PRIHOD
"PRIHODA"
str. 3
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 2. december 1993 • Leto III, št. 24
DEBRECEN: SREČANJE ZUNANJIH MINISTROV SREDNJEEVROPSKE POBUDE
DOKUMENT O MANJŠINAH V ZAKLJUČNI FAZI
V zimskem, toda nadvse prijaznem, Debrecenu so se zbrali 19. in 20. novembra zunanji ministri Srednjeevropske pobude (iniciative), ki šteje deset članic, med katerimi je najmlajša članica Makedonija. Srečanje je bilo zadnjič na Madžarskem, ker bo prihodnje leto predsedujoča Italija, ki je že določila datum in kraj: zunanje ministre je povabila v Trst 5. marca 1994.
Tokrat so se v Debrecenu zbrali vsi zunanji ministri, razen češkega, ki ga je zastopal namestnik. Slovenski zunanji minister Lojze Peterle, ki je pripotoval v Debrecen z uradnega obiska na avstrijskem Gradiščanskem, je imel prvi dan štiri pogovore s svojimi kolegi, zunanjimi ministri Avstrije, Italije, Poljske in Madžarske. Po pogovorih je slovenskim novinarjem, ki smo spremljali dogajanje v Debrecenu, dejal, da sta z Aloisom Mockom obravnavala več odprtih vprašanj, kot je denimo položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, spremljanje in sprejemanje slovenskih RTV signalov, vprašanje zgodovinskih arhivov in še kaj. Benjamino Andreata je, tako Lojze Peterle, zatrdil, da si prizadeva, da se v naslednjem letu ne bi zmanjšala italijanska finančna pomoč slovenski manjšini.
Zunanja ministra Poljske
in Madžarske Andrzej Olechowski in Geza Jeszenszky pa sta dejala, da si prizadevata za čimprejšnji sprejem sporazumov o svobodni trgovini s Slovenijo. Poljska je napovedala, da bo prihodnje leto odprla v Ljubljani veleposlaništvo. O čem vse se je slovenski zunanji minister pogovarjal z madžarskim vodjem diplomacije, nam ni povedal.
Na srečanju v Debrecenu so sprejeli tudi več slovenskih pobud. Ministri so podprli predlog o natančnem poimenovanju
kriznih območij z imeni držav in ne več izrazom "nekdanja Jugoslavija". Soglašali so tudi, da bodo v skupini za ugotavljanje dejstev o vojni v Bosni in Hercegovini, ki bo decembra obiskala to državo, predstavniki Avstrije, Italije, Madžarske in Poljske. Iz Debrecena so poslali poziv Beogradu, naj okrepi prizadevanja za mirno rešitev krize v skladu z resolucijami Združenih narodov.
Ministri so menili, naj komisija, ki pripravlja dokument o manjšinah,
nadaljuje z delom. Tekst je bolj ali manj usklajen, težave nastajajo zaradi specifičnih razmer v posameznih državah. Slovenija je svojo vlogo poudarila tudi skozi položaj slovenske manjšine v sosednjih državah. Prizadeva si za načelo, da manjšinam pripada določena avtnomnost, kar je zdaj zapisano tudi v dokumentu. Razumljivo pa je, da je težko napovedati vrednost na nek način univerzalnega dokumenta, kajti dejstva, da je položaj manjšin zelo raznolik, ni mogoče niti
zanikati niti spremeniti. Vsekakor pa je manjšinska tematika pomembna sestavina vseh pogovorov zunanjih ministrov Srednjeevropske pobude.
Nadvse važne so bile in ostajajo tudi razprave o gospodarskem sodelovanju med državami Srednjeevropske pobude in v širšem evropskem ter svetovnem prostoru. Interesov je najmanj toliko kot posameznih držav, ob upoštevanju razmer v Evropski skupnosti in drugih združenjih oziroma povezavah. Med članicami Srednjeevropske pobude je Italija denimo članica Evropske gospodarske skupnosti, Avstrija računa s skorajšnjim sprejemom, medtem ko je za ostale države članstvo le želja, ki bo uresničena v prihodnjem stoletju, če bo EGS še obstajala.
Kar se tiče Slovenije je pomembno, da lahko dobi ugodne kredite Evropske banke za obnovo in razvoj, in sicer 61 milijonov dolarjev za železnico in 63 milijonov ECU-jev za cestno povezavo Trst-Ljubljana-Budimpešta -Kijev. Pa tudi sicer je napovedano večje in intenzivnejše sodelovanje prometnih ministrov, ki se bodo pogovarjali o sodobnejših telekomunikacijskih in drugih povezavah.
Zasnežena porabska pokrajina
eR
2
SLOVENSKI PARLAMENTARCI V PORABJU
Sredi novembra je Zvezo Slovencev v Monoštru obiskala delegacija Delovne skupine Odbora za mednarodne odnose za problematiko slovenske manjšine. Delovna skupina, ki jo vodi Jadranka Šturm-Kocjan, je bila ustanovljena na 24. seji Odbora Državnega zbora Skupščine Republike Slovenije za mednarodne odnose, 11. oktobra 1993.
Doslej se je skupina že srečala s predstavniki slovenske manjšine v Italiji in Avstriji ter spregovorila o perečih problemih, ki tarejo zamejce v obeh državah. Razen Jadranke Šturm- Kocjan iz Liberalnodemokratske stranke so bili v delegaciji še: Zmago Jelinčič, predsednik Slovenske nacionalne stranke, Roberto Battelli, poslanec italijanske narodnostne skupnosti v Državnem zboru Skupščine Republike Slovenije ter Urša Zore iz Službe za mednarodne odnose.
Obisk je bil v prvi vrsti informativne narave. Slovenski parlamentarci so se želeli predvsem podrobno seznaniti s položajem porabskih Slovencev na Madžarskem, odkrito spregovoriti z njihovimi predstavniki o perečih problemih te številčno najskromnejše slovenske zamejske skupnosti in predstaviti možne konkretne oblike sodelovanja matične države pri reševanju nekaterih vprašanj. V razgovoru se je spet pokazalo, da je
Porabje tako zelo daleč od slovenske metropole, to pomeni, da je večina informacij o položaju slovenske manjšine na Madžarskem bila poslancem slovenske skupščine povsem nova.
