Naročnina i1 Trstu znese:
Za celo leto . 1 gold. 20 s. Za pol leta . — „ 00 „ Za 3 mesece . — „ 5'» „ (to velja tudi za tržaško okolico.)
Za druge kraje s pošto: cčlo leto . 1 gold. 00 s. -1 leta , — „ 80 , esece . — „ M „ i razloček med tira in t med prigramom izvira iz neke pomote.)
ILIRSKI PRIMQRJAN
podučiven, omikaven in kratkočasen list za slovensko ljudstvo.
Hvalo zasluži si vso, kdor združa koristno se sladkim (Hor.).
BCŠT" Naročnina naj se uredništvu naprej plačeva, in to
v gosp. Kozlerjevi hiši „nella Droglieria Angeli in Piazza delle legna št. i" v Trstu (Trieste). Tam se bodo tudi oddajale vse pisma. — Sicer ta list se bo tudi prodajal (vsak natis po 5 Holdov) v tobakar-nicali nasproti Pošte, blizo „Chiozza" in ,,al Ponte della Fabbra".
Leto 1866.
Pri sv. Ivanu v Vrdeli, 4 februarja.
Stev. 3.
Štev. 4 našega lista pride na 18 tega
meseca. —
Ker pišemo ta list posebno za prosto ljudstvo, in je pa ravno zategadel, kakor smo že rekli v svojem programu, naš namen, pisati ga vedno tako, da ga vsak bravec vtegne prav lehko razumeti, prosimo prijazno vse tiste gospode, ki mislijo nam kaj dopisovati ali sploh kakih sestavkov (se ve, le kaj važnega zapopad-ka) pošiljati, naj blagovolijo svoje hake si bodi dopise ali sestavke tako napravljati, da bodo našim bravcem popolnama razumljivi, sicer bi jih morali, ravno kakor dela po navadi uredništvo vsakega druzega lista, primerno prenarejati, ako bi to bilo mogoče, ali pa clo — zametati, da naš list ne postaje bravcem nevgoden — da se tedaj naša in pa njihova želja spolnuje. —
Celovški list „Slovenec", o kterem moramo vkljub naši, saj kakor se sadaj zdi, res nekaj prenaglo zadnjič pristavljeni opazki brez nobenega pomislika in odkritosrčno reči, da tudi zanj so veljavne sledeče besede :
„Naj ti le služi vasčas za poduk in za pravo veselje;
In ga prebiraj čez dan, pa premišljuj ga čez noč."
(Pin.)
piše pod zadnjim številom 7 o našem „Ilirskem Pri-morjanu" tako-le:
„Zdaj imamo dva lista tega novega slovenskega časnika v rokah, in veseli pa po najboljšej vesti zater-jamo, da se „Ilirski Primorjan" kaj hvalevredno in verlo obnaša, in da zaslužuje vsake podpore. Jezik je pravilen, čist, gladek in lehko razumljiv, — tvarina je tako osnovana, da se spolnuje Iloracijeva beseda: „IIvalo zasluži si vso, kdor združa koristno se sladkim!" Prvi sestavek nosi naslov „Avstrija" in donaša najnovejše dogodbe, zraven pa vpleta vmes tudi poduč-ne reči iz avstrijske zgodovine. Za tem uvodnim člankom pridejo novice iz teržaškega mesta in njegove okolice, tudi donaša „11. Prim." novice iz drugih, zlasti slovenskih dežel, ne menjka se tudi popra in za-belje, ker se bere v rubriki „zmes" marsikaj smešnega in kratkočasnega. Posebno se nam dopadajo dopisi, ki pripovedujejo novice in zraven naznanjajo, kako radi da Slovenci nov časnik bero. — Vsak Slovenec to rad in vesel sliši, pa se serčno veseli, da bi „11. Primor jan" zamogel skorej večkrat na svitlo hoditi, vsaj vsak teden enkrat in v večej obliki, to je na enej poli. Tisk in oblika mu je kaj lepa, cena za celo leto po pošti 1 gld. 60, za pol leta 80 kr. — Slovenci vsi, tudi koroški, priskočite temu novorojenemu, nadepolnemu listu
obilno pod ramo, da ne bode le vsake štirnajst, temuč vsaj vsakih osem dni dohajal na beli dan. Vsak nov list je nova podpora slovenske narodnosti in politike, in nov biser v vencu slave slovenske."
