Iirv. I I ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGMITIONES Ervin Dolenc i V i- MED KULTURO IN POLITIKO: kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama 1 1 1 1 1 1 D lI Inštitut za novejšo zgodovino Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2010 111111 ■ I ■ Inštitut za novejšo zgodovino Ervin Dolenc MED KULTURO IN POLITIKO KULTURNOPOLITIČNA RAZHAJANJA V SLOVENIJI MED SVETOVNIMA VOJNAMA ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 11 Ervin Dolenc MED KULTURO IN POLITIKO: KULTURNOPOLITIČNA RAZHAJANJA V SLOVENIJI MED SVETOVNIMA VOJNAMA Urednik: dr. Aleš Gabrič Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: dr. Damijan Guštin Recenzenta: dr. Petra Svoljšak dr. Peter Vodopivec Oblikovalka naslovnice: Barbara Kokalj Bogataj Prevod povzetka: Borut Praper Računalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Tiskarna DTP d.o.o. Naklada: 500 izvodov Izid knjige je podprla: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 323(497.4)”1918/1941” 94(497.4)” 1918 /1941” DOLENC, Ervin Med kulturo in politiko : kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama / Ervin Dolenc ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2010. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 11) ISBN 978-961-6386-27-2 253068544 Pregled vsebine SPREMNA BESEDA (Jurij Perovšek) 7 NAMESTO PREDGOVORA: “ARHIVISTI” IN “ZGODOVINARJI” 15 LETO 1918 IN POTEM 19 Deavstrizacija 21 Naš prvi “kulturni minister” 38 Kulturni mozaik prve Jugoslavije 49 KULTURA IN POLITIKA 73 O slovenstvu 75 Intelektualci in delitve 116 Kultura kot politična propaganda 127 Država, cerkev, šolstvo 136 KULTURA IN IDEOLOGIJA 161 Nasilje kot politično sredstvo 163 Fašizem in Slovenci 172 Naši fašisti 205 Spori med komunisti 220 Kocbekovo Premišljevanje o Španiji 248 Koroščeva antisemitska uredba 257 POVZETEK 277 SUMMARY 287 VIRI IN LITERATURA 299 OSEBNO KAZALO 321 Spremna beseda Med zgodovinarji, ki so v zadnjih dvajsetih letih ključno prispevali k novemu pogledu na novejšo sloven­ sko zgodovino, značilno izstopa lani preminuli razisko­ valec Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, znan­ stveni svetnik dr. Ervin Dolenc. Njegovo življenjsko in poklicno pot je ob vstopu v za zgodovinarje najbolj plo­ dno ustvarjalno obdobje žal prekinila prezgodnja smrt. Vendar je kljub temu z opravljenim delom uspel zaokro­ žiti glavne problemske vsebine, ki so vznemirjale njego­ vo raziskovalno osebnost. Ervin Dolenc se je v svojem delu posvetil vrsti bi­ stvenih vprašanj slovenske kulturne ter idejne in po­ litične zgodovine v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Njegova prva zgodovinarska pozornost pa je veljala domačim krajem in težkim preizkušnjam pri­ morskih Slovencev. Večkrat se je posvetil zgodovini Se­ nožeč, o svojem domačem kraju pa leta 1994 objavil tudi monografijo Senožeče : skupnost na prepihu (Koper 1994). V njej je vsestransko obdelal razvoj senožeškega območja od njegove naselitve do začetka devetdesetih let 20. stoletja. Z delom, ki gaje opravil, ne bi mogel bo­ lje vpeti Senožeč v zgodovinsko sliko Slovenije. Priprava omenjene monografije je namreč temeljila v njegovem trdnem prepričanju, da lahko le kamenčki t. i. lokalne zgodovine sestavijo mozaik nacionalne zgodovine, saj je njeno bistvo v podrobnostih, ki tvorijo življenje sleherni­ ka in sleherne skupnosti (P. Svoljšak: Ervinu Dolencu v večni spomin. Kronika, 2009, 3, 548). Obenem je vztraj­ SPREMNA BESEDA 7 no obujal spomin na senožeškega rojaka, organizatorja odpora proti fašizmu, tigrovca Danila Zelena, in precej pisal o fašizmu, s katerim so se Primorci srečali že v času med svetovnima vojnama. Leta 1999 je obsežnejše besedilo o fašizmu in Slovencih objavil kot spremno be­ sedo h knjižni izdaji znane novele primorskega pisatelja Cirila Kosmača Gosenica. Ključni izziv, ki je zaznamoval celotno zgodovinar­ sko pot Ervina Dolenca, pa je bila kulturna zgodovina Slovencev. Svoje kompleksne razčlembe razvoja kulture in kulturne politike na Slovenskem je predstavil v vrsti znanstvenih obravnav in nastopov na znanstvenih sre­ čanjih doma in v tujini. Slovensko zgodovinsko identi­ teto pa je posebej učvrstil z monografijo Kulturni boj : slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929 (Ljubljana 1996), v nepogrešljivih poglavjih znane Slo­ venske kronike XX. stoletja (Ljubljana 1995), s tehtnimi prispevki v Enciklopediji Slovenije in Primorskem biograf­ skem leksikonu, ter s svojimi besedili v véliki, dobrih 1500 strani obsegajoči inštitutski monografiji Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (Ljubljana 2005). Bilje tudi eden od urednikov Sloven­ ske novejše zgodovine. V svojem uredniškem delu je prav tako pokazal vse lastnosti odličnega zgodovinarja: široko poznavanje obravnavane problematike, vztrajanje pri oblikovanju vsebinsko polnega besedila in spošto­ vanje živega stika z zgodovinskimi viri. Vse znanstvene kvalitete Ervina Dolenca so vidne tudi v knjižni objavi spominov urednika Slovenca Ivana Ahčina na vodilnega slovenskega politika v prvi jugoslovanski državi Anto­ na Korošca. Knjigo s spremno študijo in znanstvenimi opombami je pod naslovom Izgubljeni spomin na Anto­ na Korošca (Ljubljana 1999) pripravil skupaj s kolegom in prijateljem Bojanom Godešo. O Korošcu je pisal tudi sam, in sicer zlasti o njegovem odnosu do Judov. Ocenil je, da si lahko Koroščev negativni obrat v stališčih do judovskega vprašanja leta 1940 razlagamo “v kontekstu povečanega priseljevanja Židov v takrat še nevtralno Ju­ goslavijo in v kontekstu ugajanja ter manifestativnega prilagajanja nacistični rasistični politiki po padcu naci­ stom ljubega premiera Stojadinoviča in po padcu zadnje 8 realne ovire nemški ekspanzionistični politiki v Evropi, Francije” (Stiplovškov zbornik, Ljubljana 2005, 200). Naj se vrnemo k jedru Dolenčevega zgodovinarske­ ga sporočila, h kulturnemu razvoju v novejši slovenski zgodovini. Poudariti je treba, da ga je obravnaval zave­ dajoč se tudi predhodnih temeljev, na katerih je bila grajena stavba zgodovine slovenske kulture. Kulturno zgodovino Slovencev je zaobjel v širokem obsegu, v ka­ terega je seštel tako kulturno politiko kot zgodovino in delovanje posameznih kulturnih ustanov in posamezni­ kov. Zavedal seje namreč, da brez izobraževalnih usta­ nov narodova kultura ni imela možnosti razvoja, tako kot ga ni imela tudi brez prispevka znanosti in različnih umetnosti, ki so se v obravnavanem obdobju napaja­ le z vsemi sočasnimi idejnimi in ideološkimi tokovi in so bila tvoren dejavnik tedanje slovenske zgodovine. Na tako široko zastavljenem raziskovalnem polju je sledil reklu, da zgolj iz malega raste veliko, zato po njem sliko slovenske kulturne zgodovine tvorijo tudi ali predvsem društva, lokalne kulturne ustanove, pogosto raziskoval­ no zanemarjeno družabno življenje in odsevi aktualnih kulturnih tokov (Svoljšak, n. d., 548). Za celotno obdobje slovenske kulturne zgodovine, ki gaje zaobjel, Ervin Dolenc ugotavlja, da so z obliko­ vanjem jugoslovanske države leta 1918, ko so odpadle vse pred tem z nemškim nacionalizmom pogojene poli­ tične ovire, za rast slovenske kulture in šolstva nastopili mnogo ugodnejši pogoji. Izpeljani sta bili slovenizacija in izpopolnitev šolstva, leta 1919 je bila ustanovljena prva slovenska univerza. Univerza je kmalu dobila simbolič­ ni pomen vseh slovenskih kulturnih pridobitev v novi državi. H kulturnemu napredku Slovencev v Kraljevini SHS/Jugoslaviji je pomembno prispevalo tudi ustana­ vljanje številnih novih stanovskih, strokovnih, intere­ snih in kulturnih organizacij ter narodnih ustanov in društev, kar je med širokim slojem prebivalstva širilo organizacijske sposobnosti, bralno kulturo in splošno razgledanost ljudi. Po dolgih letih prizadevanj je bila le­ ta 1938 ustanovljena Akademija znanosti in umetnosti. Do novega poleta je prišlo tudi v kulturno ustvarjalnem delu. Leto 1918 je torej bilo pomembna prelomnica za slovenski kulturni in znanstveni razvoj. SPREMNA BESEDA 9 Vzporedno z omenjenimi poudarki je Ervin Dolenc posebej razčlenil tudi značaj tedanjega kulturnega bo­ ja na Slovenskem. Kot je opozoril v monografiji Kulturni boj, gre razumeti slovenski izraz zanj širše kot nemški “Kulturkampf’. Slovenski “kulturni boj” namreč ni bil zgolj boj liberalizma proti katoliški cerkvi, temveč boj za primat v kulturi, torej “hkrati boj proti privilegirani vlogi katoliške cerkve in boj za rekatolizacijo z gospodarskim in duhovnim liberalizmom 19. stoletja omajane trdne katoliške vere slovenskega človeka”. (95) Z razčlenitvi­ jo opredeljevanja ideološkega značaja slovenske naro­ dnopolitične biti na področju kulture v dvajsetih letih je zapolnil eno od velikih praznin med doslej maloštevilni­ mi slovenskimi zgodovinopisnimi študijami o idejnopo­ litičnem razvoju v prvi jugoslovanski državi. Le-tega je v obsežnem delu besedila Slovenske novejše zgodovine predstavil tudi prek njegovih drugih pojavnih oblik. V Slovenski novejši zgodovini bralca pretehtano vpelje še v političnokulturne razmere na Slovenskem med prvo sve­ tovno vojno, mednarodni položaj prve Jugoslavije, njene notranjepolitične preobrate ter slovenska idejna in na­ rodnopolitična razhajanja v tridesetih letih. Njegov pri­ spevek v omenjenem delu zaokroža kompleksen prikaz kulturne razvitosti v Jugoslaviji in na Slovenskem, ki je bila v tedanji jugoslovanski skupnosti najbolj izrazita. Pomemben delež v raziskovalni dejavnosti Ervina Dolenca imajo tudi razprave o intelektualcih oziroma njihovih delitvah, načelnih opredeljevanjih in praktič­ nih ravnanjih v času do druge svetovne vojne. Čas med obema vojnama je bil intriganten za Slovence, posebej za slovenske intelektualce. Slednji so znotraj unitarne in izrazito centralistično zasnovane Jugoslavije igrali pomembno vlogo branika slovenstva. In tu se je najbolj izrazito pokazala tesna vzročno posledična prepletenost političnih in kulturniških elit, ko je bilo potrebno stopiti v bran samostojne nacionalne identitete. Ervin Dolenc je te procese razpetosti intelektualcev med slovenstvom in jugoslovanstvom, med avtonomijo in centralizmom analitično in razvojno plastično predstavil v različnih znanstvenih besedilih (B. Godeša, Ž. Lazarevič: Dr. Ervin Dolenc /29. 9. 1960-22. 2. 2009/. Zgodovinski časopis, 2009, 1-2, 247). Pri tem je pomembna njegova ugotovi­ lo tev, da je v tridesetih letih zaradi zgodovinsko prevladu­ joče ukoreninjenosti v slovenstvu celò skupina najbolj privrženih kulturnih zagovornikov jugoslovanskega zli­ tja, kije izhajala iz liberalnega tabora, “to možnost samo še pasivno prepuščala močnejšemu in dolgotrajnejšemu zgodovinskemu procesu”. (Slovenska novejša zgodovina, 423) Poleg tega se je v zadnjih letih podrobno posvetil še medgeneracijskim razhajanjem in odnosom v vod­ stvu slovenskega predvojnega komunističnega gibanja. Poudaril je, da je “ključni označevalec teh odnosov prav beseda (NE)ZAUPANJE”, ki je pač “še ena zgodba o večji nevarnosti notranjega kot zunanjega sovražnika, zgodba o večji ostrini ter krutosti obračunavanja znotraj neke skupnosti kot pri spopadih z zunanjim nasprotnikom”. (Med politiko in zgodovino : življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja /1903-1975/. Ljubljana 2005, 128, 129) Zgodovinarskega bistva Ervina Dolenca pa nista iz­ ražali le raziskovalna radovednost in prizadevnost, pač pa tudi nesebično vzpodbujanje mladih k spoznavanju zgodovine in pripravljenost predajati jim svoje znanje. Dobrih petnajst let je bil dejaven v Komisiji za delo zgo­ dovinskih krožkov pri Zvezi prijateljev mladine Sloveni­ je, ki jo je v letih 2001-2003 tudi vodil. Je soavtor učbe­ nikov Koraki v času : 20 stoletje : zgodovina za 8. razred (Ljubljana 1997) in Zgodovina 4 : učbenik za 4. letnik gimnazije (Ljubljana 2002) ter zbornika virov za srednje šole Slovenska kultura in politika v Jugoslaviji (Ljubljana 2002). Pri tem je mnogo prispeval k razrešitvi običajnih zadreg, “kako učbenik in šolsko zgodovino narediti čim bolj privlačno, manj podatkovno nabito in bolj po meri tistih, ki jim je namenjena, torej učencev in dijakov” (A. Gabrič: Dr. Ervin Dolenc /1960-2008/, Šolska kronika, 2009, 1, 160). Pedagoški dar je uresničil tudi kot pre­ davatelj na visokošolski ravni. V letih 1999-2002 je kot asistent in nato docent sodeloval pri izvajanju predmeta Nastanek sodobnega sveta na Fakulteti za družbene ve­ de Univerze v Ljubljani, na ljubljanski Filozofski fakul­ teti pa je od akademskega leta 2007/2008 kot nosilec predmetov Razvoj slovenskih kulturnih (znanstvenih) in­ stitucij (1850-1941) in Kulturna politika v prvi Jugoslaviji sodeloval pri izvajanju podiplomskega študijskega pro­ grama. Leta 2003 je postal član Society for Slovene Stu- SPREMNA BESEDA 11 dies v Združenih državah Amerike, izjemno pomembno delo na mednarodnem področju pa je opravil še kot član bilateralne Slovensko-avstrijske komisije zgodovinarjev, kije delovala v letih 2001-2004. Ervin Dolenc je ob vsej našteti dejavnosti našel tu­ di čas za kritični premislek o slovenskem zgodovinopis­ ju in njegovi prihodnosti. Plod te skrbi je bila Okrogla miza Problemi slovenskega zgodovinopisja o 20. stole­ tju, ki jo je leta 1999 organiziral ob 40. letnici Inštituta za novejšo zgodovino. O slovenskem zgodovinopisju je spregovoril še na znanstvenih posvetih, ki jih je inšti­ tut organiziral oziroma soorganiziral leta 2004 in 2007. Na omenjenih posvetih in v svojem celotnem delu je, “kolikor se je le dalo, (...) branil stroko pred nasveti od ,zgoraj’” k čemer sta posebej prispevali zanj tako značil­ ni “vztrajnost in odločnost v zagovarjanju svojih stališč” (Gabrič, n. d., 161). Leta 1998 je tudi vidno zaznamoval današnje delovanje vseslovenske organizacije zgodovi­ narjev - Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Na 29. zborovanju ZZDS v Izoli so namreč na njegovo pobudo sprejeli sklep o podeljevanju priznanja oziroma nagrade ZZDS za raziskovalno delo. Kot je zapisal v utemeljitvi svojega predloga, je namen priznanja tako “promocija zgodovinopisnega raziskovalnega dela, njegovih glavnih dosežkov med samimi zgodovinarji ter vsega slovenske­ ga zgodovinopisja v širši javnosti” kot tudi “spodbuda k boljšemu, predvsem prodornejšemu, v metodološko in tematskem smislu pogumnejšemu raziskovalnemu delu” (Zgodovinski časopis, 1998, 3, 440). Predsednik Komisije za podeljevanje priznanja (nagrade) Klio za raziskovalno delo v zgodovinopisju je bil vse od njenega oblikovanja leta 1999. Ervin Dolenc vseh svojih zgodovinarskih spoznanj in zamisli, ki jih je nenehno rojeval njegov iščoči duh, ni uspel preliti na papir. A z delom, ki ga je opravil, je, razbremenjen ustaljenih miselnih vzorcev, pomembno razširil slovensko zgodovinopisno védenje na področju lokalne in kulturne zgodovine, razvoja ključnih nazorov slovenskih intelektualnih elit v moderni dobi in idej­ nopolitičnih odnosov ter razmerij v revolucionarni ko­ munistični stranki. V pričujoči knjigi so zbrane njegove najbolj značilne poglobitve v slovensko idejno, politično 12 in kulturno zgodovino, ki jih je napisal v zadnjih letih. Nekatere med njimi so ob tej priložnosti objavljene pr­ vič, saj jih avtor bodisi ni utegnil oddati v objavo bodisi jih je, pa do njihovega natisa, načrtovanega v drugih publikacijah, (še) ni prišlo. Knjiga je razdeljena na pet sklopov. V prvem, Namesto predgovora: “ Arhivisti” in “zgodovinarji”, avtor obravnava metodološke probleme slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju in opozori, da današnje slovensko zgodovinopisje zaostaja predvsem v osnovni kakovosti raziskav, v obvladovanju obrti in v presoji pri izbiri raziskovalnih tem, kjer je občutno premalo smelosti in jasnega pregleda nad raziskovalno tematiko. Drugi, Leto 1918 in potem, obravnava proces deavstrizacije oziroma slovenizacije, kije na kulturnem področju za Slovence nastopil ob vstopu v jugoslovan­ sko državo, ter kulturno razvitost Kraljevine SHS/Ju­ goslavije. V tretjem, Kultura in politika, so prikazane narodnopolitične ter ideološke in kulturne delitve na Slovenskem v času med svetovnima vojnama in poseb­ nosti slovenskega kulturnega boja v letih 1941-1945, to je v vojnih razmerah okupacije, odporniškega giba­ nja in državljanske vojne. Četrti sklop, Kultura in ideo­ logija, obravnava vprašanje nasilja kot političnega sred­ stva ter totalitarni sistem fašizma in slovensko izkušnjo z njim v času do druge svetovne vojne. Razčlenjeni so tudi spori med komunisti v tridesetih letih, vloga cer­ kve v ideoloških nasprotjih znotraj katoliškega gibanja na Slovenskem v letih pred drugo svetovno vojno ter Koroščevo idejno in politično ravnanje v zadnjem letu pred njo. Zadnji sklop, Povzetek, pa posebej opozarja na vsebinsko dinamiko pričujoče knjige. Le-ta zajema pomembno obdobje slovenske novejše zgodovine, ko sta stopnjevano narodnopolitično samozavedanje in slovenska kulturna samozavest v prvi Jugoslaviji, na katero je vplivala tudi bistveno višja kulturnociviliza- cijska raven Slovenije nasproti drugim delom države, Slovencem dala nov polet tudi v kulturno ustvarjalnem delu ter idejnem in političnem opredeljevanju. Samo- lasten slovenski kulturni in idejni razvoj v času med svetovnima vojnama, ki ga unitarnocentralistični ustroj jugoslovanske države ni mogel preprečiti, ima zato po­ membno mesto v zgodovinski graditvi slovenske kul- SPREMNA BESEDA 13 turne in bivanjske identitete, kar je glavno sporočilo Dolenčeve knjige. Besedila, ki sestavljajo Dolenčevo knjigo Med kul­ turo in politiko : kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama, so, razen najnujnejših teh­ ničnih in lektorskih popravkov, objavljena tako, kot so bila napisana. Edini vsebinski poseg, do katerega je pri­ šlo, zadeva le njihovo razvrstitev v posamezne sklope in oblikovanje naslovov le-teh. Skladno s problematiko, ki ji je avtor posvetil svojo glavno raziskovalno pozornost, sta bila izbrana tudi naslov in podnaslov pričujočega dela. Besedila so izbrali Aleš Gabrič, Bojan Godeša, Žarko Lazarevič in podpisani, uredniško in tehnično plat njihove priprave za knjižno objavo pa sta opravila urednik zbirke Razpoznavanja/Recognitiones Aleš Ga­ brič in Željko Oset. Omenjeni avtorjevi kolegi z Inšti­ tuta za novejšo zgodovino so pričujoče delo pripravili za natis na podlagi spoznanja, da bi bili strokovna in širša javnosti prikrajšani, spomin na Ervina Dolenca pa okrnjen, če ne bi bila posebej predstavljena njegovo zgodovinopisno delo in misel v zadnjih dobrih desetih letih. Tako je pričujoče delo, kije izšlo s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, še en tehten pri­ spevek avtorjeve raziskovalne generacije k sedanjemu razvoju slovenske zgodovinopisne vede. Naj na tem me­ stu povemo, da sta poleg Inštituta za novejšo zgodovino, kije izdal in založil Dolenčeve poglobitve v razmerje med kulturo in politiko, njegovo osebnost in znanstveno kva­ liteto letos obeležili tudi rojstna občina Divača in Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Občina Divača je Ervi­ nu Dolencu 19. julija 2010 posmrtno podelila naziv ča­ stnega občana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije pa je na svojem 35. zborovanju, kije bilo od 30. septembra do 2. oktobra v Kopru, sklenila, da bo odslej podelje­ vala tudi posebno Priznanje Ervina Dolenca za najboljši prvenec na področju zgodovinopisja. Tako Ervin Dolenc tudi na takšen način ostaja v spominu svojih kolegic in kolegov, ki jih je s svojim delom zavezal k prodornemu raziskovanju zgodovine in smelemu prepoznavanju nje­ nih še ne obravnavanih problemskih polj. V Ljubljani, 31. oktobra 2010 Jurij Perovšek Namesto predgovora: “Arhivisti” in “zgodovinarji” Najprej naj se obojim, arhivistom in zgodovinarjem, opravičim za namerno zlorabo njihovih poklicev. Ta­ kšno poimenovanje dveh različnih metodoloških pristo­ pov je namreč v zgodovinarskem žargonu, vsaj v neka­ terih krogih, že precej uveljavljeno. Z uporabo teh dveh pojmov kot prispodob želim opozoriti na dva temeljna, a precej različna metodološka pristopa k našemu pisa­ nju kot artikulaciji (ali konstrukciji) nekega vedenja o preteklosti. Če nekoliko poenostavim, se nam prva skrajnost kaže kot precej nekritično povzemanje virov, ki rado za­ pade v brezmejne podrobnosti in izgubi rdečo nit glavne­ ga namena “raziskave”. Ta pristop naj bi v slovenskem zgodovinopisju, pogojno rečeno, utelešali t. i. arhivisti, ki po svoji primarni dejavnosti arhive urejajo in s povze­ manjem določenih skupin dokumentov bistveno lajšajo njihovo uporabo. Za ta pristop naj bi bilo značilno pred­ vsem (pre)podrobno povzemanje dokumentov, pomanj­ kanje analize pridobljenih podatkov oziroma preveliko zaupanje tem podatkom in na koncu pomanjkanje sin­ tetičnega umeščanja v celoten kontekst obravnavane problematike. Z eno besedo bi lahko ta način pisanja o preteklosti označili tudi kot faktografijo. Z roko v roki takega načina pisanja pa gre dostikrat tudi neupošte­ vanje dotlej objavljene literature o obravnavanem pro­ blemu in zato največkrat namerno izogibanje dialogu z drugimi in/ali drugačnimi ugotovitvami. Drugi pristop k zgodovinopisju predstavljajo t. i. NAMESTO PREDGOVORA: "ARHIVISTI" IN "ZGODOVINARJI" 15 “zgodovinarji”, ki naj bi bili pri uporabi virov informa­ cij bolj kritični. To pomeni predvsem, da naj bi bili pri uporabi primarnih virov bolj selektivni in s strožjo pre­ sojo o njihovem pomenu oziroma teži. T. i. zgodovinarji naj bi informacije po njihovem pomenu bolj premišljeno vnašali v kontekst svoje raziskave. Za takšen pristop je najpogosteje značilno dosledno upoštevanje obstoječe literature in natančno navajanje virov informacije. Ob­ razložitev metod dela, če niso razvidne že iz samega po­ stopka pripovedi, in mogoče dileme ali šibke točke upo­ rabljenih argumentov pa so žal že redek presežek našega dela. Najkrajše bi bilo mogoče ta pristop označiti tudi kot refleksivni pristop ali zgodovinopisje s premislekom. Jasne in čiste delitve na ene in druge seveda ni; vsi smo nekje vmes, čeprav je nagnjenost proti eni ali dru­ gi strani dostikrat zelo očitna. Ključna prelomnica med enim in drugim pristopom je prehod med zadovoljstvom z golim opisom ali t. i. “rekonstrukcijo” dogodkov na eni strani in hotenjem, da bi to deskriptivnost presegli z neko dodano vrednostjo, na drugi. Ocenjujem, da sta omenjena različna metodološka pristopa zlasti za novejšo zgodovino, ali še bolj izrazito za t. i. kratko 20. stoletje, največji metodološki problem našega zgodovinopisja za to obdobje. Starejša obdobja naše preteklosti se namreč raziskujejo precej dlje, zato je o njih na voljo več literature, pravila citiranja starih in novih ugotovitev pa so bolj izdelana. Drugi pomemben vzrok za zmedo ali celo namer­ no kršenje korektnega navajanja je seveda tudi politič­ na aktualnost zgodovinopisnih raziskav o 20. stoletju, posebno časa okrog druge svetovne vojne. Tu se s pri­ stransko selekcijo dokumentov in dejstev zatekamo v glavnem k dvema različnima monološkima interpretaci­ jama glavnih procesov, medtem ko bi upoštevanje in ar­ gumentirana polemika z drugačnimi pogledi omogočila dialog in postopno interpretacijsko napredovanje. Ena pomembnejših ovir pri kritični obravnavi 20. stoletja je tudi pomanjkanje objektivnejše kritike v slo­ venskem zgodovinopisju. Objava kritike v slovenskih zgodovinopisnih revijah je zelo malo cenjeno delo, po­ gosto pa tudi nehvaležno izpostavljanje osebnim zame­ ram in nasprotnim napadom. Kot sem že nekje zapisal, 16 navadno pišemo recenzije le prijateljem ali a priori ne­ gativno nekomu, ki nam pač ni všeč. Uredništva revij bi mogoče morala začeti ločevati zgolj poročila oziroma predstavitve novih del od prave kritike, pa naj bo ta po­ zitivna ali negativna. Naj mi bo oproščena pristranskost zaradi sodelovanja, a kot primer bi tu izpostavil izid pregledne znanstvene monografije Slovenska novejša zgodovina jeseni 2005, k ije doslej dočakala eno samo pravo kritiko v reviji Zgodovina za vse,1 obe kritiki, ki sta izšli v reviji Ampak,2 pa sta bili bolj kot s strokovnimi problemi zaznamovani z osebnimi zamerami. Niti sami uredniki strokovnih revij torej ne čutijo potrebe in dol­ žnosti recenzirati delo, ki je prišlo na slovenski knjižni in zgodovinopisni trg po šestindvajsetih letih premora v pisanju takih sintetičnih pregledov. Drugi metodološki problemi, kot je uporaba metod nove kulturne zgodovine, kvantitativnih metod, primer­ jalne zgodovine ipd., se mi zdijo manj problematični. Nova kulturna zgodovina, se pravi “zgodovina od spo­ daj”, t. i. mikrozgodovina, podrobna analiza posebnih in tudi ekstremnih primerov, manjšin, žensk, čas, kot so ga dojemali mali, navadni ljudje, in podobni pristopi so dejansko že dovolj dolgo prisotni tudi v slovenskem zgodovinopisju, dovolj uveljavljeni in dovolj kakovostni, da si s tem ni treba delati posebnih skrbi. To seveda ne pomeni, da je treba “staro” politično in ekonomsko zgo­ dovino ter zgodovino kulturnih institucij ali pomembnih osebnosti zavreči, prav tako pa je zmotno prepričanje, daje tu bolj ali manj že vse narejeno. Tako kot pri vseh zgodovinskih zvrsteh in podzvrsteh ostaja tudi pri “kla­ sičnih” zgodovinopisnih pristopih večno nedokončano delo, ki ga bo vsaka generacija analitikov preteklosti opravljala po svoje in iz svojega družbenega konteksta, le da je pri nas spričo majhnega števila zgodovinarjev toliko več neraziskanih ali slabo raziskanih tem. Primerjalno zgodovinopisje ima pri nas mnogo manjši zamah, sploh pa se dostikrat primerjalna meto­ 1 Centrih in Kosi, Med slovenskim narodnim vprašanjem in slovensko nacionalno zgodovino, str. 155-165. 2 Grdina, Vedeževalsko napovedovanje preteklosti, str. 35-37; Griesser Pečar, Slo­ venska novejša zgodovina 1848-1992, str. 42-44. NAMESTO PREDGOVORA: "ARHIVISTI" IN "ZGODOVINARJI" 17 da meša s primerljivostjo z drugimi. Še manj so v upo­ rabi npr. nove kvantitativne metode, ki pridejo v poštev predvsem tam, kjer imamo ohranjene dovolj velike vzor­ ce za analizo. Te pa nam največkrat ponuja prav 20. stoletje s svojo sistematično zbrano statistiko. Kot kaže, imamo še manj sreče z zgodovino in te­ orijo zgodovinopisja. S to tematiko se pri nas ukvarja izjemno malo zgodovinarjev, pa še njihova stališča so včasih zelo problematična. V zagovoru postmoderni­ stičnega dojemanja zgodovinopisja gredo nekateri tako daleč, da v relativizaciji in politizaciji vsega narejene­ ga razglašajo tudi raziskovalne projekte, ki prinašajo bistveno nove podatke in možnosti novih primerjav za “farsične primere naivnega empiricizma”. Jasno je na­ mreč, da objektivne, za vse sprejemljive resnice ni in da je realnost, tudi naša pretekla realnost, le “družbeno diskurzivni konstrukt”. Najbolj farsičen primer sloven­ skega naivnega empiricizma je po tej interpretaciji pro­ jekt preštevanja smrtnih žrtev druge svetovne vojne v Sloveniji, ki naj bi bil izveden samo zato, da bi prešteli padle in pomorjene domobrance ter s “trdimi dejstvi” rešili kulturnobojne dileme okrog interpretacije druge svetovne vojne.3 Mimogrede povedano, ta projekt je oce­ ne smrtnih žrtev druge svetovne vojne popravil za okrog 50 odstotkov (s približno 65.000 na okrog 100.000). Naj torej s samozavedanjem, da je vse skrajno relativno in da smo hote ali nehote le instrument aktualne politike, raje zapremo svoje delavnice? Metodološki problemi slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju po mojem skromnem mnenju torej niso toliko epistemološke narave ali posledica zaprtosti in nerazgledanosti glede novih metod v zahodnem zgodovi­ nopisju oziroma humanistiki in družboslovju nasploh, temveč je stanje stvari še slabše. Povprečna raven razi­ skovalnega pisanja pri nas je razmeroma nizka ne glede na metodološki pristop. Zaostajamo predvsem v osnov­ ni kakovosti raziskav, v obvladovanju obrti in v preso­ ji pri izbiri raziskovalnih tem, kjer je občutno premalo smelosti in jasnega pregleda nad raziskovalno tematiko. 3 Luthar, O. in Luthar, B., Trio za orkester, str. 106-107. 18 Leto 1918 in potem jt« Deavstrizacija Razpad habsburške monarhije in ustanovitev no­ ve jugoslovanske države jeseni 1918 so Slovenci razu­ meli nenavadno enotno. O odločilnih korakih stran od nemške Avstrije je takrat med slovenskimi političnimi voditelji vladal skoraj konsenz. Tako so odločilne dneve oktobra 1918 ocenjevali tudi deklarativno nenacionali- stični politiki in intelektualci. Časopis Resnica, ki gaje po odstavitvi z mesta voditelja Slovenske ljudske stran­ ke jeseni 1917 izdajal Avstriji najbolj zvest slovenski po­ litik, Ivan Šušteršič, je v svoji zadnji, poslovilni številki 2. novembra 1918 zapisal: “Naši Nemci debelo gledajo, kako hitro se vrši prevrat. Niso nam hoteli dati pred le­ ti avtonomije, zavirali so vsako rešitev jugoslovanskega vprašanja. S tem so Nemci postali grobarji Avstrije. Nem­ ška nedostopnost je rodila našo svobodol”4 Takratni so­ cialdemokrat in poznejši disident te stranke Albin Pre­ peluh je v svojih, desetletje in pol kasnejših spominih Pripombe k naši prevratni dobi o glavnemu vzroku in vihravosti te odločitve zapisal: “V svojo novo nacional­ no prihodnost smo stopili kot politični pesniki iz odpora proti dotedanjemu, nemodremu nemškemu pritisku, proti narodnim krivicam in drugim budalostim obeh vladajo­ čih narodov habsburške monarhije.”5 Ta germanizacijski 4 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič 1863-1925, str. 439. 5 Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi (prvič objavljeno v reviji Sodobnost med letoma 1934 in 1937, citirano po izdaji Založništvo tržaškega tiska leta 1987), str. 140. LETO 1918 IN POTEM 21 pritisk in negotovost, ali bo v reševanje jugoslovanske­ ga vprašanja konec vojne uspelo vključiti tudi Slovence, sta bila glavna vzroka za to, da so slovenski politični vo­ ditelji, z redkimi izjemami med intelektualci, poudarjali jugoslovansko narodno enotnost. Samo narodno, to je etnično enotni Jugoslovani (Srbi, Hrvati in Slovenci) naj bi bili po takratnem splošnem prepričanju upravičeni do lastne nacionalne države, za kar so si v okviru habs­ burške monarhije prizadevali skupaj in v sodelovanju s Čehi in Poljaki.6 Nova nacionalna država, razglašena 29. oktobra 1918, je z ustanovitvijo Narodne vlade SHS v Ljubljani 31. oktobra najprej prevzela upravo. Vladaje že na svo­ ji prvi seji 1. novembra 1918 razglasila slovenščino za uradni jezik na ozemlju, ki gaje nadzirala. Dopustili so tudi sprejemanje nemških vlog, vendar naj bi jih reše­ vali slovensko.7 Računali so na ozemlje, kije bilo večin­ sko poseljeno s Slovenci, vendar se je to ozemlje začelo zelo hitro krčiti. Z zahoda je proti demarkacijski črti in prek nje prodirala antantna italijanska vojska, Koroško so skoraj v celoti nadzirale nemško-koroške milice, še nekaj časa pa ni bila odločena tudi usoda večjega de­ la slovenskega podeželja na Štajerskem. Ogroženost je marsikje prispevala k radikalnosti ukrepov proti poten­ cialnim nasprotnikom, to pa je bila predvsem številna nemška manjšina na tem ozemlju. Za nemško govoreče se je na ozemlju, ki je leta 1920 pripadlo Kraljevini SHS, pri popisu prebivalstva leta 1910 izreklo več kot 106.000 oseb. To število se je pri prvem popisu prebivalstva v Kraljevini SHS le­ ta 1921 skrčilo na 41.500, vendar je treba upoštevati, da tedaj popisovalci niso več spraševali po pogovornem, temveč po maternem jeziku. Ravno tako so bili težnje in pritiski organizatorjev popisa prav glede jezikovne­ ga opredeljevanja diametralno nasprotni od tistih leta 1910.® Zato o tej veliki razliki govorimo kot o statistični izgubi. Realne ocene o velikem izselitvenem valu od je- 6 Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, str. 13-59, posebno str. 47-48. 7 Ribnikar (ur.), Sejni zapisniki, 1, str. 54. 8 Prim. Brix, Die Umgangssprachen in Altsterreich zwischen Agitation und Assimi­ lation; Brix, Številčna navzočnost nemštva v južnoslovanskih kronovinah Cislitva- nije med leti 1848 do 1918, str. 297-308. 22 seni 1918 do leta 1921 so okrog 30.000. Izselile so se predvsem družine prej iz nemškega prostora priseljenih uradnikov. Kasnejše izseljevanje naj bi bilo v primerjavi s tem neznatno. Statistična izguba pri naslednjem po­ pisu prebivalstva leta 1931 je bila torej spet pretežno rezultat dotakratnega pritiska oblasti in popisovalcev. Prešteli so le še 29.000 prebivalcev z nemškim mater­ nim jezikom. Nemška propagandna publicistika je ves čas med obema vojnama navajala znatno večje številke, v Sloveniji naj bi živelo več kot 50.000 Nemcev. Vendar pa interne ugotovitve statističnega urada Kulturbunda v Sloveniji iz januarja 1941 z navedbo 28.000 volksde- utscherjev vsaj približno število nemško čutečih prebi­ valcev Slovenije v tridesetih letih nekako potrjujejo.9 Za dober nadzor je bilo treba hitro prečistiti zlasti državno upravo. Upokojevanje, odstavljanje in menjave uradnikov na najvišji ravni je začela Narodna vlada sa­ ma že na svoji drugi seji, 2. novembra 1918. Na drugih, vladnim poverjenikom podrejenih področjih dela držav­ ne uprave so postopno odpuščali zlasti tiste uradnike, za katere je bilo znano, da so se pred menjavo oblasti politično deklarirali kot Nemci, ne glede na to, ali so bili rojeni v slovenskih krajih ali priseljeni od drugod.1 0 Ker je bila Ljubljana edino deželno središče, kije ostalo pod nadzorom Narodne vlade, so pristojnost večini ra­ znih upravnih, finančnih, sodnih in kulturnih ustanov razširili na vse ozemlje pod nadzorom Narodne vlade in jih preimenovali iz kranjskih v slovenske ali preprosto narodne v smislu narodne enotnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov.1 1 Novim oblastem se je poleg zamenjav v upravi, po­ stopoma na vseh ravneh, zdelo najpotrebneje še slo- venizirati šolstvo in spremeniti zunanjo podobo mest na Kranjskem in spodnjem Štajerskem. Zato je nova uprava podpirala lokalne pobude pri prevzemanju prej nemških kulturnih ustanov oziroma društev. Sočasno z izrinjanjem prebivalstva, ki se je deklariralo kot avstrij- sko-nemško, je potekal tudi boj za čim boljše položaje 9 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 62-68. 1 0 Ribnikar (ur.), Sejni zapisniki, 1, str. 59, 68, 80, 83 in dalje. 1 1 Prav tam, str. 79-80. LETO 1918 IN POTEM 23 na izpraznjenem prostoru med različnimi slovenskimi političnimi skupinami. Šolstvo Šolstvo, zlasti srednje, je bilo kljub pretežno slo­ venskim učencem tudi na ozemlju, kije pripadlo Kralje­ vini SHS, do leta 1918 večinoma nemško. Učni jezik je bil še leta 1900 na tretjini osnovnih šol na spodnjem Štajerskem samo nemški ali so bile dvojezične v izrazito korist nemščine. Nemškega prebi­ valstva Spodnje Štajerske je bilo takrat okrog 15 %. Na Kranjskem je bilo nemških okrog 10 % osnovnih šol, delež v vsem prebivalstvu pa so imeli okrog 5 %.1 2 Od 11 meščanskih šol je bilo 7 nemških. Dosti slabše je bilo s srednjimi in strokovnimi šolami. Do leta 1918 je bilo na tem ozemlju 7 srednjih šol nemških, 6 dvojezič­ nih in samo 1 slovenska (zasebna škofijska gimnazija v Št. Vidu nad Ljubljano). Prav tako so bila 4 učiteljišča nemška in 4 dvojezična, povsem slovenskega ni bilo. Univerze na Slovenskem pa kljub prizadevanjem od leta 1848 ni bilo mogoče ustanoviti zaradi načela, da se mo­ rajo bodoči višji in visoki uradniki izšolati v nemščini in nemškem duhu.1 3 Narodna vlada se je najbolj perečih problemov šol­ stva na ozemlju, ki gaje nadzirala, lotila že v prvih dneh 1 2 Sagadin, Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva, str. 122-123 in 135; Suppan, Slowenen und Deutsche in Krain, der Untersteiermark und in Slowenien in den Volkszählungen von 1880, 1910, 1921 und 1931, str. 312-315. 1 3 Do leta 1918 so bile na ozemlju poznejše Kraljevine SHS nemške srednje šole: državne gimnazije v Ljubljani, Kočevju, Celju, dve državni gimnaziji v Mariboru, deželna gimnazija na Ptuju ter državni realki v Ljubljani in Mariboru. Utrakvistične ali dvojezične so bile: dve državni gimnaziji v Ljubljani, državni gimnaziji v Kranju in Novem mestu, samostojni nemško-slovenski razredi (I.-IV. razred) državne nemške gimnazije v Celju in slovenske paralelke (I.-IV. razred) državne nemške gimnazi­ je v Mariboru. Na utrakvističnih srednjih šolah na Kranjskem so razen nemščine poučevali v nižjih razredih vse predmete v slovenščini, v utrakvističnih paralelkah na Štajerskem pa je potekal pouk v slovenščini samo pri verouku, latinščini do III. razreda, slovenščini, zemljepisu samo v I. razredu, prirodopisu do II. razreda in pri matematiki do IV. razreda. Druge predmete so poučevali v nemščini. V višjih razre­ dih gimnazij na Kranjskem so poučevali približno polovico predmetov v nemščini. Od učiteljišč so bila nemška: državno moško, deželno žensko in zasebno žensko v Mariboru ter eno zasebno v Ljubljani. Utrakvistična: državni moško in žensko ter zasebno žensko v Ljubljani in zasebno žensko v Škofji Loki s samo dvema letniko­ ma. Vestovšek, Preustroj šolstva v Sloveniji. 24 svojega delovanja. Najprej je poverjenik za notranje za­ deve Janko Brejc zamenjal deželna šolska nadzornika za osnovne in za srednje šole, nato pa je poverjenik za uk in bogočastje Karel Verstovšek odslovil še šolske nadzornike za nemške osnovne in meščanske šole na Kranjskem. Za degermanizacijo in približevanje novim sodržavljanom je organiziral učiteljske tečaje srbohrva­ ščine.1 4 16. novembra 1918 je Narodna vlada prevzela v upravo vse javno šolstvo in učiteljstvo. Predpisala je izključno slovenski učni jezik na vseh ljudskih (osnov­ nih) in meščanskih šolah. Drugim narodom je pri zado­ stnem številu šoloobveznih otrok nedoločno zagotovila manjšinske šole z državnim jezikom kot obveznim pred­ metom ter dopustila manjšinske zasebne šole. Posebna naredba za srednje šole in učiteljišča pa je uvedla slo­ venščino kot učni in kot uradni jezik samo na dvojezič­ nih šolah.1 5 Tako so res nemške srednje šole obravna­ vali vsako posebej. Vendar so zaradi izseljevanja, dru­ gačnega narodnega opredeljevanja in raznih pritiskov ter visokih kriterijev za prijavo že do leta 1923 ukinili vse nemške srednje šole, češ da zanje ni dovolj prijav in nobene potrebe. O pravici manjšin do posebnega šolstva torej že od začetka ni bilo dvoma. Mednarodne in meddržavne po­ godbe so Kraljevino SHS k pravici manjšin zavezale šele kasneje. Mirovni sporazum z Avstrijo, podpisan v Saint Germainu 10. septembra 1919, je v delu, ki seje nana­ šal na odnose s Kraljevino SHS, v 51. členu zagotavljal tudi “zaščito interesov tistih prebivalcev Države SHS, ki se od večine razlikujejo po rasi, jeziku in ver?’.1 6 Soča­ sno pa je bil v Saint Germainu pripravljen tudi spora­ zum zaveznikov s Kraljevino SHS o manjšinah, ki gaje slednja podpisala 5. decembra 1919. Taje zagotavljala le individualno zaščito in enakopravnost na vseh po­ dročjih za vse državljane, ne glede na njihovo narodno pripadnost. V 9. členu je bilo zagotovljeno tudi javno 1 4 UL NV SHS, 6. 11. 1918, naredba 16; UL NV SHS, 9. 11. 1918, naredba 46; UL NV SHS, 23. 11. 1918, naredba 123. 1 5 Ribnikar (ur.), Sejni zapisniki, 1, str. 114-115; UL NV SHS, 20. 11. 1918, naredbi 109 in 110. 1 6 Stojkovič, Balkanski ugovorni odnosi 1876-1996, 2, str. 30. LETO 1918 IN POTEM 25 manjšinsko šolstvo v jeziku manjšine v krajih, kjer živi zadostno število te manjšine.1 7 Vendar je bilo dostikrat s posebno klavzulo o zado­ stnem številu otrok pristne nemške narodnosti mogoče to pravico močno ovirati. Poverjeništvo za uk in bogoča­ stje Narodne vlade SHS v Ljubljani je namreč že konec novembra 1918 izdalo naredbo, ki je določala, naj se nemške šole preuredijo v šole s slovenskimi osnovni­ mi razredi, “za otroke pristne nemške narodnosti, če jih je zadostno število (40 na razred), pa naj se tem razre­ dom priklopijo vzporednice z nemškim učnim jezikom”. Na šolah, kjer so učenci “izključno otroci pristne nemške narodnosti v zadostnem številu (40 na razred), ostane nemški učni jezik, uvesti pa je treba takoj tudi sloven­ ščino kot obligatni predmet’. 1S Na podlagi stališč Višje­ ga šolskega sveta v Ljubljani, ki je bil kmalu povsem v rokah jugoslovansko-nacionalistično in protinemško razpoloženih predstavnikov liberalnega političnega izvo­ ra, so od junija 1921 pri določanju “nemške pristnosti” otrok uporabljali zelo stroge kriterije. Otroci iz mešanih zakonov ali s slovensko zvenečim priimkom niso veljali za “pristne” in niso smeli obiskovati pouka v nemških razredih. O tem so navadno odločali krajevni šolski sve­ ti. Tako so do leta 1922 ukinili ali spremenili v sloven­ ske 11 dvorazrednih, 5 trirazrednih, 12 štirirazrednih in 23 petrazrednih nemških osnovnih šol. Na Spodnjem Štajerskem pa so poleg tega ukinili še 19 utrakvističnih šol in nekaj nemških privatnih osnovnih šol ter otroških vrtcev. Nemški razredi so ostali samo še v 14 občinah.1 9 S predpostavko, da je velika večina prebivalstva, ki se je opredeljevala za Nemce, v resnici samo prilagoje­ na prevladujočemu meščanskemu kulturnemu okolju - nekaj agrarnih območij z ostanki stare kolonizacije iz nemškega prostora je predstavljalo le izjemo -, dejansko pa naj bi bili slovenskega izvora, so nove oblasti na raz­ ličnih ravneh skušale z raznimi pritiski narodno struk­ turo prebivalstva po mestih popraviti. Ljubljanski ma- 1 7 Prav tam, str. 34-41; Suppan, Zur Lage der Deutschen in Slowenien zwischen 1918 und 1938, str. 176-180. 1 8 Vovko, Nemško manjšinsko šolstvo na Slovenskem, str. 312. 1 9 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 71. 26 gistrat je na primer slovenske starše že 14. novembra 1918 pozival, naj otroke, kijih imajo v kaki nemški šoli, takoj prepišejo v slovensko. Kdor ne bo vzgojen v naro­ dnih šolah, “ne bo imel upanja, da doseže v Jugoslaviji količkaj ugodno eksistenco, javne službe pa sploh ne”.2 0 Pred prvo svetovno vojno se je na Kranjskem, Šta­ jerskem in Primorskem, torej brez Koroške, šolalo okrog 8000 dijakov na 18 državnih in privatnih srednjih šolah in na 8 učiteljiščih. Na ozemlju kasnejše Kraljevine SHS je 14 srednjih šol in 7 učiteljišč obiskovalo okrog 5500 otrok. Samo na srednjih šolah (gimnazije in realke) je bilo v šolskem letu 1913/1914 na ozemlju kasnejše Kraljevine SHS 31 % Nemcev, torej precej več, kot se je po popisu leta 1910 na Kranjskem in Spodnjem Šta­ jerskem prebivalcev izreklo za nemški pogovorni jezik (10 %). V šolskem letu 1937/1938 je bilo med 12.000 učenci srednjih šol le še 250 nemških dijakov in dija­ kinj, torej 2,08 % ali manj, kot je bilo nemškega prebi­ valstva po popisu iz leta 1931 (2,53 %). To nedvomno kaže na politični pritisk do nacionalnega opredeljeva­ nja, verjetno pa tudi na odločitve za šolanje manjšin­ skih otrok v tujini.2 1 Po podatkih Manjšinskega inštituta v Ljubljani so imeli Nemci v šolskem letu 1937/1938 v Sloveniji kljub vsemu še 30 manjšinskih razredov z nemškim učnim jezikom in 1238 učenci, skoraj še enkrat toliko (1066) nemških učencev pa, največkrat zaradi premajhnega števila prijavljenih, ni imelo možnosti obiskovati nem­ ških šol. Dva nemška razreda sta bila takrat v Mari­ boru, dva v okraju Murska Sobota, štirje v okraju Lju­ tomer, ostalih 22 pa na Kočevskem, kjer je bila nem­ ška manjšina najmočnejša (okrog 10.000 ali 24 %). Na drugih vrstah šol nemška manjšina ni imela več svojih razredov.2 2 2 0 UL NV SHS, 16. 11. 1918, Slovenskim staršem. 2 1 Turk, Prosveta, str. 182-186; Breznik, Nekaj statistike in pripomb k razvoju naše srednje šole. 2 2 Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1921 god., str. 292-345; Kordiš in Škufca, Šolstvo na Kočevskem nekoč in danes, str. 16; Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1937/38, str. 29; Ostanek, Manjšinske šole na slovenskem ozemlju, str. 634. LETO 1918 IN POTEM 27 Gledališče Slovensko gledališče v Ljubljani si je oder delilo z nemškimi predstavami v Deželnem gledališču. Med le­ toma 1914 in 1918 je mirovalo. V prostorih Deželnega gledališča je deloval kinematograf. Ujemanje letnic z za­ četkom in s koncem prve svetovne vojne pa je naključ­ no. Gledališče je zamiralo že vrsto let prej in zamrlo, preden seje začela vojna. Pobuda za njegovo oživitev se je pojavila še sredi vojne, nekako vzporedno z deklara­ cijskim gibanjem v jeseni 1917, koje začelo redno igrati tudi nemško gledališče v Ljubljani. Slovenskemu gleda­ liškemu konzorciju je uspela otvoritev sezone en mesec pred koncem vojne, 29. septembra 1918. Gledališče je leta 1914 po mnenju Dušana Moravca zamrlo zaradi okusa obiskovalcev, ki so jim bili ljub­ ši zabavni večeri kot zahtevnejša dramatika. Odločitev o ukinitvi gledališča je sprejel kranjski deželni odbor. Njegovo obuditev pa so posamezni gledališki zanesenja­ ki “oprli na dva temelja, ki nista mogla zagotoviti trajne zdrave rasti - v umetniškem pogledu na nadaljevanje nekdanjega nezahtevnega izročila, v organizacijskem in poslovnem pa na moč privatnega kapitala”.2 3 Umetniška vprašanja so Poverjeništvo za uk in bo­ gočastje malo zadevala. Država je od umetnikov upra­ vljala samo državna gledališča, pa še ta so bila nepo­ sredno podrejena ministrstvu za prosveto v Beogradu. Kljub temu je Verstovšek za vprašanja glede umetnosti novembra 1919 pri Poverjeništvu imenoval Gledališko komisijo, ki naj bi se ne glede na naslov ukvarjala z vsemi aktualnimi umetniškimi vprašanji. Sestavljalo jo je 10 pisateljev, 4 glasbeniki in 3 slikarji.2 4 Vzpostavitev predvojnega stanja v slovenskem gledališču s prehodom v novo nacionalno državo kmalu ni več zadovoljevala. Na silvestrovo 1918 seje začel “Slovenski narod” spra­ ševati: “Svojčas smo mislili, da polnijo nemško gledališče kazinoti, nemški častniki in razni privandrani uradniki. Toda Kazina je zdaj prazna, nemških oficirjev ni več in privandranci odhajajo - nemško gledališče pa je polno 2 3 Moravec, Slovensko gledališče, str. 7-8; Koblar, Narodno gledališče, str. 675. 2 4 UL DV SHS, 26. 11. 1919, Ustanovitev gledališke komisije. 28 in sicer sedi v njem: slovenska publika. Prej je bilo to še 'nobel', zdaj pa bolj na skrivaj, češ slovensko je vedno polno in razprodano, ne dobi se vstopnice, zato moramo v nemškega. Izgovor je dober. Ker pa je slovensko gle­ dališče res vsak dan polno, bo treba misliti v Ljubljani na drugo gledališče. In ker mislimo, da v Ljubljani ne bo nikoli več toliko Nemcev, da bi rabili svoje gledališče, bo treba misliti, kako v sedanjem nemškem otvoriti drugo slovensko sceno. Vemo, da Ljubljana še ni očiščena, treba bo vzeti ve­ liko metlo v roke. Popolnoma pa bo primerno v poslopju ustvariti ljudsko gledališče, ki bi s svojim repertoarjem dopolnjevalo slovensko narodno gledališče.”2 5 Medtem ko je Slovenski narod konec leta 1918 še menil, da bi nemško gledališče prevzel slovenski gledali­ ški svet, nekaj večerov na teden pa bi ga prepustil Nem­ cem (za 100 do 200 Nemcev naj bi bilo to dovolj), so se razmere čez dober mesec že povsem spremenile. Janu­ arja 1919 je prišlo v nemškem gledališču do slovenskih demonstracij, po katerih je Narodna vlada gledališče za­ prla. Po teh dogodkih se je Slovenski gledališki konzor­ cij začel dogovarjati za prostore z vodstvom nemškega gledališča. Stavba, dograjena leta 1911, je bila namreč v društveni lasti. Najbolj zagreti so utemeljevali, daje bil denar za njeno gradnjo pravzaprav slovenski. Gradnjo so namreč omogočili cesar, nekaj nemških magnatov in Kranjska hranilnica.2 6 Koje Kranjska hranilnica po pre­ vratu prišla v slovenske roke, so ji kot glavnemu spon­ zorju “Theatervereina” nekako vsilili lastništvo nemške­ ga gledališča. Ob podržavljenju je Kranjska hranilnica stavbo prepustila državi pod pogojem, da bo ta zanjo skrbela. V zameno si je zagotovila le brezplačni loži za vse predstave v obeh gledališčih.2 7 Sredi januarja je konzorcij režiserju in igralcu Hin­ ku Nučiču zaupal nalogo, naj prevzame stavbo bivšega nemškega gledališča. V treh tednih je Nučič pripravil premiero dolga leta prepovedanega Jurčič-Levstikovega “Tugomera”. Sam je režiral, igral naslovno vlogo, pripra­ 2 5 Slovenski narod, 31. 12. 1918, K vprašanju nemškega gledališča v Ljubljani. 2 6 Slovenski narod, 7. 2. 1919, Novo gledališče v Ljubljani. 2 7 Lajovic, Ali kriza samo našega gledališča. LETO 1918 IN POTEM 29 vil sceno in kostume.2 8 Tako je Nučič postal ravnatelj Drame v bivšem nemškem gledališču, v starem dežel­ nem gledališču pa so odtlej igrali opero, opereto in balet. V začetku je Hinko Nučič opravljal poleg drugih po­ slov tudi dramaturško delo, kmalu pa mu je direktorij konzorcija, katerega duhovni vodja je bil Fran Govekar, mimo njegove volje in vednosti nastavil dramaturga, Nu­ čiču dotlej neznanega Pavla Golio. Taje marca s “Služ­ benim redom v dramskem gledališču” dobil neprimerno večja pooblastila, kot jih je imel upravitelj Nučič sam. Po tolikih prošnjah, da se je vrnil iz Zagreba in iz nič začel resno delo, je bila to za Nučiča prevelika žalitev. V Ljubljani je ostal le še do konca sezone. Preden se je hotel vrniti v Zagreb, je njegov domoljubni čut podlegel prošnjam Mariborčanov, naj na narodnostni meji (spet skoraj iz nič) naredi umetniško zrelo slovensko gledali­ šče. Postavitev slovenskega gledališča v Mariboru je imela pomembno vlogo pri slovenizaciji tega mesta in utrjevanju slovenstva na najbolj občutljivem delu se­ verne meje. O svojih dilemah in željah je mariborsko Dramatično društvo 22. junija 1919 pripravilo posve­ tovanje, ki gaje osebno vodil poverjenik za uk in bogo­ častje Karel Verstovšek. Predstavil je stališče Deželne vlade, da je treba podpirati gledališča “tudi v pokrajini in ne samo v Ljubljani”, vendar na gledališče, ki bi ga vzdrževala država, ni bilo mogoče računati. Prevlada­ lo je mnenje, da je potreben izkušen strokovnjak, ki bi v krajšem času postavil na noge temeljno kulturno ustanovo na severni meji. Nučičev spor z ljubljanskim konzorcijem je bil torej Mariborčanom dobrodošel. 27. septembra 1919 je tako Tugomer odprl tretje slovensko profesionalno gledališče. Svojo zadnjo sezono pred po­ žigom Narodnega doma je takrat namreč še igralo tudi Dramatično društvo v Trstu.2 9 V Mariboru se z Maistrovim prevzemom nadzo­ ra na gledališkem področju ni kaj dosti spremenilo. V mestnem gledališču so še vedno igrali nemške pred­ stave, amatersko slovensko Dramatično društvo pa je 2 8 Nučič, Igralčeva kronika, 3, str. 75; Moravec, Slovensko gledališče, str. 17. 2 9 Moravec, Slovensko gledališče, str. 48-51 in 140-164. 30 šele aprila 1919 uprizorilo nekaj skromnih predstav v Narodnem domu. Šele po junijskem posvetovanju so v društvu in mestnem svetu razčistili, kakšne so sploh mariborske gledališke ambicije in perspektive. Narodna vlada je stavbo mariborskega nemškega gledališča se- kvestrirala in 31. maja 1919 razpustila “Theater und Casino Verein”, vendar je šele 13. julija posebna ko­ misija prevzela gledališče, kino, restavracijo in kazino. Hinko Nučič pa je moral za prvo sezono 1919/1920 prevzeti precej dotrajano gledališko stavbo v zakup kot zasebni ravnatelj in iz svojih prihrankov plačati prve igralce, sceno ter nujna vzdrževalna dela v hiši. Ma­ riborski mestni sosvet, kjer je bila takrat še polovica Nemcev in polovica Slovencev, je namreč odklonil pod­ poro novi slovenski ustanovi. V pogodbi z mestno obči­ no seje slednja obvezala samo za vzdrževanje gledališča do vsote 30.000 kron, medtem ko je proračun stroškov za prvo sezono znašal skoraj 600.000 kron. Šele sredi druge sezone, 1920/1921, je tudi nova država izplačala 900.000 kron subvencije. Pravo podržavljenje maribor­ skega gledališča pa je prineslo šele imenovanje nove­ ga vršilca dolžnosti upravnika Narodnega gledališča v Mariboru, dr. Radovana Brenčiča, s strani kraljevega pokrajinskega namestnika za Slovenijo Ivana Hribarja spomladi 1922.3 0 Gledališči v Celju in na Ptuju so Slovenci prevzeli vzporedno z mestno občino oziroma upravo, kjer so sicer sodelovali tudi tamkajšnji Nemci. V celjskem mestnem gledališču so za prvo predstavo po vojni, 14. decembra 1918, povabili kar Hrvatsko kazalište iz Zagreba. Dra­ matičnemu društvu v Celju je uspelo obnoviti svoje delo šele 30. decembra 1918, prvo predstavo pa so pripravili 1. februarja 1919 z Govekarjevimi Legionarji.3 1 Drama­ tičnemu društvu Ptuj pa je uspelo skleniti desetletno pogodbo z mestno občino za naiem mestnega gledališča šele leta 1923.3 2 3 0 Prav tam, str. 148-164. 3 1 Ristič, Slovensko gledališko ustvarjanje, str. 39; Dolenc, Kulturni boj, str. 281- 282. 3 2 Jutro, 22. 3. 1925 in 11.4. 1925; Jutro, 30. 12. 1927, Ptujsko gledališko vpraša­ nje; prim. Dolenc, Kulturni boj, str. 281. LETO 1918 IN POTEM 31 Filharmonija Academia Philharmonicorum, ki naj bi bila pred­ hodnica Filharmonične družbe, je bila ustanovljena v Ljubljani leta 1701. V 18. stoletju in v prvi polovici 19. stoletja so v njej aktivno sodelovali Nemci in Slovenci. Izrazito nemški značaj je začela prevzemati šele v času rasti slovenske narodne zavesti, ko so se kranjski Nem­ ci začeli čutiti ogrožene. Etnično ločevanje se je začelo zlasti v šestdesetih letih 19. stoletja. Filharmonija je po­ stala nemška kulturna postojanka po ustanovitvi Glas­ bene matice 1872. leta. Kot vsem nemškim kulturnim ustanovam na Kranjskem ji je močno gmotno ozadje ponudila Kranjska hranilnica. Ta je podpirala gradnjo nove društvene hiše z dvema koncertnima dvoranama na ljubljanskem Kongresnem trgu v devetdesetih letih in kasnejše vsakoletno delovanje.3 3 Leta 1918 so se Nemci na Kranjskem znašli v novi slovanski nacionalni državi. Zaradi zaostrenih medna­ cionalnih odnosov so utemeljeno pričakovali povečan politični pritisk zlasti na svoje kulturne ustanove. V za­ četku leta 1919 se je v Glasbeni matici oglasil pravnik in skladatelj Anton Lajovic z novico, “da se namerava ustanoviti v ljubljanski 'Tonhalle', to je v filharmonični dvorani, neki kino in je temu baje že obljubljena od stra­ ni vlade koncesija”. Tako naj bi preprečili, da bi poslo­ pje služilo slovenski kulturi. Slovenci pa bi radi Phil­ harmonische Gesellschaft, kot se je uradno imenovala, spravili pod državno nadzorstvo. Z vlado sta se pogajala podpredsednik Glasbene matice France Kimovec in od­ bornik Anton Lajovic. Deželna vladaje upoštevala njun predlog in je v začetku aprila 1919 Lajovica imenovala za državnega nadzornika Filharmonične družbe. Dober teden za tem, 10. aprila, so Nemci sklicali občni zbor, na katerem so sklenili spremeniti društvena pravila. Po novem naj b i, če bi se društvo razšlo ali bi ga razpustili, s premoženjem po svojem preudarku upravljal zadnji društveni odbor. Nove člane bi imel pravico sprejemati le občni zbor s tajnim glasovanjem. Tako bi preprečili dotok Slovencev v društvo brez odgovornosti društve­ 3 3 Cvetko, Anton Lajovic, str. 67-72. 32 nega odbora. Društveno premoženje, to je stavba filhar­ monije z opremo, bi bilo odtegnjeno njegovemu glavne­ mu namenu, podpori glasbe na Kranjskem. Nadzornik Lajovic je zato sklepe občnega zbora razveljavil. Deželna vladaje društveni odbor o tem obvestila 13. novembra 1919, še prej pa je društveno delovanje ustavila. Ker ta­ kemu odboru in občnemu zboru ni zaupala, gaje posta­ vila pod lastno upravo. Upravitelj Lajovic je s tem pre­ vzel vse funkcije odbora. Septembra in oktobra 1919 je ob pobiranju članarine iz društva izstopilo okrog 50 od približno 150 rednih članov, Lajovic pa je medtem spre­ jemal nove člane. 29. novembra 1919 je končno sklical občni zbor, ki se ga razveljavljeni odborniki in precej starega nemškega članstva ni udeležilo. Ta občni zbor je izvolil po veljavnem statutu novi društveni odbor, se­ stavljen iz zanesljivih slovenskih glasbenikov. Tako je uradno še vedno Philharmonische Gesellschaft prišla v slovenske roke. Nemci so ob teh dogodkih večkrat javno protestirali, čeprav jim je bilo verjetno vnaprej jasno, kakšni bodo uspehi protestov. Občni zbor Filharmonič­ ne družbe je julija 1921 sprejel nova društvena pravila, ki so preprečevala konkurenco Glasbeni matici. Filhar­ monična družba je bila priključena Glasbeni matici kot podružnica. Že več kot leto prej sta Filharmonična druž­ ba in Matica sklenili prvo najemno pogodbo za prosto­ re na Kongresnem trgu z večino inventarja in arhivom Philharmonische Gesellschaft. Glasbena matica je tako dobila tudi koncertno dvorano.3 4 Kazina Po italijanskih zgledih, o čemer priča tudi ime, je Ljubljana imela kazinsko društvo kot družabno sredi­ šče višjih slojev, zlasti trgovcev in uradnikov, že pred letom 1775. Društvo je takrat domovalo v tedanjem lon- tovžu (danes sedež SAZU). V tridesetih letih 19. stoletja 3 4 Slovenec, 20. 12. 1919; Lajovic, Ljubljanska “Philharmonische Gesellschaft” in mi Slovenci; Slovenski narod, 21. 12. 1919 in 23. 12. 1919; Lajovic, Družba Phil­ harmonische Gesellschaft in predsednik dr. Schweiger; Kuret, Umetnik in družba, str. 14-38 in 83-91; Cvetko, Anton Lajovic, str. 67-80. LETO 1918 IN POTEM 33 se je njegovo delovanje in članstvo toliko razširilo, da so si leta 1837 zgradili lastno reprezentančno stavbo na prazni parceli ob severni strani ljubljanske Zvezde. Člani društva so bili takrat tudi slovenski narodni bu­ ditelji France Prešeren, Matija Čop, Miha Kastelic, An­ drej Smole idr. Od resnejše konfrontacije slovenskega in nemškega nacionalizma v Ljubljani v šestdesetih letih 19. stoletja je Kazina postala nemška trdnjava in “gene­ ralni štab” kranjskih Nemcev. Zato je nove oblasti po le­ tu 1918 niso dolgo trpele. Takoj po prevratu je Narodna vlada stavbo sekvestrirala in zasedla jo je vojska. Potem je bila nekaj časa prazna. Narodna vlada je delovanje “zloglasnega” društva zamrznila in mu podobno kot Filharmonični družbi postavila posebnega državnega upravitelja, ki je imel pristojnosti društvenega odbora. Verjetno postopek ni bil pravno dovolj utemeljen. Nemci so ga namreč dve leti na najrazličnejše načine poskušali ovreči. Razmere so se po prevratu povsem spremeni­ le. Samo v poslovnem letu 1918/1919 je od 169 članov društvo zapustilo 77 ali 45 % članov. Tudi kavarno v Kazini so že februarja 1919 dali v najem Slovencu Fra­ nu Krapežu in jo preimenovali v Zvezdo.3 5 Državni upravitelj Jožko Bitenc je sklical prvi po­ vojni občni zbor šele 20. junija 1921, koje bilo članstvo že pretežno slovensko. Na naslednjem občnem zboru čez poldrugo leto je imela Kazina poleg 205 rednih slo­ venskih članov še vedno tudi 19 rednih članov izpred prevrata, torej Nemcev, katerih članstvo bi poteklo ja­ nuarja 1923, če ne bi plačali članarine. To so slovenski člani in ravnateljstvo seveda pričakovali. Občnega zbora decembra 1922 se namreč niso udeležili. Ravnateljstvo se v naslednjih letih ni bistveno spreminjalo. Ostalo je trdno v rokah članov Jugoslovanske demokratske stranke vse do leta 1945, ko je Kazino zelo podobno prevzela Komunistična partija Slovenije.3 6 3 5 ARS, AS 648, Skontro-Buch des Kasino Vereines in Laibach; Slovenski narod, 22. 2. 1919, Kazina; Lah, Ob stoletnici ljubljanske Kazine, str. 182-183, 201-206; Lah, Zvezda, str. 52-56. 3 6 ARS, AS 648, Občni zbor 21. 12. 1922, zapisnik in seznam prisotnih; Jutro, 21.6. 1921, Občni zbor društva “Kasino”; Jutro, 25. 6. 1921, Občni zbor društva “Kasino”. 34 Nemška hiša v Celju Značilen postopek pri zavzemanju nemških usta­ nov po prevratu se je zavlekel še v trideseta leta v Celju. Celjsko nemštvo, verjetno najbolj militantno na sloven­ skem etničnem ozemlju, je bilo potem, ko je celjska gi­ mnazija dobila slovenske paralelke in so Slovenci v me­ stu zgradili Narodni dom, nekako prisiljeno pretirano poudarjati nemškost Celja. Leta 1898 so celjski Nemci ustanovili društvo Nemška hiša (Deutsches Haus). Le­ ta 1907 je bila impozantna stavba nasproti celjskega kolodvora v izrazito nemškem neogotskem in neorene- sančnem stilu končana. Po prevratu seje Deželna vlada za Slovenijo na podlagi odredbe o popisu, zaplembi in likvidaciji premoženja državljanov sovražnih držav pri­ pravljala na njeno zaplembo inje društvo postavila pod nadzor. Društvo je na hitro sklicalo občni zbor, ki je v nasprotju z vladno naredbo potrdil prodajo Nemške hiše enajstim svojim članom, da bi jo kot individualno zasebno lastnino lažje obvarovali pred slovensko nevar­ nostjo. Pri tem je društvo delovalo v nasprotju z lastnim statutom, ki je predvideval, da društveno premoženje v primeru razpusta pripade društvu Südmark iz Gradca. Tako je zahtevo po ustavitvi prodajnega postopka junija 1919 utemeljeval celjski magistrat, septembra istega le­ ta pa tudi Deželna vlada, ko je društvo razpustila. Hišo so si Nemci prodali po nizki ceni 260.000 kron. Ker bi hiša po društveni razpustitvi pripadla tujemu društvu, naj bi po septembru veljala za zaplenjeno. Deželna vla­ da je decembra 1919 zato vložila tožbo proti takratnim enajstim lastnikom, ki so bili vpisani v zemljiško knjigo, in zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja. Vendar je bila tožba na vseh treh sodnih ravneh zavrnjena. Celj­ ski Nemci so hoteli julija 1924 ustanoviti novo društvo Union, kakor so stavbo takoj po prodaji preimenovali (hotel Union), in tako hišo dobiti po starih društvenih pravilih, ki so dovoljevala dedovanje društvenega pre­ moženja novemu društvu z enakimi cilji. V tem primeru so bili cilji družabno in kulturno življenje nemške manj­ šine v Celju in okolici. Prošnja za ustanovitev društva je bila zavrnjena. Slovenci so Nemce prehiteli in so že aprila tega leta ustanovili društvo Celjski dom, ki naj bi LETO 1918 IN POTEM 35 gojilo strpnost in razumevanje celjskega slovenskega in nemškega meščanstva. V tem letu so v zemljiški knjigi ponovno prenesli lastnino hiše na razpuščeno društvo Nemška hiša, da bi jo konec leta lahko dedovalo novo društvo Celjski dom. Südmarka je seveda vložila tožbo in okrožno sodišče v Celju ji je celo prisodilo predmet tožbe, hišo. Deželno sodišče v Ljubljani in višje sodišče v Zagrebu sta tožbo zavrnili z utemeljitvami, da je bil prvotni namen društva gojiti rasne razprtije in da Süd­ marka ni identična s tistim društvom, ki je imenovano v pravilih Nemške hiše. Zaradi razpustitve društva Nemška hiša, prenosa društvenega premoženja na društvo Celjski dom, kate­ rega nameni niso ustrezali pravilom Nemške hiše, in za­ radi prepovedi ustanovitve društva Union seje odvetnik celjskih Nemcev dr. Walter Riebl junija 1930 s peticijo obrnil na Društvo narodov v Ženevi, češ da Jugoslavi­ ja krši manjšinske pravice. Jugoslovanska vlada je bi­ la pripravljena popustiti nemški manjšini pri šolskem vprašanju, celjska Nemška hiša pa je ostala Celjski dom.3 7 Narodna vladaje leta 1919 sekvestrirala tudi po­ dobno društvo na Ptuju, namreč leta 1893 ustanovlje­ no Deutsches Vereinshaus. Vendar so člani društva na Ptuju pravočasno prilagodili društvena pravila novemu času in leta 1922 je bil sekvester nad društvenim do­ mom ukinjen.3 8 Planinske koče Deutscher und Österreichischer Alpenverein Planinske koče v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah so bile po prvi svetovni vojni v veliki meri uniče­ ne; v Julijskih Alpah tudi zaradi soške fronte, v Kamni­ ško-Savinjskih Alpah pa zaradi slabega vzdrževanja. Narodna vlada SHS v Ljubljani je vse koče Nemškega 3 7 Studen, Beseda, dve o Nemški hiši v Celju, str. 39-51; Slovenski narod, 25. 9. 1919, Beseda o razpustu društva Deutsches Haus v Celju; Suppan, Zur Lage der Deutschen in Slowenien zwischen 1918 und 1938, str. 185-187. 3 8 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 78. 36 in Avstrijskega planinskega društva ter Avstrijskega tu- ristovskega kluba sekvestrirala. Vse sekvestrirano pre­ moženje so ocenili na 52.000 kron. Slovensko planinsko društvo (SPD) jih je z izdatno pomočjo vlade in drugih darovalcev že v letu 1919 odplačalo. Zlasti nemške koče so bile ob koncu vojne skoraj povsem izropane, zato je njihova obnova po nakupu za SPD predstavljala težko materialno breme. SPD je v Julijskih Alpah od tujcev odplačalo štiri koče, v Karavankah in Kamniških Alpah pa osem planinskih postojank.3 9 Pri deavstrizaciji oziroma degermanizaciji sloven­ skega ozemlja v okviru Kraljevine SHS, kar je v sloven­ skem primeru ista stvar, so imeli pomembno vlogo tudi poskusi, da bi oslabili izredno veliko gospodarsko moč tukajšnjih Nemcev. Zakonodaja, ki je državljanom so­ vražnih držav (Nemčija, Avstrija in Madžarska) omejeva­ la zemljiško posest in industrijsko oziroma podjetniško lastnino, že sama po sebi ni bila zelo omejevalna, po drugi strani pa se ni dotikala nemške manjšine, katere pripadniki so imeli jugoslovansko državljanstvo. Naj­ večjo moč pri spreminjanju lastništva nepremičnin in hkrati proti organiziranemu delovanju nemške manj­ šine so imele državne oblasti pri prevzemanju ali uki­ njanju društev. Z več naredbami Poverjeništva za no­ tranje zadeve je poleti 1919 Deželna vlada za Slovenijo preprosto razpustila vrsto nemških društev z utemelji­ tvami, da so podružnice društev s sedežem v tujini, da njihov osnovni namen nasprotuje interesom Kraljevine SHS (kar je v primeru društev Deutscher Schulverein in Südmark držalo) ali da njihov statut ne ustreza za­ konodaji nove države. V času, ko je bil zelo aktualen boj za Koroško, je bilo na ta način razpuščenih več kot 200 podružnic nemških društev, njihovo premoženje pa zaplenjeno.4 0 3 9 Slovenski narod, 30. 12. 1919, Občni zbor Slovenskega planinskega društva; Pla­ ninski vestnik, 1921, Občni zbor osrednjega društva, str. 22; Savenc (ur.), Stoletje v gorah, str. 151; Dolenc, Turizem v slovenskih hribih in gorah, str. 139. 4 0 Suppan, Zur Lage der Deutschen in Slowenien zwischen 1918 und 1938, str. 196; Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 77-79. LETO 1918 IN POTEM 37 Naš prvi “kulturni minister" Predsedstvo Narodnega vijeća v Zagrebu je ob ime­ novanju Narodne vlade SHS v Ljubljani 31. oktobra 1918 osnovalo tudi Poverjeništvo za uk in bogočastje, ki ga prejšnja deželna vlada za Kranjsko ni imela. Ta vladni oddelek je bil do sestave prve osrednje vlade v Beogradu (20. decembra 1918) najvišji urad za kultur­ na vprašanja. Zaradi zakonodajne zmešnjave je tudi po oblikovanju skupne vlade v Beogradu, do zamenjave Deželne vlade za Slovenijo decembra 1920, pristojnost v nekaterih pomembnih kulturnih zadevah, zlasti v šol­ stvu, ostala sporna. V Sloveniji so namreč še vsa dvaj­ seta leta v veliki meri veljali stari avstrijski zakoni, ki so se začeli mešati z novimi jugoslovanskimi, ti pa so večinoma temeljili na stari srbski zakonodaji. Deželna vlada se je v sporu z osrednjo vlado v Beo­ gradu sklicevala na “Naredbo celokupne vlade o preho­ dni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani” z dne 14. novembra 1918. S to naredbo je tudi v šolstvu njen oddelek za uk in bogočastje skupaj z Višjim šol­ skim svetom prevzel vse pristojnosti bivšega dunajskega prosvetnega ministrstva. To naj bi veljalo, dokler kon- stituanta nove države ne odloči drugače. Ministrstvo v Beogradu pa je hotelo polnomočno urejati šolske zadeve tudi v Sloveniji še pred izvolitvijo konstituante. Pri tem se je sklicevalo na pristojnosti dunajskega ministrstva do leta 1918. Avtonomnost odločanja Deželne vlade za Slovenijo je padla prav v resorju poverjeništva za uk in bogočastje z odstopom Deželne vlade pod predsedstvom 38 Janka Brejca 13. decembra 1920. Dotedanji poverjenik za uk in bogočastje Karel Verstovšek do svojega odstopa ni dopustil dela šolskim nadzornikom, ki jih je imenoval minister za prosveto Svetozar Pribičevič, temveč so po­ uk nadzirali šolski inšpektorji, ki jih je imenoval sam. Ko je v Deželni vladi Leonida Pitamica 14. decembra Poverjeništvo za uk in bogočastje prevzel uradnik po­ verjeništva, dr. Fran Skaberne, so šolsko nadzorstvo v Sloveniji prevzeli inšpektorji, ki jih je imenoval minister Pribičevič, in s tem je bila kršena novembrska naredba Narodne vlade o prehodni upravi.4 1 Dr. Karel Verstovšek je bil 31. oktobra 1918 ime­ novan za poverjenika za uk in bogočastje pri Narodni vladi v Ljubljani, vendar se je zaradi zaposlenosti pri Narodnem svetu v Mariboru verjetno prvič osebno poja­ vil šele na njeni 13. seji 12. novembra 1918. Do takrat se je v delu Narodne vlade pojavil le kot podpisnik na­ redbe poverjeništva za uk in bogočastje z dne 4. novem­ bra, objavljene v prvi številki njenega uradnega lista. Ta ukazuje, naj naslednji dan, v torek, 5. novembra, vse ljudske šole, srednje šole in učiteljišča v Ljubljani začnejo z rednim poukom, da mladina ne bi več pohaj­ kovala po ulicah. To “izjemno naredbo” je vlada sprejela na predlog poverjenika za prehrano Ivana Tavčarja na svoji 3. seji, v nedeljo, 3. novembra 1918. Verstovšek jo je potrdil kvečjemu telefonsko iz Maribora ali pa so ga kratko malo podpisali po službeni pristojnosti.4 2 Do Verstovškovega prihoda v Ljubljano je Narodna vlada o problemih šolstva razpravljala še nekajkrat. Na­ redbe, ki so urejale razmere na ljubljanski realki in po­ sredno v vseh šolah pod nadzorom Narodne vlade, je 5. in 7. novembra podpisal kar poverjenik za notranje zadeve Janko Brejc. Brejc je najprej zamenjal vodstvo 4 1 V pristojnost Poverjeništva za uk in bogočastje so v času poverjenika Verstov­ ška sodile didaktično pedagoške in kadrovske zadeve osnovnih, meščanskih, sre­ dnjih šol in učiteljišč, sestava lastnega urada ter Višjega šolskega sveta, nadalje umetnost, narodna gledališča in mali odri, znanstveni zavodi, verstvo, dijaške in študijske ustanove, njihova podpora ter varstvo spomenikov. Poverjeništvu so bili podrejeni Višji šolski svet v Ljubljani, Študijska knjižnica v Ljubljani, Državni mete­ orološki zavod v Ljubljani, Deželni muzej v Ljubljani, Zavod za varstvo spomenikov, Narodno gledališče v Ljubljani, prva leta po prevratu pa tudi trgovsko in obrtno šolstvo. UL NV SHS, 21. 11. 1918, naredba 111; Velikonja, Razvoj šolske uprave, str. 696. 4 2 Ribnikar (ur.), Sejni zapisniki, 1, str. 63-67; UL NV SHS, 4. 11. 1918, naredba 5. LETO 1918 IN POTEM 39 državne realke v Ljubljani, zatem pa še dva realčna uči­ telja, deželnega šolskega nadzornika Albina Belarja in šolskega svetnika dr. Josipa Binderja. Nadomestil ju je z zanesljivima slovenskima profesorjema.4 3 Binderje bil knjižničar in profesor na ljubljanski realki inje zadnjih deset let menda predstavljal jedro vseh političnih spletk proti Slovencem v kranjskem šolstvu. Realčno knjižni­ co naj bi spremenil v pisarno nemških bojnih društev Südmarke, Turnvereina in Schulvereina. Kot deželni šolski nadzornik za osnovne šole je s svojim kolegom za srednje šole Belariem nadziral skoraj vse kranjsko šolstvo.4 4 Na seji 8. novembra je vlada svojo prejšnjo naredbo o takojšnji obnovi pouka na ljubljanskih šolah razširila na vse ozemlje pod njenim nadzorom. Naslednji dan, 9. novembra, je na seji vlade Verstovška prvič zastopal namestnik (“zaupnik”), prof. dr. Vinko Šarabon, ki je utemeljil prestavitev začetka šole za en teden, na 18. november 1918. Do takrat naj bi Poverjeništvo za naro­ dno obrambo izpraznilo zasedena šolska poslopja in od­ pustilo vpoklicane dijake. Vladaje 10. novembra potrdi­ la tudi Šarabonov predlog, naj razširi delokrog bivšega Deželnega šolskega sveta za Kranjsko na vse slovensko ozemlje, ter predlog, naj II. državno gimnazijo v Ljublja­ ni spremeni v realno gimnazijo. Šarabon gotovo ni delal na lastno pest, za temi predlogi je nedvomno stal tudi Verstovšek. Narodna vladaje 10. novembra sprejela še sklep, da mora vsak poverjenik opravljati svojo funkcijo osebno in da morajo vsi poverjeniki zato bivati v Ljublja­ ni.4 5 Ta intervencija se je nanašala predvsem na pover­ jenika za zdravstvo Antona Breclja, ki je stvari takrat urejal kar iz Gorice, učinkovala pa je tudi na Verstov­ ška, saj seje že dva dni za tem, 12. novembra, osebno udeležil vladne seje, medtem ko Breclja še vedno ni bilo. Prva pomembna zadeva, ki jo je Verstovšek kot po­ verjenik za uk in bogočastje v Narodni vladi sprožil, je bila naredba, o kateri je vlada 14. novembra precej vroče 4 3 UL NV SHS, 6. 11. 1918, naredba 16; ULNVSHS, 9. 11. 1918, št. 4, naredba 46. 4 4 Slovenski narod, 23. 9. 1918, Razmere na ljubljanski realki; Tavčar, Nemška realka v Ljubljani. 4 5 Ribnikar (ur.), Sejni zapisniki, 1, str. 86-96. 40 razpravljala. Trdno prepričan, da bi bilo le takoj mogoče odpraviti nemško šolstvo, se je Verstovšek z vso energijo lotil dela pri prvi, “odločni” vladni naredbi. Vendar je z njo naletel na odpor večine članov Narodne vlade, ki je bila proti tako daljnosežnim izzivom druge (nemške) na­ rodnosti. Vladaje menila, daje “končna ureditev šolske­ ga vprašanja stvar legislative inje ne more resiti sedanja prehodna vlada. Zato se Narodna vlada sedaj ne more spuščati v nikake dalekosežne izpremembe na šolskem polju.” Privolili so le v revizijo med vojno krivično areti­ ranih in suspendiranih učiteljev. Vestovšek seje dve leti pozneje spominjal: “V veliko svojo žalost sem moral uma­ kniti svojo prvotno naredbo in predložil kratko naredbo, ki mi je podala prosto roko za preustroj šolstva.” Dva dni kasneje, 16. novembra, je vlada potrdila naredbo, ki je za preustroj šolstva zahtevala mnogo več truda, saj je nalagala obravnavo vsake nemške šole posebej.4 6 S to naredbo je Narodna vlada prevzela v upravo vse javno šolstvo in učiteljstvo. Predpisala je izključno slovenski učni jezik na vseh ljudskih (osnovnih) in meščanskih šolah. Drugim narodom je pri zadostnem številu šolo­ obveznih otrok nedoločeno zagotovila manjšinske šole z državnim jezikom kot obveznim predmetom ter dopu­ stila manjšinske zasebne šole. Posebna naredba za sre­ dnje šole in učiteljstva pa je uvedla slovenščino kot učni in kot uradni jezik samo na dvojezičnih šolah.4 7 Pred prevratom je bila na slovenskem ozemlju, kije potem pripadlo Jugoslaviji, samo ena povsem slovenska gimnazija (škofovi zavodi v Št. Vidu nad Ljubljano), 6 šol je bilo utrakvističnih in 7 nemških.4 8 Naredba je to­ rej, spričo neodločnosti nekaterih poverjenikov, pustila nedotaknjene nemške srednje šole. Verstovškova odločnost in radikalnost sta nalete­ li na odpor tudi v strokovni javnosti. Pri reorganizaciji srednjega šolstva je aktivno sodelovalo Društvo sloven­ skih profesorjev. Ožji odbor in izredni občni zbor dru­ štva sta o reorganizaciji srednjih šol na Slovenskem 4 6 Verstovšek, Preustroj šolstva v Sloveniji. 4 7 UL NV SHS, 20. 11. 1918, naredbi 109 in 110. 4 8 Verstovšek, Preustroj šolstva v Sloveniji. LETO 1918 IN POTEM 41 razpravljala 6. in 11. novembra 1918.4 9 Profesorji so se sicer strinjali s hitro slovenizacijo šolstva, imeli pa so nasprotna stališča s poznejšimi Verstovškovimi glede (re)organizacije šolske uprave. Strokovna organizacija je zahtevala, da mora poverjenik imenovati strokovne refe­ rente in nadzornike, ki bi imeli pri pedagoških in perso­ nalnih vprašanjih “edini besedo”. Proti Verstovškovemu konceptu hitre reorganizacije so menili, da “popolnega in naglega preobrata v vsem našem šolstvu ne smemo sedaj izvršitf. Večje spremembe, ki naj bi bile trajne, je potrebno temeljito pripraviti s proučevanjem tujih vzorcev, domačih razmer in z usklajevanjem z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami. Zahtevali so, naj iz šolske uprave odslovijo vse, “ki so z neverjetno servilnostjo slu­ žili nemškemu sistemu. (...) Popolna sprememba oseb na centralnih mestih je tem važnejša, ker bo reformno delo obtičalo, če bo izvršitev izročena možem s starimi misli­ mi.” Po drugi strani so bili pri slovenizaciji srednjih šol od Verstovška celo radikalnejši. Za gimnazijo na Ptuju, žensko učiteljišče v Mariboru, nemški gimnaziji v Lju­ bljani in Gorici ter za gimnazijo v Kočevju so zahtevali takojšen razpust, ker naj bi to bili zavodi, ki jih je av­ strijska vlada ustanovila samo za priseljene uradnike, oficirje ali renegate. Šolam, ki so bile dotlej nemške, a so služile tudi Slovencem (gimnazija v Celju, realki v Lju­ bljani in Gorici ter nemški učiteljišči v Mariboru in Ce­ lovcu), naj oblasti takoj zagotovijo slovensko vodstvo in naj jih čimprej poslovenijo. Gimnazije in realke v krajih, kjer bi morali mesto priznati tudi Nemcem (gimnazije v Mariboru, Celovcu in Beljaku ter realki v Mariboru in Celovcu), naj bi v svojih temeljnih razredih poslovenili, ohranijo pa naj nemške paralelke. Profesorji torej nem­ ški manjšini niso priznavali pravice do lastnih srednjih šol, temveč le do nemških paralelk na slovenskih šolah. Kljub radikalnosti svojih zahtev so profesorji pripo­ minjali, naj bi brez potrebe ne premeščali nikogar, pri premeščanju naj bi se ozirali na osebne in družinske razmere ter s pristranostjo ne izzivali strankarskih pre­ 4 9 ARS, AS 58, f. 3, Šolska uprava, Poročilo o izrednem občnem zboru Društva slo­ venskih profesorjev v Ljubljani; Slovenec, 3. 12. 1918. 42 pirov.5 0 Profesorji so skozi ves november pri poverjeniku Verstovšku nadaljevali z zahtevami. Referent za šolske zadeve na poverjeništvu naj bi bil po njihovem iz vrst učiteljev, pravnik pa naj mu bo podrejen. Vsa mesta na zavodih in pri šolski upravi bi morala šolska oblast ve­ dno znova razpisati. To je bila temeljna zahteva srednje­ šolskih učiteljev že v stari Avstriji in bi koristila profe­ sorjem in upravi. Ker pa tega načela šolska uprava do tedaj ni nikjer upoštevala, je društvo proti takemu nači­ nu imenovanj protestiralo. Zahtevali so, naj se v priho­ dnje pred vsakim imenovanjem uprava o tem posvetuje z društvom kot predstavnikom domala vseh slovenskih srednješolskih profesorjev.5 1 Kljub svoji štirinajstletni profesorski karieri Ver­ stovšek torej zahtev po večji strokovni avtonomiji šol in učiteljev ni upošteval. Kot strokovni posvetovalni organ je organiziral posvetovanje o šolski upravi. Sodelovalo je 11 predvsem srednješolskih profesorjev, ki so približno enakomerno predstavljali obe najmočnejši idejni oziro­ ma politični sili na Slovenskem.5 2 Še pred združitvijo s Srbijo in Črno goro je Verstov­ šek, potem ko je že Brejc zamenjal deželna šolska nad­ zornika za osnovne in za srednje šole, odslovil še šolske nadzornike za nemške osnovne in meščanske šole na Kranjskem. Organiziral je učiteljske tečaje srbohrvašči­ ne. 20. novembra je imenoval prvih pet uradnikov na Poverjeništvu, ki so enakomerno predstavljali obe glav­ ni politični usmeritvi na Slovenskem, ter naročil izdela­ vo katastra osnovnih in meščanskih šol ter učiteljstva.5 3 Svojim skeptičnim vladnim kolegom je Verstovšek ne­ kako vsilil tudi ustanovitev Vseučiliške komisije. Po najnujnejših zamenjavah v kranjskem šolstvu se je Verstovšek lotil tudi Štajerske in decembra 1918 reor­ 5 0 ARS, AS 58, f. 3, Šolska uprava. 5 1 Kataster slovenskega srednješolskega učiteljstva, ki gaje izdelal prof. Fran Jeran, je evidentiral nekaj čez 350 kolegov, delujočih na slovenskih gimnazijah, realkah, učiteljiščih in obrtni šoli. Okrog 95 % jih je bilo članov Društva slovenskih profesor­ jev v Ljubljani; Slovenec, 3. 12. 1918. 5 2 Člani ankete o šolski upravi so bili dr. Josip Debevec, dr. Ivan Dolenec, dr. Ivan Grafenauer, prof. Ivan Mazovec, mestni katehet Ignacij Zaplotnik, dr. Gregor Pečjak in dr. Anton Breznik (katoliško usmerjeni), dr. Fran Ilešič, dr. Jakob Žmavc, dr. An­ ton Jug in učitelj Engelbert Gangl (liberalno usmerjeni). Posvet je bil 15. novembra 1918 v hotelu Union v Ljubljani; ARS, AS 58, f. 3, Šolska uprava. 5 3 UL NV SHS, 23. 11. 1918, naredba 123; UL NV SHS, 26. 11. 1918, naredba 132. LETO 1918 IN POTEM 43 ganiziral tamkajšnje okrajne šolske svete. To delo je od januarja potem po posameznih šolskih okoliših in šolah prevzel Višji šolski svet v Ljubljani, ki je začel delovati z novim letom 1919 namesto prejšnjih deželnih šolskih svetov. Ukvarjal seje zlasti z razpisi in imenovanjem uči­ teljev ter z organizacijo pouka. Sestavljalo gaje okrog 10 predstavnikov vseh treh takratnih političnih strank na Slovenskem, ki jih je večinoma imenovalo Poverjeništvo za uk in bogočastje, po dva predstavnika so volili učitelji srednjih in osnovnih šol.5 4 Po odhodu Slovenske ljudske stranke v opozicijo, decembra 1920, so skoraj vsa mesta v Višjem šolskem svetu zasedli liberalci. Januarja 1919 je Verstovšek v Poverjeništvu kot re­ ferenta za bogočastje zaposlil svojega mariborskega pri­ jatelja Franca Ksaverja Lukmana, naslednji mesec se mu je kot referent za univerzitetno vprašanje pridružil Rihard Zupančič, oba poznejša profesorja ljubljanske univerze. Oba referenta sta, kot sam Verstovšek nekaj mesecev prej, začela s skoraj prazno pisalno mizo in stolom, torej iz nič.5 5 Šolska uprava pod vodstvom Karla Verstovška je torej vse utrakvistične srednje šole na ozemlju, ki je ostalo pod upravo Narodne vlade, poslovenila. Na nižji stopnji so takoj uvedli eno uro srbohrvaščine na teden. Nemščino so skrčili s petih oziroma štirih ur na tri ure, na višji stopnji pa s treh na dve uri. Zato se je lahko razširil pouk slovenščine v približno obratnem soraz­ merju z nemščino. Avstrijsko domoznanstvo so zame­ njali z domoznanstvom Kraljevine SHS. Domoznanstvo in nemščina sta bila s slovenščino zamenjana tudi pri maturi. Od zavodov, za katere so profesorji zahtevali takojšen razpust, je bilo ukinjeno samo deželno žen­ sko učiteljišče v Mariboru, pa še ta ukinitev je sprožila ostre proteste “liberalcev”. Nasprotna politična stran je po obnovi kulturnega boja Verstovška obtoževala, da z ukinitvijo državnega ženskega učiteljišča namerno usmerja dijakinje na cerkveno žensko učiteljišče v Ma­ riboru. Šolo so v šolskem letu 1920/1921 spet obnovili. Nemška je ostala samo ena gimnazija v Ljubljani, ki se 5 4 ARS, AS 58, Višji šolski svet, f. 13. 5 5 Lukman, Drobtine o početku naše univerze. 44 je postopoma spremenila v realno gimnazijo z obveznim poukom slovenščine. Kočevsko gimnazijo so skrčili na slovensko nižjo realno gimnazijo. Ptujsko gimnazijo so v šolskem letu 1919/ 1920 povsem poslovenili. Poslove­ njene so bile tudi nemški gimnaziji v Celju in Mariboru ter realki v Ljubljani in Mariboru. Od teh so gimnazije v Novem mestu, Celju in na Ptuju ter II. gimnazijo v Ljubljani spremenili v realne gimnazije. Na novo so v šolskem letu 1919/1920 ustanovili dva razreda gimna­ zije in en razred učiteljišča v Velikovcu za Koroško ter slovensko gimnazijo v Murski Soboti. Zavoda v Velikov­ cu sta bila po plebiscitu razpuščena. Pri spreminjanju klasičnih humanističnih gimnazij v realne gimnazije, ki so bile kompromis z realkami, je bil glavni protagonist tega spreminjanja po izobrazbi klasični filolog, Versto­ všek. V tem času je prevladalo mnenje, da je klasična gimnazijska izobrazba z osmimi leti latinščine in s še­ stimi leti grščine preživela, ker ne daje dovolj praktič­ ne izobrazbe, predvsem naravoslovja in živih jezikov. Spreminjanje klasičnih v realne gimnazije pa je rodi­ lo odpor, ki se je leta 1920 manifestiral v ustanovitvi Društva prijateljev humanistične gimnazije. Društvo se (po lastnih besedah) ni borilo “proti t. i. prirodoslovne­ mu humanizmu, ki hoče na podlagi modernih jezikov in kultur oz. prirodoslovnih ved mladega človeka vzgojiti, ampak zoper tisto polovičarstvo, ki hoče sicer nekaj an­ tičnega humanizma ohraniti, a tako malo, da njegova vzgojna moč ne more priti do veljave, kar mu samo ugled jemlje.”5 6 Od štirih utrakvističnih in štirih nemških učiteljišč (polovica je bila zasebnih) so vse poslovenili razen za­ sebnega nemškega šolskega kuratorija v Ljubljani, kije bil ukinjen.5 7 5 6 Baskar, Latinščina in njeno izganjanje na Slovenskem, str. 119. 5 7 Konec leta 1920, ko seje dr. Verstovšek vrnil na mariborsko klasično gimnazijo, je bilo stanje srednjih šol tako: državne humanistične gimnazije v Ljubljani, Maribo­ ru, Kranju in Murski Soboti; realne gimnazije: slovenska in nemška v Ljubljani, slo­ venske v Novem mestu, Kočevju, Celju in na Ptuju, realki v Ljubljani in Mariboru, zasebni gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano in frančiškanska gimnazija v Kamniku, državna učiteljišča: moško in žensko v Ljubljani, moško in žensko v Mariboru; za­ sebna - ženski uršulinski v Škofji Loki in Ljubljani ter žensko v samostanu šolskih sester v Mariboru. Slovenec, 11. 