Cena Izvodu V— Din
Fftstnino plačana v gotovini
Štev. 36.	'	V Ljubljani, dne 14. decembra 1935.
Leto II.
Izhaja vsak četrtek Nuročnlna ietno Din 40 — polletno Din 20' —
Uredništvo in uprava Šelenburgova ul. St 7/H.
v Liub'jani
Post. ček. račun št. 10 490
Dve
Dve leti bo, odkar izhaja »Prelom«.
1.	decembra pa je poteklo dve leti, odkar je »Boj«, čigar glasilo je bil »Prelom«, prvič javno nastopil. Dve leti slovenske in v nekoliko tudi splošne jugoslovanske zgodovine se zrcalita v »Boju« in »Prelomu«. Pogled nazaj naj nas uči pravilnega gledanja v bodočnost.
Bojevniške organizacije v Sloveniji so starejše od »Boja«. Pravo bojevniško gibanje pa začenja z ustanovitvijo Združenja borcev Jugoslavije (Boj). Bilo je sicer že pred tem nekaj velikih taborov, kjer je ljudstvo dajalo duška svoji nevolji nad vladajočimi razmerami. Prirejala in vodila jih je Zveza bojevnikov. Ko jo je JNS vlada prepovedala, so se s starimi bojevniki združili vojni dobrovoljci, vojni invalidi, rezervni oficirji in četniki ter ustanovili skupno združenje s skupnim programom.
Za kakšnimi cilji smo šli? To smo povedali na velikem zboru v »Unionu« 7. januarja 1934. in razvijali pozneje na sto in sto shodih in sestankih po celi deželi in v vsaki številki »Preloma«.
Vodila nas je skrb za ljudstvo in pa strah za državo. V Jugoslaviji je neomejeno vladala skupina poklicnih politikov iz najrazličnejših gnezd, ki so imeli svojo firmo pod značko JNS. Ti so se razglašali za edino državotvorne, vse druge so prekleli v brezdno protidržav-nosti. Vladalo je nasilje, korupcija, protekcija. Lažnjiva nacionalistična gesla in pripadnost pooblaščenim organizacijam s° kil*1 merilo državljanske vrednosti. Gospodarsko se ni delalo nič ali narobe, ljudstvo je otopelo ali je bilo ustrahovano. Klečeplazništvo je bilo v cvetju. Državna misel je bila na tleh. Nihče si ni upal odpreti ust. (Tega se spomnite, bojevniki, danes, ko jih je toliko glasnih po vsej deželi!) Upali so si samo bojevniki.
Nihče izven naših vrst nas ni podpiral. Od nikogar nismo jemali denarja, nikomur se nismo zapisali. Nobenih obljub nismo imeli od nikogar. Imeli pa smo pogum, podžigan od ljubezni do ljudstva in države. Naš pogum je hitro prešel na široke ljudske množice. Kakor v bitki, kjer krdelce hrabrih potegne za seboj bataljone, divizije, armije. Čez noč je »Boj« postal močan. Tedaj je bil še složen. Bil je up vsega ljudstva, ne samo slovenskega. Ogenj, ki je izhajal iz njega, je segal že v hrvaške in srbske kraje.
Hoteli smo pokret, ki naj zavzame vse ljudske plasti in naj se ne ustavi pred nobeno stranko, staro ali novo. Tega so se ustrašili poklicni politiki. Prva je proti »Boju« nastopila JNS. Črnila ga je v Beogradu, doma pa je prepovedala svojemu članstvu, da bi se vpisovalo v »Boj«. Vodila je proti nam borbo z vsemi sredstvi. Obenem pa očitala, da se zbirajo pri nas pretežno klerikalni elementi. Udarce, ki jih je JNS namenjala »Boju«, smo parirali s silnim domoljubnim navdušenjem naroda, ki je klical kralju in državi, kakor še nikoli prej in ne pozneje. Ne cenzura, ne laži niso mogle tega pojava skriti pred vrhovnimi čuvarji države. Parirali pa smo mnoge udarce tudi z razdorom v vrhovih JNS. V te razpoke smo zabijali nove kline, saj je bilo treba podreti tudi ta stolp •nasilja in krivice, da se rešita ljudstvo in država.
»Boj« pa ni bil samo negacija. Imel je tudi svoj lasten, pozitivni program, svoje poglede na narodne, gospodarske in socialne probleme. V času integrali-stičnih gesel, ki so oznanjala popolno in nasilno uniformiranje jugoslovanskih rodov, smo mi imeli pogum, postaviti geslo: dober Slovenec = dober Jugoslovan, kar pomeni, da ne moreš biti dober Jugoslovan, če nisi dober Slovenec, da pa tudi
leti
nisi dober Slovenec, če odklanjaš jugoslovansko skupnost. Tako pravilno jugoslovanstvo, ki temelji na bratstvu, enakopravnosti in enakem vpoštevanju pri bremenih in dobrotah Slovencev, Hrvatov in Srbov in ki pravi, da brez Bolgarov družina ni popolna, je odobrilo vse slovensko ljudstvo, do kamor je segel »Boj«. »Prelom« je tej misli ostal vedno zvest. Mnoge bivše tovariše, ki so to misel gromoglasno oznanjali, pa je časti in slave zapeljiva kača sčasoma spravila pod drugačna gesla.
V	gospodarstvu smo se od vsega začetka izjavili proti liberalno-kapitalistič-ni anarhiji, za gospodarstvo po načrtu. Vsi, prav vsi, kolikor nas je bilo v vodstvu »Boja«. Morda najglasneje so oznanjali načrtno gospodarstvo tisti, ki so v narodnem oziru zatajili pred meseci »Bojev« program in so se v novi družbi poklonili tudi pred kapitalističnim sistemom liberalne »demokracije«, ki pravi, da se ne da nič napraviti in da naj gospodarstvo »gre, kakor gre«. Kot ocvirek bodi povedano, da se je baš Stane Vidmar najbolj potegoval za stanovsko ureditev države, pa zdaj njegov »Bojevnik« naziva Ljotica za fašista vprav zategadelj. (Seveda premolči, da Ljotičeva sta-novščina nima nikake sorodnosti s fašistično, ker jo fašistični korporativizem gradi na gospodarskih panogah in daje v njih delodajalcem enako zastopstvo kot delavcem, dočim so pri Ljotiđu stanovi: kmetje, delavci, obrtniki, trgovci itd. in jim gre zastopstvo po številčnem razmerju.) Krepko smo povdarjali tudi zadružno misel.
V	socialnem oziru je »Boj« oznanjal pravico do dela in dolžnost dela za vsakega zdravega človeka. Potegoval se je za zakonsko določitev človeka vrednih najnižjih mezd, pod katere ne sme iti ne delodajalec, pa tudi delojemalec ne. Kapital mora služiti splošnosti, ne sebi. Socialna zakonodaja se mora razširiti in služiti zavarovancem in narodni celoti, ne le lastnemu aparatu. Kmetu se mora pomagati z dvigom cen kmečkih pridelkov, ne z miloščino. To se da doseči z načrtnim gospodarstvom ob sodelovanju kmečkih zbornic za okrepitev notranjega trga in boljše trgovinske pogodbe.
To so samo nekatere točke bojevniškega programa. Vendar glavne. Prepri-
čani smo bili in smo še, da jih more izpeljati samo vlada, ki zavrže liberalno-kapitalistični sistem in izvaja z železno roko in neusmiljeno poštenostjo znanstveno pravilen gospodarski načrt ob sodelovanju organiziranih stanov in zaupanju ljudstva.
Bili smo že blizu cilja. Obstojal je upravičen up, da bo tudi našo Jugoslavijo srečala pamet, kakor je že mnogo drugih držav. Naš pokret se je začel širiti po vsej Jugoslaviji. Povečini v zvezi z nami, ponekod čisto samostojno, vendar z isto tendenco v glavnih stvareh.
»Boj« ni nikdar bil namenjen samo Sloveniji. (To so nekateri najhrupnejši njegovi oznanjevalci, kakor, je kazno, kar čez noč pozabili, ko so se prelevili.) Predobro smo se zavedali, da mora ozdraveti cela država, če naj ozdravi naša Slovenija. Zato smo svojo organizacijo tudi krstili za Združenje borcev Jugoslavije in ne s kakim ožjim nazivom. Začeli smo z javnim delom v Sloveniji, ker nismo mogli hkrati v celi državi. Ves čas pa smo šli za tem, da se ustvari vsedržavno gibanje. Poskušali smo z bojevniškim pokretom v Beogradu in v Zagrebu. Osrednja dobroveljska organizacija je v začetku obljubljala, da bo šla po naši poti. Invalidi so nam bili zvesti celo do zadnjega. Vendar so bile na delu ogromne sile, ki so se bale enotnega političnega pokreta v celi državi na bojevniški podlagi. Zlasti vladajoča JNS je vse storila, da ga prepreči. Pride čas, ko bo treba tudi to poglavje bolj natanko popisati. Trdimo pa že danes, da je bil zločin nad državo in ljudstvom, da je Uzunovičeva vlada prepovedala razširjenje »Boja« kot politične, nestrankarske organizacije na celo državo, kakor jo je sklenil zbor delegatov »Boja« dne t. julija 1934. Mi smo že imeli pripravljen teren na Hrvatskem, v Bosni, v Srbiji. Črni gori in Vojvodini. Plamen, ki se je bil zanetil v Sloveniji, bi bil urno objel vso Jugoslavijo. In danes bi bili drugje v državni misli in gospodarskem ter socialnem napredku, kakor pa smo. Strankarska strast, bojazen poklicnih politikov in korupcijonistov za korita je zmagala.
