poročila
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
DRUGI EVROPSKI SIMPOZIJ SOCIALNEGA DELA
MÖNCHENGLADBACH, 8.-10. NOV. 1995
ORGANIZACIJA
Formalni organizator drugega evropske-
ga simpozija socialnega dela z naslovom
Izziv starosti: odgovori socialnega dela v
Evropi je bila Visoka strokovna šola Spod-
njega Porenja, predmetno področje So-
cialno varstvo, Mönchengladbach (Fach-
hochschule Niederrhein, Fachbereich
Sozialwesen), tj., spodnjerenska sorod-
nica naše šole za socialno delo. Dejansko
pa je bil simpozij rezultat sodelovanja šes-
tih šol v okviru programa TEMPUS: poleg
spodnjerenske šole so sodelovali še Inšti-
tut za zdravje in družbene službe Uni-
verze v Bournemouthu, Anglija (Bourne-
mouth University, Institute of Health and
Community Services), Fakulteta za hu-
manistične in družbene vede Univerze v
Navarri, Španija (Facultad de Ciencias
Humanas y Sociales, Universidad Publica
de Navarra), Visoka strokovna šola iz
Nijmegna, Nizozemska (Hogeschool
Nijmegen), Šola za socialno delo Uni-
verze v Peruggii, Italija (Scuola diretta a
fini speciali per assistenti sociali, Uni-
versità degli studi di Peruggia) in Rimsko-
katoliška visoka strokovna šola Vitez
Janoš iz Esztergoma, Madžarska (Vitez
Janos Romai Katolikus Tanitokepzo
Foiskola, Esztergom). To je bil že drugi
simpozij, ki so ga priredile te šole; prvi je
bil od 30. novembra do 2. decembra
1994 v organizaciji Univerze Bourne-
mouth z naslovom Spreminjanje družine
v Evropi: perspektive socialnega varstva
(The Changing Family in Europe: Social
Welfare Perspectives). Tretji simpozij naj
bi bil prihodnje leto v Navarri; tema pa še
ni določena. Prav zavidanja vredna dejav-
nost neke projektne skupine v okviru
programa TEMPUS.
Delo na simpoziju je potekalo v
obliki plenarnih predavanj z razpravo in
vzporednih delavnic, ki niso bile vse v isti
stavbi. To je seveda pomenilo, da je lahko
poročevalec prisostvoval le manjšemu
delu tistega, kar se je v resnici odvijalo
pod streho Hiše Zoar, nekakšnega v mo-
dernem neogotskem slogu zgrajenega
družbenega doma evangeličanske cerkve-
ne skupnosti, tik ob evangeličanski
cerkvi v strogem centru mesta, ob Starem
trgu na vrhu monchengladbaškega griča,
in v nekaj minut oddaljeni klasicistični
Hiši oddiha (Haus Erholung).
PREDAVANJA
Po pozdravnem nagovoru dekana spo-
dnjerenske šole za socialno delo prof. dr.
WÜhelma Kluescheja, sicer psihologa, ki
je v preteklosti delal v kazenskih ustano-
vah, nato pa se je kot profesor psihologije
na šoli za socialno delo posebej ukvarjal s
skupinsko dinamiko in organizacijskim
svetovanjem, smo poslušali vrednotno us-
merjevalno predavanje prof. dr, Engel-
berta Kerkhoffa Prihodnost, ki se poraja:
starati se in biti star.
Njegova osnovna misel je bila, da je
treba opustiti paternalistično-zaščitniški,
hierarhično-enosmerni model skrbi za
stare in se odpreti novim vizijam, ki ude-
janjajo samoorganizacijo in samoodloča-
nje starejših v njihovih zadevah in aktiv-
no participacijo pri urejanju družbenih
zadev. Odprli naj bi prostor za sodelo-
vanje starejših pri urejanju zadev, ki jih
zadevajo, za intergeneracijsko sodelova-
nje, za politično participacijo, za spodbu-
janje ustvarjalnosti poleg dela in skrbi za
družino.
Starejši imajo svoje interese, ki jih
morajo izraziti. Izhodišče njihove dejav-
nosti je njihova življenjska situacija; izra-
ziti morajo svoje izkušnje in svoje želje,
postaviti svoje zahteve in se za njihovo
237
POROČILO
uresničevanje tudi sami individualno in
kolektivno zavzemati.
Podoba starejšega človeka se je spre-
menila. To je kompetenten človek, ki ima
svoje vire, ki se je pripravljen angažirati
in sodelovati z drugimi. Stari potrebujejo
družbeno solidarnost, a morajo odigrati
tudi svojo vlogo v skrbi zase in sodelovati
z nosilci skrbi zanje. Sami morajo prispe-
vati k temu, da se bodo vključevali v
smiselno delovanje. Vprašati se morajo
po svojih željah, potrebah in interesih.
»Kompetentno samovzdrževanje« je po-
jem, ki ga je Kerkhoff večkrat uporabil.
Pri naročanju različnih storitev mo-
ra uporabnik soodločati. Tudi v domovih
morajo soodločati in celo najhuje pri-
zadetim je treba omogočiti soodločanje
in izbiro in jih spodbujati k soodločanju.
V domu je treba zagotoviti oskrbovancu
samostojnost, prisluhniti njegovim potre-
bam in mu pomagati, da bo lahko obli-
koval svoj poseben življenjski slog.
Tudi na področju kulture morajo
biti starejši aktivni, iniciativni, ne pasivno
potrošniško usmerjeni. Bojevati se mo-
rajo za svoje interese, za dialog generacij
in za refleksijo svojega življenja.
