Bogomir MIHEVC* STROKOVNI ČIj\NEK KAJ JE ŠTUDENTE ŽE OD NEKDAJ MOTILO PRI ŠTUDIJU IN VLOGA ŠTUDENTOV V RAZVOJU UNIVERZE Uvod Pri Študentskih kritik:ih študija, univerze in visokega Šolstva nasploh gre na prvi pogled za obrobne, kratkotrajne dogodke. Lahko bi jih pripisali slučajnim problemom Študentov neke generacije ali institucije, ki nimajo večje povezave z modelom univerze. Označili bi jih lahko za notranjo stvar visokošolskih institucij, celo za izključno študentsko zadevo, s katero naj se ukvarjajo organi visokošolske institucije, morda Se ustreznih ministrstev. In res ostanejo v mnogih primerih tovrstne študentske akcije in odgovori nanje zaprte znotraj univerz, nedostopne javnosti in kasnejšim generacijam študentov in učiteljev. Včasih pa se zgodi, da dobijo večje razsežnosti in takrat pritegnejo pozornost drugih, zunanjih akterjev in javnosti. V izjemnih primerih so študentske kritike visokošolskih institucij sestavni del širših dogajanj, ki za teden, mesec ohromijo pedagoško/Studijski proces in pustijo trajnejšo sled na posamezni instituciji in celo v zgodovini dežel.' Pregledali smo okrog 30 dokumentiranih primerov tovrstnih študentskih aktivnosti v različnih institucijah, deželah in obdobjih, od prvih univerz do krize novoveškega modela visokega šolstva v drugi polovici 20. stoletja, prt čemer smo bili pozorni predvsem na odnose med študenti in drugimi akterji v visokošolskem sistemu. Iz obširnejše analize-' bomo povzeli študentske kritike, zahteve in predloge povezane s študijem, univerzo in visokim šolstvom. Gre za vprašanja dostopa do študija, pogojev za študij, študijske programe in vsebino, organizacijo in pedagoške metode, učitelje in drugo osebje ter študentske težave, njihov socialnoekonomski položaj in obštudijsko dejavnost. Zaradi preglednosti ne navajamo vseh virov: večjo pozornost smo posvetili slovenskim študentom. Študentske kritke študija predstavljamo po časovnem in po tematskem viduku. Orisali smo tudi poteze novega modela visokega šolstva na pragu tretjega tisočletja in možne vloge študentov v prehodu iz sedanjega v novi model. Aktualne poglede slovenskih študentov ilustriramo z ugotovitvemi dveh novejših anket. Postavljamo domnevo, da se stvari - glede posodabljanja študija - pri nas ne premikajo tako kot bi želeli (študenti), zato pričakujemo ponavljanje zgod in nezgod, ki smo jih - kot študenti - že doživeli, pa se iz njih nismo veliko naučili. ' ttr. tUigftmir Mthevc, VftS, Univerza v Ijiibljain ' (Hej h/»: Htrsans T. lian. (i.M. (t'J75) 'lite American llniversttv, litinami Univ. l'ivss. Canibrltllte, Mass. in Tonralne. A. (1985) freobraiaj sociološke analize, Kiiliiirni rachnk. vol 2K 4. 150-161. ■ Milievc. H. Sintlentske predstave in kritike n iliitlljn in univerzi. Disertacija. /•'/• Ijnbl/ana. /995 (neobjavljeno/ Študentje in razvoj visokega šolstva Viri' omenjajo študente kot udeležence v raznih sporih, ki so spremljali nastajanje pivih univerz na začetku drugega tisočletja. Do danes so se ohranili drobci študentskih kritik učnih metod, odnosa profesorjev, režima študija in kakovosti posameznih visokošolskih institucij. Najpogostejša so poročila o kritičnem odnosu študentov do načina predavanja profesorjev in do raznih motečih zadev v okolju. Precej je poročil o sporih in spopadih, bodisi med študenti samimi, med pripadniki različnih fakultet ali vplivnih skupin, zlasti pa z meščani. Domnevamo, da so (tudi takrat!) največ pripomb dajali študenti, ki so bili motivirani za poglobljen študij in da so boljše "pedagoške metode", zlasti diskusijske oblike, vplivale tudi na razvoj strok in "reprodukcijo" učiteljev. Študentska mnenja so včasih predstavljena in naknadno interpretirana s strani pisccv, tudi univerzitetnih učiteljev, ki tako posredno kritizirajo način študija in upravljanja univerz v kasnejših obdobjih. Na srednjeveških univerzah, ki so bile povezane v "evropsko mrežo", se je študentsko mnenje o posamezniku ali skupini učenjakov, ki so na instituciji poučevali, izražalo "z nogami". Migracije študentov so vplivale na cepitve univerz in naslajanje novih. Za razliko od univerz po pariškem (cerkvenem) modelu, ki so jih upravljali učitelji, so imeli študenti na bolonjski univerzi, in še nekaterih, možnost nastavljati, nagrajevali in odpuščati ter finančno kaznovati svoje učitelje. Upravičeno lahko domnevamo, da je represija nad razmišljanjem, razpravljanjem in raziskovanjem "univerzitetnikov" v poznem srednjem veku s strani cerkvenih pa tudi mestnih in državnih oblasti, prispevala k degeneraciji prvotnega modela univerz. Študenti so sodelovali pri nastajanju novoveškega modela študija in univerze v osemnajstem in devetnajstem stoletju. V 19. stoletju so v večini dežel Evrope oblasti, zaradi potreb razvoja državnega aparata in industrije, podpirale razvoj univerz in pri tem našle podporo tudi med študenti. V angleškem Cambridgeu so na začetku 19. stoletja npr. nekateri študenti nasprotovali cerkvenemu nadzoru nad učitelji in študenti in podpirali modernizacijo, ki jo je želel parlament. Tako je bilo tudi pri nas.. Iz prizadevanj cesarice Marije Terezije za reforme pouka na ljubljanskem liceju lahko posredno