Terezija Justinek: POROČNO DARILO Lektorirala: Saša Šega Crnič Oblikovanje knjižnega bloka: Matejka Križan Oblikovanje ovitka: EVING d. o. o., Trebnje Urednica: Matejka Križan Elektronska izdaja. Založništvo in distribucija: LYNX, Matejka Križan s. p., Bodkovci 41b, 2256 Juršinci GSM: 040-717-445 www.beremknjige.si Juršinci, 2022 ©Terezija Justinek, 2019 URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134278 Cena: 12,99 € Vse pravice pridržane. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 93584643 ISBN 978-961-7134-27-8 (ePUB) Zamišljena je hodila po dvorišču, se ponovno napotila v hlev in v hišo ter nadaljevala s hojo z enega konca dvorišča do drugega. Ni se ozirala na nepremičninsko agentko Iris, ki se je že nestrpno prestopala pred svojim avtom. »Kako se boste odločili, gospa, ne morem porabiti toliko časa za eno stranko. Šefica mi je že pred kratkim zagrozila z odpustom,« je že dodobra nestrpno rekla agentka. Tina se je ustavila pred agentko in jo nagovorila: »Gospa ali gospodična Iris, dajte, vi mi recite, kaj naj naredim. Enostavno se ne morem odločiti. Če to kupim, se bo moje življenje temeljito spremenilo. Po eni strani si tega močno želim, po drugi pa se bojim tako velikih sprememb.« »Če sem lahko odkrita, bi jaz niti najmanj ne razmišljala o tem nakupu, seveda če bi imela na voljo toliko denarja. Škoda, da nimam tako bogate tete.« Tina ji je namreč ob prihodu zaupala, da je dedovala po pokojni teti. »Čeprav je to rojstni kraj moje mame, sem danes tu prvič. Tako zelo všeč mi je pokrajina, da bi kar tukaj ostala.« »Ni problema, lahko vam pustim ključ, pa si vse še temeljito oglejte in se potem odločite. Na vašem mestu bi prav gotovo govorila še s sosedi.« »O tem sem že sama razmišljala. Enostavno mi ni jasno, kako lahko prebivalci takšne domačije kar vse skupaj zapustijo in izginejo. Verjetno je vpletenih več ljudi, ne samo prodajalka.« »Tako na zemljiški knjigi kot na davčnem uradu smo lastnico temeljito preverili. Prav nobenih nepravilnosti nismo našli. Vse to je pripadalo samo njej, že pred očetovo smrtjo je bila ona lastnica.« »Gospa Iris, mogoče bi pa res izkoristila vašo ponudbo o ključu, hkrati pa se še oglasila pri dveh ali treh sosedih. To ne mo-re škodovati,« se je Tina nenadoma odločila. »Pametno, tudi jaz bi tako ravnala. Ampak ne izdajte šefici, da je bila to moja ideja.« »Seveda vas ne bom izdala.« Agentka Iris se je hitro odpeljala, Tina pa se je s ključi v roki še enkrat napotila v hišo. Nekoč čudovit dom je bil resnično ogrožen, brez obnove bo v kratkem propadel. Videlo se je, da kar na nekaj koncih pušča streha. Sicer hiša niti ni bila v tako slabem stanju. Na podstrešju je na dveh koncih jasno videla luknje. Ob steni je opazila nekaj kosov pločevine in se kar dobro uro mučila s krpanjem lukenj. Potem ko se je na dvorišču ob vodi uredila, se je odločila, da bo tri bližnje sosede obiskala kar peš. Pravzaprav sploh ni imela pojma, po katerih cestah bi se jim naj približala z avtom. Preden se je odpravila, si je še enkrat temeljito ogledala streho hiše z zunanje strani. Še enkrat je vse skupaj objela s pogledom ter sebi in še komu tam zgoraj na glas rekla: »Da, to bo v bodoče moj dom.« Prvi sosed ni bil tako blizu, kot je bilo videti, globel med domačijama ji je vzela kar nekaj časa. Mlajša ženska s sosednje domačije ji je pohitela naproti, ko jo je zagledala. »Ste zašli?« je vprašala, ko je dojela, da prihaja iz smeri Špa-raklove domačije. »Ne, nisem se izgubila, kupiti nameravam sosednjo domačijo, pa sem mislila, da bi bilo dobro, da spoznam bližnje sosede.« »A bo Regina torej le primorana prodati?« »Žal ne poznam lastnice, domačijo je dala v prodajo prek agencije.« »Ja seveda, saj ne more od bolne matere in majhnega otro-ka, pa še daleč stran je, baje živi nekje na Primorskem.« »Kako se je lahko ločila od take domačije, kako sploh se je odločila, da gre vstran?« »Moški, ki je sezonsko delal v naših gozdovih, je bil doma s Primorske. Zaljubila sta se in spočela otroka. Mati je od žalosti omagala, ko je izvedela, da bo hči rodila nezakonskega otroka, od žalosti jo je kap. Še sreča, da je bila med napadom v bližini am-bulante, da so ji še lahko pomagali.« »No, da se kot morebitni sosedi spoznava: jaz sem Tina.« »Jaz pa Zina,« je vedro rekla soseda. Tini se je zdela zelo lepa in energična ženska. Od sosede je hotela kar največ izvedeti o zadnjih prebivalcih Šparaklove domačije. Zato je nadaljevala z vprašanji: »Je bila pri hiši samo ena naslednica?« »Ne, Adela je imela še sina Janeza, preden se je poročila, toda njen mož ga ni maral. Da je kot otrok sploh lahko ostal pri hiši, je morala mati Adela prav vse premoženje zapisati na njuno hčer Regino.« »Pa Adelin sin, torej ta Janez? Kaj je z njim?« je zanimalo Tino. »Sčasoma se je odtujil od doma in matere. Zaposlil se je na žagi in nekaj časa životaril. Ljudje so izkoriščali njegovo stisko, tako da včasih ni imel ne kje bivati ne česa jesti. Vse dokler se nista z mojim bratom odpravila v Nemčijo.« »Kar nekako hudo mi je zaradi njega,« je tiho pripomnila. »Sedaj je v redu, oba z mojim bratom sta se trdno postavila na noge. Tudi moj brat je bil pred leti enako izgubljen kot Janez, sedaj pa samo poglej, s kakšnimi avti se pripeljeta v domači kraj,« je Zina pomignila proti domačiji. »Je torej Janez eden izmed tistih moških pri mizi?« »Ja, tisti svetlih las. Joj, kako sem klepetava, pridite, boste še vi malo prigriznili.« Tina sploh ni čakala na drugo povabilo, ampak se je takoj podala proti mizi. Enostavno je morala govoriti z Janezom. Kot da bi Janez to slutil, jo je ogovoril: »To dekle pa prav gotovo mene išče.« »No, prav nič ne bi imela proti, če bi si me zaželel takšen fant,« je vedro odgovorila in se na glas zasmejala. »Takšnega komplimenta mi pa že dolgo ni nobena dala,« je polaskan odgovoril. Ko je prišla bliže, ji je Janez celo ponudil sedež ob sebi. Moškega, ki je sedel ob njem na klopi, je kar na silo pomaknil. Nič ni pomišljala, ampak je takoj prisedla. Toda občutila je močan trzljaj njegovega telesa, ko mu je soseda Zina rekla: »Janez, sploh nismo vedeli, da se vaša domačija prodaja.« Nič ji ni odgovoril, le z vso močjo je stisnil ustnice. Tina, ki je strmela vanj, je dojela, da je moški zelo težko sprejel to novico. Toda soseda Zina je nadaljevala: »Janez, zakaj ti ne odkupiš domačije?« »Še vedno vse preveč boli, kar koli je povezano s to … s to … posestjo,« je skoraj jecljaje odgovoril. Tina je dojela, da je kar nekaj časa iskal zadnjo besedo, preden jo je izrekel. Prav počasi je rekla: »Tudi sama imam takšne težave. Vse, kar je povezano z mojim rodnim domom, v meni ustvari bolečino.« Zina je prinesla na mizo velik lonec dišeče enolončnice, za njo sta prišli dve hčeri s krožniki, žlicami in veliko košaro narezanega kruha. Tudi pred Tino je deklica postavila krožnik z žlico. Iz lonca je tako dišalo, da se je zbala, da je dobila krožnik pomotoma. Toda soseda je zajemalko najprej ponudila njej. »Kar vzemite, za vse bo zadosti.« »Tem vonjavam se res ne nameravam odpovedati.« Kar tri poštene zajemalke si je naložila iz zares velikega lonca. Bila je nekakšna enolončnica iz gob, krompirja, korenčka in veliko mesa. Ni še pošteno odložila krožnika, ko jo je Janez ob njej prosil: »Še meni naložite, samo brez korenja, lahko pa je malo več mesa.« Krožnik ji je skrbno pridržal ob loncu. »Še izbirali bomo, je pa menda že bolje, da namesto rdeče barve iz kozarca daste vase nekaj rdečega iz lonca.« Moški pri mizi so se na glas zasmejali. Prvi, ki je sedel ob njem, ga je lopnil po hrbtu in pripomnil: »Janez, nekaj takega bi moral imeti ob sebi, ne pa takšno, kot je Inga, ki od tebe zahteva, da se ji pridružiš pri njenem razuzdanem življenju in praznjenju kozarcev z rdečo vsebino.« Janez mu je jezno oponesel: »Daj, Ignac, seznani prisotne še s tem, kakšne spodnjice imam na sebi.« Že je Janez skoraj pojedel svojo veliko porcijo, ko mu je Tina na skrivaj dala v krožnik lep kos korenčka. Skrivoma je opazovala, kaj bo naredil. Ko je dojel njeno nagajivost, je korenček hitro vtaknil v usta, in to kar s prsti. Da ga je lahko slišala le ona, je rekel: »Od danes dalje bom rad jedel korenček, zelo dober je bil.« V zadregi ga je pogledala, potem mu je tiho odgovorila: »Tako je prav.« Vinu po kosilu se je odrekla, češ da bo verjetno še vozila, je pa starejšo sosedino dekle prosila, če ji prinese kozarec vode. Kar nekaj časa je še posedela pri mizi in poslušala prigode življenja dveh prijateljev v tujini. Med vrsticami je lahko razbrala, da Janezova ženska Inga rada prijateljuje tudi s poročenimi mož-mi. Kdaj ji je Janez spil kozarec vode in ga nadomestil z vinom, sploh ni zaznala. Bila je v vidni zadregi. Da bi ga tudi sama presenetila, je na hitro spila vino in ga komaj zaznavno dregnila. »Bilo je dobro, čeprav sedaj ne bom mogla voziti.« »Ta polovica kozarca pa vam res ne bo škodila.« »Zame je preveč, nikoli ne pijem alkohola.« Preden se je odpravila, je iz torbice vzela majhen kartonček, na katerem je bil njen naslov in telefonska številka, in ga nekako skrivoma potisnila Janezu v roko. Svoje dejanje je tiho opravičila: »Če si mogoče premislite in bi vi želeli imeti svoj rodni dom.« Samo žalostno je odkimal, kartonček pa pospravil v žep, ne da bi ga pogledal. V pošteni zadregi je vstala, se gospodinji zahvalila za kosilo in dekletoma ponudila čokolado. Potem se je hitro namenila v smeri Šparaklove domačije. Soseda Zina je ogovorila Janeza: »Če greš v mesto, bi jo lahko ti spotoma zapeljal.« »Ne, ne,« je hitela Tina oporekati, »ta pretiran obrok moram pokuriti.« V zadregi se je odpravila, saj je vedela, da jo bo vsa družba opravljala po odhodu. Toliko vsega je izvedela o bivših prebivalcih Adeline domačije, da ni vedela, kako naj ravna v bodoče. Pred domačijo se je enostavno spravila v avto, da bi se odpočila. Ni želela v hišo, da bi legla na kavč, ki ga je opazila pri ogledu notranjosti. Odločila se je, da ta dan obišče še drugega soseda, hotela je izvedeti še veliko več o prebivalcih te domačije. ﷺ Po Tininem odhodu je Zinin mož Jošt odkrito rekel Janezu: »Zakaj v Nemčiji ne pospraviš, kar si pripravil in pustiš vse skupaj, pa kupiš vašo posest? Saj toliko boš menda ja spravil skupaj? Ignac večkrat pove, da imaš kot nekakšen šef kar nekajkrat višjo plačo od njega.« »Težko bi bilo. Vse rane, vsi slabi spomini na mojo mladost bi bili vedno prisotni.« »Pri svojih sedemintridesetih letih bi bil lahko bolj dovzeten za življenjske tegobe. Zelo lep gozd pripada posesti, že kar nekaj let nihče ni podiral v njem. Lahko bi izkoristil to bogastvo, pa z delom, ki ga opravljaš v Nemčiji, pričel tu. Lahko bi zaposlil nekaj domačinov, da jim ne bo treba v svet. Tvoj očim ti ne bo več metal polen pod noge, on je dobil zasluženo kazen.« Janezov očim je preminil pred dobrimi sedmimi leti. Pri prevozu lesa po strmini ga je pod sabo pokopal traktor. Ob tej tragediji je Janez imel velike sitnosti s policijo. Natančno je moral pojasniti svoje gibanje na dan nesreče in tudi za nekaj dni pred nesrečo. Kljub temu, da je policiji dokazal svojo nedolžnost, saj je bil takrat na svojem delovnem mestu na severu Nemčije, ga je polsestra Regina obdolžila, da ji je on pokončal očeta, da bi se dokopal domačije. Z obtožbami je prenehala šele takrat, ko je spoznala, da ji je mati, seveda pod očetovo prisilo, že pred tremi leti zapisala prav vse. To leto se je Janez pripeljal v Slovenijo, ker mu je znanec povedal, da pri njem doma ni vse v redu, da sta se mati in sestra odselili na Primorsko in da je mati nekaj bolna. Že ves teden se je trudil, da bi ugotovil, kje se nahajata mati in sestra, pa vse zaman. V matičnih knjigah je sicer našel naslov v bližini Portoroža, kjer je sestra bivala nekaj časa, toda od tam se je odselila. Na tis-tem naslovu je izvedel, da je Regina pričakovala že drugega otro-ka in da njen moški zelo grdo ravna z njo. Kljub vsemu, kar mu je storila, ji je hotel nekako pomagati. Tudi materi ni več zameril, da ga je odrinila zaradi drugega moškega. Resnično hudo pa mu je bilo pri srcu, ko je izvedel, da se njegov dom prodaja. Takoj pa je pomislil na možnost, da bo prek Tine in nepremičninske agencije prišel do matere in sestre. Toda na agenciji so ga odpravili z besedami, da je stranka izrecno zahtevala, da ne izdajo bivanja prodajalke. Ni mu preostalo drugega, kot da se odpelje na svoj rodni dom in poskusi kaj izvleči od kupca, torej od Tine. Da bi bila Tina sama, sploh ni pomislil. Zdelo se mu je, da je stara tam okrog petindvajset let in kje naj bi potem tako mlada ženska dobila sredstva za nakup, če ne bi za to poskrbel njen moški? Ko se je na dvorišču ustavil ob njenem avtu, je nekako prestrašeno strmela vanj. Očitno je bilo, da se je ravnokar prebudila. Previdno jo je ogovoril: »Verjetno ne boste zamerili, da sem se vam osebno oglasil. Rad imam neposreden pogled na sogovornika, ki bi ga zelo rad nekaj vprašal.« »Lepo, zelo vesela sem, da ste se mi oglasili.« »Ste sami tu?« je previdno vprašal. »Seveda sem sama, se vam ne zdim dovolj odrasla, da la-hko sama tavam po svetu?« je poskusila v zadrego vnesti malo vedrine. »No, mislil sem, da je z vami vaš mož ali fant,« je rekel Janez, kar je tisti hip mislil. »Žal sem pri svojih tridesetih letih še vedno sama.« »Tridesetih?« Vprašanje oziroma začudenje mu je kar zletelo iz ust. »Bi mi jih prisodili več?« »Ne več, ampak najmanj pet let manj.« »To je pa lepo slišati.« Potem je prišla na dan s konkretnim vprašanjem: »Ste si premislili, torej nameravate vi kupiti?« »Kot sem rekel, bi tu težko živel.