Primož Šterbenc
Univerza na Primorskem,
Fakulteta za management
primoz.sterbenc@fm-kp.si
Nastajanje multipolarne globalne
ureditve in vloga lr Kitajske
Mednarodni red se spreminja iz unipolarnega v multipolarnega, kar po-
meni da sistem, v katerem obstaja ena supersila (zda), postopoma pre-
haja v sistem, v katerem obstaja večje število velikih sil, med katerimi
je najmočnejša Kitajska, ki svojo ogromno ekonomsko moč spreminja v
vojaško. Nastaja specifična situacija, zaradi katere bi lahko prišlo do spo-
pada med zda in Kitajsko, sprožilec pa bi bila lahko Tajvan in položaj v
Južnokitajskem morju. Kitajska tudi izvaja projekt »Pobude pasu in ce-
ste«, s katerim želi uveljaviti svoje ekonomske, (geo)politične in varno-
stne interese. Peking si tudi prizadeva ekonomsko integrirati Evrazijo, z
namenom pridobitve vodilnega položaja v mednarodnih odnosih.
Ključne besede:multipolarnost, Kitajska, Pobuda pasu in ceste
The Emergence of the Multipolar Global Order
and the Role of the People’s Republic of China
There has been the process of transformation of unipolar intomultipolar
international order in which the system with one superpower (the us)
has been superseded by the system consisting of several great powers,
primarily China. Beijing has been transforming its enormous economic
power intomilitary power and consequently there has been possibility of
confrontation between the us and China, triggered by Taiwan and the
South China Sea. China has also been implementing the »Belt and Road
Initiative«, aimed at promotion of its economic, (geo)political, and secu-
rity interests.Moreover, Beijingwants to economically integrate Eurasia,
in order to attain leading position in international relations.
Keywords:multipolarity, China, Belt and Road Initiative
https://doi.org/10.26493/1854-4231.16.31-38
Prehod iz unipolarne v multipolarno
globalno ureditev in dvig lr Kitajske
Živimo v časih, v katerih se dogajajo bistvene in
celo odločilne spremembe v razporeditvi moči v
mednarodnih odnosih. Potem ko je po koncu hla-
dne vojne na začetku 90. let prejšnjega stoletja
globalna ureditev očitno postala unipolarna, kar
je pomenilo, da je bilamoč skoncentrirana v rokah
ene same supersile – Združenih držav Amerike
(zda), pa že vse od prve polovice novega tisočle-
tja (kot nekakšno začetno točko je mogoče opre-
deliti ameriško vodeni napad na Irak leta 2003,
ki je zaradi nelegalnosti in nelegitimnosti močno
škodil ugledu zda) poteka proces, v katerem se
globalna ureditev postopoma spreminja iz uni-
polarne v multipolarno, kar pomeni, da namesto
ureditve s prevlado ene same supersile nastaja
ureditev z večjim številom velikih sil. V nastaja-
joči multipolarni ureditvi se poleg zda kot velike
sile uveljavljajo Ljudska republika Kitajska (lr
Kitajska), Ruska federacija, Indija in Brazilija, v
manjši meri pa tudi Evropska unija (Cox 2017, 70;
Hurrell 2017, 84–89; Schulze 2018, 7).
Pri tem je treba še posebno pozornost name-
niti lr Kitajski, katere moč v zadnjih štirih de-
setletjih narašča tako hitro, da bi to lahko vodilo
v vojaški konflikt med to državo in zda. Nastaja
namreč nevaren položaj, ki je že v petem stoletju
pred našim štetjem povzročil izbruh peloponeške
vojne med Atenami in Šparto, tudi v zadnjih 500
letih pa je tako rekoč praviloma povzročal vojne.
Gre za stanje, ko se soočata »vzpenjajoča se sila«,
ki želi zaradi svoje naraščajoče moči pridobiti bi-
stveno več vpliva vmednarodnih odnosih, in »vla-
dajoča sila«, ki želi ohraniti status quo, na pod-
lagi katerega je sama dolgo časa imela prevladujoč
položaj. Tovrsten strukturni položaj, v katerem
obstaja realnamožnost spopadamed vzpenjajočo
management 16 (2021) številka 1 31
Primož Šterbenc | Nastajanje multipolarne globalne ureditve in vloga lr Kitajske
se in vladajočo silo, je v svojem delu Peloponeška
vojna opredelil veliki atenski zgodovinar Tukidid
(1958), seveda pa lahko v današnjem času pov-
zroči vojnomed zda (vladajoča sila) in lr Kitaj-
sko (vzpenjajoča se sila) (Allison 2015). Tudi zna-
nost o mednarodnih odnosih opozarja, da so ob-
dobja, v katerih prihaja do velikih spremembvpo-
razdelitvi moči v mednarodnih odnosih, težavna
in nevarna. Države, ki se vzpenjajo, seveda želijo
spremeniti status quo in preoblikovati prevladu-
joče norme sistema, tako da bi služile njihovim in-
teresom. Po drugi strani so države, ki so vodilne,
v skušnjavi, da bi uporabile (tudi vojaško) silo, z
namenom, da bi blokirale uveljavljanje revizioni-
stičnih držav (Hurrell 2017, 92).
