^ gasilo delavcev v vzgoji 1,1 izobraževanju in ^ danosti Slovenije, marca 1989-^•4-letnikXL ias /ce ma Šlo •ila ,ila iČi' j£ ’v' sni ifl'1 no )0' id- sin ob' na l0'j la- za- a te- jv- ,ila ■ka d en ;5 ez-j tl«-! za: ih. jv- ola lilo i\- nje ev. tia- ila. ra- na. )Č« nj£ Ikc ra- in- •Ži- to eta e ec Med dragim preberite • KAKO FINANCIRATI OSNOVNO ŠOLO, str. 2 • SREDNJE ŠOLE NA OBROBJU SLOVENIJE NE SMEJO ODMRETI, str. 2 • RAZPIS ZA ŠOLSKO LETO 1989/90, str. 3 • ISKANJE TRETJE POTI, str. 5 • SPORED ŠOLSKE TELEVIZIJE ZA POMLAD 1989, str. 10 MARIJA ŠVAJNCER Demokratizacija za vse ljudi V procesu demokratizacije slovenske družbe naj bi se uveljavljal enakopraven in enakovreden položaj žensk kot običajna in samoumevna sestavina. Pri spreminjanju obstoječih enostranosti, iskanju izhoda iz krize in boju za samobitnost slovenskega naroda ustvarjalno sodelujejo ljudje dobre volje, zavestni dejavniki in dejavpice, oboroženi z znanjem in vedenjem, osvobojeni praznih besed, lažnih prerokovanj in sprenevedanj o sončni prihodnosti. To so ljudje, ki jim ni vseeno, kakšne vloge bomo odigrali na zgodovinskem prizorišču in v času, ki nam je odmerjen. Pojavne oblike antifeminizma v naši družbi vsekakor sodijo v tista prizadevanja, ki skušajo proces demokratizacije zavirati in vztrajati v življenjskem slogu, ki poveličuje razliko med spoloma in ima naravne posebnosti za možnost potrjevanja neenakovrednosti spolov oziroma enega izmed njiju. Zdi se, da tolikokrat ponovljene besede o ženskem vprašanju kot razrednem vprašanju, ki ga je treba razreševati družbeno celostno ter onemogočati in odpravljati izkoriščanje, poniževanje in tlačenje katere koli vrste, niso kdove kako odmevne. Še vedno pa za izkrivljeno dokazovanje učinkuje poenostavljeno razločevanje ženskega in moškega načela: prvo naj bi se uveljavljalo zgolj s čustvenostjo, z dajanjem varnosti, zavetja in topline, drugo pa z razumom, preudarnostjo, oblastjo, redom, strogostjo in kaznovalno politiko. Namesto tolikokrat ponovljenih dokaznih razlogov, da še zdaleč ni tako preprosto, je mogoče problem obrniti in s kančkom paradoksalnosti navesti, da bi bilo v tem razbitem času za marsikatero žensko zelo udobno, če bi lahko delovala kot razčustvovano in nemočno bitje, ne pa da mora skrajno racionalno in včasih že z matematično natančnostjo razreševati in razvozlavati svoj eksistenčni položaj, se boriti proti naraščajoči revščini, kolikor toliko kakovostno povezovati materinstvo z ustvarjalnostjo na delovnem mestu, vzgojo otrok Z zakonskim sožitjem ter položajem v družini in družbi. Poenostavljene in s predsodki oborožene opredelitve skušajo »ženskemu bistvu« odrejati posebne naloge in ji odrekati njen raison d'etre, kadar je narava ne obdari z materinstvom. V svobodni in demokratični družbi morajo biti zagotovljene različne izbire življenjskega sloga. Vsaka družba si v svoje temelje listine zapiše, kakšna naj bi bila njena splošna načela, in predvi- Nemški slikar (?), druga polovica 17. st.: Tihožitje z zlatim pokalom Tokrat cbjavHamc Evropska tihožitja iz slovenskih zbirk - iz kataloaa, ki ga ie ietos Izdala in zaiožHa Narodna galerija Ljubljana. deva notranjo logiko, ki naj bi obvladovala različne sfere človekovega življenja. Družbeni razvoj in tudi nepredvidljive notranje težnje povzročijo, da je treba slej ali prej temeljno listino spremeniti in se tudi deklarativno približati dejanskosti, ki ne zbuja nikakršnih slepil več, ampak postaja čedalje bolj kruta in neizprosna. In vendar si družba vedno znova zapisuje, kako naj bi bila urejena razmerja med dejanskim in hajstvom, in spodbuja ljudi k približevanju nekakšnemu idealu, ki naj bi ga zgodovinsko oblikovalo splošno človeško izkustvo, tisto, ki se je v posameznih družbah uveljavl/alo kot najboljše ali pa je tako videti iz časovne razdalje in obujanja zgodovinskega spomina. Zato načrtno govorimo o ljudeh nasploh, in ne o ženskah in moških, o tistih, ki si sami odmerjajo svoj prostor svobode in sožitja, svojo vzajemnost, strpnost in razumevanje. Nočejo prazno preživeti svojega življenjskega časa in pustiti, da dnevi kar tako odtekajo, temveč hočejo biti izvajalci in priče zgodovinskega dogodka, tako dejstev, ki se odigravajo, kot tudi miselnega odmika, tako vrednotenja kot tudi zaupanja. Gre za posameznice in posameznike, ki si sami oblikujejo lastne življenjske okoliščine in v nobenem primeru ne privolijo, da bi kdorkoli odločal v njihovem imenu in jih ponižal v položaj žrtev. Dokazovanje in prepričevanje, da naravne razlike nimajo veliko opraviti z družbeno neenakovrednostjo, ampak so bogastvo in pogoj za radoživo različnost, pomenita, da priznavaš svoj položaj, v katerem se je treba braniti. Uveljaviti se mora govorica, ki se ji zdi nesmiselno spopadati se z gluhimi in takimi, ki ne bodo nikoli razumeli. Navsezadnje smo prišli v obdobje, v katerem bomo politično, narodno in gospodarsko preživeli le tako, da bomo drug drugemu Človek. Praznoverja, predsodkov, zavajanja ljudstva, podtikanja, podcenjevanja - vsega rega je v jugoslovanski družbi že preveč, toliko, da je postalo nevarno. Otrokom moramo dati popotnico, da bodo lahko šli pokončno in samozavestno po lastni poti. Kako jo bodo zmagovali in zmogli, če so prisiljeni živeti z odraslimi, ki se nimajo radi in ne znajo, dajati topline, zaupanja in varnosti? Otroci vsrkavajo vase življenjski slog odraslih; želijo si starše in vzgojitelje, ki govorijo resnico in so njihova dejanja uravnana z besedami, zaupajo tistim, ki so razumevajoči, čustveni in razumski, zvesti sami sebi in dosledni. Če imamo v mislih osebo, v kateri prevladujejo dobre lastnosti, potem je vseeno, kakšnega spola je ta oseba. Očitki, češ da v nekaterih poklicih (tudi v pedagoškem) čedalje bolj prevladuje en sam spol. ne skrivajo svojega vnaprejšnjega odklonilnega odnosa do tega spola. Visokošolski programi so zasnovani tako, da spodbujajo predvsem kakovost ter predvidevajo znanstveno-strokovno in moralno naravnanost, ne prilagajajo pa se temu ali onemu spotu. Kritiki feminizacije učiteljskega poklica pozabljajo, da so pravzaprav samo še ženske tiste, ki so v tej notranje razklani družbi pripravljene za majhen denar vzgajati in izobraževati otroke. Opravljajo delo, ki ni družbeno ustrezno ovrednoteno in nima kdove kakšnega ugleda. V natrpanih in obremenjujočih programih iščejo možnosti lastne ustvarjalnosti in se sprašujejo, kako naj se sploh še človeško razdajajo svojim učencem, ko postaja vse skupaj čedalje bolj brezosebno, utrujajoče in razčlovečeno. Kljub vsemu jih je veliko, ki znajo obup in črnogledost premagovati ter za otroke ohranjati zelenico humanosti. To so tiste učiteljice, ki za osmi marec ne sprašujejo svojih učencev, ali kaj pomagajo mamicam pri delu, kot da je v družini samo mati tista, ki mora delati, drugi pa sodelujejo takrat, kadar so pač pri volji; otrokom ne govorijo o popolnih in nepopolnih družinah, saj otroci niso prav nič krivi, če njihovi starši niso mogli shajati drug z drugim. Deklicam in dečkom odmerjajo enake delovne naloge in jih vzgajajo za odgovorno starševstvo. Prav dobro vedo, da ima podcenjevalen in odklonilen odnos do ženske vsaj eno »prednost« - mogoče ga je prepoznavati in ga argumentirano zavračati. Veliko večjo past namreč pomeni vrednotenje, ki o ženski nima povedati ničesar dobrega ali slabega, njeno podrejenost in obrobnost pa jemlje za povsem samoumevni. Sem sodijo navedbe ženskih dejavnosti, poklicev in nazivov v moški obliki, kot da se samo moški lahko dokoplje do česa družbeno pomembnega, izbira moških za vodilne funkcije na vseh ravneh, sogovornikov pri omizju, nagrajencev in še bi lahko naštevali. Le redki se vznemirjajo, da bo v morebitni naraščajoči brezposelnosti prav ženska tista, ki se bo morala vrniti k domačemu ognjišču, kot je bilo mogoče prebrati v različnih bistroumnih aktih. Ustanavljanje odborov za zaščito trpinčenih žensk in otrok je resignira-nost posebne vrste. Videti je, kot da nas preveva skrajna nemoč in ne verjamemo več v sistemske rešitve, 5 katerimi bi bilo komurkoli s kazensko odgovornostjo onemogočeno telesno ali duševno trpinčiti sočloveka, ampak skušamo blažiti posledice. Mirno pač dopuščamo, da bodo v takšnih razmerah zrasle nove in nove generacije otrok. In vendar so zelenice upanja, humanosti in prijateljstva. Toliko vsega bi bilo treba postoriti, da bi jih bilo več. aktualno IZJAVA Sindikalne konference delavcev osnovnih šol V Ljubljani smo se 16. februaraja 1989 sestali sindikalni predstavniki delavcev osnovnih šol v Sloveniji in obravnavali položaj osnovnih šol ter nerešena vprašanja financiranja programa osnovne šole. Z zaskrbljenostjo ugotavljamo: • da so osnovne šole v Sloveniji v čedalje težjem položaju in je r posameznih občinah ogroženo izvajanje programa, ki ga moramo zagotoviti vsem šoloobveznim otrokom. Neprestano omejevanje sredstev je povzročilo, da so občine in šole v preteklih dveh letih ukinjale pridobitve naše osnovne šole, krčile dodatne programe ter skorajda povsem opustile vlaganja v učila, v opremo in vzdrževanje šolskega prostora: • da se je poslabšal položaj delavca v osnovni šoli in povečalo zaostajanje njegovega osebnega dohodka za delavci v,gospodarstvu. Zvezna intervencijska zakonodaja, republiške omejitve in komunalni sistem financiranja sta poleg razlik v izvajanju programa porušila sistem solidarnosti med delavci in privedla do nesprejemljivo velikih razlik v osebnih dohodkih delavcev za opravljanje vsaj približno enakega dela: 9 da kljub prizadevanjem številnih upravnih, strokovnih, samou-pravnointeresnih in drugih ustanov na področju izobraževanja niso enotno urejena nekatera temeljna vprašanja, kot so nacionalni standard osnovne šole, pedagoška obveznost in zagotovljene pravice delavcev, kot je pravica do stalnega strokovnega spopolnjevanja učiteljev in njihovega strokovnega napredovanja. Predvsem pa ni zagotovljeno stvarno vrednotenje učiteljevega dela. Zato v imenu skoraj 14000 v sindikatu organiziranih pedagoških delavcev na osnovnih šolah v Sloveniji zahtevamo: 9 Prepreči naj se nadaljnje siromašenje osnovne šole in kršitev pravic otrok do enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje,zagotovljenih z Zakonom o osnovni šoli. Zahtevamo, da preneha vsakršno zvezno intervencijsko omejevanje sredstev za financiranje osnovne šole ter znotraj tega republiško indeksiranje sredstev za šolstvo kot skupne »porabe«. Preuči naj se obseg in financiranje sedanjega zagotovljenega programa osnovne šole in dogovori »nacionalni« program, ki ga bomo enotno in solidarno v republiki zagotavljali vsem otrokom in učiteljem. 9 Učiteljevo delo je treba realno ovrednotiti in učitelju zagotoviti tak osebni dohodek, ki bo primerljiv z osebnimi dohodki za enako zahtevna dela v gospodarstvu v republiki. Višina osebnih dohodkov ne sme biti odvisna samo od možnosti občine ter pripravljenosti občinskih izvršilnih organov za usklajevanje njihove rasti in zagotavljanje sredstev. Razlike v osebnih dohodkih za enako delo so lahko predvsem le posledica različnega obsega in kakovosti opravljenega dela. • Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo s svojimi strokovnimi službami, Izobraževalna skupnost Slovenije (in preko nje občinske izobraževalne skupnosti) tgr Skupščina SRS naj predlagajo in sprejmejo rešitve, s katerimi bo mogoče preseči sedanje neustrezno stanje in delavce i> šolah usmeriti k njihovim temeljnim pedagoškim nalogam. Smotrno je, da področje osnovnega šolstva čim bolj ureja šolska zakonodaja, in ne nedodelan sistem samoupravnega sporazumevanja, kjer se ob prevladi različnih drugih interesov sredstva porazdeljujejo v škodo otrok in učitelja osnovne šole. 0 Izhodišča, ki jih predlaga IS skupščine SRS v globalnem bilančnem izračunu za SR Slovenijo v letih 1985-1988 z osnovnimi elementi splošnih bilanc sredstev za leto 1989, pomenijo nadaljnje poslabšanje položaja osnovnih šol, ukinjanje njihove socialne funkcije in krčenje »dodatnih« programov. Zato poziva Sindikalna konferenca delavcev osnovnih šol delegate skupščine SRS, da na sejah zborov 22. februarja 1989 upoštevajo posledice, ki jih bo tak sprejem bilanc za leta 1989 imel za osnovna šolo ter se zavzamejo za take ukrepe, ki bodo omogočali opravljanje njenih slovenski družbi ustreznih vzgojnih, izobraževalnih in socialnih nalog. Kako financirati osnovno šolo Vprašanja pravzaprav ne bi bilo potrebno postavljati, ker imamo v Sloveniji samoupravno dogovorjen in nadrobno izdelan sistem financiranja osnovne šole. Načelno vemo, da za osnovno šolo skrbijo delovni ljudje v občini, kjer iz svojih bruto osebnih dohodkov plačujejo prispevek za občinsko izobraževalno skupnost, ta pa na način tako imenovane svobodne menjave dela po dogovorjenih standardih in normativih v republiki financira program dela in življenja osnovne šole. Osnovne šole ljudje praviloma gradijo s samoprispevki, za njihovo opremljanje in vzdrževanje pa prav tako skrbijo v občini z združevanjem sredstev, z združeno amortizacijo in še na druge proračunske načine. Če izdatkov ne bi zmogli poravnati na občinski ravni, je republika izdelala natančen sistem solidarnosti med občinami; po tem bogatejše občine ali tiste, kjer se zaradi velikega števila zaposlenih z visokimi povprečnimi osebnimi dohodki zbere veliko sredstev, iz osebnih dohodkov solidarno - ali zadnja leta z zakonsko prisilo - zagotavljajo denar za minimalni oz. zagotovljeni program osnovnega šolstva v občinah, ki tega ob normalnih povprečnih obremenitvah osebnih dohodkov ne zmorejo. Pričakovali bi torej lahko, da v Sloveniji nekako enotno in pod približno enakimi pogoji financiramo enotno osnovno šolo. Vendar razmere pri financiranju enotne osnovne šole niti približni niso takšne. Kriza v preteklih letih, zlasti pa v letu 1988, je občine prisilila, da so tako ali drugače oklestile program os- novne šole. Črtali so zlasti dejavnosti, ki sodijo v tako imenovani dodatni program, da so ohranili vsaj obvezni ali zagotovljeni program ter tiste dejavnosti, ki sicer po republiškem normativu ne sodijo v zagotovljeni program, vendar pa šola brez njih (knjižnica, svetovalne službe) biti ne more. Ob nezmožnosti gospodarstva, da bi od osebnih dohodkov prispevalo več ali v zanesenjaški želji, da bi gospodarstvo razbremenili, zlasti pa zaradi omejitev, ki jih je že drugo leto zapored z zakonom predpisala federacija, so morali v občinah oz. šolah krčiti interesne dejavnosti, omejevati dejavnost dru- štev, ukinjati fakultativni pouk ter podaljšano bivanje, vpeljevati visoke prispevke staršev za šolo v naravi, za učbenike, za prehrano otrok, za prevoze v šolo, v večini občin so okrnili obseg celodnevne osnovne šole ali pa jo kar ukinili, da o vlaganjih v šolsko opremo in vzdrževanje šolskega prostora ne govo- rimo. Jabolko spora pa je različna realna vrednost programa, ki jo lahko svoji šoli priznajo posamezne občine. Če vemo, da so v vrednosti programa več kot 80% skriti osebni dohodki prosvetnih delavcev, pridemo do glavne sporne točke. Razlike v osebnih dohodkih za (to s pravico domnevamo, ker program predpisuje zakon) vsaj približno enako delo so tako narasle do ene tretjine ali recimo med plačo učitelja v skrbni občini (občina je lahko tudi bogata, učitelji pa revni) in manj skrbni ali pa revni občini je ob januarskih izplačilih v letu 1989 znašala tudi do osemsto tisočakov. Skoraj v celoti je odpovedal sistem solidarnosti, ker so podpirane občine zaradi nenehnih omejitev morale za višino solidarnosti zniževati z lastnimi prispevki zbrana sredstva oz. zniževati prispevne stopnje za šolstvo. Posledica čedalje večjih razlik v osebnih dohodkih za približno enako delo in splošnega siromašenja osnovne šole je bil val spontanih in tudi organiziranih protestov prosvetnih delavcev v posameznih občinah. Imeli smo vrsto protestnih zborov in tudi nekaj pravih stavk, kjer so otroci zaradi vztrajnega nezadovoljstva učiteljev morali ostati doma med tem, ko so se njihovi učitelji bojevali za boljši kos kruha in kolikor toliko znosne -razmere. Zganila se je tudi stanovska zavest in uveljavila se je sindikalna ideja. Prosvetni delavci iz vseh slovenskih občin so se 16. februarja 1989 zbrali na sindikalni konferenci osnovnih šol, kjer so ob navzočnosti prosvetnih oblasti orisali razmere in postavili svoje zahteve. In kje vidijo rešitve? Predvsem je treba zagotoviti enotno financiranje zagotovljenega ali enotno dogovorjenega »nacionalnega« programa osnovnih šol v republiki. Kaj bo v nacionalnem programu, ki ga bo slovenska družba zagotavljala vsakemu osnovnošolcu in tudi njegovemu učitelju, je stvar dogovora in resničnih možnosti. Vsekakor pa spadajo vanj nekatere dejavnosti, brez katerih pouk ne bi bil popoln, a jih v zdajšnjem zagotovljenem programu ni. Razmisliti kaže, katere temeljne socialne funkcije naj poleg pedagoških vendarle ohrani slovenska osnovna šola. Poleg vsebin pa zahtevajo učitelji tudi primerne možnosti za delo, nekaj več kot samo tablo in kredo in slabo vzdrževane učilnice. Rešitve ne vidijo v občinski odgovornosti,temveč v republiški. Prevečkrat so občine usklajevale svojo porabo prav na račun osnovne šole. Kako bo republika zbrala potreben denar, je stvar strokovne presoje in samoupravnega dogovora. Prosvetni delavci vsekakor pričakujejo zmajšanje navideznega samoupravnega dogovarjanja v sisih, manj praznega teka in s tem manj nepotrebnih izdatkov za samoupravno interesno organiziranost. Občine naj bi na vsak Severnoevropski slikar, druga polovica 17. st.: Pogrnjena miza s sadjem in pticami Srednje šole na obrobju Slovenije ne smejo odmreti V začetku novembra nas je skupna strokovna služba Izobraževalne skupnosti Slovenije seznanila s sklepi 29. seje Odbora za usmerjeno izobraževanje. V tretjem sklepu nas obvešča, da se bo šolam diferencirano zmanjšal dohodek v ceni storitev, glede na manjše število učencev v razredu. Tak neselektivni prijem je prizadel predvsem šole v manjših slovenskih središčih, ki so ponavadi glavno gibalo kulturnega pa tudi znanstvenega napredka v kraju in imajo zelo veliko vlogo v kraju samem in v okolici. Omenjeni ukrep je v šolah v teh krajih močno vplival na normalno poslovanje šole in povzročil težave, ki jih trenutno še nekako premoščamo, v prihodnje pa bo to veliko težje. Takemu načinu reševanja denarnih zagat slovenskega šolstva smo ugovarjali, saj se nam je zdel skrajno birokratski in neživljenjski. Zakaj? To bom skušal prikazati na primeru naše srednje šole. Spadamo med šole. ki so si z vpeljavo srednjega usmerjenega izobraževanja izbrale pedagoško izobraževanje za celo severnoprimorsko območja ,na podlagi predvojne in povojne tradicije. Z vpeljavo financiranja o normativih Izobraževalne skupnosti Slo-enije nimamo - s številom oddelkov pod 16 - po veljavnih normativih dovolj denarja za vodstvene, strokovne in tehnične delavce. Zaradi manj ur, kot jih zahteva polna zaposlitev. pri nekaterih predmetih ne moremo polno zaposlovati učiteljev, in ti morajo, da so zaposleni, poučevati po dva predmeta, za katera so ponavai strokovno usposobljeni.. Srednja šola v Tolminu se je letos znašla v nezavidljivem položaju. Na eni strani imamo zaradi razmestitve programov na severnoprimorskem območju za učence trenutno dokaj nezanimiv nosilni pedagoški program. na drugi strani pa so prav oddelki v tem programu tisti, zaradi katerih po številu učencev pod normativom spadamo v skupino šol. ki se jim zato zmanjšuje dohodek. Z uresničenjem tretjega sklepa odbora šmo se znašli v hudih težavah. ;er so se nam že tako pičla sredstva še skrčila. Znižanje dohodka samo za prave letnike znaša približno petino vseh naših mesečnih sredstev. Zakaj manjši vpis? Vpis v srednjo šolo v Tolminu pa se ni zmanjšal po..paši krivdi, na zmanjšanje števila učerfČčv v pedagoških programih je vplivalo več zadev: - Razvrednotenje , . učiteljevega dela je povzročilo tudi razvrednotenje učiteljskega poklica:. - Mreža šol ob vpeljavi srednjega ‘ u?