« »Torej lahko jaz nadaljujem z ogledom in nakupom.« »Lahko. Če se bom vrnil v Slovenijo, si bom poiskal dom malo bolj stran.« »Če vam bo vaša Inga dovolila, da greste stran.« Nasmehnil se ji je. »Zapomnili ste si njeno ime. Ampak ona ne bo več dolgo moja Inga, pravzaprav ni bila nikoli moja.« »Zanimivo pojasnilo.« S težavo je vstala iz avta in se na veliko in na vse načine pretegnila. »Po odhodu od sosedov sem si kar v avtu privoščila počitek in čeprav nisem nameravala, sem enostavno zaspala. Tisti kozarec vina me je verjetno uspaval.« Nekako v zadregi je bila, ko je tudi on izstopil iz avta in se postavil v njeno bližino. Takrat je dojela, kako velik je, segala mu je komaj do brade. Skratka, zdel se ji je pravi hrust. In tišina, ki je nastala ob njuni bližini, je trajala kar nekaj časa. Prvi se je oglasil Janez: »To posest kar v miru kupite, če se bo dejansko prodala.« Hitro mu je segla v besedo: »Ste mnenja, da se morda ne bi prodala?« »Ni mi jasno, kako da se prodaja. Vem, da je ta dom veliko pomenil sestri Regini, še več pa moji mami. Mislil sem, da me bo kap, ko sem slišal, da je naprodaj.« »Zakaj tega potem ne kupite vi, zdi se mi, da bi to vaša denarnica prenesla.« »Denarnica že, ampak zame je tu preveč bolečih spominov.« »Prepričana sem, da bi jih takšen hrust, kot ste, lahko pre-nesel.« Spontano jo je prijel za roko in jo povabil: »Pridite, samo delček tega bi vam rad povedal in pokazal.« Peljal jo je dobrih petdeset metrov v hrib v smeri sosede Zine. Ustavil se je pred nekakšnim zajetjem vode. Z lahkoto je odprl železna vratca. »Vidite, od tu iz tega studenca je v hišo in hlev speljana voda. Tu me je mama od mojega desetega leta dalje skrivaj zalagala s hrano. Velikokrat nisem smel v hišo, kaj šele, da bi sedel za mizo in se v miru najedel. Poglejte, tu v notranjosti je betonska polica nad vodo. Na tej polici mi je puščala hrano. Kasneje, ko je očim začel popivati in pri hiši ni bilo vedno hrane, sem pričel mami to vračati s kakšnimi priboljški.« »Pa vas v tem groznem strahu pred partnerjem ni izdala?« »Ne, niti hčeri Regini tega ni povedala, čeprav vem, da je marsikdaj bila tiste moje hrane deležna tudi sestra.« Tina je segla globlje do police in na plan privlekla veliko konzervo golaža. Ker je bila pločevinka že malo zarjavela, je vprašala: »To je pa že dolgo na tem mestu?« »Da, to je na polici od časa, ko je bil očim še živ. S tem, da je pustila zalogo hrane na miru, sem vedel, da je zanjo preskrbljeno. Nekaj mesecev pred očimovo nesrečo sem nazadnje preveril zalogo. Vse, kar je bilo notri, sem odstranil, saj je marsičemu že potekel rok, notri pa nastavil le to konzervo golaža z dolgim rokom trajanja. Ker ima še vedno uporaben rok, jo bova dala nazaj.« Vzel ji je konzervo iz rok, jo postavil nazaj in skrbno zaprl vratca. »Če bom domačijo kupila jaz, bom ta vratca lepo pobarvala in pustila vašo skrivnost na miru.« »Hvala,« je rekel, potem pa se zazrl v daljavo. Čez čas je žalostno nadaljeval: »Tako rad bi govoril z mamo … Vedno jo sanjam, da mi želi nekaj povedati, v sebi čutim neko posebno tesnobo, zdi se mi, da me mama potrebuje, da nekaj ni v redu z njo.« »In zakaj tega ne storite? Zakaj se ne pogovorite z njo?« »Tako moreče je vse skupaj. Mama je pred sedmimi leti posnemala sestro in me tudi ona obtožila, da sem bil za tisto nesrečo prav gotovo kriv jaz.« »Kljub dokazom policije?« je bila Tina resnično pretresena. »Da, kljub temu. Nedolgo pred tem sem materi napisal, da prosim boga, naj kaznuje očima. Verjetno je prav na podlagi tega sklepala o najhujšem.« »Možno.« »Danes pa enostavno ne vem, kje je mama, prav tako ne vem, kje je sestra.« »Potem pa ta prodaja ni tako čista, kot mi je zagotavljala lastnica agencije.« »Danes sem se oglasil na agenciji in jih prosil za naslov prodajalca, pa ga verjetno niti pod prisilo ne bi dobil.« »Bi jaz poskusila?« »Tako zelo bi vam bil hvaležen.« »Meni so omenili, da bi bilo dobro, če bi se prodaja izvedla, saj bi šla v nasprotnem primeru domačija na dražbo. Prodajalec baje dolguje precejšno vsoto denarja. Izkupiček prodaje naj bi bil najprej nakazan upniku, razliko pa bi dobil prodajalec.« »Da sva se danes srečala, je verjetno le božje delo. Dobro, da se nisem že včeraj vrnil v Nemčijo.« »Res zanimivo naključno srečanje.« »Ampak zdaj se moram vrniti. Lastnik podjetja, kjer delam, mi je danes že dvakrat zagrozil, da bom ostal brez dela in strehe nad glavo, če se ne vrnem takoj. Za vso svojo številno družino je že plačal prevoz in dopust v Avstraliji in če to zamudi, mu bo ves denar propadel, ničesar mu namreč ne bi vrnili. Za ta dopust je plačal res lep znesek.« »Na vašem mestu bi se odpravila, saj menda ne boste zaradi takšne družine ogrozili sebe in svoje varnosti.« »Tega se zavedam. Če izgubim delo, potem tudi materi in sestri ne bom koristil.« »Takole narediva: jaz bom tole kupila, vi pa mi pustite naslov in telefonsko številko, da vam lahko javim, kako se bo vse skupaj odvijalo. Obljubim pa vam, da boste domačijo lahko odkupili, če boste želeli.« »Tako bi vam bil hvaležen … Ne vem, zakaj, ampak vam zaupam.« Z obema rokama jo je prijel za roke, ji pogledal v oči in dodal: »Zares vam zaupam.« »Lahko mi, besedo vedno držim.« Ker je še vedno ni izpustil, pravzaprav je še vedno trdno držal njeni roki, jo je postalo malo strah. Zato je zahtevala: »Torej mi le napišite vsaj telefonsko številko.« »Seveda, seveda,« je na hitro stresel z glavo in jo tako na hitro izpustil, kot bi bil držal ogenj. V avtu je poiskal list papirja. Opazila je, da se trudi, da bi lepo napisal. Tako zmeden se ji je zdel. Ko ji je podajal list, se ji je zdelo, da se mu roka trese, zato se je odločila, da ga bo pomirila. »Pred odhodom se zberite, da ne bo med vožnjo kaj narobe. Nič ne boste koristili ne mami ne sestri, če zletite s ceste.« »Greste v dolino? Lahko bi pred mojim odhodom skupaj spila še kakšno kavo.« »Moja termovka s kavo je danes še polna. Kaj, če bi si jo kar tu skupaj privoščila, mislim, da ne bi bilo dobro, da naju kdo iz agencije vidi skupaj.« Iz avta je vzela termovko in kekse, iz žepa pa ključe in se napotila proti vhodnim vratom. Pri odklepanju hiše se ji je zdelo, da okleva, če bi sploh vstopil. »Le vstopite,« ga je spodbudila. »Prepričana sem, da se z mano v ta dom selijo tudi dobri duhovi. Jaz sem vedno pozitivno naravnana, povem vam, da se to vedno obnese.« Ko je končno le sedel za mizo v veliki izbi, se ji je zdelo, da se je pomiril. Postregla mu je s kavo, zraven pa ponudila kekse. Potem mu je spontano predlagala: »Lahko bi kar tu na ta svoj kavč legli za kakšno uro, preden greste na tako dolgo pot.« »To sem nameraval storiti v penzionu, kjer sem nastanjen.« Po popiti kavi se je presedel na kavč. »Veš, na tem kavču sem spal vse svoje otroštvo, vse dokler se k nama ni priselil Hanza. Hitro sem spoznal, da je zvečer namerno posedal na kavču, da nisem mogel v miru zaspati, vse dokler me ni pregnal na peč in kasneje v hlev.« Njegova izpoved se je Tine resnično dotaknila. Z obema rokama mu je zaobjela obraz in pomirjeno rekla: »Janez, kar tikala te bom, bo bolj domače, te stvari bi moral sčasoma pozabiti in živeti dalje. No, vsaj jaz sem tako naredila.« »Vem, da se prevečkrat vračam v preteklost, toda ne gre drugače. Samega sebe sem danes presenetil, da sem sploh vstopil v hišo. Pa prav sem naredil, zdi se mi, da je v hiši nek nov, lep vonj, no, to je vonj po tebi.« »Lepo, da to slišim, to je tudi znak, da se te je prijel moj nasvet.« Potem je spremenila temo pogovora: »Koliko si sploh star?« »Čez nekaj dni jih bom sedemintrideset. Pa ti, nagajala si, mar ne, ko si rekla, da jih imaš trideset?« Iz torbice je vzela osebno izkaznico in mu jo ponudila: »Prepričaj se, nejeverni Tomaž.« »In kako to, da si še samska? Iz pogovora namreč nisem razbral, da bi bil v tvoji bližini kakšen moški.« »Kar nekaj let je bil v mojem življenju prisoten moški oziroma kar dva. Še dobro, da sem pravi čas dojela, da si ne zaslužita moje bližine. Zraven mene sta imela še druga dekleta.« »Tudi meni se dogaja nekaj podobnega. Delodajalčeva sestra Inga se že kar nekaj časa odloča med kar tremi kandidati. Jaz sem eden izmed njih. No, če sem odkrit, si je ne želim več za stalno ob sebi.« Kot je najbolje znala, mu je umirjeno rekla: »Janez, izkoristi ta svoj kavč in zaspi kakšno uro. Dokler je še svetlo, sem name-ravala obiskati še enega soseda.« »Nameravaš danes ostati tu?« »Da, kar tu bom ostala, da si jutri vse še enkrat temeljito ogledam. V avtu imam napihljivo blazino in toplo spalno vrečo. Ti bom prinesla odejo iz avta, resno sem mislila, da želim, da se pred vožnjo malo naspiš.« Kot da so ga njene besede pomirile, je legel na okrasno blazino, z nog vrgel čevlje in se udobno namestil. Pohitela je v svoj avto po odejo in spotoma vzela še eno iz njegovega avta. Iz radovednosti je po njegovem avtu malo na hitro pobrskala. Ko se je vrnila, je Janez že spal. Lepo ga je pokrila z odejama. Preden se je odpravila do soseda, je kar nekaj časa postala pred Janezom in si ga ogledovala. Na poseben način se ji je zdel zelo lep. Da, ta moški ji je bil všeč. Porodila se ji je želja, da bi legla k njemu in se mu stisnila v objem. Zbegana je stresla z glavo, na list mu je na hitro napisala sporočilo, da se bo hitro vrnila in skoraj stekla vstran. Pri drugem sosedu ni izvedela nič kaj novega. Povedal pa ji je, da je s še dvema pričama pred leti na sodišču podpisal dokument oziroma pogodbo, ki je v prihodnosti ne bi bilo mogoče preklicati. Mati Adela je prav vse zapisala sinu Janezu, češ da je bila želja njenega očeta, da bi se na domačiji nadaljeval očetov priimek. Dodano je bilo, da poskrbi za mater in po potrebi še za sestro. Sosed je povedal še, da ima kopijo tega dokumenta Adelin daljni sorodnik. Nad povedanim je bila zelo presenečena, ostarelega možakarja je prosila, naj ji vsaj približno pove, kdaj se je to zgodilo. Ko ji je pojasnil, da je bilo pred približno desetimi ali dvanajstimi leti, je dojela, da je mati domačijo namenila sinu. Sedaj je bila prepričana, da pri tem nakupu ni vse tako, kot bi moralo biti. Možaka je prosila: »Bi bili tako dobri in mi povedali, kje bi našla moškega, ki ima to kopijo? Kupiti namreč nameravam Adelino oziroma Šparaklovo domačijo.« »V tem primeru bi pa bilo vsekakor dobro, da se seznanite s tem dokumentom. Vas bo moja hči zapeljala do njega. Težko bi našli njegov dom, če niste iz teh krajev.« »Zelo hvaležna bi vam bila za pomoč. Pa naj vam povem, moja mama je bila iz teh krajev.« »Res? Kako so jih imeli po domače oziroma kako se je pisala?« je bil možak pošteno radoveden. »Ne vem, kako so jih imeli po domače, toda mogoče boste vi vedeli, kje je bil njen dom. Pisala se je Gril, Ana.« »Ti, dekle, jih imaš petindvajset, mogoče trideset, torej je tvoja mati stara okrog petdeset let?« »Vsak čas bi jih imela petdeset, toda žal je umrla, ko sem bila stara dobrih šest let. Oče pa je gradil ceste na tem prelepem Pohorju.« »Poznal sem tvojo mamo in očeta, da, zdi se mi, da se je pisal Kranjc, ime pa mu je bilo Anton.« »Tako je, očetu je ime Anton. Je še kar dobrega zdravja, po materini smrti se je še enkrat ženil.« Pošteno se je zaklepetala s sosedom. Bila je močno presenečena, ko je ugotovila, da se je zunaj že skoraj stemnilo. Pred njenim odhodom se je pripeljala možakarjeva hči. Oče ji je nekako ukazal, naj bodočo sosedo zapelje do Adelinega sorodnika. Toda oporoke ta sorodnik ni imel. Pred letom so prenavljali in pri tem uničili veliko stvari, med drugim so skurili tudi zelo črviv star predalnik, v katerem je imel skrit ta dokument. Soseda jo je potem zapeljala na Šparaklovo domačijo, kjer je z grozo ugotovila, da je Janez že odšel. Bilo ji je resnično žal, da ga ta dan ne bo več videla. Kar na njen list ji je pripisal, da ni mogel več čakati na njeno vrnitev, z bolj poudarjeno pisavo pa je pripisal, da bi jo želel še kdaj srečati. Bila je utrujena, zato je legla kar na kavč in se zavila v obe odeji, njegova je namreč ostala na kavču. Zdelo se ji je, da ga vonja. Še dolgo v noč je razmišljala, kako naprej. Ni ji bilo jasno, naj kupi ali naj pusti vse skupaj. Težav v življenju je imela že svojih preveč. Potem je pomislila na teto Nežo, po kateri je veliko dedovala. Zapustila ji je prav vse, le prosila jo je, naj vse skupaj takoj proda in se odseli od svoje grozne družine. Ubogala jo je in v dveh tednih vse prodala. Ni bila zaman vodja svoje male nepremičninske agencije. Pred spanjem se je odločila za nakup. Pomislila je: Če mi gre pri nakupu kaj narobe, mi še vedno ostane polovica tetinega premoženja. Naslednji dan je bila nedelja. Odločila se je, da bo Janeza poklicala okrog dvanajstih, bala se je, da bi ga motila med vožnjo. Odpeljala se je v dolino, da si nakupi nekaj hrane, na kosilo pa je šla v gostilno. Po vrnitvi na Šparaklovo domačijo je poklicala Janeza in razočarano spoznala, da ji je dal napačno številko. Dan potem je na agenciji podpisala nakup. V pogodbi je zahtevala dodatek, da ji je agencija dolžna povrniti celotno kupnino in stroške, če bi bilo z lastnino kar koli narobe. Vodja agen-cije je bila tako trdno prepričana, da je pri tem poslu vse v najlepšem redu in je na to brez omahovanja pristala. Naslednji dan si je s kmetijskim inženirjem temeljito ogledala posest. Pozorno ga je poslušala in tudi snemala njegova navodila. Potrdil ji je, da bo svoje sanje na tem posestvu z lahkoto uresničila. Tu naj bi v spomin na teto Nežo uredila prijazno izletniško domačijo za razvedrilo otrok s posebnimi potrebami. Z lahkoto bo tu redila kar nekaj konj in ponijev, za te otroke. V mislih je imela tudi rejo nekaj drugih domačih živali. Naslednji dan je Tina odposlala ponudbo za zaposlitev fanta s srednjo kmetijsko šolo. Tri ure po objavi, ko se je ravno odpravljala v mesto, je po vratih potrkal postaven fant, nekaj metrov stran je stalo lepo dekle. »Kaj bo dobrega?