Možnost spopada med zda in lr Kitajsko
Razlog, ki bi lahko najhitreje pripeljal do voja-
škega spopada med zda in lr Kitajsko, je Taj-
van. Peking namreč v zadnjih letih s svojo re-
toriko in krepitvijo vojaških kapacitet kaže, da
postaja zmeraj nestrpnejši glede uresničitve ci-
lja, ki si ga je zadal že pred mnogimi desetletji
– priključitve otoka k »matični Kitajski«. lr Ki-
tajska tako pospešeno krepi svoje vojaške kapa-
citete za invazijo na Tajvan, pri čemer se osre-
dotoča na orožje, ki bi lahko nevtraliziralo zanjo
najnevarnejše ameriške vojaške zmogljivosti (le-
talonosilke, podmornice in komunikacijski sate-
liti). Vendar pa zda po drugi strani tudi vse bolj
odločno sporočajo, da bodo v primeru kitajskega
napada branile otok, pri čemer si prizadevajo za
oblikovanje širše protajvanske koalicije, ki bi pr-
venstveno vključevala Japonsko, ki ima zaradi
svoje odvisnosti od uvoza energentov skozi Juž-
nokitajskomorje strateški interes za neodvisnost
Tajvana. Američanimorebitnemu spopadu zaTaj-
van pridajajo izjemen pomen, saj se zavedajo, da
bi kitajska osvojitev otoka prizadejala velik uda-
rec zaupanju azijskih držav v voditeljsko vlogo
zda na jugovzhodnoazijsko-pacifiškemobmočju.
lr Kitajska želi z osvojitvijo Tajvanamed drugim
pridobiti nadzor nad izredno pomembno plovno
potjo, ki vodi od Malajske ožine prek Južnokitaj-
skega morja do Japonske. Poleg tega tajvansko
podjetje Taiwan Semiconductor Manufactoring
Company (tsmc) izdela 84 odstotkov vseh naj-
bolj sofisticiranih polprevodnikov (čipov) v svetu,
ki so nujno potrebni za proizvodnjo vseh vrst
tehnoloških naprav in tudi električnih avtomo-
bilov; lr Kitajska mora te polprevodnike, tako
kot zda, uvažati (Dyer 2014, 46–47; »Living on
the Edge« 2021; Medcalf 2020, 153; »Something
WickedThis Way Comes« 2021).
Drugi razlog, ki bi lahko v bližnji prihodnosti
povzročil oborožen incident in morda celo spo-
pad med lr Kitajsko in zda, je želja po prevladi
v Južnokitajskem morju. Peking namreč trdi, da
ima pravico do nadzora nad skoraj celotnim ob-
segom tega morja, posledično pa vedno agresiv-
neje nastopa v njem, pri čemer s spreminjanjem
posameznih čeri v umetne otoke in vzpostavlja-
njem vojaških oporišč na njih polagoma širi ob-
močje svoje prisotnosti. S temzaostruje napetosti
v odnosih z okoliškimi manjšimi državami (Vie-
tnam, Malezija, Filipini), s katerimi je v ozemelj-
skih sporih zaradi otočij Paracel in Spratly. zda
po drugi strani sporočajo, da lr Kitajski ne bodo
dovolile, da bi si prilaščala Južnokitajsko morje,
predvsem s poudarjanjem, da skozi to morje vo-
dijo mednarodne plovne poti; Washington z na-
menom uveljavljanja tega stališča tja pošilja vo-
jaške ladje, s tem pa se povečuje možnost trka
z vse močnejšima kitajsko vojno mornarico in
priobalno stražo. Ob tem je treba poudariti, da
je lr Kitajska leta 2020 postala prva država, ki
je po drugi svetovni vojni prehitela zda po kri-
teriju velikosti vojne mornarice (število plovil),
poleg tega pa ima tudi največjo priobalno stražo
na svetu. Washington bo pri zasledovanju svojih
ciljev lahko vedno bolj izkoriščal odpor manjših
okoliških držav do agresivne lr Kitajske, poleg
tega pa v zadnjem času naglo razvija vojaško za-
vezništvo z Japonsko, Avstralijo in Indijo v okviru
Quadrilateral Security Dialogue (»Quad«) (»ai,
Captain« 2020; Dyer 2014, 88–96; »Great White
Hulls« 2020; Maçães 2018, 121).
Ekonomski vzpon lr Kitajske
Kot v svojem deluTheRise and Fall of the Great Po-
wers: Economic Change and Military Conflict from
1500 to 2000 poudarja Paul Kennedy (1987 po
Hurrell 2017, 92), politična in vojaška moč neke
države, ki želi preoblikovati obstoječo ureditev
mednarodnih odnosov, vedno izhajata iz njene
ekonomskemoči. Tudi izjemna krepitev politične
in vojaške moči lr Kitajske to potrjuje, saj se
je le-ta v zadnjih štirih desetletjih spremenila
iz revne države v ekonomsko supersilo. V času,
ko je bil na čelu komunistične Kitajske dolgole-
tni voditelj Mao Cetung (1949–1976), ki je do-
gmatsko zagovarjal komunistični, centralnoplan-
ski ekonomsko-socialni sistem, se država nikakor
nimogla izviti iz revščine in obrazca zgolj zelo po-
časnega industrijskega razvoja, v zadnjem obdo-
bjuMaove vladavine pa je tudi vse bolj nazadovala
na kmetijskem, ekonomskem, vojaškem in znan-
stvenem področju. Po Maovi smrti (1976) in na-
32 management 16 (2021) številka 1
Primož Šterbenc | Nastajanje multipolarne globalne ureditve in vloga lr Kitajske
stopu novega voditelja, Deng Xiaopinga, pa je dr-
žava stopila na pot osupljivo hitrega razvoja. De-
cembra 1978 so začeli uresničevati reformni pro-
gram »štirih modernizacij« (na kmetijskem, eko-
nomskem, vojaškem in znanstveno-tehničnem
področju), na podlagi katerega je lr Kitajska na-
glo vstopala v kapitalističnodružbeno-ekonomsko
ureditev. V tem okviru so v priobalnih pokraji-
nah (Guangdong, Fudžian) vzpostavili »svobodna
ekonomska območja« (deregulirana območja brez
davkov in socialne zaščite delavcev), kamor so
najprej privabili kapital poslovnežev iz zelo šte-
vilne kitajske diaspore v jugovzhodni Aziji (Male-
zija, Singapur, Tajska), nato pa še zahodne mul-
tinacionalne korporacije, ki so svojo proizvodnjo
hvaležno selile v svet poceni delovne sile (Calder
2019, 50–53, 102).