AVSTRIJA
(Nekaj o Soldaški Graniti ali Meji.) — Kaj
je zdaj Soldaška Granica ali Meja, in kaj bi morala biti po misli Hrvatov ? Soldaška Granica ali Meja je neka dolga, pa ne zelo široka dežela na južni strani Avstrije, in pa kraj severnih deželah Turčije, s ktero se meji („konfinira"),. in ravno zategadel se ona imenuje tudi Granica ali Meja. Zakaj pa soldaška ? —
Zemlja te dežele je lastnina avstrijanske države od polovice šestnajstega stoletja sem. Njeni prebivavci so kmetje (namreč Hrvatje in Slavonci kraj Hrvaške in Slavonije, sicer pa Ogri, Nemci, Srbi, Vlahi in Si-kulci kraj Ogrskega in Sedmograškega ali Erdelja). Ti kmetje imajo pa dedinsk („poverb]jiv") vžitek te zemlje. Davkov ne plačujejo kakih si bodi; zato jim gre dolžnost opravljati soldaško službo, in sicerne samo kot brambovcem Granice, ampak tudi drugod, kadar je treba. Ob času mira nimajo nobene plače; tisto imajo le takrat, kadar gredo v kak boj („na vojsko!"). Po tem takem ima avstrijanska država vrlih, dobro izuče-nih in junaških soldatov, ki jej ob času mira nič ne stoje („koštajo"). Njih število znese več ko 50,000. Vzrok te soldaške naprave, ki je imela svoj začetek pod ogrskim kraljem Sigismundom leta 1383, je bila nekdanja nevarnost prihajajoča avstrijanski državi od sovražnih turških napadov, in pa od strašne nekdanje kuge, ki so jo neki bili Turki prinesli v naše kraje iz jutrovih dežel. Zlasti za odvračanje te kuge, ki je bila neizrečeno ljudi morila, je bilo treba krepkih pripomočkov („mitelnov"), in tedaj soldatov, da ne bi se naprej razprostirala, čeravno se je vendar včasi pri vsem tem, kakor nam povestnica kaže.
Hrvatje želijo pa dan današnji, da bi ta naprava jenjala, zlasti ker hvala Bogu! ni več ne kuge, ne sovražnih napadov od turške strani, in da bi se po «em Granica redno zjediuila ali združila s Hrvaško in se Slavonijo, namreč kar se tiče tistih njenih krajev, ki se mejijo s tima dvema kraljestvima. Ali jim bo pa tudi šlo po sreči, viditi spolnjeno to željo, je še vprašanje, na kterega odgovor se zdi nekaj pretežek; ker temu se še protivijo marsiktere zapreke. Hrvatje se
zdaj vendar zastran tega na vso moč trudijo. Bomo pa videli, kaj da bo? —
* Na povabilo ogrskega deželnega zbora sta naš cesar in cesarica 29 prosenca prišla v Pešto, poglavitno ogrsko mesto. — Tam sta bila neki sprejeta z velikim veseljem, kakor se je sem precej telegrafiralo.
Tržaško-mestne in okolične zadeve.