1.-14. 1. 1921, Karel Verstovšek, Preustroj šolstva v Sloveniji. LETO 1918 IN POTEM 45 Po neuspešnem poskusu Poverjeništva za trgovi­ no in obrt se je Poverjeništvo za uk in bogočastje spo­ prijelo tudi s strokovnim šolstvom. Pred prevratom sta to šolstvo predstavljali v glavnem deželna dvorazredna trgovska šola in obrtna šola v Ljubljani. Druge obrtno nadaljevalne šole so med vojno zaspale. Vse je bilo treba po vojni obnoviti in ustanoviti nove, kjer je bilo to po­ trebno. Tako so imeli do leta 1921 obrtno nadaljevalne šole po vseh mestih in skoraj po vseh trgih. Ljubljansko obrtno šolo so spremenili v nižjo tehnično šolo, ki je dosegla zavidljivo raven. Takoj po prevratu so ustanovili trgovske dvorazredne šole v Mariboru, Celju in Novem mestu. Trgovske nadaljevalne šole so ustanovili v Lju­ bljani, Mariboru, na Ptuju, v Celju in Šoštanju. Vrh tega delaje bila trgovska akademija v Ljubljani. Šolstvo je bilo po štiriletni vojni - po Verstovškovih besedah - “v vsakem oziru razkrojeno. Učiteljstvo je bilo po veliki večini vpoklicano k vojakom, mnogo šol je bilo zaprtih, v mnogih se je vršil pouk le v nekaterih razredih; stanje tega šolstva je bilo naravnost obupno vsled dolgo­ trajne vojne.” Krajevni šolski sveti so razpadli, okrajni šolski sveti so bili deloma nesklepčni, deloma, zlasti na Štajerskem, v nemških rokah. Kranjski deželni šolski svet je bil razpuščen, drugi deželni šolski sveti pa so ostali zunaj nastajajoče države. Zlasti od začetka delo­ vanja Višjega šolskega sveta v Ljubljani z novim letom 19195 8 , posebej pa po mariborskih demonstracijah uči­ teljev in učencev za nemški značaj Maribora 27. januar­ ja 1919, kjer so aktivno sodelovali nemški učitelji in celi šolski oddelki, so nove šolske oblasti začele intenzivneje odpuščati nemško usmerjene učitelje in nastavljati slo­ venske. Največ zamenjav je bilo na Štajerskem, kjer so lahko uporabili prihajajoče primorske emigrante. Samo po demonstracijah so na Štajerskem odpustili 36 sre­ dnješolskih in 200 do 300 osnovnošolskih učiteljev ter 5 8 Višji šolski svet v Ljubljani je prevzel posle dotedanjih deželnih šolskih svetov iz avstrijskega obdobja in je neposredno upravljal državne srednje šole, učiteljišča, meščanske in osnovne šole za Slovenijo. Predvsem je imenoval učitelje v osnovnih in meščanskih šolah. Od junija 1921 je po sklepu Deželne vlade imenovanja profesor­ jev na srednjih šolah in učiteljiščih opravljalo neposredno ministrstvo za prosveto v Beogradu. Velikonja, Razvoj šolske uprave, str. 696; o pravni ureditvi šolstva glej tudi Fink, Zbirka važnejših novih naredb in odredb, zv. 1-10. 46 učiteljev na meščanskih šolah. Večina se jih je izselila v Avstrijo.5 9 Bivše nemške šole so preuredili v slovenske, za nemške učence pa so ustanovili nemške paralelke. Sep­ tembra 1919 seje podoben preustroj začel v tedaj pri­ dobljenem Prekmurju. Zaradi pomanjkanja kvalificira­ nih učiteljev so nastavili precej pomožnih učiteljev. Po plebiscitu v jeseni 1920 je v Slovenijo prišlo 214 učite­ ljev s Koroške. Do konca leta 1920 je bilo na bivšem Kranjskem, kjer je bilo osnovno šolstvo že prej večinoma slovensko, na novo ustanovljenih 111 novih razredov (10 novih šol, 87 starih enorazrednic pa razširjenih v večrazrednice). Na bivšem Štajerskem, kjer je bilo osnovno šolstvo bolje razvito, so ustanovili 37 novih razredov.6 0 Umetniška vprašanja so Poverjeništvo za uk in bo­ gočastje malo zadevala. Država je od umetnikov upra­ vljala samo državna gledališča, pa še ta so bila nepo­ sredno podrejena ministrstvu za prosveto v Beogradu. Preden sta bili ljubljansko in mariborsko gledališče podržavljeni, je Verstovšek kot poverjenik sodeloval in celo vodil posvet o mariborskem gledališču junija 1919 v Mariboru. Zastopal je stališče, da je potrebno podpi­ rati gledališča tudi v drugih mestih, in ne samo v Lju­ bljani, vendar na gledališče, ki bi ga vzdrževala država, takrat ni bilo mogoče računati.6 1 Mariborsko gledališče je potem, kljub temu da je bilo formalno podržavljeno in financirano kot gledališče druge ali tretje kategorije, ostalo bolj mestna kot državna ustanova, saj gaje mo­ ralo spričo vedno nižjega proračunskega denarja izda­ tno podpirati mesto samo. Kljub temu je Verstovšek za vprašanja glede umetnosti novembra 1919 pri Poverje­ ništvu imenoval Gledališko komisijo, ki naj bi se ne gle­ de na naslov ukvarjala z vsemi aktualnimi umetniškimi vprašanji. Sestavljalo jo je 10 pisateljev, 4 glasbeniki in 3 slikarji.6 2 Glede znanosti je Verstovšek seveda največ naredil 5 9 Velikonja, Razvoj šolske uprave, str. 692; Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 92. 6 0 Verstovšek, Preustroj šolstva v Sloveniji. 6 1 Moravec, Slovensko gledališče od vojne do vojne, str. 150. 6 2 UL DV SHS, 26. 11. 1919, Ustanovitev gledališke komisije. LETO 1918 IN POTEM 47 s politično akcijo za ljubljansko univerzo. Že decembra 1918 pa je z vladno naredbo omogočil ljubljanski licejski knjižnici (Študijska knjižnica za Kranjsko) in knjižnici zgodovinskega društva v Mariboru tiskarski dolžnostni izvod vsake v Sloveniji tiskane publikacije. Dobrega pol leta za tem je beograjska vlada to uredila enotno za vso državo, vendar je bila pri tem izvzeta mariborska knji­ žnica.6 3 Karel Verstovšek je kot poverjenik za uk in bogo­ častje vodil in urejal slovensko kulturno politiko polni dve, zlasti za slovensko šolstvo in z univerzo tudi zna­ nost več kot pomembni leti. Trimesečna prekinitev nje­ govega dela, od novembra 1919 do februarja 1920, ko so liberalci zaradi sestave osrednje vlade v Beogradu iz­ silili odstop Deželne vlade v Ljubljani, ni imela pravega pomena, ker na njegovo mesto ni bil imenovan nihče drug. Šele po odstopu Deželne vlade Janka Brejca, 13. decembra 1920, in odhodu Slovenske ljudske stranke v šestletno opozicijo so se začele stalne politične seli­ tve slovenskih učiteljev, ki so predstavljali pomemben element političnega in kulturnega boja na slovenskem podeželju. Kljub obujanju kulturnega boja med katoli­ cizmom in liberalizmom, ki je potem dosegel vrhunec v letih 1924 in 1925, lahko trdimo, da je Verstovšek pri urejanju slovenskih kulturnih razmer ohranil tre­ zno glavo. Še pomembnejše pa so bile njegova politič­ na spretnost, jasnovidnost in odločnost pri dojemanju “možnega” v svojem času. Kakršnokoli naključje je že bilo, da se je prav Verstovšek v tistem trenutku znašel na tako pomembnem položaju, lahko rečemo, daje bilo to za Slovence dobro naključje. 6 3 UL NV SHS, 17. 12. 1918, naredba 194; UL DS SHS, 26. 7. 1919, Naredba mini- strskega sveta z dne 5. julija 1919, št. 15133. Kulturni mozaik prve Jugoslavije Vprašanja kulturne razvitosti in njene primerlji­ vosti med posameznimi pokrajinami prve Jugoslavije zgodovinopisje doslej ni podrobneje obravnavalo. Temu je še najbližje odlično delo Martina Mayerja, Elemen­ tarbildung in Jugoslawien (1918-1941),6 4 ki pa kljub bogatim statističnim podatkom ne daje kompleksnega odgovora na omenjeno vprašanje. Podobno velja tudi za razpravo Janeza Sagadina o razvoju osnovnega šolstva v Sloveniji od 1869 do 1941,6 5 ki predstavlja dober me­ todološki napotek za obravnavo omenjene problemati­ ke. Statistična analiza, ki jo je v svoji obsežni knjigi o kulturni politiki v Kraljevini Jugoslaviji opravil Lju- bodrag Dimič, pa žal ne zadošča osnovnim kriterijem primerljivosti.6 6 V naši primerjali analizi bomo postavili nekaj te­ meljnih kategorij, na katerih bi bilo mogoče merjenje določene kulturne razvitosti v posamezni zgodovinski pokrajini. Zaradi večje občutljivosti meritev zaobjema tako najbolj univerzalne kategorije kot tiste, ki bi ka­ zale specifičnost posamezne pokrajine. Univerzalne ka­ tegorije takega merjenja so npr. sposobnost branja in pisanja, število učencev osnovnih, srednjih, strokovnih in višjih šol na 1000 prebivalcev ipd. Statistične ka­ tegorije, ki bi kazale specifičnost posamezne pokraji­ 6 4 Mayer, Elementarbildung in Jugoslawien. 6 5 Sagadin, Kvantitativna analiza, str. 65-170. 6 6 Dimič, Kulturna politika, 2, str. 180-194. LETO 1918 IN POTEM 49 ne v kulturni razvitosti, pa bi morale upoštevati tudi številčno razmerje med mestnim in podeželskim prebi­ valstvom, razlike med elitami in povprečjem, razvitost civilne družbe ipd. Značilnost jugovzhodnih pokrajin v Jugoslaviji je bila npr. koncentracija agrarnega prebi­ valstva tudi v velikih naseljih, kar je manjšalo razlike med mestnim in podeželskim prebivalstvom.6 7 Kljub splošni kulturni nerazvitosti pa bi težko govorili o kul­ turni nerazvitosti ozkih elit te družbe, ki je dosegala razmeroma visoke kulturne standarde. Tudi taka in podobna specifika določene pokrajine bi morala biti vidna v statističnih podatkih. Podobne razlike, kot jih srečujemo v kulturni razvitosti, obstajajo namreč tudi v gospodarski in socialni razvitosti, vsi trije vidiki pa so med seboj tesno prepleteni in soodvisni. Vendar običaj­ ni pregledi zgodovine Jugoslavije izpostavljajo gospo­ darsko in socialno raznolikost, kulturno pa zanemar­ jajo.6 8 Opredelitev in strukturna razvrstitev statističnih kategorij, ki bi lahko kazale glavne elemente in specifi­ ke posameznih zgodovinskih pokrajin v kulturnem ra­ zvoju, bi omogočili sinhrono in diahrono primerljivost v širšem evropskem prostoru. Glavni vir je namenoma zelo razširjena in običajna državna publikacija Statistički godišnjak Kraljevine Ju­ goslavije, kije redno izhajal za leta od 1929 do 1940, v kombinaciji z rezultati popisov prebivalstva iz let 1921 in 1931.6 9 Naslonitev na splošno razširjene in lahko do­ stopne vire informacij ter kolikor je mogoče preprosta obdelava podatkov naj bi omogočali uporabo tukaj de­ finiranih kategorij in primerjav tudi v širšem prostoru. Prva analiza podatkov iz uradnih statističnih publikacij je opravljena z izborom in izračuni v tabelah in grafiko­ 6 7 Mayer, Elementarbildung in Jugoslawien, str. 28. 6 8 Čulinović, Jugoslavija između dva rata, str. 221-257; Petranović, Istorija Jugo­ slavije 1918-1988, str. 56-85; Pirjevec, Jugoslavija 1918-1992, str. 31-33; Sund- haussen, Geschichte Jugoslawiens 1918-1980, str. 50-57; Lampe, Yugoslavia as History, str. 108-196; Allcock, Explaining Yugoslavia, str. 206-210; Benson, Yugo­ slavia, str. 21-72; Lane, Yugoslavia, str. 33-74. 6 9 O jugoslovanskem šolstvu obstaja še nekaj drugih statističnih publikacij: Pet­ kovič, Godišnjak srednjih škola; Berič, Statistika škola; Tujkovič, Statistika škola; posebej je bolje obdelano šolstvo v Sloveniji: Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1936/37; Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1939/40. 50 nih, druga pa s komentarji k tem grafikam, ki se opirajo tudi na literaturo.7 0 * Podobno kot so ugotavljali italijanski politiki po združitvi Italije, je bil tudi za nekatere jugoslovanske politike neposredno po letu 1918 ključni problem in bi­ stvo kulturne politike v tem, kako po oblikovanju no­ ve države uveljaviti tudi skupno nacionalno identiteto. Vendar je bila misel o Jugoslovanih na začetku njihove skupne poti zlasti v dominantnem delu nove države še premalo uveljavljena. Za večinske Srbe je ime Jugosla­ vija zvenelo premalo srbsko, za druge, predvsem Hrva­ te in Slovence, pa še ni bilo jasno, kaj naj Jugoslavija vsebinsko pomeni: ali samo upravno-politično, državno združitev ali tudi kulturno, torej jezikovno in etnično, v neki daljni končni posledici verjetno tudi religiozno. Slovencem je jezikovna posebnost omogočala, da so že od začetka razlikovali etnično od državne skupnosti. Hrvati so svojo nacionalno posebnost utemeljevali na starih fevdalnih državnih tradicijah in na katolištvu, ki jih je, sicer teritorialno med seboj zelo pomešane, edi­ no jasno ločevalo od pravoslavnih Srbov. Predvsem v začetku skupne države so bile politične in intelektual­ ne skupine, ki so zagovarjale postopno združevanje na vseh področjih, torej integralno jugoslovanstvo, v vseh delih države številne in dokaj močne, vendar vseeno v manjšini. Po prvih neuspehih in razočaranjih z novo skupno državo je to navdušenje hitro plahnelo, zlasti po izsiljenem sprejetju centralistične vidovdanske usta­ ve leta 1921. Jugoslovanska integralistična ideologija je bila že v dvajsetih letih premagana na Hrvaškem. V začetku tridesetih let je priznala poraz pri ustvarjanju novega jugoslovanskega naroda še zadnja intelektualna skupina v Sloveniji. Zadnji so se projektu integralne­ ga jugoslovanskega naroda odrekli intelektualni krogi 7 0 Frankovič (ur.), Povijest školstva i pedagogije u Hrvatskoj; Papié, Školstvo u Bosni i Hercegovini; Ciperle in Vovko, Šolstvo na Slovenskem; Dimič, Kulturna politika; Turk, Šolstvo, str. 177-196; Dolenc, Kulturni boj. LETO 1918 IN POTEM 51 v Srbiji sredi tridesetih let.7 1 Da se ideja integralnega jugoslovanstva ni obnesla in jo je po smrti kralja Ale­ ksandra leta 1934 tudi uradno nadomestila ideja srb­ stva, hrvaštva in slovenstva kot temeljev jugoslovanske skupnosti, je močno pripomogla prav velika - prevelika kulturna raznolikost nove države. Na severu Slovenija, ki je bila takrat primerljiva z drugimi srednjeevropskimi pokrajinami, (npr. severna Italija, Avstrija, Češkoslovaška, Madžarska), na jugu pa Makedonija in Kosovo, ki sta bila še do leta 1912 v osmanskem turškem imperiju in sta v Jugoslavijo leta 1918 vstopila z znatnimi kulturnimi zaostanki. Med se­ verom in jugom Jugoslavije je takrat sobival cel spek­ ter zelo različnih skupnosti, na kar nas npr. opozarja pismenost v posameznih pokrajinah: leta 1921 je bila pismenost v Sloveniji okrog 90 %, na Hrvaškem in v Vojvodini 65 %, v Dalmaciji in Srbiji 30 %, v Črni gori 25 %, v Bosni, Makedoniji in na Kosovu pa manj kot 20 %.7 2 V prvi jugoslovanski državi torej lahko srečamo skupnosti, ki so bile takrat že povsem v toku splošnega evropskega kulturnega razvoja in skupnosti, ki so bile šele na začetku poti, ki sojo drugi začeli 100 do 150 let prej. Pismenost je najbolj splošna kategorija kulturne razvitosti, ki sicer veliko pove za čas splošne moderniza­ cije šolstva v Evropi v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Za čas pred in po tem pa je slabši ali že povsem nepo­ memben dejavnik. Ker so novo skupno državo sestavljale tako različno razvite pokrajine, sije vlada v ustvarjanju skupne iden­ titete predvsem prizadevala, da bi te razlike čim prej, kolikor je mogoče, odpravila. Kljub temu je trajna poli­ tična kriza onemogočila demokratično sprejetje enotne kulturne zakonodaje. Za vso državo enotni šolski zakoni so bili sprejeti šele po desetih letih skupnega življenja v času kraljeve diktature v letih 1929 in 1930. Do takrat so po pokrajinah veljali različni zakoni iz starih pravnih ureditev prejšnjih držav. Najpomembnejše kategorije kulturne razvitosti se 7 1 Žutič, Ideologija jugoslovenstva i njeno raspadanje (1929-1939), str. 63-91; Djordjevic, Re-imagining Yugoslavia; Dimič, Kulturna politika, 2, str. 425-561. 7 2 Statistički godišnjak, 1 (1929), str. 70-71. 52 običajno vežejo na vsakokratni izobraževalni sistem. Tu so glavni pokazatelji kvantitete, torej razširjenosti šo­ lanja, število učencev različnih stopenj in vrst šol na določeno število prebivalstva. Po uradni statistiki je v šolskem letu 1919/ 1920 v vsej Jugoslaviji osnovno šolo obiskovalo povprečno 6,74 % celotne državne popula­ cije. Dvajset let pozneje, v šolskem letu 1938/1939, je ta delež narasel na 9,16 %, kar pa je bilo v primerjavi z drugimi srednjeevropskimi državami, npr. Češkoslo­ vaško (14 %), še zelo malo.7 3 Vendar če podatke razčle­ nimo po različnih jugoslovanskih upravnih pokrajinah, dobimo povsem drugačno sliko. Zaradi preciznejših podatkov bomo vzeli šolsko leto 1930/1931, ko je bil spomladi 1931 izveden popis prebivalstva in časovno predstavlja nekakšno srednjo vrednost v razvoju izobra­ ževalnega sistema v prvi Jugoslaviji. Dodatna težava pri diahronih primerjavah je no­ tranja regionalna reorganizacija Jugoslavije konec leta 1929. Zgodovinske pokrajine so bile leta 1922 najprej preurejene v precej umetne upravne enote, 33 oblasti, po uvedbi kraljeve diktature leta 1929 pa je sledila pre­ ureditev v 9 banovin in Upravo mesta Beograd. Bano­ vine so bile imenovane po rekah. Slovenski del države je postal enotna upravna enota Dravska banovina (s sedežem v Ljubljani). Hrvaška in Slavonija sta postali Savska banovina (Zagreb). Dalmaciji je bil odvzet južni del in priključena zahodna Hercegovina z imenom Pri­ morska banovina (Split). Severozahodna Bosna je po­ stala Vrbaska banovina (Banja Luka). Iz vzhodne Bosne in zahodne Srbije je bila oblikovana Drinska banovina (Sarajevo). Vojvodina, Srem in Šumadija so sestavili Dunavsko banovino (Novi Sad). Sredi njenega ozemlja je bila posebna upravna enota mesta Beograd. Večji del današnje južne Srbije je bil v Moravski banovini (Niš). Črna gora je bila razširjena z južno Dalmacijo, vzho­ dno Hercegovino in Sandžakom v Zetsko banovino (Ce­ tinje). Današnja Makedonija pa je bila razširjena proti severu v današnje Kosovo in del južne Srbije z imenom Vardarska banovina (Skopje). Kljub namerno preureje­ nim zgodovinskim mejam med pokrajinami, ki naj bi 7 3 Šilih, Razvojna slika naše ljudske šole, str. 230. LETO 1918 IN POTEM 53 prispevale k brisanju zgodovinskih razlik, so banovine še vedno predstavljale precej raznolik spekter, katerega osnovna os razlik je razmeroma enakomerno potekala v smeri sever-jug. Precejšnjo anomalijo v tem spektru je predstavljala Bosna, kjer je bilo šolstvo slabše razvito, posebej med muslimani. Ker so glavni viri statističnih podatkov za prvo jugoslovansko državo prilagojeni regi­ onalni ureditvi banovin in ne zgodovinskih pokrajin, kot jih po ureditvi socialističnih republik v drugi Jugoslaviji poznamo še danes, moramo pač upoštevati banovine. Tabela 1: Delež pismenega in prebivalstva v osnovnih šolah leta 19317 4 Banovine od severa proti jugu Pismenost Delež populacije, ki je obiskovala osnovno šolo Dravska banovina (Ljubljana) 94,4 % 11,89 % Savska banovina (Zagreb) 72,3 % 10,39 % Dunavska banovina (Novi Sad) + Beograd 73 % 9,27 % Vrbaska banovina (Banja Luka) 27,4 % 4,57 % Drinska banovina (Sarajevo) 37,9 % 7,39 % Primorska banovina (Split) 42,6 % 7,46 % Moravska banovina (Niš) 38 % 8,27 % Zetska banovina (Cetinje) 34 % 7,04 % Vardarska banovina (Skopje) 29,1 % 6,83 % Jugoslavija povprečno 55,4 % 8,50 % Sposobnost branja in pisanja je bila dolgo pomem­ ben dejavnik v vseh glavnih socialnih, političnih in kulturnih procesih novejše zgodovine. Močno je vpliva­ la na zahteve in uveljavljanje državljanskih pravic, na blaženje državne represije in konstitucijo religioznih ali nacionalnih skupnosti. Vendar je hkrati tudi pospe­ ševala moč države, centralizem državne birokracije in 7 4 Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine, 3, str. VI; Statistički godišnjak, 3 (1931), str. 314-315. 54 njen nadzor nad državljani.7 5 Splošna razširjenost pi­ smenosti in obisk osnovnih šol v prvi Jugoslaviji se bolj ali manj ujemata. Izjemo predstavlja prebivalstvo hitro rastočega upravnega in kulturnega središča Beograd, ki je imel glede na okolico nesorazmerno visok delež pismenih prebivalcev (89,1 %), hkrati pa tudi nesoraz­ merno nizek delež obiskujočih osnovne šole (6,02 %). Za Upravo mesta Beograd, ki je obsegalo še bližnji me­ sti Zemun in Pančevo, lahko domnevamo, da je imela velik delež odrasle izobražene delovne sile, medtem ko so njihove družine bivale drugje. Prav zaradi izjemno­ sti Uprave mesta Beograd kot izrazito urbane strukture v nasprotju z večino drugega prostora v državi ter kot politično upravnega središča z veliko koncentracijo ura­ dnikov smo to upravno enoto v naši analizi združili s širšim zaledjem v Dunavski banovini. V najsevernejši Dravski banovini, torej v Sloveniji, je bil leta 1931 delež prebivalstva, kije obiskoval osnov­ no šolo, 11,89 %, v najjužnejši, Vardarski banovini, to­ rej v Makedoniji, pa 6,83 %, medtem ko je bil najnižji delež prebivalstva v osnovnih šolah v Vrbaski banovi­ ni, torej v pretežno muslimanskem delu Bosne, s 4,57 %. Razlika med pokrajinami z največjim in najmanjšim obiskom osnovne šole je bila 260 indeksnih točk oziro­ ma razmerje 1 : 2,6, razmerje v stopnji pismenosti med istima banovinama pa celo 1 : 3,4. Vendar obisk osnovnih šol ne pokaže prave slike razširjenosti obveznega izobraževanja, ker so ga za otro­ ke od 10. do 14. leta starosti po pokrajinah zelo različno dopolnjevale še meščanske šole, nižje gimnazije in dru­ go strokovno šolstvo. Žal iz obstoječe statistike ni mo­ goče dobiti vsega šolajočega se prebivalstva med 6. in 14. letom starosti, kolikor je bila npr. šolska obveznost v Sloveniji. Do enotnega zakona o osnovni šoli iz leta 1929 je bila tudi šolska obveznost po posameznih jugo­ slovanskih pokrajinah zelo različna: v Sloveniji osem­ letna, v Vojvodini in Dalmaciji šestletna, na Hrvaškem 7 5 Več o vseh vidikih pismenosti glej v Literacy: An International Handbook, posebej gesla: Resnick and Gordon, Literacy in Social History, str. 16-21; Ferdman, Eth­ nie and Minority Issues in Literacy, str. 95-101; Houston, Literacy in Europe, str. 385-390. LETO 1918 IN POTEM 55 petletna, v Bosni, Srbiji, Črni gori in Makedoniji štirile­ tna.7 6 Zakon o narodnih šolah iz decembra 1929 je uve­ del enotno osemletno obvezno šolanje v osnovnih (od 6. do 10. leta) in višjih narodnih šolah (od 10. do 14. leta starosti), vendar slaba pokritost ozemlja s šolami, slabe materialne razmere in pomanjkanje učiteljev niso omo­ gočali bistvenega napredka pri večanju šolskega obiska. Višjo narodno šolo je uspelo kolikor toliko organizirati le severozahodnemu delu države iz bivše habsburške mo­ narhije, v jugovzhodnem delu države pa je večina krajev ostala pri nižji osnovni šoli.7 7 Padec števila učencev sredi dvajsetih let (1922/ 1923-1928/1929) je posledica populacijskega manka prve svetovne vojne. Šolsko leto 1930/1931 in slede­ ča zaradi novega šolskega zakona ne predstavljajo večje prelomnice, temveč nadaljujejo normalno rast šolajo­ čega se prebivalstva s postopnim izboljševanjem šolske mreže in zaposlovanjem novih učiteljev. Primerjava z zgornjo črto, ki kaže izračunano rast vsega prebivalstva (krat 10), govori o tem, da seje šolska mreža postopno izboljševala tja do leta 1932, potem pa je rast šolajočega se prebivalstva le še spremljala splošno rast prebival­ stva. Še večje razlike kot pri osnovnem šolstvu med jugo­ slovanskimi pokrajinami so bile pri nadaljevalnih šolah. Namesto višjih narodnih šol so v večjih krajih po av­ strijskem zgledu ustanavljali štiriletne meščanske šole. V severnih pokrajinah, predvsem v Sloveniji in na Hrva­ škem, je velik del šolajoče se mladine nadaljeval šolanje na meščanskih in drugih strokovnih šolah, največ na raznih kmetijsko-gospodinjskih, obrtnih, trgovskih ipd. Na jugu države, zlasti v srbskih pokrajinah, pa so med nadaljevalnimi šolami prevladovale predvsem gimnazije. Drugi pogled na razširjenost šolske mreže nam ka­ že število učencev posamezne vrste šol na 1000 prebi­ valcev. Ta kategorija navadno lažje pokaže na osnovne razlike v izobraževalni strukturi med posameznimi po­ krajinami. V šolskem letu 1930/1931 je na 1000 pre­ bivalcev prišlo naslednje število učencev osnovnih šol, 7 6 Dolenc, Kulturni boj, str. 121. 7 7 Šilih, Razvojna slika naše ljudske šole, str. 232-233. 56 Graf 1: Število učencev osnovnih šol in vsega prebivalstva v Jugoslaviji med letoma 1918/1919 in 1938/19397 8 meščanskih šol, raznih strokovnih šol in srednjih šol po posameznih banovinah. Prvi stolpec o številu osnovnošolskih učencev na 1000 prebivalcev kaže vrstni red banovin, ki se po raz­ širjenosti šol bolj ali manj dosledno manjša v smeri od severa proti jugu. V tem samo potrjuje rezultate zgoraj prikazane tabele o odstotku pismenega prebivalstva in odstotku prebivalstva v osnovnih šolah. Večjo anomali­ jo predstavlja Vrbaska banovina z velikim deležem mu­ slimanskega prebivalstva, kar je deloma vplivalo tudi na povprečje v Drinski, Zetski in Vardarski banovini v primerjavi npr. z Moravsko.7 9 7 8 Statistički godišnjak, 1 (1929), str. 356; Statistički godišnjak, 10 (1940), str. 84 in 340. 7 9 Za širše razpredeno splošno izobraževanje v Bosni in Hercegovini so se sredi 19. stoletja pod vplivom sosednjih pokrajin začeli zavzemati zlasti katoličani in pravoslav­ ni, precej manj pa številčno in politično prevladujoči muslimani, zato sta bila šolstvo in razširjenost pismenosti do avstrijske okupacije leta 1878 pa tudi še dolgo potem najslabše razvita prav med muslimani. Več o šolstvu v Bosni in Hercegovini pred ustanovitvijo Jugoslavije glej Papič, Prosvjetna politika Austro-ugarske u Bosni i Her­ cegovini, str. 703-724. Po popisu prebivalstva iz leta 1931 je v Vrbaski banovini živelo 24 %, v Drinski 23 %, v Zetsld 34 % in v Vardarski 32 % muslimanskega prebivalstva; Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine, 2, str. VI-VII. LETO 1918 IN POTEM 57 Tabela 2: Število učencev po vrstah šol na 1000 prebivalcev (1930/1931)8 0 Banovine S - J Osnovne šole Meščanske šole Kmetijske, obrtne šole8 1 Gimnazije Skupaj Dravska 118,86 4,91 9,77 7,09 141 Savska 103,87 1,90 5,92 5,73 117 Dunavska + Beograd 92,72 1,69 8,82 7,85 111 Vrbaska 45,68 0,83 0,99 1,56 49 Drinska 73,88 0,94 3,64 5,75 84 Primorska 74,57 2,13 2,35 4,39 83 Moravska 82,75 0,05 3,12 3,90 90 Zetska 70,36 0,97 2,49 6,89 81 Vardarska 68,30 0,53 4,63 4,21 78 Beograd 60,24 1,72 20,95 28,91 112 Jugoslavija 85,01 1,53 5,28 5,57 97 Meščanske šole so v večjih krajih nadomeščale viš­ jo narodno šolo za otroke med 10. in 14. letom staro­ sti. Bile so nekoliko zahtevnejše od višjih narodnih šol in bolj praktično usmerjene. Glede na lokalne potrebe so ustanavljali meščanske šole treh tipov: kmetijske, obrtno-industrijske ali trgovske. Število učencev v me­ ščanskih šolah je specifičen problem, ker se je ta vrsta šol začela razvijati predvsem v avstrijski polovici habs­ burške monarhije. Šele v dvajsetih letih je bil ta tip šol priporočen tudi za Jugoslavijo v celoti. Kot je razvidno iz drugega stolpca, se je v jugovzhodnemu delu države le deloma in počasi uveljavljal.8 1 V tretjem stolpcu so upoštevane predvsem nižje tr­ 8 0 Statistički godišnjak, 3 (1931), str. 319-323; Definitivni rezultati popisa stanov­ ništva od 31. marta 1931 godine, 1, str. Vili. 8 1 Upoštevane so trgovske akademije z abiturientskim tečajem in dvorazredne tr­ govske šole, strokovne obrtne šole, obrtne ženske šole in splošne obrtne in obrtno trgovske šole pod nadzorstvom ministrstva za trgovino in industrijo ter banovinske nižje in posebne kmetijske šole pod pristojnostjo ministrstva za kmetijstvo. Zaradi tega, ker so bile samo v večjih državnih središčih in ne kažejo splošne razširjenosti po pokrajinah, pa niso upoštevane srednje bogoslovne, umetniške, gospodinjske šole, srednje tehniške šole, pomorske akademije, srednje kmetijske šole, Državna prometna železniška šola v Beogradu, železniške obrtne šole, strežniške in babiške šole. Ravno tako niso upoštevana učiteljišča, ki sicer tudi spadajo k strokovnemu šolstvu. Statistički godišnjak, 3 (1931), str. 319-323; Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine, 1, str. VIII. 58 govske, obrtne in kmetijske šole, razširjene po manjših krajih, ne pa srednje tehniške, kmetijske, učiteljske in medicinske šole, ki so bile le v večjih središčih in zato ne predstavljajo enakomerne razpršenosti po banovi­ nah. Izrazito izstopata Slovenija (Dravska banovina) in severna ter osrednja Srbija (Dunavska banovina). Pre­ senetljivo je, daje bilo strokovno šolstvo slabše razširje­ no po bivših habsburških pokrajinah, kot so Hrvaška in Slavonija, Dalmacija, tudi Bosna in Hercegovina, kot pa v srbskih pokrajinah Dunavske, pa tudi npr. Moravske in celo Vardarske banovine. Razširjenost gimnazij je bila obratno sorazmer­ na z razširjenostjo meščanskih šol, torej v primerjavi z osnovnimi šolami velika, celo največja v Dunavski ba­ novini z Beogradom, vendar zelo velika tudi v Zetski in Drinski banovini. Glede na nediferencirano zahtevnost šolanja v jugovzhodnem delu države, kjer je bilo me­ ščanskih šol zelo malo in je večina učencev nadaljevala šolanje na gimnazijah, je morala biti tudi zahtevnostna raven vsaj nižjih gimnazij (od 11. do 14. leta starosti) v teh pokrajinah nižja kot v severnih. Predvsem v Slove­ niji in Dalmaciji, ki sta do leta 1918 spadali v avstrij­ sko polovico habsburške monarhije, so meščanske šole predstavljale vmesno zahtevnostno stopnjo šolanja med osnovnimi šolami in gimnazijami. Gimnazijska izobraz­ ba je v srbskih pokrajinah pomenila večjo možnost pri kakršnikoli državni službi, kije bila v primerjavi z nego­ tovostjo zasebnega sektorja nedvomno privilegij. V go­ spodarsko razvitejših severnih regijah so bile možnosti zaposlitve v gospodarstvu precej večje, kar je pomen dr­ žavne službe zmanjševalo. Število v vseh štirih tipih šol skupaj po posameznih banovinah se spet približuje spektru, ki z izjemo pokra­ jin z muslimanskim prebivalstvom, zlasti v Vrbaski ba­ novini, enakomerno prehaja od razvitega severa k manj razvitemu jugu. Razlike med pokrajinami z največjim šolskim obi­ skom in tistimi z naj slabšim so se od osnovnih šol pri meščanskih in nižjih strokovnih šolah izjemno poveča­ le. Razmerje v obisku osnovnih šol v Sloveniji (Dravska banovina) in SZ Bosni (Vrbaska banovina) ustreza raz­ merju 1 : 2,6. Razmerje med najboljšim in naj slabšim LETO 1918 IN POTEM 59 Graf 2: Število študentov na univerzah v treh obdobjih8 2 m 1923/1924 ■ 1930/1931 □ 1938/1939 Beograd Zagreb Ljubljana obiskom meščanskih šol v Sloveniji in južni Srbiji je skoraj 1 : 100, vendar predstavlja izjemo, ker teh šol prej v Srbiji skoraj ni bilo. Pri nižjih strokovnih šolah je razmerje med Slovenijo in severozahodno Bosno skoraj 1 : 10. Pri gimnazijah pa se amplituda med najboljšim obiskom v severni in osrednji Srbiji (Dunavska banovi­ na) in najslabšim v SZ Bosni (Vrbaska banovina) zmanj­ ša kar na 1 : 1,5. Posebnost predstavlja Uprava mesta Beograd z iz­ jemno nizkim številom učencev osnovnih šol zaradi že omenjenih razlogov. Kot hitro rastoče upravno, indu­ strijsko in kulturno (izobraževalno) središče pa seveda izjemno izstopa tudi po visokem številu učencev stro­ kovnih šol in gimnazij. Zelo problematično je prikazati razširjenost visoko­ šolskih študijev, saj so delovale le tri univerze: v Beo­ gradu, Zagrebu in Ljubljani, z različnim številom fakul­ tet in celo različnim številom semestrov po posameznih fakultetah. V okviru beograjske univerze sta delovali še manjši pravna fakulteta v Subotici in filozofska fakul­ teta v Skopju. Leta 1931 je npr. iz etnično in jezikovno najbolj zaprte Dravske banovine z univerzo v Ljubljani študiralo 17,5 % študentov na drugih jugoslovanskih 8 2 Statistički godišnjak, 1 (1929), str. 370-371; Statistički godišnjak, 10 (1940), str. 352-353. 60 Graf 3: Studenti po rojstvu po banovinah na 1000 prebivalcev leta 19318 3 1,4 1,2 1 - 0,8 0,6 0,4 0 ,2 ' Število študenov I Število študenov ^ Nt?" ^ ^ univerzah, 15 % ljubljanskih studentov pa je bilo iz dru­ gih banovin. Studirali so seveda tudi zunaj Jugoslavi­ je. Različna in nesorazmerna razporeditev študentov iz drugih banovin med univerzama v Zagrebu in Beogradu pa je bila še veliko večja. Statistički godišnjak Kraljevine Jugoslavije ima tu­ di rubriko o študentih po kraju rojstva. Njihovo število na 1000 prebivalcev je bilo v letu popisa prebivalstva 1931 naslednje (glej graf 3). Po številu študentov v negativnem smislu izstopata predvsem Vrbaska (severozahodna Bosna) in Vardarska banovina (Makedonija), kar se ujema s splošno kulturno razvitostjo, razširjenostjo pismenosti in obiska osnov­ nih šol. Preseneča razmeroma nizko število študentov v Savski banovini (Hrvaška), kije bila sicer med najbolj razvitimi v Jugoslaviji. Leta 1924 je bilo v vsej Jugosla­ viji na domačih univerzah 0,89 študenta na 1000 pre­ bivalcev, leta 1931 je to število naraslo na 1,05, do leta 1939 pa na 1,14 študenta na 1000 prebivalcev. Kakovost šolstva je najlažje, vendar žal lahko samo delno merljiva s številom učencev na posamezni šolski 8 3 Statistički godišnjak, 3 (1931), str. 340-341; Definitivni rezultati popisa stanovni­ štva od 31. marta 1931 godine, 1, Prisutno stanovništvo, broj kuča i domaćinstava, str. VIII. LETO 1918 IN POTEM 61 oddelek oziroma na enega učitelja. Število šol na povr­ šino in število šol na število prebivalstva ne kaže prave slike gostote šolske mreže, ker nimamo podatkov, ki bi ločevali velike razlike med posameznimi šolami, od eno- razrednic pa vse do osemrazrednic npr. v Sloveniji ozi­ roma štirirazrednic v jugovzhodnih pokrajinah. Tabela 3: Osnovne šole v šolskem letu 1930/19318 4 Banovine S - «J Število učencev Število učencev na oddelek ma učitelja Dravska banovina 41 38 Savska banovina 56 65 Dunavska banovina + Beograd 55 53 Vrbaska banovina 64 66 Drinska banovina 53 58 Primorska banovina 60 59 Moravska banovina 59 61 Zetska banovina 43 41 Vardarska banovina 44 48 Jugoslavija povprečno 52 53 Medtem koje število oddelkov v povprečju nekoliko presegalo število učiteljev v državi, je za pokrajine z naj­ bolj razvito šolsko mrežo značilno, da število učiteljev presega število oddelkov. To je bilo značilno za Slovenijo (Dravska banovina) in Vojvodino (Dunavska banovina). Izrazita izjema je v tem primeru Hrvaška (Savska ba­ novina), kar pomeni, da so imeli veliko kombiniranega pouka, ko je en učitelj v istem prostoru poučeval hkrati več razredov. Pozitivno pa preseneča Črna gora (Zetska banovina), vendar moramo upoštevati tamkajšnji zelo slab šolski obisk. Največja razlika v povprečnem številu učencev na učitelja je od 38 (Slovenija) do 66 (Bosna) učencev v isti učilnici. Razmerje je bilo torej 1 : 1,74, kar je vseeno precej manjša razlika kot pa pri obisku osnovnih šol med istima pokrajinama, kije bilo 1 : 2,6. Manjše število učencev v učilnici seveda znatno pripo­ more h kakovosti pouka. 8 4 Statistički godišnjak, 3 (1931), str. 314-315. 62 Meščanske in druge strokovne šole za analizo števi­ la učencev na enega učitelja ali oddelek niso primerne, ker bi morali upoštevati zelo različne šole. Tabela 4: Velikost in notranja organizacija gimnazij8 5 Banovine S - J Število učencev na šolo Število učencev aa oddelek Število učencev na profesorja Dravska banovina 507 39 21 Savska banovina 470 38 21 Dunavska banovina + Beograd 489 36 17 Vrbaska banovina 404 37 19 Drinska banovina 551 36 19 Primorska banovina 330 29 15 Moravska banovina 430 33 19 Zetska banovina 375 34 21 Vardarska banovina 442 36 19 Jugoslavija 459 36 19 Prvo, kar pade v oči, je, da so razlike med pokraji­ nami pri gimnazijah mnogo manjše, praktično jih skoraj ni, ker so tudi bolj ali manj naključno razporejene po pokrajinah in ne sledijo ustaljenemu pravilu sever-jug. Značilnost gimnazij v tem času je bila prenatrpanost za­ vodov in oddelkov, saj je v dveh desetletjih prve Jugo­ slavije število učencev naraslo na 225 % glede na šolsko leto 1919/1920, število gimnazij pa le na 153 %. Za šte­ vilo oddelkov imamo podatke samo od leta 1925/1926. Njihovo število je v 13 letih do 1938/1939 naraslo na 136 % od izhodiščnega stanja, število učencev v istem obdobju pa na 149 %.8 6 Z manjšimi razlikami kot pri osnovnih šolah in z več anomalijami lahko opazimo, da so bili najbolj natrpani zavodi z največjimi oddelki in po­ manjkanjem učiteljev praviloma v severnejših, razvitej­ ših pokrajinah, kjer je bil tudi obisk gimnazij večji, kljub večji možnosti med različnimi nadaljevalnimi šolami. 8 5 Statistički godišnjak, 3 (1931), str. 316. 8 6 Statistički godišnjak, 1 (1929), str. 358; Statistički godišnjak, 10 (1940), str. 342; Breznik, Nekaj statistike in pripomb, str. 219-228. LETO 1918 IN POTEM 63 Glede razlik pri visokošolskem študiju lahko samo ugotovimo razmerje med študenti in profesorji na vseh treh univerzah. Tabela 5: Število študentov na enega pedagoškega delavca v šolskem letu 1938/1939e7 Fakultete Beograd Zagreb Ljubljana Povprečno Pravna 92 56 24 62 Filozofska 12 14 7 12 Medicinska 14 9 13 11 Tehniška 12 8 11 10 Teološka 17 9 9 11 Veterinarska 13 7 - 9 Kmetij sko-gozdarska 10 21 - 14 Skupno povprečje 22 14 12 15 Tako kot pri gimnazijah tudi pri univerzah ali po­ sameznih fakultetah, ki so bile financirane enotno iz ministrstva za prosveto, pri razlikah ni zaznati regional­ nega ključa, temveč so razlike večinoma plod večjega ali manjšega števila študentov na posameznih študijskih smereh. Izobraževalni sistem v celoti je bil torej na eni stra­ ni plod dolgoletnega zgodovinskega razvoja posameznih pokrajin, na drugi pa je bilo srednje in višje šolstvo, ki je bilo enotno urejevano neposredno iz ministrstva za prosveto, že po desetih letih skupnega življenja vsaj po zunanjih merljivih kriterijih precej izenačeno. ic k -k Za splošno kulturno razvitost pokrajin v prvi jugo­ slovanski državi sem izbral štiri kategorije podatkov, ki jih nekoliko bolje od drugih beleži Statistički godišnjak za leto 1936.8 8 8 7 Statistički godišnjak, 10 (1940), str. 370-371. 8 8 Statistički godišnjak, 7 (1936), str. 392-393 in 410-411. Rubrika 49. Muzeji i zbirke in Rubrika 75 Udruženja sta objavljeni samo v tem letniku Statistički godi­ šnjak. Absolutna števila periodike, stanja v gledališčih, kinematografih in v zvezi z društvi so kombinirana s številom prebivalstva po popisu leta 1931 in torej ne ka­ žejo realnega stanja, temveč nekoliko popačeno, vendar še vedno dovolj kredibilno. 64 Tabela 6: Društva v letu 19368 9 Banovine S - J Absolutno Število vseh Delež Število in delež število društev kultur­ znanstvenih vseh na 1000 nih in umetniških društev prebivalcev društev9 0 društev Dravska 6183 5,4 24 % 52 (3,6 %) Savska 6509 2,4 19 % 30 (2,5 %) Dunavska + Beograd 7274 2,7 17 % 64 (5,2 %) Vrbaska 913 0,9 20 % 4 (2,2 %) Drinska 1828 1,2 19 % 15 (4,3 %) Primorska 1344 1,5 25 % 14 (4,2 %) Moravska 1866 1,3 14 % 5 (1,9 %) Zetska 996 1,1 25 % 10 (4 %) Vardarska 1644 1,0 13 % 10 (4,7 %) Jugoslovansko povprečje 28.557 2,0 19 % 204 (3,7 %) Moč civilne družbe, moč samoorganiziranosti pre­ bivalstva po posebnih interesih se kaže v razširjenosti in strukturi društev. Tu lahko v drugem stolpcu sledi­ mo skoraj pravilni razporeditvi števila društev na 1000 prebivalcev od severa proti jugu. Majhno prednost Du­ navske banovine pred Savsko verjetno prinašajo glavno mesto Beograd in številne etnične manjšine v Vojvodini s svojimi posebnimi interesi. Negativno spet nekoliko odstopata obe pretežno bosanski banovini, Vrbaska in Drinska. Bolj zapleten položaj je pri tretjem stolpcu, ki kaže delež kulturnih društev med vsemi društvi. Tu poleg Dravske banovine z večjim odstotkom kulturnih društev izstopajo slabše razvite pokrajine, kot so Vr­ baska, Primorska in Zetska banovina. Odstotek samo znanstvenih in umetniških društev med kulturnimi v četrtem, zadnjem stolpcu pa spet zelo niha zaradi pre­ majhnega vzorca. Ta vrsta društev naj bi označevala ne­ kakšno kulturno elito v družbi. 8 9 Statistički godišnjak, 7 (1936), str. 410-411. 9 0 Za ožje kulturna društva sem izbral 5 (Znanstvena in umetniška, Prosvetna, Glasbena in pevska, Akademska, Šolska) od 18 kategorij v rubriki k) Udruženja; Statistički godišnjak, 7 (1936), str. 410-411. LETO 1918 IN POTEM 65 Tabela 7: Število periodičnih publikacij v letu 19369 1 Banovine S - J Število publikacij na milijon prebivalcev Kulturna periodika9 2 Periodika, ki izhaja v središču banovine Dravska (Ljubljana) 174 16 % 68 % Savska (Zagreb) 136 9 % 84 % Dunavska (Novi Sad) + Beograd 131 6 % 51 % Vrbaska (Banja Luka) 9 22 % 89 % Drinska (Sarajevo) 31 6 % 77 % Primorska (Split) 32 17 % 52 % Moravska (Niš) 15 5 % 74 % Zetska (Cetinje) 27 20 % 20 % Vardarska (Skopje) 17 7 % 78 % Jugoslavija 77 10 % - Za resnično razširjenost tiska žal nimamo pravih podatkov, ker manjkajo zlasti podatki o nakladah, tako knjig kot periodičnih publikacij. Pomagamo si lahko le Graf 4: Pismenost in število periodičnih publikacij na milijon prebivalcev9 3 9 1 Statistički godišnjak, 7 (1936), str. 390-391. 9 2 Od 12 kategorij so izbrane tri: znanstveni, umetniški in glasbeni časopisi; Stati­ stički godišnjak, 7 (1936), str. 391. 9 3 Statistički godišnjak, 7 (1936), str. 390-391; Definitivni rezultati popisa stanov­ ništva od 31. marta 1931 godine, 3 (1931), str. VI. 66 Tabela 8: Kinematografi leta 19369 4 Banovine S - J Število Povprečno Število Delež kinodvoran število sedežev sedežev v na milijon sedežev na na 1000 središču prebivalcev dvorano prebivalcev banovine Dravska (Ljubljana) 45 288 13 27 % Savska (Zagreb) 24 379 9 36 % Dunavska (Novi Sad) + Beograd 39 375 15 32 % Vrbaska (Banja Luka) 12 218 3 39 % Drinska (Sarajevo) 10 346 4 43 % Primorska (Split) 14 289 4 30 % Moravska (Niš) 16 114 2 14 % Zetska (Cetinje) 13 262 3 6 % Vardarska (Skopje) 15 292 4 21 % Jugoslavija {povprečje} 23 333 8 30 % z razmerjem med števili periodičnih publikacij in prebi­ valcev, kar kaže splošno razširjenost tega tiska v vsaki pokrajini. Razmerje se ujema s splošno razširjenostjo pismenosti, le daje število periodičnih publikacij na mi­ lijon prebivalcev še bolj poudarjeno glede na pismenost, torej da z nizko pismenostjo število publikacij še dra­ stično bolj upade kot sam odstotek pismenosti. V drugem stolpcu je prikazan delež ožje kulturnih publikacij (3 izmed 12 kategorij, kjer po številu izsto­ pajo predvsem stanovski, verski in politični časopisi), ki naj bi pokazal pomen kulturnega tiska v pokrajini. Vendar zaradi majhnosti števila vseh publikacij zlasti v Vrbaski banovini (Bosna) odstotek neenakomerno niha. Delež periodike, ki izhaja v upravnem središču pokra­ jine, v tretjem stolpcu, je praviloma nižji v bolj razvitih. Izstopajo Dunavska banovina, predvsem zaradi števil­ nih etničnih manjšin, ki so skrbele za svoj tisk v manj­ ših središčih razdrobljene poselitve v Vojvodini, Zetska banovina, kjer je Cetinju vlogo kulturnega središča že 9 4 Statistički godišnjak, 7 (1936), str. 394-395. LETO 1918 IN POTEM 67 prevzemala Podgorica, pomembni kulturni središči pa sta predstavljala še Dubrovnik in - iz doslej neugotovlji­ vih razlogov - Primorska banovina. Neenakomeren po­ men banovinskih središč pri izhajanju časopisov kaže na umetno in prisiljeno oblikovanje banovin leta 1929. Razširjenost kinematografov kaže konzum popular­ ne kulture, nimamo pa žal podatkov o številu predstav in obisku. Med trojico razvitejših pokrajin na severu po številu kinematografov na milijon ljudi negativno odsto­ pa Savska banovina (Hrvaška), zato pa ima povprečno največje kinodvorane (drugi stolpec), kar bi lahko pome­ nilo, da so kinematografi le v večjih krajih. Kljub najve­ čjim številom dvoran v Dravski banovini je imela naj­ bolj razvito mrežo kinematografov Dunavska banovina, z največjimi dvoranami in največ sedeži na prebivalca. Razpršenost dvoran zunaj banovinskega središča je bila poleg Dravske banovine večja v slabše razvitih pokraji­ nah na jugu države. Tabela 9: Stalna gledališča v sezoni 1935/19369 5 Banovine Profe­ sionalna gledališča {v državni lasti} Amaterska gledališča fv zasebni lasti) Število premier na gleda­ lišče Število predstav ma premiero Prodaaiiïfo vstopnic na 1000 prebival­ cev Dravska 3 5 109 (14) 723 (6,6) 201 Savska 3 1 165 (41) 1023 (6,2) 157 Dunavska + Beograd 3 - 147 (49) 818 (5,6) 103 Vrbaska 1 - 80 (80) 247 (3,1) 35 Drinska 1 - 124 (124) 199 (1,6) 47 Primorska - 2 7(3) 28 (4) 2 Moravska 1 - 57 (57) 319 (5,6) 43 Zetska 1 1 47 (23) 214 (4,6) 35 Vardarska 1 2 57 (19) 321 (5,6) 55 Jugoslavija 14 11 793 (32)3892 (4 ,9 ) 102 Tabela o gledališčih bi morala kazati kulturno po­ rabo elit tedanjega časa, vezana je namreč le na večja 9 5 Statistički godišnjak, 7 (1936), str. 390-391. 68 mesta in bolj izobraženo občinstvo. Vendar so vzorci zelo majhni, neprimerljivo pa je ponekod tudi število premier in ponovitev, saj gre npr. v Dravski banovini (Slovenija) med glasbenimi predstavami za 8 oper, 13 operet, 5 ba­ letov in 0 drugih predstav, v Drinski banovini z edinim državnim gledališčem v Sarajevu pa za 2 opereti in 60 drugih glasbenih predstav. Neprimerljiva je torej kako­ vost predstav, kar se odraža v stolpcu s številom pono­ vitev, ki je v Drinski banovini daleč najnižji; povprečno je bila vsaka predstava odigrana le 1,6-krat. Še najbolj realno sliko te kulturne porabe kaže peti, zadnji stolpec s številom prodanih vstopnic na 1000 prebivalcev, ki po uveljavljenem pravilu pada od severa proti jugu, vendar tu ne odstopa toliko Vrbaska banovina, temveč Primor­ ska banovina (Split), kije bila brez profesionalnega gle­ dališča, dve amaterski pa sta prodali samo povprečno 2 vstopnici na 1000 prebivalcev v sezoni. •k-k'k-k Če torej vzamemo razširjenost pismenosti kot osnovni pokazatelj kulturne razvitosti jugoslovanskih pokrajin in ga primerjamo z drugimi tu ugotovljenimi vrednostmi, se pokaže, da razlike v razširjenosti šol­ stva od osnovnih proti vedno višjim čedalje bolj kopnijo. Osnovno šolstvo je predstavljalo največji problem v ju­ goslovanskem izobraževalnem sistemu, saj nihanja med banovinami glede šolskega obiska šoloobveznih otrok predstavljajo največje absolutne številke, ki jih je bilo najtežje spreminjati. Nadaljevalno šolstvo med osnov­ no šolo in gimnazijo je bilo po pokrajinah zelo različno organizirano in je zato najmanj primerljivo. Že pri gim­ nazijah so vrednosti razmeroma izenačene, vendar to še ne pomeni, da so bile izničene tudi stare zgodovinske razlike med pokrajinami. Prav zaradi različnih možnosti in želja šolanja nam realnejša razmerja med pokrajina­ mi pokaže šele število vse šolajoče populacije do višje­ ga šolstva. Upoštevane niso pač šole, ki jih premore le nekaj ali celo en sam kraj v državi. Razlika med najbolj razvito Slovenijo (Dravska banovina) in najmanj razvi­ to severozahodno Bosno (Vrbaska banovina) je v tem primeru 1 : 1,8. V primerjavi s pismenostjo med istima LETO 1918 IN POTEM 69 banovinama (1 : 3,4) in obiskom osnovnih šol (1 : 2,6) se torej razlike manjšajo. Jugoslovansko povprečje je pri vseh treh približno na sredini med obema skrajnostma. Ustaljenega spektra nižanja ravni razvitosti od se­ vera proti jugu običajno ni ali je zabrisan pri manjših vzorcih. Tako je tudi pri številu študentov po posame­ znih banovinah. Tu se razmerje med 1,29 študenta na 1000 ljudi v Dunavski banovini in 0,27 študenta v Vr~ baški celo poveča na 1 : 4,8. Jugoslovansko povprečje je bilo 0,88 študenta na 1000 ljudi in pomeni, daje bil negativni ekstrem v Bosni precej večji kot pozitivni v Vojvodini. Podobno problematične so primerjave tudi pri šte­ vilu periodičnih publikacij, gledališč, kinematografov in društev. Ustaljeni sliki se sicer zelo približuje število periodičnih publikacij na milijon ljudi. Razmerje je tu še povečano: med Dravsko in Vrbasko banovino znaša skoraj 1 : 20. Vendar je povsem pomešan vrstni red pri deležu kulturnih revij in časopisov in pri pomenu bano­ vinskega središča pri izdajanju časopisov. Premajhni vzorci popačijo sliko pri gledališčih kot ogledalu elitne kulture. Tudi najbolj verodostojna pri­ merjava med prodanimi vstopnicami na 1000 ljudi zaradi različne velikosti in kulturnega pomena mest v banovinah zelo niha in odstopa od razmerij pri drugih pokazateljih kulturne razvitosti. Večji vzorci pri kinematografih dajejo merljivosti popularne kulture večjo verodostojnost, vendar precej odstopajo od ustaljene lestvice sever-jug. Tu izstopajo tri severne banovine v drugačnem vrstnem redu: Duna­ vska (Vojvodina), Dravska (Slovenija), Savska (Hrvaška) s 15 do 9 sedeži na 1000 ljudi; druge pokrajine so ize­ načene med 4 do 2 sedeža na 1000 ljudi. Število društev na 1000 prebivalcev naj bi kazalo organizacijske sposobnosti prebivalstva in njihovo ini­ ciativnost. To je nekakšen pokazatelj razvitosti civilne družbe. Podobno kot pri številu periodičnih publikacij se tudi tu osnovni spekter števila društev grobo ujema z večino drugih, zaradi premajhnega vzorca pa odstopa pri deležu kulturnih društev in seveda še bolj pri števi­ lu najelitnejših znanstvenih in umetniških društev med njimi. 70 Če strnemo spoznanja vseh navedenih primerjav, v glavnem potrjujejo nekaj že uveljavljenih pogledov na evropski družbeni razvoj tega časa. Tako raznolike skupnosti, kot so se zbrale v prvi jugoslovanski drža­ vi, omogočajo na podlagi skupnih statističnih obdelav dovolj verodostojne medsebojne primerjave. Splošna, široka kulturna razvitost neke skupnosti je tesno pove­ zana z njeno splošno družbeno, posebej še gospodarsko razvitostjo. Ko gremo od temeljnih k višjim kategorijam kulturnih ustanov, od pismenosti prek osnovnega šol­ stva, strokovnih poklicnih, srednjih do višjih šol, od sa- moorganiziranosti v društvih in branja časopisov prek kinematografov do gledališč, se razlike praviloma manj­ šajo. Elite v razvitejših pokrajinah se ne razlikujejo ve­ liko od elit v manj razvitih pokrajinah. Veliko večje so razlike med najširšimi, nižjimi sloji prebivalstva. LETO 1918 IN POTEM 71 Kultura in politika O slovenstvu Uvod Eric John Hobsbawm je v svoji študiji o narodih in nacionalizmu obdobje, ko sta etnična pripadnost in je­ zik postala ključna, najpogosteje odločilna ali celo edina kriterija za potencialni obstoj naroda, zamejil z letnica­ ma 1870 in 1918. Obdobje po prvi svetovni vojni, vse tja do sredine 20. stoletja, pa je imenoval vrhunec na­ cionalizma, ko je spričo propada velikih večnacionalnih imperijev v vzhodni Evropi in boljševistične nevarnosti princip nacionalne države dokončno prevladal. V času med obema svetovnima vojnama naj bi se poleg vseh drugih absurdov, nedoslednosti in nemogoče realizacije tega principa pokazalo tudi to, da se nacionalna ideja, kakršno so zagovarjali njeni glavni protagonisti (politi­ ki, intelektualci), ni nujno ujemala s samoidentifìkacijo dotičnega naroda. Hobsbawm je to utemeljil s primeri nepričakovane odločitve precejšnjega števila Slovencev za republiko Avstrijo na Koroškem plebiscitu leta 1920, šlezijskih Poljakov za Nemčijo v istem času, zavrnitvijo vključitve v republiko Irsko v šestih grofijah Ulstra in tudi z dejstvom, da je bila npr. identiteta množic v Ju­ goslaviji, kljub močni jugoslovanski propagandi, mnogo bolj vezana na srbstvo, hrvaštvo in slovenstvo kot na skupno jugoslovansko zavest.9 6 Hagen Schulze pa poudarja totalnost (ne totalitär- 9 6 Hobsbawm, Nacije i nacijonalizam, str. 114 in 148-149. KULTURA IN POLITIKA 75 nost!) v predstavah o nacionalni državi v času po prvi svetovni vojni in pri nadgradnji teh predstav citira Mus­ solinijevo interpretacijo. “Narod je po njegovih besedah izjemna kolektivna osebnost, ki jo združuje ideja, sesta­ vljena iz volje do obstoja in volje do moči, seveda kolikor je država. Vendar pa narod ne ustvarja države v skla­ du z zastarelimi naturalističnimi pogledi, ki so rabili za podlago pisarjenju o nacionalnih državah v 19. stoletju. Prej bi lahko rekli, da država ustvarja narod, in ljudstvu, ki se zaveda svoje nravne enotnosti, podeljuje voljo in pravo eksistenco.”9 7 Mussolinijeva vizija države in nacije seveda bolj pritrjuje tezi Benedicta Andersona o “zami­ šljenih skupnostih”9 8 , medtem ko Hobsbawm vidi pro­ blematiko nekoliko bolj kompleksno. Obe interpretaciji nacionalnih problemov okrog prve svetovne vojne in po njej nakazujeta zapletenost, mešanje starih in novih idej o nacionalni državi ter večplastnost razumevanja tega vprašanja. Po definiciji, ki jo je Anthony D. Smith predlagal v pregledu teoretskih pristopov h konceptu nacionalizma, bi lahko Slovence v tem času nedvomno uvrstili med etnije (ethnicity) in ne med narode (nation). Etnija je po Smithu “poimenovana človeška skupnost, kije povezana z domovino in ima skupne predniške mite, skupne spo­ mine, eno ali več prvin obče kulture in določeno stopnjo solidarnosti vsaj med elitami’. Od naroda jo ločijo obča kultura, ki je pri etniji omejena le na nekaj elementov, strnjena in definirana poseljenost določenega teritorija ter manko enotne ekonomije in občih pravic in dolžnosti za vse člane." Kot je pred več kot šestdesetimi leti glavne razlike med zahodnoevropskim in vzhodnoevropskim (vzhodno od Rena) nacionalizmom utemeljil Hans Kohn, nedvo­ mno tudi v slovenskem primeru velja vzhodna različica. Drugače od zahodnih oblik nacionalizma, ki so temeljile na ideji, da je narod racionalna zveza državljanov, ki jih vežejo skupni zakoni in ozemlje, je vzhodnoevropski 9 7 Schulze, Staat und Nation in der europäischen Geschichte, citirano po Schulze, Država in nacija, str. 297. 9 8 Anderson, Imagined Communities. 9 9 Smith, Nacionalizem, str. 24, 20-27. 76 nacionalizem temeljil na prepričanju o skupni splošni kulturi in etničnem izvoru. V narodu so videli organsko, zaokroženo celoto, ki transcendira posamezne člane in jim že ob rojstvu vtisne neizbrisen narodni značaj.1 0 0 Takemu razumevanju ustrezno je bil do druge svetov­ ne vojne med strokovnjaki prevladujoč tako imenovan perenialističen (trajnostni) pristop k nacionalizmu. Ve­ lika večina jih je podpirala stališče, da so narodi, kljub novodobnosti nacionalistične ideologije, obstajali v vseh zgodovinskih obdobjih in da mnogi narodi obstajajo od pradavnine. Perenializem sta spodbujala enačenje na­ roda s posebno kulturo rodovne skupnosti ter ideja o socialni evoluciji, ki je poudarjala postopno napredo­ vanje in družbeno ter kulturno kopičenje. Veliko je k perenializmu prispeval velik razvoj nacionalnih huma­ nističnih ved v 19. stoletju, če so jih napajale naciona­ listične koncepcije. V mnogih primerih pa seje perenia- listični paradigmi pridružil še primordializem (doktrina prvobitnosti), ki ji je mogoče slediti vse od Rousseauja in nekaterih ideologov francoske revolucije ter njene ši­ roke uveljavitve pri romantičnih utemeljiteljih esenciali- stičnega in organskega nemškega nacionalizma v začet­ ku 19. stoletja.1 0 1 Zlasti nacionalistične ideje, ki so se v 19. stoletju uveljavile v nemškem jezikovnem prostoru, so neposredno vplivale na razumevanje nacionalistične problematike tudi pri Slovencih. Zgodba o razumevanju “slovenskega vprašanja” in razcepljenosti med slovenstvom ter jugoslovanstvom je seveda neločljivo povezana s slovenskimi lokalnimi so­ cialnimi, kulturnimi, gospodarskimi in političnimi raz­ merami v habsburški monarhiji, zlasti z odkritim ger­ manizacij skim pritiskom do leta 1918, in potem s sko­ raj diametralno spremenjenim položajem v Jugoslaviji ter kot taka predstavlja neko zgodovinsko posebnost. 1 0 0 Kohn, The Idea of Nationalism (1944), citirano po Smith, Nacionalizem, str. 56- 57. 1 0 1 Smith, Nacionalizem, str. 61-81. KULTURA IN POLITIKA 77 Jugoslovanska ideja pri Slovencih do prve svetovne vojne Prvo jugoslovansko gibanje, ilirizem, v tridesetih letih 19. stoletja na Slovenskem ni naletelo na večji od­ mev. Za opustitev slovenščine v korist hrvaščine se je v navdušenju nad povezovanjem južnih Slovanov odločil razmeroma osamljeni Stanko Vraz, pesnik iz južne Šta­ jerske, kjer je bil germanizacijski pritisk večji. Večina vplivnih Slovencev tistega časa, med drugimi tudi naj­ pomembnejši slovenski romantični pesnik France Pre­ šeren, pa je ta korak zavrnila. Spomladi 1848 so tudi Slovenci izrazili svoj politični program oblikovanja eno­ tne in avtonomne upravne enote znotraj habsburške monarhije, vendar se je bilo gibanje za slovensko na­ cionalno uveljavitev v prvih desetletjih po marčni revo­ luciji zaradi obnovitve absolutizma prisiljeno omejiti na uveljavljanje slovenskega jezika in kulture. Jezik in nje­ gova raba v javnosti sta postala glavni element narodne identitete vse do konca habsburške monarhije. Boju za uveljavitev enakopravnosti slovenščine v javnih šolah, upravi, na sodiščih in v drugih uradih se je pridružilo prizadevanje za višjo raven znanosti in umetnosti ter za približevanje aktualnim tokovom kulturnega ustvarja­ nja v razvitih zahodnoevropskih deželah. V znanosti in umetnosti sta prav iz nacionalističnih razlogov prednja­ čili slovanska filologija1 0 2 in besedna umetnost. Pisatelji in drugi intelektualci so vse do oblikovanja klasičnih političnih strank v devetdesetih letih 19. stoletja1 0 3 po­ stali pomemben dejavnik in usmerjevalec slovenske po­ litike. Stoletje prizadevanj za uveljavitev slovenščine v 1 0 2 Med mednarodno najbolj uveljavljenimi slovenskimi znanstveniki v 19. stoletju so bili prav slavisti Jernej Kopitar (1780-1844), Fran Miklošič (1813-1891) in po­ zneje Matija Murko (1861-1952). 1 0 3 Leta 1889 je bilo na Kranjskem ustanovljeno Katoliško politično društvo, ki se je leta 1894 preimenovalo v Katoliško narodno stranko, leta 1905 pa v Slovensko ljudsko stranko. V istem času so se liberalci organizirali v Slovensko društvo (1888 oziroma 1891), leta 1894 je bilo preimenovano v Narodno stranko, leta 1900 pa v Narodno napredno stranko. V prvih letih 20. stoletja so se iz skupnih političnih organizacij ločili na katoliške in liberalne politične stranke tudi na Goriškem in Štajerskem. V okviru skupne Avstrijske socialnodemokratske stranke (ustanovljene 1888/1889) je bila leta 1896 ustanovljena še posebna nacionalna Jugoslovanska socialnodemokratska stranka. 78 javnosti in nemških nasprotovanj je pri Slovencih pusti­ lo posebno občutljivost in skrb za jezik. Prva politična usmeritev k povezovanju Slovencev z jezikovno sorodnimi Hrvati in Srbi je prav tako že ob­ stajala v nacionalnem gibanju leta 1848. Drugi val te usmeritve predstavlja nevarnost razpada Avstro-Ogrske ob združevanju Nemčije v letih 1870/1871. Večji raz­ mah jugoslovanskega gibanja pa je povezan s politični­ mi dogodki na Balkanu od leta 1903 do prve svetovne vojne. Že pred tem so vse tri slovenske politične sku­ pine, katoliška Slovenska ljudska stranka, različne li­ beralne stranke in Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, izoblikovale svoje pozitivne programe do jugo­ slovanskega povezovanja.1 0 4 Politično povezovanje juž­ noslovanskih pokrajin znotraj habsburške monarhije je bilo na pragu prve svetovne vojne torej že dolgo splošno sprejeta politična rešitev, ki jo je narekoval predvsem močan germanizacij ski pritisk na Koroškem in južnem Štajerskem. Javno izraženi načrti nemškega prodora na Jadransko morje, predvsem do Trsta, pa so etnično ogrožali vse slovensko ozemlje in narodni obstoj.1 0 5 Ka­ kšna naj bi bila narava jugoslovanskega povezovanja, pa je ostal še dolgo nerešen problem. Med izobraženci se je ta spor kazal zlasti kot izbira med samo politično ali tudi kulturno in jezikovno združitvijo.1 0 6 Vasilij Melik opozarja, da so bili Slovenci pred prvo svetovno vojno za tisti čas sicer povsem razvit narod, ki je imel za samostojno narodno življenje večino po­ trebnih narodno-kulturnih ustanov, svoje časopisje in oblikovan knjižni jezik. Slovenskemu meščanstvu kot glavnemu nosilcu nacionalne ideje, ki se je oblikovalo predvsem iz izobraženstva, naj bi manjkala le gospo­ darska oziroma podjetniška komponenta.1 0 7 Vendar so 1 0 4 Pleterski, Badenijeva kriza in Slovenci, str. 61-68. 1 0 5 Cvirn, Slovenci in nemški državnopravni programi, str. 73-82. 1 0 6 Več o jugoslovanski ideji in gibanju glej: Biber, Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje, str. 285-324; Pleterski, Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno, str. 761-787; Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903-1914, str. 887-935; Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju; Nečak (ur.), Avstrija, Jugoslavija, Slovenija; Vodopivec (ur.), Slovenske zamisli o prihodno­ sti okrog leta 1918. 1 0 7 Melik, Slovenci v času Cankarjevega predavanja o Jugoslovanstvu, str. 198; Vo­ dopivec, Vloga slovenskih intelektualcev pri emancipaciji Slovencev, str. 126. KULTURA IN POLITIKA 79 slovenski izobraženci kot glavno oviro narodnega ra­ zvoja in emancipacije v habsburški monarhiji občutili predvsem ovire pri razvoju slovenskega šolstva in uve­ ljavljanju slovenščine v javni upravi. Velika večina sre­ dnjih in strokovnih šol na ozemlju, ki so ga naseljevali Slovenci, je bila nemška. Ravno tako so bile Slovencem najbolj dostopne univerze (Dunaj, Gradec, Innsbruck), kljub starim prizadevanjem za ustanovitev slovenske univerze, daleč in nemške. Izobraževanje vodilnega slo­ ja družbe v nemškem duhu je bilo namreč v neposre­ dnem interesu dvora, centralne državne administracije in nemških nacionalistov.1 0 8 Posebno intenzivne razprave o vprašanju zbliževa­ nja in združevanja južnih Slovanov so potekale okrog 1. svetovne vojne. Maloštevilni posamezniki so po obeh balkanskih vojnah vse bolj gledali na Srbijo kot na ju­ goslovanski Piemont. Za dokončno kulturno-jezikovno zlitje s Hrvati in Srbi se je v desetletju pred vojno začelo zavzemati novoilirsko gibanje okrog slavista Frana Ileši­ ča. Ilešič je zagovarjal postopno prilagajanje srbohrva­ ščini na primer tako, da bi v začetku v njej začeli pisati znanstvene spise, da bi postopoma izločili besedišče, ki se povsem razlikuje od hrvaškega itd. Slovenci so bili po Ilešičevem mnenju “izvrsten kulturen kvas južnoslovan- stva”, sami pa naj bi zaradi maloštevilnosti ne pomenili nič.1 0 9 Razpravo o slovenskem vprašanju je leta 1911 vzpodbudila knjiga britanskega poznavalca južnoslo­ vanskega vprašanja v habsburški monarhiji Roberta Wiliama Setona Watsona, ki je zagovarjala trialistično rešitev tega problema, vendar zaradi “strateških in ze­ mljepisnih razlogov” brez Slovencev. Stališča Setona Watsona, da Slovenci pri reševanju tega konflikta nima­ jo posebne politične teže in bi njihovo vključevanje v juž­ noslovansko enoto ta proces zaradi nemških interesov s Trstom bistveno zapletlo, so bila za slovenske politike in angažirane izobražence veliko razočaranje. Nekaj se 1 0 8 Več o tem glej Benedetič, Poti do univerze; Dolenc, Leto 1918 kot kulturna pre­ lomnica, str. 262-266 1 0 9 Ilešič, Odgovori na “Vedino” anketo o jugoslovanskem vprašanju, str. 105-113; glej tudi Melik, Novoilirstvo, str. 32. 80 jih je na knjigo ogorčeno odzvalo. Tak koncept reševanja je bil dosti bolj sprejemljiv za hrvaške politike, zlasti za tiste iz vrst hrvaško-srbske koalicije.1 1 0 Nevarnost reše­ vanja južnoslovanskega vprašanja brez Slovencev, ki se je potem večkrat ponavljala vse do “rešitve” leta 1918, je med Slovenci vzpodbudila povečano aktivnost in skrb glede tega vprašanja. Leta 1913 so mu novoilirci posvetili posebno an­ keto, ki jo je izvedla goriška revija Veda. Ta je bila leta 1911 že ustanovljena z namenom “ugotoviti eksistenčne predpogoje jugoslovanstva”. Anketo so spodbudili tudi spori okrog novoilirstva ob praznovanju stote obletni­ ce rojstva Stanka Vraza (1810-1851) in obe balkanski vojni (1912/1913).1 1 1 Anketa o jugoslovanskem vpraša­ nju je sprožila predvsem razmisleke glede jezikovnega problema jugoslovanstva. Ta predstavlja jedro proble­ ma slovenske kulturne posebnosti ali asimilacije. O po­ litični združitvi Jugoslovanov - kot posebni etnični enoti in ne več kot skupini južnih Slovanov - v habsburški monarhiji niso več razpravljali. O nujnosti političnega povezovanja je v slovenskih intelektualnih krogih že vla­ dalo skoraj enotno pozitivno mnenje. Kakšna naj bi ta združitev bolj konkretno bila videti zunaj habsburške­ ga okvira, pa so začeli razmišljati šele sredi vojne, ko so se pokazale realne možnosti zanjo. Pomanjkanje bolj konkretnega razmišljanja o možni združitvi in dolgotraj­ nejših priprav na tako združitev kaže predvsem na moč takratnega germanizacijskega pritiska, saj v primerjavi z rešitvijo pred neizbežno germanizacijo način združe­ vanja ni igral večje vloge. Na vprašalnik revije Veda se je odzvalo 32 pova­ bljenih piscev, od tega 20 Slovencev, 10 Hrvatov ter po en Srb in Čeh.1 1 2 Kljub enotnemu mnenju o nujnosti 1 1 0 Seton, The Southern Slav Question and the Habsburg Monarchy; Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903-1914, str. 52. 1 1 1 Rotar, Slovenščina in slovenstvo, str. 65-95. Prvi je o Vedini anketi analitično pisal Dušan Biber v omenjeni razpravi, dobro analizo pa je naredil še Lojze Ude v navedenem delu Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903-1914 iz leta 1967, v slovenščini je objavljena v njegovi knjigi Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost. 1 1 2 Stojan Novakovič, filolog in zgodovinar, predsednik Srbske akademije znanosti in umetnosti; dr. Karel Kadlec, češki strokovnjak za slovansko pravo; hrvaški ude­ leženci ankete po abecednem redu so bili: Nikola Zvonimir Bjelovučič, Milan Krešič, Antun Gustav Matoš, Ladislav Polič, Dušan pl. Preradovič, Milan Rešetar, Josip Smodlaka, Frano Šupilo, Josip Šilovič in Petar Tomič; Slovenci: Anton Bezenšek, KULTURA IN POLITIKA 81 političnega povezovanja se je slaba polovica anketira­ nih (14/32) izrekla proti stopitvi slovenščine s srbohr­ vaščino. Od slovenskih udeležencev ankete je bilo takih enajst od dvajsetih, drugi, razen treh izjem, pa niso vi­ deli večjih problemov pri opuščanju slovenščine v korist srbohrvaščine. Večina Slovencev je torej opuščanje svo­ jega knjižnega jezika zavrnila.1 1 3 Ob Vedini anketi se je nekaj ljudi odzvalo tudi v drugih publikacijah ali javnih nastopih. Pomembnejši so bili zlasti štirje. Glavni ideolog slovenskega katoliške­ ga gibanja oziroma Cerkve, Aleš Ušeničnik, je sprejemal žrtvovanje slovenskega jezika za bodoče združevanje s Hrvati, medtem ko je odklanjal združevanje s Srbi, ki naj bi bili kulturno precej drugačni (bizantinska kul­ tura, pravoslavje).1 1 4 Vsakršno kulturno in jezikovno združevanje razen političnega povezovanja je odklanjal liberalni docent psihologije na univerzi v Pragi, Mihaj­ lo Rostohar, sicer iz generacije narodnih radikalov, od katerih pa se je po prvem letniku njihove revije Veda (v začetku leta 1912) osebno in idejno ločil.1 1 5 V socialno­ demokratski reviji Naši zapiski seje oglasil masarikovec Albin Prepeluh in problemu nakazal rešitev, ki jo je dve desetletji kasneje dodatno utemeljil Josip Vidmar. Ju­ goslovanska ideja bi, po Prepeluhu, z žrtvovanjem slo­ venščine ne pridobila ničesar, pač pa bi ideja jugoslo­ Anton Dermota, Fran Heric, Ivan Hribar, Fran Ilešič, Vekoslav Kisovec, Vladimir Knaflič, Dragotin Lončar, Fran Milčinski, Rajko Perušek, Makso Pleteršnik, Josip Sernec, Karel Slane, Saša Šantel, Rajko Šinek, Ivo Šorli, Henrik Tuma, Pavel Tur­ ner, Bogumil Vošnjak in Mihael Vošnjak. 1 1 3 Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903-1914; Melik, Slovenci v času Cankarjevega predavanja o jugoslovanstvu, str. 197-204. 1 1 4 Ušeničnik, Slovenci in Hrvati, str. 431-441. 1 1 5 Rostoharje po sporu z Bogumilom Vošnjakom v uredništvu Vede začel izdajati svojo revijo Napredna misel, časopis za napredno kulturo, k ije izhajala dvomeseč­ no, prvo leto (1912, 6 št.) v Krškem, drugo (1913, 4 št.) pa v Pragi. V reviji je večkrat pisal o vprašanju združevanja Jugoslovanov in ostro kritiziral novoilirsko težnjo k popolnemu zlitju s Hrvati in Srbi. Glej npr. Rostohar, Jugoslovanstvo, str. 111-119; Rostohar, Naš narodni problem, str. 245-253; Rostohar, Anketa o jezikovnem pri­ bliževanju Jugoslovanov, str. 239-240; Rostohar, Slovanska kriza, str. 5-11; Ro­ stohar, Razvoj slovenskega književnega jezika v jugoslovansko smer, str. 53-58; Rostohar, Nesmiselna resolucija, str. 91-92; Rostohar, Času primeren odgovor, str. 125-132; Rostohar, Ali so južni Slovani narodna enota?, str. 132-141; Rostohar, Slovenskega naroda ilirska propaganda in narodno-napreden program, str. 142- 143; Rostohar, Zadnje poglavje o vedatorjih, str. 191-192; o Rostoharju in Napredni misli glej Kržišnik Bukič, Mihajlo Rostohar in “Napredna misel”, str. 321-346; o Rostoharjevi polemiki z Ušeničnikom, ki se dotika tudi ilirizma, pa še Perovšek, Po­ lemika Ušeničnik-Rostohar o veri, narodnosti in etiki v letih 1912-1913, str. 1-12. 82 vanske vzajemnosti lahko mnogo pridobila, “ako svojo narodno individualnost še utrdimo in okrepimo”.1 1 6 Z znamenitim predavanjem “Slovenci in Jugoslova­ ni” pa seje s socialnodemokratske strani v aktualno raz­ pravo vmešal tudi pisatelj Ivan Cankar, ki seje pridružil Rostoharjevemu mnenju in ostro kritiziral novoilirizem oziroma pripravljenost, tako nekaterih politikov v vseh treh slovenskih političnih strankah kot posameznih kulturnih delavcev in inštitucij, na žrtvovanje sloven­ skega jezika in narodne individualnosti v prid večje eno­ tnosti južnih Slovanov. Na predavanju 12. aprila 1913 v ljubljanskem Mestnem domu, ki gaje organiziralo so­ cialdemokratsko kulturno društvo Vzajemnost, je Can­ kar med drugim poudaril: “Kakor ste videli, sem smatral jugoslovanski problem za to, kar je: namreč za izključno p olitičen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v življenju človeštva ne more uveljaviti, dokler se ne združi v celoto. To je vse! Kakšno jugoslovansko vpraša­ nje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo: toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življe­ njem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, -p o kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar jurlanskemu.”1 1 7 Na podlagi jezikovnih razprav v Vedi in ob njej torej lahko ugotovimo, da navdušenja ali vsaj velikih upov nad združevanjem Jugoslovanov pri slovenskih intelek­ tualcih pred prvo svetovno vojno, ne glede na različno politično usmeritev, ni manjkalo. Razhajali so se v mne­ njih, ali samo politična ali tudi kulturna, se pravi jezi­ kovna združitev in kako to doseči. Najpogostejši argu­ ment za postopno združitev slovenščine s srbohrvaščino je bilo prav premajhno jezikovno zaledje za kakršnokoli resno literaturo v slovenščini. Zelo zgoščeno je občutje majhnosti in nezmožnosti dovolj kakovostnega samostojnega preživetja v anketi strnil pisatelj Fran Milčinski: “Tesen je pač naš dom, 1 1 6 Prepeluh, Slovenci ali Jugoslovani, str. 140. 1 1 7 Cankar, Slovenci in Jugoslovani, str. 234-235. KULTURA IN POLITIKA 83 tesen kakor rodbinska rakev! Najnaravnejša rešitev iz teh morečih spon, bi bilo zbliževanje in končna jezikovna združitev s Hrvati. (...) Poljudna ali za uporabo v šolah delujoča znanost ima pri nas še nekaj polja. Prava zna­ nost pa v Slovencih ne more uspevati. (...) Saj specialne panoge znanosti pri nas težko najdejo resnih interesen­ tov toliko, kolikor jih (je) treba za eno omizje. (...) Enako je s književnostjo. Kdor ne zadene okusa širših plasti, ta ne najde - in naj je njegovo delo še tako fin umotvor ali baš zaradi tega - toliko sebi sorodnih čitateljev, da bi za­ dovoljil založnika. Slovenski dramatik, ki ne piše za odre na deželi, se zaman trudi.” 1 1 8 Vladimir Knaflič in Bogumil Vošnjak sta z Vedino anketo med slovenskimi izobraženci zavestno spraše­ vala intelektualno javnost, ki je bila zbliževanju priča­ kovano bolj naklonjena. Pa tudi dobljeni odgovori ure­ dnikov Vede niso zadovoljili, saj je Knaflič v svojem od­ govoru kot zadnji zaključil: “Vedina anketa je končana. Odkrito moram reči, da ni izpolnila vseh mojih nad.”1 1 9 Anketa je namreč sprožila nasprotovanja in obtožbe, da je jugoslovanska narodna enotnost slovenska narodna smrt.1 2 0 Nekateri poznavalci te shizofrene situacije so mnenja, da so Slovenci v tem času zaradi pesimizma in strahu pred agresivnim nemškim nacionalizmom raz­ mišljali o jugoslovanstvu zelo zmedeno, nerealno, brez resničnega poznavanja razmer na Balkanu in s preve­ liko mero “neverjetnega odrekanja samemu sebi, svoji preteklosti in bodočnosti. Videti je bilo, kakor da sta res samo dve možnosti: ali da se ponemčimo, ali da utonemo v jugoslovanstvu.”1 2 1 Če lahko mnenju o zmedenosti in nevednosti v mnogočem pritrdimo, pa ne moremo pritr­ diti misli o veliki pripravljenosti samoodrekanja. Veliko nasprotnikov žrtvovanja slovenščine se na anketo ven­ darle ni odzvalo, nekaj jih je na anketo reagiralo nega­ tivno in tudi objavljeni odgovori bolj kažejo na redkost in maloštevilnost navdušencev za jugoslovansko kul­ turno združevanje kot pa na razširjenost te misli med 1 1 8 Veda, 1913, str. 226. 1 1 9 Veda, 1913, str. 516. 1 2 0 Knaflič je posebej navedel obtožbe Albina Prepeluha (Naši zapiski, 1913, str. 139) in Mihajla Rostoharja (Napredna misel, 1913). 1 2 1 Melik, Slovenci v času Cankarjevega predavanja o jugoslovanstvu, str. 203. 84 Slovenci. Odgovori in reakcije na provokativno anketo pravzaprav pritrjujejo mnenju, da se je večina zavedala pridobitev slovenske kulture in kljub še vedno neugo­ dnim razmeram in negotovi prihodnosti vsega tega ni bila pripravljena zavreči. Ali kot je v omenjenem preda­ vanju povedal Cankar: “Hvala Bogu, da teh Ilircev ni ve­ liko - skoraj na prste bi jih lahko naštel. (...) Pod avstrij­ skim valptom, v svoji ječi in revščini in mnogoštevilnih nadlogah smo povzdignili svojo kulturo tako visoko, daje kràs in veselje. To je izraz narodne moči, ki ne zaostaja prav nič za tisto močjo, ki se je pojavila pred Lozengra- dom in pri Kumanovem (zmagoviti bitki proti Turkom v prvi balkanski vojni).”1 2 2 Celo eden od obeh pobudnikov ankete, Knaflič, je v oktobrski številki Ljubljanskega zvona leta 19171 2 3 sam zavrnil navidezno rešitev dileme, ki jo je mladi geograf Anton Melik pod psevdonimom Anton Loboda v poletni (julij-avgust) številki Slovana istega leta izpostavil pod naslovom “Vraz - Prešeren”. Melik je postavil tezo o ne­ nasilni kulturni združitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki naj bi jo prek skupnih kulturnih ustanov, revij in temeljitega medsebojnega, posebej še jezikovnega spo­ znavanja v šolah dosegle naslednje dve do tri generaci­ je. Eden od elementov tega zbliževanja naj bi bila tudi porazdelitev prevajanja tuje literature, da ne bi prevajali več v slovenščino tistega, kar je že v srbohrvaščini, in obratno.1 2 4 Knaflič, kije malo prej sam razpravljal o veli­ kih potrebah prevajanja tuje literature v slovenščino, pa je Meliku oponesel: “Koliko Slovencev bo čitalo roman v hrvaškem prevodu? Ko bi jih iskal za stavo, bi jih najbrže ne našel sto!” Večina naj bi, po Knafliču, raje uporabila nemške prevode. Knaflič je kritiziral predvsem Melikov predlog mehke rešitve v “ Vrazovi smeri, vendar po Pre­ šernovi metodi’, češ da Vrazova ideja ni jugoslovanska 1 2 2 Cankar, Slovenci in Jugoslovani, str. 236. 1 2 3 Ljubljanski zvon, Listek, Vraz - Prešeren, str. 559-560 - članek je podpisan samo z okrajšavo z. r., za tem naj bi se po Bogu Grafenauerju skrival Vladimir Knaflič, ki je v treh predhodnih številkah Ljubljanskega zvona objavil tudi razpravo Slovensko in tuje slovstvo pod imenom dr. Zober, glej Grafenauer, Vprašanje kulturne avtono­ mije 1918, str. 564, op. 12. 1 2 4 Loboda, Anton, Za kulturno zedinjenje Jugoslovanov, str. 179-183; Loboda je o počasnem, “naravnem” prehajanju v jugoslovanstvo pisal še naslednje leto - Lobo­ da, Anton, Narod, ki nastaja, str. 476-484. KULTURA IN POLITIKA 85 ideja, ker “kulturnega zedinjenja Slovencev, Srbov in Hr­ vatov ideja Jugoslamje ne zahteva. Tu nam zadostuje približevanje in spoznavanje.”1 2 5 Vedina anketa je problem z jasno izraženo dile­ mo samo političnega ali tudi kulturnega in jezikovnega združevanja južnih Slovanov zelo izostrila in na novo definirala. Hkrati je v problem, ki se je pred tem ne­ katerim navdušencem zdel veliko enostavnejši, vnesla precej dvomov in bolj kompleksnega razmišljanja. Poli­ tična publicistika, ki je večinoma ostajala bolj površin­ ska, pa seje z vprašanjem združevanja južnih Slovanov ukvarjala še vse do začetka vojne, vendar h glavni dile­ mi združevanja ni prispevala nič novega. Vojna in politična preureditev Evrope Kot je znano, sta v prvih letih vojne v habsburški monarhiji vladala t. i. vojni absolutizem in politično mr­ tvilo. Tektonski premiki v politiki, tudi slovenski, so se začeli šele z obnovo parlamentarnega življenja spomladi 1917. V tem prvem obdobju vojne je francoski poznava­ lec južnoslovanskega problema v habsburški monarhiji, Louis Leger, izdal knjigo, kije predvidela razpad Avstro- Ogrske. Hkrati pa je tudi opozarjal, da bi bil morebitni srbski hegemonizem in centralizem za bodočo južnoslo­ vansko državo, ki bi nastala po njenem razpadu, zelo nevaren. Za narode, ki so se na tem območju večinoma že izoblikovali v zaključene narodno-politične skupno­ sti, in velike socialne, gospodarske in kulturne razlike med njimi naj bi bila najprimernejša oblika skupnega političnega življenja konfederacija, nekakšna slovanska Švica z avtonomnimi kantoni za vsakega posebej.1 2 6 Po­ dobno, le ne tako definirano predstavo o združevanju južnih Slovanov so imeli tudi nekateri slovenski politiki in udeleženci takrat aktualnih razprav. Vendar pa ni bil, pod vtisom zunanje ogroženosti, nič manjši tudi krog za­ govornikov centralizirane, enotne in močne države, ki bi 1 2 5 Ljubljanski zvon, Listek, Vraz - Prešeren, str. 559-560. 1 2 6 Leger, La Liquidation de l’Autriche-Hongrie, citirano po Vodopivec, Slovenes and Yugoslavia, str. 220. 86 jo vodil po takrat razširjenem mnenju najvitalnejši del bodoče jugoslovanske nacije, to je Srbi. Ker pa sta bila način združevanja in bodoča ureditev skupne države po njihovem stvar kolikor toliko demokratičnega odločanja in strpnega dogovora, vse tja do jeseni 1918, ko so ta vprašanja postala aktualna, o tem ni bilo dosti govora. Od obnove parlamentarnega življenja v habsbur­ ški monarhiji je slovensko politiko zaznamovala zlasti majniška deklaracija jugoslovanskega parlamentarne­ ga kluba v državnem zboru, ki je zahtevala preureditev monarhije in oblikovanje posebne državne enote, kjer bi avtonomno živeli Slovenci, Hrvati in Srbi v okviru mo­ narhije. Sočasno so se začeli večji premiki tudi v med­ narodni politiki. Julija 1917 sta srbska vlada in Jugo­ slovanski odbor, sestavljen iz jugoslovanskih političnih emigrantov iz habsburške monarhije, podpisala skupno Krfsko deklaracijo o povojnem združevanju Slovanov na Balkanu, neodvisno od avstrijske cesarske dinastije. Sredi avgusta 1918 je bil v Ljubljani že ustanovljen Na­ rodni svet za slovenske dežele in Istro kot predstavni­ ško telo vseh slovenskih strank in političnih organizacij iz Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške, Trsta, Istre in celo Slovenske krajine na Ogrskem (Prekmurja). V začetku oktobra 1918 pa je za pripravo skupne jugo­ slovanske države začel delovati Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu, ki je bil potem v času od razglasitve samostojne Države SHS 29. oktobra 1918 do njene združitve s Kraljevino Srbijo 1. decembra 1918 najvišje predstavniško politično telo te državne tvorbe. Slovenci so, ne glede na to, da meje nove države še niso bile določene, v Državi SHS na ozemlju, ki ga je nadzi­ rala Narodna vlada v Ljubljani, prevzeli in slovenizirali staro upravno strukturo ter povsem avtonomno obliko­ vali potrebno novo administracijo in šolstvo.1 2 7 V slovenski politiki se je vprašanje bodoče ureditve skupne jugoslovanske države (takrat še vedno v okviru habsburške monarhije) in s tem povezanega kulturnega združevanja začelo bolj konkretno odpirati šele v jeseni 1918. Vprašanje ustavne ureditve so načeli vodilni poli­ 1 2 7 Več o tem glej Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo; Perovšek, Slo­ venska osamosvojitev v letu 1918. KULTURA IN POLITIKA 87 tiki Slovenske ljudske stranke na prvi seji ustavnoprav­ nega odseka Narodnega sveta, kije bila 17. septembra 1918 v Ljubljani. Eden najvidnejših politikov te stranke, nekdanji kranjski deželni glavar Fran Šuklje, je na to temo pripravil referat, kjer je zagovarjal nekakšno zve­ zno ureditev bodoče jugoslovanske države. Sestavljale bi jo tri avtonomne enote: Slovenija z Istro, Hrvaška s Slavonijo ter Bosna in Hercegovina z Dalmacijo. Kljub temu daje Šuklje, ki se je v celoti zavedal problematič­ nosti postopnega kulturnega združevanja, predvidel še razmeroma močno centralno oblast, je z objavo referata v časopisih sprožil polemiko z vodilnimi predstavniki li­ beralne Jugoslovanske demokratske stranke. Ti so za­ govarjali centralistično državno ureditev bodoče skupne države in temu sledeči jugoslovanski nacionalni inte- gralizem, torej čim hitrejše zlitje Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno etnično in jezikovno skupnost.1 2 8 Vprašanje jugoslovanskega kulturnega združeva­ nja je med slovenskimi izobraženci postalo spet aktu­ alno v času Države SHS, to je v času državne negoto­ vosti, novembra 1918. Takrat se je z odločitvami glede bodoče slovenske kulturne politike že kar malce mu­ dilo. Narodna vlada v Ljubljani je s tem namenom 16. in 18. novembra v t. i. Kulturnemu odseku Narodnega sveta zbrala okrog 30 najpomembnejših znanstvenikov in umetnikov, ki so bili takrat v Ljubljani. Vendar pa je tudi to razpravo obvladovala tesnoba, pravzaprav kar pravi konkretni strah. Italijanska vojska je bila že v Lo­ gatcu (30 km od Ljubljane) in nihče ni vedel, kje se bo ustavila, nemško čuteči Korošci so bili čedalje močnej­ ši pri obrambi pred jugoslovansko nevarnostjo, tudi v Mariboru vse do razorožitve Schutzwehra 23. novem­ bra še ni bilo jasno, kako se bo izteklo, in iz Dolenjske so prihajala poročila o boljševiških izgredih, Kočevarski republiki, bitkah med orožniki in zelenim kadrom ipd. V takih razmerah je razprava na prvem sestanku potekala pravzaprav presenetljivo mirno in strah ni bil posebej opazen. Po razčiščevanju formalnosti je tesen sodelavec načelnika SLS Antona Korošca, umetnostni zgodovinar Izidor Cankar, premišljeno izpostavil glavno 1 2 8 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 47-65. 88 dilemo, ki naj bi jo bilo treba pred začetkom funkcioni­ ranja nove države definitivno rešiti. Od te odločitve naj bi bila namreč odvisna upravna ureditev države, saj ta lah­ ko kulturno “stopitevpospešuje ali nasprotno, da nam da najobsežnejših garancij v varstvo naše individualitete”.1 2 9 Takoj za njim pa je biolog Pavel Grošelj upravičeno in pravočasno opozoril na važnost tega vprašanja za vse nadaljnje podrobnejše delo “z ozirom na to, kam bomo mogli speljati slovensko šolo. Do zdaj so v tem določevali politiki, ki smatrajo narod več ali manj kot kupčijsko sred­ stvo vsake stranke.”1 3 0 In prav to seje, kljub opozorilom, že po prvi seji odseka zgodilo. Grošelj se je kot prvi tudi jasno izrekel za brezpogojno ohranitev slovenske pred­ vsem jezikovne posebnosti v jugoslovanski skupnosti. S Cankarjevimi provokacijami o visoki gospodarski ceni slovenske posebnosti in vzdrževanja posebnih kul­ turnih ustanov se je strinjal geograf Anton Melik, ki je Grošljevo biološko pojmovanje, da gre naravni razvoj v smeri diferenciacije, zavračal, češ da nas sociologija uči, da diferenciaciji sledi asimilacija. Melikova izvajanja pa je nekoliko popravil, vendar potrdil literarni zgodovinar in etnolog Ivan Grafenauer: “Asimilacija med Slovenci in Hrvati se bo izvršila tudi če se branimo. Nepregledna ško­ da pa bi nastala, če bi spoj forsirali, da bi nastal prelom, kakor nam kaže zgodovina. (...) Slovenci naj se razvija­ jo naprej, treba je varovati kontinuiteto, da ne postane slovenski narod neplodovit.” Svoje stališče, da je treba zagotoviti pogoje za ohranitev slovenske posebnosti, je naposled povedal tudi Izidor Cankar in temu stališču so se pridružili še slikar Rihard Jakopič, pisatelj Vladimir Levstik in glasbenik Matej Hubad, ugovarjal pa je še enkrat Anton Melik.1 3 1 Naslednji danje t. i. redakcijski komite, ki so ga se­ stavljali Anton Melik, Vladimir Levstik, Fran Ramovš in Josip Mal, sestavil osnutek resolucije. Plenum ga je na 1 2 9 ARS, AS 58, f. 3, Kulturni odsek, Zapisnik 1. seje Kulturnega odseka - Narodne­ ga sveta v Ljubljani, dne 16. 11. 1918, str. 4; zapisnika obeh sej je objavil Grafena­ uer, Vprašanje kulturne avtonomije 1918, str. 561-569. 