svetu! Med vzroki smrti bolnikov z rakavimi boleznimi zaseda prvo mesto! V Sloveniji je bil leta 2001 med rakavimi boleznimi pri moških na prvem in pri ženskah na petem mestu. Zaradi pljučnega raka vsako leto v Sloveniji umre okoli 900 ljudi. Relativno 5-letno preživetje v Evropi znaša pri ženskah 10% in pri moških 9%. V Sloveniji je bilo od leta 1983 do letal997 5-letno relativno preživetje moških 8,7% in ženskah 9,5%. Najvažnejši dejavnik tveganja za nastanek pljučnega raka je kajenje cigaret! Med bolniki s pljučnim rakom je kar 85% kadilcev (90% moških, 78% žensk). Zato je zelo pomembna preventiva - opustitev kajenja in sprememba življenjskih navad. Podobno kot v svetu tudi v Sloveniji slabo polovico vseh bolnikov s pljučnim rakom odkrijejo v stadiju, ko so že prisotni oddaljeni zasevki oziroma metastaze. Možnosti za zdravljenje so takrat največkrat slabe. V veliki meri so odvisne od položaja tumorja, razširjenosti zasevkov, tipa pljučnega raka in splošnega zdravstvenega stanja prizadetega. Prav zato je zelo pomembna in pogosto odločujoča zgodnja diagnostika začetnih oblik raka, saj le pravočasno odkritje bolezni daje bolniku tudi možnost popolne ozdravitve. Strokovnjaki že vrsto let iščejo idealno obliko zgodnje diagnostike, ki mora biti hitra, poceni, občutljiva, brez lažno pozitivnih rezultatov, za bolnika pa neškodljiva in neboleča. Za ugotavljanje zgodnjih oblik pljučnega raka so uporabljali številne diagnostične metode: od navadnega rentgenskega slikanja, do pregleda celic v izpljunku, pozitronske emisijske tomografije, nizko dozne ali več detektorske računalniške tomografije. Občutljivost rentgenskega slikanja v odkrivanju pljučnega raka v I. stadiju bolezni je slaba in znaša največ 16%. Samo 50% okroglih bolezenskih sprememb premera 6-10 mm odkrijemo z običajnim rentgenskim slikanjem. Računalniška tomografija (CT) je veliko bolj občutljiva in lahko odkrije pljučni rak, ki še ne povzroča kliničnih simptomov in ga na običajnem rentgenskem posnetku pogosto sploh ni videti. S CT tako odkrijemo številne majhne nekalcifirane okrogle spremembe. Potrebno zasledovati jih je, saj je med njimi v trenutku odkritja le 1 - 2% rakastih sprememb. S CT presejalno metodo je možno kar pri 85% bolnikov odkriti pljučni rak v zgodnji fazi in tako doseči v 88. odstotkih 10 letno preživetje. Pri bolnikih, kjer so se odločili za takojšnjo kirurško odstranitev ugotovljene spremembe, pa je bilo preživetje celo večje in je doseglo 92%. Zgodnje preventivno odkrivanje pljučnega raka s CT je zato smiselno pri ogroženih skupinah prebivalcev: - kadilci cigaret v starosti nad 40 let, - bolniki po prebolelem pljučnem raku ali raku zgornjega dela dihal, - bolniki po prebolelem raku prebavil, - delavci, izpostavljeni karcinogenim dejavnikom okolja. Izkoristiti moramo možnosti, ki nam jih trenutna tehnologija omogoča. Le tako bomo lahko v zgodnji fazi ugotovili in odstranili rakasto razrast ter ohranili številna življenja. Zato prispevajmo in s skupnimi močmi nabavimo CT aparat, ki bo zelo dobrodošel in učinkovit pri zgodnjem odkrivanju pljučnega raka, pri že ugotovljeni bolezni pa dragocen pripomoček za odločanje in sledenje učinkovitosti zdravljenja. prim. Janez Poles, dr. med.-internist Srečanje v Gaberkah V sredo, 13. decembra so se v Gaberkah zbrali člani predsedstva, poveljstva in komisij pri Gasilski zvezi Velenje, da bi v kratkih besedah podali mnenja o opravljenem delu na področju gasilstva v minulem letu. Posameznim občinskim poveljstvom oziroma društvom pa so razdelili tudi nekaj opreme, ki jo je dala republiška Civilna zaščita. Tako so nekatera društva (pač glede na potrebe in dosedanjo opremljenost) dobila pagerje, radijske postaje in dihalne aparate. Sicer pa je vse navzoče, kar okoli 80 jih je bilo, najprej pozdravila Helena Brglez, predsednica Gasilske zveze Velenje. Povedala je, da so se župani iz službenih razlogov opravičili in na srečanje poslali svoje namestnike. Nato pa se je zahvalila za vestno delo vsem članom gailske organizacije, še posebej pa svojim najtesnejšim sodelavcem. Tako je izpostavila predvsem poveljnika Gasilske zveze Velenje Jožeta Drobeža in tajnika Andreja Ru- prehta, pa tudi ostale sodelavce in se jim oddolžila s skromnim »božičkovim« darilom. Seveda pa tudi predsednica ni ostala praznih rok, saj so se ji najbližji sodelavci za njen trud in uspešno delo na gasilskem področju tudi zahvalili z darilom. Sledila so poročila predsednikov komisij za žene, starejše gasilce, mladino, odlikovanja. Slišati je bilo, da so vse komisije uspešno izpolnile načrtovane naloge za letošnje leto. Po končanem uradnem delu je sledilo druženje ob glasbi in okrepčilu. Seveda se je med gasilskimi tovariši, zlasti tistimi, ki se redkeje vidijo, razpletel živahen pogovor, ki je popestril že tako zanimiv večer. Marija Lebar Priznanje je za nas spodbuda za še boljše delo 8 decembra so v podjetju Esotech Velenje sklicali novinarsko konferenco, da bi jav-• nost seznanili s pomembnim dosežkom. Kot letošnji edini finalist v zasebnem sektorju so namreč prejeli priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost. »Priznanja smo zelo veseli in za nas pomeni spodbudo, da vsak izmed zaposlenih izraža odličnost v odnosu do varovanja okolja in do širše družbe. V ta namen imamo za vse zaposlene delavnice, kjer načrtujemo naše vključevanje v globalne izzive in dajemo poudarek na tiste dejavnike, ki jih moramo izboljšati,« je dejala direktorica Zofija Kukovič Mazej. Njihovi načrti za bodočnost so optimistični, saj imajo zaprihodnje že podpisane pogodbe v višini dveh milijard, kar zagotavlja trdnost poslovanja. Ocenjujejo, da bodo letošnji rezultati dokaj presegli lanske in bodo ustvarili okoli tri milijarde tolarjev prihodka, dobiček pa glede na lanskega povečali za dva odstotka. Letos so dobro zaživela hčerinska podjetja, preko katerih bodo ustvarili okoli 200 milijonov tolarjev realizacije, uspelo pa jim je povečati tudi izvoz. »Ne stremimo za vrtoglavo rastjo prihodkov in dobička. Več nam je do tega, da so naši posli naravnani razvojno in v smeri, ki smo si jo zadali za cilj, to je odličnostjo projektov,« še dodaja Kukovičeva. Besedi naravovarstvo in ekologija sta pri njih na prvem mestu. Da bi besede podkrepili tudi z dejanji, bodo v naslednjem letu na domačem dvorišču zgradili manjšo elektrarno na sončne celice. Sicer pa v podjetju svojo priložnost vidijo v razvojno naravnanih projektih čiščenja zraka in voda, lotili pa se bodo tudi projektiranja sistemsko vodenih visokonapetostnih objektov (transformatorjev). Foto: Marija Lebar Akcija »Varno v šolo« V Šaleški dolini, Šoštanju in Šmartnem ob Paki, člani ZŠAM Velenje sledijo dolgoletni tradiciji preventivnih akcij ob začetku šole. Lokalna skupnost in policija sta že večkrat potrdili koristno preventivno delovanje, humani vidik teh akcij in zgled poklicnih voznikov ter članov ZŠAM. Vključeni so v načrtovanje projektov za nove termoenergetske objekte v Sloveniji, v projekte alternativnih virov in v čistilne naprave v Drogi Kolinski, Pivovarni Laško in na Kitajskem. Na kadrovskem področju veliko stavijo na nenehno izobraževanje zaposlenih in v svojo sredino še vedno vabijo visoko usposobljene strokovnjake z interdisciplinarnimi znanji. Glede nameravane visoke šole s področja ekologije, ki naj bi jo dobili v Velenju, pa Kukovičeva meni, da bi morala ta predstavljati predvsem osnovo in možnost za nadaljnje magistrske in doktorske študije. Ob tem povejmo še to, da je časopis Delo direktorico Zofijo Mazej Kukovič uvrstil v ožji izbor za imenovanje Delove osebnosti leta, za katero glasovanje poteka do 15. decembra, ko bodo razglasili rezultate. Marija Lebar Brezplačni tehnični pregledi vozil Sredi novembra so prizadevni člani ZŠAM Velenje v sodelovanju s podjetjem Avto Velenje tehnični pregledi organizirali nedeljske tehnične preglede vozil. O O C_ 0 N CD 1 * O) < O Člani Združenja šoferjev in avtomehanikov ZŠAM Velenje, ki so v prvih šolskih dneh opravili nadzor in dežurstvo na področjih šol in vrtcev, so z rezultatom letošnje akcije zelo zadovoljni. Na področju Policijske postaje Velenje ni bilo nobene prometne nezgode z udeležbo otrok in učencev, k temu pa je gotovo pripomoglo tudi nekaj deset policistov Policijske postaje Velenje, vsaj trideset uniformiranih članov ZŠAM Velenje in veliko število učencev prometnikov. Policisti so s povečanim nadzorom v prvih šolskih dneh še nadaljevali do 15. septembra, v tem času pa so na osnovnih šolah pripravili ure za starše in učence z obiski policistov na temo varna pot v šolo. Člani ZŠAM Velenje so na dežurnih mestih prebili več sto ur in s tem povečali stanje pazljivosti voznikov in hkrati otrok ter učencev. Pri združenju so zato odkrito ponosni na svoje zveste člane, ki v modrih uniformah ali zaščitnih brezrokavnikih obeležujejo mesta s pogostimi prehodi čez cesto ter pospremljajo čez cestišče otroke in starejše osebe. Po besedah Borisa Ranerja, predsednika ZŠAM Velenje, je tudi to prostovoljno delo vredno širše družbene pozornosti ter priznanja številnim posameznikom, ki se zavedajo pomena in pomoči, saj s tem morebiti rešujejo življenja in krepijo prometno varnostno kulturo. Jože Miklavc Reševalna vaja »Gone 2006« »Darilo za varnost voznikom« so vozniki prejeli v času, ko je potrebno ponovno preveriti delovanje akumulatorja, zimskih pnevmatik, hladilne tekočine, zavor, krmilnega mehanizma, luči in signalnih naprav. Kar 83 voznikov je pripeljalo svoje železne konje na pregled. Skupina članov ZŠAM Velenje je opravila nekatere meritve, tehnični pregledniki pa natančen pregled vozil, pomemben za zimsko obdobje. Vozniki, nekateri ujamejo takšne preglede vsako leto, so bili s ponujeno akcijo varnosti izjemno zadovoljni in niso skoparili z besedami zahvale. Člani organizatorja in izvajalcev brezplačnih tehničnih pregledov so ob koncu še ene pomembne aktivnosti sklenili, da s takšno dejavnostjo nadaljujejo tudi v prihodnje. Jože Miklavc Vaja je potekala koordinirano in uspešno Na Martinovo soboto dopoldne so na Golteh izvedli vajo reševanja na žičnici. Vaja je bila razdeljena na dva sklopa. Prvi del so izvedli na spodnji postaji v Žekovcu, drugega pa na trose-dežnici Medvedjak na Golteh. Cilj vaje je bil preveriti usklajenost delovanja vseh služb in organov ter upravljavca žičniških naprav v primeru velike nesreče na žičnici. V vaji so predpostavili možnost nesreče zaradi udara strele, posledica česar je popolno prenehanje vseh trenutno delujočih naprav. Ta se je v resnici zgodila letos 26. junija, ko so v neurju na sedežnici Medvedjak ostali ujeti potniki, večinoma starejše osebe, ki so se dopoldne udeležili srečanja upokojencev v Mozirju. V tokratni vaji so sodelovali vsi akterji, ki so bili udeleženi tudi pri resničnem reševanju, skupaj več kot sto udeležencev. Posledica udara strele je takojšnje prenehanje delovanja vseh žičniških naprav, to je trosedežni-ce Medvedjak in nihalne žičnice. Vsi poskusi ponovnega zagona so bili neuspešni. Tako je nekaj deset metrov nad spodnjo postajo zaradi sprožitve zavornega mehanizma sunkovito obstala kabina, v kateri so visoko nad tlemi ostali ujeti ponesrečenci. Ker je bil med ranjenimi tudi sprevodnik, kontakta z ujetimi ni bilo mogoče vzpostaviti. Po alarmiranju so na kraj dogodka prihiteli reševalci. Člani jamarske reševalne službe so se povzpeli do prvega nosilnega stebra, od koder se je eden od njih po jeklenici spustil do kabine, od tam je spustil vrv, po kateri so v kabino nato dvignili člane ekipe za nujno medicinsko pomoč in nosila, saj je imel eden od potnikov poškodbo hrbtenice. Na Golteh je bilo mrzlo in vetrovno in lahko si je bilo predstavljati počutje starejših potnikov, ki jih je junija zares ujete pral dež in celo klestila toča, skratka, takrat se je razbesnelo pravo neurje, ki pa v gorah ni nobena redkost. Drugi del vaje je bil prikaz reševanja s trosedež-nice Medvedjak, kjer so ujete na sedežnici najprej reševali zaposleni na žičniških napravah, torej RTC Golte d. o. o. Markiranti so bili tokrat člani zgornjesavinjskih gasilskih društev, ki so predstavljali navidezne ponesrečence. Pridružila se je Gorska reševalna služba s prikazom reševanja s pomočjo vrvne tehnike in gasilci, ki so reševali z lestvami. Pri transportu ranjenih in opreme je nudil podporo tudi helikopter Slovenske vojske, za varovanje kraja pa so poskrbeli policisti. Sodelovala je tudi ekipa za nujno medicinsko pomoč iz Velenja. V sobotni vaji so se zelo osredotočili na počutje potnikov po rešitvi, saj so nekateri kazali znake hudega šoka in panike, in aktivirali v ta namen še Center za socialno delo Mozirje (psihološka pomoč) in Rdeči križ za oblačila in odeje. Po končani vaji, ki so jo za gledalce komentirali po mikrofonu, so vodje posameznih služb na kratkem sestanku strnili vtise o vaji. Bili so enotnega mnenja, da je vaja potekala koordinirano in dobro. Janez Žuntar, poveljnik CZ Mozirje, je dejal, da boljše medsebojno spoznavanje med reševalci doprinese k uspešnejšemu delu. Povedal je, da razmišljajo tudi o tem, kako ravnati s potniki neposredno po reševanju. V ta namen so se povezali z nekaterimi prevajalci, saj je veliko gostov tujcev. Malo teže je bilo dobiti prevajalca madžarskega jezika, a ravno teh gostov je v Zgornji Savinjski dolini vse več. Da je izvedba vaje dobro potekala, sta menila tako Darko But, vodja izpostave URSZR za Zahodno Štajersko, kot tudi Franc Finkšt, poveljnik gasilskega poveljstva Savinjsko-Šaleške regije. Seveda bo o vaji v kratkem izdelana podrobna analiza. Marija Lebar Foto: Marija Lebar Prve iskrice Uredniško redigiran zapisnik konsti-tutivne seje Sveta občine Šoštanj, ki je bila 27, 11. 