Najprej je o aktualnih problemih slovenske skupnosti spregovoril predsednik Zveze Slovencev, Jože Hirnök. Govoril je o problematiki poli-
tičnega organiziranja Slovencev, o novem manjšinskem zakonu, ki za številčno skromno slovensko narodnost ni ugoden; Slovenci namreč po tem zakonu ne morejo imeti svojega poslanca v madžarskem parlamentu (medtem ko je madžarski narodnosti v Sloveniji to zagotovljeno že z ustavo), razen tega pa nekatera določila zakona preprosto niso izvedljiva v praksi. Predstavil je tudi temeljne naloge slovenske manjšinske organizacije, kulturno življenje porabskih Slovencev in skrb za ohranjanje le-tega. Najbolj pereč problem Porabja pa je velika gospodarska zaostalost tega področja, ki je v prejšnjem političnem sistemu bilo opredeljeno celo kot "rezervat za pogozdovanje in divjad". Nujno potrebno je torej najti optimalne gospodarske povezave s Slovenijo, za začetek lahko prav skromne, kajti agresivnost zahodnega kapitala, ki je tu očitna, lahko prav tako neverjetno pospeši asimi-
lacijske procese.
Informacijsko dejavnost slovenske manjšine je predstavila Marijana Sukič, urednica časopisa Porabje. Po njenih besedah informacije v slovenskem jeziku Porabcem pomenijo zelo veliko, potrebno pa je izboljšati sprejem radijskih in televizijskih signalov iz Slovenije.
Tudi o problemih narodnostnega šolstva je bilo izrečenih nekaj kritičnih besed. V šolah, ki so opredeljene kot narodnostne, se poučuje slovenski jezik le kot predmet, na neprimernem nivoju, govorjenje o dvojezični šoli pa je naravnost neumestno in zavajajoče, ker te namreč v Porabju ni. Vsekakor pa bi se slovenski jezik lahko slišal tudi izven učilnic za slovenščino, če bi učitelji poskušali učence pri tem vzpodbujati in pozitivno motivirati.
Kljub problemom, ki se jih ne bo dalo odpraviti čez noč, ampak bo potrebno veliko strpnosti in odkritih besed, smo lahko vseeno optimisti, kajti nova madžarska oblast kaže zelo demokratičen in strpen odnos do manjšin, od teh samih pa je odvisno, kako bodo skrbele za svoj obstoj in razvoj.
Parlamentarci so z zanimanjem sprejeli te, za delo Delovne skupine zelo pomembne informacije. Menili so, da se mora korenito spremeniti odnos Slovenije do porabske slovenske manjšine; Slovenija mora sodelovati v gospodarskem oživljanju Porabja, pomembne pa so tudi konkretne povezave manjšine z matico, ki jih lahko omogoči še kakšen novi mejni prehod, sodelovanje šol, medijska odmevnost, pa tudi možno slovensko konzularno predstavništvo, a ne nekje daleč od porabskih Slovencev, temveč v njihovem nesojenem središču, Monoštru.
VALERIJA PERGER
DRUGI POGOVOR O GOSPODARSKEM SODELOVANJU MED PORABJEM IN POMURJEM
SLOVENIJA MORA VZPODBUDITI PODJETNIŠKO MISELNOST MED MANJŠINO
S prvega pogovora o gospodarskem sodelovanju med Pomurjem in Porabjem, pogovor je bil marca v Monoštru, smo dosedanje oziroma dotedanje rezultate ocenili nadvse kritično. Zlasti smo poudarili, da bi morala storiti več država Slovenija s prenosom ustreznih gospodarskih programov za nastanek manjših podjetij v Porabju. Pomurski napori, zlasti Medobčinske gospdarske zbornice in njenega direktorja Kolomana Ciguta, ne morejo nadomestiti tistih nalog, ki bi jih na nek način morala izpeljati republiška zbornica, banke in druge ustrezne ustanove.
Porabje je še vedno manj razvito, čeprav se ponaša z moderno avtomobilsko tovarno. Kritična je tudi brezposelnost, ki je med Slovenci še izrazitejša, pa ne zato, ker so manjšina, ampak zato, ker živijo v odročnih, desetletja tudi za gospodarski razvoj zaprtih območjih. Zato bi bili zlasti zanimivi manjši proizvodni obrati, recimo na Gornjem Seniku, v Števanovcih ali še kje, v katerih bi bilo zaposlenih med deset in trideset delavk in delavcev.
V Porabje prihajajo tudi naložbe iz zahodne Evrope. Ena najznačilnejših je Opel in izdelovanje avtomobilov, obetajo pa se tudi drugi programi, denimo v tekstilni industriji. Toda zahodni kapital hkrati prinaša tudi zahodno miselnost (ob tehnologiji, ki je kritično primanjkuje tudi na Madžarskem) in ravnanje: namesto učenja slovenskega jezika v Monoštru, se otroci, na zahtevo in odločitev staršev, učijo nemški jezik.
Običajno je tako, da en problem povzroči drugega, tretjega in nastane veriga težav. Kako, na primer, ustanoviti ali oblikovati neko razvojno podjetniško jedro med manjšino, ki nima svojih ekonomistov, strokovnja-
kov tehniške in druge smeri? Preprosto nemogoče, zato ne more narediti čudežev niti Zveza Slovencev, sestavljena pretežno iz izobražencev humanističnih usmeritev. In ker se tudi sicer spopadajo z razvojno gospodarskimi problemi v celi županiji, je podoba na nek način dopolnjena in izpopolnjena.
V ta kontekst moramo vnesti prizadevanja za nove stike med porabskimi in pomurskimi podjetniki. Na prvem srečanju jih je bilo iz vsake strani kakih deset, na zadnjem v Soboti pa osemnajst madžarskih in dvajset slovenskih. Ali bodo njihovi pogovori in dogovori rodili sadove, je soditi prezgodaj, nekaj rezultatov bi se vseeno lahko nadejali. Zlasti tedaj, če se bodo potegovali za razvoj tako, kot to uspešno počne v trikotniku Avstrija, Slovenija, Madžarska (Porabje) Laci Domiter iz Monoštra. Čeprav postavlja v pogovorih na prvo mesto poslovnost, nikoli v svojem porabskem narečju ne "pozabi" reči, da je Slovenec. Njegovi novi prostori uspešno "rasejo" v novi monoštrski industrijski coni blizu tovarne avtomobilov Opel.
eR
Porabje, 2. decembra 1993
3
PRIHOD "PRIHODA" (2. )
Prva adventska nedela je za nami, drüga pred nami. Pred nami je 8. december, PREČISTO POPRIJETJE B. D. Marije tö. V Svetom pismi (Terplan, 1848) piše, ka angeu Gabriel se je skazau Mariji i tak pravo: "... neboj sze Mária, ár szi miloscso najšla pri Bougi. I ovo poprijés vu utrobi, i porodiš Sziná, i zvála boš imé nyegovo JEZUŠ" (Lk 1, 30-31). Marija te eške nej bila oženjana z Jaužefom, zato se je čüdivala: "... kakda bode tou, geto mo’za ne poznam? " (Lk.
