Pot do sprememb / Bodoča gospodarska politika v Jugoslaviji Dr- Tine Debeljak (27) Dva različna koncepta V Sloveniji je nujna obnovitev in modernizacija proizvajalnih sredstev Poročilo iz Dunaja od srede avgu- morale dajati' koncesije manj razvitim, sta pravi, da sta po trudapolnem delu Predvsem -se v Sloveniji zadnje čase pristojni zbornici v Beogradu odobrili poudarja, da industrijska proizvajalna in sprejeli načrte plačilne bilance Ju- sredstva te republike terjajo nujno o- goslavije za tekoče leto 1980. Dolgo ča- bnovitev in modernizacijo, če nočejo sa ni prišlo med predstavniki posame- nekega dne doseči „češkoslovaške“ gla- znih republik do soglasja. V smislu ne- dine. Dogaja se tudi, da jugoslovanski' ke provizorične naredbe je v začetku dobavitelji surovin in polizdelkov, ve- leta parlament prenesel na Zvezne or- činoma iz manj razvitih republik, zah- gane pristojnost izdajanja začasnih u- tevajo tudi v medrepubliškem prome- krepov. Partijski organ „Borba“ piše tu delno plačilo v devizah, v svojem komentarju, da je jugoslovan- O bodoči jugoslovanski gospodarski ska samoupravna skupnost z razgla- politiki obstajata dva, že v osnovi raz- som zakona po devizni bilanci dokaza- lična koncepta. Enega zagovarja dire-k- la, da je sposobna tudi pod „najbolj tor Narodne banke Bogojev in izhaja kompliciranimi pogoji“ najti rešitev. iz tega, da se mora stabilizacija zače- V Beogradu pa so medtem priznali, ti pri pobijanju inflacije in s tem da je pravkar sprejeti devizni načrt za zvezanim dviganjem produkcije. Višina leto 1980 komaj uresničljiv. Ta nam- jugoslovanske inflacije, tako misli Boreč predvideva znižanje jugoslovanske- gojev, mora biti potisnjena na višino ga deficita, ki je lani, znašal 3,6 mili- njenih najvažnejših evropskih partner- jard dolarjev na 2 milijardi in to pred- skih držav. Le tako bi se doseglo nor- vsem z rigurozno omejitvijo uvoza. Ta nialno razmerje jugoslovanskih podjetij naj bi se v tekočem letu 1980 v pri- do izvoza. Bogojev razlaga, da so v merjavi z letom 1979 zvišal samo za zadnjih dveh letih izdatki Jugoslavije 0,2 odstotka, dočim naj bi se izvoz po- na zunanje dolgove poskočili od 15% večal za 349 odstotkov. na skoraj 21% od celotnega deviznega Že zdaj pa je razvidno, da so ti izkupička in se s tem približali „kri- načrti le utvara. Sicer se zvišuje iz- tični“ meji 25%\ voz po tekočih cenah v skoraj načr- To mnenje pa po izjavah opazoval-tovani izmeri, ne zvišujejo se pa drugi cev v tem času ni na splošno sprejeto, predvideni pritoki deviz. Istočasno se Zdi se, da nadvladuje drugo mnenje, po je zvišal tudi uvoz. Ta je, po trditvah katerem se slabosti jugoslovanskega go- strokovnjakov, nedvomno večji, kakor - spodarstva dajo opravičiti na zunaj z je bil predviden: deloma zaradi pokritja manipuliranjem menjalnega tečaja. Za- obstoječih primanjkljajev v oskrbi, de- dnje razvrednotenje je že v smislu te loma pa zato, ker ni mogoče investicij teze. Ker pa v najvišjih vladnih kro- enostavno blokirati. Kar se tiče izvo- gih nihče ne razpolaga z zadostnim za, je treba samo počakati, kakšen znanjem niti z zadostno kompetenco v učinek bo imelo zadnje razvrednotenje gospodarskih vprašanjih, je oblikovanje dinarja. gospodarske politike prešlo na Zvezni -Predvidena devizna bilanca more tu- izvršni svet, ki je v rokah ministrskega di vzbuditi nezadovoljstvo zaradi vid- predsednika Djuranoviča. nega oškodovanja bolj razvitih republik, Govori se, da so mnogi mnenja, da kakor sta Slovenija in Hrvaška. Nače- je stalno razvrednotenje in inflacijo iz loma ima v Jugoslaviji vsaka republi- političnega vidika vedno lažje zagovar- ka svojo devizno bilanco, toda pričako- jati, kakor pravo in učinkovito stabi- vati je, da bodo bolj razvite republike lizacijsko politiko. i Po končanih Olimpijskih igrah zopet ječe in pregnanstva Svet se bliža v zadnjih desetletjih našega tisočletja globokim, spremembam na vseh področjih človekovega 'mišljenja, delovanja in hotenja. Da bo Slovenija — prav tako kakor tudi ostale dežele Jugoslavije — pozo-rišče vidnih družbenih sprememb moremo torej sklepati ne le na podlagi tamkajšnjega notranjega položaja, marveč tudi z ozirom na dobo v katero stopa polagoma ves človeški rod. Od smeri, ki jo bodo nakazale našemu narodu bodoče spremembe bo odvisno: — ali se bomo mogli Slovenci v Svetu končno vključiti v narodno občestvo z dolžnostmi in pravicami ali nam bo še naprej prihranjena le vloga zaskrbljenih opazovalcev izven narodove kulturno-politične zgradbe. — ali bo poglavje naše politične emigracije zaključeno, ker bodo v domovini zagotovljene vse svoboščine, na katerih temelji svoboda, ali pa bo nova generacija v tujini rojenih Slovencev morala prevzeti za svojimi starši križ in poslanstvo svobodne opozicije — komunističnemu totalitarizmu v -Sloveniji. — ali bo vendar nastopil za naš narod čas: Združitve, Svobode in Samostojnosti! Zato' do bodočih sprememb v Slovenji ne moremo biti brezbrižni in se u-pravičeno sprašujemo, kakšno pot utegnejo spričo njih ubrati ljudje, ki so si pred desetletji nasilno prisvojili monopol nad političnimi odločitvami v narodu. Recimo, da je vsaj del politične iniciative na Slovenskem še vedno v rokah slovenskih komunistov. To sicer ni gotovo, a utegne služiti kot izhodišče za nadaljnje razmišljanje. Če je tako, bodo stali člani partije slej ko prej pred odločitvijo: ali proti vzhodu marksistične pravovernosti ali proti zahodu gospodarske uspešnosti in pluralizma. Če se nagne jeziček na tehtnici naših komunistov proti zahodu, bodo postajale vse pogostejše in glasnejše njihove izjave o ,,samoupravnem“ gospodarstvu, o „pluralizmu“ in morda celo o „samoodločanju“ narodov. Na ta način bodo -skušali preglasiti nevarnost zahodne brezbrižnosti in prevelike vzhodne zavzetosti za socialistično bratstvo. Vendar po tridesetih letih diktatorske prakse ne bodo zadostovale zgolj pluralistične deklamacije»' Potreba bo nekaj več. Komunisti bodo začutili potrebo, da jih pri reševanju zavožene ladje podpre ves narod. Vprašanje je, kako? Prva misel utegne biti želja po uporabi stare taktike OF. Vse politične sile naj se združijo -krog -komunistične stranke. A -kaj, ko po desetletjih diktature niso pustili pri življenju poleg sebe nobene politične struje? Ko so monopolizirali politično življenje v narodu komunisti niso pomislili, da uničujejo s tem poleg nasprotnikov tudi morebitne zaveznike. Zdaj so res-ničpo — sami. Edina notranja organizacija, katere komunisti niso mogli ne obvladati ne uničiti, kljub vsem poskusom, je katoliška -Cerkev. Ta seveda ni politična ustanova, a ker nimajo izbire, se utegnejo slovenski komunisti v -svoji zadregi obrniti nanjo. Prositi Cerkev za zavezništvo je sicer v opreki z vsem, kar je partija učila, a more imeti zanjo tudi svojo privlačno stran. Cerkev ima v narodu vpliv, medtem ko nosi partija danes le še oblast in odgovornost. Po uspešnem zavezništvu pa se partiji morda le posreči ohraniti oblast in pridobiti popularnost, 'Cerkvi pa prepustiti — odgovornost. In ker je vsakega zavezništva nekoč konec, bi bila KP končno spet edina politična sila na Slovenskem. To seveda v primeru, da bi bila Cerkev dovolj lahkoverna. V tem pa se naši komunisti motijo. Motijo se glede ustanove, pa tudi o ljudeh, ki jo vodijo. Če so si pot nove -O-F zaprli komunisti sami, če jim ne uspe ustvariti ^levičarskega klerikalizma“, ki naj bi šel zanje v ogenj po kostanj, kako naj pravočasno prepričajo -zahodni svet, da spa- Sovjetska profesorica matematike in oporečnica Tatjana Welikanowa je bila obtožena „hujskanja in protisovjetske propagande“. V četrtek 28. avgusta je bila, po poročilih iz Moskve, obsojena na štiri leta zapora in nadaljnjih pet let pregnanstva. Obsojena je bila v Moskvi članica tako imenovane „Helsinške skupine“, ki si je nadela nalogo nadzorovati v Sovjetski zvezi izpolnjevanje sklepov o človekovih pravicah, sprejetih v Helsinkih na vzhod-no-zahodni konferenci o varnosti in sodelovanju v E-vropi. Uradna sovjetska Tass je 29. avgusta objavila, da se je v sodnem procesu ugotovilo, da je obsojenka -deset let sistematično obrekovala Sovjetsko dajo v resnici — kljub svoji preteklosti — tja? -Če že ni v deželi organizirane politične opozicije, pa je morda najti vsaj vidnejše posameznike, ki ne tulijo v isti rog s komunisti ? Kje so slovenski oporečniki — dizidenti? Ne le Rusi in Poljaki, celo Srbi in Hrvati imajo svoje oporečnike, medtem ko Slovenci še čakamo nanje. Se je mar slovenskim komunistom posrečilo ustrahovati, zlomiti in podkupiti rojake do take mere, da se upajo proti komunističnemu režimu sicer šepetati, ne pa zakričati iz polnih pljuč? Vendar če vladujoča klika ne najde med ljudstvom dizidentov, kako naj dokaže, da se je pripravljena pogajati, kako naj pokaže svojo politično velikodušnost in smisel za pluralizem? Tako se prav lahko