Ekonomski oziromamaterialni rezultati kitaj-
skega prehoda v kapitalizem so (bili) fantastični.
Država je imela v obdobju 1980–2015 vsako leto
dvoštevilčno ekonomsko rast, zato je bila kitajska
ekonomija leta 2015 kar več kot 30-krat večja, kot
je bila leta 1980. Ekonomska rast je do približno
leta 2008 temeljila na izvozu (Evropa, Japonska,
zda, jugovzhodna Azija) iz priobalnih pokrajin,
od takrat pa skušajo uveljaviti rast na podlagi po-
večevanja domačega povpraševanja, predvsem v
notranjosti države, tudi z velikimi ekonomskimi
stimulusi (na primer 586 milijard dolarjev leta
2008). lr Kitajska je bila po kriteriju nominal-
nega bruto družbenega proizvoda še leta 1980 na
12. mestu v svetu, leta 2010 pa se je že prebila na
drugo mesto (takoj za zda), s katerega je izpo-
drinila Japonsko. Leta 2013 je po kriteriju bruto
družbenega proizvoda, merjenega s pariteto ku-
pne moči, celo prehitela zda in stopila na prvo
mesto. Država je postala največja svetovna in-
dustrijska proizvajalka in izvoznica, poleg tega
pa ima največje devizne rezerve na svetu (Calder
2019, 87, 101–103, 105).
Mednarodno delovanje lr Kitajske
kot velike sile
Ko je lr Kitajska zaradi hitrega ekonomskega
razvoja postajala velika sila, je tudi začela delo-
vati kot druge velike sile, vključno z zda, v no-
vejši zgodovini. Tako kot so zda na prelomu iz
19. v 20. stoletje zaradi svoje ekonomske moči,
temelječe na razvoju težke industrije in infra-
strukture v drugi industrijski revoluciji, načrtno
zgradile močno vojno mornarico in pridobivale
nadzor nad bližnjimi morji (predvsem nad Ka-
ribskim morjem in Pacifikom, vključno z izgra-
dnjo Panamskega prekopa v letih 1908–1914), se
je tudi lr Kitajska začela podajati na morje, gra-
ditimočno vojnomornarico in si prvenstvenopri-
zadevati za pridobitev nadzora nad bližnjim Juž-
nokitajskim morjem. In tako kot je Washington
na začetku 20. stoletja sledil nasvetom enega od
največjih geopolitikov, Alfreda Thayerja Mahana
(1987), ki je v svojem znamenitem deluThe Influ-
ence of Sea Power Upon History: 1660–1783 (prvič
objavljeno leta 1890) argumentiral, da vpliv držav
izhaja iz njihove pomorske moči ter da morajo
velike sile zgraditi močna vojna ladjevja in prido-
biti nadzor nad bližnjimi in tudi drugimi zanje
pomembnimi morji, tako danes tudi kitajske in-
telektualne, politične in vojaške elite sugestijam
ameriškega geopolitika pridajajo izjemen pomen.
Prizadevanja lr Kitajske za nadzor nad Južnoki-
tajskimmorjem ter za osvojitev Tajvana motivira
tudi njen občutek geografske oziroma geostrate-
ške utesnjenosti, kajti, tudi objektivno gledano,
kitajski izhod na globoka morja ovira »prva oto-
ška veriga«, ki jo tvorijo proameriški Japonska,
Tajvan, Filipini in Malezija (Benko 1997, 114–122;
Dyer 2014, 23–29; Mahan 1987).
Za razumevanje odločenosti lr Kitajske, da
bo postala velika vojaška sila in si pridobila nad-
zor nad Južnokitajskim morjem, in to kljub na-
sprotovanju zda, pa je treba poznati nacionali-
stične korenine tovrstnega kitajskega razmišlja-
nja, ki izvira iz nevralgične novejše zgodovine.
V kitajski kolektivni nacionalni zavesti je namreč
močno zasidran spominna »stoletje nacionalnega
ponižanja«. Gre za obdobje med letoma 1839 in
1949, v katerem so ostarelo imperialno Kitajsko
zaradi njene šibkosti zahodne sile, na čelu z Ve-
liko Britanijo, večkrat vojaško porazile ter si jo
politično in ekonomsko podredile. V dveh »opij-
skih vojnah« (1839–1842 in 1856–1860) ter med
»boksarsko vstajo« (1898–1900) so zahodne sile
pokazale svojo vojaško premoč, Kitajsko pa so pri-
silile, da se je odprla za prihod zahodnega blaga
ter pristala na neenakopravno trgovino.1 Nena-
zadnje so si Britanci v tem času prisvojili Hon-
gkong, in kar je še pomembneje, z uničenjem Po-
letne palače, simbola veličastnosti zadnje kitajske
dinastije Čing, so Kitajsko globoko ponižali. Tega
Kitajci niso nikoli pozabili. Za večje razumevanje
1Medtem ko je pred »stoletjem nacionalnega ponižanja«
kitajski bruto družbeni proizvod tvoril 33 odstotkov
svetovnega bruto družbenega proizvoda, pa je v času
evropske nadvlade padel zgolj na pet odstotkov sve-
tovnega outputa. Tudi kitajski dohodek na glavo pre-
bivalca je padel z 90 na 20 odstotkov svetovnega pov-
prečja (Lawson 2017, 49).