1, 34) 'Angeu Gabriel je takši odgovor dau: "Díih szvéti pride na tébe, i moucs toga Visesnyega te obszéncza; záto i tö porodjeno szvéto sze zvalou bode Szin Bo’zi. " (Lk 1, 35).
Angeu Gabriel je eške pravo Mariji, ka njena žlata Ožebet (Elizabeta) tö poprijeia siná i je že v šestom mejseci. Na tau je Marija odišla k njej i se ji poklonila. "I zgoudilo sze je, kak je csüla Ožebet poklon Márie, szkocsilo je tö dejte vu nyé utrobi... " (Lk 1, 41). Marija je tri mejsece ostala pri Ožebeti. Da je odišla domau, je Ožebet porodila siná. Ausmi den so ma steli dati očino ime "Zakariaš". Mati pa pravla:
"... z nikakšnim tálom nej: nego Ivan sze bode zváo. " Oča, šteri je nej mogo gučati, pa je na tablo napiso: "Ivan je imé nyegovo. " (Angeu Gabriel ma je tak pravo, gda se ma je skazau pred devetimi mejseci: "... i 'žena tvoja Ožebet porodí sziná tebi, i zvao boš imé nyegovo Ivan" Lk 1, 13). Gda je tau dojspiso, je vöpravo tö, znauva je znau gučati.
Zakariašov sin Ivan je živo tresti lejt vu püščavi, gde je predgo ("ravno paut Goszpodnovo") i krščavo z vodauv Jordanskoga potoka. Tam je oprvin srečo Jezoša, gda ga je okrsto.
-mkm-
ZAKON - ŠOLSTVO - PARLAMENTARNO ZASTOPSTVO
V	zadnjem času je bilo v Budimpešti precej prireditev, ki so bile povezane z manjšinsko problematiko. Veliko posvetovanj je namenjenih zakonu o manjšinah in manjšinskem šolstvu ter nacionalnemu šolskemu programu. Tudi na sejah Narodnostne okrogle mize smo obravnavali omenjena vprašanja ter se ukvarjali s proračunom za naslednje leto.
V	Szentendreju je bil simpozij o lokalnih manjšinskih samoupravah ter državni samoupravi. Tudi Urad za etnične in nacionalne manjšine je imel forum z enako tematiko.
Vsi se zavedamo, da je zelo težko povedati, kako se bo ta del zakona uresničeval v praksi, kajti ni nobenega recepta ali kopita za to.
Ugotovljeno je bilo, da bo težko maloštevilnim narodnostim ustanoviti državno samoupravo. Ustanovitev tega organa bi bila zelo pomembna, kajti v nasprotnem primeru bi zgubili vse pravice, ki jih zakon daje temu organu. To je predvsem zastopstvo manjšinskih interesov na
državni ravni. Te vloge ne more prevzeti nobena druga organizacija. Tako si moramo tudi Slovenci prizadevati, da bi ustanovili državno samoupravo, da nam ne bi bodoči rodovi očitali, da smo zamudili prave priložnosti.
Narodnostna okrogla miza se je precej ukvarjala z nacionalnim šolskim programom. Sestavili smo predloge za manjšinsko šolstvo in jih poslali Ministrstvu za šolstvo in prosveto.
Okrogla miza je pregledala osnutek proračuna za naslednje leto in ugotovila, da je manjšinskim organizacijam namenjeno 220 milijonov forintov. (Enaka vsota kot
lani, torej inflacija se sploh ni upoštevala. )
Istočasno se je ugotovilo, da je bilo namenjeno tudi v letošnjem proračunu (pod različnimi točkami) dosti več denarja za ti. manjšinske naloge. Ti "skriti" denarji niso prišli do tistih, na katere so bili naslovljeni.
Na enem izmed posvetovanj smo obravnavali zastopstvo manjšin v parlamentu in spremembe volilnega zakona. Po trenutnih zakonskih predpisih mora manjšinski kandidat dobiti tri tisoč glasov. Male manjšine -med njimi tudi Slovenci - bi zelo težko prišli pod takimi pogoji do poslanca v madžarskem parlamentu.
Irena Pavlič
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9. 40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 4. decembra
PISMO IZ SOBOTE
ZA VSE JE KRIJV MIKLAUŠ
Letos poleti sam se vam oglaso s pismom, v šterom sam vam pripovedavo, ka vse je za veselje pa praznüvanj bilou v tistom letnom časi. Po tistom je eden čas bio mer, zdaj pa se pá pomali zača. Šejstoga decembra de v Soboti Mikloševo senje in vse do nouvoga leta se nemo doj stavili.
Tak malo za trening smo oktoubra že meli Trejzino senje. Te smo se malo sprobali, če se znamo od prejšnjoga leta ške ravnati na takšni prireditvaj. Lüdstva je bilou puno, pijače pa gestija tö, tisti pa, ka so vsefelej drüjgo odavali, so prej neka malo zaslüžili tö. Samo, ka se razmimo, največ pejnez je ostalo tam pri pijači. Mogouče de steri od vas iz Porabja tou leto prišo k nam na Mikloševo senje, Vej je nej fejst daleč. Tisti pa, ka se na tou pout nete odpravlali, tistim Zdaj včasi vöovadim, kak de vse tou vövidlo, tak kak vsakšo leto.
Glavna sobočka cesta, pa ške neka njenih menših sester, de doj zaprejtih. Tam ob sedmi, osmi vgojno do vsi štandi že na svojih mestaj. Že de se dalo küjpiti prvo küjano vijno, po šterom de že tam ob deseto dopoudneva dijšala cejla Sobota. Po vsej vilicaj de se čüjla muzika in reklame. Največ lüdstva de tam med poudnevom pa pejto vöro popoudnevi. Nešterni pravijo, ka jih je kakšo leto deset gezero tö. Te človik nüca za pout po glavnoj vilici kakši petnajst minut. Pout pa je nej dukša, kak trijstou metrov. Če pa se sto ške stavili pri vsakšom šanki, te de ta pout trpejla do večejra.