Vendar nismo odnehali. Iskali smo novega načina, da razširimo pokret na vso državo, kakor so nam nalagala pravila, vsi naš zbori in vse naše organizacije, ki so se resnično udejstvovale. Ker »Boju« niso pustili, da se enostavno raztegne na vso Jugoslavijo, smo videli izhod v novi vsedržavni organizaciji, ki
naj bi povezala med seboj vsa sorodna društva in gibanja. Najbližji po svoji ideologiji in po duhu je bil »Zbor«, ki sicer ni bil oblastveno priznan, je pa bil razpreden med inteligenco, pa tudi že med kmeti, zlasti v Bosni in severni Srbiji. Za združitev z nami in z »Zborom« se je potegovala tudi Jugoslovanska Akcija, sklicujoč se na svoja, našim podobna naziranja o gospodarskih in socialnih vprašanjih. Dočim je bilo vprašanje združitve »Boja« in »Zbora« samo formalna, tehnična zadeva, ker nas je spajal isti duh, smo bili glede J. Akcije oprezni, čeprav je tudi ta bila v ostri opoziciji proti JNS in so važni činitelji silno pritiskali na hitro združitev, ki bodi podlaga bližnjih, dalekosežnih preokre-tov v splošni državni politiki. Od J. A. smo zahtevali jasnosti v idejni smeri, zlasti v vprašanju tolmačenja narodnega edinstva ter jamstva o organizacijski sestavi J. A. in izločitvi iz nje vseh elementov, katerih preteklost je v preostrem na-sprotstvu z današnjim stališčem J. A., ki hoče skupaj z nami nov vseljudski pokret. Jugoslovanska Akcija je sprejela vse zahteve »Zbora« in »Boja« in se zavezala izpolniti vse pogoje za sodelovanje. Tako je prišlo po dolgotrajnih pogajanjih do oktobrskega dogovora, podpisanega dne 6. oktobra 1934 v Beogradu. Glasi pa se tako:
Dogovor.
Zastopniki ljudskih političnih gibanj in skupin: »Boja«, »Jugoslovanske akcije« in »Zbora« so na sestanku v Beogradu dne 6. oktobra 1934. I. ugotovili, da imajo vsi ti pokreti in skupine iste nazore o preteklosti, sedanjosti in bodočnosti države in ljudstva.
Ker zavzemajo ta gibanja po svojih temeljnih načelih enako stališče in se nahajajo v isti borbi iri enakih okoliščinah, sklenejo, da bodo čim prej ustvarila novo enotno borbeno politično gibanje na ozemlju vse države na temelju naslednjih glavnih načel:
1.	Jugoslovanska ljudska (sh. narodna) in državna edinost Srbov, Hrvatov in Slovencev na podlagi ravnopravnosti jezikovne, verske in politične in monarhična oblika vladavine z dinastijo Kara-djordjevieev na čelu.
2.	Obstoječe glavne narodne veroizpovedi so duhovne in moralne vrednote nacije in njihovo sodelovanje v izgraditvi enotnega jugoslovanskega čustvova-. nja je neobhodno potrebno.
3.	Zadružništvo kot gospodarski sistem je najbolje v stanu, napraviti red v gospodarski in socialni zmedi, ki jo je izzval liberalizem v gospodarstvu, posebno pa na vasi.
4.	Gospodarski načrt za vso državo z javno kontrolo glavnih proizvajalnih panog v cilju, da se zaščitijo producenti in konsumenti, da se povzdigne splošno narodno bogastvo in da se z zakonito določeno najnižjo mezdo zaščiti delavski stan pred izrabljanjem.
5.	Organiziranje vseh stanov, pred vsemi pa kmečkega s ciljem zagotovitve stanovske skladnosti, sodelovanja, družabnega miru in gospodarske demokracije.
6.	Poleg političnega zastopstva na temelju splošne, enake in tajne volilne pravice se mora ustanoviti tudi stanovsko gospodarsko zastopstvo kot izraz resničnih gospodarskih stremljenj širokih ljudskih slojev.
Vsi navzoči zastopniki omenjenih po-kretov in skupin prevzemajo dolžnost, da ta dogovor čimptej izpeljejo.
Beograd. 6. oktobra 1935.
Stane Vidmar 1. r.,
Dr. Svetozar Spanaćević 1. r.. Ratko Pare-žanin 1. r.. dr. Zorc 1. r., Velibor Jonić 1. r.. Nedeljko Novakovič 1. r., Danilo Vulo-vić 1. r., ing. Jovan Milosavljevič I. r.. Luka Kostrenčič I. r.. Milan Badžak 1. r.. Perič 1. r., Vladislav Fabjančič 1. r.. Lju-bunčič Hasan 1. r.
(Nadaljevanje ria 2. str. spodaj.)
Ob koncu ieta
Konzorcij »Preloma« bo v prihodnji številki objavil svojo bilanco. Iz nje bo razvidno, kako in s katerimi sredstvi smo izdajali list. Pokazalo se bo, da so ta sredstva bila naročnina in prispevki požrtvovalnih tovarišev, pristašev našega pokreta. Od nikogar drugega nismo jemali. Radovedni smo, če bomo našli kaj po-snemalcev in če se bo še kak drugi slovenski list odločil, da javno položi svoje račune.
Težka je stvar, ostati pošten in dosleden. Posebno tudi tisku. Mi smo taki ostali. Zato pa nismo mogli vedno redno izhajati. Trudimo se in upamo — uspešno, da bomo v 1. 1936. zopet popolnoma redno izdajali naš »Prelom«. Naložili si bomo novih žrtev. Kdor je za našo borbo, kdor ne vidi drugega izhoda iz gospodarske, socialne in duhovne krize, kakor tistega ,ki ga dve leti oznanja »Prelom«, naj nam pomore, prenašati prostovoljno breme, ter vstopi v naš konzorcij ali pa s primernim prispevkom podpre naš Tiskovni sklad. Naročniki, bralci in sotrud-niki pa naj nam ostanejo zvesti, kakor smo mi v najtežjih preizkušnjah ostali zvesti našim idejam in našemu gibanju.
Konzorcij, uredništvo in uprava »PRELOMA«.
Novi naslov: Šelenburgova ul. 7/IL, Ljubljana.
Iz organizacije »Zbor«
Tiskana so pravila Jugoslovanskega ljudskega gibanja »Zbor« kakor tudi navodila za organizacijo s potrebnimi tiskovinami in so na razpolago vsem okrajnim in krajevnim poverjenikom kakor tudi ostalim tovarišem in prijateljem, ki hočejo izvesti organizacijo pokreta.
Glavno tajništvo posluje v Beogradu, Njegoševa ul. št. IJl.
Za Slovenijo se je obračati po informacije na uredništvo »Preloma«, Ljubljana, Šelenburgova ul. 7./H.
»ZBOR«
fašizem — hitlerlzem —- bolfševizem
Od tovariša, ki sodeluje z nami že dve leti pri širjenju našega gibanja 'na jugu države, zlasti v Srbiji in Bosni, smo prejeli daljši članek, ki ga radi premalega prostora objavljamo danes samo v izvlečku. Op. ur.
Kdor se je poglobil v vsebino naših »Temeljnih načel« in »Smernic«, teh zgodovinskih manifestov in dokumentov Jugoslovanskega ljudskega gibanja »Zbora«, kdor je zasledoval sistematsko pojasnjevanje in razlago našega programa po zborovih glasilih, mora biti na jasnem v tem: po čem in v koliko se »Zbor« razlikuje od povojnih revolucionarno socialnih in nacionalnih gibanj po svetu. Taka gibanja so fašizem, hitlerizem (nacionalni socializem) in boljševizem. Na drugi strani mu je bilo tudi jasno, v koliko in na kateri način je »Zbor« tem gibanjem eventualno podoben.
Ker je to eno izmed važnih vprašanj v naši borbi, tako z ozirom na današnjost, kot na bodočnost, ki prinaša »Zboru« zmago vedno bližje, smatramo za potrebno, da se že sedaj vsaj v glavnih obrisih obrnemo k temu vprašanju.
I.
»Zbor« je samoniklo, samosvoj-stveno gibanje, je nujnost v razvoju južnoslovanske narodne zgodovine.
Pri tem vprašanju mora biti našemu tovarišu-borcu, pa tudi drugi javnosti predvsem popolnoma jasno, da je »Zbor« popolnoma samoniklo, izvirno gibanje, ki je zraslo edinole iz naših ljudskih in državnih potreb, nadlog in perečih vprašanj. Pojav »Zbora« je nujnost v razvoju jugoslovanske narodne zgodovine ter bi kot tak moral nastati in pričeti z borbo, čeprav ne bi bilo nobenega od gori naštetih gibanj. Jugoslovansko ljudsko gibanje »Zbor« je neločljiva zveza in nadaljevanje v neprekinjenosti naše ljudske in socialne revolucije, ki se je pričela v začetku devetnajstega stoletja in ki se je izražala na razne načine v posameznih krajih Južnih Slovanov: Srbov, Hrvatov, Bolgarov in Slovencev.