(Nekaj o našem Trstu.) — Mi smo že drugod, pa le na kratko, trdili, in se predrznemo še trditi, da ime Trst (Terst), po italjanskem Trieste, po Du-brovčanih v Dalmaciji Trieštje ali Triešče, in po nemškem Triest, je slavjanskega izvira. Dokaz! —
Kakor beremo v povestnici, se je po Strabonu, staro-grškemu pisavcu zgodovine (historije) Trst klical „Pagus karnikus" po latinskem, to je, „karniška vas", ki se je neki bila ustanovila že leta 2120 pred kristu-sovim rojstvom, tedaj pred 3986 leti. Pozneje so ji px-a-vili „Mons Mulianus" tudi po latinskem, to kar po-menja „mezgovska gora" (ali gora, kjer so mezgi, po laškem „muli"). To ime je pa ravno tako malo razjasnjeno, kakor prvo. Poslednjič je bil rimski konsul Kajus Sempronius Tuditanus dal temu kraju ime „Ter-geste", in ga ob enem spremenil v latinsko (rimsko) kolonijo ali naselitvo, namreč poslal je bil Rimljane> da se tam naselijo. To se je zgodilo leta 116 pred kri-stusovim rojstvom. Kdo je bil pa poprej, to je, pred prihodom Rimljanov, v tem kraju, namreč tam, kjer je zdaj Trst in njegova okolica? Odgovor: Slavjani, kte-rim se tudi mi Slovenci prištevamo, ali Ilirci, — naši predniki. Saj kakor nam povestnica na čisto razbistri, so Slavjani (Ilirci) bivali že veliko let pred kristuso-vim rojstvom po deželah, ki so se razprostirale kraj jadranskega morja, ki ga tukaj pred očmi imamo. Tam so imeli svoje redno kraljestvo, ktero je bilo pa jenjalo leta 228 pred krist. rojst., tedaj pred 2094 leti, in to pod kraljico Teuto, do takrat namreč, ko so si ga bili Rimljani z orožjem osvojili, s kterimi so se bili Slavjani veliko let pogumno („korajžno") in junaško vojskovali, da bi si svojo samovlastnost in ne-podložnost obvarovali. —
Ce je tedaj dokazano, da pred Rimljani so Slavjani tukaj bivali; če je res, kar nikakor ne dvomimo („cviblamo"), da je mesto, kjer je zdaj Trst, od nekdaj bilo, kakor je še dan današnji zelo pripravno za trgovino ali tritvo (po besedi trg ali terg), in da se je trgovina tam že od starih časov razvijala, in da se je tedaj tam tudi od nekdaj trgovalo; in če je poslednjič res, da Slavjani, kakor so bili nekdanji prebivavci pri jadranskemu morju („ilirski Primorjani") imenujejo mesto, kjer se navadno trguje, Tržište, (Teržište) in gotovo tudi Tergište, — ni dvomiti, da so bili Rimljani tukaj našli ravno to ime, potem ko so bili vzeli Slav-janom tudi ta kraj, in so mu pravili tedaj po latinskem Tergeste. To ime se je sčasoma pokazilo, in se pa spremenilo v imena Trieste, Triest, Terst (Trst), Trieštje i. t. d. (Anglež pravi temu mestu clo Trajat /). line „Trst" je tedaj po tem takem, kakor smo djali, res slavjanskega izvira, to kar še Nemci ne tajijo (v. n. pr.
. jowenthalovo povestnico o našem Trstu). Naj pa pri tem kak drugi... pripoveduje, karkoli hoče. Saj to mu je dopuščeno!
(Deželni zbor.) Na 19 prosenca se je v tržaškem zboru pretresovalo vprašanje zastran razlastitvi al posilnega odkupa („eksproprijacijeu), to je, o vprašanju, ali se ima siliti kakega posestnika prepuščati srenji ali občini (,komuni") svoje nepremakljivo (ležeče) imetje ali premoženje, postavimo, kako zemljo, hišo i. t. d. kadar je tega srenji treba? Odbor je pa djal, da sadanje postave zadevajoče to stvar, zadostne, in da ni treba drugih; in tako je bilo pa tudi v tej zadevi sklenjeno. — V tisti seji se je govorilo tudi o oproščenju ali rešitvi od soldaške službe za Trst in za njegovo okolico. Pretres te reči se je izročil odboru, ki ima predlagati zastran posebnih pravic ali privilegijev za tržaško mesto.
V seji deželnega zbora v Trstu 24 prosenca t. 1. je gosp. poslanec Nabergoj sprožil besedo zastran neke reči, o kteri se je že zdavno govorilo. Predlagal je namreč ob priložnosti, ko se je pomenkovalo zastran pre-rajta (rajtenge, po latinskem „računa") dohodkov in izdav-kov leta 1864 za našo tržaško srenjo, naj se v prihodnje ločijo dohodki in stroški za tržaško okolico od dohodkov in stroškov za mesto, rekoč, da ni pravo, da okolica opravlja stroškov za mesto, in mesto pa za okolico (!). Pretres te reči se je pa odložil. — Uredništvo nekega tukajšnjega italjanskega lista je opomnilo o tem, da omenjeni prerajt bi vendar vtegnil biti nevgoden za okolico (pa o tej zadevi bomo prihodnjič kaj obširneje govorili).