« je vedro vprašala. »Prišel sem zaradi oglasa za službo.« »To je bil pa zelo hiter odziv.« Tina je bila pošteno presenečena. »Moja Pija je ravno nekaj brskala po internetu, ko je opazila ponudbo. Po končani šoli se že kar nekaj časa mučim, da bi dobil redno zaposlitev. Bil bi pripravljen sprejeti, kar koli bi dobil.« »Zaposlila bi te kot nekakšnega oskrbnika te posesti, moral bi poprijeti za prav vsako delo.« »Pripravljen bi bil delati tudi v rudniku, samo da bi imel redno plačo. Na treh koncih sem delal kar šest mesecev, pa še nisem dobil niti evra plačila. Doma si sploh ne upam več odrezati kosa kruha.« »Za plačilo pri meni ne bo problema. Če si na tesnem, ti lahko nekaj dam tudi vnaprej, seveda če bova sklenila posel. Samo za prehrano si boš moral sam urediti, čez teden boš namreč tu sam. Nič pa ne bom imela proti, če si v kuhinji kaj pripraviš, štedilnik na drva je v redu.« »Vse, prav vse sprejmem, potrudil se bom, da bom naredil, kar koli boste zahtevali.« Pred njo ni prav nič skrival svojega velikega obupa. Kar nekaj časa mu je razgrinjala svoje načrte, nazadnje pa še dodala: »Skratka, Denis, čez nekaj časa bom pričakovala, da boš iz posestva iztisnil toliko, da boš imel za kritje tekočih stroškov in svojo plačo.« »Samo še nekaj. Je lahko med tednom tu z mano tudi Pija, tudi ona je odveč na svojem domu.« »Zaradi mene je lahko, potem lahko ona poskrbi za prehrano. Danes se bom torej še enkrat vrnila in nakupila nekaj živil. Pravzaprav gremo vsi trije v mesto, pa lahko midva kar urediva zadevo glede tvoje zaposlitve. Pa še priklop elektrike moramo v najkrajšem času urediti.« Pija je bila tako vesela, da se je fantu obesila okrog vratu, proti njej pa rekla: »Hvala.« V mestu so se zmenili, da so prišli že ta dan priklopit elektriko. Tudi Denisovo zaposlitev sta uradno zabeležila. V trgovskem centru je potem nabavila kar nekaj hrane in v tehnični trgovini je dodala še hladilnik. Tako je Tina vsak petek, ko je prišla, dobila svež obrok. Seveda je poskrbela, da so bila na voljo vsa živila. Neko prijetno petkovo popoldne je ob sproščenem klepetu pri kosilu predlagala: »Tisto zadnjo izbo si lahko uredita zase, bom jaz krila stroške preureditve. Pa eno njivico v bližini zorjita, da bo pri domu malo domače zelenjave in zelišč, vrt je premajhen.« Pija je vstala in jo enostavno objela, po njenem licu pa je spolzelo kar nekaj solz. Tina se je dotaknila njenih mokrih lic in osuplo vprašala: »Pija, zakaj pa to?« Pobožala jo je po licu in ji hkrati obrisala solze. »Dojenčka bova dobila, pa nimava kam,« je povedal Denis. Tina je presenečeno pogledala Pijo. »Čez koliko časa?« »Čez pet ali šest mesecev,« je tiho povedala Pija. »Toda doma ne morem biti, naš dom, čeprav je topel, je prenatrpan s stanovalci.« »Koliko si sploh stara, Pija, se nista malo prehitro odločila za starševstvo?« »Kmalu jih bom dvaindvajset.« »Dvaindvajset? Jaz pa sem mislila, da imaš sedemnajst ali osemnajst let. Torej si le štiri leta mlajša od Denisa.« Potem se je Denis izpovedal: »Tako sva hvaležna, da sva lahko med tednom tu. Če pa bi lahko bila tu stalno, bi bila presrečna. Tako bom lahko Pijo prijavil kot svojo partnerko, da bosta lahko tudi zdravstveno zavarovana po meni.« »Mislim, da zelo pametno razmišljaš. Pija, si končala kakšno šolo?« je zanimalo Tino. »Srednjo ekonomsko, samo nikjer ne dobim dela, še pri razpisih za prodajalce vedno odpadem.« »Takole se bomo zmenili …« Obrnila se je k Denisu in vprašala: »Nameravaš ostati in nadaljevati s svojim delom?« »Seveda, če bom le smel ostati po poskusni dobi. Plača je lepa, čeprav imam kar nekaj stroškov, ker pač vsega dela ne morem sam opraviti.« »Torej se bomo takole zmenili. Lahko ostaneta, uredita si zadnjo izbo, v njej bo dovolj prostora tudi za vajinega malčka. Kuhinjo, kopalnico in ostalo bomo imeli skupaj. Seveda bom še vedno hvaležna za topel domač obrok hrane. V prihodnje bom vedno več časa prebila tu. Pija, tebe bom uvedla v svoj posel in te čez dva ali tri mesece zaposlila, da boš imela pravico do porodniške. Upam, da boš tudi pri mojem poslu tako pridna, kot si na posestvu.« Pija se je plaho oglasila: »S čim se sploh ukvarjate, nikoli ne upam vprašati.« »Prvič, od sedaj dalje me tikaj, moj posel pa je prodaja nepremičnin. Postopoma sem mislila posel seliti v mariborsko regijo, pa sem ugotovila, da bo najpametneje, da tudi posel v Ljubljani obdržim. Nimam namreč srca, da bi dve dekleti, ki sta mi kot sestri, odpustila. Eno dekle bom zaradi njenih družinskih razmer pripeljala v nov posel v mariborsko regijo.« Sedaj je opazila solze tudi v Denisovih očeh, ne samo v Pijinih. Postala je nekako zmedena, a hkrati zelo srečna, da jima je to ponudila. Da bi prekinila ta s čustvi nabit trenutek, je rekla Denisu: »Le glej, da bo mamica tvojega otroka vedno tako mladostna.« »Obljubim, da bom lepo poskrbel zanjo.« Potem je na hitro vstal, se sklonil k Piji, jo na veliko poljubil in skoraj stekel ven. »Danes je tudi moj Denis srečen, ne samo jaz,« je vsa ganjena rekla Pija. Proti večeru je Tina pred Denisa položila kar precej gotovine. »To imaš za stroške dela in za material. Skratka, izbico si uredita tako, kot da jo delata zase, ni treba šparati pri nabavi dobrega materiala. Pa še kakšnega mojstra povabita, da bo vse urejeno, kot je treba.« »Bova to upoštevala, na ta posel se ne spoznam preveč.« »Denis, kot sem že rekla, bomo na tej domačiji redili nekaj konj in ponijev, ki bodo namenjeni invalidnim otrokom. Seveda bomo imeli tudi druge domače živali. Skratka, ta domačija naj bi bila izletniška kmetija za otroke s posebnimi potrebami. To dejavnost nameravam tudi registrirati, zato se ne boj, da boš izgubil delo, ko boš posest spravil v red. Bom še jutri dvignila nekaj gotovine, da si nabaviš kakšen rabljen traktor. Pa poskrbela bom za računalnik, da bosta lahko vse, kar bosta potrebovala, pogledala prek interneta. Rada pa bi, da bi za stroške, ki se tičejo posesti, poskusil dobiti čim več računov in jih skrbno hranil. Kar pa se tiče dela, ko boš potreboval pomoč, plačuj sproti. Pri težkih delih ne smeš več dovoliti Piji, da ti pomaga.« »Torej bom lahko s tvojim denarjem plačal delovno po-moč?« »Ja seveda.« »Torej bi lahko prijatelju, ki mi je pomagal, plačal s tvojim denarjem?« »Denis, si mu mogoče dal denar od svoje plače?« »Da, sto evrov sem mu dal. Ves teden mi je pomagal, da sva podirala in čistila tisti zaraščen travnik.« »Je bil to tisti fant, ki je prejšnji petek jedel z nami?« »Da, revež nikjer ne dobi dela. Ima še mamo in dve mlajši sestri, pa se loti vsega, da dobi kakšen evro.« »Če izračunaš njegovo pomoč v urah, koliko ur ti je pomagal?« »Ves teden sva vsak dan delala od devet do deset ur, to bi bilo okrog petdeset ur.« »Pa se je strinjal s tako skromnim plačilom?« je vprašala zares začudena. »Pravzaprav je bil zelo vesel, jaz sem mu obljubil pol manj.« Nejeverno je zmajevala z glavo, potem pa odločno rekla: »Denis, če je bil priden, si je prav gotovo zaslužil vsaj pet evrov na uro, vsaj toliko mu plačaj, da bova poštena.« Iz denarnice je vzela sto petdeset evrov in jih položila predenj, potem je dodala še stotaka in rekla: »To pa takoj spravi nazaj v svojo denarnico!« Denis je pogoltnil slino in komaj slišno rekel: »Hvala.« »Denar še danes odnesi fantu,« je prosila. »Lepo bi bilo, če to storiš sama, to so tile sosedje zgoraj. Boš videla, kako srečen bo.« Z roko je pokazal na hišo, ki se je videla skozi kuhinjsko okno. »No, še prej mi povej, koliko si plačal za prevoz drv, saj je drvarnica nabito polna.« »To mi je Pijin brat navozil, le trideset evrov sem mu dal za bencin.« »Tako, zdaj mi pa odkrito povej, kaj vse si še plačal s svojo plačo.« »No, po bencin za motorno žago me je peljal prijatelj, pa sem mu dal dvajset evrov, seveda sem plačal tudi bencin in olje. Žago sem koristil očetovo.« »Ne morem verjeti. Ti je sploh kaj ostalo od plače?« »Če sem čisto odkrit, mi ni ostalo veliko, sem pa srečen, da je lahko Pija čez teden z mano in da imava zagotovljeno hrano.« »Sploh ne morem verjeti, da sem tako lahkomiselna.« Iz kovčka je potegnila list papirja. »Takole naredimo: oba skupaj na list natančno napišita vse, kar sta porabila na moj račun.« Po listu je potegnila navpično črto in ga razdelila na dva dela. »V ta predal napišita, za kaj se je denar porabil, v tega pa znesek in ga seštejta. Dokler si ne uredita sobice, lahko tudi čez vikend spita na kavču. Si bom jaz napihnila blazino, ki jo imam ob peči. Mene ne bosta motila, če bom tu.« Potem se je obrnila k Piji in prosila: »Nam boš nekaj ustvarila za večerjo? Pa bom res šla sama do sosedov.« Sto petdeset evrov je vzela z mize, vzela jopico in pohitela ven. Toda hitro se je vrnila in vprašala: »Koliko sta stari njegovi sestri?« »Deset in štirinajst ali petnajst let,« je pojasnil Denis. Iz avta je izbrskala tri čokolade in deset dekagramov kave. »Na, Pija, še ti eno čokolado, daj vstran malčku, nekaj pa še nje-govemu ateju.« »Bom,« je rekla in se takoj lotila embalaže. Ko je bila že zunaj, je Tina skozi odprto okno slišala Denisa: »Kristus božji, to bo Igor srečen. Me je prej zgoraj na travniku prosil, če mu lahko posodim trideset evrov, da bi lahko plačal položnico za elektriko.« Toda Tina ta dan ni prišla do sosedov. Dobrih sto metrov od domačije se je obrnila in se ozrla po dolini in domačiji. Zmotilo jo je čudno premikanje v bližini vodnega zajetja. Šla je nekaj metrov naprej, da se je lahko skrila za grm. Čez čas je razločno videla žensko, ki je odhajala od zajetja proti napol podrtemu kozolcu. Zdelo se ji je, kot da nekaj nese. Previdno, da je ženska ne bi opazila, ji je sledila po drugi strani. Ko se je ženska splazila pod deske v kozolcu, se je približala. Ni ji bilo jasno, kam se je ženska umaknila, dokler ni zaznala gibanja pod deskami. Potem je zaslišala nekakšno nabijanje. Spravila se je za grm in čakala, da se bo ženska ponovno prikazala. Čez čas je zaslišala pridušen stok: »Kristus božji.« Takoj po tem stoku se je ženska pričela plaziti iz skrivališča. Pomagala si je s komolci, v eni roki je namreč držala golaževo konzervo, drugo, vso krvavo, pa je držala v zrak. S težavo se je spravila pokonci in se naslonila na precej nagnjen tram. Vsa obupana si je ogledovala krvavo roko in tako nemočno zmajevala z glavo, očitno ni vedela, kako dalje. Nato si je na usta nastavila konzervo in iz nje poskušala posesati vsebino. Ni ji uspelo, odprtina je bila očitno premajhna. Potem si je konzervo dala med stopala, vzela malo večji kamen in z njim povečala odprtino. Spet je konzervo dvignila k ustom in pričela iz nje stresati vsebino. Takrat se je Tina otresla šoka, ki jo je zajel ob videnem, in se pokazala. Kolikor je lahko, je umirjeno rekla: »Gospa Adela, dovolite meni, da vam pomagam do golaža. Pojdiva v hišo, ga bova lepo pogreli.« Tina je takoj dojela, da to ne more biti nihče drug kot Janezova mati. Tako obupana je Adela rekla: »Regina je prodala naš dom, pa sem ji rekla, da ne sme, da bo Janez žalosten.« V njenih očeh je bilo toliko žalosti, da se je Tini resnično zasmilila. »Pa roko ste si porezali na konzervi, to morava takoj razkužiti, da ne bo prišlo do zastrupitve.« Adelo je hotela nekako zamotiti, da je ne bi še bolj vznemirila. »Kdo si ti?« je nenadoma vprašala Tino. »Sem ženska, ki je kupila vašo domačijo. Mi je vaš Janez rekel, naj jo kupim.« »Janez je to dovolil?« »Da, vaš Janez je dovolil, ves teden vas je pred dvema mesecema iskal po vsej Sloveniji, pa vas ni našel. Zelo žalosten se je vrnil v Nemčijo.« »Vrnil se je v Nemčijo?« Tini se je zdelo, da se bo ženska zgrudila, zato je pristopila k njej in jo podprla. Da bi jo potolažila, je hitro dodala: »Pustil mi je svoj naslov in telefonsko številko, pridite v hišo, ga bova poiskali.« »Mi ga boš pomagala najti?« »Seveda, skupaj ga bova poiskali. Pridite, to roko morava obvezati, da ne boste več krvaveli. Janez bi bil žalosten, če bi se vam zagnojilo in vnelo.« Z roko, v kateri je prej imela konzervo, je Adela tako čutno pobožala Tino. Po Tininem obrazu so od ganjenosti spolzele solze. Ženico je enostavno objela okrog pasu, da jo je lažje in bolje podprla. Ni se ozirala na Adelino krvavečo roko, s katero jo je objela okrog vratu. Tina je njun korak usmerila proti hiši, pred hišo pa pričela klicati: »Denis, Pija, pridita mi pomagat!« Zdelo se ji je, da podpira vso Adelino težo. »Za božjo voljo, kaj se je zgodilo?« Denis je šokiran strmel v okrvavljeno Tino in žensko, ki jo je podpirala. »Denis, spravimo jo v kopalnico, na zarjaveli konzervi se je močno porezala. Moramo ji razkužiti rano in jo peljati k zdravniku.« »Zdi se mi tako podobna Adeli, prejšnji lastnici,« je presenečen rekel Denis. »Saj to tudi je Adela.« Potem je prosila Pijo: »Pobrskaj po mojih oblačilih in poišči zanjo oblačila, da jo spodobno urediva.« Ko sta jo z Denisom posedla na stol v tuš kabini, mu je ukazala: »Na, tu imaš denar in ga nesi Igorju, potem pa pojdi do sosede Zine in z njeno pomočjo poskušaj poklicati v Nemčijo njenega brata, ki dela skupaj z Janezom. Zininemu bratu naroči, naj me Janez nujno pokliče. Primi malo gospo Adelo, ti bom zapisala svojo telefonsko številko.« »Ni potrebno, saj jo znam na pamet.« »Prav, sedaj pa le pojdi, ne, z avtom se pelji, iz moje torbice vzemi ključe in prometno.