1 3 0 ARS, AS 58, f. 3, Kulturni odsek, Zapisnik 1. seje Kulturnega odseka - Narodne­ ga sveta v Ljubljani, dne 16. 11. 1918, str. 4. 1 3 1 ARS, AS 58, f. 3, Kulturni odsek, Zapisnik 1. seje Kulturnega odseka - Narodne­ ga sveta v Ljubljani, dne 16. 11. 1918, str. 6. KULTURA IN POLITIKA 89 naslednji seji 18. novembra popravil in nebistveno spre­ menil. Omembe je mogoče vredno, daje Cankar večkrat predlagal, naj iz resolucije črtajo stavek o izvedbi “po­ polnega političnega edinstva” pod kakršnokoli vladno obliko, ker taka izjava presega pristojnost kulturnega odseka, vendar so mu enotno nasprotovali liberalno usmerjeni člani odseka: Lajovic, Melik, Grošelj, Juš Ko­ zak in Levstik. Anton Lajovic pa je večkrat poudaril, da bi morali posebej debelo tiskati stališče o nasprotju med političnim edinstvom in kulturno avtonomijo. Končna oblika resolucije se je obračala na Državo SHS v pričakovanju, “da bo nova politično popolnoma edinstvena država, naj bo organizirana kakorkoli, po svoji moči pospeševala z vsemi razpoložljivimi sredstvi razvoj prosvetnega življenja vseh treh rodov na podlagi kulturne avtonomije”. Resolucijo je podpisalo vseh 29 udeležencev druge seje odseka in naknadno še 16 intelektualcev, med njimi tudi Ivan Cankar.1 3 2 Teh 45 imen vsekakor predstavlja zelo reprezentativen vzorec angažiranih izobražencev Ljubljane, kjer je bila njihova koncentracija v primerjavi z drugimi slovenskimi kulturnimi središči, tudi zaradi splošnih vojno-političnih razmer, takrat gotovo daleč največja. Vendar resolucija Kulturnega odseka ni bila objavljena v dnevnem tisku, kot ji je bilo sprva name­ njeno. Namesto resolucije je liberalni dnevnik Slovenski narod 23. novembra objavil “Izjavo duševnih delavcev”, kije zahtevo Kulturnega odseka po kulturni avtonomiji Slovencev v bodoči jugoslovanski državi zanikala. Izjava duševnih delavcev je na očitno pobudo liberalnih poli­ tikov zavrnila Resolucijo kulturnega odseka kot “nepre­ mišljeno izigravanje političnih gesel, ki bi utegnila v tej usodni uri narod begati”, in zagovarjala čimprejšnjo po­ polno politično združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo v “močno, na zunaj in navznoter enovito, svobodno ter bogato razvito državo vsega jugoslovanskega naroda”.1 3 3 To izjavo je podpisalo 44 “duševnih delavcev” (eden manj kot 5 dni starejšo resolucijo). Od teh 44 je bilo kar 20 takih, ki so podpisali oba nasprotujoča si dokumen­ 1 3 2 ARS, AS 58, f. 3, Kulturni odsek. 1 3 3 Slovenski narod, 23. 11. 1918, Izjava duševnih delavcev. 90 ta, med njimi npr. tudi Pavel Grošelj, Rihard Jakopič in Vladimir Levstik, ki so se v razpravi izrecno oprede­ ljevali za kulturno avtonomijo. V ozadju je bila akcija vodilnih politikov Jugoslovanske demokratske stranke, ki so 20. novembra v celoti podprli predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo o čimprejšnji združitvi s Srbijo in Čr­ no goro pod žezlom Karađorđevićev. Slovenska ljudska stranka in Jugoslovanka socialnodemokratska stranka namreč tega dalmatinskega predloga nista v celoti pod­ prli in to je razdvojilo tudi kulturne delavce.1 3 4 Bolje re­ čeno, kulturni delavci, ki so podpirali liberalno politiko, so bili takrat za politično akcijo še pripravljeni preklicati svoje podpise pod resolucijo, s katero so se še pred ne­ kaj dnevi strinjali ali, drugače rečeno, v interesu dnev­ ne politike so bili pripravljeni spremeniti svoje mnenje. Nedvomno je k temu pripomogla tudi usodnost časa, ko je bilo treba sprejemati politične odločitve zelo hitro, ko so bile politične stranke še daleč najpomembnejši predstavniki, nosilci in oblikovalci političnih interesov ter centri moči in ko seje zdelo, da lahko reprezentativ­ na skupina uglednih intelektualcev na te politične odlo­ čitve še vpliva. Dogajanje ob obeh izjavah je tudi v času najtesnejšega sodelovanja vseh razpoložljivih narodnih sil razodelo izrazito ideološko - strankarsko opredelje­ nost slovenskih izobražencev in njihovo nemoč avtono­ mnega individualnega javnega delovanja. V novi državni skupnosti Razprave o slovenskem jezikovnem vprašanju v Ju­ goslaviji so občasno obujali zlasti v liberalnem stran­ karskem časopisju. Navdušenje za čimprejšnjo opusti­ tev slovenščine in sprejem srbohrvaščine seje pojavljalo že decembra 1918. Vero v evolutivni nastanek enotnega knjižnega jezika Jugoslovanov je poleti 1919 še enkrat eksplicitno izrazil Fran Ilešič.1 3 5 Razmeroma intenzivna 1 3 4 Slovenski narod, 23. 11. 1918, Izjava duševnih delavcev; Izjavo duševnih delav­ cev je objavil tudi Grafenauer, Vprašanje kulturne avtonomije 1918, str. 561. 1 3 5 Slovenski narod, 17. 12. 1918; Slovenski narod, 28. 7. 1919; Perovšek, Liberali­ zem in vprašanje slovenstva, 151-152. KULTURA IN POLITIKA 91 razprava o tem vprašanju je v obliki polemike potekala na straneh liberalnega dnevnika “Slovenski narod” od aprila do avgusta 1920. Večina razpravljavcev je, tako kot uredništvo dnevnika in Jugoslovanska demokrat­ ska stranka sama, opozarjala na nevarnost slovenskega zapiranja pred srbohrvaškimi sodržavljani in zagovarja­ la postopno, “naravno” približevanje slovenščine srbo­ hrvaščini, čeprav so se v polemiki oglašali tudi naspro­ tniki opustitve slovenskega jezika.1 3 6 Osrednja vlada v Beogradu je skušala še pred spre­ jetjem nove ustave, kljub temu daje bila uprava na vseh področjih v novopriključenih habsburških pokrajinah prej mnogo bolje urejena, urejati stvari neposredno in po srbski zakonodaji. To je bilo v nasprotju s posebno na­ redbo Narodne vlade v Ljubljani iz novembra 1918 (pred združitvijo s Srbijo), s katero je prevzela celotno upra­ vo na svojem ozemlju, vse dokler tega ne bi spremenila konstituanta. Razmeroma nasilno vmešavanje osrednje vlade v upravo v slovenskem delu države se je začelo že sredi leta 1920, pol leta preden se je konstituanta sploh sestala, stopnjevalo pa se je v času koalicijskih vlad Narodne radikalne in Jugoslovanske demokratske stranke (Pašič-Pribičevič) v letih 1921-1925.1 3 7 Sloven­ ska javnost je bila nad centralizirano državno upravo, nad nekompetentnimi administrativnimi intervencijami iz Beograda, nad argumenti surove politične moči na mesto dogovarjanja in nad degradacijo pravne države v nekaj letih skupnega življenja že zelo razočarana. Vprašanje ohranitve slovenske kulturne in jezikov­ ne posebnosti ali asimilacije s Hrvati in Srbi se je spet z vso ostrino vzpostavilo v kontekstu širše državne ure­ ditve ob ustavni razpravi spomladi 1921. Takrat se je podobna skupina uglednih intelektualcev angažirala s t. i. Avtonomistično izjavo slovenskih kulturnih delav­ cev1 3 ^ . Ta je zahtevo po slovenski kulturni avtonomiji, 1 3 6 Dolenc, Kulturni boj, str. 131-133; Perovšek, Liberalizem in vprašanje sloven­ stva, str. 152-161. 1 3 7 Dolenc, Kulturni boj, str. 23-24 in 114-211. 1 3 8 To ime je dobila pozneje, ko je sprožila številne polemike in jo je bilo treba do­ ločneje poimenovati, objavljena pa je bila s preprostim naslovom “Izjava” v drugi številki trinajstega letnika socialnodemokratske revije Naši zapiski, kije izšla okrog 20. februaija 1921. 92 ki je ostala v kulturnem odseku Narodnega sveta, raz­ širila še na zahtevo po avtonomiji v upravi in gospodar­ stvu. Pod Avtonomistično izjavo seje podpisalo 43 ugle­ dnih književnikov, slikarjev, glasbenikov, univerzitetnih profesorjev in publicistov vseh treh glavnih političnih usmeritev, podobno kot pod predhodni dve kolektivni izjavi. Odnos do upravnopolitičnih vprašanj in njihovih kulturnih posledic je bil tedaj že mnogo bolj izčiščen. Veliko bolj razvejana je bila tudi struktura slovenskih političnih strank, kar je sprostilo vezanost intelektual­ cev na prej strogo ločene tri glavne idejnopolitične toko­ ve. Zlasti je bilo to pomembno pri daleč največji, libe­ ralno1 3 9 usmerjeni skupini intelektualcev, kjer so takrat že polno delovale tri različne in nepovezane politične stranke. Z Avtonomistično izjavo se ni začelo le široko av­ tonomistično politično gibanje med Slovenci, kot v svo­ jih spominih ugotavlja eden od pobudnikov izjave Fran Erjavec1 4 0 , temveč tudi proces depolitizacije slovenskih intelektualcev ali postopno prenehanje njihove nepo­ sredne politične angažiranosti. Avtonomistična izja­ va je sprožila burne reakcije, seveda najprej v politič­ ni javnosti, potem pa nezadržno tudi med slovenskimi izobraženci nasploh, vse do posameznih strokovnih in interesnih združenj, ki s politiko niso imela neposre­ dne povezave. Tako so morali, zaradi sodelovanja svojih sodelavcev, razpravljati o izjavi in se izjasnjevati o njej na ljubljanski univerzi, v Slovenski matici, v Društvu slovenskih književnikov, pa celo v slovenskem zdravni­ škem društvu in v ljubljanski sekciji Združenja jugo­ slovanskih inženirjev. Res so nekatera strokovna zdru­ ženja debato o tem vprašanju odklonila ali avtonomi­ stično izjavo zavrnila, a v večini ustanov je prevladalo avtonomistično razpoloženje.1 4 1 Splošno javno mnenje o tem vprašanju so pokazale tudi spomladanske občin­ ske volitve tega leta, ko je avtonomistično razpoložena SLS v pol leta od volitev v konstituanto pridobila 25 % 1 3 9 Liberalno je mišljeno v najširšem pomenu besede, ki bi ga lahko omejili s kriteri­ jem privolitve v civilne pridobitve francoske revolucije. 1 4 0 Erjavec, Avtonomistična izjava slovenskih kulturnih delavcev leta 1921. 1 4 1 Več o tem Dolenc, Kulturni boj, str. 145-150. KULTURA IN POLITIKA 93 glasov.1 4 2 Voditelj Slovenske ljudske stranke Anton Ko­ rošec je v jeseni 1920 zaradi nerešenih mejnih vprašanj z Italijo in Avstrijo še kolebal med različnimi opcijami državne ureditve, v času ustavne razprave spomladi 1921 pa je začel odkrito zagovarjati državno ureditev s široko avtonomijo zelo različnih pokrajin v državi. Taka opredelitev je stranki na vseh nadaljnjih demokratičnih volitvah prinašala okrog 2/3 volilnih glasov v Sloveniji. Izjava je bila v Sloveniji deležna skrajne spolitizira­ nosti inje sprožila opredeljevanje za eno ali drugo opcijo med profesorji na ljubljanski univerzi, v znanstvenem društvu Slovenska matica, v Društvu slovenskih knji­ ževnikov in celo v združenjih zdravnikov ter inženirjev. Večina je podprla izjavo in z njo ohranitev slovenske identitete znotraj jugoslovanske skupnosti. Z izjavo se ni začelo le široko avtonomistično gibanje med Slovenci, temveč tudi proces depolitizacije intelektualcev oziroma postopno osvobajanje od neposredne strankarske anga­ žiranosti. Podpisovanje Avtonomistične izjave in proces opredeljevanja, ki ga je sprožila, je bila prva uspešna nestrankarska politična akcija in velik korak k obliko­ vanju civilne družbe v Sloveniji. Katoliško opredeljenim intelektualcem je avtonomistična akcija socialističnih mladinov samo potrdila njihovo usmeritev, ki pa je bila v večji meri pogojena s starim kulturnim bojem med liberalizmom in katolicizmom. Politična avtonomija Slo­ venije bi namreč Katoliški cerkvi zagotavljala boljše po­ goje za ohranitev politične, ideološke in kulturne pre­ vlade. Pobudnik novoilirstva in eden najbolj zagrizenih zagovornikov kulturnega poenotenja Jugoslovanov Fran Ilešič je srbski intelektualni javnosti pojasnjeval, da so podpisniki izjave, to so slovenski “neklerikalni” avtonomisti, samo po sili razmer tudi Jugoslovani. Da soglašajo s politično združitvijo samo zaradi zunanje (nemške in italijanske) nevarnosti, ne strinjajo pa se s kulturno združitvijo, ker so - kakor jih je Ilešič imenoval - Avstroslovenci oziroma Sloveno-Nemci, v nasprotju s 1 4 2 Na volitvah v konstituanto 28. novembra 1920 je SLS, ko še ni bila jasno opre­ deljena glede državne ureditve, dobila 36 % glasov, na občinskih volitvah spomladi 1921 pa 61 % vseh občinskih odbornikov po Sloveniji. 94 Sloveno-Jugoslovani. “Sloveno-Nemci so zazrti povsem na sever in zahod, na vzhod in jug gledajo s prezirom in v manj civilizirani jugoslovanski skupnosti živijo samo po sili razmer; medtem ko mi drugi v tej skupnosti iščemo svojo ljubezen in si prizadevamo, da bi se čim bolj preple­ tli, res z bolj siromašnimi, vendar s tistimi, ki verjamejo v prihodnost.”1 4 3 Kljub očitni jezi na avtonomistično akcijo je bilo v Ilešičevem dokazovanju, da gre tu v nasprotju z jugoslovansko za t. i. avstrijsko mentaliteto, gotovo tudi zrno resnice. Med podpisniki Avtonomistične izjave vseh treh glavnih predvojnih idejnopolitičnih opredelitev so ime­ li največ težav prav liberalno usmerjeni, ki so bili naj­ številnejša skupina. Nekaj naj bi jih prav zaradi svoje opredelitve proti vidovdanski ustavi začelo sodelovati z narodnimi socialisti oziroma njihovim glasilom Jugo­ slavijo; Ilešič omenja Ivana Prijatelja, Franceta Kidriča, Alfreda Šerka in Jožo Glonarja. Kidrič je sicer to takoj zanikal.1 4 4 Večina pa se jih je umaknila iz dnevnopolitič­ nega dogajanja. Vendar so kulturni problem slovenstva razčiščevali še celo desetletje na bolj strokovni ravni v ožje branih jugoslovanskih revijah. V Jugoslovanski socialnodemokratski stranki je na podlagi avtonomistične izjave leta 1921 prišlo celo do razcepa in postopnega oblikovanja samostojne poli­ tične stranke, ki je temeljila na slovenski kulturni po­ sebnosti, torej na federalistični državni ureditvi in ne- marksističnem programu socialnega dela med širokimi delavskimi in kmečkimi sloji. Vse od leta 1917 do po­ znih tridesetih let v osnovi ista politična misel, ki stajo dokaj posrečeno dopolnjevala predvsem Albin Prepeluh in Dragotin Lončar v različnih političnih strankarskih poskusih,1 4 5 nikoli ni imela množične podpore sloven­ skih volivcev verjetno tudi zato, ker se je v dvajsetih le­ tih nekaj bistvenih elementov njunega programa slučaj­ no - čeprav iz različnih vzrokov - ujemalo s programom 1 4 3 Ilešič, Slovenački avtonomizam, str. 1575-1576, iz srbohrvaščine prevedel Ervin Dolenc. 1 4 4 Jutro, 6. 11. 1923, Slovenački avtonomizam. 1 4 5 Vodopivec, Avtonomistična misel Albina Prepeluha; Perovšek, Albin Prepeluh in Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev, str. 81-82; Perovšek, Lončar­ jevi narodni in idejnopolitični pogledi v času med svetovnima vojnama, str. 42-54. KULTURA IN POLITIKA 95 veliko bolje organizirane Slovenske ljudske stranke. Ta je prav na podlagi svojega nasprotovanja vidovdanski ustavi in na podlagi političnega avtonomizma ponovno pridobila absolutno večino slovenskega volilnega telesa. Z odprtostjo in večjo toleranco do sodobnih usmeritev v znanosti in umetnosti ter s podporo slovenskim kultur­ nim ustanovam, predvsem ljubljanski univerzi, je SLS v dvajsetih letih bistveno popravila svojo podobo tudi v očeh slovenskih izobražencev.1 4 6 Kot rečeno pa tudi izobraženci sami niso bili več navdušeni nad neposre­ dno politično akcijo, saj so imeli s tovrstnim delovanjem slabe izkušnje. Značilna je resigniranost Ivana Prijate­ lja in njegova prekinitev stikov s politiki Demokratske stranke po dogodkih okrog avtonomistične izjave.1 4 7 Ce­ lo najožji sodelavec Prepeluha in Lončarja pri pobudi avtonomistične izjave, zgodovinar Fran Erjavec, ni ostal pri “neklerikalnih” avtonomistih, temveč se je vključil v kulturno delo katoliškega gibanja.1 4 8 Po tem, ko je bila na Vidov dan 28. junija 1921 z grobim preglasovanjem sprejeta izrazito centralistična ustava, s širokimi pooblastili kralju, in je ohranitev ali revizija ustave postal poglavitni politični problem vse države, se je razprava o zbliževanju jugoslovanskih na­ rodov ali plemen, kot jih je označila ustava, nadaljevala v ožjih intelektualnih krogih. S problemom slovenske integracije v jugoslovansko srbohrvaško skupnost seje zunaj Slovenije še največ ukvarjala zagrebška revija No­ va Evropa, ki sojo ustanovili jugoslovansko in liberalno usmerjeni, vendar strankarsko nevezani intelektualci iz vseh delov nove države. Nova Evropa je slovenskemu de­ lu države posvetila nekaj tematskih številk.1 4 9 Problema integracije slovenskega dela države pa se je, potem ko so bila zaključena do takrat aktualnejša mejna vpraša- 1 4 6 Dolenc, Kulturni boj. 1 4 7 Erjavec, Avtonomistična izjava slovenskih kulturnih delavcev leta 1921. 1 4 8 Erjavec Fran, 1893-1960, zgodovinar, novinar in urednik, najprej je sode­ loval pri socialnodemokratskih revijah Demokracija (1918-1919) in Naši zapiski (1920-1921), potem pa pri katoliškem gibanju urejeval Ilustriranega Slovenca (1924-1932), Socialno misel (1926-1927) in napisal med drugimi knjigo Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. 1 4 9 Nova Evropa, 1922, št. 5, Slovenačko pitanje; Nova Evropa, 1923, št. 3, Privreda Slovenije; Nova Evropa, 1924, št. 7-8, Kulturna Slovenija; Nova Evropa, 1930, št. 5 - številka revije je bila posvečena geografiji in turizmu Slovenije; glej tudi Nečak, Revija “Nova Evropa” in Slovenci, str. 93-108. 96 nja, prvi dotaknil znameniti dunajski slavist Vatroslav Jagič, kije v pismu uredništvu izražal skrb zaradi hitro skrhane enotnosti v “troimeni” kraljevini. Svojo staro skepso nad uspešno integracijo s Slovenci zaradi dru­ gega jezika je ocenil kot napačno in opozoril na napako srbskih vladajočih krogov pri navezavi na Slovence. S popuščanji in prevelikimi uslugami Slovencem (popolna univerza!), da bi na ta način stisnili Hrvate, naj bi Srbi pri Hrvatih povzročili razočaranje nad skupno državo.1 5 0 Leta 1922 je na posebno prošnjo uredništva, da bi napisal študijo o možnosti približevanja slovenščine in srbohrvaščine, odgovoril tedaj poleg Jagiča najbolj ugle­ den slavist, profesor univerze v Pragi, Slovenec Matija Murko. Na veliko razočaranje uredništva je Murko po­ udaril staro samostojnost in razvitost slovenskega knji­ žnega jezika ter odločno zavrnil možnost, da bi se mu Slovenci kdaj odrekli. Glavni urednik revije Milan Čurčin je tako stališče označil za nesprejemljivo iz zgodovinske- ■ ga, etnološkega in filološkega vidika ter poudaril, da bo slovensko vprašanje prej ali slej postalo večji politični problem, saj ne more obstajati narod in država z dvema enakovrednima (državnima) knjižnima jezikoma.1 5 1 Podobno negativno stališče kot Murko je do mo­ žnosti slovenskega samoodpovedovanja izrazil tudi uvo­ dničar v tematsko številko Nove Evrope o slovenskem gospodarstvu, profesor pravne fakultete v Ljubljani Leonid Pitamic. V znak dobre volje k zbliževanju pa je predlagal postopno oblikovanje skupne znanstvene ter­ minologije.1 5 2 Razočarano je na slovensko nepopustljivost, poseb­ no na stališči dveh uglednih slovenskih znanstvenikov in soustanoviteljev revije, reagiral član uredništva in profesor zagrebške medicinske fakultete Laza Popovič. Popovič je slovensko nepripravljenost, da bi žrtvovali svojo posebno identiteto in jezik, označil za slovenski separatizem ter zavrnil Pitamica, češ da je lahko jugo­ slovanstvo predvsem stvar ljubezni in šele nato stvar 1 5 0 Nova Evropa, 1920, št. 9 , str. 319; Nečak, Revija “Nova Evropa” in Slovenci, str. 98. 1 5 1 Murko, Slovenački književni jezik; Čurčin, Slovenačko pitanje. 1 5 2 Pitamic, Slovenački problem, str. 65-69. KULTURA IN POLITIKA 97 državne normative. Jugoslovanska skupnost, ne pa enotnost, naj bi bila mogoča samo s sporazumom in koordinacijo.1 5 3 Dobro leto kasneje pa se je analize jugoslovanstva lotil še glavni urednik Čurčin. Definiral je tri koncepte jugoslovanstva: prvo predstavlja velikosrbstvo in veli- kohrvaštvo, ki bi radi svoje ime in vpliv razširili na vso državo, sta največkrat le nazadnjaška in neprosvetljena reakcija eden na drugega, formula SHS jima je le preho­ dna etapa, njuna glavna predstavnika pa sta Nikola Pa- šič na srbski in Stjepan Radič na hrvaški strani. Drugi je edino pravi jugoslovanski koncept odprtega jugoslo­ vanstva, ki ne priznava razlik in meja med srbstvom in hrvaštvom, to so za ta koncept zdaj že podrejeni plemen­ ski pojmi podobno kot Dalmatinci, Vojvodinci, Bosan­ ci, Hercegovci, Srbijanci, Makedonci, Slavonci, Istrani, Medžimurci. “Posebno mesto imajo v konceptu odprtega jugoslovanstva za sedaj le Slovenci in to na lastno željo in po svojem lastnem prepričanju. Nekoliko po jeziku in nekoliko po mentaliteti se ločujejo od Srbohrvatov, kar je mogoče tudi znanstveno in praktično potrditi. Slovenci v veliki večini pristajajo na politično enotnost (z avtonomi­ jo), ne pristajajo pa zaenkrat na kulturno enotnost. Tu torej ne gre drugače, kot pustiti času, da naredi svoje in počasi utre poti za zbliževanje.” Najnevarnejši je bil po Ćurćinu tretji koncept jugoslovanstva z rezervo (“jugo- slovenstvo s primišlju”), ki se je strinjal s poenotenjem vseh treh plemen (Srbov, Hrvatov in Slovencev), vendar s skritim namenom in prevaro dolgoročno prevladati, to pa skriti za leporečjem o enakopravnosti, državni ideji, integralni enotnosti, ki izključuje sporazum (med eno­ tnim narodom ne more biti sporazuma) ipd. Nosilci tega koncepta naj bi bili Svetozar Pribičevič in takrat že po­ kojni Milenko Vesnič na srbski strani, Trumbič, Lorko- vič in Dežman pa na hrvaški.1 5 4 Kot kaže, se je tudi najprodornejše intelektualno gibanje integralnega jugoslovanstva okrog revije Nova Evropa po vseh napakah vladajoče politike sredi prve 1 5 3 L. (Popovič Lazo), Slovenci kao Jugosloveni, str. 169-171; Nečak, Revija “Nova Evropa” in Slovenci, str. 102. 1 5 4 Čurčin, Tri koncepcije jugoslovenstva, str. 33-36. 98 polovice dvajsetih let nekako sprijaznilo z dejstvom slo­ venske posebnosti in delnega odstopanja od miselnih vzorcev, ki so prevladovali med večino Hrvatov in Srbov, ter sprejelo bolj zapleteno in dolgotrajnejšo pot k jugo­ slovanski enotnosti. Tako tudi na ponovno utemeljitev slovenske jezikovne in splošne kulturne posebnosti iz­ pod peresa Matije Murka, ki je uredil tematsko števil­ ko revije o slovenski kulturi,1 5 5 ni bilo več negativnih reakcij. Prav razprave in dileme o hitrem, počasnem ali sploh približevanju slovenščine srbohrvaščini so v Slo­ veniji odločilno prispevale k reakciji, ki se je kazala v povečani občutljivosti in skrbi za slovenski jezik. Kot je za Novo Evropo novembra 1925 poročal Božidar Borko: “Ne glede na današnje in prihodnje sporazume in disku­ sije o slovenskem vprašanju, Slovenci nadaljujejo svo­ je povsem samostojno kulturno življenje. Navkljub vsem dvomom ali bodo mogli obdržati pred Srbohrvati - ali bo­ lje v Jugoslovanstvu - svojo kulturno individualnost, je njihova ljubezen do svojega jezika in do svoje književno­ sti ostala pred političnimi vplivi in spremembami povsem nedotaknjena. Res je, da so tudi ljudje - posebej 'profe­ sionalni' politiki -, ki jim je ta stran narodnega življenja bolj ali manj tuja; ne marajo književnosti in jezika pa so lahko 'širokogrudni' pri vprašanju opuščanja slovenščine v korist srbohrvaščine. Vendar narodno jedro, ki živi v slovenski tradiciji, ki ljubi jezik, pisce in knjige, ne mo­ re in noče ponuditi vsega tega na tržnici za kakršnekoli kompromise v škodo življenjskih interesov slovenskega naroda. (...) Zadnja leta, ko je diskusija o stapljanju slo­ venskega jezika s srbohrvaškim spet oživela in posta­ la bolj aktualna, lahko poznavalec slovenskih razmer ugotavlja podvojeno skrb in ljubezen do slovenskega knjižnega jezika. Potrebno je le vzeti v roke 'Ljubljanski zvon', 'Dom in svet' ali pa najmlajšo revijo 'Kritika', pa vidimo koliko pozornosti je danes posvečeno čistosti in pravilnosti knjižnega jezika in da tu ni slišati in videti nič o 'stapljanju'. V vsaki kritiki novih knjig je posvečena tudi skrbna pozornost jeziku. V skrbnosti glede pravilno­ sti izrazov, čistosti besed in stilne skladnosti so Sloven- 1 5 5 Murko, Uvodna reč, str. 177-179. KULTURA IN POLITIKA 99 ci lahko vzor drugim Slovanom. 'Slovenska slovnica' dr. Antona Breznika, katere druga izdaja je izšla pred nekaj leti (1921) in 'Slovenski pravopis' istega avtorja sta da­ nes glavni kriterij v vseh sporih o pravilnosti posameznih oblik in merilo, ki se zelo strogo upošteva.”1 5 6 Božidar Borko je bil literarni kritik, urednik kul­ turne rubrike dnevnika “Jutro”, glasila Samostojne demokratske stranke (SDS), glasnice centralizma in unitarizma v Sloveniji in kot tak zavezan njeni politič­ ni usmeritvi ter odvisen od svojih delodajalcev. Kljub temu je Borko svoje stališče dve leti kasneje v Drugem književnem pismu iz Slovenije za Novo Evropo ponovil. “Pisec teh vrstic je že v prejšnjem svojem književnem pi­ smu iz Slovenije utemeljil, da ne pride v poštev nikakršno stapljanje ali opuščanje jezika, ki ima danes že svojo za­ vest, svoj razvoj, svojo preteklost in dovolj dobro književ­ nost, in ki ni in ne more biti v jugoslovanski kulturi (tudi bodoči) to, kar je na primer kajkavski dialekt. Naposled so polemike o tem danes odveč, saj so dejstva prepričlji­ vejša od besed.”1 5 7 Pol leta kasneje pa je Borko še posebej analiziral hotenja in pogoje za enotno kulturo in značaj Jugoslo­ vanov. Najprej je pokazal na izpraznjenost ponavljajočih se fraz jugoslovanskih politikov in publicistov o enotni kulturi in enotnemu značaju Jugoslovanov. “Pod suge­ stijo teh ljudi se poraja mišljenje, da sta enotna kultura in enoten značaj temeljni pogoj naše združitve in skupnega življenja v državi. To mišljenje pa lahko razmere obrne ravno proti tistemu, za kar bi si resnično morali prizadeva­ ti, to je proti sami kulturi.”1 5 8 V državnem in nacionalnem interesu naj bi ves kulturno-civilizacijski utrip v državi pomešali in izenačili, tako da bi imeli enako kulturo na Ohridu in v Ljubljani. Glavna sredstva za dosego tega na prvi pogled pomembnega in nujnega cilja naj bi bi­ la enoten šolski pouk, sistematično delo centralizirane birokracije v Beogradu in propagandna podpora vsega tiska v državi. Borko pa ugotavlja, da hkrati obstajajo tudi nasprotna prizadevanja, saj niti Srbi sami nočejo 1 5 6 Borko, Književno pismo iz Slovenije, str. 433-438. 1 5 7 Borko, Drugo književno pismo iz Slovenije, str. 33-40. 1 5 8 Borko, Jedna kultura ijedna psiha, str. 13. 100 svoje kulture poenotiti z drugimi in odpraviti duhovnih razlik, ki so rezultat posebnih razmer in tradicije. To­ liko manj se lahko navdušujejo nad idejo poenotenja Hrvati, še manj pa Slovenci, ki so kulturno drugačni. Borko nadalje dokazuje, da kultura in narodni značaj nista odvisna samo od države, čeprav ta nanju vsekakor vpliva. Kultura naj bi bila v tem odnosu primarna, saj na podlagi kulture včasih države nastajajo in propada­ jo. Država ne ustvarja kulture, v mnogih primerih je niti ne podpira, včasih pa ji celo nasprotuje. Tako kot narod in država lahko potekata tudi kulturni in državni princip vzporedno ali pa si nasprotujeta, nikoli pa ne bosta enotna. “Narodi imajo kulturo in poseben značaj v svobodi in v suženjstvu, pod parlamentarno ali abso­ lutistično vlado; zato lahko obstaja nacionalna država tako brez enotne kulture kot brez enotnega značaja. (...) Ne izključujemo možnosti, da se postopno, v daljšem ča­ su, zmanjšajo mnoge današnje razlike in da se nekatere nasprotujoče poteze stopijo v enotno obliko. Ne vemo na kakšen način se bo nadaljevalo naše religiozno življenje in delo cerkvenih organizacij, pod kakšnimi novimi, mo­ goče manj različnimi vplivi in pogoji bodo ustvarjali naši umetniki; ne vemo kakšni bodo rezultati ekonomskega in socialnega razvoja jugoslovanskega naroda v politič­ nem smislu, a vemo, da tudi pri tem, kot povsod, velja Heraklitova 'Panta rei! (Vse teče, se spreminja). Za nas je vse to vprašanje življenja in organskega, avtonomnega razvoja, ne pa vprašanje države in organiziranega dela. (...) Tako na primer vprašanje slovenskega jezika ni 'dr­ žavno', temveč vprašanje samih Slovencev.”1 5 9 Prav Bor- kova zelo jasna opozorila in bojazni pred trdo državno regulacijo in vsebinsko vmešavanje v kulturo so se leto dni kasneje izkazala kot upravičena. Samostojna demokratska stranka pod vodstvom Srba iz Hrvaške Svetozarja Pribićevića je bila leta 1925 za daljši čas potisnjena v opozicijo, kar je vplivalo na mehčanje njenega trdega centralističnega in unitari­ stičnega stališča glede upravne ureditve in kulturne politike. Ta pot je SDS v jeseni 1927 pripeljala celo v opozicijsko koalicijo s prejšnjim največjim političnim 1 5 9 Borko, Jedna kultura ijedna psiha, str. 16-17. KULTURA IN POLITIKA 101 nasprotnikom, Hrvaško kmečko stranko Stjepana Ra­ diča. Eden njenih najvidnejših predstavnikov v Slove­ niji Albert Kramer je v predvolilni kampanji septembra 1927 ostro zanikal obtožbe voditelja Slovenske ljudske stranke Antona Korošca, daje SDS kakorkoli škodovala ali omalovaževala “povzdigo slovenskega jezika (...) (ter) naše narodne domače kulture, ker vidimo v tem svoje najvažnejše delo za jugoslovansko idejo, o kateri vemo, da se bo razvila le takrat, če bodo združene v njej v har­ moniji vse sile našega naroda. Brez slovenske kulture ni jugoslovenske kulture.”1 6 0 Kot reakcija na čedalje bolj globoko politično kri­ zo v Kraljevini SHS so se zlasti med mladino pojavlja­ la celo odkrita stališča o dolgoročni rešitvi slovenskega vprašanja v samostojni nacionalni državi. Tàko rešitev je pozimi 1927 zahteval mladi katoliški pesnik Božo Vo­ dušek v svoji kritiki odnosa do tega vprašanja pri obeh glavnih slovenskih političnih strankah (SLS in SDS).1 6 1 Na liberalni strani je pravico samoodločbe do odcepitve slabo leto kasneje zahteval Jože Dolenc. V isti prvi šte­ vilki nove revije “Svobodna mladina” je Lojze Ude začel svojo kritiko o zlaganosti (hipokriziji) političnih strank s stavkom: “Borba za priznanje slovenskega naroda v jeziku politike pomeni borbo za samostojno združeno Slovenijo ali, kakor smo govorili še nedavno, za avtono­ mijo.” Uredništvo pa je pripisalo: “Za cilj svojega politič­ nega stremljenja smo si zastavili samostojno združeno Slovenijo.”1 6 2 Radikalizem mladinskega gibanja, tako na katoliški kot na liberalni strani, še ni pomenil tudi de­ janskega oboroženega boja za separatistične politične cilje, kot se je to po diktaturi zgodilo z ustaši na Hrva­ škem in VMRO v Makedoniji. Zahtevali pa so jasno in odločno opredelitev, da je bivanje v jugoslovanski sku­ pnosti smiselno samo, dokler koristi Slovencem kot Slo­ vencem in ne samo kot Jugoslovanom. 1 6 0 Jutro, 10. 9. 1927, Govor Alberta Kramerja v Ljubljani, Volilno pismo slovenski inteligenci; Jutro, 11.9. 1927, Kulturnim delavcem v prevdarek! 1 6 1 Vodušek, Etika in politična miselnost Slovencev. 1 6 2 Dolenc J., Pravica samoodločbe do odcepitve; Ude, Borba za priznanje slovenske­ ga naroda v kraljevini SHS in Slovenci izven njenih mej, str. 5-11 in 13-14. 102 Povečan integralistični pritisk pod diktaturo Uvedba kraljeve diktature 6. januarja 1929, razpust parlamenta in političnih strank so prinesli zaostreno politiko pospešenega stapljanja velikih kulturnih razlik v državi. Diktatura je hotela tudi v kulturni politiki na­ rediti globok rez z dotedanjo prakso. Ves čas od državne združitve naj bi po besedah ministra za prosveto Boži­ darja Maksimoviča obstajala “stalna težnja, nevidna in nekoliko tudi nezavedna, da bi oblikovali plemenska in­ telektualna središča, ki v končni fazi počasi in postopoma vodijo k duhovnemu in političnemu trializmu, namesto da bi bilo prosvetno delovanje temu nasprotno”.1 6 3 Kulturna politika naj bi dobila ključno mesto v intenzivnem delo­ vanju diktature, da v najkrajšem možnem času, v roku enega desetletja, državljanom privzgoji duha integralne­ ga jugoslovanstva, torej državne in narodne enotnosti. Ministrstvo za prosveto naj bi si za ta cilj prizadevalo z dolgoročnim državnim prosvetnim programom, poeno­ tenjem pravopisa in terminologije, poenotenjem prosve­ tne zakonodaje, z izdajo enotnih učbenikov za vso dr­ žavo, ljudsko prosvetljevanje naj bi postalo eden izmed temeljev nove državne ideologije itd. V Sloveniji prvi dve leti ta pritisk ni bil posebno občuten, ker so v vladi sodelovali slovenski katoliški av­ tonomisti. Pričakovanja njihovega voditelja Antona Ko­ rošca o postopni demokratizaciji diktatorskega režima so se dokaj hitro izjalovila, zato je izstopil iz vlade, na mesto predstavnika bivše SLS pa so septembra 1931 stopili slovenski liberalci. Ti so uvedli trdo unitaristično politiko tudi v Sloveniji. Kazala se je npr. v šolskih uč­ nih načrtih, ko so leta 1930 združili pouk slovenščine in srbohrvaščine v enoten šolski predmet in je bil sloven­ ski slovnici in književnosti prepuščen manjši del učnih ur. Nadaljevalo se je s prepovedjo nekaterih že uvelja­ vljenih slovenskih učbenikov leta 1933. Prepovedani so bili Slovenska čitanka za peti, sedmi in osmi razred srednjih šol ter Zemljepis za prvi razred srednjih šol, Slovensko čitanko s slovnico za drugi razred srednjih 1 6 3 Dimič, Kulturna politika, 1, str. 248-249. KULTURA IN POLITIKA 103 šol, ki je bila šele leto dni prej odobrena, pa so smeli uporabljati samo pod pogojem, da so iz nje iztrgali prvih 16 strani. Težko bi ugotovili, ali je čitanka imela na­ menoma ali po nerodnosti na uvodnem mestu besedilo Ivana Cankarja, ki je govoril o domovini z ožjega slo­ venskega stališča, “od štajerskih goric do strme tržaške obale pa od Triglava do Gorjancev”. Poleg tega sta bila v antologijo uvrščena samo dva srbohrvaška pisca in tako ni predstavljala širšega jugoslovanskega izbora. To pa ni bilo v skladu z vzgojo v smislu enotnega jugoslovan­ skega naroda, zato je glavni prosvetni svet priporočil, naj prvo tiskarsko polo v knjigi nadomestijo z drugim izborom avtorjev. Slovenski profesorji na srednjih šolah so proti takim postopkom večkrat protestirali, vendar brez večjih uspehov.1 6 4 Kraljeva diktatura in njena agresivna ideologija hi­ trega poenotenja je spet prebudila nekaj gorečnežev, ki so videli edino možnost dolgoročne skupne jugo­ slovanske prihodnosti, da se država v vseh družbenih sferah in na vseh ravneh čim bolj izenači. Aprila 1930 je profesor ljubljanske pravne fakultete Gjorgje Tasič v zagrebški reviji Riječ ostro zavračal “teorijo”, da narod določa poseben jezik. Pri graditvi nacije naj bi bila izre­ dno pomembna subjektivni dejavnik in volja. Tasič je Slovencem, med katerimi je živel, očital, da se čutijo sa­ mozadostni in da se ograjujejo od drugih sodržavljanov brez pravega vzroka, saj naj bi Srbi in Hrvati ne ogrožali slovenskega jezika.1 6 5 Istega leta je z zahtevo po ukinitvi slovenskega jezika spet sprožil obrambne reakcije Slo­ vencev hrvaški filozof Vladimir Dvornikovič. V zadnjem delu svoje knjige o aktualni evropski kulturni misli je za reševanje jugoslovanskega kulturnega “problema” po­ stavil zgled s francoskim etatizmom in kulturnim cen­ tralizmom. Pogoji vztrajnega in usmerjenega vzgojnega dela za dosego skupne jugoslovanske kulture naj bi bili enotni jezik, pravopis in pisava.1 6 6 Zanimiv poskus razčiščevanja tega problema je bila svobodna in odprta razprava liberalnih intelektualcev o 1 6 4 Glavan, Boj za slovenščino v šoli in učbenike za materinščino, str. 449-465. 1 6 5 Tasič, Opet nekoliko misli o jugoslovenstvu. 1 6 6 Dvornikovič, Naša kulturna orijentacija u današnjoj Evropi. 104 slovenstvu in jugoslovanstvu v reviji Naša doba. Dvain­ dvajset številk revije je izhajalo samo deset mesecev leta 1930 (od 8. marca do 31. decembra) in mogoče je prav zaradi prevelike svobode pri izbiri člankov na to temo revija tudi tako hitro zaključila svojo pot. Nedvomno pa je svobodno diskusijo o tem vprašanju omogočalo tudi dejstvo, da so bili slovenski liberalni politiki, z Albertom Kramerjem na čelu, takrat še v opoziciji. V prid ohra­ njanja slovenske identitete so v reviji pisali skladatelj in pravnik Anton Lajovic, pisatelj Ivan Lah in njen ure­ dnik Božidar Borko. Diskusijo je začel Lajovičev odziv na Dvornikovičevo knjigo. Očital mu je, da problem pre­ več poenostavlja in končno le ponavlja fraze nekaterih politikov. “Za naše sožitje v tej državi in za razvoj njene notranje duhovne moči je važno, da bi se država s svojo kulturno politiko ne vtikala v avtonomne (...) duhovne sfe­ re narodovega življenja. S tem bi bila eliminirana napač­ na ideja unifikacije jezika kot sredstva za moč države.”1 6 7 Lajovicu se je pridružil Ivan Lah, ki je poudaril, da je še vedno aktualno stališče Ivana Cankarja s predava­ nja “Slovenci in Jugoslovani” iz aprila 1913.1 6 8 Stališču Lajovica in Laha pa sta nasprotovala član uredništva Bogumil Vošnjak in Andrej Druškovič, ki se je oglasil iz Skopja. Vošnjak je zagovarjal aktivno kulturno politiko, ki bi uresničila nekaj, česar še ni bilo, to je skupno ju­ goslovansko kulturo. Zavračal pa je oblikovanje nekega skupnega umetnega jezika, mešanice. Edina pravilna rešitev je bila po njegovem mnenju dvojezičnost. “Da bi po nasilnem potu hotela ustvariti kakšen umetni jezik, tega Jugoslavija gotovo noče. Nasilno postopati proti slo­ venščini, bi bilo že nesmiselno. In to tudi s stališča naše državne politike, ker bi v tem prejudicirali bodoče raz­ merje do Bolgarov.”1 6 9 1 6 7 Lajovic, Naš narod in naša država (teoretično-politično premišljevanje), str. 559. 1 6 8 Lah, Jugoslovenska akcija in naš kulturni problem, str. 585-591. 1 6 9 Vošnjak, Državno in narodno edinstvo, str. 653; Druškovič, Identifikacija naro­ dne in državne zavesti, str. 671-672. KULTURA IN POLITIKA 105 Finale: “Kulturni problem slovenstva” Po ponovnem vstopu v vlado septembra 1931 so slovenski liberalni politiki spet vneto zagovarjali pospe­ šeno poenotenje Jugoslovanov, ki se ga je lotil kralj že ob vzpostavitvi šestojanuarske diktature. V času kra­ ljeve diktature, posebno pa v času vlade Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS) po septembrski ustavi iz leta 1931 so slovenski intelektualci različnega ideološkega porekla ali simpatij sprožili heterogeno, a razmeroma spontano gibanje v obrambo slovenstva. Splošno opredeljevanje glede tega problema je ma­ ja 1932 sprožila knjiga liberalnega literarnega kritika Josipa Vidmarja s provokativnim naslovom “Kulturni problem slovenstva”. Knjiga je provokativno zagovarjala ohranjanje slovenske kulturne posebnosti v jugoslovan­ ski skupnosti za vsako ceno. Kljub majhnosti in nemoči Slovencev v času vse bolj agresivnih sosednjih naciona­ lizmov je Vidmar videl smisel njihovega samostojnega življenja v kulturnem poslanstvu. Slovenske liberalne politike, ki so zagovarjali postopno asimilacijo s Hrva­ ti in Srbi, pa je obtožil izdajstva in v imenu liberalno usmerjenih intelektualcev zagrozil, da bodo ti zaradi slovenskega vprašanja prisiljeni podpirati ideološko na­ sprotne katoliške politike. Vidmar je še poudaril, da to ni samo pojasnjevanje ali celo opravičevanje za njegov poseg v vprašanje slovenstva, temveč svarilo liberalnim politikom, ki so še vedno zagovarjali stališče, da je slo­ venska narodna zavest prenapeta, prisiljena in proti- državna miselnost. V knjižici je zavrnil vse argumente za opustitev slovenstva, predvsem argumenta o nevzdr­ žni majhnosti in nevarni zaprtosti pred drugim svetom, ter nakazal pot duhovne oziroma kulturne veličine, češ, “ustvarili bomo na svojih tleh nove Atene ali novo Florenco”.1 7 0 Tiskovna zadruga pod nadzorom liberalnih politikov, ki je delo založila, je knjižici ob izidu priložila posebno pojasnilo, da Vidmarjeve napade obžaluje in odklanja ter vso odgovornost zanje prepušča avtorju. Vidmar, ki je v času unitarističnega pritiska JNS dvignil glas v bran slovenstvu, je pravzaprav izrekel ti­ 1 7 0 Vidmar, Kulturni problem slovenstva, str. 6 in 92. 106 sto občutje, ki je takrat viselo v zraku. Načel je razpra­ vo, ki je o tem problemu marsikaj razčistila in je še ne­ kaj časa odmevala v vseh plasteh slovenske družbe. Na pogum, za katerega je takrat požel vse priznanje, kaže tudi unitaristični pritisk takratnih liberalnih politikov, ki niso pomišljali proti političnim nasprotnikom upora­ biti tudi skrajnih represivnih sredstev. Vidmarjev napad na skupino “naprednjakov”, ki naj bi bila pripravljena žrtvovati slovenski jezik in kul­ turo srbohrvaški večini v državi, je spodbudil kulturne­ ga urednika dnevnika Jutro, ki je bil glavno politično glasilo te politike. Božidar Borko je o slovenski notranji fronti kulturne politike kritično poročal za jugoslovan­ sko kulturno javnost v Novi Evropi. “Resnično, problem o katerem teče beseda je bolj čustvene in kulturne nara­ ve, kot politične. (...) Njegovo (Vidmarjevo) dokazovanje, da so Slovenci narodni in kulturni individuum, ne pa le etnični material, ki bi ga kazalo združiti z drugim etnič­ nim materialom in tako - umetno - narediti neko novo narodnost, je brezpredmetno, saj je to danes že neizpod­ bitno dejstvo. G. Vidmarje, kljub določenim negativnim potezam svoje knjige, dobro in dovolj široko, le premalo sintetično, prikazal 'slovensko bolečino' in konkretno iz­ postavil strah pred možnostjo, da bodo Slovenci počasi izginili tudi v državi, ki je bila ustanovljena z njihovo po­ močjo, zahtevajoč garancije za svoj obstanek. Nedvomno pa je zgrešil v tem, da je velik del Slovencev, 'naprednja­ ke', ki si proti samoslovenskemu stališču prizadevajo za jugoslovanstvo, proglasil za sovražnike Slovencev. (...) Ta popolni prezir, celo sovražno stališče do slovenstva velikega dela Slovencev, kjer so tudi največje skupine in­ telektualcev, bi bil očiten simptom notranjega razkroja te­ ga naroda in začetek njegovega umiranja.”1 7 1 Vidmarje­ va knjiga je namreč izzvala posebno izjavo, kjer so “na­ predni” izobraženci zatrdili, da zagovarjajo slovensko kulturno individualnost, a hkrati sprejemajo tudi idejo narodne in državne enotnosti. “Napredni Slovenci noče­ jo jezikovnega izenačenja in kulturne nivelacije, vendar zahtevajo sodelovanje s Srbi in Hrvati na vseh področjih, tudi na kulturnem - hočejo, da bi imeli vsi Jugoslovani is­ 1 7 1 Borko, Slovenci i jugoslovenstvo, str. 426-427. KULTURA IN POLITIKA 107 to narodno zavest, ki pa naj dopušča različne oblike kul­ turnega življenja.”1 7 2 Ta izjava je, po Borku, dokazovala, da med Slovenci ne obstaja organizirana skupina, ki bi privolila v kakršnakoli popuščanja v pogledu samostoj­ nosti slovenskega jezika. Glavna razlika med “samoslo- venci” in “naprednjaki” naj bi bila v tem, da so se slednji strinjali z možnostjo naravne asimilacije s srbohrvaško večino v daljšem časovnem obdobju, prek več generacij. “Samoslovenci” pa so bili prepričani, da bi bila izguba slovenske identitete, jezika in literature negativna za Slovence in za jugoslovansko skupnost, zato so naspro­ tovali tudi pogojem, ki bi tako naravno asimilacijo omo­ gočali. Proti umetni, torej pospešeni asimilaciji pa so bili oboji, saj ta poraja odpor in krepi nasprotno zavest. Borko je našel razloge za obe opredelitvi. “V tem megle­ nem času ni mogoče jasno videti koliko je v vsem tem na eni strani politične demagogije in na drugi političnega oportunizma, in spet ali ni zaostrovanje samoslovenske opredelitve reakcija na določene napake pri praktičnem izvajanju jugoslovanstva ter odgovor nekaterim teoreti­ kom v Beogradu, ki jim je jugoslovanstvo brezpogojno ve­ zano na srbohrvaški jezik in eno literaturo.”1 7 3 V razčiščevanje problema seje v septembrski števil­ ki revije Ljubljanski zvon nekoliko naivno vmešal takrat najbolj ugleden slovenski književnik Oton Župančič. Razmeroma nedolžno razmišljanje liberalnim politikom sicer vedno lojalnega Župančiča o slovenstvu in ameri- štvu Louisa Adamiča je sprožilo krizo najpomembnejše liberalne kulturne revije. Na primeru Adamičevega pisa­ nja v angleščini, ki naj bi kljub drugemu jeziku ohranilo slovenski značaj, je Župančič dokazoval, da z izgubo je­ zika slovenska identiteta v Jugoslaviji ne bi bila preveč okrnjena.1 7 4 Izdajatelj Zvona, Tiskovna zadruga, je več članom uredništva revije preprečila kritiko Župančiče­ vega članka, zato je uredništvo v celoti odstopilo. Krog somišljenikov je izdal članke o vprašanju slovenstva v posebni brošuri Kriza Ljubljanskega zvona. Naslednje leto so začeli izdajati neodvisno revijo, Sodobnost. V 1 7 2 Prav tam. 1 7 3 Prav tam. 1 7 4 Župančič, Adamič in slovenstvo, str. 513-520. 108 njej so se postavili nedvoumno na stran slovenstva ali samoslovenstva, kot so jih krstili nasprotniki, in v po­ skusu preseči stara nasprotja kulturnega boja k sodelo­ vanju pritegnili tudi nekatere katoliške pisce. Ta krog je tudi med liberalno usmerjenimi izobraženci dokončno utrdil stališče, da je izguba slovenske identitete na ka­ kršenkoli način - nasilno, pospešeno, s pomočjo držav­ nih ukrepov ali pa naravno in dolgoročno - škodljiva in samomorilska. V slovenski javnosti je v teh letih dobila slovenska narodna zavest prednost pred jugoslovansko državno zavestjo. V razmeroma kočljivem in kritičnem položaju tega vprašanja v Sloveniji so se spet pojavili napadi s srbo­ hrvaške strani. Slavist Petar Bulat je konec leta 1932 v “Narodni odbrani” zahteval rešitev slovenskega vpraša­ nja tako, da se slovenščina “v celoti nameni tihi in posto­ pni likvidaciji”. Potem ko je bila srečno realizirana Ju­ goslavija, naj bi namreč, po italijanskem zgledu, prišel čas, da naredimo še Jugoslovane.1 7 5 Kljub temu daje bila srbska revija “Narodna odbra­ na”, ki jo je izdajala istoimenska zveza društev, v Slove­ niji malo brana, sta Bulatovo “enostavno” rešitev opazi­ la osrednji katoliški dnevnik Slovenec in komunistična revija Književnost. Borko pa je še enkrat, in tokrat za­ dnjič, resignirano zavrnil tovrstno ignorantsko pisanje in razmišljanje. Za jugoslovansko javnost je v Novi Evro­ pi zapisal: “Kdor pozna razmere v slovenskem delu naše domovine bolje in bolj objektivno kot nepoučen pisec ome­ njenega članka, bo priznal, da je prišel g. Bulat s svojo 'rešitvijo’ v zelo neugodnem času ter naredil nenavadno uslugo tistim, ki bi jih drugače ne hotel podpreti. Torej je zgrešil celo s stališča svojih somišljenikov. (...) Govorim samo v svojem lastnem imenu in odločno mislim, daje v interesu pametne, pravične in čiste jugoslovanske ideje ter njene veljave pri Slovencih, da take 'rešitve' preložimo na boljše čase, ko bomo imeli več časa in več smisla za take diskusije. Naši deželi je v tem težkem času potrebno več ljubezni, sloge in - pameti.”1 7 6 Seveda pa Borko s tem 1 7 5 Bulat, Pitanje jugoslovenskog književnog jezika i Slovenci; Borko, O “jedinstve­ nom književnem jeziku”, kako ga vidi G. P. Bulat. 1 7 6 Borko, O “jedinstvenom književnom jeziku”, kako ga vidi G. P. Bulat, str. 42-44. KULTURA IN POLITIKA 109 še ni prepričal teoretikov in praktikov jugoslovanstva, ki so na ta vprašanja gledali iz zagrebške ali beograjske perspektive. Na Borkov članek je v Narodni odbrani ta­ koj spet odgovarjal Petar Bulat.1 7 7 V Novi Evropi pa se je oglasil J. Zubovič in decidirano zaključil: “Danes so (...) vsi Slovenci za avtonomno Slovenijo v mejah Jugosla­ vije, vendar s posebno politično in kulturno ureditvijo, z gospodarsko in finančno samostojnostjo in s slovenskim jezikom. Zahtevajo, da sta državna jezika srbohrvašči­ na in slovenščina vzporedno (vendar bo) naša držav­ na skupnost ostala jugoslovanska in v tej skupnosti bo srbskohrvaški jezik obvezen za vse državljane, tudi za Slovence. Dva državna jezika sta nepotrebna, draga in nasprotna duhu enotnosti.”1 7 8 Nevzdržni odnos do slovenstva večjega dela politi­ kov bivših Samostojne demokratske stranke in Samo­ stojne kmetijske stranke, tedaj združenih v edini do­ voljeni Jugoslovanski nacionalni stranki (JNS), je obe­ nem s polemikami in razhajanji med liberalnimi pisci sprožil tudi konkretnejša politična razhajanja. Vlada­ joči liberalci so še bolj poudarjali državno in narodno enotnost Jugoslovanov kot edino možnost preživetja v evropskem nacionalističnem kaosu ter globoki gospo­ darski in politični krizi, vendar so se začele v liberalni javnosti pospešeno oblikovati politične skupine, ki so vladajoči unitaristični politiki nasprotovale. Sredi leta 1932 je na liberalni strani začel izhajati nov politični tednik, Slovenija, kije že z naslovom razglašal svojo po­ litično težnjo. Spričo zelo omejenih političnih možnosti se je skupina okrog novega tednika odrekla oblikova­ nju prave politične stranke, vendar je večino energije usmerila prav v kritiko vladajoče unitaristične politike. Podobne opredelitve glede tega perečega vprašanja je bilo zaslediti tudi v mladinskem gibanju nekdanje Sa­ mostojne kmetijske stranke, v Zvezi društev kmečkih fantov in deklet, ki se je v tem času idejno osamosvaja­ la od političnih voditeljev. Opozicijo proti vladajoči JNS pa je ves čas predstavljal tudi politični krog Dragotina Lončarja, Albina Prepeluha in Vekoslava Kukovca, kije 1 7 7 Narodna odbrana, 22. 1. 1933. 1 7 8 Zubovič, Jedinstvo sa Slovencima, str. 135. 110 leta 1935 začel izdajati časopis Slovenska zemlja in se podobno kot že v dvajsetih letih politično vezal na hr­ vaško kmečko gibanje pod vodstvom Vladka Mačka.1 7 9 Tako je postalo povsem očitno, daje bil glavni vzrok za propad liberalne politike ravno njen odnos do nacional­ nega vprašanja. Reakcije, ki jih je sprožila Vidmarjeva knjiga, pomenijo javni razkol med pretežno liberalno opredeljenimi slovenskimi izobraženci in prelom večine izmed njih z ozko in že povsem osamljeno liberalno po­ litiko, ki ji je bil unitarizem glavno orožje proti prevladi katolicizma v Sloveniji. Razpravo o slovenstvu in množično opredeljevanje za njegovo ohranitev so izkoristile tudi opozicijske poli­ tične stranke oziroma skupine. V prvih dneh leta 1933 je politično javnost razburkala Slovenska deklaracija (popularno imenovana tudi Koroščeve punktacije), ki jo je podpisalo vodstvo bivše SLS. Še pred tem so Žu­ pančičev članek v Zvonu napadli tudi mlajši katoliški izobraženci v reviji Beseda o sodobnih vprašanjih, ki so se v približevanju krščanskemu socializmu vse bolj od­ daljevali od politike SLS. V novi reviji Književnost (Me­ sečnik za umetnost in znanost), ki sojo decembra 1932 začeli izdajati komunisti, pa se je Vidmarjeve knjižice v petih dolgih nadaljevanjih “znanstveno” lotil dvaindvaj­ setletni Edvard Kardelj pod psevdonimom Tone Brodar. Kardelj je Vidmarjev način utemeljevanja slovenstva z marksističnega vidika ostro skritiziral, vendar je pritrdil njegovemu namenu utemeljiti Slovence kot samostojni narod.1 8 0 Po krizi Ljubljanskega zvona jeseni 1932 je revija za­ čela spet bolj razčiščevati svoj odnos do slovenstva šele v letu 1934, koje uredništvo prevzel literarni zgodovinar Anton Ocvirk. Novi glavni urednik je že v Uvodnih mislih k svoji prvi številki revije poudaril slovenstvo kot “izho­ dišče vsega našega ustvarjanja in vseh naših duhovnih naporov. Ni tedaj nikak problem, ki bi ga bilo treba šele razrešiti, ni umetno izmišljena teza, ki bi jo bilo treba šele 1 7 9 Vidovič Miklavčič, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 13-22; Pe­ rovšek, Lončarjevi narodni in idejnopolitični pogledi v času med svetovnima vojna­ ma, str. 48-53. 1 8 0 Kardelj, Zbrana dela, 1, dok. 10, str. 46-85. KULTURA IN POLITIKA 111 dokazati in izpričati. Slovenstvo je metafizično, psiholo­ ško in sociološko dejstvo, le v njem se lahko izrazijo vse naše tvorne sile, le iz njega rasejo vse naše umetniške in idejne stvaritve.”1 8 1 V uvodniku k dragi številki tega le­ tnika pa je pisatelj Vladimir Levstik v eseju “Poslanstvo besede” pomen slovenskega jezika za slovensko identite­ to zaostril kot najpomembnejši in neobhoden kriterij ter sprožil nadaljevanje polemike.1 8 2 Prevzela stajo vodilna politična dnevnika, katoliški Slovenec in liberalno Ju­ tro, pridružili pa so se jima še napadi v revijah Beseda o sodobnih vprašanjih (katoliško mladinsko gibanje), Sodobnost in Čas (katoliška znanstvena revija). Vendar razen obtoževanj glede usmeritve Ljubljanskega zvona v prejšnjih letih in obtožb o politični odvisnosti polemika ni prinesla nič vsebinsko novega.1 8 3 Kot je znano, je bil oktobra 1934 kralj Aleksander na obisku v Franciji umorjen. Njegova široka poobla­ stila pri vodenju države je do polnoletnosti prestolona­ slednika Petra prevzel njegov bratranec, knez name­ stnik Pavle Karadordevič, in seje po volitvah maja 1935 odločil za novo politično koalicijo. Vlado sta sestavila srbski radikal Milan Stojadinovič kot predsednik in zu­ nanji minister ter Anton Korošec kot notranji minister. Nova vladna koalicija je oblikovala tudi novo politično stranko, Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ), ka­ tere program je pomenil politični obrat tudi v kultur­ ni politiki. Predvidel je “spoštovanje treh imen našega naroda Srb, Hrvat in Slovenec, njihove enakopravnosti, spoštovanje priznanih ver, obeh pisav, spoštovanje tra­ dicije. Vse to mora biti zaščiteno, ker se bo tako razvilo medsebojno spoštovanje, zaupanje in upoštevanje med ljudmi. Nujno je potrebno zaupanje med Srbi, Hrvati in Slovenci.”1 8 4 Nova politična usmeritev je nekako samo­ umevno predpostavljala tudi večjo samostojnost bano­ vin, okrajev in občin v upravi. To je Dravski banovini, čeprav v okviru starih zakonskih možnosti, prineslo ve­ čjo politično avtonomijo. 1 8 1 Ocvirk, Uvodne misli, str. 2. 1 8 2 Levstik, Poslanstvo besede, str. 65-73. 1 8 3 Ocvirk, Ljubljanski zvon in slovenstvo, str. 129-137. 1 8 4 Dimič, Kulturna politika, 1, str. 337. 112 Nastop vlade Milana Stojadinoviča in Antona Koro­ šca leta 1935 je pomenil velik preobrat predvsem v slo­ venskem delu države. Nekdanja SLS je v okviru JRZ in na podlagi stare “šestojanuarske” zakonodaje poskrbela predvsem za nov veter v šolstvu in kulturi. Slovenski učitelji in profesorji so pripravili nove predloge predme­ tnikov za gimnazije in novih učnih načrtov za slovenšči­ no in srbohrvaščino, katerih pouk je bil leta 1938 spet ločen in v približnem razmerju 3 : 2 v korist slovenščine. Sprostil se je unitaristični pritisk iz prejšnjih let. Leta 1934 obujeno Društvo likovnih umetnikov Dravske ba­ novine se je npr. lahko dve leti kasneje preimenovalo v Društvo slovenskih likovnih umetnikov.1 8 5 Dolgoletna prizadevanja za ustanovitev tretje Akademije znanosti in umetnosti v državi so v Ljubljani doživela uspeh šele leta 1938. V Ljubljani so leta 1936 končno lahko začeli graditi univerzitetno knjižnico. Glavna politična preu­ smeritev, to je priznavanje kulturne posebnosti posa­ meznih jugoslovanskih “plemen”, je blagodejno vplivala na krepitev kulturnih ustanov v slovenskem delu drža­ ve. Tako je vprašanje slovenske kulturne posebnosti v Jugoslaviji v drugi polovici tridesetih let znatno izgubilo aktualnost. Mnogo bolj aktualni so postali drugi proble­ mi: reševanje gospodarske krize, socialna zakonodaja, nevarnost fašizma/nacizma, komunizma itd. Razmere so se spremenile z vstopom Jugoslavije v drugo svetovno vojno aprila 1941. Država je bila napa­ dena, z ustanovitvijo Neodvisne države Hrvaške pa je še pred podpisom premirja tudi razpadla. Slovenija je bila okupirana in razkosana med Nemčijo, Italijo in Madžar­ sko. Vsi trije okupatorji so okupirana območja tudi for­ malno priključili k svojim državam - ali so to vsaj name­ ravali - ter začeli dolgoročno politiko nasilne asimilacije. Resna etnična ogroženost je slovenske politike prisilila k sporazumevanju. Predstavniki starih političnih strank so oktobra 1941 oblikovali skupno deklaracijo, ki je zagovarjala obnovitev Jugoslavije na federativni podla­ gi, z združeno Slovenijo na podlagi prvega političnega programa iz leta 1848, torej povečano za s Slovenci str­ njeno naseljena ozemlja, ki so leta 1920 pripadla Italiji 1 8 5 ARS, AS 1286, spis DSLU v Ljubljani. KULTURA IN POLITIKA 113 in Avstriji. V reševanju nacionalnega vprašanja so se s tem povsem ujemali celo s tradicionalnimi nasprotniki, komunisti. Ti so v Osvobodilni fronti zbirali predvsem disidente starih političnih strank. Tako so ustavno preu­ reditev države in vsaj formalno samostojnost slovenske­ ga dela jugoslovanske države sprejele v svoj program vse pomembnejše politične skupine v Sloveniji.1 8 6 Sklep Uresničitev političnih načrtov, ki so po razpadu habsburške monarhije pripeljali do ustanovitve nacio­ nalne države, Kraljevine SHS leta 1918, Slovencev ni re­ šila nekaterih temeljnih dilem njihove nacionalne iden­ titete. Številčna šibkost (okrog 1,5 milijona prebivalcev) v času rastočega nacionalizma, socialnega darvinizma in imperializma (predvsem večjih sosedov) ter občutek, da ta majhnost ne more zagotoviti “kritične mase” ljudi niti za samostojno gospodarsko niti za samostojno in­ telektualno življenje, sta inspirirala razmišljanja o raz­ ličnih rešitvah pred temi grožnjami. Kraljevina SHS (od 1929. Jugoslavija) je bila že ustanovljena in z ustavo iz leta 1921 tudi notranje urejena kot enotna nacionalna država. Izrazito centralizirana državna administracija, regionalno-politična ureditev, skupni gospodarski pro­ stor, predvsem pa kulturna politika naj bi v novi, zelo raznoliki državni skupnosti velike razlike in nasprotja, ki so jih ustvarila stoletja ločenega življenja južnih Slo­ vanov, čim prej izbrisali. Način, kako so se centralna državna administracija, politika in nekateri jugoslo­ vansko navdušeni intelektualci, ki so imeli pred očmi uspešni združitvi Italije in Nemčije le pol stoletja prej, tega brisanja razlik lotili, pa je imel v vseh okoljih nove državne skupnosti (razen srbskega) močne nasprotne učinke. Tako je tudi v etnično najbolj ogroženem delu “jugoslovanskega naroda”, pri Slovencih (približno ena tretjina Slovencev je po prvi svetovni vojni ostala zunaj meja Kraljevine SHS), navdušenje pri oblikovanju eno­ tnega “jugoslovanskega naroda” hitro kopnelo. V pet­ 1 8 6 Godeša, Slovenci in Jugoslovanska skupnost v letih 1941 do 1945, str. 73-75. 114 najstih letih diskusije in soočanja s pogledi srbskih in hrvaških intelektualcev, ki so se ukvarjali s temi proble­ mi, je v Sloveniji prevladalo mišljenje, da bi bila izguba slovenske kulturne in jezikovne posebnosti velika škoda za vse in daje politična skupnost v Jugoslaviji smiselna le, dokler posebno slovensko identiteto ščiti. V kontekstu takrat sodobnih idej o nacionalizmu, vlogi nacionalne države, oblikovanju nacionalne iden­ titete in pomenu jezika v Evropi predstavlja diskusija o slovenskem vprašanju v Jugoslaviji redek ali mogoče celo enkraten pojav. Izredno močna navezanost na je­ zik, ki je bila plod oblikovanja “zamišljene skupnosti” v 19. stoletju in političnih razmer v habsburški monarhi­ ji, je verjetno odločilno vplivala na ostro slovensko re­ akcijo na razmeroma neobzirne, enostranske in nasil­ ne poskuse nekaterih (hrvaških, srbskih in slovenskih) ideologov jugoslovanstva, da bi ta problem rešili po naj­ enostavnejši poti, s preprosto in čim hitrejšo asimilacijo slovenščine v srbohrvaščino. KULTURA IN POLITIKA 115 Intelektualci in delitve1 8 7 L Razmeroma enovito desetletje pred drugo svetovno vojno v jugoslovanskem delu Slovenije lahko razdelimo na več krajših obdobij. V tem primeru so se tridese­ ta leta začela nekoliko zgodaj, namreč januarja 1929 z uvedbo kraljeve diktature, končala pa pozneje, apri­ la 1941 z okupacijo. To dolgo desetletje delita vsaj še dve prelomnici, ki se naslanjata na politične spremem­ be. Poleti 1931 so slovenski katoliški politiki prepustili upravo v Dravski banovini spet liberalcem, ki so bili za oblast pripravljeni podpirati že povsem diskreditirano kraljevo politiko nasilne jugoslovanske unifikacije. Pri tem poskusu so se najbolj očitno pokazali velika razda­ lja med srbskimi in slovenskimi kulturnimi razmerami ter nepoznavanje in (hoteno) nerazumevanje slovenskih razmer z beograjskega raz-gledišča. Poleti 1935 seje sli­ ka obrnila. Katoliški politiki so začeli v duhu časa uve­ ljavljati agresivnejšo rekatolizacijo, v državnem merilu pa je Anton Korošec de facto v Dravski banovini vzdrže­ val politično avtonomijo. 1 8 7 O spornih vprašanjih znotraj posameznih ideoloških skupin posebej govorijo ob­ javljeni referati z znanstvenega sestanka Slovenska trideseta leta: Pelikan, Vizije “družbene prenove” v katoliškem taboru, str. 58-68; Prunk, Liberalni tabor med Ljubljano in Zagrebom, str. 69-74; Kreft, Komunisti in neistitucionalna levica, str. 88-96; Inkret, O “kulturnem problemu slovenstva”, str. 144-149; o položaju slo­ venskih izobražencev v tridesetih letih pa naj izpostavim še dve starejši pregledni deli: Vodopivec, Slovenci v tridesetih letih, str. 595-605; Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 17-52. 116 Bolj ali manj naključno in natančno se s temi časovnimi prelomnicami ujemajo tudi gospodarske razmere tega časa. Glavni val svetovne gospodarske krize (za krizo kmetijstva še finančna in industrijska) je zajel pretežno agrarno Jugoslavijo šele leta 1931 in okrog leta 1935 so gospodarska gibanja kazala večje okrevanje. Vse štiri prelomnice - kraljeva diktatura, menjavi oblasti leta 1931 in 1935 ter okupacija - so močno vplivale tudi na slovensko kulturno in intelek­ tualno življenje. V čas kraljeve diktature so slovenski izobraženci vstopili še vedno razdeljeni na tri tradicionalne idej- no-politične tabore: katoliškega, liberalnega in marksi­ stičnega. A hkrati so jih znotraj in prek teh kulturno­ političnih opredelitev ločevala tudi politična vprašanja državne ureditve (centralizem, federalizem), parlamen­ tarne demokracije, kulturnega boja (katolicizem, libera­ lizem), razrednega boja in še česa. Politična vprašanja pa so močno pogojevala tudi vprašanja kulture in inte­ lektualnega življenja. Vprašanje državne ureditve je npr. postavljalo v ne­ gotovost ohranitev slovenske kulturne posebnosti, torej možnost odreči se svojemu jeziku in literaturi, ki je ne­ bogljenega etničnega malčka dobrega pol stoletja pred tem šele naredila za narod. Vztrajati pri parlamentarni demokraciji je poleg nenehne politične krize, volilnega nasilja in strankar­ ske samovolje v upravi pomenilo npr. vztrajati tudi pri postopnem izenačevanju kulturnih razmer v vsej dr­ žavi. To je pomenilo zniževanje kakovosti osnovnega, strokovnega in srednjega šolstva v Sloveniji, zato da je kompromisno ureditev lahko dosegalo šolstvo v osrednji Srbiji. Vztrajati pri parlamentarni demokraciji je med drugim pomenilo tudi nadaljevanje groženj okrnitve ljubljanske univerze, ki je v drugi polovici dvajsetih let postala nekakšen simbol kulturnih pridobitev v jugoslo­ vanski državi; pomenilo je nadaljevanje prikrajševanja slovenskih kulturnih institucij v državnem proračunu. Kljub npr. desetim različnim zakonskim predlogom še ni bilo enotnega zakona o osnovnih šolah niti o srednjih šolah ali o univerzah, prav tako so še vedno veljali raz­ lični zakoni (avstrijski, ogrski ali srbski) o društvih, ki KULTURA IN POLITIKA 117 so bila poleg zaposlitve poglavitna organizacijska oblika strokovnega delovanja itn. Ne nazadnje je vztrajanje pri obstoječi jugoslo­ vanski parlamentarni demokraciji pomenilo nadaljnje padanje cene intelektualnega proti fizičnemu delu ter nadaljevanje rasti t. i. inteligenčnega proletariata: brez­ poselnih z univerzitetnimi diplomami. To je bil za tisti čas šokanten pojav, ker je bil kolikor toliko nov. Začel se je že v dvajsetih letih, gospodarska kriza pa je brezpo­ selnost, tudi med izobraženci, še bistveno povečala. Ivo Brnčič leta 1937 govori o več kot 150 nezaposlenih pro­ fesorskih kandidatih in o nekaj sto brezposelnih učitelj­ skih kandidatih, medtem ko so mu številke brezposel­ nih absolventov strokovnih šol, pravnikov, zdravnikov, inženirjev idr. neznane. Od vse te izšolane mladine naj bi vsako leto uspelo najti ustrezno zaposlitev le okrog 10 % tistih, ki so iskali delo.1 8 8 Profesor ljubljanske filo­ zofske fakultete dr. Stanko Škerlj je dve leti prej ugota­ vljal vzroke za prenapolnjenost jugoslovanskih univerz in brezposelnost diplomiranih. Na povečan vpis na uni­ verze naj bi najbolj vplivalo povečano povpraševanje po univerzitetno izobraženih kadrih po prvi svetovni vojni, tako v državnih kot v zasebnih službah. Pomembna naj bi bila tudi želja po osebni uveljavitvi, kar se je posebej kazalo pri povečanem vpisu slušateljic (na srednjih šo­ lah npr. se je odstotek deklet v desetletju 1919-1929 dvignil z 10 % na skoraj 30 %). Najbolj škodljiv vzrok za povečan vpis na univerzo pa je bil ta, da absolventi srednjih šol niso našli primerne zaposlitve. Tako se je zmanjšal delež študentov, ki so v roku končali študij, na približno eno tretjino. Pravega vzroka za brezposel­ nost izobražencev pa Škerlj ni videl v njihovem preveli­ kem številu, temveč v posledicah gospodarske krize, ki je zmanjšala število državnih uradniških mest, zaradi zmanjšanega povpraševanja pa so se skrčile tudi mo­ žnosti v svobodnih poklicih in gospodarstvu.1 8 9 Politično občutljive izobražence znotraj in prek treh tradicionalnih idejnih taborov na Slovenskem je delil tudi odnos do socialnega vprašanja ali t. i. razredni boj, 1 8 8 Brnčič, Generacija pred zaprtimi vrati, str. 509. 1 8 9 S. B., Nezaposlenost mladih intelektualcev, str. 163-165. 118 medtem ko je problem kulturnega boja, torej konflikta med sekularizacijo in rekatolizacijo družbe, do začetka tridesetih let ostajal v tradicionalnih okvirih sprtosti slovenske družbe. V veri, da bo kralj naredil konec streljanju v parla­ mentu, brezplodnim parlamentarnim razpravam, manj­ šinskim vladam, torej splošni neurejenosti razmer, je bil visokodoneči nagovor “njegovemu dragemu ljudstvu” sprva sprejet z naklonjenostjo tudi pri mnogih sloven­ skih izobražencih. Vsem težavam jugoslovanskega par­ lamentarizma pa kraljeva diktatura seveda ni mogla biti prava alternativa. Politični in zakonski zmedi je kraljeva diktatura si­ cer lahko naredila konec, a slovenskemu razočaranju nad začrtanjem državnih meja iz leta 1920, nad vidov­ dansko ustavo ter nemočjo jugoslovanske zunanje poli­ tike pri varovanju slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji je sledilo novo razočaranje nad novo ustavo in še hujšo unitaristično politiko. II. Katoliško gibanje se je od začetka naslanjalo pred­ vsem na najširše slovenske sloje, to je na kmečko pre­ bivalstvo. Njegov vpliv je bil najšibkejši prav med izo­ braženci. Intelektualnemu življenju in konstruktivnejši kulturni politiki se je bolj odprlo šele po prvi svetovni vojni, za kar so v skladu z duhom časa poskrbeli ne­ kateri posamezniki v katoliških vrstah (npr. Fran Ša­ leški Finžgar, Ivan Grafenauer, Izidor Cankar, France Stele, France Koblar). V začetku dvajsetih let so sloven­ ski katoliški politiki velikopotezno izpeljali slovenizacijo in izpopolnitev šolskega sistema, ustanovitev univerze v Ljubljani,1 9 0 podpirali so razvoj znanosti, če ni bila v odkritem nasprotju z vero in nravnostjo, ter pod tem pogojem dopuščali tudi nove umetnostne smeri in stro- 1 9 0 Dolenc, Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in bogočastje v Narodni in Deželni vladi v Ljubljani 1918-1920, str. 284-291; Stiplovšek, Vloga dr. Karla Verstovška pri ustanovitvi slovenske univerze leta 1919, str. 292-311; Dolenc, Kulturni boj. KULTURA IN POLITIKA 119 kovno avtonomijo humanistiki.1 9 1 Alojzij Odarje 30 let kasneje ugotavljal, daje bil to čas usodnega popuščanja katoliškega gibanja.1 9 2 Pred prvo vojno je imela namreč katoliška politika na Kranjskem precej drugačen sloves zaradi nagajanj pri slovenskem gledališču, pri galerijski dejavnosti, pri prizadevanjih za ustanovitev slovenske univerze ipd. Kulturnopolitična preusmeritev v novi na­ rodni državi je slovenskemu katoliškemu gibanju pri­ nesla znatno intelektualno okrepitev. Znan je primer Frana Erjavca, ki seje kot urednik vplivne katoliške re­ vije Socialna misel katoliškemu gibanju pridružil iz vrst socialne demokracije. Dobro zastavljena in široka orga­ niziranost že pred vojno je dala konec dvajsetih let prve rezultate. Nova generacija katoliških izobražencev, ki se je intelektualno oblikovala že v jugoslovanski državi in je v tridesetih letih začela prevzemati vidne funkcije v katoliškem gibanju, je izhajala iz mladinskega gibanja dvajsetih let. Del križarjev, večinoma so bili rojeni v pr­ vem desetletju stoletja - od generacije Izidorja Cankarja je zevalo 20 let -, seje že od leta 1927 socialno angaži­ ral pri krščanskih socialistih in na tej podlagi je prišlo v katoliškem gibanju s papeško okrožnico Quadragesi­ mo anno leta 1931 do prve resnejše ločitve, predvsem zaradi socialno-političnih vzrokov. Krščanski socialisti v Jugoslovanski strokovni zvezi in Krekovi mladini od leta 1932 niso več sodelovali z vodstvom slovenskega katoliškega gibanja.1 9 3 Že leta 1928 so ustanovili Dela­ vsko založbo, ki je v letih 1932-1935 pritegnila precej širok krog katoliških izobražencev pri reviji Beseda o sodobnih vprašanjih. Ta mladi katoliški intelektualni krog je vse bolj sprejemal marksistično analizo gospo­ darskih družbenih problemov, medtem ko je v duhovni sferi vztrajal pri krščanstvu. Zlasti dosledno zavračanje korporativistične stanovske državne ureditve, ki naj bi jo zapovedala okrožnica Quadragesimo anno, jih je če­ dalje bolj ločevalo od zahtev voditeljev katoliškega giba­ nja, čeprav vseh stikov in sodelovanja še niso prekinili. 1 9 1 Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, str. 309-335; Ljubljanski škofijski list, 23. junij 1922. 1 9 2 Odar, Slovenski katoličani in znanost, str. 3-12. 1 9 3 Prunk, Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, str. 106-111. 120 Do končne ločitve je prišlo leta 1937 s krizo Doma in sveta ter izidom nove neodvisne katoliške revije Deja­ nje naslednje leto.1 9 4 To je bil nekakšen sklep dolgega in nihajočega procesa krepitve in duhovnega osamosva­ janja katoliških intelektualcev od prve svetovne vojne dalje. V času zaostrenih političnih razmer, ko se je v katoliškem gibanju vse bolj uveljavljala potreba po av­ toritativni idejni in organizacijski enotnosti, pa je to bi­ la tudi razumljiva reakcija intelektualcev na poostrene pritiske katoliškega vodstva. Po gospodarski in politični krizi prve polovice tridesetih let so voditelji bivše SLS od leta 1935 spet sodelovali v Stojadinovičevih vladah, te pa so se v mednarodnem pogledu prav tako kot ka­ toliška cerkev, zlasti po začetku španske državljanske vojne (1936), vse bolj nagibale k sodelovanju s fašistič­ nimi gibanji proti bolj ali manj namišljeni nevarnosti komunizma. Razumljivo je, daje pri takem razmerju sil na površje prihajala nova, precej bolj bojevita in “ozko” katoliška generacija pod varuštvom starejših katoliških ideologov, zmerna katoliška ali tudi sredinska politična usmerjenost določenih katoliških intelektualnih krogov (Finžgarjev, Besednjakov, Gosarjev, Kocbekov krog, štu­ dentski klub Zarja itd.) pa je bila potisnjena na obrobje. Ne moremo mimo dejstva, da je bilo ločevanje bi­ stveno hitrejše in bolj radikalno vedno v času, koje SLS sodelovala v beograjskih vladah, medtem ko je v času njenega opozicijskega delovanja (npr. punktacije konec leta 1932) med različnimi usmeritvami znotraj katoli­ škega gibanja navadno vladalo nekakšno premirje. III. Zelo podobno je bilo v bistveno bolj razvejenem li­ beralnem taboru. Liberalci so v novo državo prišli z ve­ liko pomembnejšo intelektualno dediščino, vendar so jo kmalu izgubili. Med liberalne intelektualce je treba prišteti zelo široko plast tistih izobražencev, ki so pri­ segali na tradicije razsvetljenstva in civilne pridobitve francoske revolucije, ne pa (samo) tistih, ki so zagovar- 1 9 4 Dom in svet v letu 1937. KULTURA IN POLITIKA 121 j ali politični in gospodarski liberalizem poznega 19. sto­ letja ali program (Samostojne) Demokratske stranke v Jugoslaviji. Resnici na ljubo, zadnjih je bilo že od prve polovice 20. let (1920-1925), zlasti pa od prve polovi­ ce tridesetih let (1931-1935) čedalje manj. Medtem ko je bila večina izobražencev kot pomemben nosilec slo­ venskega narodnega gibanja pred prvo svetovno vojno v okviru tega gibanja pripravljena na politični angaž­ ma, se je z nacionalno državo, predvsem pa z razvojem različnih liberalnih političnih strank politična motivaci­ ja porazgubila. Zlasti glavni predvojni politični nosilec liberalizma, povojna demokratska stranka, je s togim vztrajanjem pri jugoslovanskem integralizmu in centra­ lizmu pri slovenskih humanističnih in družboslovnih izobražencih izgubila zaupanje. Ti so že zgodaj po spre­ jetju vidovdanske ustave začeli utemeljevati samostoj­ nost slovenskega jezika in kulture ter pomen slovenstva kot konstitutivnega dela jugoslovanstva v nasprotju s pospešeno asimilacijo, kakor so jo zagovarjali liberalni politiki, ki so bili na oblasti.1 9 5 In kakor pri katoliških intelektualcih, ki so se dokončno ločili v času, ko so se v beograjskih vladah udinjali katoliški politiki, se je končna ločitev v liberalnem krogu zgodila nekako s kri­ zo pri Ljubljanskem zvonu leta 1932, ko so kralju po­ magali (raz) “združevati” Jugoslovane slovenski politiki liberalne usmeritve. Večji del liberalnih izobražencev, zlasti profesorjev ljubljanske filozofske fakultete in dru­ gih strokovnjakov humanističnih ved, je odpovedal pod­ poro slovenskim liberalnim politikom že med njihovim vladnim koaliranjem s srbskimi radikali do leta 1925. Ponovna podpora kraljevi unitaristični politiki v letih 1931-1935 ter njihov poostreni unitaristični pritisk pa je zdramil tudi tiste liberalne intelektualce, ki se dotlej niso opredelili do “kulturnega problema slovenstva” ali “jugoslovenarstva”, med njimi je bil ključna oseba Josip Vidmar.1 9 6 Po ponovnem prehodu v opozicijo leta 1935 stari liberalni politiki (krog Alberta Kramerja) tako re­ koč niso imeli nobenega vpliva več. Večina svobodomi­ 1 9 5 Dolenc, Narodna dilema pri slovenskih intelektualcih v prvi Jugoslaviji, str. 201- 206. 1 9 6 Albreht (ur.), Kriza Ljubljanskega zvona. 122 selnih intelektualcev ni bila več politično angažirana, nekateri pa so že dolgo iskali samostojne politične poti (npr. Dragotin Lončar). IV. Slovenski marksisti in njim pridruženi drugi socia­ listi (npr. masarikovci) so se ločili že v zgodnjih dvajsetih letih. Delili sta jih obe vprašanji: socialno in nacional­ no. Liberalni politiki (Narodno socialistična stranka) so z razrednim bojem neslavno končali že pred nastopom gospodarske krize in kraljeve diktature, tako je razredni boj ostal večinoma domena marksistov in krščanskih socialistov. Marksiste (tako socialne demokrate oziroma socialiste kot od gospodarske krize vse številnejše ko­ muniste), ki so bili v očeh katoličanov otroci liberalizma, je z liberalnimi krogi družil stari kulturni boj proti po­ litičnemu katolicizmu ali “klerikalizmu”. Kljub videzu, daje med Slovenci v jugoslovanski državi postal temelj­ ni politični in kulturni spor med federalizmom (sloven­ stvom) in centralizmom (integralnim jugoslovanstvom), je slovensko politično in kulturno javnost v dvajsetih letih globlje in trdneje delil kulturni boj: za nadzor ali proti nadzoru Katoliške cerkve nad javnim duhovnim ži­ vljenjem, zlasti nad šolstvom; oziroma za sekularizacijo ali za rekatolizacijo slovenske družbe. Obe strani, ki ju je ločeval kulturni boj, sta sicer sodelovali v različnih in­ telektualnih združenjih (od leta 1918 npr. spet v Sloven­ ski matici, od 1926. spet v učiteljski organizaciji in še kje), vendar so bila za to potrebna posebna pogajanja, sporazumi, depolitizacija ipd.1 9 7 Politično sodelovanje obeh strani se je začelo šele po dolgotrajni politični in gospodarski krizi v drugi polovici tridesetih let, ko so so­ delovali krščanski socialisti v levičarski Ljudski fronti. Gospodarska kriza in veliko pozaprtih komunistič­ nih revolucionarjev po nastopu diktature je zlasti orga­ nizacijsko obe največji marksistični usmeritvi, sociali­ ste in komuniste, spet zbliževalo. Politična pasivnost in odnos do slovenskega narodnega vprašanja v Jugosla­ 1 9 7 Več o tem glej Dolenc, Kulturni boj, predvsem prvi dve poglavji do strani 260. KULTURA IN POLITIKA 123 viji (vztrajali so pri čim bolj enotni državi, kar naj bi pri­ spevalo k večji politični moči proletariata; torej so pod­ pirali centralizem in unitarizem) sta slovenske voditelje bivše Socialistične stranke Jugoslavije postavljala na stranski tir. Idejno je vse bolj prevladoval vpliv skrajne, revolucionarne levice, ki je bila zagledana v Sovjetsko zvezo. Sredi tridesetih let pa sta začeli levičarske inte­ lektualce razdruževati dve vprašanji, ki sta bili povezani z dogajanji v matici proletarske revolucije. Najprej so iz Zagreba in Beograda prinesli polemike o socialno anga­ žirani umetnosti, kjer so se zlasti Bratko Kreft, potem pa še Igo Gruden, Juš Kozak idr. postavili v bran Miro­ slavu Krleži, kije branil umetniško kakovost in avtono­ mnost pred njeno neposredno politično angažiranostjo. Dvomi o idealni podobi Sovjetske zveze, ki sojih najbolj prepričljivo izpričevali razočarani in spreobrnjeni bivši levičarji (Andre Gide, Roland Dorgeles itd.) ter poročila o montiranih sodnih procesih proti starim boljševikom, so sprožili vprašanje avtoritativnega vodenja znotraj enotnega levičarskega gibanja nasproti samostojno raz­ mišljajočim izobražencem tudi na ljubljanski univerzi. Tu so morali na pritisk vodilnih komunistov iz študent­ skega Slovenskega kluba leta 1939 izstopiti Albert Kos, Drago Šega, Lev Modic in Vlado Vodopivec. V isti kon­ tekst spada tudi spor komunistov z bivšimi “Njivaši”.1 9 8 Na lepem večje zahteve po enotnosti in poslušnosti na levici so bile povezane s sovjetsko-nemškim paktom avgusta 1939, s spremenjeno politiko Kominterne in sledečim razbitjem idejno širokega ljudskofrontnega gi­ banja, ki je temeljilo predvsem na vse večji fašistični nevarnosti. 1 / . Izobraženci liberalnega porekla so se začeli razha­ jati z idejno sorodnimi politiki predvsem v odnosu do nacionalnega vprašanja in državne ureditve, katoliški izobraženci pa v odnosu do demokracije, svobodnega 1 9 8 Jenšterle, Skeptična levica, str. 78-123; Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941, str. 325-336; Lasič, Sukob na književnoj ljevici 1928-1952. 124 trga in političnega pragmatizma, skratka do socialno­ političnih vprašanj. Tako zaostrene razmere v državi, da ne omenjam mednarodnih, so v drugi polovici desetletja vse bolj uveljavljale novo generacijo slovenskih izobra­ žencev, rojeno večinoma v drugem desetletju stoletja in intelektualno oblikovano v času najhujše politične in gospodarske krize, generacijo razočaranih in nestrpnih. Taje delitve prejšnje generacije preoblikovala in v skla­ du z vse bolj ozkim intelektualnim prostorom oblikovala pretežno dva nasproti si stoječa tabora, ki sta temeljila na negativnih opredelitvah. Eno stran je družil protiko­ munizem, drugo protifašizem. Politična in gospodarska kriza tridesetih let je torej bila tisti dejavnik, kije začel bistveno spreminjati stara idejna razmerja in delitve iz prejšnjega desetletja. Zla­ sti v prvi polovici tridesetih let aktualizirano slovensko nacionalno vprašanje v Jugoslaviji ter vse bolj občutna nevarnost fašizma (posebej od leta 1933 z viškom od “anšlusa” do sovjetsko-nemškega sporazuma v letih 1938-1939) pa sta v drugi polovici desetletja zbirala slovenske intelektualce na eni, levičarski strani. Prav s tem zbiranjem povečani vpliv komunistov pa je združe­ val sile tudi na drugi, protikomunistični oziroma t. i. de­ sničarski strani. Temelj razdvojenosti slovenske družbe so torej trideseta leta preselila z ideološko civilizacijske ravni kulturnega boja na pragmatično politično raven protifašizma in protikomunizma. Pri teh dveh negativ­ nih opredelitvah je šlo predvsem za to, na kateri strani je kdo videl večjo nevarnost, saj najdemo v protifašistič­ nem taboru tudi protikomuniste, ravno tako pa je bila večina protikomunistov obenem tudi protifašistična. Vzporedno s procesom prestrukturiranja bipolar­ nosti takratne slovenske družbe pa je oženje intelektu­ alnega prostora v političnih gibanjih hkrati odvračalo vse več izobražencev od neposrednega političnega an­ gažmaja oziroma svobodne intelektualce potiskalo na obrobje dogajanja. Medtem ko se je v liberalnih krogih ta proces nekako zaključil že v prvi polovici tridesetih let, je pri katolikih in marksistih potekal precej vzpo­ redno in se zaradi sorodnih pogledov na slovenstvo in podobnih dilem glede krize demokracije do okupacije še zdaleč ni zaključil. Tako je bilo na obeh straneh pač KULTURA IN POLITIKA 125 najbolj slišati skrajneže, ki so svoj vpliv utemeljevali ob pomoči sovražnikov (fašizma, komunizma), zmerni in trezni intelektualni krogi pa so bili vse bolj v nekakšni defenzivi, vendar zato še zdaleč ni rečeno, da so bili tu­ di v manjšini. Kljub splošni krizi parlamentarne demo­ kracije in tržnega gospodarstva še vedno niso zanikali njunega aktualnega pomena in perspektivnosti določe­ ni krogi v vseh treh tradicionalnih ideoloških skupinah. Vera v izhod iz krize mimo diktatur, korporativizma in planskega gospodarstva je bila še vedno najbolj zasidra­ na pri liberalcih, dovolj uveljavljena pa je bila tudi pri socialistih in nekaterih katoliških teoretikih. Zmerna in razumna misel je slovenske izobražence v grozečih po­ znih tridesetih let torej bolj zbliževala kot ločevala. Podobo o skrajni bipolarnosti slovenskih trideset let nam je bržkone vsilil tudi kasnejši razvoj dogodkov po okupaciji in predvsem po začetku državljanske vojne leta 1942, ko so bili zlasti izobraženci najbolj pod priti­ skom nujnega opredeljevanja za eno od nasprotujočih si strani. Propagandni vojni za intelektualce so seveda posebej šle na roko eksistenčno zaostrene vojne razme­ re, kar je za politično in intelektualno neodvisnost več­ krat terjalo več poguma in moči kot pridružiti se eni od strani.1 9 9 Vendar vojna, posebej državljanska med drugo svetovno vojno na Slovenskem, ne pomeni logičnega za­ ključka vse večjega zaostrovanja v prejšnjem desetletju. Prestrukturiranje slovenskega političnega prostora, ki so ga sprožila krizna trideseta leta, je vojni pljusk čez jugoslovanske meje prekinil ter z večjimi možnostmi za skrajne politične opcije spremenil njegov naravni potek. Tudi obema skrajnima poloma so orožje prinesli in jima ga vsilili šele sosedje. 1 9 9 O vojnem pritisku in opredeljevanju slovenskih izobražencev posebej govori knji­ ga Bojana Godeše “Kdor ni z nami, je proti nam”. 126 Kultura kot politična propaganda O propagandni vojni in politični propagandi med drugo svetovno vojno je bilo tako na splošno kot tudi pri nas že precej napisanega. Konkretno sta glede te pro­ blematike pri nas največ naredila Bojan Godeša in Aleš Gabrič, zato se pričujoči pregled naslanja predvsem na njune spise.2 0 0 Komunisti so v skladu s svojo politiko pridobivanja t. i. srednjega razreda, v katerega naj bi sodili tudi iz­ obraženci, že pred vojno intenzivno navezovali stike in sodelovanje z nekomunističnimi intelektualci. Uspešno je to sodelovanje, ne pa tudi zaupanje komunistov, po­ tekalo zlasti okrog revije Sodobnost med letoma 1933 in 1941 ter potem že med vojno v Evropi v Društvu pri­ jateljev Sovjetske zveze. Do intelektualcev so komunisti kot avantgarda delavskega razreda gojili nezaupanje, a na poti osvobajanja ljudskih množic naj bi bili s svojim znanjem in duhovnim bogastvom pomemben pomočnik in zaveznik teh množic.2 0 1 Zato so bili komunisti pri or­ ganiziranju odpora proti okupatorjem do izobražencev posebej pozorni. Še bolj posebne pozornosti med sami­ mi izobraženci so bili deležni t. i. kulturni delavci: to so bili predvsem umetniki, deloma pa tudi znanstve­ 2 0 0 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam; Gabrič, Kulturni molk, str. 385-413; Ga­ brič, Slovenski umetniški klub, str. 97-106. 