*	Že skorej tri ali še več dni pred tisto slovesnostjo zastran nove pivarnice v Vrdeli, o kteri je bil nekaj govoril naš list pod zadnjim številom, se je bilo tukaj povsod za gotovo trdilo, da pridejo naš visoko častiti in milostljivi škof blagoslovit to tovarno (fabri-ko), in tudi zdaj se še misli, da so bili ravno za to tje prišli. Zvedeli smo pa pozneje, da so bili le povabljeni k omenjeni slovesnosti, ravno kakor veliko druge imenitne gospode.
*	Pod zadnjim številom našega lista smo pisali, da bo morda predlagala vlada zastran prenaredbe postave (štatuta) za tukajšnji deželni zbor, naj se v prihodnje volijo 14 poslancev za tržaško okolico, tedaj 8 več, kakor do zdaj. Ravno to pravi neki pisavec iz Trsta, kar se vidi iz št. 17 nemškega lista „Triester Zei-tung", italjanskemu listu „Perseveranza", govore o tem, kakor so z veliko jezo govorili nekteri zastran nasveta gosp. Winkler-ja in gosp. Gorjup-a v goriškem deželnem zboru, — kar smo tudi v zadnjem listu omenili. Dopisavec pravi: »Res je, da je v tržaški okolici skoraj 30,000 prebivavcev, večidel slovenskega naroda, ki pa le zemljo obdelujejo, in so še prav malo izobraženi". Vrh tega pravi, da te prebivavce imajo v pesteh duhovniki, ki so neki le „Krajnci", in pa Italjanom naj veči sovražniki. Se dalje pravi, da vlada tudi v tem deželnem zboru silno potrebuje še tih 8 poslancev, da po nekakem ložej svoj namen doseže. Na zadnje prerokuje pa, da omenjena želja naše vlade se bode težko, ali pa nikakor ne spolnila. (Upajmo, da se vendar bo.
Dostavljamo še, naj vsak sam sodi, ali je resnično, kar ta dopisun »Perseveranze" pripoveduje?).
* Kakor smo zvedeli, v vrdelski pivarnici (fabriki od bire) se prodaja od 27 dne prosenca sem ječmen, ki je že služil za kuhanje piva (bire). Dejo, da ta ječmen je prav dober kot klaja za vole i. t. d.
f) Na svetega Silvestra dan je obhajala naša tržaška okolica neko slovesnost, neko veselje, ki se le redko kedaj vidi. Ta dan sta pela novo mašo dva gospoda, Jernej Martelanec v Barkoli in Janez črne v Rojanu. Na obe novi maši se je sešla ljudstva preobilna množica i videlo se je, kako česti i spoštuje pobožno naše ljudstvo duhovnike. Videlo se je pa tudi med obilimi povabljenci, kmetiškiini i gosposkimi, kako vneti so za slovenščino. Sešli so se pevci ter so izvrstno prepevali domače pesmi i glasile so se napit-nice novoposvečencema, i slovenskej duhovščini v krepkem i milem domačem jeziku, da je poslušalcu srce kipelo. Bili so časi, ko so se ob enacih prilikah laške ode i sonetje tiskali i delili med naše okolice prebivalce ; sedaj ni več tako, ampak, kadar se kaj napravi, napravi se v slovenskem jeziku, in to je jako lepo i hvale vredno, ter priča, da se prebivalci nc sramujejo lepega domačega jezika, ampak, da ga imajo bolj v čislih (»štimajo"), nego druge tuje. Tudi pri tih prilikah sta se razdelila dva slovenska soneta med ljudstvo.
Eden tih sonetov se glasi tako-le: *)
Kmet trudi se v vinogradu marljivo Od rane zarje, da mu solnce vgasne, Iz gošč pustotnih dela vrte krasne, Ledino preobrača v plodno njivo.
Ko se pott i dela nevtrudljivo, Prepevajo mu tiče pesmi glasne, Pošilja solnce iz višave jasne Vesele luči dar mu ljubeznjivo.
Gospodova Te milost je pozvala, V njegovem nogradu Ti delo dala, Spolnuj pogumno važno naročilo!