« »Takoj bom uredil.« Pija, ki je medtem prišla v kopalnico z oblačili, je Denisu umirjeno rekla: »Previdno vozi, ljubi.« Potem sta se obe posvetili Adeli. Slekli sta jo do golega in temeljito umili. Ko jo je Tina brisala z mehko brisačo, se je Adela naslonila nanjo, kot bi bila majhna deklica, in jo z zdravo roko nerodno objela. Mirno je sodelovala pri oblačenju, potem pa se pustila voditi v veliko izbo. Previdno sta jo polegli na kavč. Poškodovano roko sta ji na veliko zavili v čisto brisačo. »Ste lačni, gospa Adela?« je vprašala Tina. Ni ji odgovorila, pač pa zelo odločno prikimala. Pija se je takoj ponudila: »Kruha vam bom nadrobila v mleku, bo v redu?« Adela je zopet samo prikimala. Tina pa se je pričela ukvarjati z njeno ranjeno roko. Sedaj je lažje ocenila resnost poškodbe. Dojela je, da mora ženico nujno spraviti do zdravnika. Zato je vzela telefon in takoj poklicala informacije, da je dobila številko dežurnega zdravnika v Slovenski Bistrici. Tudi dežurni ji je svetoval, naj jo pripelje po injekcijo. Potem sta s Pijo nahranili Adelo. Nekaj žlic je na začetku sama zajela, potem je omahnila na vzglavnik. S Tinino in Pijino pomočjo je potem pojedla prav vse, kar sta ji dali. Denis se je hitro vrnil. »Igorja nisem našel doma,« je povedal Tini, »sem pa njegovi mami naročil, naj se oglasi zjutraj. Z Zino sva uspela doklicati njenega brata, ki je obljubil, da bo v najkrajšem času poiskal Janeza. Povedal sem mu za mater in mu dal tvojo telefonsko številko.« »Denis, še kar k zdravniku boš ti peljal, bova s Pijo na zadnjem sedežu podprli Adelo.« »Že zjutraj sem videla gospo Adelo, ko je šla mimo hiše proti kozolcu,« je med vožnjo povedala Pija. »Pozdravili sva se, pa povedala sem ji, da nova lastnica pride popoldne. Ni mogla verjeti, da je bila posest prodana.« Tina je poskusila kaj izvedeti od Adele, toda zavila se je v tako žalosten molk. Prav na nobeno vprašanje ji ni odgovorila. Tina se je zbala, da bi Adela lahko doživela infarkt. To je takoj ob prihodu v ambulanto omenila zdravniku. Oddahnila si je, ko ji je zagotovil, da do te tega ni prišlo. Zdravnik je Adeli dodatno razkužil in oskrbel rano, potem pa prosil za zdravstveno izkaznico. Ko mu je Tina rekla, da je enostavno nimajo zraven, je prosil, da mu jo dostavijo naslednji dan. Tina mu je to zagotovo obljubila, Piji in Denisu pa pokazala, naj molčita. Preden so potem doma vstopili v hišo, se je Adela nenado-ma oglasila: »Bom smela ostati z vami, tako rada bi bila doma?« Takrat jo je Tina vprašala: »Gospa Adela, imate še kje sprav-ljeno tisto vašo oporoko, v kateri ste posest zapisali Janezu?« »Seveda jo imam, prej sem jo dala tja, kjer jo bo Janez la-hko našel.« »Radi imate vi svojega Janeza, kaj?« »Seveda, saj imam samo enega sina. Veš, Regina pa je po-stala ravno tako hudobna kot njen oče. Ni me hotela peljati domov. Kar v dom v Poljčane me je peljala.« »A v Poljčanah ste bili … Ubogi Janez pa vas je iskal predvsem na Primorskem.« »Dolgo sem bila bolna, pa nisem mogla priti prej.« Ker se ji je zdela Adela zelo utrujena, je Tina vprašala: »Kaj, če bi midve nocoj skupaj spali?« »Seveda, Regina, saj kavč je dovolj širok.« Ker jo je Adela zamenjala za svojo hčer, je Tina vedela, da ženska ni povsem pri sebi. S Pijo sta ji ponudili še mleka in kruha, pa je odklonila. Potem je Denisu in Piji predlagala, naj ona dva ležeta na njeno blazino, da bo sama spala kar zraven Adele. Hotela je biti malo hudomušna, zato jima je še predlagala: »Če bi se rada malo pomuckala, si blazino odnesita v kuhinjo, da vaju ne bova z gospo poslušali.« Nagajivo se je kar na glas zasmejala. Denisu pa je bil Tinin predlog zelo všeč, bil je pripravljen takoj upoštevati njen nasvet. Ves veder je nagovoril Pijo: »Kar odnesiva si blazino v kuhinjo. V tistem praznem kotu je primeren prostor, pa še miši ne bodo plazile po naju, saj veš, da jih je v tej izbi polno.« »Denis, saj nisi mislil resno tega z mišmi, jaz nisem še nobene videla,« ga je nekako v strahu pogledala Tina. Denis se je samo na ves glas zasmejal in odnesel blazino v kuhinjo. Tino je pustil brez odgovora. Njegov smeh ji je povedal, da ji je samo vrnil nagajivost. Ko je okrog nje vse utihnilo, je pričela sanjariti o Janezu. Vseskozi si ga je želela ponovno srečati. Njene misli so se od njunega srečanja velikokrat vrtele okrog njega, čeprav jo je razočaral, ker ji je dal napačno telefonsko številko, sam je pa ni niti enkrat poklical. Že je bilo proti jutru, ko je še vedno bedela. Adela se je pričela nemirno obračati, zato jo je vprašala: »Bi želeli na stranišče?« »Ja, drugače bom pomočila Janezov kavč.« Prižgala je luč in pospremila Adelo, potem se je obrnila k njej in jo prijela za roko. »Tako, še si bova privoščili nekaj ur spanca.« Tako lepo ji je bilo, ko jo je Adela pobožala po laseh in ob-razu. ﷺ Že skoraj sredi dopoldneva jo je z glasnim pozdravom prebudil Janez. Kar srečna je bila, ko ga je zagledala ob postelji, potem pa sledila njegovemu pogledu. Takrat se je zavedla, da leži ob njegovi materi. S prstom na ustih mu je dala znak, naj bo tiho, sama pa je previdno vstala in si ogrnila haljo. S kretnjami mu je pokazala, naj gre v kuhinjo, potem se je tiho oblekla. V kuhinji je Pija ravno spekla prvo rundo praženca. Tini je spontano oponesla: »Mislila sem, da bosta kar cel dan prespali.« En krožnik praženca je ponudila Tini, drugega Janezu, Denisu pa rekla: »Ljubček, ti boš pa malo počakal, da še za naju spečem.« »Pija, potem pa še za Janezovo mamo pripravi maso, da jo pošteno nahraniva, ko se zbudi,« je prosila Tina in postregla Janezu pribor in veliko skodelico kompota. Ker je pojedel prav vse, ga je vprašala: »Bi še?« Bil je v zadregi, želel je še več, vendar je hitro rekel: »Ne, ne, dovolj imam.« Potem mu je Tina hitro rekla: »Verjetno ti je mati na mestu, kjer je bila konzerva golaža, pustila neke dokumente. Boš šel pogledat, kaj naj bi bilo?« »Seveda, greš zraven?« Samo prikimala je in takoj vstala. Pred odhodom je prosila Denisa in Pijo: »Zapeljita se v mesto in nakupita nekaj hrane, da ne bomo lačni. Pija, ti boš vedela, kaj vse rabiva.« Denis jo je na hitro vprašal, če gresta lahko z njenim avtom. Že med vrati mu je odgovorila: »Zakaj sploh sprašuješ takšne neumnosti? Janez ti svojega prav gotovo ne bo posodil, svojega pa še nimaš. Denis, Denis,« mu je v smehu nagajivo oponesla. Ko sta ostala Pija in Denis sama, sta se spogledala in oba skomignila z rameni. Pija je tiho rekla: »Nisem vedela, da se Tina in Janez poznata. Upam, da bova kljub temu dobila to najino sobico.« »Jaz pa upam, da bom še vedno imel svojo službo.« ﷺ Med potjo do zajetja je Tina Janezu razložila, kaj se je dogajalo prejšnji dan oziroma zvečer. Nazadnje je prosila: »Janez, povej mi samo, zakaj si mi dal napačno telefonsko številko in zakaj me ti nisi poklical?« »Nisem vedel, da sem ti napisal napačno številko. Pa tako sem si vseskozi želel tvojega klica. Jaz te pa nisem upal prvi poklicati. Pa še veliko dela sem imel v službi, pravzaprav problemov. Enostavno ne vem, kako sem se lahko zmotil, tega navadno ni pri meni, sem zelo natančen.« »Tisti večer, ko si odšel, sem pri sosedih izvedela, da naj bi bilo posestvo že kar nekaj let tvoje. Pošteno sem se zmedla glede nakupa, nazadnje pa sem se zanj vseeno odločila, saj si mi sam predlagal, naj kupim.« Njun pogovor je zmotil prihod Igorja po hribu navzdol. Da fant ne bi poslušal njunih skrivnosti, ga je takoj poslala k Denisu. »Igor, Denis ti bo dal še dodatnih sto petdeset evrov plačila. Pohiti k njemu, s Pijo se odpravljata v mesto.« Igor je kar stekel proti domačiji, Tina pa je Janezu na kratko razložila, za kaj gre. Nasmehnil se je. »Šparaklova domačija je dobila dobro lastnico.« Pred vratci zajetja sta postala in se spogledala. Tina se mu je nasmehnila in ga spodbudila: »Poglej vendar, kaj ti je mati položila na polico. Zagotovo vem, da golaževe konzerve ni več na njej.« Na polici je res bil šop papirjev, zamotanih v več slojev polivinila. »Pridi, moram po očala, ne vidim brati brez njih.« Pred hišo je Denis nameraval že odpeljati, ko mu je pomahala in pokazala, naj še malo počaka. »Si poravnal dolg z Igorjem?« »Sem, poglej, kako teče proti domu. Po položnice gre. Pro-sil je, če lahko gre z nama v mesto. Saj ne boš huda, če grem po njega?« »Ne, ne bom, še dodaj mu kakšen evro, če nujno rabi.« »Prav, bom potipal.« »Igor bi ti potem lahko pomagal pripraviti še nekaj drv za prodajo. Veš, zdi se mi, da bomo potrebovali vsaj še kakšen rabljen avto pri hiši.« »Prav, se bomo pomenili.« Ko je prisedel k Piji, ji je močno stisnil roko in jo na hitro poljubil na lice. Janez pa je medtem sedel za volan svojega avtomobila in se posvetil branju. Ko je končal, je dokument ponudil Tini. »Še ti preberi, menda si pravnica iz nasledstvenega prava. Po moje ti dokumenti nimajo več nobene vrednosti.« Prebrala je prvič, drugič in še tretjič. Potem je pogledala Janeza in počasi rekla: »Po moje imajo ti dokumenti še vedno svojo vrednost, še vedno je lahko ta posest tvoja. Teh dokumentov ne more nihče prezreti. Oh, prevelike načrte sem si delala s tem nakupom … Sicer pa sem ti obljubila, da ti posest prepustim, če jo boš želel.« »Nič ti je ne bom jemal, ti samo nadaljuj s svojimi načrti. Jaz moram predvsem razčistiti, kako je z mamo in sestro. Greva pogledat, če je že budna?« Mati Adela je že oblečena sedela na kavču. Tako srečna se je zazrla v sina. »Janez, pa saj to si ti. Tako dolgo sem čakala, da boš prišel, tebe pa od nikoder.« »Mama, iskal sem te, pa te nisem našel.« »Iz bolnice so me dali kar v dom starostnikov v Poljčane, pa me nisi prišel niti enkrat obiskat. No, saj je tudi Regina prišla samo trikrat, več njenih obiskov se ne spomnim. So mi pa povedali, da je večkrat po telefonu vprašala, kako sem.« Sin in mati sta se objela in oba na ves glas zajokala. Tina se je uvidevno umaknila. V kuhinji je nameravala pristaviti govedino za juho, pa je to storila že Pija, preden je odšla v mesto. Ker je bilo v kuhinji vse brezhibno urejeno, je prižgala radio, da ne bi slišala pogovora sina in matere. Ko je bilo neke skladbe konec, je slišala obvestilo, da je iz doma starostnikov v Poljčanah neznano kam odšla šestinpetdesetletna oskrbovanka. Sledil je podroben opis ženske. Nič ni odlašala, takoj je vstopila v izbo in mater vprašala: »Mar niste nikomur povedali, kam greste?« »Že nekajkrat prej sem nameravala domov, pa so me zmeraj ujeli in odpeljali nazaj. Sedaj sem se na odhod bolje pripravila in tudi prihranila dovolj denarja za avtobus.« »Moramo jim javiti, da ste v redu.« »Veš, dekle, sinoči, preden sem zaspala, sem se odločila, da te bom danes prosila, če smem ostati pri tebi. Dala ti bom vso pokojnino, pa pri delu ti bom pomagala, kolikor bom mogla.« Tina je pogledala Janeza in kar takoj pristala na ponudbo. »Mislim, da bi se to dalo urediti, samo nekaj časa bova morali še spati skupaj.« Janez je globoko zajel sapo. »Oh, mama, če bi meni Tina dovolila, da spim zraven nje, bi tudi jaz takoj ostal doma.« Tina je v zadregi odgovorila: »Mati, je bil vedno tako nagajiv?« »Ne, Tina, Janez je bil vedno najboljši fant.« »Ker pa je Janez bolj droban fantič, bi se stvar verjetno dala urediti,« je Tina vedro dodala. »Lahko bi spal na sredini med nama, da se nama ne bi skotalil na tla.« Vsi trije so se iz srca nasmejali. Potem se je Tina zresnila. »Mislim, da bi bilo dobro, ko bi poklicali v Poljčane.« »Boš ti poiskala telefonsko številko?« je prosil Janez. »Seveda lahko.« Ko ji je končno uspelo priklicati odgovorno osebo, je morala po telefonu tudi mati sama povedati, da je z njo vse v redu. Nazadnje je Tina še dodala: »Po vsej verjetnosti bomo mamo Adelo kar doma obdržali. No, da ne boste imeli problemov, se vam bosta mati in njen sin še danes oglasila.« Janez je zmajal z glavo: »Mama, mama, same težave mi delaš v življenju.« Ko sta se vrnila Denis in Pija, so ženske poskrbele za dobro kosilo. »Še ti pojdi zraven v Poljčane,« je po kosilu Janez prosil Tino. »Prav, še prej pa vama moram nekaj povedati.« S pogledom je zaobjela vse prisotne. »Denisu in Piji sem obljubila nasta-nitev v zadnji izbi. In ker dane besede nikoli ne prelomim, oba ostaneta pri nas, sicer pa sta oba res prijetna. Mati, če boste res hoteli ostati, si bova nekaj časa pač midve delili veliko izbo. V mali izbi ali na podstrešju je trenutno nemogoče bivati. Bomo pa takoj pričeli z urejanjem prostorov.« Mati jo je nekaj časa nepremično gledala, po obrazu so ji polzele debele solze, potem je pristopila bliže k Tini in jo kar z obema rokama pobožala po obrazu. »Mama, gremo, dokler so še vodilni prisotni, sicer boš morala ostati v domu,« je Janez prekinil s čustvi nabit trenutek. »Tina, saj me ne bi več pustila v domu?« »Ne, ne bi. Kot sem rekla, jaz ne prelomim besede.« V avtu je mati hotela sedeti na zadnjem sedežu. Janezu je tako ugajalo. Na zadnji zvočnik je mami zavrtel narodno glasbo, s Tino pa pričel zaupen pogovor. »Torej boš resnično sprejela mojo mamo?« »Mislim, da bo čez čas zelo koristna. Pija je noseča, bo še njej lahko kaj pomagala pri otroku, tačas pa bo še Pija malo pogledala na mamo, ko mene ne bo.« »Tina, potem pa še mene sprejmi domov.« »Se norčuješ ali misliš resno?« »Bolj resen še nisem bil nikoli v življenju. Pri zadnjem odhodu sem ti na list napisal, da bi te še rad videl. Če bi smel ostati ob tebi, bi bil pa resnično srečen.« »Kaj pa bi na to rekla Inga?« »Z Ingo sem se razšel takoj po takratni vrnitvi.« »Kaj pa tvoje delo, bi lahko vse kar tako pustil?