2 0 1 Sperans-Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 246, citirano po Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 127. KULTURA IN POLITIKA 127 niki humanističnih ved, zaradi svoje specifične vloge delnega nadomeščanja in dopolnjevanja prizadevanj politikov pri ohranjanju slovenske kulturne identitete do leta 1918. Tako je kulturnim delavcem pri snovanju širokega ljudskega odpora ob predstavnikih treh glav­ nih ideološko-političnih skupin pripadlo posebno mesto temeljne skupine v Osvobodilni fronti. Vloga skupine kulturnih delavcev v OF je bila ve­ čja v času nastajanja široke organizacije, kasneje, že spomladi 1942, pa se omenjajo le še tri temeljne skupi­ ne OF, torej brez kulturnikov, ker je takrat kulturniška skupina v očeh komunistov že izgubila posebno težo. Kot piše Godeša, je bilo delovanje kulturniške skupine odtlej v glavnem omejeno na manifestativno dejavnost. “Njena najpomembnejša odločitev je bilo sprejetje kul­ turnega molka na drugem plenumu kulturnih delavcev v začetku leta 1942. To je bila še ena od mnogoterih oblik zoperstavljanja okupatorju. Odločitev zanj je bila ume­ stna predvsem zato, ker so z njo kulturniki odgovorili na prizadevanja italijanskih zasedbenih oblasti po zbliževa­ nju slovenske in italijanske kulture.”2 0 2 Napoved kulturnega molka je bila že odločitev širše skupine kulturnikov v uredništvu revije Modra ptica 26. junija 1941, da bo revija v razmerah okupacije prene­ hala izhajati, kljub temu da so imeli gradivo za nekaj številk že zbrano.2 0 3 To je bil napotek za ustno širjenje nove kulturne politike OF naprej v druga uredništva. Javno pa je bil kulturni molk razglašen šele po drugem plenumu kulturnih delavcev v OF konec januarja ali v začetku februarja 1942, katerega resolucijo je objavil Slovenski poročevalec šele 6. aprila 1942. Resolucija v 5. točki med drugim pravi: “Načelo, da se z okupatorji ne sodeluje, velja tudi na kulturnem polju. Zato pozivamo vse slovenske pesnike in pisatelje, upodabljajoče umetni­ ke in glasbenike, časnikarje, publiciste in znanstvenike, naj ne sodelujejo pri kulturnih prireditvah okupatorjev, naj ne bodo sotrudniki pri njihovih časopisih in revijah, 2 0 2 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 147-148. 2 0 3 Sestali so se urednik Modre ptice Janez Žagar, Makso Šnuderl, Josip Vidmar, Boris Kidrič, Vladimir Bartol in Filip Kumbatovič Kalan, citirano po Gabrič, Kultur­ ni molk, str. 385. 128 i naj ne poročajo o njihovih prireditvah, tudi ne o njihovem tisku, knjigah itd.”2 0 * Natančneje pa je že januarja 1942 pomen kultur­ nega molka definiral ilegalni časopis Mlada Slovenija v članku “Naša kultura in odnos do nje”. Bojkot je bil po tem članku namenjen vsemu, kar bi dajalo videz soži­ tja z okupatorji, to je vsem prireditvam in aktivnostim fašističnih organizacij, italijanskim kinematografskim predstavam, gledališkim predstavam, ki so bile poveza­ ne z uradnimi nastopi okupacijskih oblasti, razstavam, ki jih je organiziral ali podpiral okupator, od okupator­ jev dovoljenim političnim časnikom in revijam, katerih izdajatelji so sodelovali z okupatorjem.2 0 5 Dejansko je z okupacijo prenehala izhajati večina literarnih revij, poleg Modre ptice še Ljubljanski zvon, Sodobnost in Dejanje. Med vojno sta izhajala le Dom in svet in od oktobra 1941 Živa njiva, priloga Maleševe likovne revije Umetnost. Prenehali so tudi nekateri stro­ kovni časopisi npr. Časopis za zgodovino in narodopis­ je, Geografski vestnik, Kronika slovenskih mest, Misel in delo, Popotnik, Tehnika in gospodarstvo, Zdravniški vestnik, Ženski svet itd. Še vedno pa je v vojnem ča­ su izhajalo precej strokovnih oziroma znanstvenih re­ vij in večina katoliškega tiska, npr. že omenjena Ume­ tnost, Gledališka lista Narodnega gledališča v Ljubljani za Dramo in za Opero, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, Slovenski pravnik, Zbornik za umetnostno zgodovino, Etnolog, Slovenski učitelj, Slovenski čebelar, Planinski vestnik, Narodni gospodar, Kmetovalec, Čas, Bogoslovni vestnik itd. V primerjavi z letom 1940, koje v Dravski banovini izhajalo okrog 240 periodičnih pu­ blikacij, imamo v letu 1942 na tem ozemlju le še okrog 90 enot periodike.2 0 6 To je spričo težjih vojnih razmer povsem razumljiv upad in ne kaže prevelike vneme pri kulturnem molku. Nadaljevanje stanovskega in stro­ kovnega tiska v času okupacije tudi ni bilo v nasprotju s takratnimi smernicami kulturne politike OF. Preinter- 2 0 4 Ferenc (ur.), Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2, dok. št. 3; Gabrič, Kul­ turni molk, str. 386 2 0 5 Gabrič, Kulturni molk, str. 386. 2 0 6 Bajec, Slovenski časniki in časopisi 1937-1945, str. 161-164 in 191-192. KULTURA IN POLITIKA 129 pretacija in zaostritev politike kulturnega molka se je deloma zgodila šele po kapitulaciji Italije, koje kulturne zavode prevzela Rupnikova Pokrajinska uprava, zlasti pa takoj po koncu vojne, ko je bilo treba obračunati s političnimi nasprotniki tudi v kulturi.2 0 7 V kontekst postopnega oblikovanja kulturne politi­ ke Osvobodilne fronte v letih 1941 in 1942 sodi tudi na­ stajanje “Slovenskega zbornika 1942”. Konec leta 1941 in v prvih dveh mesecih leta 1942 gaje začel kot “prvo večjo kulturno manifestacijo OF” pripravljati uredniški odbor, v katerem so bili Boris Kidrič, Edvard Kocbek, Ferdo Kozak, Juš Kozak, Lovro Kuhar in Josip Vidmar. Izšel je maja 1942 v ciklostirani obliki, brez imen avtor­ jev, ki bi bili sicer z družinami vred izpostavljeni prego­ nu in smrtni nevarnosti. Na koncu zbornika je le pripis pojasnjeval, da so tri z naslovi navedene spise napisali člani KPS, dva pa katoličani v OF. Kar 5 pesmi je vanj prispeval Oton Župančič (dve pod psevdonimom Kiro Ilija), po eno Fran Albrecht, Matej Bor, Vinko Košak in neznani avtor, 14 političnih programskih spisov pa so poleg članov uredništva prispevali še Boris Ziherl, Fran Zwitter, Lojze Ude, Jože Zemljak in Matej Bor. Bivši ure­ dnik Sodobnosti Ferdo Kozak je napisal dva spisa, bivši urednik Ljubljanskega zvona, njegov brat Juš Kozak, ki kaže, da je bil glavni urednik zbornika, pa kar tri. Če ne štejemo poezije, je torej poleg treh komunistov in dveh katoličanov v zborniku sodelovalo še šest avtor­ jev liberalnega porekla, vendar zato, ker pred tem niso bili neposredno politično angažirani, to ni bilo posebej naglašeno. Vsi prispevki, vključno s poezijo, so zelo ak- tualnopolitični in bojno razpoloženi. Vsi poleg fizičnega upora poudarjajo tudi upor in preorientacijo v nacio­ nalnem političnem in duhovnem življenju. Slovenski zbornik 1942 je prvi večji poskus alternativne kulturne akcije glede na etablirano institucionalno kulturo pod nadzorom okupatorjev. Kot sem že omenil, so se razmere tudi v kulturni politiki zaostrile po kapitulaciji Italije. Rupnikova po­ krajinska uprava je skušala kulturo in kulturnike izko­ ristiti v propagandne namene. Zato je bilo treba aktiv­ 2 0 7 Gabrič, Kulturni molk, str. 399-400. 130 no poseči v sfero kulture z napovedjo boja kulturnemu molku, ki ga je italijanska uprava prej skušala ignori­ rati. Pokrajinska uprava, ki so jo sestavljali predvsem mlajši, še neuveljavljeni sodelavci iz katoliških krogov (npr. “stražarji”) in slovenska skupina ljotičevega Zbora, je izhajala iz prepričanja, da je bila dotedanja politika proti OF neuspešna. Ocenili so, da premalo izobražen­ cev odkrito sodeluje v protikomunističnem boju in da je prebivalstvo Ljubljane kot celota bolj naklonjeno OF kot pa domobrancem. Novembra 1943 so pripravili za­ upne “Nove predloge za antikomunistično propagando”, katerih glavna utemeljitev je bila, da daje pasivna drža večine izobražencev vtis, kot daje komunizem na zma­ govitem pohodu in bo zavladal vsemu svetu. Zato naj bi v boj proti komunizmu tudi s prisilo pritegnili vse, ki niso šli v gozd in so ostali v Ljubljani. Najprej naj bi pri izdelavi risb, plakatov, grafik, slik in kipov s sugeri­ ranimi temami komunističnih zločinov angažirali likov­ ne umetnike ter zbrano gradivo razstavili po izložbenih oknih po celotnem mestu. Izbor teh del pa bi reproduci­ rali v božični številki Maleševe revije Umetnost s poseb­ nim naslovom “Naša umetnost proti nekulturi”. Podob­ no bi s sugeriranimi temami angažirali tudi vse literate in z izbranimi besedili natisnili reprezentančno knjigo, izkupiček od njene prodaje pa bi namenili v podporo be­ guncem in sirotam komunističnih žrtev. Ravno tako bi posebej angažirali še gospodarstvenike in ženske, zlasti znane feministke.2 0 8 Prva uspešna propagandna akcija je bilo podpiso­ vanje “Slovenske narodne in protikomunistične spome­ nice” konec leta 1943, ki sojo za božič slovesno predali Leonu Rupniku. Podpisovanje spomenice je bilo uspe­ šen primer, kako okolju, ki naj bi bilo večinoma naklo­ njeno OF, dokazati svojo moč in vsiliti vsaj pasivno ma- nifestativno vlogo v protikomunističnem boju. Naslednji korak je že zahteval aktivnejšo vlogo udeleženih. Na lju­ bljanskem radiu so februarja in marca 1944 o pomenu dobrodelne organizacije Zimska pomoč, ki sojo za soci­ alno ogrožene organizirali po nemškem zgledu, govorili predsedniki oziroma ravnatelji vseh vidnejših kulturnih 2 0 8 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 327-330. KULTURA IN POLITIKA 131 ustanov in društev. Govore je takoj objavil še dnevnik Jutro, ki je pogovore v rubriki ‘Tri oblikovalcih naše kulture” nadaljeval tudi pri umetnikih. Vendar je bila velika večina udeleženih v izražanju svojih političnih usmeritev zelo zadržana. V pritrjevanju domobranstvu kot upravičeni obrambi pred komunizmom je bilo celo čutiti, da so jim bile izjave v skladu s propagandnimi navodili in neposrednimi vprašanji vsiljene.2 0 9 Največji uspeh protikomunistične propagande predstavlja že od novembra 1943 načrtovana reprezen­ tativna knjiga, Zbornik Zimske pomoči, ki pa je kljub namenom, da bi izšla že za božič 1943, ugledala luč sve­ ta šele v začetku poletja 1944. Uredili so ga predsednik Zimske pomoči Narte Velikonja, kulturni urednik Jutra Božidar Borko, urednik revije Dom in svet Tine Debe­ ljak in mladi književnik, zaposlen pri Zimski pomoči in Tiskovnem uradu pokrajinske uprave, Zorko Simčič. Tu je uredništvo ubralo nekoliko manj vsiljiv način prido­ bivanja piscev, saj naj bi bil njihov izbor oziroma nabor, v skladu z nameni, precej širši. Slovenske kulturne de­ lavce so povabili k sodelovanju z utemeljitvijo, da gre za veliko dobrodelno podporno akcijo, avtorjem pa so prepustili precej široke možnosti, o čem bodo pisali, če­ prav je pri več avtorjih mogoče opaziti, da odgovarjajo na vprašanje o tem, kaj so delali med vojno. Zelo ob­ sežen zbornik je na 610 straneh objavil prispevke 108 avtorjev najrazličnejših strokovnih profilov. V uredni­ škem uvodu pa je zbornik predstavljen tudi kot dokaz, da sodelujoči pisci ne sodelujejo v kulturnem molku. Sodelovalo je 22 univerzitetnih profesorjev in skoraj vsi reprezentativni predstavniki kulturnih in znanstvenih ustanov nacionalnega pomena. Daleč najobsežnejši je bil prvi blok 54 literarnih pri­ spevkov, v sledečih petih blokih pa je bilo prav toliko po ne prav jasnem ključu razvrščenih prispevkov zelo raz­ ličnih razmišljanj o slovenstvu in njegovi življenjski mo­ či sredi vojne, poročil o dejavnosti sodelujočih znanstve­ nikov med vojno ali obdelave posameznih problemov, ki so se jih v tem času lotevali. Med bolj zanimivimi spisi naj omenim duhovno oceno literarne produkcije v času 2 0 9 Prav tam, str. 331-334. 132 vojne izpod peresa enega od urednikov zbornika, Tineta Debeljaka, ki z obravnavanimi deli neposredno govori o neuspešni politiki kulturnega molka OF. Kot je ocenil Bojan Godeša, je “protikomunistična stran (...) zbornik (...) spretno izrabila tudi v politično korist, ker ga je v celoti predstavila kot nasprotovanje kulturnemu molku, ki ga je zapovedala OF. Sodelovanje v zborniku je tudi dejansko pomenilo kršitev kulturne­ ga molka, saj je po kapitulaciji Italije OF močno zaostri­ la merila in prepovedala vsako javno kulturno delovanje mimo okvira osvobodilnega gibanja. To je zaradi zahtev pokrajinske uprave, da kulturni delavci sodelujejo v pro­ tikomunističnem boju, bilo deloma tudi razumljivo. Dej­ stvo pa je, da so sedaj to prepoved s pridom izkoriščali prav v protirevolucionarnem taboru.”2 1 0 Kljub temu se je partizanska stran zavedala kočljivosti položaja posebej izpostavljenih kulturnih avtoritet in ljudi na odgovornih mestih kulturnih ustanov. Kar nekaj piscev, ki niso na­ sprotovali OF ali so celo sodelovali z obema stranema, zato ni trpelo nobenih posledic, če se novi povojni obla­ sti niso zamerili še kako drugače. Tedaj največja živeča avtoriteta med slovenskimi književniki Oton Zupančič je moral sodelovati pri vseh treh zbornikih obeh naspro­ tujočih si strani. Ravno tako je pri “Zborniku Zimske pomoči” in pri povojnem “Slovenskem zborniku 1945” sodeloval pesnik Dušan Ludvik. Sodelovanje pri Zimski pomoči, posredno pa tudi pri Zborniku Zimske pomoči je OF odsvetovala že janu­ arja 1944.2 1 1 Po končani vojni je julija 1945 Ministrstvo za prosveto LR Slovenije sestavilo spisek knjig, ki so jih izločili iz javnih knjižnic. Od slovenskega leposlovja so bila na spisku skoraj vsa dela, ki so izšla pri legalnih založbah v času vojne, med njimi tudi Zbornik Zimske pomoči.2 1 2 “Slovenski zbornik 1945” pravzaprav ne spada več v vojni čas. Izšel je jeseni 1945. Kot nekakšen odgovor na Zbornik Zimske pomoči je moral biti obsežnejši, na­ 2 1 0 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 334-335; glej tudi Gabrič, Kulturni molk, str. 394-395. 2 1 1 Slovenski poročevalec, 1944, št. 1, str. 8, citirano po Gabrič, Kulturni molk, str. 401. 2 1 2 Gabrič, Kulturni molk, str. 410-411. KULTURA IN POLITIKA 133 tisnjen je bil na 770 straneh. Vendar je pri njem sode­ lovalo nekoliko manjše število avtorjev: le 99, pri čemer jih je nekaj napisalo več prispevkov (vseh bibliografskih enot je 140). Uvaja ga blok šestih referatov s 4. zaseda­ nja Kulturnega plenuma OF, kije bil 2. avgusta 1945. Sledijo različni spisi eminentnih političnih, kulturnih in znanstvenih sodelavcev OF ter nekaj dokumentov (npr. osmrtnica za tridesetimi v vojni padlimi kulturniki na strani OF, Objava o petdesetih ustreljenih talcih iz 17. aprila 1942, poslovilna in druga pisma talcev oziroma padlih, razna poročila, pričevanja ipd.). Zbornik zaklju­ čujejo dobrodošli pregledi periodike in drugega tiska osvobodilnega gibanja, razmeroma podroben Pregled važnejših dogodkov in borb v letih 1941-1945 (na 71 straneh) in Delež slovenskih partizanov pri reševanju zavezniških letalcev in vojnih ujetnikov (seznam reši­ tev), ki sojih sestavili sodelavci Znanstvenega inštituta pri Predsedstvu SNOS. V zborniku naj bi bili objavljeni tudi prispevki, ki jih je za načrtovano, a neuresničeno revijo “Naša beseda” zbral njen nesojeni urednik Mile Klopčič v okviru Slovenskega umetniškega kluba, ki je bil ustanovljen septembra 1944 v Semiču.2 1 3 Oba zbornika v režiji OF imata v primerjavi z Zbor­ nikom Zimske pomoči bistveno manj literarnih prispev­ kov. Oba sta veliko bolj odkrito politično propagandna in imata kot taka večjo dokumentarno vrednost. Vsi tri­ je zborniki - tu bi morali omeniti še četrtega: spomladi 1943 je namreč izšel še “Umetniški zbornik, Slovenska sodobna upodabljajoča umetnost” v uredništvu Mihe Maleša, ki je bil posvečen izključno likovni umetnosti in nima ideološko političnega značaja ali namena - so nedvoumen izraz slovenske kulturne moči tudi v najbolj neugodnih in ekstremnih vojnih razmerah. Prvič, pri­ čajo o velikem pomenu kulturne ustvarjalnosti za iden­ titeto Slovencev, ki seveda sloni na tradiciji in pomanj­ kanju politične samostojnosti. V trenutkih ogroženosti te identitete je tak odziv povsem razumljiv. Dragič, do­ kazujejo dobre organizacijske sposobnosti, ki so v ek­ stremnih razmerah za tako delo potrebne. In tretjič, spet kažejo na posebnost slovenskega kulturnega boja, 2 1 3 Več o tem glej Gabrič, Slovenski umetniški klub, str. 97-106. 134 kije v vojnih razmerah okupacije, odporniškega gibanja in državljanske vojne dobil povsem samosvoje oblike, a vendarle ni bil samo boj za prevlado dveh nasprotujočih si ideologij, temveč v času, ko muze navadno molčijo, še vedno tudi boj za prevlado v duhovnem ustvarjanju, v kulturi. KULTURA IN POLITIKA 135 Država, cerkev, šolstvo Odnosi med Katoliško cerkvijo in Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo so bili že z samorazumevanjem po­ ložaja obeh partnerjev neizogibno konfliktni. Katoliška cerkev je s svojo tisočletno tradicijo, starim monopolom nad duhovnim življenjem katoliških držav pred liberal­ no prevlado v 19. stoletju oziroma privilegiranim polo­ žajem v habsburški monarhiji in v skladu s svojimi re­ ligioznimi načeli sebe videla kot institucijo, ki je v vseh pogledih nad vsakokratno in vsakršno državo. Razme­ roma liberalno urejena in na liberalnih načelih teme­ lječa nova država južnih Slovanov, potrjena in končno zamejena z mirovnimi pogodbami in s povsem na novo urejeno Evropo po prvi svetovni vojni, ki sojih diktirale glavne nosilke liberalizma in vojne zmagovalke Francija, Velika Britanija in ZDA, pa je sebe videla kot produkt “družbene pogodbe” oziroma demokratično izražene vo­ lje državljanov ali vsaj njihovih elit. Poleg tega je kot konglomerat različnih veroizpovedi morala razglasiti lo­ čitev (katerekoli) cerkve od države in versko strpnost. Tudi pravoslavna veroizpoved, ki ji je pripadalo sredi­ šče nove države in kraljevska dinastija z veliko politične moči, ni imela absolutne večine. Po popisu prebivalstva leta 1921 je v državi živelo slabih 12 milijonov ljudi, od tega zaokroženo 47 % pravoslavnih, 39 % katoličanov, 11 % muslimanov in manj kot 3 % vseh drugih vero­ izpovedi. To pisano podobo je dodatno zapletla še bolj pisana etnična prepletenost državnega ozemlja, saj je v njej - ob predpostavki, da so Srbi, Hrvati in Slovenci 136 enoten državni narod - živelo več kot 2 milijona ali 17 % narodnih manjšin: samo Nemcev več kot pol milijona, Madžarov malo manj in Albancev 430.000.2 1 4 Prav tako so bile zelo velika ovira v uspešnem sporazumevanju v državi velike razlike v splošni (gospodarski, kulturni in upravno-politični) razvitosti pokrajin. Med severom in jugom Jugoslavije je takrat sobival cel spekter zelo raz­ ličnih skupnosti, na kar nas npr. opozarja najsplošnejši pokazatelj takratne razvitosti, to je pismenost: leta 1921 je bila pismenost v Sloveniji okrog 90 %, na Hrvaškem in v Vojvodini 65 %, v Dalmaciji in Srbiji 30 %, v Črni gori 25 %, v Bosni, Makedoniji in na Kosovu pa manj kot 20 %.2 1 5 Z vsem tem, zlasti s splošno razvitostjo, je bila povezana tudi različna politična kultura. V delu države, ki je bil prej del habsburške monarhije, so bi­ la tako kodificirana kot nenapisana pravila obnašanja, najbolj preprosto rečeno, precej drugačna kot v delu, kjer sta se v 19. stoletju postopno oblikovali samostojni kraljevini Srbija in Črna gora, precejšen del ozemlja pa je bil še do leta 1912 del osmanskega imperija. V antagonizmu s sekularno državo sta se tudi obe glavni krščanski cerkveni organizaciji - šele v novi dr­ žavi iz različnih prej nepovezanih patriarhatov združe­ na Srbska pravoslavna cerkev (26. maj 1919)2 1 6 in novo organizirana Jugoslovanska škofovska konferenca (27. november 1918)2 1 7 pod vodstvom zagrebškega nadškofa Antuna Bauerja - čutili poklicani za nekakšen primat med veroizpovedmi. Politično združevanje južnih Slova­ nov je konstitutivna konferenca jugoslovanskih škofov sicer pozdravila in z eno od sprejetih resolucij izrazila pripravljenost, da z vsemi veroizpovedmi v novi državi, predvsem s pravoslavno, živi v miru in slogi.2 1 8 Vendar je del Katoliške cerkve združitev južnih Slovanov zaznaval tudi kot priložnost za širjenje katolicizma, novo državo kot ozemlje misijona in vse katoličane kot misijonarje. Katolicizem naj bi po mišljenju nekaterih njegovih lo­ kalnih voditeljev (npr. profesorja zagrebške bogoslovne 2 1 4 Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1921. godine, str. 2-3. 2 1 5 Statistički godišnjak Kraljevine Jugoslavije, 1 (1929), str. 70-71. 2 1 6 Mužić, Katolička crkva, str. 31. 2 1 7 Dolinar, Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918, str. 305. 2 1 8 Prav tam. KULTURA IN POLITIKA 137 fakultete in politika Frana Baraca, enega od voditeljev Hrvaškega katoliškega seniorata in predsednika Hr­ vaške ljudske stranke Petra Rogulje ter krškega škofa Antona Mahniča) pri postopnemu združevanju s pra­ voslavjem kot višja in razvitejša oblika krščanstva pre­ vladal. Pravoslavje naj bi se v veliko bolje organizirani Katoliški cerkvi postopoma utopilo. Tako bi katolicizem postal vodilna religija v novi državi, ki bi mogla pričako­ vati in zahtevati določeno prednost pred drugimi. Novo pridobljen prostor pri dolgoročnem ponovnem združe­ vanju krščanstva pa bi hkrati postal tudi most katoli­ cizma za nadaljnjo prodiranje proti vzhodu.2 1 9 V naspro­ tju s tem je bila Srbska pravoslavna cerkev v Kraljevini Srbiji do leta 1918 tesno povezana z državo, ta pa je bila po razmeroma splošnem srbskem mnenju za nagrado v uspešnem vojskovanju na strani zmagovalk nosilec širitve južnoslovanske države proti severozahodu. Srb­ ska pravoslavna cerkev naj bi položaj državne cerkvene organizacije, ki ji je pripadal po srbski ustavi, v državi preprosto podedovala, saj je še vedno združevala večino vernikov, s kraljem na čelu. Pri tem ni tako pomembno, koliko so bile take aspiracije določenih krogov v obeh cerkvah realne, kot to, da so jih po navadi ti isti krogi lahko kot take predstavljali in s tem do druge (“kon­ kurenčne”) veroizpovedi uspešno širili nezaupanje ter domnevno ogroženost.2 2 0 Sveti sedež v Rimu z razpadom pretežno katoliške habsburške monarhije ni bil zadovoljen. Še oktobra 1918 je zagovarjal idejo trialistične preureditve monar­ hije ali, nekoliko kasneje, oblikovanje nekakšne Podo­ navske konfederacije, kjer bi bila vključena tudi sloven­ ska in hrvaška ozemlja. Pojavile so se tudi pobude za sa­ mostojni državi Slovenijo in Hrvaško, ki pa v takratnem 2 1 9 Živojinovič, Vatikan, Srbija i stvaranje jugoslovenske države 1914-1920, str. 227-234; Dimič, Kulturna politika, 2, str. 331-332; Žutič, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan, str. 17. 2 2 0 Ne le Srbska pravoslavna cerkev, Katoliško cerkev še danes kot agresiven in izrazito protijugoslovanski dejavnik obravnava večina srbske historiografije, ki je protikatoliški koncept preprosto podedovala od komunistične historiografije v nje­ nem prvem izrazito ideološko angažiranem obdobju tja do začetka šestdesetih let. Katoliška cerkev je bila v srbski publicistiki odklonilno sprejeta že pred 2. svetovno vojno. Primerjaj npr. Novak, Magnum Crimen; Živojinovič, Vatikan, Srbija i stvara­ nje jugoslovenske države 1914-1920; Žutič, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan; Dimič in Žutič, Rimokatolički klerikalizam u Kraljevini Jugoslaviji 1918-1941. 138 mednarodnem kontekstu nista bili realni. Tudi po obli­ kovanju nove skupne države južnih Slovanov je odnos Svetega sedeža do nje ostal dolgo nenaklonjen. V an­ tagonizmu razmejevanja Kraljevine SHS z Italijo je bila politika Svetega sedeža odkrito naklonjena Italiji. Pove­ zovanje na osnovi nacionalizma in ignoriranje problema religije je slabilo vlogo Katoliške cerkve v tem prostoru, posebno še povezovanje z večjo pravoslavno skupnostjo. Nenaklonjenost Svetega sedeža se je odrazila v razme­ roma poznem priznanju nove države. Uradno priznanje Svetega sedeža je bilo med zadnjimi, izvršeno je bilo šele z diplomatsko noto z dne 6. novembra 1919. Regular­ ne diplomatske odnose sta oba mednarodna partnerja vzpostavila po tem, ko je dotakratni odpravnik poslov Kraljevine SHS pri Svetem sedežu Lujo Bakotič izročil poverilna pisma papežu Benediktu XV., to je bilo šele 13. marca 1920. Prvi nuncij Francesco Cherubini pa je regentu Aleksandru pisma predal 6. aprila 1920. Pri mehčanju odnosa Svetega sedeža do nove drža­ ve je bila pomembna konferenca jugoslovanskih škofov med 15. in 20. julijem 1919 v Zagrebu. Že 28. junija 1919 je zagrebški duhovnik Svetozar Rittig po naročilu nadškofa Bauerja papežu osebno izročil obširno posla­ nico o stanju Katoliške cerkve v Jugoslaviji in njenih nujnih potrebah.2 2 1 Sledila pa je še avdienca škofa Je­ gliča pri papežu 24. avgusta 1919. Jeglič je papeža pre­ pričeval o dobrem “počutju” katoličanov v novi državi. Poročal mu je, “da nam je belgrajska vlada naklonjena, da iščemo zbližanja s pravoslavnimi in med seboj pri­ jateljsko občujemo”. Papež osebno je bil v tričetrturni avdienci do ljubljanskega škofa zelo prijazen in odprt. “Rekel mi je, da se za katoliško Cerkev v tej državi prav nič ne boji.”2 2 2 Kot glavne razloge, da Sveti sedež Kralje­ vine SHS še ni priznal, je Jegliču navedel še nerešeno vprašanje mej nove države in s tem neurejeno vprašanje državne pripadnosti določenih škofij ter nezaključenost mirovne konference (januar 1919-januar 1920). Večje nezaupanje do nove države in odkrito prisotnost itali­ janskega nacionalizma je Jeglič zaznal v nižjih admini­ 2 2 1 Dolinar, Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918, str. 306-307. 2 2 2 Slovenec, 30. 8. 1919, Anton Bonaventura Jeglič, V Rimu. KULTURA IN POLITIKA 139 strativnih strukturah Svetega sedeža. Dejansko so se pogovori o priznanju začeli v konstruktivnejšem ozračju kmalu po podpisu mirovne pogodbe z Avstrijo, v okto­ bru 1919.2 2 3 V nasprotju s Svetim sedežem v Rimuje skoraj vsa katoliška duhovščina v novi državi podpirala združitev in optimistično gledala na svojo prihodnost v novem po­ litičnem kontekstu. Tako je moral nastati konflikt med lokalno Cerkvijo v Jugoslaviji in Svetim sedežem. Jasno podporo Majniški deklaraciji za oblikovanje nove juž­ noslovanske državne enote, najprej še v okviru habs­ burške monarhije, od poletja 1918 pa ne več nujno v tem kontekstu, je izrazil ljubljanski škof Jeglič s tako imenovano ljubljansko izjavo 15. septembra 1917, in­ timno pa že pred tem. S politično akcijo za poenotenje glede nacionalnih ciljev je takrat znatno pospešil dekla­ racijsko gibanje.2 2 4 Podobno so z naklonjenostjo sprejeli Majniško deklaracijo tudi voditelji Katoliške cerkve na Hrvaškem, v Dalmaciji in Istri. Posebej so to naklonje­ nost potrdili na konferenci v Zagrebu v začetku julija 1917 pod vodstvom zagrebškega nadškofa Bauerja in krškega škofa Mahniča. Izjema v tem pogledu je bil sa­ mo bosanski nadškof Stadler, kije zagovarjal ekskluziv­ no hrvaško stališče reševanja nacionalnega problema v habsburški monarhiji.2 2 5 Voditelji lokalne Katoliške cerkve med Hrvati in Slovenci so se konec vojne zelo hitro prilagodili novemu položaju in se odrekli vztrajanju pri habsburški klavzuli Majniške deklaracije. Sprejeli so ustanovitev nove ju­ goslovanske države kot nujnost in potrebo ne glede na stališča Svetega sedeža. Tudi bosanski nadškof Stadler je v okrožnici duhovnikom 12. novembra 1918 pozdravil samostojno in neodvisno narodno državo ter duhovnike pozval, naj upoštevajo Narodni svet SHS v Zagrebu kot zakonitega predstavnika političnih interesov nove drža­ ve. V zvezi z združevanjem s Srbijo in Črno goro pa seje predsednik Narodnega sveta SHS Anton Korošec, tudi 2 2 3 ARS, AS 1871, Dr. Anton Bonaventura Jeglič, Dnevnik (prepis), 28. avgust 1919; Žutič, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan, str. 20-21. 2 2 4 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 140-145. 2 2 5 Živojinovič, Vatikan, Srbija i stvaranje jugoslovenske države 1914-1920, str. 207-211. 140 sam katoliški duhovnik, v pogovoru s poslanikom Kra­ ljevine Srbije v Bernu konec oktobra 1918 strinjal, daje sporazum o združitvi mogoč le na temelju verske ena­ kopravnosti. To je bilo v nasprotju s takratnimi stališči Svetega sedeža, kije v primeru združitve s pravoslavni­ ma balkanskima državama pričakoval za Katoliško cer­ kev poseben položaj. Konstitutivna konferenca jugoslo­ vanskih škofov od 27. do 29. novembra 1918 v Zagre­ bu se je med drugim zavzela tudi za skorajšnjo rešitev sporov s Svetim sedežem, kar naj bi pripeljalo do tega, da bi Sveti sedež priznal novo državo, in do začetkov po­ govorov o konkordatu. Vendar je Sveti sedež priporočila jugoslovanske škofovske konference zavračal. Posebno naj bi ga motila prošnja konference za uporabo glagolice in staroslovanskega jezika v liturgiji, zato je pritiskal na krškega škofa Mahniča, kije bil ta čas konfiniran v Itali­ ji. Mahnič zato ni hotel v Rim, kamor so ga silile italijan­ ske okupacijske oblasti na vzhodnem Jadranu, pritiske Kongregacije za liturgijo, naj dovoli prepoved glagolice, pa je vztrajno zavračal. Podobno, a uspešno posredova­ nje je Sveti sedež v tistem času izvršil pri škofu Karlinu, ki se je zaradi italijanskega nacionalističnega pritiska moral odreči tržaški škofiji. Sveti sedež je ugodil tudi zahtevam italijanske vlade glede preurejanja cerkvene organizacije v Dalmaciji. V začetku leta 1920 pa so se razširile še govorice, da namerava Sveti sedež odstaviti goriškega nadškofa Sedeja. Zaradi teh govoric se je na Jegliča v Ljubljani obrnil Zbor svečenikov sv. Pavla, ki se je s tem namenom sestal v Sežani, naj papežu po­ sreduje posebno spomenico s pritožbami. Vse to očitno pristransko sodelovanje Svetega sedeža z italijansko dr­ žavo, še preden je bila mednarodno rešena razmejitev med državama, je sprožilo odkrit odpor in nejevoljo slo­ venskih in hrvaških duhovnikov na obeh straneh me­ je, posebno seveda na zasedenih ozemljih, kar je zelo škodilo ugledu Katoliške cerkve tudi v Kraljevini SHS. Jeglič se je odločil, da ponovno osebno potuje v Rim. Bal se je, da bi z nadaljevanjem take politike začeli izo­ braženi Slovenci prestopati v pravoslavje.2 2 6 Z obiskom Svetega sedeža in pogovori z njegovimi najvišjimi pred­ 2 2 6 ARS, AS 1871, Dr. Anton Bonaventura Jeglič, Dnevnik, 21. januar 1920. KULTURA IN POLITIKA 141 stavniki, vključno s papežem Benediktom XV. v začetku marca 1920, pa ni veliko dosegel. Bilje celo kritiziran zaradi svoje aktivne vloge v podpori novi jugoslovanski državi. Vsa delegacija, potoval je še s tremi primorskimi duhovniki, naj bi bila ves čas bivanja v Rimu sprejeta z nezaupanjem in odkrito neprijaznostjo italijanskih pre­ latov. Edina upoštevana zahteva iz spomenice, ki so jo izročili predstavnikom Svetega sedeža, naj bi bila zah­ teva po ureditvi in uskladitvi novih mej škofij, kar je bilo tudi v prid politiki Italije, medtem ko je prošnji za dovoljenje slovanskega bogoslužja slabo kazalo.2 2 7 De­ jansko je bila uskladitev škofijskih mej z državnimi za Jezersko, Mežiško dolino, Apače in Prekmurje realizira­ na šele 1. decembra 1923. Z Italijo je usklajevanje mej in pripadnosti škofij trajalo celo do leta 1933, ko sta bili 25. novembra ljubljanska in krška škofija izločeni iz goriške nadškofije in podrejeni neposredno Svetemu se­ dežu. Nekaj mesecev prej so bili deli ljubljanske škofije priključeni goriški in videmski nadškofiji, deli ljubljan­ ske škofije pa so bili priključeni novoustanovljeni reški škofiji že 31. maja 1925.2 2 8 Vprašanje liturgičnega jezika in uporabe glagolice v misalih pa je bilo rešeno že leta 1921, ko je bilo dovoljeno, da se rimski obrednik v celoti prevede v narodne jezike (slovenščino in hrvaščino) in se smejo v narodnem jeziku opravljati tudi obredi. Upo­ raba starocerkvenoslovanščine pri mašah zunaj krške in senjske škofije pa je ostala nerešen problem.2 2 9 Razmeroma hladni in nenaklonjeni odnosi med Kraljevino SHS in Svetim sedežem so se nadaljevali tudi po papeškem priznanju nove jugoslovanske države in vzpostavitvi normalnih diplomatskih odnosov spomladi 1920. Že pred priznanjem pa je bilo na različnih ravneh sproženo vprašanje konkordata, kije postal ključen pro­ blem medsebojnih odnosov Jugoslavije in Svetega sede­ ža vse do druge svetovne vojne. Razprava o religioznih vprašanjih združevanja je tekla že na konferenci srbske vlade in Jugoslovanskega odbora na Krfu poleti 1917, 2 2 7 ARS, AS 1871, Dr. Anton Bonaventura Jeglič, Dnevnik, 12. marec 1920; Živo­ jinovič, Vatikan, Srbija i stvaranje jugoslovenske države 1914-1920, str. 358-361. 2 2 8 Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, str. 189. 2 2 9 Dolinar, Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918, str. 310. 142 kjer so se sporazumeli o načelu verske enakopravnosti v novi skupni državi.2 3 0 Ženevski sporazum o združevanju Države SHS s Kraljevino Srbijo z dne 9. novembra 1918 je religiozno vprašanje pustil ob strani.2 3 1 Že omenjeni sestanek Jugoslovanske škofovske konference med 15. in 20. julijem 1919 v Zagrebu, ki se je posvečal prav ne­ rešenim vprašanjem v trikotniku med Svetim sedežem, katoliškimi duhovniki v Jugoslaviji in novo državo, pa je izpostavil predvsem željo jugoslovanskih škofov, da bi čim prej sklenili konkordat med obema stranema.2 3 2 Nekateri ugledni srbski pravniki, npr. Slobodan Jova­ novič, so namreč menili, da s stališča mednarodnega prava Kraljevina SHS ni nova država, temveč da temelji na kontinuiteti stare Kraljevine Srbije. Po tem mnenju novi konkordat sploh ne bi bil potreben, ker naj bi veljal še stari konkordat s Srbijo iz leta 1914.2 3 3 Po priznanju in ureditvi diplomatskih stikov med Svetim sedežem in Kraljevino SHS so se zdele jugoslo­ vanskim škofom splošne okoliščine ugodne za hitro sklenitev konkordata. Jeglič je že leta 1919 podrobno preštudiral srbski konkordat, saj so škofje pričakovali, da bo ta izhodišče tudi za sklenitev novega konkorda­ ta med Svetim sedežem in Jugoslavijo. A stvari so se ustavile. Pogajanja za konkordat so se spričo vedno ve­ čjega pritiska jugoslovanskih škofov na državo vendarle začela poleti 1922. Zunanje ministrstvo je konec julija sklicalo komisijo, ki seje prvič sestala 7. avgusta 1922. Njen član je bil poleg treh drugih škofov tudi ljubljanski škof Jeglič. Vendar je resno razpravo o tem vprašanju opravil le ožji štiričlanski odbor komisije, ki je zaključil delo 21. oktobra 1922. Jeglič je kot član komisije poleg “Zaključkov ožjega odbora komisije za preučitev vpra­ šanja o sklenitvi konkordata” dobil tudi podrobnejše (privatno) poročilo člana tega ožjega odbora, hrvaškega strokovnjaka za kanonsko pravo, sicer načelnika oddel­ ka za Katoliško cerkev na Ministrstvu za vere, Mihaj- 2 3 0 Jankovič, Jugoslovensko pitanje i Krfska deklaracija 1917. godine, str. 272-278. 2 3 1 Jankovič in Krizman (ur.), Građa o stvaranju iugoslovenske države, dokument št. 453, str. 526. 2 3 2 Dolinar, Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918, str. 307. 2 3 3 Mužić, Katolička crkva, str. 59-60; Jovanovič, Ustavno pravo Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, str. 14. KULTURA IN POLITIKA 143 la Lanovića. Odbor se je nedvomno izrekel za sklenitev konkordata ter v dvajsetih točkah strnil izhodišča za po­ gajanja s Svetim sedežem. Lanovič pa je v svojem poro­ čilu med drugim popisal tudi, da se je zadarski kanonik Jakov Čuke zavzemal za večji nadzor države nad verou­ kom kot drugi člani ožjega odbora.2 3 4 Prav tako odbor ni bil enoten glede državnega nadzora nad učnim progra­ mom bogoslovnih semenišč in imenovanjem profesorjev na teoloških fakultetah. Jeglič pa je bil s pripombami na Zaključke ožjega odbora, Lanovičevo poročilo in na obstoječo jugoslovansko zakonodajo na tem področju posebej kritičen do predvidenih kompetenc države pri nadzoru in imenovanju škofov. Po njegovem mnenju bi morali biti škofje v cerkvenih zadevah “neposredno in izključno” odvisni samo od Svetega sedeža, imeti bi morali popolno svobodo pri opravljanju cerkvene služ­ be in vladanju (ne upravljanju!) škofij, uživati bi morali vse pravice in prednosti, kot jim jih je v skladu z njiho­ vim poklicem odobrila Cerkev. Po Jegličevem mnenju bi moral imeti Sveti sedež pravico svobodno oblikovati cerkvene pokrajine in škofije le z vednostjo, ne pa spo­ razumno z državo oziroma vlado. Med drugim je v svoji spomenici vladi ugotavljal, da mora imeti Katoliška cer­ kev v Kraljevini SHS pravico do konfesionalnih šol. V državnih šolah, kjer so katoličani v večini, pa bi morali verouk poučevati katoliški duhovniki, ki naj dobijo za svoje delo od države primerno nagrado.2 3 5 Škof Jeglič je bil pri pogajanjih za konkordat s Kraljevino SHS v dvajsetih letih ves čas zelo aktiven in eden glavnih priganjalcev obeh strani, da bi sporazum končno podpisali. Vendar so vladne koalicije srbskih radikalcev z Demokratsko oziroma (od 1924) Samostoj­ no demokratsko stranko, katere pomemben del so bili tudi slovenski liberalci, v letih 1921-1925 na Katoliško cerkev zelo pritiskale in omejevale njen vpliv v družbi nasploh, zlasti v šolstvu.2 3 6 V liberalni kampanji proti Cerkvi je leta 1925 celo nastala tožba škofa Jegliča in 2 3 4 Poleg Lanovića sta to bila bivši minister za vere in vplivni radikalski politik Ljuba Jovanovič ter načelnik mesta Zemun Vladimir Nikolič. 2 3 5 Dolinar, Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918, str. 307-311. 2 3 6 Dolenc, Kulturni boj, str. 138-211. 144 sarajevskega nadškofa Šarića proti slovenskemu libe­ ralnemu dnevniku Slovenski narod, ki je jugoslovansko katoliško duhovščino obtoževal protidržavnega delova­ nja in pospeševanja sporov s pravoslavjem. Afera je bila povezana s prekinitvijo pogajanj za konkordat, kjer sta državna pogajalca v poročilu zunanjemu ministru za prekinitev obtožila prevelike zahteve jugoslovanskih ka­ toliških škofov, poimensko naj bi pri tem imela glavno vlogo prav škofa Jeglič in Šarič.2 3 7 Nesporazumi med Katoliško cerkvijo in državo so se na najpomembnejšem “bojišču” začeli že s prvimi državnimi poskusi pri ureditvi državnega šolstva. Le­ ta 1919 sta Združenje jugoslovanskih učiteljev in vlada izdelala prve predloge za ureditev in poenotenje osnov­ nega in srednjega šolstva v državi, ki so predvideli ne­ odvisnost državnega šolstva od Cerkve. Verouk bi sicer ostal v osnovni in nižji srednji šoli kot obvezen predmet, vendar Cerkev po teh predlogih ne bi več imela nika­ kršnega vpliva na drugo učno in vzgojno delo v šolah. Nekateri predlogi so celo predvidevali postopno ukini­ tev privatnih šol, ki so bile seveda skoraj vse cerkvene, in zanikali versko-moralne vzgojne smotre, na mesto katerih naj bi stopili predvsem nacionalistični. V slo­ venskem delu države je poleti 1919 katoliško časopisje začelo ostro kampanjo proti tem predlogom. S cerkvene strani pa je odgovarjal eden najkompetentnejših sloven­ skih teologov, Aleš Ušeničnik, da o vzgoji otrok pač ne morejo odločati samo učitelji oziroma država, temveč starši, država in Cerkev kot trije enakovredni partner­ ji. Konflikt liberalne države in Katoliške cerkve na “šol­ skem polju” je bil v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja najpomembnejši element kulturnega boja med katolicizmom in liberalizmom. Obe instituciji sta si namreč prisvajali izključno pravico urejanja te po­ membne družbene dejavnosti in skušali drugi dopustiti čim manjši vpliv.2 3 8 Polemiki o reformi šolstva, uvajanju liberalnega so­ kolskega duha in jugoslovanskega nacionalizma v šol­ sko vzgojo, ukinjanja obveznih šolskih maš ob nedeljah 2 3 7 Dolinar, Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918, str. 312-316. 2 3 8 Dolenc, Kulturni boj, str. 118-128. KULTURA IN POLITIKA 145 in praznikih ipd. seje poleti 1920 pridružil še kulturni boj na povsem politični ravni. V Začasno narodno pred­ stavništvo je komisija za izdelavo volilnega zakona za Ustavodajno skupščino 12. junija vložila načrt zakona, ki je predvidel t. i. “kancelparagraf”, po katerem bi bi­ li duhovniki, sodniki, vojaki in drugi javni uslužbenci odpuščeni iz službe, če bi svoje delovno mesto izrablja­ li v politične namene. S prepovedjo politične agitacije duhovnikom s prižnice je bila namreč precej okrnjena organizacijska moč Slovenske ljudske stranke.2 3 9 Spor med interesi Katoliške cerkve in države se je nadaljeval in poglabljal z ustavno razpravo v Ustavodaj­ ni skupščini spomladi 1921. Glavni politični zastopnik Katoliške cerkve v Ustavodajni, od sprejema ustave Na­ rodni skupščini v Beogradu je bil Jugoslovanski poslan­ ski klub, v katerem sta bili do volitev leta 1923 poleg Slovenske še Hrvaška ljudska stranka in Šoksko-bunje- vska stranka vojvodinskih katoličanov. Jugoslovanski poslanski klub pod vodstvom Antona Korošca je naj­ bolj nasprotoval členoma 12 in 13 vladnega ustavnega predloga, katerega glavni avtor je bil srbski radikalski politik in pravnik Lazar Markovič. Med drugim sta pre­ prečevala zlorabo religije v politične namene in urejala odnose verskih skupnosti v državi z njihovimi verski­ mi središči v tujini. Anton Korošec je te dele ustavnega načrta imenoval kancelparagraf in utemeljeval naravo katoliške vere, ki se nujno dotika tudi politike. Ureja­ nje teh zadev v ustavi je ocenil kot omejevanje naravnih pravic Katoliške cerkve, kot nestrpnost in kot averzijo do nje. Drugi poslanci Jugoslovanskega kluba so bolj konkretno kritizirali člene o šolstvu, češ da izrinjajo ka- tehezo iz javnih šol, da si država monopolizira šolstvo in omogoča njeno dekristianizacijo. Andrej Gosar pa je neposredno napadel versko strpnost kot vzgojni smoter javnih šol. Pouk v javnih šolah naj bi bil spričo verske strpnosti v bistvu nasproten verskemu duhu. Vsaka ve­ ra je, po Gosarju, v svojem bistvu nestrpna, ima v sebi željo po širitvi, saj vsaka vera zase trdi, daje edino pra­ va in je kot taka do drugih nestrpna. Poslanci Jugo­ slovanskega poslanskega kluba so neuspešno vztrajali 239 P r a v t a m > str 130-131. 146 tudi pri formulaciji v ustavi, ki bi govorila o sklenitvi konkordata.2 4 0 V času ustavne razprave je o teh problemih raz­ pravljala tudi Jugoslovanska škofovska konferenca v Zagrebu (30. april-6. maj 1921), k ije kritike vladnega ustavnega predloga poslala Ustavodajni skupščini in so bili prebrani na seji 20. maja 1921.2 4 1 Ustava, ki jo je močno okrnjena Ustavodajna skup­ ščina sprejela z minimalno, navadno večino na Vidov dan, 28. junija 1921, je imela nedvomno liberalni zna­ čaj. Na najvišji državni ravni je uzakonila svobodo in enakopravnost veroizpovedi. Prepovedovala je zlorabo duhovne oblasti v cerkvah, v verskem tisku in pri opra­ vljanju drugih verskih dolžnostih v korist določenih po­ litičnih strank. Vse šole v državi bi morale po ustavi pri moralni vzgoji razvijati državljansko zavest v duhu na­ rodne enotnosti in verske strpnosti. Verski pouk naj bi se v javnih šolah izvajal po želji staršev posebej za vsako veroizpoved in v soglasju z njenimi načeli. Možnost za­ sebnega šolstva naj bi določal poseben zakon. Vse izo­ braževalne ustanove pa so bile po ustavi pod državnim nadzorom.2 4 2 Odnosi med Katoliško cerkvijo in državo s spreje­ tjem ustave torej še zdaleč niso bili rešeni, kvečjemu so se nesoglasja in nezaupanje poglobili. Zato je bila vedno bolj jasna potreba, da se v državi uredi te probleme s po­ sebnim interkonfesionalnim zakonom in konkordatom. Vladaje v ta namen med 15. in 22. novembrom 1921 organizirala posebno konferenco, ki so se je poleg vla­ dnih predstavnikov udeležili predstavniki vseh glavnih veroizpovedi v državi. Bakovski škof Antun Akšamovič, ki je vodil sekcijo za Katoliško cerkev, je zagovarjal sta­ lišče Jugoslovanske škofovske konference, daje mogoče nastali spor rešiti samo z neposrednimi pogajanji drža­ ve in Svetega sedeža ter s konkordatom. Predstavniki Katoliške cerkve v državi torej členov 12 in 16 ustave, 2 4 0 Stenografske beleške, Rad ustavnog odbora ustavotvorne skupštine kr. SHS, str. 9-12. 2 4 1 ARS, AS 1871, Dr. Anton Bonaventura Jeglič, Dnevnik, 4. maj 1921; Novak, Magnum Crimen, str. 138. 2 4 2 UL DV SHS, 27. 7. 1921, naredba 233, Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slo­ vencev, člen 12 in 16. KULTURA IN POLITIKA 147 ki sta urejala religiozne odnose v državi ter šolstvo, niso sprejeli. Med 23. in 25. novembrom je potem zasedala ožja komisija, da bi predlog konference podrobneje sti­ lizirala. Vendar seje delo konference začelo nepredvide­ no zapletati, koje 24. decembra 1921 postal pravosodni minister v novi vladi radikal Lazar Markovič. Tudi mi­ nister za vere v stari vladi Milivoje Jovanovič je zahtevi Katoliške cerkve po popolni avtonomiji konfesionalnega šolstva oporekal, češ da mora država skrbeti za šolo in učni proces v celoti. Markovič pa je ugotavljal, da zahte­ va Katoliške cerkve izraža željo, “da bi Cerkev izkoristila državo in ne obratno”. Zahteve za verouk v državnih šo­ lah, ki bi bil izključno pod upravo in nadzorom Cerkve, so bile zanj nesprejemljive.2 4 3 Jugoslovanska škofovska konferenca je vladi v za­ četku leta 1922 neuradno predložila svoj predlog kon­ kordata. Vladaje odgovorila z že omenjeno ustanovitvijo mešane komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi kon­ kordata poleti in jeseni 1922, ki naj bi postavila izhodi­ šča za pogajanja s Svetim sedežem. Vsejugoslovanska liberalna revija Nova Evropa pa je med strokovnjaki in zainteresiranimi na tem področju v začetku leta 1923 izvedla odmevno anketo. Nanjo so med drugimi odgo­ vorili nadškof Bauer, škof Jeglič, Anton Korošec, beo­ grajski nadškof Ujčič idr. Argumenti za nezadovoljstvo Katoliške cerkve z odnosi z državo pa so se več ali manj ponavljali. Bauer je izpostavil načelno vprašanje, da politično sprovocirani problemi v medsebojnih odnosih umetno slabijo državo, saj je moralna moč vere in ver­ skih organizacij za državo absolutna potreba, zato naj bi država verske institucije podprla. Zasebne (večinoma katoliške) šole, ki jih Srbija prej ni poznala, so z razši­ ritvijo srbske zakonodaje na Vojvodino tam preprosto pretvorili v državne. Za Katoliško cerkev je bilo nespre­ jemljivo, da bi verouk poučevali laični učitelji, kar je bila pogosta praksa v Srbiji in so jo širili prek Drine in Do­ nave. Za Jegliča je bil nesprejemljiv 16. člen ustave, ki je obvezno šolstvo opredelil kot državno, kar naj bi bilo v nasprotju z naravnim pravom družine in Cerkve, “zato ne more biti nikdar veljaven, četudi ga parlament stokrat 2 4 3 Mužić, Katolička crkva, str. 69-71; Dimić, Kulturna politika, 2, str. 362. 148 izglasuje”. Korošec je vladi očital, da slabo vzdržuje bo­ goslovno šolstvo, da prepoveduje (v Bosni in Hercegovi­ ni) in nadzira Marijine kongregacije, da ne priznava or­ lovski organizaciji enakovrednega položaja s sokolsko, daje brez odškodnine podržavila nekatere cerkvene šole ipd.2 4 4 Tako je bilo tudi vladnim krogom okrog radikalne in demokratske stranke kmalu jasno, da bo kljub usta­ vi brez konkordata katoliški del javnosti nemogoče pri­ praviti do spoštovanja spornih členov ustave in na njih temelječe bodoče zakonodaje. Vprašanje konkordata je postalo tudi za državo s kraljem na čelu ena od poti, kako pridobiti katoliško duhovščino z njenim širokim vplivom za oblikovanje narodne in državne enotnosti, kako jo vezati na državni patriotizem, kako pridobiti naklonjenost Svetega sedeža in doseči versko strpnost. Za strpnejšo politiko do Katoliške cerkve se je kmalu opredelila pragmatična večinska skupina v radikalni stranki (okrog Nikole Pašiča, Stojana Pro tiča, Ljube Jo­ vanoviča), ki se je vsaj deklarativno zavzemala za skle­ nitev konkordata, čeprav je bila volja, da bi dejansko prišlo do sporazuma, vsaj pri Pašiču precej vprašljiva. Del radikalov, kije bil bliže Srbski pravoslavni cerkvi, se je zavzemal za politiko trde roke proti Katoliški cerkvi, medtem ko so imeli predvsem v Demokratski stranki velik vpliv prostozidarji, ki so si želeli voditi politiko do konkordata na tak način, da bi lahko s tem nerešenim problemom nenehno pritiskali na Cerkev, do konkorda­ ta pa v resnici nikoli ne bi prišlo.2 4 5 Koliko so bili vladni krogi pripravljeni popustiti Ka­ toliški cerkvi pri konkordatu, pričajo temelji za pogaja­ nja s Svetim sedežem iz junija 1925, ko so se pogajanja dejansko začela. Do takrat je bilo na državni strani iz­ delanih že več načrtov za reševanje odnosov s Katoliško cerkvijo. Prvi “Predlog zakona o interkonfesionalnih od­ nosih v Kraljevini SHS” je izdelal že omenjeni načelnik 2 4 4 Nova Evropa, (1.1. 1923) - tematska številka z naslovom Crkva i država, v katero so prispevali besedila: Jakšić, Crkva u ujedinjenoj državi; Bauer, Katolička Crkva i Država; Jeglič, Katolička Crkva u državi SHS; Irinej, O našim verskim prilikama; Korošec, Odnosi između katoličke Crkve in države; Gjurić, Položaj crkve prema dr­ žavi u raznim kulturnim zemljama. 2 4 5 Mužić, Katolička crkva, str. 80-82. KULTURA IN POLITIKA 149 Katoliškega oddelka pri ministrstvu za vere Mihajlo La- novič januarja 1920. O konkordatu sta razmišljala tudi minister za vere Ljuba Jovanovič istega leta in minister za zunanje zadeve Momčilo Ninčič naslednje leto. Ok­ tobra 1922 so bili končani omenjeni “Zaključki ožjega odbora komisije za preučitev vprašanja o sklenitvi kon­ kordata”. Plenarni odbor za izdelavo načrta konkordata je bil potem ustanovljen junija 1923, svojo različico pa je ponudil tudi jugoslovanski poslanik pri Svetem sede­ žu, dalmatinski politik Josip Smodlaka. Kot temelj za pogajanja leta 1925 je rabil načrt, izdelan na podlagi konkordata s Srbijo iz leta 1914, dopolnjen s predlogi ministrske konference z dne 30. marca 1925 in petih konferenc Delegacije za konkordat, ki so jo sestavljali pravniki M. Janič, Josip Smodlaka, Mihajlo Lanovič in Niko Moscatello. Jugoslovanski predlog je bil predan dr­ žavnemu sekretarju pri Svetem sedežu 1. junija 1925. Verska vzgoja katoliške mladine je bila v predlogu si­ cer prepuščena škofom, vendar naj bi katehete v dr­ žavnih šolah sporazumno imenovala škof in minister za prosveto. Isto načelo naj bi veljalo tudi za imenovanje profesorjev na verskih srednjih in visokih (fakultetah) državnih šolah, ki bi jih vse plačevala država. Predlog je cerkvenim oblastem dovoljeval ustanavljanje in vodenje semenišč, nadzornike za disciplino in pouk na seme­ niščih pa bi sporazumno imenovala pristojna cerkvena oblast in ministrstvo za prosveto. Vprašanja konfesio­ nalnih šol delegacija Kraljevine SHS ni načenjala, če pa bi pri tem vztrajal Sveti sedež, bi, po vzoru konkordata z Litvo, država dopustila cerkveno zasebno šolstvo in konfesionalni značaj teh šol pod pogojem, da ne kršijo veljavne državne zakonodaje na tem področju. Končna redakcija predloga je na koncu predvidela še dodatni člen o uporabi starocerkvenoslovanskega obrednega je­ zika, ki naj bi bil dovoljen v katoliških župnijah z enim slovanskim jezikom.2 4 6 Na skupni konferenci obeh delegacij 11. junija 1925 v Rimuje bil delegaciji Kraljevine SHS predan protipre- dlog Svetega sedeža in pojasnjeni pogoji za sklenitev konkordata, ki naj bi temeljili na zahtevah jugoslovan­ 2 4 6 Dimič, Kulturna politika, 2, str. 458-459; Mužić, Katolička crkva, str. 85-89. 150 skih škofov. Ti pogoji so bili: da jugoslovanski poslanik pri Svetem sedežu vrne upravo zavoda sv. Hieronima v Rimu in urade poslaništva izseli; da država Katoliški cerkvi vrne vse cerkve, zavode in šolske stavbe, ki jih je konfiscirala po zlomu Avstro-Ogrske; in da država vrne ali materialno nadoknadi z agrarno reformo Ka­ toliški cerkvi odvzeto zemljo. Protipredlog konkordata pa je zahteval nekaj stilnih popravkov. Bistveno je bil popravljen predvsem 11. člen, kije dopuščal sporazu­ mno ustanavljanje semenišč samo, če bi vlada te zavo­ de potem tudi denarno podpirala. Ravno tako cerkvena stran ni privolila v to, da se država vmešava v nadzor nad disciplino in poukom v semeniščih. Za garancijo državi, da bodo duhovniki vzgajani v državnem jeziku inpatriotskem duhu, so našli kompromis v dodatku, da lahko postane župnik le duhovnik, ki je končal držav­ ne srednje šole (z maturo). V nadaljevanju pogajanj 17. junija so predstavniki Svetega sedeža predložili dodatne zahteve: da država prizna pravico javnosti katoliškim šolam vseh vrst in stopenj; da je v državnih osnovnih šolah, kjer je vsaj toliko katoliških otrok, kolikor jih je po zakonu potrebno za otvoritev šole, učitelj katoličan; da država zagotovi pravico svobodnega izražanja vere (ki naj bi bila ogrožena z versko toleranco); da država pri­ zna Cerkvi pravico svobodnega organiziranja in vodenja mladinskih (Marijinih, Katoliške akcije idr.) kongrega­ cij in še nekaj drugih. Glede zahteve po uporabi sta- rocerkvenoslovanščine v katoliškem bogoslužju pa naj bi se pogovarjala neposredno Kongregacija za posebne zadeve in obrede pri Svetem sedežu in Jugoslovanska škofovska konferenca, ne pa vlada, ki bi lahko iz tega naredila politični problem. Delegacija Kraljevine SHS je bila pri nekaterih spornih vprašanjih pripravljena popustiti in je to tudi predlagala vladi, saj je bilo po njenem mnenju le tako mogoče doseči sporazum. “Če želimo s konkordatom do­ seči priznanje pravic, ki so za državo pomembnejše, pri tem vprašanju ne smemo zahtevati več, kot smo dosegli s starim srbskim konkordatom.”2 4 7 2 4 7 Dimič, Kulturna politika, 2, str. 462, Dimič v opombi 235 citira Arhiv Jugoslavi­ je, Poslaništvo Kraljevine SHS pri Vatikanu, fas. 5, 1925. KULTURA IN POLITIKA 151 Vendar je vladna delegacija vztrajala pri nekaterih uredbah, na primer, da je mogoče Katoliški cerkvi za­ gotoviti svobodo izpovedovanja vere samo z dostavkom, da se hkrati prepove zlorabo prižnice v korist določenim političnim strankam; ali da se Cerkvi prizna pravica ustanavljanja in vodenja mladinskih kongregacij samo, če Sveti sedež zagotovi, da ne bodo zlorabljene v politič­ ne namene. Vztrajali so tudi pri možnosti širitve staro- cerkvenoslovanskega jezika in glagolice pri bogoslužju, ker naj bi bilo to izjemnega nacionalnega pomena. S temi stališči se je delegacija vrnila v Beograd v upanju, da se bodo pogajanja nadaljevala po letnih do­ pustih, saj je bila na obeh straneh očitna pripravljenost na kompromis. Vendar so se do jeseni 1925 določene stvari spremenile. Cerkvena stran npr. ni bila pripravlje­ na popustiti pri zahtevah glede zavoda sv. Hieronima, vlada pa pri starocerkvenoslovanskem jeziku. Katoliška stran je ostala nezadovoljna s šolsko politiko, pri Naro­ dni radikalni stranki in na dvoru pa so upali, da se bo vedno bolj pereče hrvaško vprašanje, kije bilo povezano z odnosi s Katoliško cerkvijo, rešilo s sporazumom z Ra­ dičevo Hrvaško kmečko stranko. To seje poleti 1925 res zgodilo. Narodno radikalna stranka in Hrvaška kmečka stranka sta 18. julija 1925 oblikovali koalicijsko vlado pod predsedstvom Nikole Pašiča, v katero je jeseni, 17. novembra, kot prosvetni minister vstopil tudi sam Stje­ pan Radič. Le slab teden za tem se je kot tak pogovarjal z zagrebškim nadškofom Bauerjem in delegacijo škofov ter se z njimi strinjal o potrebi po krščanskem obeležju šole, “ampak seveda brez kakršnekoli škode za državno suverenost in naš narodni slovanski duh”. Tako so se odnosi med Katoliško cerkvijo in državo spet za daljši čas ohladili in pogajanja o konkordatu so zastala.2 4 8 Koalicija RR (radikali - Radič) je zdržala le leto in pol, sam Stjepan Radič na položaju ministra za prosveto še znatno manj (5 mesecev). Politična kriza seje pogla­ bljala. Prišlo je do znanih dogodkov: do atentata na tri najpomembnejše poslance Hrvaške kmečke stranke v parlamentu, Koroščeve vlade in diktature. Šestega ja­ nuarja 1929 je kralj Aleksander razpustil parlament in 2 4 8 Dimic, Kulturna politika, 2, str. 464. 152 postopoma ukinil vse politične stranke v državi. Sprva je večji del javnosti kraljeve ukrepe in namene po kon­ solidaciji skrajno zaostrenih političnih razmer v državi pozdravil. Vlada je začela po hitrem postopku reformi­ rati državno upravo, sodstvo in sprejemati enotno za­ konodajo, ki prej v desetih letih nikakor ni mogla skozi parlamentarno proceduro. Tako je na vrsto prišla tudi ureditev odnosov z verskimi skupnostmi. Zakon o Srb­ ski pravoslavni cerkvi je bil sprejet 8. novembra 1929, zakon o židovski verski skupnosti v Kraljevini Jugosla­ viji 14. decembra 1929, zakon o islamski verski sku­ pnosti v Kraljevini Jugoslaviji 30. januarja 1930, zakon o reformiranih cerkvah in o evangeličanskih cerkvah v Kraljevini Jugoslaviji pa 16. aprila 1930.2 4 9 Od ustavno priznanih veroizpovedi sta torej izostali hrvaška Sta- rokatoliška cerkev in Katoliška cerkev, očitno z vidika države kot najbolj problematični verski skupnosti; Ka­ toliška cerkev predvsem zaradi mednarodno vplivnega sedeža zunaj države, Starokatoliška pa kot njena nepo­ sredna konkurenca v Dalmaciji. Vendar je zlasti na dvoru prevladalo mišljenje, da bi konkordat preprečil nadaljnje protidržavno delova­ nje nekaterih hrvaških duhovnikov - takoj po razgla­ sitvi kraljeve diktature sta se za skupno protidržavno delovanje sporazumeli hrvaško ustaško gibanje in ma­ kedonska teroristična organizacija VMRO - in bi s po­ miritvijo Katoliške cerkve državo na ta način navznoter znatno konsolidirali. Tudi politika kraljeve diktature je v letu 1930 že izgubila veliko pozitivnega naboja in je počasi zahajala v slepo ulico. V Vatikanu pa so se z Lateranskima pogodbama z Italijo (11. februar 1929) čutili močnejše in tako sta se obe strani jeseni 1930 sporazumeli o nadaljevanju pogajanj za konkordat. Od septembra 1930 do marca 1931 so tekla pogajanja o proceduri. Jugoslovanski poslanik v Vatikanu Jevrem Simič je 4. marca predal Načrt konkordata, na katerega je dobil odgovor avgusta 1931. Od pogajanj v letu 1925 se je položaj v Jugoslaviji toliko spremenil, daje bila v letih 1929 in 1930 konč­ no sprejeta enotna šolska zakonodaja. Zakon o srednjih 2 4 9 Košir, Cerkev in njen odnos do političnih ureditev, str. 261. KULTURA IN POLITIKA 153 šolah je bil podpisan 31. avgusta 1929, zakona o učite­ ljiščih in o učnih knjigah za narodne in meščanske šole, učiteljišča in srednje šole 27. septembra 1929, zakon o narodnih šolah 5. decembra 1929, zakon o univerzah pa 28. junija 1930.2 5 0 Zasluge za to, da številni zakonski predlogi o šolstvu v vsem desetletju parlamentarne de­ mokracije niso prišli skozi parlamentarno proceduro in je bilo šolstvo v državi urejeno po starem, v vsaki pokra­ jini drugače, siji lastila tudi Katoliška cerkev, saj so bili zakonski predlogi praviloma liberalnega značaja in so vpliv Cerkve v šolstvu katoliškega dela države omejevali v primerjavi z dejanskim stanjem. Zakon o srednjih šo­ lah je Cerkev kritizirala zlasti zaradi prepovedi privatnih srednjih šol in zaradi prepovedi članstva srednješolske mladine v Marijinih kongregacijah ter drugih na “ple­ menu” ali religiji temelječih organizacijah. Pri zakonu o narodnih šolah je bil za Cerkev moteč že državni mo­ nopol nad obveznim šolstvom. Narodne šole so imele po zakonu glavno nalogo, “da s poukom in vzgojo v duhu državne in narodne enotnosti in verske strpnosti učen­ ce pripravljajo za moralne, predane in aktivne člane dr­ žavne, narodne in družbene skupnosti”. Najbolj moteč pa je bil člen 43, kije ministrstvu za prosveto omogočal razmeroma veliko pristojnosti pri verouku, imenovanje katehetov, ki jih predlaga Cerkev, dopuščal je možnost, da verouk poučujejo tudi laiki, njihovo plačevanje pa nalagal krajevnim verskim občinam ali staršem. Konec leta 1929 je v Rimu izšla papeška enciklika “O krščan­ ski vzgoji mladine”, kije cerkvenim kritikam nove šolske zakonodaje v Jugoslaviji pritrdila in jih še spodbudila. Na kritike Katoliške cerkve je morala vlada na posebno željo kralja z manjšimi popravki v zakonu odgovarjati na seji 11. januarja 1930. Dopolnitve zakona o naro­ dnih šolah so bile objavljene 7. julija 1930.2 5 1 Obnova pogajanj o konkordatu je kulturni boj na 2 5 0 UL ljubljanske in mariborske oblasti, 4. 10. 1929, zakon 398; UL Dravske ba­ novine, 17. 10. 1929, zakona 414 in 415; UL kraljevske banske uprave Dravske banovine, 28. 1. 1930, zakon 110; Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 30. 8. 1930, zakon 134. 2 5 1 Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine 8. 8. 1930, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o narodni šoli; Dimič, Kulturna politika, 2, str. 398-420. 154 najvišji ravni, torej med Cerkvijo in državo, nekoliko umirila. Jugoslovanski predlog konkordata je predvi­ del posebno prisego katoliških škofov, ki se ni nanašala samo na lojalnost do države, monarha in državne ure­ ditve, ampak je zahtevala tudi discipliniranje podreje­ nih duhovnikov, ki bi kakorkoli delovali proti državnim interesom. Državni interesi pa so navadno razmeroma sporni in različno interpretirani. Drugi členi se niso do­ sti razlikovali od zahtev države iz leta 1925. Tudi mo­ žnost uporabe starocerkvenoslovanskega jezika v litur­ giji je ostajala v dodatku h konkordatu. V “Aide - me­ moire”, ki gaje Simiču v začetku avgusta 1931 predal vatikanski državni sekretar Eugenio Pacelli, pa naj bi na pobudo nuncija Ermenegilda Pellegrinettija, kije za­ govarjal mnenje, da je trenutek ugoden za večji pritisk na Jugoslavijo, predlagali precej večje zahteve kot pred šestimi leti. Tako je poslanik Simič pogajanja spet pre­ kinil, dokler Sveti sedež ne približa stališč jugoslovan­ skemu predlogu. V letih 1932 in 1933 naj bi iniciativo v pogovorih z Vatikanom prevzel osebno kralj Aleksan­ der.2 5 2 Odnosi so se zaostrili. Jugoslovanska škofovska konferenca novembra 1932 je sprejela dva dokumenta: Memorandum katoliških škofov in Poslanico o sokolu, ki sta obtoževala predvsem državno šolsko politiko in ideologijo integralnega jugoslovanstva. Sočasno je pa­ pež Pij XI. javno govoril o preganjanju Katoliške cerkve v Jugoslaviji.2 5 3 Da bi napetost nekoliko zrahljali, je vlada 20. januarja 1933 popustljivo odgovorila na “Aide - me­ moire”. Med drugim so izrazili pripravljenost, da v kon­ kordat uvrstijo tudi določbe o financiranju katehetov, vendar so vztrajali pri stališču, da pri nadzoru kateheze sodeluje tudi država; vprašanje konfisciranih cerkvenih šolskih zavodov pa naj bi rešili sporazumno. Ponovna obuditev pogovorov aprila 1933 staremu jugoslovanskemu poslaniku pri Svetem sedežu ni uspe­ la. V Vatikanu so zahtevali, da na Simičevo mesto pride dalmatinski duhovnik Niko Moscatello, češ “da se du­ hovniki med seboj bolje razumejo”. Med jugoslovanskimi škofi sta se takrat menda že jasno izoblikovali dve sku- 2 5 2 Simič, Rimokatolička crkva i Srbi, str. 145-146. 2 5 3 Mužić, Katolička crkva, str. 99. KULTURA IN POLITIKA 155 pini. Prva, okrog Bauerja (Zagreb), Rožmana (Ljubljana) in Carevića (Split), naj bi si iskreno prizadevala za skle­ nitev konkordata, druga, okrog Šarića (Sarajevo) in Sre­ brniča (Krk), pa naj bi bila proti sklenitvi konkordata. S konkordatom bi namreč Vatikan pomagal notranje kon­ solidirati Jugoslavijo, kije bila po njihovem mnenju ta­ ko ali drugače že obsojena na razpad. Slednja skupina naj bi precej vplivala tudi na stališča Svetega sedeža.2 5 4 Večjo pripravljenost na pogovore je Vatikan pokazal šele oktobra 1933. Jugoslovanska delegacija je privolila v kanonsko pravo kot temelj, na katerem se lahko poga­ jajo. Tako naj bi se obe delegaciji brez večjih težav raz­ meroma hitro uskladili. Edini točki, ki sta zahtevali več pogajanj, naj bi bili vprašanji glagolice in verouka, ki sta bili ključna problema že v pogajanjih leta 1925. Be­ sedilo konkordata je bilo usklajeno že pred atentatom na kralja Aleksandra v Marseillesu (9. oktobra 1934), podpisan pa je bil 25. julija 1935 v Rimu.2 5 5 Po mnenju srbskih zgodovinarjev je bil podpis kon­ kordata kapitulacija jugoslovanske države pred Katoli­ ško cerkvijo, saj naj bi omogočal njeno prosto delovanje tudi pri širjenju katolicizma na račun drugih veroizpo­ vedi. S tem naj bi bil celo protiustaven, ker je kršil nji­ hovo enakopravnost. Člen 8 je prepuščal Svetemu se­ dežu presojo in regulacijo o možnosti delovanja duhov­ nikov v politiki oziroma neposredno v političnih stran­ kah. Pri vprašanju nadzora in nastavljanja katehetov pri verouku je konkordat opredelil nadrejenost Cerkve državi, njihove pravice pa so bile izenačene z drugimi državnimi uslužbenci. Takratni kritiki konkordata so poudarjali predvsem to nedoslednost, da kateheti, kijih vzdržuje država, njej niso v ničemer odgovorni. Tak pri­ vilegij naj ne bi bil znan v nobenem drugem veljavnem konkordatu.2 5 6 Od podpisa konkordata 25. julija 1935, ko so ga podpisali pooblaščeni predstavniki v Rimu, do njegove javne predstavitve v jugoslovanskem parlamentu de­ cembra 1936 je minilo 17 mesecev kolebanj in prever­ 2 5 4 Dimič, Kulturna politika, 2, str. 469-470; Mužić, Katolička crkva, str. 100. 2 5 5 Mužić, Katolička crkva, str. 101-103. 2 5 6 Dimić, Kulturna politika, 2, str. 470-477. 156 janj vlade o javnem mnenju glede konkordata. Le me­ sec dni pred podpisom konkordata, ko je bil podpis že davno dogovorjen, je bila namreč imenovana nova vlada Milana Stojadinoviča in notranjega ministra Antona Ko­ rošca, ki sta oblikovala povsem novo vladno koalicijo skupaj z bosanskimi muslimani Mehmeda Spaha, po­ zneje poimenovano Jugoslovanska radikalna zajednica (skupnost) - JRZ. Ta je prej trdo unitaristično politiko Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS) precej spreme­ nila. Politiko “narodne in državne enotnosti” pokojnega kralja Aleksandra je postavila na nove temelje prizna­ vanja in upoštevanja etničnih, jezikovnih, religioznih, kulturnih, ekonomskih idr. razlik, vladala pa je s starim parlamentom, izvoljenim še pod pritiskom JNS samo nekaj mesecev pred menjavo vlade. Tako izpostavlja­ nje problema ratifikacije konkordata v prvem letu vlade Stojadinovič-Korošec ni bilo ravno prioritetna tema. Najostreje se je na konkordat odzvala Srbska pra­ voslavna cerkev, pritegnil pa ji je tudi liberalni del poli­ tične javnosti. Srbska pravoslavna cerkev je proti kon­ kordatu začela odkrito javno kampanjo, v kateri je upo­ rabila vsa legalna sredstva javnega pritiska. Svoj novi položaj je utemeljevala kot Cerkev s posebno zgodovin­ sko vlogo pri oblikovanju države in kot večinska veroiz­ poved v državi. Kot taka ni soglašala s tem, da bi neka druga Cerkev (po njeni interpretaciji) imela toliko privi­ legijev, ki jih sama ni imela niti, ko je bila državna Cer­ kev. 1. avgusta 1937 je Sveta sinoda arhierejev Srbske pravoslavne cerkve celo določila kazni za vse ministre in parlamentarne poslance, ki so teden dni prej glasovali za konkordat. Toda konkordat je bil je 23. julija 1937 v parlamentu izglasovan (166 : 128). Ker je v naslednji noči umrl srbski patriarh Varnava in so bila čustva pra­ voslavnih zelo razgreta (krožile so govorice, da gaje dala vlada zastrupiti), prišlo je tudi do demonstracij v Be­ ogradu, so predstavitev konkordata v senatu preložili. Razmere se niso umirile in vlada se je jeseni odločila, da zakon o konkordatu umakne iz parlamentarne proce­ dure, kar je bilo javno objavljeno 10. novembra 1937.2 5 7 Zanimivo je, da takratni predsednik vlade Milan 2 5 7 Košir, Cerkev in njen odnos do političnih ureditev, str. 263-266. KULTURA IN POLITIKA 157 Stojadinović v svoji spominih ne vidi glavnega vzroka za odpor v samem konkordatu, pač pa naj bi bil konkordat le izgovor za politično gonjo proti njemu in poskus str­ moglavljenja vlade. To pa utemeljuje s tem, da do maja 1937, ko je konkordat začel obravnavati poseben par­ lamentarni odbor, ni bilo nikakršnih protestov ali na­ sprotovanj konkordatu. Celo nasprotno, vsi, vključno s Srbsko pravoslavno cerkvijo, naj bi ga hvalili in si, tudi neupravičeno, pripisovali zasluge zanj.2 5 8 Kot prej pravoslavna, je na zavrnitev konkordata zelo ostro odgovorila Katoliška cerkev, tako v Jugoslaviji kot v Rimu. Jugoslovanska škofovska konferenca je 4. maja 1938 na to temo objavila obširno kritično posla­ nico svojim vernikom. Ob umiku konkordata iz Naro­ dne skupščine je Sveti sedež spet izdal poseben Aide - memoire in na ta način uradno protestiral, kritično je o tem večkrat pisal L'Osservatore Romano, Apostolska nuncijatura pa je vladi predala ostro protestno noto.2 5 9 Problem odnosov prve jugoslovanske države s Kato­ liško cerkvijo je torej ostal nerešen vse do njenega kon­ ca, ne glede na to, da je na pragu vojne spet prišlo do hrvaško-srbskega sporazuma, v okviru katerega bi bilo mogoče tudi to izvesti. A so bili v zadnjem letu in pol pred okupacijo in razpadom države drugi do takrat ne­ rešeni problemi pomembnejši. Kljub pritiskom države z razmeroma liberalno šolsko zakonodajo in celo zakon­ skimi prepovedmi glede privatnih šol je Katoliški cerkvi v slovenskem delu Jugoslavije uspelo obdržati večino svojih starejših šolskih zavodov, ustanovili pa so kar nekaj novih. V vsem obdobju prve jugoslovanske drža­ ve je bilo v zasebni lasti in upravljanju škofij ali različ­ nih cerkvenih redov okrog 50 različnih izobraževalnih zavodov: od tega okrog 15 otroških vrtcev, 5 ljudskih šol, 6 meščanskih šol, 2 gimnaziji (škofijska v Šentvi­ du, do leta 1927 frančiškanska v Kamniku, od 1936 pa uršulinska v Ljubljani), 2 učiteljišči (šolskih sester v Mariboru in do leta 1935 uršulinsko v Škofji Loki), 3 rokodelske šole, okrog 13 kmetijskih in gospodinjskih 2 5 8 Stojadinović, Ni rat ni pakt, str. 519-543. 2 5 9 Košir, Cerkev in njen odnos do političnih ureditev, str. 267; Dimič, Kulturna politika, 2, str. 485. 158 šol z Učiteljsko gospodinjsko šolo dr. Kreka v Šiški v Ljubljani, kije leta 1936 prerasla v popolno srednjo šo­ lo s pravico javnosti. Najprej v Celju, od leta 1937 pa v Mariboru je delovala triletna škofijska glasbena šola. Poleg teološke fakultete v okviru ljubljanske univerze, ki je bila državna, pa so bogoslovne študije poučevale še škofijsko duhovsko semenišče v Mariboru, salezijan­ ska filozofsko-teološka šola na Rakovniku v Ljubljani, interna bogoslovna šola v kartuzijanskem samostanu Pleterje in kapucinska bogoslovna šola v Škofji Loki.2 6 0 Število in značaj teh zasebnih cerkvenih zavodov sta se pogosto spreminjala, ker so bili večkrat pod pritiskom ukinitve ali reorganizacije, pač glede na trenutno vladno koalicijo in njeno šolsko politiko. V splošnem pa bi ven­ darle lahko rekli, daje eno temeljnih poslanstev Katoli­ ške cerkve, to je vzgoja mladine, kljub prehodu iz Cerkvi prijazne habsburške monarhije v pretežno pravoslavno Jugoslavijo in kljub splošnemu evropskemu trendu se­ kularizacije v tem času napredovalo. 2 6 0 Vovko, Slovensko katoliško šolstvo v letih 1918-1941, str. 167-176. KULTURA IN POLITIKA 159 Kultura in ideologija Nasilje kot politično sredstvo Verjetno bi o nasilju pri uresničevanju političnih ciljev lahko govorili brez časovnih omejitev; od grških časov, ko je politika dobila svoje ime, torej od samega začetka, do danes, koje fizično nasilje še zelo razširjena politična praksa v večjem delu sveta. Vendar bi se bilo tu smiselno omejiti na čas in prostor, koje v Srednji Evro­ pi konec 19. stoletja postala politika množična stvar, tja do sredine 20. stoletja, ko seje “divjost” vsaj malo umi­ rila in so v ospredje mednarodnega političnega diskurza prišle tudi človekove pravice. Hkrati z množičnostjo se je tudi politično nasilje z državne represije oziroma poli­ tično vplivnih elit razširilo v vsakdanjo politično prakso širokih slojev, na ulice, volišča. Postopna demokratiza­ cija v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja je z vse širšo volilno pravico in vse večjim vplivom množic ter prizadevanji za vpliv na množice kruto politično re­ alnost nasilja profanizirala na nasilje na voliščih, razne vrste demonstracij, uličnih spopadov, ustrahovanja in pretepanja političnih nasprotnikov, uničevanja naspro­ tnikove politične infrastrukture in logistike, do množič­ nih pokolov in genocida. Pravico do nasilja so različne politične stranke in skupine vedno utemeljevale s pravičnostjo svojih politič­ nih ciljev in z nemočjo ter neučinkovitostjo legalnih poli­ tičnih poti. Tako so upravičenost nasilja med prvimi ute­ meljevali glasniki brezpravnih revnih množic industrij­ skega in agrarnega delavstva že od začetka 19. stoletja. Sredi stoletja sta legitimnost nasilja v politiki teoretsko KULTURA IN IDEOLOGIJA 163 artikulirala Marx in Engels ter anarhisti, zlasti Mihail Bakunin. Fizični obračuni so bili od sredine 19. stoletja v Srednji Evropi pomemben del nacionalističnih sporov in spopadov. Posebej poudarjeno legitimnost pa je na­ silje dobilo v politiki med obema svetovnima vojnama, ko ni bilo več omejeno pretežno samo na nasilje oblasti proti potencialnim političnim nasprotnikom, temveč so fizično nasilje uporabljale tudi opozicijske politične sku­ pine v boju z nasprotniki in v boju z oblastmi. Nasilje v politiki torej ni nekaj izkrivljenega, neka stranpot v dolo­ čenem razvojnem obdobju evropske politike. Je zelo po­ memben element določenih politik, tako tistih na oblasti kot tistih v opoziciji, pri fašističnih strankah oziroma skupinah celo bistvena sestavina političnega delovanja. Kljub staremu definiranju in pravnemu sankcioni­ ranju človekovih pravic, ki se nanašajo tudi na oseb­ no varnost in omejujejo brezpravno nasilje države, teče do kolikor toliko uveljavljenih norm nenasilnega poli­ tičnega delovanja dolga pot. Drugi člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 pravi: “Cilj vsakega političnega združevanja je ohranitev naravnih in nezastarljivih človekovih pravic. Te pravice so svobo­ da, lastnina, varnost in upor proti zatiranju.” Splošna deklaracija človekovih pravic OZN več kot stoletje in pol kasneje (10. december 1948) še vedno nemočno pona­ vlja: “4. Nikogar se ne sme imeti niti v suženjstvu niti v podložništvu; suženjstvo in trgovina s sužnji v kakršniko­ li obliki sta prepovedana. 5. Nikogar se ne sme mučiti ali z njim surovo, nečloveško ali ponižujoče ravnati.” Nasi­ lje nad narodnimi, etničnimi, plemenskimi ali verskimi skupinami definira dan prej na istem mestu sprejeta Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina ge­ nocida.2 6 1 Tudi danes so vse še vedno aktualne. Nekakšen vrhunec je nasilje v politiki na tem pro­ storu doseglo prav v obdobju med obema svetovnima vojnama in posledično v sklepu tega časa z drugo sve­ tovno vojno. Kot sem že omenil, so nasilje kot legitimno sredstvo političnih bojev v svoje teoretske in program­ ske dokumente prvi vnesli marksisti in anarhisti. Plod 2 6 1 Jambrek, Perenič in Uršič (ur.), Varstvo človekovih pravic, str. 408, 434 in 463- 466. 164 nezadostnosti rešitev, ki sta jih takoj po prvi svetovni vojni ponujali ti dve idejni usmeritvi, je bil pojav no­ vih političnih gibanj, predvsem italijanskega fašizma. Fašizmi, če podobna, vendar vsakokratnim lokalnim razmeram prilagojena gibanja po različnih evropskih in tudi drugih deželah tako poimenujemo, so imeli ravno tako kot marksizem namen radikalno prekiniti z dolgim obdobjem klientelizma liberalnih družbenih elit. Vendar jim marksistični tip internacionalne proletarske revolu­ cije ni (več) ustrezal. Ni jih motila učinkovitost kapita­ lističnega gospodarstva in ravno tako so soglašali zna- cionalističnim tekmovanjem, zakonom močnejšega v smislu socialnega darvinizma. Za povečanje kolektivne moči pa je bilo treba vpreči v gibanje najširše množice, jih najprej prebuditi, mobilizirati in usmeriti v pomoč nacionalnim ciljem, kot so jih takrat voditelji pač razu­ meli. Razna fašistoidna gibanja so namreč našla najbolj plodna tla v manjših, večkrat prikrajšanih, vsekakor s povojno ureditvijo nezadovoljnih deželah, po možnosti še z močno marksistično tradicijo in “nevarnostjo”. Svet je pač ustvarjen za “velike”, to je močne in velikopote­ zne, notranje homogene in enotne kolektive. Za “velike” nacije in tako svete cilje, kot je uveljavitev nacionalnega kolektiva v novem krutem svetu, kjer po izkušnji prve svetovne morije od starih viteških pravil ni ostalo nič, pa so dovoljena vsa sredstva. Posebno vlogo med temi sredstvi je imelo nasilje. V italijanskem “rdečem dveletju” 1919-1920 npr. seje razbijanje stavk, shodov in sedežev marksističnih orga­ nizacij izkazalo kot zelo učinkovito; grozeča marksistič­ na organizacija je po konstantnih napadih začela peša­ ti. Policija je bila omejena z zakonskimi pooblastili in ji je vmešavanje fašističnih skvadristov prišlo zelo prav, zato je marsikje gledala skozi prste. Podobno učinkoviti so bili pri zastraševanju in onemogočanju političnih na­ sprotnikov “jurišni oddelki” (SA) NSDAP konec dvajsetih in v začetku tridesetih let v Nemčiji. Italijansko fašistič­ no nasilje je zelo zgodaj, že leta 1920, občutilo tudi 30 % Slovencev, ki so pripadli Italiji. Še pred fašizmom pa so Slovenci na zahodnem delu svojega etničnega ozemlja izkusili italijanski nacionalizem, tisti element takratne družbe, kije fašizmu dal najtrdnejši temelj in polet. KULTURA IN IDEOLOGIJA 165 Pri nas seje nasilno obračunavanje in urejanje poli­ tičnih zadev začelo praktično takoj po vojni. Na neki na­ čin, vsaj s pravnega vidika, je bil nasilen že sam “državni prevrat” oziroma ustanovitev nove države Slovencev, Hr­ vatov in Srbov konec oktobra 1918. Sprožil je precejšnjo reakcijo, tudi nasilno, nemške manjšine, zlasti na spo­ dnjem Štajerskem. Številen zeleni kader ali nezadovoljni prebivalci določenih krajev so od premirja vse do poletja 1919 v teh omejenih okoljih prevzemali “oblast” v svoje roke in delili “pravico” po lastni presoji, saj je bila avto­ riteta političnih središč močno omajana. Že v začetku novembra 1918 so kmetje za nekaj časa prevzeli “oblast” v Cerkljah, Brestanici, v Semiču, na Blokah in oplenili veleposestva v Libeličah, v Planini pri Rakeku ter po­ sestvo Snežnik pri Ložu. Podobno je bil napaden grad v Beltincih v Prekmurju. Pravico so vzeli v svoje roke delavci na Prevaljah.2 6 2 Konec leta 1918 so nezadovolj­ ni prebivalci samovoljno zamenjali župana in občinski svet v Šmihelu-Stopičah pri Novem mestu (“kandijska republika”). Januarja 1919 so kmetje oplenili graščino v Moravčah, v Posavju so prisilili trgovce v prodajo skritih zalog blaga, aprila so si izvolili svojo oblast in terjali re­ publiko v Vinici (“viniška republika”), maja so se novim davkom uprli v Kostanjevici, na Štajerskem so množično zahtevali republiko, v Halozah so zahtevali razdelitev vi­ nogradov, julija 1919 pa so se začeli upirati celo vojaki v Mariboru. Kmečko nezadovoljstvo so ob pomoči vojske in orožništva do poletja 1919 vendarle umirili.2 6 3 V okolju organizirane politike na državni ravni je z nasiljem začela stranka, ki je imela najuspešnejše zglede v tujini, to je novoustanovljena Socialistična de­ lavska stranka Jugoslavije (komunistov) (slovenski del od marca, aprila 1920) oziroma Komunistična partija Jugoslavije (junij 1920). Od jeseni 1917 do leta 1920 seje nasilno utrdila nova boljševiška oblast v Rusiji, od marca do avgusta 1919 so boljševiki obvladali tudi Ma­ džarsko, v Nemčiji je vrelo od posameznih komunistič­ 2 6 2 Perovšek, Revolucionarne “občine” v Sloveniji v letih 1919-1920, str. 50. 2 6 3 Saje, Revolucionarno gibanje kmečkega ljudstva v Sloveniji 1917-1919, str. 143- 148; Stiplovšek, O revolucionarnosti v obdobju 1918-1921, str. 50-51; Titi, Murska republika 1919, str. 12-27. 166 nih vstaj v Berlinu, Bremnu, na Bavarskem, v Porurju, Leipzigu, Hamburgu in še kje od začetka leta 1919 vse do leta 1923. Nekaj časa je bila razglašena sovjetska re­ publika tudi na Slovaškem. V Italiji je bila resna nevar­ nost revolucije v letih 1919-1920. Mejnik v političnem razčiščevanju med slovenskimi marksisti, ali naj gredo v neposredno revolucionarno akcijo ali je socializem dol­ gotrajen in umirjen proces, je bila železničarska stavka aprila 1920. Zveza prometnih in transportnih delavcev in uslužbencev Jugoslavije, ki je stavko organizirala, je bila pod vplivom komunistov. Stavka je zajela vso drža­ vo in močno ohromila njeno normalno funkcioniranje. Po nekaj dnevih je zaradi zaostrovanja in demonstra­ cije moči na obeh straneh prerasla v splošno stavko s poskusom trboveljskih rudarjev, da bi prevzeli oblast. Podobno so se za revolucijo navduševali tudi kočevski rudarji. Vojska je intervenirala v Trbovljah, kjer je v spopadih življenje izgubil en rudar, orožniki pa so v Lju­ bljani na Zaloški cesti preprečili prodor demonstrantov v mestno središče in v spopadu ubili 13, ranili pa okrog 30 demonstrantov. Aretacije voditeljev stavke in krvavi dogodki so vendarle umirili stavko.2 6 4 Naraščajoči vpliv komunistov, ki so ga potrdili rezultati volitev v ustavo­ dajno skupščino novembra 1920, kjer je KPJ postala tretja najmočnejša stranka v državi, ter vzdrževanje re­ volucionarnih razmer in vztrajno pozivanje k uporom, revoluciji, rušenju komaj doseženega reda in miru so konec leta 1920 izzvali vladni ukrep, t. i. Obznano, kije prepovedala tovrstno komunistično dejavnost. Neuspe­ šen poskus atentata na regenta Aleksandra (29. junij 1921) in uspešen atentat na notranjega ministra Mi- lorada Draškoviča (23. julij 1921) sta sprožila nasilno reakcijo oblasti. Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi je 2. avgusta 1921 komunistično gibanje po­ stavil zunaj zakona. Začelo se je grobo policijsko pre­ ganjanje komunistov, ki je sčasoma, zlasti v tridesetih letih, dostikrat ušlo prek zakona in se sprevrglo v grobo policijsko preganjanje, mučenje in pobijanje komuni­ stov.2 6 5 Za neposredni fizični boj, za morebitno izvedbo 2 6 4 Kos, Železničarska in splošna stavka aprila 1920, str. 56-58. 2 6 5 Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boj a jugoslovanskih komunistov 1919-1939, KULTURA IN IDEOLOGIJA 167 revolucije, so komunisti spomladi 1923 osnovali Prole­ tarske akcijske čete (PAČ), podtalno bojno organizacijo, ki je dobila pomembno vlogo predvsem v bojih z vse bolj agresivno Orjuno. Njeni pripadniki so bili oboroženi ve­ činoma s hladnim orožjem, pa tudi s pištolami in roč­ nimi granatami. Brigada PAČ v Ljubljani naj bi imela maja 1923 že dve četi po 60 borcev, brigada v revirjih pa trboveljsko četo s 84 borci in zagorsko četo s 124 borci. Že leta 1923 so se v neoboroženih spopadih srečevali z orjunaši v Šiški pri Ljubljani in pred delavskim domom na ljubljanskem Novem trgu. Do spopadov je prihaja­ lo tudi med veliko rudarsko stavko poleti 1923 v zasa­ vskih revirjih, ko so bili stavkokazi večinoma orjunaši. Orjuna je svojo protikomunistično aktivnost v “rdeči komunistični trdnjavi” še agresivneje nadaljevala po zlomu stavke, koje veliko komunističnih organizatorjev emigriralo v Francijo. Kljub protikapitalističnim geslom jim v Trbovljah ni uspelo dobiti članov iz delavskih vrst. Za 1. junij 1924 so napovedali shod in razvitje prapora Orjune v Trbovljah, kar je bil načrten izziv, in komunisti so se odločili nanj odgovoriti s silo, kljub temu da so bile PAČ slabo oborožene, Orjuna pa se je z orožjem oskr­ bovala iz vojaških skladišč. Na dan shoda je okrog 70 borcev PAČ napadlo 800 orjunašev, ki so z godbo priha­ jali z železniške postaje proti središču Trbovelj. Vnela se je revolverska bitka, ki stajo po nekaj minutah končali dve eksploziji ročnih granat iz vrst PAČ. Nasprotniki so se umaknili. Mrtvi so obležali dva pripadnika PAČ, dva gledalca in trije orjunaši, ranjenih pa je bilo okrog 20 ljudi. Pod zaščito orožnikov so se orjunaši spet zbrali, razvili prapor in kasneje v kamnolomu ubili prej zaje­ tega bojevnika PAČ. Zažgali so še Rudarski dom ter se umaknili iz Trbovelj, zvečer pa je mesto zasedla vojska. Obračun med komunisti in Orjuno v Trbovljah je bil po­ leg dogodkov na Zaloški cesti v Ljubljani štiri leta prej največji politični spopad z orožjem pri nas med obema svetovnima vojnama.2 6 6 1, str. 92-97; zelo konkretno in slikovito poročilo o policijskem postopku v tridese­ tih letih je objavil Makuc (priredil Likša Janko), Glavnjača in njene grozote, str. 23. 2 6 6 Kermavner (ur.), Prvi junij 1924 v Trbovljah, str. 7-14; Klopčič, Neravnodušni dr­ žavljan, str. 153-161; Klopčič, Kritično o slovenskem zgodovinopisju, str. 411-416. 