management 16 (2021) številka 1 33
Primož Šterbenc | Nastajanje multipolarne globalne ureditve in vloga lr Kitajske
napetosti v današnjih odnosih med lr Kitajsko
in Japonsko je treba dodati, da se je med »sto-
letjem nacionalnega ponižanja« evropskim silam
pri njihovem podrejanju Kitajske pridružila tudi
imperialna Japonska, ki je v obdobju »Meidži«
(1868–1912) zaradi svoje vesternizacije postala
velika sila ter je v naslednjih treh desetletjih iz-
vajala ozemeljsko agresijo nad Kitajsko, vključno
z zagrešitvijo hudih vojnih zločinov nad Kitajci
med drugo svetovno vojno. V zadnjih desetletjih
odnose med državama vse bolj obremenjuje dej-
stvo, da se na Japonskem krepijo revizionistične
tendence, ki zanikajo ali zmanjšujejo težo japon-
skih zločinov med drugo svetovno vojno. Ob tem
je treba opozoriti, da današnje odnosemed Pekin-
gom in Tokiom vendarle najneposredneje obre-
menjuje ozemeljski spor zaradi otočja Senkaku
(Diaoju) v Vzhodnokitajskem morju (Dyer 2014,
145–164; Welch Larson in Shevchenko 2019, 52–
54, 207–208).
lr Kitajska geopolitičnim sugestijam Alfreda
ThayerjaMahana ne sledi zgolj na bližnjihmorjih,
temveč se v skladu z njimi podaja tudi na odda-
ljena morja. Mahan je namreč poudaril, da mo-
rajo velike sile nadzorovati pomorske poti, ki so
življenjsko pomembne za njihove ekonomije. Za
Peking ima takšen vitalen pomen pomorska pot,
ki vodi skozi Indijski ocean, nato pa skozi Malaj-
sko ožino in Južnokitajsko morje prispe do sa-
mega kitajskega ozemlja. lr Kitajska, ki zaradi
eksplozivne ekonomske rasti v zadnjih desetle-
tjih potrebuje ogromne količine energentov, je
leta 2017 postala največja svetovna uvoznica su-
rove nafte, črno zlato pa v največji meri kupuje v
državah Perzijskega zaliva in v Afriki. Azijska ve-
likanka tudi že dolgo na svojem ozemlju ne more
več pridelati dovolj hrane za svoje prebivalstvo,
zato si je v zadnjih dvehdesetletjih preskrbo zago-
tovila na takšen način, da najema zemljo za kme-
tijsko proizvodnjo, predvsem v Afriki. S »črnega
kontinenta« uvaža tudi strateške rudnine in les.2
Zaradi vsega tega je za lr Kitajsko neoviran po-
morski promet skozi Indijski ocean geostrateška
prioriteta, posledično pa Peking v zadnjih dveh
desetletjih postopoma vzpostavlja globokomor-
sko ladjevje in verigo pristanišč (potencialnih po-
morskih oporišč) ob Indijskem oceanu: Čaukpju v
Mjanmarju, Gvadar v Pakistanu, Hambantota na
2V Afriki sicer v zadnjih dveh desetletjih poteka »nova
tekma za Afriko«, v kateri sodelujejo prvenstveno lr
Kitajska na eni ter zahodne države (zda in nekda-
nje evropske kolonialne sile) na drugi strani (Šterbenc
2012).
Šrilanki in Cox’s Bazar v Bangladešu. Leta 2017
je lr Kitajska tudi vzpostavila svoje prvo preko-
morsko vojaško oporišče, in sicer v geopolitično
pomembnem Džibutiju (Calder 2019, 119; Dyer
2014, 53–63; Hillman 2020, 174;Metcalf 2020, 205;
Šterbenc 2012, 14–15).
»Pobuda pasu in ceste»
Mogoče je reči, da lr Kitajska v zadnjem desetle-
tju izvaja največji oziroma najambicioznejši pro-
jekt v današnjih mednarodnih odnosih, to je »Po-
buda pasu in ceste« (ppc).3Gre za orjaški projekt,
v okviru katerega naj bi Peking investiral 1 trili-
jon (1.000 milijard) dolarjev v novo (kopensko in
pomorsko) transportno in trgovinsko infrastruk-
turo (ceste, železnice, električna omrežja, nafto-
vodi in plinovodi, pristanišča in drugo) med lr
Kitajsko in ostalim svetom, predvsem preko nu-
denja kreditov drugim državam.4 Projekt je kitaj-
ski predsednik Xi Jinping predlagal oziroma raz-
glasil septembra in oktobra 2013 med obiskoma v
Kazahstanu in Indoneziji, pri čemer je argumen-
tiral, da je treba oživiti znamenito starodavno
»Svilno cesto«, ki je obstajala med drugim sto-
letjem pred našim štetjem in 16. stoletjem ter
je trgovinsko povezovala ogromno območje med
Kitajsko in Evropo.5 ppc se je že do leta 2018
pridružilo prek 80 držav (iz srednje Azije, južne
in jugovzhodne Azije, Bližnjega vzhoda, vzho-
dne Evrope, Afrike in Karibov; pridružila se je
tudi Turčija) (Calder 2019, 26–29, 43–44; Franko-
pan 2019, 87–88, 91; International Crisis Group
2017, 2).
ppc vsebuje dva poglavitna sestavna dela, in
sicer »Ekonomski pas svilne ceste« in »Pomorsko
3 Projekt je bil ob začetku imenovan »En pas, ena ce-
sta«, leta 2015 pa so ga Kitajci preimenovali v »Pobudo
pasu in ceste« (Frankopan 2019, 91; International Crisis
Group 2017, 2).
4 Sredi leta 2015 je Kitajska razvojna banka razglasila,
da je rezervirala 890 milijard dolarjev za financiranje
900 projektov, večinoma povezanih s transportom, z
infrastrukturo in energijo. Šest mesecev pozneje je Ki-
tajska izvozno-uvozna banka razglasila, da je v okviru
ppc začela financirati več kot 1.000 projektov v 49 dr-
žavah (Frankopan 2019, 90–91).
5 Prvi popotnik na »Svilni cesti« je bil v drugem stoletju
pred našim štetjem Žang Kian, ki ga je kitajska dina-
stija Han kot odposlanca poslala v srednjo Azijo, da bi
tam za njeno konjenico priskrbel močne, hitre in vzdr-
žljive konje, ki so jih gojili v srednjeazijski stepi. Prvi
trgovinski quid pro quo je temeljil na izmenjavi elegan-
tne kitajske svile za srednjeazijske konje (Calder 2019,
25–26).