Kakšna je vloga socialnega delavca,
ki dela s starejšimi? Da spodbuja starejše
k njihovi samostojni dejavnosti in jo pod-
pira; da skupaj z njimi definira smiselne,
človeka vredne ponudbe in storitve; da je
menedžer spremljanja in podpore; in da
dokumentira storitve in skrbi za dru-
žbeno kontrolo storitev. Kakšne sposob-
nosti naj bi imel tisti, ki se ukvarja s
starejšimi kot socialni delavec ali peda-
gog? Znal naj bi se vživeti vanje in njihov
svet, znal naj bi komunicirati, se znajti v
interakcijah, jim prisluhniti. Znal naj bi
reflektirati njihovo doživljanje in iz-
kušnje.
Kerkhoff je omenil, da je naredil
poskus in omogočil 50 starejšim, da so
poleg njegovih študentov poslušali pre-
davanja iz gerontologije in sodelovali v
razpravi. To je bilo izredno doživetje za
vse sodelujoče. V navdušenju so rekli, da
hodijo v šolo, ki se imenuje FAUST —
Fachhochschule für Alte und Studenten
(Visoka strokovna šola za stare ljudi in
študente). Svoje predavanje je sklenil z
rekom: Staranje naj bo užitek, ne breme
C»Alterwerden Lust statt Last«}.
V razpravi so sivobrademu profe-
sorju z blagim glasom obzirno poočitali,
da je njegova slika preveč idealna in da
ljudje v praksi naletijo na hude primere
revščine, onemoglosti in brezupa, kjer se
zdi govorjenje o samoorganizaciji in sa-
moaktivnosti precej utopično. Že, a vizi-
jo, usmeritev, je vseeno treba imeti, bi
jedrnato povzeli Kerkhoffov odgovor.
Na drugem plenarnem predavanju
je prof. dr. Roberto Segatori iz Peruggie
govoril o socialnih in kulturnih pro-
blemih starejše populacije. Staranje pre-
bivalstva je tista značilnost, po kateri si
postajajo evropske dežele vse bolj po-
dobne. Podobne pa so si tudi po tem, da
vse težje zmorejo stroške socialne var-
nosti starih ljudi in po tem, da ubirajo
precej podobne smeri v socialni politila
do starih. Povsod propagirajo »we//are
лз1х« in »welfare pluralism« in poudarjajo
vlogo neprofitnih organizacij ali tretjega
sektorja. Vendar pa so med posameznimi
skupinami dežel tudi pomembne razlike,
je poudaril Segatori. Razlikujejo se po
vrednostni usmeritvi, tj., po tem, ali je v
njihovem kulturnem izročilu bolj poudar-
jena vloga družine kot osnovne družbene
enote (sredozemske dežele) ali vloga
neodvisnega posameznika (protestantske
dežele Srednje in Severne Evrope). Razli-
kujejo pa se tudi po načinu zagotavljanja
socialnega varstva oziroma po tipu drža-
ve blagostanja. Ta je lahko korporativno-
konzervativna, ki varuje predvsem plačni-
ke zavarovanja; univerzalistična (social-
nodemokratska), ki skuša zavarovati vse
državljane; in mešane vrste, ki kombinira
značilnosti obeh. S križanjem obeh di-
manzij je Segatori razvil tipologijo, ki
sicer teoretično vsebuje 6 različnih tipov,
dejansko pa se v Evropi pojavljajo štirje:
države z družinsko usmeritvijo in meša-
nim sistemom socialnega varstva (Irska,
Italija, Španija); med državami z individu-
alistično usmeritvijo pa imajo korpora-
tivni sistem varstva Francija, Belgija,
Nemčija; mešani sistem imata Nizozem-
ska in Velika Britanija; univerzalističnega
238
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
pa Švedska, Norveška in Danska. Po Sega-
torijevi teoriji išče v sedanji krizi vsaka
dežela svoj način reorganizacije social-
nega varstva. V nadaljnji analizi je po-
kazal, da je mogoče evropske dežele
razvrstiti na tiste, ki imajo majhen od-
stotek starih pa družine z velikim šte-
vilom članov (Irska, Portugalska, Grčija,
Španija); dežele s srednjim odstotkom
starih in srednje velikimi gospodinjstvi
(Italija, Francija, Nizozemska, Luksem-
burg); in dežele z visokim odstotkom
starih in majhnimi družinami (Danska,
Švedska, Norveška, Nemčija, Velika Bri-
tanija in Belgija). Sredozemske in ka-
toliške dežele se bodo torej oprle na
družino in to se že vidi, saj dajejo naj-
manjši odstotek javnih prihodkov za so-
cialno pomoč, poleg tega pa nekatere
raje prispevajo k dohodkom starih, kot da
bi omogočale zaposlovanje mladih
(Italija, Grčija). Segatori jih obtožuje ge-
rontokracije. Tudi protestantske dežele
(delno Nemčija, Nizozemska) se zatekajo
k tradicionalnim vrednotam: poudarjajo
odgovornost, fmačno in osebno, opiranje
na lastne sile, individualno plačevanje
zavarovanja za nego, opiranje na prosto-
voljstvo in upoštevanje državljanskih
pobud. Celo Švedska, ki je v težkem
položaju zaradi hude stroškovne obre-
menitve socialne države, skuša z novimi
regulacijami okrepiti mreže pomoči in
podpreti predvsem tiste osebe, ki skrbijo
za stare osebe v družini (caregivers).
Slabosti, ki izhajajo iz takih usmeritev, pa
so naslednje. V sredozemskih in kato-
liških deželah bo skrb za stare še vedno
temeljila na izkoriščanju ženskega dela
pri skrbi za starejše in zaviranju osamos-
vajanja mladih. V deželah Srednje Evrope
s korporativnim socialnim varstvom so
zelo ogroženi revni stari ljudje; dežele
Severne Evrope z univerzalističnim siste-
mom socialnega varstva pa se bodo sreče-
vale z vse večjimi davčnimi bremeni, ki
bodo omejevala zasebno potrošnjo. Sega-
tori vidi rešitev v treh smereh: v demo-
grafskem uravnoteženju, tj., v povečanju
natalitete in dotoku aktivne populacije z
imigracijo; v oblikovanju »previdne«
(provident), skrbeče, zavzeto uravnava-
joče družbe (pomen tega pojma ostaja
nejasen in protisloven), in z oživitvijo
»čase management«^ in podpiranja skr-
bnikov in negovalcev v domačem okolju
starega človeka (caregivers).