Iz src človeških trebi ljulko zmote, Nebeške roke oznanuj dobrote, Pokladaj v dušne rane lek, hladilo!
Ljubljanski list »Danica" nam pravi, da izdava-nje našega »Ilirskega Primorjana" v nedeljo se ne spodobi. Mi pa na to odgovorimo naravnost, da ne vemo prav, zakaj da ne? Saj pač list se ne tiska v nedeljo, ampak že prej, in se pa tudi lehko že v saboto zvečer drugam razpošilja. Da ta list v nedeljo izhaja, to je bila vsesplošna želja tukajšnjih Slovencev. Ne mislimo tedaj to stvar predrugačiti. — Pač težko je, vsim vstreči, kakor se vidi tudi po tem, kar smo zdaj djali. Nekterim se clo volitva naslova „Ilirski Primorjan" zdi nesrečna, drugi pa godernjajo, da pišemo n. pr. Trst, trta i. t. d., ne pa Terst, terta. Pa to so gole malenkosti.
*) Poslana sta nam bila dva soneta, zavolj pomanjkanja prostora smo dali pa tiskati lo enega. Nam je prav žal.	(Urod.
ZMES
Pogovor med gospodom Slavoljubom in kmetom Matevžem v neki gostivnici blizo Trsta.
Matevž. Dob'r dan. gospud Slavoljub!
Slavoljub. Bog ga daj! Od kod ste prišel ?
M. Sam jemu nekaj opravit v tih krajih; pej zdej sem teu jet naravnost damu, nečku an glaš vina bi rad piu. Ma za ke vas sem tš najdu, tiidi lehko mal'ce z vami ostanem, sej nemam tace premure. Mi je prou všeč, de se znajdemo, in de pijemo an glaš vina včep; sej je dobru, kaj ne mende? Jest poznam tu vinu, jenu ga pijem prou z listama, zakaj je po moj'm gušti.
SI. To vino je res dobro, in meni je prav po godi, sicer ne bi me vi zdaj tukaj našel.
M. Jest užiram pet malo, ma pej dob'r'ga vina, če je tudi kej belj drago, ma peraltro ne pogostama zakaj mi ne vrže kont. Prnas prav'mo „je več dnjevu ku klabas". Donka le po malem, de se ne zabrede. A ja! koku bom preživu jenu oblaču, kokar se sika, sebe jenu mojo držino, če bom dajau dnarje nečku za vinu. Prez vina se lehko živi, prez kej driiz'ga belj potrebnega pej ne.
SI. Vi govorite prav pametno kakor mož. To je lepo slišati. Prav imate; zmernost velja kaj. Vidim pa, od kar sem v Trstu, da tukaj ne mislijo vsi tako, kakor vi.
M. Toku ja! kaj še? Krku jih je tiidi tč prnas lidl, ki v nedeljo vržejo proč za jedačo jenu za pijačo, tu je, za vinu al tiidi za kasno njanjero skora vse, kar si v delounik zašliiž'jo. Za tisto grejo pej v maloro; marsčikdu je vre pršu ob soje, jenu ostau nah jenu bus on jenu njegovi otroci. Nečku tu božje vinu je uržali, de je on zdej v mižerjah. Ma sej tudi v Trsti je dosti tačih lidl. Tiidi od tam se sliši srajat ranu zatu več botu od čakul, od bariif, jenu še od marsdikterih drujih malanu. Z vinam si več ku ad'n osvoht mošoo, si osvohi gospodarstvo, si ošvohi tu ljubu zdrauje.
SI. To je resnično, saj beremo pač v tukajšnjih listih o grdemu pijanstvu, ki dela veliko škode in pohujšanja na svetu, tako, da za to človeka prav groza obhaja. Kako pač ljudje to božjo kapljico v zlo obračajo, skoraj povsod! Saj smo undan brali tudi v celovškem listu »Slovenec", da po nezmernem uživanju vina je na Koroškem clo sin svojega očeta vbil.
M. Je tu pošibele f
SI. Resnično je, žali Bog!
M. Ma je skora bulše, de pej p'stimo to žalostno reč, za katero nam je dalu okaz'jon ranu tu vinu te, jenu pasajmo pej rajši od tega diškorša na kej driiz'ga.