pripeti, da partija ne bo imela časa čakati, da se slovenski oporečniki pojavijo spontano — in jih bo morala „ustvariti“. Časa ni na pretek. Predstavniki bodo- zvezo. Razširjala je ilegalne letake v Sovjetski ‘zvezi sami in jih po tajnih kanalih pošiljala tudi v svet, kjer so jih uporabljale protisovjetske organizacije in imperialistični propagandni centri. Poleg tega naj bi Tatjana Welika-nowa vzdrževala tajne zveze s tujimi dopisniki in poslanci protisovjetskih organizacij. Nadaljnja poročila-pravijo, da je bil istega dne obsojen ruski pravoslavni duhovnik Gleb Jakunin na pet let ječe in pet let pregnanstva. Obtožen je bil, da je ustanovil „krščanski komite za obrambo pravic verujočih“. Poleg tega je bil obtožen istih kaznivih dejanj kakor Welikanowa, to je „hujskanja in protisovjetske propagande“. če -slovenske opozicije bi morali že dvigniti svoj glas in biti na poti „zaslišanja“ in v „konfinacijo“, potem ko bi dali primerne izjave zastopnikom zahodnega tiska, poleg drugega tudi zato, da rešijo slovenske komuniste pred tragiko emigracije ali pred neprostovoljnim obiskom vzhodnih dežel. Slovenski oporečniki, pa naj jih rodita srčna potreba ali strah komunistične stranke, -so pot, po kateri more priti naš narod končno iz današnje diktature — v svobodnejši svet. Ne glede na to, iz kakšnih korenin bo pognalo slovensko oporeeništvo, ne glede ali se bo pokazalo najprej med di-jaštvom, izobraženci, med kmeti ali delavci, bo njihov pojav dokazal, da je narod še živ in da hoče živeti. Vprašanje je le, če je marksistična slana pustila pri življenju še toliko Iju-•bezni do naroda, da požene na slovenskem, -kljub strahu, še pravočasno zimzelen svobodnjaštva. Bog daj! —žar. NEKAJ POGLEDOV Z NAŠE PERSPEKTIVE NA JOSIPA BROZA-TITA Toda nikdar ni sprejel ne povabil k sebi, ne vlade kot celoto, ne posameznike, ter je občeval le s kraljem ne oziraje se na vlado, pa tudi kralj sam omenja v svojih Spominih, da je poslušal le Churchilla, ne pa svoje ministre. Tudi je i-mel Churchill težave z vlado zaradi raznih afer upora višjih častnikov v Kairu, zaradi nesposobnosti sestaviti skupno izjavo celotne vlade o ciljih svoje borbe zaradi hrvatsko-srbskih klanj; potem spet zaradi ženitve kralja Petra II. itd. Po tej zdravici ministra vojne v domovini je poslal oster protest vladi, kjer je poudaril, da hoče „pojasnila, kajti britanska vlada ne bo sicer mogla razložiti narodu, zakaj še podpira četni-ško gibanje, kateremu na čelu stoji vodja, ki se trudi, da svoje zaveznike pokaže kot sovražnike, svoje sodržavljane pa, ki se bore proti okupatorju, pa smatra za večje sovražnike kot Nemce.“ Tako je prvič označil partizane za protioku-patorske borce! Vlada se je opravičila in prav tako Mihajlovič, da ni bil pravilno razumljen. Dr. Krnjevič, podpredsednik te vlade, pa je nekje v Hrvat-skem glasu napisal, da je prav od tedaj začel padati Mihajlovičev sloves med -zavezniki. Zdaj razumemo, zakaj je tudi Mihajlovičev poveljnik med Slovenci igral dvolično vlogo: zdaj je Vaške stražnike priznaval za svoje, zdaj Milizio anticomunista za tuje vojake, ki naj - sicer podpirajo četnike, da se vzdrže na terenu. Zunanja politična stiska je terjala to igro, ki je delila vaške straže-moštvo in četnike-oficirje, katerim je polk. Glušič, šef četniškega glavnega štaba v Sloveniji celo prepovedal vstopati v vaškostražarske formacije („Triglav“ je priobčil pred leti to povelje). To je vodilo pozneje v ločeno pa isto usodo: Turjak in Grčarice, ko sta oboj ni -šli AA invaziji naprot -k morju. K temu razločevanju je svoje prineslo leto 1943 že v pivih mesecih, - kakor vemo iz pisem, ki sta jih izmenjala tedaj Hitler in Mussolini in sem jih že citiral, sto oba smatrala protikomunistične milice za izrazito zavezniško vojsko, ki se bo ob prvi priložnosti obrnila proti njim samim, če bi prišlo do invazije AA. To so pričakovali tako Nemci kakor partizani in četniki pa tudi drugi. Goebbels piše v svojem Dnevniku (Anuario La Razon, 1949) 2. 3. 1943: „Nam da strah misliti na to, da pride do invazije AA...“ 29. 4. pa je tudi pripisal: „če bi se izvršila invazija na jugovzhod, bi se bilo bati, da bi številni sektorji ljudstva prešli k sovražnikom, Balkan je še vedno smodni-šnica Evrope...“. Vedo pa Nemci tudi, „da vsi laški generali lažejo, da nobeden ni zvest, vsi so nasprotniki nacional-socia-lizma in reakcionarji“ (10. 5. 1943), da sta „ljudstvo in fašizem na naši strani le dotlej dokler je tu Mussolini, in da je- on edina garancija za nemško-laško sodelovanje“ (20. 3. 1942). O Lahih kot vojakih je imel Rommel „tako mnenje, da ne more biti slabše“, je zapisal Goebbels 10. maja 1943 v svoj dnevnik in še dodal: „če bi se Angleži in Amerikanci izkrcali v Južni Italiji, bi ne mogli imeti niti volje za efektivno upiranje.“ Spričo vsega tega je razumljivo, da so nemški generali skušali očistiti Balkan vseh gverilcev, ki bi utegnili povezati se z A A ob .invaziji. Avramovič (Mihailovič prema nemačkim dokumen-tima), navaja povelja več generalov, ki govore o uničevanju četnikov, tako na pr. general Jodl 31. 3.; „Uničite Mihailoviča, da bi se zavarovalo ozadje Balkana v primeri izkrcavanja AA“ (str. 115). General Liters: „Prišel je čas, da uničimo četnike, preden bi prišli v zvezo z Angleži in napravili večjo škodo Nemcem“ (116). Nemci so sklenili v prvih dneh leta 1943 začeti skupno veliko ofenzivo proti četnikom in partizanom obenem in to nemške čete, hrvatske (ustaške) in italijanske, katerim naj bi pomagala tudi Milizia anticomunista. To naj bi bila IV. protipartizanska ofenziva, kot jo imenujejo titovci, Nemci pa ofenziva „Weiss“ (Bela1), ki se je delila v dva dela I. in II. Pred to nemško ofenzivo je imel Mihajlovič namen, kakor je iz-(Nad. na 2. str.) Mešani zakoni v Jugoslaviji V vsaki večnarodni državi je nujno, da pride do delnega preseljevanja in priseljevanja in to seveda vodi tudi v -sklepanje mešanih zakonskih zvez. Pri tem Jugoslavija ni izjema, kjer odstotek mešanih zakonov raste iz leta v leto. Po zadnji objavljeni statistiki iz leta 1976 znaša ta odstotek 12,50. V heterogenih predelih, kot so Vojvodina ter Bosna in Hercegovina, je ta odstotek višji od splošnega povprečja, v Sloveniji, ki je narodno enotna in pa v Makedoniji, je ta odstotek nižji od povprečnega. Do teh zaključkov je prišla Biljana Radivojevič, ki je objavila v beograjskem mesečniku za dokumentacijo „Jugoslovanski. pregled“ št. 11-12 (1979) pod naslovom „Sklepanje in ločitve zakonskih zvez“. Njeno študijo so isto-tam reeen-zirali še dr. Dušan Breznik, direktor Centra za demografska vprašanja pri Institutu družbenih ved v Beogradu, dr. Jagode Klauser, profesor zagrebške fakultete za politološke vede in dr. Raša Petrovič, profesor filozofske fakultete iz Beograda:, študija izčrpno obravnava omenjen problem, a ima to slabo stran, da so podatki dokaj zastareli, saj se nanašajo deloma na leto 1977, največ pa na leto 1976. Iz študije je razvidno, kako se je dvigal odstotek mešanih zakonov po drugi -svetovni vojni, oziroma po letu 1953: 1953 — 9,14%, 1956 — 9,46%, 1961 — 11,68%, 1963 — 12,49%, 1970 — 11,34%, 1971 — 12,06% in 1976 12,50%. 1 Po posameznih republikah in pokrajinah pa je povprečje nekoliko drugačno: Leta 1976 je bilo v Sloveniji sklenjenih 11,6% mešanih zakonov, v Makedoniji 9,3% in na Kosovu le 6,7%; najvišji odstotek mešanih zakonov je imela Vojvodina — 25,4%, sledili sta ji BiH s 17,9% in Hrvaška s 16,4%. Biljana Radivojevič, ki je asistentka beograjske ekonomske fakultete piše, da na sklepanje mešanih zakonov poleg narodne homogenosti vplivajo tudi še drugi dejavniki, ki so zgodovinski vplivi, vera, običaji in tradicija ter raven izobrazbe in ekonomsko socialni položaj. Sedaj pa še nekaj številk iz te študije. Leta 1976 je stopilo v zakonski stan 14.416 Slovenk. Njih možje so bili: Slovenci 12.919, Hrvati 628, Srbi 284, Muslimani 34, Madžari. 27, Jugoslovani 22, Makedonci 21,'Črnogorci 18, Albanci 14, ostali 449. Hrvatic se je poročilo istega leta 35.166, njih možje pa so bili: Hrvati . 