™Tie.nega izobraževanja je vplivala ntl šolski okoliš, ki se nam je želo';žeW skrčil ((Vrej’5d':Sežane do Tržičaj; ' ; •' " - Na območju še'jč pojavilo več -sorodnih programov rizobraževanja, s katerim učenci končajo srednje šolanje: - Visokošolski študij za poučevanje na razredni stopnji je dodatno odvrnil učence od šolanja v teh programih. - Učenci se želijo šolati čim bližje domu. zato pri izbiri šolanja velikokrat ni v ospredju želja po pridobitvi poklica. - Ko so bile dane možnosti študija za pedagoške poklice tudi učen- . cem.ki se šolajo tudi na družboslovnih in naravoslovnih šolah, sc je zanimanje za srednjo pedagoško solo še zmanjšalo. . . Da bi povečaM ponudbo programov. nam je pred dvema letoma po velikih prizadevanjih le uspelo odpreti en oddelek naravoslovno-mate-matičnega programa in tako zbuditi zanimanje za šolanje v domačem kraju tudi tistim učencem, ki jih prej samo s pedagoškim .programom nismo zmogli zadržati. Tako smo postali zanimivejši tudi za združeno delo: ki nam je zaradi navedenih težav s financiranjem pomagalo z dodatnim zbiranjem denarja po posebnem samoupravnem sporazumu. . Kakšne utegnejo biti posledice politike nadaljnjega zmanjševanja sredstev za manjše šole? Nič kaj prijetne za življenjske in delovne razmere na slovenskem obrobju in dodatno breme za ljudi v teh krajih, katerih kakovost življenja je že tako ogrožena z drugimi omejitvami. Tak ukrep pomeni sprva samo manjši dohodek. predvsem pa nižji osebni dohodek delavcev v vzgoji in izobraževanju. z zaostajanjem na tem področju je povezan odhod učiteljev, ki so zdaj povsem usposobljeni za kakovostno izvajanje vzgojno-izobraže-valnih programov na naši šoli. To za majhen kraj. kot je Tolmin, veliko pomeni. Če bodo začeli zapuščati našo šolo učitelji, bo to vplivalo tudi na vpis. saj »honorarci« v nobenem primeru ne morejo tako kakovostno nadomestiti učiteljev, ki podajajo znanje z metodičnimi in didaktično verificiranimi postopki. Manjši vpis pa vodi kljub zagotovilom, da šole v teh krajih ne bodo ukinjene, in kljub dobri volji politike izobraževanja. v odmiranje srednje šole v Tolminu. Če se bo to zgodilo, bo čutila posledice ožja in širša družbena skupnost. . , , t Z odhajanjem strokovnjakov iz združenega dela - lahko se zgodi, da bodo ti zapustili naše območje tudi zato. ker svojih otrok ne bodo mogli šolati doma, pa se lahko popolnoma osiromaši ves severozahodni del Slovenije. Ne bi rad razvijal teh misli naprej, saj lahko sami sklepate, kje je prihodnost Tolminske. Vedeti pa je treba, da imamo že nekaj izkušenj. Povsod tam, kjer so v preteklosti, zaradi odselitve najbolj vitalnega dela prebivalstva - včasih tudi na silo - v vaseh ukinjali nižje razrede osnovne šole in učence vozili v večje kraje ali jih namestili v dijaške domove, se dandanes vasi zelo praznijo. Ne dopustimo torej, da bi odmirale srednje šole v manjših obrobnih krajih Slovenije. S takim načinom dela bi bili razveljavljeni vsi razglašeni sklepi, da bo Slovenija skrbela tudi za manj razvita obmejna območja, kamor nedvomno spada tudi Tolminsko. Odzivi na ukrepe odbora Ob sklepih odbora so bile speljane akcije malih srednjih šol v Sloveniji, da bi se problem srednjih šol v majhnih krajih trajneje rešil. Pri tem naj opozorim predvsem na sestanek ravnateljev malih šol na Izobraževalni skupnosti 16. 11. 1988. kjer je bilo poudarjeno, da je treba priznati malim in obmejnim šolam poseben sta- tus' Imeti morajo možnosti za normalno delovanje ne glede na denarne težave Izobraževalne skupnosti Slovenije, saj je vpliv srednjih šol na okolico močnejši od vpliva šol v krajih, ki niso oddaljeni od večjih središč. V majhnih in obrobnih slovenskih krajih torej ne gre le za obstoj šole kota take. ampak za razvoj območja, regije. Zato menimo, da je obstoj srednje šole na teh območjih narodnega pomena. Reševanje problematike malih srednjih šol Prvi korak k rešitvi tega problema je bil dodaten sklep odbora, da zmanjšanje dohodka za šole v majhnih krajih, ki imajo manj kot dva oddelka vpisa, ne velja; financirajo se jim torej polni oddelki. Opozoriti pa moram; da so stroški-enaki: če je v razredu 36 ali 25 učencev. Lahko tudi trdimo, da je kakovost pouka v oddelkih z nižjim številom učencev celo večja. Za to tudi gre - mar ne? Drugi korak je bil storjen s tem. ko je bila dana in izvedena pobuda za vpeljavo splošnega programa v naravoslovno-matematičnem programu - B smer. Ta v resnici lahko vpliva na obstanek srednjih šol v malih slovenskih krajih zato. ker je po predlaganem predmetniku zanimiv tako za prihodnje družboslovce kot tudi za naravoslovce. Pomen vpeljevanja splošne smeri naravoslovno-matematičnega programa v srednje šole v manjših slovenskih središčih Samo pobudo in tudi resno in navidez hitro reševanje problema slovenskega srednjega šolstv a smo v šolah. kakršna je naša. že v bistvu podprli in pozdravili. Pojavila pa se je dilema pri vpeljevanju smeri v šole. in sicer: ali naj razpišemo samo ponujeno novo smer ali pa naj obdržimo še del osnovnega programa in ob tem vpeljemo tudi splošno smer? Odločitve so bile na večini šol take. da bo šele vpis sam določil, kaj bo opuščeno. Ta prostost pri izbiri je ena tistih prv in, ki lahko rešuje tudi obstoj šol v manjših krajih. Be II način še imele dolžnost in m0 nost, da »nacionalnemu« pr gramu osnovne šole v skla( s svojimi možnostmi kaj doda) |(aj ne bi pa smele ničesar odvlj, »Sei or& •Ho; Vi (ozi t S He; sle. ni Haj Sati in, HlO' 'azi •tel dru mati. Vsekakor bi v občino ^ zalo umestiti tudi skrb za oW njanje in graditev šolskega p1 štora. Navsezadnje je treba itn1 denar tudi za stalno spopolnje' m nje učiteljevega znanja, za n) gov strokovni in družbeni razv< Učitelj mora slediti času, zato izpopolnjevanje potreba in uči' Ijeva dolžnost. Teh sredstev kljub dobrim načrtom pravilotj manjkalo in nekega sistemad Ij, nega poglobljenega usposabl) nja učiteljev že dalj časa ni bij Tudi ta sredstva naj ne bi b odvisna samo od moči ali nem0 občin. Ena od zahtev zadeva uči' Ijevo celotno delovno obvezno* ki je v zdajšnji ureditvi moč1 $0 raztegljiva. Pričakuje se, da prosvetne oblasti morale inv VSl izdelan model učiteljevih delo1 nih obveznosti: poleg doloČ nega števila ur pouka še druj naloge v okviru delovnega ted1 ali leta. Glede na posebne ok liščine bodo delovne obvezno* tudi v prihodnje različne, vend bi bolj natančno vedeli, kaj učitelji opravili za svoje n« malno plačilo in kaj je nad rvj obveznostjo ali tudi pod njo. Š' dar vilne proteste so izzvale omejit1 j0j, sredstev, ki so posledica zvez^aj, zakonodaje in republiških t|)er lančnih omejitev. Dokončno morali prenehati z indeksinif v p njem na porabo v prejšnjem Id in ne dopustiti nadaljnje! zmanjševanja deleža sredstev 1 vzgojo in izobraževanje v dr11 Mir tak vali ^0 Pro Vač Vr los se Po benem proizvodu. V skla£koi z družbenimi možnostmi bi kljt veliki inflaciji in družbeni nest|je, bo 'ad tja bilnosti morali storiti vse, da omogočili otrokom kolikor t !Vj liko bogato in ustvarjalno dTo novno šolo ter učitelju zagoto'V;: prepotreben pedagoški mir jisk zahtevno delo z otroki. !gra Upamo lahko le, da bodo pori sindikalne konference novnih šol rodili uspehe in Pred nedavnim in za katero se |t' »odo nekatere šole. ki naravo-.plovni program že imajo, lahko otTlllodl0čjle šele dodatno, po prija-Nh in željah učencev ter na pod-!!agi soglasja Odbora za usmer-leno izobraževanje pri Izobraže-jvplni skupnosti Slovenije. V raz-Pisu pa jo že najdemo pri 6 manj-šolah, to je v Ljutomeru, Črnomlju. Sežani, Ajdovščini, pisilj^riji in Tolminu. ie Stroga finančna merila Drugih posebnosti v letošnjem izpisu za srednje šole pravzaprav ni - če izvzamemo strogo naročilo financerjev, to je Izobraževalne skupnosti Slovenije. To I Pa morajo šole dosledno upošte-tatvati sprejete mere za sestavljanje enp oddelkov. Spodnje še dopustno 'mlJ' Število učencev za en oddelek )(irraa v triletnih in štiriletnih progra-fit niih srednjega šolstva je: vsaj 30 :njet nčencev v oddelku. Če jih bo ntanj, bo šola ob neki odstotek Ija i Plačila za tak oddelek - pri tem financerji opozarjajo, da bodo neizprosni (izjema je bolj ali Oianj le omenjenih 6 šol, kjer se °; K bodo financerji - zaradi še dru-1(1 n §ih kriterijev - ravnali po posebnih merilih). To lahko v nekate-rih primerih pomeni tudi to. da bi kje ne bilo takega oddelka. Prav bi bilo. da bi bili povsod Pozorni na takšno podrobnost in da bi učence pravi čas opozorili. Koristno pa bi seveda bilo, da bi bili na to pozorni tudi učenci in njihovi starši. Nekateri, ki se bolje spoznajo na celoten postopek od razpisa in prijav učencev do vpisa, ome-oteljnjajo, da učenci, starši in tudi lolfl Posamezni učitejli nemalokrat redij Zelo površno preberejo razpis, se an » pravi splošni uvod, ponudbo šol k' j in opiombe ob razpisanih prostih Ivsef ttjgstjh v posameznih programih. -Naj bi bilo letos drugače, naj bi ’?] vse( zapisano v »Razpisu«, vsak natanko prebral, da ne bo pozneje težav. iže' žal SU S :eg» irirt o š« so< > p' eski lajh i bi :o p1 aioi lahl dsta • P' e«, olai nad Prenos prijave, sprejemni izpiti Vsak. denimo, ve, da mora učenec oddati prijavo do 28. marca. Vsak tudi prebere ali zve, da bodo informativni dnevi na srednjih šolah in na obeh univerzah 10. in 11. marca (petek in sobota). Malo manj pa jih ve. da učenci lahko prenesejo svojo prijavo tudi po 28. marcu, in to do 28. aprila. V tem času lahko učenec prenese prijavo na katerokoli drugo srednjo šolo. skratka, se odloči za katerikoli drug izobraževalni program, ne glede na število prijav, ki jih šola že ima. To pomeni, da vsaka šola v tem času mora sprejeti tako prijavo, četudi bi jih nemara imela že dvakrat čez razpisano mero. Najslabše pa so učenci menda obveščeni o možnosti za opravljanje sprejemnih izpitov. V razpisu o tem čisto določno piše, da na tiste šole, kjer bodo imeli sprejemne izpite, lahko pride na preskus znanja katerikoli kandidat, ne samo tisti, ki so se na tej šoli prijavili marca ali aprila. Sprejemni izpit je navadno v drugi polovici junija, opravljati pa ga imajo pravico tudi učenci, ki so prijavljeni na drugih šolah - za te je pomembno, da se za preskus znanja prijavijo najmanj tri dni pred samim izpitom. Tretja stvar, na katero nekateri učenci nemara niso dovolj pozorni, je določilo, da imajo nekateri izobraževalni programi dve težavnostni ravni. Učenec se že pri vpisu v prvi letnik, nemara celo že pri sprejemnem izpitu, lahko odloči za enega od obeh - seveda z vsemi posledicami. Te pa so. da se z odločitvijo za težjo raven odpira učencem pot v zahtevnejše štiriletno srednje šolanje (in od tam na univerzo). Prijava za vpis na univerzo Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani in Univerza v Mariboru ponujata letos 10.110 mest za redni študij in 5368 za študij ob delu. Tudi tu se končno število navadno razlikuje od zdajšnje ponudbe, rednih študentov je navadno nekaj malega več, študentov ob delu pa utegne biti malo manj. Tu omenjeno število za študij ob delu je za 30 mest večje od objavljenega, ker je treba dodati 30 mest za študij zdravstvene nege na višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani. Dobro je tudi vedeti, da je Biotehniška fakulteta v Ljubljani letos razpisala za kmetijske smeri študija samo visokošolski študij, višješolski študij za to študijsko področje pa je letos razpisan za novince samo na mariborski višji agronomski šoli. Posebno vprašanje za univerzo so vojaški obvezniki. Sliši se. da bi zvezna skupščina utegnila že marca sprejeti spremembe v Zakonu o vojaški obveznosti in med njimi tudi tako. da bi nekateri študentje šli služit vojaščino šele po končanem študiju (v časniku je pisalo, da bi to lahko veljalo za študente medicine. veterinarstva, strojništva, elektrotehnike. geodezije, obramboslovja) in da bi novo uredbo izpeljali že letos. O tem v razpisu še ni sledu, sliši pa se, da se vsaj v Sloveniji pristojni organi zavzemajo, da bi bilo treba vpeljevati prehodno obdobje nekaj let in da bi morala biti rešitev enaka za vse smeri študija. Kakšne bodo spremembe v omenjenem zakonu in kdaj bodo. je še prezgodaj napovedovati. Za zdaj veljajo dozdajšnje določbe. O morebitnih spremembah bodo kandidati za študij gotovo pravočasno obveščeni. Kaj bo s študijem ob delu? Za zaposlene delavce postaja ponovno šolanje čedalje manj zanimivo. razpisana mesta že dolgo niso zapolnjena v celoti, še posebno ne v srednjem šolstvu. Letos razpisi niso izšli v časnikih, delavci se bodo z njimi seznanili z internimi objavami v svojih delovnih organizacijah ali kako drugače. Na voljo so jim nadrobne informacije pri krajevnih skupnostih za zaposlovanje, ki delujejo v 56 krajih po Slovenijji. Nemara ne bi bilo odveč, če bi se kje odločili še za kakšne akcije, da bi bili obveščeni res vsi zaposleni, ki jih nadaljnje izobraževanje zanima. 60.000 obvestil, obveščenih pa... Prejšnja leta je Izobraževalna skupnost objavila razpise za srednje in visoko šolstvo v Delu in Večeru, in sicer zato, ker je samo z objavo v obeh časnikih mogoče zagotoviti, da je informiranost enakomerna na vsem ozemlju republike. Posebno prilogo v časnikih je treba seveda plačati. Lani je objava - ob vseh popustih - stala približno toliko, kolikor so znašali letni stroški za dva srednješolska oddelka. Letošnja cena za natis v obeh časnikih pa bi bila večja kot letni stroški za 4 srednješolske oddelke. Zato so se v Izobraževalni skupnosti Slovenije odločili za cenejšo možnost - da bodo razpis objavili v svojem Poročevalcu, in tega natisnili v 63.000 izvodih.. Tisk in poštni stroški za odpremo izvodov na osnovne in srednje šole so Izobraževalno skupnost Slovenije stali toliko, kot je (po zdajšnjih cenah) letni strošek za en in pol srednješolskega oddelka (okoli 85 milijonov dinarjev). Vsaka osnovna šola (takih je 420) je dobila po en izvod za vsakega učenca 8. razreda (skupaj 26.343). Prav tako je tudi vsaka srednja šola s štiriletnim izobraževanjem (takih je 112) dobila po en izvod za vsakega učenca 4. letnika (skupaj 11.802). Vse šole so dobile še najmanj po dva izvoda za svoje potrebe. Nasploh sta bila po dva izvoda razposlana v vse organizacije združenega dela, to je v podjetja in drugam. Fakultete so dobile po 15 izvodov in 500 še Center za razvoj univerze. Kandidati iz drugih republik si bodo nemara, podobno kot prejšnja leta, pomagali z informacijami na bližnjih univerzah - vsaki jugoslovanski univerzi je bilo poslanih po 10 izvodov. SIS za zaposlovanje Istra (iz Pulja) je za kandidate iz Istre naročil 150 izvodov (iz tega območja prihaja precej mladih študirat na univerzi v Slovenijo). Za zaposlene naj bi organizirali obveščanje o razpisu po delovnih organizacijah, zvezi skupnosti za zaposlovanje (700 izvodov razpisa), skupnosti izobraževalnih centrov Slovenije (200 izvodov). po raznih skupinskih naročnikih (3000 izvodov), to so občinske izobraževalne skupnosti, upravni organi idr. Vsa pojasnila bodo v določenih dneh dobili predvsem na lokalnih skupnostih za zaposlovanje v 56 krajih v Sloveniji. Nemara pa tudi v vsaki šoli. Kdor bi le ostal praznih rok, lahko razpis poišče ali naroči na Izobraževalni skupnosti Slovenije v Ljubljani. Aškerčeva 9. Ne bo pa razpisov mogoče kupiti v kioskih, to pa se poznavalcem razmer zdi precej narobe. Menijo. da bodo nekateri zainteresirani zaradi tega prikrajšani za informacijo. Ponudba šolanja za vojaške poklice Razpis ima. , ko.t' .zmerom, predstavljeno tudi letošnjo ponudbo za vpis v srednje vojaške šole in na vojaške akademije. To so splošne srednje vojaške šole. kakršna je tudi Franc Rozman Stane v Ljubljani, nadalje sta na seznamu šoli kopenske vojske v Sarajevu in Zagrebu, pa srednja šola vojaškega letalstva v Rajlovcu, mornariška v Splitu, intendantska v Sarajevu, sanitetna v Novem Sadu. glasbena srednja vojaška šola v Sarajevu, tehniška šola vojaških usmeritev v Zagrebu. Podrobne informacije dobijo kandidati v Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo v Ljubljani, na splošni srednji vojaški šoli Franc Rozman Stane v Ljubljani, na občinskih upravnih organih za ljudsko obrambo in na skupnostih za zaposlovanje. veliko pa zvedo že iz razpisa. Objavljen je tudi razpis za sprejem kandidatov v vojaške akademije: akademija kopenske vojske, tehniška akademija kopenske vojske, letalska vojaška akademija, akademija vojaškega letalstva in protiletalske obrambe, mornariška vojaška akademija. Obširnejši podatki so v razpisu, nadrobnejša pojasnila pa dajo občinski upravni organi za ljudsko obrambo ter same vojaške akademije. Prijave sprejemajo do L aprila. Prostor v dijaških in študentskih domovih Študentski domovi v Ljubljani, Mariboru in Kranju objavljajo razpisne pogoje in prijavni rok, ki ni povsod enak. Koristno je, da si kandidati podatke skrbno ogledajo in da svetovalci na to tudi opozorijo. Dijaški domovi za srednješolce pa navajajo tudi število prostih mest, ki je od doma do doma zelo različno. Domov za srednješolsko mladino je več kot 50. Popravki V Razpisu za šolsko leto 1989/90 je pri tiskanju nastalo šest napak. V Izobraževalni skupnosti Slovenije so prosili, da bi opozorili nanje. Te so: - Na 9. strani se pri Srednješolskem centru tehniško-peda-goške usmeritve Murska Sobota doda: program pomočnika tekstilnega konfekcionarja, skrajšani, po prijavah učencev, smer pomočnik tekstilnega konfekcionarja H. - Na 14. strani je pri DE Nova Gorica pravilen naziv smeri: natakar IV in ne tehnik kuharstva V. - Na 17. strani: Srednja šola tehniških strok Franc Leskošek Luka Ljubljana razpisuje samo smer elektrotehnik elektronik V in ne tudi smer elektrikar elektronik IV. Na 18. strani pa je pri tej šoli v programu metalurgija pravilen naziv smeri kalupar (formar) - livar in ne metalurški modelar, v programu strojništva pa se doda smer: strojni tehnik IV. - Na 23. in 24. strani so pri obeh železniških srednjih šolah zamaknjene stopnje zahtevnosti. - Na 26. strani je za vse šole pravilen naziv smeri: predšolska vzgoja - razredni pouk in ne predšolska vzgoja. JANKO SVETINA aktualno Kako mimo cen improvizacij Letošnje koledarsko leto ne more biti dobro za urejanje šolskih denarnih razmer. To se je pokazalo ie na začetku. Šolski finančni organi ocenjujejo, da bi v srednjem in visokem šolstvu potrebovali dobro desetino več denarja kot lani samo za plačilo enakih šolskih opravil kot v preteklem letu. V gospodarski zbornici Slovenije pa so začeli dopovedovati, da se morajo dajatve gospodarstva za družbeno nadgradnjo letos zmanjšati za petino. Pa smo tam. Ob vseh usodnih znamenjih, da smo spet prišli v čase, ko se je začel odstotek družbenega proizvoda, namenjenega šolstvu, spet grozljivo spuščati od 4 proti 3 odstotkom - ob Že tako obubožanem družbenem proizvodu nasploh - se zdaj v gospodarstvu pojavljajo še težnje po načrtnem zmanjševanju tega deleža (res da ne samo v šolstvu, ampak vendarle tudi v šolstvu). V Izobraževalni skupnosti Slovenije računajo, da je vpis srednješolcev letos večji za kakšnih 5 odstotkov in da je za 1 odstotek vse to dražje zaradi prenove izobraževalnih programov, ki je Z letošnjim šolskim letom prišla v 3. letnik. Tudi visokošolski vpis je za 5 odstotkov večji kot lani. Ugotavljajo, da zaostajajo plače prosvetnih delavcev - pri usklajevanju osebnih dohodkov z gospodarstvom -y usmerjenem izobraževanju za približno 30 milijard dinarjev. Te stvari namerava izobraževalna skupnost plačati, četudi bi se morali zaradi tega odreči kakšni drugi svoji denarni obveznosti. To seveda tudi pomeni, da ni mogoče misliti na to, da bi šolstvo moglo normalno preživeti letošnje leto z enakim kupom denarja kot lani. Težnje gospodarstva, da bi šolstvo letos gospodarilo z enako količino denarja kot lani (seveda popravljeno za odstotek zaradi razvrednotenja vrednosti