Keith Brown z Univerze Bourne-
mouth je hkrati inšpektor za nego in
učitelj na šoli za socialno delo. V svojem
predavanju se je vprašal, »Kdo bo priprav-
ljen skrbeti za stare?«, in pri tem mislil
zlasti na neprijetna vprašanja, povezana z
neformalno, skupnostno pomočjo, ki se
pogosto idealizira. Obravnaval je razloge
in motive za podpiranje neformalne
skrbi, njene perspektive, vzorce, stroške
in sposobnost skupnosti za skrb v prihod-
nje. V politični retoriki se skupnostna
skrb prikazuje kot velik rezervoar pomo-
či, ki se pogosto idealizira, a s prozornim
namenom, saj gre za prihranek direktnih
stroškov iz državnega proračuna. Ob tem
je treba razlikovati skrb v skupnosti, tj.,
skrb, ki se pač dogaja zunaj formalnih za-
vodov, npr. v družini, od skrbi skupnosti,
ki pomeni aktivno prizadevanje skup-
nosti in podporo skupnosti družini, ki
skrbi za starejšega svojca. Vedeti je tudi
treba, da velja enačba: skupnostna skrb =
skrb družine = skrb žensk. V Veliki Bri-
taniji več kot 11% prebivalcev tako ali
drugače neposredno skrbi za ostarele
svojce. Za večino ljudi ne skrbi država,
ampak to počnejo svojci: 4% starih
(morda 6%) nad 65 let je v domovih, os-
talih 94-96% pa živi v skupnosti. Od tistih,
ki neposredno skrbe za onemoglega svo-
jca in ga negujejo, jih 65% ne bi moglo
prekiniti nege za 2 dni; 70% med njimi je
takih, ki še nikoli niso prekinili nege in si
vzeli vsaj dan predaha.
Kolikšni so stroški skupnostne
skrbi? Skriti stroški so v tem trenutku go-
tovo višji od stroškov zavodske oskrbe ali
plačane nege. Stroški tistih, ki negujejo
svojca, so: zdravstveni (ogroženo telesno
in duševno zdravje), obremenitve part-
nerskega odnosa, izguba zaposlitvenih
možnosti, dodatni finačni stroški, izguba
socialnih stikov in prostega časa. Poleg
tega velja, da je lahko skrb v družini naj-
boljša ali pa najslabša vrsta skrbi, saj pri-
meri zlorabe starih v družini niso redki.
239
POROČILO
K. Brown je bil dokaj skeptičen tudi
glede sosedske pomoči. Po njegovem je
njen prispevek minimalen tako po kvan-
titeti kot po kvaliteti.
Kdo bo v prihodnje skrbel za stare v
skupnosti? Starih je vse več, družine so
vse manj stabilne in vse manj uniformne,
ženske delajo, se samozaposlujejo. To
pomeni, da je pomoči potrebnih vse več,
tistih, ki bi lahko izvajali pomoč v družini,
pa vse manj. Temu se pridružuje še go-
spodarska recesija. »Naj pričakujem, da
bo zame, ko bom ostarel, skrbela ločena
žena mojega sina?« je zaostril misel
Brown. »Velikega rezervoarja neformalne
skrbi ni.« Zato bo v prihodnje nujna
»dvotirna skrb«, formalna in neformalna.
Država mora podpirati družino, ki skrbi
za ostarelega člana. Navrgel je še misel o
učinkovitosti in ekonomičnosti javnih
služb: »Najučinovitejša in najcenejša slu-
žba je na Mont Everestu. Če je služba tam,
kjer so potrebe, je draga.« In še: »Čim
kvalitetnejša je storitev, tem več je ljudi,
ki jo hočejo; stroški rastejo. Država ne
mara kvalitetnih storitev, ker so drage.«
Prof. Casmina Osle z Univerze v
Navarri je poročala o zavodskem varstvu
starejših v španski provinci Navarri, zad-
nji dan pa je nastopil Hans Oostrik z
visoke šole v Nijmegnu, naš stari znanec z
blejskega bienalnega seminarja šol za
socialno delo leta 1989 (gl. njegov pri-
spevek v Socialnem delu 29, 1-3). Pre-
davanje Holandca s slikovito bujnimi
sivimi lasmi in nekoliko boemsko držo je
bilo prav osvežilna protiutež pretežno so-
cialnopolitično naravnanim predavanjem
prejšnjih dni. Govoril je o »Pripovedo-
vanju zgodb kot svetovalni metodi pri
delu s starejšimi«. Ljudje pogosto pravijo,
ko govorijo o svojem življenju: »Lahko bi
napisal knjigo o tem.« Pa je ne napišejo. A
bi bilo dobro, ko bi jo. Če že ne knjige, pa
bi lahko vsak pogosteje pripovedoval o
svojem življenju. Izkušnja, ki je ni
mogoče opisati, ni izkušnja. Pri delu s
starimi bi morali omogočiti pripovedo-
vanje kot ovrednotenje življenjskih izku-
šenj. Pri pripovedovanju sta pomembni
vsebina in način pripovedovanja. Poslu-
šalec (moderator) je kot detektiv, ki ima v
kriminalki vlogo tistega, ki rekonstruira
dogajanje: pozorno posluša, povzema,
sprašuje. Ko začne zgodba krožiti v mrt-
vem teku, jo pretrga, preseneti z vpraša-
njem, ki zahteva razmislek — o različnih
možnih nadaljevanjih zgodbe, o različnih
možnih scenarijih in poantah. Oostrikovo
predavanje je bilo eno tistih, ki jih je
težko povzeti, čeprav te prevzame. Če
povzameš, se vse skupaj zvede na tri
točke. Poslušali pa smo ga uro dolgo, po-
zorno in z užitkom, kako se je sprehajal
po labirintu besed in metafor, včasih
zablodil, to tudi povedal in ljubeznivo
pleteničil naprej.