2006, Na seji so se zbrali na zadnjih volitvah izvoljene članice in člani sveta občine Šoštanj ter novi župan občine. Na seji je bila navzoča tudi Anica Zajc, predsednica občinske volilne komisije ter Mirjam Povh, direktorica občinske uprave. Zapisnik je pisala Suzana Koželjnik. Sejo je pričel voditi najstarejši izvoljeni član sveta občine Šoštanj Štefan Marjan Szabo. Na seji so obravnavali poročila občinske volilne komisije o izidu lokalnih volitev, predlog mandatne komisije o potrditvi mandatov članom občinskega sveta in županu ter glasovanje o potrditvi mandatov, nezdružljivost in poziv občinski volilni komisiji, da izvede postopek za potrditev mandatov naslednjim na listah ter predlaganje kandidatov za predsednika in člane Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja ter sprejem sklepa o imenovanju Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja. Na koncu so vsi svetniki in župan zaprisegli, da bodo spoštovali ustavo ter zakone in delovali v dobrobit občine Šoštanj. Anica Zajc: V delu občinske volilne komisije se ni zgodila nobena nepravilnost. Izvoljeni svetniki so najprej izvolili tričlansko mandatne komisije v sestavi Drago Koren (predsednik) in Srečko Potočnik ter Drago Kotnik. Nato pa je predsednica občinske volilne komisije Anica Zajc podala poročilo o izidu lokalnih volitev. Kandidatne liste so dobile sledeče odstotke glasov: Slovenska demokratska stranka - SDS: 20,63%, LDS - Liberalna demokracija Slovenije: 15-,53%, Lista Viktorja Dreva: 12,02%, Nova Slovenija - krščanska ljudska stranka (N.Si): 9,63%, Socialni Mandatna komisija: Srečko Potočnik, Dra-ko Kotnik in Drago Koren ter Anica Zajc gruntajo, kaj je bolje: da je Vačovnikova odstopila, ali da ni sprejela mandata? demokrati - SD: 8,98%, SLS - Slovenska ljudska stranka: 7,49%, Slovenska nacionalna stranka - SNS: 7,11%, DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije: 6,35%, Drago KOTNIK - nestrankarski kandidat: 6,22%, Neodvisna lista za razvoj krajevnih skupnosti: 6,04%. Izvoljeni pa so bili sledeči kandidat. Na listi SDS: Darko Menih, Vojko Krneža, Maša Stropnik, Peter Radoja ter Judita Čas Krneža. Na listi LDS: Milan Kopušar, Štefan Marjan Szabo in Vilma Fece. Na listi Viktorja Dreva: Viktor Drev, Srečko Potočnik ter Marija Vačovnik. Na listi NSi: Drago Koren in Roman Kavšak. Na listi SD: Franc Sevčnikar in Janez Viktor Zacir-kovnik. Po en mandat je pripadel SLS: Marjana Jakob, SNS: Marjan Vrtačnik, DeSUS: Leopold Kušar, Drago Kotnik ter Neodvisni listi za razvoj KS: Mirko Pergovnik. Za župana je bil z 58,17% izvoljen Darko Menih. Občinska volilna komisija pri delu volilnih odborov ni ugotovila nepravilnosti, ki bi vplivale na izid glasovanja. V delu občinske volilne komisije se ni zgodila nobena nepravilnost. Predsednica Občinske volilne komisije ga. Anica Zajc je prebrala tudi izjavo ga. Marije Vačovnik, ki je na občinsko volilno komisijo podala odstopno izjavo, da ne more sprejeti mesta članice občinskega sveta in da se izvede postopek za imenovanje naslednjega člana z liste Viktorja Dreva. Predsednica občinske volilne komisije je povedala, da so se je o tem posvetovali, saj dejansko v samem zakonu nikjer ni predvidvideno, da nekdo, ki je bil izvoljen, ne sprejme mandata. Zakon govori o tem, kakšen je postopek, ko je že član občinskega sveta. Predlagala je Mariji Vačovnik, če je njena izjava resnična, da ne sprejme mandata. Povedala je Marjan Vrtačnik je zaradi odstopa obtožil Vačovnikovo, da je zavajala volivce v Ravnah. še, da bodo pridobili mnenje, ali lahko kar občinska volilna komisija dodeli mandat naslednjemu na listi, ki ga bodo potem potrdili na naslednji seji. Povedala je tudi, da to ni isto kot pri županu, ki bo tudi moral podati izjavo, da zaradi nezdružljivosti funkcije odstopa z mesta svetnika in daje mesto naslednjemu na listi. Iddi v praksi ni zasledila podobne situacije, je še zatrdila ga. Anica Zajc. Nato je predsednik mandatne komisije Drago Koren obrazloži ugotovitve mandatne komisije, ki je ugotovila, da mandati članov občinskega sveta kot tudi župana, niso sporni. Glede na to, da je ga. Marija Vačovnik podala odstopno izjavo jo vpraša, če še vztraja pri tem, kar ga. Marija Vačovnik tudi potrdi. Komisija predlaga, da se mandati svetnikom občinskega sveta kot tudi županu, potrdijo. Milan Kopušar je vprašal svetnico Mašo Stropnik, če bo vrnila občinsko stanovanje v Šoštanju, ker je bila izvoljena v svet KS Skorno - Florjan. Marjan Vrtačnik (SNS) ima vprašanje za ga. Marijo Vačovnik, zaradi njenega odstopa. Zdi se mu nekorektno, saj je to zavajanje volivcev in Ravenčanov, ki so ji namenili toliko glasov, da jih zastopa ter upa, da to ne bi postala praksa v bodoče. Volitve v občinski svet so resna zadeva in Svet občine Šoštanj je organ odločanja. Vsak, ki kandidira, naj predhodno prevzame vso odgovornost. Milan Kopušar (LDS) se strinja s predhodnikom, saj 30. člen govori, da se opravijo nadomestne volitve, če nekdo odstopi prej kot v šestih mesecih. Meni, daje potrebno prej pridobiti mnenje Občinske volilne komisije, da ne bi bilo kakšnih nejasnosti. Problem je pri ženskih kvotah in to je ene vrste zavajanje volivcev. Postavlja se mu tudi vprašanje glede svetnice Maše Stropnik, kije bila izvoljena v občinski svet na listi SDS, hkrati pa kandidirala tudi v svet Krajevne skupnosti Skorno - Florjan ter bila draga z največ glasovi izvoljena v svet KS. Sama ima občinsko stanovanje v Šoštanju. Zanima ga, glede na to, da je bila v KS Skorno-Florjan izvoljena s takšno večino glasov, ker verjetno živi in dela v okraju, ali bo vrnila občinsko stanovanje ali pa bo odstopila od mandata v KS Skorno-Florjan? Drago Koren (N.Si) pove, da ga. Vačovnikova ni podala odstopne izjave, ampak da ne sprejme mandata. Meni, da je stvar pravilna in da potrdijo mandate vsem svetnikom, razen mandata ga. Marije Vačovnik. Nato vpraša g. Darka Meniha, če sprejme županstvo, da se izvede postopek za potrditev mandata naslednjemu na listi. G. Darko Menih pove, da sprejme županstvo. Nato je svet potrdil 19 mandatov, od dvajsetih izvoljenih članov sveta občine Šošatnj. Predsednica občinske volilne komisije ga. Anica Zajc je glede na izjavo g. DarkaMeniha, da odstopa Foto: Dejan Tonkli *Drage občanke in občani! Leto 2006 se končuje. Dokončno smo se zasidrali v tretjem tisočletju, v obdobju, ko človek išče nove možnosti za preživetje. Ustvarjalnost in inovativnost pa bosta še okrepila konkurenčnost naše družbe. Vrhunec sprememb, ki je nastal v naši občini v mesecu novembru pomeni pomemben izziv, s katerim se bomo morali vsi vzajemno spoprijeti, da bomo dosegli uspešen, na znanju temelječ razvoj občine. Pred nami so praznični dnevi. Preživeli jih bomo v krogu svojih znancev, prijateljev in družine. Želim vam prijazne božične in novoletne praznike in veliko dobrega v novem letu. Prepričan sem, da se boste poslovili od starega leta z lepim občutkom, da je bilo leto 2006 sicer naporno, polno vzponov in padcev, vendar tudi ustvarjalno in uspešno. Iskrene čestitke vsem tudi ob dnevu samostojnosti. Vaš župan, Darko Menih,prof. z mesta občinskega svetnika, ker je bil izvoljen za župana, izvedla postopek imenovanja naslednjega svetnika na listi SDS. To je Marko Ojsteršek. Po tem je vodenje seje prevzel novi župan Darko Menih. Svet je pred koncem imenoval še Komisijo za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja v sestavi: Peter Radoja (predsedniki in člani: Milan Kopušar, Roman Kavšak, Srečko Potočnik ter Janez Viktor Zacirkovnik. Svet Občine Šoštanj za mandat 2006 -2010. Župan Darko Menih je predlagal, da slovesno zaprisego vseh svetnikov prebere Štefan Szabo kot najstarejši svetnik v občinskem svetu, ki povabi vse svetnike, da podpišejo svojo zaprisego. Nato je župan slovesno zaprisegel in na koncu preberal še svoj predstavitveni govor, v katerem se vsem zahvaljuje za zaupanje na lokalnih volitvah in imenoval tri podžupane: Draga Korena, Viktorja Dreva in Vojka Krneža ter čestital novoizvoljenim svetnikom. V prejšnji številki lista smo napačno zapisali da je bil v svet KS Zavodnje izvoljen Blaž Ročnik. To ne drži. Izvoljen je bil Jože Ročnik. Tiskarskega škrata smo ostro okarali, za napako pa se bralkam in bralcem opravičujemo. Priprava prostorskega reda Prostorska konferenca za pripravo prostorskega reda in strategija prostorskega razvoja občine Šoštanj, ki je bila v prostorih Občine Šoštanj v sredo 13. decembra, je nedvomno korak naprej v smeri sprejemanja prostorskega reda in strategije razvoja, pri katerem je ci potrebno pridobiti in uskladiti priporočila in P interese lokalne skupnosti, gospodarstva ter a drugih. Ü, Priprava obeh aktov že teče, je povedala Veronika ° Hajnihar, ki je na občini Šoštanj med drugim pri-- stojna za vodenje postopkov za pripravo prostorskih aktov. Na konferenci, na katero je bilo vabljeno veliko več udeležencev je Hajniharjeva podala več informacij o dogajanju in postopkih, ki so že bili izpeljani, namen vsega tega pa je pripraviti optimalen prostorski razvoj z izboljšanjem prostorske funkcionalnosti, zmanjšanja degradacije in posodobitve stanja v občini. Obstajajo že prostorske usmeritve, ki se nanašajo predvsem na širitev turistično rekreativne ponudbe v Topolšici z navezavo naDružmirsko jezero, spodbujanje razvoja ekološkega kmetijstva, izgradnja industrijske cone namenjene manjšim gospodarskim dejavnostim, širitev in posodobitev Termoelektrarne Šoštanj, spodbujanju usmerjene poselitve, zavarovanja Smrekovca, Varova-a nja obvodnega prostora v občini, z zakonsko določe-q nim postopkom za sprejemanje prostorskih aktov pa g- bodo prišli do dodatnih usmeritev. Ravno zato bodo Z, tudi v bodoče potekale javne konference z namenom ° pridobitve mnenj in predlogov nosilcev prostora. = Na konferenci je bila tudi predstavnica načrtovalca Urbanisti d.o.o., Mojca Furman Oman, ki je podala ugotovitev, da občina Šoštanj razpolaga z ogromnimi površinami nepozidanih stavbnih zemljišč, kar pa pomeni, da naselij samih ne bi širili, temveč poskušali optimalno izkoristiti prostor, ki je že opredeljen kot zazidalni. Poudarila je še nekatere prednosti občine pri njenem razvoju, ki med drugim vključuje tretjo razvojno os. S svojimi razmišljanji so se oglasili Judi župan občine Šoštanj Darko Menih ter Peter Šlutej, Peter Radoja predsednik TOD in Franc Jevšek z direktorata za energijo. Sklepi konference. Glede na slabo udeležbo občina poziva vse legitimne interesente, da svoja priporočila, usmeritve in interese oddajo v pisni obliki, do 22.12. 