di- narja), žal ne bo mogla biti izvedljiva. Tako so mnogi opominjali na nedavnem pogovoru ravnateljev srednjih šol, ki sta ga bila pripravila predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo dr. Ludvik Horvat in predsednik Skupščine Izboraževalnas skupnosti Slovenije Niko Žibret. Mogoče bi bilo kvečjemu, da delo v šolstvu še bolj obuboža in da bo njegov učinek skromnejši. Ni namreč mogoče pričakovati, da bi večjo kakovost šolstva ustvarjali zgolj s prihranki, reorganizacijami in podobnimi varčevalnimi ukrepanji znotraj šolstva. Reorganizacija izobraževalnih programov, opuščanje posebnih izobraževalnih skupnosti in drage šolske sestankomanije, popolna odpoved sleherni investiciji (te so že zdaj nevarno majhne) in podobne reči prinesejo v denarju premalo, da bi samo s tem zmogl. bistveno več nameniti za nekatere druge dozdajšnje šolske potrebe, obenem pa še razvijati izobraževanje odraslih, podiplomski štu dij, dopolnilno izobraževanju učiteljev, organizirati družbene pomoč za tiskanje učbenikov, kupovati opremo za pedagoške potrebe v srednjem in visokem šolstvu, razmišljati o poravnavi dodatnih stroškov fakultetam, če bosta ob predvideni spremembi zakona o vojaški obveznosti prišla na nekatere fakultete hkrat. dva rodova fantov (tisti iz JLA ir, letošnji iz srednjih šol.) O mogočem pospešenem povezovanju srednjega šolstva z gospodarstvom, to je o morebitnen prenašanju praktičnega pouke s šol v gospodarstvo - seveda tudi stroškov - pa srednje šolstvo noče razmišljati na hitro, nepripravljeno, vsaj za zdaj srednješolski ravnatelji odločno odklo nili take ideje. Zahtevajo, da si stvari najprej temeljito razmislijo saj so bile izkušnje z improvizaci jami ob uvedbi usmerjenega izobraževanja preveč bridke. N. T. Gino Severini: Tihožitje Pravilnik o ocenjevanju spet na rešetu Republiški komite za vzgojo in izobraževanje predlaga nekaj sprememb v Pravilniku o ocenjevanju in napredovanju učencev v osnovni šoli. Osnutek sprememb je poslal v razpravo na šole, in če bo mnenje pritrdilno, bi novosti vpeljali z novim šolskim letom letošnjo jesen. Na seji komiteja pred nekaj dnevi je bilo rečeno, da gre le za manjše spremembe, predlagane so na podlagi analize o uporabi pravilnika (veljati je začel leta 1980), opravila pa sta jo komite in. Zavod za šolstvo. .Upoštevali so tudi mnenja učiteljev in staršev ter prisluhnili pobudi društva za tuje jezike (društvo predlaga, naj bi znanje tujih jezikov, ki se jih učenci učijo fakultativno, tudi ocenjevali z ocenami od 5 do 1). Nemara je najbolj zanimiva pobuda, da bi omejili napredovanje učencev z negativno oceno. Po novem učenec ne bi mogel več napredovati v višji razred, če ima dve leti zapored negativno oceno iz istega predmeta. Predlagatelj meni, da bi takšna sprememba učenca bolj spodbujala k učenju. Druga predvidena novost zadeva pisanje šolskih nalog, kon-trolk, testov .in drugih pisnih oblik vrednotenja znanja. Predlagatelj se zavzema, da bi učenec smel biti v enem tednu :pisno ocenjen največ trikrat, v enem dnevu pa samo enkrat. Meni tudi. da morajo biti Starši Sproti seznanjeni z izidi pisnih nalog svojih otrok. Za ocenjevanje pri fakultativnih predmetih je predlagano. da bi znanje pri fakultativnem pouku tujih jezikov in računalništvu ocenjevali ž ocenami od 5 do 1 in ne več le s tremi ocenami. V obrazložitvi predlaganega osnutka sprememb je med drugim omenjeno spoznanje iz izkušenj, da učitelji ne poznajo pravilnika v celoti ali pa si njegove določbe različno razlagajo. Še manj ga poznajo starši. Zato naj bi bila sprememba Pravilnika o ocenjevanju in vrednotenju učencev v osnovni šoli pospremljena z navodili za izvajanje pravilnika, da si bo učitelj z .njimi pomagal pri preverjanju in ocenjevanju učenčevega znanja. N. T. 40-LETNICA ORGANIZIRANE PREDŠOLSKE VZGOJE V ŠKOFJI LOKI Ob praznovanju tudi odlikovanja V vsesplošni družbeni krizi, krizi morale in razuma, nestrpnosti med ljudmi, je vse manj dni, slovesnosti in jubilejev, ki se jih veselimo in jih proslavljamo. Vzgojno-varstvena organizacija Škofja Loka je s slovesnostjo ob izteku poslovnega leta zaokrožila pomemben jubilej delovne organizacije - 40 let organizirane predšolske vzgoje v 'Škofji Loki. Vsi, ki poznamo razvoj predšolske vzgoje, vemo, da je to visok jubilej, ki smo ga proslavljali delavno in ustvarjalno vse leto, saj je učinkovito le tisto delo, ki lahko rodi sadove za boljšo prihodnost. K dosežkom delovne organizacije pa so pripomogli uspešni posamezniki. Za njihovo dozdajšnje delo so jim bila podeljena odlikovanja Socialistične .federativne republike Jugoslavije. Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije je z ukazat?! št. 97 z dne 4. 11. 1988 odlikovalo štiri delavke Vzgojno-varstvene organizacije Škofja Loka, ki že več let zavzeto in odgovorno opravljajo vzgojno-izobraževalno delo v predšolski vzgoji in imajo pomembne zasluge za dosežen razvoj te dejavnosti v občini. Red zaslug za narod s srebrno zvezdo je prejela OLGA BANDELJ za dolgoletno uspešno vzgojno-izobraževalno in vsestransko družbenopolitično delo v občini. V dvajsetih letih dela je opravljala vrsto odgovornih nalog od razredne učiteljice na podružnični šoli v Podlonku, učiteljice tehničnega pouka v Osnovni šoli Peter Kavčič v Škofji Loki, predsednice Občinske konference Zveze socialistične mladine Slovenije, poklicne svetovalke v loški enoti Zavoda za zaposlovanje Kranj, sekretarke občinskega sveta Zveze sindikatov Slovenije do ravnateljice Vzgojno-varstvene organizacije Škofja Loka. Njeno strokovno delo je bilo zmeraj izredno povezano z družbenopolitično dejavnostjo. S svojimi bogatimi izkušnjami, s poznavanjem družbenega in političnega življenja v občini in širši družbi zdaj kot ravnateljica uspešno premaguje krizne razmere ob nenehnih zakonskih spremembah. Red dela s srebrnim vencem so prejele Zinka Benedik, Marija Bertoncelj in Vida Žagar. ZINKA BENEDIK se je leta 1960 zaposlila v Domu igre in dela na Trati in je ena prvih vzgojiteljic na tem področju. Mladostna zagnanost, ljubezen do otrok, predvsem pa spoznanje in prepričanje, dea je predšolska vzgoja izredno pomembna za razvoj otroka in za oblikovanje njegove osebnosti - to je bilo stalno vodilo njene ustvarjalnosti na področju predšolske vzgoje. Tako je leta 1971 postala pedagoški vodja. V tem obdobju si je veliko prizadevala tudi za delovanje prvih potujočih vrtcev, zlasti v Retečah in Godešiču. Kot pedagoški vodja neprenehoma bdi nad stalnim izobraževanjem kadrov ter išče nove oblike in metode dela; je uspešna mentorica ter svetovalka mladim praktikantkam in vzgojiteljicatn. Dejavna je tudi v samoupravnih in družbenopolitičnih organih Vzgojno-varstvene organizacije in v širšem družbenem prostoru. MARIJA BERTONCELJ uspešno opravlja vzgojiteljsko delo od leta 1961 in spada med pionirje pri izvajanju tnale šole v šestdesetih letih; veliko zaslug ima tudi pri dejavnosti potujočih vrtcev v Gorenji vasi in Poljanah v sedemdesetih letih, saj je v delovanje le-teh vložila veliko prostega časa. Marijo Bertoncljevo zelo cenijo starši in jo imajo radi otroci, je pa tudi uspešna mentorica mladim vzgojiteljicam na praksi, katerim prenaša svoje dolgoletne strokovne izkušnje. Že vrsto let deluje tudi na področju telesne kulture in uspešno vodi dejavnosti za športno značko. Dejavna je tudi v samoupravnih organih. VIDA ŽAGAR se je leta 19.55 zaposlila v Domu igre in dela v Škofji Loki in je prva vzgojiteljica, ki je začela orati ledino v vzgoji in varstvu predšolskih otrok v Škofji Loki. Zasluge ima za graditev prvega namensko grajenega vrtca v Škofji Loki, kjer deluje kot vzgojiteljica in pedagoški vodja še danes. Vsa ta leta si je prizadevala, da bi se pomen in vloga predšolske vzgoje i' družbi povečala. Spada med pobudnice ih organizatorice raznovrstnih prireditev in javnih nastopov z otroki, s tem pa je 'družbi dokazovala, da v vrtcu ni samo varstvo, temveč tudi vzgoja. Kot mentorica uspešno prenaša svojo ljubezen do otrok na mlade praktikantke in vzgojiteljice. V vseh teh letih je bila dejavna tudi v samoupravnih organih delovne skupnosti in v občinski skupnosti otroškega varstva. Ni treba posebej poudarjati ustvarjalnosti, delavnosti tovarišic na začetku njihovega službovanja, saj je bila takrat gmotna podlaga izredno slaba. Mladostni žar, predvsem pa pedagoški optimizem in zaupanje v veličino človeškega dela in mladega rodu - to je bilo in jim je še zmeraj vodilo pri njihovem delu. Za poklic vzgojitelja, učitelja ni pomembna samo njegova strokovnost, temveč, tudi nagnjenje in smisel za delo z otroki, ali kot pravimo temu - srce in duša. Delo. teh tovarišic se je zrcalilo v širši javnosti že desetletja in' odseva še danes. Tovarišice so prejele za svoje delo že več javnih priznanj in nagrad. Odlikovanja Predsedstva Socialistične federativne republikč Jugo-aviip naihnii r^ntAna oblika dru^fcenega j^vnegajprižnanja ^za vlo- V* 1 £5 TA '1 'V • / \ l ^ t t ^ i . ,1 . \ —r ,, . , .' sla vije. najbolj cpnjena oblika dru^enega jgvnegapriznanja ^a vloženo delo in naptedek dfužbe, pa naj bodo tudi spodbuda za USpčšno delo njim samtfrfiti ^sem, ki’ delajo, z otroki in z.a.-^pk,^, . ’ J Komisija za odlikovanja pri VVO Škofja Loka Prešernove nagrade študentom Pedagoške akademije V četrtek, 16. februarja, sta mag. Ivan Justinek, dekan Pedagoške akademije v Ljubljani, in dr. Milan Dolgan, predsednik komisije za podeljevanje Prešernovih in drugih nagrad, izročila nagrade študentom in diplomantom Mojci Perger, Tatjani Peklar, Antoniji Miklavčič, Franciju Jeriču in Edvardu Hubam, Nataši Vodopivec, Veri Cescutti in Anni Graunar ter Agati Koron. Mojca Perger, redna študentka na oddelku :a predšolsko vzgojo je prejela nagrado za nalogo Vpliv glasbe na duševno in telesno prizadetega otroka (mentor prof. Janez Tome. somentor prof. Miroslava Pogačnik-Toličič). Mojca Perger obravnava spodbudni vpliv glasbe na razvoj otroko- za nalogo Preizkušanje lastnosti papirja r osnovni šoli (mentor dr. Janez Grum, somentor mag. Breda Mejak Vrišer). Antonija Miklavčič obravnava proizvodnjo in preizkušanje papirja r naših podjetjih, in sicer v tovarni celuloze v Krškem in r papirnici na Vevčah, kot osnovo, ki rabi za pouk delo z viskozimetrom, površinsko napetost vode z dviganjem zanke ter kapilarni dvig destilirane vode. Opisuje merilne metode in sodobno merilno opremo na navedenih področjih. Tako Jerič kot Hubat opozarjata na možnost, da v poenostavljeni obliki del zajete snovi obravnavamo r osnovni šoli. Nataša Vodopivec, redna študentka na oddelku za razredni pouk za nalogo Geografska oznaka krajevne skupnosti Branik (mentor dr. Metod Vojvoda, somentor mag. Marija Košak). Nataša Vodopivec predstavlja zaokroženo, opisno in statistično domačo krajevno skupnost, ki spada v občino Nova Gorica. Naslanja se na ustrezno literaturo, vključuje gradivo, ki so ji ga posredovali družbeni delavci - domačini, in lastno raziskovanje. Upošteva naravne dejavnike, zgodovinski razvoj in sodobne gospodarske razvojne silnice. Osvetljuje gibanje prebivalstva, probleme, ki še niso ustrezno rešeni, in razvojne perspektive. Poskrbela je za kartografsko in slikovno predstavitev obravnavanega območja. Zbrano gradivo je pomembno za obravnavo šolskega okolja v okviru predmeta spoznavanje družbe. Vera Cescutti in Anna Graunar, študentki ob delu na oddelku za razredni pouk (zamejstvo v Italiji) za nalogo Sovodenjska osnovna šola v okviru razvoja slovenskega šolstva in razmer časa (mentor dr. Miroslava Cencič, somentor mag. Vojka Ste- pančič) Vera Cescutti in Anna GraiirJ črpno opisujeta razvoj šole v “ njah, slovenskem kraju ob šd1 Soče in Vipave, ki je danes v Poudarjata narodnoobrambno '' „ vanje šolskih in kulturnih deW 1 skozi burne zgodovinske okolJ1 “l Uporabljali sta arhivsko gN* !< razne dokumente in intervjuje tf[ ki logo opremili s slikami in sezd Razvoj domače šole obravn® ^ v okviru širših družbenih to je p® ^ jinskih, narodnih in državnih rtdr ^ Agata Koron, redna študent® oddelku za razredni pouk v Kopjj nalogo Prvo berilo - besediš1' sf frekvenca besed (mentor prdffs( Bertok, somentor mag. Lucija 6 Se Agata Koron obravnava pf c/, motiko didaktike slovenskega je“ o Najprej povzema teoretične ug® ^ tve o razvoju otrokovega govor* v 11 * * * * * * 18 19 20 21 22 23 ^ čenši s prvimi meseci življenja daljnja obdobja, ugotovitve o f J zavi govora in pisanja ter fiziolo1 "£ psihološki problematiki branja' n osnovi popolne slovarske obd Si Prvega berila statistično prikazu)1 ^ vilo besed, njihovo frekvenco, W ^ z največjo frekvenco po posarnš' besednih vrstah, besede glede s,|! i. hovo dolžino, besede z najnAr frekvenco, to je frekvenco in best ^ zveze. Na osnovi dobljenih rezt$ ^ nakazuje, da je mogoče ocenita besedišče Prvega berila ustrelti pc ševnemu razvoju sedemkf ^ otroka. Zbrano gradivo omagat1 ^ daljnje, podrobnejše ocene besed1 ^ Španska šola (?), prva pol. 17. st.: Trije šopki cvetja vih sposobnosti in na socialno prilagoditev otrokove osebnosti. V uvodnem delu poroča o teoretičnih osnovah tako imenovane zdravilne pedagogike (zdravilno učinkovanje glasbe), še posebno o učinkovanju na prizadetega otroka. Na osnovi literature iz Zvezne republike Nemčije in na osnovi lastnega poznavanja tamkajšnje ustanove nas seznanja s pridobitvami na tem področju. Podaja tudi opazovanja o tovrstnem delu r oddelkih za delovno usposabljanje zmerno in težje prizadetih otrok v Jaršah v Ljubljani. Tatjana Peklar, redna študentka na oddelku za matematiko za nalogo Kvadratni recipročnostni zakon (mentor mag. Jože Malešič, somentor prof. Ivan Pucelj). Delo Tatjane Peklar ni neposredno povezano z didaktika matematike, ampak je bolj teoretičnega pomena. Podaja novo različico dokaza kvadratnega recipročnostnega zakona, ki doslej v dostopni literaturi ni znan. Izhaja iz dejstva, da lahko kvadrat-nost nekega števila ugotovimo iz števila tistih njegovih potenc, ki dajo pozitivne reducirane ostanke. Če je število potenc sodo, je dano število kvadrat, sicer pa ni. Število pozitivnih potenc izraža z vsoto celih delov nekih ulomkov. Izraz za število pozitivnih potenci ji je uspeh skrčiti, tako da je dobila pregledno formulo. Antonija Miklavčič, redna študentka na oddelku za tehnično vzgojo o papirju pri pouku tehnične vzgoje i’ 5- razredu osnovne šole. Izdelala je prilagojene, a dovolj zanesljive naprave za preskušanje pretrga papirja, vpijanja vlage, strižne trdnosti, vpijanja črnila in za preskušanje grama-ture, to je teže in debeline papirja. Miklavčičeva opisuje, kako naprave delujejo, kako je treba pripraviti vzorce in kako se pridobljeni rezultati vrednotijo. Zadane naloge je pedagoško uresničila na Osnovni šoli Maksa Pečarja r Črnučah. Franci Jerič in Edvard Hubat, redna študenta na oddelku za fizika za nalogo Poskusi in meritve s področja mehanike, mentor mag. Aleksander Kregar, somentor dr. Janez Ferbar). REPUBLIŠKA SINDIKALNA KONFERENCA SREDNJlHk ŠOL Povest o jari kači V okviru reformiranega programa predmeta fizikalni eksperimenti pri prehodu na visokošolski program sta Franci Jerič in Edvard Hubat, prvi na področju statike, drugi pa na področju hidromehanike, izpopolnila serijo poskusov, izvedla natančne meritve in pripravila ustrezno tehno-loško-didaktično gradivo. Franci Jerič obravnava izrek o ravnovesju, sistem točkastega telesa, togo telo. raztezanje palice, stiskanje kvadru, upogibanje palice ter strižno deformacijo palice. V drugem delu opisuje 11 poskusov, ki vključujejo ustrezne meritve. Edvard Hubat pa obravnava viskoznost glicerina in motornega olja, odvisnost viskoznosti od temperature. Sicer je vse skupaj že zdavnaj znano in tisočkrat pogreto, zapisano in sklenjeno, položaj prosvetnih delavcev v srednjih šolah pa je čedalje bolj nevzdržen, nekateri pravijo, da je dramatičen. Že dolgo je tudi jasno, da je vrednotenje učiteljevega dela (in znanja) v naši družbi podcenjeno. Zato ni čudno, da so se delegati na nedavni seji (1. 3.) razgreto pogovarjali o tako rekoč večni temi - o ceni »vzgojno-izobraževalnih storitev«, ki nil-dar ni primerljiva z vrednotenjem dela v gospodarstvu. Hkrati so spet načeli nič kolikokrat oglodano kost - o učiteljevi obveznosti. ki je seveda povezana z učiteljevo plačo. Delegati, vsi v isti kaši, so se pogovarjali na robu strpnosti, vendar so upoštevali pravila kulturne komunikacije. Delovna skupina za pripravo nove metodologije o ceni »storitev« (izvoljena na 1. zasedanju zbora izvajalcev 1SS 21. 10. 1988) ni mogla postreči s kakimi pomirjujočimi ugotovi- tvami, saj - ne boste verjeli - ne more priti do ključnih podaji potrebnih za izračun »cel Tudi predstavnik sindikata, 4 član delovne skupine Rep11) škega komiteja za vzgojo in i braževanje ter telesno kultn ki si prizadeva natančneje ol' deliti delovno obveznost učik v okviru 42-urnega delovni tedna (ob spremembah indoj nitvah Zakona o usmerjet izobraževanju), je delegate 4 informiral »o razmerah doiw po svetu«, delegati pa so se o|j delili za letno (torej ne tdji sko) učno obveznost (700 vse ure, ki manjkajo do izp% tve delovne obveznosti, po treba opredeliti (kolikokrat!t nedvoumno. t Kaj epohalnega delegati H niso odkrili. Zaslutiti pa je?/ nov veter, ki napoveduje !f nejše dogovore in predvsenH govore nanje. Mlajši delega^f seveda bolj revolucionarni i% izključujejo v metodi boja zal!q teljeve pravice tudi spl^s stavke. STANKO ŠIMENC Seznam predlaganih kandidatov za Žagarjeve nagrade in priznanja 1919 f i S/c U le) Za nagrade: 1. Zorka BIHELOVIČ, predmetni učitelj na osnovni šoli Dragotin Kette v Ilirski Bistrici 2. Srečno BOŽNAR, ravnatelj Srednje šole za farmacijo in zdravstvo v Ljubljani 3. prof. Stanko BUSER, dr. geoloških znanosti 4. Martina CIMINO, razredni učitelj na osnovni šoli »8 talcev« v Logatcu 5. Jože ČUJEŠ, učitelj na slovenskih dopolnilnih šolah v Avstraliji 6. Milan DETELA, prof. na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani 7. Joža FERJANČIČ, svetovalka za predšolsko vzgojo na Zavodu SRS za šolstvo, DE Nova Gorica 8. Stane FLORJANČIČ, spec. pedag., ravnatelj Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani 9. Leo FUSILLI, prof., ravnatelj Srednje družboslovne šole ž italijanskim učnim jezikom v Kopru 10. Marija GABRIJELČIČ, prof. pedag., v Vzgojni posvetovalnici Novo mesto 11. Berta GOLOB, svetovalka na Zavodu SRS za šolstvo.OE Kranj 12. Tilka JAN, ravnateljica Vzgojno-varstvene organizacije Tončke Mokorel Tržič 13. dr. Janez JEREB, prodekan za študijske zadeve na Visoki šoli za organizacijo dela Kranj 14. prof. dr. Niko JESENOVEC, preds. strok, sveta Izobraževalne skupnosti za zdravstveno usmeritev 15. Ksr.gl KORDEŠ,,ravnatelj OŠ Karel Destovnik-Kajuh v,Šo- » ^htljv , a »t.i .