sklepamo na študentske pripombe (npr. branje lekcij namesto razpravljanja). Povezava meti (francosko) državo in domačimi izobraženci je v kratkem "ilirskem" obdobju omogočila delovanje univerze (F.cole Centrale) v Ljubljani. Po napoleonskih vojnah so nemški študenti, ob podpori vodilnih kulturnih delavcev in tudi nekaterih univerzitetnih profesorjev, prevzeli vodilno vlogo v narodnem gibanju za združitev Nemčije, pri čemer naj bi imele pomembno vlogo nove univerze. Sledi študentskih kritik študija najdemo v delih znanih avtorjev, ki so delovali v času nastajanja novih univerz'. Z vlaganjem v znanstvenoraziskovalno dejavnost, se je uveljavil nov model univerze (po utemeljitelju tudi "hum-boltovski", kasneje tudi "znanstveni"), ki je temeljil predvsem na univerziietnem ' »lir. Kmty. lir 77te tmiivrsilfes ii/Bimfie IIO-1'JH. A liisli>ry. /I« Univ. Press. Unultm. I. NlelzsJie. Izbtir Iti /trer. Des/M H . Globus. /M/ireb. I'J'JI profesorju kot avtonomnemu znanstveniku, ki mu njegov položaj in delo omogoča država, njegova naloga pa je posredovati znanje študentom ne le s predavanji ampak tudi z dostopom v "raziskovalno delavnico", laboratorij, knjižnico. Študenti so v tem modelu sicer uživali pravice do svobodnega in samostojnega študija ter do združevanja ("bratovščine"), vendar pa so jim omejevali stik z nosilci naprednih idej. Prepuščeni skrbem zaradi osnovnih življenskih pogojev in svojim ne vedno priljubljenim profesorjem, so kasneje pogosto nastopali kot politi-č-na opozicija. V Avstriji so študenti nasprotovali absolutizmu, ki ni želel družbenih sprememb in je z nadzorom in represijo nastopal proti študentom, profesorjem in izobražencem nasploh. Med povodi za "marčno" revolucijo leta 18-18 je bilo tudi zapiranje pretoka informacij, idej in knjig ter neprimerni odnosi med strogo državno nadzorovanimi univerzitetnimi profesorji in študenti (Glej Fister 1987). Študenti dunajske univerze so v sodelovanju z nekaterimi profesorji, ki so razumeli študentske zahteve po spremembah kot duh časa in so delovali kot posredniki med univerzo in oblastjo (npr. A. Fister), izborili - kljub političnemu porazu -celovito reformo visokošolskega sistema po nemškem vzoru. Nazori avstromark-sistov, dedičev izročil marčne revolucije, ki so imeli vpliv tudi na gibanja in stranke v širšem srednjeevropskem prostoru, so prispevali k obnavljanju slike o "revolucionarnih" študentih in njihovem poslanstvu. Pojmovanje študentov - kol dela kritične javnosti - srečujemo v interpretacijah dogajanj 19- stoletja, študentskih gibanj med obema vojnama, v šestdesetih letih v mnogih deželah sveta, leta 1956 in 1968 ter konec osemdesetih let v socialističnih deželah, V drugi polovici 19. soletja so v nekaterih deželah z demokratičnim sistemom, študenti v času razvoja modernejšega in širše dostopnega visokega šolstva (npr. v ZDA) in ob toleriranju njihovih aktivnosti (npr. Švedska) prispevali k uveljavljanju univerz in k družbenem napredku. Slovenski študentje so ta gibanja s simpatijami spremljali in zahtevali domačo univerzo, kar je skupaj s prizadevanji nekaterih politikov in strokovnjakov (npr. D. Majarona. 1. Hribarja, M. Rostoharja) ob razpadu stare (avtsrijske) države pripeljalo do nove ljubljanske univerze. Tako se je na Slovenskem s stoletno zamudo končal proces, ki je pripeljal do modernejših visokošolskih institucij in študija na britanskem otoku, na Nemškem in tudi drugje. Razen zahtev po domači univerzi, kakih podrobnejših mnenj študentov o tem, kakšna naj bi ta univerza bila, nismo našli. Delovanje slovenskih študentov kljub temu lahko primerjamo z aktivnostjo njihovih vrstnikov v drugih evropskih deželah, kjer so se bolj ali manj uspešno oblikovale nacionalne države in univerze. Med prvo in drugo svetovno vojno so, v Evropi, ZDA in tudi pri nas, nastajale nove univerze po takrat že utečenem modelu novoveške, znanstvene univerze. Leta združuje različne discipline in je razdeljena na fakultete, profesorji imajo dominantno vlogo v študijskem procesu, od študentov pa se pričakuje samostojnost pri študiju, ki jc usmerjen bolj v dosego poklica, kot v splošno izobraževanje. Pomembno vlogo pri nastajanju in delovanju teh univerz so imele države, tako pri odločanju o študijski ponudbi glede na potrebe nacionalnega razvoja, kot pri zagotavljanju študijskih pogojev. "Slušatelji" mlade ljubljanske univerze, so se v prvih desetletjih njenega delovanja nenehno borili za osnovne Studijske pogoje (npr. /a prostore, finančna sredstva, za nastavitev učiteljev, za knjižnico). Pri tem so sodelovali študenti raznih političnih usmeritev, pa tudi vodstvo univerze, politični dejavniki in javnost. Zlasti revnejši študenti so imeli veliko skrbi z zagotavljanjem pogojev za življenje (hrana, stanovanje, obleka). Študenti so se zavzemali za vzpostavljanje samostojnih študentskih menz in domov, saj so bile obstoječe pod vplivom političnih strank iti cerkve. Razvito je bilo društveno življenje, ki je ob takratnem načinu študija v slabih delovnih pogojih precej prispevalo k socializaciji študentov. Pripravljali so predavanja z razpravami o političnih, kulturnih in socialnih vprašanjih, na katerih so sodelovali tudi javni delavci. Organizirali so kulturno-prosvetno in razvojno dela na podeželju, zlasti v narodnostno in socialno ogroženih območjih, zavzemali so se za gimnazije, šolanje delavske mladine in Izobraževanje odraslih. Ob raznih zaostritvah so poudarjali avtonomijo univerze in pravice študentov do organiziranja. Na njihovo usmerjenost so vplivala mladinska (študentska) gibanja v drugih delih jugoslovanske države in v tujini, pa tudi (politična) gibanja in organizacije (npr. Katoliška akcija, Ljudska fronta).. Tudi zaradi aktivnih študentov je ljubljanska univerza v prvih dveh desetletjih svojega obstoja uspela za silo urediti pogoje za delo.