« »Mesec ali dva bi še moral ostati. Delodajalec, ki ga trenutno nadomeščam, je po končanem dopustu ostal v Avstraliji. Sin se mu je hudo poškodoval, tako da ga še teden ali dva ne bo mogel pripeljati domov. Kot dober oče hoče biti ob sinu. Obljubil je sinu in družini, da bo fanta postavil na noge, pa če je to edina stvar, ki jo bo naredil v življenju. Seveda pa bi jaz prav vsak vikend prišel domov.« »Janez, še o tvoji oporoki se pomeniva.« »Jaz bi pa rad vedel, zakaj je Regina prodala, njej je domačija ja toliko pomenila. Sploh ne morem verjeti, da je vse to zapustila in enostavno odšla.« »Bova v Poljčanah poskusila dobiti njen naslov. Če ne bo uspeha, bi pa jaz kopijo tvoje oporoke pokazala nepremičninski zastopnici in ji zagrozila s tožbo. Nimam pojma, zakaj tako ščiti prodajalca, kdor koli pač je.« »Upam, da ni sestra kje žrtev svojega partnerja.« »Na to sem že jaz pomislila.« ﷺ Mati je v domu stanovalkam podarila kar nekaj stvari. Ženski, ki je bivala v njeni sobi, je podarila celo lepo toplo suknjo. »Da ti bo toplo, Štefka, tudi ko mene ne bo zraven. Ko jo boš oblekla, se kaj lepega spomni name. Prav gotovo pa bom koga naprosila, da me pripelje k tebi na obisk. Tudi k tebi, reva, nobeden ne prihaja.« »Ne vem, Adela, kaj bom brez tebe, vsaj piši mi kaj.« »Seveda ti bom, prav vsak teden boš prejela mojo pošto. Ne bom pozabila, da sem se predvsem po tvoji zaslugi postavila na noge.« Tina in Janez sta vsa ganjena spremljala poslavljanje matere Adele. Janez je pristopil k jokajočima ženskama. »Obljubim, da bom mamo večkrat pripeljal na obisk. Ko pa si bo malo uredila bivanje, bom prišel po vas, da jo boste lahko tudi vi obiskali in kakšen dan ostali pri njej.« Tako se je mati Adela vrnila na svoj rodni dom. Spotoma so se ustavili v trgovini s pohištvom in kupili udo-bno posteljo. Vseskozi pa se je Adela oklepala Tinine roke, kot bi se bala, da ji bo ušla. Tina jo je hotela razvedriti. »Mati, na tej postelji bova spali midve, je bolj široka, Janezu pa bova prepustili kavč.« Materi je izročila zajeten šop pisem, da bo lahko pisala svoji nekdanji sostanovalki. ﷺ Ko so se vrnili domov, je Tina vprašala Janeza: »Kdaj greš nazaj v Nemčijo?« »Pojutrišnjem okrog enajstih zvečer.« »Potem se bova lahko še kaj v miru pogovorila. Pa za mejnike bi rada vedela, ti mi jih boš verjetno znal pokazati.« »Seveda vem zanje, po kavi ti jih lahko pokažem.« Ko sta se odpravljala v gozd, Tini nekako ni bilo prav, da je Janez zraven povabil tudi Denisa. Hitro pa je opazila, da Janez marsikaj ve o lesu. Tako spontano je Denisu razlagal, kje in kaj bi bilo dobro, da se odstrani iz gozda. Seveda je omenil, da mora drevesa predhodno označiti za to usposobljena oseba. Po vračanju iz gozda so vsi trije postali v bližini porušenega kozolca. Denis je oba presenetil s predlogom: »Kaj mislita, če bi jaz to dokončno podrl in odstranil?« Janez mu je pritrdil. »To bi bilo pa zelo dobro. Pojdi do Igorja, naj pride jutri pomagat, bom še jaz poprijel.« Denis je pogledal Tino in ker mu je pokimala, se je takoj podal do prijatelja. Ko sta ostala sama, se je Janez obrnil k Tini in se ji zazrl v oči. »Tina, dejansko bi se vrnil domov, če bi me ti sprejela za partnerja. Vem, da je to malo nenavadno, ne mislim namreč na partnerja pri poslu, pač pa …« Utišala ga je z roko, ki mu jo je položila na usta, in rekla: »Vem, kaj misliš.« S prsti mu je potem šla po obrazu in se ljubkovalno ustavila na njegovih prsih. »Z odprtim srcem bi te sprejela za življenjskega partnerja in mislim, da bi bil ravno pravi.« Zdelo se ji je, da je te besede izrekel nekdo drug, ne ona. V zadregi je povesila pogled. Nežno jo je podrgnil po obrazu in zašepetal: »Res tako misliš?« Odločno mu je prikimala. »Že ko sem te prvič videla pri Zini, si mi bil zelo všeč.« »Tudi ti si mi bila takoj všeč, le za trenutek me je zabolelo to, da si kupec mojega doma. In ko sem moral zvečer oditi, ne da bi se poslovil, mi je bilo hudo. Veliko sem v tem času razmišljal in sanjaril o tebi.« »To je pa lepo slišati.« Z roko se je prebila do njegovih golih prsi in ga nagajivo povlekla za dlake. Nenadoma ji je dvignil obraz in jo boječe poljubil na ustnice. Ker se je rahlo odzvala, je poljub poglobil in jo objel z obema rokama. Za trenutek se je ustavil, jo pogledal v oči, potem pa šepetaje vprašal: »Se res strinjaš s tem, da sva par?« Tina mu je vrnila objem, skrila obraz pod njegovo brado in tudi ona šepetaje odgovorila: »Da, Janez, tudi jaz se strinjam.« Potem je dvignila obraz, da sta se lahko ponovno poljubila. Tako prijetno zmedena sta bila, ko ju je ogovorila mati, ki je prihajala proti podrtemu kozolcu. Tudi mati je bila v zadregi, zato je hitro prosila: »Janez, pomagaj mi spraviti moje stvari iz tiste luknje pod kozolcem.« Ves prežet od Tinine bližine ji je komaj odgovoril: »Mama, to bova jutri naredila. Ni varno, da hodiva v bližino, nekaj težkih tramov še stoji pokonci.« »Prav, potem pa pridita jest, nekaj dobrega sva s Pijo skuhali.« »Res?« se je oglasila Tina, potem pa hitro prijela mater pod roko in jo usmerila nazaj proti hiši. Nekako ji je bilo žal za tisto tesno bližino z Janezom. Obrnila se je k njemu in se nasmehnila. Tako blažen nasmeh ji je vrnil, da ji je telo kar zatrepetalo. Za mizo v kuhinji je že čakal Denis. Tina je bila pošteno presenečena. »Ja kdaj si se pa ti vrnil?« Denis je prav počasi nagajivo pripomnil: »To je menda bilo takrat, ko sta z Janezom plavala nekje v vesolju.« Zardela je kot petnajstletnica, v zadregi si je hitro dala opravka s hrano. Janez ob njej je samo molčal. »Tole vajino druženje pa bo verjetno vplivalo na moje in Pijino bivanje pri vas?« se je ves zaskrbljen oglasil Denis. Janez ga je takoj pomiril. »Denis, prav nasprotno. Vidva sta od danes dalje pri tej hiši nepogrešljiva. Jaz se moram še za nekaj časa nujno vrniti v Nemčijo, Tina ima še veliko posla v Ljubljani, naša mama pa ne more tu bivati sama.« »Janez, torej moja zaposlitev tu ni ogrožena?« »Sploh ne. Denis, če se ti zdi Igor pošten in priden fant, bomo še njega zaposlili. Tam na tisti večji ravnini, kjer je kozolec, naj bi čez čas stala nova hiša, ob kateri bi bila delavnica.« Tina je v zadregi dodala: »Jaz sem sanjala o tem, da kozolec postavimo na novo, v njem pa uredimo prostor, kjer bi lahko starši z otroki s posebnimi potrebami v druženju preživeli nekaj časa v naravi. Takšen prostor je bil želja moje tete, po kateri sem dedovala, da sem lahko kupila to domačijo.« Janez je segel čez mizo in svojo roko položil na Tinino. »Tin-ca, uresničili bomo te tvoje in tetine želje. Bomo pa pri tej hiši ali hlevu dodali kakšen večji pokrit prostor za ta namen. Mi je Denis rekel, da nameravaš rediti nekaj konj in ponijev, tudi to ti bom pomagal urediti. Tu bo vsekakor izletniška domačija za otro-ke. Jaz pa bi rad doma nadaljeval posel, ki ga opravljam v Nemčiji.« »Misliš, da bi se ti obneslo?« »Seveda, Tinca, nikoli ne moremo narediti toliko, da bi pokrili vsa naročila.« »S čim se pravzaprav ukvarjaš?« »Izdelujemo veliko lesenih artiklov, vse od kuhalnic, ki jih izdelujemo predvsem v zimskem času, do postavitve lesenih hiš, zadnje čase predvsem hlevov.« »Je dosti zaposlenih?« je še Denis hotel potešiti svojo radovednost. »Sto triindvajset. To so predvsem moški, ki radi delajo. No, če sem odkrit, so tudi lepo plačani, imajo lepo urejene bivalne pogoje. Večina ima ob sebi družino. Skratka, Denis, če se boš potrudil, te bom vzel za svojega pomočnika.« Potem je nenadoma prenehal govoriti in si glavo podprl z obema rokama. Prisotni so se spogledovali med sabo, nazadnje pa so se na ves glas zasmejali, ko je pričel Janez smrčati. Predramil se je in zmedeno pogledal po njih, se zazrl v Tino in potarnal: »Že dolgo sem buden, pa še ta vožnja ponoči.« »Seveda, oprosti, nič nisem pomislila na to.« Janez je vstal in se namenil ven, proti avtu. Tina se je zbala, da se namerava tako nenaspan odpeljati, zato je pohitela za njim, da mu to prepreči. On pa jo je vedro ogovoril: »Tinca, oba v avtu nimava prostora, bova raje počakala na posteljo, jutri jo bodo dostavili.« Zopet vsa rdeča, je rekla: »Janez, si zopet poreden? Veš, do-kler ne bom tvoja uradna partnerica, si postelje ne nameravam deliti s tabo.« »Sem si mislil, da boš podala tako zahtevo.« V zadregi mu je samo rekla: »Dobro spi. Pa … ti prinesem kakšno odejo?« »Vse potrebno imam v prtljažniku. Tudi ti se dobro naspi.« Ker je vedela, da ju opazujejo skozi okno, se je vrnila v kuhinjo. »Posteljo bomo postavili v tisti kot, kjer je blazina,« je rekla. »Na blazini pa bosta začasno vidva spala kar v kuhinji. Se bosta vsaj bolj potrudila z ureditvijo vajine izbe.« »Sploh ni pomembno, kje spiva, glavno, da imava streho nad glavo. Torej lahko pričneva z delom?« je vprašala Pija. »Lahko, jaz bom med tednom, ki prihaja, veliko odsotna, verjetno pridem komaj v soboto.« Potem je mater potresla za roko in pogledala Pijo. »Vidve pa med mojo odsotnostjo lepo pazita druga na drugo.« Resno se je zastrmela v Denisa. »Ti pa poskrbi, da bo pri hiši vse tako, kot je treba, in ne troši več svojega denarja. Kar takoj prični s šparanjem, tvoja Pija in mali bosta verjetno nekoč želela svoj dom.« »Vsekakor jima ga bom priskrbel.« ﷺ Ko se je zjutraj zbudila, je pod oknom slišala pogovor Janeza, Denisa in Igorja. Govorili so o nakupu orodja, ki bi ga potrebovali. Potem so se vsi zbrali v kuhinji. »Imaš mogoče v tem trenutku kaj gotovine na razpolago?« je Janez pogledal Tino. »Nekaj bi se že našlo.« »Bi bilo mogoče dovolj za nakup rabljenega traktorja in nove motorne žage?« »Da, za to bo dovolj.« Denis je vstal in si pomel roke. »Torej gremo to nabavit!« Janez pa se je odločil drugače: »Sama bova šla, Igor naj ta čas čisti pri kozolcu. Še prej pa gremo vsi trije, da podremo tiste težke trame, ki še delno stojijo, da se kdo ne poškoduje.« Tina je pogledala mater in Pijo. »Specimo jim na hitro jajčka, da se prej podložijo.« Pri hrani se je tudi Igor zelo rad pridružil. »Dobro mi bo del ta zajtrk, doma nisem še ničesar prigriznil,« je opravičeval svojo prisotnost pri mizi. Denis mu je ponagajal: »Verjetno še tudi do svojega odhoda od doma nisi ničesar naredil in tudi čez dan ne nameravaš, zato je kar prav, da svojim ženskam ne odjedaš hrane.« Tina je bila pošteno presenečena. Deset vmešanih jajčk je v hipu izginilo iz ponve. Bila je prepričana, da bo za vse dovolj, pa so jih pospravili samo moški. Hitro je odprla večjo pašteto in na mizo dodala še maslo in marmelado. Janez je prosil še za malo mleka. Tega je potem v lonček dolila še Denisu in Igorju. Dojela je, da za ženske ne bo niti kaplje mleka. Pijo je prosila, naj pristavi vodo za čaj. Tako so se ženske morale zadovoljiti samo s čajem, marmelado in maslom. Tudi vso pašteto so pospravili moški. Ko so zapustili prostor, se Tina ni mogla več zadržati, na glas se je zasmejala: »Samo trije so pojedli vso hrano, ki je bila namenjena vsem. Kar prav naj nam bo, bomo drugič vedele, da moramo pripraviti malo več.« »Očitno sem potem včeraj kupila vsega premalo,« je zaskrbelo Pijo. Tina jo je potolažila: »Počakale bomo, da pripeljejo poste-ljo, potem pa se bomo vse tri zapeljale v mesto. Mati, vi se kar uredite, midve pa si bova pogledali, kaj še potrebujemo in si zapisali, da ne bomo pozabile.« Izpred hiše so zaslišale glas: »Je kdo doma? Dober dan.« Tina je po glasu spoznala sosedo Zino. Na pragu je soseda dodala: »Slišala sem, da se je moja soseda Adela blagovolila prikazati in da je kar ostala.« Mati Adela je ob sosedinem objemu zajokala. Ko se je pomirila, pa ji je takoj očitala: »Zina, zakaj me vsaj ti nisi prišla kdaj obiskat? Saj sva ja bili tako dobri sosedi.« »Adela, prav nobeden ni imel pojma, kam sta izginili z vso živino vred. Pa kje je Regina, da si prišla sama domov?« »Ne vem, ni mi povedala, kje živi. Zdelo se mi je, da mi ne upa povedati, vedno je bil zraven njen Toni.« »Torej je pustila vse skupaj in šla za njim.« »Da, Janezu je uspelo najti njen prejšnji naslov. Zvedel je tudi, da ima dva otroka in tudi to je zvedel, da Toni ne ravna lepo z njo.« »Ampak ti si imela srečo, da te je nova lastnica sprejela, baje boš kar ostala.« »Da, dovolila mi je, da ostanem doma.« Adela se je pomak-nila k Tini in jo pobožala po obrazu. »Zina, to je tako dobro dekle. Veš, ne samo meni, tudi Janezu je dovolila, da ostane, prav tako Denisu in Piji, ki bosta dobila dojenčka.« »Reees?« je na dolgo zategnila Zina. »Menda veš, da sem Pijina botra, pa o tem ne vem ničesar.« Potem se je obrnila k Tini: »In ti pod svojo streho spodbujaš njun greh?« »Soseda, saj še nisi tako stara,« se je branila Tina, »potem menda veš, da danes svet deluje drugače kot pred tridesetimi leti. Se bosta že odločila tudi za naslednji korak.« Zina je sedaj pristopila k Piji. »Saj vem, da bosta naredila prav, dober fant je ta tvoj Denis.« Potem je svojo birmanko stisnila v prisrčen objem. Ob tem ženskem klepetu je burno vstopil Janez. »Ljubi bog, ženske, nazadnje boste še dež naredile.« Potem se je obrnil k Zini in vprašal: »Kje pa imaš svojega lepega lenuha?« »Janez, zakaj pa take besede?« »Hja, vedno se ven meče, koliko dela, ampak se mu nikjer nič ne pozna. Ko prideš domov, mu naroči, naj pride danes sem na dnino, pomagal bo pri odstranjevanju kozolca. Tina je obljubila lepo plačilo, tudi Igor pomaga.« »Res, Tina?« je vprašala Zina. »Če bo prišel pomagat, bo vsekakor dobil plačilo. Ker pa je to bolj umazano in težko delo, sem obljubila sedem evrov na uro.« »No, si videla, Zina, danes lahko tvoj mož zasluži celo sedemdeset evrov.« Zina se je takoj pomaknila k vratom in rekla: »To mu pa moram povedati, saj niti za bencin nimamo več. Adela, mi boš drugič kaj več povedala.