34 management 16 (2021) številka 1
Primož Šterbenc | Nastajanje multipolarne globalne ureditve in vloga lr Kitajske
svilno cesto za 21. stoletje«.6 Za »Ekonomski pas
svilne ceste«, ki poteka po kopnem, je predviden
potek po naslednji osrednji geografski trasi: od
Ksiana v lr Kitajski preko srednje Azije, Irana,
Turčije in Rusije do srednje in vzhodne Evrope
ter končno zahodne Evrope. Posamezni kopen-
ski kraki pa naj bi vodili tudi do Perzijskega za-
liva, Bližnjega vzhoda in Indokine. V tem okviru
je Peking predvidel osrednji koridor (»Novi evra-
zijski koridor prek kopenskega mostu«) in doda-
tnih pet ekonomskih koridorjev.7 Za »Pomorsko
svilno cesto za 21. stoletje«, ki poteka prek morij,
pa je predvidenpotek po dveh geografskih trasah.
Zahodna trasa vodi od lr Kitajske prek Južnoki-
tajskega morja, Bengalskega zaliva in Indijskega
oceana do vzhodnoafriške obale (Kenija), nato pa
naprej skozi Rdečemorje in Sueški prekop do Sre-
dozemlja, v katerem je vstopna točka na evrop-
ski kontinent grško pristanišče Pirej pri Atenah.8
Vzhodna trasa vodi od lr Kitajske prek Južno-
kitajskega morja v južni Pacifik. V tem okviru
je predvidena tudi (kitajska) izgradnja več pri-
stanišč in (vojaških) oporišč, vključno z že ome-
njenimi pristanišči na Šrilanki ter v Pakistanu,
Mjanmarju inBangladešu ter vojaškimoporiščem
vDžibutiju (Calder 2019, 44;Maçães 2018, 52, 62).
Čeprav ppc kot »pobuda« vsebuje malo kon-
kretnih ciljev, poleg tega pa nima institucionalne
strukture, je možno na podlagi objektivnih kon-
tekstov in nekaterih stališč, ki so jih izrazili kitaj-
ski uradniki, argumentirati, da želi lr Kitajska s
tem projektom doseči naslednje cilje:
Ekonomski cilj je spodbuditev kitajske ekono-
mije s pridobitvijo novih trgov in z ustvarjanjem
6 lr Kitajska sicer mnogo manj formalno načrtuje tudi
vzpostavitev »Polarne svilne ceste«, ki naj bi potekala
prek arktičnih pomorskih poti (Calder 2019, 145–147;
Maçães 2018, 62).
7Gre za naslednje ekonomske koridorje: Kitajska–Mon-
golija–Rusija, Kitajska–srednja Azija–zahodna Azija,
Kitajska–Indokina, Kitajska–Pakistan in Bangladeš–
Kitajska–Indija–Mjanmar (Maçães 2018, 52).
8Kitajsko ladjarsko-transportno podjetje China Ocean
Shipping Company (cosco) je leta 2016 kupilo ozi-
roma pridobilo večinski delež v pristanišču Pirej. Od
leta 2009 je cosco v pristanišče vložil petmilijard do-
larjev. Zaradi kitajskega trgovinskega transporta prek
Indijskega oceana in Sueškega prekopa je pristanišče
postalo sedmo najbolj delovno obremenjeno kontej-
nersko pristanišče v Evropi. lr Kitajska želi zgraditi
železnico od Aten prek Skopja in Beograda do Bu-
dimpešte (»Kopensko-pomorski ekspres«). cosco je
sicer tretje največje ladjarsko-transportno podjetje na
svetu, takoj za podjetjema apm-Maersk in Mediterra-
nean Shipping Co. (Calder 2019, 112, 175–177, 275).
povpraševanja po kitajski presežni proizvodnji je-
kla in aluminija. 9 Več poslov naj bi dobile tudi ki-
tajska gradbena in druge industrije. lr Kitajska
želi postati poglavitni trgovinski in investicijski
partner za evrazijske države, poleg tega pa želi od-
preti nove poti za trgovino z Evropo (Internatio-
nal Crisis Group 2017, 2–3).
Geopolitični cilj je izboljšanje odnosov z drža-
vami na kitajski periferiji, poleg tega pa splošna
razširitev kitajskega političnega vpliva. lr Kitaj-
ska želi uveljavljati kitajsko inačico globalizacije,
ki naj bi se od zahodne razlikovala po tem, da
naj ne bi uničevala drugih (nezahodnih) civiliza-
cij oziroma kultur, poleg tega pa naj ne bi pove-
čevala neenakosti med posameznimi deli sveta.
lr Kitajska se tudi želi prikazati kot mladostna
sila, ki je sposobna narekovati dnevni red v med-
narodnih odnosih (Calder 2019, 46; International
Crisis Group 2017, 3).
Ideološki cilj je uveljavitev kitajskega razvoj-
nega modela, ki temelji na velikih investicijah dr-
žave v infrastrukturo. Kitajski razvojni model naj
bi uveljavljal javne dobrine in trajnostni razvoj,
poleg tega pa naj bi bil usmerjen v sodelovanje z
namenom koristi za vse udeležene strani (»win-
win sodelovanje«). Primer same lr Kitajske naj
bi dokazoval, da takšen razvojni model odpravlja
revščino.10 Mogoče je argumentirati, da kitajski
razvojni model de facto pomeni izziv zahodnemu
razvojnemu modelu, ki poudarja strukturne in
politične reforme ter nudenje tehnične pomoči na
področjih zdravstva in izobraževanja, večinoma
pa ne govori o gradnji javne infrastrukture za eko-
nomsko rast (Calder 2019, 46; Frankopan 2019,
93; International Crisis Group 2017, 3).