V razpravi je navrgel še nekaj mo-
drosti — razumite jih, kakor hočete. Mladi
so boljši sogovorniki starih kot stari. Na-
vajeni smo argumentirati, a pripovedo-
vanje nam da več kot argumenti. Je
starost okamenitev ali razjasnitev? — to je
problem v vsakem trenutku staranja. Ne
velja: Kdor reče A, mora reči B — A je
morda napačen, čemu bi vztrajali pri na-
pačnem? Na koncu so ga vprašali: Kdaj je
pravi trenutek, da se pripovedovalca pre-
kine, da bi lahko razmislil o različnih
možnih nadaljevanjih zgodbe? Takrat, ko
se pojavi Kairos. Kaj je to? Pravi trenutek,
je resnobno odvrnil Oostrik — in požel
buren smeh in aplavz.
DELAVNICE
Prvega dne sem se udeležil delavnice o
zagotavljanju kvalitete na področju po-
moči starim. Delavnico sta vodila prof. G.
Buhlmann in dr. W. Rueckert iz kura-
torija Nemške pomoči starim (Kurato-
rium Deutsche Altershilfe}. Buhlman je
začel delavnico z mislijo, da je s kvaliteto
tako kot s seksom: vsak misli, da ve, kaj je
to, potem pa se izkaže, da ne ve. Zago-
tavljanje kvalitete na področju skrbi za
stare je postala nekakšna modna beseda,
odkar novi Zakon o zavarovanju za nego
iPfelegeversicherungsgesetz) v členu 80
zahteva od ustanov in izvajalcev nege, da
se dogovore o merilih in zagotavljanju
kvalitete nege. Zakonodajalec je pri tem
mislil na zunanje preverjanje kvalitete,
pri kateri ima ključno vlogo zdravstvena
240
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
služba bolniških blagajn. Ti dogovori so
obvezni za ambulantno področje, za
dnevno in nočno nego, za kratkotrajno
nego in za stacionarno področje.
Zakon razlikuje notranje zagotavlja-
nje kvalitete, za kar je zadolžena ustanova
sama, in zunanje, ki se uresničuje s sveto-
vanjem in zunanjo kontrolo v obliki kon-
trolnih pregledov. Postopki zagotavljanja
kvalitete in merila so centralni (za vse po-
dročje) in decentralni (lokalni). Merila
kvalitete se nanašajo na strukturo službe
(npr. kadrovska zasedba), na proces (iz-
vajanje nege) in na rezultate. Zakon pred-
videva tudi načine izboljševanja kvalitete,
med njimi krožke za kvaliteto, konferen-
ce o kvaliteti, ocenjevanje, razvoj standar-
dov in normativov in dokumentacijo
kvalitete. Zagotavljanje kvalitete zveni
precej tehnokratsko in to upravičeno, če
se zadeve lotevamo preveč shematično.
Če pa ravnamo bolj s posluhom, vodimo
modro politiko in spretno upravljamo, la-
hko interno zagotavljanje kvalitete (npr. s
krožki kvalitete) prispeva k boljši pri-
lagoditvi storitev uporabnikom. Tudi
kuratorij za pomoč starim (to je nekakšna
zbornica izvajalcev pomoči starim) spod-
buja usmeritev na potrebe uporabnika.
Starejši ljudje naj bi bolj sodelovali pri
zagotavljanju kvalitete kot doslej.
Dr. Rueckert je menil, da lahko pri
zagotavljanju kvalitete razlikujemo dve
usmeritvi: na uporabnika in na izvajalca.
Pri usmeritvi na uporabnika spodbujamo
samoodločanje, dogovore med uporab-
nikom in izvajalcem, samopomoč in
neformalno pomoč; cilj je zadovoljen
uporabnik. Pri usmeritvi na izvajalca pa
drugi odločajo o uporabniku, izhajamo iz
zakonsko določenih dolžnosti, pred-
postavljamo, da izvajalci bolje vedo, kdaj
in kako je treba pomagati, zanašamo se na
medicinske in druge strokovne ukrepe;
cilj je zadovoljen izvajalec (s čim manj
dela). Med cilji in vrednotami, ki naj bi
usmerjale skrb za stare, so najpomembne-
jši: možnost lastne izbire pomoči ali
ukrepa, pravna varnost, samostojno
urejanje zadev, spoštovanje zasebnosti,
neodvisnost, spoštovanje osebnosti in
osebnostne integritete, normalizacija itn.
Skrb za kvaliteto naj bi v prvi vrsti
pomenila eliminiranje »nevarne nege«, tj.,
tistih situacij, ki ogrožajo telesno ali
duševno zdravje starega človeka. To so
npr. pomanjkanje postelj in prenapolnje-
nost, neprimeren dnevni režim, zloraba
medikamentov, premalo samostojnosti
ipd. Opozoril je, da je najpomembnejša
razlika tista med kvaliteto organizacije
kot celote in kvaliteto storitev v nepo-
srednem odnosu med izvajalcem in upo-
rabnikom, tj., kvaliteto ravnanja osebja
(na točki »delivery of service«). Menil je,
da so lahko pravila nevarna. Če jih vza-
memo preveč zares, udarijo nazaj. Končal
je s pozivom, naj bo socialno delo proak-
tivno pri razvijanju standardov kvalitete v
odnosu z uporabniki.
Druga delavnica, ki sem se je
udeležil, naj bi obravnavala vlogo soci-
alnih delavcev kot »spreminjevalcev«
(rechange agents«) v organizacijah za po-
moč starim. To vprašanje je povezano s
procesi prestrukturiranja izobraževanja
socialnih delavcev na visokih strokovnih
šolah. V uvodu (prof. dr. H.-Ch. Vogel) je
bilo rečeno, da je socialno delo dandanes
izpostavljeno občutnim spremembam.