Naš tovariš Dimitrij Ljotič je napisal (v časopisu »Zbor« št. 8) o tem sledeče:
»Pred vsem: naše gibanje je vzniknilo spontano iz naših družabno-političnih nadlog.
Ni se porodilo v glavi enega ali drugega človeka, ali na enem odrejenem mestu. Pač pa so ljudje dobre volje, na raznih krajih države, drug drugemu neznani razmišljali o nesreči in nadlogah svojega ljudstva ter prišli ob istem času na isto misel: ni mogoče še dalje sedeti prekrižanih rok; najprej je treba zavzeti odločno stališče napram vsem krivicam in težkočam, na katere se naleti; to stališče je treba nato kot zastavo razviti in objaviti — in pod to zastavo se morajo zbrati tudi vsi ostali ljudje, ki imajo dobro voljo ...
Naše gibanje izvira iz živega občutja naših težav in naših krivic; iz zavesti, da
tega ni mogoče več prenašati, pač pa da se proti temu moramo boriti; iz zavesti, da je narod zadostno zdrav in močan, da ima zadosti sinov, ki se bodo tej borbi do iztrebljenja pridružili.
Čeprav bi ne bilo na svetu fašizma in hitlerizma — od katerih nas odvaja globoka ideološka razlika — bi se naše gibanje v naši državi moralo roditi.
Najmanj pa je tako rojeno gibanje moglo biti pristaš tujih rešitev, tujih metod in tujih izkušenj ...«
II.
»Ljudsko« pri »Zboru« — »nacionalno« pri fašizmu in nacionalnem socializmu.
Fašizem in nacionalni socializem imata sicer mnogo razlik, vendar je med njima mnogo bistvenih skupnih svojstev. Predaleč bi nas vodila analiza podrobnosti v obeh pokretih, ako bi hoteli podčrtati vse tiste razlike, ki bistveno ločijo Jugoslovansko ljudsko gibanje »Zbor« od teh dveh gibanj. Omeniti pa hočemo samo neke važnejše momente.
Pred vsem ni dvoma, da sta tako fašizem kot nacionalni socializem nastala ponajveč iz socialne reakcije proti nesocialni kapitalistični in individualistični ofenzivi v razvoju evropske družbe zadnjih let. Jasno vidimo, kako se v obeh pokretih pogostokrat nahajajo na istem mestu skrajni levičarji z največjimi kapitalističnimi magnati, ki bi hoteli obdržati svoje pozicije s pomočjo nekakega popuščanja in socialnih olajšav napram delovnemu ljudstvu. Ta dejstva bodo povzročila prej ali slej nove velike spopade in krize v okviru obeh gibanj. Ali z drugimi besedami: ko to ugotavljamo, mislimo, da niti fašizem, niti nacionalni socializem nsta popolna in prava socialna pokreta. Nekateri čisto drugi elementi celo dominirajo tudi danes v njihovi ideologiji in koncepciji.
Jugoslovansko ljudsko gibanje »Zbor« pa je v svoji vsebini bistveno in čisto socialen pokret. In če izreče »Zbor« besedo »narodni« (slovensko »ljudski«), le-ta pri njem ne pomeni morda pojma nekega »nacionalizma« v smislu sredstva ali metode, da bi se ga neki razred ali en del v narodu poslužil v cilju zavojevanja ali nagrmadenja in zadržavanja kapitala v svoji roki na škodo skupnosti. Pri Jugoslovanskem ljudskem gibanju »Zbor« tista »narodno« pomeni ljudsko — to pa je nekaj najsocialnejšega, kar si moremo misliti v narodu, posebno slovanskem. To je v bistvu prava slovanska demokracija, resnična demokracija, ki se razlikuje od tiste lažnjive demokracije, v kateri samo en razred privilegiranih in bogatih vlada nad vsemi ostalimi razredi, dokler ne pride do s tem izzvanih spopadov, vojn, revolucij in vsega tistega, kar spremlja take družabne in politične pretrese.
Nacionalizem je pri fašizmu in pri nacionalnem socializmu imperialističen, osvajalen tako na znotraj, kot na zunaj. Pri Jugoslovanskem ljudskem gibanju »Zbor« ne more biti govora o kaki impe-
Nenapisan je ostal ustni sporazum glede izločitve nekaterih ekstremno »na-cijonalističnih« elementov iz J. A. Do te izločitve je tudi prišlo. Prav tako je bilo dogovorjeno, da se J. A. ne bo širila na Slovenijo. Oktobrski dogovor in ustni sporazum je pozneje OIO »Boja« soglasno potrdil.
Še pred sklepom z dne 6. oktobra je prišlo do razgovorov z Dimitrijem Ljoti-čem in njegovo skupino okrog lista »Otadžbine«.,Razgovore z njim je prvotno vodila samo skupina »Zbor« in naš »Boj«. Duhovna skupnost in enakost pogledov na položaj v državi nam je bil takoj očiten. Vendar je bil Ljotič glede ustanovitve enotne organizacije v začetku mnenja, da je treba delati bolj počasi in najprej duhovno pripraviti razpoloženje, šele na to začeti z organiziranim javnim pokretom.
Sredi teh razgovorov je padel Marseille, dogodek, čegar strahovito daleko-sežnost smo vsi slutili, ko smo čuli grozno novico, čegar dejanski pomen z vsemi posledicami pa danes še jasneje vidimo in tudi občutimo. Če je umor v Marseil-leu zadel vso Jugoslavijo in povzročil zmešnjavo v njeni politiki, kako ne bi zadel tudi naših mladih pokretov?
Sicer so še pred 9. oktobrom nekateri neugnani politiki, ki si niso upali odpreti ust pred ustanovitvijo »Boja«, skušali zanesti v naše vrste razdor in nezaupanje. Bali so se, da slovensko ljudstvo res ostane v »Boju« in da mu bodo razni strankarski voditelji in voditeljski kandidati sčasoma čisto odveč. To pa bi bil konec njihove karijere in brezbrižnega življenja na račun ljudske »zvestobe«. Sklenili so, da morajo »Boj« za vsako ceno ubiti, pa čeprav se z njim ubije up, da bo kmalu kaj bolje. Načrt je bil skovan prav dobro. Preračunan pa je bil na naivneže in računal je s tem, da bo nekatere vodilne bojevnike častihlepje tako daleč zapeljalo, da bodo verjeli mamilom in obljubam strankarskih politikov in začeli »čistiti« »Boj« od tistih, ki so ga ustanovili in s skrajno nesebičnostjo, požrtvovalnostjo in samozatajeva-njem pomagali voditi med največjimi težavami novi dobi nasproti, dobi, ki bi prinesla red, zakonitost, pravico in pametno gospodarstvo v državi.
Pred 9. oktobrom intrige iz zunanjih taborov niso uspevale, po 9. oktobru pa vedno bolj in bolj, dokler niso letošnjega 14. aprila dosegle cilja in odsekale »Boju« glavo in dokler ni končno prišlo do
rialističnosti. Južni Slovani želijo, da dobijo in obdržijo samo tisto, kar je resnično njihovega, želijo in hočejo unaprediti in olepšati samo svojo last, katero hočejo tako okrepiti, da se bodo ob vsakem času mogli obraniti tujega napada, od katerekoli strani bi prišel. »Zbor« zahteva polno enakopravnost in samoupravo, polno pravico za vsakega člana skupnosti, resnično enakost; Jugoslovanstvo zanj ne pomeni prikrite hegemonije enega dela naroda nad ostalimi deli. V Jugoslovanstvu gleda »Zbor« edino mogoče, edino sigurno in edino upravičeno življenje skupnosti Južnih Slovanov: Srbov, Hrvatov, Slovencev in Bolgarov.
III.
Naša stanovska država zasnovana na zadružni družbi s kmeti, poljedelci kot svojo najmočnejšo celico.
Gospodarski in socialni program »Zbora« ima prav gotovo podobnosti s fašizmom, nacionalnim socializmom in boljševizmom. Vendar samo v toliko, v kolikor so ti pokreti podobni socialnim in gospodarskim pojmovanjem in pro-
Dopisi iz
Naša je bila Koroška!
Če opazuješ v Celovcu imena nad trgovinami ter imena obrtnikov, advokatov, zdravnikov itd., najdeš po večini slovenska imena. Kar oglejmo si nekaj teh lepih koroških slo-evnskih imen:	Lasnik, Pečnik, Kopajnik,
Cimpernik, Adlasnik, Močilnik, Rupnik, Požarnik, Gradnik, Grubelnik, Dobernik, Krasnik, Slabenik, Zamanik, Glančnik, Bašnik, Rubinik, Kozarnik, Nogradnik, Skrižnik, Stružnik, Lesnik, Mačnik, Napotnik, Ravnik, Železnik, Pušnik, Jezernik, Lučovnik, Kutnik, Katnik, Vedenik, Zablatnik, Stukovnik, Antonič, Virtič, Trampič, Količ, Otič, Amentič, Knapič, Božič, Svetič,, Majrič, Škofič, Ribič, Tomič, Krušič, čmelič, Primožič, Vavpotič, Černič, Košič, Jerolič, Modrič, Lepušič, Ilič, Janežič, Beguš, Sekol, Gradišar, Lemež, Poljanec, Sibic, Ogriz, Slama, Oraš, Mihev, Zorko, Kostajnšek, Zorc, Miklav. Miklin, Lesjak, Dragatin, Čavko, Volavšek, Vodušek, Sedmi-nek, Koren, Korenjak, Jaric, Lisec, Zagajšek, Čare, Ure, Užnik, Zima, Murko, Kaspret, Ko-gelnik, Temešinko, Juh, Prešern, Jeraj, Pastork, Repar, Čebul, Drozg, Kozorog, Suša, Mitonik, Vran, Hudelist itd.