SI. Prav je! sem tudi jez vaše misli. — Nu! kaj govore ljudje o našem undanjem pomenkovanju zastran vikanja, to je, o inoji trditvi, da mi Slovenci moramo tudi gospodi reči vi?
M. Ja, gospud Slavoljub, ki so moji, malo jenu mende pej še diboto oben naših lidi neče kej ved'tod tega vikanja. Marsčikteri prav'jo de ne gre, jenu de ne gre, pej de ne more tiide jet, jenu šafti se bo du š/orcirou? de se ga navadi.
SI. Oni pravijo gotovo („gvišno") le zato, da ne more iti, ker so že od nekdaj vajeni onikanja gospode
in sploh imenitnih oseb („pršontt). Starih navad je pa težko se odreči. Temu se pa pravi železna srajca. Počasi bo vendar šlo, ravno kakor gre še precej tudi po drugih krajih, čeravno so se nekteri zelo protivili, ali pa za to nič ne marali.
M. Tiidi jest san se tega vikanja vre dobru na-vadu, kaj ne? sej jim (!) rečem zdej vi.
SI, Ila! ha! ha!
M. Pej kaj se razgetaste ?
SI. Zakaj bi se ne? Te vaše besede me opominjajo na nekega čičjega fantiča, kteri, kakor pripovedujejo, je imel navado svojo mater le tikati.
M. Ma kej jo nej smeu tikat? kaj je b'la zlatu?
SI. Jez menim, reči ti, ki se pravi tudi tikati.
M. A ja, tokti ? — Pej kaj ceste povedat ?
SI. Mali Cič je imel tedaj omenjeno navado, mati ga je podučevala, da tikanje matere se ne spodobi, in da jo mora po pravem vikati. Na ta poduk jej pa fantič odgovori: „Nu, pa ne bom nikornu več rekel vi, nego (kakor) tebi, majka!"
M. Nu, bem! pej kaj je potle?
SI. Al niste slišal? Fantič je hotel trdno obetati s tistimi besedami svoji materi, da jo bo v prihodnje le vikal, pa ob enem ji je rekel ti. Vi ste mi tudi poprej rekel: „Sej jim rečem vi;u kaj ne? Potem ste me pač ob enem onikal rekoč mi jim, ne pa vam, in ste me pa tudi vikal.
M. Ja rihtik! kaj ceste nu; faliu sem. Ma sej vam sem vre anbot djau, de šafti bo šlu. Pej intanto gre '11'malo. Tu ste gvišnu vre zamirkali.
SI. Počasi bo že šlo, kakor ste djal. Saj ste se res tudi vi še precej vikanja navadil po mojem poduku, to sem že zapazil.
M. Jest tiidi tega ne cviblam; more jet par for ca. Pej kaj vre lidje od tega šrajajo. Dej o, de tu je naum-nost. Meni se tu prou vržmaga. Jest pej vas bom rad ubugau, zakaj vi ste učen gospud, jenu jimaste prasko belj ko mi. — Pej kaj sem vam teu še reč v ti oka-ž'joni? — A ja ! Vi ste mi undan djali, de bukve, po vašem knjige (ne vem zakaj?) jenu šfoji se ne pišejo toki), kokar se šraja. Pej sej tu tiidi sam vidim. Ma povejte mi, zakaj de ne, mašima ki bi jih mi tiidi belj zastop'li. Sej čiijem, de naši lidjš moje šrajanje, ki je štampirano v tem listi, belj zastop'jo, kokar tu driigu.
SI. Pa še tega bi manjkalo! Kaj bi iz tega zraslo? Vi morate« vedeti, da naš slovenski jezik se ne govori povsod enako, knjige ali po vašem biikve (to ime izvira iz besede buli, ki je ....)
M. Ho! ho! po časi gospud ! kaj so morde biikve Buli ? Ne, korpo di bijo ! Od k'daj sem ?
SI Ne, ne iz besede Bog, ki vi tukaj slabo izgovarjate Buh, ampak iz besede nemške buli, ki po-menja biikve (po vašem).