Senja so fejst vesejli naši mlajši. Puno štandov geste vsakšo leto, na šteri se da küjpiti vsefele igračk. Samo te morajo iti na senje s starimi staršami, ka če dejo z očon, te slabo obodijo. Kak sam že pravo, preveč šankov je na pouti, pa se včasi takšo tö zgodi, ka dejte Oča ger pozabi. Prouti večeri, gda že začajo trgovci pospravlati svojo robo, šanki delajo s punov parov, pa tak znajo točiti pijačo, gda je že skoro čista vse pospravleno. Gda pa ške tam ob osmi večer tej pospravijo, se vesejle drüjžbe preselijo notri v krčme. Ali tou je že drüjga zgodba. Vgojno tiste, ka so se najbole stavili na svojoj pouti po senji, boli glava. Vsaki odavle svoje vijno, pa gda se vse tou vküper zmejša, so glavé tak velke, ka jih komaj skouzi dveri porijneš.
Miklauš vsakoj vrloj deci prnesé nekšen dar. Pa vrvlite mi, starejšomi se takšo ške tö zgodi. Ka se razmimo, leko je tou tisti lejpi dar ali pa šiba. Tou ge najbole znam. Pred lejtami sam zagledno na senji edno žensko drüjžbo, pa nekšo mleše mi je fejst v okou spadnolo. Stoupo sam bliže, rejč je dala rejč, spili smo par kupic, naidnouk sva z ovof samiva ostala pa šla po svojoj pouti. Nej je bilou drujgo leto ške Mikloševo senje, že sam oženjeni bio. Cuj z ženof pa sam doubo mojo taščo Regino, trno čedno žensko. Ka je bio Miklošov dar, ka je šiba, presoudite sami.
MIKI
Porabje, 2. decembra 1993
4
OD
SLOVENIJE..
Univerzalni otroški dodatek
Novembrska seja Državnega zbora Skupščine RS je prinesla vrsto zakonskih novosti. Tako je bil sprejet tudi zakon o družinskih prejemkih, ki je uzakonil denarno nadomestilo za čas porodniškega dopusta, starčevski dodatek, pomoč za opremo novorojenca in univerzalni otroški dodatek. V letu 1996 bodo pravico do univerzalnega otroškega dodatka imeli vsi starši otrok s slovenskim državljanstvom in s stalnim prebivališčem v Sloveniji.
Predstavništvo v Budimpešti
Slovenske železnice in Luka Koper sta prejšnji teden odprli skupno predstavništvo v Budimpešti. Slovenske železnice se nameravajo tako še intenzivneje vključiti v transportne tokove iz Luke Koper proti Madžarski. S tem bi si Slovenija zagotovila vpliv na prometne tokove med Madžarsko, Slovaško in Skupnostjo neodvisnih držav ter Italijo.
Predstavniki BiH pri Kučanu
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je v Ljubljani sprejel visoke predstavnike Republike Bosne in Hercegovine. Bosanska delegacija je slovenskega predsednika seznanila z zunanjepolitično aktivnostjo predsedstva in vlade BiH za čimprejšnjo zagotovitev miru oziroma končanje vojne. Posebej so opozorili, da bi lahko imelo nadaljevanje vojne in oteženo dostavljanje humanitarne pomoči zaradi prihajajoče zime neslutene tragične posledice. Republiki Sloveniji so se zahvalili za razumevanje in podporo v prizadevanjih za končanje vojne.
Živahno med Slovenijo in Madžarsko
Stikov med sosedama je vedno več. Tako se je na tridnevnem obisku v Sloveniji mudil predsednik madžarske službe družbenega knjigovodstva Istvan Hegelmayer, na prvem rednem posvetu pa sta se v Ljubljani sešli delegaciji slovenskega in madžarskega zunanjega ministrstva. Govorili so o mednarodnopravnih vprašanjih med državama, o sodelovanju v mednarodnih organizacijah in o varnostnih vprašanjih v regiji.
SPOMINI NA REVOLUCIJO 1956
Na Vogrskom je v zadnjom cajti dosta guča o revoluciji v leti ’56. Tistoga ipa je več stau lüdi mrlau. Z revolucijo so Madžari vöpokazali, ka jim je više prišo komuništični režim, šteroga je Stalinov najbaukši Vogrski vučenec, Mátyás Rákosi pelo. Više pa jim je prišlo tau tö, ka so na Vogrskom Rusi dirigirali.
Tau je rejsan velko delo bilau, Škoda, ka se gnesnaden dosta Madžarov bötiva, što je büu vekši revolucionar tistoga cajta. Kak slovenski pregovor pravi: Po bojni so prej vsi generali, velki junaki.
Dvej kratki zgodbi, štere sta mi pripovejdala dva našiva Slovenca, se mi ranč zato vidijo, ka pokažejo, ka smo nej vsi junaki. (Pravi junakov zato nega nej tak dosta. ) Ka je človek najoprvim človek, šteri je lačen, šteroga zebé, šteri sé bogi, pa samo potontoga smo batrivni, če smo.
MONOŠTER
Vilmoš Hanžek, po do-
manje Kustoga Vilmoš so štiri lejta bili v drügoj bojni, trikrat spazérani, nej samo v hrbet, liki v glavo tö. Sama čüda, ka so živi ostali. Naslednje pa so na Rusoškom zgrableni bili. Te pa nej čüda, ka so 23-oga oktaubra 56-oga leta nej meli volau na cesto titi.
"Pri nas v Monoštri je nej takša velka nevola bila, ka sta samo dva rusoška tanka prišla. Pa tam doj, kaj je büu stari plac, sta stanila. Tü so nikoga nej tástrejlili, samo so gormašérali. Trištiri gni sta bila tü, pa te sta odišla. Rusoški sodacke so tö nej ojdli po cesti. Samo telko je bilau, ka so delvaci mašérali po poštiji, vogrsko zastavo so meli, nej redečo. Pa tiste lüknje so tö nej meli vövrezano, kak v Pešti. Zvekšoga je tau mladina bila. Vejpa takši nej, šteri so v bojni bili, kak napriliko ge. Vej sam pa ge nej üšo! Meni je dojšlo v bojni. Sam pravo svojim mlajšam, ka naj en tavö nejde na paut! Lapau naj v iži ostanejo. Človek more pri pameti biti, ka
prauti gospaudom nej vsigder vrejdo delati. Sledik so demonstrantke skorvsi odišli na Štajersko pa od tistec tadale. Sploj tisti, šteri so pükše meli pa so bili prauti Rusom. Pükše so si v kasarnaj spraviti. Depa strejlali so nej. Sodacke so tak nej vöprišli...