> >' ' ' •.16. .Ve.lena,K€JŽ/IEK,.4ipl. psih;'iti pedag. na'Srednji-pedagoški .. šo!i;> .Liuijiun.v ,•, 17. Alojz LEB, dipl. ekon., sčfcretar'Splošnega1 združenja lesarstva Slovenije koi n 18. Hedvika LEŠNIK, ravnateljica COŠ »7. maja« Dobrova 19. Mariza LIČEN, učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka n* državni srednji šoli v Bankstovvnu v Avstraliji 20. Marjeta MORO VIČ, predmetna učiteljica slovenskega srbohrvaškega/hrvaškosrbskega jezika na OŠ Dušana Bordona v Kopru 21. Marija NOVAK, učit. na OŠ LEDINA, v oddelku na Ortopedski klinjki v Ljubljani 22. Metka PICHLER, predmetna učiteljica na OŠ Josip BroZ Tito v Domžalah 23. Damjana POLH, prof. angleškega jezika na Višji pomorski iiDbj prometni šoli v Piranu ob, Pri n, )Qn »ik nai oi 24. Jože PRELOG, ravnatelj Železniške srednje šole v Ljubljan1 25. Franc REŽUN, pomočnik ravnatelja OS Jože Slak-Sih*^ v Trebnjem iv, 26. prof. dr. Franc STRMČNIK, redni profesor za didaktike Filozofski fakulteti v Ljubljani 27. Franc STRUGA, predmetni učitelj na OŠ Franca Pasterld bi/ Lenarta v Mežici . (r/ 28. Kristina ŠAJN, prof., pedagogike, svetovalna delavka na OŠIstr* bratov Vodopivec v Pivki 'ibi 29. Tone TURICNIK, prof. na Srednji šoli Edvarda Kardeljem v Slovenj Gradcu 30. Jože ZUPANČIČ, 'ravnatelj Srednje družboslovne šok v Celju ^ 31. Jožica ŽUN, ravnateljica OŠ Davorin Jenko v Cerkljah h iih Gorenjskem Za priznanja: L Osnovna šola France Bevk Ljubljana 2. Osnovna šola »Kozara« Nova Gbfica ka/ in, Je/j no( Pn nje 3. Šrednja šola ži^oštinstvo in turizem Maribor 4. Fotokino zveza Šib Penije- 5. »Mladi rod«(mladinski list na avstrijskem Koroškem UA: vJ'Vi Iste Predstavljamo vam letošnjo nagrajenko Prešernovega sklada majo haderlap '//ut SO' st"1 ; 1» Iskanje tretje poti /oii ijo- . bili jj •ni1 bi' 'inf- rit :,n01 bes11 rjill /lib rit 0 o», sd' llH >ei • Začniva z otroštvom: mati jjovenka, oče Slovenec. Ali je ila v vas prisotna zavest, da ste Ravenskega rodu? In če je bila, *ako se je kazala? ."Ko sem bila majhna in čo-J^asta, sem govorila samo v le-tenskem narečju. Knjižna slo-Ruščina - če izvzamem molitve optlfl cerkvene obrede - mi je bila lišb Panska vas. Tudi o nemščini ni-I' Stffi imela nobenega pojma. Več strn vedela o nacistih kot o Nem-je} (‘h, ker so doma pogosto govorili „(ii °Vojni in nezaceljenih ranah, go-,/■(:■ 'l0rili potihoma, ker jih je bilo j it lreba prikriti navzven. Precej sem f! ^dela tudi o meji, ki je tekla in še Rtnes teče po Mozganovem vrhu. rchoda sicer ni bilo, a ljudje so !| znali pomagati. Švercarske ^odbe, ki sem jih poslušala, so "li utrdile zavest, da je nekje meja j'1 da tudi na oni strani živijo todje. Meja me je mikala, mi irumila domišljijo, vendar si je Vsem znala predstavljati. Potem smo se nekega dne sku-R>j s sosedi stlačili v majhen Rttnbi in se odpravili na romanje mejo. Bilo je zgodaj zjutraj in ^ehod sem prespala. Vračali !^o se pozno ponoči, dremala Setn, a kljub temu zaznala, kako s° se zresnili obrazi v kombiju, smo se ustavili na meji, kako !° se usločili hrbti, kako so ljudje ! odrevenelimi gibi in prežavimi ^Ptrni iskali naklonjenost pri stro-ph, nezaupljivih miličnikih in ca-aTnikih. Moja dremavost je bila ceY°mačim kot naročena: odvra-l' p« je pozornost carinkov ' od -P Ruskih steklenic in cigaret, skri-pod sedeži. Ko smo zapustili J . Vejo, je zavladala v kombiju poraščenost, ki me je do kraja '^P-dramila. In tako mi je iz otro-kih let ostala v spominu Slove-■ Pid kot dežela romarskih Brezij, ^folgočasnih in neskončno dolgih holitev, dežela umazanih stra-np? in zakajenih gostiln. Vseka-premalo, da bi jo imela za Poljubljeno deželo. u j • Navadno je šola tista, ki Pj^uča nadoknaditi, česar otroci P ,1,6 dobijo doma. Kako je bilo v vašem primeru? Ali je šola vplivala na prebujanje vašega 1 Rjovenstva in kakšno vlogo je L pri tem dvojezičnost? So e \pe opazne kakršne koliponem-R ^valite tendence, ali pa je bil Poudarek na tem, da ste sloven-1 F* *' otroci slovenskih staršev in 'ffije torej slovenščina tisti jezik, 5 s katerim boste v življenju lahko Odjavljali svojo duhovno in 5°eialno integriteto? ~ V šoli so me učili, da nisem Slovenka ne Nemka, temveč koroška. Doma smo govorili J narečju, otroci med sabo tudi. ^ovenščina, ki sem jo slišala 11 šoli, mi je bila blizu, zvenela je Nekako skrivnostno, nenavadno, čredno kot cerkvena molitev, Medtem ko je nemščina imela Prizvok pomembnosti. Bolj kot f domačem okolju sem prišla in ? nemščino v stik v počitniških kolonijah na Jadranskem morju, Italiji, ki so jih šolske oblasti 'rganizirale za kmečke otroke. a>n sem se prvič znašla med Sarno nemško govorečimi vrstniki in se z nekaterimi tudi spoprijateljila. Nekoliko več zanimajo za slovenščino je zbudil J tieni šele novi učitelj, ki je pri-d v Lepeno. Bil je sicer bolj •ivčen kot prejšnji, včasih celo napadalen, a znal je biti tudi igriv 'n domiseln, predvsem pa je Iju-n® oil besedne igre in nam tako od-,Mval slovenščino z mikavne ''rani. Ob koncu četrtega razreda . p je podaril nekaj slovenskih n gjig - bile so Finžgarjeve, Cankarjeve, Župančičeve, Bevkove ‘ ^ Jurčičeve mladinske izdaje - ki 5ern jih svečano odnesla domov, l! M oštevilčila in položila na nočno omarico. To je bilo moje Prvo večje in neposredno srečanje s slovenskimi klasiki. ® Osnovno šolo ste obiskovati v domačem kraju, v Lepeni? I - Štiri razrede. Potem sem se ' vpisala v meščansko šolo v Že-eZni Kapli. Toda po prvem letu S!a domače pregovorila Florjan •jkipuš, takrat učitelj na lepenski osnovni šoli, in kaplan Zunder. ki je danes župnik v Železni Kapli, da so me vpisali na slovensko gimnazijo v Celovcu. Po njuni zaslugi sem tako prvič stopila iz ozkih koroških grap na mestne ulice. 9 In s tem je bilo konec brezskrbnega otroštva na vasi. - Bila sem preplašen, utesnjen otrok, priklenjen na m. Ne morem trditi, da sem ^roščeno in svobodno doživljala otroštvo. Bila sem zavrta, težko sem navezovala stike z ljudmi. Tudi do narave se nisem čustveno razklepala, čeprav me je kmečko življenje povezovalo z njo. Bila sem, skratka, precej odljudna in sama zase. # Je to vaša temeljna značajska poteza? - O tem nimam natančno določljive predstave. Nekaj je najbrž pogojeno z značajem, nekaj pa tudi z okoljem in razmerami, v katerih sem živela. Družabno Življenje na vasi ni seglo dosti dlje kot do običajnih sosedskih odnosov, za trško gospodo v Železni Kapli sem bila »hribovka«, ko pa sem prišla na slovensko gimnazijo v Celovec, sem spet stopila v svojevrsten geto, ki me je v očeh večina zaznamoval z drugačnostjo. V takih okoliščinah se mlad človek avtomatično usmeri navznoter in težje navezuje stike Z drugimi. • Kdaj ste začeli pisati? - Nakako v petem, šestem razredu gimnazije. • Torej v višji gimnaziji, v času, ko ste prebili blokado svoje introvertiranosti in se vključili v mladinsko delo ter razne oblike sodelovanja z matično deželo? - Bilo je v tistem času, vendar pobude za moje pisanje niso izvirale iz te socialne konstelacije, temveč iz moje notranjosti. Bilo je stanje čustvenega prebujanja, ki je značilno za ta leta. • Intonacija vaših prvih pesmi? O čem ste pisali? - Pesmi so bile izpovedno naravnane k prebujanju ljubezenskih čustev in k impresivnim zaznavam narave. Pisala sem o pomladi, jeseni in podobno. Vendar nisem začela z liriko, temveč s prozo. Pod vplivom branja - spominjam se, da sem brala takrat biografske romane Antona Slodnjaka o Prešernu, Levstiku in Cankarju - sem napisala črtico o pijancih. Omenjena trilogija, napisana s čustveno vnemo in pa-tosom ter prepletena z baročno metaforiko me je usmerila v nekakšno podoživljanje nerazumljivih, samotnih in zgubljenih eksistenc. Uspeh teh mojih proznih začetkov pa ni bil kaj prida spodbuden: zato sem se usmerila k poeziji. • Kje ste objavili prve pesmi? - V gimnazijskem glasilu »Dijaški glas«; dve ali tri pesmi, ne vem zanesljivo. Malo kasneje, leta P>. /, je Vinko Mordenforfer pripravil almanah »Srednješolska lirika« in vanj vključil tudi dve ali tri moje pesmi. Potem nisem objavljala tja do leta 1980, ko sem zaradi univerzitetnega študija zapustila Celovec in se preselila na Dunaj. Kdaj ste maturirali? - Leta 1979. V jeseni istega leta sem se vpisala na dunajsko univerzo, in sicer na oddelek za gledališke vede in germanistiko. Študij sem končala, čaka me te še zagovor dizertacije. 9 Naslov dizertacije? »Grundzuge der slowenischen Kulntrpolitik in Karnten von 1946 bis 1976«. Se pravi: Osnove slovenske kulturne politike na Koroškem od leta 1946 do 1976, s posebnim poudarkom na dejavnosti amaterskih gledališč in njihove vloge v življenju koroških Slovencev. 9 Od kod vaše zanimanje za gledališče? - Kot dijakinja sem zelo rada in precej igrala na amaterskih odrih. Začelo se je, kot navadno, z nastopanjem na različnih šolskih prireditvah in proslavah, recimo na Materinski dan, ob zaključku šolskega leta in podobno. Do sedemnajstega leta sem tudi pela v gimnazijskem pevskem zboru, vendar mi je igranje pomenilo več. Zato sem se vključila v slovensko prosvetno društvo »Zarja« in se kot gimnazijka vozila iz Celovca r Železno Kaplo na gledališke vaje. # Kaj ste igrali pri »Zarji«? - Repertoar je bil prilagojen odrskim in igralskim zmogljivostim amaterskega gledališča. Igrali smo, na primer, Moliero-vega »Georga Dandina«, pa igro Milke Hartmanove »Mati in gruda«: r tej igri sem s trinajstimi leti imela vlogo matere. S predstavami smo gostovali skoraj po • Vrniva se k vašemu pisanju. Rekli ste, da ste v gimnazijskih letih, tja do mature, objavili le štiri ali pet pesmi v dijaških glasilih. S tem seveda niste stopili iz ozkega kroga zasebnosti. Kdaj ste se pravzaprav prvič predstavili širšemu krogu bralcev? - Leta 1980, ko je Florjan Li-puš objavil i> celovši reviji »Mladje« približno deset mojih pesmi. Poslala sem mu jih z Dunaja »na ogled« in on jih je izbral po svoji presoji. 9 Tri leta za tem je izšla vaša pesniška zbirka »Žalik pesmi«, o kateri je zapisal dr. Matjaž Kmecl, da je v njih: »Najprej in čisto na dnu ničkoliko drobnih, komaj zaznavnih izrazov moško Cornelius Johannes van Hulstijn: Vaza s cvetjem, 1864 vseh podeželskih odrih na južnem Koroškem. 9Kdaj ste prvič stopili na odrske deske? - Še preden sem prestopila šolski prag. Imela sem pet ali šest let, ko sem igrala v otroški igrici »Čevljarček in detektiv«, ki jo je napisala naša soseda Dragica Hvala, gospodinja, ljubiteljsko vneta za literaturo. 9 Zanimivo, koliko je slovenskih pesnic in pisateljic, ki imajo z gledališčem podobne skušnje kot vi. Vrsto tistih bi vam lahko naštel, ki jih je vabil in jih še vabi čudežni svet odrske imaginacije, ki so videle in še vidijo v igralskem poklicu nekakšen transformator, ki bo prenesel njihova bajanja iz sveta hrepenenj v svet resničnosti. - V tem smislu, kot pravite, ne sodim čisto mednje. Gledališče mi res veliko pomeni, toda ko sem izbirala študijsko smer, sem se odločila za širše področje, za čim bolj celosten razgled nad gledališčem, dramatiko, režijo, baletom, filmom in vsem ostalim, kar se prepleta s tem. Nisem se odločila za igralski poklic. O Zakaj ne? -Ker sem se znašla v medosni razdalji med slovenščino in nemščino. 9 Kaj to pomeni? - Igralski poklic je vezan na jezik. Morala bi se odločiti ali za slovenski ali nemški kulturni prostor: v prvem nisem videla poklicnih perspektiv, ker je majhen in kadrovsko zaseden za več desetletij, drugi, prav tako socialno nezanesljiv, mi je obetal povrh vsega še tujstvo. In tako sem se med dvema možnostima odločila za tretjo. trde in zato neočite ljubezni do zapuščenega sveta svojih ljudi in svojih let - do duhov po zemlji, blatu, plodovih, živalih, pogledov, do odurno ljubeznivih zimskih grap in ostrih trav, do vseh robatih nežnosti med njenimi gorjanci, do očeta,. ki po svoje pove, da jo ima rad, do matere in njenega trpljenja in njenih skrbi, do starih verovanj, do vsega... »Žalik pesmi« niso uglašene na domovinske strune Frana Ellerja, koroškega pesnika od Marije na Zilji, ne pojejo o Korotanu in o žalosti zaradi izgubljene koroške domačije, pa tudi zven družbene angažiranosti ne udarja iz njih kot pri ranjkem Valentinu Polanšku v zbirki »Karantanske«, ko pravi: »Razprodajamo rodno grudo, malce bolje kot ob kmečki kugi v preteklem stoletju po naših karavanških zatišjih. Ponarejamo naša imena s tujo pisavo in nepristnim naglasom, kot bi se hoteli črnci kot očitni renegati poskriti med belce.« V vaših pesmih ni nikjer nobene sledi o izgubljenem Korotanu in o drugih znamenjih slovenske nacionalne usode na Koroškem. V pesmih je sicer razvidna grenkoba, ki pa ne izvira iz kolektivnega čutenja slovenstva, temveč iz posameznika in njegovega bivanjskega razmerja do zemlje, prednikov in do vse tiste vsakdanjosti, ki se kaže kot temeljna metafora — spet rečeno z besedami dr. Kmecla - »o bivanju kot odhajanju«. Ta pesniška pozicija pa je v očitnem na- nas pogovor sprotju z vašo družbeno angažiranostjo: v času, ko ste pisali te pesmi, ste bili zelo aktivni v Klubu slovenskih študentov na Dunaju, leto dni ste bili celo predsednica; klubsko življenje vas je usmerjalo k političnemu delu, organizirali ste različne prireditve, protestna zborovanja in akcije, javno ste nastopali v obrambo slovenstva in opozarjali na koroške manjšinske probleme. Kako to, da ni v pesmih nobenih sledov te vaše dejavnosti? - Lirika je intimnejša plat moje osebnosti, je tisti del moje notranjosti, ki se poji iz čustvenih vzgibov in skuša biti avtonomna v razmerju do vnanjega sveta. Narodnostna problematika je vključena v politično transmisijo in prihaja pri meni do izraza že s tem, da pišem v slovenščini. Razen tega mislim, da ni lirika ne ustrezen ne učinkovit instrument za politične akcije, da ne more prispevati nič bistvenega v sklop njenih pragmatičnih interesov. 9 Ali so imele vaše »Žalik pesmi« odmev med koroškimi Slovenci? »Žalik pesmi« delno; tu in tam jih je kdo omenil in nekaj napisal o njih. Vendar pa ta odmev ni bil tolikšen, da bi pritegnil pozornost širšega kroga bralcev. Druga zbirka »Bajalice«, ki je izšla ob koncu lanskega leta, pa je ostala skoraj brez odmeva med koroškimi Slovenci. 9 V zbirki »Bajalice« je na uvodnem mestu tale pesem: 1\;\ '.■•'rejništvo v Ljubljani, ki se sicer dr^obražujeta v skladu z idejno > članovo raziskovalne naloge Dializ lrencirano izvajanje programa del1'3. in 4 letnikufkot prvi v celoti a ^Ptavljal proizvodno prakso na vo^štitutu »Jožef Stefan«. Organi-aHcjja proizvodne prakse v tej jvišj'“liki je novost, ki jo lahko šte-slo'e0to za pomembno pridobitev pr^ko inštituta samega kot šole :eva tiroma učencev, ki naj bi se s pozneje odločali predvsem za ao''Sdaljnji študij strojništva. Do-s t£'ej so tako obliko proizvodne log'fakse opravljali le posamezniki ti P1,1 manjše skupine dijakov, izlit'fedvsem naravoslovne usmeri-anj1^, in to je bilo treba šteti za žW'Oseben privilegij in seveda tudi aštflolžnost. Tokrat pa ne gre le za eso Jzširitev te dejavnosti, saj je in-S^Htut temu delu namenil tudi l0Ve prostore, ampak gre tudi za redov razširjen program, za novo rvii^budo, ki naj bi koristila predv-ijethn tistim učencem, ki naj bi : i1 “di kasneje kakorkoli ali kadar-žbfl olj sodelovali pri sistematičnem šol1 eoretičnem ajj ce[0 raziskoval-njl em delu. Zavedati se moramo, iivol to je dokazano, da sta puber-rtc da in srednja šola največkrat inflpta dejavnika, ki v mladem člo-edheku prebudita ali zatreta znan-čnipeno radovednost. Intelektu-ipdlna in s tem tudi moralna mai-ao'Jrizacija nekaterih srednjih šol je zatfveda ne po njihovi krivdi, polenila na obrobje druge, pred-ce'1 sem strokovne šole, in tudi zato ilje'6 na take šole ne vpisuje veliko Udarjenih učencev. To pa ne ifoCtizadeva, v slabšalnem po-respenu, le omenjenih šol, ampak Pn| to udarec stroki, ki pa v so-ivflfobnem svetu predstavlja meri-šoljtem prodora. Tokrat si torej narav na računa proizvodne 'fakse in ugledne inštitucije že-'nio izboljšati vzgojno-izobraže-raifalno ponudbo in izstopiti iz za'ozdanjšnje zasenčenosti enako-ov pravni, z vsemi drugimi srednjimi šolami. Kratek izvleček iz opisa programa proizvodne prakse, ki ga je za srednje šole pripravil dr. Drago Čepar, taka pričakovanja upravičuje, saj pravi takole: »Opisani program predvsem zagotavlja prenos bogatih izkušenj, ki jih imajo delavci Inštituta, nauči dijake postopnega napredovanja na novem področju, dijakom omogoči vpogled v literaturo v knjižnici Inštituta, jim omogoči preverjanje svojega znanja v tujih jezikih, omogoči jim, da se nauče pridobljeno in izbrano znanje urejeno, berljivo, v lepi slovenščini in zanimivi obliki pisno in ustno prenašati drugim...« Del tega programa, ali njegova različica B, pa omogoča usposabljanje učencev za uporabo računalnika kot orodja. Normalno je, da se ob tem projektu pojavljajo različni pomisleki, vendar ti ne smejo biti ovira, saj ob popolni podpori staršev - moralni in gmotni - ne smemo dovoliti omahovanja. Takoj moram poudariti, da mi vsakršna podpora staršev pri tem pomeni veliko več kot kakršnakoli »strokovna« ocena neke uradne institucije, ki marsikdaj stane milijone in pride kot Mi-nervina sova, torej takrat, ko že pade mrak. Sveto sem prepričan, da nikomur ni toliko za kakovost pouka kot prav staršem. Materialno bo tokrat proizvodno prakso podprl tudi Koordinacijski odbor za pospeševanje mladinskega raziskovalnega dela v tesnem sodelovanju z Gospodarsko zbornico ljubljanskega območja. Inštitut »Jožef Stefan« se. torej v tem koordinatnem sistemu interesov šole, staršev, učencev in Mestne raziskovalne skupnosti, pojavlja, če uporabim izraz tovarišice Kroflič z Inštituta, kot nekakšna »delavnica«. Ta ni le izvajalka programa, ampak tudi njegova ustvarjalka in končno tudi sofinancerka, s či- mer pravzaprav natopa navzven kot ponudnica neke storitve, ki jo je pripravljena stalno prilagajati porabniku. Nehote se s tem, prav zdaj, ko se veliko govori o dobrih lastnostih zakona vrednosti, ta pojavlja tudi že pred šolskimi vrati in samo nespametni mu bodo zaloputnili vrata tik pred nosom. (Sprašujem se, za koliko časa.) Tudi ni naključje, da prihaja v šolstvo skozi proizvodno prakso, čeprav je ta marsikje hudo slaba, da o njeni »odvečnosti« za delovne organizacije ne govorim. Ozračje v marsikateri delovni organizaciji verjetno ne vpliva preveč vzgojno na oblikovanje mlade osebnosti prav tedaj, ko je le-ta najbolj dojemljiva za slabo in dobro. Ponudimo ji tisto, kar jo lahko bogati, kajti ni dovolj, da le misel sili k dejanskosti, tudi dejanskost mora siliti k misli. (Marx) Mogoče gre za poskus znotraj poskusa, vendar poskušajmo razmišljati . o značilnostih sodobne vzgoje, ki so v njej sami, pa če se jih zavedamo ali ne. Gre za nekakšno objektivno dialektiko tega dela razvoja človeške družbe, katerega zakonitosti morajo postati čimprej subjektivne, to je spoznavne. Ena od značilnosti sodobne vzgoje je namreč tudi ta, da ta ni več enotna, saj sodobni proizvajalni način in način življenja ustvarjata v človeku nakekšne umetne ali celo le navidezne potrebe, ki jim mora slediti tudi vsak vzgojno-izobra-ževalni proces. Zdajšnje odprte družbe so nedvomno spoznale, da se morajo tudi njihovi šolski sistemi neprenehoma prilagajati novim zahtevam. Zato se vzgoja začne deliti na funkcionalno in intencionalno, vzgojni učinki pa niso predvidljivi, in spoznanje o vzgoji postane relativno. Šole, ki bodo zaostajale za razvojem, bodo morale funkcionalno vzgojo prepustiti ustreznejšim ustanovam, poskušale pa bodo ohraniti intencionalno. Vendar tudi smotri te vzgoje ne morejo postati imaginarni, transcenden-tirani v neko iluzorno ali utopi-stično družbo, kajti ta bo ali komunizem ali barbarstvo. (Marx) LJUBOMIR MOHORIČ Johann Georg Seitz: Sadje, sreda 19. st. gr) kdETANEK ZASTOPNIKOV VSEH ŠOLSKIH TELEVIZIJ JUGOSLAVIJE ateR inj< j"®lo makedonska šolska televizija izdela dve izvirni oddaji na teden Sestanek zastopnikov jugo; anskih šolskih televizij v C eku je odkril nekaj za nas p ^raznih dejstev. Smo edina Oblika, ki nima trdnega siste 'nanciranja šolskega televi taga programa. Seveda ['arno urejenega še marši 'fugega, kar naši južni sose "rajo, vendar pojdimo lepo Isti. oiska TV v Zagrebu in Pogradu k® Poleg tujih oddaj, ki jih odku-eC1''Jo in prevedejo,naredi: Zagreb notojih 165 oddaj na leto, Beograd pa 220. Beograjska šolska eitelevizija bo v letu 1989 realizi-'nlala 220 starih milijard, 380 mili-bjj Jrd pa bodo prejeli še drugi izo-:o|faževalni programi beograjske Revizije. Seveda so to tako ime-30|ovani zunanji stroški, kar po-toneni, da prejemajo televizijske ^'Temalne ekipe dohodke, ki niso !