2006. Zapisnik 1. prostorske konference, je na vpogled na www.sostanj.si. Zaradi za Šoštanj zelo pomembnega dogajanja, tudi s tega mesta pozivamo, da se postopkov čim bolj aktivno udeležujemo. . ... , .. ' Milojka Komprej Za dobro skupno delo Šoštanjski župan Darko Menih, ki je prevzel krmilo občine konec novembra, je z namenom spoznavanja in utrjevanja vezi med krajani v krajevnih skupnostih občine v sredo, 6.12., sklical sestanek v Kulturnem domu Šoštanj. Srečanja predstavnikov krajevnih skupnosti so se v glavnem udeležili vsi člani svetov in predsedniki KS. Župan jih je nagovoril v smislu pričakovanj o dobrem sodelovanju, obveščanju in skupnem delu, kar bi bilo v pomoč vsem. Opozoril jih je, da so bili izvoljeni, da zastopajo interese krajanov, zato jim morajo prisluhniti in potrebe kraja tudi ovrednotiti s programom. S takim načinom bodo tudi lažje prišli do sredstev evropske skupnosti, saj ti temeljijo na programih, s katerimi lahko občina prijavi določene projekte. Obljubil je enakomerno porazdelitev skrbi in sredstev za vse kraje v občini. Kot župan bo pripravljen prisluhniti težavam občanov in bo storil vse, da bodo težave, ki so lahko hitro rešljive tudi rešljive v najkrajšem možnem času. Zagotovil je svojo prisotnost na terenu in med krajani, kamor upa, da bo vabljen. Pokoncusvojeganagovorajedalbesedo prisotnim. Oglasil se je svetnik Krajevne skupnosti Topolšica, ki je v imenu vseh izrazil zahvalo za povabilo, hkrati pa predlagal, da bi bila take vrste srečanja redna praksa. Do sedaj se v taki obliki niso srečavali in meni, da bi se veliko nestrpnosti med posameznimi krajevnimi skupnosti lahko rešilo na takih srečanjih. Po odzivu prisotnih je bilo soditi, da se strinjajo. Župan jih je ob koncu pozval tudi na neuradni del in srečanje zaokrožil z lepimi željami v prazničnih dneh. Milojka Komprej 2006 Gruden List Q 9 Foto: M. K. Sošolci iz Belih Vodah - letnik 1946 V novembru 2006 smo se ponovno srečali sošolke in sošolci iz osnovne šole v Belih Vodah, rojeni leta 1946. Devet se nas je zbralo pri Razpodovniku, na kmetiji odprtih vrat v Belih Vodah. Nazdravili smo našemu 60. letu mladosti, pojedli presenečenje - torto, s katero nas je pogostila ena od sošolk, in veselo zapeli ob spremljavi harmonike. Obudili smo prijetne spomine, ki nas vežejo na staro osnovno šolo v mežnariji pri cerkvi sv. Andreja. Tja smo hodili k pouku, dokler ni bila leta 1961 v Belih Vodah otvorjena nova osnovna šola. Nekateri sošolci smo po končanem šolanju ostali v Belih Vodah, drugi so se izselili v bližnje kraje. Druženje je minilo v prijetnem vzdušju. To je bilo naše drugo srečanje, od prvega pri Grebenšku je minilo že 10 let. Tokrat smo sklenili, da se bomo odslej srečevali vsako leto. Frančiška Petkovnik Pozornost Za prijeten in družaben dogodek med starejšimi krajani Raven so poskrbeli člani tamkajšnjega Rdečega križa, ki so 4.11. organizirali srečanje starejših krajanov in tako sledili vsakoletni tradiciji. Srečanja, ki je bilo v stari šoli, se je udeležila približno polovica od sto tridesetih. Najstarejša med njimi pa sta bila Franc Blažič in Angela Ferk. Popoldan so popestrili s krajšim kulturnim programom, iz harmonike pa je zvoke izvabljal Ivan Kumer. Kot vsako leto nameravajo svoje starejše krajane, ki so bolni ali so v domu za varstvo odraslih, obiskati na domu in jim v tem prednovoletnem času izkazati vsaj kanček pozornosti. Nekje sem ujela misel, da starejši človek ne potrebuje ničesar bolj kot prijaznost in pozornost. Pravzaprav jo potrebujemo vsi. Jože Jančič, ki se je oglasil v našem uredništvu, je povedal še, da krajevna organizacija Rdečega križa tudi v tem času organizira merjenje krvnega tlaka in skrbi za spremljanje zdravstvenega stanja krajanov. Milojka Komprej Materinski dom v Mozirju bo kmalu zaživel V Mozirju so v začetku jeseni odprli materinski dom. Stavbo - veliko družinsko hišo je že pred leti mozirski župniji darovala rojakinja, ki je živela v Ameriki. To je storila v spomin na moža in na sina Andreja, ki je padel v Vietnamu. Andrejev dom, kot je donacija dobila ime, je prvotno služil kot dom za upokojene duhovnike. Letos poleti so ga s pomočjo mariborskih študentov temeljito a prenovili in usposobili za materinski dom, kamor j, se bodo zatekale matere in otroci, ki se v bivanjski I stiski nimajo kam obrniti. V materinskem domu Mozirje je Škofijska Karitas Maribor v torek, 7. novembra, priredila dan odprtih vrat. Številni obiskovalci so si z zanimanjem ogledali lepo in funkcionalno opremljene prostore, ki čakajo na prve stanovalce. Bivanje v domu je omejeno na eno leto, vendar tudi po tem času stanovalcev ne bodo »vrgli na cesto«, pač pa jim bodo pomagali pri iskanju ustreznih rešitev. Cene nastanitve še niso znane, saj bodo odvisne tudi od gmotnega položaja posamezne družine. Prve mame, zaenkrat jih bo pet, bodo z otroki v dom prišle še letos. Za delo z njimi sta predvideni dve strokovni osebi, ostala pomoč bo laična. Tako računajo na člane Župnijske Karitas Mozirje, svojo pomoč pa so ponudili tudi mozirski skavti. Seveda bodo prostovoljci, ki bodo delovali na tem področju, imeli prej ustrezno pripravo. Generalni tajnik Slovenske Karitas Lojze Štefan je povedal, da so veseli odprtja materinskega doma, saj se v sodobnem svetu človeške stiske kažejo predvsem v neurejenih družinah. Zelo so zadovoljni zaradi pozitivnega odziva, na katerega so ob odprtju doma naleteli v lokalni skupnosti. Marija Lebar Priznanje Milanu Meži Pred kratkim je bila priložnostna slovesnost ob 10. obletnici delovanja Višje strokovne šole Šolskega centra Velenje. Posebno priznanje župana Mestne občine Velenje je prejel mag. Milan Meža. G. Milan Meža je pedagoškemu poklicu predan . že več kot 30 let, sprva kot srednješolski učitelj, se-5 daj kot predavatelj in ravnatelj Višje strokovne šole. > Napisal je več učnih gradiv za dijake, bil mentor šte-I vilnim uspešnim mladim raziskovalcem, sodeloval je pri izdelavi učil, bil član več različnih komisij Zavoda RS za šolstvo in Ministrstva RS za šolstvo in šport, Regijskega študijskega središča, predsednik komisije za imenovanje predavateljev Višjih strokovnih šol pri Strokovnem svetu RS za poklicno in strokovno izobraževanje. Je soavtor 14 katalogov znanj v višješolskih strokovnih programih in kreator prvih višješolskih strokovnih programov v naši državi. Trenutno je v okviru Evropskega strukturnega sklada aktivno vključen v projekt za Prenovo in razvoj višješolskih programov: kot nosilec prenove za programa Elektronika, ter Rudarstvo in geo-tehnologija, sodeluje pa tudi pri prenovi programa Informatika. S prenovo bi v Sloveniji radi dosegli modularno zasnovo programov ter njihovo kreditno vrednotenje v skladu z merili ECTS in omogočili lažje prehajanje iz višje v visoko stopnjo strokovnega izobraževanja. Milan Meža je sinonim za kakovost dela. Odlikuje ga konstruktivno povezovanje in ambiciozni cilji. Med njegove strokovne posebnosti nedvomno spada tudi vodenje in posebno skrbno organiziranje vzgojno-izobraževalnega procesa. Kot ravnatelj uživa spoštovanje in nesporno avtoriteto ter zaupanje. Zaradi svoje strokovne odličnosti predstavlja dober zgled vsem mlajšim in starejšim kolegicam in kolegom ŠC Velenje. Na Višji strokovni šoli pa pušča njegova izjemna energija, skromnost in delovni pristop neizbrisen pečat in dodano vrednost, ki nas dela prepoznavne in nam prinaša ugled, ne le doma, ampak tudi v tujini. Foto: Dejan Tonkl PISMA BRALCEV ___v Kaj bo naredila občina Šoštanj z vprašanjem stare direkcije TUŠ? Prvega decembra 2006 so člani iniciativnega odbora za ustanovitev muzeja usnjarstva Slovenije posredovali Darku Menihu, županu občine Šoštanj pismo z vprašanjem: »Kaj bo naredila občina Šoštanj z vprašanjem stare direkcije TUŠ?« Del pisma županu občine Šoštanj, Darku Menihu Do danes nakazane »strateške« usmeritve Občine Šoštanj, vsekakor dajejo neko vizijo razvoja v prihodnosti. Vendar je potrebno za dolgoročen trajnostni razvoj občine, poiskati poudarke tudi na drugih področjih. Na tem mestu se zdi pomembno vprašanje stare direkcije TUŠ. Že sedem let je preteklo od agonije in dokončnega propada TUŠ, naše fabrike, ki je leta 1999 po 211. letih obstoja prenehala z delovanjem. V Šoštanju je za njo ostal velik stavbni kompleks, ki je deloma del starega mestnega jedra. Ostali so stroji in brezposelni delavci. Zaradi postopnega ukinjanja proizvodnje in na koncu same usnjar-ne, ki je od leta 1974 spadala kot TOZD v sistem IUV, so bili tovarniški objekti izredno zanemarjeni in so prav klicali po rešitvi tega vprašanja. Že takrat se je pojavila težnja po ohranitvi fabrike kot pomembnega dela kulturnega in industrijsko tehničnega izročila na Slovenskem. Vprašanje je bilo, kaj storiti stem »mestom duhov«. Lastnik, Industrija usnja Vrhnika, je zaradi lastnih težav in krize usnjarske industrije, odprodala zemljišče tovarne skupaj z večino objektov. Velik del zemljišč in novejši stavbi je odkupilo Gorenje za realizacijo svojih proizvodnih programov, del zemljišča pa je v lasti občine Šoštanj. Kmalu je zaradi modernih gospodarskih ihteresov prišlo do hitre odločitve o odstranitvi tovarne. S spektakularnim rušenjem smo tako uspeli v nekaj tednih skoraj povsem amputirati naše zavedanje, da je Šoštanj zrasel iz stoletne tradicije usnjarstva. Pod zemljo smo zagrebli temelje, dokaze, daje bil smrad usnjarjenja način življenja in preživetja prebivalstva in vsakdan Šoštanja. Temna okna propadajočega tovarniškega zidovja, sredi katerega je stal visok dimnik, zidan iz rdeče opeke, so od nekdaj predstavljala velik del znane mestne kulise, tradicije in zgodovine mesta Šoštanj. Sprehod po tovarni ponekod še prinese pred oči sence delavcev, ki hitijo in opravljajo svoja dela. Zdi se, kot da je tovarna še vedno živa in da so jo prehitro opustili in obupali nad njo. Zaradi zapuščine in velikosti je vredna naše pozornosti, saj v sebi nosi patino, ki jo večina industrijskih objektov nima in je zato neprecenljivo ogledalo modernemu v dolini. S svojimi zadnjimi močmi še opozarja na našo zgodovino, na naše korenine, je nekdo zapisal pred leti. S samim rušenjem je bila tovarna fizično skoraj v celoti odstranjena. Ostala je le še stara tovarniška direkcija z dvoriščnimi objekti, ki se s pročeljem vklaplja v Glavni trg in je še vedno v lasti Industrije usnja Vrhnika. Stavba tovarniških kopalnic je danes predvidena za bodoči Muzej usnjarstva Slovenije. Nova revitalizacija prostora in objektov je že dlje časa na pohodu. Vendar je postalo kljub entuziazmu posameznikov, vse do danes naše razumevanje sedanjosti, v kateri se učimo iz preteklosti, za modro življenje v prihodnosti, le obljuba. Muzej usnjarstva Slovenije, s katerim bi vsaj deloma zapolnili fizično in psihološko vrzel, kije nastala v Šoštanju, bo morda uresničljiv v prihodnosti. Vzporedno pase pojavlja vprašanje stare tovarniške direkcije z nekaj objekti, ki ležijo za Glavnim trgom. Stavba ima baročno zasnovo in se z neorenesančnim fasadnim pročeljem iz druge polovice 19. stoletja, umešča kot estetsko nepogrešljiv del zahodnega dela Glavnega trga. Stavba je zavarovana kot kulturni spomenik in daje mestu poseben čar in pečat s starim vhodom v fabriko. Vsekakor bi veljalo razmisliti o pridobitvi te stavbe, saj ima občina predkupno pravico, lastnik IUV pa interes le to prodati. Stavba bi morala biti za občino zanimiva, saj predstavlja morebiten depo in prostor predstavitve zasebnih zbirk zbirateljev, ki so jih pripravljeni odstopiti Šoštanju, če bo zanje posluh. Tudi ni nepomembno, da