Ge sam tö nej tavö üšo, če rejsan sam fejst čemeren büu na Ruse, Vejpa gesti smo zato meli. Slüž smo tö meli. Žena je delala, ge sam delo... V Pešti so graubo strejlali, pa v Salgótarjani, pa v Mosonmagyaróvári. Če bi se tü pri nas tö kaj začnilo, ka bi strejlali pa iže gorvožigali, te bi sé spucali. Vej smo pa gorzristani bili, ka mo taprejk v Avstrijo šli - nej v Rusoško, tau si ne brodi, ha, ha! -, ka vse tü njamo pa idemo. Gvant pa malo krlija smo si spakivali, drugo bi pa vse tü njali, ka v bojni je tak. Tri-štiri gni smo bili tak pripravlani. Pa gda je tüuča gratala, te smo mi tö mérni gratali. Dva gni smo nej delat ojdli
pa nej šaula bila pa nikanej...
Ovak pa je tü pri Monoštri vnožano lüdi taprejk na Štajersko šlau. Cug je tü stano, kak Zdaj fabrika gé. Preveč dosta ji je s Pešta prišlo pa s Sombotela, Győra pa vejga vrag od kec vse. Gda je cug stano, lidgé so šli taprejk po grajnci, kak mravle! Tistoga cajta nej bilau sodačije na grajnci. Tau vendrak tak dva kedna. Grajnca je fraj bila... Z ovkraj pa so je Štajerge čakali z auto-busami pa so je v lager pelali. Ge sam 56-oga tri gni tö tam prejk büu na Štajerskom pri svojoma šogora depa ge sam pri Sakalauvci, pri tistom mostej, taprejk üšo pa gor na cug pa tagori! Ženin brat mi je te tam nutri spoküpo, ka je potrejbno bilau: mlajšam štrümfe pa lače pa srajce, pa ženi tö kaj... Z njimi smo bili zgučani, ka če de nevola, te leko pridemo k njim. "
SOMBOTEL
L. B. so 50-oga leta Prišli na Vogrsko, v Somboteu iz Prekmurja (s Slaskoga). Te so v Jugoslaviji tö lagvi cajti bili, zato je mladina probala titi po svejti. V Austrijo, Nemčijo, L. B. pa na Vogrsko.
"56-oga sam tü v Somboteli, v Hermani delo. Znate, tak je bilau, ka je tau mene nej trnok brigalo. Zato, ka sam si dja vsigdar tak mislo, ka tau nede dugo držalo, ka Rusi tak ne pistijo vogrsko državo vkraj, ka bi vöstaupili s tabora. Tiste sam viido, ka so bil dojpostrejlani. Eni šestnajt ali osemnajst, ka so na britofi (graubišči) ležali, 4-oga novembra, gda so Rusi nazaj Prišli. Vnoči pa so te revolucionare, šteri so na mestni policiji spali, tapostrejlali. Ovi, ka so vanej stražili, so zbežali, gda so Rusi nazaj Prišli, te pa, ka so znauti spali, so vse dojpostrejlali... "
Fr. M.
Porabje, 2. decembra 1993
5
ZNALI SMO NEMŠKI, SLOVENSKI PA
VOGRSKI TÜ...
Gda porabske Slovence vküp računamo, te tak pravimo, ka Slovenci tüj v Porabji v 7 vasnicaj prebivajo, zvün toga pa po cejlom rosagi pa leko merno povejmo, po cejlon svejti najdemo porabske Slovence.
K 7 vesi vcuj računamo Dolenji Senik tü, kakoli znamo, ka v tauj vesi so nej samo Slovenci, liki tüj živejo Nemci, Madžari tü. Tau je pa nej samo gnestak. Če je pa tau istina, ka pred dostimi lejtami nazaj v tauj vesi je živelo več narodnost!, leko smo najgeri, kak so pa tistoga reda živeli, kak so nücali svoj materni gezik ptt. Če rejsan nejmam priliko dosta lejt nazaj spitavati lüdi, spitavam tiste, ki mi 30-40 lejt nazaj leko kaj povejo. Gor sam poiskala držino Škaper. Pri tej držini, tak mislim, vse najdemo, ka sam napisala od Dolenjoga Senika.
Hilda Škaper me je s srca sprejela na (h)čerkinom daumi. Te daum je dugo njeni biu. Ona se je rodila v Sloveniji, gda je bila 2 lejta stara, so go tetica vzeli k sebi na Dolenji Senik, zatok ka so oni nej meli dece. Tatica so znali slovenski, nemški pa Vogrski tü. Hilda, kak malo dejte, se je navčilo vse te gezike.
Hilda, v tauj vesi tistoga reda - ona je 33. leta rodjena - gda si že vekša bila, kak so lidgé gučali na Dolenjom Seniki?
"Kak sé ge spominjam, najbole so gučali nemško, dapa slovensko tü. Vogrski je tü, leko povejmo vsakši znau. ”
Kak so pa tvoja mama gučali s teov?
“Moja mama na Dolenjom Seniki - tatica - so slovenska ženska bili. Gučali so z menov slovenski, nemški pa včasin Vogrski tü. "
Gda si že velka bila, si mejla kakši asek od toga, ka znaš tri gezike?
"Tistoga reda je nej tak bilau kak gnes. Depa asek sam mejla. Če nej več, te tau, ka sam sé vsepovsedik dobro čütite. " Že te dugo poznam, depa od toga pa sploj, ka si tij že dugo lejt navzauča pri božji slüžbi na Dolenjom Seniki. Če še spominaš na-zaj na tvoja mlada lejta, kak je te tau bilau v cirkvi na Dolenjom Seniki?
"1947. leta sam oprvin popejvala s cerkvenim zborom. Te so naš Oča dali križ posvečali za toga volo, ka so si oblübili, če z bojne živi pridejo, križ postavijo. Te sam oprvin - kak sploj mlada dekličina spejvala, pa od tistogamau eške gnes tü. Na Dolenjom Seniki so lidgé poštüvali eden drügoga. Dugo lejt je bila takša šega, povejmo na božične svetke, da je polnočna meša slovenska, na sveti den pastriska meša nemška, velka meša v desetoj vöri pa vogrska bila. Etak si je vsakši leko odebro svojo, vsakši je emo priliko v svojom geziki (h)valiti Boga. "
Ge tak mislim, ka je tau nika sploj posebno pa lejpo. Tau je znamenüvalo, ka so lidgé poštüvali eden drügoga. Kak je pa bilau, povejmo pokapanje?