* V času J. svetovne vojne je odpor precejšnjega dela študentov izzval posege (okupacijskih in domačih) oblasti v delovanje ljubljanske univerze in represijo nad študenti. Vendar pa je šele konflikt med skupino študentov - domobrancev in vodstvom univerze oktobra leta 19-13 pripeljal do tega, da je oblast (prezident) ukazala prekiniti predavanja in vaje. Ob žrtvah in materialni škodi je univerza leta 19'i5 nadaljevala tlelo z nekoliko spremenjeno sestavo profesorjev in vodilnih, vendar s prejšnjim načinom študija, starim programom pa so se pridružili novi. Ni zaslediti, da bi študenti takrat javno izrazili nasprotovanje načinu upravljanja univerze z odločilno vlogo države (republike). Posamezni študentski aktivisii so sodelovali pri "ocenjevanju" svojih profesorjev in kolegov, kar je včasih povzročilo tudi odstranitev z univerze, vendar je to področje še neraziskano. Ljubljanski študenti so v petdesetih in Šestdesetih letih prispevali k izboljšanju svojih življenjskih in tudi Študijskih |>ogojev na razvijajoči se univerzi. Z opozarjanjem javnosti in oblasti, s sodelovanjem z vodstvom univerze, političnimi organizacijami in ustreznimi republiškimi organi, so vplivali na zagotavljanje štipendij in drugih prihodkov študentov, gradnjo študentskih domov ter urejanje prehrane in zdravstvenega varstva. Delovala so študentska kulturna društva, strokovni klubi ter druge oblike aktivnosti na posameznih fakultetah. Pestra množica predvojnih študentskih skupin se je zožila na eno uradno univerzitetno študentsko organizacijo. Manj uspešni so bili pri spreminjanju organizacije univerze in načina študija. Čeprav so na raznih fakultetah kritizirali študijske razmere in se vključevali v razprave o "reformi študija", pa so predvsem aktivisti študentske organizacije pod' /m lo obdobje x!ej KremenSek. S. Slovensko iintlenlsko gibanji- 1919-1941. Mlailinskti knjiga. tj. 11)72. /m stare/Se in kusnckSe obdobje sti zanimive informacije in tnier/mUKijc v stmmlnskili zbornikih, n/ir.: Petdeset lel slovenske nnireize v tjnbl/ani. Univ. v tj.. 1996 in: 75 let nef>reklnjenif;ti deluvan/a Univerze v tjiibljani 1919- 1994. t hit v. ulj. ¡994 pirali uvajanje "ideoloških" predmetov. Nedomišljeno "frontalno" uvajanje prve stopnje študija so najprej podprli, nato pa so mu nasprotovali z istimi argumenti "potreb prakse". Manjši del študentov je sicer nasprotoval takim usmeritvam (npr. študenti ekonomije leta 1963) in se zavzemal za drugačen sistem in kvaliteten študij, vendar so njihove zahteve, ki so bile včasih tudi uslišane, preglasile politične razprave. Znamenito lelo ¡968 je v Ljubljani pomenilo le eno od občasnih zaostritev v prizadevanjih za boljši socialni položaj študentov in diplomantov. Ostali so spomini na enkratno zborovanje ter nekaj gesel in dokumentov o položaju šolstva, socialne in druge stiske študentov ter na nujnost modernizacije študija. Uresničevanje konkretnih predlogov za izboljšanje študija je generacija študentskih aktivistov prepustila organom nove Skupnosti študentov, univerze in države. Bolj burno, a s podobnimi zahtevami, so nastopili junija 1968 študenti v drugih jugoslovanskih univerzitetnih središčih.. Opozorili so na vprašanja, ki jih jugoslovanski model socializma (in visokega šolstva) ni uspešno reševal, pa bi jih po mnenju študentov in njihovih zaveznikov moral. To je zaposlovanje diplomantov, dostop do visokega šolstva, (materialni) pogoji za študij, večja samostojnost univerze in vpliv znanosti na družbeni razvoj, sodelovanje študentov v upravljanju univerze, itd. Postavljali so jih že študenti pred drugo vojno in so nerešena ostala še dolgo po tistem vročem juniju...' V začetku sedemdesetih let so ljubljanski Študenti opozarjali na posledice socialnih in regionalnih razlik na šolanje otrok, na slabe pogoje z.: študij, probleme visokošolskih zavodov s prostori in kritizirali odnos oblasti do visokega šolstva in do študentov. Z odmevnimi akcijami (npr. zasedba Filozofske fakultete) so opozorili na avtonomijo univerze in se zavzeli za kolege. Kritike univerze in študija izražene v različnih pozivih in manifestih se niso razlikovale od tistih, izrečenih kako leto prej na tujih univerzah. Šlo je za univerzo, ki naj bi bila avtonomna, zunanje in notranje svobodna, angažirana pri reševanju aktualnih problemov, s tesnejšo povezavo disciplin, raziskovalcev, profesorjev in študentov. V študiju naj bi bilo več aktivnih oblik (npr. seminarskega dela, seznanjanja s praktičnim delom v stroki, sodelovanja v