« Tina jo je skozi okno videla, da celo teče proti domu. ﷺ Zinini družini je šlo zelo na tesno. Mož, ki je bil prej zaposlen, je izgubil službo in če ne bi imela Zina dobrega brata, ki je delal v Nemčiji, bi verjetno že morali prodati vsaj nekaj posesti. Pa tako sta se z možem trudila. Toda malo posestvo ni več zadoščalo za preživetje petčlanske družine. Postelje še vedno niso pripeljali, poleg tega je bila Tina v zadregi, da ne bo imela kaj ponuditi za malico. Iz zagate jo je rešila Pija, ki se je ponudila, da gre ona v dolino, češ da ima izpit in da ji je prejšnji dan Denis dovolil, da je ona peljala v mesto in iz mesta ter jo pohvalil, da je dobra voznica. Tina ji je takoj izročila ključe in prometno, seveda tudi seznam potrebnih živil, in denar. Za nameček je še poudarila, naj nakupi raje malo več, kot sta si prej zapisali na list. »Krušne moke še kupi, Pija, bomo doma pekle kruh,« se je za njunim hrbtom oglasila mati Adela. »Peč je bila obnovljena in v njej sem lahko pekla zelo dober kruh.« »Dobra ideja, mati, naju boste s Pijo poučili o tem delu.« Ob pol enajstih sta mati in Tina nesli delavcem malico. Janez se je namreč odločil, da bi naj bilo delo še ta dan gotovo. V mesto pa je poslal samo Denisa, da nabavi motorno žago in še nekaj ostalega nujnega orodja. Presenečena je bila, ko je med moškimi zagledala tudi sosedo Zino. Vsa umazana je hitela zlagati preperele deske, da jih je Janez lahko hitreje žagal. Nič ni komentirala njene prisotnosti, le vedro je vse skupaj povabila k debelemu tramu, na katerega sta z materjo položili malico. »Tako, sedaj pa vsi po najkrajši poti jest.« Vsakemu je ponudila krpo, ki jo je prej polila z vodo. »Roke si vsaj obrišite teme-ljito.« Zina in njen mož sta se obrisala z eno krpo. Janez je med malico pristopil k Tini in tiho rekel: »Tudi Zini zvečer plačaj kot ostalim, zelo je pridna, to ti bom jaz vrnil.« »Prav, se bova že pomenila, ko bova sama,« je tiho odgovorila. »Še niso pripeljali postelje?« je vprašal Janez. »Ne, mislim, da bi bilo dobro, da jih pokličem.« »Prav, to naredi. Zagrozi jim, da boš zahtevala denar nazaj, če je ne pripeljejo takoj, dekle, sobota je.« »Bom uredila. Pa vzemite še vsi skupaj, kosilo bo šele ob treh, tako da ne bo treba skrbeti še za popoldansko malico.« »Dobra odločitev, pa naj bo potem večerja poštena,« se je strinjal Janez in si vzel še polovico kranjske klobase in kar dva kosa kruha. Ko sta z materjo že odhajali, je glasno prosil: »Sok in vodo naj prinese ena, vina je bilo dovolj za danes. Človek lahko dela tudi pri tej tekočini. Bi pa zvečer spili vsak po eno pivo. Pri delu ne maram pijanih delavcev.« »Dobro, Janez, potem pa zvečer vsak eno pivo.« Tina je bila vesela te opazke. Pri malici so namreč popili kar dva litra vina, kar se ji je zdelo zelo veliko za pet oseb. Problem pa je bil v tem, da piva ni bilo pri hiši. Tako se je morala Pija še v drugo zapeljati v dolino. Po vrnitvi je hotela pri kozolcu pomagati tudi Pija, pa ji Tina ni dovolila. »Me bomo doma lepo uredile veliko izbo, posteljo so namreč že dostavili, in pripravile dobro večerjo.« Mati Adela si je na novi postelji popoldne privoščila poči-tek. Očitno ga je bila zelo potrebna, saj je v hipu, ko je legala, tudi zaspala. Ko so prišli delavci na kosilo, je Janez zaskrbljeno vprašal Tino: »Upam, da ni kaj bolna?« »Mislim, da je mati samo zelo srečna, da ima tebe ob sebi.« Za hip je Tino potegnil k sebi in tiho rekel: »Tega, da si jo sprejela, se ne boš nikoli kesala.« »Potem je pa vse v redu.« Pobožala ga je po obrazu in ga usmerila v kuhinjo. Pri kosilu je natočila vsakemu kozarec vina, potem pa na mizo postavila še sok. Z njimi je jedel tudi Denisov brat, ki je pomagal s traktorjem razvažati odpadni les. Boljši les so zložili v domačo drvarnico, malo slabšega pa razžaganega kar trikrat zapeljali na Igorjev dom. Njegova mama je bila zelo hvaležna zanj. Na mestu, kjer je prej stal kozolec, je Janez zvečer zakuril ogenj z neuporabnimi ostanki. Ob siju ognja je potem Tina lepo videla obokani prostor, v katerega se je zatekla mati ob svojem prihodu. Po večerji je Janez pred vsakega postavil steklenico piva, tudi pred Zino, ki je ves dan pridno vztrajala z moškimi. Potem je nagovoril Tino in Denisa: »Da bo pravično poravnan dolg prisotnim, bi jim jaz takole plačal. Danes so vsi res pošteno delali, zato naj Igor dobi stotaka, Denis, ti boš dobil povišico pri plači, bratu daj sto petdeset evrov, da bo imel pokrite stroške bencina in obrabo traktorja, sicer pa je bil prisoten samo popoldne, sosedoma Zini in Joštu pa daj sto osemdeset evrov, zelo pridna sta bila.« Tini je bilo zelo všeč, da je Jošt denar takoj ponudil Zini, zraven pa ji skrivaj stisnil roko. Igor se je branil plačila, hotel je vrniti petdeset evrov, češ da je dobil drva, in to dostavljena na dom. Janez mu je ugovarjal. »Če teh drv ne bi odložili pri tebi, bi morali še jutri kuriti kres.« Po teh besedah je Igor prav srečen pospravil še petdeset evrov. Soseda Zina in Jošt sta se odpravljala. Jošt je še postal pred Tino in rekel: »Če boš še rabila kakšno pomoč, mi kar sporoči.« »Prav gotovo bo Denis pri delu še potreboval kakšno pomoč, te stvari bom vse prepustila njemu.« »Jošt, ko se čez čas vrnem domov, boš ti eden prvih zaposlenih pri meni,« je Janez potolažil soseda. »Prav tako Igor in Denisov brat.« Da bi se čim prej znebil prisotnih, je še rekel: »Družba, hvala za pomoč, sedaj pa kar hitro vsak na svoj konec. Vem, da vas še doma čaka nekaj dela.« Sam se je odpravil v kopalnico. Denis je pivo, ki ga ni popil, dal bratu. »Nesi to našemu ateju, saj vem, da si ga ne more privoščiti.« Brat mu je tiho odgovoril in hkrati pokazal na steklenico v žepu. »Tudi jaz mu nesem svojega.« »Pozdravi ga, pa mamo in ostale tudi,« je še prosil Denis. Tine se je ta dogodek dotaknil, zato je takoj, ko so ostali sami, vprašala: »Denis, mar tvoj oče rad pije?« Ves v zadregi je razložil: »Ne, ne pije pretirano, samo težave ima z odvajanjem vode, zato si včasih privošči pivo, ki mu zelo ublaži težave.« Sedaj je bila Tina v veliki zadregi, žal ji je bilo, da je sploh kaj rekla. Ob svoji zamišljenosti je slišala mater, ki je prosila: »Janez, greva midva do kozolca do najinega skrivališča, rada bi se kaj na samem pomenila s teboj.« »Seveda, mama, o marsičem se morava pogovoriti.« Tina se je za hip vmešala v njun pogovor: »Mati, jaz bom kar legla, k meni potem lezite v posteljo, da se bo lahko Janez udobno naspal na kavču.« »Ne bi ti raje mame na kavč poslala? Prepričan sem, da bi se jaz lepše naspal zraven tebe.« »Janez, kar ti lezi na kavč, tudi midva se morava v kratkem marsikaj pogovoriti.« Pobožal jo je po obrazu. »Nocoj se bom pošteno naspal, jutri pa bi lahko samo midva po kosilu šla malo na potep, da se dogovoriva, kako dalje.« »Dobro, bom že dopoldne naredila, kar imam nujnega.« »Prav, Tinca, dobro spi, z mamo se bova ob kresu prav gotovo zaklepetala.« Piji je potem še pomagala počistiti po kuhinji in v kotu pripraviti napihljivo blazino. Pred spanjem je nameravala še malo premisliti, kako dalje, vendar je v hipu zaspala. Zjutraj je na veliko strmela v Janeza ob sebi. Ni mogla verjeti, da je legel k njej. Previdno se je naslonila na komolec in ga opazovala. Želela ga je poljubiti, ampak je vedela, da bi ga s tem prebudila. Ko je pogledala proti kavču, je videla, da na njem spi Denis in ne mati. Čisto potiho je Tina vstala in se odplazila v kuhinjo, kjer sta Pija in mati že na veliko pripravljali kosilo. »Dekleti, če me ne potrebujeta pri delu, bi si nekaj nujnega dokončala na računalniku,« ju je ogovorila. »Seveda bova sami skuhali, ampak mislila sem, da se boš malo stisnila k Janezu,« ji je ponagajala Pija. »Mati, kje ste pa vi nocoj spali?« je zanimalo Tino. »Zraven tebe, dekle, Janez je šele zjutraj legel k tebi, ko sem vstala. Pa Denisu je svetoval, naj še on malo zadremlje na kavču, da bova lahko s Pijo v miru naredili kosilo.« Zahvalila se je za pojasnilo, potem pa se pridno lotila dela, ko jo je Pija prosila, da bi rada pripravila mizo za kosilo. Pogledala je na uro. »Ne boš rekla, da moška še spita?« »Nekaj minut nazaj je Janez še pošteno smrčal,« ji je pojasnila Pija. »Naj le spi, če bo ponoči vozil.« »Tina, ampak sedaj ga moram zbuditi, to mi je strogo naročil, preden je legel.« »Torej ga le zbudi, pa svojega zaspaneta tudi, on ne bo vozil ponoči.« Med jedjo niso veliko govorili, le Denis je vprašal Janeza: »Gre tudi Zini in Joštu bolj na tesno, da sta včeraj oba tako poprijela za delo in zvečer z veseljem vzela plačilo?« »Tudi, Denis. Če ne bi imela Zina brata, ki ji priskoči na pomoč, bi že zdavnaj bila prodana tudi njihova domačija.« »Ravno tako kot pri nas doma. Naj se mlada dva trudita, kolikor največ moreta, zaslužka ni dovolj. Tudi brat Ivan je bil vesel včerajšnjega zaslužka.« Po kosilu je Janez resno rekel Denisu: »Medtem ko me ne bo, ti uredi predvsem naslednje: najprej si nabavi rabljen avto, mislim, da bi bilo pet tisočakov zanj dovolj. Prijavi ga kar na svoje ime. Potem na Črešnjevcu poišči tegale možaka − ponudil mu je vizitko avtomehanika − in mu povej, da iščeš dober srednje velik traktor na oba pogona, torej na prednjega in zadnjega. Bom potem jaz šel po njega.« »Lahko ga tudi jaz pripeljem, imam izpit, v šoli sem ga naredil pod ugodnimi pogoji, mislim plačilnimi.« »Ne, bom šel sam po njega, ti se pa potrudi, da bo na njem vse brezhibno. S sabo vzemi nekoga, ki se spozna na te stvari.« »Ampak Denis,« se je vmešala Tina, »prevozov in uslug ne plačuj s svojim denarjem.« Kar pred vsemi je potem razložila, kako je doslej Denis koristil svojo plačo. »No, to pove, da je fant dober človek, po drugi strani pa tudi malo neumen. Najprej bi moral poskrbeti za svojo družinico.« Ker je Pija pričela pospravljati mizo, je Janez pogledal Tino in rekel: »Si pripravljena?« »Sem.« V zadregi je pojasnila: »Z Janezom se greva malo potepat, veliko bi se še morala na samem pogovoriti.« »Janez, mislita na takšen pogovor, kot sta ga imela včeraj pri kozolcu?« Janez je mahnil Denisa po ramenu in mu naročil: »Na mojo mamo in svojo ženo pazi.« Pri izvozu na občinsko cesto je vprašal: »Na jug ali sever?« »Sever. Nisem še bila pri Treh kraljih, pravijo pa, da je sprehod do Črnega jezera in Osankarice tako lep.« Janez jo je pogledal. »Da, to je zelo lep sprehod, danes pa bo zame prav nebeški.« Pri Treh kraljih sta spila kavo, potem sta se prijela za roke in se podala na svoj prvi sprehod. »Kaj ti je mati povedala o Regini?« je Tina prekinila njuno blaženo tišino. »Nima pojma, zakaj se je odločila za prodajo in odhod. Toda ko je bila na obisku, je mati imela občutek, da ji hoče nekaj povedati, pa zaradi Tonijeve prisotnosti ni upala. V domu je uslužbencem rekla, da trenutno nima stalnega naslova bivanja. Kasneje pa tega od nje baje niso zahtevali.« »Torej mati sploh ni živela pri Regini?« »Ne. Ko je mama spremljala Regino k zdravniku, jo je enostavno kap, ko je zvedela, da je Regina že štiri mesece noseča, čeprav ji je vedno zvesto obljubljala, da ne bo zanosila pred poroko. Skratka, da ne bo imela nezakonskega otroka, kot ga je imela mati. Mati je potrebovala kar nekaj časa, da je dojela, kaj se dogaja z njo. Končno je dojela, kdo je in kam spada, zaslugo za njeno rehabilitacijo je imela predvsem njena sostanovalka Šte-fka. Prvega Regininega obiska se le medlo spominja, pri drugem je bila že bolj pri sebi. Ko je Regino vprašala, kdaj gre domov in ji očitala, ker je ne pride večkrat obiskat, je Regina samo jokala. Ob tretjem obisku ji je povedala, da bo morala domačijo prodati, ker je veliko dolžna, jaz pa ji nočem pomagati. Kar nekajkrat se je mati namenila domov, uspelo ji je le ta četrtek. Mama je imela za bivanje v domu premajhno pokojnino, pa tudi davke od domačije je morala poravnati. Zdi se mi, da je bila sestra prisiljena v prodajo.« »Torej je posestvo prodala socialna služba ali občina?« »Ne vem, nimam pojma. Daj, poskusi ti še enkrat kaj izvedeti na agenciji, skopiraj tisto pogodbo in jo pokaži lastnici agencije. Pa s sodnikom bi se poskusila pomeniti.« »Torej boš želel svoj dom nazaj?« »Saj veš, da tega ne bi naredil, ampak me zanima, zakaj ta dokument ni bil zabeležen v zemljiški knjigi. Ne vem, kako je lahko mati posest enostavno prepisala na sestro, če naj bi bila to moja lastnina. Trdno verjamem, da za vsem tem tiči moj očim. Ta kopija bi morala biti posredovana zemljiški knjigi, mama pa jo je našla doma v njegovi denarnici. Ko so šli delat prepis na Regino, je bila mama prepričana, da tega ne bo moč izvesti. Pod prisilo je morala podpisati, da vse svoje imetje prenaša na hčer in da zaradi mojega odhoda in odtujitve meni odreka prav vse dedne pravice. Bila je prepričana, da se vse to ne bo moglo zabeležiti v zemljiški knjigi, toda zgodilo se je prav to.« »Kakšna zmešnjava, česa takega nisem še nikjer zasledila. Možno je samo, da so tvoji dokumenti na zemljiški knjigi enostavno izginili. Dobro pa je, da dva izmed treh podpisnikov pogodbe še živita.« »Si prej vedela za to pogodbo?« »Če bi tisti večer ne odšel brez slovesa, bi tudi ti vedel. Pa še telefonsko številko si mi dal napačno. Nisem se trudila, da bi te našla, mislila sem, da si se z mano pač samo pošalil.« Obstal je in se ji zazrl v oči. »Tinca, verjemi, da tega nisem storil namenoma.« »Saj ti verjamem. Dobro pa je, da je materi uspelo priti domov.« »Hvaležen sem ti, da si ji pomagala.« »Ko sem jo vozila k zdravniku, sem močno upala, da te bom prav zaredi nje še videla. Da pa sem odkrita, vsekakor bi jo bila sprejela in ji pomagala, tudi brez najinega poznanstva.