"Dugo, dugo lejt sam popejvala v tistom malom zbori, steri je na sprvajenje tü ojdo popejvat. Tistoga reda je tak bilau, ka so lidgé leko prosili, kak škejo pokapanje držati. Nemški, slovenski ali Vogrski. Mi smo pripravleni bili na vse. "
Dobro sé spominjam, ka ste iste naute popejvale -kak je stoj želo - tak slovenski kak nemški. Sto je vam te besedila napravo?
“Ge sam mlada za tau, ka bi znala. Mi smo od starejši žensk tau dobile, one so tau strašno znale, mi smo se od njij navčile. "
Hilda, tvoja mati pa Oča sta Slovence, tvojga moža mati so na polonje nemška na polonja slovenska ženska, Oča so pa bili Slo-
venec z Gorenjoga Senika. Etak je tvoj mauž bole Nemec kak nej, ti pa Slovenka, tvoja deca pa?
"No, tau je nej tak naletja povedati. Moji mlajši so že ovak zadobili svoje deteče lejta, kak ge. Meli so priliko se v šaulaj včiti gezik. Pa kakoli stoj povej, deca se ta oberne, ka doma čüje pa vidi. Moja
tašča je furt nemški gučala z decov. Müva z možaum pa največkrat Vogrski. Etak so si leko vöodebrali, kak do gučali. Tri deteta mam. Najstarejša je najbole zastaupila nemški gezik. Sin tü, najmlajša vse razmej, depa ne gučij nemški. Slovenski tü vsij zastaupijo, depa ne gučijo. Doma smo nej gučali slovenski. "
Hilda Czuczai - Škaperjeva (h)či - na Dolenjom Seniki žive, vči na Gorenjom Seniki v osnovni šauli. Tam je namestnica ravnatelja. V šauli ona vči nemški gezik.
Hilda! Že dugo lejt sploj Uspešno včiš nemški gezik na gorenjoseniški šauli. Kak si ti prišla do toga?
"Tau bi dugo bilau, če bi vse prajla o tom. Morem po-
vedati, ka sam v mladi lejtaj nej tau senjala, kakoli sam znala nemški gezik. "
Od koga si se navčila nemški gezik doma?
"Moja stara mama so z nami, z vnuki samo nemški gučali, kakoli so oni znali tak slovenski, kak Vogrski. Poštüjem ji za tau. Etak smo sé pa navčili nemško rejč, sploj
pa ge, zatok ka bi ge strašno rada znala gezike. "
Večkrat čüjem, ka dolenjiseniški stariške, med njimi tisti tü, ki so po nikšom tali Slovenci, svoje mlajše na nemški gezik not dajo spisati. Ka ti misliš od toga?
"Ge sam Vesela, depa zatok tak mislim, ka je tau gospo-darska sila. Stariške so pamet vzeli, ka v sausadni Avstriji leko nistarni delo dobijo, da je nemški gezik svetovni gezik. Tau je vreda. Po mojem bi tau cejlak vreda bilau, če bi, povejmo, z decov doma stariške gučali v maternoj rejči. Malo dejte sé brž vči, mlajši bi leko znali vse tri gezike, kak zna gnes moja mama. "
Ka ti misliš? Pride tisti cajt gnauk, gda povejmo nazaj pride tau, ka je tvoja mama prpovejdala. Gda do naši mladi v vesnicaj med seboj gučali tak slovenski, kak nemški? Ali pa tau je že zapravleno?
"Ge tak mislim, ka tau ne zadobimo. Ka se deca vči v šaulaj, tau je dobro, leko se nüca. Problem je samo tau, ka deca več od daumi ne prnesé narečja, nej nemškoga, nej slovenskoga. Stariške več ne gučijo doma z njimi po našom. Etak se pa ne poküsijo gučati. Pa bi sploj potrejbno bilau. V slovenskom geziki eške bole, kak v nemškom geziki. "
Zdaj pa Hilda mama, tebé morem eške spitavati. Ka tebi pa možej, tašči tau znamenüje, ka je vaša (h)či, Hilda tak uspešna, tak lejpo delo ma?
"Mi smo vsi sploj radi za toga volo. Ona, gda je mate bila, je sploj flajsna, dobra dekličina bila. Bole je zasto-pila vse, kak drugi. Etak se je včila tadale. Vpamet so jo vzeli njeni prednji, etak je pa prišla do toga. "
Kak mlada, tak starejša Hilda sta sploj skromnive. Bole nemškomi geziki vördjete, de so pa na eden minut nej odpovedali svoj "drugi" materni gezik. Dobro bi bilau, če bi eške gnauk mogauče bilau v ednoj maloj vesi eden den tri meše slüžiti. Edno slovensko, edno nemško pa edno vogrsko mešo. S tejn nej bi samo Boga slüžili...
I. Barber
... DO
MADŽARSKE
SEJA
PREDSEDSTVA
SLOVENSKE
ZVEZE
24. novembra je bila v Monoštru predzadnja seja predsedstva Zveze Slovencev na Madžarskem v letošnjem letu. Člani predsedstva so poslušali poročilo o opravljenih nalogah v času med dvema sejama. Poudarjen je bil ploden obisk predstavnikov porabskih Slovencev pri slovenskem predsedniku Milanu Kučanu.
Poročilo o delovanju porabskih kulturnih skupin je sestavite Irena Barber, sekretarka zveze, ki je ugotovite, da vse kulturne skupine financira Zveza Slovencev, kajti vaške samouprave imajo v ta namen zelo malo sredstev.
Predsedstvo se je tudi soglasno odločilo, da podeli štipendiji dvema porabskima študentoma, ki študirata v Sloveniji. Gre za Ferenca Merklija, ki je letos začel študij bogoslovja v Ljubljani in za Valerijo Rogan, ki se je po opravljenem jezikovnem tečaju v Ljubljani vpisala na študij gradbeništva v Mariboru.
Predsedstvo je odobrilo finančni prispevek 300. 000 forintov Košičevemu skladu kot pomoč za izdajo zbornika z referati, predstavljenimi na simpoziju o Jožefu Košiču.