Popolnoma resnično je: Celovec se redi s slovensko krvjo! Dognali so, da je samo 8000 Celovčanov v Celovcu rojenih, vsi drugi so se priselili. In to so po pretežni večini Slovenci. Tako se godi že stoletja. Prav malo Nemcev bi bilo v Celovcu, če bi vsi priseljeni Slovenci oz, njihovi potomci ostali Slovenci. A na žalost se nam vsi tisoči in de-settisoči Slovencev, ki se priselijo v Celovec, oz. njihovi otroci, ponemčijo!
Nemci nam po mili volji potujčujejo naš narod na Koroškem že dolga stoletja. Nemci so vladali, Slovenci so jim hlapčevali. In tako se godi še sedaj. A more se reči, da se na Koroškem še nikdar ni tako s polno paro germaniziralo, kakor se godi to dandanes. Pravo brutalno barbarstvo je, kakor danes ponemčevalna šola ponemčuje slovensko de-co na Koroškem! Ogromno moralično nasilje
pogreba. Tisti, ki so po 14. aprilu vodili »Boj«, niso dobili proti pričakovanju nobene nagrade, marveč so se čutili primorane, da se z ostanki svoje vojske priključijo čisto drugi armadi in gredo pod vodstvo, ki jim ukazuje vse kaj drugega, kot so pa poldrugo leto oznanjali. Pa o teh žalostnih zadevah je že pisala 23. številka »Preloma« z dne 31. maja in se bomo nanje vrnili v eni izmed prihodnjih številk.
Najprej pa bomo v prihodnji številki »Preloma« popisali, kako je prišlo do sporazuma v Zagrebu dne 4. decembra 1934. med »Bojem«, Ljotićevo »Otadžbino«, »Zborom« in »Jugoslovansko akcijo« in do izdelave naših temeljnih načel in smernic. Nato pa bomo obrazložili ustanovitev Jugoslovanskega ljudskega gibanja »Zbora« na konferenci v Beogradu 6. januarja 1935., kjer so bili delegati »Boja« Avgust Küster, Stane Vidmar, Z. Knez, V. Fabjančič iz Ljubljane, Davorin Onič iz Ribnice, dr. Davorin Gros iz Novega mesta ter Mirko Hočevar in Anton Fazarinc iz Celja. V začasno vodstvo »Zbora« pa so vstopili s strani »Boja«: Stane Vidmar, A. Küster, Z. Knez, L Matičič in J. Prezelj.
(Nadaljevanje sledi.)
gramskim načelom samega »Zbora«. V tem oziru je program »Zbora« javno izražen v temeljnih načelih in smernicah. Omenjene podobnosti, kolikor jih je, more vsakdo hitro opaziti, kakor tudi razlike, ki ločijo »Zbor« od drugih gibanj. Samo eno je treba radi večje jasnosti povdariti: kadar govorimo o stanovski državi, to ni tista stanovska država, katero prepoveduje fašistični korporativizem, in ne tisto, kar želijo avstrijski fevdalci, magnati in kapitalisti. Naša stanovska država je bistveno zasnovana na zadružni družbi v najpopolnejšem smislu besede. Ona pomeni stanovsko državo s prevladovanjem kmetskega elementa, toda ne kmeta kot razreda, temveč kot najmočnejše in najštevilnejše, najbolj zdrave in najbolj trezne enote vsega jugoslovanskega ljudstva, ki bo v organski povezanosti z ostalimi celicami družbe (delovnimi stanovi) harmonično funkcionirala in zagotavlja tako ne samo normalen in srečen razvoj ostalim stanovom, marveč bo dajala glavno in bistveno značilnost jugoslovanski državi ter južno slovanski in slovanski civilizaciji.
A. (Beograd.)
Koroške
I je to! Ne ubijajo Slovencev na Koroškem : fizično, pač pa moralično, s pomočjo šole — ponemčevalnice! Nemci v tem oziru nimajo nobene vesti, so čisto brezvestni in brezsrčni! Čisto hladno, premišljeno in po načrtu ugonabljajo naš rod na Koroškem. Ali se naš narod te strašne žaloigre, ki se godi na Koroškem, tudi polno zaveda? Velik mo-raličen zločin se vrši na Koroškem!
Že Urban Jarnik je rekel, da se narodna meja na Koroškem premakne vsakih sto let za uro hoda proti jugu. Danes gre to še hitreje, ker šola — ponemčevalnica ponemčuje vse Slovence na Koroškem hkrati, ne samo one na narodni meji. Ne nemška krajevna imena po zdaj nemški Koroški in nemška rodbinska imena med nemškimi Korošci pričajo o tem, da je bila nekdaj cela Koroška slovenska, marveč slovenska rodbinska imena ne samo v Celovcu, marveč po vsej sedaj nemški Koroški pričajo o tem. Gori
pod Visokimi Turami, gori okrog Brež, po vsej Labodski dolini, v Motniški dolini, v zgornji dravski dolini, v Leski dolini (Lesachtal), po vsej tej sedaj nemški Koroški najdemo vse polno slovenskih krajevnih in rodbinskih imen. Tu najdemo: Gradnike, Javornike, Hlevnike, Jamnike, Razpotnike, Klančnike, Nojsternike, Zavernike, Trebelni-ke. Plavce, Plesnike, Dolnike, Ladinike itd., itd., in verjetno se pretaka po njihovih žilah pretežno slovenska kri, njihov natural je po^ gosto čisto slovenski, a po jeziku in mišljenju so Nemci. Jarnik je zapisal že 1. 1826. v »Carinthiji«: »Sedanji nemški Korošci so po večini stari gorotanski Slovani, in s Kelti ter s poznejšimi Nemci, predvsem bavarskega pokolenja pomešan narod. Po tistih severnih krajih, kjer sedaj Nemci prebivajo, nosijo gore, reke, potoki, homci, njive, travniki, logi, hiše, vasi dobre dve tretjini slovenskih imen, dokaz, da so nekoč tod prebivali Slovenci.«
Šola -- naš največji sovražnik na Koroškem
Žalostno, pa resnično: šola- ponemčevalna šola je največji in najnevarnejši sovražnik našega naroda na Koroškem.
Kako idealen je vendar poklic učiteljev!. Učitelj- prijatelj naroda; učitelj, ki ljubi narod, ki ima srce za narod, ki spoštuje govorico narodovo, njegovo pesem, njegove šege in navade! — Na Koroškem pa vsega tega ni! Učitelj je sovražnik naroda; učitelj, ki podučuje in vzgaja slovensko deco na Koroškem, prezira, zaničuje in sovraži slovensko govorico in slovensko narodnosti On prezira in zaničuje lepo slovensko pesem, prezira in zaničuje slovensko knjigo. On ne bere in noče brati slovenske knjige, tudi v slučaju, da zna slovensko; noče se potruditi, da bi se priučil književni slovenščini. Nekaj strašnega je vse tol... Učitelj — sovražnik naroda, čigar deco podučuje!
Kako naj ta deca potem vzljubi svojo narodnost in svojo materinsko govorico? Ta deca mora postati za svojo materinščino brezbrižna. Da, še več, prezirati začne svojo slovensko materinščino, nemško se ji zdi nobel in imenitno, slovensko pa manjvredno ali pa celo grdo. Slovenska deca začne nemšku-tariti, z veseljem, z nekakim ponosom se za-! čne posluževati tujega nemškega jezika!
Take sadove rodi šola na Koroškem.
Dokler bo slovenska deca na Koroškem morala pohajati v take šole, dokler jo bodo vzgajali učitelji, ki prezirajo in sovražijo vse, kar je slovensko in sploh vse, kar je slovansko, na Koroškem ne bo bolje. Toliko časa bo naš rod v Korotanu nazadoval in propadal, in sicer vedno hitreje in hitreje, čim dalje se bo to vršilo. Kakor se tudi kamen vedno hitreje vali po gori navzdol.
Nekje na Koroškem so otroci učitelja prosili, da bi tudi slovensko zapeli. Slovenski otroci na Koroškem morajo namreč v šoli samo nemško peti, kakor je sploh cela šola popolnoma nemško organizirana, in je velika laž, če se te šole imenujejo utrakvistič-ne ali dvojezične! Slovenščina se uporablja samo v začetku kot zasilno sredstvo. Kakor hitro pa učitelj zapazi, da ga otroci tudi že nekoliko nemško razumejo, takoj začne ž njimi nemško govoriti! To se zgodi že po nekolikih tednih po vstopu v šolo, če otrok kaže nadarjenost. — Kako lepe so koroške slovenske pesmi! Kako jih celo tujci občudujejo! A v koroških šolah se ne smejo peti! Omenjeni učitelj je odgovoril otrokom: »Tako daleč še nismo, da bi v šoli slovensko peli!«
Učitelji otrokom grozijo, da bodo zaprti in kaznovani, če bodo v odmorih med seboj slovensko govorili.