29.814, Srbi 2934, Slovenci 495, Muslimani 402, Jugoslovani 395, Madžari 230, Črnogorci - 165, Makedonci 92, Albanci 60, ostali 579. Srbkinj je stopilo v zakon leta 1976 69.229, možje so bili: Srbi 62.099, Hrvati 2.409, Črnogorci 946, Muslimani 731, Makedonci 616, Madžari 512, Jugoslovani 353, Slovenci 225, Albanci 160, ostali 1.178. Muslimanke (v smislu naroda) pa so od 17.261 mož vzele 16.207 Muslimanov, 431 Srbov, 215 Albancev, 202 Hrvata, 56 Črnogorcev, 53 Jugoslovanov, 19 Makedoncev, 12 Slovencev, 3 Madžare in 63 drugih. Glede ločitev zakonov, ki je leta 1976 znašala 24.431 parov, tudi ni bistvene razlike med ločitvami narodno enotnimi zakoni in mešanimi zakoni. Odstotek prvih je znašal 13,85, odstotek drugih pa 14,83. Največ ločitev je bilo v Vojvodini, najmanj pa v Makedoniji in na Kosovu. mil IMA POLJSKEM IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Proces stavk poljskih delavcev je prišel pretekli teden do vrhunca, ko se je položaj močno zapletel. Po spremembah, ki jih je poljska partija izvršila v vladi in po prvotni ugoditvi glavnim delavskim željam po svobodnih sindikatih, je nenadoma zavzela trdo stališče. Po obljubi svobodnih sindikalnih volitev je prišlo zanikanje neodvisnih sindikatov. • Položaj je bil zelo zapleten. Stavke so se razširjale, medtem ko so na Zahodu obnavljali prošnje, naj ne pride do zunanje (sovjetske) intervencije na Poljskem. Nevarnost take intervencije je morala biti res velika, kajti v četrtek 28. avgusta so sami vodje Stavk na področju 'Gdanska prosili svoje poljske tovariše, naj se stavke ne razširijo na ostalo državo. Istočasno so z vladne strani pričele deževati obtožbe o „tujih napadih“ in še bolj o „protisocialističnih elementih“, ki da so se utihotapili v vrste poljskih delavcev. NEKAJ POGLEDOV... (Nad. s 1. str.) povedal pri sodni obravnavi, da „bi stopil k Titu in se pogodil za skupni nastop, toda dobil je nalog od zavezniške misije (polk. Bailey), dax „mora uničiti komuniste, da bi Angleži pri izkrcanju dobili eno samo zavezniško vojsko, Mi-hajlovičevo. .. “, kakor sem že poročal. Partizanom je v tem času poročal • Tito: „Ne se spuščati v boj z Nemci. . . naša naloga je uničiti četnike“ (Avra-movič, 109). Mihajlovič pa se je podobno izrazil kot poroča Potic v svoji knjigi (The war we lost, 346) britanski vrhovni komandi, da so njegovi neprijate-lji ustaši, muslimani in Hrvati in kadar bo z njimi opravil, bo šel na Nemce in Lahe“. Nekdo pa je napisal, da je Mihajlovič bolj kot Hitlerja sovražil Tita. .Vsekakor: v prvi polovici leta 1943 so se borili za premoč, kdo bo obstal v času invazije na tem sektorju Jugoslavije: Vendar medtem ko je časopisje široko pisalo o orožnih vajah čet držav članic Varšavskega pakta, so se nadaljevala pogajanja med vladnimi osebnostmi in delavskimi zastopniki. Tako je glavni vodja upornih delavcev, Lech Walesa že *v petek 29. mogel objaviti, da so že dosegli neko soglasje v principu, ki ga je treba le še potanko formulirati. Končno je prišla sobota 30. avgusta. Dvoje prstov kvišku, za V kot znamenje zmage, je bila vsesplošna slika v gdanskih ladjedelnicah in ostalih tovarnah na tem področju, ki so tako obhajale zmago sedemnajst dni zatem, ko so prvi postavili zahteve po sindikalni svobodi. Podpis pogodbe med delavskimi zastopniki in predstavniki vlade se je izvršil v Gdansku in v Szeczinu, kjer sta se mudila oba podpredsednika vlade, Jagielski in Bracikowski. Lech Walesa je slavil zmago in takoj napovedal, da bodo ustanovili sindikat, za katere- partizani ali četniki, ki sta si nasprotovala do uničenja. Nemci in Lahi pa so-hoteli uničiti oba, tako četnike kakor partizane, s svojo ofenzivo ,)Weiss“ I. in II., ki sta jo začela 15. jan. 1943. V delu ofenzive so Nemci uspevali in obkoljevali obe gverili, toda partizanom se je posrečilo prodreti obroč na italijanskem sektorju (z MVAC) in rešiti tudi ranjence čez Neretvo To je tista „slavna bitka“ pri Neretvi, ki je šla v filmu po vsem svetu in glorificirala Titovo „zmagoslavje“ in Mihajlovičevp ,izdajstvo*, in to prav y času, ko je Tito imel pogodbo z Nemci in bil z njimi še v nekem premirju. Zato, kakor pravi francoski časnikar v reviji L’Aurora, 29. avg. 1970: „Zgodovinska ugotovitev je, da nt' gre za pravo bitko na Neretvi, temveč za operacijo čiščenja terena, ki so ga Nemci začeli febr. 1943 ih končali 15 sept. 1943. Prvi del ofenzive je uspel: da obkolijo obe gverili in jo skupaj zadrgnejo. Toda partizanom je uspelo izvleči se iz obroča in pobegniti. Ta na- ga so se tako junaško borili zadnja leta, posebno pa teh sedemnajst dni. Vendar, zmaga ni bila popolna. Popustil je vsak malo. Vlada, da je preprečila kaos, v katerega bi državo zavedle stavke, delavci pa, ker vlada dalj ne bi popustila, in, vsekakor, še vedno bo čas, da se ponovijo zahteve. To bi imenovali „realna politika“, ki pozna svoje meje, in ki je tista, ki vedno pripelje do zmage. Vlada je res dovolila relativno sindikalno svobodo. A le za okrožje Gdanska in njenega okoliša na Baltijskem morju. Ne pa za ostalo državo. Sedaj, po delavski zmagi, se je vrnil mir na Poljsko. Vendar tiskovne agencije že poročajo o novih stavkah. To pot so na vrsti šlezijski rudarji. Ni še jasno, kakšne so njih zahteve in kolikšen je stavkovski obseg. Vendar nekaj je jasno. S pomiritvijo Gdanska poljska vlada ni rešila problema. Le omilila ga je in preložila za poznejši čas. To je tudi neke vrste realna politika, kadar se ne da drugega storiti. Salvador v nevarnosti Salvadorska vlada je proglasila „stanje nevarnosti“ in postavila pod vojaško oblast temeljna področja ekonomije, kot proizvodnjo energije, plina, vode, transportna sredstva itd. Ta korak je morala podvzeti vsled groženj in poizkusov stavk, ki so jih povzročali levičarski elementi. Stvar je, da so pretekli teden levičarski krogi napovedali splošno stavko. Ta pa se je temeljito izjalovila, in to je dokaz, da ljudje, dokler se lahko še svobodno izražajo, raje konstruktivno delajo .kot pa trobijo v rog, s katerim niso v skladu. Kot represalije zaradi ponesrečene stavke, so levičarski elementi pričeli z ukinitvijo toka, prisiljevati stavke transporta itd. Vlada je tako morala „mili-tarrzirati“ ta področja, medtem ko. se po vsej državi nadaljujejo boji proti prevratnim oddelkom in tudi spopadi med levičarskimi in desničarskimi gverilci. - — ■ čin bojevanja je bistven način partizanske strategije: in zato jo za to priliko še posebej priporoča: ne spuščati se v odprt boj s sovražnikom, temveč umakniti se mu na nov teren ter od tam začeti spet subverzivna dejanja. Tako bi — po mojem — filmu Bitka pri Neretvi bolj pristojal naslov drugega svetovnega filma: „Beg v zmago.“ Tako je s to bitko, kot poroča o njej v francoski reviji (NR 1970, okt., br. 218), po četniš-kih virih. Po Ijotičevski zgodovini (Karapand-zič, 214) naj bi pri tej nemški ofenzivi sodeloval Mihajlovič osebno s svojimi četniki -v „nekakšnem acotaodationu“, da bi skupno z Nemci uničili partizane. Tudi ta teden se je nadaljevala debata zaradi pokojninskega fonda in podjetniških prispevkov, o čemer smo obširno pisali v pretekli številki. Problem zelo zanima javnost in časopisje mu posveča lepo pozornost. Stvar je prišla v okrožje predsedniške odločitve, vendar .se general Videla še ni nagnil na nobeno izmed strani. Prav tako je javnost z Zanimanjem, a ne veseljem, sledila splošni povišici tarif, ki je pričela s 1. septembrom. Ta mesec bo inflacija gotovo spet nekoliko močnejša, kajti podražitev goriv vedno negativno odjekne na cenah. Povišala so se pa tudi prevozna sredstva, in sicer v višini do 5 odstotkov (dolgoprožni vlaki) pa do 20 odtotkov (nekatere sekcije omnibusov). Prav tako se je podražila elektrika, prispevek za vodo, telefon in podobno. Na gospodarskem polju je bil važen tudi ukrep, po katerem bo Narodna banka sprejemala dolarske vloge in jih obrestovala 8,5% letno. Dolarske vloge v hranilnih fondih so bile doslej dvomljive vrednosti, kajti nihče jih ni garantiral. Ko je propadla zloglasna Banka za krajevno izmenjavo (BIR) so tisti, ki so imeli v njej naložene dolarje prišli ob vse, kajti država je odgovarjala z zaslombo le za vloge v argentinskem denarju. Potem je vlada izdala poseben zakon, po katerem so tem (in le tem) vlagateljem povrnili tudi njih dolarske naložbe. Sedaj je Narodna banka, z garancijo vlade, pričela ponovno sprejemati dolarske vloge. Isto je, kmalu za tem, storila tudi buenos-aireška provincijska banka, in sicer z obljubo 9 odstotnih obresti. Ob tem se opazovalci sprašujejo, kako naj javnosti razlože to dirko za dolarskimi vlogami: naj to pomeni večjo gospodarsko stabilnost ali vedno manjšo vrednost argentinskega pesa ? Poglejmo nekoliko na vladno področje. S septembrom je prišel čas odločilnih dni za imenovanje bodočega predsednika. Z oktobrom se bodo vrhovni vojaški krogi že morali odločiti za moža, ki bo vodil državo naslednja tri leta. Trenutno se Argentina nahaja v vojaški diktaturi. Vendar bi morda bolje pristojal izraz „vojaška demokracija“, kajti v vojski izvajajo prave volitve glede predsedniškega mesta. Vsak vrhovni poveljnik vojaških rodov se je doslej posvetoval s svojimi podrejenimi glede možnih kandidatov za predsedniško mesto. Vsak rod bo sedaj, po prvem septembru, predstavil svoje kandidate (po dva) na skupnem zasedanju vojaške junte, ki mora v teku 30 dni odločiti (soglasno) kdo naj bo bodoči predsednik. Sicer se kaj malo govori o možnih kandidatih. Vse ostane le pri časnikarskih ugibanjih in sklepanjih. Vendar je mnogo soglasja glede velikih možnosti, ki jih ima za predsedniško imenovanje bivši glavni poveljnik vojske general Viola. Okoli njega se sučejo govorice večine