« S čelom se mu je podrgnila po bradi, potem mu je glavo prislonila pod njo. »Tinca, vrniva se do gostišča. Tako zelo si te želim, da kar boli. Najemiva si sobo, da odpravim to bolečino. Zakaj bi se temu odrekla?« »Tako čuden odnos imaš do mene … Čeprav moram priznati, da me to resnično mika.« »Tinca, narediva to, pa potem začrtajva najino nadaljnjo pot. Na vse, kar mi kaj pomeni v življenju, ti prisežem, da dobiš denar od nakupa povrnjen, prav tako vse stroške, če ne boš želela biti moja sopotnica.« Dvignila je glavo, da bi ga utišala, pa je bila deležna nežnega poljuba. Brez razmišljanja ga je objela okrog vratu in se mu predala. Sedaj je ona prosila: »Janez, pa se vrniva.« »Pa dajva, da me ne raznese. Oh, moj bog, tako močne želje še nisem imel v življenju.« »Tudi jaz ne,« je dahnila v njegove ustnice. Med vračanjem sta nadaljevala z nežnostmi. To je bilo objemov in poljubov. V bližini gostišča pa sta se malo bolj spodobno prijela za roke. Janez je malo postal ob svojem avtu in v zadregi vprašal: »Moram vzeti kondome?« Zmedeno ga je pogledala in šepnila: »Odločitev prepuščam izključno tebi.« Pritisnil ji je poljub na lice in srečen dahnil: »Torej jih ne potrebujeva.« Natakarici, ki je bila za točilnim pultom, je rekel: »Z ženo sva spremenila potek današnjega dne. Ob enajstih zvečer se bova vrnila v Nemčijo, pa bi se pred odhodom poskusila malo naspati. Imate mogoče kakšno bolj mirno sobo?« »Da, imamo, ampak bi morala čisto na vrh, tam ni trenutno nihče nastanjen.« »Pa kar račun nama pripravite. V sobo pa bi vzela zraven kakšen sok in mogoče pecivo.« Tina je kot ubogljiva žena stala ob njem. Le namesto sladice je prosila za dve jabolki. Pred zadnjimi stopnicami jo je enostavno vzel v naročje in nesel. Odložil jo je na posteljo, potem pa na vrata obesil napis Ne moti. Ves vzburjen se je nato postavil pred posteljo in se zastrmel vanjo. Z zapeljivimi gibi ga je spodbujala: »Tako, možek, prvič ti poklanjam svoje goreče telo.« Sedel je k njej na posteljo in jo pričel slačiti. »Res smem?« je še vprašal, preden je z nje potegnil hlačke. Samo pokimala je in mu naredila prostor. Njegova oblačila so pričela kar leteti po sobi. Spreletelo jo je takšno poželenje, da ga je želela takoj v sebi. Vedela je, da bo hudo, ampak zaradi strašne želje je strah potisnila na stran. Ni legel poleg nje, rahlo ji je razširil noge in pokleknil mednje. Spontano ga je pričela božati po spodnjem delu trebuha in pazila, da se ni dotaknila njegovega vzburjenega spolovila. Nenadoma ji je zletelo iz ust: »Možek, ljubi me.« V njem se je razblinila vsa razsodnost, prisesal se ji je na eno dojko, potem isto ponovil pri drugi. Ko ji je z roko potipal med nogami in zaznal, da je zelo mokra in vroča, je brez pomisleka z vso silo sunil vanjo. Čeprav ni hotela, ji je iz ust ušel glasen krik, ki ga je povzročila bolečina. V trenutku je obmiroval, tega ni še nikoli doživel. Ves zmeden in presenečen je ljubeče vprašal: »Tinca, mar pri svojih tridesetih še nisi imela moškega?« Kar nekajkrat je pogoltnila slino, da je lahko mirno odgovorila: »Nobeden mi še ni rekel, da mu bom žena, ta 'stvar' pa se po mojih prepričanjih ne poklanja kar tja v en dan.« Ni se umaknil od nje, da bi ji prihranil nadaljnjo bolečino, je pa kar nekaj časa popolnoma miroval. Bal se je, da bo ob premiku zopet zakričala. Šele ko ga je z gibi sama pričela spodbujati, se je začel previdno premikati. Orgazem sta doživela hkrati. Čisto zmeden je vprašal njo ali sebe: »Kaj pa je bilo to, česa podobnega še nisem doživel …« Čez nekaj dolgih trenutkov mu je uspela odgovoriti: »Svoji ženi ne omenjaj več, da si te stvari počel še s kom drugim.« »Žena, obljubim, da bom dosledno upošteval tvojo grajo.« Ker je nameravala vstati, jo je prosil: »Žena moja, še ti z mano malo počivaj.« »To nameravam, celo pri spanju se ti bom pridružila, samo prej se moram urediti. No, pa kot vidim, moraš tudi ti pod tuš. Tako si se me lotil, kot bi pujsa kolinil. Ampak je bilo tako še najbolj prav, drugače bi ob sebi še vedno imel nedotaknjeno ženo.« »Tega si ne bom odpustil,« ji je zašepetal v lase, ko jo je potegnil v objem. Z objemom je hotel nekako prikriti grozo, ki jo je ustvaril. »Urediva se, možek, da ne bova preveč popackala posteljnine.« Čisto zmeden je vstal in tudi njej pomagal na noge. Oba hkrati sta stopila pod tuš. Da ne bi videla popolnoma krvave vode, ki je tekla od njiju, jo je kar nekaj časa objemal in poljubljal, toda z bližino golih teles se je zopet tako vzburil, da je komaj dihal. Tina ga je radovedno vprašala: »Možek, mar bi se zopet ljubil?« »Pa še kako ljubil, toda tega danes ne bova več počela, vem, da te boli.« »Tudi jaz mislim, da je za danes dovolj, bi pa vseeno rada zaspala v tvojem objemu.« »Tako, ja, zaspala bova, da se ne bova mučila. V petek pa bom takoj pohitel k tebi.« »To bo verjetno najdaljši teden v mojem življenju.« Iz torbice je potem vzela vložek in oblekla hlačke. »Tudi ti si obleci hlačke, da bova lahko zaspala brez poželenja.« »Ti kaj prinesem, mogoče kaj potrebuješ?« je vprašal ves zaskrbljen, ko se je trudil nase navleči spodnjice. Šele sedaj si je Tina lahko temeljito ogledala njegovo moš-kost. Hotela se je malo pošaliti: »Ne morem verjeti, da si vse to spravil vame.« »Ne muči me več, ne kregaj me več. Kar sem ti storil, ne morem več popraviti.« Resnično žalosten je dodal: »Bolečine ti ne morem več odvzeti.« Želela je, da bi predvsem on zaspal, da bo lažje vozil. Toda ko je našla udoben prostor na njegovih prsih in pod njegovo brado, je sama kar hitro zaspala. Janez je še nekaj časa sanjaril o njej, potem pa se ji tudi sam pridružil. Ob desetih je pričel piskati alarm na njegovem telefonu, ugasnil ga je in se na veliko pretegnil. Potem se je nasmehnil Tini, jo poljubil in rekel: »Hvala, žena, da si me uspavala, bilo je nebeško.« Zresnil se je in vprašal: »Si v redu, je boljše?« Vedro mu je prikimala. »To uspavanko bom zelo rada ponavljala, še dobiš tega.« Potem sta na vso moč pohitela z oblačenjem. Stopnice niže sta pri delu zmotila čistilko in Janez jo je takoj ogovoril: »Tudi na vrhu vi čistite?« »Tudi,« je prikimala. Janez je vzel iz denarnice bankovec za dvajset evrov in ji ga zatlačil v žep predpasnika. »Z ženo sva malo preveč popackala posteljnino, ne bodite hudi,« je pojasnil. Prav vedro je odgovorila: »Seveda ne bom.« Takoj sta se napotila do avta in odpeljala. Med potjo do doma sta skupaj pojedla jabolki, ki ju je Tina odnesla s sabo. Enkrat je v jabolko ugriznila ona, potem je sadež podržala še njemu, da je lahko ugriznil in zamomljal: »To je najboljše jabolko, kar sem jih kadar koli jedel.« Preden sta doma izstopila iz avta, se je Janez izpovedal: »O takšnem dnevu sem sanjaril vse življenje.« »Tudi jaz bi se podobno izrazila.« Nagnila se je k njemu, da sta si lahko še v samoti poklonila poljub. Za kuhinjsko mizo so sedeli Denis, Pija in prav nasmejana mati. Ker jima pa nobeden ni nič rekel, jih je nagovoril Janez: »Da vsem potešim radovednost, Tinca je danes postala moja že-na. Mama, ne snaho, pač pa še eno hčer si dobila z današnjim dnem. Veš, mama, dolga let sem mislil, da nimam doma, toda ta trenutek imam občutek, da sem doma.« Mama je vsa ganjena rekla: »Tako srečna sem, da tako čutiš.« Sedel je za mizo, z eno roko prijel mamo, za drugo Tino in predlagal: »Nakup posesti bomo poskusili razveljaviti. Zakaj bi nekdo koristil ta denar, če ga kot družina lahko porabimo za kaj potrebnega. Mama, ta dokument bom dal Tinci, da bo lahko sprožila postopek. Vsi skupaj pa se bomo potrudili, da najdemo našo Regino in preverimo, kako je z njo. Zdaj pa, dragi moji, moram na pot.« Potem se je obrnil k Denisu. »Ob osmih zjutraj te bom poklical na telefon, da se še kaj pomeniva. Predvsem te prosim, da za nekaj časa pošteno zavihaš rokave.« Denis ga je nameraval pospremiti do avta, pa ga je Janez okregal. »Kar ostanite v kuhinji, mene bo že žena pospremila.« Tina mu je hitela zavijati malico in mu ponudila: »Vzemi zraven, čez nekaj ur se ustavi in malo pojej.« Nalila in dodala je še veliko plastenko domače vode. Ko sta prišla iz vidnega dosega domačih, sta se takoj objela in združila v poljubih. Med poljubi je potarnala: »Ne vem, kako bom sploh lahko počakala na tvojo vrnitev.« »To se tudi sam sprašujem. Tinca, pa drugače, si v redu, je krvavitev ponehala?« »Je, Janez. To je bila čisto naravna potreba, na mojo željo se je končno zgodilo in srečna sem, da si to opravil ti.« »Oh, Tinca, ko bi ti lahko pojasnil svoje občutke.« »Mislim, da točno vem, kakšni so, saj jih čutim. Janez, zdaj pa pojdi, da se ne bova več mučila. Pa previdno vozi.« Še enkrat jo je stisnil v močan objem, na hitro poljubil, sedel v avto in takoj odpeljal. Zrla je za njim, vse dokler je videla luči in slišala zvok motorja. V kuhinji je Piji svetovala, naj z Denisom spita na kavču, da bo sama lahko delala v kuhinji na računalniku. Ob štirih je še na veliko delala, ko je prejela telefonsko sporočilo. Poslal ga je Janez, ko je zapeljal na počivališče. Takoj mu je odgovorila in se spravila v posteljo. Zjutraj je v mesto vzela vse tri, Denisa, Pijo in mater. Mati je sicer želela ostati doma, češ da je toliko dela, pa je Tina ni upala pustiti same. Z njimi je zapeljala do avtoservisa, da sta si lahko Pija in Denis ogledala avte v živo. Sicer pa sta se s ponudbo seznanila že prek interneta. Odločila sta se za avto, ki sta ga izbrala že prek spleta. Tina je plačala avto, potem pa odšla po svojih opravkih. Najprej se je namenila na sodišče. Sodnikovo tajnico je prosila, če ji pod nujno uredi srečanje s sodnikom. Ker pa je ta tisti trenutek ravno prišel v prostor, mu je na hitro povedala, čemu je prišla. Ko je prebral ponujeni dokument, je vprašal: »In v čem je problem? To je čisto v redu izveden prenos lastnine.« Tina je energično odkimala. »Prav nič ni v redu. Jaz sem namreč to posest pred kratkim kupila, ampak od popolnoma drugega lastnika. Na agenciji so mi zagotovili, da je vse urejeno tudi v zemljiški knjigi. Ne vem pa, kako je lahko postal lastnik nekdo drug, če obstaja ta dokument in zagotovo vem, da ta lastnik svojega premoženja nikoli ni prodal ali kako drugače odtujil.« »Torej vam posesti ni prodal ta lastnik?« »Ravno to vam hočem povedati.« »To bomo takoj danes raziskali, pa čeprav bom moral vse drugo odložiti.« Takoj je v zadevo vključil sodniškega pripravnika, tajnico in arhivarja. V dveh urah je Tina dobila pojasnilo. Postopek z Janezovo darilno pogodbo se sploh ni zabeležil, ampak samo arhiviral, in to v mapo povsem drugega postopka. In ker lastništvo ni bilo urejeno, kot nalaga zakon, niti na zemljiško knjigo ni bila podana nobena zahteva o spremembi lastnika, je lahko prvotna lastnica brez težav posest podarila še enkrat, tokrat torej hčerki. »In kako naj ravnam dalje?« »Če prvi obdarovanec vloži zahtevo za izvedbo prepisa posesti nase, potem je vaš nakup ničen.« »Pa bom lahko dobila plačilo vrnjeno? Denar od nakupa naj bi namreč šel k upniku, za dolg, ki ga je ustvarila zadnja lastnica.« Čez dobro uro je na sodišče prišla tudi lastnica nepremičninske agencije. Ko je slišala razlago in prebrala dodatek h kupoprodajni pogodbi, je onemela. Ni ji preostalo drugega, kot da odkrije podatke prodajalca. »Hči, ki živi v Brežicah, je s to prodajo krila stroške, ki so nastali z bivanjem njene matere v Domu starostnikov v Poljčanah in pokrila vse stroške, ki so nastali s posestvom. Davke je bila dolžna kar za štiri ali pet let. Večji del denarja je že bil prenesen na upnike, ostanek bo ostal na banki, da se bo lahko pokrilo materino bivanje v domu.« »Samo to mi povejte, zakaj je bilo bivanje prodajalca tako zelo skrivnostno?« je prosila Tina. »Hm, tako obupane stranke še nisem imela. Obljubila sem ji, da zanjo ne bo izvedel nihče. Matere ne more vzeti k sebi, saj nima pravega stanovanja, z dvema otrokoma biva v eni sobici v že precej dotrajani hiši.« »Živi sama, mislim, brez partnerja?« »Sama živi. Dela na banki, s partnerjem je prekinila vse sti-ke, ker je ni želel ob sebi oziroma je ob sebi imel tudi druge ženske. Skupaj je oče kar petim otrokom.« »Moj bog, njen brat, pravi lastnik posesti, pa se tako trudi, da bi jo našel. Bal se je, da je sestra posestvo prodala pod partnerjevo prisilo.« »Prav zaradi partnerja me je prosila za to skrivnost. Rekla mi je, da bi ji denar prav gotovo odvzel, mama pa bi ostala nepreskrbljena. V domu je treba kar precej doplačati, materina pokojnina je zelo nizka.« Da nista motili zaposlenih, sta se na sodnikovo prošnjo umaknili v sosednji prostor. Tina je takoj hotela še več informacij o Regini oziroma prodajalki. Tako sta se nazadnje odpravili na sedež agencije, kjer je Tina dobila Reginin naslov bivanja. Tina se je agentki vsa srečna zahvalila in ji povedala, da Reginina mati živi zdaj na Šparaklovi domačiji in da ji je dovolila, da ostane. »Ne morem verjeti, pa boš zmogla to breme?« »Seveda, prav prijetna ženska je. Zanima me predvsem, kako bom dobila nazaj kupnino in ostale stroške, ki sem jih že imela, če bo pravi lastnik zahteval svojo lastnino.« »Mislim, da bo Regina to vrnila, če bo sicer poskrbljeno za njeno mamo. Saj je hotela predvsem pošteno poskrbeti zanjo. Seveda se je želela tudi izogniti očetu svojih otrok. Povedala mi je, da je bila kar nekaj mesecev prisiljena živeti v istem stanovanju kot njegova druga partnerka.« »Tega pa si res ne morem zamisliti.« »Tudi jaz ne. Njegova druga partnerka je bila lastnica objekta, kjer so stanovali. Ker je tudi njej bilo vsega zadosti, je na hitro prodala in se takoj izselila.