Geostrateška oziroma varnostna cilja sta pred-
vsem dva. Prvič, lr Kitajska si želi zagotoviti al-
ternativne izvozno-uvozne poti ter poti za pre-
skrbo z energenti, na ta način pa zmanjšati svojo
odvisnost od strateških plovnih poti v jugovzho-
9 Eden od najneposrednejših razlogov za lansiranje ppc
je bil ta, da je lr Kitajska okoli leta 2010 začela ugota-
vljati, da je njena proizvodnja surovega jekla ob upošte-
vanju potreb prevelika. Zmanjšati bi jo morala za četr-
tino, kar pa bi povzročilo brezposelnost 800.000 delav-
cev v jeklarski industriji ter izgubo 120 milijard dolar-
jev. Zato so se kitajske oblasti raje odločile za neokeyne-
sijansko obarvano pobudo, ki bi v drugih državah pove-
čala potrebe po kitajskem surovem jeklu (Calder 2019,
108–110).
10 Frankopan (2019, 93) ugotavlja, da je razvoj lr Kitaj-
ske po letu 1980 dejanski dokaz, da politika in razvoj
infrastrukture odpravljata revščino.
management 16 (2021) številka 1 35
Primož Šterbenc | Nastajanje multipolarne globalne ureditve in vloga lr Kitajske
dni Aziji.11 In drugič, kitajske oblasti želijo zago-
toviti območje stabilnosti na obeh straneh kitaj-
ske zahodne meje, še posebej v kitajski severo-
zahodni pokrajini Ksindžiang, kjer živi okoli de-
setmilijonov pripadnikov turško-muslimanskega
ljudstva Ujgurov, ki je zgodovinsko in kulturno
močno povezano s srednjo Azijo. V Ksindžiangu
se namreč hitro povečujejo napetosti med avtoh-
tonimi Ujguri in Kitajci-Hani, ki jih kitajske obla-
sti intenzivno naseljujejo v pokrajini. Ekonomski
razvoj pokrajine naj bi zmanjševal napetosti. Ne-
nazadnje lr Kitajska želi vodstva srednjeazijskih
držav (ki so z izjemo Tadžikistana etnično turške
in s tem sorodne Ujgurom) v okviru ppc z ugo-
dnimi krediti nekako podkupiti, da ne bi izražala
nezadovoljstva s kitajskimi vse bolj represivnimi
politikami v pokrajini (International Crisis Group
2017, 5; »The Beast from the East«, 2020).12
Pomikanje proti vodilni vlogi lr Kitajske
v mednarodnih odnosih?
Več analitikov argumentira, da je končni cilj ppc
oblikovanje mednarodnega reda, v katerem bi
imela lr Kitajska vodilno vlogo.13 In zares jemo-
goče na podlagi treh vidikov delovanja Pekinga
sklepati, da želi azijska velikanka postati vodilna
11Kitajsko vodstvo se najbolj boji, da bi v primeru
spopada med zda in lr Kitajsko Američani blokirali
Malajsko, Sundsko in Lomboško ožino, skozi katere
(lahko) plujejo tankerji, ki prek Indijskega oceana do-
važajo nafto lr Kitajski. Zato skoraj panično išče mo-
žne rešitve. Ena od teh je povečevanje kitajske preskrbe
z energenti (nafta, zemeljski plin) preko (kopenskih)
naftovodov in plinovodov, ki vodijo iz Ruske federa-
cije in srednje Azije (Kazahstan, Turkmenistan). Kitaj-
sko vodstvo razmišlja tudi o tem, da bi tankerji, ki lr
Kitajski dovažajo nafto iz Perzijskega zaliva, lahko za-
pluli v strateška pristanišča v Pakistanu (Gvadar) in
Mjanmarju (Čaukpju), od tam pa naj bi nafta po naf-
tovodih prispela do kitajskega ozemlja. Na ta način bi
se izognili transportu prek jugovzhodnoazijskih ožin
(Calder 2019, 143–144; Dyer 2014, 52–53, 61; Hillman
2020, 144; Maçães 2018, 21–22).
12Zaradi hitrega priseljevanjaHanov vKsindžiang in dru-
gih kitajskih pritiskov se Ujguri že dolgo počutijo ogro-
žene, to pa je v letih 2013–2014 že pripeljalo do uj-
gurskih terorističnih napadov v Pekingu in Kunmingu.
Kitajske oblasti so na to odgovorile s politiko »udari
močno«, s katero so zelo povečale represivne ukrepe v
pokrajini (nadzor prek vseprisotne moderne tehnolo-
gije in varnostno-policijski pritisk) (International Cri-
sis Group 2017, 5–6).
13Gre za naslednje analitike: Tom Miller, Nadège Rol-
land, Chris Devonshire-Ellis, William A. Callahan in
Lan Shuen (International Crisis Group 2017, 3–4).
sila v svetu. Prvič, lr Kitajska se v okviru »Eko-
nomskega pasu svilne ceste« očitno želi vse moč-
neje ekonomsko in politično pozicionirati v sre-
dnji in vzhodni Evropi, najbolj očitnoprek »Okvira
za sodelovanje 16 + 1« (od leta 2019 »17 + 1«), ki ga
je začela razvijati že leta 2012. V tem okviru, v ka-
terem sodeluje tudi Republika Slovenija, se redno
srečujejo voditelji držav in vlad ali drugi visoki
uradniki 16 srednje- in vzhodnoevropskih držav
(od leta 2019 tudi Grčije) ter lr Kitajske, in sicer
z namenom sodelovanja na področjih trgovine,
investicij in predvsem izgradnje infrastrukture.