Skupni evropski trg, prazne javne blaga-
jne in zakonske spremembe, med njimi
novi zakon o negi, nakazujejo, da bi
moralo socialno delo razviti načine delo-
vanja, ki bi presegli sedanje oblike po-
moči — te obsegajo zlasti odnosno delo —
in ga nadomestile in dopolnile z dejav-
nostmi, ki pomenijo koordinacijo, posre-
dovanje in strukturiranje. Da bi vzpo-
stavili diferencirano ponudbo storitev,
kot jo predvideva novi zakon, bi morali
hkrati s tem koordinirati številne službe,
izdelati preglede storitev in ustanoviti
ambulantne službe. Ta prizadevanja pa
bodo spremljale precejšnje strukturalne
spremembe pri izvajalcih v skupnosti, v
zavodih in ambulantnih službah. Naloga
socialnega dela je spremljati te spre-
membe. To pa pomeni, da postajajo so-
cialni delavci »spreminjevalci« v pomenu,
kakršnega ima ta beseda v organizacijski
vedi.
Razprava se je kar nekaj časa vrtela
okrog dejstva, da v novem zakonu o negi
241
POROČILO
Sploh ni omenjeno delovno področje so-
cialnega delavca. Ali to pomeni, da hoče
politika izriniti socialne delavce iz do-
mov? Ena od udeleženk je tako interpre-
tacijo ostro zavrnila, češ, da se zakon
nanaša samo na nego v ožjem pomenu,
ne pa na vse storitve, ki jih nudijo do-
movi za stare, in da je položaj in vloga so-
cialnih delavcev urejena z drugimi akti.
To je bila tudi edina razprava, kar sem jih
slišal na simpoziju, ki je na trenutke zaz-
venela podobno kot včasih razprave pri
nas: o »ubogih zapostavljenih in od vseh
ogroženih socialnih delavcih«.
Socialna delavka Angelika Noll, ki v
mestni upravi dela v uradu za pomoč
starim (Geschäftsstelle für Altenhilfe) je
opisala svoje delo, ki je v bistvu koordi-
nacija dela in odločitev bolniške blagajne,
blagajne za nego, organizacij, ki izvajajo
nego, poleg tega pa svetovanje uporab-
nikom in delo z javnostjo.
V razpravi je bilo tudi rečeno, da bi
šole za socialno delo morale bolj razvijati
proaktivni menedžerski pristop, ker da se
odnosi v praksi preoblikujejo iz skrb-
niških v tržne, tem spremembam pa tra-
dicionalna metodika socialnega dela ni
prilagojena. Po drugi strani pa se tudi po-
jmovanje organizacije in s tem mene-
džmenta spreminja iz »organizacije, ki je
usmerjena na nalogo« v »organizacijo, ki
je usmerjena na ljudi«. To pa po mnenju
poročevalca ustvarja položaj, ko so spo-
znanja sodobne organizacijske vede v
resnici bližje kot kdajkoli prej naravi so-
cialnega dela, njegovim vrednotam in me-
todam.
Razpravo v tej skupini je bilo prav
zanimivo opazovati, saj je v njej nekaj pa-
radigmatičnega za razprave na področju
socialnega dela nasploh. Človek je lahko
opazil štiri diskurze: prvi je bil akadem-
ski, abstrakten do te mere, da si težko
videl, kakšno zvezo ima s prakso; drugi je
bil upravno-socialnodelavski, tj., govor so-
cialne delavke o izvrševanju zakona, o
pooblastilih, o svetovanju pri izvajanju
zakona ipd.; tretji je bil diskurz dela avdi-
torija — imenoval bi ga »socialnodelavsko
jamranje«; in četrti je bil glas samoza-
vestnih socialnih delavcev, glas »opolno-
močenega« socialnega dela. Podobno kot
pri nas.
Tretja delavnica je bila namenjena
razpravi o nalogah socialnih delavcev in
socialnih pedagogov v domovih za stare-
jše. Vodila sta jo prof. dr. K. A. Adams, ki
na Šoli za socialno delo predava etiko in
socialno filozofijo, delal pa je tudi pri
spremljanju umirajočih, in dipl. soc.
delavec B. Grams, Id dela v nekem domu
za starejše v Mönchengladbachu. Prof.
Adams, katerega nastop sem si zaradi nje-
govega karizmatičnega lika posebej za-
pomnil, je poudaril, da so problemi med
osebjem v domu in oskrbovanci podoba
problemov med oskrbovancem in svojci.
Ti slednji so vedno močno obloženi z
moralističmi pojmi in občutki krivde.
Nemci pravijo, da so domači starega
»pošibali v dom« (^abschieben}-, pokazali
so se nehvaležne itn. Zato tudi velika
večina starih ostaja doma, oziroma, jih
zadržujejo doma.
Če starejšega negujemo doma zato,
ker bi se počutili krive, če bi šel v dom, si
ni mogoče predstavljati človeške bližine
in pristnega odnosa. Če se to dogaja v
pretesnem stanovanju, v katerem živi
družina z odraščajočimi otroki, škodimo
otrokom, ki se neradi zadržujejo doma in
postanejo plen ceste.
Z nego starejšega doma so lahko
povezani veliki stroški, lahko pa pride
tudi do izkoriščanja starejšega; negujejo
ga le zato, da bi npr. obdržali hišo. Čeprav
je morda oskrbnina v domu nominalno
višja od neposrednih stroškov domá, so z
nego domá povezani mnogi skriti, po-
sredni stroški, tako da je nega v domu v
celoti cenejša. Prof. Adams je bil katego-
ričen: Za človeka, ki potrebuje nego, je
bolje, da gre v dom. To ne pomeni, da se
bo za vselej poslovil od svojcev. Obis-
kovali ga bodo in odnosi med njimi se
bodo izboljšali, ko ne bo več bremena
nege. Naj bo starejši doma ali v domu,
treba je vedeti, da imajo drugi člani
družine pravico do svojega življenja. Ni
se samo družina dolžna prilagoditi starej-
šemu, ampak se mora tudi on prilagoditi
potrebam družine. Priti mora do sood-
ločanja in pogajanja.