<,fajeti v navedenih zneskih. H juTOvenci ne moremo at' odelovati pri poskusnih idtaiskih projektih k»; nii Beograjska šolska televizija iz-či-eluje ciklus oddaj PRIRODA ■JUGOSLAVIJE. Zasnovan je la.ako, da je posebej poudarjeno je 'arstvo okolja. V njem je predvi-la 'erta samostojna oddaja o Tri-:rv lavskem narodnem parku, ivif slovenski šolski program prev-j. eniamo na leto vsaj 20 oddaj iz 3ti^ograda in 40 iz Zagreba, orli la 'a od nas ničesar, ker ne ustvar-tflimo svojih šolskih oddaj. Zato bilo dobro, da bi posneli od-ajo o Triglavskem narodnem 'arku, saj bi potem lahko bolj upravičeno zahtevali od beograjske TV ves ciklus brezplačno, pa tudi od drugih televizijskih središč biv dobili veliko oddaj zastonj. Žal pa iz te moke ne bo kruha. Zaradi neurejenega sistema financiranja smo morali v Sloveniji tovrstno proizvodnjo ukiniti, tako imenovani programski pas šolske televizije, se pravi tedenski čas oddajanja, pa izpolnjujemo z oddajami, izposojenimi iz vseh vetrov. Če bi ta ■»programski pas« zapolnila kakšna druga zvrst televizijskih oddaj, bi bili spet na začetku šolske televizije - tako kot pred sedemnajstimi leti, ko smo začeli z nekaj oddajami na leto. Makedonci npr. začenjajo geografsko oddajo o Jugoslaviji DOLINE IN JEZERA JUGOSLAVIJE in vsaka republika bo posnela svoje doline in jezera, razen Slovencev. Pri takih »ne«, ki jih žal moramo izreči, dobijo tisti, ki so zasuti s protislovensko propagando, vtis, da načelno nočemo sodelovati in se hočemo osamiti. Z vidika drugih jugoslovanskih TV centrov je razumljivo, da vsak posname tisto, kar ima, in združi v skupnem ciklusu oddaj. Vsak, tudi slabši ekonomist, bi tako sodelovanje imel za smotrno in varčno. Če povemo drugim, da nimamo denarja, je to za njih slab izgovor, saj vsak ve, da je Slovenija najbogatejša republika. Kdo bo izreke! zadnjo besedo Pri nas v Sloveniji očitno republiški organizatorji vzgojno-izo-braževalnega dela, republiški nosilci informatike, pa SZDL kot ustanoviteljica Radiotelevizije niso opravili svojega dela. V drugih republikah je sistem financiranja šolskih oddaj neodvisen od financiranja učiteljev. Tam se lahko v šolstvu dogaja marsikaj, toda zaradi tega televizijske šolske oddaje ne trpijo. Šolske oddaje so namreč zelo občutljive rastlinice, ki rastejo od treh do petih let, preden dozorijo. Pri pomanjkanju vode usahnejo in treba je začeti znova, od semena naprej. Nekaj let je izgubljenih, povzročena pa je tudi denarna škoda, saj je po zakonu treba vse ustvarjalce plačati, če niso krivi, da ni končnega izdelka. MAKO SAJKO pobude odmevi Sola po meri otroka V Delu se je oglasila tovarišica Draga Humek z dopisom ŠOLA PO MERI OTROKA, in v njem povedala veliko o otroku in učitelju, le na njena vprašanja, zakaj se učitelji praktiki tako malo oglašajo, zakaj ne oporekajo preobširnim učnim načrtom, bi ji rada odgovorila tudi v Prosvetnem delavcu. Odgovor je jasen in preprost: Učitelji imajo premalo časa za pisno razpravljanje. Preobremenjeni in preutrujeni so. Njihovo delo je posebno delo. Zahteva nenehno zbranost in dejavnost. Tudi med odmori se ne rekreirajo. Neprenehoma morajo paziti na gibanje otrok, na njihovo varnost. Odgovorni so za njihova življenja, ta odgovornost je največja. Zaradi nje doživljajo strese, ti pa vplivajo na njihovo delovno zmogljivost in jih telesno izčrpavajo. Nimajo časa za počitek, tudi v soboto in nedeljo ne morejo brezskrbno zaživeti. Zaradi narave dela iščejo zmeraj nove načine, kako bi težjo snov lažje razložili, razglabljajo, z novimi zamislimi poskušajo osvežiti pouk. Učitelji morajo biti pravzaprav vsakodnevni inovatorji, ne smejo si privoščiti zastoja. Zastarele načine morajo posodabljati in se prilagajati otrokovemu znanju in spoznanjem. Otrok mora biti skupaj z učiteljem ustvarjalen in obrnjeno. Pouk zahteva veliko miselnega, posebno pa zapisanega dela, saj so vse službe do učiteljev zelo nezaupljive, zmeraj morajo pisno dokazovati svojo strokovnost, čeprav z izobrazbo to potrjujejo. Žakaj ne bi raje učitelji namesto obsežnih priprav izdelali dobra učna pomagala, da bi ure lažje in hitreje stekle? Morajo oboje. K veliki obremenitvi spadajo poprave, ne samo vsakdanji pregledi med urami, ampak natančni pregledi vseh pisnih izdelkov učencev. Pa dopolnilni, dodatni pouk, interesne dejavnosti, delo v krajevni skupnosti. Poleg vsega morajo preštevati delovne ure, da dokažejo resničnost le-teh, pa posedati na razno raznih sestankih, komisijah, svetih, in to zunaj delovnega časa. Učni načrti: sestavljajo jih pre-ambiciozni strokovnjaki, ki premalo upoštevajo izkušnje učiteljev praktikov. Baje bodo kmalu ustnovili skupino po francoskem zgledu, ki bo sestavljala programe za področje šolstva, spet brez praktikov. Sicer je pedagoškim delavcem svetovano, naj iz predpisane snovi izberejo le bistveno. Na tako pobudo se lahko odzovejo le učitelji z večletno prakso. Kaj pa začetniki, ki jim je predpisano obveznost? Naj navedem primer iz snovi 2. razreda. Začetnik bo v prvem tednu malo in veliko pisano abecedo ponovil v eni uri, praktik pa v šestih ali celo več urah (poleg vsega). Učenci tako počasi v miru spet pridobijo pozabljeno in z lahkoto nadaljujejo, ker so snov dobro ponovili. S svojimi izdelki so zadovoljni sami, zadovoljni starši in zadovoljen učitelj, ki je pripravil trdne temelje za vse leto. Naglica se pri šolskem delu slabo obrestuje. Uspeh zagotavljajo le didaktične resnice o postopnosti, ponavljanju in utrjevanju snovi. Učni načrt premalo upošteva ta načela. Teme so preširoko zastavljene, preveč je novih pojmov. Učenci ne morejo vsrkavati preobilice podatkov. Naveličajo se, postanejo malodušni, saj so preutrujeni. Šola mora naučiti malo, a dobro. Ob takem delu bodo otroci dejavnejši, uspešnejši. Z veseljem bodo prihajali v šolo. Predlog: Osnovni šoli večkrat očitajo, da je zastarela, da so učitelji birokrati, ki si žele natančno izdelanih učnih načrtov, te skušajo dosledno upoštevati in podobno. Mogoče imajo za to opravičljive razloge. Pred nedavnim je bilo njihovo celoletno delo ocenjeno le po enourni hospitaciji, ure sprotnega dnevnega dela so primerjali z urami v nadrobnih učnih načrtih. Torej, zakaj bi se izpostavljali? Sicer pa je kljub vsemu veliko uspešnih šol, ki so kulturno jedro kraja, vendar se o njih premalo sliši. Entuziazem učiteljev je premalo cenjen. Posebno učiteljev, ki delajo že več let. Njihove skušnje bi morali povezovati z delom začetnikov, kajti le tesno sodelovanje vseh zagotavlja dobre uspehe. Vodstveno osebje ali skupina strokovnjakov bi morala zamisli vseh izrabiti za poglobljeno strokovno delo. Poleg ustaljenih obveznosti, bi morala razčleniti široko zastavljene učne programe, jih prilagoditi svojemu okolju, sodelovati pri načrtovanju dela v razredih, usklajevati delo med njimi, ugotavljati področja, na katerih so učenci uspešni in le-ta še bolj razvijati; ugotavljati šibke točke otrok v svojem kraju, in tem namenjati največ pozornosti, vsakega delavca pa usmerjati in mu svetovati. Tako bi učitelj delal sproščeno, čutil bi se zavarovanega. Učitelji praktiki pa bi s svojim sodelovanjem lahko brez zadržkov uradno prejeli naziv učitelj mentor in tako pred upokojitvijo vendarle prejeli nekoliko višje osebne dohodke. Tako ne bi bilo treba pravnemu svetovalcu na pred nekaj leti postavljeno vprašanje upokojene prosvetne delavke, zakaj ima tako nizko pokojnino, ponovno odgovoriti: »Ker ste imeli nizke osebne dohodke.« CVETA VELIKONJA OBČNI ZBOR Društvo za tuje jezike in književnosti SR Slovenije bo imelo svoj občni zbor 18. marca 1989 ob 11.30 na Filozofski fakulteti, pred. 526/5. nadstr. Vabljeni! OBVESTILO Zbirke Loškega muzeja v Škofji Loki so odprte ob sobotah in nedeljah od 9. do 17. ure. Če si jih želite ogledati med tednom, sporočite to prej upravi muzeja (telefon 064 622-261). Uprava muzeja S Od spominov do filozofije Slovenska matica, Ljubljana 1988 Troje novitet pri Slovenski matici, še dolg lanskega leta, pomeni troje raznorodnih obogatitev na slovenskem knjižnem trgu. Slovenska matica, ki je z leti pridobila večji krog bralcev, to navsezadnje potrjujejo številne razprodane knjige in povpraševanja po ponatisu, je kljub specifičnemu in raznovrstnemu programu ostala s svojo ponudbo zanimiva, v marsičem pa tudi taka, daje mogoče govoriti o nepogrešljivih knjižnih natisih, kakor koli že, troje del, ki so izšla pred nedavnim, zgovorno potrjuje raznolikost ponudbe in vsebine s svojo specifiko. Pred leti je Slovenska matica začela z memoarsko literaturo ter jo uveljavila in utrdila. S spomini Vošnjaka, Hribarja in Novačana je vpeljala memoarno pisanje starega rodu in zapolnila vrzel, ki jo je bilo čutiti na tem področju. Drugje že močno uveljavljena spominska književnost se je pri nas bolj uveljavila šele v zadnjih desetletjih. Še posebno dragoceno je, da prihajajo med knjige neobremenjeni spominski zapisi, taki kot so nastali, in so jih napisale osebnosti, ki jih dandanes poznamo posredno, od daleč, zgodovinsko. Vendar te osebnosti imajo kaj povedati o svojem času in razmerah, pa seveda o ljudeh, četudi iz osebnega spektra, svojega zornega kota; Fran Šuklje spada v tisti rod kot Ivan Hribar, Ivan Tavčar, škof Jeglič, Janko Kersnik. Prvi del Šukljetove knjige Iz mojih spominov je v resnici ponatis iz dvajsetih let, vendar je tedaj izišla knjiga prešla iz spomina in iz dosegljivosti. Politično življenje Frana Šukljeta seže v čas, ko je nemški liberalizem doživel konec in so se pravice za slovenski jezik v Avstro-Ogrski popravile. Suklje je bil državni in deželni poslanec in je pripadal liberalnemu krilu, a je prišel v spor z radikali. Tako je v devetdesetih letih prevladala Šukljetu nasprotna smer liberalizma, zato zanj ni bilo več prostora na vodilnem položaju. Pozneje ga je pridobila katoliška SLS in je postal deželni glavar, a le za tri leta, ker Šuklje ni prenesel prevladujoče smeri v stranki. V spominih je živo opisal zlasti politično življenje, mehanizme, ki so poganjali politiko, gospodarstvo, javno življenje, znal je prikazati ozračje časa in osebe postaviti v okvir splošnih družbenih prepletanj in dejanj. Treba bo počakati še na nadaljevanje Šuk-Ijetovih spominov in upamo, da bo poleg opomb ob koncu dodana še študija o pisatelju in zgodovinskih razmerah. Šukljetove spomine - zamišljeno je tro-knjižje - je uredil Vasilij Melik in poskrbel za opombe, iz zdajšnjega natisa pa je izločil Do- datke. Prva knjiga spominov sega od mladih let do prevrata v Taaffejevi politiki in koalicije. Julijan Miklavčič je opremil knjigo usklajeno (s prejšnjimi opremami Spominov). Jaroslav Škrušny je prevedel Umetnost romana Milana Kun-dere, danes enega najbolj upoštevanih evropskih književnikov. Kundera ni neznan slovenskemu bralcu (Smešne ljubezni. Življenje je drugje. Šala, Neznosna lahkost bivanja idr.). Tokrat pa je pisanje drugačno, namenjeno zahtevnejšemu bralcu, pa tudi bolj razgledanemu po literarnem svetu. V Umetnosti romana je Kunderovo pero esejistično avtorjevo premišljanje, kaže, da je temeljit poznavalec klasične in moderne književnosti, ob tem pa opiše svoj (zasebni) pogled na roman kot na še zmeraj živo tkivo leposlovja, ki ga imajo bralci najraje. Vse premene, ki jih je doživljal roman ne le zgodovinsko, temveč tudi v zadnjih sedemdesetih letih, je želel avtor strniti ob bistvenih vprašanjih, kakršna obravnava književnost, predvsem sodobna. V ospredju Kunderovega razglabljanja ni le eksistenca; pisatelja živo zanima vprašanje domovine, posameznika in skupnosti, Boga, zgodovine, fantazije in realnosti - in še bi lahko naštevali. Izvirno razmišljanje ohranja osebno naravo opažanj in spoznanj težnje po objektivnih' tttefifih, ne da bi zatajil tudi osebni bkiis. Umetnost romana zbuja v bralcu živo zanimanje, različne primerjave, ga silijo k spontanemu premišljevanju. Lepo ovojnico pri knjižni opremi je naredil Janez Suhadolc. Pridobitev na filozofskem področju je tudi dvoje del Friedricha Nietzscheja v prevodu Janka Modra in Tea Bizjaka; prvi je prevedel Onstran dobrega in zlega, drugi H genealogiji morale. Spisa sta blizu Zaratustri. Seveda je pojem morale pri Nietzscheju bistveno drugačen, širši in poglobljen, kot smo sicer vajeni pri drugih filozofih. Navezuje se na »moderne ideje«, kjer je vodilo neko moralno merilo, Nietzsche vidi na dnu takih vrednot bolj ali manj prikrito zanikanje življenjske spontanosti. »Moderne ideje«, kot npr. demokracija, nacionalizem, socializem, tehnokratizem idr. vse do industrijske »največje sreče«, obravnava Nietzsche nadrobno, kritično in osebno barvito; iz takih zornih kotov si prizadeva razdreti moralo, ki omejuje življenje in utesnjuje človeka. Obsežno, a tudi potrebno spremno študijo je napisal Ivo Urbančič. Tudi 31. zvezek Filozofske knjižnice ohranja opremo in ovojnico Irene Tršar, kar daje zbirki enoten videz. I. G. Dr. MARKO STEVANOVIČ, OSPOSOBLJAVANJE UČENIKA ZA PERMANENTNO OBRAZOVANJE V kratkem bo izšla znanstveno zasnovana publikacija, ki obravnava usposabljanje učencev za permanentno izobraževanje. Delo je namenjeno učiteljem vseh profilov, pedagogom, psihologom, ravnateljem, pedagoškim svetovalcem in staršem. NAROČILNICA Naročam ......... izvodov knjige Osposobljavanje učenika za permanentno obrazovanje dr. Marka Stevanoviča. Ime in priimek ..................................... Ulica in št......................................... Poštna št. in mesta.............. tel.: ............ MP Podpis Ceno 12.000 din za izvod in poštnino bom poravnal po povzetju oz. po prejemu računa (za delovne organizacije). Naročilnice pošljite na naslov: »TALIJA«, Laze Telečkog 5, 21000 NOVI SAD. Hana Doskočilova: Diogen v sodu Količkaj široke kulturne razgledanosti si kljub vsem pomembnim dosežkom sodobne znanosti, ki tako rekoč iz dneva v dan povečuje obseg znanja in odmika meje neznanega, še zmeraj ne moremo predstavljati brez poznavanja temeljev antike in njenega vsestransko dragocenega miselnega izročila. Drobci številnih tisočletja starih mitov in legend so se predvsem skozi literaturo ohranili vse do današnjih dni; mnogi stari nauki so se namreč spremenili v pregovore in reke oziroma so postali prispodobe ali najkrajše oznake za neko določeno dejanje ali ravnanje. Uporabljamo jih v vsakdanjem pogovornem jeziku, vendar pri tem le redkokdaj pomislimo, kje, kdaj in kako so nastali. Odkar je preučevanje častitljivih korenin današnje predvsem tako imenovane zahodne civilizacije in njenih miselnih korenin precej izginilo iz učnih načrtov na osnovni in srednji stopnji (upajmo, da se bo položaj kmalu začel spet popravljati), je za iskanje odgovorov na takšna in podobna vprašanja seveda še toliko manj možnosti. Vendar pa se po drugi strani, na vso srečo, odpira več prostora za ne-šolsko, torej tudi manj »pravoverno« in suhoparno oživljanje grške in druge stare kulturne dediščine predvsem s pomočjo primernih poljubno informativnih knjig, prilagojenih tako majhnim otrokom kot odraščajoči mladini - in ne nazadnje tudi odraslim bralcem. ki so to in ono morda že pozabili. Knjiga češke -pisateljice Hane Doskočilove DIOGEN V SODU je gotovo eden bolj posrečenih poskusov v tej smeri. Poleg naslovne zgodbe o znamenitem starogrškem modrijanu, ki je prebival v sodu in mu je njegovo svobodo menda zavidal sam Aleksander Veliki, prinaša ta izdaja še dvajset priredb starih mitov in legend oziroma šegavo domiselnih razlag izrazov in pojmov, kot so trojanski konj, Kolumbovo jajce. Nevvtonovo jabolko, Midasova ušesa, nurnber-ški lijak, Buridanov osel, Pro-krustova postelja, Ahilova peta, gordijski vozel, Rubikon in Wa-terloo. Nekateri torej segajo v davno preteklost, drugi pa so stari le nekaj stoletij, a imajo kljub temu že povsem določen in povsod uveljavljen pomen, katerega pravi izvor je navadno že pozabljen oziroma se ljudje o njem sploh ne sprašujejo. Žgodbe je prevedla Zdenka škerlj-Jerman, spremljajo pa jih barvne ilustracije Gabriela Fil-cika, prevzete iz češkega izvirnika. Delo je namreč izšlo pri Mladinski knjigi v sodelovanju s praško založbo Albatros. IZTOK ILICH Alexej von Jawlensky: Cvetje, sadje in vrč, 1909 Nathaniel Havvthorne: Škrlatno znamenje Nathaniel Hawthorne (1804-1864) je ustvarjal v politično in gospodarsko nadvse razgibanem času, ki je sledil zmagoviti vojni za neodvisnost ZDA, ko so J. F. Cooper, E. A. Poe. H. Melville in drugi nekaj mlajši ali malce starejši sodobniki začeli polagati temelje samonikle in samobitne severnoameriške književnosti. Bil je potomec stare puritanske družine, ki je ob njegovem rojstvu že pet rodov prebivala v Novi Angliji. To posebno okolje, za katero sta bili po eni strani značilni širokopo-teznost in podjetnost, po drugi pa moralna ozkosrčnost, je postalo prizorišče večine njegovih krajših in daljših, povečini družbeno kritičnih pripovednih del. Širši javnosti se je Havvthorne predstavil z dvema zbirkama kratkih zgodb, ki pa nista zbudili kdove kolikšne pozornosti. Zato pa mu je že tretja knjiga, roman Škrlatno znamenje, leta 1850 tako rekoč čez noč prinesla slavo, mu temeljito spremenila življenje in ga v literarno zgodovino vpisala kot avtorja prve simbolične proze v ameriški književnosti 19. stoletja. njegovega živega zanimanja naravne, vendar v puritanske smislu blodne in pregrešne mi in dejanja. Škrlatno znamenj s škrlatno rdečo nitjo izveze1 črka A, po kateri je Havvthott naslovil ta svoj roman, je namf* začetna črka besede »adultet) oziroma »adulteress« (preš štvo, prešuštnica) in še nekatet drugih besed, ki ustrezajo sit' aciji v romanu. Njegova osredfl junakinja, ponosna Hest' Prynne, je namreč obsojena življenje nositi to sramotno zn1 menje na svojih prsih in se s te1 javno pokoriti za mladost1 greh, katerega sad je deklica P ari; oba moška, strahopetni Ij1 bimec in dekličin oče ter mašč valni mož, jo v najtežjih trenit kih pustita na cedilu, tako < roman izzveni predvsem v sodbo nestrpnosti in dvoličnost ki sta posledica vsakršne, ne verske zaslepljenosti in izklju' nosti. Roman Škrlatno znamenje je Havvthorne menda napisal v nekaj tednih, zagotovo pa so ideje, ki jih prinaša to še danes vznemirljivo delo, v njem zorele že od zgodnjega otroštva in predstavljajo organsko nadaljevanje Roman, ki je tudi dandari očarljivo branje, dobivamo f prvi objavi izpred dvaindvajset' let zdaj še drugič. Za to no' izdajo, ki je prav tako izšla n Mladinski knjigi, je Janez Gfj dišnik svoj tedanji prevod pij gledal in mu napisal opombj Opremo knjige je zasnovala D" nja Kofler. i Tihožitja iz slovenskih zhirk Narodna galerija, od 2. februarja do 2. aprila 1989 Tematsko precizirana razstava o tihožitjih iz slovenskih zbirk, kakršno so odprli te dni v ljubljanski Narodni galeriji, daje obiskovalcu vpogled v to umetnostno zvrst in vsebino tega pojma. V svojem nekajstoletnem razvoju se je namreč tihožitje razvilo v veliko več kot zgolj klasično upodabljanje cvetja v posodah, vazah in girlandah. To niso pomensko, motivno, prostorsko in časovno enoznačne podobe, niti ni bilo tihožitje vedno samostojna likovna upodobitev, pač pa se je pojavljalo, zlasti v svojem simbolnem pomenu, tudi kot označevalna, miselna sestavina različnih slik, kot dopolnilo ikonografiji! Ih 'tako tihožitja niso le slikarski prikazi narave ali pred-metnosti, pač pa imajo, zlasti v začetku, močan simbolni pomen, kasneje, npr. v obdobju rokokoja. pa preidejo v čisto obrtniško dekoracijo, ki si izbira za motiv večinoma cvetje. Tako sodijo med upodobitvene predmete poleg že omenjenih tudi navadni uporabni predmeti, ki ponazarjajo literaturo, znanost, upodabljajočo umetnost, so simboli materialne ah duhovne moči. Takšen vsebinski, simbolni pomen imajo pogosto tudi cvet- lice, ki se v tej vlogi pojavljajo samostojno kot del večje celote. Iz simbolne izpovednosti tihožitja vidimo, da zaobseže tudi enega najbolj temeljnih človekovih odnosov - njegov odnos do narave. In tedaj tihožitja niso več Zgolj poslikave že videnega, temveč so pogosto ciklusno upodobljeni motivi, kakršen je na primer razstavljeni Almanachov ciklus petih slik Alegorija čutil. In v simbolne podobe je zajeto tudi občutje minevanja kot umiranje narave, ki jo predmetno ponazarjajo Sadeži na prostem, slika nemškega slikarja s konca 17. ali začetka 18. stoletja, tihožitne slike pa zaobsegajo tudi nasprotje med živirn in mrtvim, ki je zlasti značilnost