Učitelji od slovenskih otrok zahtevajo, da morajo tudi zunaj šole nemško pozdravljati in sicer: Griiss Gott! Hudujejo se nad otroci, ki tega ne storijo in jih tudi kaznujejo.
Otrokom izposojujejo samo nemške knjige za čitanje. Slovenske mladinske knjige, slovenski mladinski listi za koroške šole ne eksistirajo. Da, zgodil se je celo sliičaj, da je učitelj slovenske mladinske knjige, ki jih je naročil in oskrbel za šolo krajevni šolski svet — sežgal!
Ta ali oni se je že čudil, da si Slovenci na Koroškem dopisujejo večjidel v nemškem jeziku. Večina dopisnic in pisem, ki so jih med vojno pisali koroški slovenski vojaki, je bila pisana v nemščini. Nekaj tako intimnega kot so zasebna pisma in dopisnice — pa v tujem jeziku! A kdor pozna koroško šolo, se ne bo čudil. Saj slovenski otrok, ko pride iz koroške ponemčevalnice, ne zna ne slovensko brati ne pisati! Ta šola je strup za naš narod na Koroškem!
IVAN ROZINA
barve in laki
Ljubljana
Tyrševa c. 14
Velika zaloga šolskih, študijskih in umetniških barv ter čopičev vseh vrst po najnižjih cenah.
Stalna zaloga vedno svežega mavca (gipsa).
Franjo Francevič:
Dedek pripoveduje leta 2500.
Povest, ki vam jo bom, dragi otroci, sedaj povedal, je povest iz davnih dni. Od takrat je ta povest, ko naša lepa in mogočna Jugoslavija še ni segala daleč doli do Črnega morja in na severu še tu-
,1 ^80, vsi. južni Slovani v svoji lastni državi. Bilo je nekako tedaj po prvi veliki vojni, ko so se zjedinili južni Slovani od Ohridskega jezera gori do sivega očaka Triglava. Tedaj je nastala današnja Jugoslavija, v katero so se polagoma izlili vsi južni Slovani od Sever-P ,.AiP do Črnega morja. Takrat so bili hudi časi za naše pradede. Celih 10 let so se nepretrgoma vojskovali na raznih frontah za svobodo svoje rodne zemlje, katera je bila podjarmljena po tujih na-«fh. Vsi moški, ki so bili količkaj sposobni za orožje, so morali na vojsko. Mnogo junakov je padlo v tedanjih osvobodilnih bojih in le redki so se povrnili na svoje domove. Tisti, ki so ostali živi m so se vrnili, So bili tako izmučeni od vojnih naporov, da so utrujeni popadali pri svojih dvorih. Niso se brigali, kaj se godi na njenih mejah. Bili so prepriča-ui, da so za svojo domovino Jugoslavijo toliko doprinesli in zanjo toliko storili, j fukko v bodoče prospevala samo od njihovih junaških dejanj. Tudi za meje svoje domovine se niso več brigali.
Načrtno gospodarstvo in Jugoslavija
(Nadaljevanje in konec.)
Tako smo si v dosedanjih izvajanjih ogledali tudi finančne vire, ki pridejo pri izvedbi načrtnega gospodarstva za državo vpoštev. Videli smo, da načrtno urejena organska država ne išče svojih dohodkov v zmanjšanju plač in mezd svojih državljanov, ker ima drugod dovolj virov za to. Ne išče jih pa tudi ne v nepravično razdeljenih javnih bremenih, temveč jih najde še mnogo bolj vprav v pravično razdeljenih. Naši posredni davki (monopoli: sol, tobak, trošarine: sladkor, bencin, takse itd.), s katerimi so udarjeni vsi delovni sloji, so gorostasni, neposredni davki, ki bi morali zadeti bogataše, so pa mali, toda nepravilno odmerjeni, če gre za domače gospodarstvenike, ali pa nikakršni, če gre za tujce.
Da se gospodarsko osamosvoji, pa ima država še druga sredstva na razpolago. To je predvsem zakonodaja. Na važnost take zakonodaje v našem rudarstvu nas opozarja že g. univ. prof. inž. Pehani Igo (»Tehnika in gospodarstvo« 1934). Zanimivo pa je, da nas je na to spet pred kratkim opozoril celo Belgijec ing. Sleis, ki je pred leti odkril petrolejske vrelce v Maroku (»Politika« 2. nov. 1935). Trdi, da ni Jugoslavija samo prva v Evropi po rudnem bogastvu sploh, temveč da bi imeli pri nas tudi petroleja dovolj, ko ne bi imeli zastarele liberalistične zakonodaje. Po tej, nasproti tujcem naravnost sentimentalni, zakonodaji namreč lahko »iščejo« pri nas petrolej ljudje, ki so člani mednarodnih petrolejskih družb ter imajo kot taki nenavadno velik interes na tem, da ga pri nas ne najdejo!! Kakor pred leti Rupalley (»Prelom« 14. septembra 1935) tako nam priporoča sedaj Sleis močno voljo in strokovno delo, delo in zopet delo! Revež pač ne ve, da absorbirajo vse to »delo« pri nas razni — volilni zakoni.
S sodobno ljudsko zakonodajo bi iž-premenili tudi razne lažne »nacionalizacije« rudnikov (n. pr. Trbovlje) v resnično narodne in ljudske. Treba bi samo pp zakonu predvideti, da mora biti pri vsakem rudarskem podjetju 50% delnic v državnih rokah. Mislimo seveda na načrtno urejeno državo, ne na liberalno kapitalistično, kjer delajo državna podjetja z izgubo.
Da bi se odpravila brezposelnost v rudarskih revirjih, bi bilo treba dvigniti porabo premoga, kar je zopet v zvezi z zakonodajo, ki bi predvsem izvedla v premogovni industriji kolektivno racionalizacijo ter bi po predlogu prej omenjenega inž. Pehanija:
1.	skrajno omejila uvoz premoga, oziroma ga sploh prepovedala za vse tiste vrste^ premoga, katere lahko zamenjamo z našimi;
2.	uvedla elektrifikacijo države na ta način, da bi se postavljale termične električne centrale, ki porabljajo premog ter so trikrat cenejše od vodnih, in
3 .uvedla predelavo premoga v bencin, bencol, fenol itd., v drugi stopnji pa že v barvila, zdravila in razstreliva.
Slišimo, da je v tej zadnji smeri, — ne vemo na čegavo pobudo in kako, — baje začela s poskusi Trboveljska premo-gokopna družba. Škoda pa, da se že vsaj pred desetimi leti ni začelo s takimi poskusi. Kajti ti bi bili medtem pravočasno dovedli do intenzivne predelave premoga, tako da ne bi več imele sedanje redukcije dobav premoga za državne železnice nobenih usodepolnih posledic, ker bi bila medtem poraba proizvodnje že preusmerjena drugam.
V zvezi s premogom, pa tudi sicer je vprav ganljivo poslušati mile glasove, ki prihajajo tu pa tam, v posebno svetlih trenotkih tudi iz starostrankarskega časopisja liberalne demokracije, o načrtnem gospodarstvu ali celo stanovskem zastopstvu. Seveda imajo pri tem ti »čisti«
; politiki pobožno željo, da bi baš oni »iz-I vajali« tako načrtno gospodarstvo ali pa I »urejali« državo na stanovski podlagi! Kakor da se ne bi znali resnični in dejanski stanovi sami urediti in izvajati načrtnega gospodarstva brez enih in drugih, ki so kakor eni, tako tudi drugi »uredili« v 17 letih državo tako, kakor smo to opisali v vseh dosedanjih izvajanjih!
17 let so se žgečkali eni in drugi med seboj s centralizmom in avtonomijami, z »demokracijo« in avtoritarnimi režimi, s tem ali onim svetovnim nazorom, z integralnim in sintetičnim jugoslovanstvom, da bi skrili pred ljudstvom svojo pravo pobudo, ki je bila le oblast in žep!
Dokler so bili prepričani v svojo oblast pri centralizmu, so bili zanj. Ko pa so začeli ti dvomiti o svoji oblasti pri centralizmu, so pa njihovi nasprotniki zanj, oni pa proti njemu! Nekod je bila j že beseda »hozentregeri« integralno ju-I goslovanstvo, drugod pa je bila beseda j »čitati« smrtni greh proti sintezi jugoslovanstva. Dokler so bili prepričani o svoji večini pri volitvah in v parlamentu, so bili za demokracijo, kakor hitro pa so začeli slutiti, da bi številčna akrobacija ne bila popolna, so za avtoritativen režim, ali pa jim je vsaj postopek, da se zakoni pripravljajo na podlagi pooblastil v komisijah iz pravnih profesorjev in — parlamentarcev, mnogo boljši kakor sam parlamentarni postopek. Tedaj kar takoj priznajo, — kar mi vedno trdimo, — da so pri parlamentarnem postopku strankarske strasti huda ovira in da osebni interesi politikov pogostokrat preprečujejo ustvarjajoče delo. Kdaj in kako pa naj bi ga pri parlamentarizmu sploh nehali preprečevati? Pri vsem tem političnem zgečkanju pa je postala Jugoslavija gospodarsko tako zelo nalik koloniji, da je sreča za nas, da se je našla še nekje neka Abesinija, sicer bi bili mogoče vprav mi okusili njeno usodo.