PORABJE NA FILMU
Premiera prvega dokumentarnega filma o Porabju bo 10. decembra ob 18. uri v gledališki dvorani v Monoštru. Film je po scenariju Ferija Lainščka in Milivoja Roša posnel režiser Andrej Mlakar v sodelovanju s slovensko televizijo.
BOŽIČNI
KONCERTI
Mešani pevski zbor Avgust Pavel bo imel v božičnem času koncerte po porabskih cerkvah in kapelah. O časovnem razporedu koncertov, ki bodo 19. in 26. decembra, vas bomo obvestili v naslednji številki.
Porabje, 2. decembra 1993
6
NAŠE VASNICE
SAKALAUVCI
Če se z Monoštra pelamo prauto Gorenjoga Senika, pridemo po Slovenskoj vesi do ednoga križišča, dej edna paut pela na lejvo. Na tabli piše Szakonyfalu. Če po tej
poštiji demo en kilomejter, kilomejter pa pau, pridemo do male Vasnice. Sakalauvci ležijo ob pauti, stera vodi, prej k vesi pa gaušče do Števanovec (ali kak v Sakalauvca pravijo - na Bakare).
O vesi najdemo naprve podatke (adatokat) v listini iz leta 1350. Tam piše, ka je ves Zakonfolua popovski marof monoštrske (Varaške) opatije. Najoprvin je ves prej nej tü ležala, dej Zdaj. Sakalauvci so prej bili v gauški prauti
Števanovcom tam, dej je ešče pred drugo bojno stalo 3 ramov od tisti 7, steri so prej tam ostali s stare vesi. Lüstvo se je z gauške pa z bregaj vlejklo dola v doline, k Rabi, zato ka je po dolinaj pa pri Rabi
baukša zemla bila. Leta 1664 so Törki gvüšno ojdli po vesi, zatok, ka starejše ženske ešče vejo prpovejdati, kak so Törki zlato tele pokopali. Ali pa tau, kak je žena od törskoga vezira
poslala pejneze, aj mauži, tam dej je spadno, postavijo cirkev. Dapa cirkev so prej nej tam postavili,
litji v Varaša. Gda so cirkev svejčali, je žena poslala pet takši gusti svejč, kak
človeška rauka. Dapa naši so prej gorprišli, ka je tü nika nej vreda. Eno svejčo so razžagali, s svejče se je vösipavo smodnik (puskapor). Če bi nej vpamet vzeli, bi cejla cirkev v luft letejla.
Ves je svojo prvo kapejlo zozidala 1922. lejta. S pejnaz! so dosta pomagali tisti Sakalauvčardje, steri so pred prvo bojno odšli prejk maurdje v Merko ali pa v Brazilijo. Dosta ji je tam ostalo, nje je za "stari kraj" vsigdar srcé bolelo. (Tau, ka "stari kraj" sam čüla letos vleta v Merki, gda me je tatica ednoj ženski, stera je stara več kak 80 lejt, tak notapokazala: "Ona je prišla s staroga kraja". ) Cirkev ma za patrona Srpno Marijo. Den Srpne Mardje je 2. juliuša, zato je prvo nedelo potejn v vesi buča (žegnanje).
Prvo katoličko šaulo so v vesi zozidali 1911. lejta. Vsi mlajši so doma v šaulo
ojdli do 1972. lejta, te so starejše začnili voziti v Varaš v šaulo. Zdaj že
amo 1., 2. pa 3. klas mlajši ojdijo doma v vesi v šaulo.
V vesi je bila 1930. lejta ešče več kak 700 lüdi, Zdaj je menja kak 400. V vesi pauleg Slovencov živejo Ciganji tö. Tau je ena Sama ves v Porabji, dej skoro frtau lüstva ciganjsko. "Ciganjski brejg" se je skuro sprazno, zatok, ka so si oni tö v vesi par pauti postavili rame. Zatok, ka so bili prisildjeni, so se navčili slovenski tö gunčati. Ciganjski gunčati že samo
starejši vejo.
V vesi nejga nikše prilike za delo, zatok skurok vsi,
steri ešče majo delo, v Varaš ojdijo delat. Edni ranč zato pá bole začnejo gazdüvati pa zamlau delati. Če do pá ojdli na "Podrastek", v "Celino", "Celinko", "Strnovec", te se vendrik ne pozabijo lejpa slovenska menja, stera so več stau lejt nücali naše stare matere pa dejdeki.
Svojo rojstno ves vam je notrapokazala
Marijana Sukič
KRIŽ NA SREJDA VAŠI
AUTO VSAKŠO PODNE OBED PRIPELA ZA STAREJŠE
MALI PA MAJO OBID V VRTCI
NAUVI RAMI PRI PAUTI
NAŠE PESMI (63)
DÜŠA KRŠČANJSKA
Düša krščanjska zdaj si premisli, kaj sé na vojskoj pauli godi.
Kelko trpijo tam naši vojaki, eden za drügim nemilo kriči.
Sestra prelüblena, tvoj bratec te prosi, tam na vojskoj pauli leži.
Rokice svoje podati več ne more, ar mi je vzela krugla obé.
tvoj mouž se zdihuje, tam na vojskoj pauti leži.
Da bi ti bila pri njegovoj smrti, svejčo bi dala njemi v roké.
Deca prelüblena zbrišite si skuzé, ne čakajte vi vašega očo domau. Njega so zagrnole te velke bolečine, mogo je vzeti od svejta slobaud.
(Gorenji Sinik)
-mkm-
Porabje, 2. decembra 1993
7
OTROŠKI SVET
PRVI SNEG
Letos je v novembru zapadel prvi sneg. Otroci so se ga razveselili. S sankami in smučmi so hiteli na visoke bregove.
Mame in očetje pa niso bili veseli. Mame zato, ker so otroci prišli mokri domov, očetje pa zato, ker so morali odmetavati sneg in delati poti. Otroci so se šli tudi drsat na zamrznjen potok. Sedaj jim je žal, ker se je zgodila nesreča. Eden si je zlomil roko. Oče in mama sta ga peljala k zdravniku. Potem otrokom led ni bil več všeč. Zato so se rajši šli sankat in kepat.
Tomaž Fartek OŠ Gornji Senik
ZIMSKA NARAVA
Pozimi skoraj vsak dan pada sneg. Vreme je mrzlo. Večkrat piha hladen veter. Reke, potoki in jezera zamrznejo. Travniki so beli. Na oknih so ledene rože. Sneg pokriva tudi drevesa v gozdu in v sadovnjaku. Z zasneženih streh kukajo dimniki, iz katerih se vedno kadi. Ceste so ledene, zato so nevarne. Sonce samo malo in redko sije.