je bil pred leti narejen popis premične kulturne dediščine v prostorih stare direkcije, v kateri je kar nekaj drugih zanimivih detajlov, kot so na primer rezljana hrastova vrata z usnjarskimi simboli. Stavba nudi možnosti postavitve drugih zbirk. Na do sedaj neustrezno obravnavo je opozorila tudi zelo odmevna in hvale vredna razstava Napotnikovih del, ki jih del hrani občina Šoštanj. Poudariti velja, daje bila postavitev spominskega parka ob novi osnovni šoli dobra poteza. Vendar bi veljalo pomisliti tudi na spremljevalno izobrazbo o znamenitih šoštanjskih rojakih, morda preko spominske sobe ali muzeja, kakršne postavljajo v krajih, kjer so ponosni na svojo preteklost. Zaradi vsega povedanega pričakujemo, da bo občina izkazala interes za odkup te pomembne stavbe za Šoštanj. Priložnost, ki je pred nami gotovo ne bo na trajala večno, saj lahko zaradi nepazljivosti pride do nepopravljive škode, ki nam je zanamci ne bodo spregledali. Za kakovosten premik, vizijo za prihodnost, bo potrebno mestu znova odkriti dušo, saj se bo tudi po tem razlikovalo od nekreativnih nakupovalnih centrov sedanjosti, kijih postavljamo zunaj urbanih naselij. Glavni trg je imel nekaj stoletij funkcijo trga in središča mesta, a je danes vse bolj zapuščen. Kdo bo ostal v njem, če ne bomo ponudili sprejemljivih pogojev in nečesa, kar bo poudarjalo mestu tradicijo in njegov duh po usnju. Konec pisma Iniciativni odbor za ustanovitev muzeja usnjarstva Slovenije v Šoštanju / Zanj: Miran Apljnc in Danilo Čebul Spoznanje? Kdo bi vedel? Zakaj? Res je, da je že kar nekaj časa obstajala možnost, da bi prišlo do prodaje tega stavbnega kompleksa, vendar je prevladovalo mnenje, da bo občina vendarle upoštevala težnjo, ki se je prišla iz iniciativnega odbora, da bi na nek način pridobila stavbo. Vsekakor je bila informacija, daje bila omenjena stavba prodana vtem letu, prvovrstno presenečenje. Občina se je v letu 2006 odrekla predkupni pravici, zaradi pomanjkanja sredstev, oziroma ker v obstoječem UN ni bila predvidena drugačna rešitev. UN pa je starin nespremenljiv! Danes je dejstvo, da se je Šoštanj odrekel objektu, kije stoletja predstavljal vitalni del razvoja in obstoja kraja in življenje mnogih posameznikov. S tem dejanjem smo izneverili pričakovanja mnogih, da bomo kljub ukinitvi proizvodnje podjetja, zmogli toliko odnosa in kaj ukrenili. Pozicija objekta je enkratna, vendar bo v bodoče predstavljal le zamujeno priložnost, ki jo je danes Šoštanj sposoben dati v popotnico našim otrokom, ki bodo spraševali kje živijo. Sicer pa, kako bodo vedeli naši mladi, kaj je prav, če še nam to ni jasno? Miran Aplinc Vsem krajanom želimo vesele božične praznike. V prihajajočem novem letu 2007pa veliko zdravja ter osebne sreče. SvetKSlokovica Vesele božične praznike in srečno novo leto Svet KS Bele Vode CVETLIČARNA REZANO CVETJE IN IONČNICE !___I IZDELAVA VSEH VRS^^tetŽ, U [BALKONSKOCVETJE MAJEV Marjeta NAHTIGALOBŠTETER s.p. Trg bratov Mravljak 1 3325 Šoštanj IŠKI ARANŽMAJI i DOSTAVA NA DOM S TELEFON: 03/5882-928 Vesele božične praznike in uspešno Novo leto 2007 KOTNIK Mai* j ah s.p. m* ŠoštAHj GSM' 041/340-295 Blagoslovljene in vesele božične praznike ter srečno, zdravo in uspešno leto 2007! Vinarska ulica 14, 2000 MRRIBOR Tel.: 00386/02/228 49 00 fax 00386/02/251 94 82 www.kon-cert.si OBVESTILO Varovanje narave in naravnih virov postaja vse bolj pomemben vidik moderne družbe, ki se je pričela zavedati naravne dediščine. Dajo bomo lahko prenesli na nadaljnje rodove,jo moramo varovati. Tega se zavedamo tudi na Inštitutu za kontrolo in certifika-cijo v kmetijstvu in gozdarstvu, saj je naša glavna dejavnost kontrola in certifikacija okolju prijaznih načinov kmetovanja. Zato seznanjamo vse kmetovalce, ki so že vključeni v okolju prijazne načine kmetovanja, da morajo svojo prijavo obnoviti do 31.12.2006. Hkrati se do tega datuma lahko prijavijo tudi novi kmetovalci. Sodelavci Inštituta KON-CERT Intervju v i rugace ne znam žive Milojka Komprej Bogdana Lampreta sem na pogovor povabila iz več razlogov. Zaradi njegovih funkcij? To že. Zaradi daljnih poznanstev, saj sva bila v osnovni šoli sošolca? Tudi. Zaradi tega, ker se mu izteka enoletni mandat v funkciji poveljnika CZ za Občino Šoštanj? Morebiti. Ker je gasilec? Ja, seveda. Ali pa morebiti zato, ker je priljubljen krajan Gaberk? Med drugim. Od vsega naštetega sem gospoda Lampreta predvsem in v prvi vrsti povabila na pogovor zaradi njegove vrline, ki je, na žalost, čedalje redkejša. To pa je delo za ljudi, za kraj, delo brez plačila, delo, za katerega si večkrat celo grajan, kot pa bi ti bil kdo hvaležen. Bogdan Lampret je človek, za katerega se ve, da ga lahko pokličete na pomoč sredi noči, pa vaš klic ne bo zavrnjen. Seveda, še nekaj je takih ljudi in tisti se lahko najdejo v tem zapisu in si rečejo: »Takšen sem tudi jaz!« Sreča za ta svet, da so, a kot je rekel Bogdan sam: »Če se odločiš, da boš delal za ljudi, potem moraš delati za njih, ne smeš pričakovati plačila, tudi hvaležnosti ne. Občutek, da si nekomu pomagal, je najlepše in plačilo.« Bogdan Lampret je tudi mož in oče, žena Sergeja, sinova Nino in Aljaž. Družina živi v gasilskem domu v Gaberkah. Še vedno kot podnajemniki. Nič hudega, pravi Bogdan. Dom si človek lahko ustvari na več načinov. Z zidovi ali s srcem. V Gaberkah živi skoraj od rojstva. Kot dvoletni fantič se je priselil sem, skupaj z mamo. V Gaberkah se dobro počuti, rad ima kraj, ljudi in delo v njem. Na začetku pogovora bi se ustavila ob tvoji najstarejši dejavnosti, ki te spremlja iz otroštva sem, to je gasilstvo. Gasilec sem postal pred tridesetimi leti, navdušili so me sošolci, skupaj z njimi sem šel pogledat gasilske vaje pri gasilskem domu v Gaberkah. Tam so bili fantje kot jaz in sem ostal z njimi. Pri gasilcih imaš velike možnosti izobraževanja in napredovanja. V gasilskem domu Gaberke tudi stanuješ? Ja, tam stanujem in sem že sedemnajsto leto hišnik. To pomeni predvsem, da mi ni nikoli dolgčas. Včasih je tudi obvezujoče, včasih naporno. So stvari, ki jih je treba opraviti, ni pa to problem. Ker hodim v službo, mi pri obveznostih veliko pomaga tudi družina. Omenil si, da se lahko pri gasilcih izobražuješ in preizkusiš na večpodročjih. Kaj vse si že ti počel? Šest let sem bil poveljnik PGD Gaberke, od 1998 do 2004, en mandat in pol. To je bilo lepo obdobje, ki pa se ga bom spominjal tudi po eni najtežjih akcij v Gaberkah. To je požar pri Križniku, kjer smo reševali mlada življenja. Bil sem vodja intervencije. Zdaj bi mogoče kakšno stvar naredil drugače, ni bilo enostavno odločati se. Težko je bilo. Vendar je vladala velika prisotnost in prisebnost vseh gasilcev, ki so gasili in reševali. Zame je bila velika izkušnja. Zdaj sem pri gasilcih v vlogi predsednika društva že dve leti. Tu moram poudariti izredno pomoč ožjih sodelavcev, ne bi jih našteval. Tisti, s katerimi delam, tako vedo, kolikokrat jih pokličem, da skupaj rešimo kakšen problem. Je veliko problemov oziroma dela? V letošnjem letu smo zaključili velik niz investicij v gasilski dom. Pred dvema letoma smo dobili avto, lotili smo se obnove strehe, to je bil ogromen strošek, menjali smo vrata in okna, pa še kaj bi se našlo. Gasilski dom Gaberke je tudi kraj kulture in srečanj, dom je velik, dvorana je velika in primerna za prireditve. Gasilci organiziramo novoletni ples, prireditve ob dnevu žensk ter praznik žetve in kruha. Naj ob tej priložnosti povem, da letos izjemoma novoletnega plesa ne bo. Drugo področje, po katerem te poznajo in tudi cenijo v kraju, je delovanje v svetu krajevne skupnosti. V svetu krajevne skupnosti sem nastopil drugi mandat. Tudi tu izredno rad delam. V svetu se vedno o vsaki stvari pogovorimo in odločamo v dobrobit kraja. Všeč mi je, da si zastavljamo realne cilje, ki jih lahko uresničujemo. Spet omenjam nesrečo pri Križniku, kjer sem po požaru prevzel koordinacijo nad vsemi deli. Od čiščenja ruševin do obnove in strehe. Uspelo nam je v dveh mesecih. Ob tem je nastala velika izkušnja: kdor hitro da, dvakrat da. Ljudje so bili pripravljeni pomagati, tako finančno kot fizično. Na začetku so želeli vsi pomagati, z odmikom časa pa je bilo pomoči vedno manj. Tudi to je na nek način življenjsko in pod vplivom več dejavnikov, ne samo enega. Kaj pa delo poveljnika civilne zaščite Občine Šoštanj? Poveljnik sem postal 1. februarja letos. Ker je prejšnji poveljnik dal odpoved, me je k sodelovanju povabil prejšnji župan Milan Kopušar, ker je poznal moje izkušnje preko gasilcev in kraja. V slabem letu najbrž nisi uspel postoriti kaj posebnega, pa vendar me zanima, kaj sploh zahteva delo poveljnika. V tem času, kar sem poveljnik, hvala bogu ni bilo večjih elementarnih nesreč. Sem pa se zato ukvarjal z administracijo, kar pomeni z dopisi in obveščanjem in niti sanjalo se mi ni, da je tega dela toliko. Tudi izobraževal sem se v tej smeri v Ljubljani in na Igu. Kompletni štab je bil na izpopolnjevanju v Logu nad Mangartom. Na Igu smo se ogromno naučili, bilo je kar nekaj ekip in ekipa šoštanjske občine je bila izpostavljena kot zelo uspešna. Res je, da smo v njej v glavnem vsi gasilci in tudi strokovnjaki na svojem področju. Štab sestavljamo Matjaž Lihtineker, Boris Lambi-zer, Danilo Čebul, Peter Bolha, Matjaž Kočevar, Boštjan Mikuž, Peter Radoja in jaz. Lahko rečem, da me ni strah, če bi bilo kaj hudega. Sedež civilne zaščite je na Trgu svobode 12. Nekaj opreme je shranjene tu, največ pa jo imajo gasilska društva in nekaj tudi taborniki. Pa še to bi rekel, da je delo pred menoj zelo dobro opravljal Danilo Čebul in mi še zdaj veliko pomaga. Zamisli si primer elementarne nesreče, ko se razlije šoštanjsko jezero. Kako bi ukrepali v štabu civilne zaščite. No, to pa je skrajni primer, ki bi bil za Šoštanj res katastrofalen. Po svoje se bi ga bal, ker še ni čisto usklajen načrtu za jez. Dejstvo pa je, da ob razlitju samem ne moreš drugega kot reševati ljudi in imetje. Nato je treba priskrbeti domove in začasna prebivališča. V tej smeri načrti seveda obstajajo, vendar jih še dodeluje-mo. Vsekakor pa upam, da do tega ne bo prišlo. Ne bom te spraševala po motu v življenju, ker ga je gotovo lahko vsak razbral iz tvojih odgovorov, pa vendar najdiva eno skupno misel. Ko se odločiš delati prostovoljno, delaj to s srcem in povsem volontersko. Ne sme ti biti žal časa in pripravljenosti pomagati. Mene vabijo tudi v ostala društva. Ne rečem, da ne pomagam, član pa nisem, ker ne želim biti član samo na papirju. Raje sem tam, kjer vem, da bom lahko kaj doprinesel. Res je, da pridejo težave. Imam srečo, da mi družina absolutno stoji ob strani, saj smo vsi štirje gasilci. Kaj naj še rečem? To je moje življenje, težko bi si predstavljal drugačnega, živeti ga pa ne bi znal. ozia in uzano nouo www.süstanj.p kabelsko razdelilni sistem Šoštanj rg svobode 12, 3325 Šoštanj, DS: 97896101 Cerkev in ml Praznovanje se začne z adventom Praznični decembrski dnevi so se letos v Šoštanju začeli na prvo adventno nedeljo z dvigom adventnih vencev nad trg pri Marijinem spomeniku. Ta, že tradicionalni dogodek je postal zelo priljubljen, saj ga pospremi množica ljudi, ki s simboličnim prižigom prve sveče na venčku tudi zares vstopijo v čas pričakovanj. Uidi letos se je nad trg dvignilo devet vencev, ki so jih izdelali in za ta namen na trg prinesli ključarji podružničnih in farne cerkve. Blagoslov vencem je dal dekan Jože Pribožič, ki je dogodek pospremil z razmišljanjem o smislu adventa in tega časa. Svečan pečat lepemu dogodku so dodali pevci Mešanega pevskega zbora Svoboda, svoje misli pa je vpletel poslanec v Državnem zboru Drago Koren, ki je ljudi pozval k prijaznosti in nasmehu na obrazu. Prvič je v takšni vlogi zbrane nagovoril šoštanjski župan Darko Menih, ki je v govoru izrazil, da to ni samo krščanski praznik, ampak je to čas, ko so naše misli še bolj intenzivno usmerjene k dobroti, sočutju in prijaznosti med vsemi ljudmi. Kot že