političnih in vojaških opazovalcev. Zanimivo je, da se je zadnje dni o njem pohvalno izrazil tudi brigadir Capellini znan zaradi svojega puča leta 1975, za časa vladanja predsednice ge. ‘Peronove. Ta letalski vodja predstavlja široke kroge vojaškega letalstva, in njegovo mnenje v tem rodu mnogo pomeni. Opazovalci so njegovo izjavo sprejeli kot „blagoslov“ na pot do predsedniškega stola. Sedaj še malo poglejmo današnje versko dogajanje v Argentini. Večkrat smo v našem opazovanju omenili, da je argentinska kriza bolj moralna kot pa socialna in gospodarska. S tega vidika je argentinska Cerkev zadnja leta napenjala vse sile, da bi sprožila duhovni prerod naroda. Med te napore spada tudi oklic narodnega Marijinega leta in pa sklicanje narodnega Marijanskega kongresa, ki bo letošnjega oktobra v Mendozi. Razna zborovanja in misijoni, tako po župnijah kot po škofijah, se izvajajo že vse leto. Med verniki, ki stalno obiskujejo cerkve in se udeležujejo verskega življenja, se skuša vzbuditi misijonski duh, da bi po svojem delovanju k veri pritegnili še ostali večinski del naroda, ki je sicer po prepričanju katoliški, pa mu je vera premnogo-krat postranska skrb. V tem oziru je Argentina res še vedno misijonska dežela. To priznavajo tudi sami krogi argentinske Cerkve, in to priznanje je prvi korak k temeljitemu delu, ki se zadnja leta izvaja. Pripisati je obnovljeni dejavnosti tudi prehuda duhovniških poklicev, ki jo povsod opazimo. Vsa ta zborovanja in misijoni imajo res množičen odziv, kakor ga že dolga leta nismo videli. Morda še mnogo bolj v notranjosti dežele kot po mestih. Pa tudi tu se je poznalo delo zadnjih let. Tako je vsakoletna otroška maša v Buenos Airesu domala do zadnjega kotička napolnila stadion Luna Park, kakor ga ne napolni nobena športna prireditev. Zbranost in pobožnost ter množičnost otrok je nagnila kardinala Aramburuja, da je ponovil Paccelijeve besede izza mednarodnega evharističnega kongresa v Buenos Airesu leta 1934, ko je poznejši Pij XII. dejal, da „to so resnično nebesa“. Sedaj je v polnem teku priprava na marijanski kongres v Mendozi. Pričakujejo nad štirideset tisoč romarjev iz vse države. Omenimo zanimiv verske navdušenosti: preteklo soboto 30. avgusta je iz Lujana odšla skupina mladih romarjev. Njih namen je ponesti Marijin kip v Mendozo, in sicer peš. To je krepko več kot tisoč kilometrov, ki jih imajo namen- prehoditi, kot spokorno, misijonsko pot v petih tednih. ¿Quién es Lech Walesa? Acaso el máximo protagonista de los sucesos polacos sea el dirigente huelguista Lech Walesa, un diminuto individuo de 37 años, ojos pardos que parpadean incesantemente y grueso bigote, de escueta biografía. Padre de siete hijos, arrastra diez años de activismo sindical y fue despedido del trabajo después de desempeñar un papel activo en las huelgas que derivaron en disturbios en 1970 y 1976. Walesa, de profesión electricista, es cofundador de la ilegal organización polaca “Sindicatos libres”, organizada en 1976. Cuando los periodistas le pidieron que dé su concepción sobre sindicatos libres, Walesa contestó: “Podríamos discutir el asunto durante semanas. Resulta imposible dar una definición breve”. Varias veces al día trepó al portón de entrada del astillero junto con una foto del papa Juan Pablo II y flores dejadas por sus partidarios y, tras responder a las aclamaciones de los familiares de los trabajadores, les informó sobre los últimos acontecimientos. Al ser consultado sobre sus puntos de vista y objetivos, Walesa reiteró que no le interesa la política y solo tiene como fin “la reconstrucción económica y social de Polonia”. Walesa, la “estrella” de la huelga, afirmaba antes del acuerdo que estaba dispuesto a lograr su sindicato libre. ‘‘Debemos ganar, no nos queda otra alternativa”. ....................................................................................... !■■■«■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ Tine Debeljak (124) Med knjigami in revijami KNJIGE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE Franc Jeza: Nevidna meja Kot četrta knjiga letošnjih knjig Goriške Mohorjeve družbe je izšla zbirka novel in črtic tržaškega časnikarja in publicista Franca Jeze pod naslovom Nevidna meja (Str. 186). — France Jeza je plodovit in na več poljih uveljajoč se tržaški kulturni delavec: je priznan kulturni urednik tržaškega Novega lista, pisec gospodarskih člankov in knjig (Davčna obremenjenost Slovenije), političnih razprav in politično-kultumih revij (Alternativa, Demokracija...), so-trudnik mnogih revij in časnikov v zamejstvu in zdomstvu, tudi zgodovinopisec, ki je napisal že dve knjigi iz slovenske davnine kot pobudnik teorije o skandinavskem izvoru Slovencev (Skandinavski izvor Slovencev, O ključnih v-prašanjih "rane karantansko-slovenske zgodovine). Pa je tudi pripovednik, ki je -svoj čas izdal pri Goriški MD povest iz časa naseljevanja Slovencev v današnji domovini (Moč ljubezni). Zadnje čase je napisal več črtic in meditacij, ki jih je priobčeval v tržaških pa tudi J' zdomskih revijah (Meddobje). Nekaj teh, dopolnjenih z novimi, je zdaj izdal pri Goriški Mohorjevi družbi pod zgornjim naslovom. Zbirka vsebuje eno „povest iz daljne prihodnosti“ in osem ,,drugih fantastičnih zgodb“, kakor jim je dal podnaslov avtor sam. Fantastičnost je tista skup- na oznaka vseh teh zgodb, ki jih uvaja najširša (90 strani) „povest“, kot jo imenuje on pod naslovom Nevidna meja. Duhovita zamisel snovi je vzeta iz tržaške vsakdanjosti, pa je transplantira-na v novo dimenzijo „daljne prihodnosti“. Snov: avtobus, s tridesetimi ljudmi približno, zapelje v nov svet, ki je mogoč samo po Einsteinovi teoriji o relativnosti časa. Zavozil je kolektiv čez neko „nevidno mejo“ v času in vsi so se znašli v neznanem svetu kot bržčas edina človeška skupina na zemlji, ki jim je odslej doldčeno zaživeti novo življenje. Z ostanki materialne kulture sedanje dobe in s spomini zažive nova razmerja do sočloveka in do narave, ki se jim pokaže v predzgodovinski prvotnosti.“ Povest, ki ni povest, temveč novela, privlači z uvajanjem v obvladanje novih razmer, ki je zopet „povest iz davnine“, kot je bila prva, le da tokrat zanimivo pomešana s pradavnino kamene dobe, sedanjostjo XX. st. in prihodnostjo morda čez milijon let... človeški elemefit pa je spretno vnešen z ljubeznijo med Vando in ‘Pavlom pa Edvardom. Največja „povest“ zajemljivo vpelje bravca v fantastični svet, ki pa je grajen "na znanstvenih teorijah tako imenovane fik-cijske literature, ki je pri drugih narodih zelo razširjena literarna panoga, pri nas pa iz prvotnih utopij Tavčarja in Mencingerja se šele razvija v novo zvrst. V tem primeru pri Jezi je uspelo, kakor že prej pri Mihi žužku (Četrta dimenzija). — Fantastične zgodbe na takih znan- stvenih raziskavanjih naše dobe sta grajeni tudi črtici Sem umoril človeka? in Iščem človeka. Prva na uspehih kirurgov, ki se jim posreči po analogiji postopne transplantacije tujih teles ustvariti celotnega človeka iz plastičnih snovi. Toda — tragična: kirurgova hči se zaljubi v takega umetnega človeka. Zato ga „stvarnik“ — razdere, kakor ga je prej sestavil. Hči vendar ne sme imeti sintetičnega robota za moža! Civilizacija ubija človeka v zadnjih posledicah. O Koncu pošasti, nekakšni alegoriji o tiranu in osvobojenju izpod njegove diktature, sem že svoj čas izrekel svoje mnenje, in se mi tudi v tem zboru zdi zgolj sodoben protest proti slehernemu kultu osebnosti (kakor ga je vtelesil Stalin pa tudi Tito). Kakor so take alegorične vizije zanimive in sodobne, se mi zde vendarle v slogu papirnate in v aplikaciji preveč povrhovne in tendenčne. Pač pa so v knjigi zame najboljše realistične črtice s skrivnostjo v sredi, ki so se mu tudi najbolj posrečile. Kako lepa je partizanska Dim nad gozdovi? Kaj lepšega in močnejšega o materinski ljubezni sem redkokdaj bral, morda v pesmi St. Majcna, ko se mrtva mati budi ponoči, da gre popravljat otroku posteljico, dene čevlje v kot itd. Ta se mi zdi najmočnejša stvaritev, kateri slede: Dekle na vrtu, dinamična Prevrat (Kako močneje me zajame kakor pa žaro-metne alegorije p koncu pošasti!). Med te lepe metafizične zgodbe v naturalističnem okolju spada tudi Danijela. Te črtice v knjigi predstavljajo ■— zame pisateljeve najboljše literarne podobe, ki jim sicer ne manjka ne dinamike, ne poante, ne fantastike in ne mistike, ne interesantnosti ne znanstvenosti... temveč samo bolj oseben, izrazitejši in slikovit slog. Preveč so namreč pisane v brezhibnem literarnem jeziku naših časnikarjev ustvarjajočih s standartnim jezikom in s pojmi ne pa z barvami in originalnim jezikom svojega osebnostnega sloga. S tem pa sem o zbirki povedal prav za prav vse. Tudi to, da jo imam za pozitivno delo slovenskega zdomskega, še jasneje: zamejskega pripovedništva. 