Mi otroci se zelo veselimo zime, ker se lahko sankamo in kepamo.
Anastazija Bajzek OŠ Gornji Senik
KAKO SEM NAREDILA
SNEŽENEGA MOŽA?
Najprej sem zvalila veliko kepo za trup. Postavila sem jo na zemljo.
Nato sem vtaknila v trup desno in levo roko. Potem sem poiskala temne kamenčke za gumbe, in premog za oči.
Za nos sem mu izbrala velik korenček, na glavo pa dala velik star lonec. Tako je nastal smehljajoči snežak.
Andreja Nemet OŠ Gornji Senik
KAKO LAHKO POMAGAMO PTIČKAM?
Tiste ptice, ki preko zime ostnejo pri nas, torej se ne odselijo v toplejše kraje, težko najdejo v snegu hrano, pa še zebe jih. Zato jim vsi radi pomagamo.
Krmljenje ptic s kruhom ni dobro, krmiti jih moramo z nepokvarljivo hrano - raznimi semeni (zlasti bučnice, sončnice in proso) ter s posebnimi maščobnimi pogačami. Hrano za ptice dobimo v trgovinah, krmilnice pa
lahko naredite sami. Krmilnico obesite na vejo! Jaz sem že obesil ptičjo hišico na drevo. Vsak dan občudujem ptice, katere priletijo. Že sem videl siničko, ščinkavca in zelenca.
Če krmimo ptice, potem jih moramo redno, vsak dan. Zelo rad imam ptice in želim, da ne bi poginile od lakote.
Adrijan Takač OŠ Gornji Senik
ZIMSKO VESELJE
Porabje, 2. decembra 1993
Foto: Karel Holec
NIKA ZA SMEJ
PENAZGE SE NE ŠTEJO
Naša Rozinka se je nanjé vzela pa je eden den v adventi üšla k spauvada. Rozinka se začne spovedavati, naš pošteni gospaud se pa vse bole čüdivajo. Gda je naša Rozinka dokončala, gospaud so si sapo vzeli, pa etak pravijo Rozinki: "Dejte mojo, kak sam te poslüšo, mi je dosta vse napamet prišlo. Znaš ti, ka bi ti dobila, ka bi vredna bila za te greje? "
Naša Rozinka pa etak pravi: "Kaj pa nej znala. Dapadragi gospaud, namé penazge ne brigajo, pri meni se penazge ne štejo... "
DOBER PADAŠ
Naš Gustek pa njegvi saused Geza sta si strašno dobriva padaša. Gustek je velki šrajf, v vsakšoj šefti je not, znauri eške vraga tü. Gnauk se je pa itak naklepo. S takšim člekom se je najšo, šteri se je nej njau, pa ga je gorzglaso. Tisti den, gda je mogo na
birovijo titi, ga je njegvi dober padaš, Geza tü ta sprvodo. Gda je birovija dokončala, Gustek vöpride. Geza ga pa pita: "Gustek! kak je kaj bilau? Ka so skončali? " Gustek pa Zdaj etak pravi: "Pravica je vöprišla. " Naš Geza pa Zdaj etak pravi: "Oj, ti srmak, strašno te šanalivan. "
NEJ JE SEJRI...
Naša Ančika pa njeni mladi mauž sé eden den strašno korita. Mauž, Lujzek se etak dere: "Dobro vejn, ka me nauriš, druge maš. " Naša Ančika se pa nazaj dere pa etak krči: "Nej je istina, nedužno me kriviš! "
Lujzek pa Zdaj: "Istina je. Z ednim velkim sejrim možakom me nauriš! " Ančika sé pa zdaj nazaj dere pa etak pravi: "No, tau je pa sploj nej istina. Nej je sejri... "
OČA
Naš Miška na ednon šifti dela kak mornar (tengerész). Dostakrat sploj na dugo paut dé, ta po svejta, etak pa naretja pride domau. Etognauk je po ednoj sploj dugoj pauti prišo domau. Njegvi mali pojbič se vkraj vleče od njega, tak dela, kak da bi se ga bojo. Naš Miška pa Zdaj etak pravi svojmi sini: "Dragi moj mali, ne vleči se vkraj od mene. Ge sam tvoj Oča. " Zdaj pa mali pojbič etak pravi: "Ti tü? " Pa ga z velkimi očami gleda.
I. Barber
ENA BESEDA ZA DESET FORINTOV
19. novembra se je skoraj napunila gledališka dvorana v Monoštru s slovenskimi učenci in dijaki ter njihovimi starši. Dogodek, ki je privabil toliko Ijudi, je bila Slavnostna
podelitev Košičevih štipendij. Košičev sklad, ki sta ga letos januarja ustanovila zakonca Lukač, si je zadal, da bo med drugim sbodbujal učenje slovenskega maternega jezika. V ta namen so letos maja razpisali natečaj za slovenske osnovno-ter srednješolce.
"Podpiramo predvsem učence, ki so dosegli pri učenju slovenskega jezika dobre rezultate in ki želijo tudi v bodoče posvečali
čim več pozornosti materinščini, " se je glasil razpis.
Kuratorij Košičevega sklada se je tokrat odločil za podelitev štipendij „47 učencem ter dijakom. Štipendija je redna material-
na podpora, mesečni znesek za učence razredne stopnje je 500 forintov, za učence na predmetni stopnji ter dijake srednjih šol 1000 forintov.
Na slavnostni podelitvi štipendij se je vsaka šola predstavila (zahvalila) s kratkim kulturnim programom. Program v celoti je bil še kar pester, kljub temu da bi se lahko nekatere šole malo bolj ponudila. Tudi pri nekaterih programskih točkah ne bi
škodilo imeti več vaj.
Ob koncu bi si sposodila misel, ki jo je povedal med povezovanjem programa Laci Domjan: "Vsak učenec bo dobil letno 10 tisoč forintov. Če bi vsaka mati prosila svojega otroka simbolično 10 forintov za vsako slovensko besedo, katero ga nauči, bi bilo to v enem letu tisoč besed. " Le upamo lahko, da se bo ta misel prijela marsikatere mamice in babice v Porabje
-MS-
Podpredsednica kuratorija Dr. Zinka Zorko ob podelitvi štipendij
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).