rečeno, je to prva prireditev v nizu praznovanj, zato je k ostalim dogodkom v decembru zbrane pozval Peter Radoja, predsednik Thristično olepševalnega društva Šoštanj, ki je tudi organizator tega in še nekaterih dogodkov. Milojka Komprej Kristjani verujemo, da je v Betlehemu rojeni Jezus Božji Sin - pravi Bog in pravi človek. Da je Bog povemo že s samim imenom praznika. Saj beseda božič izhaja iz imena Bog. Daje Jezus pravi človek, pa povemo s tem, ko rečemo, da je božič najlepši družinski praznik. Zato praznujemo božič v cerkvi in doma, pri oltarni in domači mizi. Naj nas božični prazniki povežejo z Bogom in med seboj. In ta praznični pečat naj nas spremlja skozi vse novo leto 2007. Vem, ki prebirate LIST in tistim s katerimi se boste v teh dneh družili, želim blagoslovljene božične praznike in Božjega miru polno novo leto 2007. Jože Pribožič, župnik in dekan 25. december 2006 (ponedeljek) - Božič - svete maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 8.30 uri Šoštanjska mestna cerkev ob 11. in 18. uri. Bele Vode ob 8.30 uri. Zavodnje ob 10. uri. Gaberke ob 9.45 uri. Topolšica ob 9.45 uri. Sv. Križ ob 19. uri. 26. december 2006 (torek) - Sv. Štetan - svete maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 8.30 uri Šoštanjska mestna cerkev ob 11. in 18. uri. Bele Vode ob 8.30 uri. Zavodnje ob 10. uri. Sv. Anton: žive jaslice ob 18. uri. 27. december 2006 (sreda) - Sv. Janez - svete maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 7. uri z blagoslovom vina. Šoštanjska mestna cerkev ob 18. uri z blagoslovom vina. Bele Vode ob 8. uri z blagoslovom vina. Zavodnje ob 8 uri z blagoslovom vina. 31. december 2006 - Sveta družina - svete maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 7. in ob 8.30 uri (skupni krst). Šoštanjska mestna cerkev ob 11. in 18. uri. Bele Vode ob 8.30 uri. Zavodnje ob 10. uri Gaberke ob 9.45 uri. 1. januar 2007 (ponedeljek) - Novo leto - svete maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 8.30 uri Šoštanjska mestna cerkev ob 11. in 18. uri. Bele Vode ob 8.30 uri. Zavodnje ob 10. uri. Gaberke ob 9.45 uri. Topolšica ob 9.45 uri. 6. januar 2007 (sobota) - Gospodovo razglašenje (Sv. Trije kralji) - svete maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 8.30 uri z blagoslovom vode. Šoštanjska mestna cerkev ob 11. uri z blagoslovom vode in ob 18. uri. Bele Vode ob 8.30 uri z blagoslovom vode. Zavodnje ob 10. uri z blagoslovom vode. 7. januar 2007 - Jezusov krst - svete maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 7. in 8.30 uri Šoštanjska mestna cerkev ob 11. in 18. uri. Bele Vode ob 8.30 uri. Zavodnje ob 10. uri. Gaberke ob 9.45 uri. Topolšica ob 9.45 uri. Pri vseh mašah bo božični blagoslov otrok, ki zaključujejo svojo adventno akcijo OTROCI ZA OTROKE in prinesejo zbrane darove k cerkvenim jaslicam. 14. Januar 2007 - 2. navadna nedelja - Antonova nedelja - maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 7. in ob 8.30 uri Šoštanjska mestna cerkev ob 11. in 18. uri. Bele Vode ob 8.30 uri. Zavodnje ob 10. uri Gaberke ob 9.45 uri. Sv. Anton ob 11. uri. 17. januar 2007 - god sv. Antona, opata - maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 7. uri Šoštanjska mestna cerkev ob 18. uri. Zavodnje ob 10. uri z licitacijo prinesenih darov. Sv. Anton ob 15.30 uri z licitacijo prinesenih darov. 21. januar 2007 - 3. navadna nedelja - maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 7. in ob 8.30 uri Šoštanjska mestna cerkev ob 11. in 18. uri. Bele Vode ob 8.30 uri. Zavodnje ob 10. uri. Topolšica ob 9.45 uri. 28. januar 2007 - 4. navadna nedelja - nedelja Svetega pisma - maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 7 .in ob 8.30 uri. Šoštanjska mestna cerkev ob 11. in 18. uri. Bele Vode ob 8.30 uri. Zavodnje ob 10. uri Gaberke 9.45 uri 2. februar 2007 (petek) - Svečnica - maše: Šoštanjska župnijska cerkev ob 8.30 uri Šoštanjska mestna cerkev ob 11. in ob 18. uri. Bele Vode ob 8.30. uri. Zavodnje ob 10. uri. ŠOLSKI CENTER VELENJE VABI STARŠE IN UČENCE NA DAN ODPRTIH VRAT Predstavni vam bomo nove, sodobne učilnice na Medpodjetniškem izobraževalnem centru (ob velenjskem stadionu) Potekal bo v dveh delih: V sredo, 10.1.2007 in četrtek, 11.1. 2007 17. 00 do 18. 00 - predstavitev možnosti izobraževanja na ŠCV 18.15 do 19.15 - predstavitev možnosti izobraževanja na ŠCV 17. 00 -19.15 - animacije za učence 17. 00 -19.30 - ogled Medpodjetniškega izobraževalnega centra Pričakuje Vas kolektiv ŠC Velenje in vam v novem letu želi veliko uspeha in zdravja. Informacije na telefon 03 896 0600 1 ,€^' i?. Srečno 2007! ČE ME IMATE RADI, NE POLJUBLJAJTE ME NA USTA, NE KAŠLJAJTE Ml V OBRAZ IN NE PLJUVAJTE PO TLEH. ŽUPNIJ SNA 0 ZNAN ILA NLB d.d., Trg republike 2, 1000 Ljubljana !=)olis Janja Jenko POLITIČNO DELOVANJE JE OSEBNO Lokalne volitve so, hvala Bogu, mimo. Ponovno se lahko posvetimo političnemu delovanju. Kaos predvolilne nespameti in strahu v kosteh se je s tem polegel in prešel v kozmos legitimnosti novo nastalih razmer, ki bodo v prihodnjem mandatu predstavljale nek ustaljeni red - upamo, da v čim manjšo skupno škodo. Prehod iz kaosa v kozmos pa za nas še ni zadosten, saj se na teh straneh vsaj skušamo odpirati za možnosti polis. To pa je v civilizaciji, ki je obrnjena na glavo in se stvari in projektov vedno loteva z zadnjega konca, povsem nenavadno in nerazumljeno, zato pa zelo naporno in seveda tvegano početje. Ko odprem usta in si drznem spregovoriti in ljudem okoli mene posredovati neko vprašanje, ki se mi pojavlja, ali pa podati svoje stališče do nekega vprašanja, problema ali dileme, ali pa morda samo kritiko nečesa, kar opazim, da ni v redu, ponavadi že prestopim mejo kompetenc, ki mi jih dopuščajo. Enkrat me zavrnejo, ker nisem prave starosti, drugič spola, tretjič stanu, četrtič izobrazbe, petič spet nečesa drugega. Vedno znova me preseneča, kako deluje ta nezavedni mehanizem utišanja, ko mi ta ali oni človek iz tega ali onega razloga, na ta ali drug način daje vedeti, da ni-mamprava glasa, kadar odpiram neko področje, ki se pravzaprav tiče vseh, in ga s tem spravljam v neko dinamiko. Ta antipolitična drža je družbi in njenim strukturam tako imanentna, da sproži svojo obrambo v blokado že takoj, ko samo zadiši po nečem, kar bi utegnilo postati politično. Vprašam se kaj je vendar tako moteče pri vseh teh mojih pobudah oz. v tem mojem govorjenju nasploh. Kaj je vsemu temu skupno? Poleg tega, da se sogovorniki navadno izkažejo za odličnike v tarnanju in nemoči za spreminjanje obstoječega stanja, ki raje še naprej zaprtih ust in križem rok pričakuje »mesijo«, nekoga, ki bo kot deus ex machina dokončno napravil red in rešil svet pred neizbežno katastrofo, je očitno, da v njih vselej posredujem tudi samo sebe v osebni resničnosti, ki mi jo je bilo doslej dano oživiti, saj vedno nastopam v svojem imenu, za katerim stojim. Tako izpostavljanje, ki vselej vključuje možnost zavrnitve, zahteva določeno mero poguma, saj je zavrnitev najmanjše zlo, ki se ti ob taki akciji lahko primeri. Javni politični prostor lahko razumemo tudi kot bojišče, vendar pa ne zgolj in izključno teles, pač pa tudi duš in idej, skratka celotnih osebnosti. Človek, torej odrasla in zrela oseba, se ravno skozi politično delovanje razkriva kot osebnost in s tem razkriva kdo je. Tako se vsaka politično delujoča osebnost aktivno razlikuje od druge, postaja individualna, osebnost z lastno identiteto in preseže golo dejstvo, da zgolj je druga oseba kot vsi ostali. V politiki se deluje v svojem imenu in sploh ne gre za doseganje ciljev. Če delovanje pripelje do neke pozitivno vrednotene pridobitve, je to toliko bolje, ni pa to namen političnega delovanja. Politika zahteva prisotnost, delovanje, iniciativo, angažiranost, vpletenost,..., ki je vedno obenem tudi telesna, fizična. Ne da se »iti politike« na in z distanco. Preprosto ne gre, če v »igro« ne postavite, vložite tudi samega sebe. Pri Starih je veljalo, da je moral biti tisti, kdor si je drznil v politični prostor, najprej pripravljen tvegati lastno življenje. V sodobni slovenski stvarnosti se je našel nekdo, ki si je drznil odpreti tehtno vprašanje, vprašanje splava, ki je v Sloveniji nemara najglobje tabuizirano vprašanje sploh. To se je izkazalo s tem, da je bil po neverjetno hitrem postopku ob glavo (beri: ministrski stolček). Kolegi so mu dali jasno vedeti, da odpiranje političnih vprašanj ne sodi med njegove delovne obveznosti. 0 splavu v Sloveniji ne sme biti niti debate. Lahko si predstavljate, da je minister Janez Drobnič požel moje občudovanje. Vesele praznike ter veliko osebne sreče in uspeha! NLB® nlh ci Foto: Arsen Perič Edi Vučina Adventni čas, vsako leto okrašen z večjim številom lesketajočih se lučk, ki ga dopolnjujejo svetleče oči obdarjenih otrok, zvoki božičnih napevov, vonji po medici in pecivu, je namenjen vzpodbujanju pozitivnih misli in upanja, ki ga prinaša nov začetek. Prazniki so priložnost, da se odnosi med ljudmi v toplem družinskem okolju umirijo in poglobijo. Le bela snežna odeja še manjka, pa bo idilična podoba iztekajočega se leta popolna. Saj res, kje pahodi tamuhastazima, pamenda ja ne zamuja zaradi tako imenovanega »učinka tople grede«? Tam daleč na mrzlem severu, kjer baje domuje stric Božiček, se topijo ledene gore. Tako vsaj pravijo tisti, ki merijo temperaturo atmosfere in debelino ledu in nas hkrati strašijo z katastrofalnimi posledicami segrevanja našega planeta, ki ga menda povzročajo, tako imenovani »toplogredni plini«. Pa jim verjamemo? Po moje ne gre več za to, da strokovnjakom, ki jih potrjuje tudi vreme samo, ne bi verjeli. Bolj gre za to, a smo se ljudje, kot prebivalci ogroženega planeta, sposobni organizirati in še pravočasno spremeniti način življenja, ki mora vključiti tudi spremenjen odnos do energije, pridobljene zlasti iz fosilnih goriv? Kljub času dobrih želja in upanja, močno dvomim, da nam bo uspelo. Priznam, v naivnih najstniških časih, še globoko v socializmu, sem bil tudi sam ponosen, ko so v našem mestu zgradili najvišji dimnik daleč naokoli. Ponos je malce kasneje prizadel trboveljski dimnik, ki je po višini prekašal »našega«. Prepričan sem, da bi še danes našli nekaj domačinov, ki so ponosni, da »naša« termoelektrarna zagotavlja kar tretjino elektrike, ki se proizvede v naši državi. Dvomim pa, če je sploh kdo ponosen, da »naša« termoelektrarna prispeva kar polovico vseh nevarnih toplogrednih plinov (gre za CO^, ki jih v ozračje prispeva naša država. Kot je znano, ima Slovenija med vsemi novimi članicami EU največ težav pri izpolnjevanju obljube, da bo zmanjšala količino toplogrednih plinov in s tem prispevala svoj delež k rešitvi planeta. Glede na izhodiščno leto, so se emisije celo povečevale in to predvsem na račun porasta proizvodnje električne energije iz premoga ter čezmejnega trgovanja s tako pridobljeno elek- trično energijo (da ne bi kdo mislil, da elektriko potrebujemo sami). Slovenija je znižanje emisij dosegla le v letu 2003, vzrok za izmerjeno znižanje pa je vsaj zame šokanten: »Znižanje je bilo posledica dvomesečnega remonta bloka 5 termoelektrarne Šoštanj« (citat iz operativnega programa zmanjševanja toplogrednih plinov). Zaradi začetka razžveplanja izpušnih plinov v čistilni napravi, za katero mnogi mislijo, da je odpravila vse probleme TEŠ-a, pa so se emisije toplogrednih plinov v letu 2004 še dodatno povečale. Da se tukaj, v našem mestu, nahaja gospodarska družba, ki od vseh slovenskih družb prispeva občutno največ k nevarnim podnebnim spremembam, dokazujejo tudi že razdeljeni EMISIJSKI KUPONI. Gre pravzaprav za neke vrste dovolilnice za onesnaževanje (en kupon predstavlja 1 tono ogljikovega dioksida), ki jih je možno tudi prodajati. Ideja je seveda v tem, da so onesnaževalci finančno motivirani, da lahko z uvedbo čistejše tehnologije in posledično prodajo kuponov, povečajo dobiček, tisti »poredni« pa morajo nekaj dodatnega