168 Zelo pomemben element političnega boja je bilo nasilje tudi pri Organizaciji jugoslovanskih naciona­ listov - ORJUNA, ki se je v veliki meri inspiriralo pri italijanskem fašizmu. Pravi fašizem v taki kompleksni celoti, kot se je pojavil v Italiji, Nemčiji in drugih drža­ vah, na Slovenskem ni prišel do izraza. Vendar so bile splošne razmere pri nas tako podobne razmeram dru­ god v srednji in južni Evropi, da so nekatera politična gibanja posnemala mnoge elemente, ki so bili značilni za fašistična gibanja. Glavna usmeritev tega gibanja je bil jugoslovanski nacionalizem. Prizadeval si je za čim hitrejše kulturno poenotenje vseh Jugoslovanov in za centralistično urejeno, močno jugoslovansko državo, ki bi bila kos sovražnim namenom sosednjih naciona­ listov, zlasti italijanskih in nemških. Orjuna se je bo­ rila proti tako imenovanim separatistom v Jugoslaviji, političnim gibanjem, ki so zagovarjala kulturno poseb­ nost (narodnost) Slovencev, Hrvatov in Srbov (npr. Slo­ venska ljudska stranka, Hrvaška kmečka stranka), ter proti marksističnemu delavskemu gibanju, zlasti proti komunistom, ki so narodnost zavračali in zagovarjali mednarodno povezovanje delavcev. Pred komunizmom naj bi branili tudi komaj porajajoči se kapitalizem na Slovenskem. V oblikovanju enotnega jugoslovanskega naroda so iskali celo rasne posebnosti. Poleg naciona­ lizma, čaščenja močne države in protikomunizma jih je s fašizmom družilo tudi zagovarjanje uporabe fizičnega nasilja za uresničevanje političnih ciljev. Podobno kot fašistični skvadristi v Italiji ali Hitlerjevi “jurišni odre­ di” (SA) so hodili po ulicah oboroženi in v uniformah ter ustrahovali politične nasprotnike, razbijali njihove shode in zborovanja, se z njimi pretepali. Najbolj znan je že omenjen spopad Orjune s komunisti 1. junija 1924 v Trbovljah. Največja razlika med Orjuno in fašizmom pa je v odnosu do liberalizma in parlamentarne demo­ kracije, ki soju orjunaši branili, fašizem pa jima je na­ sprotoval. Orjuno so leta 1921 ustanovili jugoslovanski li­ beralni politiki iz Demokratske stranke v Dalmaciji za obrambo pred italijanskimi iredentisti, ki so hoteli Ita­ liji priključiti tudi Dalmacijo. V Sloveniji se je pojavila v začetku leta 1923. Po spopadu s policijo, ki uniformira­ KULTURA IN IDEOLOGIJA 169 nim in oboroženim orjunašem ob obletnici sprejema vi­ dovdanske ustave 28. junija 1926 ni dovolila razgrajati po ljubljanskem mestnem središču, je notranji minister Orjuno v ljubljanski oblasti razpustil. Po vsej državi pa so njene oddelke razorožili. Tako je delovanje Orjune v Sloveniji zamrlo.2 5 7 Posebno vlogo je imela Orjuna na Primorskem, kjer seje prva lotila oboroženega boja proti italijanskim oblastem in torej tudi proti italijanskemu fašizmu. Njeni pripadniki so skrivaj prestopali rapalsko mejo, v Julij­ ski krajini izvajali razne sabotažne in propagandne ak­ cije, atentate na ovaduhe in raznarodovalce ter zbirali vojaško pomembne podatke za jugoslovansko vojsko. Ta veja Orjune, ki je delovala čez državno mejo, se je nekaj časa imenovala Orjunavit (Orjuna v Italiji) in je bila posebej privlačna za primorske emigrante v jugo­ slovanskem delu Slovenije. Njeno delo je po letu 1926 počasi zamrlo, nekateri njeni pripadniki pa so se vklju­ čili v delo TIGR-a. Tudi TIGR je v svojem političnem boju uporabljal sabotaže, uničeval državno infrastrukturo, zlasti šole in vrtce, ki so bili glavni instrument italija­ nizacije prebivalstva, ter izjemoma izvajal napade na ljudi, skratka nasilje. V odgovoru na nasilje italijanske države niso našli druge možnosti kot protinasilje.2 6 8 Da je bilo nasilje sestavni del političnega življenja, dokazuje potreba po rediteljski moči na strankarskih shodih, ki so jo pri liberalnih strankah navadno izka­ zovali sokoli, pri katoliški do leta 1929 orli, v tridesetih letih pa fantovski odseki. Motenje nasprotnikovih poli­ tičnih shodov, prekinjanje govornikov ali pretepi so bili razmeroma pogosta oblika politične dejavnosti bolj raz­ gretih skupin tudi pri običajnih političnih strankah, ki načeloma nasilja niso odobravale. Bolj običajno je bilo sicer politično nasilje v južnejših jugoslovanskih pokra­ jinah, kjer so bile velikokrat nasilno motene tudi volitve v narodno skupščino. Druga svetovna vojna in komunistični prevzem oblasti ob njenem koncu je bil, če vključimo tudi pobo­ je vrnjenih vojaških nasprotnikov, zelo krvav. Ali lahko 2 6 7 Gligorijevič, Organizacija jugoslovenskih nacionalista (Orjuna). 2 6 8 Kacin Wohinz in Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866—2000, str. 70-75. 170 to brutalnost razumemo tudi kot nadaljevanje nasilne tradicije v komunistični politiki in v politiki do komuni­ stov? Zlasti v boljševistični (leninistični) tradiciji je ve­ ljalo, da revolucija mora biti krvava in da revolucionarni teror omogoča njeno večjo učinkovitost. Med diktaturo proletariata, torej nasilno oblastjo, ki jo je zagovarja­ la komunistična teorija, in “ljudsko demokracijo”, tisto pravo demokracijo v nasprotju z lažno meščansko, ki so jo obljubljali v politični propagandi, je bilo pač treba najti neki kompromis, pragmatično pot, ki je vsebovala elemente obeh. Koliko nasilja in koliko “demokracije”, tu ni tako pomembno. Pomembneje je, da je v dolgem stabilnem obdobju po drugi svetovni vojni nasilje v tem delu sveta vendarle izgubilo veliko moč in pomen re­ ševanja političnih konfliktov in da so se sčasoma bolj uveljavili interesi za njihovo mirno reševanje. Ali pa je mogoče še vedno potrebno vsake toliko puščati hudob­ no kri? KULTURA IN IDEOLOGIJA 171 Fašizem in Slovenci Pogoji, ki so omogočili fašizem Najvažnejši spremembi, ki ju je prineslo 19. stoletje v evropske ekonomske razmere, sta nedvomno razvoj ka­ pitalizma, torej koncentracija velikega kapitala v rokah peščice ljudi, ter hitra industrializacija, ki sta jo omogo­ čila kapital in druga industrijska revolucija, razvoj teh­ nologije. To je privedlo vedno več ljudi s kmečkega pode­ želja v industrijska središča, v mesta. Kjer ni bilo indu­ strije, so se ljudje izseljevali. Velik in hiter dotok novega prebivalstva v mesta je naglo poslabšal bivanjske razme­ re. Večje število novih delavcev kot delovnih mest je de­ lodajalcem omogočalo, da so delavce plačevali zelo nizko. Ti so bili prisiljeni delati in živeti v zelo slabih razmerah. Da bi od delodajalcev lažje zahtevali boljše pogoje, so se sčasoma organizirali v sindikate. Prevladujoča miselnost druge polovice 19. stoletja, liberalizem, je zagovarjala svoboden trg kapitala in delovne sile, ki naj bi sam naj­ bolj učinkovito urejal njuna razmerja. V ta razmerja naj bi se država čim manj vtikala. Zato so se delavci in izo­ braženci, ki so vedno večja nasprotja tedanje družbe ob­ čutili tudi kot svoj problem, začeli politično organizirati v socialnodemokratske stranke. Te so zahtevale socialno zakonodajo: zakone, ki bi omejevali pravice delodajalcev (največ 8 ur dela dnevno, prepoved otroškega dela itd.) in omogočali delavcem večjo varnost (bolniško in pokoj­ ninsko zavarovanje, dopust itd.). Na ideje in politiko so­ cialnodemokratskih strank je konec prejšnjega stoletja 172 najbolj vplival Karl Marx, kije zagovarjal nasilni prevzem oblasti delavstva - proletarsko2 6 9 revolucijo. Demokracija v Marxovem času (umrl je leta 1883) namreč še ni bila tako razvita, da bi omogočala ena­ kopravno sodelovanje pri politiki tudi revnejšim slojem prebivalstva. Nova politična elita seje v primerjavi s sta­ ro, plemiško, takrat oblikovala iz bogatega meščanstva, buržoazije, torej lastnikov kapitala, delodajalcev. Ti pa so zagovarjali stališče, da mora državljan imeti toliko vpliva na državno upravo, kolikor plača državi davkov. Volilna pravica je bila v večini evropskih držav omejena z višino plačanega davka ali s stopnjo izobrazbe. Od­ ločanje o državnih zadevah naj bi bilo prezahtevno za neuko ljudstvo. Splošno volilno pravico so npr. v habs­ burški monarhiji, torej v naših krajih, dobili šele leta 1907, v sosednji Italiji pa po prvi svetovni vojni, leta 1918. Ženske so volilno pravico dobile večinoma šele po drugi svetovni vojni. S širjenjem volilne pravice se je razširil tudi vpliv vseh slojev državljanov na politiko in politične stranke so morale svoje programe prilagajati zahtevam čim več ljudi. V nasprotju s starimi elitistični- mi liberalci so se nove politične skupine, kot so bili npr. ob prelomu stoletja socialni demokrati ali krščanski so- cialci, obračale na množice in jih skušale pritegniti tudi z nepolitičnimi organizacijami: s kulturnimi društvi, go­ spodarskimi zadrugami, z množičnimi shodi ipd. Na razvoj demokracije je vplivala tudi širitev izo­ brazbe. Delo v industriji je zahtevalo večjo zmožnost pri- učevanja delavcev na zahtevnejše delovne operacije. Za to je bilo zelo dobrodošlo vsaj znanje branja in pisanja. S širitvijo proizvodnje je naraščala potreba po admini­ strativnih delavcih - uslužbencih, ki so morali obvladati elemente računovodstva, minimalno pravno in ekonom­ sko znanje itd. Tudi upravljanje države je postajalo ve­ dno zahtevnejše, država je potrebovala vedno več spo­ sobnih uradnikov. Zato so države vedno bolj skrbele za obvezno šolanje mladine, odpirale so nove strokovne, 2 6 9 Proletariat je najrevnejši sloj prebivalstva, skoraj brez premoženja; po marksi­ stični teoriji razred ročnih delavcev, ki so prisiljeni prodajati svojo delovno silo ka­ pitalistom. Proletariat naj bi bil grobar kapitalizma in nosilec nove, višje razvite socialistične družbe. KULTURA IN IDEOLOGIJA 173 srednje in visoke šole. V 19. stoletju je bilo spet usta­ novljenih veliko novih univerz po vsej Evropi. S pisme­ nostjo in demokratizacijo so se širili časopisi in splošna razgledanost ter obveščenost ljudi. Med delodajalci in delavci je začel nastajati nov sloj prebivalstva: držav­ ni in privatni uradniki, razni manjši upravniki, tehniki, poslovodje so oblikovali tako imenovani srednji razred, na katerega seje pozneje naslonil fašizem. Italija je imela še to posebnost, daje bila šele v letih 1859-1870 združena v enotno kraljevino in je do sve­ tovne vojne ostala gospodarsko in kulturno še zelo ra­ znolika. Združevanje Italije je vodila državica Piemont (prestolnica Torino) na severozahodu polotoka, zato so novo kraljevino pod žezlom piemontske kraljevske dina­ stije z liberalno parlamentarno, vendar zelo centralizi­ rano državno ureditvijo drugi deli države najprej doje­ mali kot vsiljevanje neke tuje oblasti, kot “piemontiza- cijo”. Italijanska nacionalna zavest je bila po različnih pokrajinah različna in razmeroma nizka. Za milijone italijanskih kmetov so bile ozke lokalne razmere edina resničnost, ki sojo poznali. Neki piemontski državnik je tedaj izjavil: “Ustvarili smo Italijo- zdaj moramo ustvariti Italijane.” Dejansko je Italijo vse do prve svetovne vojne vodil zelo ozek krog ljudi, kije sodeloval tudi pri njenem združevanju. Z različnimi volilnimi reformami je imela Italija s 35 milijoni prebivalcev do leta 1912 še vedno le okrog 3 milijone volivcev. Za volitve so bila značilna podkupovanje, ponarejanje volilnih rezultatov in odkri­ to nasilje, ki so ga nad volivci izvajale lokalne oblastni­ ške združbe. Zato je parlament predstavljal samo ta oz­ ki “politični razred” in njegove ožje družinske, lokalne, poslovne in prijateljske kroge. Tak tip liberalne politike je bil v razmerah pretežno kmečke družbe z visoko ne­ pismenostjo in nizko politično zavestjo še razmeroma uspešen. Krhati pa se je začel v zadnjih letih pred sve­ tovno vojno, ko so na plan stopile nove politične sile in množična politika. Leta 1892 je bila ustanovljena Italijanska sociali­ stična stranka (PSI), ki je v začetku 20. stoletja bila že pomembna politična sila. Nekaj let pred vojno je v PSI prevladala revolucionarna levica. Na zadnjih parlamen­ tarnih volitvah leta 1913 je stranka še občutno napre- 174 dovala in Italijo so pretresale velike delavske stavke. Revolucionarna dejavnost socialistov in še radikalnej­ šega gibanja revolucionarnih sindikalistov, ki so se že v prvem desetletju stoletja odcepili od PSI, se je zdela že zelo nevarna obstoječemu sistemu vladanja. Vključitev ozemlja papeške države v nastajajoče italijansko kraljestvo v letih 1860-1861 in končna za­ sedba Rima leta 1870 je izzvala papeže, da so bili do nove države sovražni; večina vernih katoličanov zato do konca stoletja ni sodelovala v politiki. Prav zaradi vse bolj uveljavljajočega se materialističnega in brezbožne­ ga socializma pa so ob prelomu stoletja opustili svo­ jo izolacijo in začeli vse bolj sodelovati v politiki ter pri ustanavljanju lastnih sindikatov. Vedno večje kritike liberalne politike so prihajale tudi iz oblikujočega se srednjega razreda, mladih izo­ bražencev, tudi umetnikov, kot so bili pesnik Gabrie­ le D’Annunzio in italijanski futuristi, ki so povzdigovali novo tehnologijo, moč in vojno. Najbolj politično obliko je nezadovoljstvo iz teh vrst dobilo v nacionalizmu. Itali­ janska nacionalistična zveza, ustanovljena 1910, je za­ ostalost in slab mednarodni ugled Italije pripisovala na­ pakam liberalizma in razdiralni dejavnosti socializma. Zagovarjala je avtoritarno oblast (diktaturo), neomejen kapitalistični razvoj in imperialistično zunanjo politiko. Po letu 1914 so se nacionalistom v skupnem boju pro­ ti liberalizmu in socializmu pridružili še revolucionarni sindikati, ki so menili, da revolucija v Italiji ni možna, da vzrok italijanskih bolezni ni kapitalizem, temveč da je treba liberalno oblast strmoglaviti z revolucijo vseh “produktivnih sil”, vključno z delavci in podjetniškim srednjim razredom. Zveza med nacionalisti in sociali­ stičnimi odpadniki, revolucionarnimi sindikalisti, je po­ magala ustvariti fašizem. Konkretno politično obliko je ta zveza dobila v ča­ su javne razprave o prednostih vojaške intervencije na strani antante ali nevtralnosti v prvi svetovni vojni. Ko je Italija 26. aprila 1915 vendarle podpisala londonski sporazum z antanto, je še ves mesec potekala razprava o njegovi potrditvi v parlamentu. V tem času so po ve­ čjih italijanskih mestih za potrditev sporazuma javno demonstrirale Revolucionarne akcijske skupine (Fasci KULTURA IN IDEOLOGIJA 175 di Azione Rivoluzionaria), na katere seje tudi z imenom pozneje naslonil Mussolini. Večina italijanskih vojakov, ki se je razmeroma ne­ uspešno in z velikimi izgubami borila na soški fronti, vojne ni čutila za svojo. Tudi rast industrije, ki je bila povezana z vojno: jeklarske, strojne industrije, ladjedel­ ništva in avtomobilske industrije, je večala razlike med tistimi, ki so na račun vojne bogateli, in večino ostalega prebivalstva. Povečal seje zlasti vpliv tistega dela socia­ listov, kije ostal nasprotnik vojne. Vse to je položaj libe­ ralne vlade zelo slabšalo. Resna kriza je nastala konec oktobra 1917, po katastrofalnem porazu v bitki pri Ko­ baridu. Italijanska vojska je imela skoraj 700.000 izgub (mrtvih, ranjenih in zajetih), Avstrijci in Nemci pa so se ustavili šele 100 km globoko v Padski nižini, pri reki Piave. Politično smer reševanja krize je sočasno naka­ zala še boljševistična revolucija v Rusiji. Poraz je sprožil velika protivojna zborovanja, na katerih so revolucio­ narno razpoloženi socialisti samo še pridobivali vedno večji vpliv. Vlada je šele po kobariškem porazu začela obljubljati, da bo demokratizirala politični sistem, da bo razdelila zemljo kmečkim vojakom in izboljšala splošne razmere po vojni. Vendar so jo dogodki spet postavili na laž. Italijo je takoj po vojni zajelo več gospodarskih kriz: najprej pomanjkanje hrane in surovin do leta 1919, po­ tem velika inflacija do 1921 in še hitro naraščanje šte­ vila brezposelnih ob demobilizaciji v letu 1920. Res pa so volili parlament leta 1919 že vsi polnoletni moški, kar je bilo v korist modernim množičnim strankam in ne tradicionalni pokroviteljski politiki liberalcev. Takrat sta dobili vodstvo dve veliki stranki, socialistična (PSI) in nova katoliška Italijanska ljudska stranka, ustano­ vljena šele leta 1919 z odobritvijo papeža. Zaradi na­ sprotujočih si ideologij se obe veliki stranki nista mogli sporazumeti za sodelovanje in vlado so obdržali neučin­ koviti in neugledni liberalci. Mussolini in fašizem Za noben zgodovinski pojav ne moremo trditi, daje bil zgodovinska nujnost. V različnih obdobjih se sicer 176 včasih pojavijo podobni procesi, nekateri dogodki spo­ minjajo na pretekle dogodke, vendar je vsak dogodek zase, če ga pogledamo od bliže, če analiziramo njego­ ve vzroke, zgodovinska posebnost. V različnih časih in krajih nikoli ne pride do take podobnosti dogajanja, da bi lahko rekli, da se zgodovina ponavlja. Tudi pojav fa­ šizma je splet mnogih okoliščin in ljudi. Mussolinije bil za pojav fašizma, preprosto rečeno, pravi človek v pra­ vem času in na pravem mestu. Kot tak ima za oblikova­ nje fašizma kot celote in za njegove posledice v sledečem zgodovinskem razvoju nedvomno odločilno vlogo.2 7 0 Benito Mussolini se je rodil podeželskemu kovaču v severnoitalijanski pokrajini Emilia-Romagna leta 1883. Poleg telesne podobe je od očeta podedoval tudi sociali­ stično politično usmeritev. Pri devetnajstih letih je po­ stal učitelj, vendar v tem poklicu ni vzdržal. Za nekaj let je šel v Švico, kjer se je preživljal kot občasni fizični delavec, nato se je vrnil in lojalno odslužil vojaški rok. Po tem burnem in nestalnem življenjskem obdobju je spet nekaj časa poučeval, po letu 1908 pa je našel svoj pravi poklic kot socialistični novinar. Kmalu je postal urednik krajevnega socialističnega časopisa in sekre­ tar mestne socialistične organizacije v mestu Forlì. Po vsej Italiji je postal znan kot vodilni glasnik radikalnega krila socialistične stranke. Leta 1912 je postal urednik glavnega italijanskega socialističnega dnevnika Avanti (Naprej). Še ob začetku 1. svetovne vojne je zagovarjal uradno strankino stališče o nevtralnosti v vojni; jese­ ni leta 1914 je najprej spremenil stališče v nevtralnost na strani antante, konec leta pa je že zagovarjal aktivni vstop Italije v vojno. Zato je moral odstopiti kot urednik Avantija in je bil izključen iz socialistične stranke. Domači in tuji dogodki v zadnjih letih pred vojno so ga prepričali, podobno kot revolucionarne sindikaliste, ki so se od PSI ločili že prej, da marksistični nauk in program delavske revolucije nista primerna za Italijo. Tudi obnašanje drugih socialnodemokratskih oziroma socialističnih strank po Evropi v začetku vojne, ko so v nasprotju s svojo predvojno politiko večinoma podprle vojskovanje svojih držav, gaje razočaralo in mu poruši- 2 7 0 Obširneje v Blinkhorn, Mussolini in fašizem. KULTURA IN IDEOLOGIJA 177 lo nekdanjo vero v mednarodno solidarnost delavskega razreda. Na drugi strani pa ga je presenetila moč na­ cionalizma kot množične sile, ki so ga v začetku vojne posebej podpihovale države udeleženke, da bi motivirale svoje državljane. Mussolinijeva vizija seje skrčila na sta­ lišče, da bo italijansko sodelovanje v vojni sprožilo ne- marksistično revolucijo, ki bo kljub temu strmoglavila liberalni sistem in na oblast prinesla nov razred. Kmalu je začel izdajati nov časopis II Popolo d’Italia (Italijansko ljudstvo), a ni bil uspešen. Po dveh letih službovanja v vojski, v zaledju, so ga odpustili zaradi invalidnosti in še sredi vojne je spet prevzel uredništvo II Popolo d'Italia. Prek časopisa je dve leti postopno razvijal in širil novo idejo o nacionalni revoluciji. Postopoma je opuščal soci­ alizem, razglasil se je za glas “proizvajalcev in vojakov”, proti zajedalskim liberalcem in proti nedomoljubnim socialistom. 23. marca 1919 je Mussolini v Milanu, industrij­ skem in finančnem središču severne Italije, ustanovil majhno in sprva neopazno politično gibanje Fascio di Combattimento (Bojna skupina). Gibanje je skušalo obnoviti zvezo, ki sojo leta 1915 predstavljale Revolu­ cionarne akcijske skupine, ki so zahtevale vključitev Italije v vojno. Gibanje je bilo po svojem socialnem in političnem programu še zelo delavsko, predstavljalo naj bi drugačno možnost socializma, v nasprotju z marksi­ stičnim. Vendar so na volitvah novembra 1919 v Milanu dobili zelo malo glasov (manj kot 2 %), tako da se je gi­ banje znašlo pred propadom. Mussolinija pa so vendar­ le podprli nekateri milanski industrialci, ki so začutili fašistično možnost pri rušenju socialistične nevarnosti. To jim je prišlo zelo prav poleti 1920, ko so socialistič­ ni in katoliški sindikati s stavkami že močno ogrožali proizvodnjo v tovarnah in na velikih kmetijskih pose­ stvih severne in srednje Italije. Dveletno obdobje velike­ ga nezadovoljstva in revolucionarnega vrenja je doseglo vrhunec avgusta 1920, ko so delavci zasedli tovarne in ladjedelnice v severni Italiji. Ko je zasedba propadla, so začeli delavski nemiri počasi usihati. Fašisti so začeli ustanavljati oddelke (squadre), ki so na svojih pohodih nasilno uničevali socialistične sin­ dikate in politične organizacije. Uničevali so prostore 178 njihovih organizacij, časopisov, pretepali člane, razbija­ li zborovanja in stavke. Skvadrizem so policisti pogosto skrivaj podpirali oziroma dopuščali fašistično nasilje. To je bila skrivnost uspeha. V naslednjih dveh letih so postale fašistične kazenske odprave vsakdanjost. V pr­ vih mesecih leta 1921, pred parlamentarnimi volitvami, je bilo v nemirih in spopadih med fašisti in socialisti ubitih več kot 200 ljudi, med mrtvimi je bila večina so­ cialistov. Do leta 1922 so uničili organizacijsko struk­ turo socialističnih in katoliških kmetijskih sindikatov v večjem delu severne in srednje Italije. Število stavk in sindikalnega članstva je zelo upadlo, članstvo v fašijih pa je naraščalo. Novi fašisti so prihajali predvsem iz srednjega sloja italijanske družbe: odsluženi vojaški častniki, izobraže­ na mladina, uradniki, na kmečkem podeželju pa sinovi premožnejših kmetov in upravnikov posestev. Podpore industrijskih delavcev in revnih kmetov, ki jih je skušal fašizem najprej pridobiti, je bilo malo. Toda ko so soci­ alistične organizacije začele propadati, so se bili tudi ti prisiljeni pridružiti novoustanovljenim fašističnim sin­ dikatom, če so hoteli preživeti. Ker so fašisti uspešno razbijali socialistično delavsko gibanje in stavke njiho­ vih sindikatov, so dobivali vse večjo denarno podporo od veleposestnikov in industrialcev. Na volitvah maja 1921 so fašisti prišli v parlament. Še vedno skromnih 38 poslancev (7 %) je zasedlo skraj­ no desno stran parlamentarnih klopi. Sam Mussolini v tem času še ni bil pripravljen povsem pretrgati vezi s svojim levičarskim izvorom, poskušal je vzpostaviti dia­ log in mogoče doseči kompromis s socialisti, vendar so ga ustavili lastni privrženci. Novembra 1921 je Mussoli­ ni končno ustanovil Narodno fašistično stranko (Partito Nazionale Fascista - PNF) z odkrito desničarskim pro­ gramom, ki je zagovarjal monarhijo, svobodno trgovino in protisocializem. Ker je bila večina socialistov včlanje­ na samo v sindikate, ne pa v stranko, je v letu 1922 fašistična stranka po članstvu postala ena najbolj mno­ žičnih političnih organizacij v Italiji. Vladajoči liberalci so hoteli fašiste vključiti v vlado, vendar je Mussolini zavračal vsakršno vlado, v kateri ne bi bil on predse­ dnik. Grozil je z množičnim pohodom fašistov iz vse Ita- KULTURA IN IDEOLOGIJA 179 lije na Rim. Kralj ni dal soglasja, da bi policija in vojska ta pohod preprečili, zato je liberalni predsednik vlade odstopil. Vlado so 29. oktobra 1922 končno ponudili Mussoliniju in šele po tem je prišlo do pohoda na Rim. Mussolinije dve leti vodil koalicijsko vlado, v kateri je bila vrsta manjših strank, od večjih pa so samo pr­ vo leto sodelovali popolari (ljudska - katoliška stranka), medtem ko so bili socialisti ves čas v opoziciji. Tudi sa­ mi fašisti so bili negotovi. Med njimi je bilo več različnih skupin, vsaka s svojo vizijo političnega razvoja. Ni jim bilo še jasno, ali je fašizem nekaj začasnega, ali je to trajnejše politično gibanje, se bo gibanje počasi 'norma­ liziralo' ali gre za pravo revolucijo. Mussolini je deloval predvsem tako, da bi obdržal oblast. Radikalnejše lokal­ ne voditelje, podivjane skvadriste, ki so zahtevali nada­ ljevanje revolucije, je skušal spraviti pod nadzor, zave­ dal pa se je, da prav oni predstavljajo glavno udarno silo in moč fašizma. Najprej je spremenil volilni zakon, kije najmočnejši stranki ali koaliciji podeljeval dve tretjini poslanskih sedežev. Volitve aprila 1924 je spremljalo veliko fašistično nasilje. Fašisti so dobili dvotretjinsko večino v parlamentu. Opozicija je ostro protestirala. Eden najbolj odkritih je bil zmerni socialist Giacomo Matteotti, zato ga je tolpa fašistov ujela in zabodla. Ko je postalo jasno, da so za njegovo smrt odgovorni faši­ sti, je večina opozicije iz protesta zapustila parlament. Kralj tudi v tem kritičnem trenutku od Mussolinija ni zahteval, da odstopi. Konservativci so se še vedno bali socialistov, hkrati pa so mislili, da bodo zaradi Mussoli­ nijeve trenutne šibkosti lahko povečali vpliv nanj. Radi­ kalnemu krilu fašistov pa se kriza ni zdela primerna za popuščanje opoziciji, temveč za obračun z njo. Decem­ bra 1924 so z grožnjo, da lahko Mussolinija odstavijo z mesta voditelja fašizma, odločno zahtevali, naj zavlada z diktaturo. Januarja 1925 je Mussolini preostanku par­ lamenta jasno povedal, da ima take namene. Parlament, ki je bil povsem v rokah fašistov, je v naslednjih nekaj letih sprejel zakonodajo, kije Mussoli­ niju omogočila skoraj popolno oblast. Politična opozici­ ja in svobodni sindikati so postali prepovedani. Tisk so deloma prevzeli fašisti, ostanek so nadzirali z državno cenzuro. Krajevnih uradnikov niso več volili, temveč so 180 bili imenovani od države. Policija je dobila velika poo­ blastila za zapiranje. Smrtno kazen so razširili na celo vrsto kaznivih dejanj. Uvedli so posebno sodišče za po­ litične “prestopke” in ustanovili tajno politično policijo OVRA, kije lovila protifašiste. Ti ukrepi niso toliko povečali moči fašistične stran­ ke kot države in Mussolinija, ki so ga začeli tudi uradno imenovati duce - voditelj (izg. duče). Najradikalnejši del fašistov, skvadristi, ki so nenehno organizirali shode, kazenske pohode proti političnim nasprotnikom ipd., so si prizadevali za večji vpliv v oblastni strukturi, zlasti za vpliv v policiji. To pa je motilo druge, bolj umirje­ ne in konstruktivno usmerjene fašiste. Nemara je bilo v stranki že največ takih, ki so se fašizmu pridružili po le­ tu 1920 iz oportunističnih razlogov in jim je stranka po­ menila sredstvo za lastni napredek. Mussolinije najgla­ snejšega predstavnika skvadristov Roberta Farinaccija zvito imenoval na položaj sekretarja stranke. Taje sicer še naprej zahteval fašistični prevzem oblasti, vendar je stranko hkrati centraliziral. To je uničevalo moč in ne­ odvisnost pokrajinskih šefov, kakršen je bil prej sam, in slabilo skvadrizem, ki gaje sam zagovarjal. Koje opravil delo inje bila stranka že dodobra obrzdana, so ga aprila 1926 prisilili k odstopu. Novo organiziranost fašistične stranke so razglasili jeseni istega leta. Duce Mussolini je postal tudi uradni voditelj stranke, vse funkcije v njej pa je odtlej imenovalo vodstvo in niso bili več voljeni od spodaj. Konec dvajsetih in v začetku tridesetih let je stranka postala povsem podrejena državi, kar je zah­ teval Mussolini. Zato pa je bilo treba izvesti več čistk, zlasti med bojeviteži “stare garde”. Do leta 1931 so tako iz stranke izključili okrog 170.000 “nezadovoljnežev”, pretežno starih skvadristov iz prvih let gibanja. Podob­ no dogajanje, ko revolucija žre lastne otroke, poznamo v tridesetih letih tudi v Sovjetski zvezi, kjer seje soborcev iz prvih let znebil Stalin, in v Nemčiji, kjer je Hitler v “noči dolgih nožev” obglavil svoje “jurišne odrede”. Nekaj novega so italijanski fašisti skušali ustvariti s korporativno urejeno državo. Idejo korporativizma je sicer iznašla Katoliška cerkev konec 19. stoletja, da bi odpravila naraščajoče družbene napetosti. Delodajalci in delavci naj bi se na vseh gospodarskih področjih po­ KULTURA IN IDEOLOGIJA 181 vezali v enotne mešane sindikate oziroma korporacije. Tako bi bili npr. vsi kmetovalci, od največjega velepose­ stnika do navadnega dninarja, člani ene korporacije, la­ stniki tovarn, tovarniški upravniki, uradniki in delavci člani druge itd. Korporacije naj ne bi samo nadomestile razrednih spopadov s sodelovanjem med nasprotujoči­ mi si družbenimi razredi, temveč bi lahko premostile celo nasprotja med različnimi pokrajinami in ideološke razlike, ki predstavljajo temelj parlamentarnega zasto­ panja. Poleg katoliškega razumevanja aktualne socialne problematike so se na korporativizem v letih pred prvo vojno naslonili tudi zagovorniki politično neodvisnega sindikalizma, ko so opustili marksistično teorijo razre­ dnega boja. Z razrednim sodelovanjem naj bi povečali industrijsko proizvodnjo in tako rešili glavne socialne probleme. To teorijo so imenovali produktivizem. Ita­ lijanski fašistični nacionalisti so si v prizadevanjih za povečanje kapitalističnega bogastva in avtoritete Italije izposojali ideje od katoliškega in sindikalističnega kor­ porativizma. Vendar je bil državni interes na strani de­ lodajalcev in zato v škodo delavcev. Po letu 1925, ko so bili drugi svobodni sindikati prepovedani in je Fašistič­ na konfederacija dela (sindikalna zveza) postala močna družbena sila, je fašistična država z zakoni spravila sin­ dikat pod čvrst državni nadzor in uvedla sistem delov­ nih razmerij, ki je bil odkrito naklonjen delodajalcem. Leta 1928 so Fašistično konfederacijo dela razbili na šest delov in ji tako vzeli pravo moč. Kljub temu so leta 1930 končno ustanovili Nacionalni svet korporacij, ki se je počasi razvil v korporativno nadomestilo za par­ lament. Leta 1934 so nastale dolgo obljubljane mešane korporacije delodajalcev in delavcev. 22 korporacij (npr. za tekstilno industrijo, za proizvodnjo žita, za trgovsko mornarico itd.) naj bi vsaka zase določala višino plač in druge pogoje poslovanja ter delovnih razmerij v svoji panogi. Šele leta 1939 so končno odpravili ostanke prej­ šnjega parlamenta in uvedli popolno Zbornico fašijev in korporacij. Dejansko korporacije niso enakovredno za­ stopale interesov delodajalcev in delavcev. Prvi so bili v veliki prednosti, saj so kljub postopnemu oblikovanju skupnih korporativnih teles obdržali tudi nekatera svo­ ja kapitalistična združenja in so se prek teh za določene pogoje poslovanja pogajali neposredno z vlado. Delavci pa so v korporacijah izgubili svoje prave predstavnike, saj so jih praviloma zastopali navadni fašistični uradni­ ki, ki so največkrat zastopali interes države. V praksi je italijanski korporativizem pomenil sredstvo za disci­ pliniranje delavstva v interesu delodajalcev in države. Posebej se je to pokazalo med veliko gospodarsko krizo v prvi polovici tridesetih let. Gospodarska politika fašistov pa je imela pred dr­ žavami klasičnega liberalizma, kjer naj bi se država sploh ne vmešavala v gospodarska gibanja, vendarle to prednost, da je začela že konec dvajsetih let dejav­ no usmerjati italijansko gospodarstvo. V času krize so ustanovili Inštitut za industrijsko rekonstrukcijo, ki je od zasebnih bank vse bolj prevzemal nalogo investi­ ranja v industrijski razvoj. Od leta 1935, ko je Italija napadla Etiopijo in naj bi kot vojskujoča se država po Mussoliniju postala gospodarsko samozadostna, je dr­ žava še povečala svojo vlogo pri financiranju industrije, dodeljevanju surovin, nadomeščanju uvoženih izdelkov z domačimi in pri neposrednem nadzoru nad pomemb­ nejšimi gospodarskimi panogami. Leta 1939 je drža­ va npr. neposredno nadzirala več kot 80 % ladjarstva in ladjedelništva, 75 % železarstva, večji del jeklarske industrije itd. Tako so tudi revnejši sloji prebivalstva manj občutili svetovno gospodarsko krizo. Kljub temu da je tudi Italija imela v teh letih veliko nezaposlenih in da so bile plače občutno nižje kot v dvajsetih letih, so vendarle padle tudi cene in število brezposelnih bi bilo dosti večje, če država ne bi usmerjeno investirala v prednostne gospodarske panoge in organizirala velikih javnih del. Tudi fašistični sindikati so svojim članom priskrbeli nekaj zaščite in koristi, država pa je poveča­ la sredstva za socialno zavarovanje delavcev (v primeru brezposelnosti, poškodbe itd.). Pojem o italijanski totalitarni politični volji je prvič uporabil sam Mussolini na kongresu fašistične stran­ ke leta 1925, potem ko je v začetku istega leta začel uveljavljati odkrito osebno diktaturo. Latinska beseda “totus” pomeni cel, ves. Tu ima pomen, da gibanje za­ jame vsakogar in vse v prizadevanju za prenovo in bla­ gor italijanske države; daje vse podrejeno graditvi nove KULTURA IN IDEOLOGIJA 183 države, ne glede na žrtve in tudi morebitne posamezne krivice. Uspešno izvajanje fašistične politične volje se ni preveč oziralo niti na veljavno zakonodajo. Država ne obstaja zato, da ščiti in omogoča uveljavljanje volje svojih državljanov, ampak obratno: državljani morajo biti povsem podrejeni (abstraktnim) interesom države. Po prepričanju Mussolinijevih najbližjih svetovalcev in fašističnih ideologov za korenito nacionalno prenovo ni bila dovolj samo navadna diktatura, ki stajo omogočila že prepoved opozicijskih političnih strank in oster nad­ zor tajne policije nad političnimi nasprotniki. Italijani bi se taki diktaturi samo pasivno prilagodili in skušali zasebno živeti naprej po starem. Fašistična revolucija, kot so jo imenovali, je zahtevala iskreno privrženost in aktivno sodelovanje vseh Italijanov v nacionalni preno­ vi. V tridesetih letih so se italijanski državljani dejansko na vsakem koraku srečevali s to državno propagando, drugačna stališča pa so bila prepovedana oziroma one­ mogočena. Po zidovih so ljudi povsod opozarjala na veli­ ko izpisana gesla: “Mussolini ima vedno prav!” ali “Verje­ mi, ubogaj, bori se!” Zelo razvita fašistična propaganda, s katero je bilo prepojeno vse javno in, kolikor je bilo mogoče, tudi zasebno življenje Italijanov, morda ni na­ redila toliko vnetih fašistov, kot so hoteli. Verjetno tudi fašistična stranka, ki je upravičeno veljala za skorum­ pirano2 7 1 , pri ljudeh ni bila tako priljubljena, kot je to prikazovala državna propaganda. Vendar so si fašisti s propagando in zastraševanjem zagotovili veliko stopnjo poslušnosti državljanov in kult osebnosti je Mussolinija naredil za junaka. Fašizem je v italijansko vsakdanje življenje uvedel več reda, kot so ga poznali prej. V ostrih socialnih nasprotij in bojev vajeni Italiji je zavladal so­ cialni mir. V mednarodnih odnosih povsem neugledna italijanska politika pa je v tujini dosegla določeno spo­ štovanje. Vendar je bil italijanski fašizem precej manj tota­ litaren in “fašističen”, kot je to poudarjala uradna pro­ paganda. Že v dvajsetih letih, ko se je šele utrjeval na oblasti, je moral Mussolini sklepati velike kompromise s starimi vplivnimi skupinami. Zlasti gospodarsko po­ 2 7 1 Korumpiran pomeni pokvarjen, podkupljiv, nepošten itd. 184 litiko so po letu 1925 v veliki meri podredili interesom industrialcev in zemljiških posestnikov. Leta 1929 pa se je Mussoliniju po 60 letih sporov končno posrečilo skleniti sporazum s papežem. Z lateransko pogodbo so ustanovili papeško državico Vatikan in uredili odnose med Cerkvijo in državo Italijo. To je Mussoliniju zago­ tovilo množično podporo italijanskih katoličanov, ki v “fašistični revoluciji” drugače ne bi sodelovali. Interese starih sil: kralja, kapitalistov, vojske in Katoliške cer­ kve je moral fašizem vključiti v svojo “revolucijo” in jim ves čas priznavati tudi določeno veljavo ter avtonomijo. Tako volja, ki naj bi brezobzirno poveličevala državo, ni bila povsem totalna ali totalitarna. Italijanski fašizem je svojo totalitarnost slabše uveljavil kot nemški nacizem, še dlje pa je bil pri tem od komunizma v Sovjetski zvezi. Fašistična napadalnost koplje lastni grob Politična propaganda ali kar mit o “okrnjeni zmagi”, s katerim si je fašizem pomagal že pred prihodom na oblast, je ostal temelj italijanske zunanje politike tudi potem. Italija naj bi bila po prvi svetovni vojni kot ena od štirih glavnih zmagovalk premalo poplačana za svo­ je žrtve. Zato se je ves čas zavzemala za spremembo - revizijo mednarodne ureditve, kot jo je začrtala mi­ rovna konferenca v Parizu leta 1919. V dvajsetih letih sta bili glavni zmagovalki Francija in Velika Britanija še premočni, da bi bilo mogoče kaj spremeniti. Mussolini je v tem času odkrito zaničeval francosko in britansko demokracijo. V sporu z največjo balkansko sosedo Kra­ ljevino SHS mu je leta 1924 uspelo priključiti vmesno državico Reko, neuspeh pa je doživel z zasedbo grške­ ga otoka Krfa, od koder se je morala italijanska vojska septembra 1923 na britanski pritisk hitro umakniti. To je Mussolinija naučilo, da še ne more kljubovati velesi­ lam, zato je začel z Britanci gojiti dobre odnose, Fran­ cozom pa je še naprej nasprotoval, zlasti na Balkanu. Naklonjenost britanskega konservativnega zunanjega ministra Chamberlaina mu je prinesla britansko privo­ litev za uvedbo italijanskega protektorata (varstva) nad Albanijo leta 1926. Za uveljavljanje svojih interesov na KULTURA IN IDEOLOGIJA 185 vzhodni strani Jadranskega morja pa je začel upora­ bljati bolj prikrite metode. Podpiral je separatistične2 7 2 skupine v Jugoslaviji, kot so bili hrvaški ustaši in ma­ kedonska VMRO. S prav takó nezadovoljno Madžarsko je Italija leta 1927 podpisala sporazum o izrinjanju francoskega vpliva na Balkanu. Razmerje moči v Evropi se je spremenilo, ko je ja­ nuarja 1933 postal nemški kancler Adolf Hitler, ki je Nemčijo iz osame poraženke vrnil na prizorišče kot po­ membno evropsko silo. Mussoliniju je sicer ustrezala sorodnost nemškega nacizma na oblasti, vendar se je bal zahtev po popravljanju italijanske meje v Alpah, kar bi se zgodilo, ko bi Hitlerju uspela načrtovana pridruži­ tev Avstrije. Zato je podpiral avstrijske fašiste in katoli­ ško diktaturo kanclerja Dollfussa leta 1934. Ko so av­ strijski nacisti Dollfussa julija 1934 ubili, državni udar pa jim ni uspel, je Mussolini na avstrijsko mejo poslal vojsko, ki naj bi preprečila morebitni Hitlerjev poseg v Avstriji. Po Hitlerjevem prihodu na oblast so bili Francozi in Britanci pripravljeni Mussoliniju mnogo bolj popuščati kot prej. Končno si je lahko privoščil osvajalno vojno. Od jeseni 1935 do pomladi 1936 je italijanska vojska z večjimi težavami, kot je bilo pričakovati, premagala etiopsko in uresničila sanje o italijanskem afriškem im­ periju. Poleti 1936 se je začela španska državljanska vojna. Mussolini je pričakoval novo hitro zmago in raz­ širitev italijanskega vpliva v zahodnem Sredozemlju, zato se je pridružil Hitlerju z izdatno vojaško pomočjo španskim fašističnim upornikom proti demokratično iz­ voljeni levičarski vladi. Toda vojna se je vlekla skoraj tri leta in Italija je pomagala generalu Franciscu Francu z veliko vojaki in orožja, kar si je komaj lahko privoščila. Zmaga fašizma v Španiji marca 1939 je samo še potr­ dila Mussolinijevo prepričanje, da je treba propadajoče demokracije naučiti, daje to stoletje fašizma. Sodelova­ nje v španski državljanski vojni pomeni dokončno novo ideološko in osvajalno smer Mussolinijeve zunanje po­ litike. 2 7 2 Separatizem je oznaka za politično gibanje, ki se zavzema za ločitev, odcepitev od kake politične ali gospodarske skupnosti. 186 V tem času se je Mussolini odločil tesneje navezati na ideološko zelo sorodno nacistično Nemčijo, ki je pod Hitlerjem doživljala hiter preporod. Jeseni 1936 je sam predlagal ohlapno zvezo, znano kot Os Rim-Berlin. Ob priključitvi Avstrije k Nemčiji marca 1938 je zato Italija ostala nevtralna, v nasprotju z dogodki leta 1934, koje grozila, da bo branila neodvisnost Avstrije. Vendar je Italija v tej zvezi spričo vse večje nemške vojaške moči postajala vedno bolj podrejena partnerica. Ko sta Fran­ cija in Velika Britanija jeseni 1938 v Münchnu privolili v priključitev nemških pokrajin Češkoslovaške, je Hitler zmagal tudi v diplomaciji. Tudi ob dokončnem uničenju Češkoslovaške spomladi 1939 nemočni zmagovalki iz prve svetovne vojne nista reagirali. Mussolini je skušal Hitlerja posnemati, zato sije Italija aprila 1939 uradno priključila Albanijo, ki je bila do takrat samo njen pro­ tektorat. Maja 1939 pa je Italija z Nemčijo sklenila “je­ kleni pakt”, vojaško zvezo, kije po nemških željah državi zavezovala k medsebojni pomoči v primeru vsake vojne, tudi napadalne. Mussolini je pred sklenitvijo jeklenega pakta dolgo okleval, saj Italija ni bila pripravljena za ve­ čje vojaške spopade. Zato je ob izbruhu druge svetovne vojne septembra 1939, koje Nemčija začela zmagovalni pohod po Evropi, Italija ostala nevtralna. Mussolini se je odločil za sodelovanje v vojni šele junija 1940, ko je Nemčija že napadala Francijo, koje kazalo, da bo vojna kratka in uspešna, in ko je bilo za Italijo še mogoče kaj pridobiti. Vendar je Italijanom uspel le kratek prodor na francosko ozemlje. Oktobra 1940 pa se jim je napad na Grčijo iz Albanije povsem ponesrečil in na pomoč so morali priti Nemci z napadom na Jugoslavijo in naprej na Grčijo aprila 1941. Italijani so uspešno sodelovali pri skupnem napadu in razkosanju Jugoslavije (z Nem­ ci, Madžari in Bolgari). Italija naj bi prevzela glavnino vojskovanja v severni Afriki, vendar so po napredova­ nju Britancev tudi to fronto leta 1941 morali prevzeti Nemci, italijansko Etiopijo, Eritrejo in Somalijo pa so prevzeli Britanci. Toda umik kljub neuspehom ni bil več mogoč. Italijanska vojska je sodelovala tudi pri napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941, konec tega leta pa je Mussolini zaletavo napovedal še vojno ZDA. Od takrat je šlo samo še navzdol. Pozimi 1942/1943 so bile pora­ KULTURA IN IDEOLOGIJA 187 žene nemške in italijanske enote v severni Afriki, pole­ ti 1943 se je anglo-ameriška vojska izkrcala na Siciliji, kjer se je naslonila na pod fašizmom zatirano mafijo. Priljubljenost Mussolinija med Italijani nasploh in med njegovimi fašističnimi sodelavci je začela plahneti že v času prevelikih in jalovih italijanskih žrtev v špan­ ski državljanski vojni (1936-1939). Zelo nepriljubljena je bila čedalje večja podrejenost Nemcem. Italijanski kralj tega zavezništva ni odobraval, posebno še potem, koje duce leta 1940 samovoljno prevzel poveljstvo nad vojsko. V Italiji sta vladala velik strah in odpor do za­ pletanja v velike vojaške spopade, ker država vojaško in gospodarsko še ni bila pripravljena nanje. Zaporedni vojaški porazi od vključitve v vojno leta 1940 so prepro­ sto razgalili prazno Mussolinijevo besedičenje o velikih zmagah in obnovi starega rimskega imperija. Zapravlje­ na ozemlja, hude izgube italijanske vojske v Rusiji in Afriki ter pomanjkanje in nezadovoljstvo v sami Italiji so spodbudili nekatere zmernejše fašistične sodelavce v iskanju poti iz te krize. Tudi Mussolinije zaradi porazov doživljal osebno krizo. Izgubljal je stik s starimi sodelav­ ci; spomladi 1943 jih je nekaj odstavil. Izkrcanje ame­ riške in britanske vojske na Siciliji je krizo pripeljalo do vrhunca. Vse širšemu krogu Mussolinijevih nasprotni­ kov med samimi fašisti in njihovimi konservativnimi za­ vezniki okrog kralja, v vojski in policiji je uspelo izsiliti sklic Fašističnega velikega sveta. Na sestanku v noči s 24. na 25. julij 1943 se je Mussolini znašel v navzkri­ žnem ognju med zmernimi fašisti, ki so zahtevali konec sodelovanja z Nemci v vojni, in radikalci, ki so hoteli še bolj utrditi zvezo z Nemčijo in po nacističnem vzoru izpeljati fašistično revolucijo do konca. Zmerni so imeli večino in Mussoliniju so izglasovali nezaupnico, kar je zahtevalo kraljev prevzem poveljstva nad vojsko. Mus­ solini je s sestanka kratko malo odšel, ker ni verjel, da mu ta posvetovalni organ lahko kaj škodi. Toda kralj je izkoristil priložnost in Mussolinija naslednji dan se­ znanil z razrešitvijo s funkcije predsednika vlade. Ko je Mussolini odhajal od kralja, so ga prijeli in zaprli. 188 Zadnje dejanje: Republika Salò Vlado je prevzel kralju zvesti general Badoglio. Osmega septembra 1943 se je Italija vdala zaveznikom, naslednji mesec je napovedala vojno svoji prejšnji zave­ znici Nemčiji in dobila status pridružene članice protifa­ šistične koalicije. Položaje italijanske vojske so ob vdaji zasedli Nemci. Poleg vojskovanja med Nemci in proti se­ veru prodirajočimi Britanci in Američani se je na seve­ ru Italije začela državljanska vojna med fašisti in privr­ ženci nove italijanske vlade generala Badoglia. Nemci so namreč Mussolinija rešili iz ujetništva in na severu Italije dovolili, da so fašisti, kjer so zdaj prevladali radi­ kalci, ustanovili Italijansko socialno republiko. Imeno­ vali sojo tudi Republika Salò, po mestecu ob Gardskem jezeru, kjer je bil njen propagandni štab. Ob prodoru zahodnih zaveznikov proti severu konec aprila 1945 je skušal Mussolini pod nemško zaščito zbežati prek Alp, vendar so ga italijanske odporniške enote ujele, ubile in na nekem trgu v Milanu sramotno obesile truplo za noge, da so se ljudje lahko znesli nad njim. Fašizem drugod po Evropi Gibanje, zelo podobno italijanskemu fašizmu, ki je bilo pri prodoru na oblast tudi uspešno in je z napadal­ nostjo še bolj zaznamovalo svoj čas, seje imenovalo na­ cionalsocializem, kratko nacizem. Podobno kot fašizem v Italiji je bilo plod splošnih političnih, gospodarskih in idejnih razmer v takratni Evropi in posebej v Nemčiji. In prav tako kot Mussolini za fašizem je bila za oblikova­ nje nacizma zelo pomemben dejavnik osebnost Adolfa Hitlerja. Nemčiji so bili po porazu v prvi svetovni vojni vsi­ ljeni posebni pogoji bivanja med evropskimi državami. Po podpisu mirovne pogodbe v Versaillesu leta 1919 je izgubila vse kolonije, nekaj ozemlja v korist Francije na zahodu in nekaj ozemlja v korist Poljske na vzhodu. Dr­ žavam zmagovalkam bi morala še dolgo plačevati viso­ ko vojno odškodnino (denarno nadomestilo za škodo, ki so jo povzročili v vojni). Gospodarsko zelo pomembno KULTURA IN IDEOLOGIJA 189 območje ob francoski meji je moralo ostati demilitarizi­ rano - brez vojaške zaščite. Število in oborožitev nem­ ške vojske sta bila zelo omejena. Te mirovne pogoje so Nemci občutili kot krivične in ponižujoče. Končno tudi Nemčiji in Avstriji, ki sta bili razglašeni za glavna krivca za vojno, ni bila dovoljena združitev po načelu samoo­ dločbe narodov, kar je sicer veljalo za Poljake, Čehe in deloma za Jugoslovane. Nemški vojni poraz, podpis mi­ rovne pogodbe in demokratična ustava nove Nemčije, ki sojo sprejeli leta 1920 v Weimarju, so zelo motili nem­ ške nacionaliste. Demokratične in socialistične politike, ki so vse to omogočili, so obsojali, da so “Nemčiji zabodli nož v hrbet”. Za poraz naj ne bi bila kriva vojska, temveč civilni politiki - izdajalci. Adolf Hitler se je rodil leta 1889 v obmejnem av­ strijskem mestecu Braunau; bil je torej 6 let mlajši od Mussolinija. Življenje v habsburški monarhiji, ki je bila takrat že v globoki krizi, mu ni ustrezalo, zato se je že pred prvo svetovno vojno preselil v Nemčijo, v München. Med vojno je kot prostovoljec uspešno sodeloval v nem­ ški vojski, po vojni pa je bil zunanji vojaški sodelavec, ki je opazoval in poročal o delovanju raznih državi nevar­ nih političnih skupin v Münchnu. To je bil namreč čas velikega nezadovoljstva, ko je Nemčija doživljala števil­ ne vstaje, revolucije, neuspele državne udare2 7 3 ipd. Naj­ nevarnejši je bil nedvomno poskus komunistične revo­ lucije konec leta 1918 in v začetku 1919, ki so ga krvavo zatrli. Komunisti so še nekajkrat neuspešno poskušali. Ravno tako državni udar ni uspel konservativnim naci­ onalistom leta 1920. V tem času se je Hitler pridružil majhni nacionali­ stični stranki, ki jo je vodil neki münchenski ključav­ ničar. Imenovala se je Nemška delavska stranka. V na­ sprotju z internacionalističnimi socialisti, ki so bili ta­ krat v vladi, so se njeni člani opredeljevali izrazito nem­ ško, nacionalistično in celo rasistično2 7 4 , proti Judom. Strankarski program je zahteval popravo “krivične” mi­ 2 7 3 Državni udar pomeni nasilen, nezakonit prevzem oblasti, pri revoluciji pa prevze­ mu oblasti sledi tudi večja sprememba družbenih razmer v državi. 2 7 4 Rasizem je teorija o različni vrednosti človeških ras, o obstoju nižjih in višjih, državotvornih ras. Raso označuje zunanja podoba skupine ljudi, npr. barva kože, las, oblika lobanje, postava ipd. 190 rovne pogodbe, vrnitev nemških ozemelj, združitev vseh Nemcev v eni državi in odvzem nemškega državljanstva vsem Judom. Vojne dobičke naj bi zaplenili, velike in­ dustrijske koncerne nacionalizirali, veleblagovnice po­ stavili pod nadzor. Tako naj bi zaščitili male trgovce, obrtnike, male poslovneže. Hitler se je izkazal za dobrega govornika na stran­ karskih sestankih in shodih, ki so jih imeli večinoma po številnih münchenskih pivnicah, in hitro postal eden najuglednejših članov stranke. Ta je februarja 1920 k svojemu staremu imenu dodala še pomemben pridev­ nik: postala je Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (nemško NSDAP). Ker je bilo splošno razpolo­ ženje v Münchnu naperjeno proti osrednji nemški vladi v Berlinu, kjer so imeli glavno besedo socialisti, je tudi NSDAP poskusila novembra 1923 izvesti državni udar. Vendar se, razen nekaj drugih nacionalističnih skupin iz Münchna, udaru ni pridružila vojska in tako je, ome­ jen na neko pivnico, kjer se je vse skupaj začelo, klavr­ no propadel. Razpoloženje v takratni Nemčiji, posebno med sodniki, nam kaže, daje Hitler kljub hudemu pro- tidržavnemu dejanju na sodišču dobil najmanjšo možno kazen: 5 let ječe. Po enem letu pa je bil celo že pogojno izpuščen. Stranka je bila začasno prepovedana. V zapo­ ru je Hitler sodelavcu narekoval svoj politični program, kije potem izšel v knjižici z naslovom Mein Kampf (Moj boj). V njej je razvil teorijo o večvrednosti arijske rase, zlasti v primerjavi z Judi (ali Židi) in Slovani. Napačno si je predstavljal, da so Arijci germanski narodi. Trdil je, da so Nemci preveč utesnjeni na svojem življenjskem prostoru, zato moralno in politično propadajo. Nemčija torej nujno potrebuje nov življenjski prostor, vendar naj ga ne bi več iskali v kolonijah, ki so zaradi oddaljenosti bolj ranljive in motijo Britance, temveč s širitvijo nem­ ške države proti vzhodu na rusko ozemlje, kjer so tudi hrana in industrijske surovine. Vojna na vzhodu bi bila hkrati sveti križarski pohod proti sovjetskim boljševi­ kom, komunistom, za katerimi naj bi se skrivala svetov­ na judovska zarota.2 7 5 V dvajsetih letih so komunistično nevarnost pola­ 2 7 5 Obširneje glej v Geaiy, Hitler in nacizem. KULTURA IN IDEOLOGIJA 191 goma odstranili zmerni socialisti, ki so bili na oblasti. Za Hitlerjevo nacionalistično revolucijo še ni bil pravi čas. Ta se je začenjal šele v začetku naslednjega de­ setletja z veliko gospodarsko krizo in politično krizo v Nemčiji. Ta čas so nacisti postopoma pridobivali voliv­ ce s podpiranjem konkretnih interesov srednjega sloja nemškega prebivalstva v posameznih lokalnih okoljih. Zaradi gospodarske krize sodelovanje dveh največjih strank, socialistične in ljudske, ni bilo več mogoče. Prav tako so bili v stalnem sporu socialisti in vse močnejši komunisti. Od leta 1929 do 1933 ni bilo več mogoče se­ staviti vlade z večinsko podporo v parlamentu. Državo je moral voditi ostareli predsednik republike Hindenburg z dekreti. V takem položaju sta popularnost pridobiva­ li dve nasprotujoči si skrajnosti: nacisti in komunisti. Tako so nacisti na volitvah julija 1932 s 37 % glasov postali najmočnejša stranka v Nemčiji, kar pa za sesta­ vo večinske vlade še vedno ni bilo dovolj. Za Hitlerja so se konservativni krogi in vojska odločili po dolgotraj­ nem spletkarjenju. Mandat za sestavo vlade so mu dali 30. januarja 1933. V vladi sta bila poleg Hitlerja samo še dva nacista. Konservativci in nacionalisti so bili pre­ pričani, da bodo Hitlerja lahko nadzirali, socialisti pa so upali, da bo Hitlerjev mandat neuspešen in kratek. Oboji so se zmotili. Podobno kot Mussolini v Italiji, le hitreje in bolj ko­ renito, je Hitler na hitro opravil najprej z najbolj nevar­ nimi socialisti in komunisti, pozneje pa še z drugimi strankami. V pol leta je Nemčija postala enostrankarska država. Razpustili so sindikate. Po Hindenburgovi smrti leta 1934 je Hitler postal kancler (predsednik vlade) in predsednik republike v eni osebi, torej ne le strankarski führer (vodja), temveč tudi državni. Oblast so si naci­ sti utrdili z ustavnimi spremembami, ki so dajale velika pooblastila Hitlerju, in na drugi strani z uličnim nasi­ ljem svojih “jurišnih odredov” (Sturm Abteilungen-SA), podobnih fašističnim skvadram v Italiji. Hitlerje ves čas svojega političnega delovanja dajal velik poudarek poli­ tični propagandi. Tudi po prevzemu oblasti je zelo pazil, daje v javnosti ostal kolikor mogoče priljubljen. Za lep­ šo podobo v javnosti je izkoristil tudi obračun s preveč vplivnim vodstvom SA, ki gaje dal poleti 1934 enostav­ 192 no postreliti, češ da se je znebil prevelikih nasilnežev. Nacistična država je nasilno odstranila vse, ki bi ji ute­ gnili kakorkoli škoditi. Z dejavno propagando pa je sku­ šala pridobiti vse nemško prebivalstvo za svoje strate­ ške cilje. Medije (časopise, radio, film, javna zborovanja itd.) so strogo nadzorovali in vodili najsposobnejši na­ cistični strokovnjaki. V šolske programe so vnesli svojo rasistično ideologijo in osvajalne cilje. Razpuščene so bile vse neodvisne organizacije. Namesto njih so nacisti ustanovili svoje državne, v katerih so morali biti včla­ njeni npr. delavci v “Nemški delavski fronti”, mladeniči v “Hitlerjevi mladini”, za šport in prosti čas je skrbela organizacija “Moč skozi veselje” ipd. Edina organizaci­ ja, ki so jo sprva pustili na miru, je bila nemška voj­ ska, pa tudi obeh glavnih cerkva v Nemčiji, katoliške in protestantske, si niso mogli povsem podrediti. Tako so Nemci s svojo doslednostjo zelo hitro dosegli in presegli značilnosti italijanske totalitarne države. Ravno tako je bila hitreje vpeljana tudi korporativna državna ureditev, ki pa ni omejevala velikih kapitalskih združenj v korist malih podjetnikov, kot so imeli v političnem programu v dvajsetih letih. V resnici se je kapital po prihodu naci­ stov na oblast samo še bolj združeval v velikih industrij­ skih in finančnih kartelih. Delavci v svojih korporacijah niso imeli nikakršne besede pri določanju plač. Še bolj kot v Italiji je imela na trgu surovin, izdelkov in delovne sile besedo država.2 7 6 Že dober mesec po prihodu Hitlerja na oblast so ustanovili prvo koncentracijsko taborišče Dachau. Pr­ vi zaporniki so bili komunisti in socialisti, sčasoma pa so nacisti čistili nemško družbo vedno več nezaželenih skupin prebivalstva. V taboriščih so se znašli Judje, Ci­ gani, homoseksualci, potepuhi, umsko prizadeti, pripa­ dniki majhnih verskih sekt itd. Hitler je dejansko postopoma izpolnjeval svoj pro­ gram iz Mein Kampfa. Nacisti so najprej pripravili bojkot judovskih podjetij, potem so sprejeli posebne rasistične zakone, ki so prepovedovali poročanje Judov z Nejudi in jim odvzeli nemško državljanstvo. Leta 1937 so bogatej­ še Jude razlastili in v 'Kristalni noči' 9. novembra 1938 2 7 6 Več glej v Schirer, Vzpon in padec Tretjega rajha. KULTURA IN IDEOLOGIJA 193 organizirali pravi pogrom nad njimi. Uničili in izropali so jim trgovine, stanovanja, svetišča (sinagoge), na tiso­ če so jih pretepli, zaprli, nekaj tudi pobili. Z začetkom vojne so jih začeli preseljevati na vzhod, na zastražena območja na Poljskem, kjer so umirali od pomanjkanja in bolezni. Po opustitvi načrtov, da bi Jude preselili na Madagaskar ali v Sibirijo, pa so konec leta 1942 zače­ li izvajati najstrašnejši načrt dokončnega iztrebljenja evropskih Judov. Tej množični moriji pravimo holoka­ vst. Priredili so koncentracijska taborišča za sistematič­ no ubijanje s plinom in sežiganje trupel v krematorijih. Do konca vojne so pomorili okrog 6 milijonov Judov in še mnogo drugih, zlasti Ciganov in pripadnikov slovan­ skih narodov. Tudi druge cilje svojega starega programa je začel Hitler uresničevati takoj, koje prišel na oblast. Prekršil je vsa določila versajske mirovne pogodbe: nehal je pla­ čevati vojno odškodnino, začel je oboroževati in večati nemško vojsko, zasedel je obmejno pokrajino Porurje. Končno je začel združevati Nemce v eni državi: marca 1938 je Nemčiji priključil Avstrijo, oktobra istega leta si je s privoljenjem Britancev in Francozov priključil z Nemci naseljene pokrajine Češkoslovaške (Sudete), že marca naslednjega leta je nemška vojska zasedla vso Češko, Slovaška pa je postala nemški protektorat. Ko je začel 1. septembra 1939 z napadom na Poljsko ure­ sničevati program o vračanju Nemčiji odvzetih ozemelj po prvi svetovni vojni, sta se končno odzvali Velika Britanija in Francija. Začela se je dolga in uničujoča vojna. Nemci so si do konca leta 1942 podredili skoraj vso Evropo in del severne Afrike. S prvimi porazi pozimi 1942 /1943 najprej v Afriki, potem pa v Rusiji se je začel obrat, kije Nemcem do začetka maja 1945 prinesel po­ polno uničenje. Kdor visoko leta, nizko pade.2 7 7 Konservativna, protidemokratična in nacionali­ stična politična gibanja, podobna fašizmu in nacizmu, ki so vsaj nekaj časa do druge svetovne vojne v svojih deželah tudi vplivala na oblast, poznamo še v Avstriji, Španiji, na Madžarskem in v Romuniji. Manj vplivna pa najdemo med obema svetovnima vojnama skoraj v 2 7 7 Več glej v Meysels, Nacionalsocializem. 194 vsaki evropski državi, pa tudi zunaj Evrope. Fašistična gibanja poznamo celo v dveh tradicionalnih zahodno­ evropskih demokracijah, kjer za revolucionarni naciona­ lizem spričo urejenih in starih nacionalnih meja ni bilo pravega manevrskega prostora, to je v Franciji in Veliki Britaniji. Vendar je bil fašizem v srednji Evropi mnogo bolj živ in zaradi narodno mešanega prebivalstva, “ne­ pravičnih” meja ter zaradi splošne, posebno še gospo­ darske nerazvitosti, rojen v vsaki srednjeevropski deželi s samosvojimi posebnostmi. Ostre meje, ki bi različne ti­ pe teh gibanj ločevala na prava fašistična in nefašistična gibanja, seveda ne moremo postaviti. Največkrat lahko samo ugotavljamo podobnosti in razlike med njimi. Slovenci pod fašizmom Slovenci imamo neposredne in večplastne izkušnje s fašizmom, tako v njegovi izvirni italijanski obliki kot z raznimi fašizmu podobnimi političnimi gibanji, ki so zrasla na domačih tleh. Še pred fašizmom pa so Sloven­ ci na zahodnem delu svojega etničnega ozemlja izkusili italijanski nacionalizem, tisti element takratne družbe, kije fašizmu dal najtrdnejši temelj in polet. Vse bolj napadalni italijanski nacionalizem v Trstu, na Goriškem in v Istri je nemškim avstrijskim oblastem pred prvo svetovno vojno predstavljal protiutež za Av­ strijo bolj nevarnemu slovenskemu oziroma jugoslovan­ skemu nacionalizmu, ki je zahteval podobno politično avtonomijo, kot so jo leta 1867 dosegli Madžari. Itali­ janska manjšina v avstrijskem Primorju je bila zato de­ ležna večjih kulturnih ugodnosti kot tam živeči Slovenci in Hrvati. Posebno pa se je italijanski nacionalizem v odnosu do Slovanov razplamtel potem, ko je Italija po zmagi v prvi svetovni vojni za plačilo dobila ozemlje, ki je segalo globoko v povsem slovenske kraje. Nova meja je bila določena s pogodbo med Italijo in Kraljevino SHS v Rapallu dve leti po vojni, novembra 1920. Potekala je v glavnem po razvodju med Črnim in Jadranskim mor­ jem. Poleg Goriške, Trsta in Istre je Italija dobila tudi del Notranjske; skupaj z Beneškimi Slovenci, ki so bili v italijanskem kraljestvu že od leta 1866, je takrat v KULTURA IN IDEOLOGIJA 195 Italiji zaživelo okrog 340.000 Slovencev ali 30 % vse­ ga naroda. Najprej vojaška in potem civilna italijanska uprava je z ostrimi ukrepi zatirala izražanje slovenstva. Razpustila je slovenske narodne svete in po občinah imenovala kraljeve komisarje. Preprečevala je obnovo slovenskih političnih gibanj, kulturne in politične pri­ reditve, izobešanje slovenskih zastav, stike s Slovenci v jugoslovanski državi. Zapirali so bivše avstro-ogrske vojake, izobražence, izganjali ljudi čez mejo, jih obsojali pred vojaškimi sodišči zaradi “slovanskih čustev”. Ita­ lijanska policija je dopuščala in izrabljala nasilje faši­ stičnih skvadristov, ki so razbijali slovenske organizaci­ je, pretepali njihove člane in požigali sedeže slovenskih organizacij, začenši s požigom slovenskega Narodnega doma v središču Trsta 13. julija 1920.2 7 8 Fašizem v novo priključeni Julijski krajini je imel v primerjavi z ostalo Italijo posebej pomembno in specifič­ no vlogo. Podružnica fašističnega gibanja v Trstu je bila ustanovljena samo enajst dni za prvo v Milanu, že apri­ la 1919. Konec leta 1920 so v Trstu začeli tiskati drugi fašistični dnevnik v Italiji in pol leta kasneje je bila tr­ žaška enota fašistične stranke s 15 tisoč člani največja v državi. Glavnim fašističnim propagandnim pojmom (protiliberalizem, protisocializem, italijanski nacionali­ zem, močna država, imperializem - osvajanje Sredoze­ mlja) so se tu pridružili še pokrajinski, prilagojeni po­ sebnim razmeram v Julijski krajini. Ustvarjali so vtis o veliki vlogi, ki naj bi jo imelo za priključitev teh krajev k Italiji iredentistično gibanje v bivši Avstro-Ogrski (Italia irredenta = Neodrešena Italija). Fašistična propaganda je nenehno poudarjala pomen velike zmagovite vojne, italijansko junaštvo in žrtve na soški fronti. Naslanjali so se na tradicijo iz časa Rimskega imperija, ko so bili ti kraji del matične Italije in ne kake province. Za odnos do narodnih manjšin (slovenske in hrvaške) so prav v Trstu iznašli pojem obmejni fašizem. Ta je vključeval rasizem do slovanskega prebivalstva, ki naj bi bilo manj razvito in nesposobno, dva tisoč let stara italijanska kultura pa naj bi ga postopoma razsvetlila in kultivira­ la. Glavna sredstva za “presaditev” italijanske kulture 2 7 8 Kacin Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1919-1921. 196 na slovenske “divjake” so bila: prepoved vseh slovenskih organizacij - političnih, kulturnih in gospodarskih; pre­ poved uporabe slovenščine v javnosti; popolna italija­ nizacija šolstva in poitalijančenje krajevnih ter osebnih imen in priimkov. Tako naj bi na hitro izbrisali vse sledi slovenske kulture v teh krajih. Primorski Slovenci so imeli v primerjavi s prebivalci drugih delov Slovenije do prve svetovne vojne dobro razvito politično, kulturno in gospodarsko življenje, prav tako pa so se zlahka kosali s sosednjimi italijanskimi pokrajinami, medtem koje bila južna Italija daleč slabše razvita. Še večji absurd je bil, da so svojo “kulturo” uveljavljali na tako grob, nasilen in nekulturen način. Obmejni fašizem je v svoji propa­ gandi nenehno opozarjal tudi na možnost napada ju­ goslovanske vojske, kar je bil, resnici na ljubo, povsem iz trte izvit argument, vendar je predvsem na številno priseljeno italijansko prebivalstvo deloval vzpodbudno pri podpori fašističnemu režimu in zatiranju slovenstva. Italijanska država je načrtno spodkopavala slo­ vensko gospodarstvo v Julijski krajini. S posameznimi zakonskimi ukrepi so otežili delovanje slovenskih go­ spodarskih družb ob meji. Številna slovenska podjetja so propadla že v dvajsetih letih, v tridesetih pa je bi­ lo prodanih na dražbi veliko slovenskih kmetij. Tako je bilo slovensko podeželje v Julijski krajini izpostavljeno veliki revščini in izseljevanju. Najprej so se večinoma v Jugoslavijo izselili slovenski izobraženci in državni ura­ dniki, potem premožnejši sloji, zlasti mali podjetniki in obrtniki, konec dvajsetih let so bili prisiljeni zapuščati domove že industrijski delavci in potem še mali kmetje. Revnejši sloji prebivalstva so poleg Jugoslavije v večjem številu odhajali tudi v Argentino in druge ameriške drža­ ve. Iz Primorske seje v 25 letih italijanske oblasti izseli­ lo okrog 20 % slovenskega prebivalstva (50.000-60.000 ljudi), predvsem aktivno prebivalstvo, ostajali pa so sta­ rejši ljudje. Italija je podpirala izseljevanje Slovencev in na drugi strani priseljevanje Italijanov, da bi tako čim prej spremenila etnično sestavo prebivalstva teh krajev. Liberalna in katoliška slovenska politična stranka na Primorskem sta se v obrambi narodnih pravic najprej združili v enoten tabor, vendar sta se že po nekaj letih spet razšli. Kljub temu sta na parlamentarnih volitvah KULTURA IN IDEOLOGIJA 197 leta 1921 in 1924 nastopili skupaj. Slovenski marksisti so po ločitvi na socialiste in komuniste januarja 1921 delovali večinoma v okviru Komunistične partije Itali­ je. Politične stranke, z izjemo fašistične seveda, so bile prepovedane novembra 1926, zaradi zunanjepolitičnih razlogov pa sta bili obe slovenski stranki formalno raz­ puščeni šele dve leti kasneje. Po prepovedi zadnjih slo­ venskih organizacij leta 1928 so se Slovenci začeli orga­ nizirati skrivaj, podtalno.2 7 9 Katoliško usmerjeni narodni organizatorji so ile­ galno oblikovali tajno organizacijo, ki je prek odsekov za politično, dijaško, duhovniško organizacijo, za tisk, glasbo in petje, za ljudske knjižnice, strokovne tečaje in socialno delo skrbela za vzgojo in ohranjanje slovenske narodne zavesti. Pri tem delu so se močno naslonili na zadnje slovenske izobražence, ki so ostali tam, na slo­ venske duhovnike, ki so bili povezani v Zboru svečeni­ kov sv. Pavla. Delo, ki gaje skrivoma denarno podpirala Jugoslavija, je vodil Vrhovni svet krščanskih organiza­ cij, sestavljen iz okrog 50 najpomembnejših organiza­ torjev te nevarne dejavnosti, vanj pa je bila vključena velika večina slovenskih duhovnikov na Primorskem. Fašisti so upravičeno videli v duhovnikih zadnjo oviro za nemoteno asimilacijo slovenskega prebivalstva v ita- lijanstvo, zato so bili ti izpostavljeni strogemu nadzoru, preganjanjem, mučnim preiskavam in zaporom. Njihov položaj je še otežil sporazum papeža z Mussolinijem leta 1929, ko je začela Katoliška cerkev lojalno sodelovati z italijansko državo. Novi katoliški škofje v Julijski krajini so začeli podpirati italijanizacijo verskega življenja; tako so se slovenski duhovniki upirali tudi svojim cerkvenim pred stoj nikom.2 8 0 Liberalni voditelji so se, tudi zaradi večjega fašistič­ nega pritiska, do konca dvajsetih let večinoma izselili ali pa so bili zaprti. V začetku tridesetih let se je obli­ kovala nova generacija voditeljev v Trstu, ki je skrbela za skrivno izdajanje slovenskega propagandnega tiska, za kulturno dejavnost in vzgojo mladine. Katoliška in liberalna organizacija sta v pomembnejših narodnih 2 7 9 Kacin Wohinz, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev 1921-1928. 2 8 0 Klinec, Primorska duhovščina pod fašizmom. 198 akcijah sodelovali. Ob sporazumu zunanjih ministrov Italije in Jugoslavije (Ciano-Stojadinovič) leta 1937 sta sestavili skupno delegacijo, ki je odšla z minimalnimi zahtevami slovenske manjšine v Italiji (jezik, društva) k Mussoliniju v Rim, vendar je ta ni hotel sprejeti, ker bi s tem priznal obstoj manjšine, ki ga je fašistična politika zanikala. V začetku druge svetovne vojne sta skupno predstavništvo ustanovila Narodni svet Slovencev in Hr­ vatov v Julijski krajini.2 8 1 Mladina pa je bila v obrambi slovenske narodnosti bolj radikalna. Po fašističnem razpustu zadnjih sloven­ skih organizacij leta 1928 je ustanovila svojo skrivno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Mladina je na fašistično nasilje odgovarjala z nasiljem. Borili so se proti sodelovanju Slovencev s fašisti, proti asimilaciji ter s svojimi akcijami opozarjali domače prebivalstvo in svetovno javnost na brezupni položaj manjšine. Izvajali so atentate, sabotaže, požigali italijanske šole in se tako pripravljali na gverilsko vojskovanje, če bi Italija napa­ dla Jugoslavijo. Jugoslovanski vojski so posredovali po­ datke o italijanski obmejni obrambi. Po začetku druge svetovne vojne, največ leta 1940, so tigrovci uničevali železniško progo med Nemčijo in Italijo ter italijanska vojaška skladišča. Bili so povezani s posebno britan­ sko vojaško službo SOE za sabotaže na zasedenih oze­ mljih.2 8 2 Slovenski komunisti, ki so tajno delovali v Komu­ nistični partiji Italije (KPI), so v sodelovanju z jugoslo­ vanskimi in avstrijskimi komunisti pripravljali rešitev slovenske manjšine v Italiji. Leta 1934 so vse tri komu­ nistične partije izdale skupno izjavo o rešitvi tega pro­ blema s pravico manjšine do samoodločbe, vključno z odcepitvijo od italijanske države. Leto kasneje pa se je KPI sporazumela še s TIGR-om o sodelovanju pri proti­ fašističnem boju. Slovenci vseh političnih usmeritev so torej videli prvo politično nalogo in nujo v osvoboditvi izpod itali­ janske in fašistične oblasti ter priključitvi Primorske k Jugoslaviji. 2 8 1 Kacin Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi, Primorska 1925-1935. 2 8 2 Ferenc, Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940. KULTURA IN IDEOLOGIJA 199 Italijanska policija je dvakrat v večjem obsegu raz­ krinkala pomembnejše sodelavce TIGR-a. Prvič so zaprli 60 njegovih sodelavcev od jeseni 1929 do pomladi 1930, 27 pa jih je pravočasno zbežalo v Jugoslavijo. Posebno sodišče za zaščito države jih je na prvem tržaškem pro­ cesu obsodilo: 4 na smrt (ustreljeni 6. septembra 1930 na gmajni pri Bazovici), 28 pa na drastične zaporne ka­ zni, tudi do 30 let. Drugi so bili oproščeni. Leta 1940, ko je Italija vstopila v vojno, je policija spet izvedla večje akcije iskanja upornikov. Tokrat so aretirali skoraj 300 ljudi. Večina jih je odnesla z manjšimi kaznimi (konfi- nacija, stalen policijski nadzor, opomin), 60 pa so jih spet izročili Posebnemu sodišču za zaščito države, ki je še drugič izjemoma prišlo iz Rima v Trst. Na drugem tržaškem procesu decembra 1941, potem koje italijan­ ska vojska okupirala del Jugoslavije in polovila nekaj osumljencev še tostran meje, je bilo 9 obtožencev ob­ sojenih na smrt (5 so jih takoj ustrelili na Opčinah, 4 so bili pomiloščeni na dosmrtno ječo), 47 pa na visoke zaporne kazni. Pet obsojencev je zaradi mučenja umrlo v zaporih. Še prej, že dober mesec po napadu Italije na Jugoslavijo, so se trije pripadniki TIGR-a spopadli z ita­ lijanskimi enotami pri Ribnici, kjer je eden od voditeljev organizacije, Danilo Zelen, umrl. Drugi sodelavci TIGR-a so se potem množično pridružili slovenskim partizanom pod vodstvom Osvobodilne fronte. Italijanski napad na krivično državno mejo, ki je bila določena leta 1920 v Rapallu, so Primorci razume­ li kot dejanje, ki jim omogoča boj za novo, pravičnejšo razmejitev z Italijo. Na Primorsko so prvi prišli komuni­ sti, glavni organizatorji Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je že nekaj mesecev po napadu na Jugosla­ vijo skušala organizirati oborožen boj proti okupator­ jem. Primorci so se v ta boj množično vključevali in ga široko podprli, saj je predstavljal nadaljevanje njihovih dvajsetletnih prizadevanj za priključitev tega ozemlja k Jugoslaviji.2 8 3 2 8 3 Ferenc, Kacin Wohinz in Zorn, Slovenci v zamejstvu. 200 Fašizem pri Slovencih Pravi fašizem v taki kompleksni celoti, kot se je po­ javil v Italiji, Nemčiji in drugih državah, na Slovenskem ni prišel do izraza. Vendar so bile splošne razmere pri nas tako podobne razmeram drugod v srednji in južni Evropi, da so nekatera politična gibanja, mogoče tudi nezavedno, posnemala mnoge elemente, ki so bili zna­ čilni za fašistična gibanja. Eno takih gibanj, ki je imelo v začetku dvajsetih let veliko podporo tudi v Sloveniji, se je imenovalo Or- juna (ORganizacija Jugoslovanskih NAcionalistov). Kot že ime pove, je bila glavna usmeritev tega gibanja naci­ onalizem, in to ne slovenski, hrvaški ali srbski, marveč tem “separatističnim” nacionalizmom nasproten jugo­ slovanski nacionalizem. Prizadeval si je za čim hitrejše kulturno poenotenje vseh Jugoslovanov in za centrali­ stično urejeno, močno jugoslovansko državo, ki bi bila kos sovražnim namenom sosednjih nacionalistov, zlasti italijanskih in nemških. Orjuna se je borila proti tako imenovanim separatistom v Jugoslaviji, političnim giba­ njem, ki so zagovarjala kulturno posebnost (narodnost) Slovencev, Hrvatov in Srbov (npr. Slovenska ljudska stranka, Hrvaška kmečka stranka), ter proti marksi­ stičnemu delavskemu gibanju, zlasti proti komunistom, ki so narodnost zavračali in zagovarjali mednarodno po­ vezovanje delavcev. Proti komunizmu naj bi branili tudi komaj porajajoči se kapitalizem na Slovenskem. V obli­ kovanju enotnega jugoslovanskega naroda so iskali celo rasne posebnosti. Poleg nacionalizma, čaščenja močne države in protikomunizma jih je s fašizmom družilo tu­ di zagovarjanje uporabe fizičnega nasilja za uresniče­ vanje političnih ciljev. Podobno kot fašistični skvadristi v Italiji ali Hitlerjevi “jurišni odredi” (SA) so hodili po ulicah oboroženi in v uniformah ter ustrahovali politič­ ne nasprotnike, razbijali njihove shode in zborovanja, se z njimi pretepali. Najbolj znan je spopad Orjune s komunisti 1. junija 1924 v Trbovljah, kjer je bilo več udeležencev na obeh straneh mrtvih. Največja razlika med Orjuno in fašizmom pa je v odnosu do liberalizma in parlamentarne demokracije, ki soju orjunaši branili, fašizem pa jima je globoko nasprotoval. Zato Orjune ne KULTURA IN IDEOLOGIJA 201 moremo preprosto enačiti s fašizmom. Govorimo lahko le o nekaj podobnostih. Nekoliko drugačno, vendar prilagojeno predvsem novi evropski politični situaciji po prihodu Hitlerja na oblast v Nemčiji, je bilo Jugoslovansko ljudsko gibanje Zbor (Zadružna Borbena Organizacija Rada), ki ga je v drugi polovici tridesetih let vodil Dimitrije Ljotič. Zbor je imel vrsto privržencev tudi v Sloveniji. Podobno kot Or- juna je gibanje izhajalo iz jugoslovanskega nacionaliz­ ma, težnje po čim trdnejši in čim močnejši jugoslovan­ ski državi v povezavi z drugimi slovanskimi državami. Odkrito se je zgledovalo pri nacizmu in v skladu s tem zagovarjalo stanovsko (korporativno) državno ureditev, službo državnega voditelja z velikimi pooblastili (dikta­ tura), rasizem, gibanje za novega človeka, novo genera­ cijo itd. Ljotičevci, kakor sojih po voditelju imenovali, so zato nasprotovali na eni strani liberalnemu kapitalizmu in demokraciji, na drugi pa komunizmu. Po nemškem zgledu so v ozadju zla na obeh straneh videli Jude, zato so zagovarjali rasistične protisemitske zakone. Ljotiču je uspelo združiti nekaj sorodnih politič­ nih skupin v Beogradu spomladi 1935. V Sloveniji so se njegovi privrženci organizirali v začetku naslednjega leta. Zagovornike je imel med redkimi izobraženci v me­ stnem okolju, med srednješolci, zlasti v Celju, in tudi med študenti ljubljanske univerze. Na parlamentarnih volitvah leta 1935 je v Sloveniji dobil okrog 2500 glasov (1,7 %), kar je bilo več kot povprečje v vsej državi (0,84 %). Na volitvah tri leta in pol kasneje je Ljotičeva lista v Sloveniji dobila samo še okrog 1100 glasov oziroma pol odstotka. Po začetku druge svetovne vojne seje Zbor za­ vzemal za zavezništvo z Nemčijo in Italijo. Še pred oku­ pacijo Jugoslavije gaje vlada prepovedala. Po okupaciji je Dimitrije Ljotič v Srbiji organiziral prostovoljne voja­ ške enote, ki so sodelovale z nemškim okupatorjem, čla­ ni njegovega gibanja v Sloveniji pa so z Nemci sodelovali v okviru Pokrajinske uprave za Ljubljansko pokrajino pod vodstvom generala Rupnika. 202 Sklep Pod imenom fašizem - po prvem italijanskem - to­ rej razumemo podobna, vendar vsaki deželi posebej pri­ lagojena politična gibanja med obema svetovnima voj­ nama, ki so bila najbolj doma v južni in srednji Evropi, najdemo pa jih tudi drugod po svetu. Fašizem je bil najprej plod velike krize liberalizma, političnega gibanja, ki je sledilo pridobitvam francoske revolucije. Slabe učinke gospodarskega (svobodni trg blaga, delovne sile in kapitala) in političnega (v državi naj odločajo tisti, ki ji plačajo več davkov) liberalizma v industrijsko najbolj razvitih zahodnoevropskih deželah sta do prve svetovne vojne deloma že omejila postopna demokratizacija in razmeroma močno delavsko giba­ nje. V slabše razvitih deželah južne, srednje in vzhodne Evrope pa je liberalni kapitalizem šele prav prodiral in rušil tradicionalno ureditev družbe. Tudi parlamentar­ na demokracija se v teh državah ni izkazala kot najbolj pravična, še manj kot učinkovita ureditev. Temu sta se po koncu prve svetovne vojne pridružila še dva druga elementa: pretiran nacionalizem zaradi slabo rešenega narodnega vprašanja (nepravične državne meje ipd.) in po ruskem sovjetskem zgledu nevarnost komunistične revolucije. Radikalnejši del marksističnega delavskega gibanja je v času 1. svetovne vojne in tik po njej, ko naj bi libe­ ralni kapitalizem pokazal vso svojo uničujočo naravo, z revolucijo uspešno prevzel oblast samo v najslabše raz­ viti evropski državi, v Rusiji. Tu so komunisti uveljavili politični sistem, kije razlastil vse, ki so kaj imeli. Reve­ žem pač ni imel kaj vzeti. Od tod tolikšen strah pred re­ volucijo v drugih deželah, zlasti v bogati zahodni Evropi. Da bi komunisti v težkih razmerah obdržali oblast, so uvedli diktaturo (“proletariata”), prepovedali druge po­ litične stranke in s široko razvejeno tajno policijo lovili ter brutalno obračunali z dejanskimi ali pa samo mo­ žnimi oziroma namišljenimi političnimi nasprotniki. Ta­ ko je bila neke vrste totalitarna vladavina uveljavljena v Sovjetski zvezi že pred fašistično Italijo, čeprav se je o totalitarizmu začelo govoriti šele v zvezi z Mussolinijevo “totalitarno državo”. KULTURA IN IDEOLOGIJA 203 Krizo liberalne parlamentarne demokracije v tem času nam ponazarja tudi dejstvo, da se je do začetka druge svetovne vojne obdržala samo v nekaterih zaho­ dnoevropskih državah. V srednji Evropi seje parlamen­ tarizem do nemške zasedbe obdržal samo na Češko­ slovaškem, v južni in vzhodni Evropi pa nikjer, čeprav so po diktatu zmagovalk (Velike Britanije in Francije) skoraj vse države po prvi svetovni vojni začele z demo­ kratično ureditvijo. Politična gibanja proti liberalnemu kapitalizmu in proti demokraciji torej nikakor niso bila redka. Iskanja novega sistema političnega predstavni­ štva in novega gospodarskega sistema niso bila nujno povezana. V večjem delu Evrope in sveta je še naprej vladal liberalni kapitalizem na gospodarskem področju, politični sistem pa so prevzeli posamezni diktatorji. Po veliki svetovni gospodarski krizi v prvi polovici tridese­ tih let je začela tudi največja utrdba liberalnega kapi­ talizma in parlamentarne demokracije na svetu, ZDA, popravljati osovraženo ureditev. Država seje začela bolj vmešavati v prosti trg blaga, delovne sile in kapitala ter skrbeti za socialno varnost tudi revnejših državljanov. Na svetu so takrat obstajale vsaj tri temeljne smeri re­ ševanja velikih gospodarskih in socialnih problemov (komunizem, fašizem in New Deal v ZDA), in če bi bilo mogoče izvesti plebiscit, kdo ve, za katero bi se večina ljudi na podlagi takratnih izkušenj odločila. Poraz fašiz­ ma je bil nedvomno plod njegove prevelike napadalnosti in poraza v vojni, ki jo je zanetil. Njegova manj napadal­ na oblika se je namreč v Španiji obdržala vse do smrti generala Franca leta 1975. 204 Naši fašisti Pri tej problematiki gre predvsem za prisilno politi­ zacijo vsakdanjih eksistencialnih težav ljudi, do katerih običajno prihaja prav v totalitarnih sistemih. Dobršen del Slovencev je izkusil obe glavni, ideološko nasprotu­ joči si obliki totalitarizma, a zato v odnosu do državlja­ nov v marsičem podobni. Prav v odnosu do Slovencev je bil deklarativno prvi totalitarizem, italijanski fašizem kot ena od skrajnih oblik nacionalizma, načeloma so­ vražen, kar ga najbolj loči od komunizma. Kljub temu da je bilo slovensko prebivalstvo v Julijski krajini za moč italijanstva moteče, gaje fašistični režim skušal na najrazličnejše načine vključiti v svoje politično gibanje in ga s tem asimilirati. Kakorkoli se mu je vključevanje v enotno strukturo fašističnih organizacij z različnimi prisilnimi sredstvi posrečilo, je bilo to premalo, pred­ vsem pa prekratko tudi za asimilacijo. Eno redkih raziskav vključevanja Slovencev v faši­ stično stranko je že davnega leta 1978 kot diplomsko nalogo na Filozofski fakulteti v Ljubljani opravil Drago Sedmak, z naslovom Fašizem in Slovenci na Goriškem 1920-1926. Sedmak seje iz razumljivih razlogov omejil na ožjo Goriško z Vipavsko in Soško dolino, torej brez Krasa in priključenih delov Kranjske, ter na fašistično organizacijo do leta 1926, ko Narodna fašistična stran­ ka postane edina dovoljena. Kot taka je bila privlačna za politične oportuniste oziroma je postala nujnost za dosego nekaterih državnih služb, zato po Sedmaku vključevanje v stranko po tem letu ne predstavlja več KULTURA IN IDEOLOGIJA 205 avtentične privrženosti fašizmu. Italijanski avtorji se navadno ne spuščajo v ta vprašanja na tako konkretni ravni, obmejni fašizem je pri njih obravnavan pretežno z ideološkega vidika, sprejemanje fašizma v slovenskih krajih pa je omejeno na grobe ocene in splošne števil­ ke.2 8 4 Največje o vključevanju Slovencev v PNF napisala prav Milica Kacin Wohinz v posebnem poglavju o faši­ stičnih organizacijah v svoji odlični monografiji Prvi an­ tifašizem v Evropi: Primorska 1925-1935. Avtorica tudi sama ugotavlja pomanjkljivosti dosedanjih raziskav. “Posebej bi bilo potrebno raziskati, kako so se primorski Slovenci dejansko počutili v fašistični Italiji, kakšen je bil vsakdanji odnos med njimi in prišleki, med preprostim kmetom in vojakom, učiteljem, finančnim stražnikom, ne glede na odnos do režima. Če je znano, da je bil odnos do fašizma in njegovih inštitucij docela negativen, pa prav ničesar ne vemo o morebitnih prijateljskih stikih, o moži­ tvah deklet s priseljenimi Italijani, o odnosih med otroki obojne narodnosti v šoli in pri igri.”2 8 5 Za svoj poskus analize sem vzel zelo majhen vzorec, ki je, glede na to, da morebitnih arhivskih virov o tej problematiki ne poznam, obvladljiv tudi drugače. Počasi se namreč izteka čas, ko je te stvari še mogoče obnoviti in vsaj deloma analizirati tudi na podlagi ustnih virov, osebnih spominov, in za tako analizo se mi prav ustni viri zdijo zelo uporabni, vsekakor pa nezanemarljivi, ne glede na to, kako znajo biti popačeni, selektivni in su­ bjektivni. Ker pa je spomin mnogo težje časovno določiti kot arhivske dokumente ali časopisne članke, se moje pisanje precej površno nanaša na celotno obdobje med obema vojnama, posebej na trideseta leta ali celo na konec tridesetih let, ki je anketirancem ostal najbolje v spominu. Najprimernejši vzorec za moje skromne sposob­ nosti obvladovanja te problematike je prav gotovo kraj mojega odraščanja in hkrati že večkrat uporabljen kot 2 8 4 Prim. Apih, Italia, fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia 1918-1943; Apih, Regime fascista e represione nazionale ai confini orientali d’Italia; Vinci, Il fascismo e la società locale; Mattiussi, Il Partito Nazionale Fascista. 2 8 5 Kacin Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi, str. 108. 206 mikrovzorec mojih historiografskih spisov.2 8 5 Senožeče so bile konec drugega desetletja 20. stoletja naselje, ki je že pol stoletja počasi propadalo. Srednjeveški trg je spričo svoje izrazito prehodne lege doživel drugi razcvet v prvi polovici 19. stoletja, ko je bil promet s Trstom pred dograditvijo železnice najbolj živahen. Po nekaterih ocenah naj bi takrat peljalo skozi Senožeče tudi do 1000 furmanskih voz na dan v obe smeri.2 8 7 Od dograditve Južne železnice do prve svetovne vojne so Senožeče za­ radi preusmeritve prometa izgubile okrog 40 % prebi­ valcev in pristale pri približno 750 ljudeh. V tem času je poleg zemlje in ostankov furmanstva v sezoni tudi do 100 družinam dajala kruh še senožeška pivovarna Adria, ki stajo leta 1926 dokončno uničila propad nje­ nega največjega delničarja Jadranske banke2 8 8 in nelo­ jalna konkurenca tržaškega podjetja Dreher. V obdobju od leta 1890 do 1922 je kraj politično močno zaznamoval liberalno usmerjen in Cerkvi so­ vražen župan Franc pl. Garzarolli. Ob pomoči trgovcev in gostilničarjev naj bi bil Garzarolli obvladoval skoraj celotno faro in tako v Senožečah ustvaril liberalno vo­ lilno trdnjavo. Župnik se je svoji kroniki potožil, da je leta 1911 opravilo velikonočno spoved le okrog 20 % Senožejcev. Takrat sta na trgu delovali liberalno Izobra­ ževalno društvo in Katoliško slovensko izobraževalno društvo, v okviru Cerkve Marijini družbi za dekleta in za žene, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja so bili dejavni gasilci, leta 1913 pa je bil ustanovljen tudi So­ kol. Med prvo vojno je družabno življenje zamrlo, saj je s trga odšlo na fronte kar 93 fantov in mož.2 8 9 Prvi italijanski vojaki so prišli v Senožeče 9. novem­ bra 1918 iz Divače. Pobrali so orožje in nekaj dni še pustili narodne straže in slovensko narodno zastavo, ki se ji je kmalu pridružila italijanska trikolora. Slovenska zastava je po nekaj dneh izginila. Liberalni župan Gar­ zarolli se je novi oblasti predstavil kot član stare ber- 2 8 6 Dolenc, Prebivalci Senožeč v prejšnjem stoletju, str. 37-44; Dolenc, Senožeče v času Zelenove mladosti, str. 937-938; Dolenc, Senožeče, Skupnost na prepihu; Dolenc, “Za menoj ne bodo farji pevali (...) za menoj bo šla muzika”, str. 35-45. 