242
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
Naloga socialnega delavca v domu je
psihosocialno skrbstvo. Dela z oskrbovan-
ci in z osebjem. Njegovo posredovanje je
potrebno pred nego, med nego in v kri-
zah. Njegovo osnovno orodje je empa-
tični pogovor. Njegova vloga ni le ta, da
priskrbi pomoč od zunaj, ampak mora
spremljati starejšega in svojce. V dom se
prenesejo obremenitve iz domačih odno-
sov, ki jih je treba predelati. Poleg tega bi
si morali socialni delavci prizadevati, da
bi izboljšali podobo o domu v javnosti. So
primeri, da se kakšna družina »znebi« svo-
jega starega, a to ni pravilo. Domovi
imajo po krivem slab sloves in to škodi
celoviti ureditvi varstva in pomoči starim.
Zakon omogoča tudi kratkoročno nego
na domu; to pomeni, da lahko družina, ki
neguje starejšega člana, npr. za čas
dopusta naroči negovalko. Starejši bi se
moral sprijazniti s tem in se podrediti, ne
zahtevati izključne in vseobsegajoče po-
zornosti, češ, ko ste bili vi v zibki, jaz tudi
nisem mogel na dopust.
Socialni delavec, ki dela v domu za
starejše, je opisal svoje delovne naloge:
spremljanje ob prihodu v dom ali še pred
njim, če je mogoče; izvajanje »treninga
orientacije v stvarnosti« za zmedene
oskrbovance; vodenje dnevnega varstva
za notranje in zunanje oskrbovance; delo
z dementnimi, zlasti dajanje čustvene
opore, z empatijo, predvsem na never-
balen način; spremljanje umirajočih in
delo s prostovoljci, ki delajo na ambu-
lantni pomoči umirajočim (prostovoljcev
za to sploh ni težko dobiti, tako da se
sprašujejo, kaj je skrita motivacija za to
delo). V spremenjenem konceptu dòma
med nalogami socialnega delavca bolj
poudarjajo izobraževanje osebja, delo z
zmedenimi, delo z osebjem pri načr-
tovanju nege in drugih dejavnosti, su-
pervizijo, delo s svojci (redne govorilne
ure ali pogovorni dan), delo s svojci po
prihodu starejšega v dom, pridobivanje,
vpeljevanje in nadzor prostovoljcev, delo
z javnostjo.
Cele vrste delavnic pa se nisem mo-
gel udeležiti: Ženske v starosti — večina
nič več ne molči; Kulturno delo s starimi;
Nazaj v prihodnost; Konflikt ali solidar-
nost med generacijami; Zagotavljanje kva-
litete storitev s kvalificiranjem delavcev;
Stanovanjska problematika v starosti —
med socialnimi stanovanji in stanovanji
za trg; Človeka vredno umiranje; Prosto-
voljstvo v starosti; Kvaliteta življenja v sta-
rosti — v starajoči se družbi; Socialno delo
na področju gerontopsihiatrije; Notranji
svet: delo z dnevnim sanjarjenjem; Delo z
izkušnjami in spomini; Varstvo starejših
po novem zakonu; Telesno prizadeti upo-
kojenci; Poklicni profil socialnega de-
lavca in socialnega pedagoga na področju
varstva starejših; Demografski razvoj in
politične spremembe; Starost v tujini (mi-
granti); Revščina v starosti; Univerza za
tretje obdobje; Starost, kot jo občuti star
človek: o užitku in bremenu starosti; in še
nekaj drugih.
ŠOLA
Naj ob koncu na kratko predstavim še
šolo in mesto. Uradni naziv šole je Visoka
strokovna šola Spodnje Porenje (Krefeld/
Mönchengladbach), področje socialno
delo in socialna pedagogika. Leta 1901
ustanovljena Pruska višja strokovna šola
za tekstilno industrijo je bila prednica
sedanje Visoke strokovne šole. Visoka
strokovna šola Niederrhein, oddelek
Mönchengladbach ima 5.724 študentov.
Ustanovljena je bila 1. 1971 z združitvijo
dveh šol za tekstilne inženirje, višje
ekonomske šole, šole za strojne inženirje
in šole za umetno obrt. Sedež šole je v
Krefeldu, tam so tudi šole za elektroteh-
niko, strojništvo, kemijo in oblikovanje. V
Mönchenbachu so šola za prehrano in
gospodinjstvo, tekstilno in oblačilno teh-
niko, socialno delo in ekonomijo.
Študij na Visoki šoli za socialno delo
traja 7 semestrov. Na šoli je zaposlenih 25
profesorjev, 1 strokovni učitelj, 1 hono-
rarni profesor, 37 učiteljev (praktikov), 4
sodelavci. V 1, letniku je 154 študentov,
vseh študentov je 711, absolventov pa
137 (stanje 1994/95).
Vzorčni program socialnega dela in
socialne pedagogike je bil vpeljan 1. 1988;
zanj so značilni diferenciran koncept štu-
dija, seminarji, ki povezujejo teorijo in
243
POROČILO
prakso, obvezen semester prakse s pol-
nim delovnim časom in jasna členitev po-
teka študija v posamezne odseke. Imajo
omejen vpis, kajti samo tako lahko zago-
tovijo delo v seminarjih s preglednim šte-
vilom udeležencev.
Predmetnik sestavljajo sociologija,
pravo, psihologija, socialna medicina,
kriminologija, socialna filozofija, polito-
logija, pravne vede, organizacijske vede,
pedagogika, specialna pedagogika, medij-
ska pedagogika, didaktika in drugi pred-
meti, ki obravnavajo socialno proble-
matiko z vidika različnih znanosti, da bi
študentje dobili vpogled v kompleksnost
individualnih in družbenih konfliktnih
situacij. Ta znanstveni pogled razširijo še
s seminarji.