denarja porabiti tudi za nakup novih kuponov. Predstavnik TEŠ-a je na nacionalni televiziji priznal, da bodo kljub dejstvu, da jim je država podelila kar polovico vseh emisijskih kuponov (za 4.300.824 ton CO, letno), morali v prihodnje še nekaj kuponov dokupiti. To, da velenjski lignit tudi glede na emisije C02 ni »najbolj primeren«, ni nobena skrivnost. Minister za gospodarstvo je zato v energetskem dovoljenju za 6. blok TEŠ zahteval tehnologijo, ki bo omogočala kurjenje tudi kakšnega bolj kvalitetnega premoga. (Na primer tistega iz Indonezije, s katerim se ogrevajo v Ljubljani). No, minister je postavil svoje pogoje, me prav zanima, kakšne pogoje bo pa postavila naša občina, ki se je tako velikodušno ponudila, da bo na mesto države izdelala prostorski načrt za novo termoelektrarno. Bo zahtevala nadomestna zemljišča? Kakšno analizo zdravstvenega stanja ljudi, ki živimo v senci dimnikov? Novo stanovanjsko naselje? Ali se bo spet zadovoljila zgolj z drobižem, ki ga TEŠ razdeli med krajevne skupnosti? Za koliko bodo prodali naše zdravje? Mogoče bo pa naša mala občina velikemu TEŠ-u rekla zgodovinski NE in tako znatno prispevala k rešitvi našega planeta? Za slednje ni veliko možnosti, kaj ne.... ampak naš razsvetljeni predsednik bi bil pa take odločitve zagotovo vesel. Porušene hiše v Gaberkah XIX. del A. Grudnik in Z. Mazej vanu in i Domačija, kjer sta živela Ivan in Marija Spital s svojo družino, je pred leti stala ob desni strani ceste, ki je peljala skozi Gaberško vas proti cerkvi sv. Urha. Domačija je stala na bregu v bližini ceste, nasproti kmetije Krt. Poleg Krtov so jim bili najbližji sosedje še Mehi, Stropniki in Jeriči. Lastniki so premogli dober hektar zemlje, manjše gospodarsko poslopje in svoj čas moderno hišo, ki je imela fasado v lepi roza barvi, z belimi okenskimi obrobami. Zemlje je bilo dovolj za kakšno kravo, teleta, prašiča, kokoši in veliko zajcev. Tudi ozimnice so zase pridelali dovolj. Domačijo je Ivan podedoval od svojega očeta Franca. Pogled na hišo iz dvorišča. Prvotna lastnika domačije sta bila na začetku 20. stoletja Smodeta (od tod tudi domače ime domačije), ki sta se nekaj časa pridno ukvarjala s kmetijstvom. Otrok nista imela. Z leti je Smode začel piti, zato mu je začelo zmanjkovati denarja. Ko mu je umrla žena, je začel razprodajati svojo zemljo in gozdove. Vse to je pripeljalo tako daleč, da je nazadnje prodal še domačijo sosedom in odšel živeti k sorodnikom. Drugačna zgodba pa se je zgodila pri njegovih sosedih - sedanjih Stropnikih. Tam so živeli Pajerji, Penezi po domače. Bili so pridni kmetje, ki so dobro gospodarili. Nesreča jih je doletela leta 1918, ko je razsajala španska gripa. Takrat so pri njih v kratkem času umrle vse tri hčerke. Da pa je bila nesreča še večja, sta morala Pajerja zaradi neugodnih časov kmetijo prodati. Prodala stajo sorodnikom Dobnikom iz Dobrovelj, sama pa sta poceni kupila sosednjo Smodetovo domačijo. Pajer je bil velik, pokončen mož. Otrok z ženo nista več imela, zato sta bila na stara leta, ko nista mogla več gospodariti, za pokrivanje stroškov primorana začeti razprodajati svoje posestvo. Del Pajerjeve zemlje so kupili tudi Jeriči, kjer je bil takrat glavni gospodar Franc Spital. Najprej je Spital od Pajerja z denarjem, ki gaje dobil od prodanega lesa, posekanega v svojem gozdu, kupil rodoviten travnik za Velunjo. Kmalu zatem pa je Pajerju umrla žena. Takrat je Pajer svojo hišo prodal Spitalu, pri prodaji pa si je izboril preužitkarstvo in se preselil k Jeriču. Pajer je na stara leta zbolel, zaradi česar so mu morali odstraniti eno nogo. Kasneje se je odselil k Cirilom, kjer je tudi umrl. Hiša, ki jo je Franc Spital kupil od Pajerja, je bila v slabem stanju, saj je prejšnji lastnik že dolgo ni več vzdrževal. Ker takrat Spjtali niso rabili druge hiše, so jo oddali v najem. Najprej je tam živel neki Čas iz Velunje, kasneje pa sta se v hišo naselila Franc in Slavica Spital. Po smrti Franca Sosedi Spitali in Jevšniki, v ozadju je Spitalova hiša. Z leve: Frančiška Jevšnik, Jože Jevšnik, Marija, Branko in Ivan Spital, Jožica in Danilo Jevšnik. Iz flčka gleda Dani Spital. Spitala leta 1950 pa je hišo podedoval njegov sin Ivan Spital. Ivan je bil v Gaberkah in okolici poznan kot izvrsten čevljar. Bil je zelo natančen, brihten, pošten, sposoben in nasploh zelo »fajn« človek. Ivan se je v številčni Spitalovi družini rodil 28. februarja 1921 kot šesti od desetih otrok. Ko je bil dovolj star za šolanje, si je želel postati kovinar, a mu oče ni zmogel plačati šolanja. Nekako ga je prepričal, da bo zanj bolje, če bo čevljar. Oče je kovaški posel obvladal sam, zato je vedel, kako garaško je kovaško delo, in tega Ivanu ni privoščil. Ivan je očeta poslušal in se v Šoštanju pri čevljarju Grebenšeku še pred začetkom druge svetovne vojne izučil za čevljarja. Prišla je vojna, ki je prvo leto Jeriči niti niso kaj preveč občutili. Je pa bilo huje leta 1942, ko so bili pri Jeriču vpoklicani v nemško vojsko kar trije bratje. Prvi je dobil poziv Tone, za njim Franc in kot tretjega in zadnjega so Nemci 6.12.1942 vpoklicali še Ivana. Ivan je nekaj časa služil na Češkem, okusil pa je tudi grozote ruske fronte, kjer je bil ranjen v dlan. S tem si je »prislužil« bronasto ranjeniško značko in pot na okrevanje v Nemčijo. Dobil je tudi dopust, ki pa ga je izkoristil za prebeg v partizane. Po koncu vojne je skoraj eno leto delal kot miličnik v Šaleški dolini. To mu je prišlo še kako prav, ko so njegovega očeta Franca priprli, ker ni hotel podpisati izjave, da svojo kmetijo odda v zadrugo. Ko je Ivan to zvedel, se je razjezil nad komandantom in mu rekel: »A zato smo se borili, da nam boste zdaj starše zapirali?« Očetu ni bilo treba podpisati nobene izjave in je lahko odšel domov. Pa tudi kmetija je ostala v njihovi lasti. Ivan je po dobrem letu zapustil miličniško delo in se raje posvetil čevljarski obrti. Dve leti in pol vojne je na Ivanu zaradi nerednega prehranjevanja pustilo posledice. Rana na želodcu se mu Foto: arhiv Spital nikoli ni do konca pozdravila. V hudih bolečinah je moral iti leta 1967 na operacijo v bolnišnico Slovenj Gradec. Operacija ga je tako zdelala, da mu takrat nihče več ni obetal vrnitve domov. No, čudežno se je »zlizal« in nato živel še 39 let. Ivan si je od staršev izgovoril staro pritlično Smodetovo hišo z zelo nizko streho. Notranjost je bila zidana, prehodi so bili obokani, malo svetlobe pa so v hišo spuščala lesena okenca. Hiša je imela črno kuhinjo, v kateri je bilo tudi le eno okence. Ivan je hišo začel obnavljati okrog leta 1954. Leto zatem je spoznal svojo bodočo ženo Marijo Lihteneker, rojeno 10. 8.1935 na veliki kmetiji pri Bečovniku v Lajšah. Skupaj sta potem še bolj aktivno nadaljevala z obnovo stare hiše, saj sta imela dolgoročne načrte. Poročni zvonovi so zazvonili aprila leta 1956 (letos sta praznovala zlato poroko), meseca maja pa sta se skupaj vselila v obnovljeno hišo v Gaberkah. Prvo peč, gospodinjske potrebščine, perilo in hrano je Marija dobila od doma. Avgusta istega leta pa se je že rodil njun prvi sin Branko. Za ogrevanje hiše so uporabljali peč, leta 1964 pa jim je Cirilov Pepi instaliral centralno ogrevanje, ki je poenostavilo ogrevanje prostorov. Čeprav Ivan ni maral alkohola, je včasih vseeno kuhal tudi šnops. Marija se še živo spomni, kako se je pri rušenju starih zidov kadilo, ona pa je po svojih močeh nosila gradbeni material iz hiše. Glavni zidar je bil Robidov Ivan. Najteže je bilo takrat zagotoviti zadostne količine peska. Pesek so že zgodaj zjutraj začeli nositi iz Velunje in ga za cesto nalagati v kupe. Pri Mehu so imeli dogovorjeno, da nekaj ur kasneje pride furman s konjsko vprego. Takrat so na voz naložili pesek in ga odpeljali domov. Se jé pa nekoč zgodilo, ko je Meh s konjsko vprego peljal po Velunji, ko si je naenkrat konj zaželel hladne kopeli. Preprosto se je ulegel v globoko vodo in ni hotel vstati. Mehu je to dvignilo pritisk, še bolj pa ga je razjezilo to, ker je moral stopiti iz voza v vodo. Preden je v hladni kopeli uživajočega konja uspel spraviti na noge, je bil ves moker. Ker je zazidanje primeren le droben pesek, so ga morali doma presejati skozi fino mrežo. To je bilo navadno narejeno do tretje ure popoldan, ravno takrat, ko je Robidov Ivan lahko po opravljeni službi prišel zidat. Marija je do takrat tudi že imela pripravljen beton za zidanje in delo je lahko hitreje teklo. Ivan je po službi, ki mu je prinašala bolj slab zaslužek, največkrat šel kar v delavnico popravljat čevlje. Na ta način je še doma zaslužil nekaj denarja, zaradi česar je bila lahko obnova hiše hitrejša. Dela pa so lahko tekla hitreje tudi zato, ker je v tistem času vladala med ljudmi zelo velika solidarnost. Tisti čas si brez težav dobil pomoč sokrajanov. Vsi so za razliko od danes imeli čas in vsi so radi prišli. Če koga včasih niso povabili, je bil celo užaljen, ker je mislil, da so pozabili nanj. Vsi so vedeli, da če bodo sosedom pomagali, jim bodo ti kasneje, ko bodo sami rabili pomoč, uslugo tudi vrnili. Gradnja hiše je potekala ročno. Današnji čas bi bil zbrati dvajset do trideset ljudi za mešanje betona, transportirale in ulivanje betonske plošče že pravi čudež, pa čeprav je delo, ki je pred desetletji trajalo skoraj ves dan, danes veliko lažje in končano že v nekaj urah. Vso stavbno pohištvo za hišo je izdelal Ivanov brat - Kresnikov Franc. Po končani predelavi je bila to ena izmed lepših hiš v Gaberkah, velika pa je bila približno 12 X 8 m. Fasada je bila roza barve. Pod hišo so uredili vrt, kjer so rasle ob robu tudi vrtnice. Marija pa je okoli hiše posadila večino sadnega drevja. Pod balkonom se je po zidu vzpenjala vinska trta. Tudi na podstrešju hiše so si Spitali uredili dve sobi. V eni izmed njih je nekaj časa stanoval Ivanov brat Pepi z ženo Vero. V sobi z balkonom, ki je omogočala pogled proti Ivanovi rojstni hiši, proti Jeriču, je imel Ivan nekaj časa čevljarsko delavnico. Kasneje jo je na hčerkino željo prestavil v sobo, ki je gledala proti Mehu. V njej je imel dva šivalna stroja in vse ostale potrebne pripomočke za izdelavo in popravilo čevljev in ostalih izdelkov. Ljudem je največkrat popravljal (»topal«) čevlje in druge usnjene izdelke. Nekaj časa po poroki je bil zaposlen v čevljarski delavnici na rudniku, ki pa je po nekaj letih prenehala delovati. Kot vodja se je nato zaposlil v mestni čevljarski delavnici v Velenju. Delavnico so sprva imeli v Velenju blizu starega kina, kjer je bilo zaposlenih 14 delavcev. Vsi zaposleni so delavnico z opremo odkupili. Velik del dobička so investirali v nove stroje, da so lahko razširili ponudbo izdelkov. Izdelovali so čevlje, rokavice, copate in ostala usnjena zaščitna sredstva, seveda Pogled na Spitalovo hišo od Jeriča. Hlev s strani. pa so tudi popravljali čevlje. Zaradi velikih investicij so imeli zaposleni z Ivanom vred zelo slabe plače. Nato so delavnico preselili v poslopje samskega doma. Kasneje so se še enkrat preselili, in sicer v prostore, kjer je sedaj Komunala. Tam pa se je Ivan leta 1974 zaradi zdravstvenih težav invalidsko upokojil. Delavnica je potem čez nekaj let prenehala z delom. Sprva se je Ivan v službo vozil s kolesom. Čez nekaj let si je kupil moped, s katerim se je vozil v službo pozimi in poleti, v grdem in lepem. To je poslabšalo njegovo zdravje, zato sta se z Marijo odločila, da bosta začela varčevati za avto. Okrog leta 1960 sta si le lahko kupila prvi avto, tička, ki so se mu vrata odpirala spredaj. Ivan je bil vzoren in pazljiv Foto: arhiv Spital ^^^^^^^Foto^^jz^Ojsteršek šofer, zato jima je avto dolgo dobro služil. Tako sta si naslednjega, za takratne čase zelo moderen avto, Zastavo 101, privoščila šele čez mnogo let. Ivan in Marija sta imela tri otroke: Branka (1956), Danija (1963) in Vlasto (1966). Marija je bila 10 let članica GD Gaberke. Ivan je bil 14 let tudi blagajnik gasilskega društva, in sicer med leti 1945 do 1955 