175 LET ŽUPNIJE ŠKOFJA LOKA 'Župnijski urad v Škofji Loki (župnik Alfonz Grojzdek) je izdal lepo, da, naravnost razkošno brošuro o škofjeloški župniji in njenih umetnostno zgodovinskih vrednostih, ki se nahajajo v cerkvah njene fare, tako v mestnih, kakor podružničnih. Knjižnica je nastala, kot pravi uvod, zaradi turističnih potreb, ki naj zadosti vprašanjem o kratkem zgodovinskem nastajanju fare in njenih cerkvenih spomenikih. Prvi hip se bravec začudi, kako to, da ima tisočletno mesto Škofja Loka šele 175 let svojo faro, ko je vendarle bila središče tisočletnega brižinskega posestva v sotočju obeh Sor? Toda vedeti moramo, da je od ustanovitve škofovskega fevda leta 973 bila tu že prafara Loka (t. j. Stara Loka) in da je šele ob gradu nastajala nova, škofijska Loka, ki je bila starološka podružnica vse do 1. 1803, ko je postala v Napoleonovem času fara. In ta prehod iz bri-žinske posesti v državno in v farno osamosvojitev je zdaj župnija proslavila s to knjižico, ki naj bo tudi za spomin na veliko cerkveno proslavo ob jubileju, katerega je vodil še nadškof dr. Pogačnik. Tako ta resnično jubilejno izdana brošura na 24 straneh v obliki albuma in s 25 slikami, podaja v strnjeni podobi najprej ustanovitev Škofje Loke in njene fare, nato pa opiše škofjeloške župnijske cerkve in vseh cerkva v mestu, ki so: farna, nunska, kapucinska, špitalska in kapela na pokopališču. Posebno so poudarjeni umetnostno-zgodo-vinski podatki župnijske in kapucinske cerkve (Pasijon). Nato slede prav taki podatki in slike vseh devetih podružničnih cerkvah: v Breznici, v Spotnici, na Valterskem vrhu, sv. Ožboltu, sv. Barbari, v Bogovljah, v Brodeh in v Puš-talu. Ni pa seveda Stare Loke, ki je sicer matica mestne fare, ter Suhe, ki se je prav pred leti osamosvojila. Podatke sta odobrila loški zgodovinar dr. P. Blaznik in uradnik škofjeloškega muzeja F. Štukelj. Knjižico krasi izredno lep ovitek z večbarvno reprodukcijo pogleda na mesto in strop župne cerkve ter je skrben in zgoščen vodič po farnih cerkvah. Dobra informacija za turiste in vse, ki se zanimajo za te kraje, predvsem pa za domače farane in njihovo mladino. Tem so namenjene škofove besede ob jubileju, naj tako, kot predniki „skrbe za rast 'Cerkve v fari“ Vsem škofjeločanom v zdomstvu pa bo drag in lep spomin na kraj njihovega rojstva in krsta, kakor je meni ta hip, ko pišem te vrstice na dan farnega patrona sv. Jakoba komposteljskega in gledam albumček kot srček iz škofjeloškega kruhka, poslan mi od neznanega darovavca za „žegnanje“, s posvetilom „Ločanu Ločani“. — Hvala! — LJUBLJANA — Grosupeljska pekarna dobavlja kruh tudi v Ljubljano. Kruh, se je podražil zaradi podražitve moke za približno 25 odstotkov. Sedaj je treba ža kilogram belega kruha odšteti 12 dinarjev, za kilogram črnega pa 8,50 dinarja. Cene posebnih vrst kruha in peciva pa bodo „oblikovali pristojni organi“ pri občinskih skupščinah. LJUBLJANA — Slovenski čebelarji so poslali čebele na pašo v Liko od Gos-piča vse do Knina. Ti kraji imajo obilo zelišč in cvetja. Slovenski čebelarji so razpostavili nad 3000 panjev. Za vsak panj so morali plačati po 5 linarjev takse in predložiti potrdilo, da so čebele zdrave. LJUBLJANA — Plečnikovo Navje je dokončno dobilo „odpoved“. Zaradi nove avtobusne postaje ter povečave Gospodarskega razstavišča ni za Navje več prostora na sedanjem mestu. Na Navju je sedaj 89 nagrobnih spomenikov — prave grobove na Navju imajo le dr. Janez Blei\veis, dr. Anton Korošec, ing. Ressel, Šlajmer, in Plečnik, morda še kdo drugi, medtem ko počivališče Jurčiča, Levstika, Stritarja in Vodnika in drugih označujejo le nagrobni spomeniki. Do oktobra naj. bi predvidoma preselili slovenski panteon ha Žale, kjer naj bi ob cerkvici svetega Kiža morda le "dobili končno in dokončno mirno poslednje počivališče. Posebna komisija pa bo poprej še presodila, kateri nagrobniki naj se poleg spomenikov resnično zaslužnih Slovencev preselijo na novo Navje... (Delo, št. 176, 30.7.80) LJUBLJANA — Zveza prijateljev mladine v Ljubljanski občini Center je organizirala poletno varstvo za šoloobvezne otroke iz vseh ljubljanskih občin. Varstvo se je začelo 1. julija in bo trajalo do 31. avgusta. Oskrba stane dnevno 52 dinarjev; konec julija pa je od petnajstih otrok ostalo v varstvu le še pet. MARIBOR — Pod Unionsko dvorano so delavci glasbenega uredništva Radia Maribor uredili manjši snemalni studio, v katerem so že posneli 16 novih popevk letošnjega 14. festivala narečnih popevk „Popevka vesele jeseni 80“, ki bo v septembru v Mariboru. PTUJ — Ptujski turistični delavci težijo, da nimajo dovolj postelj na razpolago. Pred časom so nameravali zgraditi dva hotela, sedaj pa bodo zadovoljni če bodo spravili pod streho vsaj tistega pri Ptujskih toplicah. IDRIJA — Letošnje deževno poletje je idrske živinorejce še bolj prizadelo, kot lanska suša. Krme ni bilo mogoče spraviti, ker se ni niti toliko posušila, da bi jo tisti, ki imajo silose, mogli pospraviti. Veliko pokošene trave je na košenicah segnilo. Da bi živinorejcem pomagali preživiti živino, je občina določila iz rezervnega sklada 400.000 dinarjev za najnujnejše ukrepe za ohranitev staleža živine. BLED — Na Bledu so 28. julija po dolgih letih volili „miss Bled“. Pravijo, da je na prireditvi bilo veliko firbcev, ki so bili precej razočarani. „Predstava je bila dvojezična — nemška in hrvaška, za angleščino je „konferansje“ samokritično dejal, da je „very small“. Ves večer pa ni spregovoril ene slovenske besede; le sem ter tja je kak medklic „govori slovensko“- pričal, da volijo „Miss Bled“ v slovenskem turističnem centru. CELJE — Slovenski proizvajalci o-butve —- Peko, Alpina, Planika in Lilet — so pripravili posebno „sezonsko znižanje obutve“, ki je veljalo ves mesec avgust. Vendar Celjani s tem propagandnim znižanjem niso bili posebno zadovoljni. Ugotovili so, da so bili na razpolago v glavnem modeli izpred dveh let, ki so se jih proizvajalci — prednjačila je v tem tržiška tovarna — hoteli iznebiti. MOST NA SOČI — šola v tem kraju, ki se je včasih imenovala Sv. Lucija, je stara in majhna. Novo bi potrebovali; pripravili so že načrte, a le za prizidek in telovadnico. Gradbeniki čakajo in denar je tudi pripravljen. Toda na kraju zidave so pome nbna ar-neološka najdišča iz rimskih čafov pa tudi. iz halštatske dobe. Arheologi so odločno proti zidavi prizidkov na tem delu in za zidavo nqve šole na novi lokaciji. Za to pa bi potrebovali dodatnih 5 milijonov dinarjev, ki pa jih ni. Če občina ne najde dodatnih sredstev, tako je sklenila SZDL, do konca avgusta, bodo začeli graditi šolo, arheološke najdbe pa bodo šle v pogubo. ZAGORJE — Pred 230 leti je baron Franc Raifersfeld poslal na Reko v rafinerijo poldrug stot zagorskega premoga, od tam so mu sporočili, da se da prav dobro uporabiti za kurjavo. In potem se je začelo: Sedaj bodo slavili 225-letnico zagorskega rudnika premoga in bodo postavili v ta namen spomenik vsem rudarskim rodovom. Sicer gredo zaloge h koncu, vendar upajo, da bodo z novimi nahajališči kopali premog vsaj do leta 2000. KRANJ — Kranjska „Elektromeha-nika“, ki je v okviru Iskre največje podjetje, saj zaposljuje nad 10.000 delavcev, je v prvem polletju tega leta dosegla lepe uspehe. Dosegla je 47 odstotkov načrtovane letne produkcije in povečala izvoz telekomunikacijskih naprav v druge države za 40 odstotkov več kot lani v istem rozdobju. PTUJ — Služba splošne medicine v Ptuju ni delala po predpisih in zato je družbeni pravobranilec samoupravljanja odredil začasne ukrepe: Razpust delavskega sveta, organov samoupravne delavske kontrole, disciplinske komisije in določitev volitev novih organov." Ugotovili so, da je Služba imela lani izgubo, osebne dohodke pa so prekoračili skoraj za tri milijone dinarjev. SLOVENCI v ARGENTINI življenje“ je bilo sklenjeno nedeljsko romanje, ki je bilo vsekakor lep in bogat dan. Osebne novice: V družini Lojzeta Cmaka in njegove žene Marjete roj. Miklič, se je dne 1. septembra rodila hčerka prvorojenka. Srečnim staršem naše iskrene čestitke! Krst: V soboto 30. avgusta je bila krščena v farni cerkvi Sv. Ane v Glewu Gabrijela Lorena Hostnik, hči Tomaža in ge. Marjetke roj. Stariha. Botrovala sta ga. Daria Irene Hostnik por. Ve-rones in Pavel Osterc. Krstil je g. Marjan Bečan, čestitamo! Nov slovenski diplomant: Na katoliški univerzi v Buenos Airesu je dokončal študije iz knjigovodske stroke Miha Bokalič in dobil naslov Contador Puhlico Nacional. Čestitamo! 