2 8 7 Pahor, Miroslav, Senožeče, slovenska pomorska postojanka. 2 8 8 Pahor, Milan, Jadranska banka v Trstu, str. 265. 2 8 9 Arhiv župnišča v Senožečah, Kronika 1910-1922. KULTURA IN IDEOLOGIJA 207 gamske družine, ljudem izjavil, da za njihovo Jugoslavi­ jo ne da počenega groša, in začel uradovati italijansko. Italijani so začeli vedno strožje stikati za orožjem. Začele so se prve aretacije. Tako so mnogi že 21. novembra 1918 pobegnili proti Jugoslaviji, med njimi tudi sodnik in kaplan. Kaplan se je po dobrem tednu vrnil. Drugi moški, bivši vojaki, so se začeli skrivati, ker so bili vsi bivši avstro-ogrski vojaki, kot vojni ujetniki internira­ ni v Gradišče ob Soči. Ko so bili prvi ujetniki iz Gradi­ šča odpuščeni domov, so se pri italijanskem poveljstvu množično prijavili še ostali skrivači. Po nekajdnevnem bivanju v Gradišču so bili vsi izpuščeni. Ker se župnik Ivan Rihar ni hotel odpovedati ne­ cenzurirani slovenski pridigi, so ga že 14. decembra 1918 za več kot mesec dni zaprli v Trstu. V začetku leta 1919 so vojaki oskrunili cerkev Marije Device v Senože­ čah, kasneje tudi cerkev v sosednjih Gabrčah, tako da so ju uporabljali kot skladišče ali hlev. Tretjega marca 1919 seje spet začel redni šolski pouk, ki ga ni bilo od novembra 1918. V župnijski dvorani, ki sojo izsilili od župnika, so začeli sredi maja 1919 predvajati kinema­ tografske in gledališke predstave za vojsko in posebej za civilno prebivalstvo. Italijani so si posebno prizadevali pritegniti čim več civilnega prebivalstva k raznim pri­ reditvam, da bi tako pri ljudeh pridobili čim večji vpliv in simpatije. Počasi so zasedli celo stavbo, kjer so imeli prej prostore katoliško izobraževalno in pevsko društvo, hranilnica, živinorejska zadruga ter okrajni cestni od­ bor. Najemno pogodbo za dvorano so bili Italijani pri­ pravljeni podpisati šele leta 1929, ko je bil med državo in Vatikanom sklenjen Konkordat. Vojska je Senožeče dokončno zapustila januarja 1920. Med njenim bivanjem na trgu so bila župniku na­ znanjena tri posilstva mladoletnih deklet ter nekaj pre­ šuštev in kraj. Do leta 1921 so v Jugoslavijo emigrirali še drugi sodnik dr. Vuga, višji sodnijski uradnik Anton Novak in nadučitelj Hinko Paternost. Sodnik Vuga je bil suspendiran, ker je julija 1920 sodeloval pri birmi, ko so fantje in dekleta postavili slavolok s trakovi v barvah slovenske narodne zastave. Januarja 1921 je ljubljan­ sko škofijo zaprosil za premestitev v Jugoslavijo tudi žu­ pnik Rihar, kije bil rojen v Logatcu, in v slabih odnosih 208 z novimi italijanskimi oblastmi ni upal, da bi mu dali italijansko državljanstvo.2 9 0 Spomladi 1920 seje v Senožečah pojavila prva po­ buda za ustanovitev nepolitičnega nadstrankarskega pevskega društva, ki ne bi bilo ne liberalno ne kato­ liško. Sestavili so mešani pevski zbor, ki naj bi ga re­ gistrirali kot pevsko društvo. Ob koncu leta je na ta­ ki nadstrankarski podlagi že delovalo Bralno društvo, v katero je pristopala večina članov obeh predvojnih, politično obarvanih izobraževalnih društev. Zanj so se zavzemali, češ da sedaj ni več strankarstva. Leta 1921 ali 1922 so ustanovili Glasbeno in dramatično društvo Zora. Junija 1925 sta se tudi obe hranilnici in posojilni­ ci v Senožečah, katoliška in liberalna, združili v enotno kreditno zadrugo z imenom “Posojilnica v Senožečah”. Pri slovenskem političnem združevanju pa ni šlo vse tako gladko. Na konferenci Zbora svečenikov Sv. Pa­ vla 14. septembra 1920 v Senožečah, ki se je je udeleži­ lo 16 duhovnikov iz postojnske dekanije, je tajnik Zbora Virgilij Šček poročal o gospodarskih in političnih ciljih tega gibanja. Opozoril je zlasti na nevarnost širjenja or­ ganizacije komunistov oziroma socialnih demokratov, ki naj bi si prizadevali v svoje konzumne zadruge pri­ tegniti tudi kmete. To opozorilo je župnik upošteval že dober teden za tem, ko ga je za uporabo dvorane pro­ sil predstavnik društva Ljudski oder iz Trsta. Ker je bil Ljudski oder pod vplivom socialdemokratov, mu je žu­ pnik odločno odrekel gostoljubje. Župnik Franc Rupnik (1921-1922) je novemu politično nevtralnemu društvu Zori celo prepovedal uporabljati glasbene instrumente, na katere je pred vojno igral orkester katoliškega izo­ braževalnega društva. Instrumente je prevzel orkester katoliškega izobraževalnega društva Tabor iz sosednje Dolenje vasi. Zora pa si je z denarno pomočjo gostil­ ničarja Ivana Mlakarja kupila tamburice in ustanovila tamburaški orkester.2 9 1 S staro strankarsko politiko je bila pokopana tu­ di njena generacija. Italijanski pritisk je slovenske na­ 2 9 0 Arhiv župnišča v Senožečah, Kronika 1910-1922. 2 9 1 Sotlar, Boj za ohranitev slovenske besede; 27 vasi, 1982, št. 1, Pismi Jakoba Krebeljna iz Argentine. KULTURA IN IDEOLOGIJA 209 rodne sile združil. Na občinskih volitvah 15. januarja 1922 je zmagala lista mlajših občinskih odbornikov. Novi župan je postal kovač in kmet Jože Meden, profe­ sionalni občinski tajnik pa gostilničar Emil Šturm. Oba sta na teh mestih zaznamovala svoj čas vse do druge svetovne vojne. Na parlamentarnih volitvah 15. maja 1921 so Se- nožejci skoraj soglasno volili slovensko narodno listo (JNS), le 11 glasov je bilo oddanih komunistom. “Iz to­ varne” je pripisal gospod župnik in pripomnil, da se tu­ di v Senožeče tu pa tam prikažejo fašisti, a da nimajo “korajže” kaj več nadlegovati ljudi. Julija 1921 so fašisti prišli med mašo tudi v senožeško cerkev, kjer so hoteli sočasno z italijansko proslavo ob aneksiji Primorske v Postojni nekoliko vznemiriti ljudi, vendar so se prestra­ šili in hitro odšli.2 9 2 Že na naslednjih volitvah 6. aprila 1924, dve leti zatem, ko so fašisti v Italiji prevzeli oblast, pa je za fašiste glasovalo 152, za narodno listo 72, za komuniste pa kar 84 volivcev. V vsej Julijski krajini so fašisti dobili še več glasov (60 %), slovenska stranka pa je z 11 % glasov dobila več podpore kot komunisti (7,7 %).2 9 3 Italijanski nacionalistični pritisk s fašistično brutalnostjo in številnimi nepravilnostmi ter pristranost­ mi na volitvah v Julijski krajini je oslabil novim oblastem lojalno slovensko narodno stranko in podprl ekstremne politične usmeritve, kot so jih zagovarjali komunisti. Do leta 1924 so se namreč vračali domov bivši vojni ujetniki z ruske fronte, ki so s seboj prinesli tudi precej revoluci­ onarnega uporniškega duha. Na Senožeško se jih je od konca vojne do leta 1924 iz Sovjetske zveze vrnilo 18.2 9 4 Leta 1922 je prišel na trg novi župnik Janez Vilhar. Ljubljanski škof ga je poslal v Senožeče iz Jugoslavije, ker je bil po rodu iz sosednje Divače. Naslednjega leta so Italijani odprli otroški vrtec in Vilhar je moral takoj na zagovor k prefektu, ker ga staršem ni priporočal. Le­ ta 1931 mu je šolski inšpektorat v Postojni prepovedal poučevanje verouka najprej v šoli, potem pa še v cer­ 2 9 2 Arhiv župnišča v Senožečah, Kronika 1910-1922. 2 9 3 Arhiv župnišča v Senožečah, Kronika 1922-1957; Kacin Wohinz, Narodno­ obrambno gibanje primorskih Slovencev v letih 1921-1928, str. 357. 2 9 4 Sotlar, Naši kraji in ljudje po prvi svetovni vojni; 7 vasi, 1974, št. 2-3, Sotlar, Boj za ohranitev slovenske besede. 210 kvenih prostorih, ker ni hotel poučevati v italijanščini, vendar je otroke poučeval slovensko skrivaj. Župnik Vilhar je bil ves čas v poročilih karabinjerske postaje in sekretarja fašistične stranke označevan kot politično nevaren nacionalist in slavofil.2 9 5 Fašisti v Senožečah so ga ovajali, tako da se je moral večkrat zagovarjati na kvesturi v Trstu. Grozili so mu s konfinacijo, kar se je zgodilo novembra 1940, ko je bil konfiniran v srednjo Italijo. Od tam se je vrnil šele po koncu vojne. Župnik je bil eden redkih izobražencev, ki so v kra­ ju ostali. V Jugoslavijo so najprej emigrirali okrajni in sodnijski uradniki. Ostal je sodnik dr. Milan Bogataj in še dva sodnijska uradnika, pridružili so se jim seveda italijanski uradniki. Že leta 1921 sta odšla nadučitelj Pa- ternost in njegov sin, tudi učitelj, z družinama. Učiteljica Katarina Smerdu se ni vrnila z bolniškega dopusta in je ostala v Jugoslaviji, Leopoldina Piano je bila premeščena v Kalabrijo, a se je raje upokojila in odšla v Jugoslavijo. Čez rapalsko mejo so odšli tudi Karolina Križaj, učiteljica enorazrednice v Dolenji vasi, ter učitelja Jožefa in Franc Može iz Dolenje vasi. Do leta 1927 so ostali še štirje slo­ venski učitelji, vendar je bil pouk od leta 1924 v prvem razredu in potem do leta 1927 postopno v višjih razredih povsem italijaniziran. Trije od ostalih učiteljev so potem emigrirali v Jugoslavijo, učiteljica Angela Sila pa je bila premeščena v Furlanijo.2 9 6 Emigrirala je tudi večina na­ rodno in socialno aktivnih domačinov, zlasti v letih 1927 in 1928, ko so Italijani razpustili vsa slovenska društva, s propadom pivovarne pa je veliko mladih ljudi izgubilo delo. Zelo narodno zavedna je bila npr. družina trgov­ ca Ivana Zelena, ki se je izselila v Ljubljano verjetno že pred letom 1930; njegova sinova Danilo in Milovan sta v spisih karabinjerske postaje označena, da sta jugoslo­ vanska državljana že od leta 1927, on sam pa od 1932.2 9 7 Podobno tudi družina Pegan, kjer so že v dvajsetih letih emigrirali v Jugoslavijo vsi trije sinovi in hčerka, medtem ko so starši ostali v Senožečah. 2 9 5 ARS, AS 1826. 2 9 6 Arhiv podružnične osnovne šole v Senožečah, Šolska kronika; intervju s Kristino Koritnik, rojeno leta 1913 v Senožečah. 2 9 7 ARS, AS 1826 Karabinjerska postaja Senožeče. KULTURA IN IDEOLOGIJA 211 Prvi italijanski učitelj Marino Marini je prišel na trg s Sicilije že okrog leta 1920. Od 1927 naprej je bilo tu stalno pet italijanskih učiteljev, eden ali dva z druži­ no, v triletno nadaljevalno šolo, ki je bila tudi obvezna (scuola d'aviamento), pa so se vsak dan vozili trije uči­ telji iz Trsta. Od samega začetka oziroma od leta 1919 je bilo v Senožečah italijanske narodnosti 7 karabinjerjev in 8 finančnih stražnikov, pozneje so se jim postopno pri­ družili še sodnijski uradnik, ječar, dva zdravnika, splo­ šni in veterinar, poštni uradnik, vzgojiteljica v otroškem vrtcu, kaki štirje cestarji (navadno južnjaki) in vsaj en gozdarski miličnik. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 so karabinjerji dobili posebno okrepitev, t. i. nucleo iz 20-30 mož. Kolonov v Senožečah ni bilo. Italijani so se na Senožeško priseljevali tudi po lastni zasebni pobudi kot oglarji, trgovci ipd. Leta 1924 je npr. dobil dovolje­ nje za svojo dejavnost v Senožečah sladoledar Zanetti. Po propadu fašistične Italije oziroma po drugi svetovni vojni so se skoraj vsi italijanski priseljenci vrnili v ožjo Italijo. Na Senožeškem sta se dva karabinjerja poročila in tu ostala tudi po vojni. Ostala je tudi družina, ki seje ukvarjala z oglarjenjem.2 9 8 V Senožečah se je med obema vojnama po ocenah in spominu takratnih prebivalcev ustalilo približno 40 do 50 Italijanov, kar pomeni 6 do 7 % prebivalstva. Bolj ali manj uradna štetja oziroma ocene pa nam kažejo naslednje številke. Med uradnimi državnimi štetji po svoji specifiki iz­ stopata dve tajni štetji, ki sta drugače od uradnih v ita­ lijanskem obdobju šteli tudi narodnost. Vendar sta bili izvedeni z nasprotnih strani, zato se v svojih ocenah ze­ lo razlikujeta. Konec leta 1933 so oceno prisotnosti Ita­ lijanov v naših krajih izvedli slovenski duhovniki, ver­ jetno v okviru organizacije Zbora svečenikov sv. Pavla. Leta 1939 pa je tajno oceno o številu “drugojezičnih” (alloglotti) v Julijski krajini izvedla fašistična stranka in 2 9 8 PAK, Občina Senožeče, š. 1,2; intervju s Kristino Koritnik, rojeno 1913 v Se­ nožečah; intervju z Marijo Dolenc, rojeno Pegan, leta 1927 v Senožečah; intervju z Giacomom Porto, rojenim 1901 v Gabrčah; intervju z Ano Porta, rojeno Krebelj, leta 1912 v Gabrčah. 212 Tabela 10: Štetja prebivalcev, tajna štetja po narodnosti 1910 1921 1931 1933299 1936/19393 0 0 1946 Naselje Senožeče 753 824 788 473 Občina3 0 1 Senožeče 1575 1567 1452 1500 (od tega 35 Italijanov) 1371 (od tega 193 Italijanov) 1052 svoje izsledke naslonila na števila iz uradnega štetja le­ ta 1936. Obe številki sta le oceni, ker pravega popisa ni bilo mogoče izvesti, sicer ne bi bil tajen. Zato se v veliki meri prilagajata željam oziroma minimalnim kriterijem ocenjevalcev. Naša ocena na podlagi spominov še žive­ čih prebivalcev je bližja oceni duhovnikov iz leta 1933, ker upošteva samo civilno italijansko prebivalstvo, ki se je bolj ali manj za stalno naselilo v kraju. Ocena fašistov iz leta 1939 pa v želji po čim več Italijanih gotovo upo­ števa tudi že npr. t. i. karabinjerski nucleo, kije deloval v Senožečah najkasneje od jeseni 1939, cestarje z dru­ žinami, nastanjene v posebnih cestarskih hišah vzdolž ceste, mešane zakone v celoti, mogoče tudi dnevno mi­ gracijo iz Trsta, Sežane ali od drugod. Vsem različnim štetjem navkljub je delež italijan­ skega prebivalstva v Senožečah ostajal razmeroma majhen in številčno nepomemben. Vendar so ti ljudje obvladovali skoraj vse vitalne funkcije kraja. Ob vse ve­ čjem številu Italijanov so se domačini vseskozi počasi izseljevali, deloma zaradi političnih, deloma zaradi eko­ nomskih pritiskov. Leta 1926 je po nekajletnem pro­ padanju prenehala delati pivovarna Adria, kjer je prej delalo 40-50 stalno zaposlenih delavcev, v sezoni pa se je število povzpelo tudi do 100. Nekaj delavcev je odšlo v Trst k Dreherju, večina se jih je izselila v Argentino ali Jugoslavijo. Tako je število prebivalcev na Senožeškem od leta 1910 do 1946 padlo za celo tretjino. Prvi val iz­ 2 9 9 Arhiv Engelberta Besednjaka, Tajni popis slovenske duhovščine stanja konec leta 1933 - podatke m ije prijazno posredoval Egon Pelikan. 3 0 0 Mattossi in Krasna, Il “censimento riservato” del 1939 sulla popolazione alloglot­ ta nella Venezia Giulia, str. 3-4. 3 0 1 Občina po združitvi starih avstrijskih občin Dolenja vas, Laže, Senožeče in Se- nadole v enotno občino Senožeče 14. oktobra 1926; vasi in teritorij, ki je postal identičen s cerkveno upravno enoto oziroma župnijo Senožeče. KULTURA IN IDEOLOGIJA 213 seljevanja je bil nedvomno takoj po italijanski zasedbi, drugi se je verjetno razvlekel čez cela dvajseta leta, od začetkov fašističnega nasilja, italijaniziranja šole, pre­ povedi slovenskih društev do končnega zaprtja in odpu­ stitve zadnjih delavcev v pivovarni. Septembra 1928 je potni list dobilo 15 oseb iz Senožeč, eden za Jugoslavijo, 5 za Brazilijo, 9 za Argentino. Stari so bili od 22 do 29 let, eden jih je imel 38.3 0 2 Od leta 1929 imamo migracije iz kraja oziroma v kraj celo dokumentirane z natančno statistiko.3 0 3 Tabela 11 : Izseljeni - priseljeni Leto Znotraj Julijske krajine Preostala Italija V tujino - iz tujine 1929 2 6 - 17 24 - 26 32 - 8 1930 18-3 2 24 - 9 16 - 1 1931 226 -65 22 - 73 10 - 5 1932 25-24 7 - 5 1 0 - 2 1933 2 5 - 18 9 - 14 3 - 0 1934 30 - 28 6 - 9 9 - 0 1935 25 -26 16 - 21 6 - 0 1936 19 - 14 24 - 18 1 - 1 1937 40 - 22 35 - 40 1 - 0 1938 17 -15 2 1 - 18 7 - 0 1939 25 -26 35 - 24 0 - 1 Skupaj 476 - 287 (- 189) 223 - 257 (+ 34} 95 - 18 (- 77} Kot vidimo, se je še v tridesetih letih, ko je glavni val izseljevanja že ponehal, za stalno izselilo v tujino 77 ljudi, veliko več, skoraj 200, pa v druge kraje znotraj Julijske krajine, verjetno v večje kraje, mesta, kjer je bilo pač delo, gotovo največ v Trst. V statistiki pa ni­ so šteti ljudje, ki so v Jugoslavijo emigrirali ilegalno, s prebegom čez mejo, o katerih pričajo seznami nadzo­ rovanih ljudi iz občine Senožeče s takim pripisom.3 0 4 Iz drugih italijanskih provinc pa so se celo več priseljevali kot odseljevali. Od leta 1929 do konca leta 1935 je bilo 3 0 2 PAK, Občina Senožeče, š. 7. 3 0 3 PAK, Občina Senožeče, š. 26, Prospekt gibanja prebivalstva 1929-1939. 3 0 4 ARS, AS 1826. 214 po tej statistiki v Senožečah stalno prisotnih okrog 30, po nekaj mesecev tudi do 45 vojakov. Fašisti Prvi fašisti v Senožečah so bili seveda priseljeni Italijani. Sekretar krajevne fašistične organizacije je bil ves čas do vojne veterinar dr. Salvatore Giamporcaro, o katerem spomin prebivalcev priča, da je bil obziren in pošten v odnosu do ljudi. Kljub temu so ga partiza­ ni med vojno zajeli in ustrelili. Eden najbolj zagrizenih fašistov naj bi bil učitelj Emilio Rinaldi, ki se je dejavno bojeval proti vplivu župnika Vilharja na mladino. Goto­ vo je bila krajevna organizacija PNF ustanovljena vsaj jeseni 1922, po vsej verjetnosti tudi Slovenska vladna stranka, vendar o njuni aktivnosti in članstvu za zdaj nimam podatkov. Nedvomno je bila v stranki vsaj od leta 1926 večina državnih uradnikov, kot so bili kara­ binjerji, finančni stražniki, sodnijski uradniki, učitelji itd. V tem času pa so bili prisiljeni v stranko vstopati seveda tudi domačini in njihovo včlanjevanje v PNF je bilo mnogo bolj posledica oportunizma kot pa prepriča­ nja. Tega so se zavedali tudi sami organizatorji fašizma v Julijski krajini. Tržaški prefekt je v odgovoru na neko prijavo leta 1927 v utemeljevanju, da domačini vstopajo v stranko ali se gredo celo lokalne fašistične voditelje iz potrebe po “mirnem življenju”, navedel tudi primer gostilničarja Ivana Mlakarja iz Senožeč, češ da to dela, da ne bi imel problemov ob nameravani izselitvi v Jugo­ slavijo.3 0 5 Poleg Mlakarja, ki seje res že v dvajsetih letih izselil, je bil eden prvih znanih senožeških fašistov F. F. iz Senožeč, rojen leta 1905 revnemu vaškemu čevljarju (odslej označen kot F. F. 1905). Leta 1927 je namreč dobil možnost stalne zaposlitve v zadružni mlekarni in se je verjetno ob tej priložnosti vključil v PNF, kajti za službo so konkurirali tudi drugi primerni kandidati. F. F. 1905 se je ves čas fašizma odlikoval kot navdušen privrženec in propagandist gibanja ter z ostrino do oči­ tnih političnih nasprotnikov v Senožečah. Prav tako je 3 0 5 Kacin Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi, str. 99-100. KULTURA IN IDEOLOGIJA 215 pozneje v stranko vstopil tudi njegov mlajši brat J. F. 1907, kije po očetu prevzel čevljarsko obrt. Med giba­ nju bolj privržene člane stranke je spadal tudi najbližji osebni prijatelj prvega omenjenega fašista (F. F. 1905), sicer gostilničarjev sin M. D. 1913, ki se je tudi odli­ koval po odkriti privrženosti fašizmu. Zanimivo pri za­ dnjem je, daje med vojno odšel v partizane. Prav tako je bil v PNF njegov brat A. D. 1917. Tretji, kije po spominu pričevalcev spadal med “hude” privržence fašizma, je bil N. Š. 1916, kije našel delo pri gradnji in popravilu cest inje bil vstop v PNF pogoj, daje to delo dobil. Nedvomno sta morala biti zgodaj v fašistični stranki tudi župan J. M. 1889 in občinski tajnik E. Š. 1889. Po ključu itali­ janskim oblastem lojalnega župana so bili počasi med fašisti tudi njegovi stalni dninarji, kajti župan je imel poleg kovačije eno izmed treh največjih kmetij v Seno­ žečah. To so bili J. F. 1914 in njegov mlajši brat J. F. 1922, kije pozneje dobil delo kot avtobusni sprevodnik in F. K. 1913. Brata J. F. 1914 in 1922 sta imela vzrok za pristop k fašistom tudi pri njunem očetu F. F. 1881, kije kot davčni izterjevalec, torej državni uradnik, prav tako moral biti član PNF. Nadalje so bili v tridesetih le­ tih vključeni v PNF sin kolarja K. N., rojen 1913, ki se je že pred drugo svetovno vojno izselil v srednjo Italijo. Med črnosrajčniki so bili še R. P. in J. F., oba rojena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki sta bila občin­ ska uslužbenca, mesar M. J. 1908 in J. Š. 1908. V drugo kategorijo lahko postavimo ljudi, za kate­ re ne vemo gotovo, a lahko po njihovem družbenem ali profesionalnem položaju sklepamo, da so bili oziroma bi lahko bili včlanjeni v PNF. To so bili v prvi vrsti občin­ ski, sodnijski in drugi državni uslužbenci, od Slovencev gotovo sodnik M. B., občinski uradnik A. Š. 1908, ki je bil v zadnjih letih vojne aktivist OF, skoraj gotovo je moral biti včlanjen poštar v Senožečah A. P. in poštar v Dolenji vasi ter Senadolah, vendar iz Senožeč A. S. 1900. Sodnijski uradnik v Senožečah je bil F. A. 1890, vendar je hkrati uvrščen na seznam nadzorovanih oseb karabinjerske postaje in označen kot slavofìl. Dohodke s kmetije so občasno dopolnjevali z delom na cesti tudi trije bratje T. K. 1903, F. K. 1910 in I. K. 1912. Mogoče je, da so bili v PNF včlanjeni tudi trgovec A. S., pek M. 216 M. in trgovec A. J. ter hči slednjega M. J, kije nekaj ča­ sa učila na nižji srednji šoli v Senožečah.3 0 6 Obrtnikom je članstvo v PNF verjetno prišlo zelo prav pri prošnjah za koncesijo. Tako smo v kategoriji nedvomnih članov PNF pre­ šteli 17 ljudi in 11 ljudi v kategoriji pogojnih oziroma domnevnih članov. Številke lahko zaokrožimo na pribli­ žno oceno od 20 do 25 domačinov, ki so bili kakorkoli včlanjeni v PNF. Za italijanske priseljence, ki so bili ve­ činoma državni uradniki in politično ter narodno izpo­ stavljeni nosilci italijanstva v prej povsem slovenskem kraju, lahko predvidevamo, da je bilo članstvo v PNF v odstotkih mnogo višje. Verjetno je občasno nosilo črne srajce približno vsaj še toliko priseljenih Italijanov, kot je bilo v PNF Slovencev. Za kraj z okrog 750 prebivalci je število razmeroma nizko, približno 6 %, saj podatki, ki jih iz italijanskega državnega arhiva objavlja Milica Ka­ cin Wohinz, govorijo o skoraj 11 % prebivalstva tržaške province, vključenega v PNF leta 1935.3 0 7 Kaj lahko sklepamo o vzrokih vključevanja doma­ činov v PNF? Najmočnejši dejavnik tega vključevanja je bil nedvomno socialni položaj posameznika, še bolj družine, in možnosti zaposlovanja. Vendar ta vsekakor ni bil edino odločujoč. Slovenski nacionalisti, ne glede na to, ali so prej pripadali liberalnemu ali katoliškemu političnemu krogu, so se bili pripravljeni odreči veliko stvarem, največ se jih je celo izselilo, predno bi naredili korak k PNF. Zanimivo je, da so bili nekateri najbolj zagreti slovenski fašisti tudi zelo verni oziroma vestni praktični katoličani, medtem koje bil župnik Vilhar za­ veden slovenski nacionalist in pod stalnim fašističnim 3 0 6 Podatke so mi v več srečanjih posredovali Kristina Koritnik, rojena 1 . 1913 v Senožečah, Ivan Škamperle, rojen 1 . 1916, Stana Fabčič, rojena 1 . 1923, in Marija Dolenc, rojena Pegan 1 . 1927. Te sem opravil v zadnjem času. O splošnih razmerah v Senožečah med obema vojnama, o nacionalizmu, fašizmu, odporu itd. pa so mi že pred časom veliko povedali še Giacomo Porta, rojen 1 . 1901, Ana Porta, rojena Krebelj 1 . 1912, Pepca Fonda, rojena Krebelj 1 . 1905, Filip Prekrsky, rojen 1 . 1906, Franc Antončič rojen 1 . 1910 idr. 3 0 7 Kacin Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi, str. 103. To število je npr. primerljivo s številom članstva v Zvezi komunistov Slovenije konec sedemdesetih ali v začetku osemdesetih let, ki je zaradi odsotnosti protislovenstva pri komunistih seveda ne­ koliko višje, pa vendar ob približno enakem številu prebivalstva dosega le okrog 30 članov. Po spominu Marije Dolenc, članice in nekaj časa tudi sekretarke krajevne organizacije ZKS, je to zgolj ocena, ker je bila večina članov organiziranih v osnovnih organizacijah ZKS na delovnih mestih in ne v krajevni osnovni organizaciji. KULTURA IN IDEOLOGIJA 217 nadzorom ter nagajanjem policistov ali fašistov. Se v teh primerih vidi le nagonska podrejenost avtoritetam in je tako obnašanje torej plod človeškega značaja? Kaže, da so bile zelo pomembne prijateljske in sorodstvene ve­ zi. Predvsem nisem zasledil večjih ideoloških razhajanj znotraj posameznih družin. Dostikrat so bili v stranki kar vsi odrasli moški v družini. Obstajajo pa seveda tudi primeri, ko je bil najstarejši brat edini od številne dru­ žine pri fašistih, ker je bil občinski uradnik, medtem ko je bila družina v celoti protifašistično usmerjena, mlajši brat je bil npr. v partizanih že od leta 1941. Prav tako sem že omenil dva primera, ki sta bila do kapitulacije Italije v PNF, potem pa sta aktivno sodelovala s partiza­ ni oziroma OF. Generacijsko so bili pod največjim priti­ skom tisti, ki so se morali v tridesetih letih gospodarsko in socialno osamosvojiti, to je generacija, rojena veči­ noma v drugem desetletju stoletja oziroma okrog leta 1910. Za nekatere (tudi domnevne) člane PNF imam žal le približne podatke o njihovem rojstvu, vendar lahko ugotovimo, daje bilo število obravnavanih oseb, rojenih v času, ki sem ga označil za rizičnega, to je med letoma 1905 in 1917, enako tistim, ki so bili rojeni pred tem letom, torej starejših. Vsakdanji odnosi med ljudmi, sosedi, sodelavci, pri gostilniških omizjih in verjetno tudi z družinskimi čla­ ni italijanskih priseljencev so, ne glede na članstvo v PNF, bili bolj ali manj normalni, miroljubni in celo pri­ jateljski. Obnašanje treh prej omenjenih “hudih” fašis­ tov, ki so svojo politično pripadnost agresivneje kazali v odnosu do drugih prebivalcev, lahko verjetno najbolj pripišemo njihovemu značaju, deloma pa gotovo tudi njihovemu socialnemu ali profesionalnemu položaju, ki so ga branili s pretiranim dokazovanjem svoje politič­ ne lojalnosti. Otroci priseljencev so se v vsakodnevni igri s slovenskimi vrstniki večinoma naučili pogovorne slovenščine. Ko so se največ že po kapitulaciji Italije, nekaj pa še ob koncu vojne italijanski priseljenci odseli­ li - razen prej omenjenih primerov dveh z domačinkami oženjenih karabinjerjev in ene številne družine -, so z nekaterimi družinami še obdržali prijateljske odnose. V prvih povojnih letih seveda manj, vendar sojih kasneje obnovili. 218 Vsakodnevno življenje pod italijanskim fašizmom, če odmislimo narodno (jezikovno) zatiranje, vendarle ni bilo ideološko zelo obremenjeno. To se zdi za totalitarni režim po svoje celo razumljivo, saj politično opredeljeva­ nje, razen za eno samo opcijo, ni bilo dovoljeno. Ljudje namreč članstva v PNF večinoma niso sprejemali kot zlo samo po sebi, temveč bolj kot nujnost za kolikor toliko normalno preživetje. To pa njihovih medsebojnih odno­ sov ni posebej obremenjevalo. KULTURA IN IDEOLOGIJA 219 Spori med komunisti Teza, ki sem jo postavil v naslovu, mije pri tej raz­ iskavi rabila kot metodološko orodje inje seveda ne gre razumeti kot brezpogojno trditev. Stvari so pričakovano nekoliko bolj zapletene, zato presojo, ali gre za spor med generacijama ali ne, prepuščam bralcem samim. Kot izhodišče raziskave se mi je postavilo nekaj vprašanj : 1. Je sploh mogoče govoriti o različnih, to je bolj ali manj ločenih generacijah slovenskih komunistov med obema vojnama? 2. Če generacije lahko približno razmejimo, ali je pri­ šlo v komunističnem gibanju na Slovenskem v tem času do sporov na generacijski ravni? 3. Da bi to ugotovili, moramo najti in analizirati: Kaj so glavni vzroki sporov med slovenskimi komuni­ sti do druge svetovne vojne? Zaradi konspirativne narave njihovega političnega delaje to večkrat zelo težko, zato nam lahko o medsebojnem (“medgene­ racijskem”) zaupanju veliko pove politična in ži­ vljenjska usoda generacije (ali skupine), kije izgu­ bila politični vpliv. 4. Končno se v razpravi dotikam tudi vprašanja: Ka­ kšno vlogo je v teh sporih imel Dušan Kermavner? * Če se sedaj vrnem k prvemu vprašanju, je treba kratko pojasniti stanje komunistične organizacije v teh 220 letih. O dveh različnih generacijah slovenskih predvoj­ nih komunistov je zelo jasno pisal že Vlado Kozak ob Ki­ dričevi smrti leta 1953. Vsaj od takrat se je teza o dveh generacijah v publicistiki ves čas pojavljala in gotovo tudi ne brez kakršne koli realne osnove. O odločnem nastopu novih, mlajših ljudi v gibanju po razbitju or­ ganizacije v letih 1929 in 1930 so govorila neizpodbitna dejstva. O drugačnih časih v tridesetih letih: o diktatu­ ri, o ostrem policijskem pritisku in nezakonitem obra­ čunavanju policije s skrivno sekto komunistov, o veliki gospodarski krizi, brezperspektivnosti, o hitrem uniče­ nju komunizma leta 1933 tam, kjer je svetovno dela­ vsko gibanje pod Stalinovim vodstvom polagalo največje upe za nujno zmago v Evropi, to je v Nemčiji, o vseh teh samoumevnostih takoj po vojni ni bilo vredno izgubljati besed. Povsem razumljivo so drugačni časi v tridese­ tih letih prinesli tudi drugačne potrebe, drugačen način razmišljanja in delovanja. Medtem ko so bolj sproščena dvajseta leta po umiritvi revolucionarnosti v letih ne­ posredno po vojni med komunističnimi voditelji iskala ostra polemična peresa za utemeljevanje upravičenosti in prvenstva v delavskem gibanju, so težja trideseta leta zahtevala izučene profesionalne organizatorje. Za ute­ meljitev preloma s starejšo generacijo komunističnih voditeljev, tudi če je šlo samo za utrditev vpliva med dvema različnima skupinama znotraj gibanja, so bile seveda vse te konceptualne in taktične razlike dobro­ došle in večinoma nujne, saj je bila teoretska podkova­ nost med protagonisti novega “znanstvenega” pristopa v družboslovju in socialni akciji prvi pogoj za uveljavitev. O dveh različnih generacijah je slikovito pisal Vla­ do Kozak, ko je po Kidričevi smrti opisoval sprejem in idejno vzgojo nove generacije, v kateri sta se konec dvaj­ setih let znašla tudi Kidrič in Kardelj : “Dve generaciji re­ volucionarjev, ki sta se pred petindvajsetimi leti srečevali v njem (v Delavskem domu na današnjem Novem trgu v Ljubljani, op. E. D.), sta si ga nekam čudno razmejili. Nam mladincem so postale vlažne, zatohle sobe zadaj na dvorišču naš pravi dom, naša šola in naša cerkev hkrati. Tam ni bil noben dan predolg, nobena predavanja pre- dolgočasna, nobena diskusija nezanimiva in vsi smo ver­ jeli v lepši svet in hoteli smo starega čimprej spremeniti. KULTURA IN IDEOLOGIJA 221 V sprednjih gostilniških prostorih 'Doma' pa je pose­ dala tista starejša generacija na pol brezposelnih na pol profesionalnih revolucionarjev, ki je po Zaloški cesti in železničarskem štrajku bila vržena iz služb. Tu so sedaj posedali razni 'zgodovinski strojevodje' in čitajoč časopi­ se prežali na vesti, da bo nekaj počilo v Nemčiji ali kjer­ koli drugod in da se bo potem vse na svetu spremenilo. Sedaj so drugi strojevodje vozili namesto njih vlake in namesto njih govorili tudi v strokovnih organizacijah o tistih navadnih in vsakdanjih krušnih stvareh, ki so bile ljudem tako razumljive. Njim se je revolucija, ki so jo pred leti držali skoraj že v rokah, odmikala vedno bolj v nedo­ gled. Da bi si krajšali svoj prazni in grenki čas, so radi vrgli karte in izpili svoj kozarec cvička ter niso več čutili in vedeli, da revolucija hodi mimo njih, da je v glavah tistih mladincev, ki so konspirativno smukali mimo njih skozi vežo zadaj na dvorišče in na katere so oni nezau­ pljivo pogledovali izza svojih igralnih kart. (...) Cele serije slik bi moral podati, če bi hotel sedaj popisovati vse tiste drzne akcije, ki sta jih vodila leta 1928 France (Klopčič, op. E. D. ) in Boris (Kidrič), leta 1929, že pod diktaturo, pa večinoma Boris in Edo (Kardelj). Takrat ni bilo več stran­ ke - vsa starejša generacija je bila v zaporih - in kljub temu je bilo več letakov kot kdajkoli poprej, rdeče zastave so vihrale z dimnikov in s tako visokih drogov, da so jih mogli snemati le gasilci, napisi so bili povsod (.,.).”3 0 8 Ključno za začetek menjave generacij je bilo torej na eni strani mrtvilo med “starimi” komunističnimi vo­ ditelji. Kot pravi Kozak: “Ta Partija se je tedaj sektaško zaprla v svoj 'Delavski dom', od tam pa vodila preko svo­ jega časopisa 'Enotnost' papirnate boje s socialdemokrat­ skimi voditelji za enotno fronto proletariata, in to natanko tako, po navodilih Kominterne, kakor vse komunistično časopisje širom po Evropi.”3 0 9 Hitrejšo uveljavitev drugi, mladi generaciji pa je na drugi strani omogočila kralje­ va diktatura v Jugoslaviji, poziv Komunistične partije na vstajo in posledično policijsko razbitje ilegalne mreže komunistične organizacije v prvih letih diktature.V Slo­ veniji je velik pritisk policije na komunistično gibanje 3 0 8 Kozak, Kako je tovariš Kidrič postal komunist?, str. 2. 3 0 9 Prav tam. 222 sprožil že Anton Korošec kot predsednik vlade in no­ tranji minister poleti 1928. V aretacijah v začetku sep­ tembra 1928 je bilo aretiranih okrog 30 oseb, osumlje­ nih komunizma.3 1 0 Potem je bil 14. aprila 1929 za več kot 5 let zaprt sekretar Pokrajinskega sekretariata KPJ za Slovenijo in član Politbiroja KPJ Jaka Žorga (1888- 1942).3 1 1 Urednika različnih komunističnih časopisov in člana najožjega vodstva Alberta Hlebca (1898-1939) po vrnitvi s 6. kongresa Kominterne jeseni 1928 zaradi po­ licijskega iskanja ni bilo več v domovino. Ravno tako so bili že leta 1929 zaprti Žorgov starejši brat in bivši član Politbiroja CK KPJ (med letoma 1926 in 1928) Marcel Žorga (1883-1969), njegov namestnik Dragotin Gustin­ čič (1882-1974) in tajnik Pokrajinskega sekretariata je­ seni 1928 Dušan Kermavner (1903-1975). Slednji je bil zaprt kljub temu, da se je po sporu z Gustinčičem na božični pokrajinski konferenci konec 1928 z novim le­ tom 1929 umaknil iz neposrednega partijskega dela, da bi končal študij prava.3 1 2 Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije iz leta 1986 sicer navaja, daje bilo samo v letu 1929 v vsej državi postavljenih pred sodišče 220 komunistov, a hkrati poudarja, da seje množičnim are­ tacijam in razbitju partijskih in skojevskih organizacij navkljub uspelo obema organizacijama v Sloveniji ob­ držati vse do aprila 1930.3 1 3 To, spričo aretacij omenje­ nih vodilnih članov KPJ v Sloveniji, drži le deloma.3 1 4 Po uvedbi kraljeve diktature 6. januarja 1929 sta politič­ ne zadeve v pokrajinski organizaciji reševala v glavnem Gustinčič in organizacijski sekretar CK KPJ Viktor Ko- leša (1884—1946), ki seje v Ljubljano vrnil v začetku ja­ nuarja 1929. Verjetno po aretacijah navedenih komuni­ stičnih voditeljev je bil, potem koje odslužil vojaški rok, za sekretarja pokrajinske organizacije imenovan France Klopčič (1903-1986), zelo dejaven v pokrajinski orga­ nizaciji pa je bil še pokrajinski sekretar SKOJ, študent 3 1 0 Filipič, O življenju in delovanju Dušana Kermavnerja med leti 1903-1929, str. 344. 3 1 1 ARS, AS 1546, Jaka Žorga. 3 1 2 ARS, AS 1546, Dragotin Gustinčič, Dušan Kermavner. 3 1 3 Morača, Stojanovič (ur.) et al., Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, str. 107. 3 1 4 ARS, AS 1546, življenjepisi: Jaka Žorga, Marcel Žorga, Dušan Kermavner, Dra­ gotin Gustinčič. KULTURA IN IDEOLOGIJA 223 medicine Maks Strmecki (1908-1943). Klopčič je bil leta 1925 sicer član sekretariata CK KPJ v Beogradu in ne­ kaj časa v Zagrebu, leta 1926 je bil urednik “Delavsko kmetskega lista”, leta 1927, pol leta pred vpoklicem k vojakom, pa je bil strankin instruktor v Mariboru.3 1 5 Do leta 1929 torej ni bil član ožjega komunističnega vod­ stva v Sloveniji in je funkcijo sekretarja pokrajinskega komiteja prevzel verjetno zato, ker so bili drugi takrat že zaprti. Zaradi množičnih aretacij in policijskih vdorov v skrivno organizacijo se je Politbiro CK KPJ leta 1929 najprej preselil iz Beograda v Zagreb, jeseni 1929 pa v Ljubljano, kjer je Klopčič postal njegov organizacij­ ski sekretar. Pristojen je bil, da mu omogoča pogoje za uspešno konspirativno delovanje, k političnemu delu Politbiroja pa ni bil pripuščen.3 1 6 Februarja 1930 se je nevarnost policijskega vdora povečala tudi v Ljubljani. Marca se je Politbiro preselil na rezervno skrivališče pri Velenju, Klopčič pa se je umaknil v Avstrijo in potem naprej v Moskvo. Vdor se je potem zgodil konec aprila in na začetku maja 1930, ko so zaprli okrog 100 slo­ venskih komunistov, okrog 20 pa jih je emigriralo, med njimi tudi Koleša. Slovenska pokrajinska organizacija je praktično prenehala delovati za skoraj leto in pol, ak­ tivne so ostale samo nekatere krajevne ali regionalne organizacije, a večinoma brez povezav, Politbiro CK KPJ pa se je v celoti preselil na Dunaj.3 1 7 Zaprti so bili tudi vidnejši predstavniki nove gene­ racije SKOJ-a, ki so se ob zaključevanju srednje šole vključevali v komunistično gibanje konec dvajsetih let. Zelo pomembna je bila skupina okrog dvajsetih mlade­ ničev v Ljubljani, večinoma dijakov in študentov, t. i. Štrajzlov krožek, ki ga je neformalno vodil Vlado Ko­ zak (1907-1985). Večina je bila v SKOJ sprejetih leta 1928, rojeni so bili okrog leta 1910. Najbolj zagnana med njimi, Boris Kidrič (1912-1953) in Edvard Kardelj (1910-1979), sta bila zaprta že novembra oziroma de­ 3 1 5 ARS, AS 1546, France Klopčič, Življenjepis, str. 3-4; Klopčič, Desetletja preizku­ šenj, str. 341-345. 3 1 6 ARS, AS 1546, France Klopčič, Življenjepis, str. 4; Morača, Stojanovič et al. (ur.), Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, str. 107. 3 1 7 Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 383-386 in 391-393. 224 cembra 1929. Kidrič je dobil eno leto,3 1 8 Kardelj pa je bil zaradi pomanjkanja dokazov hitro izpuščen, vendar že dva meseca kasneje, februarja 1930, že kot sekretar Pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo zaprt za dve leti, do februarja 1932.3 1 9 Vendar pa je ob izpustitvi iz prvega zapora Kardelj, kot je kasneje sam povedal, našel že precej živahno or­ ganizacijsko delovanje. “Ni me začudilo, da sem komaj dvajsetletnega Kidriča našel v vlogi vodilnega človeka pri obnavljanju raztrganih vezi med ostanki partijske or­ ganizacije in revolucionarnega komunističnega gibanja sploh. Jasno mi je bilo, da človek s tolikšno energijo, kot jo je imel Kidrič, ni sposoben čakati na to, da se bodo stvari urejale same po sebi ali pa da bo partijsko orga­ nizacijo obnavljala emigracija iz tujine, ki se je takrat znova dušila v hudih frakcionaških bojih.”3 2 0 Kidrič naj bi začel s komunistično organizacijo na univerzi že v začetku leta 1931, čeprav se je sam vpisal na kemij­ ski oddelek Tehniške fakultete šele po opravljeni priva­ tni maturi jeseni tega leta.3 2 1 Po povezavi z nekaterimi komunističnimi organizacijami v ljubljanski okolici, v Rogaški Slatini, Mariboru in na Jesenicah naj bi to štu­ dentsko jedro s še nekaj člani ljubljanskih organizacij verjetno jeseni 1931 oblikovalo začasno pokrajinsko vodstvo KPJ, ki pa je še vse leto, do septembra 1932, delovalo brez redne povezave s CK na Dunaju. Zanimivo je, daje bil verjetno poleti 1931 z isto nalogo že drugič v Ljubljani sekretar pokrajinskega komiteja za Slove­ nijo, sicer Hrvat Matija Gačič, ki ga je CK KPJ na Du­ naju imenoval prav za to, da spet organizira pokrajin­ sko partijsko središče, a mu je to dvakrat spodletelo.3 2 2 Sekretar te začasne organizacije v Sloveniji leta 1931 naj bi bil po eni informaciji učitelj - defektolog, delujoč v Ljubljani, Janez Perenič (1905-1947), po drugi Boris 3 1 8 Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 60-67. 3 1 9 Savin, Edvard Kardelj, str. 413. 3 2 0 Boris Kidrič seje rodil 10. aprila 1912; Delo, 8. 4. 1972, Intervju Edvarda Karde­ lja, citirano po Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 69. 3 2 1 Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 67; Trampuž, KPJ na Slovenskem v obdobju šestojanuarske diktature 1929-1934, str. 21; Kre- menšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941, str. 165. 3 2 2 Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 70. KULTURA IN IDEOLOGIJA 225 Kidrič.3 2 3 Z nekaterimi komunističnimi organizacijami v SV Sloveniji (Zasavski Revirji, Ravne na Koroškem) je takrat vzdrževal stik predstavnik SKOJ pri CK v emigra­ ciji Karel Hudomalj (1905-1944). Organizacija se je še naprej širila in izpopolnjevala po Kardeljevem prihodu iz ječe februarja 1932. Spet je začelo izhajati ilegalno komunistično glasilo Rdeči prapor. Sredi leta 1932 so vse povezave s krajevnimi organizacijami spet delova­ le, izvršni odbor Pokrajinskega komiteja je sestavljalo 5 intelektualcev in en delavec, v plenumu pa so komite dopolnjevali predstavniki okrožnih organizacij, torej še 7 delavcev. Hkrati so Pokrajinski komite reorganizirali po teritorialnih enotah. Članstvo v KPJ v slovenskem delu države je do jeseni 1932 naraslo na 450 članov v 60 osnovnih organizacijah, t. i. celicah. Vsaj od te reor­ ganizacije, verjetno julija 1932, naj bi bil sekretar po­ krajinskega komiteja Boris Kidrič, ki se je posvečal bolj organizacijskim problemom, v propagandnem delu pa naj bi ga, po lastnem pričevanju, dopolnjeval Kardelj.3 2 4 “Glede na začasni karakter novega vodstva nismo for­ mirali posebnega vodstva za SKOJ, pa tudi sekretarja Pokrajinskega komiteja nismo volili,” se je 25 let pozneje spominjal Kardelj.3 2 5 Tudi na državni ravni je bil SKOJ obnovljen šele novembra 1933, v Sloveniji pa potem aprila 1934.3 2 6 Kidriču je bilo takrat 20 let, Kardelju 22 in bi morala oba biti po pravilih Kominterne še člana SKOJ-a (do 24. leta starosti). Člani vodstva SKOJ-a v Sloveniji v letu 1929 so torej brez formalnega vstopa v pravo članstvo KPJ leta 1932 prevzeli Pokrajinski komi­ te za Slovenijo. Marca 1933 se je po devetih letih emigracije v Slo­ venijo vrnil komunist “prve generacije” Miha Marin­ ko (1900-1983), rudar, ki se je nekaj časa izobraže­ 3 2 3 Trampuž, KPJ na Slovenskem v obdobju šestojanuarske diktature 1929-1934, str. 23, op. 29. 3 2 4 Prav tam, str. 27; Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 68-69. 3 2 5 Kardelj, Po petindvajsetih letih, citirano po Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 68. 3 2 6 Na Dunaju je 5. novembra 1933 začasno vodstvo CK SKOJ kot sekretar prevzel Karel Hudomalj, člana pa sta bila še Edo Kunštek in Karel Luter, v Sloveniji pa je sredi aprila 1934 postal organizacijski sekretar SKOJ Tone Tomšič in je kot pred­ stavnik SKOJ deloval tudi v pokrajinskem vodstvu KPJ. Filipič, Partijska organiza­ cija v Sloveniji v obdobju ustanovnega kongresa KPS, str. 110-111. 226 val na Komunistični univerzi narodnih manjšin zaho­ da (KUNMZ) v Moskvi. Po Kidričevi aretaciji 15. aprila 1933 (do 15. novembra 1933 v preiskovalnem zaporu) je bil Marinko od CK KPJ na Dunaju imenovan za po­ litičnega sekretarja Pokrajinskega komiteja. To je ostal do svoje aretacije 9. maja 1934, ko je bil aretiran tudi organizacijski sekretar Pokrajinskega komiteja Vilibald Konte (1908-1951). Kidrič pa se je po vrnitvi iz zapora novembra 1933 bolj posvetil obnavljanju SKOJ-a. Po aretaciji Marinka in Konteja sta Kardelj in Kidrič sesta­ vila novo pokrajinsko vodstvo, v katerem so bili poleg njiju še Rudi Rojc (?), Jože Brilej (1910-1981), Oskar Kovačič (1908-1944) in Karel Luter (1910-1948), sle­ dnji imenovan kot inštruktor CK-ja. Poleti 1934 se je v Sloveniji v pripravah na pokrajinske in potem na IV. državno konferenco KPJ več mesecev mudil inštruktor CK KPJ Josip Broz, kar je bilo zelo pomembno za oseb­ no zbližanje s Kardeljem, Kidričem in Ivanom Mačkom (1908-1993). Tako je potem na pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo 16. septembra 1934 v Goričanah, ki zaključuje ključno obdobje obnavljanja Komunistične partije v Sloveniji, organizacijo prevzelo novo vodstvo s pokrajinskim sekretarjem Ivanom Mačkom. Poleg Mač­ ka so bili v Pokrajinskem komiteju še Tone Šušteršič (1903-1984?), Otokar Franko, France Hočevar (1913-?) in Jože Brilej, Kardelj je odšel v Sovjetsko zvezo, Kidrič pa je prevzel funkcije v KPJ oziroma SKOJ na državni ravni.3 2 7 Ni pa nova generacija slovenskih komunistov še prevladala v CK KPJ, ki gaje od leta 1932 do 1937 vo­ dil Milan Gorkič (pravo ime Josip Čižinsky, Sarajevčan češkega rodu).3 2 8 Na IV. državni konferenci KPJ za božič 1934 v Ljubljani, torej tri mesece po goričanski konfe­ renci, so bili od 12 članov izvoljeni v novi CK trije Slo­ venci, in sicer vsi trije starejše generacije, komunisti iz dvajsetih let: Karel Hudomalj (1905-1944, komunist od 1924), predsednik zveze socialističnih sindikatov Stro­ kovna komisija Franc Leskošek (1897-1983, komunist od 1926) in Miha Marinko (1900-1983, komunist od 3 2 7 Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 78-82. 3 2 8 Več glej Očak, Gorkič, Život, rad i pogibija. KULTURA IN IDEOLOGIJA 227 1923). Namestnika članov iz Slovenije sta postala Lovro Kuhar (1893-1950, komunist od 1920) in Boris Kidrič. Tudi razni poročevalci CK-ju3 2 9 o delu vodstva pokrajin­ ske organizacije nove generacije so bili v sledečih me­ secih zelo kritični. Zato je CK aprila 1935 sklenil, da Mačka pošlje na šolanje v Sovjetsko zvezo, za sekretarja pokrajinske organizacije pa imenuje starega revirskega komunista iz leta 1920 Jožeta Marna (1898-1942).3 3 0 Sklenili so, da je treba od najožjega operativnega vod­ stva nekoliko odmakniti Miho Marinka, pritegniti pa Jo­ žo Vilfana (1908-1987, komunist od 1934) in sekretarja pokrajinske organizacije iz dvajsetih let Jakoba Žorgo (1888-1942), ki se je takrat vrnil iz zapora. Dodatno je bil v Pokrajinski komite junija 1935 imenovan še en “stari” komunist, ing. Stane Krašovec (1905-1991, ko­ munist od 1924).3 3 1 S starimi kadri okrepljeno delovanje slovenskih komunistov, od sredine leta 1934 v smeri oblikovanja ljudske fronte in ustanavljanja posebne KP Slovenije, kar je bil v razvoju komunističnega gibanja med obema vojnama velik obrat, so prekinile aretacije konec leta 1935. Novembra seje začelo z aretacijo vodilnih članov t. i. Zembilja, to je biroja CK KPJ v domovini, točneje v Zagrebu. V začetku decembra je bil na ilegalni poti prek avstrijske meje ujet član Pokrajinskega komiteja za Slovenijo Otokar Franko, konec meseca sekretar Jo­ že Marn in Jaka Žorga, v začetku januarja 1936 pred kratkim pridružen član Pokrajinskega komiteja Mirko Košir (1905-1951, komunist od 1933), konec januarja Stane Krašovec in urednik Delavskega obzornika To­ ne Čufar (1905-1942), v začetku februarja pa še vrsta drugih, med njimi Miha Marinko, sekretar Pokrajinske­ ga komiteja SKOJ Lojze Ocepek idr. Tako je bilo vod­ stvo KP v Sloveniji spet povsem razbito in dogovarjanja o ustanovitvi KPS, ki so potekala že od pomladi 1934, prekinjena. Že novembra 1935 je bil z nalogo priprave 3 2 9 Tone Ranzinger marca 1935, Adolf Muk in Blagoje Parović aprila 1935; Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju ustanovnega kongresa KPS, str. 148- 149. 3 3 0 ARS, AS 1546, Jože Marn. 3 3 1 Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju ustanovnega kongresa KPS, str. 155; ARS, AS 1546, Stane Krašovec. 228 ustanovnega kongresa poslan v Slovenijo poseben in­ štruktor CK KPJ Karel Hudomalj. Po množičnih areta­ cijah pa je bil Hudomalj, še vedno z enako nalogo za ustanovitev KP Hrvaške, poslan naprej v Zagreb, v Slo­ venji pa gaje nadomestil Karel Luter (1910-1948, član SKOJ od 1926). CK KPJ je kljub aretacijam in obgla­ vljenju organizacije v Sloveniji in na Hrvaškem vztrajal pri ustanovnih kongresih KPS in KPH še aprila 1936,3 3 2 kar je jasno pričalo o slabi obveščenosti o dogajanju in stanju organizacije v domovini. Junija 1936 je komunistično organizacijo zadel nov udarec. Po aretaciji Hudomaljeve kurirke na meji je policija aretirala še nekaj članov CK KPJ na Duna­ ju, med njimi tudi Borisa Kidriča, sekretarja CK SKOJ. Pokrajinski komite je od avgusta 1936, ko je bil po še­ stih mesecih brez obsodbe izpuščen iz preiskovalnega zapora, vodil Mirko Košir. Pod njegovim vodstvom je PK avgusta 1936, spričo slabih izkušenj z neprevidnostjo in odtujenostjo vodstva v tujini, poslal IK Kominterne znano sporno pismo s predlogom o ustanovitvi samo­ stojnih nacionalnih KP v Jugoslaviji v neposredni po­ vezavi s Kominterno. CK KPJ naj bi, po tem predlogu, deloval le še kot koordinator med njimi.3 3 3 Do podobnih sklepov je po zmedi z napačno razumljenimi navodili o reorganizaciji prišla tudi pokrajinska konferenca SKOJ septembra 1936. Spore je potem jeseni 1936 po vrnitvi iz Moskve začel reševati Tito, marca 1937 pa je po rav­ no tako dolgo zavlačevani vrnitvi iz Moskve v Slovenijo končno prišel Edvard Kardelj in stvari uredil z ustanov­ nim kongresom KPS v okviru KPJ 17. aprila 1937 na Čebinah. Izvoljen je bil devetčlanski CK KPS, v katerem 3 3 2 Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju ustanovnega kongresa KPS, str. 162-175. 3 3 3 Pomembno vlogo pri akciji za ustanovitev razmeroma samostojne KP Slovenije v okviru KPJ je imela Marija Vilfan, k ije v tem smislu pisala Kominterni poročilo o razmerah v slovenski organizaciji julija 1936. V Biografiji, napisani 30. julija 1947, je s potrebno samokritičnostjo in distanco o tem napisala: “J u lija 1 9 3 6 s e m o d š la n a e n o m e s e č n i š tu d ij v P a r iz s fr a n c o s k o š tip e n d ijo . E d e n o d ta k r a tn ih to v a r iš e v iz P o k r a jin s k e g a k o m ite ja , to v a riš M irk o K o š ir, m i j e n a ro č il, d a v tu jin i s p e t v z p o s ta v im s tik s to v a riš i iz K o m in te r n e in n a p iš e m p o r o č ilo o ra z m e r a h v d o m o v in i. T o s e m re s n a re d ila . P r e k to v a r iš e v iz ita lija n s k e K P , s k a te r im i s e m im e la s tik e le ta 1 9 3 4 v z v e z i s p r o b le m o m J u lijs k e k ra jin e , s e m n a p is a la p o r o č ilo z a K o m in te rn o . V p o r o č ilu s e m o p is a la n a p a k e , k i s o j i h d e la li n a te re n u , v e n d a r p o r o č ilo s e v e d a n i b ilo o b je k tiv n o , k e r s e m s a m a b ila n e iz k u š e n p a r t ije c in m e n i v o d ila ž e lja , d a b i p a r tijo u trd ila , te m ­ v e č s tra h , d a b i tu d i s a m a p o s ta la ž r te v .” ARS, AS 1551, Marija Vilfan. KULTURA IN IDEOLOGIJA 229 je od starega Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo ostal samo njegov bivši sekretar Mirko Košir, nisem pa mogel ugotoviti, do kdaj. Vendar ne moremo reči, daje bilo novo vodstvo slovenske komunistične organizaci­ je povsem v rokah nove, mlajše generacije komunistov. Sekretar CK je formalno postal starejši komunist in hkrati član Politbiroja CK KPJ Franc Leskošek, čeprav je bil dejanski voditelj Kardelj. Člani od starejše gene­ racije pa so bili vsaj še Miha Marinko, Vencelj Perko ter eden od treh kandidatov za člana Franc Salamon, vsi delavci. V kategoriji izobražencev, ki so v prejšnjih obdobjih navadno prevladovali, sta ostala samo učitelj Kardelj in profesor Mirko Košir, kije bil po rojstvu sicer starejši (rojen 1905), po članstvu v KP pa mlajši, vklju­ čen šele leta 1933.3 3 4 Z ustanovitvijo KPS lahko zaključimo menjavo ge­ neracij v slovenskem komunističnem gibanju. Kot vidi­ mo, generacijsko načelo pri menjavi ne velja dosledno. Najbolj očitna in jasna generacijska menjava je razvidna v obdobju obnavljanja organizacije v letih 1932 in 1933. Zmotil jo je že prihod desetletje starejšega Marinka iz Moskve leta 1933, pozneje pa zlasti pritegnitev Lesko­ ška. Kooptiranje novih starejših članov v Pokrajinski komite s strani CK leta 1935 pa predstavlja pravo pre­ kinitev vpliva Kidriča in Kardelja v Pokrajinskem komi­ teju. Karel Hudomalj, Lovro Kuhar (kot organizacijski sekretar CK na Dunaju), Karel Luter, Jože Marn in Mir­ ko Košir so bili, kot kaže, skupina zunaj vpliva Kardelja in Kidriča, ki sta bila v letih 1935 in 1936 odrinjena od neposrednega nadzora nad pokrajinsko organizacijo. Koliko so vsi našteti res delovali kot usklajena skupi­ na, je drugo vprašanje. Skupna jim je predvsem samo­ stojnost mišljenja in delovanja glede na vpliv Kidriča in Kardelja. V ta krog so mogoče spadali še Aleš Bebler, Stane Krašovec in zakonca Jože ter Marija Vilfan3 3 5 , ki 3 3 4 Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941, str. 88-91; Fi­ lipič, Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju ustanovnega kongresa KPS, str. 181-198. 3 3 5 Z Lovrom Kuharjem so sodelovali pri ponesrečenem poskusu množične organiza­ cije pod vplivom komunistov z imenom Slovenski narodni revolucionarji v letih 1932 do 1934. Gibanje SNR je poskusilo ujeti v jadra množično nezadovoljstvo, k oje bilo ponovno obujeno nacionalno vprašanje v Jugoslaviji po uvedbi kraljeve diktature in njeni nameri, da bo državo hitro nasilno etnično unificirala. Plod tega delovanja 230 pa v nasprotju z zgoraj navedeno peterico niso bili tako kruto izločeni iz politike, temveč po obvezni samokriti­ ki in kesanju po vojni poslani “na pokopališče slonov”, v diplomacijo. Za vrnitev neposrednega vpliva Kardelja in Kidriča v pokrajinski organizaciji ima verjetno največ zaslug postopno vzpenjanje Josipa Broza v CK KPJ v tem času.3 3 6 Obe skupini, tako tista, kije s Kidričem in Kardeljem tesno sodelovala, kot tista, ki naj bi bila prvi nasprotna, pa nista generacijsko enotni. V prvi skupini imata pomembni mesti npr. Leskošek in Marinko, ki sta starejša. Luter in Košir iz druge skupine pa bi po staro­ sti, še bolj pa po času pridružitve gibanju bolj sodila v drugo generacijo, bližje Kidriču in Kardelju. ** Kaj so glavni vzroki sporov med slovenskimi komu­ nisti pred 2. svetovno vojno? Velik pomen frakcijskih bojev znotraj KPJ Ivo Banac utemeljuje prav s prepletenostjo z nacionalnim vpraša­ njem v Jugoslaviji in v KPJ. Frakcije v KPJ se niso pre­ prosto pojavljale po posameznih časovnih stopnjah, kot bi jih narekovale vsakokratne generacijske in interesne razlike, temveč so se že od začetka razmeroma trdno ustalile, ker so hkrati izražale tudi razlike v stališčih do nacionalnega vprašanja. Zato vsakokratni zmagoval­ ci v frakcijskih bojih niso mogli brez določenega tvega­ nja preprosto zamenjati stališč, predvsem tistih, ki so je bila najprej brošura “Put k oslobodjenju hrvatskog naroda”, ki je izšla v začetku leta 1932 na Dunaju, konec leta pa še brošura “Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda” avtorja Lovra Kuharja. Hkrati sta se slovenskega nacionalnega problema v Jugoslaviji lotila tudi Dragotin Gustinčič v Moskvi in Edvard Kardelj doma. Več o tem glej Pleterski, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ - KPS, str. 311-315; Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju usta­ novnega kongresa KPS, str. 114-115. 3 3 6 Na drugi strani je bila skupina zunaj Kidrič-Kardeljevega vpliva verjetno tudi v nemilosti pri političnem sekretarju CK KPJ Milanu Gorkiču, ki je v smislu ljud- skofrontne politike opustil staro komunistično tezo o nujnosti razbitja “versajske” Jugoslavije in s povezovanjem z drugimi opozicijskimi političnimi skupinami, ki so delovale tudi kot slovensko, hrvaško itd. nacionalistično proti srbski hegemoni­ ji, trdno zagovarjal načelo ohranjanja Jugoslavije. Več o tem Banac, Sa Staljinom protiv Tita, str. 72-74. O odnosu Gorkiča do “separatistične” skupine slovenskih komunistov (Košir in drugi) priča tudi Janez Perenič v pismu Zdenki Kidrič z dne 2. septembra 1945, ki opisuje hudo reakcijo Gorkiča na Pereničev odgovor, da nima nič proti, če vodilni člani slovenske KP mislijo, da bi bila samostojna KPS dobra rešitev. ARS, AS 1546, Janez Perenič. KULTURA IN IDEOLOGIJA 231 bila kakorkoli povezana z nacionalnim vprašanjem.3 3 7 Nacionalno vprašanje v KPJ pa ni vključevalo le nepo­ srednega stališča do reševanja mednacionalnih odno­ sov v Jugoslaviji, temveč tudi stališča do organizacije in hierarhije odločanja med pokrajinskimi in centralnim komitejem znotraj KPJ. Samo kot načelno stališče do reševanja mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji je bilo nacionalno vprašanje za slovenske komuniste zadovolji­ vo rešeno z razpravo in zaključno resolucijo 3. državne konference KPJ v letu 1923 oziroma januarja 1924.3 3 8 Prvi znan načelni spor s posledicami izstopa iz KP ali oblikovanja frakcij je znan iz začetka leta 1923. 15. aprila 1923 so bili dotedanji sekretar slovenskega dela KP Lovro Klemenčič in člana vodstva Vladislav Fabjan­ čič ter začasno tudi Milan Lemež odstavljeni ter izklju­ čeni iz KP zaradi neposrednega sodelovanja s socialisti pri ustanovitvi Socialistične stranke delovnega ljudstva za parlamentarne volitve marca 1923. Pred tem je bi­ lo za načelnost komunistične politične taktike še bolj vprašljivo sodelovanje s krščanskimi socialci in naro­ dnimi socialisti na volitvah za ljubljanski občinski svet konec leta 1922.3 3 9 Sporno vprašanje je bilo: kako širo­ ko je lahko sodelovanje komunistov v t. i. enotni fronti proletariata, s čimer so bile tesno povezane specifične razmere v Sloveniji v nasprotju z drugimi jugoslovan­ skimi pokrajinami. Drugi načelni spor je leta 1925 pripeljal do izključi­ tve vodilne trojke v slovenskem delu KPJ: Cirila Štuklja, Alojza Sedeja in Ivana Makuca. Glavni problem je bil spet stopnja sodelovanja s socialdemokrati. Po inter­ pretaciji glavnega kritika take politike Franceta Klopči­ ča, pomembno vlogo v tej kritiki s strani SKOJ-a pa je imel tudi Dušan Kermavner, so bili v vodstvu stranke preveč prisotni ostanki socialdemokratske miselnosti in delovanja, predvsem v sindikatih, in prepočasna boljše- 3 3 7 Banac, Sa Staljinom protiv Tita, str. 56-57. 3 3 8 Perovšek (ur.), Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923, str. 50 in 398-404; Pleterski, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ-KPS, str. 301-303. 3 3 9 Filipič, O razvoju in delovanju KPJ v Sloveniji med leti 1920-1924, str. 100-116; Prunk, Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za občinske volitve decembra 1922, str. 199-228. 232 vizacija. Proces boljševizacije evropskih komunističnih strank je bil posebej aktualen po 5. kongresu Komin­ terne leta 1924, v KPJ pa pomeni prelomnico v tem po­ gledu njen 3. kongres leta 1926.3 4 0 Delovanje komuni­ stov v sindikatih naj bi se torej premalo razlikovalo od delovanja socialdemokratov, ki so si prizadevali zgolj za izboljšanje položaja delavcev. Komunistične frakcije v sindikatih naj bi premalo naredile za mobilizacijo neor­ ganiziranih množic in za stavkovna gibanja, ki bi mno­ žice revolucionirala.3 4 1 Glede na odnos med revolucijo za vsako ceno in širšimi interesi industrijskega delavstva lahko ta spor označimo tudi s klasično oznako o razli­ kah med levico in desnico v KPJ. Spori tretje vrste so se začeli po obnovi KPJ v tride­ setih letih. Zaradi neodzivnosti osrednjega komunistič­ nega vodstva v emigraciji pri pripravi propagandnega in izobraževalnega materiala naj bi se že leta 1932 v Slo­ veniji pojavile separatistične želje nekaterih slovenskih komunistov, da bi se slovenska komunistična organiza­ cija izločila iz jugoslovanske in neposredno povezala s Kominterno. To prvo separatistično težnjo naj bi umiril sekretar Milan Gorkič z razumnim pogovorom.3 4 2 Isti problem se je v pokrajinskem komunističnem vodstvu pojavil spet po velikih aretacijah in slabih stikih, očitno pa tudi zaradi slabega razumevanja specifičnih sloven­ skih razmer, poleti 1936 pod vodstvom pokrajinskega sekretarja Mirka Koširja.3 4 3 Najmanjši skupni imenovalec omenjenih sporov so kvečjemu precej drugačne razmere med industrij­ skim delavstvom v slovenskem delu države v nasprotju z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami in iz teh razlik izvirajoča nasprotja in nerazumevanja med slovenskimi 3 4 0 Več o tem glej Jakšić, Boljševizacija i prvi otpori procesu boljševizacije KPJ, str. 65-84; Nikolič, Boljševizacija KPJ 1919-1929, str. 54-56. 3 4 1 Perovšek, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918-1929), str. 117-128; Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 236-239. 3 4 2 Nedog, O nastanku izjave treh komunističnih strank o slovenskem narodnem vprašanju, str. 368; Trampuž, KPJ na Slovenskem 1929-1934, str. 24-28; vpraša­ nje separatizma slovenskih komunistov v letih 1932 in 1933 zelo nejasno omenja tudi Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 75. 3 4 3 Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju ustanovnega kongresa KPS, str. 181-198; Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941, str. 88-91. KULTURA IN IDEOLOGIJA 233 komunisti samimi o stopnji sodelovanja, prilagajanja in sledenja skupni jugoslovanski organizaciji. Lahko bi rekli, da ima narava teh načelnih sporov bolj malo skupnega z mogočim generacijskim konfliktom. Če pa omenjene spore povežemo z bojem za vpliv in prevlado določenih skupin znotraj organizacije, potem so vsa na­ čela, različne politične in idejne usmeritve ter generacij­ ske razlike vedno dobrodošle. Do podobnega zaključka je pri analizi sporov znotraj KPS prišla tudi Jera Vodu­ šek Starič, ki ugotavlja, da bistvo frakcijskega boja med mlado in staro generacijo ni bilo konceptualne narave, “temveč preprosto boj za oblast’.3 4 4 Kako so komunisti starejše generacije dojeli kru­ to realnost svoje politične odrinjenosti po vojni, nam lepo govori zapis z enega številnih zaslišanj Dragotina Gustinčiča, ko je bil zaprt ob informbirojevski krizi leta 1948. Na vprašanje, kdo je bil njegov informator o tem, da utegne izhajati politika proti starim komunistom tu­ di od Tita, je ugotavljal, da bi to lahko bil samo Lovro Kuhar: “S tov. Kuhar Lovrom sva se bila našla v Ljubljani takoj, ko seje bil povrnil iz nemškega izgnanstva, to tedaj ni bilo težko, ker ni bilo še nobenih plač in tudi nobenih sredstev za življenje, smo se vsi politični ljudje hranili v skupni menzi v Unionu. Kot stara člana KPJ, ki sva mar­ sikaj skupaj doživela, sva sedela navadno za isto mizo in sva si imela marsikaj za povedati, ker zadnjič sva se videla v Parizu 1939 ob času mojega vračanja iz Špa­ nije. Kuhar je seveda takoj opazil, da sem jaz odrinjen od vsega političnega dela in se je takoj moralo zastaviti vprašanje zakaj. Jaz sem mu pripovedoval in to je tudi on sam vedel, da nisem imel nikoli nobene kontroverze z nobenim od našega sedanjega strankinega vodstva, po­ sebno ne s tov. Kardeljem in s tov. Kidričem in da se mi zato tako postopanje z menoj zdi zelo čudno, posebno v trenutku, ko je tolika potreba po marksistično podkova­ nih ljudeh. Pripovedoval sem Kuharju, da me Kardelj, ko je bil pozimi 1944. leta v Moskvi, ni povabil na skupni sestanek, na katerem je govoril z drugimi, da sem ga v Beogradu ob svojem povratku iz Moskve prosil za razgo­ vor in da se je takega razgovora tudi izognil. Ko se je bil 3 4 4 Vodušek Starič, Med ljudsko demokracijo in demokracijo, str. 309. 234 potem sestal republikanski kongres OF v Ljubljani sem mu pripovedoval, da so mi bili najprej poslali povabilo na kongres, da so pa to povabilo zopet umaknili in da je to zame vendarle naravnost sovražen in neverjeten afront. Pripovedoval sem mu tudi, da so me pustili v Trstu na cedilu in da me niso povabili k vkorakanju v Ljubljano. Po razmotrivanju teh in sličnih žalitev mi je Kuhar priznal, da je on približno v istem položaju in tako sva prišla do sklepa, da je to linija CK KPS ne samo proti nama dve­ ma, temveč proti vsem starejšim komunistom v Sloveniji. Oba sva smatrala to kadrovsko politiko za zgrešeno, za nedemokratično v smislu nepotrebne (verjetno pomoto­ ma vrinjena beseda, op. E. D.) strankine demokracije. Bila sva mnenja, da če ima CK kaj proti nam posamezni­ kom, bi moral to kritizirati in povedati, ne pa molče žaliti nas.”3 4 5 •k-k-k Ker imamo o zakulisnih bojih med različnimi sku­ pinami znotraj slovenske komunistične organizacije ze­ lo skopa in največkrat samo posredna pričevanja, nam o resnosti teh sporov lahko veliko pove politična in ži­ vljenjska usoda članov domnevnih skupin. Za tovrstno raziskavo sem izbral 70 vodstvenih komunistov, to je v glavnem članov Pokrajinskega komiteja KPJ za Slove­ nijo in člane Centralnega komiteja ali Politbiroja KPJ iz Slovenije od leta 1920 do ustanovitve KPS leta 1937. V Arhivu Republike Slovenije sem na podlagi ohranjenih življenjepisov, partijskih dokumentov predvojnih članov KP in seznamov obsojenih na dachauskih ter infombi- rojevskih procesih lahko preveril partijsko in življenjsko usodo petinpetdesetih, torej 79 %.3 4 6 Nihče od omenje­ 3 4 5 ARS, AS 1931, Osebni dosje Lovro Kuhar, Zbrana pričevanja o Kuharju, str. 15; ARS, AS 1931, Osebni dosje Lovro Kuhar, Iz zaslišanj Gustinčič Dragota, str. 670. 3 4 6 Ivan Baznik, Ernest Bartulovič, Tomo Brejc, Jože Brilej, Tončka Čeč, Tone Čufar, Vladislav Fabjančič, Ivan Favaj, Tone Gmajner, Rudolf Golouh, Dragotin Gustinčič, Albert Hlebec, Karel Hudomalj, Dušan Kermavner, Lovro Klemenčič, Ladislav (Slav­ ko) Klinc, France Klopčič, Aleksander Kobler, Viktor Kolesa, Jože Kolšek, Vilibald Konte, Miha Koren, Ciril Košir, Mirko Košir, Ivan Kralj, Stane Krašovec, Lovro Ku­ har, Edo Kunštek, Dušan Kveder, Milan Lemež, Karel Luter, Ivan Maček, Ivan Ma­ kuc, Anton Manfreda, Miha Marinko, Josip Marn, Vladimir Martelanc, Tone Matul, Ivan Mravlje, Rajko Osterc, France Perdan, Janez Perenič, Jože Pertot, Josip Petrič, Josip Pokovec, Ivan Pristav, Tone Rancinger, Ciril Razboršek, Robert Rinaldo, An­ KULTURA IN IDEOLOGIJA 235 nih članov vodilne komunistične strukture do obnove organizacije pod vodstvom Kidriča in Kardelja in nihče od skupine, ki je za kratek čas prevladala v Pokrajin­ skem komiteju v letih 1935-1936 že od konca tridesetih let, posebno pa po končani vojni, ni bil več v vodilnih ali vsaj malo odločujočih organih stranke niti državne uprave. Izjemo predstavlja le skupina zgoraj omenjenih diplomatov (Bebler, Krašovec, zakonca Vilfan), za kate­ re pa ni povsem jasno, ali jih lahko prištevamo v tako imenovan Hudomalj-Kuharjev krog, čeprav so z njima nedvomno tesno sodelovali. Tudi oznaka, namreč “Hu­ domalj-Kuharjev krog”, ni najbolj natančna, saj za zdaj nimamo jasnih dokazov o kontinuiteti neke politike. O Hudomaljevi vlogi imamo pričevanje Draga Lutra. Hu­ domalj je bil član CK oziroma ožjega vodstva KPJ na Dunaju pred Kuharjem, že od leta 1933 naj bi vodil levo frakcijo v CK, v kateri so bili še Ivo Marič, Vladimir Čo­ pič in Drago Luter, pozneje, v letih 1935-1936, pa naj bi ji pripadal tudi Kidrič. Junija 1936 je bila vsa ta frak­ cija na Dunaju aretirana, po prestanih kaznih pa izgna­ na na Češkoslovaško. V Pragi je Kidrič napisal Gorkiču vdanostno pismo in se kesal svoje ostrine v preteklih nastopih proti njemu, vendar je bil že nekaj mesecev za tem Gorkič poklican v Moskvo, od koder se ni več vrnil. Tito je potem v Parizu izjavil, da utegne pismo Kidriču še kdaj škoditi, saj je bilo nezadovoljstvo z Gorkičem zadnje leto njegove funkcije generalnega sekretarja med člani CK splošno. Zlasti po množičnih aretacijah ob ple­ numu CK v Pragi in na Dunaju leta 1936 so sumili, da jih je izdal sam Gorkič.3 4 7 Po Gorkiču, od poletja 1937 do končnega imenovanja Tita za generalnega sekretarja leta 1939, so KPJ v Parizu začasno vodili Tito, Rodoljub Čolakovič in Lovro Kuhar. V tem času je bil negotov tu­ di sam obstoj KPJ, saj so jo nekateri vodilni ljudje Ko­ minterne nameravali celo razpustiti. O pomenu Lovra Kuharja lahko sklepamo tudi na podlagi tega, da je bil najstarejši med njimi, z najdaljšim partijskim stažem, ton Rojc, Rudi Rojc, Franc Salamon, Alojz Sedej, Maks Strmecki, Boris Šlajmer, Alojzija Štebi, Ciril Štukelj, Ante Šuntajs, Anton Šušteršič, Tone Tomšič, Ljudevit (Ludvik) Vencajz, Jože Vilfan, Marija Vilfan, Ivan Vuk, Franjo Vulč, Franc Wankmu- eller, Mirko Weinberger, Štefan Weiss, Jakob Žorga, Marcel Žorga. 3 4 7 ARS, AS 1551, Drago Luter, Biografija in Dopolnilo k biografiji. 236 intelektualno nedvomno sposoben in ves čas samostoj­ no misleč človek. Kljub krizi lahko rečemo, da sta bila od 1933 do začetka vojne 1939 v vrhu KPJ v emigraciji vedno močno prisotna ali Hudomalj ali Kuhar, ki nista najbolje sodelovala z novim vodstvom KP v Sloveniji. Pomembnejše in bolj zanimive usode vodilnih čla­ nov slovenske KP pred dokončno prevlado Kidrič-Kar- deljeve “frakcije” konkretneje ilustrirajo tudi medseboj­ ne odnose sredi tridesetih let. Jaka Žorga (1888-1942), vodilni komunist dvajsetih let, je trideseta leta v glav­ nem presedel v zaporih, maja 1942 so ga neposredno iz zapora odpeljali in usmrtili Nemci v Beogradu.3 4 8 Njegov 5 let starejši brat Marcel (1883-1969), Jakov tesni sode­ lavec, se je v tridesetih letih umaknil iz aktivne politike, leta 1934 seje preselil v Zagreb, bil med vojno zaprt, po vojni pa spet navadni delavec in sindikalist po raznih tovarnah do upokojitve.3 4 9 Glavni teoretik in zelo vplivni član naj ožjega vodstva v dvajsetih letih Dragotin Gu­ stinčič (1882-1974) je bil leta 1929 zaprt, po zaporu leta 1931 pa je emigriral v Sovjetsko zvezo, kjer je sodeloval tudi pri balkanski sekciji Kominterne. Iz SZ se je vrnil šele po koncu vojne, leta 1945, kar mu je kljub velikim ambicijam onemogočilo partijsko kariero. Odstavljen je bil na novoustanovljeno Ekonomsko fakulteto v Ljublja­ ni in ob krizi z informbirojem zaprt, ponovno sprejet v ZKS šele tik pred smrtjo.3 5 0 France Klopčič (1903-1986), Žorgov naslednik na mestu pokrajinskega sekretarja ta­ koj po kraljevi diktaturi, je v Sovjetski zvezi nesrečno (po zaporih in taboriščih) preživel svoja najboljša leta in tudi najbolj usodna leta v zgodovini slovenskih komu­ nistov od 1930 do 1956. Po vrnitvi mu je ostala samo še zgodovina oziroma, tako kot njegovemu prijatelju Duša­ nu Kermavnerju, zgodovinopisje.3 5 1 Pomemben član pr­ ve generacije je bil novinar Albert Hlebec (1898-1939), urednik več komunističnih glasil in član naj ožjega vod­ stva pokrajinske organizacije. Po vrnitvi s 6. kongre­ sa Kominterne leta 1928 je zaradi policijskega iskanja 3 4 8 ARS, AS 1546, Jakob Žorga; Klopčič, Žorga Jakob, str. 1008-1009. 3 4 9 ARS, AS 1546, Marcel Žorga; Klopčič, Žorga Marcel, str. 1009-1010. 3 5 0 ARS, AS 1546, Drago Gustinčič. 3 5 1 ARS, AS 1546, France Klopčič. KULTURA IN IDEOLOGIJA 237 ostal v tujini, delal je pri vodstvu KPJ v emigraciji, ko­ nec tridesetih let je urejal slovenski komunistični časo­ pis “Naprej” v Pittsburghu v ZDA. Leta 1939 so ga, po nekaj nesporazumih s Kominterno, našli obešenega v uredništvu.3 5 2 Viktor Koleša (1884-1946) je bil član CK KPJ do 1930, ko se je pred policijo umaknil v SZ in bil tam med vojno urednik slovenskih radijskih oddaj. Vr­ nil se je šele po osvoboditvi, vendar ga je menda OZNA pozimi 1945-1946 odpeljala iz zagrebškega stanovanja in ubila.3 5 3 Sem spada tudi Kermavner, a objavljam po­ drobnejši prispevek o njem na koncu razprave. Pomembna je seveda še usoda prej omenjene pe­ terice, ki naj bi v letih 1935-1936 ogrozila vpliv Kidriča in Kardelja. Karel Hudomalj (1905-1944), revirski ko­ munist, je sodeloval že v spopadu z Orjuno leta 1924, dve leti pozneje je odšel za 6 let na študij na KUNMZ v Moskvo inje od leta 1932 opravljal pomembne funkcije pri CK KPJ v emigraciji na Dunaju: bil je povezava z domovino, inštruktor, sekretar CK SKOJ pred Kidričem in hkrati član Politbiroja CK KPJ med letoma 1932 in 1935. Po tem, koje bil februarja 1936 odpoklican Bla- goje Parovič, je Hudomalj postal organizacijski sekretar CK KPJ. Najprej je bil podpornik Gorkiča. Leta 1936 naj bi vodil levo frakcijo v CK KPJ proti Gorkiču, kjer naj bi bili po Lutrovem avtobiografskem zapisu še Ivo Marič, Vladimir Čopič, Luter in Kidrič. Kuhar je takrat deloval pomirljivo, čeprav se z Gorkičem ni več strinjal. Hudomalja so izključili iz CK julija 1936, potem ko je policija na meji prijela njegovo dekle in kurirko, ki ji je Kidrič, kljub temu da so bili na Dunaju pravkar areti­ rani Hudomalj, Marič, Priča in Marušič, izročil knjige, denar in članke za v Ljubljano. Po Lutrovi interpretaciji naj bi s tem Kidrič prekršil osnovna načela konspiracije in ne Hudomalj. Na podlagi pričevanja kurirke je bil na Dunaju ujet in za eno leto zaprt Kidrič, dekle je dobilo 6 mesecev, aretirali so njenega očeta - starega komuni­ sta, njenega brata, v emigracijo sta morala Dušan Kve­ der in spet Drago Luter.3 5 4 Po izpustitvi iz zapora je bil 3 5 2 ARS, AS 1546, Albert Hlebec. 3 5 3 ARS, AS 1546, Viktor Koleša. 3 5 4 ARS, AS 1546, Drago Luter, Biografija, 11. 238 poslan v Francijo na politično delo z jugoslovanskimi emigranti. Po umiku CK-ja z Dunaja v Pariz (pomladi 1937) naj bi se tam nekajkrat sprl s Titom o usodi jugo­ slovanskih “Špancev”, vedno znova pa so mu očitali tudi neprevidnost z ujeto kurirko leta 1936, zato je bil že ko­ nec tridesetih let menda tudi izključen iz KP. Kljub te­ mu je v začetku vojne organiziral odporniško gibanje na Dunaju. Življenje je končal leta 1944 v Mauthausenu.3 5 5 Lovro Kuhar (1893-1950), kot pisatelj Prežihov Vo- ranc, ima tako kot Hudomalj premalo obdelan življenje­ pis političnega delovanja. V dvajsetih letih je organiziral komuniste predvsem v jugoslovanskem delu Koroške ter za CK KPJ vodil skrivni kanal za literaturo in ljudi čez avstrijsko mejo.3 5 6 Maja 1930 je zaradi policijske prei­ skave emigriral. Najprej je nekaj časa delal na Dunaju pri organizaciji Kominterne Rdeča pomoč, potem pri KP Avstrije kot propagandist med kmeti. Marca 1931 naj bi na povabilo Dimitrova odšel v Berlin, kjer je kot in­ štruktor za politično delo med kmeti pri Europäisches Bauernkomitee organiziral in vodil stavke kmetijskih delavcev v Romuniji, Bolgariji, Grčiji, Franciji, na Šved­ skem in Norveškem.3 5 7 Šele novembra 1932 ga je CK KPJ (Gorkič) poklical na Dunaj, kjer je kot urednik Dela 1. decembra 1932 od Beblerja prevzel nalogo “obdelave” slovenskega nacionalnega vprašanja.3 5 8 Z junijem 1934 je Delo postalo glasilo KP Italije za Slovence v Julijski krajini in Kuhar se je zato preselil v Pariz, kjer je ostal do konca leta 1935. Tam je pod okriljem Rdeče pomoči hkrati organiziral med jugoslovanskimi izseljenci dona­ torsko akcijo, kije z leti zbrala “na stotisoče frankov”, in izdajal glasilo tega gibanja “Protiv Glavnjače”, kije izha­ jalo do leta 1937. Na IV. državni konferenci KPJ konec leta 1934 v Ljubljani je bil izvoljen v CK KPJ, vendar se njegovega dela neposredno skoraj ni udeleževal, ker je delal v Parizu. Februarja 1936 gaje prišel v Pariz iskat 3 5 5 ARS, AS 1546, Karel Hudomalj. 3 5 6 Več o tem Filipič, Nekaj podrobnosti o političnem delovanju Lovra Kuharja - Pre­ žihovega Voranca med let 1920-1928, str. 278-287. 3 5 7 ARS, AS 1546, Drago Luter, Biografija, str. 2; ARS, AS 1551, Lovro Kuhar, Moj življenjepis. 3 5 8 Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju ustanovnega kongresa KPS, str. 114-116. KULTURA IN IDEOLOGIJA 239 član Politbiroja Vladimir Čopič in ga “odgnal”, kot se je sam izrazil, k CK na Dunaj, kjer je moral prevzeti posle organizacijskega sekretarja CK KPJ. Vodil je priprave na konferenco CK KPJ, ki je bila konec marca v Pragi, vendar je uspešni zaključek konference preprečila če­ ška policija, nekaj udeležencev je zaprla, med njimi tudi Kuharja. Medtem ko je bil Kuhar tri mesece v čeških zaporih, je Gorkič sklical nadaljevanje konference aprila na Dunaju. V začetku julija se je Kuhar vrnil na Dunaj, vendar so ga že tri dni po tem, ko se je javil Politbiroju, spet aretirali in zaprli za 13 mesecev. Tako se je konec avgusta 1937 vrnil v Pariz, kjer je bil takrat tudi že CK KPJ, a v razsulu, saj je bil Gorkič že aretiran v SZ. Potek konference v Pragi in nepričakovane aretacije so vrgle sum na Gorkiča, da je z ovadbo policiji skušal idejna nesoglasja v CK obrniti sebi v prid. “ V Parizu sem prevzel posle organizacijskega sekre­ tarja pariškega punkta, vodil delo patronatskega centra, delo španskega centra in pomagal voditi Titu partijske politične in organizacijske posle. Takrat ni bilo CK, niti sekretarja in sva s tov. Titom delo na lastno pest vodila, dokler ni bilo Titu poverjeno mesto sekretarja KPJ. Kadar Tita ni bilo v Parizu, sem ga po njegovem nalogu zame­ njaval, držal zvezo s Kominterno in z organizacijami v Jugoslaviji.”3 5 9 Skrbel je za tisk glasila Proleter, omogo­ čil natis slovenskega prevoda Zgodovine VKP(b), vodil knjigarno Horizons in urejal arhiva CK ter Rdeče po­ moči za Jugoslavijo, katere sekretar je bil od 1932 do 1939. S Titom naj bi se večkrat sporekel: očital mu je razmerje z mariborsko Nemko Herto Haas, kar mu je Tito menda zameril3 6 0 ; ko je slišal za Titovo kandida­ turo za generalnega sekretarja CK KPJ, naj bi Kuhar vzkliknil: “Če se to zgodi, uboga Partija, uboga Jugosla­ vija,” kar je izvedel tudi Tito in mu ravno tako zameril.3 6 1 O njunem osebnem razmerju veliko pove tudi prigoda po sprejetju ustave FLRJ leta 1946, ko je Tito priredil sprejem za vso skupščino, se z vsemi rokoval, njemu 3 5 9 ARS, AS 1546, Lovro Kuhar, Moj življenjepis (Kotlje, 18. april 1947), str. 3. 3 6 0 ARS, AS 1551, Lovro Kuhar, Razgovor Lidije Šentjurc z dr. Maksom Šnuderlom dne 18. junija 1979 o Prežihovem Vorancu, str. 4. 3 6 1 ARS, AS 1546, Lovro Kuhar, Anonimka, poslana Dragu Druškoviču oktobra 1979. 240 pa se je namenoma izognil.3 6 2 Konec avgusta 1939 je Tito odšel v Moskvo, Kuharja pa je kmalu skušala are­ tirati francoska policija, zato je v sporazumu z drugimi člani jugoslovanskega komunističnega vodstva v Pari­ zu ilegalno odpotoval v Ljubljano, kjer se je Kardelju javil novembra 1939. Po Kardeljevem nalogu naj bi bil za aktivnejšo vlogo preveč kompromitiran pri oblasteh in je ostal “izoliran” vse do okupacije. V tem času se je bolj posvetil književnosti. Po italijanski okupaciji se je skrival v glavnem v Ljubljani ali njeni okolici, januarja 1943 pa je bil aretiran. Italijani sprva niso vedeli, kdo je, zanimanje zanj so takoj pokazali Nemci in poslali v Ljubljano posebnega zasliševalca iz Berlina. Septembra 1943 je bil premeščen iz ljubljanskih zaporov v Begu­ nje, potem odpeljan v Berlin, kjer so mu ponudili pred­ sedstvo slovenske države pod nemškim nadzorom, ven­ dar je ponudbo odločno odklonil. Nato je bil interniran v Sachsenhausen, februarja 1945 pa v Mauthausen. Po vojni je bil poslanec ustavodajne skupščine in aktiven pri obnovi raznih kulturnih organizacij. Umaknil se je v rodne Kotlje in veliko pisal. Kljub umiku iz politike so ob pripravi za t. i. dachauske procese konec leta 1947 z zveznega ministrstva za notranje zadeve zahtevali obremenilno gradivo posebej tudi za Kuharja. Slovenski notranji minister Boris Kraigher je Rankoviču gradivo poslal, vendar pripisal, da glede Kuharja po njegovem mnenju ni dovolj materiala za sum.3 6 3 Kot kaže, so ga zaradi literarnega ugleda in bolezni pustili, da je uma­ knjen v rodnem kraju na Koroškem umrl zaradi bolezni, ki jih je prinesel iz koncentracijskih taborišč.3 6 4 Karel ali Drago Luter (1910-1948) je bil Korošec iz Kuharjevega kroga. Kuhar mu je bil duhovni oče, kot se je sam izrazil, in gaje že 17-letnega pošiljal kot kurirja v tujino. Med letoma 1929 in 1932 je bil na KUNMZ v 3 6 2 ARS, AS 1551, Lovro Kuhar, Razgovor Lidije Šentjurc z dr. Maksom Šnuderlom dne 18. junija 1979 o Prežihovem Vorancu, str. 3. 3 6 3 Pismo Borisa Kraigherja Aleksandru Rankoviču z dne 3. 1. 1948: “Izveštaj o dachauskoj istrazi: Naročito si tražio material za Prestrla, za austrijske komuniste, koji su KPÖ na radu, i za Prežiha (...) Kad sam ove podatke preštudirao smatram, da nije dovoljno materiala za sumnju. Naročito u slučaju Prežiha - Kuhara.” ARS, AS 1931, t. e. 494; glej tudi Ivančič (ur.), Dachauski procesi, str. 163-164. 3 6 4 ARS, AS 1546, Lovro Kuhar, Moj življenjepis, glej tudi Grdina, Prežihov Voranc, str. 328-330. KULTURA IN IDEOLOGIJA 241 Moskvi, kjer ga je v skrivnosti tamkajšnjih frakcijskih bojev uvajal starejši gojenec Karel Hudomalj. Marca 1934 je bil poslan na Dunaj k CK KPJ, kot inštruktor je pomagal obnoviti SKOJ v Ljubljani in Zagrebu, postal organizacijski sekretar CK SKOJ in njegov predstavnik pri Komunistični mladinski internacionali (KMI) v Mo­ skvi. Od julija 1936, potem koje bil Kidrič aretiran, do njegove aretacije decembra 1936 je bil Luter sekretar CK SKOJ in kot tak član CK KPJ. Julija 1937 je bil izpu­ ščen iz zapora in izgnan na Češkoslovaško. V tem času je Gorkič sedež CK KPJ preselil v Pariz, vendar je bil Gorkič julija 1937 že poklican v Moskvo in zaprt. Z zato­ nom političnega vpliva Kuharja, potem ko se je povsem uveljavil Tito, je bil postavljen na stranski tir tudi Luter. V času “vodstva Tito - Čolakovič”, kot se je izrazil Luter, v letih 1937-1939 je skupaj s Hudomaljem delal kot marksistični predavatelj po manjših francoskih mestih med slovenskimi izseljenci. Po začetku vojne septembra 1939 se je s Kuharjevo pomočjo vrnil v domovino, še prej pa je od Kuharja v Parizu izvedel, daje izključen iz KP, kar naj bi izvedel v Ljubljani. Tu gaje Kardelj poslal v Zagreb, kjer je bil po legalni prijavi aretiran in 10 me­ secev zaprt zaradi starih obtožb iz leta 1929. Konec leta 1940, po izpustitvi iz zapora, gaje Kardelj ponovno od­ klonil kot frakcionaša. Službo je dobil v tovarni vagonov v Slavonskem Brodu. Od poletja 1942 do aprila 1944 je bil zaprt v Jasenovcu, se po tem pridružil partizanom in še med vojno odšel v Slovenijo. Po vojni je delal kot no­ vinar urednik pri Primorskem dnevniku. Konec junija 1948 je bil na poti v službo (Gorica) v Postojni aretiran in ubit.3 6 5 Jože Marn (1898-1942) je bil zagorski rudar, od 1925 do 1934 v Moskvi (KUNMZ), od julija do decembra 1935 sekretar PK KPJ za Slovenijo in potem tri leta v za­ poru v Sremski Mitroviči. Po vrnitvi iz zapora je delal le še v Zvezi rudarjev, decembra 1941 kot partizan izdan, ujet in marca 1942 ustreljen.3 6 6 Mirko Košir (1905-1951) se je po zaključeni par­ 3 6 5 ARS, AS 1546, Karel Luter; ARS, AS 1546, Dokumenti predvojnih komunistov; ARS, AS 1546, Lovro Kuhar. 3 6 6 ARS, AS 1546, Jože Marn. 242 tijski karieri leta 1937 zaposlil kot kemik v rudniku na Izlakah, leta 1940 je bil konfiniran, po kapitulaciji Ju­ goslavije interniran, po kapitulaciji Italije je bil nekaj časa partizan, potem zajet, v Dachauu, po vojni je delal na univerzi, 1948 je bil obsojen na dachauskih procesih inje 1951 v zaporu umrl.3 6 7 Slabo sta končala tudi pomembna sopotnika “me­ njave generacij”, Janez Perenič (1905-1949) in Vilibald Konte (1908-1951). Perenič je bil politični sekretar Po­ krajinskega komiteja v začetku obnove organizacije pred Kidričem v letih 1931-1932, potem organizacijski sekretar s Kidričem, pozneje je šel v Španijo, v taborišču za španske borce v Franciji pa je bil leta 1939 zaradi spora z drugimi komunisti izključen iz KPJ. Obsojen je bil na dachauskih procesih in umrl v ječi.3 6 8 Rudarski inženir Konte je bil organizacijski sekretar PK KPJ v le­ tih obnove 1933-1934, potem je pet let, do 1939, sedel v Sremski Mitroviči in se v politiko spet aktivno vključil šele proti koncu vojne na Hrvaškem. Svojo življenjsko pot je menda končal na Golem otoku.3 6 9 Lahko politična usoda po drugi svetovni vojni po­ maga pojasniti obnašanje in politične opredelitve posa­ meznih pomembnejših akterjev v komunistični organi­ zaciji pred vojno? Vsekakor ne v vseh primerih. Nedvo­ mno pa nam dejstvo, da se je vladajoča skupina ne­ katerih predvojnih sodelavcev znebila po zelo kratkem postopku in brezkompromisno, vzbuja sum, da bi bilo lahko njihovo pričevanje o skupnem delu poklicnih re­ volucionarjev vsaj neprijetno. ■k-k-k-k Kakšno mesto ima v vseh teh sporih Dušan Ker­ mavner? Kermavner je dober posamezen primer pri­ padnika starejše generacije slovenskih komunistov v precej drugačnem času tridesetih let in kaže, kakšno stopnjo zaupanja je mlajša, takrat vodilna generaci­ ja imela do starejše. Mislim, da je ključni označevalec 3 6 7 ARS, AS 1546, Mirko Košir; Filipič, Mirko Košir, str. 331-332. 