ter 1965 do 1969. Poleg tega je bil tudi eden izmed pevcev takrat zelo znanega gaberškega gasilskega zbora, kjer so prepevali Tone Rezman, Bolt, Franc Spital... Z ženo Marijo sta rada prepevala tudi na koru v gaberški cerkvi. Gasilski pevski zbor je velikokrat nastopal. Po nastopih je navadno sledila zabava, ki se je velikokrat zavlekla tudi globoko v noč. Ivan je bil znan po tem, da je navadno te zabave med prvimi zapustil. Ivan je eno leto po vojni delal kot miličnik, njegovo prevozno sredstvo pa je bil konj. Družina Spital letal970. Z leve: Branko, mama Marija, Vlasta, Dani in oče Ivan. Recept dobrega zakonskega življenja je bil, da si z ženo nikoli nista delila dela. Delala sta skupaj in si pomagala pri delu in vzgoji otrok. Če je bilo treba kuhati, je pomagal Ivan, prav tako se ni branil okopavanja njive ali vrta. Pri ročnem podiranju dreves v gozdu pa je tudi Marija prijela za »cuk« žago. Bila je vsestranska ženska, saj je poprijela za vsakršno delo. Že od malih nog so jo starši naučili vsakega dela, tako da ji nikoli ni bilo težko prijeti tudi za moško delo. Pravijo, da ženska drži tri vogale pri hiši, kar za Marijo prav gotovo drži. Njen mož Ivan je hodil v službo, poleg tega pa je tudi doma veliko šival. Tako je večino dela doma ostalo na Marijinih ramenih. Marija je zjutraj skrbela za otroke, krmila je živali in še marsikaj postorila okrog hiše. Poleg tega je bila doma šest let zaposlena kot šivilja. Ivan jo je naučil izdelovati in šivati rokavice, ki jih je potem prodajal. Tudi zgornje dele čevljev je znala sešiti. Upala si je tudi sama delati s konji na njivi, ko ji drugi niso imeli časa pomagati. Poleg tega je še vedno našla čas za pomoč pri sosedih, predvsem Jeričih, kjer je bilo treba velikokrat pomagati pri delu. Z Ivanom sta ob jesenskih večerih rada šla k sosedom »kožuhat« koruzo. To so bili res lepi večeri, se spominja Marija, saj so vsi radi veliko prepevali in se zabavali. Po dokončani obnovi hiše, so leta 1957 začeli graditi še nov hlev. Prej je stal po dolgem glede na hišo in je bil v zelo slabem stanju. Zato so se odločili, da bodo zgradili novega, postavili pa so ga prečno glede na hišo. Poleg hleva so imeli dve garaži, prešo, krušno peč, sušilnico za meso, listnek, hlev in klet. Ivana in Marijo je Robidov Ivan naučil zidati. Tako sta na zidanem delu hleva sama znala narediti omete in fasado. Mariji je v dobrem in slabem spominu ostala gradnja hleva. V dobrem spominu ji je ostalo to, da so po končani postavitvi podstrešja odšli Marija in Ivan ter njegov brat Franc in žena Milka na težko pričakovane kratke, a zaslužene počitnice v Reko. Marija je pred odhodom na morje doma vse preverila ter zaklenila hišo. Ko so se odpeljali proti morju, pa je nekje sredi poti Kresnikova Milka kar tako vprašala Marijo, če je v hiši izklopila elektriko. Čeprav je Marija vse preverila, preden so odšli, pa je ostala v dvomih glede izklopljene elektrike. Tako je, namesto da bi uživala na dopustu, Marija ves čas premlevala, ali je doma res izklopila elektriko. No, to je bil njen slab spomin na nov hlev in dopust. Kot strela z jasnega, čeprav so že prej obstajale govorice, pa je po vsem delu, ki so ga vložili v obnovo domačije, prišla novica iz rudniške uprave, da je ta del Gaberk na pridobivalnem območju in da se bodo morali v nekaj letih preseliti, objekte pa bodo podrli. Po petnajstih letih obnavljanja domačije to res ni bila vzpodbudna vest. Pa se je zgodilo, da na kmetiji pri Bečovniku v Lajšah, kjer je bila Marija doma, ni bilo naslednika. Tako so se leta 1975 odločili, da gredo vsi skupaj živet v Laj-še. Odločitev je olajšalo tudi dejstvo, da je bil Ivan takrat že invalidsko upokojen. Tam pa so začeli vse zopet od začetka. Hiša je bila namreč v bolj slabem stanju, zato so jo želeli čim prej prenoviti. Ironija pa je bila, da je tudi ta kmetija stala na pridobivalnem območju Premogovnika Velenje, zato niti niso takoj dobili dovoljenja za prenovo hiše. Delo na kmetiji je Ivanu vzelo veliko časa, zato se je sčasoma nehal ukvarjati s čevljarstvom. Šivalne stroje in orodja je prodal, nekaj orodij in kopit pa je bilo uničenih med rušenjem hiše. En šivalni stroj in nekaj opreme je kupil Tone Rezman. Jeričev Ivan na konju pred svojo rojstno hišo. Hišo v Gaberkah so dali v najem družini Perše, ki je tam živela nekje do leta 1985. Leta 1989 pa seje v rojstno hišo vrnil sin Dani in z družino tam živel do leta 2000. Nov dom so si zgradili kakšen kilometer višje v Gaberkah. Kaj kmalu po odselitvi je bil porušen hlev, hiša pa je stala še vse do velike noči leta 2001. Domačijo, ki je z leti zamenjala hišne številke Gaberke 10,89 in nazadnje 292, so gradbeni stroji porušili spomladi leta 2001. Hišna številka Gaberke 89 ni nikoli prišla na vrsto, da bi jo kdo pritrdil na zid. Prej jo je zamenjala nova številka Gaberke 292. Po adaptaciji parcele po rušenju na njej ni ostalo nobene sledi, ki bi pričala o obstoju Smodetove domačije. Pričujoča zgodba o domačiji Ivana Spitala je nastala na osnovi pripovedovanja Marije, Danija in Toneta Spitala ter Toneta Rezmana. Foto: arhiv Spital Dogodki 1n ljudje Ravenčani v Šoštanju Kulturno umetniško društvo Ravne je eno izmed najbolj dejavnih kulturnih društev v občini. Vsako leto v šoštanjskem kulturnem domu svoje delo predstavijo širši javnosti. V svojo predstavitev zajamejo delovanja vseh sekcij od recitatorske, pevske, do harmonikarjev in otrok podružnične šole. Zaradi izjemnega zani- manja za predstavo so jo po prvi izvedbi v petek, 1. decembra, ponovili minuli petek in dvorana je dovolila le še kakšen prazen stol. V skoraj dveh urah so obiskovalci zares uživali v humorju in bolj ali manj uspešnih poskusih na odru. Medse so povabili tudi goste, prvič je občinstvo zabaval Jodlar Lojz, drugič pa Ta pravi muzikantje, katerih član je Ravenčan Marko Plaznik. Društvo deluje že triindvajset let združuje in združuje dramsko sekcijo, pevski zbor, harmonikarje, štrajharje in »pleh« muziko, recitatorje in učence podružnične šole v Ravnah. Društvo je pomembno z vidika druženja krajanov, saj je iz vsake hiše kdo član katere od sekcij, pomembno pa je tudi zaradi povezovanja zaselkov in sosednjih društev s Koroške in Savinjske. Predsednik društva je Peter Obšteter, ki ga srečujemo v več vlogah, najraje pa je menda muzikant, loti pa se tudi igranja in pisanja besedil. Članstvo je številčno, kar okoli sedemdeset jih je, zato vse, od scene, igre, prevozov in še česa na domu, postorijo kar sami. Dobivajo se v stari šoli, kjer so prostori že hudo neprimerni, zato tudi člani društva kot ostali prebivalci Raven upajo na nov prostor, ki bi bil namenjen kulturnim in drugim dejavnostim za potrebe kraja. A kot kaže, člane kulturnega društva ne ovira prostorska stiska, saj nenehno pripravljajo nove projekte, s katerimi razveseljujejo doma in kamor jih povabijo. Milojka Komprej Gaberčani v Gaberkah Zadnjo nedeljo v novembru je Kulturnica Gaberke v dvorani Gasilskega društva Gaberke organizirala prireditev Veselo nedeljsko popoldne. Kot je bilo omenjeno že v prejšnji številki Lista, je bila rdeča nit prireditve predstavitev prve zgoščenke ljudskih pevk Gaberški cvet. Ljudske pevke iz Gaberškega cveta pojejo ljudske pesmi, ki so priče naše preteklosti. V njih je ohranjen spomin na pristna čustva preprostih ljudi in izkušnje naših pradedov in prababic. Slovenski narod se ima od nekdaj za pevce, vendar pa se zadnje čase ljudsko petje vse bolj opušča. Poplava novejših popevk, tako iz zabavne kot narodno zabavne glasbe, ki jih lahko najdemo na različnih medijih, je preplavila slovenski prostor, zato so se nekatere pristne ljudske pesmi na podeželju izgubile. Bila pa bi velika škoda, da bi se ljudska pesem pozabila. Ljudska pesem je namreč skozi stoletja prehajala iz roda v rod, iz kraja v kraj. . Sprva kar po ustnem izročilu, kasneje pa so ne- j katere izmed njih različni skladatelji zapisali v j obliki notnega zapisa. Danes je način življenja drugačen. Malo je ročnega dela (kožuhanje, luščenje fižola, predenje volne, cufanje perja), kjer bi se družina ali pa vaščani skupaj zbrali in si krajšali čas s petjem. Tudi družine so manjše in v njih se več ne goji skupnega družinskega petja. Včasih so bili predvsem pozimi večeri zelo dolgi. Televizije in računalnika še ni bilo, družina je bila navadno zbrana v enem prostoru in večeri so bili krajši in toplejši ob petju ali branju. Na zgoščenko so pevke zelo ponosne, vendar se zavedajo, da je brez pomoči sponzorjev ne bi bilo. Večino pesmi za zgoščenko je izbrala in glasbeno priredila Ljudmila Podvinšek. Pevke pravijo, da vse pesmi enako rade zapojejo in vse z namenom, da razveseljujejo svoja in hkrati srca poslušalcev. Pevke upajo, da bo ta zgoščenka doprinesla k temu, da bo ljudska pesem v hišah in tudi avtih večkrat zvenela iz CD predvajalnikov in tako prišla v ušesa poslušalcev. Veselje ob izidu prve zgoščenke pevke že navdaja z željo po drugem. Repertoarja zanj jim ne manjka. Če jim bo zdravje dopuščalo, naj bi bila druga zgoščenka zunaj že čez dve leti. Pevkam je bilo snemanje prava izkušnja. Ugotovile so, da zadeva ni čisto enostavna in da se stvari ne da izpeljat kar čez noč. Nekaj časa je pevkam vzela že sama ideja, kar čez noč pa se tudi ni dalo poiskati ugodne, pa vseeno še kvalitetne samozaložbe. Zato ne čudi podatek, da se jih je v celotnem procesu nastajanja zgoščenke kar nekaj zamenjalo. Potem je prišla pomlad in z njo čas prehladov, ki so pevkam, enkrat eni, drugič drugi kvarili glas. Do letošnje jeseni pa se je le našel ustrezen studio, pa tudi virusi še niso bili na pohodu, tako da so bili pevkini glasovi čisti in pripravljeni na dolgotrajno petje. Glas je na začetku zatresla samo še trema, ki pa so jo pevke kmalu odpravile. Vendar pa še vedno ni šlo vse gladko. Medtem, ko so pevke prvih 12 pesmi prvič posnele brez težav, pa zadnjih šest nekako ni hotelo prav zveneti. Zato je bilo potrebno več ponavljanj, a na koncu so bili vsi zelo zadovoljni z izdelkom. Tako je bil že konec septembra nare- jena prva testna zgoščenka, ki pa je po glasbeni strani sploh ni bilo potrebno več popravljati. Potrebno je bilo izbrati le še lep posnetek zborčka in oblikovati ovitek zgoščenke, za kar pa je poskrbel kar producent sam. Časovno se je vse tako lepo izteklo, da smo v Kulturnici Gaberke lahko začeli razmišljati o tem, da bi lahko pevke svojo prvo zgoščenko promovirale na zabavni prireditvi Veselo nedeljsko popoldne, ki je bila načrtovana za konec novembra. Tako se je tudi zgodilo. Na promocijo zgoščenke pa je Kulturnica povabila tudi več drugih glasbenih gostov, ki so s svojo glasbo razveseljevali publiko. Tako so se na odru poleg ljudskih pevk Gaberški cvet zvrstili še Mešani pevski zbor Bazovica iz Reke, Ljudski pevci in godci Porini pa počini iz Miklavža pri Ormožu, Oktet Zavodnje, Ljudski pevci iz Šentruperta, Ansambel Golte, Oblakovi bratranci, Kvartet Svit, Ansambel bratov Avbreht in Mateja Jan. Tako širok izbor nastopajočih pa je bil možen predvsem zaradi tega, ker se je večina od njih odrekla honorarju. Ob tem se Kulturnica Gaberke skupaj z Gaberškim cvetom še enkrat zahvaljuje vsem, ki so s svojim nastopom pripomogli k popestritvi same promocije zgoščenke ter omogočili obiskovalcem, da so lahko uživali v pestrem programu prireditve Veselo nedeljsko popoldne. Publika je lahko uživala v tri ure dolgem zabavnem programu, kjer se je našla znana in prijetna pesem za vsakogar. Na začetku in koncu prireditve pa so na odru blestele pevke Gaberškega cveta, ki so s ponosom in z nasmehom zapele pesmi, ki so sicer predstavljene na njihovi prvi zgoščenki. Pevke so v kratkem intervjuju publiko seznanile o svojih začetkih, o pridobivanju članic, o uveljavljanju v ožjem domačem vaškem okolju in kasneje v širši okolici. Danes so pevke poznane in povabljene na veliko prireditev, kjer radi slišijo glas ljudskih pevk. Pevke so se na koncu zahvalile vsem, ki so jim tako ali drugače pomagali do izdaje prve zgoščenke, na katero so zelo ponosne. Na koncu so se vsi nastopajoči zbrali na odru in skupaj s publiko zapeli. Poleg zgoščenke ljudskih pevk »Pozdravljeni« sta sedaj na voljo še DVD in videokaseta, na katerih je posneta celotna promocija, ki je bila izvedena na zabavni prireditvi Veselo nedeljsko popoldne v organizaciji Kulturnice Gaberke. A, Grudnik, Z, Mazej --X J*. 