Peking na ta način precej očitno sledi napotkom
verjetno najeminentnejšega geopolitika v zgodo-
vini, Britanca sira Halforda Mackinderja, ki je v
svojem delu Democratic Ideals and Reality (1919)
utemeljeval, da bo tista država, ki bo nadzorovala
vzhodno Evropo (ozemlje med Baltiškim in Čr-
nim morjem ter med reko Labo in Jadranskim
morjem), posredno vladala celotnemu svetu.14
lr Kitajska ni sama v tovrstnem prizadevanju,15
saj tudi zda precej očitno kažejo, da želijo prido-
biti nadzor nad vzhodno Evropo.16Res pa je, da je
v zadnjem letu »Okvir za sodelovanje 17 + 1« za-
radi vse večjega razočaranja srednje- in vzhodnoe-
vropskih držav nad neuresničenimi obljubami lr
Kitajske (gledenaložb ter spoštovanja standardov
varstva okolja in človekovih pravic) in ameriških
pritiskov zašel v določeno slepo ulico (Baković
2021a; 2021b; Calder 2019, 178–179; Parker 1997,
81–84).17
Drugič, lr Kitajska v okviru ppc državam, ki
14Halford Mackinder je to misel izrazil prek geopolitič-
nega triptiha: »Kdor vlada vzhodni Evropi, vlada Osr-
čju [Evraziji]; kdor vlada Osrčju, vlada Svetovnemu
otoku [Evropa, Azija in Afrika]; kdor vlada Svetovnemu
otoku, vlada svetu.« (Mackinder po Parker 1997, 84).
15Kitajski vojaški strategi se v svojih razmišljanjih iz-
recno sklicujejo na Halforda Mackinderja (Internatio-
nal Crisis Group 2017, 5).
16Američani se v Vzhodni Evropi pozicionirajo prek širi-
tve pakta nato proti vzhodu, vzpostavljanja vojaških
oporišč (na primer v Romuniji, Bolgariji in na Kosovu,
verjetno pa kmalu tudi v Ukrajini) ter v zadnjih letih
tudi preko ekonomsko-politične »Pobude treh morij«
(Baltiškega, Črnega in Jadranskega).
17 Letnega (on-line) sestanka »Okvira za sodelovanje 17
+ 1«, ki je bil organiziran februarja 2021, se kar šest
srednje- in vzhodnoevropskih članic (Estonija, Latvija,
Litva, Romunija, Bolgarija in Slovenija) ni udeležilo s
predsedniki vlad ali držav, kljub temu da je lr Kitaj-
ska zahtevala udeležbo na najvišji ravni, kajti v imenu
Pekinga se je sestanka udeležil predsednik Xi Jinping.
Maja 2021 je iz »Okvira za sodelovanje 17 + 1« izstopila
Litva (Baković 2021a; 2021b).
36 management 16 (2021) številka 1
Primož Šterbenc | Nastajanje multipolarne globalne ureditve in vloga lr Kitajske
sodelujejo v projektu, ugodne kredite ponuja tudi
prek treh finančnih institucij oziroma skladov, ki
so bili v zadnjih letih ustanovljeni predvsem za-
radi vztrajanja Pekinga, ki ima v njih tudi najpo-
membnejšo vlogo: Sklada svilne ceste (2014), z
ustanovitvenim kapitalom 40 milijard dolarjev;
Azijske banke za naložbe v infrastrukturo (2015),
z ustanovitvenim kapitalom 100 milijard dolar-
jev; in Nove razvojne banke (2016) z ustanovitve-
nim kapitalom 100 milijard dolarjev.18 Pri tem je
pomembno poudariti, da želi Peking prek teh fi-
nančnih institucij in skladov vzpostaviti finančni
sistem, ki bi bil alternativa ameriško dominira-
nemu sistemu finančnih institucij, vzpostavlje-
nem po drugi svetovni vojni (sistem iz Bretton
Woodsa, ki vključuje Mednarodni denarni sklad,
Svetovno banko in Svetovno trgovinsko organi-
zacijo). lr Kitajska tudi na ta način sporoča, da
želi odpraviti vodilno vlogo zda v svetu (Calder
2019, 95–97, 226–228; Maçães 2018, 48).
In tretjič, lr Kitajska želi s svojimekonomsko-
političnim delovanjem (predvsem s ppc) tudi do-
seči veliki cilj ekonomskega in političnega integri-
ranja Evrazije, kar bi bila velika novost oziroma
sprememba v mednarodnih odnosih, saj je bil ta
orjaški kontinent v vsej moderni zgodovini bolj
ali manj fragmentiran in nepovezan. Pri tem si
Peking lahko pomaga z nekaterimi procesi in do-
godki, ki so se zgodili v zadnjih petih desetletjih:
velika okrepitev kitajske moči na temelju »štirih
modernizacij«; razpad Sovjetske zveze, ki je odprl
možnost povezovanja s srednjeazijskimi republi-
kami; globalna finančna kriza (2008), ki je raz-
krila ekonomske slabosti Zahoda, hkrati pa omo-
gočila lr Kitajski, da je z ekonomskimi stimu-
lusi bistveno prispevala k stabilizaciji položaja; in
ukrajinska kriza (2013–2014), v kateri je Zahod z
uvedbo sankcij proti Ruski federaciji le-to potisnil
v kitajsko naročje. Vse večje integriranje Evra-
zije omogočajo tudi: energetska avtarkičnost in
komplementarnost kontinenta (vsebuje največje
proizvajalce in največje porabnike energentov);
logistična revolucija (predvsem razvoj transpor-
tnih tehnologij), ki omogoča vse večje ekonomsko
povezovanje med lr Kitajsko in eu (predvsem
Nemčijo), tudi prek transkontinentalnih oskrbo-
valnih in proizvodnih verig; in finance (vse večja
vloga azijskih, kitajsko vodenih finančnih insti-
tucij pri financiranju ogromnih infrastrukturnih
potreb v Evraziji). Ker evrazijski kontinent po-
18Novo razvojno banko je lr Kitajska vzpostavila skupaj
z drugimi članicami skupine brics (Brazilija, Rusija,
Indija, Kitajska in Južna Afrika).
staja vedno bolj integriran, pa se tudi ekonomska
in politična moč vse bolj selita iz atlantskega pro-
stora v Evrazijo, kar seveda lr Kitajsko postavlja
v poseben, vodilni položaj, zda pa posledično iz-
gubljajo svoj vpliv v svetovnem okviru (Calder
2019, 49–99, 140–184).19
Proces povezovanja lr Kitajske in eu ter s
tem evrazijske integracije je bil še spodbujen v
času Trumpove administracije, ki je s svojo poli-
tiko »Najprej Amerika« in z odpiranjem trgovin-
skih in varnostnih sporov z ameriškimi evrop-
skimi zaveznicami Pekingu omogočala, da se je
vse bolj povezoval s posameznimi državami čla-
nicami eu in z eu kot celoto.