3 6 8 ARS, AS 1546, Janez Perenič; Filipič, Janez Perenič, str. 301. 3 6 9 ARS, AS 1546, Vilibald Konte; Filipič, Vilibald Konte, str. 253. KULTURA IN IDEOLOGIJA 243 teh odnosov prav beseda (NE)ZAUPANJE. V razmerah skrajne konspirativne narave delovanja komunistične organizacije, glede na pogoste uspešne policijske vdore v tajno organizacijo in težke posledice teh vdorov z dol­ gotrajnimi zapornimi kaznimi, krutimi zaslišanji in ži­ vljenjsko nevarnostjo, ima zaupanje še toliko večjo težo. Dušan Kermavner je bil 5. avgusta 1948 zaprt in potem obsojen na enem od dachauskih procesov. Na zaslišanju 26. avgusta je obnovil historiat svojega delo­ vanja in sporov v komunističnem gibanju. Kermavnerje bil od maja 1920 član Pokrajinskega sekretariata SKOJ, kot tak je organizacijo zastopal na IV. kongresu KIM (Komunistična internacionala mladi­ ne) junija in julija 1924 v Moskvi. Konec 1925 je bil kot pokrajinski sekretar SKOJ izvoljen v Pokrajinski sekre­ tariat KPJ, kjer je bil do konca leta 1928. Takrat seje na pokrajinski konferenci KPJ sprl s takrat prvim marksi­ stičnim teoretikom v gibanju Dragotinom Gustinčičem in se zato za nekaj časa umaknil iz aktivne politike, da bi dokončal študij prava. Vendar je bil 5. oktobra 1929 aretiran na podlagi tega, kar je policiji povedal ujeti mladi komunist Deutschbauer, ki se je vračal iz SZ z navodilom, naj se javi Kermavnerju. Na procesu proti 29 obtoženim marca 1931 v Beogradu je bil na podla­ gi posebne izjave, da sodelovanje s komunisti obžaluje, obsojen “samo” na dve leti težkega zapora, ki ga je od­ sedel oktobra 1931. Z izjavo, s katero si je na pritisk pravkar ustvarjene družine skrajšal kazen, je prekršil komunistično načelno “razredno stališče pred sovražni­ kom”, kar so mu tovariši komunisti še dolgo očitali ob vsaki priložnosti. Očitali so mu tudi, da je na podlagi njegovih navedb policija aretirala še Gustinčiča, Cirila Štuklja in Mileta Klopčiča, a so slednja dva na interven­ cijo Antona Kristana kmalu izpustili, saj nista bila več aktivna komunista. V začetku leta 1932 je s Kermavnerjem poiskal stik Boris Kidrič. Sodelovanje so okrepili zlasti po Kardelje­ vem prihodu iz zapora februarja 1932. Oba pa sta mu povedala, da obstaja direktiva CK KPJ, da ne sme do­ biti v organizaciji nobene funkcije, dokler ne razčistijo nejasnosti glede njegovega obnašanja v preiskovalnem zaporu med letoma 1929 in 1931. Tak pristop do Ker­ 244 mavnerja naj bi podpiral predvsem Gustinčič, ki je bil takrat že v emigraciji. Na podlagi dokumentacije, ki jo je zaplenila policija v tujini, je bil aprila 1933 spet aretiran in v Ljubljani obsojen na tri leta težkega zapora. Aprila 1936 se je vrnil v Ljubljano, kjer je bila or­ ganizacija zelo razbita. Takratni sekretar Mirko Košir mu je dal vedeti, da je odveč, vabilo Ivana Bratka za Pokrajinsko organizacijo SKOJ pa je odklonil. Začel se je ukvarjati s študijem zgodovine slovenske socialne de­ mokracije, da bi kot publicist zagotovil družini osnovno eksistenco. V tem času je začel prejemati grozilna pisma partijske organizacije iz zapora v Sremski Mitroviči, kjer so pod vplivom Petka Miletiča med raznimi frakcijami komunistov potekali hudi boji. V pokrajinski KP se je spet angažiral po vrnitvi Kardelja iz SZ, vendar z izrec­ nim Kardeljevim opozorilom, da vprašanje Kermavner- jevega obnašanja v zaporu 1929-1931 še ni rešeno. Po nalogi KP je sodeloval predvsem v ljudskofrontovskem delu. Bil je član kmečke komisije, uredništva revije Sodobnost in založbe Naša knjiga. Kardelj ga je leta 1939 dvakrat kritiziral: prvič v zvezi s Kermavnerjevim člankom o tretjem taboru v Sodobnosti,3 7 0 drugič za­ radi Kermavnerjeve obrambe Ivana Bratka pred kritiko Franca Leskoška. Kritika njegovih opomb h knjigi Albi­ na Prepeluha “Pripombe k naši prevratni dobi” pa je že sledila izključitvi iz KPJ leta 1940. Zelo je bil angažiran pri zadnjem projektu ljudske fronte, pri Zvezi delovnega ljudstva, kije pritegnila krščanske socialiste in skupino socialističnih sindikatov pod vplivom Franceta Svetka. Konec novembra 1939 mu je Kardelj sporočil, da gaje CK KPS določil za pogajalca s Svetkom. V pogajanjih januarja 1940 je skladno s stališči CK kot pogoj za so­ delovanje od Svetka zahteval popoln prelom z drugimi (“desnimi”) socialisti. Februarja 1940 je bil kot nevaren komunist kon- finiran v Bileči do druge polovice aprila. Po vrnitvi, ko se je po nekaj letih vrnil v domovino tudi Kidrič, je bil Kermavner povabljen v Agitprop komisijo, kar je razu­ mel kot svojo rehabilitacijo. Pojavil pa se je tudi Sve­ tek, ki je medtem privolil v vse prej zahtevane pogoje za 3 7 0 Kermavner, Problem “tretjega tabora”, str. 424-436. KULTURA IN IDEOLOGIJA 245 sodelovanje. Vendar je predstavnik CK v komisiji Boris Kraigher zavrnil vsako sodelovanje s Svetkom. Kermav­ nerju se ta zavrnitev ni zdela smiselna, zato je vztrajal s svojimi argumenti za sodelovanje; o tem je govoril še posebej s Kidričem in drugimi, vendar je v drugi polo­ vici junija CK sodelovanje še enkrat definitivno zavrnil. Kljub temu je Kermavner na ljubljanski okrožni konfe­ renci KPS še naprej zagovarjal svoje argumente za so­ delovanje s Svetkovo skupino. CK je to presodil kot prvi element “frakcionaštva”. Po nekaj Kidričevih poskusih, da bi Kermavnerja prepričal o nasprotnem, se je načel­ ni spor zaradi Kermavnerjevega strastnega polemičnega značaja izrodil še v osebni spor in zamero s poslednjim zaveznikom v vodstvu gibanja, Kidričem. V drugi polovici avgusta 1940 je bil poklican na zagovor pred partijsko komisijo, ki so jo sestavljali Ki­ drič, Leskošek in Boris Kraigher. Drugo zaslišanje je bilo novembra 1940, kjer so mu očitali še dodatno, da je brez vednosti CK v začetku avgusta povezal nekega Žerjala z Ljubom Ostercem. Šlo se je za discipliniranje neke mladinske skupine v Mostah pri Ljubljani. Konec decembra, dan pred odhodom v planinski dom na Ko­ mni, kjer je ostal do pomladi, mu je Kidrič sporočil, da je izključen iz KP, vendar mora na vseh mestih, kjer je deloval po nalogi KP, ostati še naprej v tej funkciji. To je bilo v Društvu prijateljev SZ, ki ga je aktivno pomagal ustanoviti, in v krogu uredništva Sodobnosti.3 7 1 Če torej odmislimo nekoliko težak Kermavnerjev značaj, se nam v odnosu t. i. druge generacije sloven­ skih komunistov do Kermavnerja kaže predvsem neza­ upanje, ki pa je gotovo v veliki meri temeljilo tudi na drugačnih navadah, obnašanju in komuniciranju zno­ traj gibanja v nekoliko bolj sproščenih dvajsetih letih v primerjavi s “svinčenimi” tridesetimi. Člane vodstva komunističnega gibanja iz dvajsetih let je vodilna sku­ pina nove generacije uporabila kvečjemu v organizaciji povezav z drugimi intelektualnimi ali sindikalnimi ali kakršnimikoli že skupinami zunaj KP, vsekakor to ni­ so mogle biti preveč pomembne in zaupne naloge. Čla­ ni skupin, ki bi lahko v tridesetih letih vodilni skupini 3 7 1 ARS, AS 1551, Dušan Kermavner, Zapisnik zaslišanja dne 26. 8. 1948. 246 predstavljali konkurenco, pa tudi za kaj takega niso bili dobri. Izključitev iz KP je bila za take občutno premalo. Pač še ena zgodba o večji nevarnosti notranjega sovra­ žnika kot zunanjega in o večji ostrini ter krutosti obra­ čunavanja znotraj neke skupnosti kot pri spopadih z zunanjim nasprotnikom. KULTURA IN IDEOLOGIJA 247 Kocbekovo Premišljevanje o Španiji Premišljevanje o Španiji se je začelo, davno preden seje v Španiji zgodilo kaj tako pomembnega, daje pri­ tegnilo pozornost tudi v Šloveniji. Kocbekovo Premišlje­ vanje o Španiji, predvsem premišljevanje o vlogi kato­ liške cerkve v španski državljanski vojni je implicitna, pa vendar neposredna primerjava z vlogo in delovanjem katoliške cerkve v Sloveniji. V Sloveniji in Jugoslaviji pač še ni bilo vojne, a je bilo prav z začetkom državljan­ ske vojne v Španiji vse bolj jasno, da se Evropi neza­ držno bliža nova vseobsegajoča vojna, ki se Slovencem ne bo izognila. Vloga katoliške cerkve v Španiji pa je v podobnih vojnih razmerah, glede na takrat prevladujoč vpliv v njej, nakazovala najbolj verjetno možno opredeli­ tev vodstva Cerkve tudi v Sloveniji. Resna razhajanja v slovenskem katoliškem gibanju so se začela že med prvo svetovno vojno. V političnem delu tega gibanja, v Slovenski ljudski stranki, je takrat prišlo do razkola med proavstrijsko in projugoslovan- sko usmerjenimi politiki. Hkrati so resna nesoglasja vzklila tudi v katoliškem kulturnem delovanju. Uredni­ štvo najpomembnejše katoliške umetnostne revije Dom in svet je leta 1914 prevzel novi urednik Izidor Cankar, ki je katoliški umetniški produkciji hotel postaviti nove kakovostno višje kriterije ter jo hkrati osvoboditi ozke utilitarne vzgojnosti pod strogim nadzorom cerkvene hierarhije. Spor je bil takrat nekako potlačen, dokon­ čen prelom s staro prakso pa prekinjen s Cankarjevim begom v politiko. Kot je februarja 1917 v pismu sode­ 248 lavcu in somišljeniku, pisatelju Francetu Bevku, zapi­ sal Cankar: “Sodim, da mora priti do nove krize, prej ali slej.”3 7 2 Med glavnimi kritiki Cankarjeve nove uredniške politike pri Domu in svetu je bil profesor teologije Aleš Ušeničnik, ki sije prizadeval obdržati nadzor škofijskih cerkvenih dostojanstvenikov nad celotnim gibanjem, posebno nad intelektualnim dogajanjem v slovenski katoliški skupnosti. Zagovarjal je nerazdružljivo meta­ fizično trojstvo: resnično - dobro - lepo, kar je pomenilo podrejenost estetike religioznim ciljem. Izidor Cankar je oporekal tudi uveljavljenemu konceptu “družinske” revije in njenemu pretežno vzgojnemu namenu za štu­ dente in dijake ter napovedal spremembo revije v ume­ tnostni list s svobodnim iskanjem “ugank umetnosti in življenja”.3 7 3 Takoj po vojni je revija z različnimi uredniškimi kombinacijami vzdrževala nekakšno ravnotežje starega in novega načela, vendar jo je konflikt med generacijami pripeljal do prve povojne krize že leta 1922. Takrat sta uredništvo prevzela laika, umetnostni zgodovinar Fran­ ce Stele in literarni zgodovinar France Koblar, ki jima je uspelo revijo celo desetletje vzdrževati na zavidljivi ka­ kovostni ravni, odprto novi generaciji in novim idejam. Izdajatelj revije, Katoliško tiskovno društvo, pa je ostalo v rokah stare generacije duhovnikov, kar je razmeroma pogosto povzročalo trenja in pritiske na uredništvo, a vse do leta 1937 vendarle brez pravega preloma. Med letoma 1930 in 1933, potem ko je prenehala izhajati revija Križ (Križ na gori 1924-1927, Križ 1928-1930), po kateri je katoliško mladinsko gibanje dobilo ime kri­ žarsko gibanje, je uredništvo začasno prevzela mlajša generacija (Anton Vodnik, Tine Debeljak in Rajko Lo­ žar), vendar so bili pritiski preveliki. Od leta 1933 do najhujše krize revije leta 1937 sta morala uredništvo revije spet prevzeti preizkušena Stele in Koblar, če so hoteli revijo obdržati pri življenju. Pridružil se jima je le mlajši France Vodnik. Stare katoliške ideologe, zlasti Aleša Ušeničnika, so občasno vznemirjale take objave 3 7 2 Grafenauer, Kriza Doma in sveta, citirano po Dolgan (ur.), Kriza revije “Dom in svet” leta 1937, str. 65, dokument V. 3 7 3 Cankar, Frančišku Lampetu, str. 1. KULTURA IN IDEOLOGIJA 249 v reviji, kot je bil npr. govor Izidorja Cankarja ob pet­ desetletnici rojstva pisatelja Ivana Cankarja leta 1926. Govornik je namreč omenil izjavo svojega bratranca iz zadnjih let pred smrtjo: “Če bi bil Rus, bi bil pravosla­ ven, če bi bil Prus, bi bil protestant; ker sem Slovenec, sem katoličan.”3 7 4 Leta 1932 je vznemirjala objava foto­ grafij dveh nabožnih kipov Ivana Meštroviča (Madona z detetom, Objokovanje Kristusa), ki naj bi bile preveč pohujšljive ipd. Hkrati se je zaostril položaj katoliškega gibanja in njihovih široko razpredenih organizacij v Sloveniji. Slo­ venska ljudska stranka je v začetku septembra 1931, ob uvedbi nove kraljeve ustave, izstopila iz vlade. Na­ domestili so jo slovenski liberalni politiki iz vrst bivših Samostojne demokratske stranke in Slovenske kmetske stranke. Nova politična ekipa je začela proti vsem se­ stavnim delom katoliškega gibanja ostro gonjo. Zuna­ nji izraz tega antagonizma je bila jugoslovanska inte­ grativna (unitaristična) opredelitev liberalnih politikov, kasneje združenih v Jugoslovanski nacionalni stranki, in temu nasprotujoča slovenska opredelitev političnega katolicizma. Najožje vodstvo katoliške stranke je konec leta 1932 podpisalo in potem razširilo Slovensko de­ klaracijo, ki je zahtevala samostojnejši oziroma suve­ ren status Slovencev v Jugoslaviji. Liberalci so politično premoč izkoristili za razpust oziroma prepoved najšir­ še in najbolj množične organizacijske mreže katoliške­ ga gibanja, to je Prosvetne zveze. Takrat je imela okrog 30.000 članov v približno 400 različnih društvih po Slo­ veniji. Aretiranih in zaprtih je bilo nekaj najpomemb­ nejših katoliških politikov. Razpuščeno in prepoveda­ no bilo tudi krščansko-socialistično mladinsko društvo Krekova mladina. Nekaj politično angažiranih duhovni­ kov pa je bilo obsojenih na različnih sodnih procesih. S prepovedjo političnih strank in potem z razpustom nepolitičnih društev je katoliško gibanje preneslo težo delovanja na cerkvene organizacije, najprej na Marijine kongregacije, potem pa zlasti na Katoliško akcijo, ki je takrat dobila poseben organizacijski zagon iz Vatikana. V okviru Katoliške akcije, organizacije katoliških laikov 3 7 4 Cankar, Ob petdesetletnici rojstva Ivana Cankarja, 2, str. 371. 250 za reevangelizacijo in katoliško prenovo družbe, sta že leta 1932 začeli delovati njeni stanovski organizaciji za dijake (kasneje poimenovani Mladci Kristusa Kralja pod vodstvom srednješolskega profesorja Ernesta Tomca) in za študente (Straža pod vodstvom profesorja teologije Lamberta Ehrlicha). Ustanovljeni sta bili po priporoči­ lih papeške enciklike Quadragesimo anno iz leta 1931, kije priporočala stanovsko korporativno organiziranost družbe. Čeprav sta se obe imeli namen prvenstveno bo­ riti proti vplivu liberalizma in marksizma, sta se odliko­ vali po posebej ostrem nastopu najprej proti namišlje­ nim “šibkim členom” znotraj katoliške skupnosti. To pa so po mnenju njihovih duhovnih mentorjev predstavljali liberalni katoličani: določeni krogi katoliških intelektu­ alcev, zlasti okrog revije Dom in svet, katoliško mladin­ sko gibanje - t. i. križarji in krščanski socialisti v sindi­ katu Jugoslovanska strokovna zveza. Napadi na Dom in svet so se zgostili leta 1935. Junija tega leta, osem mesecev po atentatu na kralja Aleksandra v Marseillesu, se je njegov namestnik knez Pavle odločil za radikalen politični obrat in oblikoval po­ litično koalicijo, ki naj bi nacionalne konflikte v državi pomirila. V vlado je spet vstopila bivša SLS, na hitro obnovila svoje razpuščene organizacije, Katoliška akcija pa je v novem sistemu spremenila svoj značaj in način delovanja. Prej izrazito nepolitično vzgojno delo orga­ nizacije Mladci Kristusa Kralja se je začelo politizirati. Njeni člani naj bi oblastem ovajali sicer od policije zelo preganjane komuniste. V katoliškem časopisju, pred­ vsem v glasilih obeh mladinskih organizacij Katoliške akcije (Straža v vihaiju, 1934-1941, Mi mladi borci, 1936-1941), je bilo zaznati odpor do liberalnejših fran­ coskih katoliških gibanj (Jacques Maritain, Emanuel Mounier), pozivanje h strogi katoliški doktrini, nepopu­ stljivosti in avtoriteti Katoliške cerkve. Vzorno državno ureditev so videli v Portugalski pod diktaturo Antonia Salazarja, manj v katoliški stanovski Avstriji in faši­ stični Italiji zaradi njune sovražnosti do Jugoslavije in predvsem do slovenskih manjšin v teh dveh državah.3 7 5 3 7 5 Grafenauer, Kriza Doma in sveta, citirano po Dolgan (ur.), Kriza revije “Dom in svet” leta 1937, str. 73, dokument V. KULTURA IN IDEOLOGIJA 251 Krizo Doma in sveta je posledično sprožil napadal­ ni članek “Kriza besede” v Straži v viharju decembra 1934, ki seje povsem ogradil od negotovega “bogoiska­ telj stva” mladinskega gibanja 1920. let ter za novo mla­ dino 1930. let postavil nove vrednote. Nasproti doseda­ njemu pojmovanju postavlja mladina novo pojmovanje ter pravi: “Mi smo mladi katoličani le v toliko, v kolikor je v nas več vere, več upanja in več ljubezni,3 7 6 v kolikor je v nas povezanost s Cerkvijo mladostno nežna in fan­ tovsko podjetna, v kolikor je v nas več moškega teženja po bogupodobnosti, v kolikor je v nas resnično revolucio­ narni duh Kristusa in večno obnovitvena sila Njegovega nauka. Samo po takem mladinstvu težimo.”3 7 7 Takratni urednik Doma in sveta France Koblar pravi: “Razbur­ jenje sem miril in odklanjal replike v DS, češ, da se DS ne more spustiti v polemiko z dijaškim listom.”3 7 8 Prav pa mu je prišel članek Edvarda Kocbeka “Enemu izmed oz­ kih”. Članek je napisan v obliki pisma neidentificirane­ mu (nepodpisanemu) avtorju ali različnim avtorjem več člankov v Straži v viharju, posebno avtorju članka Kriza besede. Izpostavlja predvsem razliko med generacijama iz 1920. in 1930. let ter to razliko umešča v splošne razmere časa. “Kar se godi z najmlajšim rodom evropske mladine, to se godi tudi z našim: umirja se, oži in odda­ ljuje od dopolnjevanja časovne in osebne usode. Tradi­ cijske družabne sile so si opomogle in začenjajo težko vplivati na vse javno in zasebno življenje. Vsi vidimo no­ tranjo zvezo med konservativnim zaokretom na desno in med zožitvijo človekove svobode, med nastopom svetov­ ne reakcije in med popuščanjem univerzalne polnosti v današnji mladini. Mladi rod pada kar povprek pod vplive programov, od ekonomsko-političnih teorij do svetovno­ nazorskih akcij, zateka se v vabljivo podobo zunanjega reda, od korporacijskega krščanstva do konservativnega fašizma. Veliko upanje povojnih let izginja, lepi začetki se rušijo, mladina postaja plen starih taborov.” Zavračal je očitke nove mladine o zmedenosti, neenotnosti in zla­ ganosti duhovnih iskanj svoje generacije: “To kar vidite, 3 7 6 Vera, upanje, ljubezen - trojica nadnaravnih kreposti v katoliški teologiji. 3 7 7 Straža v viharju, 1. 5. 1934, Kriza besede, str. 24. 3 7 8 Koblar, Kriza revije ‘Dom in svet’, str. 19. 252 vidimo tudi mi, tega, kar pa mi vidimo, vi ne vidite. Mor­ da se bo ta ali oni med vami kdaj priboril do sekularne resnice in takrat bo videl, česar zdaj ne more, da v nas ni narejenosti ali besedičenja, nemškega misticizma, ana- tematiziranih filozofij, narejenega bogoiskateljstva, kopi­ ranih ideologij, marveč v celotnem človeku doživljen čas in od celotnega časa pretresen človek.”3 7 9 Kocbekov članek je sprožil široko polemiko proti Domu in svetu, v kateri je bil najpomembnejši gotovo članek Aleša Ušeničnika “O statiki in dinamiki”.3 8 0 Ne­ sporna teološka in ideološka cerkvena avtoriteta Uše- ničnik je nasproti Kocbeku utemeljeval pravilnost več­ nih (statičnih) cerkvenih “resnic” (vera v Boga, ljubezen do Kristusa in zvestoba do Cerkve) in njihovega pomena za pravilno vzgojo mladine ter zavračal podtikanja, da so mladci nezavedne žrtve ljudi, kijih vodijo in vzgajajo zaradi nekih neduhovnih interesov. Na vsa nasprotovanja Domu in svetu, vključno z najhujšimi pritiski izdajatelja (Katoliško tiskovno dru­ štvo oziroma konzorcij Doma in sveta pod vodstvom Gregorija Pečjaka), je v zadnji številki letnika 1936 ute­ meljeno in umirjeno odgovarjal urednik France Koblar v obširnem članku o dveh desetletjih sporov okrog revije, da bi tako pripravil pot njenemu jubilejnemu, petdese­ temu letniku (1937).3 8 1 Uredništvo je izdajatelju hkrati ves čas ponujalo odstop, vendar je bil še konec januarja 1937 Koblar, kot dostikrat dotlej, ponovno naprošen za urednika. Na Koblarjev članek je menda škof Rožman naročil, naj nasprotniki (Ušeničnik, Ehrlich, Tomec itd.) ne odgovarjajo.3 8 2 Dom in svet je bil elitna in reprezen­ tančna revija slovenskega katoliškega gibanja z dolgole­ tno tradicijo, a hkrati je pritok novih sodelavcev konec 1920. let, zlasti iz mladinskega gibanja križarjev, revi­ jo vedno bolj nosil izpod nadzora škofijske hierarhije. Hkrati so bila vedno bolj prisotna tudi trenja med dve­ ma poglavitnima generacijama sodelavcev revije, tako da se je uredništvo pod vodstvom Koblarja in Steleta 3 7 9 Kocbek, Enemu izmed ozkih, citirano po Kriza revije “Dom in svet” leta 1937, str. 123-124. 3 8 0 Čas, 29. 9. 1934, str. 302-305. 3 8 1 Koblar, Navzkrižja in nasprotja, str. 537-560. 3 8 2 Kriza revije “Dom in svet” leta 1937, str. 22. KULTURA IN IDEOLOGIJA 253 večkrat znašlo med dvema ognjema in je bilo za uspe­ šno delo potrebnega veliko potrpljenja. Tako je 22. aprila 1937 izšla usodna prva števil­ ka petdesetega letnika s Kocbekovim Premišljevanjem o Španiji.3 8 3 Kocbek je obljubil krajše poročilo o tem, kako gledajo na vojno v Španiji drugod, predvsem ver­ jetno v Franciji. Ko je takratni sourednik France Vo­ dnik3 8 4 prinesel članek v uredništvo, Koblar zaradi nje­ gove pretirane ostrine in nekaterih nepretehtanih mest ni bil zadovoljen. S predlaganimi popravki gaje vrnil av­ torju, ki se je jeseni 1936 vrnil iz hrvaškega Varaždina in nastopil službo profesorja francoščine na gimnaziji v Ljubljani. Vendar Kocbek vseh popravkov ni sprejel in je vztrajal, da članek raje v celoti umakne. Dodal je uvod in ga razširil z umestitvijo v kontekst kulturne­ ga boja, tako gaje moral urednik uvrstiti med razprave namesto v kroniko, kakor mu je bilo namenjeno prej. Koblar je kljub temu dal članek korigirati še Francetu Terseglavu3 8 5 , a se avtor tudi za Terseglavove pripombe ni preveč zmenil. Mudilo seje že z zaključkom redakcije, Koblar naj bi bil, kot sam piše, preveč zaseden z dru­ gim delom ter nejevoljen, da je skoraj vsa odgovornost in delo z urednikovanjem ter pogajanji z izdajateljem obvisela na njemu. “Kar bo bo! Sicer pa svoboda in kdor sodi drugače, se bo oglasil. Naprosil sem že Terseglava, da v naslednji številki članek dopolni. Nadaljnji razvoj je viden v našem časopisju. Slovenec se je čutil zadetega in je neprijazno reagiral. Najprva je zavpila 'Straža' s svo­ jim pohujšanjem.”3 8 6 Serijo člankov na to temo je poleg Slovenca in Straže objavila še revija Mladcev Kristusa Kralja “Mi mladi borci”, z odobravanjem in privoščljivo pa časopisje političnih nasprotnikov Jutro in Slovenski narod, krščanskosocialistična Delavska pravica in še kdo. Boj proti Kocbeku se je nadaljeval tudi na javnih zborovanjih, proti drugim sodelavcem Doma in sveta pa 3 8 3 Kocbek, Premišljevanje o Španiji, str. 90-105. 3 8 4 Vodnik, France 1903-1986, mlajši brat Antona Vodnika, pesnik, kritik, esejist, prevajalec, skupaj z bratom vidnejši član križarskega gibanja, gimnazijski profesor slovenščine v Ljubljani. 3 8 5 Terseglav, France, 1882-1950, časnikar, urednik pri osrednjem katoliškem dnevniku Slovenec, esejist, prevajalec, sociolog, v 1920. letih krščanski socialist. 3 8 6 Koblar, Dom in svet, 1, str. 23; 2, str. 43-44. 254 bolj prikrito in na daljši rok, z raznimi pritiski, šikanami ipd. Največkrat citiran del stavka, ki ga je Kocbek za­ pisal v uvodu v svoje Premišljevanje, je bil gotovo: “Vse herezije in odpadi so bile navadno očita dejanja, duhov­ no junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico (...).” Ta del besedila je obsodil tudi ljubljanski škof Rožman, češ daje popolnoma zmo­ ten, da nasprotuje stališču in nauku katoliške cerkve in da pri bralcih vzbuja krivične sodbe ter mržnjo do nje.3 8 7 Burne reakcije na članek so seveda izhajanje re­ vije ustavile. Sodelavci so se z izdajateljem še nekaj časa pogajali o možnosti nadaljevanja revije, a neuspešno. Izbrano dokumentacijo o teh pogajanjih so junija 1938 v samozaložbi izdali v posebni brošuri “Dom in svet v letu 1937”, dopolnitev te dokumentacije iz zapuščine Franceta Koblarja pa je objavljena v zborniku doku­ mentov Kriza revije “Dom in svet” leta 1937 (Ljubljana 2001). Nadaljevanje izhajanja je šele leto pozneje, po­ dobno kot ob prvi krizi v letih 1917/1918, prevzel nase ostareli profesor teološke fakultete Joža Debevec3 8 8 , kije še isto leto umrl. Revija je še naprej izhajala pod uredni­ štvom starega sodelavca Tineta Debeljaka, vendar z zelo spremenjeno ekipo sodelavcev. Mlajši in radikalnejši del sodelavcev pa je z novim letom 1938 začel izdajati novo revijo Dejanje pod uredništvom in duhovnim vodstvom Edvarda Kocbeka. Tako je Kocbekovo Premišljevanje o Španiji nepo­ sredno vplivalo na razplet krize, ki se je zdaj bolj laten­ tno, drugič bolj očitno vlekla celi dve desetletji, od spo­ rov s takratnim urednikom Izidorjem Cankarjem sredi prve svetovne vojne. Vprašanja zaupanja urednikom, nadzora nad vsebino, saj je revijo izdajala duhovniška založba, širine in kakovosti prispevkov, širine vprašanj in pristopov k splošnim družbenim problemom, vzgoj­ nosti revije ipd. so namreč vseh dvajset let ostala ista in nedorečena. Čas in tema spornega članka pa tudi nista naključna. Kot rečeno, so razmere v drugi polovici 3 8 7 Ljubljanski škofijski list, 8. 2. 1937, str. 113-114. 3 8 8 Debevec, Josip 1867-1938, teolog, pisatelj, profesor primeijalnega veroslovja na Teološki fakulteti, urednik Doma in sveta v letih 1915, 1918 in 1937/1938. KULTURA IN IDEOLOGIJA 255 1930. let v vsej Evropi, s posebnimi problemi v Sloveniji, zelo zaostrile ideološka nasprotja na vseh ravneh: sve­ tovnonazorski, politični, generacijski, institucionalni, gospodarski in kulturni. V španski državljanski vojni med letoma 1936 in 1939 je prišlo po zmagi levičarske ljudske fronte na volitvah februarja 1936 pet mesecev kasneje do vojaškega upora, ki ga je množično podprla tudi katoliška cerkev. Fašistični organizaciji med voj­ sko, monarhistom, nacionalistom, veleposestnikom in Cerkvi sta v uporu proti republikanski vladi vojaško in materialno izdatno pomagali nacistična Nemčija in fašistična Italija, medtem ko je republikansko vlado podpiralo zlasti mednarodno komunistično gibanje s Sovjetsko zvezo na čelu. Ob španski državljanski voj­ ni sta se po skoraj vseh evropskih državah oblikovala dva ideološko nasprotna politična bloka: enega je družil protifašizem, drugega protikomunizem. Splošno in glo­ boko krizo liberalno-demokratske ureditve je pokazala še politika nevmešavanja Francije in Velike Britanije. Tako je državljanska vojna v Španiji postavila tudi v Sloveniji v ospredje pozornosti splošno evropske politič­ ne probleme. Ob evropskih problemih pa so se posebej kristalizirala stališča duhovnih, političnih, kulturnih in socialnih vprašanj v slovenski katoliški skupnosti, ki je takrat doživela dokončen razcep. 256 Koroščeva antisemitska uredba Uredba o omejitvi vpisa za Žide oziroma Jude na jugoslovanske srednje, strokovne in visoke šole prosve­ tnega ministra Antona Korošca iz leta 1940 je razmero­ ma znan, a še ne povsem razčiščen zgodovinopisni pro­ blem. Zlasti v zadnjih letih je bilo narejenih kar nekaj novih analiz političnega delovanja Antona Korošca in SLS pred vstopom Jugoslavije v vojno. Vendar uvajanju antisemitske zakonodaje v Jugoslaviji in Koroščevi vlogi pri tem ni posebej posvečeno veliko pozornosti. Nove analize je vzpodbudila predvsem izdaja nove­ ga prvovrstnega vira za dogajanja v vladi Kraljevine Ju­ goslavije v teh letih, to je dnevniških beležk ministra Mi- haila Konstantinoviča.3 8 9 Dve leti za Konstantinovičevim dnevnikom pa je izšel še en zanimiv dnevnik srbskega novinarja in politika Milana Jovanoviča Stoimiroviča,3 9 0 ki je, čeprav nedvomno manj pomemben, v Sloveniji ostal neopažen. “Uredbo o vpisovanju oseb židovskega rodu za učence univerz, visokih šol z veljavo univerze, višjih, srednjih, učiteljskih in drugih strokovnih šol” je 5. ok­ tobra 1940 podpisala vsa vlada, s predsednikom mini­ strskega sveta Dragišo Cvetkovičem in podpredsedni­ kom dr. Vladkom Mačkom na čelu. Objavljena je bila v Službenih novinah kraljevine Jugoslavije št. 229/LXXX - A/692, datiranih istega dne, in takoj z objavo tudi 3 8 9 Konstantinovič, Politika sporazuma. 3 9 0 Jovanovič Stoimirovič, Dnevnik 1936-1941. KULTURA IN IDEOLOGIJA 257 stopila v veljavo. Slovenski prevod je objavil Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine 16. ok­ tobra 1940. Uredba je omejila vpis učencev židovskega rodu za omenjene šole tako, da to v primerjavi s števi­ lom vseh vpisanih ni smelo presegati razmerja med šte­ vilom državljanov židovskega rodu z vsemi drugimi. Za vsako vrsto šol posebej naj bi to število določila vrhovna šolska oblast, torej ministrstvo za prosveto. Omejitev je veljala že za vpis v prve letnike teh šol v šolskem letu 1940/1941, kljub temu da se je šolsko leto že pričelo. Za vpisane v višje letnike teh šol uredba ni veljala. Iz­ jema so bili učenci židovskega rodu, katerih starši so bili zaslužni za domovino. Popolna prepoved vpisa pa je veljala za tuje državljane židovskega rodu.3 9 1 Hkrati z Uredbo 538 pa je izšla tudi Uredba 537 “o ukrepih, ki se nanašajo na Žide glede izvrševanja obrtov s predmeti ljudske prehrane”. Taje odrejala banovinsko revizijo vseh trgovskih podjetij, ki so se ukvarjala z živili na debelo in katerih fizični ali pravni lastniki, upravni­ ki, direktorji ali prokuristi so bili v večini Židje. Vsaka posamezna banska uprava in uprava mesta Beograd je po tej uredbi, ki je ravno tako stopila v veljavo takoj z objavo, odločala, katerim trgovskim podjetjem, ki so prišla pod to revizijo, so nadaljnje obratovanje prepo­ vedali in katerim ne. Člen 3. te uredbe je židovskim in­ dustrijskim podjetjem za proizvodnjo hrane določal, da jim sme ban (oziroma upravnik mesta Beograd) postavi­ ti posebnega komisarja na stroške podjetja, ki bi skrbel za pravilnost obratovanja. Komisarjeve odredbe so bile za upravo in osebje podjetja obvezne. Tudi to uredbo je izdala in podpisala vsa vlada, ne le resorni minister.3 9 2 Govoriti o “Koroščevi antisemitski uredbi” kot o uvajanju rasistične zakonodaje tudi v Jugoslaviji bi vsaj po zunanji podobi te zakonodaje lahko bilo glede avtor­ stva uredbe pretirano. Nedvomno sta bili obe uredbi v skladu s politiko vlade in gotovo usklajeni tudi s po­ litiko kneza namestnika Pavla. Zaradi velikih izvoznih 3 9 1 Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, 16. 10. 1940, uredba 538. 3 9 2 Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, 16. 10. 1940, uredba 537. 258 obveznosti Jugoslavije do Nemčije v hrani je bila vla­ da, spričo vse večjega primanjkljaja na domačem trgu, prisiljena trgovino in proizvodnjo hrane nadzorovati. Razumljivo je, da je najprej vzela pod nadzor trgovino in proizvodnjo “naravnih sovražnikov” nacistične Nem­ čije, to je Židov, ki bi ta izvoz najverjetneje prvi skušali onemogočati. Pomisleke pa imamo lahko glede nujne potrebe po omejevanju števila Židov v šolah. Tu si pri­ čujočo uredbo lahko razlagamo v kontekstu povečanega priseljevanja Židov v takrat še nevtralno Jugoslavijo in v kontekstu ugajanja ter manifestativnega prilagajanja nacistični rasistični politiki po padcu nacistom ljubega premiera Stojadinoviča in po padcu zadnje realne ovi­ re nemški ekspanzionistični politiki v Evropi, Francije. Vendar pa si moramo vlogo Antona Korošca v tem za­ dnjem obdobju njegovega političnega delovanja in nje­ govo morebitno osebno prizadevanje za tako politiko ogledati podrobneje. Avtor prvega podrobnejšega političnega pregleda v prvi jugoslovanski državi, Ferdo Čulinovič, je Korošče­ vo uredbo korektno umestil v politiko potrjevanja stare proosovinske zunanjepolitične usmeritve Jugoslavije, ki jo je nova Cvetkovičeva vlada poudarjeno izvajala v stra­ hu, da bi se Nemčija in Italija po padcu Stojadinoviča (3. februarja 1939) utegnili sovražno odzvati na menjavo vlade. Čulinovič v podkrepitev te zunajepolitične usme­ ritve navaja jugoslovansko zagotavljanje pravne pomoči nemškim državljanom (18. maja 1939), sedmi dopol­ nilni sporazum med Jugoslavijo in Nemčijo na podlagi sporazuma iz 1. maja 1934 (7. junija 1939), sporazum o reguliranju carinskih vprašanj med Jugoslavijo in Če- ško-Moravskim protektoratom (7. julija 1939), pakt o pomoči (27. septembra 1940) glede carinskega postop­ ka za olajšave nemškim ladjam na Donavi (15. marca 1940), ratifikacijo dogovora o izenačenju obdavčevanja doma in v tujini in dogovora o pravni zaščiti in pomoči glede davkov z Nemčijo (oba 25. oktobra 1940). Na po­ dročju ministrstva za prosveto pa uredbo o nemški šoli s pravico javnosti v Novem Vrbasu in uredbo o ustano­ vitvi popolne privatne nemške gimnazije s pravico jav­ nosti v Beogradu (obe 23. avgusta 1940), uredbo o usta­ novitvi nepopolne nemške privatne gimnazije v Apatinu KULTURA IN IDEOLOGIJA 259 (19. septembra 1940) ter postopno uvajanje rasistične zakonodaje z navedeno uredbo o omejitvi vpisa za Žide iz 5. oktobra 1940. Ravno tako Čulinovič opozarja na to, daje bil v prvi Cvetko vicevi vladi imenovan za zunanjega ministra dotakratni veleposlanik v Berlinu Aleksandar Cincar Markovič, ki naj bi jamčil za nadaljevanje pro- osovinske zunanje politike, ki jo je začel Stojadinovič. Njegovo prvo diplomatsko potovanje v tujino je aprila 1939 utrjevalo že utečene vezi z Mussolinijevo Italijo.3 9 3 Čulinovičeva interpretacija vladne politike nedvomno drži, ne pojasnjuje pa notranjih trenj in razmerij v jugo­ slovanski politiki tistega občutljivega časa. Metod Mikuž v prvem pregledu slovenskega poli­ tičnega razvoja med obema vojnama rasistični vladni uredbi komajda omenja; brez posebnega komentarja. V kontekstu racionirane porabe hrane, ki jo je po pogod­ bah morala Jugoslavija v veliki meri izvažati v Nemčijo in Italijo, omenja najprej uredbo o omejitvi poslovanja židovskih trgovin z živili, šele na drugem mestu pa tudi uredbo o omejitvi vpisa Židov na šole.3 9 4 Razmeroma dobro je v slovenski historiografiji ob­ delan problem antisemitizma. Najmočneje je bil priso­ ten prav v katoliškem gibanju, zlasti pri njegovih ide­ ologih in posledično v njegovem političnem delovanju, torej v Slovenski ljudski stranki. Najdemo pa ga tudi v drugih dveh političnih ideologijah; pri liberalcih sprva nastopa kot zaveznik nemštva, pri marksistih pa je Žid, po Marxu, sinonim za kapitalizem. Egon Pelikan ugota­ vlja, da so bili Židje v ideologiji političnega katolicizma postavljeni na najvišje mesto ideoloških nasprotnikov. Med družbenimi skupinami, kot so bili Židje, liberal­ ci, prostozidarji, protestanti ipd., ki naj bi se združile v “zaroti” proti Katoliški cerkvi in njeni vlogi v državi in družbi, so prav Židje predstavljali najnevarnejšo skupi­ no. Zato so bili najpogosteje uporabljeni kot konkretni “zunanji sovražnik” in kot sredstvo za notranje poeno­ tenje oziroma “čiščenje” šibkih členov. Pelikan jasne izraze antisemitizma najde pri vseh ključnih ideologih slovenskega katolicizma, od Antona Mahniča prek Ja­ 3 9 3 Čulinovič, Jugoslavija između dva rata, 2, str. 171-173. 3 9 4 Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941, str. 515. 260 neza Evangelista Kreka do Aleša Ušeničnika. Ideja o Ži­ dih kot morilcih Kristusa in antisemitizem kot odnos do edine drugoverske skupnosti v srednjeveški Evropi je pri kristjanih zelo stara, sicer pa najmočnejši idejni vzori slovenskega katoliškega antisemitizma izhajajo od avstrijskega krščansko socialnega gibanja s konca 19. in začetka 20. stoletja.3 9 5 Podrobneje in kritično so se z ideologijo katoliškega gibanja in SLS v tem obdobju spoprijeli Anka Vidovič Miklavčič,3 9 6 Srečo Dragoš3 9 7 in Matevž Grenko.3 9 8 Te­ meljna idejna usmeritev slovenskega katoliškega giba­ nja v tridesetih letih je po Anki Vidovič Miklavčič bila poglobljena katoliška obnova, kije slonela predvsem na opredelitvah papeških okrožnic (Ubi arcano Dei Consilio o Katoliški akciji iz decembra 1922, Quadragesimo an­ no iz maja 1931 in Divini Redemptoris o obsodbi komu­ nizma iz marca 1937) in uvajanju Katoliške akcije po pravilih, ki jih je leta 1929 izdal ljubljanski škof Jeglič. Po vstopu Antona Korošca v vlado Milana Stojadinoviča in po drugem evharističnem kongresu za Jugoslavijo konec junija 1935 se je ta razvoj vnovič prelomil s po­ spešenim obnavljanjem organizacijske strukture katoli­ škega gibanja, kije bilo pred tem prizadeto s prepovedjo najbolj množičnih katoliških organizacij v Sloveniji (že leta 1929 Orel, leta 1931 Jugoslovanska kmetska zveza za Dravsko banovino, leta 1933 Prosvetna zveza in Kre­ kova mladina). Najpomembnejšo vlogo v versko obnovi­ tvenem delu je z odobritvijo evharističnega kongresa v drugi polovici tridesetih let prevzela Katoliška akcija, ki je v socialnem delu uvajala načela okrožnice Quadra­ gesimo anno, torej korporativno družbeno ureditev, v politiki pa si je SLS prizadevala dobiti nekakšen mono- 3 9 5 Pelikan, Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, str. 96-105; o antisemitizmu pri Slovencih sta več pisala še Grdina, Podoba Žida v slovenski literaturi, str. 267-277; Štepec, Strah pred židovskim naseljevanjem, str. 149-162; Štepec, Antisemitizem, Evropa in Slovenci, str. 61-85. 3 9 6 Z ideologijo in organizacijskim razvojem se je podrobno ukvarjala že v monogra­ fiji Mladina med nacionalizmom in katolicizmom: Pregled razvoja in dejavnosti mla­ dinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929-1941 v jugoslovanskem delu Slovenije; problem idejno-političnega ra­ zvoja SLS pred okupacijo leta 1941 pa je posebej obdelala v razpravi Idejnopolitični značaj SLS od leta 1935 do začetka vojne leta 1941, str. 43-57. 3 9 7 Dragoš, Katolicizem na Slovenskem. 3 9 8 Grenko, Politični modeli slovenskega katolicizma, str. 131-164. KULTURA IN IDEOLOGIJA 261 pol med Slovenci, saj naj bi bilo bistvo slovenstva zajeto prav v katolicizmu. Po tem načelu naj bi bil le katoličan poklican za slovensko narodno in kulturno delo. Koro­ šec je kot notranji minister v poročilu ob sprejemanju proračuna marca 1936 kot najpomembnejši idejni boj izpostavil protikomunizem, način te ideološke vojne pa artikuliral z geslom: “Idejo je treba postaviti proti ideji! V službo te velike borbe za ideje se morata uvrstiti Cerkev in šola, se morajo postaviti politične stranke, kulturna in socialna društva ter gospodarske organizacije in ce­ lokupno njihovo članstvo. Mora se dvigniti val za valom, da zajame ves narod.” Važnost protikomunizma pa je utemeljeval s statističnimi podatki, da splošna krimina­ liteta upada, prav tako teroristične akcije, narašča pa aktivnost komunistov.3 9 9 Vsa ta idejno politična načela so se v drugi polovici tridesetih let z vse bolj grozečim mednarodnim položajem v Evropi le še zaostrovala. An­ ton Korošec je v teh letih kot notranji minister veliko energije posvetil prav zatiranju vse bolj popularnega ko­ munizma. Njegov tesni sodelavec Ivan Ahčin pa je boj proti komunizmu utemeljeval celo kot bolj verski in ne toliko politični boj.4 0 0 Proti vse bolj strogemu katolicizmu nekaterih po­ sebnih skupin (npr. “stražarjev” in “mladcev”) na eni strani in proti Koroščevi pragmatični politiki v JRZ na drugi se je v slovenskem katoliškem gibanju že leta 1937 znatno okrepila notranja opozicija. V času špan­ ske državljanske vojne seje, tako kot po vsej Evropi, kot aktualna politična opredelitev zlasti med krščanskimi socialisti in v nekaterih katoliških intelektualnih kro­ gih prebudil protifašizem, po nemški priključitvi Avstri­ je marca 1938 pa tudi pobuda za široko sodelovanje v narodnoobrambnem delu, ki bi presegalo pregrade kul­ turnega boja. Na drugi strani je razglas Združene opo­ zicije 8. oktobra 1937 pomagal artikulirati nezadovolj­ stvo dela SLS s politiko JRZ, češ da so Slovenci zamudili ugodno priložnost za reševanje slovenskega vprašanja, 3 9 9 Slovenec, 7. 3. 1936, Poročilo notranjega ministra; Domoljub, 11. 3. 1936, Idejo je treba postaviti proti ideji. 4 0 0 Vidovič Miklavčič, Idejnopolitični značaj SLS od leta 1935 do začetka vojne leta 1941, str. 46. 262 ker SLS kot vladna stranka pri sporazumu opozicije ni sodelovala. Temu nezadovoljstvu seje pridružilo še raz­ očaranje v Županski in Kmečki zvezi pri SLS, ker vlada ni dovolila ustanoviti Kmečke zbornice (kot “kmečkega parlamenta”), pač pa je julija 1937 ustanovila le Kme­ tijsko zbornico kot strokovno ustanovo. Kritični avtono­ mistična in “kmečka” skupina sta uživali podporo tudi nekaterih bližnjih Koroščevih sodelavcev, npr. glavnega tajnika JRZ za Dravsko banovino Frana Kulovca, glav­ nega urednika Slovenca Ivana Ahčina in glavnega ka­ toliškega strokovnjaka za mednarodno politiko Alojzija Kuharja. Tako je bila sredi leta 1937 po Anki Vidovič Mi­ klavčič trdna strankarska vez SLS že močno zrahljana. Kot je znano, je Koroščeva trda roka proti nacistični propagandi med nemško manjšino v Sloveniji predsta­ vljala oviro Stojadinovicevi politiki približevanja Nemčiji in Italiji. Dodaten razlog za to, da se je Stojadinovič po parlamentarnih volitvah 11. decembra 1938 Korošca znebil, pa je bil razmeroma blag odnos policije do opo­ zicije v volilni kampanji na Hrvaškem, kar naj bi pripo­ moglo k slabim rezultatom volitev za JRZ in posledično k negotovosti položaja predsednika vlade.4 0 1 Najbolj poglobljeno in analitično je zadnje obdobje jugoslovanske politike pred okupacijo obdelal hrvaški zgodovinar Ljubo Boban v obsežni monografiji o politi­ ki Vladka Mačka in HSS v tridesetih letih.4 0 2 Boban se je s pridom oprl tudi na delo ameriškega zgodovinarja Jacoba B. Hoptnerja iz začetka šestdesetih let.4 0 3 Vse bolj avtoritativno vodenje stranke JRZ in države, posku­ si pridobivanja popularnosti, kot so bili režirani vzkliki množice Stojadinoviču na zboru JRZ leta 1938 v Novem Sadu: “Voda, voda, voda”, in podobne poteze so seve­ da manjšale vlogo in pomen njegovih tesnih sodelavcev, kot je bil Korošec, in celo kneza namestnika Pavla. Sa­ mozavesten Stojadinovič tudi ni bil prikladen pogajal­ ski partner za Hrvate. Sodu pa so izbile dno govorice o tajnih delih sporazuma z italijanskim zunanjim mini- 4 0 1 Boban, Sporazum Cvetkovič-Maček, str. 56-63. 4 0 2 Boban, Maček i politika Hrvatske seljačke stranke 1928-1941. 4 0 3 Hoptner, Yugoslavia in Crisis 1934-1941; prevod v srbščino je izšel v Zahodni Nemčiji leta 1964, v hrvaščino pa na Reki leta 1973. KULTURA IN IDEOLOGIJA 263 Strom Cianom, kije bil konec januarja 1939 na daljšem obisku v Jugoslaviji. Tako naj bi knez Pavle s Korošče­ vo pomočjo 4. februarja 1939 zrežiral padec Stojadino- vičeve vlade. Nova vlada starega ministra za socialno politiko in ljudsko zdravje in Stojadinovičevega vse bolj tesnega sodelavca (tako se je vsaj Stojadinoviču zdelo) Dragiše Cvetkoviča pa je med svoje prioritetne naloge na pragu vojne postavila predvsem notranjo konsolidacijo države z reševanjem hrvaškega vprašanja. Korošec, kot predsednik senata na stranskem tiru aktualne politi­ ke, pri oblikovanju srbsko-hrvaškega sporazuma z dne 26. avgusta 1939 ni bil neposredno udeležen. Medtem ko je vedno zagovarjal postopno federalizacijo države, se vendarle s tako široko avtonomijo nove banovine Hr­ vaške ni strinjal, saj je bila omogočena samo Hrvatom. V novi vladi sta od njegovih tesnih sodelavcev ostala ministra Miha Krek in Franc Snoj, prek katerih je Ko­ rošec še vedno lahko vplival na delo vlade. Po majskih občinskih volitvah v banovini Hrvaški in hitrem padcu Francije (padec Pariza 14. junija, podpis premirja 22. junija 1940) pa seje splošni položaj toliko spremenil, da se je zdela vsaj rekonstrukcija vlade, če že ne koncen­ tracijska vlada nujna. Kljub temu je v vladi prišlo le do nekaj menjav. Dvajsetega junija je odstopil minister za telesno vzgojo Jevrem Tomič, ki ga je zamenjal menda bolj pronemško usmerjeni Dušan Pantič, 29. junija pa je na splošno presenečenje odstopil minister za prosve­ to Božidar Maksimovič, za katerega seje šušljalo, daje celo mogoča zamenjava za Cvetkoviča. Nasledil pa gaje, spet na splošno presenečenje, Anton Korošec z uradnim pojasnilom, da ta resor potrebuje konservativnega mi­ nistra. Sprejeti v vlado močnega in nevarnega Korošca vsekakor ni mogla biti želja predsednika vlade Cvetko­ viča, pač pa je očitno to bila želja kneza Pavla, ki je s to alternativo verjetno skušal vsaj deloma potešiti želje in pričakovanja Nemčije in Italije. Nemški ambasador v Beogradu Viktor von Heeren pa z imenovanjem znane­ ga germanofoba Korošca ni bil zadovoljen; Nemčija in Italija sta namreč še vedno vztrajali pri vrnitvi Stojadi- noviča. Kljub temu so govorice o nujnih spremembah v vladi ostajale aktualne še naprej. Von Heeren je sredi septembra 1940 poročal v Berlin, da Korošec pri uvaja- 264 nju antisemitske zakonodaje in ukrepov proti masonom zahteva podporo vse vlade ter to pogojuje s svojim od­ stopom. Če bi novo vlado prevzel Korošec, je tedaj von Heeren že spremenil stališče do Korošca. Koroščev pre­ vzem vlade naj bi takrat Nemčiji ustrezal, ker je Korošec edini, ki bi iz prepričanja vodil boj proti Židom, prosto­ zidarjem in komunistom. V Koroščevi sposobnosti prila­ gajanja položaju je von Heeren videl najboljša zagotovila za dejansko naslonitev Jugoslavije na sile Osi.4 0 4 Kot rečeno, je nove osvetlitve k tej problematiki pri­ nesla šele objava dnevnika ministra Konstantinoviča. Prvi je o dnevniku in novostih, ki jih je prinesel, pisal Igor Grdina.4 0 5 S pridom ga je pri zgoraj obravnavanem orisu ideologije in politike SLS v drugi polovici tridesetih let uporabila Anka Vidovič Miklavčič. Slednja opozarja, da so, kljub trdnemu stališču SLS z zahtevami po celovi­ ti preureditvi države v smislu treh upravnih enot, kot so jo s srbsko-hrvaškim sporazumom dobili Hrvati, pred­ stavniki JRZ v Sloveniji od sredine leta 1940 naznanja­ li, da višji državni interesi v danem položaju zahtevajo začasno odložitev preureditve države.4 0 6 V strahu pred nemškim pritiskom pa je prosvetni minister Korošec že pred pritiskom na vlado s protižidovskimi uredbami av­ gusta 1940 odredil, naj v bodoče na šolah omejijo pouk francoščine in angleščine ter dajo več ur na razpolago za pouk jezikov “naših velikih sosedov”, torej nemščine in italijanščine. Glede židovskega vprašanja pa nava­ ja Koroščevo stališče z narodnoobrambnega tabora v Črenšovcih v Prekmurju 11. septembra 1938. Takrat je Korošec kot notranji minister med drugim dejal: “Pri nas v Jugoslaviji, čemur ste vi priča, ne obstoji židovsko vprašanje. Jugoslavija je izmed redkih držav, katere to vprašanje ne vznemirja. To je najboljši dokaz, da Židje pri nas uživajo polno zaščito zakonov, da se Židje pri nas tretirajo kot ravnopravni državljani. Vse dobrote zakona se delijo enako Židom kakor drugim državljanom, kajpa­ da tudi vse strogosti zakona.” O priseljevanju Židov v državo pa je imel naslednje stališče: “Nobena država na 4 0 4 Boban, Maček i politika Hrvatske seljačke stranke 1928-1941, 2, str. 347-364. 4 0 5 Grdina, Mihailo Konstantinovič, Politika sporazuma, str. 286-290. 4 0 6 O tem glej tudi Perovšek, Slovenci in država v tridesetih letih, str. 25. KULTURA IN IDEOLOGIJA 265 svetu v današnjih prilikah ne želi, da se ji poveča število njenih manjšin, najsi bo manjšina jezikovna, verska ali druga. Tega načela se drži tudi Kraljevina Jugoslavija. Mislim, da je to v sedanjih prilikah pametno in zelo tre­ zno stališče.”4 0 7 Avtorica po Konstantinovičevem dnev­ niku za tem povzema velik obrat v Koroščevih stališčih do židovskega vprašanja, ki je bil za ministra Konstan- tinoviča občuten šele po vstopu Korošca v vlado in po padcu Francije konec junija 1940, ter Koroščev spor s Cvetkovičem, Mačkom in Konstantinovičem glede tega problema.4 0 8 Najbolj celovito analizo politike SLS v letih 1940 in 1941, predvsem o statusu Slovenije v vojnih razmerah, pa je doslej napisal Bojan Godeša.4 0 9 Konstantinovičev dnevnik samo potrjuje že uveljavljeno stališče,4 1 0 da je Korošec v času svojega poslednjega prosvetnega mini­ strovanja (29. junij-14. december 1940) vodil silam Osi zelo naklonjeno politiko. Bil je med pobudniki za se­ stavo germanofilske vlade, ki bi zaščitila državo pred nemško nevarnostjo. Za to sije prizadeval že od samega vstopa v vlado, jeseni tega leta pa je celo navezoval sti­ ke s pronacističnimi ljotičevci in hrvaškimi separatisti v Italiji, ustaši. A hkrati je Korošec poslal Alojzija Ku­ harja in patra Kazimirja Zakrajška v ZDA, kjer naj bi pri tamkajšnjih oblasteh vodila propagando za Slove­ nijo. To pa kaže na izrazito pragmatičnost te politike in ne na kako resnično germanofilsko ali celo nacistično spreobrnitev. Po padcu Francije so se namreč celotna jugoslovanska vlada in knez Pavle zavedali nevarnosti in nujnosti približevanja Nemčiji, tako Koroščeva poli­ tika načeloma sploh ni bila sporna in je deloma zanjo užival podporo tudi pri predsedniku vlade Cvetkoviču. Tudi nemška diplomacija Koroščevi politični usmeritvi ni nasedla, temveč so nekateri njeni strokovnjaki oce­ 4 0 7 Vidovič Miklavčič, Idejnopolitični značaj SLS od leta 1935 do začetka vojne leta 1941, str. 52; navaja Slovenec, 18. 8. 1940, Notranji pregled; Slovenec, 12. 9. 1938, Dr. Korošec Slovenski krajini in njenemu voditelju Kleklu. 4 0 8 Vidovič Miklavčič. Idejnopolitični značaj SLS od leta 1935 do začetka vojne leta 1941, str. 53. 4 0 9 Godeša, Odnos SLS do vprašanja rešitve državnopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na Jugoslavijo, str. 77-104. 4 1 0 Boban, Maček i politika HSS 1928-1941, 2, str. 348-350; Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933-1941, str. 225. 266 njevali, da za javno politiko še vedno stoji stari “nemški sovražnik, posebej zaradi tega, ker se boji nemških zah­ tev po slovenskem ozemlju”.4 1 1 Korošec je imel za strah pred Nemci namreč tehtne razloge in informacije. Leta 1938 je še kot notranji minister, zaradi dobro organizi­ rane nacistične propagande med nemško manjšino, po­ slal Alojzija Kuharja na poizvedovanja v Nemčijo. Kuhar se je pod lažnim imenom predstavljal kot predstavnik nemške manjšine v Jugoslaviji in na različnih ustano­ vah v Stuttgartu in Münchnu, po lastnih besedah “videl mnogo stvari, ki so mi odprle oči in mi pojasnile mnoge stvari, katere so se trenutno dogajale v Sloveniji’ 4 1 2 Godeša ugotavlja, da je globlji razkol v vladi na­ stal šele v začetku septembra. Koroščevim radikalnim ukrepom, predvsem proti Židom in masonom, naj bi na­ sprotovala zlasti minister za pravosodje Konstantinovič in podpredsednik vlade Maček. Vendar je bil spor glede naredb bolj površinski. Pravi vzroki spora so bili, kot je to sam Konstantinovič dojemal, v tem, da je skušal Ko­ rošec s svojim brezpogojnim izsiljevanjem glede naredb pravzaprav spodkopati sporazum Cvetkovič-Maček ter razdeliti Srbe in jih usmeriti proti vladi. Tako bi se tudi sam lahko ponovno povzpel do večjega vpliva.4 1 3 V tem kontekstu gre razumeti tudi Koroščeve tajne razgovore z ljotičevci, ustaši in z Mačkom v tem času, ki pa jih Go­ deša ocenjuje bolj kot sredstvo pritiska na nasprotnike v vladi kot pa na realno možnost za vlado v taki sestavi. Konstantinovič je kot Koroščev glavni nasprotnik v vladi to politiko razmeroma realno ocenil. Na mnenje kneza Pavla, daje Korošec že senilen in da ima dve fiksni ideji: prostozidarje in komuniste, je odgovoril: “Ne verjamem, da so to fiksne ideje, temveč preračunana stališča. Če­ prav je senilen, Korošec ve kaj dela,”4 1 4 Korošec sam je 4 1 1 Boban, Maček i politika HSS 1928-1941, 2, str. 367, citirano po Godeša, Odnos SLS do vprašanja rešitve državnopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na Jugoslavijo, str. 93. 4 1 2 Kuhar, Avtobiografija, str. 3, citirano po Godeša, Odnos SLS do vprašanja rešitve državnopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na Jugoslavijo, str. 92. 4 1 3 Godeša, Odnos SLS do vprašanja rešitve državnopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na Jugoslavijo, str. 94, glej tudi Konstantinovič, Politika sporazuma, str. 176-177, 184, 191; v taki oceni Koroščeve politike se strinja tudi Grdina, Mi- hailo Konstantinovič, Politika sporazuma, str. 289. 4 1 4 Konstantinovič, Politika sporazuma, str. 191 (zapis z dne 30. oktobra 1940). KULTURA IN IDEOLOGIJA 267 zaupnemu beograjskemu prijatelju novembra 1940 izra­ zil dvom o uspehu take politike: “Ne bom (uspel), podlegel bom, ker sem čisto sam in nimam nobenega prijatelja.”4 1 5 V obravnavano problematiko se je na podlagi Kon- stantinovičevega dnevnika spustil še Primož Kočar, ki pa je predvsem podrobneje povzel odnos med avtorjem dnevnika in Korošcem ter skozi ta odnos seveda tudi razmere v tedanji vladi.4 1 6 Prispevek korektno povzema dogajanje skoraj samo na podlagi dnevnika, v interpre­ tacijo pa ne le, da ne prinaša nič novega, lahko bi re­ kli, da pomeni določen korak nazaj, saj ne upošteva niti starejše ključne literature niti razprave Bojana Godeše. ** Po Konstantinoviču seje Koroščeva akcija z antise­ mitskimi uredbami oziroma zaostritev spora glede uredb začela 25. avgusta 1940, ko naj bi Konstantinovič ured­ be, ki jih je pripravil na Koroščevo zahtevo, predal Koro­ šcu v pregled.4 1 7 V petek, 6. septembra, avtor dnevnika ugotavlja: “Korošec nas postavlja pred izvršena dejstva. Hoče se prilizniti Nemcem. Ne sprašuje po ceni. Deli Srbe in uspelo mu bo, kar ni uspelo M. Grolu in M. Trifunoviču: da Srbe razdraži in jih dvigne proti nam. Treba je začeti boj proti njemu. Vse to sem odkrito povedal Cvetkoviču in še nekaj drugih podrobnosti. Korošec hoče boj z mano. Jaz se ne bom umaknil.”4 1 8 Po odkritem sporu s Koro­ šcem je Konstantinovič zbiral privržence. Cvetkovič se ni neposredno opredeljeval, čeprav je bilo že po naravi stvari in spričo dejstva, da je Konstantinoviča on pripe­ ljal v vlado, jasno, na čigavi strani je. V istem čolnu so pluli seveda tudi podpredsednik Maček, finančni mini­ ster Šutej in drugi Hrvati. Predstavnik srbskih polje­ delcev (Zemljoradnička stranka) Branko Čubrilovič se je med prvimi postavil proti Korošcu. Na svoji strani je 4 1 5 Jurčec, Skozi luči in sence, 3, str. 286, citirano po Godeša, Odnos SLS do vpra­ šanja rešitve državnopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na Jugoslavijo, str. 95. 4 1 6 Kočar, Menjava na stražarskem mestu ali “Visočanstvo, nije ovde u pitanju šta če reči ili raditi Korošec”, str. 235-244. 4 1 7 Konstantinovič, Politika sporazuma, str. 172. 4 1 8 Prav tam, str. 176, vse prevode iz srbščine je naredil Ervin Dolenc. 268 imel tudi pravosodnega ministra Lazarja Markoviča, ki je sicer vodil samostojno politiko, ter nekatere vplivne beograjske intelektualce, npr. pravnega strokovnjaka Slobodana Jovanoviča, filologa Aleksandra Beliča, izda­ jatelja časnika Politika Vladislava Ribnikarja. Na Koro­ ščevi strani pa sta bila poleg Kreka še ministra, ki sta vstopila v vlado v poletnih in jesenskih mesecih z na­ menom vladi dati bolj pronemški značaj, Danilo Vulovič (minister za gradbeništvo) in Dušan Pantič (minister za telesno vzgojo). Daleč najpomembnejša Koroščeva za­ veznika pa sta bila knez Pavle in nemška diplomacija. V torek, 17. septembra, seje spor toliko zaostril, da je avtor dnevnika zaradi Korošca predvidel vladno krizo. Korošec naj bi vplival na pisanje nemškega tiska proti Konstantinoviču, Cvetkovič pa je hotel zapleteni položaj rešiti s posebno uradniško komisijo, ki bi uredbo o ome­ jitvi vpisa za Žide zavrgla, potrdila pa uredbo o izključitvi Židov iz trgovine s hrano. “O Koroščevi akciji pravi, da je nenevarna.”*1 9 Vendar je 20. septembra očitno prišlo do novih intrig. Korošec naj bi vlado spet postavil pred izvr­ šeno dejstvo, od katerega je težko odstopiti. Avtor dnev­ nika veliko govori o intrigi, a nikoli ne pove nič o njeni vsebini. Neprestano ponavlja, da so Slovenci nelojalni do vlade in da delujejo proti državi. “Klerikalci” naj bi poleg tega lobirali pri generalu Nediču, naj ne podpiše uredbe, ki bi ukinila uredbo o omejitvi prodaje nepremičnin v obmejnem pasu. Po mnenju avtorja naj bi jih motilo sa­ mo to, da te uredbe niso sami predlagali.4 2 0 V ponedeljek, 23. septembra, je Konstantinovič kot glavni pravni strokovnjak v vladi urejeval tekst nove Ko­ roščeve uredbe o študentskih združenjih. “Težka stvar, ki bi lahko izzvala nerede na Univerzi.” Dva dni kasneje so Cvetkovič, Maček in Konstantinovič v kabinetu pred­ sednika razpravljali o vprašanju uredbe o Židih. “Cvet­ kovič je za to, da bi Korošca obšli. Sprejeli bi uredbo, a bi ji spremenili vsebino. Da bi veljala samo za Univerzo. Jaz sem pripomnil, da mora veljati za vso državo, ker je pomembna za splošne interese. Maček je zamomljal, da jo bo verjetno Ban (Hrvaške) razširil. Vedno isto! Jaz 4 1 9 Prav tam, str. 180-181. 4 2 0 Prav tam, str. 184. KULTURA IN IDEOLOGIJA 269 vztrajam na svojem stališču. Cvetkovič je zahteval, da bi sprejeli še nekaj o izključevanju Židov iz trgovine z ži­ tom. (...) Ob 11:30 sem šel v svoj kabinet, da bi redigiral uredbo o Židih.” Potem seje posvetoval še s strokovnjaki o možnosti uredbe, ki bi izključila Žide iz trgovine z ži­ tom in s hrano nasploh. “Jutri se sestanemo v odboru s Korošcem glede vprašanja uredbe o Židih. (...) Spomnim na vprašanje uredbe o organizaciji prometa z nepremič­ ninami. Cvetkovič pojasnjuje Mačku, da nas je hotel s tem Korošec minirati. S tem ne bo nič. (...) Misli, da tu ni potrebno nič narediti.”4 2 1 V četrtek, 26. septembra, je bila na dnevnem redu vladne seje končno uredba o Židih. “Vlada je soglašala, da ukrepa proti Židom. Te ukrepe moramo zdaj preučiti. Potrebni so.” Konstantinovič je začel brati podatke, ki so utemeljevali ukrepe proti Židom, in na prvo mesto, pred Koroščevo omejitvijo vpisa Židov v šole, postavil omejitev trgovanja s hrano, kar očitno ni bila Koroščeva pobuda. Vsi so bili za ukrepe, samo Laza Markovič, ki ni vedel za dogovor, da Korošca obidejo, je imel pomisleke glede neskladja z ustavo. Ko pa je Cvetkovič v razpravi o podrobnostih prebral uredbo, kot jo je redigiral Kon­ stantinovič, je bil Korošec presenečen in je protestiral. Vztrajal je pri svojem projektu. Vendar je vlada sogla­ šala, da bo dovoljeno število židovskih učencev na šo­ lah proporcionalno številu židovskih državljanov. Ured­ ba naj bi veljala do naslednjega leta. Naslednji dan so iz Cvetkovičevega kabineta uredbo poslali v podpis na ministrstvo za prosveto in Korošec jo je takoj podpisa­ no vrnil, vendar delno spremenjeno: da stopi v veljavo takoj. V Konstantinovičevi redakciji je pisalo, da stopi v veljavo naslednje šolsko leto. Ravno tako je bil stvar kompromisa del, ki govori, da uredba velja samo za prve razrede, medtem ko je bila Koroščeva želja, da bi ome­ jitev veljala za vse razrede. Korošec je vrnil udarec še isti dan. Že jutranje sobotne izdaje nekaterih nemških in madžarskih časopisov so poročale o sporu Korošca z drugimi člani vlade in o nameri njegovih nadaljnjih ukrepov proti Židom.4 2 2 4 2 1 Prav tam, str. 186-187. 422 prav tam, str. 187-190. 270 Če povzamem, je bila sporna antisemitska vladna uredba nedvomno Koroščeva, čeprav jo je podpisala vla­ da v celoti. Koroščeva je bila samo naredba 538. o ome­ jitvi vpisa na šole za Žide, nič pa ni imel pri uredbi 537. o omejitvi sodelovanja Židov pri grosistični trgovini in proizvodnji hrane, ki je bila za Žide v Jugoslaviji gotovo večji udarec. Uredba 538., ki jo je sprejela vlada, je bila očitno izdana v znatno milejši obliki, kot jo je predvide­ val Korošec, in je bila rezultat delnega kompromisa, še bolj pa nekakšne prevare vladne večine proti izsiljeval­ skemu Koroščevemu nastopu. Predvidevamo lahko, da je bila prvotna Koroščeva namera speljati vladno ured­ bo, ki bi precej bolj, če ne celo popolnoma omejila vpis Židov na šole in verjetno tudi ne samo v prve letnike teh šol. V kontekstu političnih odnosov in razmer znotraj vlade in domače politike pa jo je mogoče in potrebno razumeti tudi kot “mino”, ki bi vlado lahko zrušila (za­ majala jo je kar pošteno) in z nemško pomočjo Korošca še enkrat prinesla na vrh. ick-k Dnevnik Milana Jovanoviča Stoimiroviča je, čeprav gaje pisal srbski radikalec, konservativec in predan mo­ narhist, kot se je sam deklariral, v pogledu na Korošca skoraj diametralno nasproten od Konstantinovičevega. Stoimirovič je bil Koroščevi politiki dosti bolj naklonjen, čeprav do nje tudi kritičen. V nasprotju s Konstantino- vičem, ki ni imel predhodnih političnih izkušenj inje bil politično angažiran od Dragiše Cvetkoviča, ko je ta že predstavljal alternativo Stojadinoviču, je bil Stoimirovič star radikalec in predan občudovalec močnih osebno­ sti, kot sta bila Stojadinovič in Korošec. Konec avgusta 1940 je bil celo konkurent Danilu Vuloviču (s podporo Korošca), kije takrat na mesto Mihe Kreka prevzel mi­ nistrstvo za gradbeništvo. Milan Jovanovič Stoimirovič je bil rojen leta 1898 v Smederevu. Profesionalno življenje je začel leta 1919 kot novinar pri Politiki, v letih 1921-1923 je bil sodela­ vec glasila Narodne radikalne stranke Samouprava, le­ ta 1929 tiskovni predstavnik veleposlaništva v Berlinu, od 1932 do 1935 je v Skopju izdajal radikalsko glasilo KULTURA IN IDEOLOGIJA 271 Vardar, potem je dve leti delal v Centralnem presbiroju, v letih 1937-1938 pa je bil direktor državne tiskovne agencije Avala. Od leta 1940 do državnega udara 27. marca 1941 je bil načelnik Tiskovnega oddelka Ministr­ skega sveta (vlade) Kraljevine Jugoslavije. Med okupaci­ jo je bil direktor Državnega arhiva v Beogradu in glavni urednik Obnove (1941), zato je bil po vojni obsojen na 15 let zapora. Po izteku polovice kazni je bil izpuščen. Preživljal se je z zbiranjem gradiva za Jugoslovanski leksikografski zavod, sodeloval v periodiki in prevajal. Umrije leta 1966. Kot človek velikega Stojadinovičevega zaupanja je bil pri viru mnogih pomembnih informacij, v primerjavi s Konstantinovičem sicer v “drugi vrsti”, za­ to pa, kot politični novinar, vešč boljših političnih analiz in opažanj. Če se osredotočimo na Korošca in njegove sodelav­ ce iz SLS, potem je zanimivo omeniti opažanja že med pripravami srbsko-hrvaškega sporazuma, npr. 26. juni­ ja 1939: “Korošec beži. Zanimivo je, da je danes najbolj nepriljubljena osebnost v državi. Ljudje vedo za njego­ ve nore kombinacije, s katerimi ruši Srbe pred Hrvati in obratno. Ljudje verjamejo, da pripravlja neko novo svi­ njarijo. To so izrazi, ki jih ljudje uporabljajo, ko govorijo o njemu,”4 2 3 Ali takoj po podpisu sporazuma, 30. avgusta 1939: “Korošec se izogiba Beogradu: na mesto njega in­ trigira proti Sporazumu Krek. Slovenci se sploh obnašajo, kot da jih je Dragiša (Cvetkovič) grdo prevaral.” Na Koroščevo psiho in ideološko usmerjenost kaže zapis z dne 14. oktobra 1939: “Vgledališču (balet) sem videl Korošca in z njim govoril deset - petnajst minut. Zelo je zaskrbljen. Korošec se zelo boji komunistov in te­ ga ne skriva. Komunisti že drže vse v svojih rokah in samo še čakajo, da prevzamejo oblast. Korošec je zelo utesnjen in imam vtis, da je razočaran s Sporazumom do dna duše,”4 2 4 Po rekonstrukciji vlade in Koroščevem vstopu v vla­ do pa je Stoimirovič 11. julija 1940 zapisal: “Bil sem pri g. Korošcu. Pritoževal se je nad komunisti in nad Nemci. - Želel bi -, pravi, - vedeti kaj Nemci hočejo, pa bi jim 4 2 3 Jovanovič Stoimirovič, Dnevnik 1936-1941, str. 292. 4 2 4 Prav tam, str. 314. 272 ustregli; naj povedo kakšen paket hočejo, pa bi jim ga na­ redili, vendar ne vemo kaj hočejo. Na žalost bi moral biti zdaj Cincar Markovič v Berlinu, ko sta tam Ciano in grof Csâky, pa je dobil neko angino in obležal (...) Dragiša in Maček me o ničemer ne sprašujeta in nihče v vladi mi ne pomaga. Popolnoma sam sem. Ne vem kaj delajo, bojim pa se, da česa ne spregledajo. Pogojev za korporativizem pri nas ni, nimamo apara­ ta, osebja. Drugače nimam nič proti, da z vzgojo mladine postopamo kot v Nemčiji. Sploh naj se naredi vse kar je treba, samo da se ne posega v Cerkev.”4 2 5 Žal v času velikih vladnih viharjev s Koroščevimi uredbami od konca avgusta do začetka oktobra 1940, ko so le dosegli nekakšen kompromis pri Stoimiroviču, o tem ni zapisov. S Korošcem se je spet srečal šele 2. oktobra 1940. Po razgovoru o avtorju dnevnika in nje­ govem novem položaju načelnika vladnega tiskovnega urada je ta Korošca pobaral: “Vprašal sem ga kako stoji­ jo stvari z vlado in kaj se prepirata z Mačkom. - Nič! pravi. Ne strinjava se, vendar se ne prepirava. - Slišim, - nadaljujem - da se razhajata glede za­ kona o Židih, pa sem se ustrašil, da se ne razjezite in demonstrativno odstopite. - Tega ne bom naredil - pravi il saggio monsignore (moder gospod) - čeprav drži, da se razhajava glede teh zakonov. Ampak jaz grem svojo pot. Židom bom ustanovil njihovo gimnazijo, prepovedal jim bom ukvarjanje z zalo­ žništvom ipd. - ker to lahko, to je moj resor. Drugi ministri pa naj jih tolčejo v svojih resorjih vsak posebej. - Dobro, prosim vas - ga vprašam - kaj je potem tre­ ba pustiti, da se piše o Židih? Vse ali kaj? - Ne vse, - odgovori Korošec - ampak samo kar je konkretnega, neumne in prazne napade pa je treba pre­ povedati. Zatem je nadaljeval: - Dopustite, da se piše o vsem in o vsakomur, kar je navdahnjeno z evolucio­ nizmom, brišite vse, kar je navdahnjeno z revolucionar- stvom. Ker bi radi z evolucijo dali vse, zakaj potem revo­ lucija? (...) Manjšine prisilite, da bodo korektne, v literar­ nih vprašanjih se posvetujte z Boškom Bogdanovičem, potem obiskujte ljudi, govorite z njimi, svetujte jim vse 4 2 5 Prav tam, str. 376. KULTURA IN IDEOLOGIJA 273 dokler še hočejo poslušati, ko pa nočejo več, jih prepusti­ te notranjemu ministrstvu. - Povejte mi - nadaljujem - kako stoji stvar z Mač­ kom. - Ne vem, - pravi - dozdeva se mi, da nam noče dati slovenske in srbske enote (...) mogoče tudi išče razlog, da izstopi iz vlade, da bi se okrepil v opoziciji, ker se mu pozicija poslabšuje. Korošec mi je rekel še to: Dvema sovražnikoma drža­ ve in družbe, ki jima je ime Židje in masonstvo, dodajte še korupcijo, pa boste poznali program.”4 2 6 Konflikten in negotov položaj v vladi glede Koro­ šca in njegovih nasprotnikov je v soboto, 14. decembra 1940, zarana nepričakovano prekinila Koroščeva smrt. Marsikdo v političnem vrhu Jugoslavije se je verjetno oddahnil. Stoimirovič je takoj zjutraj napisal nekrolog: “Korošec je umrl v 68. letu starosti (pravilno v 69., op. E. D.). Umrl je od sladkorne bolezni, od pretiranega uživanja pri mizi (a nekateri pravijo: tudi od uživanja v postelji). V vsakem primeru je njegova smrt prizadela katoliško, ju ­ goslovansko in konservativno stvar. Umrl je prezgodaj, potem ko je pojedel samega sebe, rešil se je trpljenja. (...) Šele take nagle smrti pokaže kako težko in dolgotrajno je oblikovanje neke politične figure. Leta in desetletja. (...) Kakor koli že velik, je bil Korošec koristen za nas radika­ le. Lomil nas je, kot je lomil tudi mene leta 1936 in 1937, vedno prek drugih, vedno v rokavicah, vedno osebno ko­ rekten. Pa vendar nam je bil potreben, a nas je na hitro zapustil. Njegova smrt je velika luknja, krater, jama, svo­ jevrsten prekop.”4 2 7 Ob slovesu z beograjske železniške postaje nasle­ dnji dan pa med drugim: “Vglavnem ves ta konec tedna bo Koroščev. Pred 20 leti je prišel v Beograd zdrav, svež, moralno čist, z nadimkom 'lepi Tonček', ki so mu ga dale Slovenke, tu pa je postal ponočnjak, gurman, ženskar in samovoljnež, katerega vpliv je rastel toliko, kolikor manj je bil obziren in kolikor bolj je postajal bolehen in star.”4 2 8 Stoimirovičev dnevnik k poznavanju Koroščevega 4 2 6 Prav tam, str. 387-388. 4 2 7 Prav tam, str. 408. 4 2 8 Prav tam, str. 410. 274 kontroverznega delovanja v zadnjih mesecih življenja ne prinaša kaj bistveno novega. Pravzaprav le dodatno osvetljuje njegova zelo raznolika razmerja s srbskimi in drugimi jugoslovanskimi politiki. Dodatno dokumentira njegovo odkrito nasprotovanje srbsko-hrvaškemu spo­ razumu, njegov osamljeni položaj v tedanji vladi in po­ men njegove nenadne smrti v jugoslovanski politiki. Je uveljavitev Koroščeve antisemitske uredbe jeseni 1940 njegova zmaga ali poraz? Čeprav je kratkoročno mogoče bila videti kot zmaga, je bila bolj dolgoročno nedvomno bliže porazu, kot je tudi sam v slutnji pohajajočih moči intimno napovedoval. Tako zunanjepolitičnih kot notra­ njepolitičnih učinkov praktično ni bilo. Pro nemška poli­ tika se ni obrestovala niti takrat niti po okupaciji, vlada ni padla; da bi se mogoče še enkrat povzpel na čelo vla­ de in prevzel krmilo čolna v viharju, mu ni uspelo - in mu verjetno ne bi, tudi če ga ne bi prehitela smrt. KULTURA IN IDEOLOGIJA 275 Povzetek Državna meja na Karavankah je večino Slovencev leta 1918 postavila v povsem drug svet. Kot so pokazali dogodki s t. i. Državo SHS od konca oktobra do decem­ bra 1918, vsekakor ne drži, da Slovenci takrat ne bi bili dovolj zreli za samostojno državo. Kot ugotavlja Jurij Perovšek, tudi nepripravljeni niso bili. V kontekstu te­ danjih evropskih političnih razmer so bili za kaj takega preprosto premajhni in prešibki. Slovenci so bili pred prvo svetovno vojno za tisti čas sicer povsem razvit na­ rod, ki je imel za samostojno narodno življenje večino potrebnih narodno-kulturnih ustanov, svoje časopisje in oblikovan knjižni jezik. Manjkala naj bi mu le t. i. druga polovica, to je gospodarsko oziroma podjetniško meščanstvo. Podobno pomanjkljivost lahko ugotovimo tudi v kulturi. Razmeroma zadovoljivo splošno izobra­ ženost, ki jo najjasneje kaže okrog 90 % pismenost, je pri polnem razvoju intelektualne strukture oviralo iz­ razito pomanjkanje primernih kulturnih ustanov, ki bi slovenske izobražence lahko vzdrževale doma. Šele menjava državnega okvira leta 1918 je namreč prine­ sla slovenizacijo in pomembno izpopolnitev izobraževal­ nega sistema, posledično pa tudi ustanovitev - 70 let politično onemogočene - prve slovenske univerze. Od desetega leta starosti naprej se je pred tem velika ve­ čina izobraževala v nemščini, od končane srednje šole pa tudi v tujini, kar je močno omejevalo možnosti izo­ braževanja in hkrati pospeševalo ločevanje izobraženih od slovenske narodne skupnosti. Ustanovitev univerze, POVZETEK 277 Narodni gledališči v Ljubljani in Mariboru, Narodni in mestni muzeji, Državna študijska knjižnica in Glasbeni konservatorij v Ljubljani so Sloveniji omogočili mnogo večjo koncentracijo intelektualcev, kot je je bila sposob­ na pred letom 1918. Ljubljanska univerza pomeni pravi začetek slovenske znanosti. Ko je slovenščina postala uradni jezik v vseh uradih, na univerzi pa so pospešeno razvijali slovensko strokovno terminologijo, lahko o njej govorimo kot o kultiviranem evropskem jeziku, bolj ali manj enakovrednem sosednjim. Vzporedno s tem pro­ cesom je bil šele v jugoslovanski državi bistveno zaokro­ žen tudi proces oblikovanja slovenskega podjetniškega meščanstva. To resda ni nikoli dosegalo take akumula­ cije kapitala, ki bi posredno v večji meri omogočal vzdr­ ževanje visoke umetnosti, vendar je bilo slovensko pod­ jetniško meščanstvo za kaj takega verjetno še premlado. “Državni prevrat” pomeni prelomnico tudi za slo­ vensko samozavest. Po uresničitvi sanj in postopnem sestopu na trdna tla se je namreč začel proces, ki je v dobrem desetletju dokončno pokopal možnosti za etnič­ no, se pravi kulturno združitev Jugoslovanov, o kateri so mnogi Slovenci, da bi ubežali svoji nacionalni majh­ nosti in šibkosti, dolgo sanjali. Na anketo o slovenskem jezikovnem približevanju drugim Jugoslovanom je slo­ venski pisatelj Fran Milčinski leta 1913 odgovoril: “Te­ sen je pač naš dom, tesen kakor rodbinska rakev! Najna­ ravnejša rešitev iz teh morečih spon, bi bilo zbliževanje in končna jezikovna združitev s Hrvati.” Občutek majh­ nosti je tudi med preprostimi ljudmi tako razširjeno in od narodnega samozavedanja sredi prejšnjega stoletja do danes trajajoče ter globoko v podzavest usidrano občutje pri Slovencih, da bi mu lahko kratko rekli kar “slovenska tesnoba”. Ta pa je pomemben vzrok za razne oblike slovenske samomorilnosti ali, kot je to imenoval Vasilij Melik, za “značilno slovensko bolezen samoodre- kanja in samoodpovedovanja”. Ena od teh so nedvomno tudi razni poskusi slovenskih intelektualcev, da bi se z navezavo oziroma v končni fazi z združitvijo Slovencev z nekim večjim sosednjim narodom razbremenili odgo­ vornosti nenehnega boja za etnični obstanek. Od iliriz­ ma prek podleganja nemški kulturni prevladi (primer Karla Dežmana, Fritza Pregla idr.) do integralnega ju­ 278 goslovanstva pa so Slovenci vedno našli dovolj notranje moči, da so bile skušnjave zunanjega integralizma prej ali slej zavrnjene. Ustanovitev prve jugoslovanske drža­ ve v postopni emancipaciji od te tesnobe predstavlja po­ membno prelomnico. V približno petih letih skupnega jugoslovanskega življenja, ko so slovenski intelektualci počasi dojeli realnost političnih, gospodarskih in kul­ turnih razmerij v državi, seje začel proces razčiščevanja dileme: ali vztrajati pri slovenski kulturni posebnosti in prevzeti odgovornost za določeno kulturno izolacijo ali se prepustiti počasni asimilaciji v politično in številčno dominantnejšo, vendar v povprečju slabše razvito srbo­ hrvaško kulturo. Glavni problemi slovenske kulture ob prehodu iz habsburške monarhije v prvo jugoslovansko državo leta 1918 so bili torej naslednji: Imeli smo sicer dokaj učinkovit, vendar pretežno nemški in zelo pomanjkljiv izobraževalni sistem. Zlasti srednje šole so bile skoraj povsem nemške, univerzite­ tni študiji pa daleč, zunaj etničnega prostora. Daleč od doma so delovali tudi slovenski znanstveniki. V ume­ tnosti so po kvaliteti dosegali takratno evropsko raven le nekateri slikarji, zlasti impresionisti, in maloštevilni literati (Ivan Cankar, Oton Župančič). Ustanovitev prve jugoslovanske države leta 1918 pomeni za slovensko kulturo pomembno prelomnico. Boj za nadzor nad državno upravo in kulturnimi usta­ novami je sočasno potekal na dveh ravneh. Po prevzemu oblasti so se slovenski politiki trudili predvsem za slove­ nizacijo ostankov prej privilegiranega nemštva. Hkrati s hitrim in neizbežnim porazom Nemcev so različni slo­ venski politični krogi skušali zavzemati čim boljše pozi­ cije na izpraznjenem prostoru. Edino deželno središče, kjer so živeli Slovenci in ki je po italijanski zasedbi Primorske in vzpostavitvi me­ je med Nemci in Slovenci na Karavankah ostalo v no­ vi jugoslovanski državi, je bilo upravno središče dežele Kranjske, Ljubljana. Ljubljana je že od razmaha sloven­ skega narodnega gibanja v šestdesetih letih 19. stoletja počasi preraščala funkcijo središča avstrijske regije in pridobivala pomen slovenske narodne metropole, kar so skušali nemški nacionalisti zavirati. Deloma je konku­ POVZETEK 279 renco Ljubljani do leta 1918 predstavljal Trst, kije bil največje slovensko mesto, kljub temu da so v njem imeli večino Italijani (57.000 Slovencev od 230.000 vseh pre­ bivalcev leta 1910, Ljubljana okrog 50.000 prebivalcev). Nemci na Kranjskem so spričo zaostrenih mednacional­ nih odnosov leta 1919 utemeljeno pričakovali povečan politični pritisk zlasti na svoje kulturne ustanove. Tiste ustanove, ki so bile registrirane kot društva, so zaradi suma protidržavne ali protistatutarne dejavnosti nava­ dno dobile državni nadzor in so z odhajanjem Nemcev in sprejemanjem novih članov v nekaj letih spremenile nacionalno strukturo članstva ter tako postale sloven­ ske. Nemška manjšina v Sloveniji (leta 1921 je osta­ lo še 41.500 Nemcev) je izgubila politični in kulturni vpliv, večinoma pa je obdržala gospodarsko moč, zlasti v Mariboru, kjer je ostalo še več kot 20 % nemškega prebivalstva. V Ljubljani so Slovenci tako prevzeli po­ membne kulturne institucije, kot so dramsko gledali­ šče, filharmonična družba in kazinsko društvo, vse tri z reprezentančnimi stavbami v središču mesta. V Celju so prevzeli Nemško hišo, v Mariboru pa kazinsko društvo in gledališče. Šele z vstopom v Jugoslavijo je bil poslovenjen ve­ lik del osnovnih šol na Štajerskem. Še leta 1900 je bi­ la nemščina učni jezik na tretjini osnovnih šol na spo­ dnjem Štajerskem in desetini osnovnih šol na Kranj­ skem. Ob obisku ameriške študijske komisije za bodočo razmejitev med Jugoslavijo in republiko Avstrijo so šta­ jerski Nemci 27. januarja 1919 v Mariboru organizirali nasilne demonstracije, v katerih so sodelovali tudi nem­ ški učitelji, ki so na ulice pripeljali cele razrede otrok. Slovenska šolska oblast je po teh dogodkih začela inten­ zivneje odpuščati nemško usmerjene učitelje in nasta­ vljati slovenske. Po demonstracijah so na Štajerskem odpustili 36 srednješolskih in 200 do 300 osnovnošol­ skih učiteljev. Večina odpuščenih nemških učiteljev se je izselila v Avstrijo. Pri tem je bil zelo dobrodošel prvi val slovenskih učiteljev, ki so v Jugoslavijo pribežali s Primorske. Samo do italijanske šolske reforme (popolna italijanizacija šolstva), ki so jo začeli izvajati leta 1923, je s Primorske v Jugoslavijo pribežalo 355 slovenskih učiteljev, pozneje pa še 200 do 300. V prvih dveh letih 280 po prevratu so ustanovili skoraj 150 novih razredov po slovenskih osnovnih šolah. Slovenizirali so skoraj vse srednje šole na sloven­ skem ozemlju, ki je pripadlo Jugoslaviji. Prej je bila na tem ozemlju slovenska samo zasebna škofijska gim­ nazija v Št. Vidu nad Ljubljano, 7 srednjih šol je bilo povsem nemških, 6 pa dvojezičnih. Za potrebe nemške manjšine je nekaj let ostala samo realna gimnazija v Ljubljani. Poslovenili so vseh osem učiteljišč, od katerih je bila prej polovica dvojezičnih, polovica pa nemških, slovenskega učiteljišča ni bilo. V Ljubljani je bila na novo ustanovljena trgovska akademija. Krono vseh teh prizadevanj gotovo predstavlja ustanovitev ljubljanske univerze s petimi fakultetami poleti 1919. To je bila ne­ dvomno najpomembnejša pridobitev za razmah in ure­ ditev slovenske znanosti. Ljubljanska univerza je kmalu dobila simbolični pomen vseh slovenskih kulturnih pri­ dobitev v novi državi. Po odhodu demokratske stranke v opozicijo leta 1925 so praktično vse slovenske politične organizacije ob občasnih grožnjah pri sprejemanju dr­ žavnega proračuna zagovarjale neokrnjeno univerzo v Ljubljani. Postopoma so se oblikovale posamezne znanstvene discipline tudi prek interesnih združenj, ki so skrbela za strokovno literaturo svojega področja. Na novo so v prvih letih ustanovili Umetnostnozgodovinsko društvo, Bogoslovno akademijo, Etnografski inštitut oziroma muzej, Znanstveno društvo za humanistične vede in Geografsko društvo. Še iz avstrijskih časov sta delovali znanstveni društvi Slovenska matica (1864) in Pravnik (1889). Slovenski izobraženci so si od leta 1921 priza­ devali za ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki je bila uresničena šele konec tridesetih let (1938). Bivša licejska oziroma Študijska knjižnica za Kranjsko v Ljubljani in knjižnica Zgodovinskega dru­ štva v Mariboru sta dobili pravico do obveznega izvo­ da vsake v Sloveniji tiskane publikacije. Sistematično zbiranje vsega narodnega tiska na enem mestu namreč veliko pomaga pri njegovem proučevanju in nadaljnjem znanstvenem raziskovanju. Slovenski leposlovni ustvarjalci so imeli staro or­ ganizacijsko tradicijo: Društvo slovenskih pisateljev od POVZETEK 281 leta 1872. Leta 1920 sojo nadaljevali z Društvom slo­ venskih leposlovcev oziroma (od 1923) književnikov in se zlasti zaradi jezika niso združevali na jugoslovanski ravni, kot so to naredili likovni, glasbeni in gledališki umetniki. Slovensko gledališče v Ljubljani je bilo obujeno že mesec dni pred koncem vojne. V sezoni 1919/1920 so prvič igrala tri slovenska profesionalna gledališča: v Ljubljani, Trstu in Mariboru. Tržaški ansambel seje po požigu Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920 razšel po manjših amaterskih odrih v tržaških predmestjih, deloma pa emigriral v Jugoslavijo. Slovenska dramska društva so do leta 1923 prevzela še mestni gledališči v Celju in na Ptuju. Ljubljansko in mariborsko gledališče sta bili kmalu podržavljeni, kar pa ni rešilo njune ne­ nehne denarne krize. V glasbenem ustvarjanju so po neuspelem poskusu iz leta 1908 Slovenci leta 1919 dobili svojo filharmonijo, leto kasneje pa še glasbeni konservatorij. Taje bil po­ tem v letih 1926 in 1927 podržavljen. Za ohranjanje slovenskega likovnega spomina je leta 1918 začelo skrbeti društvo Narodna galerija. De­ cembra 1928 je Narodna galerija odprla stalno retro­ spektivno razstavo starejše slovenske likovne umetnosti v ljubljanskem Narodnem domu. Leto pred tem uspe­ hom so mlajši likovniki začeli z akcijo še za Moderno galerijo, ki seje začela uresničevati šele konec tridesetih let (1938). Medtem ko so imeli gledališki igralci možnost izobraževanja na glasbenem konservatoriju, so pobude za likovno akademijo v Ljubljani ostale neuresničene. V kulturno-civilizacijskem pomenu je bil za Slo­ vence prehod v novo državno skupnost leta 1918 svo­ jevrsten kulturni šok. V avstrijskem delu habsburške monarhije so Slovenci v pismenosti nekoliko presegali povprečje. V Jugoslaviji so se znašli v povsem drugač­ nem okolju. Po popisu prebivalstva leta 1921 je bilo v slovenskem delu nove države skoraj 90 % pismenih, medtem ko je bralo in pisalo v vseh ostalih delih dr­ žave skupaj povprečno le dobrih 40 % prebivalcev. V osrednji Srbiji je bila pismenost razširjena okrog 30 %, v Makedoniji, na Kosovu (takrat t. i. Južna Srbija), v Črni gori in tudi med bosanskimi muslimani pa še bi­ 282 stveno manj. Temu primerni so bili splošna izobrazba južne polovice države, nizki šolski standardi, zelo slab šolski obisk, slabe organizacijske sposobnosti prebival­ stva, slabo nadzorovana in zato skorumpirana uprava ter končno tudi vprašljiva sposobnost demokratičnega političnega odločanja. Vse te probleme so Slovenci dojeli šele v prvih letih po združitvi. Pred tem so bili Slovenci v svojem jugoslovanskem navdušenju, zlasti po srbskih zmagah v Balkanskih vojnah 1912-1913, do teh stvari brezbrižni. Spričo nezadržnega germanizacijskega pri­ tiska na Koroškem in Štajerskem se je zdela povezava s Hrvati in Srbi v okviru trialistično preurejene habs­ burške monarhije ali celo širše edina možna in nujna rešitev. Kako konkretno bi bila urejena ta povezava, ni bilo tako pomembno. V primerjavi z drugimi pokrajinami v novi državi je bila v Sloveniji zelo dobro razvita predvsem osnovna šola, pa tudi strokovno, predvsem kmetijsko šolstvo. Za polovico boljši kot v drugih delih države je bil obisk šol, še večje razlike pa so bile v številu šolskih oddelkov in učiteljev na število prebivalcev. Pri srednjih in visokih šolah so bila ta nesorazmerja mnogo manjša. Pospe­ šeno ustanavljanje gimnazij in učiteljišč v drugih delih države je bilo v veliki meri plod prosvetne politike demo­ kratov v prvi polovici dvajsetih let. V prvem desetletju Jugoslavije je bil indeks rasti števila osnovnih šol v vsej državi 137, gimnazij in realk 169, učiteljišč pa 191. Velike kulturno-civilizacijske razlike med posame­ znimi pokrajinami nove jugoslovanske države so bile gotovo naj večji problem njene kulturne politike. Pri tem so veliko vlogo igrala prizadevanja za izenačitev zakono­ daje na tem področju. Vendar je politika najmočnejših strank v novi državi (srbske radikalne stranke in demo­ kratske stranke), v prvi vrsti izsiljena vidovdanska usta­ va (1921), onemogočila učinkovito parlamentarno delo. Večina reorganizacije državne uprave je bila izvedena mimo parlamenta, z vladnimi naredbami in odredbami. Z vsako spremembo v upravi so se pristojnosti pokrajin­ skih upravnih organov krčile in prehajale na centralno vlado v Beogradu. Ureditev se je s tem vse bolj prilaga­ jala stari srbski ureditvi, kije bila po francoskem vzoru izrazito centralistična. POVZETEK 283 Politična uprava, konkretno minister, je imela ve­ liko moč pri urejanju šolstva tudi z odloki o učnih na­ črtih. V Sloveniji so vsa dvajseta leta skupaj s šolskimi zakoni ostali v veljavi stari avstrijski učni načrti, ki so jih sproti popravljali. V prvih letih so na račun nemšči­ ne dobili učne ure slovenščine, srbohrvaščine in fran­ coščine. Šolske reforme so postopoma izenačevale učne načrte v vsej državi po vzoru srbskih šolskih razmer, kar je slovenskemu šolstvu prinašalo kakovostni padec. Do kraljeve diktature je bilo samo za osnovno šolo izdelanih več kot deset različnih zakonskih predlogov in nekaj manj za srednje šole ter univerze. Vsi ti predlogi so bili ob vsaki menjavi vlade (od 1918 do 1929 se jih je zamenjalo 24) umaknjeni iz parlamentarne procedu­ re in izročeni strokovnjakom v predelavo. Nova enotna šolska zakonodaja je bila uvedena šele po ukinitvi par­ lamenta v letih 1929 in 1930. Zakonska ureditev kulturnih dejavnosti v Sloveniji in v vsej Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila torej zmedena, neenotna in nedorečena. Razen redkih izjem so v kulturi veljali zakoni prejšnjih držav na tem prostoru: v Sloveniji, Dalmaciji ter deloma Bosni in Her­ cegovini avstrijski; na Hrvaškem in v Slavoniji ogrski; v Vojvodini in južneje od teh pokrajin pa srbski in črno­ gorski. Z urejanjem zadev iz Beograda so se ti zakoni mešali s staro srbsko zakonodajo. Pri tem je prihajalo do dvoumnosti in očitnih zakonskih nasprotij, kar je omogočalo samovoljo nižjih upravnih oblasti, političnih strank in posameznikov. Zaradi spolitizirane uprave in nepretrgane politične krize, ki je onemogočala ureditev uprave, so mnogi slovenski kulturni delavci uvedbo dik­ tature 6. januarja 1929 sprva sprejeli naklonjeno. Po­ udarjena unitaristična politika diktatorskih vlad pa jim je prinesla samo še eno razočaranje. Temeljno vprašanje slovenske kulturne politike je bil iz prejšnjega časa podedovani kulturni boj med ka­ tolicizmom in liberalizmom ter s tem konfliktom pogo­ jen odnos do slovenstva in jugoslovanstva. Pri liberal­ cih je bila v ospredju ideja integralnega jugoslovanstva, t. i. unitarizma. Novo jugoslovansko nacijo naj bi po­ stopoma sestavili, zaradi tisočletne ločenosti, kulturno še različni Srbi, Hrvati in Slovenci. Država naj bi si pri­ 284 zadevala te razlike čim prej izničiti in ustvariti enoten jugoslovanski narod. Taka kulturnopolitična usmeritev je bila zlasti v Sloveniji in na Hrvaškem problematična, ker so bile dežele iz bivše Avstro-Ogrske upravno, go­ spodarsko in kulturno precej bolj razvite od kraljevin Srbije in Črne gore. V Srbiji pa projekt enakopravnega poenotenja sprva ni bil sprejemljiv, ker so novo državo razumeli kot veliko Srbijo, ki se je razširila in predvsem združila vse Srbe na račun zmage v svetovni vojni. Za­ to Jugoslavija za Srbe sprva ni bilo sprejemljivo ime za novo državo, jugoslovanska ideja je namreč izvirala iz njenih habsburških dežel. Vladajoči srbski krogi so sča­ soma idejo integralnega jugoslovanstva preprosto pri­ redili in posvojili v smislu, da je treba druge posrbiti. Demokratska stranka, v katero so se združili tudi slo­ venski liberalci v JDS, je zagovarjala tak idealističen in zato naiven koncept enakopravne stalitve vseh močno različnih prebivalcev nove države v enoten narod (kot talilni lonec v ZDA), vendar sta stranka in njen unitari­ stični koncept tudi v času, ko je dobila največjo podporo med jugoslovanskimi volivci (novembra 1920), ostala v vseh pokrajinah v manjšini. Integralno jugoslovanski koncept slovenskih libe­ ralcev je v prvem obdobju nove države triumfiral. V veli­ ki meri je slonel na predvojni idejni tradiciji, ki seje ne­ nadoma uresničila, čeprav nepopolno. Prizadevanje za etnično in kulturno združitev z ostalimi Jugoslovani, ki bi zaustavila asimilacijske pritiske Nemcev in Italijanov, je imelo tudi ugodne politične posledice. Centralistična državna ureditev, ki bi to zlitje pospeševala, bi hkrati onemogočala prevladujoči vpliv političnega katolicizma v Sloveniji. Center nove države, kjer so katoliki postali konfesionalna manjšina, je bil v njenem pravoslavnem delu. Centralistična ureditev bi tako oslabila v Sloveniji izredno močno Katoliško cerkev, ki se je žilavo upirala krčenju svojega vpliva in laizaciji javnega življenja. V avstrijski dobi so slovenski liberalni nacionalisti s svo­ jim prizadevanjem za izpopolnjevanje slovenske kultu­ re uživali tudi podporo velike večine slovenskih izobra­ žencev. Po ustanovitvi skupne jugoslovanske države je slovenska kultura zanje izgubila politični naboj in se z upiranjem srbizaciji pokazala celo kot ovira. Zaradi POVZETEK 285 jugoslovanskega unitarističnega koncepta so slovenski liberalni politiki v Jugoslaviji v glavnem izgubili intelek­ tualno podporo, kmalu pa tudi večino drugih volivcev, doživljali so nenehne politične cepitve ter čedalje večjo osamljenost. Pri katoliških politikih so bili pogledi na to vpra­ šanje v prvih dveh letih nove državne skupnosti bolj zmedeni. SLS je do leta 1917, ko se je po razkolu za­ menjalo njeno vodstvo, vodila protisrbsko politiko. Za­ to je v spremenjenih političnih razmerah po letu 1918 poudarjala jugoslovansko usmeritev. Šele po volitvah v konstituanto novembra 1920 in ob ustavni razpravi je federalna upravno-politična usmeritev v SLS dobila polno veljavo. Nasproti pravoslavni večini in vladarju bi večja avtonomija Slovenije katoliškim politikom zagota­ vljala prednost tudi v versko-kulturnem boju. Upravno- politični avtonomiji je na kulturnem področju ustrezala samobitnost slovenske kulture in jezika, znotraj prete­ žno srbohrvaške Jugoslavije torej kulturna avtonomija. Katoliška stranka je kulturo pojmovala kot staro dome­ no Cerkve in se je v kulturni politiki pretežno borila za ohranjanje njenega vpliva. Njena kulturna politika je poleg tega največkrat padala še v kontekst prizadevanj za politično avtonomijo. Po splošnem razočaranju Slo­ vencev z novo državno skupnostjo - krivične državne meje po pogodbah iz leta 1920 in slaba srbska državna uprava, predvsem krivična davčna politika vse do leta 1928 - je njena avtonomistična politika dobila podpo­ ro dveh tretjin slovenskih volivcev. Podpora slovenskim kulturnim ustanovam, zlasti ljubljanski univerzi pa je pridobila tudi mnogo izobražencev, ki so slovenske­ mu katoliškemu gibanju v dvajsetih letih prinesli večjo idejno odprtost in toleranco. Velika gospodarska kriza, kraljeva diktatura in papeške okrožnice Quadragesimo anno (1931) ter Divini redemptoris (1937) v tridesetih so tudi katoliške idejne tokove zaostrili in zlasti v kultur­ nih vprašanjih vrnili v nestrpni čas pred veliko vojno. 