2007 i s 6. decembra je bilo na OŠ Šoštanj zelo ustvarjalno vzdušje. Vsi razredi smo imeli dan dejavnosti, na temo ŠEGE IN NAVADE BOŽIČNEGA ČASA. Vsak razred je izdelal svoje izdelke. Nastale so voščilnice, božički, adventni venčki, svečniki, lutke ... Devetošolci so dan preživeli na ŠCV, kjer so ustvarjali na temo praznična kuhinja. Vse, kar je nastalo tega dne, smo 14. decembra predstavili tudi našim staršem. Stojnice so se kar šibile pod težo ustvarjalnih daril, božičnih aranžmajev, novoletnih okraskov. Da je bilo vzdušje še bolj praznično, je poskrbel pevski zbor in gledališka skupina Na odru. ' i ■ >. , ■ W .. ■ ? DRh&'. «ATo myJH , PA va - ZA š>iiHMTi.H00-0£e t pa 2. in 3. razred Dan kot večina drugih. A že na hodniku srečaš polno majhnih vznemirjenih glavic, ki nekaj komaj čakajo, šušljajo in jih skupaj stikajo... Kdaj bo, kdaj bo? Pri pouku najprej zapojemo nekaj zimskih pesmic in se pogovorimo o čarobnem mesecu decembru, ki nam povišuje srčni utrip. Zakaj? Obiskali nas bodo dobri možje, ki pridnim otrokom prinašajo cel kup lepih daril. Da je lepše, s pisanimi lučkami in zanimivimi okraski okrasimo ulice, stanovanja, hiše, šole, učilnice ... Tudi mi si bomo izdelali okraske. Okraske izdelujemo po skupinah. Da nam je laže, si ogledamo izdelke, ki so v a Ab a r.e imah.* c^jgjO •. i Ki Rji •.<, A ,< '1S ; KO Wie et I Ri lia /“ACcu m „ io/i I kn 1 ?! ■ . i'i hol tudi pr,ne$i 0 épqt V :ìm,ò ‘ 5. razred V torek popoldan sem šel nabirat stvari za v sredo, ko smo imeli tehniški dan. Izdelovali smo adventne venčke. Pri delu nam je pomagala gospa iz cvetličarne, Brigita Langus. Na osnovo, ki smo jo dobili, smo pritrdili različne liste, vejice in mah. Potem nam je gospa Brigita dala še svečke in vse posula z bleščicami. Vsak je lahko še po svoje dokončal izdelek in ga okrasil. Med vsemi adventnimi venčki je gospa cvetličarka izbrala štiri za razstavo, med njimi je bil tudi moj. Ta dan je bil zelo super. Uroš Andrejc, 5. d 7. razred Učenci sedmih razredov smo tehniški dan preživeli ustvarjalno, v tehniški in računalniški učilnici. V prvi smo izdelovali stojala za mobilne telefone. Preden smo dobili ustrezna orodja in material v roke, nam je gospa Verdevdala natančna navodila, kako seje potrebno rokovati z določenimi orodji. Nato seje začelo zares. Dobili smo velike deščice in nanje narisali modele. Sledilo je delo na rezalnikih, kjer smo jih najprej izrezali, potem pa še obrusili. Na koncu so DM31 SOzeeu 6CLMAt*.s p§re, rcMžm, ŽOeo, I&IOOOEüKäoMETOO zo& IftrV/i’ r.oH0ÄFLoMstS5 e W‘č.. ' vsem veli ko volje na epe : Ira Ge ■to ptikefkij želi 1. razred Bilo mije všeč, ko smo izdelovali snežake. Petja s tešite ■f ml 3.C Meni je bilo vse všeč: venček iz testa, sne-žak, svečnik, voščilnica, poslikava vrečke iz rafije. Neja To mi je bil najboljši dan. Kilian To so besede naših prvošolcev, ki so ustvarjali v različnih delavnicah v okviru tehniškega dne. Učenci so pridobivali nove izkušnje in spoznanja ter razvijali spretnosti in veščine ob različnih gradivih. Izdelke za praznične dni pa smo postavili tudi na ogled. Učiteljice prvih razredov posamezni skupini. Učenci se sami odločijo, kaj si bodo izdelali. Ves dan so zelo napeti in aktivni ter izdelajo veliko izdelkov, kijih bomo razstavili in pokazali vsem na ogled. Učiteljice 4. razred Učenci četrtih razredov osemletke smo s pomočjo različnih virov spoznali pomen in praznovanje božiča nekoč in danes ter svoje znanje nadgradili o šegah in navadah, vezanih na ta čas. Izdelovali smo svečnike, okraske za božično drevo in voščilnice ter pisali voščila. Zelo smo se zabavali in radi ustvarjali. Upamo, da bo še kdaj takšen prekrasen dan. Neža, Maša, Petra, 4. e bili prijetno gladki. Na vrsti je bilo lepljenje prvih dveh delov. Medtem ko sta se sušila, smo preostala dva polakirali ali ju pobarvali z barvo inju prav tako pustili, da se posušita. Nazadnje smo posušene dele še zlepili in najlepša stojala za mobilnike so bila gotova. Najlepša zato, ker smo jih izdelali sami. V drugem delu tehniškega dneva smo v računalniški učilnici reševali naloge s pomočjo računalnika, kjer smo izvedeli veliko o lesu različnih vrst, trdot, barv. Nina Rezoničnik, 7. b 8. razred December. Praznični mesec. Kupujemo darila, jih izdelujemo. Tudi v šoli je posebno vzdušje, v pričakovanju novega. Letos smo se učenci osmih razredov, na dan dejavnosti, naučili nekaj novega, lepega, in sicer na temo praznična oblačila. Izdelovali smo praznično lutko. Iz kartona smo izrezali lutko in jo nato oblekli z različnim blagom. Bili smo kar se da izvirni in zelo smo se trudili, na koncu pa so nastali res lepi izdelki. Pravtako smo se izpopolnjevali še v teoretičnem delu, saj smo pridno reševali delovne liste, izvedeli veliko novih stvari. Med drugim smo izdelali reklamo, si izmerili nogo, lepili razna oblačila. Pokazali smo veliko kreativnosti. Bilo je pestro in nihče se ni imel časa dolgočasiti. Na koncu je vsak učenec naredil svojo novoletno aplikacijo. Šivanje je bilo marsikateremu trd oreh, ampak z malo truda je vsakemu uspelo. Nekateri so namreč prvič šivali in so morali v delo vložiti več truda kot drugi, ki so to znali že prej. In ob 14. uri smo zaključili z delom. Vsak je oddal svojo mapo in aplikacijo, saj nam jo bodo učitelji ocenili. V tem mesecu, in seveda še naprej, vam želim obilo sreče in veselja. Stopite novim izzivom naproti in se ob tem čim bolj zabavajte. Pia Verdnik, 8. a 9. razred Zgodnjega ponedeljkovega jutra smo pri uri razredne ure izvedeli, da bomo imeli na Miklavžev dan, 6.12., tehniški dan. Kako brez zveze, sem se strinjala s sošolci. Kljub nejevolji smo se v sredo z avtobusom odpeljali v Velenje, na ŠCV, kjer so nas profesorji in dijaki sprejeli odprtih rok. Najprej smo bili deležni kratke predstavitve ŠCV. Dobili smo veliko zanimivih informacij. Meni se je zdel zanimiv skok do šolske jedilnice. Lačni ne bomo, sem si oddahnila. Pogovarjali smo se z dijaki. Stvari, ki so nam jih oni posredovali, ni moč prebrati v nobeni zloženki. Sledilo je delo v delavnicah. Kaj smo delali v posamezni delavnici, so nam povedali sošolci. O dobrih treh možeh, o Miklavžu, Ded- ku Mrazu in Božičku, smo se pogovarjali v zgodovinski delavnici. Čeprav ima vsak izmed njih svoje značilnosti, se razveselimo vsakega posebej. Delavnico je vodil gospod Zajc. Vesna V turistični delavnici smo bili učenci razdeljeni v manjše skupine po tri učence. Vsaka skupina si je izbrala eno mesto in naredila turistični načrt, kaj vse bi si lahko ogledal turist, če bi prvič obiskal izbrano mesto. Za zaključek dneva smo morali poskrbeti za izvirno zabavo za naše »izmišljene« turiste. Izdelali smo zanimive plakate in s plesno točko »Mi gremo pa na morje« pozabavali še naše sošolce. Nina Delavnica novoletna dekoracija prostora in pogrinjek je takoj zavihala rokave in začela izdelovati škatlico iz kartona in okraske iz slanega testa (snežake, zvezde ipd.), ki smo jih nato pobarvali. Po »napornem« delu smo si privoščili odmor. Ker pa tudi po malici naši okraski še niso bili suhi, smo odšli v sosednji prostor, kjer smo videli novoletno dekoracijo in se naučili, kako uporabljati pribor, ter izvedeli, katere plodove lahko uporabimo za novoletno dekoracijo. Pogledali smo si še delo drugih skupin, nato pa smo se pozabavali z nošenjem krožnikov. Začeli smo z enim, končali pa s štirimi! In verjemite, da to ni tako enostavno, kakor izgleda. Vesna V računalniški delavnici smo s pomočjo Microsoft Worda izdelali voščilo, v katero smo napisali besedilo in vstavili sličico. Pri delu smo pokazali veliko ustvarjalnih veščin. Matej' S tehniko Iris holding in v tehniki šivanja novoletnih voščil smo se srečali in ustvarjali v njej v delavnici novoletnih voščilnic. Svoje ročne spretnosti smo preizkusili tudi v kaligrafski pisavi. Sead Delavnica, v kateri je bilo največ učencev, se je imenovala po praznikih že diši. Delali smo v kuhinji, kjer smo najprej poskrbeli za higieno naših rok. Sledila so navodila gospe Marjane Novak, katera smo natančno upoštevali. Uspelo nam je, saj so se naši sošolci lahko posladkali z rezultati našega dela, s čarobnimi palčkami, dedkovimi piškoti, skutinimi blazinicami ter orehovimi rogljički. Sandra Dopoldne je kar prehitro minilo. Že smo se poslavljali. Mnogi smo se veselili, saj je bil dan zanimiv, zabaven in poučen. Jeseni spet pridemo! Ha, in mnogi izmed nas bomo ostali več let! Tjaša Konovšek, 9. d Dragi bralci Šolskega lista! Zlati časi bodo, če sivino vsakdana sami pozlatimo, s poštenim delom in dobroto, ji s smehom vdihnemo lepoto in s prijateljstvom iskrenim nežnost, srečo, mir, toplino. Takih časov, zlatih časov, vam v novem letu želimo učenci OŠ Šoštanj. Foto: Šolski list 2006 Gruden List {J 23 Januar Prosinec 1 P Novo leto 2 T Makarij 3 S Genovefa O 4 Č Angela 5 P Simeon 6 S Gašper 7 N Zdravko 8 P Severin 9 T Julijan Mv 10 S Gregor 11 Č Pavlind 12 P Tatjana 13 S Veronika 14 N 15 P Pavel 16 T Marcel 17 S Anton v 18 C Marjetka 19 P Marij 0 20 S Boštjan 22 P Cene 23 T Rajko 24 S Felicijan 25 Č Darko 26 P Pavla [) 27 S Janez 28 N Peter 29 P Franc 30 T Martina 31 S Janez kabelsko razdelilni sistem Šoštanj Soštanr.iiifLi hWF-://5öiUnj.info^ NAPOVEDNIK PRIREDITEV lì33? llS 1 / 7"— 1, teden četrtek, 4.1. ob 16:00 pravljice Pravljična ura t Mestna knjižnica Šoštanj Mestna knjižnica Šoštanj petek, 5.1. ob 20:00 skupščina Skupščina Mladinskega kulturnega centra - MKC Gasilski dom Šoštanj Mladinski kulturni center Šoštanj 2. teden torek, 9.1. ob 17:00 predstava Torkova peta - ustvarjalnica za otroke in starše Kulturni dom Šoštanj Medobčinska zveza prijateljev mladine Velenje četrtek, 11.1. ob 16:00 pravljice Pravljična ura Mestna knjižnica Šoštanj Mestna knjižnica Šoštanj sobota, 13.1. planinstvo Udeležba na pohodu Rogla 1517m - Osankarica Pohorje Planinsko društvo Šoštanj sobota, 13.1. ob 19:00 košarka Elektra Esotech : Krka Novo Mesto (1. A slovenska košarkarska liga) Športna dvorana Šoštanj Košarkarski klub Elektra 3. teden četrtek, 18.1. ob 16:00 pravljice Pravljična ura Mestna knjižnica Šoštanj Mestna knjižnica Šoštanj četrtek, 18.1. ob 18:00 razstava Odprtje razstave Mestna galerija Šoštanj Zavod za kulturo Šoštanj sobota, 20.1. planinstvo Udeležba na pohodu na Goro Oljko 733m - Zdravju naproti Lokovica - Gora Oljka Planinsko društvo Šoštanj sobota, 20.1. ob 19:00 koncert Tradicionalni novoletni koncert MePZ Svoboda, MePZ Mavrica in KO Vrhnika Osnovna šola Šoštanj Mešani pevski zbor Svoboda 4. teden četrtek, 25.1. ob 16:00 pravljice Pravljična ura Mestna knjižnica Šoštanj Mestna knjižnica Šoštanj petek, 26.1. ob 20:00 odbojka Šoštanj-Topolšica : Vuzenica (3. državna odbojkarska liga - moški) Športna dvorana Šoštanj Odbojkarski klub Šoštanj Topolšica petek, 26.1. ob 20:20 predstavitev Galerijski večeri Mestna galerija Šoštanj Zavod za kulturo Šoštanj sobota. 27.1. ob 9:00 košarka DAN ELEKTRE 2007 (Predstavitev vseh skupin Šol košarke in vseh ekip mlajših selekcij KK Elektra) Športna dvorana Šoštanj Košarkarski klub Elektra sobota. 27.1. ob 16:30 kegljanje Šoštanj : Lent (2. slovenska kegljaška liga vzhod - moški) Športni center TEŠ Kegljaški klub Šoštanj sobota. 27.1. ob 18:00 odbojka Kajuh Šoštanj : Partizan Škofja Loka (2. državna odbojkarska liga - ženske) Telovadnica OŠ Šoštanj Ženski odbojkarski klub Kajuh Šoštanj sobota, 27.1. ob 19:00 košarka Elektra Esotech : Zagorje (1. A slovenska košarkarska liga) Športna dvorana Šoštanj Košarkarski klub Elektra Napovednik prireditev objavljajo: mesečnik U^U