raziskovalnem delu). Bili so proti omejevanju vpisa, za informacijsko in svetovalno pomoč in za bolj fleksibilne študijske programe z večjimi možnostmi individualizacije. Imeli so pripombe na pedagoško delo učiteljev, zavzemali so se za manjše skupine na vajah in za večje število asistentov. Zahtevali so več učbenikov, študijsko literaturo, razvoj knjižnic in računalništva ter razvojne in svetovalne službe na univerzi. Na papirju, in pri bolj ali manj obiskanih razpravah, so ostale študentske zamisli o "alternativni univerzi" in pobude za študenta prorektorja. Z zakoni modernizirana varianta socialistične oz. državne univerze je nato še dolga leta predstavljala okvir za študij, pedagoško in raziskovalno delo. S takim načinom odločanja pač ni bilo možno uresničevati, tudi sicer dobro zastavljenih in včasih tudi od študentov danih, pobud za bistveno poso- • O Sliidenlsklh nihanjih pri irns konec lesldeselh In v zaCetkn sedemdesetih Ivi jc kar nekaj bvalltel-uilt zbornikov, n/ir.:Jiiii •tipanj t'j6n. Dokumenti. t'raxis. (predu fojmv, N.. brezlelnlce, ivijetno t'J7U). . Sludenisko nihanje 19M-72. Skupina avtorjev. Krt. RK /SMS. I/K /SMS. tj. 19H2. Siudemske pomladi pričevanja december 19X5 tllcli t in sod. Partizanski knjiga. tj. ti)tt6 dabljanje študija. Najpomembnejši rezultat takratnih študentskih aktivnosti je bila zato "alternativna socializacija" aktivnejših študentov, kar jim je omogočilo kariero znotraj univerze, nekaterim pa tudi izven nje, v politiki. Slovenski študenti so bili v osemdesetih letih 20. stoletja deležni precejšnje pozornosti raziskovalcev, ki so v empiričnih projektih' ugotavljali tudi njihova mnenja v zvezi s študijem." Rezultati kažejo, da se je tudi t.i. "tiha večina" zavzemala za raznovrstnost izbire študija, tako glede programov, kot tudi lokacije in načina študija. Opozarjali so na težave pri zaposlovanju diplomantov. Kritizirali so predhodno izboraževanje, želeli so več svetovalne pomoči pri odločanju za študij in pri študijskih težavah, ki so bile največje na začetku študija. Nekateri so zagovarjali omejevanje vpisa.. Motili so jih slabi študijski pogoje, veliko število študentov, težave s prostori, urniki, knjižnicami, Čitalnicami in literaturo. Čeprav so poudarjali pomen motivacije za študij, splošne razgledanosti, kritičnega mišljenja, branja neobvezne literature in samostojnega študija, so po drugi strani kot najpomembnejše za uspešen študij navajali delovne navade, redno prisostvovanje "pouku" (zlasti vajam) in vztrajnost. Več pripomb kol predhodniki so imeli na (reformirane) študijske programe, ki so po njihovem dajali dovolj temeljnega znanja in "teorije", vendar so bili prenatrpani s podaiki, posebej z nekaterimi skupnimi ("političnimi") predmeti, premalo je bilo uporabe znanja na praktičnih problemih in skrbela jih je praktična uporabnost študijske snovi. Želeli so manj togo določene programe in obveznosti ter več samostojnega dela, tudi raziskovanja.. Bolj kot prejšnje generacije so opozarjali na strah pred izpili, ki jih sili v "piflanje" in "kampanjsko" učenje. Manj iluzij in več slabih izkušenj kot predhodniki so imeli v zvezi s seminarskim delom. Profesorjem niso zanikali strokovnosti, vendar so opozarjali na "distanco" in neprimeren odnos do študentov. Opozarjali so na finančne težave ter odvisnost od staršev, študentke pa tudi na nosečnost in poroko. Izredni in podiplomski študenti so opozarjali na slabo prilagoditev študija zaposlenim. Raziskave'' na študentih ljubljanske univerze so pokazale na razlike v načinu študija na različnih smereh. Analizirati bi morali, zakaj se ta mnenja študentov niso odrazila v delovanju organov (samo)upravljanja fakultet in univerze, v katerih je imela "študentska tretjina" formalno velik vpliv. In kakšen je bi! pri nas v zadnjih desetletjih vpliv študentov na razvoj našega visokega šolstva, študija in položaja študentov? Kritike in zahteve, povedane pravi čas in na pravi način, so verjetno prispevale k delni modernizaciji študija na nekaterih naših visokošolskih institucijah, pa tudi k ustavni in zakonski ureditvi avtonomne univerze, ki naj bi v skrbi za kvaliteten študij prisluhnila tudi študen- ' /goSCeno Je predstavita mnenja Študentov (ljubljanskih fakultet kunec sedemdesetih, v zaCetktt osemdesetih let) o organizaciji Študija, odnose s profesorji In predloge za izboljšave S. Kitiiip (PJH2) hihitaj Študenta v Izobraževalnem sistemu. Teorija in praksa, St. 7S. 957965. (Hej tudi druge njene objave z rezultati ti. IX )KM projekta. zlasti Knmp (t/*>.i/i o Kri. tj. /VSI. (itrlg. izdajo Oslo 197Jj jem združenju. Dobro mnenje o učiteljih je, poleg drugih ugodnih pogojev za študij, pritegovalo na določene inštilueije študente daleč preko regionalnih in nacionalnih meja. V vseh obdobjih so znani primeri, ko so se študenti javno zavzemali za učitelje, ki so bili preganjani od oblasti. V deželah z večjo vlogo države pri upravljanju univerz študenti nastopajo proti političnim kriterijem za izbiro učiteljev in za avtonomno odločanje univerz glede učiteljev in vodilnih. V nekaterih obdobjih niso bile redke akcije skupin študentov ali njihovih organizacij proti posameznim učiteljem zaradi