M. Ja toku! sem teu reč de! Pej kuj ste teu povedat ?
SI. Slovenski jezik, pravim, se ne govori povsod enako, knjige in listi pa morajo biti pisani v enem in sicer takem jeziku, da jih bravci razumejo povsod, kjer so Slovenci, ali pa tudi še drugi. Tistim besedam pa,
ki se v knjigah nahajejo, in se med ljudstvom ne rabijo, pravijo nekteri čičje ali hrvaške. Pa kaj za to, ako bi tudi res bile ? Saj med Oiči in Hrvati, ki so pač tudi Slavjani, kakor smo mi Slovenci, in so tedaj naši sorojaki, je veliko besed, ki so našim prav podobne. — K temu pristavim pa še to-le. Ako bi se, postavim, pisalo po tukajšnjem vašem jeziku, ki je strašno popačen z italjanskimi in tudi z nemškimi besedami, kdo bi bral knjige in liste drugod, kjer se ne govori tako, in kjer se tudi prav ne razumi to kvasanje? Kako, vprašam, bi vsak Slovenec vedel, kaj da pomenjajo, na primer, („na egzempel"), vaše besede : mh (namesto pa), bem (dobro), anka (tudi), donka (tedaj), i'rajat (govoriti), diboto (skorej). se škuzirat (se izgovarjati), pasat (preteči, mimo iti), tabat (takrat) falit (se pomotiti), o bela (kaj pa?) krjanca (spodobnost), magari (le, naj le...), še ben ke (čeravno), za ke (ker, ker pa), bašta (naj bo le), anci (saj še, timveč), okaz'jon (prilika, priložnost), fanj (lepo), zamirkat (zapaziti), dižgraJja (nesreča), deštin (osoda, sreča), na spaš (na sprehod), se troštat (upati, nadjati se), badirat (gledati), na šutil (na tanko), mende šafti (morda težko), prctendirat (tir-jati), prgliha (pripodoba), rajmat se (vjemati se), šikat se (spodobiti se), lementat se (pritoževati se), lumara (število, številka, čislo, broj), gušto (vgodek, okus), di-škurirat (govoriti, pogovarjati se), afar (opravilo), viži-rat (opomniti), glaž (kozarec, kupica za pitje, sicer pa steklo), jlaška (steklenicaJ, rinka (prsten), fadiga (trud) rol (cev), žarnada (delo enega dne, kakor zaslužek enega dne pa dnina ali najemščina), kanton (vogel), frej, frajost (slobodno, slobodnost) fin-grat (naprstnik), kovccte (nogovice), brejese (hlače) in še veliko drugih iz tujega vzetih besed, ali prav za prav — spak? —
M. V kateri šprahji se ima donka pisat?
SI. Pri vsakem nkrodu je več tako imenovanih narečij ali načinov („viž, manier govorjenja"), namreč govorjenje ljudi enih krajev ni enako govorjenju drugih krajev. Povsod, kakor se po navadi reče, jo nekaj drugači zavijajo, in imajo marsikterih besed, ki jih drugod nimajo, in jih tedaj tudi prav ne razumejo. To velja, postavim, ravno kar se nahaja tukaj pri vas. Tako ali enako kvasanje se sicer zapazuje povsod, kjer dva ali več narodov si so bližnji in so tedaj v dotiku eden z drugim, kakor ravno tukaj.
M. Kaj se pej more st'r't (storiti) prtem ?
SI Učeni možje, ki sploh skrbijo za narodne stvari, kar se tiče pisanja knjig in listov, tedaj za po-dučevanje in oinikanje ali olikanje ljudstva, se trudijo staviti v rabo tisto narečje za naš narod, ktero je po njihovi misli naj bolje, najčistejše in najlepše. Tako je sploh pri vsakem narodu, naj si bo nemški, italjanski, slovenski ali kak drugi. Po tem se pa tudi vidi, da ljudje kake dežele, zlasti kaj veče, čeravno se tam ne govori po vsih krajih enako, tedaj različno, imajo za pisavo eno samo, to je, najbolje nareečje, tako imenovan pismen ali književen jezik za vse prebivavce omenjene dežele.	(Konec prihodnjič.)
V Trstu. Natis Avstrijanskega Lloyda
Lastnik, izdatelj in odgovorni urednik je IVAN PIANO pri sv. Ivanu v Vrdeli.