80-LETNICA ANASTAZIJE CVETKO Kdo ne pozna Cvetkove mame iz Be-razateguija ? Vsi, ki prejemajo naše časopise v njeni okolici, pa vsi tisti, ki o-biskujejo vsakoletne prireditve na narodni praznik 29. oktober. Pred tremi leti je namreč gospa Anastazija Cvetko nastopila na našem odru in povedala občinstvu, kako je tedaj pred 70 leti kot mlado dekle nabirala v žirovski okolici podpise za majniško deklaracijo. Že tedaj je bila polna narodnega slovenskega duha, ki ga je o-hranjala vse življenje do današnje lepe starosti 80. let. Rodila se je 14. avgusta 1900 na Dobračevi pri Žireh v številni Zajčevi družini. Bilo jih je — deset otrok, vzgojenih krščansko in slovensko. Že od mladih let se je vztrajno uveljavljala v cerkvenih in mladinskih prosvetnih društvih, posebno pa je rada in z uspehom nastopala na ljudskih odrih kot dobra igravka. Tedaj je bilo, ko se je odzvala tudi klicu naših voditeljev med prvo svetovno vojno in se uvrstila med marljive nabirateljiee podpisov slovenskega ženstva, ki so jih potem izročile dr. Korošcu, da je z njimi utemeljeval našo pravico do samostojnosti in državnosti v tedanji revolucionarni obliki jugoslovanske države. Kdor pozna Žiri, ve, da so bile vedno necerkveno liberalno usmerjene, toda njena družina je bila vedno nazorno katoliška in slovensko borbena. Izučila se je v domači žirovski zadrugi za trgovsko pomočnico in se 1. 1922 poročila z Boleslavom Cvetkom. Preselila sta se z Dobračevega in sta začela „na svoje“ trgovino v Rovtah nad Logatcem. Najprej seveda v najeti hiši, toda s pridnostjo in varčnostjo sta si kmalu sezidala lepo in veliko hišo, ki je bila potrebna, kajti v družini se je rodilo pet,otrok — trije fantje in dve dekleti. Vse delo v Rovtah je bilo spet tako kot v njeni mladosti v Žireh. Ta odločnost se je pokazala med revolucijo doma. Zato so bili družina in njuni sorodniki nasprotniki komunistov. Brata Ivana Zajca v Dobračevi, ki je imel lepo hišo in trgovino na domu, so ubili partizani. Bil je oče duhovnika Poldeta, ki je umrl pred leti med nami, in gospe Irene Fajdigove, vdove po našem nepozabnem uredniškem tovarišu. Ker v Žireh ni bilo domobranske postojanke, ki bi skrbela za njihovo var- nost, so se ogroženi zatekali na njen dom v Rovtah, kjer so bili domobranci. Dva njena sinova sta bila domobranca in njen sin Janez je v borbi s komunizmom tudi padel. Po razpadu se je vsa družina podala v begunstvo v Avstrijo in potem v Italijo. S seboj je vzela tudi bratovi hčerki Marto in Ireno, ki nista imeli očeta, ki bi ju varoval in' skrbel zanju. Bila jima je ona mati. Vsa družina se je odločila za emigracijo v Argentino. Sin Pavle pa je odšel v Francijo, kjer je umrl. V začetku se je bilo treba boriti za življenje: šla je na „kam-po“, na kmetijo, pa se po vrnitvi naselila v Berazategui, kjer živi še danes, na žalost brez svojega dobrega in delavnega moža, ki je umrl leta 1960. Na predvečer njene osemdesetletnice ji je berazateški orkester „melodik“ zaigral podoknico in potem so ji otroci deklamirali O, lep spomin na srečno mladost, slavnostno prigodnico. Pri svoji „mladi“ starosti je gospa Anastazija to, kar je desetletja bila: je predstavnica našega časopisja, ki ga še vedno razdeljuje med ljudi, tudi našo Svobodno Slovenijo. Je še vedno živ in delavni ud naše slavenske skupnosti. Pobira naročnino naročnikov in ostale prispevke za skupnost. K čestitkam se pridružuje tudi naš list — Bog jo živi, našo Cvetko! Buenos Aires DVA TISOČ SLOVENCEV NA ROMANJU V LOURDES Vsakoletno romanje k Materi božji v Lourdes je bilo letos v nedeljo 17. av-kusta. Posvečeno je bilo prošnji za beatifikacijo škofa Friderika Baraga. Udeležilo se ga je nad dva tisoč rojakov. Prišli so tisti, ki so v Argentini že nad petdeset let. Veliko je bilo tistih, ki so prišli v novi svet pred dobrimi tridesetimi leti. Ni manjkalo pa seveda mladine, ki je že tu rojena, a se zaveda, da spada k slovenskemu verskemu občestvu. Pri lurški votlini je v popoldanskih urah zadonela najprej slovenska Marijina pesem. Nato sta bili dve desetki rožnega venca. Sledile $o pete litanije Matere božje. Zatem pa se je razlila velika procesija. Za križem so stopali možje in fantje, za njimi so fantje nosili kip lurške Matere .božje. Ni manjkalo narodnih noš in ministrantov, duhovnikov pa je bilo enajst. Redovnice, dekleta in žene pa so sklenile mogočno procesijo, ki bi bila vsaki tukajšnji škofiji v veselje in ponos. V cerkvi je bila romarska sv. maša. Somaševali so dr. Alojzij . Starc, France Bergant in Janez Pintar. Ostali duhovniki so spovedovali. Skupina pevcev je vodila ljudsko petje, ki se je mogočno razlegalo po veliki lurški cerkvi. Med sv. mašo za Baragovo beatifikacijo je dr. Alojzij Starc, v odsotnosti delegata slovenskega dušnega pastirstva v Argentini, med drugim dejal: „Radi bi videli,' da bi sveti oče našega Baraga proglasil k blaženim in svetnikom. S tem bi slovenski narod v domovini in po svetu dobil uradnega priprošnjika in vzornika. Kako ga potrebujemo! Izpostavljeni smo namreč teoretičnemu in političnemu materializmu. Baraga pa je s svojim zgledom in delom učil, da je le eno potrebno: resnično krščansko živ-ljene in tako zveličati svojo dušo.“ Z besedami: „Ali ne bi bilo na mestu, da bi čim več rojakov vsak dan molilo za Baragovo beatifikacijo? Ali ne bi bilo po božji volji, da bi toliko časa prosili za- čudežna uslišanja, dokler ne bomo uslišani?“ Z nepozabno pesmijo „Marija, skoz DRUGO PREDAVANJE SKA V soboto 16. avgusta zvečer je v mali dvorani našega središča SKA priredila predavanje p. Lojzeta Kukoviča SJ o temi: Jean Paul Sartre in njegova filozofija. Predavatelj je prikazal letos umrlega filozofa in pisatelja. Sartre je nedvomno poleg Marcela, Heideggerja in Jaspersa eden glavnih zastopnikov modernega eksistencializma, čeprav je seveda med njimi velika razlika. Eksistencializem ni namreč enoten filozofski sistem, obenem pa tudi ni ravno originalen sistem. Sartre je duhovni dedič Husserla in Heideggerja. Sartre se je seznanil s tema dvema filozofoma, ko je na začetku svoje docentske karijere bival v Nemčiji. Sartrovo glavno filozofsko delo je obsežna knjiga „Bitje in nič“. Ko bi bil Sartre svojo pisateljsko dejavnost omejil samo na ta strogo filozofski spis, ki je hkrati izredno težko pisan, bi Sartre ostal praktično nepoznan. A Sartre je postavil v službo svoje filozofije svoj izreden pisateljski talent. V svojih dramah in romanih je širil eksistencialno filozofijo zlasti med mladino. Okužil je moderni svet s svojim nihilizmom, ateizmom in moralnim permi-sivizmom. Bistvo njegove filozofske misli je namreč nauk, da je človek vržen v svet ne da bi vedel odkod, ne zakaj ne kam gre njegova pot. Boga ni, človek je absoluten gospodar svojega življenja in svoje usode. Nikomur ni dolžan odgovora. Njegova svoboda je bistvo njegove osebnosti, njegove veličine. Ne da bi moral uresničevati vrednote, ki bi objektivno obstajale pred njim in neodvisno od njega. S svojo svobodo on ustvarja vrednote. To kar on izbere, je dobro, je vrednota, pa če gre tudi za najbolj nemoralna dejanja po normah narave in še bolj krščanske morale. Ta nauk je seveda našel izreden odmev v človekovi naravi, ki je že sama po sebi nagnjena v slabo. Tako smo priča, kako se zlasti v Evropi hitro podirajo temelji moralnega reda, medtem ko na njih mesto stopa svobodnjaštvo, kakršnega nismo vajeni. Po predavanju se je razvila živahna debata, ki jo je vodil predsednik teološkega odseka SKA dr. Mirko Gogala, znak, kako filozofska vprašanja v premnogih ljudeh prebujajo resno zanimanje. , Bariloche SANJUŠKA FOLKLORNA SKUPINA NA „PRAZNIKU SNEGA“ Iz Bariloč smo navadno poročali o smučarskih tekmah in planinskih vzponih. Pa o drobnem društvenem delovanju. V kulturnem pogledu nismo mogli zabeležiti kaj izrednega, kvečjemu kako planinsko proslavo in drobtinice vsakoletnih šolskih prireditev. Zato nas močno veseli, da zdaj lahko javljamo o izrednem kulturnem dogodku, ki smo ga te dni doživeli. Sanjuška folklorna skupina se je predstavila v okviru bariloškega Praznika snega in nam prikazala kos slovenske tradicije, poezijo življenja in dobe, ki je zatonila v preteklost na tej in na oni strani Atlantika. Skupno s Slovenci so nastopili Nemci in Danci iz Buenos Airesa pa bariloški plesni zborčki gaučev, Ma-pučev in Špancev. Čitateljem iz Buenos Airesa, ki sestavljajo veliko večino bralcev „Svobodne Slovenije“ ni treba posebej predsta-■1 j ati številnih plesalcev-amaterjev, ki jih itak dobro poznajo, ne opisovati lepega programa, ki si ga lahko ogleda-(Nad. na 4. str.) «■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a aaiaiaaaaaaiiaaaaaamaaaiaaaaai Današnje jugoslovanske razmere z Djilasovega vidika Spiegel: Prav v času svojega kritičnega razvoja je ostala Jugoslavija brez močnega moža, kateri je s svojo avtoriteto prišel mnogim težavam v okom, ali jih je obšel. Na njegovo mesto stopa kolektivno Vodstvo skoro petdesetih oseb, proporcionalno določenih, izpostavljenih dodatni oviri rotacije — mar to sploh lahko deluje? Djilas: Mislim, da ne. Kolektivno vodstvo lahko nekaj časa vzdržuje svoj polk. Lahko nadzoruje policijo in vojsko, lahko preganja notranje sovražnike. Ampak voditi državo, izboljšavati gospodarstvo, obvladati vse te zapletene zadeve, ne, tega ne more. Če