njihove nacionalne ali politične pripadnosti. Srečamo tudi zahteve študentov po boljšem socialnoekonomskem položaju učiteljev, običajno skupaj s protesti zaradi slabih pogojev Študiju nasploh. V novejšem času (v šestdesetih, sedemdesetih letih) so bile tudi pri nas številnejše kritike profesorjev zaradi slabega pedagoškega dela in zahteve po sodelovanju študentov v postopkih odločanja o učiteljih (npr. z mnenjskimi anketami).'1 Študentski razlogi za priljubljenosi/nepriljubljenost in karakteristike dobrih/slabili učiteljev, asistentov se v stoletjih niso dosti menjali. Čeprav niso redka poročila o priljubljenih učiteljih, pa v njih le redko najdemo podrobnejše opise njihovih lastnosti (npr. ugled, učenost). Včasih srečamo tudi opise dobrega pedagoškega pristopa (npr. konec šestdesetih let v Nanterru pri Parizu). Malo je poročil o slabih učiteljih, čeprav se omenjajo posamezni primeri slabih predavanj, neprimernega odnosa do študentov, zlasti takega, ki je bil povod za javne študentske proteste. V nekaterih primerih ni mogoče jasno ločili, ali gre za kritike politične usmerjenosti učiteljev ali njihovega pedagoškega dela. Asistenti in podobni sodelavci se redko omenjajo, v novejšem času je o njih zapisanih tudi več pozitivnih mnenj. V radikalnejših kritikah, pa tudi v odprtih odgovorih v empiričnih raziskavah (npr. v Sloveniji v osemdesetih letih) naletimo na splošne pa tudi konkretne očitke učiteljem (npr. branje skript namesto predavanja, premalo posluha za praktične, aktualne probleme stroke) in opozorila na zanemarjanje pedagoškega dela pri (re)elekciji učiteljev in sodelavcev. V novejšem času (v šestdesetih, sedemdesetih letih) zasledimo posamezne zahteve za didaktično, pedagoško in psihološko izpopolnjevanje učiteljev in asistentov. Te zahteve so pogostejše v času, ko se oblike izpopolnjevanja že začenjajo uveljavljati (npr. pri nas tečaji visokošolske didaktike konec šestdesetih let)". Razen redkih primerov, kritike pomanjkljivosti podiplomskega študija in že omenjenega občasnega kritičnega odnosa do znanosti, nismo zasledili kritik in predlogov v zvezi z znanstvenim izobraževanjem bodočih učiteljev. Precej je poročil o slabih medsebojnih odnosih učiteljev in asistentov s študenti, manj pa takih, ki govorijo o dobrem sodelovanju. V vseh obdobjih se pojavljajo karizmatični učitelji, tudi mlajši, ki imajo dober stik s študenti in taki, ki jim študenti vračajo neprimerni odnos. Na univerzah z nemško-avstrijsko tradicijo očitajo študenti učiteljem neprimerno strogost, vzvišenost, redke stike z učitelji sploh, " Miltevc. It tr/MimlHi Študentskih mnenjskih anket za ocenjevanje univerzitetnih učiteljev in sodelavcev ((¡rodiva S), Univ. v tj.. SOVI), tj., 1997 " (Hej: Scltmidi, V. Visokoiotsba didaktika, D/.S. tj. t'J72 in Maremič Voiarnik. It 1'ris/ievek k vLvikSalski didaktiki. D/S tj. 1978. MareniU t'. H Izfio/iolnjevttnje univerzitetnih nCiietjcv kol det •kut-imv kvalitete". VzHfija in izobraževanje. 1-2. 1996, sir. 17-25. nedostopnost, "distanco" in nepripravljenost za sodelovanje. Temu so v šestdesetih letih študenti rekli "avtoritarnost, hierarhičnost". Nekaj je tudi študentskih opozoril na slabe odnose med učitelji samimi.. V dokumentih iz šestdesetih, sedemdesetih let in v domačih raziskavah v osemdesetih letih je izražena želja po individualnem obravnavanju posameznikov, svetovalni pomoči ob študijskih težavah in tudi po družabnih stikih med študenti in učitelji. Bila so tudi mnenja, da je potrebna pripravljenost za sodelovanje z obeh strani, tudi s študentske. V vseh obdobjih so študenti opozarjali na najrazčičnejše težave, ki so vplivale na študijski uspeh. Protestirali so zaradi slabih osnovnih pogojev za življenje in študij (hrana, obleka, bivališče, zdravstveno varstvo, prostori za študij), nizkih prihodkov in visokih stroškov za življenskc in študijske potrebščine, včasih tudi zaradi šolnin in različnih taks povezanih z študijem. Zahtevali so ustanavljanje menz, študentskih domov, čitalnic in podobnih ustanov in jih nekajkrat tudi sami organizirali in upravljali. Pritiskali so na državo in druge linancerje za večje štipendije in subvencije ter za nižje cene življenskih in študijskih potrebščin. Več protestov je zaslediti v času naslajanja novih visokošolskih inšiiiucij (npr. v Ljubljani takoj po 1. svetovni vojni) in v času, ko so se zaradi bolj množičnega študija in/ali gospodarskih težav razmere za znaten delež študentov poslabšale. Več protestov in zahtev je vezano na ogroženost in prikrajšanost posameznih skupin študentov (po narodnosti, spolu, načinu študija). Nekajkrat pa so študenti nastopili tudi proti 496 "ugodnostim" za kolege iz takih skupin. Pri nas že od tridesetih let 20. stoletja --študentske skupine utemeljujejo svoje zahteve za dostop do študija in boljše pogoje življenja, zahteve za analize socialne strukture in socialnoekonomskega položaja študentov. Take analize so večkrat pripravljali študenti sami, v novejšem času pa pričakujejo, da jih bodo opravljale ustrezne službe. Nekatera poročila štti-dentskeih predstavnikov kažejo, da so bili študentski pritiski za boljši položaj večkrat za krajši ali daljši čas