286 Summary In 1918 thè state border, running along thè Kara­ vanke mountain range, put thè majority of Slovenians into a completely different world. As thè developments of thè so-called State of SHS since thè end of October until December 1918 showed, it is definitely not true that at thè time Slovenians were not mature enough to establish an independent state. As Jurij Perovšek es- tablishes, they were not even unprepared. However, in thè context of the Contemporary European politicai cir- cumstances they were simply too small and too weak for such a goal. Before World War I Slovenians had oth- erwise been a completely developed nation for that pe­ riod and had most of the national-cultural institutions, newspapers and well-developed literary language, need- ed for independent national life. Supposedly they only lacked the so-called second half, that is, the economic or entrepreneurial bourgeoisie. Similar shortcomings may also be seen in culture. Despite the relatively satisfac- tory general éducation, most clearly demonstrated by what was approximately a 90 % literacy rate, thè com­ plete development of the intellectual structure was im- peded by the lack of suitable cultural institutions that could keep the Slovenian intellectuals at home. Namely, only the change of the state context in 1918 brought about thè Slovenisation and essential improvement of thè educational system, and consequently also thè es­ tablishment of the first Slovenian university, which had been politically impeded for 70 years. Before that the SUMMARY 287 majority of Slovenians had been educated in thè Ger­ man language since thè age of ten, which hindered thè educational possibilities considerably, at thè same time encouraging thè séparation of thè intellectuals from thè Slovenian national community. The establishment of thè University, National Theatres in Ljubljana and Maribor, national and city muséums, National Study Li­ brary and Music Conservatory in Ljubljana allowed for a far greater concentration of intellectuals in Slovenia than before 1918. The Ljubljana University represents thè trae beginning of Slovenian science. As Slovenian became thè officiai language in all institutions and as at thè University thè Slovenian expert terminology was developed rapidly, we can cali it a cultivated European language, more or less equal to thè neighbouring ones. Simultaneously with this process only as late as in thè Yugoslav state thè shaping of thè Slovenian entrepre­ neurial bourgeoisie was essentially complete. Admit- tedly, thè Slovenian entrepreneurial bourgeoisie did not achieve such an accumulation of capital as to indirectly enable the maintenance of high art on a larger scale, since it was probably still too young for that. The “state overthrow” also represents a turning point for the Slovenian confidence. After thè dream had been achieved and the reality became apparent, the process began that in a little more than a decade ulti- mately vanquished any possibility for the ethnie, that is, cultural unification of the Yugoslav nations, which many Slovenians had dreamed about for a long time in order to escape their national smallness and weak- ness. In 1913 the Slovenian writer Fran Milčinski gave the following answer to the survey about the Slovenian linguistic approximation to the other Yugoslav nations: “Our home is confined as a famïly coffin! The most natu­ ral escape from these tormenting shackles would he the approximation and final linguistic unification with the Croats. ” Also among simple people thè feeling of small­ ness has been so extensive, lasting since the onset of the national self-awareness in the middle of the 19th Century until today, and ingrained so deep in the Slov­ enian subconscious that we could simply refer to it as the “Slovenian anxiety”. This is an important cause of 288 various forms of thè Slovenian suicidality or, as Vasilij Melik called it, thè “characteristic Slovenian disease of self-renouncement and self-denial”. Hence undoubtedly also various attempts of the Slovenian intellectuals to shed the burden of the responsibility for the constant struggle for ethnie perseverance by the approximation and ultimately unification of Slovenians with a larger neighbouring nation. From Illyrianism to the subordi­ nation to thè German cultural domination (the exam­ ple of Karel Dežman, Fritz Pregel, etc.) to integral Yugo- slavism Slovenians have always found enough internal power to sooner or later reject the temptations of ex- ternal integralism. The establishment of the First Yu- goslav State represents an important turning point in the graduai émancipation from this anxiety. In roughly fìve years of living in the common Yugoslav state, as the Slovenian intellectuals gradually grasped the reality of thè politicai, economic and cultural relations within thè state, the resolution of thè following dilemma began: either to persist in the Slovenian cultural individual- ity and accept the responsibility for a certain cultural isolation, or to accept the graduai assimilation with the politically and quantitatively dominant but on average less-developed Serbo-Croatian culture. Let us take a look at the main problems of the Slo­ venian culture at the transition from the Habsburg Monarchy to the First Yugoslav State in 1918. We had quite an effective but mostly German and very deficient educational system. Especially the sec­ ondary schools were almost completely German, while university studies were outside the Slovenian ethnie space. The Slovenian scientists also worked far away from home. In the field of art only certain painters, es­ pecially the impressionists, and few writers (Ivan Can­ kar, Oton Župančič) were at the Contemporary Euro­ pean level in terms of quality. The establishment of the First Yugoslav State in 1918 represented an important turning point for the Slovenian culture. The struggle for thè control of the state administration and cultural institutions took place at two levels simultaneously. After the takeover of power the Slovenian politicians tried especially to Slo- SUMMARY 289 venise thè remaining Germans, who had previously been in a privileged position. With the swift and una- voidable defeat of the Germans, various Slovenian polit­ icai circles strived to occupy the best positions possible in the space that had been emptied. The only regional centre where Slovenians lived and which remained in thè new Yugoslav state after the Ital- ian occupation of the coastal région of Primorska and the establishment of the border between Germans and Slovenians, running along the Karavanke mountain range, was the administrative centre of the province of Carniola: Ljubljana. Since the expansion of the Sloveni­ an national movement in the 1860s Ljubljana gradually outgrew its function as a centre of the Austrian région and gained importance as the Slovenian national me- tropolis - a development which the German nationalists tried to obstruct. Until 1918, Ljubljana's only compé­ tition was Trieste - the biggest Slovenian city, despite Italians being thè majority population there (57.000 Slovenians out of 230.000 inhabitants in 1910, while Ljubljana had some 50.000 inhabitants). In 1919, due to tense relations among the nations, the Germans in Carniola rightly expected an increasing politicai pres­ sure, especially against their cultural institutions. Most of the institutions registered as societies were brought under thè state control due to the suspicions of anti­ state or an ti-statu tory activities. As the Germans left and new members were accepted, the national structure of the membership changed and thus these institutions became Slovenian. The German minority in Slovenia (in 1921 only 41.500 Germans remained) lost its politicai and cultural influence, but kept most of its economic power, especially in Maribor where more than 20 % of the population was still German. In this manner Slov­ enians took over the important cultural institutions in Ljubljana, for example the drama theatre, philharmonie society and social club, all three owning their charac- teristic buildings in the centre of thè city. In Celje they took over the German House, and in Maribor the social club and theatre. Only after Slovenians joined Yugoslavia, thè major­ ity of primary schools in the région of Styria were Slo- 290 venised. Even as late as in 1900, German was thè teach- ing language at one third of primaiy schools in Lower Styria and one tenth of primaiy schools in Carniola. On 27 Januaiy 1919 - during thè visit of the American study commission for thè future démarcation between Yugoslavia and the Republic of Austria - the Styrian Germans organised violent démonstrations, in which the German teachers also took part and brought whole classes of children to the streets. After these events the Slovenian school authorities intensified the dismissal of German-oriented teachers and the employment of Slovenian ones. After the démonstrations 36 second- aiy-school and between 200 and 300 primary-school teachers were dismissed in Styria. Most of them moved to Austria. At this time the first wave of Slovenian teach­ ers, immigrating to Yugoslavia from the coastal région of Primorska, was veiy welcome. Only until the Italian school reform (complete Italianisation of éducation), undertaken in 1923, 355 Slovenian teachers moved from Primorska to Yugoslavia, and were later joined by another 200 to 300 teachers. In the first two years after the overthrow almost 150 new classes were formed in the Slovenian primary schools. Almost all secondary schools in the Slovenian ter­ ritory that now belonged to Yugoslavia were Slovenised. Before that in this territory only the private diocesan gymnasium (general secondaiy school) in Št. Vid nad Ljubljano was Slovenian. Seven secondaiy schools were completely German and six were bilingual. In Ljubljana only the natural sciences secondaiy school, the so-called Realgymnasium, remained for a few years for the needs of the German minority. All eight teacher's Colleges were Slovenised. Before that half of them were bilingual and half were German. There had been no Slovenian teach­ er's Colleges. A commercial college was newly founded in Ljubljana. All these efforts were crowned with the estab­ lishment of the Ljubljana University with five faculties in the summer of 1919. That was undoubtedly the most important acquisition that allowed for the development and régulation of Slovenian science. The Ljubljana Uni­ versity soon became symbolic of all the Slovenian cul­ tural achievements in the new state. After the Demo- SU M MARY 291 cratic Party went into opposition in 1925, practically all Slovenian politicai organisations, in light of occasionai threats during the adoption of the state budget, argued for the intact University of Ljubljana. Individual scientific disciplines also gradually formed through interest groups, which took care of the expert literature in their respective fields. In the first years the Art History Society (Umetnostnozgodovinsko društvo), Theological Academy (Bogoslovna akadem­ ija), Etnographic Institute and Museum (Etnografski inštitut), Scientific Society for Humanities (Znanstveno društvo za humanistične vede) and Geographie Society (Geografsko društvo) were established. The scientific societies Slovenska matica (1864) and Pravnik (1889) remained from the Austrian times. Since 1921 the Slov­ enian intellectuals strived for thè establishment of the Academy of Science and Arts (Akademija znanosti in umetnosti) in Ljubljana, which was realised as late as in the end of the 1930s (in 1938). The former lyceum or study library for Carniola in Ljubljana and the library of the Historical Society (Zgodovinsko društvo) in Maribor gained the right to receive an obligatoiy issue of eveiy publication printed in Slovenia. Namely, the collection of the whole of the national press in a single place con- tributes a lot to its study and further scientific research. The Slovenian writers of literature had their old traditional organisation: Slovenian Writers' Associa­ tion (Društvo slovenskih pisateljev) since 1872. In 1920 they built on this tradition with the association called Društvo slovenskih leposlovcev or, since 1923, Društvo slovenskih književnikov. Especially because of the lan- guage they were not organised at thè Yugoslav level like fine arts, music and theatre artists. The Slovenian theatre in Ljubljana was already re- stored a month before thè end of World War I. In the season 1919/1920, three professional Slovenian thea- tres staged performances: in Ljubljana, Trieste and Maribor. After the burning of the National Hall (Narodni dom) in Trieste on 13 July 1920, thè Trieste ensem­ ble dispersed to smaller amateur stages in thè Trieste suburbs and partly emigrated to Yugoslavia. Until 1923 the Slovenian drama associations also took over thè city 292 theatres in Celje and Ptuj. The Ljubljana and Maribor theatres were soon nationalised, but this failed to solve their constant financial crises. In thè field of music, after thè failed attempt in 1908, Slovenians got their philharmonie society in 1919, as well as a music conservatory a year later. The latter was subsequently nationalised in 1926 and 1927. The National Gallery (Narodna galerija) society started taking care of thè préservation of thè Slovenian fine arts legacy in 1918. In December 1928 thè National Gallery opened a permanent rétrospective exhibition of thè older Slovenian works of fine arts in thè Ljublja­ na National Hall. A year before this achievement thè younger artists undertook an action with thè aim of establishing a Modern Gallery (Moderna galerija). The réalisation of this idea did not begin until thè end of thè 1930s (1938). While theatre actors had thè possi- bility to receive éducation at thè music conservatoiy, thè initiatives involving an Academy of Arts in Ljubljana remained unrealised. In thè cultural and civilisational sense thè transi­ tion to a new state community in 1918 was a kind of a culture shock for Slovenians. In thè Austrian part of thè Habsburg Monarchy thè literacy of Slovenians was somewhat above average. However, in Yugoslavia they found themselves in a completely different environment. After thè 1921 population census almost 90 % of peo- ple in thè Slovenian part of thè new state were literate, while on average only slightly more than 40 % of people in thè other parts of thè state could read and write. In thè centrai Serbia thè literacy rate was around 30 %, while in Macedonia, Kosovo (at thè time thè so-called Southern Serbia), Monte Negro and also Bosnian Mus­ lims it was even lower. This was reflected by thè generai éducation of thè southern half of thè state, inadequate educational standards, poor school attendance, poor organisational skills of thè population, poorly control- led and thus highly corrupt administration and finally also thè questionatile ability for democratic politicai de- cision-making. Slovenians only grasped these problems in thè first years after thè establishment of thè new state. Before that Slovenians were, in their enthusiasm SUMMARY 293 about Yugoslavia, especially after the Serbian victories in the Balkans Wars 1912-1913, careless about such issues. In light of the irrésistible Germanisation pres­ sure in Carinthia and Styria the link with the Croatians and Serbians in the context of the trialistically-rear- ranged Habsburg Monarchy or even wider seemed to be thè sole and urgent solution. How these links would be established in practice was not as important. In comparison with the other provinces in the new state, the primary éducation as well as professional éd­ ucation, especially agricultural schools, were very well developed in Slovenia. School attendance was 50 % bet- ter than in other parts of thè state, and the différences related to the number of school departments and teach- ers per capita were even greater. With regard to sec­ ondary and higher schools these différences were a lot smaller. The accelerated establishment of general sec­ ondary schools (gymnasiums) and teacher's Colleges in the other parts of the state was largely the conséquence of thè educational policies of thè Democrats in the fîrst half of the 1920s. In the fîrst decade of Yugoslavia the growth index of the number of primary schools through- out the state was 137, general and natural sciences secondaiy schools 169, and teacher's Colleges 191. Profound cultural and civilisational différences be- tween individual provinces of thè new Yugoslav state were most certainly the greatest problem of its cultural politics. The efforts to harmonise the législation in this fîeld played an important role. However, the policies of the strongest parties in thè new state (Serbian Radical Party and Démocratie Party), especially the forced St. Vitus' Day Constitution (1921), rendered efficient par- liamentary work impossible. Most of the réorganisation of thè state administration was carried out without the parliament, with government decrees and ordinances. With every administrative change the compétences of the provincial administrative bodies were diminished and transferred to the central government in Belgrade. Hence thè regime became increasingly adapted to the old Serbian system, exceedingly centralistic according to the French model. The politicai administration, more concretely the 294 Minister, also had great power with regard to the man­ agement of éducation, also through ordinances on the curricula. Throughout the 1920s, together with the school législation the old Austrian curricula also re- mained in force, and they were amended as required. In the first years Slovenian, Serbo-Croatian and French languages were taught instead of German. The school reforms gradually harmonised the curricula throughout the state with thè model of Serbian educational situ­ ation, which resulted in the diminished quality of the Slovenian éducation. Until the King's dictatorship, more than ten differ­ ent legislative proposais were drawn up only for the pri- mary schools, and almost as many were intended for the secondary schools and universities. All of these pro­ posais were removed from thè parliamentary procedure and handed to the experts to be amended every time the government changed (since 1918 to 1929 that hap- pened 24 times). The new unified school législation was only introduced after the abolishment of the parliament in the years 1929 and 1930. The cultural activities législation in Slovenia and throughout the Kingdom of SHS was thus confused, un- equal and incomplete. Except for a few exceptions, cul­ ture was governed by the législation of the former states in this territory: Austrian in Slovenia, Dalmatia and parts of Bosnia and Herzegovina; Hungarian in Croatia and Slavonija; and Serbian and Monténégrin in Vojvo­ dina and south of these provinces. As Belgrade took over the administration, these législations mixed with the old Serbian législation. This gave rise to ambiguous- ness and obvious conflicts of législations, which allowed for the arbitrariness of the lower-ranking administra­ tive bodies, politicai parties and individuals. Due to the politicised administration and constant politicai crisis, which rendered the régularisation of the administration impossible, many Slovenian cultural workers initially welcomed the introduction of dictatorship on 6 January 1929. However, the emphasis on the unitarian policies of the dictatorship governments only resulted in more disappointment. The basic question of the Slovenian cultural policy SUMMARY 295 was the inherited cultural struggle between Catholi- cism and liberalismi as well as the attitude to Sloveni- anism and Yugoslavism, stemming from this conflict. The libérais focused on thè idea of the integral Yugo­ slavism, the so-called unitarianism. The new Yugoslav nation would supposedly be established gradually by thè Serbs, Croats and Slovenians, who were at that time still culturally different due to a thousand-year-long Separation. The state should strive to annui these dif­ férences and create a single Yugoslav nation as soon as possible. Such a cultural and politicai orientation was veiy problematic, especially in Slovenia and Croatia, be- cause the provinces that had formerly been a part of the Austro-Hungaiy were far more developed than the kingdoms of Serbia and Monte Negro, as far as the ad­ ministration, economy and culture were concerned. In Serbia the project of the unification on equal terms was initially not acceptable, because the Serbs understood the new state as a Greater Serbia, which expanded and, above all, unified all Serbs on account of their victoiy in World War I. That is why Yugoslavia was at the out- set not an acceptable name for the new state. Namely, the Yugoslav idea stemmed from its former Habsburg provinces. Gradually the ruling Serbian circles sim- ply adapted the idea of the integrai Yugoslavism and adopted it in the sense that the other nations should be Serbianised. The Democratic Party, which the Slo­ venian libérais also joined, argued for such an idealistic and thus naive concept of the equal merging of all the radically different inhabitants of the new state into a single nation (similar to the US melting pot), but even in the time when this party enjoyed the greatest support among the Yugoslav voters it and its unitarian concepts remained in the minority in all the provinces. In the first period of the new state the integrai Yu­ goslav concept of the Slovenian libérais triumphed. It was largely based on the pre-war ideological tradition, which suddenly came true, even though not perfectly. The efforts for the ethnie and cultural merging with thè other Yugoslav nations, which was to put a stop to the assimilation pressures of the Germans and Italians, al­ so had beneficiai politicai conséquences. The centralist 296 state regime, which would encourage this unification, would at the same time hinder the dominant influence of thè politicai Catholicism in Slovenia. The centre of the new state, where the Catholics became the confessional minority, was in its Orthodox part. Hence the central­ ist system would weaken the Catholic Church, which was extremely powerful in Slovenia and which resisted tenaciously the weakening of its influence and the laïci­ sation of the public life. In the Austrian period the Slov­ enian liberal nationalists, in their efforts to improve the Slovenian culture, also enjoyed the significant support of most Slovenian intellectuals. After the establishment of the common Yugoslav state the Slovenian culture lost its politicai significance and with the resistance against Serbianisation it even became an obstacle. Due to the unitarian Yugoslav concept the Slovenian liberal politi- cians in Yugoslavia lost the support of most intellec­ tuals and soon also all other voters. They experienced constant politicai divisions and an increasing isolation. In the camp of the Catholic politicians the stand- points with regard to this issue were quite confused in the first two years of thè new state community. Until 1917, when its leadership changed after a dispute, the policy of the Slovenian People's Party was anti-Serbian. After 1918, in the changed politicai circumstances, it emphasised the Yugoslav orientation. Only after the Constituent Assembly élections in November 1920 and during the constitutional discussion, the federal ad- ministrative-political orientation in the Slovenian Peo­ ple's Party was fully established. In light of the Ortho­ dox majority and ruler a greater autonomy of Slovenia would give the advantage to the Catholic politicians in thè religious-cultural struggle. In thè cultural field, the independence of the Slovenian culture and language (cultural autonomy within the largely Serbo-Croatian Yugoslavia) corresponded to the administrative-political autonomy. The Catholic Party saw the old domain of the Church as culture, and in its cultural policies it mostly strived to preserve the Church's influence. Fur- thermore, its cultural policy most often coincided with the context of the efforts for thè politicai autonomy. After a general disappointment of Slovenians with the SUMMARY 297 new state community - unjust state borders according to the 1920 contracts and deficient state administration in Serbia, especially the unfair tax policy until as late as 1928 - its autonomist policy received the support of two thirds of the Slovenian voters. Its support of the Slovenian cultural institutions, especially the Ljublja­ na University, also convinced many intellectuals, who brought a greater ideological openness and tolerance to the Slovenian Catholic movement in the 1920s. How- ever, the Great Depression, thè King's dictatorship and thè Pope's encyclicals Quadragesimo anno (1931) and Divini redemptoris (1937) in the 1930s inflamed the Catholic ideological developments and cast them back into the intolerant times before the Great War, espe­ cially with regard to thè cultural issues. 298 Viri in literatura Arhivski viri Arhiv podružnične osnovne šole v Senožečah ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 58 - Narodni svet AS 648 - Društvo Kazina v Ljubljani AS 1286 - Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov AS 1546 - Zbirka biografij vidnejših komunistov in dru­ gih javnih osebnosti AS 1551 - Zbirka kopij dokumentov o komunističnem in delavskem gibanju AS 1826 - Karabinjerska postaja Senožeče AS 1871 - Zbirka dopolnilnega gradiva o delavskem gi­ banju in narodnoosvobodilnem boju 1918-1945 AS 1931 - Republiški sekretariat za notranje zadeve So­ cialistične republike Slovenije Arhiv župnišča v Senožečah, Kronika 1910-1922 PAK - Pokrajinski arhiv Koper Občina Senožeče, š. 1, 2, 7, 26 Periodični tisk 7 vasi 27 vasi 2000: Revija za krščanstvo in kulturo Ampak VIRI IN LITERATURA 299 Čas East European Politics and Societies Istorijski glasnik Ljubljanski škofijski list (1937) Ljubljanski zvon Kronika Kronika slovenskih mest Križ na gori Napredna misel Naprej Narodna odbrana (1933) Naša doba (1930) Naši zapiski (1913) Nova Evropa Planinski vestnik Primorska srečanja Prosvetni glasnik Riječ Slovan Slovenec Slovenski narod Slovenski poročevalec Slovensko morje in zaledje Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovi­ ne Sodobnost Statistički godišnjak Kraljeinne Jugoslavije Straža v viharju Svobodna mladina Uradni list Narodne vlade SHS za Slovenijo (UL NV SHS) Uradni list Deželne vlade za Slovenijo (UL DS SHS) Uradni list Dravske banovine (UL Dravske banovine) Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti (UL ljubljan­ ske in mariborske oblasti) Uradni list kraljevske banske uprave Dravske banovine (UL kraljevske banske uprave Dravske banovine) Veda (1913) 300 Literatura Anderson, Benedict. Imagined Communities: Reflections on the Origin and Spread of Nationalism. London: Verso, 1983. Allcock, John B. Explaining Yugoslavia. London: Hurst and Company, 2000. Apih, Elio. Italia, fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia 1918-1943. Bari: Laterza, 1966. Apih, Elio. Regime fascista e represione nazionale ai confini orientali d’ Italia. V: Qualestoria, 1985, št. 1. Bajec, Jože. Slovenski časniki in časopisi: Bibliografski pregled od 1. januarja 1937 do osvoboditve 9. maja 1945. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižni­ ca, 1973. Banac, Ivo. Sa Staljinom protiv Tita: Informbirovski ra­ scjepi u jugoslavenskom komunističkom pokretu. Zagreb: Globus, 1990. Bauer, Antun. Katolička Crkva i Država. V: Nova Evro­ pa, 1923, št. 1. Benedetič, Ana. Poti do univerze: 1848, 1898, 1909, 1919. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1999. Benson, Leslie. Yugoslavia: A Concise History. Basin- gstoke: Palgrave, 2001. Berić, Mladen. Statistika škola pod Ministarstvom pro­ svete u školskoj godini 1925/26. V: Prosvetni gla­ snik, 1927-1928. Biber, Dušan. Jugoslovanska ideja in slovensko na­ rodno vprašanje v slovenski publicistiki med bal­ kanskimi vojnami v letih 1912-1913. V: Jovanovič, Dragoslav (ur.). Istorija XX. veka: Zbornik radova I., Beograd : Kultura, 1959, str. 285-324. Biber, Dušan. Nacizem in Nemci v Jugoslaviji: 1933- 1941. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1966. Blinkhorn, Martin. Mussolini in fašistična Italija. Lju­ bljana: Znanstveno in publicistično središče, 1995. Boban, Ljubo. Sporazum Cvetkovič - Maček. Beograd: s. n., 1965. Boban, Ljubo. Maček i politika Hrvatske seljačke stran­ ke 1928-1941: 1-2. Zagreb: Liber, 1974. Borko, Božidar. Književno pismo iz Slovenije. V: Nova Evropa, 1925, št. 14, str. 433-438. VIRI IN LITERATURA 301 Borko, Božidar. Drugo književno pismo iz Slovenije. V: Nova Evropa, 1927, št. 1, str. 33-40. Borko, Božidar. Jedna kultura i jedna psiha. V: Nova Evropa, 1928, št. 1, str. 13. Borko, Božidar. Slovenci i jugoslovenstvo. V: Nova Evro­ pa, 1932, št. 8, str. 426-427. Borko, Božidar. O “jedinstvenem književnem jeziku” ka­ ko ga vidi G. P. Bulat. V: Nova Evropa, 26. 1. 1933, št. 1, str. 42-44. Breznik, Josip. Nekaj statistike in pripomb k razvoju naše srednje šole: Ob dvajsetletnici Jugoslavije. V: Misel in delo, 1938, št. 12, str. 219-228. Brix, Emil. Die Umgangssprachen in Altösterreich zwi­ schen Agitation und Assimilation: Die Sprachensta­ tistik in den zisleithanischen Volkszählungen 1880 bis 1910. Wien-Köln-Graz: H. Böhlaus, 1982. Brix, Emil. Številčna navzočnost nemštva v južnoslo­ vanskih kronovinah Cislitvanije med leti 1848 do 1918: Problemi narodnostne statistike. V: Zgodo­ vinski časopis, 1987, št. 2, str. 297-308. Bulat, Petar. Pitanje jugoslovenskog književnog jezika i Slovenci. V: Narodna odbrana, 27. 11. 1932, št. 48 in 22. 1. 1933, št. 4. Cankar, Ivan. Zbrano delo: 25. Ljubljana: DZS, 1976. Cankar, Izidor. Frančišku Lampetu. V: Dom in svet, 30. 1. 1917, št. 1 . Cankar, Izidor. Ob petdesetletnici rojstva Ivana Cankar­ ja. V: Koblar, France (ur.). Leposlovje - eseji - kriti­ ka: 2. Ljubljana: Slovenska matica, 1969, str. 371. Centrih, Lev in Kosi, Jernej. Med slovenskim narodnim vprašanjem in slovensko nacionalno zgodovino - komentarji k Slovenski novejši zgodovini. V: Zgodo­ vina za vse, 2007, št. 1, str. 155-164. Ciperle, Jože in Vovko, Andrej. Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1987. Cvetko, Dragotin. Anton Lajovic. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1987. Cvirn, Janez. Nemci na Slovenskem (1848-1941). V: Nečak, Dušan (ur.). “Nemci” na Slovenskem 1941- 1955. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fa­ kultete, 1998, str. 62-68. 302 Cvirn, Janez. Slovenci in nemški državnopravni pro­ grami (1848-1918). V: Grafenauer, Bogo, Gestrin, Ferdo, Pleterski, Janko in Vilfan, Sergij (ur.). Slo­ venci in država: Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Lju­ bljana: SAZU (Razprave 17), 1995, str. 73-82. Čulinovič, Ferdo. Jugoslavija između dva rata. Zagreb: Izdavački zavod Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, 1961. Čurčin, Milan. Slovenačko pitanje. V: Nova Evropa, 1922, št. 5. Čurčin, Milan. Tri koncepcije jugoslovenstva. V: Nova Evropa, 11. 7. 1924, št. 2, str. 33-36. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1921 god. Sarajevo: Opšta državna statistika, 1932. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine: Knjiga 1: Prisutno stanovništvo, broj kuča i domaćinstava. Beograd: Državna štamparija, 1937. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine: Knjiga 2 \ Prisutno stanovništvo po ve- roispovesti. Beograd: Državna štamparija, 1938. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine: Knjiga 3: Prisutno stanovništvo po pi­ smenosti i starosti. Beograd: Državna štamparija, 1938. Dimič, Ljubodrag. Kulturna politika Kraljevine Jugosla­ vije 1918-1941: 1-2. Beograd: Stubovi kulture, 1996-1997. Dimič, Ljubodrag in Žutič, Nikola. Rimokatolički klerika­ lizam u Kraljevini Jugoslaviji 1918-1941: Prilozi za istoriju. Beograd: Vojnoizdavački i novinski centar, 1992. Djordjevic, Dušan. Re-imagining Yugoslavia: Serbian Hi- storians and thè Yugoslav Idea 1933-1941, paper on thè workshop Ideology and Historiography: The Making of Identity in Yugoslavian Historiography, Florence, 8 and 9 May 2000. Dolenc, Ervin. Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in bogočastje v Narodni in Deželni vladi v Ljubljani 1918-1920. V: Časopis za zgodovino in narodopis­ je, 1995, št. 2, str. 284-291. VIRI IN LITERATURA 303 Dolenc, Ervin. Kulturna zakonodaja v Sloveniji v ča­ su jugoslovanskega klasičnega parlamentarizma 1918-1929. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 1992, št. 1-2, str. 35-45. Dolenc, Ervin. Kulturni boj: Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. Dolenc, Ervin. Leto 1918 kot kulturna prelomnica. V: Granda, Stane in Šatej, Barbara (ur.). Slovenija 1848-1998: Iskanje lastne poti. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 262-266. Dolenc, Ervin. Prebivalci Senožeč v prejšnjem stoletju. V: Kronika, 1986, št. 1-2, str. 37-44. Dolenc, Ervin. Senožeče v času Zelenove mladosti. V: Primorska srečanja, 1991, št. 127. Dolenc, Ervin. Turizem v slovenskih hribih in gorah. V: Rozman, Franc in Lazarevič, Žarko (ur.). Razvoj tu­ rizma v Sloveniji. Bled: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 139. Dolenc, Ervin. Senožeče: Skupnost na prepihu. Senože- če-Koper: Uredniški odbor Življenju na krasu-Ru- bic Trade, 1994. Dolenc, Ervin. “Za menoj ne bodo farji pevali ... za me­ noj bo šla muzika”: Politični boji in versko življenje na kranjskem podeželju v začetku stoletja. V: Zgo­ dovina za vse, 1997, št. 1, str. 35-45. Dolenc, Jože. Pravica samoodločbe do odcepitve. V: Svo­ bodna mladina, 1928, št. 1-2, str. 5-11. Dolgan, Marjan (ur.). Kriza revije “Dom in svet” leta 1937: Zbornik dokumentov. Ljubljana: Založba ZRC, 2001. Dolinar, France Martin. Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918. V: Škulj, Edo (ur.). Jegličev simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 303-331. Dragoš, Srečo. Katolicizem na Slovenskem: Socialni kon­ cepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: Krtina, 1998. Druškovič, Andrej. Identifikacija narodne in državne za­ vesti. V: Naša doba, 1930, št. 20, str. 671-672. Dvornikovič, Vladimir. Naša kulturna orijentacija u da­ našnjoj Evropi. Zagreb: Štamparija G.S.Z.Z., 1930. 304 Erjavec, Fran. Avtonomistična izjava slovenskih kul­ turnih delavcev leta 1921: Iz spominov. V: Marolt, Marijan (ur.). Zbornik Svobodne Slovenije. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1958. Erjavec, Fran. Zgodovina katoliškega gibanja na Sloven­ skem. Ljubljana: Prosvetna zveza, 1928. Ferdman, Bernardo M. Ethnie and Minority Issues in Literacy. V: Wagner, D. A., Venezky, R. L., Street B. V. (ur.). An International Handbook. Boulder-Ox- ford: Westview Press, 1999, str. 95-101. Ferenc, Tone, Lukman, Rozalija, Oblak Čarni, Marija in Adamič, Marjeta (ur.). Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji: 2: april 1942-julij 1942. Ljubljana: In­ štitut za zgodovino delavskega gibanja, 1964. Ferenc, Tone. Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940. Ljubljana: Borec, 1977. Ferenc, Tone, Wohinz Kacin, Milica in Zorn, Tone. Slo­ venci v zamejstvu: Pregled zgodovine 1918-1945. Ljubljana: DZS, 1974. Filipič, France. Janez Perenič. V: Javornik, Marjan (ur. et al.). Enciklopedija Slovenije: 8. Ljubljana: Mla­ dinska knjiga, 1994, str. 301. Filipič, France. Mirko Košir. V: Javornik, Marjan (ur. et al.). Enciklopedija Slovenije: 5. Ljubljana: Mladin­ ska knjiga, 1991, str. 331-332. Filipič, France. Nekaj podrobnosti o političnem delova­ nju Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca med leti 1920-1928. V: Bohanec, Franček (ur.). Prežihove svečanosti. Ljubljana: Plenum kulturnih delavcev OF slovenskega naroda, 1980. Filipič, France. O življenju in delovanju Dušana Ker­ mavnerja med leti 1903-1929. V: Luthar, Oto in Perovšek, Jurij (ur.). Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana: ZRC SAZU, 2003. Filipič, France. Partijska organizacija v Sloveniji v obdo­ bju ustanovnega kongresa KPS. V: Zbornik ob šti­ ridesetletnici ustanovnega kongresa KPS: Razpra­ ve in dokumenti. Ljubljana: Komunist, 1977, str. 114-198. Filipič, France. Poglavja iz revolucionarnega boja jugo­ slovanskih komunistov 1919-1939. Ljubljana: Bo­ rec, 1981. VIRI IN LITERATURA 305 Filipič, France. Poglavja iz revolucionarnega boja jugo­ slovanskih komunistov 1919-1939. V: Ob razpotjih zgodovine. Maribor: Obzorja, 1994, str. 60-67. Filipič, France. Vilibald Konte. V: Javornik, Marjan (ur. et al.). Enciklopedija Slovenije: 5. Ljubljana: Mla­ dinska knjiga, 1991, str. 253. Filipič, France. Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča. V: Borec, 1984, št. 3-4. Fink, Fran. Zbirka važnejših novih naredb in odredb za ljudske in meščanske šole ter učiteljišča v Sloveni­ ji: 1-9. Ljubljana: Slovenska šolska matica, 1921- 1930. Frankovič, Dragutin (ur.). Povijest školstva i pedagogi­ je u Hrvatskoj. Zagreb: Pedagoško-književni zbor, 1958. Gabrič, Aleš. Kulturni molk. V: Prispevki za novejšo zgo­ dovino, 1989, št. 2, str. 385-413. Gabrič, Aleš. Slovenski umetniški klub. V: Zgodovinski časopis, 1989, št. 1, str. 97-106. Geary, Dick. Hitler in nacizem. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1995. Gjurič, K. Položaj crkve prema državi u raznim kultur­ nim zemljama. V: Nova Evropa, 1923, št. 1. Glavan, Mihael. Boj za slovenščino v šoli in učbenike za materinščino (1919-1945). V: Zadravec, Franc, Koruza, Jože, Skaza, Aleksander in Toporišič, Jože (ur.). Obdobje socialnega realizma v slovenskem je ­ ziku, književnosti in kulturi: Obdobja 7. Ljubljana, 1987, str. 449-465. Gligorijevič, Branislav. Organizacija jugoslovenskih na­ cionalista (Orjuna). V: Jankovič Dragoslav (ur.). IstorijaXX. Veka, 1963. Godeša, Bojan. Slovenci in Jugoslovanska skupnost v letih 1941 do 1945. V: Repe, Božo, Nečak, Dušan in Prinčič, Jože (ur.). Slovenci in Makedonci v Jugosla­ viji. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Skopje: Institut za nacionalna istorija, 1999, str. 71-85. Godeša, Bojan. Kdor ni z nami, je proti nam: Slovenski izobraženci med okupatorji, osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankarje­ va založba, 1995. 306 Godeša, Bojan. Odnos SLS do vprašanja rešitve držav- nopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na Jugoslavijo. V: Prispevki za novejšo zgodovino. 2001, št. 2, str. 77-104. Grafenauer, Bogo. Kriza Doma in sveta. V: Janežič, Stanko (ur.). Dom in svet 1888-1988: Zbornik ob stoletnici. Celje: Mohorjeva družba, 1989. Grafenauer, Bogo. Vprašanje kulturne avtonomije 1918. V: Zgodovinski časopis, 1988, št. 4, str. 561-569. Grdina, Igor. Mihailo Konstantinovič: Politika spora­ zuma: Dnevničke beleške 1939-1941. Londonske beleške 1944-1945: Priredio za štampu Radomir Konstantinovič. Novi Sad: MIR, 1998. 663 strani. V: Zgodovinski časopis, 1999, št. 2, str. 286-290. Grdina, Igor. Podoba Žida v slovenski literaturi. V: Kro­ nika, 1989, št. 3, str. 267-277. Grdina, Igor. Prežihov Voranc. V: Javornik, Marjan (ur. et al.). Enciklopedija Slovenije: 9. Ljubljana: Mla­ dinska knjiga, 1995, str. 328-330. Grdina, Igor. Vedeževalsko napovedovanje preteklosti. V: Ampak, 2005, št. 10, str. 35-37. Grenko, Matevž. Politični modeli slovenskega katoliciz­ ma. V: 2000: Revija za krščanstvo in kulturo, 1990, št 52/53, str. 131-164. Griesser Pečar, Tamara. Slovenska novejša zgodovina 1848-1992. V: Ampak, 2005, št. 2, str. 42-44. Hobsbawm, Eric John. Nations and Nationalism since 1780: Programme, myth, reality. Cambridge: Cam­ bridge University Press, 1990. Hobsbawm, Eric John. Nacije i nacionalizam: Program, mit, stvarnost. Zagreb: Novi Liber, 1993. Hoptner, Jacob B. Yugoslavia in Crisis 1934-1941. New York-London: Columbia University Press, 1962. Houston, Robert Alan. Literacy in Europe. V: D. A. Wa­ gner, R. L. Venezky, B. V. Street (ur.). An Interna­ tional Handbook. Boulder-Oxford: Westview Press, 1999, str. 385-390. Ilešič, Fran. Odgovori na “Vedino” anketo o jugoslovan­ skem vprašanju. V: Veda, 1913, str. 105-113. Ilešič, Fran. Slovenački avtonomizam. V: Misao, 1. 11. 1923, št. 5, str. 1575-1576. VIRI IN LITERATURA 307 Irinej, vladika Bački. O našim verskim prilikama. V: No­ va Evropa, 1923, št. 1. Ivanič, Martin (ur.). Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti). Ljubljana: Komunist, 1990. Jakšič, Božidar. Boljševizacija i prvi otpori procesu bolj­ ševizacije KPJ. V: Prispevki za zgodovino delavske­ ga gibanja, 1982, št. 1-2, str. 65-84. Jakšič, Milutin. Crkva u ujedinjenoj državi. V: Nova Evropa, 1923, št. 1. Jambrek, Peter, Perenič, Anton in Uršič, Marko (ur.). Varstvo človekovih pravic: Razprave, eseji in doku­ menti. Ljubljana, 1988, str. 408-466. Jankovič, Dragoslav. Jugoslovensko pitanje i Krfska de­ klaracija 1917. godine. Beograd: Savremena admi­ nistracija, 1967. Jankovič, Dragoslav in Krizman, Bogdan (ur.). Grada o stvaranju jugoslovenske države ( 1. 1.-20. 12. 1918). Beograd: Institut društvenih nauka, 1964. Jeglič, Anton Bonaventura. Katolička Crkva u državi SHS. V: Nova Evropa, 1923, št. 1 . Jogan, Savin. Edvard Kardelj. V: Javornik, Marjan (ur. et al.). Enciklopedija Slovenije: 4. Ljubljana: Mla­ dinska knjiga, 1990, str. 413. Jovanovič, Slobodan. Ustavno pravo Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. Beograd: G. Kon, 1924. Jovanovič Stoimirovič, Milan. Dnevnik 1936-1941. Novi Sad: Matica srpska, 2000. Jurčec, Ruda. Skozi luči in sence: 1-3. Buenos Aires: Edittorial Baraga S.R.L., 1969. Kacin Wohinz, Milica. Narodnoobrambno gibanje pri­ morskih Slovencev: 1921-1928. Koper: Lipa, Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1977. Kacin Wohinz, Milica. Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1919-1921. Maribor: Obzorja, Trst: Zalo­ žništvo tržaškega tiska, 1972. Kacin Wohinz, Milica. Prvi antifašizem v Evropi: Primor­ ska 1925-1935. Koper: Lipa, 1990. Kacin Wohinz, Milica in Pirjevec, Jože. Zgodovina Slo­ vencev v Italiji 1866-2000. Ljubljana: Nova revija, 2000. Kardelj, Edvard - Sperans. Razvoj slovenskega naro­ dnega vprašanja. Ljubljana: Naša založba, 1939. 308 Kardelj, Edvard. Zbrana dela: Maj-junij 1928-december 1934: 1. Ljubljana: DZS, 1989. Kermavner, Dušan. Problem “tretjega tabora”. V: Sodob­ nost, 1939, str. 424-436. Kermavner, Dušan. Prvi junij 1924 v Trbovljah. Ljublja­ na: Partizanska knjiga, 1974. Klinec, Rudolf. Primorska duhovščina pod fašizmom. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1979. Klopčič, France. Neravnodušni državljan. Ljubljana: DZS, 1974. Klopčič, France. Kritično o slovenskem zgodovinopisju. Ljubljana: DZS, 1977. Klopčič, France. Desetletja preizkušenj: Spomini. Lju­ bljana: DZS, 1980. Klopčič, France. Jakob Žorga. V: Munda, Jože (ur.). Slo­ venski biografski leksikon: 4. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1991, str. 1008-1009. Klopčič, France. Marcel Žorga. V: Munda, Jože (ur.). Slovenski biografski leksikon: 4. Ljubljana: Zadru­ žna gospodarska banka, 1991, str. 1009-1010. Knaflič, Vladimir. Vraz - Prešeren. V: Ljubljanski zvon, 1917, št. 10, str. 559-560. Koblar, France. Narodno gledališče. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918-1928: Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Lju­ bljana: Leonova družba, 1928, str. 675. Koblar, France. Navzkrižja in nasprotja. V: Dom in svet, 1936, str. 537-560. Koblar, France. Dom in svet. V: Dolgan, Marjan (ur.). Kriza revije “Dom in svef leta 1937: Zbornik doku­ mentov. Ljubljana: Založba ZRC, 2001, str. 19 in 43-44. Kocbek, Edvard. Enemu izmed ozkih. V: Dom in svet, 18. 3. 1935. Kocbek, Edvard. Premišljevanje o Španiji. V: Dom in svet, 1937, št. 1-2, str. 90-105. Kočar, Primož. Menjava na stražarskem mestu ali “Vi- sočanstvo, nije ovde u pitanju šta če reči ili raditi Korošec”. V: Likar, Vojislav (ur.). Historični seminar 4: 2001-2003. Ljubljana: ZRC SAZU, 2003, str. 235-244. VIRI IN LITERATURA 309 Kohn, Hans. The Idea of Nationalism. New York: Ma­ cmillan Company, 1944. Konstantinovič, Mihailo. Politika sporazuma: Dnevnič­ ke beleške 1939-1941: Londonske beleške 1944- 1945. Novi Sad: Agencija “Mir”, 1998. Kordiš, Ivan in Škufca, Irena. Šolstvo na Kočevskem ne­ koč in danes. Kočevje: Muzej Kočevje, 1995. Korošec, Anton: Odnosi između katoličke Crkve in drža­ ve. V: Nova Evropa, 1923, št. 1. Kos, Janez. Železničarska in splošna stavka aprila 1920. Ljubljana: Železniško gospodarstvo, 1980. Košir, Borut. Cerkev in njen odnos do političnih ure­ ditev. V: Benedik, Metod, Juhant, Janez in Kolar, Bogdan (ur.). Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju. Ljubljana: Družina, 2002, str. 255-270. Kozak,Vlado. Kako je tovariš Kidrič postal komunist? V: Ljudska pravica, 1953, št. 18, str. 2. Kralj, Franc. Versko in cerkveno življenje v dobi dozore­ vanja slovenskega naroda. V: Benedik, Metod (ur.). Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 173-194. Kržišnik Bukič, Vera. Mihajlo Rostohar in “Napredna misel”. V: Zgodovinski časopis, 1974, št. 3-4, str. 321-346. Kuhar, Alojzij. Avtobiografija. V: Pogledi, maj 2001, št. 46-47, str. 3. Kuhar, Lovro. Put k oslobodjenju hrvatskog naroda. Du­ naj, 1932. Kuhar, Lovro. Boj za osvoboditev in združitev slovenske­ ga naroda. Dunaj, 1932. Kuret, Primož. Umetnik in družba: Slovenska glasbena misel po prvi vojni. Ljubljana: DZS, 1988. Lah, Ivan. Ob stoletnici ljubljanske Kazine. V: Kronika slovenskih mest, 1936, št. 3, str. 182-183 in 1936, št. 4, str. 201-206. Lah, Ivan. V: Zvezda. V: Kronika slovenskih mest, 1935, št. 3, str. 52-56. Lah, Ivan. Jugoslovenska akcija in naš kulturni pro­ blem. V: Naša doba, 1. 11. 1930, št. 18, str. 585- 591. Lajovic, Anton. Ali kriza samo našega gledališča. V: Ju­ tro, 22. 1. 1927. 310 Lajovic, Anton. Družba Philharmonische Gesellschaft in predsednik dr. Schweiger. V: Naprej, 17. 1. 1920. Lajovic, Anton. Ljubljanska “Philharmonische gesell- schaft” in mi Slovenci. V: Slovenec, 21. 12. 1919. Lajovic, Anton. Naš narod in naša država (teoretično- politično premišljevanje). V: Naša doba, 18. 10. 1930, št. 17, str. 559. Lampe, John R. Yugoslavia as History: Twice There Was a Country. Cambridge: Cambridge University Press, 1996. Lane, Ann. Yugoslavia: When Ideals Collide. Basingsto- ke-New York: Paigrave Macmillan, 2004. Lavrenčič Pahor, Minka. Primorski učitelji 1914-1941: Prispevek k proučevanju zgodovine slovenskega šolstva na Primorskem. Trst: Narodna in študijska knjižnica, 1994. Leger, Louis. La Liquidation de VAutriche-Hongrie. Paris, 1915. Levstik, Vladimir. Poslanstvo besede. V: Ljubljanski zvon, 1934, št. 2, str. 65-73. Loboda, Anton. Za kulturno zedinjenje Jugoslovanov. V: Slovan, 1917, št. 7-8, str. 179-183. Loboda, Anton. Narod, ki nastaja. V: Ljubljanski zvon, 1918, št. 7, str. 476-484. Lukman, Franc Ksaver. Drobtine o početku naše univer­ ze. V: Slovenec, 1. 1. 1929. Luthar, Oto in Luthar, Breda. Trio za orkester, resnič­ nost, pripoved in pomen. V: Filozofski vestnik, 2007, št. 2, str. 103-119. Makuc, Ivan (priredil Liška Janko). Glavnjača in njene grozote. V: Komunist, 10. 2. 1975, št. 6, str. 23. Mattiussi, Dario. Il Partito Nazionale Fascista. V: Friuli e Venezia Giulia: Storia del ‘900. Gorizia, 1997. Mattossi, Andrea. Francesca Krasna: Il “censimento ri­ servato” del 1939 sulla popolazione alloglotta nella Venezia Giulia, Quaderni del Centro Studi “Ezio Va- nonf. Luglio-Dicembre. Trieste, 1998. Mayer, Martin. Elementarbildung in Jugoslawien (1918- 1941). München: R. Oldenbourg Verlag, 1995. Melik, Vasilij. Slovenci v času Cankarjevega predavanja o Jugoslovanstvu. V: Časopis za zgodovino in naro­ dopisje, 1986, št. 2, str. 197-204. VIRI IN LITERATURA 311 Melik, Vasilij. Novoilirstvo. V: Enciklopedija Slovenije: 8. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994, str. 32. Metod, Mikuž. Oris zgodovine Slovencev v stari Jugosla­ viji 1917-1941. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965. Meysels, Lucian O. Nacionalsocializem: Fenomen mno­ žičnega gibanja: Kaos na začetku - kaos na koncu. Celovec: Mohorjeva družba, 1994. Morača, Pero in Stojanovič, Stanislav (ur. et al.). Zgodo­ vina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana: Ko- munist-DZS, 1986. Moravec, Dušan. Slovensko gledališče od vojne do vojne. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980. Murko, Matija. Slovenački književni jezik. V: Nova Evro­ pa, 1922, št. 5. Murko, Matija. Uvodna reč. V: Nova Evropa, 1924, št. 7-8, str. 177-179. Mužić, Ivan. Katolička crkva, Stepinac i Pavelič. Split: Marjan tisak, 2003. Nečak, Dušan. Revija “Nova Evropa” in Slovenci. V: Zgo­ dovinski časopis, 1992, št. 1, str. 93-108. Nečak, Dušan (ur.). Avstrija, Jugoslavija, Slovenija: Slo­ venska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana: Od­ delek za zgodovino Filozofske fakultete, 1997. Nedog, Alenka. Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji: Od le­ ta 1935 do 1941. Ljubljana: Borec, 1978. Nedog, Alenka. O nastanku izjave treh komunističnih strank o slovenskem narodnem vprašanju. V: Pri­ spevki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, št. 1-2, str. 368 Nikolič, Košta. Boljševizacija Komunističke partije Ju­ goslavije 1919-1929: Istorijske posledice. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 1994, str. 54-56. Novak, Viktor. Magnum Crimen : Pola vijeka klerikaliz­ ma u Hrvatskoj. Zagreb: Nova knjiga, 1948. Nučič, Hinko. Igralčeva kronika: 3. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1964. Očak, Ivan: Gorkič: Život, rad i pogibija: Prilog biografiji. Zagreb: Globus-Zavod za hrvatsku povijest Filozof­ skog fakulteta Sveučilišta, 1988. Ocvirk, Anton. Uvodne misli. V: Ljubljanski zvon, 1934, št. 1, str. 2. 312 Ocvirk, Anton. Ljubljanski zvon in slovenstvo. V: Lju­ bljanski zvon, 1934, št. 3, str. 129-137. Ostanek, France. Manjšinske šole na slovenskem oze­ mlju. V: Schmidt, Vlado, Melik, Vasilij in Ostanek, France (ur.). Osnovna šola na Slovenskem 1869- 1969. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970, str. 634. Pahor, Milan. Jadranska banka v Trstu. Trst: Narodna in študijska knjižnica-Slovenski raziskovalni inšti­ tut, 1996. Pahor Miroslav. Senožeče, slovenska pomorska posto­ janka. V: Slovensko morje in zaledje, 1977. Papič, Mitar. Prosvjetna politika Austro-ugarske u Bo­ sni i Hercegovini. V: Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat. Beograd, 1967, str. 703-724. Papič, Mitar. Školstvo u Bosni i Hercegovini (1918-1941). Sarajevo: Veselin Maleša, 1984. Pelikan, Egon. Akomodacija ideologije političnega katoli­ cizma na Slovenskem. Maribor: Obzorja, 1997. Perovšek, Jurij. Revolucionarne “občine” v Sloveniji v le­ tih 1919-1920. V: Kronika, 1985, št. 1, str. 49-75. Perovšek, Jurij. Albin Prepeluh in Slovenska republi­ kanska stranka kmetov in delavcev. V: Nova revija, 1989, št. 81-82, str. 194-198. Perovšek, Jurij (ur.). Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923: Dokumenti o oblikovanju federativ­ nega nacionalnega programa KPJ. Ljubljana: Parti­ zanska knjiga, 1990. Perovšek, Jurij. Lončarjevi narodni in idejnopolitični pogledi v času med svetovnima vojnama. V: Glasnik Slovenske matice, 1994, št. 1-2, str. 42-54. Perovšek, Jurij. Liberalizem in vprašanje slovenstva: Nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918- 1929. Ljubljana: Modrijan, 1996. Perovšek, Jurij. Slovenska osamosvojitev v letu 1918: Študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan, 1998. Perovšek, Jurij. Slovenci in država v tridesetih letih. V: Vodopivec, Peter in Mahnič, Joža (ur.). Slovenska trideseta leta: Simpozij 1995. Ljubljana: Slovenska matica, 1997, str. 18-32. VIRI IN LITERATURA 313 Perovšek, Jurij. Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918-1929). Ljubljana: Arhivsko društvo Sloveni­ je, 1998, str. 117-128. Perovšek, Jurij. Polemika Ušeničnik - Rostohar o veri, narodnosti in etiki v letih 1912-1913. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2003, št. 1, str. 1-12. Petkovič, Milan K. Godišnjak srednjih škola za školsku 1921/22 godinu. V: Prosvetni glasnik, 1922-1923. Petranovič, Branko. Istorija Jugoslavije 1918-1988. Be­ ograd: Nolit, 1988. Pirjevec, Jože. Jugoslavija 1918-1992: Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Titove Juqoslaviie. Koper: Lipa, 1995. Pitamic, Leonid. Slovenački problem. V: Nova Evropa, 1923, št. 3, str. 65-69. Pleterski, Janko. Položaj Slovencev pred prvo svetov­ no vojno. V: Čubrilovič, Vasa (ur.). Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rad. Beograd, 1967, str. 761-787. Pleterski, Janko. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavi­ jo: Politika na domačih tleh med vojno 1914-1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1971. Pleterski, Janko. Študije o slovenski zgodovini in naro­ dnem vprašanju. Maribor: Obzorja, 1981. Pleterski, Janko. Badenijeva kriza in Slovenci. V: Ple­ terski, Janko. Študije o slovenski zgodovini in na­ rodnem vprašanju. Maribor: Obzorja, 1981, str. 61-68. Pleterski, Janko. Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ - KPS. V: Pleterski, Janko. Študije o slovenski zgodovini in narodnem vpraša­ nju. Maribor: Obzorja, 1981, str. 311-315. Pleterski, Janko. Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno. V: Pleterski, Janko. Študije o slovenski zgo­ dovini in narodnem vprašanju. Maribor: Obzorja, 1981, str. 761-787. Pleterski, Janko. Dr. Ivan Šušteršič 1863-1925. Pot pr­ vaka slovenskega političnega katolicizma. Ljublja­ na: ZRC SAZU, 1998. Prepeluh, Albin - Abditus. Politični spisi. Trst: Založni­ štvo tržaškega tiska, 1984. 314 Prepeluh, Albin - Abditus. Pripombe k naši prevratni do­ bi. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1987. Prunk, Janko. Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za občinske volitve decembra 1922. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1971-1972, št. 1-2, str. 199-228. Resnick, D. P. and Gordon, J. L. Literacy in Social Hi- story Literacy. V: D. A. Wagner, R. L. Venezky, B. V. Street (ur.). An International Handbook. Boulder, Oxford: Westview Press, 1999, str. 16-21. Ribnikar, Peter (ur.). Sejni zapisniki Narodne vlade Slo­ vencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918-1921: 1-3. Ljubljana: Arhiv Re­ publike Slovenije, 1998-2002. Ristič, Jerneja. Slovensko gledališko ustvarjanje v Celju (1848-1951): Diplomsko delo. Ljubljana 1999. Rostohar, Mihajlo. Ali so južni Slovani narodna enota?. V: Napredna misel, 1913, št. 3, str. 132-141. Rostohar, Mihajlo. Anketa o jezikovnem približevanju Jugoslovanov (rubrika Razno). V: Napredna misel, 1912, št. 5, str. 239-240. Rostohar, Mihajlo. Času primeren odgovor. V: Napre­ dna misel, 1913, št. 3, str. 125-132. Rostohar, Mihajlo. Jugoslovanstvo. V: Napredna misel, 1912, št. 13, str. 111-119. Rostohar, Mihajlo. Naš narodni problem. V: Napredni misli, 1912, št. 6, str. 245-253. Rostohar, Mihajlo. Nesmiselna resolucija (Razno). V: Napredna misel, 1913, št. 2, str. 91-92. Rostohar, Mihajlo. Razvoj slovenskega književnega jezi­ ka v jugoslovansko smer. V: Napredna misel, 1913, št. 2, str. 53-58. Rostohar, Mihajlo. Slovanska kriza. V: Napredna misel, 1913, št. 1, str. 5-11. Rostohar, Mihajlo. Slovenskega naroda ilirska propa­ ganda in narodno-napreden program (Razno). V: Napredna misel, 1913, št. 3, str. 142-143. Rostohar, Mihajlo. Zadnje poglavje o vedatorjih (Razno). V: Napredna misel, 1913, št. 4, str. 191-192. Rotar, Janez. Slovenščina in slovenstvo: Pojavi, izkušnje, pogledi. Maribor: Obzorja, 1996. VIRI IN LITERATURA 315 Sagadin, Janez. Kvantitativna analiza razvoja osnovne­ ga šolstva na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega zakona iz leta 1869 ter kvantitativni prikaz osnovnega šol­ stva v poznejši Dravski banovini. V: Schmidt, Vla­ do, Melik, Vasilij in Ostanek, France (ur.). Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Ljubljana: Sloven­ ski šolski muzej, 1970, str. 65-170. Saje, Franček. Revolucionarno gibanje kmečkega ljud­ stva v Sloveniji 1917-1919. V: Prispevki za zgodovi­ no delavskega gibanja, 1967, št. 1-2, str. 143-148. Schirer, William L. Vzpon in padec Tretjega rajha. Liu- bljana: DZS, 1969. Schulze, Hagen. Država in nacija v evropski zgodovini. Ljubljana: Založba /*cf, 2003. Schulze, Hagen. Staat und Nation in der europäischen Geschichte. München: C. H. Beck’sche Verlagbuch­ handlung, 1994. Senekovič, Ivan. Sedemindvajseti januar 1919 v Mari­ boru. V: Kronika slovenskih mest, 1936, št. 1, str. 59-64 in 1936, št. 2, str. 110-114. Seton Watson, Robert Wiliam. The Southern Slav Que­ stion and the Habsburg Monarchu. London: Consta­ ble, 1911. Simič, Mihailo. Rimokatolička crkva i Srbi. Beograd: Si- mex, 1991. Smith, Anthony D. Nacionalizem: teorija, ideologija, zgo­ dovina. Ljubljana: Krtina, 2005. Sotlar, Rezka. Boj za ohranitev slovenske besede. V: 7 vasi, 1974, št. 2-3. Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1936/37-1939/40. Ljubljana: Bano­ vinska zaloga šolskih knjig in učil, 1938-1941. Stenografske beleške, Rad ustavnog odbora ustavotvor­ ne skupštine kr. SHS. Beograd: Privremeno Naro­ dno Predstavništvo, 1921. Stiplovšek, Miroslav. O revolucionarnosti v obdobju 1918-1921. V: Grafenauer, Bogo (ur.). Elementi re­ volucionarnosti v političnem življenju na Slovenskem. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1973, str 50—51. Stojadinovič, Milan. Ni rat ni pakt: Jugoslavija izmedju dva rata. Buenos Aires: El Economista, 1963. 316 Stojkovič, Momir (ur.). Balkanski ugovorni odnosi 1876- 1996: II. tom (1919-1945). Beograd: Službeni list SR J, 1998. Savenc, Franci (ur. et al). Stoletje v gorah. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Studen, Andrej. Beseda, dve o Nemški hiši v Celju. V: Celjski zbornik 1991. Celje, 1991, str. 39-51. Sundhaussen, Holm. Geschichte Jugoslawiens 1918- 1980. Stuttgart-Berlin-Köln-Mainz: Verlag W. Ko­ hlhammer, 1982. Suppan, Arnold. Zur Lage der Deutschen in Sloweni­ en zwischen 1918 und 1938. V: Helmut Rumpler, Arnold Suppan (ur.). Geschichte der Deutschen im Bereich des Heutigen Slowenien 1848-1941. Wien- München-Oldenburg: Verlag für Geschichte und Politik, 1988, str. 175-180. Suppan, Arnold. Slowenen und Deutsche in Krain, der Untersteiermark und in Slowenien in den Vol­ kszählungen von 1880, 1910, 1921 und 1931. V: Helmut Rumpler, Arnold Suppan (ur): Geschichte der Deutschen im Bereich des Heutigen Slowenien 1848-1941. Wien-München-Oldenburg: Verlag für Geschichte und Politik, 1988, str. 312-315. Šilih, Gustav. Razvojna slika naše ljudske šole. V: Misel in delo, 1938, št. 12, str. 230. Štepec, Marko. Strah pred židovskim naseljevanjem. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 1994, št. 2, str. 149-152. Štepec, Marko. Antisemitizem, Evropa in Slovenci. V: Vodopivec, Peter (ur.). Slovenci v Evropi: O nekate­ rih vidikih slovenske povezanosti s sosedi in Evropo. Ljubljana, 2002, str. 61-85. Tasič, Gjorgje. Opet nekoliko misli o jugoslovenstvu. V: Riječ, 1930, št. 15. Tavčar, Ivan. Nemška realka v Ljubljani. V: Slovenski narod, 2. 10. 1918. Titi, Julij. Murska republika 1919. Murska Sobota: Po­ murska založba, 1970. Trampuž, Lilijana. KPJ na Slovenskem v obdobju šesto- januarske diktature 1929-1934: Magistrsko delo. Ljubljana, 1990. VIRI IN LITERATURA 317 Tujkovič, Nikola S. Statistika škola pod Ministarstvom prosvete na dan 15. maja 1932 god. Beograd, 1933. Turk, Josip. Šolstvo. V: Lavrič, Jože, Mal, Josip in Stele, France (ur.). Spominski zbornik Slovenije: Ob dvaj­ setletnici Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 177-196. Ude, Lojze. Borba za priznanje slovenskega naroda v kraljevini SHS in Slovenci izven njenih mej. V: Svo­ bodna mladina, 1928, št. 1-2, str. 13-14. Ude, Lojze. Slovenci in jugoslovanska skupnost. Mari­ bor: Obzorja, 1972. Ude, Lojze. Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903-1914. V: Čubrilovič, Vasa (ur.). Jugosloven- ski narodi pred prvi svetski rad. Beograd, 1967, str. 887-935. Ušeničnik, Aleš. Slovenci in Hrvati. V: Čas, 1913, str. 431-441. Velikonja, Narte. Razvoj šolske uprave. V: Mal, Josip (ur.) Slovenci v desetletju 1918-1928: Zbornik raz­ prav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana: Leonova družba, 1928, str. 696. Verstovšek, Karel. Preustroj šolstva v Sloveniji. V: Slove­ nec, 11. 1. - 14. 1. 1921. Vidmar, Josip. Kulturni problem slovenstva. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1932. Vidovič-Miklavčič, Anka. Idejnopolitični značaj SLS od leta 1935 do začetka vojne leta 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 2, str. 43-57. Vidovič-Miklavčič, Anka. Mladina med nacionalizmom in katolicizmom: Pregled razvoja in dejavnosti mladin­ skih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitar- nem in katoliškem taboru v letih 1929-1941 v jugo­ slovanskem delu Slovenije. Ljubljana: Krt, 1994. Vinci, Anna Maria. Il fascismo e la società locale. V: Fri­ uli e Venezia Giulia: Storia del ‘900, Gorizia 1997. Vodopivec, Peter. Avtonomistična misel Albina Prepelu­ ha. V: Nova revija, 1989, št. 81-82, str. 199-207. Vodopivec, Peter. Slovenes and Yugoslavia, 1918-1991. V: East European Politics and Societies, 1992, št. 3, str. 220-241. Vodopivec, Peter (ur.). Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918: Narodna vlada, Država SHS in slo­ 318 venske zamisli o prihodnosti pred letom 1918 in po njem. Ljubljana: Slovenska matica, 2000. Vodopivec, Peter. Vloga slovenskih intelektualcev pri emancipaciji Slovencev. V: Granda, Stane in Šatej, Barbara (ur.). Slovenija 1848-1998: Iskanje lastne poti. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slove­ nije, 1998, str. 124-136. Vodušek, Božo. Etika in politična miselnost Slovencev. V: Križ na gori, 1926/1927, št. 6-7. Vodušek Starič, Jerca. Med ljudsko demokracijo in de­ mokracijo. V: Granda, Stane in Šatej, Barbara (ur.). Slovenija 1848-1998: Iskanje lastne poti. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 299-319. Vošnjak, Bogumil. Državno in narodno edinstvo. V: Na­ ša doba, 1930, št. 20, str. 653. Vovko, Andrej. Nemško manjšinsko šolstvo na Sloven­ skem v obdobju stare Jugoslavije. V: Zgodovinski časopis, 1986, št. 3, str. 312. Vovko, Andrej. Slovensko katoliško šolstvo v letih 1918- 1941. V: Dolinar, France Milan, Mahnič, Joža in Vodopivec, Peter (ur.). Cerkev, kultura in politika 1890-1941: Simpozij 1992. Ljubljana: Slovenska matica, 1993, str. 167-176. Zubovič, J. Jedinstvo sa Slovencima. V: Nova Evropa, 26. 3. 1933, št. 3, str. 135. Ževart, Milan. Dejavnost dr. Karla Verstovška v dekla­ racijskem gibanju in prevratnem času 1918-1919. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 1995, št. 2, str. 271-283. Živojinovič, Dragoljub. Vatikan, Srbija i stvaranje jugo- slovenske države 1914-1920. Beograd: Nolit, 1980, 227-234. Župančič, Oton. Adamič in slovenstvo. V: Ljubljanski zvon, 1933, str. 513-520. Žutič, Nikola. Ideologija jugoslovenstva i njeno raspada­ nje (1929-1939). V: Istorijski glasnik, 1988, št. 1-2, str. 63-91. Žutič, Nikola. Kraljevina Jugoslavija i Vatikan: Odnos jugoslovenske države i rimske crkve 1918-1935. Beograd: Arhiv Jugoslavije, 1994. VIRI IN LITERATURA 319 I Intervjuvanci -Antončič Franc (1910) -Dolenc Marija, rojena Pegan (1927) -Fabčič Stana (1923) -Fonda Pepca, rojena Krebelj (1905) -Koritnik Kristina (1913) -Porta Ana, rojena Krebelj (1912) -Porta Giacomo (1901) -Prekrsky Filip (1906) -Škamperle Ivan (1916) 320 Osebno kazalo A Adamič, Louis 108 Ahčin, Ivan 262, 263 Akšamović, Antun 147 Albrecht, Fran 122, 130 Allcock, John B. 50 Anderson, Benedict 76 Antončič, Franc 217 Apih, Elio 206 B Badeni, Kasimir Felix 79 Badoglio, Pietro 189 Bajec, Jože 129 Bakotić, Lujo 139 Bakunin, Mihail 164 Banac, Ivo 231, 232 Baraca, Fran 138 Bartol, Vladmir 128 Bartulovič, Ernest 235 Baskar, Bojan 45 Bauer, Antun 137, 139, 140, 148, 149, 152, 156 Baznik, Ivan 235 Bebler, Aleš 230, 236, 239 Belar, Albin 40 Belič, Aleksandar 269 Benedetič, Ana 80 Benedikt XV. 139,142,176 OSEBNO KAZALO 321 Benson, Leslie 50 Berić, Mladen 50 Besednjak, Engelbert 121, 213 Bevk, France 249 Bezenšek, Anton 81 Biber, Dušan 79, 81, 266 Binder, Josip 40 Bitenc, Jožko 34 Bjelovučič, Nikola Zvonimir 81 Blinkhorn, Martin 177 Boban, Ljubo 263, 265-267 Bogataj, Milan 211 Bogdanovič, Boško 273 Borko, Božidar 99-101, 105, 107-110, 132 Bor, Matej 130 Bratko, Ivan 245 Brecelj, Anton 40 Brejc, Janko 25, 39, 43, 48 Brejc, Tomo 235 Brenčič, Radovan 31 Breznik, Anton 43, 100 Breznik, Josip 27, 63 Brilej, Jože 227, 235 Brix, Emil 22 Brnčič, Ivo 118 Brodar, Tone — > Kardelj, Edvard Broz, Josip - Tito 227, 229, 231, 232, 234, 236, 239-242 Bulat, Petar 109, 110 C Cankar, Ivan 79, 82-85, 90, 104, 105, 250 Cankar, Izidor 88-90, 119, 120, 248-250, 255 Carević, Josip Marija 156 Centrih, Lev 17 Chamberlain, Neville 185 Chrerubini, Francesco 139 Ciano, Galeazzo 199, 264, 273 Cincar Markovič, Aleksandar 260, 273 Ciperle, Jože 51 Csaky, Istvan 273 Cvetko, Dragotin 32, 33 322 Cvetkovič, Dragiša 257, 259, 260, 263, 264, 266-273 Cvirn, Janez 23, 26, 36, 37, 79 Č Čeč, Tončka 235 Čižinsky, Josip — > Gorkič, Milan Čolakovič, Rodoljub 236, 242 Čopič, Vladimir 236, 238 Čop, Matija 34 Čubrilovič, Branko 268 Čufar, Tone 228, 235 Čuke, Jakov 144 Čulinovič, Ferdo 50, 259, 260 Ć Čopič, Vladimir 240 Čurčin, Milan 97, 98 D D’ Annunzio, Gabriele 175 Debeljak, Tine 132, 133, 249, 255 Debevec, Josip 43, 255 Dermota, Anton 82 Deutschbauer 244 Dežman, Milivoj 98 Dimič, Ljubodrag 49, 51, 52, 103, 112, 138, 148, 150-152, 154, 156, 158 Dimitrov, Georgi 239 Djordjevic, Dušan 52 Dolenc, Ervin 31, 37, 51, 56, 80, 92, 93, 95, 96, 119, 122, 123, 144-146, 207, 221, 222, 235, 268, 274 Dolenc, Ivan 43 Dolenc, Jože 102 Dolenc, Marija (rojena Pegan) 212, 217 Dolgan, Marjan 249, 251 Dolinar, France Martin 137, 139, 142-145 Dollfus, Engelbert 186 Dorgeles, Roland 124 Dragoš, Srečo 261 Draškovič, Milorad 167 Druškovič, Andrej 105 OSEBNO KAZALO 323 Druškovič, Drago 240 Dvorniković, Vladimir 104, 105 E Ehrlich, Lambert 251, 253 Engels, Friedrich 164 Erjavec, Fran 93, 96, 120 F Fabčič, Štaba 217 Fabjanič, Vladislav 232, 235 Farinacci, Roberto 181 Favaj, Ivan 235 Ferdman, B. M. 55 Ferenc, Tone 129, 199, 200 Filipič, France 167, 223, 225-233, 239, 243 Fink, Fran 46 Finžgar Šaleški, Fran 119, 121 Fonda, Pepca (rojena Krebelj) 217 Franco, Francisco 186, 204 Franko, Otokar 227, 228 Frankovič, Dragutin 51 G Gabrič, Aleš 127-130, 133, 134 Gačič, Matija 225 Gangl, Engelbert 43 Garzarolli, Franc 207 Geary, Dick 191 Giamporcaro, Salvatore 215 Gide, Andre 124 Gjurič, K. 149 Glavan, Mihael 104 Gligorijevič, Branislav 170 Glonar, Jože 95 Gmajner, Tone 235 Godeša, Bojan 114, 116, 126-128, 131-133, 266-268 Golio, Pavel 30 Golouh, Rudolf 235 Gordon, J. L. 55 Gorkič, Milan 227, 231, 233, 236, 238-240, 242 Gosar, Andrej 121,146 324 Govekar, Fran 30, 31 Grafenauer, Bogo 85, 89, 91, 249, 251 Grafenauer, Ivan 43, 89, 119 Grdina, Igor 17, 261, 265, 267 Grenko, Matevž 261 Griesser Pečar, Tamara 17 Grol, Milan 268 Grošelj, Pavel 89, 90, 91 Gruden, Igo 124 Gustinčič, Dragotin 223, 231, 234, 235, 237, 244, 245 H Haas, Herta 240 Heeren, Viktor 264, 265 Heraklit 101 Heric, Fran 82 Hieronim 151, 152 Hindenburg, Paul 192 Hitler, Adolf 181, 186, 187, 189-194, 202 Hlebec, Albert 223, 235, 237, 238 Hobsbawm, Eric John 75, 76 Hočevar, France 227 Hoptner, Jacob B. 263 Hribar, Ivan 31, 82 Hubad, Matej 89 Hudomalj, Karel 226, 227, 229, 230, 235-239, 242 Huston, Robert Alan 55 I Ilešič, Fran 43, 80, 82, 91, 94, 95 Inkret, Andrej 116 Irinej, vladika Bački 149 Ivančič, Martin 241 J Jagič, Vatroslav 97 Jakopič, Rihard 89, 91 Jakšič, Božidar 233 Jakšič, Milutin 149 Jambrek, Peter 164 Janič, M. 150 OSEBNO KAZALO 325 Jankovič, Dragoslav 143 Javornik, Marjan 241 Jeglič, Anton Bonaventura 137, 139-145, 147-149, 261 Jensterle, Marko 124 Jeran, Fran 43 Jovannovič Stoimirovič, Milan 257, 269, 271-274 Jovanovič, Ljubo 144, 149, 150 Jovanovič, Milivoje 148 Jovanovič, Slobodan 143, 269 Jovanovič Stoimirovič, Milan 257, 272-274 Jug, Anton 43 Jurčec, Ruda 268 K Kacin Wohinz, Milica 170, 196, 198-200, 206, 210, 215, 217 Kadlec, Karel 81 Karadordevič, Aleksander 52, 103, 112, 116, 117, 139, 152-157, 167, 222, 250, 251 Karadordevič - dinastija 91, 136 Karadordevič, Pavle 112, 251, 258, 263, 264, 266, 267, 269 Karadordevič, Peter 112 Kardelj, Edvard 111, 127, 221, 222, 224-227, 229-231, 234, 236-238, 241, 242, 244, 245 Karlin, Andrej 141 Kastelic, Miha 34 Kermavner, Dušan 168, 220, 223, 232, 235, 237, 238,243-246 Kidrič, Boris 128, 130, 221, 222, 224-231, 233, 234, 236-238, 242-246 Kidrič, France 95 Kidrič, Zdenka 231 Kimovec, France 32 Kiro, Ilija — ► Župančič, Oton Kisovec, Vekoslav 82 Klekl, Jožef 266 Klemenčič, Lovro 232, 235 Klinc, Ladislav - Slavko 235 Klinec, Rudolf 198 Klopčič, France 168, 222-224, 232, 233, 235, 237 326 Klopčič, Mile 134, 244 Knaflič, Vladimir 82, 84, 85 Koblar, France 28, 119, 249, 252-255 Kobler, Aleksander 235 Kočar, Primož 268 Kocbek, Edvard 121, 130, 248, 252-255 Kohn, Hans 76, 77 Kolesa, Viktor 223, 224, 235, 238 Kolšek, Jože 235 Konstantinovič, Mihailo 257, 265-272 Konte, Vilibald 227, 235, 243 Kopitar, Jernej 78 Kordiš, Ivan 27 Koren, Miha 235 Koritnik, Kristina 211, 212, 217 Korošec, Anton 88, 94, 102, 103, 111-113, 116, 140, 146, 148, 149, 152, 157, 223, 257-259, 261-275 Košak, Vinko 130 Kos, Albert 124 Kosi, Jernej 17 Košir, Borut 153, 157, 158 Košir, Ciril 235 Košir, Mirko 228-231, 233, 235, 242, 243, 245 Kos, Janez 167 Kovačič, Oskar 227 Kozak, Ferdo 130 Kozak, Juš 90, 124, 130 Kozak, Vlado 221, 222, 224 Kraigher, Boris 241, 246 Kralj, Franc 142 Kralj, Ivan 235 Kramer, Albert 102, 105, 122 Krasna, Francesca 213 Krašovec, Stane 228, 230, 235, 236 Krebelj, Jakob 209 Kreft, Bratko 124 Kreft, Lev 116 Krek, Janez Evangelist 120, 159, 250, 260 Krek, Miha 264, 269, 271, 272 Kremenšek, Slavko 124, 225 Krešič, Milan 81 Kristan, Anton 244 OSEBNO KAZALO 327 Križaj, Karolina 211 Krizman, Bogdan 143 Krleža, Miroslav 124 Kržišnik Bukić, Vera 82 Kuhar, Alojzij 263, 266, 267 Kuhar, Lovro - Prežihov, Voranc 130, 228, 230, 231, 234-242 Kukovec, Vekoslav 110 Kulovec, Fran 263 Kumbatovič Kalan, Filip 128 Kunštek, Edo 226, 235 Kuret, Primož 33 Kveder, Dušan 235, 238 L Lah, Ivan 34, 105 Lajovic, Anton 29, 32, 33, 90, 105 Lampe, Frančišek 249 Lampe, John R. 50 Lane, Ann 50 Lanović, Mihajlo 143, 144, 150 Lasič, Stanko 124 Leger, Louis 86 Lemež, Milan 232, 235 Leskošek, Franc 227, 230, 231, 245, 246 Levstik, Vladimir 89-91, 112 Liška, Janko 168 Ljotič, Dimitrije 131, 202, 266 Loboda, Anton — > Melik, Anton Lončar, Dragotin 82, 95, 96, 110, 111, 123 Lorkovič, Mladen 98 Ložar, Rajko 249 Ludvik, Dušan 133 Lukman, Franc Ksaver 44 Luter, Karel - Drago 226, 227, 229-231, 235, 236, 238, 239, 241, 242 Luthar, Breda 18 Luthar, Oto 18 M Maček, Ivan 227, 228, 235 Maček, Vladko 111, 257, 263, 265-270, 273, 274 328 Mahnič, Anton 138, 140, 141,260 Maister, Rudolf 30 Maksimovič, Božidar 103, 264 Makuc, Ivan 168, 232, 235 Maleša, Miha 129, 131, 134 Mal, Josip 89 Manfreda, Anton 235 Marič, Ivo 236, 238 Marini, Marino 212 Marinko, Miha 226-228, 230, 231, 235 Maritain, Jacques 251 Markovič, Lazar 146, 148, 269, 270 Marn, Josip 228, 230, 235, 242 Martelanc, Vladimir 235 Marušič 238 Marx, Karl 164, 173, 260 Matoš, Antun Gustav 81 Matteotti, Giacomo 180 Mattiussi, Bario 206 Mattossi, Andrea 213 Matul, Tone 235 Mayer, Martin 49, 50 Mazovec, Ivan 43 Meden, Jože 210 Melik, Anton - Loboda, Anton 85, 89, 90 Melik, Vasilij 79, 80, 82, 84 Meštrović, Ivan 250 Meysels, Lucian O. 194 Miklošič, Fran 78 Mikuž, Metod 47, 260 Miletič, Petko 245 Miličinski, Fran 82-84 Mlakar, Ivan 209, 215 Modic, Lev 124 Morača, Pero 223, 224 Moravec, Dušan 28, 30, 31, 47 Moscatello, Niko 150, 155 Mounier, Emanuel 251 Može, Franc 211 Može, Jože 211 Mravlje, Ivan 235 Muk, Adolf 228 OSEBNO KAZALO 329 Murko, Matija 78, 97, 99 Mussolini, Benito 76, 176-181, 183-190, 192, 198, 199, 203, 260 Mužić, Ivan 137, 143, 148-150, 155, 156 N Nečak, Dušan 79, 96, 97, 98 Nedič, Milan 269 Nedog, Alenka 230, 233 Ničič, Momčilo 150 Nikolič, Kosta 233 Nikolič, Vladimir 144 Novak, Anton 208 Novakovič, Stojan 81 Novak, Viktor 138, 147 Nučič, Hinko 29, 30, 31 O Ocepek, Lojze 228 Ocvirk, Anton 111, 112 Očak, Ivan 227 Odar, Alojzij 120 Ostanek, France 27 Osterc, Ljubo 246 Osterc, Rajko 235 P Pacelli, Eugenio 155 Pahor, Milan 207 Pahor, Miroslav 207 Pantič, Dušan 264, 269 Papič, Mitar 51, 57 Paro vić, Blagoj e 228, 238 Pašič, Nikola 92, 98, 149, 152 Paternost, Hinko 208,211 Pečjak, Gregor 43 Pegan - družina 211 Pelikan, Egon 116,213,260,261 Pellegrinetti, Ermenegildi 155 Perdan, France 235 Perenič, Anton 164 Perenič, Janez 225, 231, 235, 243 330 Perko, Vencelj 230 Perovšek, Jurij 22, 82, 87, 88, 91, 92, 95, 111, 166, 232, 233, 265 Pertot, Jože 235 Perušek, Rajko 82 Petkovič, Milan K. 50 Petranovič, Branko 50 Petrič, Josip 235 Piano, Leopoldina 211 Pij XI. 155, 185 Pirjevec, Jože 50, 170 Pitamic, Leonid 39, 97 Pleterski, Janko 21, 79, 87, 140, 231, 232 Pleteršnik, Makso 82 Pokovec, Josip 235 Polič, Ladislav 81 Popovič, Laza 97, 98 Porta, Ana (rojena Krebelj) 212, 217 Porta, Giacomo 212, 217 Prekrsky, Filip 217 Prepeluh, Albin - Abditus 21, 82-84, 95, 96, 110, 245 Preradovič, Dušan 81 Prešeren, France 34, 78, 85, 86 Prestrl 241 Prežihov, Voranc — ► Kuhar, Lovro Pribičevič, Svetozar 39, 92, 98, 101 Priča 238 Prijatelj, Ivan 95, 96 Pristav, Ivan 235 Protič, Stojan 149 Prunk, Janko 116, 120, 232 R Radič, Stjepan 98, 102, 152 Ramovš, Fran 89 Rancinger, Tone 228, 235 Rankovič, Aleksandar 241 Razboršek, Ciril 235 Rešetar, Milan 81 Resnick, D. P. 55 Ribnikar, Peter 22, 23, 25, 39, 40 Ribnikar, Vladislava 269 OSEBNO KAZALO 331 Riebl, Walter 36 Rihar, Ivan 208 Rinaldi, Emilio 215 Ristič, Jerneja 31 Rittig, Svetozar 139 Rogulja, Peter 138 Rojc, Anton 235 Rojc, Rudi 227, 236 Rostohar, Mihajlo 82-84 Rotar, Janez 81 Rousseau, Jean Jacques 77 Rožman, Gregorij 156, 253, 255 Rupnik, Franc 209, 210 Rupnik, Leon 130, 131, 202 S Sagadin, Janez 24, 49 Saje, Frančišek 166 Salamon, Franc 230, 236 Salazar, Antonio 251 Savenc, Franci 37 Savin, Jogan 225 Savoia, Vittorio Emanuele III. 180, 188 Schirer, William L. 193 Schulze, Hagen 75, 76 Schweiger, Ernst 33 Sedej, Alojz 232, 236 Sedej, Frančišek Borgia 141 Sedmak, Drago 205 Sernec, Josip 82 Seton Watson, Robert Wiliam 80, 81 Sila, Angela 211 Simčič, Zorko 132 Simič, Jevrem 153, 155 Simič, Mihailo 155 Šinek, Rajko 82 Skaberne, Fran 39 Slane, Karel 82 Smerdu, Katarina 211 Smith, Anthony D. 76, 77 Smodlak, Josip 81, 150 Smole, Andrej 34 332 Snoj, Franc 264 Sotlar, Rezka 209, 210 Spaho, Mehmed 157 Sperans - Kardelj, Edvard 127 Srebrnič, Josip 156 Stalin - Visarijonovič, Josip 181, 221, 231, 232 Štebi, Alojzija 236 Stele, France 119,249,253 Stiplovšek, Miroslav 119, 166 Stojadinovič, Milan 112, 113, 121, 157, 158, 199, 259-261, 263, 264, 271, 272 Stojanovič, Stanislav 223, 224 Stojkovič, Momir 25, 26 Strmecki, Maks 224, 236 Studen, Andrej 36 Sundhaussen, Holm 50 Supilo, Frano 81 Suppan, Arnold 24, 26, 36, 37 Svetek, France 245, 246 Š Šantel, Saša 82 Šarabon, Vinko 40 Šarič, Ivan 145, 156 Šček, Virgilij 209 Šega, Drago 124 Šentjurc, Lidija 240, 241 Šerko, Alfred 95 Šilih, Gustav 53, 56 Šilovič, Josip 81 Škamperle, Ivan 217 Škerlj, Stanko 118 Škufca, Irena 27 Šlajmer, Boris 236 Šnuderl, Makso 128, 240, 241 Šorli, Ivo 82 Štadler, Josip 140 Štepec, Marko 261 Štukelj, Ciril 232, 236, 244 Šturm, Emil 210 Šuklje, Fran 88 Šuntajs, Ante 236 OSEBNO KAZALO 333 Šušteršič, Anton 236 Šušteršič, Ivan 21 Šušteršič, Tone 227 Šutej, Jurij 268 T Tasič, Gjorgje 104 Tavčar, Ivan 39, 40 Terseglav, France 254 Titi, Julij 166 Tito — ► Broz, Josip Tomec, Ernest 251, 253 Tomič, Jevrem 264 Tomič, Petar 81 Tomšič, Tone 226, 236 Trampuž, Lilijana 225, 226, 233 Trifunovič, Miloš 268 Trumbič, Ante 98 Tujkovič, Nikola S. 50 Tuma, Henrik 82 Turk, Josip 27, 51 Turner, Pavel 82 U Ude, Lojze 79, 81, 82, 102, 130 Ujčič, Josip 148 Uršič, Marko 164 Ušeničnik, Aleš 82, 145, 249, 253, 261 V Varnava 157 Velikonja, Narte 39, 46, 47, 132 Vencajz, Ljudevit (Ludvik) 236 Verstovšek, Karel 24, 25, 28, 30, 38-48, 119 Vesnič, Milenko 98 Vidmar, Josip 82, 106, 107, 111, 122, 128, 130 Vidovič Miklavčič, Anka 111, 261-263, 265, 266 Vilfan, Jože 228, 230, 236 Vilfan, Marija 229, 230, 236 Vilhar, Janez 210,211,215,217 Vinci, Anna Maria 206 Visarijonovič, Josip - Stalin 181, 221, 231, 232 334 Vodnik, Anton 249, 254 Vodnik, France 249, 254 Vodopivec, Peter 79, 86, 95, 116 Vodopivec, Vlado 124 Vodušek, Božo 102 Vodušek Starič, Jera 234 Vošnjak, Bogumil 82, 84, 105 Vošnjak, Mihael 82 Vovko, Andrej 26, 51, 159 Vraz, Stanko 78, 81, 85, 86 Vuga - sodnik v Senožečah 208 Vuk, Ivan 236 Vulč, Franjo 236 Vulovič, Danilo 269, 271 W Wankmueller, Franc 236 Weinberger, Mirko 236 Weiss, Štefan 236 Z Zakrajšek, Kazimir 266 Zaplotnik, Ignacij 43 Zelen, Danilo 200, 207, 211 Zelen, Ivan 211 Zelen, Milovan 211 Zemljak, Jože 130 Ziherl, Boris 130 Zorn, Tone 200 Zubovič, J. 110 Zupančič, Rihard 44 Zwitter, Fran 130 Ž Žagar, Janez 128 Žerjal 246 Živojinović, Dragoljub 138, 140, 142 Žmavc, Jakob 43 Žorga, Jakob 223, 228, 236, 237 Žorga, Marcel 223, 236, 237 Župančič, Oton 108, 111, 130, 133 Žutič, Nikola 52, 138, 140 OSEBNO KAZALO 335