Psevdo-Guardijevih slik, npr. Vaza s cvetjem in kuščarico. Glede na funkcijsko vlogo tihožitij, bodisi da so bila Zgolj obrtniški, dekorativni izdelek ali pa miselna ali idejna predstavitev, se je spreminjalo tudi razmerje do prostora, ki je postajal bolj ali manj določljiv. Razstava kaže, da v slovenskih zbirkah ni del francoskih in španskih slikarjev, ki so vnesla v tiho-žitnost posebne značilnosti. Iz prve polovice in srede 17. stoletja so razstavljena zgodnja holandska in flamska tihožitja Transa Snydersa, Jana Fyta, zlasti pa Al-manacha, ki kažejo'tako kompozicijsko, upodobitveno in v detajlih vplive flamskega, italijanskega in nemškega tihožitnega slikarstva. Ob tej priložnosti se je tudi izkazalo, da je v slovenskih zbirkah kar pet slik (v Evropi so znane le še tri) Petra van Kessla, tihožitij flamsko-hamburške smeri, enega od utemeljiteljev nemškega tihožitja druge polovice 17. stoletja, za katerega je značilna izredna minucioznost pri slikanju predmetov, zaznamujejo ga izredno tanke črte in zelo temen kolorit. Razstava obsega tudi precej del neapeljske šole tihožitnega slikarstva, med drugim slike Luca Torte in Giuseppa Recca, ki ju oba označujejo poudarjen naturalizem in vplivi zlasti španskega tihožitja, dela Marca di Gara in Domenica Brandija. Izmed lombardskih mojstrov sta iz zbirk razstavljeni npr., sliki Giovan-nija Crivellija, Crivellina, izmed slikarjev beneške šole pa naj omenimo Jacoba van Kerc-hovna, učenca Jana Tyta, bleščečega baročnega stilista, razstavljenih pa je tudi precej slik neznanih italijanskih mojstrov. Pozornosti vreden je tudi razstavljeni usnjeni antependij iz 18. stoletja, poslikan v rokokojskem stih verjetno delo poznobaročnet slikarja Francesca Guardija, zaradi stilne primerjave zanimti dela v Guardijevem stilu, imen1 vana Psevdo-Guardi. Iz 19. stoletja imamo v slovet skih zbirkah največ del iz dunti. skega slikarskega kroga, to s zlasti tihožitja, ki so se zgledova po holandskih mojstrih 18. sti letja, slike Bele Schafferja in tih Žitja Georga Seitza v slogu dunt skega bidermajerja, ki je v tistd času že tonil v pozabo. Iz časa druge svetovne vojn pa imamo tri sodobna tihožitji Cvetje, sadje in vrč Alexandt Jawlenskega, Tihožitje Nina 5' verinija ter Tihožitje z vrče>n‘ sadjem in brisačo - delo reške) slikarja Ladislava de Gaussa; vJ kažejo velike vsebinske, idejno stilne spremembe, kakršne je doživelo tihožitje v tem dolgem či sovnem obdobju. Čez čas pa pripravljajo Mo derna galerija, Slovenski etnO grafski muzej in ljubljanska No rodna galerija razstavo o reW' kakšna je podoba slovenskega hožitja v slikarstvu in tihožitni .r motivov v slovenski ljudski umd nosti. VLASTA KUNEJ ? ^ n -L Zakaj vrednotimo otroka le po oceni? Za tole razmišljanje se pravzaprav lahko zahvalim Tadeji, svet-' lolasi trinajstletnici, srednje dobri učenki. Največkrat kar dobro sodeluje, njene delovne navade so Z Primerne, in tako kot večina nje-'f nih sošolcev in sošolk se tudi Ta-^ deja kdaj pa kdaj opraviči, ker ni 21 napisala domače naloge ipd. In rl tudi ona včasih poskusi srečo r‘ Z upanjem, da tega in tega dne ne f! bo vprašana, zato si privošči po-tepanje pri prijateljici ali preživi d preostali del dneva kako dru-'' gače. Tisti dan, ko sem jo poklicala, sem takoj ugotovila, da ni pripravljena. Ni je izdala le rdečica, temveč to, da je pritavala pred tablo, čeprav sva že od prve ure dogovorjeni, da sme odgovarjati v klopi in sede, ker jo odgovarjanje pred tablo zmede in se ni sposobna zbrati tako kot v klopi. Tokrat dvakrat ni šlo: prvič, ker se je zavedala, da je vprašana, pred tablo, in drugič, ker se je obenem zavedala, da ni pripravljena. Večino vprašanj je premolčala, le nekajkrat je za- momljala odgovor nerazumljiv in napačen. Pri zdanjem vprašanju jo je že dušilo v grlu. Preiskusila sem njeno kritičnost in vprašala: »Kaj misliš, Tadeja, kakšno oceno zaslušiš?« Ko da je komaj čakala na takšno vprašanje, je hlastnila: »Danes nisem dovolj znala.« Zdelo se je, kot da ji je breme padlo iz ust in napetost z obraza. Prvikrat ta dan me je pogledala v oči. Kasneje sem opazila, da si skivaj briše solze. Nič ji nisem rekla, saj v takih primerih človeka le še bolj sili na jok. Ko je zazvonilo, sem stopila do nje. »Zakaj jokaš, če sama veš, da nisi znala toliko, kot bi morala?« »Bojim se, kaj bo rekla mama.« Da, Tadeji se moram zahvaliti za razmišljanje, kajti potem so se mi vsiljevala različna vprašanja, porojena zaradi opisanega položaja, zaradi stiske, ki sem jo opazila vsepovsod: v Tadejini drži, v Tadejinem glasu, rokah in prstih, v Tadejinih očeh... Strašno, kakšno stisko doživlja otrok zaradi slabe ocene. Ni čudno, če se toliko naših otrok zaradi nezadostne ocene zateče k najhujšemu, k smrti, k samomoru. Tadeja se je razjokala, ker je dobila nezadostno in ker se je bala, kaj bo doma, čeprav vem, da ji bo njena mama očitala, da se ni (dovolj) učila in da je ne bo telesno kaznovala - tako kot počne to še zmeraj veliko staršev, kadar prinesejo otroci domov slabe ocene. Hudo je. priznati, pa vendar je res, da tudi jaz spravim v stisko marsikaterega učenca. A takšen je moj poklic, njegove zahteve, pravila, čeprav me še tako peče vest. Učiteljevega dela si namreč ni mogoče zamišljati brez ocen, slabih in dobrih. In dokler bo moral učitelj ocenjevati različno znanje različnih učencev, bodo učitelji nehote' spravljali mnoge učence, ki ne bodo dokazali znanja, v večje ali manjše stiske. Pravilnik o ocenjevanju ima že veliko rojstnih dni, zdi pa se, da ostaja večno mlad, da ne bo nikoli ostarel, čeprav se naše šol- stvo skuša »mladiti«, posodabljati. In ocenjevanje bo najbrž zadnje, kar bi šoli vzeli, čeprav iz vseh pedagoških vetrov tulijo, kako je treba ravnati s krhko otroško duševnostjo in jo razumeti. Lahko se učitelju ukaže, da mora otroke tudi vzgajati, a ko učitelj zapiše nezadostno, učenca ne spodbuja k učenju, ampak morda zbudi v njem celo odpor do šole, vzgojiteljev, trmo, saj je nezadostna ocena najboljši dokaz, da je učitelj učenca kaznoval, ne pa »nagradil« za njegovo znanje. Če bi več vzgojiteljev tako razmišljalo, bi morda celo dosegli šolo brez ocen, pa bi se lahko brez skrbi sklicevali ne le na vpliv na otrokovo duševnost, temveč tudi na izraz, ki ga zelo radi slišimo, čeprav v praksi redko uresničujemo - sodobna šola. Seveda je ta izraz relativen, vsekakor pa obeta veliko in marsikaj, in končno: zakaj ne bi obetal tudi šole brez ocen? SONJA VOTOLEN Janko in Metka Da je gospa Družba Dobrotnič čarovnica, ve mnogo ljudi, da je zla čarovnica, vedo le redki. Se manj pa je takih, ki si upajo izreči, da je ta ista gospa tudi pokroviteljica svetovne filmske industrije in - nikdar se ne pusti Zapeljati podatkom iz leksikonov - edina prava izumiteljica televizije. Če ne verjameš, poslušaj Zgodbo. Povedala sta mi jo moja dobra prijatelja, Lepuška in An-dreios, segajoč drug drugemu v besedo, tudi vpila sta, kajti jezdili smo vsak na svojem rjavcu po tlakovani cesti in je prav mogoče, da je topotanje kopit požrlo kakšen drobec njune pripovedi. Tisto noč je bila noč nekam posebno strašljivo temna - je delčke zgodbe požiral tudi moj strah? V nekem mestu - za devetimi gorami s krmižljavim drevjem in za devetimi vodami brez rib - so v nekem bloku brez posebnosti Živeli mama, oče in njuna dvojčka Janko in Metka. Ljubka otroka! Pa navihana, zvedava in glasna tudi. Preveč pa, pravijo, še s kruhom ni dobro. In res. Oče in mama sta rabila popoldan tudi zase. Ona se je morala-pripravljati za pouk in popravljati kon-trolke, bila je učiteljica, on pa je izdeloval računalniške programe. Čarovnica Dobrotnič si je privzela podobo blage upokojenke in je živela v stanovanju nadstropje niže. »O, gospa Grimova, kar pripeljite svoja otročička popoldne k meni, jaz imam too-oliko časa,« se je sladkala. Starša Grim sta rada pustila, da je gospa Dobrotnič vsako delavniško popoldne odpeljala otroka pred svoj barvni televizor, tam sta iz dneva v dan ostajala dlje, tudi pozno v noč. -Starša sta v ljubem miru veliko postorila. Nihče razen Dobrotničke ni videl, kako barvasti prah hitrih televizijskih podob zasipa možgane Janka in Metke, ni videl, da jima zenice postajajo štirioglate. Ko sta se vrnila k očetu in mami, so se jima očke od zaspanosti že zapirale in štirioglato nakazo je bilo težko opaziti. Že čaz kak mesec je tetka Dobrotnič lahko vtipkala v svoj računalnik: TV vedomec št. 197719101 -Metka Grim, 7 let. TV vedomec št. 197719102 -Janko Grim, 7 let. Nekega dne tri leta kasneje je gospa Družba naznanila pri Gri-movih: »Danes popoldne bi šli v kino. »Vrtijo prav srhljivo grozljivko, nagrajena je bila Z Oskarjem, zares ena najboljših grozljivk. Otroka se bosta zabavala. « Nihče je ni vprašal, zato ji tudi pojasnjevati ni bilo treba, za "koga, kdaj ni zakaj bi bila groza i, lahko zdbdvna: \ > ' " Janko in Metki'st d, pijkdvana 1 ^bačvdsto svetlobo, ‘topo puštila, da so skozi štirioglate oči v njiju skakale na pol razumljene zgodbe. Dojela sta, da ga je odrasel moški, očka, polomil, zato mu je hudobna ženska grozila, poskušala ubiti njegovo hčerko, umorila je tej deklici belega zajčka, z nožem je napadla njeno mamico. Ampak zakaj je bila tako huda? Kako ga lahko očka polomi? Tam, kjer se je film prelomil iz osladnega miru v premišljeno zakuhano, sladokusno stopnjevano grozo, tam sta se polomila tudi Janko in Metka. Dobrotnička ni gledala filma, saj ga je sama zrežirala in posnela; njene ostre oči so švigale skozi temo in preštevale štiriogla-tooke TV vedomce v dvorani. Z zadovoljstvom je preštela in preračunala, da jih je osemdeset procentov. »Kar dobro,« si je pomela dlani. Vsi ti bodo šli domov zastrašeni; ne da bi se zavedli, se bodo imeli za še bolj umazane nizkotneže, kot v resnici so. Dobrega v sebi sploh ne bodo več iskali. Mmmm, to bodo okusni okrutni vojaki! Mmmm, pohlevne, marljive delavke, matere in gospodinje.« V razredu, ki sta mu pripadala dvanajstletna Janko in Metka, je učila slovenščino bistrovidna tovarišica. O, rada bi ti osladila pravljico in zapisala, da je bila tovarišica pravzaprav pod neugledno vlogo varno prikrita dobra vila, ki je znala odčarati TV vedomce. A ti mora biti dovolj vedra že resnica, da je bila ta ženska bistrovidna in da ni bila TV vedomka. Imela je, kot se za zdrave ljudi spodobi, dvoje okroglih oči in tretje, z odprtimi očmi nevidno, sredi čela. S tretjim očesom je videla največ in najpomembnejše stvari, a samo, kadar je drugi dve očesi zaprla. Na tisti špli so imeli navado, da so v dneh pred novoletnimi prazniki lahko otroci dve uri pouka porabili za gledanje filmov z video kaset. Reditelja sta na visoki mizi s koleščki pripeljala video rekorder v razred in takrat se je zgodilo čudo. Otroci, ki so trenutek prej še kot žrebeta divjali po razredu, metali krede, cefrali gobo, stiskali zariple sošolke v kot in skrivali kdo ve čigavo torbo, so se kot ukleti sesedli kamor je padlo, vendar vsi z obrazom uprtim v sivo, še prazno oko rekorderjeve škatle. Mala slovarca je od presenečenja in utrujenosti zaprla svoje dnevne oči, toda s tretjim je videla, da so zenice vseh njenih učencev štirioglate, brezupno štirioglate. »Ah,tako žalostno da se konča ta zgodba,« sem nejeverno vprašala Lepuško in Andreiosa. . »No, ja,« se tenko zasmeje moja prijateljica,« če je kak otrok to vsiljivo poučno pravljico prebral do kohčh in ni med branjem ‘ g'eni)n'ocčšbm'škilil' v tčlevtzijo, 'poten] bi'bil konec kar.špbdbu-d'en; 'mdr hč?«' “ ' 1 STANISLA VA REMŠKAR Ko mladi ustvarjajo... Neznansko staro sem se počutila ob vsej mladosti, ki se je zgrnila tistega večera 15. februarja v eno od uličic Doma učencev Ivana Kavčiča, prav nič podobno šolskemu razredu, brez zoprnih klopi in katedrov, z zasteklenimi omarami, belimi naborki zaves ob oknih, udobnimi stoli in prostornimi mizami, še udobnejšimi naslanjači, tapiserijami, nežnim zelenjem lončnic, z domačnostjo, ki je naj ne bi pogrešal noben dijaški dom, da bi bil res dom. Dvanajst ustvarjalcev, in morda za nekatere pisanje ne bo le mladostna muha in bomo o njih še kdaj slišali, in okoli trideset prav tako mladih poslušalcev je tega dne skoraj brez diha prisluhnilo globljemu in bolj tankočutnemu doživljanju sveta, pesmi, prozi, glasbi. Renata, Tatjana, Mateja, Muhamed, Matija, Hasan, Suzy, Klavdija... njihove prispevke je objavilo nedavno spet oživljeno Glasilo učencev ljubljanskih srednješolskih domov in zdaj so imeli v rokah v oranžne platnice ujete snopiče belih listov. Dekliški prsti so zdrsnili po tipkah pianina. Lowe story. Larina pesem. Zatrepetale so strune kitare. Po stenah so zaigrale skrivnostne sence utripajočih plamenčkov sveč. In mladi so pripovedovali. Kako lepe misli. Naenkrat se mi je zazdelo vse moje pisanje ničevo. Zavidala sem jim polet in mladost. Hrepenenja, ljubezni, dvome, srečo. Le strahu ne. Strah pred uničenjem: Svet bo nekoč umrl, zažgali ga bomo z orožjem lastne domišljije. razmišlja Renata. Bodo čez milijone let ljudje spet sejali ljubezen in želi zvestobo, se ljubili, jokali in mislili na lastno uničenje in mar ne bodo ponovili isto? Suzana je napisala čudovito pesem o dozorevanju, o rasti, o času, ki je pravkar ves njen, prelep in težak. Vstopanje v svet odraslih: Jaz sem glina, vsa mehka in vlažna zaradi jutranje rose. Gneteš me ti, on in ona, preizkušaš trdnost in iščeš razpoke. Oblikuješ moje možgane. V vsako gubo nekaj svojega. Ona mi odpira veke. On mi oblikuje dušo. Tisto moje je zdaj vaše. Naredili me boste v eno izmed vas. A vseeno, veliko sem se naučila. Hvala. Renata se je spomnila otroštva: Bilo je samo veselje tedaj, tedaj davno... sivi ogli hiš goltali so smeh. Ljubezen? Ljubezni je v pesmih največ. Pričakovanja, sreče, odhajanj, novih iskanj, bolečine. Idriz jo je opisal takole: Još kao dječak iz osnovne Škote, koji nije znao što znači riječ ljubav, vidio sam u njenim očima: Ijepotu, toplotu njenog srca i još mnogo toga što se u drugim očima ne može vidjeti. In minil je večer. Čudovit. Veliko novih znanstev je bilo potem. Mogoče prijateljstvo po prijetnem kramljanju. Novi načrti. Srečanja. Še bomo delali skupaj. Kmalu. Da ne pozabimo, kako je bilo lepo. Matija je nekje zapisal: Dolge sence starih dreves so se raztezale čez vrtove in postajale vse večje in večje, dokler ni sonce izginilo za gorami. Medla tema je prekrila hiše. , Zdaj ni bilo čisto t'ako.:Hiteli» .smo' po vlažnih strup eno »mrzlih • ljubljanskih ulicah, ijomovyJutri . bo spet- nov dan:-Delo: Trem je' Žirija podelila knjižno nagrado: V spomin in spodbudo. Tovarišice Tanja, Adela in Magda so odhajale s prijetnim občutkom, da trud ni bil zaman. Za njimi so biti skoraj trije meseci zbiranja, odbiranja, denarnih skrbi okrog glasila, priprav na predstavitev mladih ustvarjalcev, opravkov okrog tistega malo manj resnega dela, bolj družabne plati s skoraj slikarsko nadevanimi kruhki in pladnji drobnega sladkga peciva in sokov - vse to je pripomoglo k prisrčnosti glasila in srečanju ljubljanskih srednješolskih ■ doi mov, pa tudi k opominjanju nal pelikana olpv-epskega -pesništva dr.Franceta, Prešerna,-,ki, mu je , bila prireditev-tudi.namenjenp. . PETJA FAJDIGA-SEVER Noč, ko je posijalo sonce Kar uvodoma je treba povedati, da je posijalo sonce v mladinsko gledališko ustvarjalnost. Ob splošnem pomanjkanju primernih in uprizorljivih odrskih del za gledališke krožke višjih letnikov osnovne šole se je mentorica gledališke in filmske dejavnosti z mladimi iz osnovne šole Franceta Prešerna v Kranju, učiteljica Vika Grobovšek, odločila sama napisati in zrežirati besedilo »po meri« danes odraščajoče mladine, ki naj v njem z besedo, glasbo in plesom, c vedrino, v kateri se utapljajo šolske in druge nevšečnosti, predstavi svoj vsakdanjik, svojo radoživost in neuničljivo iskrivost. S tem neponovljivim mladostniškim »jazom« je avtorica prvotno besedilo med vajami za uprizoritev sproti prilagajala nastajajoči predstavi. Tako je nastala NOČ, KO JE POSIJALO SONCE, kjer se staplja stvarnost z mitom in fantastiko, besedila z glasbo in ritmiko, dom s šolo in vesoljem, noč pa bi tudi ne bila noč, če vanjo ne bi kdaj posijal sončni Žarek. Mladi igralci so se dobro predstavili predvsem v tistih vlogah, kjer se ni bilo treba preveč oddaljevati od lastnega videnja oseb v tej nevsakdanji zgodbi, posebej to vetja za nosilce glavnih vlog. Njihova govorna in gibalna sproščenost je dajala vsej igri živahen ton in neulovljiv ritem, segala je na vsa tri scenska prizorišča in razvozljala mnoge drobne, navidezne nendosledno-sti, ki si jih ima mlado gledališče navsezadnje pravico privoščiti. Pomembno stran k lepemu sprejemu predstave in k priznanju vsem, ki so ji pomagali na oder, so zapisati ustvarjali in sodelavci predstave z izborom glasbe, koreografskimi vložki in zlasti še z domiselnimi maskami in kostimi. Tako predstavo je škoda prezreti. V današnjih dneh, ki tudi gledališki vzgoji v šolah niso naklonjeni, bi si imeli ob njej mentorji te dejavnosti veliko povedati. IVO ZRIMŠEK V začaranem krogu brezumne naglice Peti razred. Prehod z razredne stopnje na predmetno. Prilagajanje. Nemirno presedanje po stolih. Sem in tja bled in neprespan obraz. V živo ogrizeni nohti. Obravnavamo besedo »hospi-tal«. Neki fantek odkrito prizna, da bi šel takoj v bolnišnico. Doma samo vpijejo. Tudi neka deklica bi se rada zatekla tja pred kričečo mamo. In spet drugi pametno ugotavlja, da smo starši prenapeti zaradi danernih skrbi. Domače naloge. Kako skrivenčena in neobrzdana je pisava tu in tam! V teh črtah se sprošča marsikaj neprijetnega. Vstopim v sedmi razred. Objokani dekleti. V roki držita listek, na katerega sta napisali neprimerne besede, ki sta si jih izrekli v napadu jeze. Pokličem ju na pogovor. Žal jima je. Ena od njiju prizna, da je izgubila živce. Pravi, da tako govorijo tudi doma. Poznam njene razmere in potiho se čudim, da sploh vzdrži. Toda v vato je ne smem zavijati. Po odkritih besedah o neprimernosti takega vedenja, si deklici sežeta v roke in obljubita, da se kaj takega ne bo več ponovilo. Vstopim v pisarno tajništva šole. Učenka iz prvega razreda pomaga tajnici urejati papirje. Le zakaj? Deklica je hudo obremenjena, doma ima očeta alkoholika. Oče je trenutno ozdravljen, toda posledice so ostale: deklica je čustveno izredno labilna, in učiteljica ve, da potrebuje izrazito individualen prijem, veliko posluha in razumevanja. Iz rokopisov rtdo ?^' : V MAJU ; ..‘v Vonj pokošene trave veje. vame Z-Živih planjav. Če bom umiral v maju, za hip z roko odrinem smrt, da še pozdravim: Hoj hej. vonj pokošene trave! .. hlapi rudi zame - tudi zame hlapi. . . v,• • Smrt, le v ta zavij me prt. » M1.') Vt-ij :. • - iiJhl-f’ .. , MARTIN KADIVEC. , ; _ 'i J Včasih se skrije v kak prostor in je ni mogoče zvabiti ven. Boji se. Drugič pomete reči s šolske klopi na tla - na videz brez pravega vzroka. Zakaj to počne, ve namreč samo ona. Toda učiteljica ima v razredu devetindvajset učencev, zato si pri ravnanju z deklico pomaga različno: pomaga ji sama, pomoč pa išče pri svetovalni službi, v tajništvu in ravnateljstvu šole. Deklica mora čutiti, da jo imamo radi. Morda bo ob takšnem ravnanju vendarle zmogla premagati neprijetne sledi v svoji notranjosti. Škoda, da imamo starši in učitelji premalo časa za naše otroke. In vendar je otrok tako hvaležen poslušalec in sotovariš, če si zanj vzameš čas. Tako srečen je, če mu poveš kaj lepega, zanimivega, v srce segajočega. In tako otrpne, če smo kričavi, živčni in pozabljamo, kaj ga osrečuje. Mislim, da imamo učitelji vsak dan pred seboj veliko zelo ustvarjalnih otrok, ki so sposobni marsikaj kakovostno izpeljati, na drugi strani pa tudi zelo nemirnih, takšnih, ki zahtevajo ogromno potrpežljivosti, pogovora in individualnih prijemov. Tega dejavnika se učitelji dobro zavedamo, le težko ga usklajujemo z večno tekmo po izpolnjevanju učnih načrtov. Pa smo spet v začaranem krogu. Mudi se učiteljem, mudi se staršem, seveda, v veliko škodo otrok. MARJETA PETERLIN j K Spored šolske televizije za pomlad 1989 h TOREK 30. 