uspešni. Od študentskih pobud za "sistemsko uivd-itev" študentskega statusa, ki so jih npr. slovenski študenti dajali v šestdesetih, sedemdesetih letih, so uspele le nekatere (npr. zdravstveno zavarovanje), druge pa ne (npr. priznanje študija za delo in za pokojninsko dobo). V virih je opisanih precej dogodkov in primerov, ko so univerzitetne ali druge oblasti označile vedenje študentov - posameznikov ali skupin - za neprimerno. Nek atere manjše "disciplinske prekrške" (npr. prepir v taverni) poznamo danes zato, ker so bili uvod v večje spopade z meščani ali policijo. Taki konf likti niso bili redki v vseh obdobjih, tudi na uglednih univerzah in na Slovenskem. Za nas je pomembnejše aktivno ali pasivno nasprotovanje (posameznikov ali večjih skupin študentov) predpisanemu ali običajnemu načinu oblačenja, komuniciranja, bivanja (npr. v internatu) in spolnega vedenja. Tudi študentska kritika nekaterih predmetov ali oblik pouka (npr. politične vzgoje) je bila v nekajterih znanih primerih označena kot disciplinska kršitev. Taki dogodki in odmevi nanje kažejo na težave določenega (morda preživelega) modela študija in zmanjševanje sposobnosti prilagajanja visokošolskih inštitucij novim razmeram. Večkrat so tudi namerna demonstracija moči določene študentske organizacije in sestavni del širše akcije. Večji študentski nemiri, stavke, zasedbe institucij in podobne oblike protesta študentov imajo le redko za glavni povod nezadovoljstvo s študijem. Najpogosteje je večje proteste sprožil poseg policije ali kak drug ukrep državnih ali univerzitetnih organov. Kljub temu v študentskih dokumentih in v bolj ali manj pristranskih poročilih, ki spremljajo lake akcije, skoraj vedno najdemo kritike položaja univerze (npr. zahteve po avtonomiji), pa tudi pripombe na pedagoško in raziskovalno dejavnost inštitucij. lake kritike in zahteve so naslovljene napogosteje na državne organe, včasih tudi na vodstvo univerze ali fakultete. Zanimive so tudi akcije skupin študentov, ki v času napetosti, nemirov in spopadov zahtevajo normalne pogoje za študij (npr. mir, potreben za študij, nasprotovanje prekinitvam pouka) in neredko organizirajo ilegalne ("subkultume") oblike Študija, bivanja in kulturne dejavnosti. Te oblike pa lahko prerastejo v trajnejše, zlasti če ne gre le za politično motivirane akcije, ampak za reševanje osnovnih problemov zainteresiranih študentov, ki uspejo pritegniti tudi druge. V srednjem veku je npr. nezadovoljna skupina angleških študentov in učiteljev zaradi nemirov na univerzi v O. ustanovila novo univerzo v C. Sem štejemo tudi zasedbe univerzitetnih prostorov in ustanavljanje stanovanjskih in delovnih komun. Obitudijske dejavnosti študentov (družabne, kulturne, politične, športne, politične in druge) študentov so pogosto omenjane v prikazih delovanja študentov posameznih inštitucij v različnih obdobjih. Tradicionalne oblike družabnega (gostilniškega) življenja študentov so bile le del dejavnosti slučajnih ali organiziranih študentskih skupin, ki jili je povezovala skupna narodnostna pripadnost, visokošolska inštitucija ali njen oddelek, politična usmeritev ali drugačen skupen interes. Nastajanje novoveškega modela univerze je v Nemčiji, ZDA, Skandinaviji, Rusiji in na Poljskem, pa tudi v Avstriji in na Slovenskem v 19. in 20. stoletju spremljalo delovanje študentskih združenj, bratovščin, društev, klubov in podobnih oblik. Družabnost in politična aktivnost sta bili sicer pomemben vzrok za njihov nastanek in obstoj, vendar opisi njihovega delovanja kažejo, da so mnoge obštudij-ske dejavnosti Študentov kompenzirale pomanjkljivosti modela "znanstvene univerze" in so bile dobrodošla dopolnitev predavanj, učbenikov, izpitov in redkih stikov s profesorji. Težko bi si predstavljali socializacijo znatnega dela študentov brez njihovega tovrstnega delovanja. Seveda so se za vpliv na to študentsko delovanje in organiziranje prizadevali tudi različni zunanji akterji. S tem mislimo na politične stranke, organe države in cerkve, o čemer pričajo mnoge monografije, zborniki in kronike o študentih in univerzah. Manj je znan vpliv združenj delodajalcev, strokovnih združenj in seveda tudi vodstev visokošolskih inštitucij ter posameznih profesorjev in asistentov, čeprav naletimo tudi na opise takih primerov. Nezadostnost univerzitetne študijske ponudbe, zlasti za nadpovprečno motivirane in za najrazličnejša vprašanja zainteresirane študente, so študentske združbe zapolnile z organiziranjem predavanj, diskusij, sestankov, svobodnih kateder, tribun, pogovorov "o problemih, ki v študiju niso zajeti", z manj dostopno literaturo, redkeje s projekti oz. z akcijskim raziskovalnim in razvojnim delovanjem. K sodelovanju so pritegnili tudi priljubljene profesorje ali o/pozicijske intelektualce (npr. ob "zasedbi" ljubljanske Filozofske fakultete I. 1971). V razsvetljenskih koreninah novoveške univerze bi lahko iskali vzrok za Ijndskoprosvelno dejavnost študentov, za organizacijo izobraževalnih, kulturnih, socialnih in drugih akcij za kmečko, podeželsko, delavsko, mlado in odraslo populacijo, lake študentske aktivnosti, ki so se navezovale na aktualna politična in kulturna gibanja, srečujemo