Zato pa, ne, ne! Stanovi so preveč kruto občutili na lastni koži strankarsko po-
litično varuštvo gospodov iz enega in drugega tabora, pa se bodo temeljito premislili, da bi se dali od katerihkoli »urejevati« in jim prepuščati izvajanje načrtnega gospodarstva, katerega niso »čisti« politiki niti znali, niti hoteli v celih 17 letih niti sestaviti, kaj šele izvajati! Saj niso v petih letih znali, niti ne znajo, sestaviti niti gospodarskega sveta, ki ga imamo celo v ustavi!
Stanovi bodo z zadoščenjem vzeli na znanje pozno spoznanje in spregledanje vseh teh gospodov glede stanovskega načrtnega gospodarstva, dvomijo pa zelo o j odkritosrčnosti vsega tega. Če pa je spo-! znanje vendarle odkritosrčno, in bi ti ; prišli do njega kot nesebični rodoljubi, potem bo zmanjšalo pokoro za njihov greh, če bodo kot priprosti člani vsak svojega stanu in politični upokojenci dobrohotno spremljali prizadevanja mladih in novih, — ne samo prenovljenih ljudi, da spravijo od onih zavoženo go-; spodarstvo z načrtom na pravo pot.
Načrtno gospodarstvo pa je nemogoče,
! če nimamo najprej izvedene organizaci-i je svojega gospodarstva in vseh gospo-j darskih stanov. Saj nima svoje stanov-j ske in gospodarske organizacije niti naj-j številnejši v naši državi — kmečki stan. Če vidimo, da je naš kmet v borbi z močnejšim industrijskim kapitalistom podlegel, je prvi pogoj za poljedelski napredek zagotovitev poljedelčevega položaja. Po naši sedanji socialni strukturi stoji proti mnogokrat močnejšemu industrijcu poljedelec — posameznik. Pri nas ima industrija skoraj ves zasebni kapital v svojih rokah. Moč, ki izhaja iz tega kapitala, zavaja merodajne, da ravnajo s poljedel-I ci kot z manjvredno vrsto človeštva in da I se pričenjajo na nje ozirati šele sedaj, j ko se radi slabega kmečkega položaja za-i čenja slabo goditi tudi kapitalistom. Zato j pa se ti ne bodo bavili s poljededelstvom j delj, kot je potrebno, da sami sebi zbolj-I šajo položaj. To pa seveda ne zadostuje ! za napredek našega poljedelstva.
Če vzamemo v poštev, da je ogromna I večina našega prebivalstva še poljedel-j ska, da pa igra v javnem življenju samo postransko vlogo, je jasno, da leži vzrok v desorganiziranosti poljedelca. Če bi se ' ta ne boril več za svoj obstanek kot posameznik temveč kot član organiziranega I stanu, bi bil njegov položaj čisto druga-čen. Kakor za kmeta pa velja to sploh za malega človeka, kajti enako desorganizi-ran je n. pr. tudi umstveni delavec, državni in zasebni nameščenec, kar se je j posebno jasno pokazalo pri vsakem re-I duciranju plač in mezd.
j Ker danes nimamo osrednje kmetijske r organizacije in niti ene takšne pokrajin-j ske, zato dejansko tudi nimamo ustanove, j ki bi skrbela za napredek kmetijstva in ; njegove prilagoditve sedanjim razme-*' j ram. A prav v kmetijstvu je za enkrat j glavni dohodek našega naroda in če pada ta dohodek, potem padajo tudi dohodki vseh drugih stanov. Zato je organizacija kmetijstva v kmetsko zbornico in obvezne zadruge predpogoj za izvedbo načrtnega gospodarstva in naše gospodarske osamosvojitve.
mislili so, da so v dolgi vojni sovraga tako temeljito premagali, da se ni več
1 vdiral Preko mej v domovino južnih blovanov. Ali, otroci moji, videli boste dalje, da so se v svoji lahkomiselnosti kruto varali in da so morali radi te svoje zmote zelo veliko trpeti. Preko mej so namreč pošiljali njihovi sovražniki, pregnani iz njihove zemlje, hudobce v človeških podobah, ki so med brati netili prepir in nezadovoljstvo, da so tako slabili silno udarno moč južnih Slovanov. Najstrašnejša nesreča pa je bila tedaj za naše pradede neka strašna žival, ki se je pritihotapila preko meje in se je naselila v temnih slovanskih šu-mah. Ta žival je bila nekakšen zmaj, ki so ga naši pradedje imenovali korupcija. Imel je ta zmaj baje sto glav in je bil strašna šiba božja za vse ljudstvo, ki je bivalo po jugoslovanski zemlji. Ta zmaj je širil strašen smrad daleč na okrog, njegova hrana je pa bila prava človeška kjd- V tisočih in desettisočih so tedaj naši pradedje hirali in počasi umirali, ker jim je krvoses izpil kri, potrebno za njih življenje, in ni bilo takega skrivališča, kamor ne bi bil lizal ogabni jezik te strašne pošasti. Pri vsej tej narodovi nesreči je bilo gorje še toliko večje, ker je ta pošast skotila več mladičev, ki so bili prav tako požrešni in so se, iskajoč hra-razlezli P» celi Jugoslaviji. Ti mladiči so se posebno radi držali v skrivali-
ščih večjih mest in so sesali narodovo kri, da je bilo strah in groza. Ves narod je bil že popolnoma izhiran, bil je obupan in med njim se je začelo gojiti grdo sovraštvo. V tem strašnem obupu in sovraštvu so se pričeli sovražiti med seboj celo bratje, tako da so bili bratomori na dnevnem redu. Že je kazalo, da bo od teh vampirjev poginil cel narod, ki je bil sicer narod junakov med narodi imenovan. Nihče si že ni upal več dvigniti roke proti tem pošastim, kajti mnogokrat je zadostoval samo tak poskus in že je bil predrznež mrtev. Narod junakov ni upal več, da se bo rešil strašnih vampirjev in je klaverno čakal svojega pogina. Toda glejte, deca, tudi tukaj se je zgodilo po našem starem lepem pregovoru: Kadar je največja sila, je božja roka najbolj mila. Prav tedaj je prišel v lepo slavonsko mesto Osijek pogumen junak, ki mu je bilo ime Maurovič. Ta se je ponudil, da bo pokončal največjo pošast, ki biva v slavonskih šiimah. Nihče med narodom (junaku tega ni verjel, ker so tudi drugi že preje tako govorili, vendar pošasti niso ničesar napravili. Maurovič pa je bil cel junak, kakor da se je po božji milosti steklo vanj vse junaštvo nekdaj tako z geslom: »S pravičnim je Bog«, odšel nad strašnega zmaja. Pošast je stegnila proti njemu vseh svojih sto ogabnih glav, bruhala vanj žveplo in smrad, opletala je okrog njega s svojimi stoterimi
repi in repki, toda to pot zaman. Junak Maurovič je mahal s svojim težkim mečem na desno in levo, počez in navzkriž, yjegov težki mec je kresal ogenj in strašne glave so se trkljale pred noge rešitelju naroda. Ko je posekal največjo glavo, se je strkljala proti vozu, v katerem so bili vpreženi bistri lipicanerji, in le hitrosti iskrih konjičev se je imel voz-nik zahvaliti, da ga ni preveč obrizgala smrdljiva kri poginjajoče pošasti.
Junak Maurovič je zmagal, pošasti je posekal vseh sto glav, ki so ležale pred njegovimi nogami. Ljudstvo je pa po dolgih letih zopet prosto zadihalo in zavriskalo je od veselja, kajti sedaj je dobdo dokaz, da tudi slični vampirji, ki še živijo po širni domovini, niso neran-Ijivi; pričel jih je vneto pokončavati in jih je končno popolnoma pokončal. Od tistih dob se je v narodu naselilo blagostanje, zadovoljstvo in sreča in bratje so se začeli zopet ljubiti med seboj, kakor že prej v starih davnih časih. Blagostanje naroda pa se je večalo in večalo, tako da je postala Jugoslavija srečna in mogočna država zadovoljnih in srečnih Jugoslovanov, v kateri ima vsak svoj veliki kos dobrega belega kruha.
Mauroviča pa, kakor otroci sami dobro veste, šteje jugoslovanski narod med svoje največje junake.
Prav tako pa je, kakor že zgoraj omenjeno, potrebna tudi organizacija vseh drugih stanov, da omogočimo na podlagi teh organizacij in ustanov gospodarskim stanovom sodelovanje pri reševanju vseh važnih gospodarskih vprašanj. Delavski stän ima sicer svojo delavsko zbornico, nima pa obveznih temeljnih organizacij — zadrug, iz katerih bi ročni in umstveni delavci pošiljali zastopnike v svojo zbornico. Obrtniki so združeni v enotno zbornico s trgovci in industrijalci, pa bi bilo tr^ba vse tri ločiti in obrtnike združiti v enotno zbornico z umstvenimi obrtniki (svobodnimi poklici).