5. 10.00 DRUŽBOSLOVJE NARAVOSLOVJE TELESNA VZGOJA Mednarodno delavsko gibanje V Pamet je boljša kot žamet 19 Šola tenisa 3. oddaja Angleščina 12. lekcija Francoščina II, 12. lekcija 40’ Datum Ura PREDMETNIK NASLOV CIKLA - EPIZODE Traja 8’ 10’ 7. 3. 10.00 ZDRAVSTVENA VZGOJA Rudi naj se zdrav in zaželen otrok - 1 . oddaja 21’40” - 11.00 TUJI JEZIKI 25’ 30’ 11.00 NARAVOSLOVJE TUJI JEZIKI Vse o celici Pamet je boljša kot žamet 12 Angleščina 1. lekcija Francoščina II, 1. lekcija 20’ 5’ 25’ 30’ 6. 6. 10.00 DRUŽBOSLOVJE NARAVOSLOVJE TELESNA VZGOJA Mednarodno delavsko gibanje VI Pamet je boljša kot žamet 20 Šola tenisa 4. oddaja 40’ 8’ 10’ 14. 3. 10.00 11.00 ZDRAVSTVENA VZGOJA NARAVOSLOVJE TUJI JEZIKI Splav 2. oddaja Razvoj iz jajca Pamet je boljša kot žamet 13 Angleščina 2. lekcija Francoščina II, 2. lekcija 11.00 TUJI JEZIKI Angleščina 13. lekcija 25’ 23’20” 20’ 5’ 25’ 30’ 13. 6. 10.00 11.00 DRUŽBOSLOVJE NARAVOSLOVJE TELESNA VZGOJA TUJI JEZIKI Mednarodno delavsko gibanje VII Pamet je boljša kot žamet 21 Šola tenisa 5. oddaja Angleščina 14. lekcija 40’ 8’ 10’ 25’ 21. 3. 10.00 ZDRAVSTVENA VZGOJA NARAVOSLOVJE Kontracepcija 3. oddaja 21’03” Kako nastajajo imunološke reakcije 20’ četrtek 11.00 TUJI JEZIKI Angleščina 3. lekcija 25’ Datum Ura PREDMETNIK NASLOV CIKLA - EPIZODE Traja Francoščina II, 3. lekcija 30’ 9. 3. 10.00 LIKOVNI POUK Slikarske tehnike 4. oddaja Slovenski ljudski plesi 10. oddaja 30’ 28. 3. 10.00 11.00 DRUŽBENO-MORALNA VZG. NARAVOSLOVJE TUJI JEZIKI Ideali in dvomi 1. oddaja Življenje v kapljici vode Angleščina 4. lekcija Francoščina II, 4. lekcija 40’ 20’ 25’ KULTURNA DEDIŠČINA 30’ 16. 3. 10.00 LIKOVNI POUK KULTURNA DEDIŠČINA Slikarske tehnike 5. oddaja Slovenski ljudski plesi 11. oddaja 30’ 30’ 30’ 10.00 LIKOVNI POUK KULTURNA DEDIŠČINA 4. 4. 10.00 DRUŽBENO-MORALNA VZG. Ideali in dvomi 2. oddaja Življenje na morskem dnu Angleščina 5. lekcija Francoščina II, 5. lekcija 40’ 23. 3. Kiparske tehnike 1. oddaja Slovenski ljudski plesi 12. oddaja 30’ 30’ 11.00 NARAVOSLOVJE TUJI JEZIKI 20’ 25’ 30’ 30. 3. 10.00 LIKOVNI POUK KULTURNA DEDIŠČINA Kiparske tehnike 2. oddaja Arhitektura slovenskih pokrajin 1. oddaja 30’ 20’40” 11. 4. 10.00 11.00 DRUŽBENO-MORALNA VZG. NARAVOSLOVJE TUJI JEZIKI Ideali in dvomi 3. oddaja Vpliv onesnaževanja na ekosistem potoka Angleščina 6. lekcija Francoščina II, 6. lekcija 40’ 20’ 25’ 30’ 6. 4. 10.00 LIKOVNI POUK KULTURNA DEDIŠČINA Kiparske tehnike 3. oddaja Arhitektura slovenskih pokrajin 2. oddaja 30’ 30’ 13. 4. 10.00 LIKOVNI POUK Kiparske tehnike 4. oddaja 30’ 18. 4. 10.00 DRUŽBENO-MORALNA VZG. Ideali in dvomi 4. oddaja Napravimo terarij Angleščina 7. lekcija Francoščina II, 7. lekcija 20’ KULTURNA DEDIŠČINA Arhitektura slovenskih pokrajin 3. oddaja 3«’ 11.00 NARAVOSLOVJE TUJI JEZIKI 1 - • ' ■■,.. . . ,fJ v- -:; iio 20’ 25’ 30’ 20. 4. 10.00 LIKOVNI POUK KULTURNA DEDIŠČINA Kiparske tehnike 5. oddaja Arhitektura slovenskih pokrajin 4. oddaja 30’ 20’ 25. 4. 10.00 DRUŽBOSLOVJE NARAVOSLOVJE Mednarodno delavsko gibanje I Dvojno življenje žuželk 40’ 20’ 4. 5. 10.00 SPOMINSKA URA Umetniki in Tito (TV v šoli) Pesmi o Titu 40’ ' 20’ ' 11.00 TUJI JEZIKI Pamet je boljša kot žamet 15 Angleščina 8. lekcija Francoščina II, 8. lekcija 5’ 25’ 30’ 11. 5. 10.00 UMETNOSTNA VZGOJA KULTURNA DEDIŠČINA Narodna galerija v Ljubljani Arhitektura slovenskih pokrajin 47’40’’ 20’ J1 5. oddaja - l 9. 5, 10.00 11.00 DRUŽBOSLOVJE NARAVOSLOVJE TUJI JEZIKI Mednarodno delavsko gibanje II Načini selitve živali Pamet je boljša kot žamet 16 Angleščina 9. lekcija Francoščina II, 9. lekcija 40’ 20’ 5’ 25’ 30’ 18. 5. 10.00 UMETNOSTNA VZGOJA KULTURNA DEDIŠČINA Umetnostna galerija Maribor Arhitektura slovenskih pokrajin 6. oddaja 40’ ? 30’ ’ l h 25. 5. 10.00 UMETNOSTNA VZGOJA Galerija Božidar Jakac 36’ 1 16. 5. 10.00 DRUŽBOSLOVJE NARAVOSLOVJE Mednarodno delavsko gibanje III Pamet je boljša kot žamet 17 40’ 8’ KULTURNA DEDIŠČINA v Kostanjevici Arhitektura slovenskih pokrajin 7. oddaja n 30’ d, Q * 11.00 TELESNA VZGOJA TUJI JEZIKI Šola tenisa 1. oddaja Angleščina 10. lekcija Francoščina II, 10. lekcija 10’ 25’ 30’ 1. 6. 10.00 UMETNOSTNA VZGOJA KULTURNA DEDIŠČINA Varstvo kulturnih spomenikov 1. oddaja Arhitektura slovenskih pokrajin 45’ ; 23. 5. 10. (M) 11.00 DRUŽBOSLOVJE NARAVOSLOVJE TELESNA VZGOJA TUJI JEZIKI Mednarodno delavsko gibanje IV Pamet je boljša kot žamet 18 Šola tenisa 2. oddaja Angleščina 11. lekcija Francoščina II. 11. lekcija 40’ 8’ 10’ 25’ 30’ 30 C o. oddaja 8. 6. 10.00 UMETNOSTNA VZGOJA DEDIŠČINA Varstvo kulturnih spomenikov 2. oddaja V kraljestvu Zlatoroga (Triglavski narodni park) 45’ v 3»’ t J/ Kci kj teq >’e/, djw Vb kj Pri[ m kn, odi, Pičt ^gi 'Uči, Slike, ki živijo PIRAN: O delu akademske slikarke Zore Brenčič Zalokar Velika sreča je. če imaš dar za slikanje in ob pravem času srečaš človeka; ki ti s svojimi izkušnjami pomaga naprej. To srečo je imela likovna pedagoginja Zora Brenčič Zalokar. Rodila se je leta 1934 v Mariboru, kot dijakinjo učiteljišča pa jo je za slikarstvo navdušil pokojni akademski slikar profesor Maks Kavčič. vih. Razpeta je med otroško likovno ustvarjalnostjo in med svoje umetniške stvaritve. Učencem je skušala dolga leta kot likovna pedagoginja približati svet umetnosti in v njih spodbujati izrazno moč. Z znanjem, predvsem pa z ljubeznijo do mladih, se ji je to povsem posrečilo. Prvo učiteljsko službo je dobila v prekmurski vasi na avstrijsko-madžarski meji. študij pa je nadaljevala na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Študirala je risanje in ročna delal Po opravljeni akademiji se je ponovno zaposlila v Prekmurju. Od leta 1970 do lanske pomladi je poučevala na Srednji vzgojiteljski-šoli in na šoli za pedagoško in kulturno usmeritev v Mariboru: tam dela še zdaj kot'upokojenka po pet ur na teden. Pred upokojitvijo ji je bilo slikanje le konjiček, šele zadnja leta je začela intenzivneje ustvarjati: njen umetniški izraz postaja vse močnejši-, s,aj je polna ustvarjalne moči ‘in zanosa. Svoja dela je začela razstavljati leta 1982 na samostojnih in skupinskih razstavah. ■ ' ■ 1 ■ • lirično ubrane barve dajejo njenim slikam poseben čar, ki izvira iz spontanosti. Natančno obvlada pretanjene poteze čopiča, ki so zanesljive in popolne. Pri svojem iskanju želi ostati zvesta realisitični smeri s pridihom rahle zasanjanosti. Njena tihožitja z rožami, ki jih navadno upodobi v oljni in pastelni tehniki z ubranostjo linij in raznolikih oblik cvetov in barvnih odtenkov, so pravo razkošje - saj so slikana z veliko ljubeznijo in z osebno izpovednostjo. nem salonu Ruše. Ta razstava je bila odprta v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Kulturno praznovanje ves teden Strokovnjaki uvrščajo njeno uspešno slikarsko iskanje med ljudsko arhitekturo, zato je predstavila svoje umetnine tudi na razstavi ljudske athitekture v Murski Soboti in v Cankarjevem domu. Sodelovala je še na likovni koloniji v Gornji Radgoni . Tako kot vsak umetnik pedagog živi tudi ona v dveh sveto- Zora Brenčič Zalokar je raz-, i stavljala februarja v Mariboru V vseh teh letih je raz- ^v malem razstavišču v avli bol-stavljala po vsej Sloveniji in tudi . nišnične stolpnice dvanajst ek-•v tujini, povsod,pa požela veliko Tjsponatov podob Maribora, bo-' pohval in laskavih ocen. Njene i gatih z barvnimi odtenki in z na— slike so razpoloženjske, navdi-L dihom starožitnosti. Na njih se huje jih narava, v pestrih motivih j: nam'pokaže Maribor v vsej svoji zasijejo njeni akvareli v čudovi- 1 lepoti. Obenem s to razstavo so tih barvah in v razgibanosti linij, na ogled njene slike še v Likov- Svojo prvo fresko pa je naslikala na četrto od šestih kapelic, ki krasijo ruško Vinsko pot. Za' sodelovanje na- slikarskem srečanju in razstavi na temo likovne vedute Maribdr^ji je Mestna zveza kulturnih organizacij Maribor podelila priznanje ?a.tri. akvarele, na katerih,je , prikazala, portal patricijske-*hiše. ‘'minoritsko cerkev in grad'š-;kipom sv. Florijana. . >. SONJA GOLEČ Na osnovni šoli Ciril Kosmač v Piranu smo letošnji kulturni prat1 razširili na ves teden, od 6. do 11. februarja. Posvetili smo nekaterim pomembnim umetnikom, ki so vrh svojega ustvarja doživeli v Piranu. Natančneje smo se seznanili s pesnico Ludoviko Kalan, poglo spoznanja ob delih pisatelja Cirila Kosmača, Pavleta Zidarja in tri šega Franja Frančiča. 1 Med skladatelji smo se najbolj posvetili Giuseppu Tartiniju, pa P Marjanu Kozini in Karlu Pahorju, po katerih se imenuje kulturi umetniško društvo. Ker je Piran pravi biser med obmorskimi mesti, je že od nek privabljal mnoge likovne umetnike. Piranske strehe, ozke ulice portali, ki nemo izražajo zgodovino kamnitega lepotca, so zaznaP vani v slikah Hermana Pečariča, Viktorja Birse, Zvesta ApolloP Pavleta Zamarja, slikarke naivke Grete Pečnikove, Mire Ličnove it mnogih drugih. Tu je kipar Janez Lenassi vdihnil belemu istrskemu kamnu duš< Z vsemi umetniki, ki še živijo, so se naši učenci v tednu kult srečali v skupinah in se spoznavali z njihovimi deli in njimi sami Mladi so bili navdušeni, posefno še, ker so jih vsi umetniki prijat sprejeli in jih obogatili s, svojo duhovno močjo. Mladina se mora seznanjati z deli naših umetnikov, da-jih bo zn razumeti, vrednotiti, in ohranjati. Z tnoč,no kulturno podlago, >si oblikovala osebno in narodno zavest', ki sta tako zelo pomembni obstoj našega malega naroda. IVICA ELLER Albert papler Konkretna pedagogika Nni temelji povsod K 1 ^ času prve petletke se je naše visiva zavzeto trudilo, da bi sledna snov stala na novih, znan-^eno-dialektičnih temeljih. Ni ''0 predmeta, ki bi zanj to ne sijalo. Tudi ni bilo šole, na ka-Je'' bi politično organizirane ce-!Ce budno ne pazile, če se temelji bajajo ali ne. Lahko risarjem in Pevcem, ki so razstavljali in pre-Ijeva/i. da je bilo vsem na očeh! ykšna škoda za zgodovino na-šolstva, da ni bilo nikogar ki D| te izume zapisoval! Na primer: Tov. Z. je poročala na konfe-,e'ici o rezultatih šolske naloge iz potema tike. Reševali so račun: Miljanov je 40 milijonov, Jugoslovanov samo 15. Koliko Jugo-yvanov lahko premaga Itali-Itine, če vsak naš partizan prelaga pet Italijanov? Tov. B. je predavala i' prvem ^Zredit (11-letni): »Vgozdu predajo razne živali, na primer: Srne. zajčki, fazani, sove, Polhi... no, in kdo še je prebival 'ned narodno osvobodilno vojno "Sozdu? Da, tako je! Naši hrabri Partizani!« 0” Zgodovinar Š. je postavil te-‘tijo o Stalingradu, ki ni padel lato, ker so naši partizani vezali Najboljšo fašistično divizijo, da ni Ptogla prihiteti obleganim na po-»ioč. Zbranim pedagogom je v ve-‘ki dvorani razložil pedagoški pii/, da mora učitelj vsako uro Slremeti, da predava tisto, kar Peence zares zanima. Tudi če se lun pri matematiki zahoče zvedeti Pekaj o Indijancih, naj kar takoj Pojasni Indijance. Takrat, ko je rse tekmovalo, razred z razredom in šola s šolo, vsi nismo mogli zablesteti s tem načinom pouka zato. ker še ni bilo inšpektorjev. Končno smo zvedeli, da so inšpektorji že! Takrat je pridna snažilka pometala spodnjo avlo. K njej je stopil veličasten in sivolas gospod, črno napravljen, s srebrom okovano palico in s klobukom na glavi in ji povedal: »Sem inšpektor ta in ta in bi rad govoril s tovarišico ravnateljico!« Micki je padlo vse iz rok in ker je bil začetek glavnega odmora, je pritekla v zbornico povedat, da je spodaj inšpektor, ki se že pogovarja z dijaki v pritličju. Rabil bi Homerjevo pamet, da bi popisal razburjenje, ki je nastalo. Trije so se zapodili k dnevnikom vpisovat nevpisane šolske ure. Dve sta izvlekli iz omare škatle s papirnatimi peterokrakimi zvezdami in z njimi posuli mizo pred seboj. Nekateri so planili k šolskim zvezkom in dopolnjevali manjkajoče popravke, dva sta že študirala Marxa, jaz sem trgal 5 Stenčasa parodijo na republiškega poglavarja za šolstvo: Paša nesmrtnosti. Oglednik je šel pogledat, če je inšpektor že pri ravnateljici, pa je videl, da tudi ravnateljica čaka nanj v avli prvega nadstropja. Dočakala ga je! Počasi je stopal navzgor, se lepo odkril in ko mu je ravnateljica segla v roko, ji je zaupal: »Sem inšpektor državnih železnic v pokoju in prihajam spraševat po znanju ter vedenju svojega vnuka...« Iz starih listov kbira Tatjana Hojan '2 POSTOJNE: Bilo je pen e dni m. listopada, '° so dečki tukajšnje glavne šole P° šoli prihiteli na vert (zunaj ,erga), kjer je bila greda okol 4° "eHka pripravljena in zemlja pahljana. Tukaj so učenci poka-?Mh, kaj so se v kratkem času pod v°dstvom g. Dermelja, tukajš-niega učitelja o sadjereji navadili. ■Se je bilo v lepem redu. Eni Opravljajo ravne grabenčke, drugi peške polagajo, in zopet drugi brinjeve češuljice (osmukane vejice) potresajo, in vse te l’ Pol ure. V šoli se po dokonča-^rn šolskem uku uče sadjereje. ^ui dan so smukali brinjeve veje traven pa tudi mične slovenske Pesmi peli: in kako veselje je bilo "dditi, ko je g. učitelj potem med ffčence razdelil poln jerbas lepih Pbelk, ki so zrastla na sadjerej-skem vertu! To ravnanje je kaj djanjsko in torej tudi koristno, ter brez uspeha. Pri tej priložnosti naj še omenim, da so se letošnji Pripravniški odhodniki o sadje-reji tudi kaj praktično poduče-vali, samo do časa je bilo zarad Mnogih vzrokov za to premalo Mlačenega; vendar je vsak toliko Pice dobil, da se more na tej podžgi sam dalje izobraževati. Učiteljski tovarš 1868, str. 367 i«. TERŽAŠKE OKOLICE: Deželni poslanci in vsi župani ! okolice so c. kr. namestništvu 'Podali prošnjo, v kteri milo to-tridijo, da jim je neka stranka mestnega svetovalstva odstavila brez i P "sega vzroka najboljše učitelje, rfcr imenovala na njihova mesta druge, o kterih gre glas, da do-tk^ačega jezika skoro nič ali celo ^alo znajo, da tedaj niso spo-aii sobni učiti v šolah tega kraja: /i dalje pravijo, da k tim sumljivim if. k nespodobnim učiteljem ne pojejo nobenega otroka v šolo, ter Prosijo, da naj jih c.~kr. namestništvo varuje in ne potrdi sklepa tiintestnega svetovalstva. a' Učiteljski tovarš 1868. str. 335 \ 6 N TO N MARTIN SLOMŠEK: \ Dobra šola glavo razjasni in serce za dobro ogreje: in to je šole Peni, svet namen. Učiti otroke modro živeti, si za časno srečo in za izveličanje večno skerbeti, za to je šola. Pošteno djanje ima v šoli pervo - posvetno znanje je posledno mesto. Dobro je znati pisati in brati, pa stokrat bolje pošteno ravnati. Brez modre glave in pravičnega serca je tudi nemška beseda prazne mak. Slovenci! ne bodite abotne šalo-barde, le na nemščino gnati, po-bistrenje glave in požlahnenje serca za zanemariti. Ovo bi bilo na robe delo. Šole so nam potrebne: to lehko vsakdo spozna; ali kdor le po nemškej besedi šolo ceni, se močno goljfa. Gorje vam, ako svoje otroke samo zato v šolo pošiljate, naj bi se nemčije učili, za modro glavo in pošteno serce vam ni mar! Ne zarobleni, napuhneni otroci va-s bodo po nemško kleli, vi starši bote pa po slovensko solze točili. Drobtinice 1853, str. 113 ANDREJ PRAPROTNIK Kako naj se po šolah SLOVNICA UČI. Marsikter učitelj, ki od slovnice sliši, meni, da jo mora svojim učencem le od besede do besede in od pravda do pravila, kakor ptiču pevne besede, v glavo biti iz zabiti. Tako smo se vsaj mi še po šolah učili in učiti morali. Učitelj nas je gonil od stavka do stavka, od vodila do vodila, da smo blebetali in blebetali, kakor Babilonci, ki se razumeli niso. Kdor je le znal iz bukev gladko povedati - ali j je razu-mil alj ne, to je bilo vse edno, - je imel »Sehr gut« in je bil v šoli pervi, - pa le blebatavec. - Še zdaj je mi škoda za toliko zlatih ur mladega časa! V sedanjih šolah se je vendar zdaj tisto netečno Žlobudranje nekoliko izčedilo, vendar rudi ne še popolnoma. Ako taj učitelj, naj si bo v slovenski ali nemški šoli, namesto da bi svoje učence s tistimi pravili. s sklanjami, lastnimi imeni i. t. d. nabijal in mučil, ko bi namesto tega svoje učence le bolj prak-tiško ali djansko vadil, bi gotovo dragi šolski čas bolje obernil in tako sebi in učencem lepši in pri-jetniši koristil. Učenci naj se le velikoveč vadijo dobro govoriti, Trije šolski izleti Do takrat, ko je šolska oblast plačevala poučevalcem karto za vlak, če so spremljali razred, sem se rad vozil na izlete z razredom. S sedemnajstletnimi sedmošok’ sem prepeval na vlaku vse do Matulj, ker nam je tiskarna Ljua-ske pravice ponudila svoj hote v Lovranu -zastonj! Tamkajšnji oblast je namreč ponujata veliko turističnih objektov v last sindikatom po Sloveniji in ti so pljunili v roke; zapuščene in zaradi minule vojne izropane stavbe so dodobra popravili in prav z vsem, kar spada v hotel, tudi opremili. V recepciji sta naju sprejela preprijazna slovenska zakonca ter povedala, da sta sama in če bi naše punce morda lahko pom-gale v kuhinji. Seveda so pomagale in še kako rade! Še jaz sem se lotil lupljenja krompirja in zvedel, da je receptorka, kuharica, sobarica in upravnica obenem - nekdanja lastnica neke tovarne za čokolado na Gorenjskem. Ko smo hitro dokončali priprave za kosilo, smo se zapodili do morja. Prvi, ki je tekel po mivki, je zatulil in komaj izvlekel v zgoščeno nafto namočene podplate. Vsa mala plaža je bita pod navpično skalo z vgrajenimi stopnicami, z vzidano tablo VERA FELS (Verina skala) iz časov Avstrije. Fantje so od nekod privlekli nekaj desk, da smo potem čistih nog lahko uživali majsko morje v popolnoma praznem Lovranu. Po izvrstni pogostitvi smo plesali po muziki radia KOSMAJ in naslednji dan smo se odpeljati. Ne vem, kako so pri Ljudski pravici, en teden po našem bivanju v tistem hotelu, prenesli kratko obvestilo, da tisti hotel ni več njihov in je last občine Opa-tija-Lovran. Utemeljitev: po zakonu o minulem delu. Dijaki, ki so to zvedeti, so spremembo lastništvo komentirali dokaj nezrelo, ampak praktično: »Če bi to vedeli, bi vsak vzel s seboj vsaj de ko!« Naslednji izlet je bil za vso šolo. Cilj: Pulj. Prevoz: posebni vlak zato, ker sem pozna! slavnega telovadca Gregorka, ki je ime! kot železničar veliko besedo pri vagonih. Izposlovat jih je do- volj, da smo se pripeljali na konec Istre po gosposko. Videli smo rimsko areno, odigrali nekaj tekem s tamkajšnjim dijaštvom, se vrnili na kolodvor in zvedeli, da je vseh sedem pulmanov izginilo. Postajenačelnik ni hotel podati izjave, prometnik je pa kar povedal, da so jih pač pljunili, ker pulmanov povsod primanjkuje. Hudo se je bilo nato pripeljati z običajnim vlakom v Ljubljano in hudo je bilo Gregorku, ki jih je slišal od nadrejenih. Poslednji moj izlet z vlakom je bil obisk Zagrebškega jesenskega velesejma, spet za vso šolo skupaj. Nepozaben je bil namreč sprejem na ljubljanskem kolodvoru: vračanje iz Zagreba! Pričakovalo nas je najmanj 300 mamic in očetov ob desetih dopoldne na peronu, ker smo se vkrcali na vlak prejšnji dan popoldan ob pol petih in smo prispeli v Ljubljano čez 17 ur. Najhujše so bile nočne ure na peronu v Zidanem mostu, ker je bilo zelo hladno, čakalnice pa zaklenjene. Prevoz od Zagreba do Ljubljane je bil poučen: z železnico gre dol, s cestnim prometom pa gor! Zato smo preusmerili izlete s pomočjo znancev, prijateljev - tudi učencev! - na tovornjake s ponjavami in za izlet predelane: s pritrjenimi klopmi. V drugem letu takšnih idealnih prevozov je nastala afera, ki je razdelila šolo na dvoje. V nižji gimnaziji je bil sin visoke osebnosti. Ne da bi mu razredničarka kaj omenila, je doma povedal, kako se ona muči dobiti tovornjak, ker pri nekem podjetju pozna samo računovodkinjo. Fant je presenetil nato razredničarko, da je prevoz urejen in je bil res! Pred šolo so stale štiri odlične limuzine, v vsako je šlo osem učencev in otroci so nato videli vso Savsko ter Soško dolino. Vzvalovilo je med mladino in starino, tudi v zbornici; šlo je za nezaslišano diferenciacijo. En teden so valovila mnenja sem in tja. dokler ni zmagala razlaga: »Če bi osebnost ničesar ne organizirala, bi bila slaba osebnost, ker pa je, je tudi slaba. Slaba je torej zato, ker je osebnost za to pa ona ni kriva!