bi me bili še pred dvema tednoma vprašali, bi odgovoril: Ne vem, nimam dovolj informacij. A zadnje zasedanje CKKP o gospodarskih vprašanjih je 'bilo tako nejasno, da vidim črno. Na našem vrhu ni jasnih zamisli, ni jasnih perspektiv, niti stvarnih analiz. Spiegel: Kako se bo to nadaljevalo? Mar ne vodi to nujno v nasledstvene boje in končno zopet do kakega močnega moža ? Djilas: Končno bo moralo priti do razjasnitve nasprotujočih si mnenj. Tako vsekakor ne more iti naprej. Ne verjamem, da bi novi močni mož lahko izšel iz kroga današnjega vodstva. Tam ga čisto preprosto ni. Spiegel: Gotovo ni nikogar, ki bi lahko nadomestil Tita. Vendar bi se zdelo možno, da se bo komu iz tega zamotanega, nepreglednega vodstva posrečilo pridobiti zase .najmočnejše sile v deželi., Djilas: To mislim tudi jaz. Ne vem pa, kdo bi lahko bil ta osebnost. Edina izrazita pojava v vodstvu je Bakarič. A ta je star in bolan. Spiegel: Ne oziraje se na osebe, o katerih lahko samo kaj ugibamo: Ali bo izšel novi močni mož iz togega partijskega tabora, iz liberalnega partijskega tabora, ali se bodo konec koncev uveljavili pragmatiki ? Djilas: To tudi meni ni jasno. Najverjetneje je, da obstaja kaka kombinacija med zastopniki uradne partijske strukture in liberalnimi strujami, morda znotraj ali zunaj partije. O enem sem prepričan: Jugoslavija ne more naglo in neposredno preiti k demokraciji... Spiegel: Postopoma tedaj? “Djilas: Za Jugoslavijo bi bila za bližnjo bodočnost najboljša sicer avtoritativna, a neideološl^a vlada, ki bi bila odkrito za reforme. Ne pride mi na misel .nobena država, s katero bi se mogla primerjati današnja Jugoslavija. Morda z De Gaullovo Francijo ali s Sadatovim režimom. Spiegel: Imate za možen razvoj kot po Francovi smrti v Španiji? Djilas: Težko si je predstavljati. Špan- ci so se zelo hitro razvili v demokracijo. Pod Francom je obstajal srednji razred. Mi imamo sicer tudi srednji sloj, a ta je birokratski ali odvisen od birokracije. Ni isto kot srednji sloj v Španiji. Spiegel: Kakšne stvarne in potrebne korake bi bilo po vašem mnenju treba podvzeti za demokratizacijo? Djilas: Vse bi bilo treba postopoma preosnovati. Odločilno bi bilo začeti z intelektualnimi svoboščinami, dovoliti vprašanja in biti pripravljeni jih obravnavati. Spiegel: A prav to je 1968 na Češkem naravnost vodilo do vkorakanja držav Varšavskega pakta. Djilas: Na Češkoslovaškem takrat ni bilo demokratizacije, le anarhija. Ne predstavljam si demokracije kot utopič-no-idealne družbe, temveč kot organizirano družbo, odprto novim mišljenjem in strujam. S trdno vlado in delujočimi ustanovami. Spiegel: Kam naj končno vodi postopna demokratizacija Jugoslavije? Djilas: V demokratični socializem, kar ni isto kot evropska "socialna demokracija. Stojimo pred drugačnimi problemi. Drugačno je vprašanje lastnine, odnos do Cerkva je drugačen, najti moramo torej drugačne rešitve. Kar pa zadeva svobodo in kar se označi splošno z človekovimi pravicami, naj bi se ne razlikovalo od socialne demokracije. Spiegel: Ampak Jugoslavija se ne nahaja na kakem oddaljenem kontinentu, kjer se lahko mirno preizkuša razne družbene obrazce. Ima mnogo sosedov in njihovih zaveznikov, kateri niso brezbrižni do smeri družbenih sprememb v Jugoslaviji. Kolika je po vašem mnenju nevarnost, da bi te sile izkoristile kak neutrjen položaj v vaši deželi? Djilas: Naš položaj je tako in tako nestabilen, z demokratičnimi reformami ali brez njih. Nevarnosti, ki jih omenjate, nedvomno obstajajo. Zato tudi menim, da moramo imeti močno vojsko in trden notranji red. Spiegel: Določno vprašanje: Ali bi Sovjetska zveza mirno gledala, če bi se Jugoslavija podala na pot demokratizacije po svoji zamisli? Djilas: Za sovjete bi to ne bila kaka temeljita sprememba. Poleg tega ne smete pozabiti, da mora imeti Sovjetska zveza obzir do razpoloženja v Evropi z ozirom na njen dolgoročni poskus ločevanja Evropejcev od njihovega zaveznika ZDA in jih speljati v neke vrste „finlandizacijo“. Spiegel: Kaj pomeni to Jugoslaviji? Djilas: Za nas je strateška namera sovjetov „finlandizirati“ Evropo, ugodna. Tudi mislim, da je položaj Jugoslavije po sovjetskem vkorakanju v Afganistan boljši kot prej. Močneje kot prej smo bili vključeni v tekmovalne interese sve-. tovne politike. To pomeni nam dodatno hrambo. Spiegel: Tudi pred sovjetsko intervencijo? Djilas; Vkorakanje sovjetov v Jugoslavijo bi pomenilo konec vsakršne sta- bilnosti in odjuge v Evropi, o čemer sanjajo sovjeti. Spiegel: Kot vemo, nima Moskva samo sredstva vojaške intervencije na razpolago. Prav na Jugoslavijo je skušal Kremelj vplivati na zelo različne načine. Tačas skuša s prijateljsko ofenzivo: hvaljenje novega beograjskega vodstva, izboljšani trgovski pogoji, obenem seveda tudi opomini v partijskem časopisu Pravda, naj se Jugoslavija ne odtegne ,,mednarodni vzajemnosti“. Djilas: Trenutno ni nikakršne nevarnosti, da bi sovjeti dobili pri nas omembe vredno število pristašev. Pod določenimi pogoji bi pač mogli v kaki resni krizi nastopiti prosovjetski ljudje in struje. Pomislite na Husaka, ki je pod stalinisti sedel v ječi in veljal zato kot protisovjetski. Spiegel: Dogmatski torej? Djilas: Pravzaprav niso dogmatiki. Gre prej za ljudi, ki se v iskanju oblasti skrivajo za dogmami. Spomnite se na žalne govore pri Titovem pogrebu. Možje novega vodstva so se različno izrazili — eden bolj, drugi manj dogmatično. Vendar bi bilo napak sklepati iz tega, da je v beograjskem vrhu kaka prosov-jetska struja. Spiegel: A govorili ste o kaki „resni“ krizi ? Djilas: V takem primeru bi.bilo vsaj verjetno, da bi zagovorniki „trde roke“ iskali zaščito in podporo pri Sovjetski zvezi. V temelju ima to malo opravka z ideologijo. Celo našim dogmatikom ideologije ne zaleže veliko. (Bo še) SLOVENCI v ARGENTINI (Nad. s 3. str.) jo o priliki v doijnu San Justo. Poročal bom torej predvsem, kako se je ta izdelana in skrbno pripravljena folklorna skupina vključila v bariloški Praznik narodnih skupin (Fiesta de las Colectividades). „ , Letošnja „Fiesta de la Nieve“ zal boleha na številnih organizacijskih napakah. Vendar je zadevni odbor slednjič uredil prevoz folklornih skupin in dobil primemo dvorano. Na ž;alost so zadnji trenutek odpovedala vsa prizadevanja za postavitev visokega odra in so se morali plesi odigrati na tleh dvorane. Kar precej gledalcev torej ni moglo plesov resnično videti v veliki gneči, ki je dve noči vladala v spodnji dvorani. Samo tisti, ki so se zrinili na galerije so prišli na svoj račun. Pač pa je slovenska stran prireditve točno delovala. Uverjeni smo, da so se gostje iz Buenos Airesa vrnili zadovoljni in da so bili primerno postreženi. A tudi kar se prireditve tiče, je slovenska delavnost izpopolnila napake uradne organizacije. Lepe kulise Toneta Oblaka so nudile primerno ozadje in žele soglasno pohva- lo. Prav tako so Slovenci uredili akustiko z zasebnimi glasbenimi aparati in poskrbeli, da je v razmeroma slabi akustični dvorani zvok ohranil svojo moč in jasnost. Seveda bi moral opremo dvorane po vsej logiki urediti prireditelj, torej uradni odbor praznika Snega. ^ Žal pa je ta odbor povsem manjkal, z_ izjemo enega samega človeka, ki se je do zadnjega boril, da se je prireditev iz-vedla in je sijal v zadovoljstvu, ko je doživel izredni uspeh trodnevnega praznika. Ta možakar je hodil po dvorani v ¡švicarski narodni noši in ime mu je Gerónimo Franzgrote. Prav je tudi, da pohvalimo nekaj Slovencev, ki so prisil v Bariloče kot turisti, pa so zgrabili za kladivo in žago ter po običaju ^ nekdanjih slovenskih prosvetnih prireditev de-, lá'ii ure in ure, da je bilo vse pripravljeno za nastop. Ker letos Praznik snega na splošno , ni nudil kaj prida privlačnosti, ni čudno na se je občinstvo zgrnilo v gasilsko dvorano in samo v petek zvečer Ise je dalo prosto dihati. Tako so nastopi močno odjeknili v krajevni javnosti. Časopisi še vedno pišejo o edino uspeli točki vsega praznika in bariloški radio je posvetil dolge programe Slovencem, Nemcem in Dancem, ki so sodelovali s svojimi skupinami iz Buenos Airesa. Gledalcem pa bo še dolgo ostal v spominu scenarij slovenske vasice z mar-tuljško skupino in neverjetna pestrost .noš, plesov in muzike, ki so nam jo poklonili gostje iz San Justa. Slovenci ki že dolgo predstavljajo nujni sestavni del bariloške dežele, .so k temu kordi-ljerskemu občestvu spet nekaj lepega in kulturnega prispevali. SLOVENCI po SVETU ZDA BARAGOV DAN 1980 Ameriški Slovenci so letošnji Baragov dan praznovali 27. julija v . J.o-lietu v državi Tlinois. Praznovanje se je začelo že v soboto 26. julija zvečer v cerkvi sv. Jožefa. Z msgr. Antonom Oreharjem iz Buenos Airesa je soma-ševalo še 14 duhovnikov, med katerimi je bil tuài Jošt Martelanc, zastopnik ljubljanskega nadškofa; pridigal pa je Louis Baznik iz Clevelanda. Domači cerkveni zbor je pred mašo navdušeno pozdravil Baragove romarje s pesmijo „Marija, pomagaj nam ¡sleherni čas“, med mašo samo pa je bilo ubrano ljudsko petje. ¡Po maši so se udeleženci odpeljali do župnijske dvdrane, ki stoji oh pokopališču „Park sv. Jožefa“ in je oddaljena od cerkve kaka dva kilometra. Po pokopališču je bila nato procesija z lučkami in petimi litanijami. Naslednjega dne je bil dopoldne v župnijski dvorani redni letni občni zbor Baragove zveze. Poleg 250 članov so se občnega zbora udeležili še škof Mark Schmitt iz Marquette, škofa Raymond Vonesh in Joseph Imesch iz Jolieta, vicepostulator Viktor Tomc iz Clevelanda, - znani baragoslovec inž. Jožef Gregorič 'Z ženo, msgr. Anton Orehar iz Buenos Airesa in Jošt Martelanc iz Ljubljane. Udeležence je pozdravil tu- Zdaj pa še nekaj osebnega: Ko sem se zvečer vračal s predstav, sem se v mrzlih zimskih nočeh vselej pogovarjal s prijateljem Frenkom. Z njim, ki je v preteklih zimah s tako vnemo postavljal kozolec in planiško skakalnico. 