Ker hočemo politične stranke iz do sedaj že dovolj jasno obrazloženih vzrokov zamenjati s stanovskimi organizacijami, so nas nasprotniki proglasili za faT šiste. Računajo pač s tem, da njihovi bravci in poslušavci ne vidijo delj kot ped pred nosom, pa da bodo vse to požrli kot čisto resnico. Kakor da bi bila v vprašanju novih politično-gospodarskih družbenih organizacij edinozveličavna zapadnoevropska koncepcija dunajskega profesorja Otmarja Spanna, ki škili nazaj v fevdalni sistem in diši po italijanskem korporativizmu, pa da mi Slovani ne bi imeli v tem pogledu čisto svoje slovanske koncepcije, katere odličen predstavnik je bil pokojni Aleksander Stam-bplijski, ki jo je črpal iz široke slovanske duše tam od vzhoda. Da bi bil Stam-bolijski fašist, še ni nihče izustil! Pa vendar je hotel isto kakor mi! Tudi taki nas zmerjajo s fašisti, ki smatrajo okrožnico
Akcija za ustanovitev društva dolžnikov je v toliko napredovala, da bo v kratkem sklican ustanovni občni zbor. Zato se vabijo vsi interesenti iz vseh kräjev itf vščh stanov, da prijavijo svoj pristop. '
Ob enem naj se prostovoljno javijo vsi oni, ki so pripravljeni prevzeti krajevno poverjeništvo za svoj okraj ali občino. Prijavijo naj se vsi, ki vidijo v snujočem se društvu dokaz samopomoči ter prvi korak k omiljenju naših neznosnih gospodarskih težav.
Ako se dolžniki sami ne bomo zganili, organizirali ter si skušali pomagati, nam ne bo nihče pomagal.
Doseči moramo povišanje cen poljskim pridelkom, hišam in posestvom, izvedbo javnih del ter obnovo vsega gospodarstva, da bodo dolžniki zopet za-
»quadragesimo anno« sicer za višek modrosti, čeprav predlaga stanovsko ureditev države. Končno so nam natvezili to ime tudi taki, ki nimajo niti pojma, kaj je to »masterskaja« kot politično-gospo-darska družabna organizacija, čeprav Se domišljujejo, da vedo natančno, kako je tam, kjer so »masterskaje« že davno uvedene.
Tako smo končno predelali vse, kar bi spadalo v glavnih grobih potezah k načrtnemu gospodarstvu, ki bi obsegalo:
1.	organizacijo gospodarstva (stanovske zbornice in strokovne zadruge);
2.	znanstveno službo v gospodarstvu (statistika, strokovno-znanstveni in raziskovalni zavodi, vseučilišča);
3.	nadzorstvo države nad proizvodnjo, delom in kapitalom (odnos delojemalca in delodajalca);
4.	programe posameznih gospodarskih panog, katere sestavljajo in izvajajo vsi gornji za daljšo dobo let.
Za vse to pa je na čelu stanovom potrebna stalna vlada res novih ljudi v duhu osnovnih načel (»Prelom« št. 48/1934) in smernic (»Prelom« št. 2/1935) Jugoslovanskega ljudskega gibanja »Zbora«! Vlada, ki se bo lahko posvetila narodovi sedanjosti in bodočnosti, neodvisna od navidezne muhavosti sodobne »demokracije«, ki je v resnici le za kulisami točno preračunan diktat liberalnega kapitalizma, zato pa tembolj odgovorna stanovsko organizirani skupnosti na življenja in — smrt.	Ture Šturm.
Prijave naj se vpošljejp na pripravljalni odbor Društva dolžnikov v Ljubljani. Škrabčeva 9.
Izvleček iz pravil:
§ 2. Namen društva: Društvo je gospodarsko in nepolitično ter ima namen, ščititi interese dolžnikov z vsemi zakonito dovoljenimi sredstvi. Osobito ima namen:
a)	proučevati probleme narodnega gospodarstva, zbirati podatke o gospodarskih razmerah dolžnikov v svrho razdol-žitve, iskati pota za pravilno rešitev raz-
merja med dolžnikom in upnikom kakor končno proučevati možnosti za ublažitev gospodarske krize;
b)	prirejati posvetovanja, predavanja in zbore, izdajati in razširjati tiskane razprave in časopise glede vseh gospodarskih problemov, osobito pa glede uspešne zaščite interesov dolžnikov;
c)	sestavljati predloge občinskim, banovinskim in državnim oblastem, ki naj pripomorejo k olajšavi težkega položaja dolžnikov in k ublažitvi škodljivih posledic gospodarske krize.
NAS DELAVEC
iTan Mar jek:
Delavstvo in družabni red
(Konec.)
Tovariši, to da misliti. Zato sem tudi omenil. Vzemimo še enkrat našo usodo v svoje roke in vsak naj bo sam svoj voditelj. Delati za druge smo vajeni; delajmo še za sebe, saj delo nam je začetek in konec. Organizirajmo se stanovsko, kajti le na tej podlagi bomo vrnili kapitalu udarec, katerega nam je prizadejal s svojo zlato rok p, ko nas je politično in strokovno ločil na več struj in s tem podjarmil. Naše delavske zbornice naj bodo naši parlamenti. V njih se bomo združili po strokah. Vsaki stroki svoje zastopnike. Nikdar več ne sme biti ne rdečih, ne belih in ne plavih glasovnic. Borza dela mora postati, tudi kontrola dela, birokracija pa mora ven. Mi delavci že sami vemo, kaj je in kakšna naj bo prodajalna naših telesnih in umskih sil. Za sedaj pa škoda denarja za tako drag aparat. Bolniško zavarovanje in njega institucije se morajo temeljito preurediti, kar ne bo baš lahka naloga delavskih zbornic., Inspekcija dela mora res inspekcija postati. Nadalje je še vedno odprto vprašanja eksistenčnega minimuma kakor tudi vprašanje starostnega za-
miši. Delavci, ročni kot umski, delujte y svojih organizacijah kulturnih kot strokovnih, da se združimo v eno stanovsko delavsko enotno vsedržavno udruženje. To zahteva čas. to zahteva obupen položaj delavstva, to zahtevajo naše družine, naše hčere in sinovi; in zgodovina. Kakšno naj tako udruženje dejansko, bo, da bo , zmožno odpraviti krivice, socialno bedo, kar sem v razpravi navedel, nadalje realizirati zahteve in zboljšati delavstvu življenjske, družabne in kulturne pogoje itd., bom pa skušal v prihodnje obrazložiti. Tovariši! Opozoriti vas pa moram, da je prostor v »Prelomu«, katerega nam
gostoljubno daje uredništvo na razpolago, omejen. Zato bodi vaša dolžnost, da pridobite čim več naročnikov. Vem, da je v teh razmerah za delavca velika žrtev strošek za časopis, a ne pozabite, da je naša osvoboditev mogoča le z našimi žrtvami in z našim delom. »Prelom« nima za seboj kapitala, bank, finančnikov itd. Zato je odvisen le od naročnikov, naročnine. Ako ste za to, da se razširi edini časopis, ki biča, ne oziraje- se ne na levo ne na desno, ne gori in ne doli, krivico, nepoštenje in laž, podprite ga in širite ga. Brez žrtev ni zmage! Ustanavljajte čitateljske krožke v svojih krajih, razpravljajte in pripravljajte tla za temelj organizacije Jugoslovanskega ljudskega gibanja »Zbor«, v katerem je edino možno, da dobi delavski stan svoj pravi in številu odgovarjajoč zastop.
Tudi naša čevljarska obrt...
Vzorno in jako dobro obiskano tnani-festacijsko zborovanje združbe čevljarjev za sodni okraj Ljubljana, ki se je vršilo 8. t. m. v glavni dvorani Delavske zbornice, nam je zopet pokazalo nujno potrebo, da že vendar enkrat vsa javnost gmotno in moralno podpre našo, na visoki strokovni stopnji stoječo obrt v njeni borbi za obstoj. Iz obširnih in temeljitih referatov smo doznali pravi križev pot, katerega hodi poleg drugih tudi naša nekdaj tako cvetoča čevljarska obrt. Prav nič nas pa ni presenetila ugotovitev, da ta naša obrt na merodajnih in odločujočih mestih ne uživa tiste pozornosti in uvaževanja, ki bi bila v zaščito našega življa potrebna in upravičena. In vemo tudi, da je tudi rešitev obrtništva v samostojni zadružni stanoyr ski organizaciji v okvirju splošne preureditve gospodarskega in socialnega reda, kot ga »Zbor« zahteva. Poklicni politiki obrti ne bodo rešili.
Rešitev !e Is v nsčrtnem gospodarstvu ...
Milan Vidmar, Moj pogled na svet. poglavje o gospodarstvu: »Kaj pomaga razumno delovanje posameznika, če je veliko gospodarstvo slepo. Molekul je v plinu prost in po svoje razumen. Plin kot VeKkn tvorba je slep. verjetnostni matematiki se pokorava. Človeško gospodarstvo more biti le takrat razumno, če usmerja svoje drobce, če združuje delo posameznikov po skupnem načrtu. Človeštvo sme upati na zmage v svoji veliki vojni le, če se poda na pot — načrtnega gospodarstva«.