Prvi uvod v delovno področje social-
nih delavcev in socialnih pedagogov se
dogaja v seminarjih, ki povezujejo teorijo
in prakso. Profesorji različnih predmetov
skupaj obdelujejo posamezne teme iz
vsakdanjega strokovnega življenja social-
nih delavcev: »SD v upravi«, »Pomoč stare-
jšim«, »Samopomoč v socialni državi« ali
»Krizne situacije v človekovem življenju«
— to je nekaj naslovov teh seminarjev.
Pri projektnem delu pa se, na-
sprotno, študenti srečajo z učitelji iz
prakse, da bi tako zagotovili praktično us-
meritev in da bi lahko študentje pod
mentorstvom prevzeli prve naloge v
praksi. Projektni študij poteka v stiku z
učnimi bazami, npr. v svetovalnicah za
odvisnosti, psihiatričnih bolnišnicah, ka-
zenskih zavodih in pedagoških svetoval-
nicah.
Četrto področje je študij metodike.
Tu se študentje učijo spretnosti pri
komuniciranju s klienti, vodenja skupin,
didaktičnih metod pri delu z mediji, pa
tudi, kako se pišejo strokovna poročila in
izvedeniška mnenja.
Študij je pravzaprav razdeljen na tri
dele. V uvodnem delu je poudarek na
znanstvenih predmetih in seminarjih;
srednji del je namenjen seminarjem, ki
povezujejo teorijo in prakso, in semestru
prakse; zadnja dva semestra sta name-
njena osvajanju metodičnih spretnosti.
Ta delitev študija na tri dele olajšuje
študentom načrtovanje in povečuje nji-
hov občutek gotovosti.
Študij končajo z diplomskim delom
in kolokvijem. Po uspešno končanem štu-
diju dobi diplomant naziv diplomirani so-
cialni delavec ali diplomirani socialni
pedagog. Študiju na visoki šoli sledi leto
praktičnega dela, ki tudi poteka pod su-
pervizijo šole. Po koncu te supervizirane
prakse opravlja diplomant strokovni izpit
v obliki kolokvija in dobi državno po-
trdilo, ki je pogoj za samostojno oprav-
ljanje poklica. Ker se poklicne naloge
socialnega delavca in socialnega peda-
goga vse bolj prekrivajo, je tudi študij za
oba poklica skoraj identičen. Vendar pa v
načelu velja, da je naloga socialnega de-
lavca posredovanje z zakonom določenih
in institucionalnih oblik pomoči, med-
tem ko so naloge socialnega pedagoga
bolj izobraževalne in vzgojne narave. Štu-
dij se začne oktobra. Vpis izvajajo central-
no v Dortmundu. Vpisni pogoji: zrelost za
visoko strokovno šolo (zaključni izpit) ali
splošna visokošolska zrelost (matura).
Dodatno še dokazila o osnovnem prak-
tikumu in strokovnem praktikumu. Neka
študentka mi je v pogovoru zatrdila, da je
pogoj za vpis vsaj trimesečno delo v
kakšni socialni ali podobni ustanovi ali
organizaciji.
MESTO: MÖNCHENGLADBACH -
RENSKI MANCHESTER ALI ZELENO SREDIŠČE
SPODNJEGA PORENJA
Ko sem se odpravljal v Mönchenglad-
bach, sem moral vsakomur, ki sem mu to
omenil, razlagati, da kraj ni kako pred-
mestje Münchna, Monakovega po sloven-
sko, ampak da gre za Mönchen- in tako
naprej. Če ne bi bil iz vabila izvedel, da je
kraj v Spodnjem Porenju (Niederrhein),
se mi ne bi niti približno sanjalo, kje bi
mogel biti, čeprav mi je nekje na robu
zavesti nekaj govorilo, da sem ime že
slišal. Tako pa sem, še preden sem ga
poiskal na zemljevidu, pravilno sklepal,
da je nekje blizu Nizozemske in da se
bom dolgo vozil. Najbrž je kakšen manjši,
bolj kongresnoturistični kraj, tam, kjer se
gosto cestno, železniško, daljnovodno in
244
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
sleherno omrežje zahodno od Kölna
malo zredči in se odprejo s kanali pre-
pletena polja »nizke dežele«. Na zemlje-
vidu je bilo videti, da se Porurski mega-
lopolis onstran Rena neha. Ob mejah, pa
čeprav so odprte, je povsod nekakšno za-
tišje, sem si mislil. Tja si hodijo mestni
Nemci malo oddahnit.
Železniška postaja je manjša od
ljubljanske in ne dosti manj zanikrna. Se
pravi, da bo kar res, kar sem predvideval.
Mestece pač. Potem pa je taksi kar vozil
in ulic ni hotelo biti konca. Nikjer polj in
kanalov in prijaznega gozdiča ali parka s
hotelom. Mislil sem vprašati, koliko pre-
bivalcev ima to mesto, pa mi je bilo
nerodno, saj sem počasi spoznaval, da
sem se najbrž precej motil. Mogoče tako
zelo, da se vprašanje o številu prebivalcev
sploh ne spodobi. Taksistu se lahko kaj
zatakne, ali pa me bo takoj hotel okoli
prinesti, ko bo videl, da niti tako osnovne
stvari ne vem. A ko sem mu plačeval, sem
pomislil, da bi ga mogoče s tem vpraša-
njem še v zadrego spravil. Možak je nam-
reč govoril nemško z opaznim ruskim
naglasom. Časi so se res spremenili.