'Z njim, ki je bil dolgih trideset let moj najožji in najzvestejši sodelavec pri vsem društvenem delu v deželi jezer, dokler ni letos nenadoma in nepričakovano za zmeraj odšel, ko so začeli gorski gozdovi rdeti v jesenskih barvah. In ta prijatelj, ki sem ga slutil in čutil v belini zasneženih bari-loških gora in v naletavanju snežink, mi je pravil, da sva lahko zadovoljna. Saj se je mladij in novi odbor Slovenskega planinskega društva res izkazal, krepko zagrabil in izvedel vse delo v pravem slogu najboljših „šumskih“ let. Torej najlepše čestitke vsem, ki so sodelovali: tistim iz Bariloč kot onim iz Buenos Airesa! di jolietski pâli Bourg; pismo ljubljanskega nadšk.fa dr. Lojzeta Šuštarja je prebral Jošt Martelanc, inž. Gregorič je nato v kratkem govoru omenil 50-letnieo ustanovitve Baragove zveze in prvega Baragovega dne v cerkvi sv. Jožefa v Chicagu. Popoldansko slavje se je začelo z mašo škofa Imeseba, somaševali ¡so ostali škofje in duhovniki. Med mašo so prepevali pod vodstvom p. Vendelina Špendova združeni pevski zbori župnij sv. Jožefa, sv. Štefana, sv. Jurija in zbor „Slovenska pesem“. ¡Zvečer pa se je v župnijski dvorani zaključil Baragov dan s kulturnim programom, katerega so izvajali pevski zbori, ki so peli že med mašo, ter folklorna skupina slovenskega radijskega kluba iz Chicaga. V povezavi med točkami programa je bil vpleten tudi kak dogodek iz Baragovega življenja. Ob sklepu praznovanja je marquetski škof Schmitt povabil vse Slovence na Baragov dan v Marquette na praznovanje stoletnice stolnice sv. 'Petra, kjer je naš svetniški kandidat škof Baraga pokopan. DRUŠTVENI OGLASNIK ¡Seja upavnega odbora 'Zedinjene Slovenije bo v petek 12. septembra ob 20. uri v društvenih prostorih. OBVESTILA SOBOTA, 6. septembra: XIII. dan Zveze slov. mater in žena. Ob 19. uri sv. maša v slovenski cerkvi Marije Pomagaj, nato dolenjska večerja v veliki dvorani. Sestanek SKAD-a v Slovenski hiši po sv. maši. Predaval bo g. Tone Mi-zerit o temi; „Sedanji politični in gospodarski položaj^ v Argentini.“ NEDELJA, 7. septembra: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 9.30 sv. maša v spomin gen. Leona Rupnika in dr. L. Hacina. Na Slovenski Pristavi v Castelarju mladinski dan. SOBOTA, 13. septembra: Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri. NEDELJA, 14. septembra: V Našem domu v San Justu mladinski dan. Naš dom v San Justa v nedeljo, 14. septembra: BOO, 19. mladinski dan spored: • ob 8. uri zjutraj v stolnici: mladinska sv. maša. Pel bo mladinski pevski zbor. Po maši v Našem domu skupen zajtrk, nato tekmovanja v odbojki. Na voljo kosilo. Ob 16. finale v odbojki • ob 18. uri kulturni program: prihod nastopajočih, pozdravna govora, folklorni plesi, ki so v Bariločah želi velika priznanja, telovadni nastopi, kotalkanje in prijetno razvedrilo. Sodeloval bo orkester „Zlata zvezda ^ ................................................................................." SDO SLOVENSKA VAS SFZ prisrčno vabita na svoj 29. mladinski dan tj nedeljo, 28. septembra @ 9.15 Dviganje zastav O 9.30 Mladinska sveta maša O 10.45 Pričetek tekmovanj 9 17.00 Kulturni program - nato prosta zabava sodeluje orkester “MAGNUM” Nekateri naročniki iz ZDA so izrazili željo, da bi zaradi zanimivih člankov, ki jih objavlja SVOBODNA SLOVENIJA, dali list brati svojim znancem in prijateljem. Da jim vsaj delno ustrežemo, bodo naročniki iz ZDA, ki prejemajo list z 'avionsko pošto, dobili nekajkrat poleg svojega priložen še en propagandni izvod, za eventualne nove naročnike. Uprava SVOBODNE SLOVENIJE SREDA, 17. septembra: Sestanek Lige žena-mati v San Martinu. SOBOTA, 20. septembra: Razstava olj in panjskih končnic akad. slikarke Bare Remec ob jubileju. SKA, ob 20 y Slovenski hiši. NEDELJA, 21. septembra: Proslava obletnice Slomškovega doma s celodnevno prireditvijo. SOBOTA, 27. septembra: Redni pouk Štev. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri, šolska proslava' škofa A. M. Slomška ob 16. uri v Slovenski hiši. Otroci iz ‘¿Slovenske vasi bodo zaigrali igro: V deželi Tam pa tam. V Slovenski hiši nadaljevanje Filozofskega ciklusa predavanj dr. Milana Komarja. Pričetek ob 16. uri v mali dvorani. NEDELJA, 28.septembra: V Slovenski vasi mladinski dan. NEDELJA, 5. oktobra 1980: Velika sanmartinska tombola. SOBOTA, 18. oktobra: V Slovenskem domu v San Martinu Cafe-koncert* v priredbi SDO in SFZ. Proslava 19. obletnice in blagoslovitve SLOMŠKOVEGA DOMA se bo vršila v nedeljo, 21. septembra. Vsi rojaki pisrčno vabljeni! I S „Kar smo prejeli, izboljšano podajmo“ Pod tem geslom vabimo na 1 XI. MLADINSKI DAN • 8.00 tekmovanja 2 • 11.15 dviganje zastav • 11.30 mladinska maša jS • 17.30 kulturni program in prosta zabava I Sodeluje “MAGNUM” e p V NEDELJO 7-9-1980 JAVNI NOTAR FRANCISCO HALL CASCANTE Escribano Público CANGALLO 1642 BUENOS AIRES pritličje, pisarna 2 T. E. 35-8827 ■.■BBBBBBBBBBBBBBBHiiaBaBBaBBBBBBBBHBaaBaBBiiiBBaaBBBBBBBBBBaBBBaBBiiaaaiiaaaBaBBiBBBaanBBBBBBBBBBBB' laaaaaavaaaaaaa'. slovenska kulturna akcija ob jubileju bara remec razstavlja najnovejša olja In panjske končnice beseda o umetnici in njenem ustvarjanju « — pisateljica Marica Meštrovič nekaj o panjskih končnicah — arh. Jure Vombergar sobota 20. septembra 1980 ob osmih v gornji dvorani slovenske hiše razstava bo odprta in umetnine na voljo kupcem vsak večer od 18 do 20.30, do sobote 2t7 septembra! Organización Eslovena T. E. 651-5885 INMOBILIARIA HIPOLITO YRIGOYEN 2946 - S. JUSTO O. E. Vas spominja na naslednje davčne obveznosti: AVTOMOBILSKE: MESTNE: Rok dne 9/9 (radicación vehículos chapa C-000.001/400.000); Rok dne 16/9 (chapas 0-400.001/900.000); Rok dne 23/9 (chapas C-900.001 en adelante) y otras radicadas en Capital Federal). PROVINCIJSKE: Rok dne 5/9 — Tretji obrok (patente impar) — in 10/9 (patente par). OBČINSKE.: AVELLANEDA: Rok dne 19/9 (tasa alumbrado etc. - tercer triihestre.) SAN MARTIN: Rok dne 8/9 (tasa alumbrado, barrido etc. - 3. cuota.) O. E. VAM JE STALNO NA RAZPOLAGO ZA DAVČNO, PRAVNO ALI ADMINISTRATIVNO POSVETOVANJE,— ESLOVENIA LIBRE Editor y director: Miloš Stare REDACCION Y ADMINISTRACION: RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3 Uredniški odbor: Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit Correo Argentino Central (B) FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.419.886 Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1980: za Argentino $ 88.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 93.000.—; ZDA in Kanada z avionsko pošto 40 USA dol.; obmejne države Argentine 35 USA dol.; Avstralija 60 USA dol.; Evropa 13 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa z navadno pošto 35 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101, BUENOS AIRES, T. E. 33-7213 * * i * KREDITNA ZADRUGA "SLOGA" Z.O.Z. j BME. MITRE 97 j RAMOS MEJIA i T.E. 658-6574 654-6438 URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE PODRUŽNICA: SLOVENSKI DOM - SAN MARTIN CORDOBA 129 - T.E. 755-1266 TOREK IN ČETRTEK OD 18. DO 20. URE ■Dr. MIHAEL STARIHA a SPLOŠNA KLINIKA specialist za krvne bolezni a s j Ordinira v ponedeljek, torek, če-5 trtek in soboto. Predhodne prijave po T. E. 628-0943. a ; Zapiola 2402 Castelar ■■BBaaBBaaiBaaaaiaaaaaaBBaaaaBaaiai Prof. dr. JUAN JESUS IILASNIK specialist za ortopedijo in travmatologijo MARCELO T. DE ALVEAR 1241, PRITL. CAPITAL FEDERAL T. E. 393-3536 Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 666-4366. Prosimo, poravnajte naročnino! : KRAJ STE ZADNJIČ: i OBISKALI ZADRUGO? N • 1 do, ki je kdaj vložil v O N < zadrugo •— pa čeprav pred mnogimi leti — še vedno njen član in O da se je vsa ta leta >U ¡"0 glavnici avtomatske < U pripisoval odgovarja- UJ D joči dobiček? C O O < -J N t/5 < > ¡2 H* Ali veste, da imate 5 kot član zadruge veli- LU ke in še posebne u- Jfi. godnosti? PRIDITE! 1 ■ a , ■ a a : Preglejte svoj račun!