Akcija za ustanovitev društva dolžnikov
v Ljubljani
mogli odplačevati svoje dolgove. — Čim-preje izvedemo organizacijo našega društva, timpreje bomo dosegli ustavitev eksekucij in prisilnih dražb, dokler se vprašanje dolgov končno ne uredi za vse dolžnike enako.
varovanja. Torej, dragi tovariši, ali je bolj nujno to, kar sem navedel, ali je bolj umestno, da se gremo rdeče, bele in plave slepe
Vinko Gaberški:
1914-1918
(Konec.)
Strašno je bilo, kako je ves bled in siv v obraz venomer ponavljal moje ime. Bog ve, kaj si je mislil. Obvezovali so ga, a skoz vsako obvezo je takoj siknila kri. Moral je hudo trpeti, kajti škripal je z zobmi in tulil: »Pustite me, naj umrem«! Dal sem mu roko, ki mi jo je samo pobožal. Ko se je nekoliko pomiril in ni več tulil, ampak samo še vzdihoval, sem odšel. Videl ga nisem nikoli več. Saj tistikrat je umiral. Bil je simpatičen fant, nikoji prostaški ali surov.
Pa kako je prišel sem po smrt? Pozneje so mi povedali, da je Lauberger na tihem zamenjal svoj sedež na vozu s Slovencem Kost-weinom iz Vovber, sam pa se je priključil drugemu oddelku, tako da sploh ni bil pri meni. V splošni zmedi je zašel potem zopet med nas. Hotel je kaj doživeti. In je.
Avstrijcem je očito slaba predla in da ne bi mogli privleči svojih rezerv, so Italijani zgostili ogenj in so držali pod granatami in minami ves drugi nasip, ki tvori s prvim, velikemu loku podobnim in vštric s Pijavo tekočim, tetivo na loku. Naknadno sem čul, da je nad mostovi in prehodi divjal silovit ogenj.
Takole ob treh popoldne dne 17. junija je začelo srednje, a vztrajno deževati. Stiskali smo se v poldrug meter globokih, okroglih rupah, primernih za dva človeka, kdor je imel srečo, da jo je našel prazno. Koristilo je tako kritje le toliko, da ti je kos jekla, ki bi te bil sicer zadel, zletel prek glave. Seveda če je pala granata v tako zavetje, potem ni bilo daleč naokrog v blatu sledu za tistimi, ki so čepeli v rupah. V dežju in granatah smo čakali konca, vse eno kakega. Ždeli smo kakor živali topo. Gotovo da še nisem nikoli tako malo mislil kakor tiste dolge ure. Samo
I to mi je bilo pred očmi, da sem ta trenotek še, potem me pa ne bo več. Zdi se mi, da sem tudi sklepal, kako bi si po vojni idealno uredil življenje, če bi prišel iz tega pekla. Lepe nakane, blagi nameni, trdni sklepi, na katere nehvaležno pozabljamo.-
Ker nikoli ne pušim, sem vedno imel cigaret za druge. A tisto popoldne sem do pozne večerke popuhal v zrak kakih trideset, da bi ubil moreče trenotke. Živcev že skoro nisem čutil več. Videl sem pa, kako različno se obnašajo ljudje pod neizogibnim vplivom usode. So nekateri, ki trdijo, da v takih časih ničesar ne čujejo in čutijo, ter delajo le to, kar vidijo pri drugih; drugim dela zopet muke jezik in voljno molče, ne da bi si skušali trenotke olajšati s krikom; nekateri se opazujejo v potrtem ogledalu ali pa si grizejo ali čistijo nohte na umazani roki; so pa tudi taki, ki v brezumju drhtijo, ker so jih živci zapustili. Še danes pa čujem tisto enolično žalostno slovaško ali madjarsko popevko, ki je silila od nekod k mojim ušesom, dokler ni omolknila. Pel je neki tovariš nekje, dokler ni izpel.
Ko je dež nekoliko spreletel se je ogenj še ojačil in nad nas so prišli Caproniji, ki so metali na naše postojanke kar na slepo bombe in streljali s strojnicami vsevprek. Z Mu-scardinom sva se včasi vzpenjala iz rupe, ter sva poizvedovala, kako je cenjeno zdravje okoli naju. Večerilo se je in ogenj je ponehaval. V vznožju nasipa so začeli goniti brez cilja in namena naše fante 97. tržaškega polka gori in doli od konca do kraja. Ko je videl mlad fantič, da govorim s poročnikom Muscardinom, me je po naše vprašal, da li je to on, Muscardin. Potrdil sem mu. Spoznala sta se italijanski stric in hrvatski nečak. Italijan je s Hrvatom izpregovoril nekaj hrvatskih besed in mu dal cigaret, pa je zopet počenil v svoji jamici.
Ko sem se tako ogrebal v svoji rupi sem zapazil, da mi je izginila iz žepa bluze na
prsih listnica. V njej sem imel nekaj korespondence in pa kakih tri sto kron in lir. Mislil sem, da sem listnico izgubil prej pri skoku iz druge rupe in prehodu v svojo sedanjo, ter sem zlezel iz svojega zatočišča, da bi poiskal izgubljeno bogastvo. Našel nisem seveda ničesar, pač pa sem poleg komande brigade srečal korporala Žnidarja z Dolge gore nekje pri Ločah. Vprašal sem ga, kako da se ga ni še nobena lotila.
»Mojdun,« mi pravi, »tri leta sem bil pri infanteriji in sem vzdržal; bom menda vendar tudi pri vas.« Pa ni; kajti čul sem, da ga je dan na to ubilo. Sam pa sem doživel po povratku k svoji rupi presenečenje. Ni je bilo tu ne tam. Nekje tam, kjer bi morala biti, je bil globok in širok krater. Najbrž je bila prišla bomba iz zraka v goste, pa me ni našla doma. Tiste lire in krone in kartice so mi rešile življenje. Za Muscardina nisem več čul.
Nered je bil pri nas tak, da sploh nikdo ni več vedel, kako in kaj. Ta vaje sem se lačen in omotičen z velikim občutkom slabosti in mraza obrnil v smer, kjer sem slutil svoje poveljstvo. Kako sem prišel tja, sem opisal že v prejšnjih poglavjih. Tista vročica in listek kot dokaz, da sem bolan in da sem se izgubil, me je rešil resnih sitnosti. Zapustiti postojanko na lastno pest je opasna zadeva.
Ko so me potem poslali iskat tren na italijanski strani reke, sem se še kot pešec komaj prerinil prek mosta pri San Dona, ki je bil čudežno ohranjen. Takega nereda kakor tam si ni mogoče misliti. Nikogar ni bilo ki bi urejal in vodil tren. Voziti bi bili morali po levi strani ceste, a trenarji se tega niso držali. Tako se je dogajalo, da so bili vozovi drug proti drugemu na mostu in na cesti, da niso mogli ne naprej ne nazaj. Bile so kar po tri kolone. Tudi pod murvami ob cesti so bile zbite cele kolone. Zadeva se res ni dala razvozlati. Kako so Italijani potem.
ko so vse zajeli, napravili red, si ne morem misliti.
Pri cerkvici Santa Anastasia sem na poljski cesti med njivami prevrnjena v jarku za živo mejo našel dva prazna vozova, ki sta bila naša. Ničesar ni bilo na njih. Kostwein je bil brez dvoma pobegnil, a voznik je ležal za mejo na travi na trebuhu. Desno roko je držal daleč od sebe in stiskal je pest kakor bi komu grozil, s skrivljeno levico je pa delal, kakor bi hotel trgati travo. Bil je postaven, že sivkast mož. Kape ni bilo nikjer, pa saj bi ga bolelo, če bi jo hotel na glavo povezniti. Granata mu je bila namreč odnesla precej temena. Na grdi rani se je v solncu pasel roj muh.
Konj ni bilo, sprav ni bilo, prtljage tudi ne. Tam sem izgubil vse svoje reči. Žal mi je za zanimive zapiske in dobre knjige. Sedaj pišem vse po spominu. Kaj bi z vozovi? Pustil sem jih in se obrnil. Po cesti sem zasledil svojo korespondenco ter sem redke karte zasledoval do porušene cerkve, kjer je prihajala cesta do bele kamenite. To je dokaz, da so neznanci že po poti pregledavali prtljago, če je kaj prida v njej.
Po kakih ovinkih sem prišel h komandi in kako so me sprejeli, se ne spominjam več prav. Dogodkov je bilo preveč. Podrobno opisovanje bi bilo le pusto ugibanje in za sploš-nost brez pomena. Glavno je zame, da sem se srečno rešil prav zadnji čas, kajti Italijani so takoj potem, ko se je zrušila naša ofenziva, zajeli silno mnogo naših ljudi.
i
Naša divizija je v bitkah, ki ss segale druga v drugo, mnogo trpela in izgubila. Tudi telegrafska četa je bila jako prizadeta. Zmanjkalo je toliko za razne stroke kvalificiranih ljudi, da je bila redna služba nemogoča, zlasti ker smo bili tudi ob polovico materijala. Po splošnem neuspehu smo se umeknili daleč, še prek Cessalta, da bi si celili rane in popolnili vrzeli. Imeli smo občutek, da gre vse h koncu.
Ža konzorcij »Preloma« izdaja in urejuje Andrej Šifrar. — Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. — Vsi v Ljubljani.