« brati in pisati, in gotovo bodo slovnico bolje razumeli in rabili, kakor pa le samo s suhimi vodili in pravili, ki kmalo pominejo, da ni nobeniga dobička ž njimi. Zdaj pove to, zdaj uno, zdaj naj se kej lepega bere, pripoveduje - to naj se ponovi in ponavlja tako dolgo, da si vsi dobro za- pomnijo, in potlej naj vse to popiše in zapiše, - to naj se popravi tako, da se pri takih lepih priložnostih vse potrebne slovniške vo-dila in pravila spomnijo, tako rekoč igraje prilastijo. Po tem takem bodo učenci kmalo dobro govorili in dobro pisali.., Šolski prijatelj 1852, str. 84 - 85 Oto Jurgec: Urez Uesed satira humor v' Cmo na belem Po starih zapisnikih brska Berta Golob Dne 29. julija bila je kaznovana pri c. kr. okraj, sodišči Jera Mazuiin zaradi obrekovanja učitelja s 5 dnevnim zaporom poostren s 2 ma postoma in dne 18. avgusta zaradi istega prestopka z 10 dnevnim zaporom poostrenim s 3 posti in 1 temno ječo in povrnitev vsih sodnijskih troskov. Šol. 1. 1891/92 Tale Jera.ni bila kaka mila Jera! Upam vsaj, daje po tolikih posegih v njeno integriteto ostala živa. To so bili časi. ko učiteljeva veljava še ni bila omajana. Zdaj vsaj vemo, da so jo začele nažirati Jere. in to zelo uspešno. V stoletju Mazuiinki-nih spopadov se je moj ata šele rodil. Ko je hodil v šolo, je njegov sošolec učitelju že eno primazal. Proces jerizacije je bil bliskovit. Oblast ga je nekaj časa sicer dušila, kakor je vedela in znala, kajti ko sem se šolala jaz, ni bilo daleč naokoli zaslutiti nobene Jere, ampak kar nekaj jer. Celo pri nas doma je bila ena, ki ji ni padlo na kraj pameti, da bi se šla zaradi mojega klavrnega učnega uspeha znašat nad učitelje. Ko sem poučevala jaz, je bilo pa že drugače. Potlačena jerizacija je. upoštevaje globinsko psihologijo, v novih družbenih okoliščinah dobila nov polet. V šolo so razne Jere kar deževale; včasih osebno, včasih pa pisno. Nemočni smo bili pred njimi, ker so takoj privlekle na dan uspešen pravni poduk o nedotakljivosti svojih telesnih in duhovnih sadežev, konkretno učencev oziroma aktivnih udeležencev v vzgojno-izo-braževalnem procesu. Edino kolegica Milena, tista, ki je bila prej pri Jatu in je neštetokrat nihala med nebom in zemljo, je spravila skupaj toliko poguma, da je neko Jero prijela za vrat in jo prestavila iz zbornice na hladno. Vsi smo čakali, kdaj bo zato šla sedet in smo ji pripravljali obrambo, vendar za incident takratni prosvetni minister ni pokazal pravega zanimanja. Na hodnik postavljena Jera je resda drla do njega v Ljubljano, a je bil očitno take volje, da jo je še on nekam poslal. Nujno jev treba omeniti enakopravnost med ženskami in moškimi. Že v starih časih so bili predrzni tudi možaki. V kroniki piše: Dne 2«. novembra bil je pri c. kr. okrajnem šolskem svetu kaznovan Andrej Pavlin posestnik tukaj, zaradi nespodobnega obnašanja v šoli s 3 dnem zapora. K nam na šolo je hodil strašit neki Fonzelj, in sicer najbolj Albina, ki je učil matematiko. Dokazal mu je, da ena in ena ni bilo še nikoli dve. Dejstvo smo večkrat obravnavali na pedagoški konferenci, vendar zaman, nikakor pa ne zastonj, saj je na stropu zgorelo ne vem koliko neona in tista dodatna plinska peč je požirala kisik, da smo morali odpirati okna. potem pa brž pogreti zbornico s podraženo elektriko. Vse to samo zaradi neomahljivih Mazulink in Pavlinov v novih družbenih razmerah, ki so učitelja pustile popolnoma nezavarovanega. Zato se mu kljub razvpitim človečanskim pravicam dandanes zelo slabo godi. Iskre in bodice Hetlieila Giiina - Kadar je zelo mraz in kadar vrh tega še brije huda burja: to ni lepo. Samo zebe nas in dihati ne moremo, sapa nam v nosnicah zmrzuje, lica so trda in brezčutna. Edina misel je: kje bi se ogreli. Takrat nismo pravi ljudje, ker moramo misliti samo na toploto, na telesni blagor - a naj se še tako silimo, kaj drugega misliti ne moremo. Takrat smo bolj votlinarji, neandertalci. Do ljudi nam še dosti manjka. - Besedo, pravijo, je Bog dal človeku, da z njo lahko prikrije, kar misli. Znabiti je res tako. In'. vendar včasih ljudje vseeno 'govore resnico: sicer le redkokdaj, kadar komu kaj pripovedujejo ali izpovedujejo - vendar ni vselej rečeno, da lažejo, kadar se pomenkujejo. 'r' ■ i -4 i \ '' - Dve stvari sta veličastni v tem svetu: svoboda človekova in človeška neumnost. Obe sta neizmerni, obe vsemogočni, obe vsekdar znova presenetljivi. - Ena najlepših pravljic, kar si jih je kdaj jazsanjal ustvarjalni človeški duh - je načelo o neodvisnosti sodnikov, V zgodovini človeštva je še razmeroma mlada: saj je večino stoletij sodništvo bilo spojeno z vladarsko oblastjo. Ljudje pa, ki so si prizadevali za kar se da dosledno človekoljubje in pravičnost, so modrovali tako: tudi oblastnika mora kdo soditi, kadar ne ravna prav, tudi o oblastniku mora kdo presojati, ravna II prav ali ne. - Slabe volje so ljudje lahko takrat, kadar jim kaj. ne, gre od rok. - Slabe vpije so, kadar jih črviči v želodcu ali kateremkoli drugem delu stroja, imenovanega, telo.-t imenovanega človek. - Slabe Volje so često tudi.iz navade. - Slabe volje so ljudje po naravi, lahko pa tudi, ker jim ne prija okolica, bolje povedano; družba. . V')’• ! : o; v r, - Vsak narod na svetu je zase prepričan, da je zelo svojstven. Pripadnik vsakega naroda trdi: mi smo nekaj posebnega, čudne so naše lastnosti,, edinstvene. To je razumljivo, ker vsakdo svoj narod pozna bolje kot druge; v ljudeh drugih narodnosti vidi po navadi le občečloveške lastnosti, zlite v enotno barvo vsega sveta - v svojem narodu pa čuti posebnosti, ki jih premorejo sicer tudi drugi, a niso toliko opazne, če jih gledaš od zunaj: od znotraj pa so zelo opazne, pomembne in često kar usodne. - Ni ga skoraj mesta, da se ne bi dalo primerjati kaki pijači. Toliko je dobrih pijač na svetu - opojnih ali samo takih, da žejo gase; in vsako krasi drug okus, vsaka deluje drugače - ta omamlja, ona uspava, ta spodbuja, ona miri. Mesta so podobna pijačam: nekatere smeš uživati vsak dan, druge so namenjene le izrednim prilikam: če jih piješ prepogosto, jim vzameš vrednost ali zgubiš veselje do njih. Nekatera mesta so taka, da moreš živeti v njih te za praznik - drugače pogedaho: da je praznik, kadar smeš r njih preživeti nekaj dni. A kdo bi hotel praznovati leto in dan! Pijače so sladke in grenke,, goste in redke. Dobre so vse, dobre in koristne: vprašanje je samo, kdaj in koliko... tozd založba o.sub.o. mladinska knjiga sektor za periodični tisk Ljubljana. Nazorjeva 1 Telefon: 210-313 in 210-372 Telex: 31 345 yu emka 2iro račun: Ljubljana 50101-603-46486 Spoštovana poverjenica, poverjenik: vhodne cene, predvsem papirja, tiska in poštnine se spreminjajo vse hitreje, zato smo prisiljeni tudi mi preiti s trimesečnega na dvomesečni poračun: O I O X E5 AfM = izvod se podraži s 4.000 na 5.000 dinarjev; f=-1 o rvi x f? = izvod se podraži s sedanjih 4.000 na 7.000 dinarjev; F=- Fe O X EE l_l S - cena posamezne številke se spremeni s 3.500 na 5.000 dinarjev; posamezna številka se podraži z 2.400 na 4.000 dinarjev; ril—AD I N A = posamezni izvod stane sedaj 5.500 dinarjev. Družbena subvencije ostajajo simbolične, pri Pionirskem listu, na primer pri novi ceni 4.000 dinarjev le še 114 dinarjev na izvod. Ciciban in Mladina pa sta tako ali tako brez nje. Prešli smo na pogostejše fakturiranje, iščemo pa že druge načine naročanja, saj nam inflacija sproti izniči ceno. Kot rečeno, bomo naročnino tokrat pobrali za 2 meseca, to je za marec in april, in sicer za Cicibana po 10.000 dinarjev, za Pionirja po 14.000 dinarjev, za Proteus po 10.000 dinarjev, PIL po 32.000 dinarjev in za Mladino po 44.000 dinarjev. Ustrezne položnice Vam bomo poslali 10. marca. V založbi se zavedamo, da Vam s pogostejšim pošiljanjem računov povzročamo več dela, žal pa mi, tako kot Vi, živimo v kraju in času, ko danes nismo sposobni povedati, koliko kaj stane danes in koliko bo jutri. Upamo, da bomo enkrat spet sposobni, tako kot smo nekoč že bili, enkrat na leto povedati ceno, ki bo nato nekaj časa veljala. V SPOMIN Adi Marčič V četrtek. 9. 2. 1989 smo se v Celju poslovili od prijatelja in pedagoga Adija Marčiča. Rodil se je pred petinšestdesetimi leti v Pobrežah pri Slov. Konjicah v družini malega posestnika - kot peti otrok. Osnovna šola v Slov. Konjicah, meščanska šola v Slov. Bistrici. učiteljišče v Mariboru in nato vojna. Med okupacijo je bil najprej doma. nato v nemški delovni službi, prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Po invaziji zaveznikov v Normandiji se je znašel najprej med francoskimi partizani, nato med prekomorci. Že oktobra 1945 so se mu izpolnile mladostne sanje - začel je svojo učiteljsko pot v Juršincih pri Ptuju, in tam ostal štiri leta. Poln mladostne zagnanosti se je poleg dela z najmlajšimi razdajal na kulturno-prosvetnem in političnem področju. Zelo mlad - komaj 25 let mu je bilo - je prevzel delovno mesto ravnatelja osnovne šole in nižje gimnazije v Lovrencu na Dravskem polju. To so bila leta, ki so terjala skoraj več kot celega človeka. Ravnatelj šole na vaši je moral biti steber kulturnega, političnega, izobraževalnega in kmečkega življenja. Še sam mlad in neizkušen je bil mentor mnogim mlajšim kolegom, pomagati jim je moral pri njihovih prvih učiteljskih korakih, pa tudi starejše seznanjati z novostmi v naši sodobni pedagoški praksi. Od leta 1952-1954 je redno VVO MOZIRJE Razpisna komisija razpisuje prosta dela in naloge - RAVNATELJA (reelekcija) Kandidati morajo izpolnjevati pogoje za vzgojitelja ali strokovnega delavca, ki jih določa Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok ali učitelja po Zakonu o osnovni šoli in imeti: - najmanj 5 let delovnih izkušenj, od tega najmanj 2 leti dela pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok - organizacijske in strokovne sposobnosti, in to dokazati z razvojnim programom DO VVO Mozirje in s svojim preteklim delom - biti mora aktiven družbeno politični delavec v KS občine Mozirje ali širše Mandat traja 4 leta. Stanovanja ni. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev s kratkim življenjepisom in opisom dosedanjega dela v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Razpisna komisija za imenovanje ravnatelja VVO Mozirje, 63330 Mozirje. Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa v 15 dneh po opravljeni izbiri. VABILO Danes ste zdravi. Darujte kri in pomagajte rešiti življenje ter povrniti zdravje bolnim in ponesrečenim; ne pozabite, morda boste jutri že vi med njimi. Prijave sprejema občinska organizacija Rdečega križa, v de- lovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajal- stvo. MAREC 1989 Ljubljana-Bežigrad 7. Polzela 8. Ljubljana Moste Polje 9. Slovenske Konjice 10 Ljubljana Center 13. Ljubljana Šiška 14. Ljubljana Bežigrad 15. Litija 16., 17.. Domžale 20., 21., 22., 23., 24., 27., 28. Podčetrtek 29. Kranj 29., 30., 31. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE Svet šole TOZD OSNOVNE ŠOLE VELJKO VLAHOVIČ TITOVO VELENJE, Efenkova 60 objavlja razpis za imenovanje - RAVNATEUA TOZD OSNOVNE ŠOLE VELJKO VLAHOVIČ Za ravnatelja osnovne šole je lahko imenovan kandidat, ki izpolnjuje: - pogoje, določene z Zakonom o osnovni šoli, z Zakonom o združenem delu in pogoje, določene z Družbenim dogovorom o uresničevanju kadrovske politike v občini Velenje; - pogoje iz 96. člena Zakona o osnovni šoli, torej pogoje za učitelja, šolskega svetovalnega ali drugega starokovnega delavca v vzgojno-izobraževalnem delu, z ustrezno izobrazbo; in ima: - najmanj pet let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu ter opravljen strokovni izpit; - aktiven in pozitiven odnos do pridobitev socialistične revolucije in NOB, do samoupravljanja in delegatskega sistema, do krepitve in razvijanja enotnosti naših narodov in narodnosti ter do interesov družbene samozaščite in vseljudske obrambe; njegove strokovne in organizacijske sposobnosti ter dosedanja aktivnost morajo zagotavljati, da bo s svojim delom prispeval k uresničevanju smotrov in nalog v TOZD in DO VIZ Velenje. Kandidati morajo k dokazilom priložiti program, v katerem bodo opredelili svojo dejavnost in naloge v štiriletnem mandatnem obdobju. Vloge pošljite na naslov šole v zaprti kuverti ter z oznako »za razpisno komisijo« v 20 dneh od objave razpisa. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh po imenovanju. Redne razpise prostih del in nalog učiteljev, vzgojiteljev in drugih delavcev in sodelavcev v vzgojno-izobraževalnih in v vzgojno-varstvenih organizacijah bomo objavili letos 24. aprila in 15. maja Vzgojno-izobraževalne in vzgojno-varstvene organizacije prosimo, da nam za prvo objavo pošljejo razpise najkasneje do 14. aprila, za drugo objavo pa do 5. maja t.l. Ob tem navedite, kdaj naj bo razpis objavljen! Naknadne razpise bomo objavili 29. maja in 26. junija t.l. Vse druge razpise bomo objavljali še naprej sproti, kot nam jih boste poslali ali pa sporočili po telefonu (061) 315-585. Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet CZP Prosvetni delavec: predsednik Vladimir Tkalec , Tea Dominko, Marjana Kunej, Jože Miklavc, Vida Nered, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Stanko Šimenc, Slava Šarc. Direktor: Stanko Šimenc. Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Stanko Šimenc, Marija Velikonja, Majda Vujovič. Uredništvo: Stanko Šimenc, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo. . študiral na VPŠ v Ljubljani. Od tu je prišel na Celjsko. Postal je ravnatelj nižje gimnazije in osnovne šole na Dobrni. In ime - Adi Marčič je postalo znano. Dogradil je šolo in še vedno našel čas za delo na kulturno-prosvetnem področju. Največ obšolskega časa in moči je posvetil sindikatu prosvetnih delavcev. Njegov izostreni čut in posluh za človeka sta mu dajala moč, da se je nenehno bojeval za učitelja - človeka, za njegov položaj v družbi, za pravo vrednost njegovega dela. Zavedal se je, da narod raste z rastjo učiteljev. Zato je iskal načine - kako pomagati učitelju. Polnih sedemnajst let je uspešno vodil aktiv ravnateljev osnovnih šol celjske občine. 1962. leta je posta! ravnatelj osnovne šole Franja Vrunča na Hudinji. Prišel je v velik, delaven in dober kolektiv. Njegove bogate ideje so padale na plodna tla, in šola je pod njegovim vodstvom v petindvajsetih letih dosegla lepe uspehe in postala znana tudi zunaj republiških meja. S kipcem Kurirja Joviče, najvišjim jugoslovanskim priznanjem za delo pionirske organizacije je šola postala del velike družine pobratenih šol vse Jugoslavije. In Adi je bil tisti, ki se je zavedal, da je bratstvo med narodi tisto, kar daje Jugoslaviji ugled in da je treba to bratstvo gojiti in ohranjati pri najmlajših - da bo postalo veliko, ko odrastejo. Koliko prijateljstev in ljubezni je bilo stkanih v dvajsetih letih med Čuprijo in Hudinjo - veliko, a žal ne dovolj, da bi lahko brezskrbno čakali jutrišnji dan. Ves čas ravnateljevanja se je zavedal, da mora biti šola povezana s krajem, z združenim delom. Učenci delavcem kulturne programe - delavci pomagajo bogatiti šolo. Med prvimi v Sloveniji smo dobili šolsko zobno ambulanto, skoraj brez denarja !»las ^ iz iar 'ar: lst.s - 5 svojim delom smo zg^1 športni stadion, uredili kabini učilnice... Adi je bil povsod. Delo je ^ dil, zbiral denar, poprijel za pato in samokolnico. S sVOf zagnanostjo je pritegnil ^ druge. Pri vsem tem ni zanemarjal f dogoškega dela. V letih njef vega dela v izobraževalni sM nosti so uspešno zaživeli metni in razredni aktivi - kate*1 pobudnik je bil. Z neizčrpni, entuziazmom je navduševal hodnje učitelje za učiteljski pok'1 - pošteno jim je prikazal lepote* težave tega poklica. Pomagal j'1: je pri prvih korakih in jih spak bujal takrat, ko bi morda pati. Tako razvejeno delo pa je tevalo več kot človeka. Tudi zi" je bilo to preveč in 1971 ga f prvič izdalo srce. Čeprav ni mogel več vsak prihajati v šolo, je šola še zmem živela z njim. Spremljal je del0, svetoval, naročal, in ko se je f zdravljenju vrnil, ni poznal le 0* merjenih štirih ur na dan, amp0* je s šolo in za šolo živel še napRl Nekajkrat smo trepetali za ni1' govo življenje in se skupaj z np’’ veselili, ko je premagal teža''1 Pred dvema letoma je odšel v p0’ koj, prvo leto se je v šolo pogos11 vračal, svetova! in obujal spO’ mine. Letos pa so postajali njl’ govi obiski vse redkejši, počasi51 je poslavljal, bil je bolj tih ^ redkobeseden. Bojeval je sv»l zadnji boj in ga izgubil. Kako vse mineva Tudi najlepše cvetje, najžlnh1' nejše drevje in najboljši ljudje. Toda ljubezen? Ne, ljubezen ostaja večna. LjU bežen je več kot spomin in ljubezen bo ostala večno živa. Naj rečemo, da smo srečni, kd>tlc-smo del poti živeli z njim, z nji' govim življenjskim optimizmom : ,, Z učiteljsko zagnanostjo in idl alizmom. 0, kii S( (ga Irci fV< ERNA KREMENŠEK “j, A osi Prispevajmo v siri ati Mestnega muzeja Idrija m za sanac^o partizanske bolnišnice Franja Štraeima. 52020-743-1146 Mestni muzej Jdrtja * PRED STO LETI itn, sili toč ih 'je, Pei e/ so ‘hn Pe, v t Ve/ lo 'je Pred sto leti je začela izhajati pri takrat znani založbi šolskih knjig Tempsky Freytag na Dunaju periodična publikacija, ki je imela veliko informativno vrednost in so jo imele tudi naše šole in kulturne ustanove. Vse do začetka prve svetovne vojne leta 1914 jejzhajala vsako leto, prva leta 1888 je vsebovala podatke za šolsko leto 1887/88. V njej si lahko zvedel na primer: kdo poučuje na medicinski fakuleti v Pragi, kdo na akademiji za glasbo na Dunaju, na učiteljišču v Olomucu, na dvorazredni trgovski šoli v Krakovu, na lesnoindustrijski šoli v Gortini d’Am-pezzo ali na pomorski šoli v Dubrovniku ter kdo so bili člani iz-praševalne komisije za profesorje gimnazij in realk v Innsbrucku. Publikacija se je imenovala Jahr-buch des hoheren Unterrichtes-wesen in Osterreich. Prvi letnik je imel 334 strani, zadnji pa zaradi večjega števila šol že 601. Podatki so bili zbrani za dežele: Spodnja Avstrija, Zgornja Avstrija, Salzburg, Štajerska, Koroška, Kranjska, Primorska, Tirolska, Vorarlberg, Češka, Moravska, Šle-zija, Galicija, Bukovina in Dal- Pa/ »n alt macija. Našteti so bili člani ministrstvi za uk in bogočastje, A kadem1: znanosti, muzejev, študijski knjižnic in šolski nadzorniki' Kasneje je rubrika: muzeji in ŠtV' dijske knjižnice odpadla, šolsF nadzorništvo pa je bilo dopoi njeno s pregledom po posarneC ji nih okrajih. Za tem so bile nčeb štete vse visoke šole, srednje šokfif. učiteljišča, strokovne šole, trgov 'n ske šole in ostale specialne šolati ter učilišča. Prvi letnik je itncf^i tudi člane izpraševalne komisij1' c za vrste šol. Pri srednjih šolah j1 f bilo navedeno: leto ustanovitvi! nj ustanovitveni odlok ter odlok o pravici javnosti, učni jezik število učencev. Pri posameznik^ k profesorjih so bili podatki o let" in kraju rojstva, kateri predtni ^ poučuje, datum nastavitve, p1 )0 direktorjih datum imenovanja Na koncu vsakega letnika pa j1 najprej krajevno kazalo, kjer sl bile pri imenu kraja naštete vs< , srednje šole in stran, na kateri j1 iai posamezna šola omenjeni,j v knjigi. Sledi še osebno kazalo-'^ Prvi slovenski učiteljski imenik, ki je imel podatke tudi za srednji ]/ šole. je izšel v Ljubljani leta 192lit[ T H. lo Akontacija naročnine za leto 1989 znaša 30.000 din za posameznike in 60.000 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 20.000 din na leto. Posamezna številka stane 2000 din. Številka tekočega rač 50101-603-46509. Tiska ČTP Ljudska pravica, ISSN 0033-1643 Oj T'/ Po mnenju Republiškega konni. teja za vzgojo in izobraževanj^ je časnik »Prosvetni delavec' prost temeljnega prometnega, davka od prometa proizvode* (glej 7. točko 1. odstavka 36 člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prom«'D tu).