Nova Bidnova administracija je s svojo poli-
tiko v zadnjega pol leta pokazala, da se v kon-
tekstu tekmovanja med zda in lr Kitajsko za
primat v svetu zaveda velike škodljivosti politik
predhodne administracije. Biden zelomodro vodi
politiko ponovnega privabljanja evropskih zave-
znic k zda, in sicer z odpravljanjem transatlant-
skih trgovinskih sporov, ameriškim prevzema-
njem odgovornosti v paktu nato ter z ustvar-
janjem ameriško-evropske koalicije proti kitajski
totalitarno-ultrarepresivni politiki do Ujgurov v
Ksindžiangu. Vprašanje pa je, ali bo vse to zado-
stovalo za ustavljanje lr Kitajske na njeni poti
proti vodstveni vlogi v svetu.
Literatura
»ai, Captain.« 2020.The Economist, 26. september.
Allison, G. 2015. »TheThucydides Trap: Are the U.S. and
China Headed for War?« The Atlantic, 24. septem-
ber. http://www.theatlantic.com/international/
archive/2015/09/united-states-china-war
-thucydides-trap/406756.
Baković, Z. 2021a. »Sestanek na konici injekcijske igle.«
Delo, 11. februar.
———. 2021b. »Dvostranski odnosi so še vedno v za-
mrzovalniku.« Delo, 27. maj.
Benko, V. 1997. Zgodovina mednarodnih odnosov. Lju-
bljana: Znanstveno in publicistično središče.
Calder, K. E. 2019. Super Continent: The Logic of Eura-
sian Integration. Stanford, ca: Stanford University
Press.
Cox, M. 2017. »From the End of the Cold War to a New
Global Era?« VTheGlobalization ofWorld Politics: An
Introduction to International Relations, 7. izd, ur. J.
Baylis, S. Smith in P. Owens, 68–82. Oxford: Oxford
University Press.
Dyer, G. 2014.TheContest of the Century:TheNew Era of
Competition with China – andHowAmerica CanWin.
New York in Toronto: Vintage.
19O uveljavljanju osrednje vloge Evrazije v svetu govori
npr. Pepe (2018).
management 16 (2021) številka 1 37
Primož Šterbenc | Nastajanje multipolarne globalne ureditve in vloga lr Kitajske
Frankopan, P. 2019.TheNew Silk Roads:The Present and
Future of the World. London: Bloomsbury.
»Great White Hulls.« 2020.The Economist, 5. december.
Hillman, J. E. 2020.The Emperor’s New Road: China and
the Project of the Century. Washington, dc: Center
for Strategic and International Studies.
Hurrell, A. 2017. »Rising Powers and the Emerging Glo-
bal Order.« V The Globalization of World Politics: An
Introduction to International Relations, 7. izd., ur. J.
Baylis, S. Smith in P. Owens, 83–97. Oxford: Oxford
University Press.
International Crisis Group. 2017. »Central Asia’s Silk
Road Rivalries.« Europe and Central Asia Report
245, International Crisis Group, Brussels.
Kennedy, P. 1988. The Rise and Fall of the Great Powers:
Economic Change and Military Conflict from 1500 to
2000. London: William Collins.
Lawson, G. 2017. »TheRise ofModern InternationalOr-
der.« V The Globalization of World Politics: An Intro-
duction to InternationalRelations, 7. izd., ur. J. Baylis,
S. Smith in P.Owens, 37–51. Oxford: OxfordUniver-
sity Press.
»Living on the Edge.« 2021.The Economist, 1. maj.
Maçães, B. 2018. Belt and Road: A Chinese World Order.
London: Hurst.
Mackinder, H. 1919. Democratic Ideals and Reality. New
York: Holt.
Mahan, C. A. T. 1987.The Influence of Sea PowerUponHi-
story: 1660–1783. Prenovljena izd. New York: Dover.
Medcalf, R. 2020. Indo-Pacific Empire: China, America
and the Contest for the World’s Pivotal Region. Man-
chester: Manchester University Press.
Parker, G. 1997. Zahodna geopolitična misel v dvajsetem
stoletju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Pepe, J. M. 2018. »Beyond China:The Return of the Eu-
rasian Order.« V Multipolarity: The Promise of Dis-
harmony, ur. P. W. Schulze, 211–228. Frankfurt in
New York: Campus.
Schulze, P. W. 2018. »Foreword.« V Multipolarity: The
Promise of Disharmony, ur. P.W. Schulze, 7–11. Fran-
kfurt in New York: Campus.
»Something WickedThisWay Comes.« 2021.TheEcono-
mist, 1. maj.
Šterbenc, P. 2012. »Tekma za Afriko.« Zgodovina v šoli 21
(1–2): 13–20.
»The Beast fromTheEast.« 2020.TheEconomist, 6. junij.
Tukidides. 1958. Peloponeška vojna. Ljubljana: Državna
založba Slovenije.
Welch Larson, D., in A. Shevchenko. 2019.Quest for Sta-
tus: Chinese and Russian Foreign Policy. New Haven
in London: Yale University Press.
38 management 16 (2021) številka 1