v virih že od sredine 19. stoletja v mnogih deželah, (udi pri nas. Tudi v času, ko so te oblike izobraževanja za različne ciljne skupine izvajale specializirane organizacije (npr. delavske/ljudske univerze, knjižnjice, stanovske organizacije itd ), množična občila, ponekod pa tudi univerze oz. visokošolske institucije (npr. v Angliji konec 19. stol ), so študenti v svojih zahtevah občasno poudarjali izobraževanje različnih skupin in slojev prebivalstva (npr. delavcev oz. vseh zaposlenih, Ljubljana 1970-71). Posebno obravnavo bi zaslužilo študentsko delovanje na kulturnem, športnem in tudi parauojaškem * in "parapolicijskem"" področju v različnih obdobjih in deželah, tudi pri nas.. Politično delovanje študentov in njihovih organizacij, ki smo se ga v našem prikazu le dotaknili, pa je bilo pogosto predmet komentarjev, prikazov in analiz ter bolj ali manj strokovnih razprav. Glavne ugotovitve iz analize primerov Minula dogajanja na univerzah spodbujajo k razmišljanju o sedanjem stanju visokošolskega sistema. Za kritično obravnavo in iskanje rešitev za aktualne probleme bo še veliko možnosti, ne le za nas, tudi za študente. Povzemimo zdaj glavne ugotovitve, ki izhajajo iz analize študentskih stališč in predlogov ter odnosov med akterji visokošolskega sistema. Omenjamo le nekaj primerov, ki jih podrobneje opisujemo drugje (v publikaciji, ki jo pripravljamo za tisk). - Položaj študentov v študijskem procesu v različnih tipih in obdojih visokošolskega sistema vpliva na izražena študentska stališča, kritike in predloge v zvezi s študijem. Primeri kažejo, da je imel položaj študentov precejšen vpliv na izbiro tem in problemov, na katere so študenti opozarjali. Večkrat je "dobra praksa" posameznih učiteljev, dobri načini organizacije študija in pedagoških metod na določeni instituciji, spodbudila kritičnost študentov, ki so študirali v "slabših" razmerah in pri učiteljih, ki so jih manj cenili, npr na prvotnih univerzah. Razlike med učitelji, institucijami in deželami so spodbujale interes za določene institucije in povzročale "selitve" študentov. Seveda niso vsi študenti v istem obdobju ali instituciji glede študija, učiteljev in institucije dajali enakih pripomb in predlogov. Tako so mnogi študenti ostali na "slabših" institucijah, čeprav so se morda s pripombami bolj kritičnih kolegov strinjali. Podoben je tudi pojav "molčeče večine" študentov, ki sicer stanje kritično ocenjuje, deluje pa ne za njegovo spremembo. Drug dokaz o nejasnem vplivu položaja študentov v študijskem procesu na njihova stališča in ravnanja so različna mnenja študentov o dostopu do študija, posebej še o omejevanju vpisa. Del študentov je (zaradi interesa skupine, ki so ji pripadali in tudi iz ideoloških nagibov in pod vplivom zunanjiih akterjev) občasno zagovarjal omejevanje vpisa določenih skupin študentov (npr. Židov"). V drugačni politični situaciji pa "Dober ¡»vabit za Slovenijo je v:l čelilt. t' Policija demonstracije, oblast. Biomost, tj 1'J04 " diles. (• J. Students and uatlnnal sacUdisnt in (lermany. frmevton Univ. Press, Princeton. /olje pomagale s poceni učbeniki in ureditvijo, so menili, pa tudi s predlaganjem za štipendije in kredite, s svetovalno službo in s tutorji - študenti višjih letnikov". Ob podpori dveh strokovnih združenj1* sem letos spomladi, leta 1997, anketiral 81 študentov (in diplomantov) z obeh slovenskih univerz, rednih in izrednih študentov višjih letnikov in diplomantov pedagoških smeri FF in nekdanje FNT, pedagoških, ekonomskih in pravnih fakultet ter fakultet za družbene in organizacijske vede. V odprtih odgovorih o dobrih in slabih straneh študija in o tem, kaj predlagajo in kaj ovira uresničevanje izboljšav, so pohvalili naslednje dobre strani visokošolskih inštitucij: - dajejo dobro znanje (široko, splošno razgledanost, različno, temeljno, strokovno, teoretično), - dobri učitelji (pripravljeni pomagati, dober odnos do študentov), vendar ne vsi. - prožni urniki, razporeditev predavanj, vaj, izpitnih rokov, neobvezna prisotnost, študij na daljavo - dobra infrastruktura (prostori, oprema, npr. računalniki, čitalnica, knjižnica, restavracija) Mislim na /Miroillil komisij za kvaliteto študija, ki Jih zahteva '/.'.akon o visokem šolstvu. Url. lisi RS. št. 67. 1712.1993. '/.a meno stanja mehanizmov skrlit za kvaliteto šiiitlija gjej ¡lomCilo izvetlenske skupine l:vm/iske lektorske konference Inslilntional atidli oj ilie tJniversliy of Ijtibljana. CKli Attdiiors Ke/ioivl. (ieneiv 1996. " (Hej knjigo: H. MaretnU Udarnik. II Miltevc m sod (1997): /m ns/iešnejši začeieb študija. CPl /•'/•: tj "'/.veza društev /ledagaikih delavcev Slovenije In A1SHC, zdruienje študentov ekonomije. - (pri posameznih predmetih) kvalitetna predavanja, diskusije, zanimive vaje, vzdušje, - praktično delo, projekti, praksa v podjetju, šoli, - obštudijska dejavnost, npr. AISEC, nova poznanstva Pripombe, pomankljivosti. ki so jih opazili v času študija: - preveč dolgočasnih predavanj, "arhiviranja znanja", učenje na pamet, podatkov, ponavljanja, zastarele, neaktualne, nepotrebne snovi, premalo praktičnih znanj, nepovezanost teorije in prakse, neuporabnost znanj, nepotrebni