V hotelski sobi sem našel prospekte:
270.000 prebivalcev. Kot ljubljanska
mestna občina torej. Mesto leži severo-
zahodno od Kölna, med rekama Ren na
vzhodu in Maas na zahodu na področju t.
i. »euregije Ren-Maas-sever«, ki zajema
ozemlje med Renom na vzhodu in reko
Maas na zahodu, s tem da sega precej čez
to reko na nizozemsko stran. Območje je
približno po sredini razdeljeno z nemško-
nizozemsko mejo. Regija šteje približno
1,7 milijona prebivalcev. Mönchenglad-
bach je največje nemško mesto onstran
Rena in so ga včasih imenovali renski
Manchester, danes pa je nekdanjo mono-
kulturno usmerjenost v tekstilno indu-
strijo zamenjala pestra paleta gospo-
darskih dejavnosti; zlasti močna je strojna
industrija. Mesto ima idealen položaj med
belgijskimi in nizozemskimi pristanišči
(Antwerpen/Rotterdam), Porenjem in
Porurjem in Bergisches Land (Düsseldorf
in Wuppertal). Je pomembno vozlišče na
osi vzhod-zahod. Kljub temu je brezposel-
nost 11,5 odstotna. Mesto se imenuje
Mönchengladbach samo zato, da ne bi
mislili, da je predmestje bavarskega
Münchna, če bi se imenovalo Müncheng-
ladbach, kakor so tudi že kdaj pisali. Slov-
ensko bi mu lahko rekli Opatja Bistrica
(Düsseldorfu pa morda Butale — vidite,
kako je svetovna veličina hitro videti bolj
domača!).
Zgodovina je tudi tukaj vihrala in
opletala sem in tja. Mesto je zraslo pod
opatijo, ki so jo leta 974 ustanovili bene-
diktinci ob pomoči kölnskega nadškofa.
Kakšnih dvesto let pozneje je eno krilo
opatijske cerkve posvetil sloviti srednje-
veški učenjak dominikanec Albertus Mag-
nus. Stoletja pozneje je bila tu bitka med
uporno vojsko nizozemskih provinc, ki jo
je vodil Viljem Oranski, in vojsko špan-
skega kralja Filipa II. Vojska Viljema
Oranskega je bila tu poražena, a ponovno
se je pokazalo, da zgubljena bitka ne
pomeni zgubljene vojne, kajti po dolgo-
trajni vojni so severne nizozemske pro-
vince dosegle neodvisnost od Španije. Ob
koncu 2. svetovne vojne so zavezniška
bombardiranja porušila 60-90% mestnega
področja. Leta 1953 se je v Mönchenglad-
bachu nastanil glavni stan NATO za Se-
verno Evropo.
Danes je Mönchengladbach gospo-
darsko in nakupovalno središče, mesto
kulture, mode in športa, velemesto v ze-
lenju, kot pravi prospekt. V mestu je 40
hotelov z 2.000 posteljami, 49 osnovnih
šol, 12 glavnih šol, 11 posebnih šol, 10
gimnazij; 5 bolnišnic, 20 domov za stare
(5 mestnih, tj. javnih, in 15 privatnih), 19
dnevnih ustanov za starejše, 17 različnih
dobrodelnih organizacij in svetovalnic, 9
prostočasnih centrov za mladino. V
mestu so opera, drama, muzeji, galerije,
knjižnica, mestni arhiv, športna društva
in naprave. Izhaja osem lokalnih časopi-
sov za posamezne dele mesta. Na podro-
čju športa je najbolj znano nogometno
društvo Borussia, ki nastopa v nemški
zvezni ligi (aha, to je bilo na robu za-
vesti!); razvit je konjeniški šport, zlasti
kasaštvo.
Mestni svet šteje 31 članov CDU, 21
članov SPD in 15 članov drugih strank.
Mestni upravi načeljuje nadžupan z
245
POROČILO
dvema županoma in mestnim naddirek-
torjem. Mestna uprava je razdeljena na
osem decernatov (uprav). Za socialne
zadeve, mladino in zdravje je odgovoren
decernat 5. V okviru te uprave delujejo:
urad za zavarovanje, socialni urad, urad
za mladino, zdravstveni urad, mestna
klinika, urad za stanovanjske zadeve, urad
za pomoč starejšim in vodstvo domov za
starejše. V mestu deluje center ali urad za
enakost (Gleichstellungstelle), katerega
naloga je opozarjati na zapostavljenost
žensk, iskati možne rešitve in sodelovati
pri uresničevanju ustavnih določil o
enakopravnosti moških in žensk. Ta urad
je mestna služba, ki je neposredno podre-
jena naddirektorju mesta.
Simpozijske prireditve so se odvijale
v strogem središču mesta, na vrhu zaobl-
jenega, kakih 100 m visokega griča s prav
položnimi pobočji. Od hotela do vrha
sem hodil po ozki ulici, polni majhnih lo-
kalov s ponudbami z vsega sveta: argen-
tinska, grška, kitajska, turška kuhinja,
angleški pub. Prav slikovito. Z vrha pa
sem se spustil proti železniški postaji po
širokem in dolgem bulvarju, polnem
vsakovrstnih trgovin, zlasti s tekstilom.
Seveda nisem mogel mimo velike dvo-
nadstropne knjigarne v nakupovalnem
središču, in potem sem odkril še eno,
malo manjšo, a tudi brskanja vredno.
Pešcem je v mestnem središču odmer-
jeno veliko prostora, nekaj ulic je popol-
noma zaprtih za promet, v nekaterih je pa
ta omejen. Tako sem se lahko sprehajal
gor in dol in občutil mirno valovanje
mesta — sploh ni take dirke in živčnosti,
kot se je naselila pri nas in v nas, kljub
temu, da je mogoče opaziti tudi znamenja
krize. Videl sem več zapuščenih lokalov
in lokalov, ki bi jih lastniki radi oddali.
Tudi na simpoziju sem opazil visoko kul-
turo razpravljanja in občevanja sploh.
Gostitelji in udeleženci so bili vljudni,
prijazni, ustrežljivi, disciplinirani in kon-
struktivni, tako da je bilo prav prijetno
poslušati razprave, v odmorih pa se
pomešati med ljudi in izmenjati nekaj be-
sed. Bo že še tudi to prišlo k nam.
Blaž Mesec
246