predmeti, neažurni, zastareli, neprimerni predmeti, - premalo spodbujanja kreativnosti, samoiniciativnosti, majhna motiviranost, pripravljenost študentov za samostojno delo, pasivnost, študentov in učiteljev, premalo praktičnega dela, obiskov šol, podjetij, - odnos študent: profesor (hierarhičnost, nesodelovanje, arogantnost, nekorektnost), premalo govorilnih ur, - stil dela profesorjev, različna zahtevnost, retorične sposobnosti, ne znajo posredovati znanja, - slabo obveščanje, birokracija (vpisi, roki), delo referata za študente, - prostorske težave, preveč študentov, slaba organizacija, raztresene lokacije predavanj, knjižnica ni odprta zvečer, premalo računalnikov, - omejeno število izpitnih rokov, samo pisni izpiti, kampanjsko učenje, izpiti na koncu, brez prejšnjih kolokvijev; za zaposlitev so pomebne čim boljše ocene, a delodajalci hkrati zahtevajo uporabno znanje, - manjka študijske literature, skript, drag študij, knjige, - formalni zapleti s programi, z zaposlitvijo z diplomo, - premajhno sodelovanje z drugimi fakultetami, s tujino, - nemoč študentov, neupoštevanje predlogov. Med predlogi za izboljšave študija so najpogostejši: - bolj zanimiva predavanja, zmanjšanje ur predavanj (in tudi seminarjev), ki ne prispevajo k povezavi teorije in prakse, ki ne informirajo o novostih v stroki, novi predmeti, - sodelovanje strokovnjakov iz prakse, realnega življenja, iz tujine (na predavanjih), - več aktivnih oblik študija (delavnice, projekti, raziskave, okrogle mize. debate o aktualnih temah, skupine študentov, ki raziskujejo problem), več sodelovanja študentov in profesorjev, večja samostojnost študentov, več praktičnnih izkušenj, prej pričeti s praktičnim delom, - večja motivacija študentov, študent mora razčistiti pri sebi, kaj hoče pridobiti s študijem, izdelati načrt samostojnega študija, naučiti študente kako študirati, - bolj organizirano sodelovanje s podjetji, šolami in drugimi, obiski, skupni konkretni projekti, - dostopnost in komunikacija s študenti, ocenjevanje profesorjev, usposabljanje za pedagoške metode, - več študijske literature, boljša knjižnica, čitalnica, - prevetrili študijske programe, tx>lj prožni študijski programi, izbirni predmeti, - več kolokvijev med letom, izpitnih rokov, - selekcija ob vpisu, manjše število študentov, več profesorjev in asistentov, - manj birokracije, boljše delo referatov za študente, več uradnih ur, boljša organizacija ob vpisu. - sodelovanje s tujimi fakultetami, izmenjava študentov, - ustanovitev nove (konkurenčne) univerze. Respondenti so opozorili na naslednje ovire in težave /tri uresničevanju predlogov: - nepripravljenost, neprilagojenost profesorjev, nosilcev predmetov na spremembe, počasno uvajanje novosti, navezanost na svoj predmet, nimajo praktičnih izkušenj, so nepovezanni, okosteneli, nedovzetni za študentske predloge, spremembe bi zahtevale več pedagoškega dela, premalo stimulirani profesorji, - nemotiviranost študentov, premajhno sodelovanje, nenavajenost na način študija, - odtujenost študentov in profesorjev, med seboj premalo komunicirajo, sodelujejo, - finančna sredstva, prostori, lokacija, premalo dostopni računalniki, preveč študentov, urniki, - nepripravljenost (vodstva) fakultete, birokracija ne dovoljuje sprememb, rigid-nost pri spreminjanju študijskih programov, "avtonomnost" oddelka, fakultete, nesoglasje med njimi, - togost fakultete in nekaterih podjetij, nepripravljenost za sodelovanje, bojazen pred strokovnjaki, - pretiran nadzor države/ministra, predpisi o visokem šolstvu, politika države, univerze, - togost sistema, počasnost sprememb, premalo konkurence. Vprašanja za bralce: Kako to, da ste med prebiranjem pomislili na svoj študij in sedanje stanje na vaši katedri fakulteti - na naši univerzi? Se pomnite, kolegi in kolegice, nabite predavalnice, zasedene fakultete, znanstveno-pedagoške zbore? Pripovedujejo kritični študenti iz letošnjega nereprezentativnega vzorca, isto zgodbo kot mnoge generacije doslej, zgodbo z otožnim epilogom? O nas govori ta zgodba! O degeneraciji starodavne zamisli o republiki duha, instituciji za razmišljanje, raziskovanje, eksperimentiranje, za samotno in skupno iskanje, za racionalno in kritično razpravo, za ustvarjanje, za študij mladih in malo manj mladih, za vzgojo intelektualcev, naših naslednikov v stroki, "alme matris", skrbnice vedno zelenega vrta znanosti in umetnosti, učeče se glave narodov in ljudstva nasploh. O počasnem razvijanju in ogroženi profesionalnosti univerzitetnega učitelja, enega od stebrov avtonomne "universitas magistrorum et sholari-um", ki se zaveda svojega stanu, ki zna začutiti premike v temeljih prostora in prepihe časa, ki si upa prisluhniti tišini avditorija in šelestenju anket*', in ki lahko " <> drugI /itaii iste medalje teče pravkar anketa Drnitva univerzitetnih profesorjev Ijiibljana. tudi kaj spremni na bolje. O kritičnih in tudi pasivnih študentih, učiteljih in sodelavcih, potencialnih zaveznikih v pomlajevanju univerze in sokrivcih za njeno razkrajanje, da o senatorjih, dekanih in rektorjih niti ne govorimo. In o pričakovanju, da (se) bomo zaradi povedanega, zapisanega in spoznanega tudi kaj spremenili. 509