« »Regina je morala prenašati ukaze novega lastnika. Toda bil je pošten in jo zasilno nastanil na svoji domačiji v bližini Brežic. Ker pa je imel tudi nekaj znancev v bančništvu, ji je pomagal pri zaposlitvi. Čeprav težko, se mi zdi, da zadovoljivo skrbi za svoja dva sinka. Vzajemno si pomaga z ostarelima zakoncema, ki prav tako živita na lastnikovi domačiji.« »Janez bo prav gotovo zelo vesel, da je s sestro vse v redu.« »Ti torej poznaš tega pravega lastnika?« »Da, zelo dobro sem ga spoznala.« »Potem pa se bo verjetno dalo vse skupaj urediti. Jaz sem pripravljena vrniti zaslužek za prodajo. No, če sem poštena, skoraj nisem vzela ničesar, srečanje z Regino me je resnično ganilo.« »Res lepo od tebe, da nisi izdala njenih skrivnosti. Me pa zanima, če je njen partner vedel za prodajo njene domačije.« »Vedel je. Pri zadnjem obisku pri materi jo je pričakal. Raču-nal je na njen izkupiček. Pripeljala ga je do mene, da sem ga za-motila, sama se je medtem previdno umaknila. Mislim, da je bila takrat zadnjič na obisku pri materi, ni se hotela več srečati z njim.« »Je mogoče to malo višji moški z dolgimi lasmi?« »Da, mislim, da si ga pravilno opisala. Je temnejše polti, skratka, na pogled je videti, kot bi bil cigan.« »Potem pa se je prav on pred tedni potikal okrog domačije. Rekel mi je, da se je izgubil. Pokazala sem mu pešpot, on pa se je kljub temu odpravil po cesti. Kasneje se mi je zdelo, da slišim oddaljen zvok avta.« »Počakaj, ti bom pokazala oziroma dala njegovo fotografijo. Vsak mesec menjam trak na kameri, ki jo imam za tistim plakatom, in ga presnamem na cd.« Vzela je škatlo z zgoščenko in pobrskala po označenih datumih. Kot bi mignil, je Tini že ponudila sliko Regininega partnerja. »Seveda se je on potikal okrog po posestvu. To kopijo bom vzela zraven, da jo čez vikend pokažem še Janezu.« »Seveda, pa sporoči mu, da bi rada govorila z njim, verjetno tudi sodnik. Saj si menda opazila, da je na prvotnem dokumentu celo podpis sodnika, ki si ga danes spoznala.« »Pomislila sem na nekaj takega, sicer se ne bi tako potrudil za nastalo težavo.« Potem je zaznala, da je na telefon prejela sporočilo. Želela si je, da bi bilo od Janeza, toda bila je njena zaposlena, ki je vprašala, če je vse v redu. Odpisala ji je, da pride čez dve uri. Takoj je vstala in pred odhodom še prosila: »Regini ne sporočajte ničesar, to naj uredi njen brat. Jaz pa bom medtem mater pripravila na kar dva nezakonska vnuka.« »Prav.« »Še bi se želela srečati z vami,« je agentko nekako prosila Tina. »Če me ne bo več na tej lokaciji, ko se boš za to odločila, ti bom napisala svoj domači naslov. Počasi se namreč nameravam posloviti od tega posla. To enostavno ni več delo zame, preveč stresno je, pa tudi pogoje za upokojitev izpolnjujem.« Tina je takoj zgrabila za priložnost. »Z veseljem bi jaz nadaljevala, že dobrih pet let sem zelo uspešna v tem poslu.« »Res? Na to pa nikoli ne bi pomislila. Lahko bi vam ponudila te prostore, želela pa bi, da bi obdržali dva zaposlena. Prav-zaprav zaradi njiju še vztrajam.« »Je med tema dvema agentka Iris?« »Da, Iris in njen fant Grega. Že pet let sta z mano.« »To bi se menda dalo urediti, jaz bi namreč iz Ljubljane pripeljala samo eno dekle.« »Boš tam potem ukinila posel?« »Ne, tudi jaz nimam srca, da bi odpuščala.« »Nazadnje pa sem še zelo vesela, da sva se bolje spoznali, čeprav sem ti v preteklosti zelo zamerila, da si me toliko gnjavila zaradi Regine.« Tina se je odpravila proti vratom. »Tako, zdaj pa moram v Ljubljano. Nekaj nujnih stvari imam še za opraviti, pa še na dva ogleda bi rada sama odpeljala stranki. Bom razmislila o vsem, pa se slišiva ali vidiva,« je še uspela reči, saj je Iris svoji delodajalki na mizi postregla z malico. Pri tem pa je ni hotela motiti. Med vožnjo v Ljubljano so ji misli begale od enega do drugega dogodka, nazadnje pa pristale pri Janezu. Zdelo se ji je, da čustvo, ki ga čuti do njega, kar boli. Želela si ga je ob sebi. Do konca vožnje je potem podoživljala intimne trenutke z njim. Ko je v Ljubljani stopila v delovni prostor, je postala, s pogledom objela sodelavke in na veliko oznanila: »Toliko da veste, nisem več nedotaknjena.« »Vau, kdo pa je bil ta srečnež?« je takoj vprašala Cirila. »Spoznala ga boš, ko bova odšli v Slovensko Bistrico. Tako, zdaj pa na delo. Do treh, ko imam zmenjen ogled, si moram še marsikaj pripraviti.« Romana je s strahom vprašala: »Do kdaj naj bi z Marjeto še imeli delo?« »Obdržala bom tudi to poslovalnico, tako da vama še kar nekaj časa ni treba skrbeti za to. Lahko pa si že sedaj poskusita najti pomoč. Vsekakor boš tu v Ljubljani delo vodila ti, Romana. Pravo pride pri tem delu še kako prav. Sicer pa vam bom kar vsem povedala pri večerji, ki jo bom častila, kaj vse je mogoče doživeti v tem našem poslu.« Po povedanem se je hitro umaknila v svoj prostor in pričela z delom. Tako se je poglobila v primer, ki ga je nameravala stranki predstaviti sama, da ni mogla verjeti, da je že čas kosila. Kosilo so večkrat vse štiri naročile ob dveh, dostavili pa so jim ga na delovno mesto. Za vse je bilo to najceneje, pa še izbirale so lahko med več meniji. Med jedjo jo je Romana opomnila: »Ta stranka danes je iz višjega sloja, Tina, se ne boš šla domov malo uredit?« »Romana, danes bom stranki predvsem pokazala, kaj imam v glavi. Pa odločila sem se, da greš ti zraven, da vidiš moj pristop.« Romana je takoj odložila žlico in prosila Marjeto, naj ji hrano spravi in nese domov. Romana in Marjeta sta si namreč delili dvosobno stanovanje. Vrata je Romana enostavno močno zaloputnila in pričela teči domov. Bila je ženska, ki se je vsakomur hotela prikazati v najlepši luči. Na ogledu je vse potekalo brezhibno. Tina je vedela, da bo ta posel v kratkem sklenjen. Ob slovesu je stranki, še kar privlačnemu moškemu, rekla: »Ker zapuščam posel v Ljubljani, vam bo za vsa nadaljnja vprašanja odgovarjala prisotna kolegica, ki me bo nadomestila.« Romani prej ni povedala, da pozna življenjsko zgodbo te stranke. Moški, ki je kupoval stanovanje, je bil ločenec. Pravzaprav s partnerico nista bila poročena, toda kar petnajst let sta živela skupaj. Ko se je nekega dne vrnil z naporne službene poti, je bila njegova postelja zasedena. Partnerica mu je spakirala prav vse stvari in ga prosila, naj si poišče drugo žensko, češ da se je ona pravkar poročila. In ta moški je Tino že kar pri prvem obisku vprašal, če je njena sodelavka prosta. Ves teden so potem vse štiri marljivo delale dolgo v popoldne. Tina je v tem času nekajkrat poklicala Pijo in vprašala, če je doma vse v redu. Ob zadnjem četrtkovem stiku ji je Pija rekla: »Šefica, doma te jutri čaka zelo veliko presenečenje.« Kaj naj bi to bilo, ni hotela razkriti. V petek so dekleta zaključila malo prej, torej ob treh. Na veliko so se poslavljale pred poslovalnico, Tina je namreč stvari za na Pohorje spravila v avto že zjutraj. Dolgo so si mahale. Naenkrat je Romana ugasnila avto in se s hitrimi koraki napotila proti Tini. Enako sta storili tudi Marjeta in Cirila. Romana je na glas prosila: »Šefica, kaj, če bi nas pred odhodom počastila še z eno kavico?« »Dekleta, drugič, kaj, če me doma že čaka možek?« »Žena moja, toliko časa si pa le vzemi, da skupaj popijemo kavo,« je tedaj za hrbtom zaslišala Janezov glas. Tina ni mogla verjeti, da vidi in sliši prav. ﷺ Ko se je v ponedeljek ob sedmih vrnil iz Slovenije, je Janez ravno odklepal delovni prostor, ko je pred vrata pripeljala Inga. Še pred tremi leti je o tej ženski sanjaril veliko večerov. Čisto brez vsake zlobe jo je ogovoril: »Inga, kaj bo dobrega, pa ja ne misliš končno pričeti z rednim delom?« »Bedak, to bi pa že moral vedeti, da imam toliko sredstev, da mi ni potrebno delati.« »Inga, pridi, bova danes skupaj spila kavo. Moram ti povedati, kaj je vzrok za mojo veliko srečo.« »Torej sva midva spet par?« »Ne govori neumnosti, midva nisva bila nikoli par, drug drugega sva potrebovala le za goli seks in nič več. Čeprav se je tvoj brat Štefan trudil, da bi iz najinega druženja nastalo kaj več. No, v začetku sem te imel resnično rad, toda ko sem dojel in celo sam videl, da si zabavo iščeš tudi drugje, si zame postala samo še predmet za potešitev telesnih potreb. Prav zato sem precej več prihranil, ni mi bilo potrebno hoditi v bordele in plačevati.« Inga je energično pristopila k njemu in mu dala pošteno zaušnico. »Z mano ne boš tako ravnal. Še danes se poberi, bom jaz prevzela vodenje.« Janez jo je močno zgrabil za roke in se namerno prav glasno arogantno zasmejal. »Ti boš prevzela? Mar znaš še kaj drugega kot razširiti noge? V vsem imam Štefanova popolna pooblastila in ta pooblastila bom pričel koristiti od danes dalje. Od danes dalje mi ne hodi blizu delovnih prostorov, če ne nameravaš delati. S Štefanom sva ugotovila, da si razširila noge kar sedmim zaposlenim. Enemu si celo razdrla družino, dva fantka sta ostala brez atija, revež je bil prisiljen zapustiti službo. Še dobro, da imaš tako dobro svakinjo in brata, da sta priskočila na pomoč mamici teh fantičev. Če je še nisi spoznala, imaš danes priliko, videl sem, da je že prišla v službo.« Ker se je nekoliko umirila, je spustil njeni roki in segel v žep po telefon. Poiskal je fotografijo, na kateri je bila njegova Tina, potem jo je povabil: »Inga, vidiš, to je žena. Si moreš zamisliti, da jih ima trideset, pa je bila še vedno nedotaknjena? Prvič sem ljubil žensko, ki je pred mano ni okušal še nobeden.« »Bedak, misliš, da te bo ta ženska imela za partnerja?« »Pa ravno na to računam, saj v nasprotnem primeru verjetno ne bi dovolila, da jo jaz ljubim prvič. Inga, sedaj pa, če mi dovoliš, imam resnično veliko dela. Toliko da veš, tvoje razširjene noge so zame stvar preteklosti. Štefan se bo prisiljen vrniti, da te bo lahko imel pod nadzorom, jaz namreč odhajam v Slovenijo takoj, ko bo mogoče.« »Torej ne računaš več name?« »Nate ne računam več že nekaj let, no, od takrat pač, ko sem te prvič ujel z drugim.« »Ampak jaz sem vseskozi računala nate.« »Tako kot na še najmanj deset drugih. Ženska božja, poišči si kakšno delo in prenehaj greniti življenje ljudem okrog sebe.« Janez jo je skoraj potisnil na hodnik in za njo zaloputnil vrata. Upal je, da ga bo odslej pustila na miru. Po pregledu najnujnejših del se je povezal z delodajalcem v Avstraliji. S Štefanom sta z leti postala zelo tesna prijatelja. Prijatelju je najprej povedal za Tino, izpustil ni niti najintimnejših podrobnosti, skratka, povedal mu je, da se je zatreskal kot dvajsetletnik. Nazadnje mu je odkrito rekel, da če ga Inga ne bo pustila na miru, bo enostavno odšel. Prosil ga je, naj se pogovori s svojo oblastno sestro. Štefan mu je to zagotovo obljubil. Dodal pa je, da pri poškodovanem sinu nujno potrebuje pomoč, torej bo Inga v kratkem letela v Avstralijo. Potem ga je Štefan kot prijatelja prosil, naj ugotovi, kaj je z njegovo ženo Magdo, da mu je pri zadnjem pogovoru delovala tako vznemirjeno. Janez mu je obljubil, da bo še ta dan prosil Magdo za ve-čerjo. Toda pri tej večerji je bila prisotna tudi Inga. Mala nečakinja ji je namreč povedala, da pride na večerjo stric Janez, ki pa mu seveda ni bilo prav, da je tam tudi Inga. Sploh se ni spomnil, da bi kdaj večerjala skupaj s Štefanovo družino. Ni namreč marala bratove žene, imela jo je za manjvredno. Magda je bila le revna tajnica pri njenem očetu. Ob Janezovem prihodu je takoj dvignila glas: »Menda le drži pregovor, če mačke ni doma, miši plešejo. Kar prvi dan se gospod prikaže na večerji pri šefovi ženi.« »Če ne utihneš takoj, te pred otroki vržem skozi okno. Kaj sploh delaš tu, si kdaj prej sploh blagovolila k bratu na večerjo?« »Ne, toda danes sem srečna, da sem se tako odločila, bom vsaj preprečila kakšno družinsko sramoto.« Magdi so se po licih vlile solze, med jokom je potožila: »Tako ravna z mano, kot da sem najslabša ženska na svetu. Odkar ni Štefana doma, se prikaže v hiši, kadar se ji zljubi. Prej nikoli ni prihajala, zadnjič mi je celo pobrala nekaj nakita. Tale prstan, ki ga ima na levi roki, je moj. Upam, da mi bo Štefan verjel, da mi je vse to pobrala njegova sestra.« »Pa še kako ti bo verjel. Mene je danes najprej prosil, naj poskusim ugotoviti, zakaj si bila pri vajinem zadnjem pogovoru tako vznemirjena. Dobro, da smo sedaj vsi trije prisotni, bomo Štefanu kar takoj vse razložili.« Janez je prosil Magdino teto, naj poskrbi za otroke, češ da se morajo odrasli nekaj nujnega pogovoriti prek računalnika. V Štefanovi delovni sobi je potem vzpostavil stik z Avstralijo. Magda je možu vedro pomahala v pozdrav, enako je za njo ponovila Inga. Takrat je Janez grobo zgrabil za Ingino roko, jo podržal pred ekranom, prijatelja pa nagovoril: »Štefan, poznaš ta prstan?« »Seveda ga poznam, to je prvi kos nakita, ki sem ga poklonil ženi. Ampak zakaj je na Ingini roki?« Inga je nesramno lagala: »Tvoja ljuba žena mi ga je poklonila, ker ji je premajhen, saj se je zredila kot prava pujsa.« Štefan je nejeverno zmajeval z glavo. Janez pa mu je pojasnil drugo stran zgodbe. »Inga je Magdi pobrala kar nekaj kosov nakita. Nad njo izvaja pravi teror. Štefan, mislim, da bi bilo dobro, da nekaj ukreneš glede tega. Če je ne mara, naj ji vsaj blizu ne hodi.« Štefan je kar nekaj časa lovil sapo, preden je nagovoril Ingo. »Sestra, do sedaj si bila član moje družine, v tem trenutku te brišem s tega seznama. Ko sem bil doma, si se le redkokdaj prikazala v mojem domu. Odslej ti odklanjam vsak obisk. Odslej na tvoj račun z moje strani ne bo prišel več noben evro. Če se v dveh dneh ne prikažeš pri meni v Avstraliji, ti bom prav vse zasegel. Pravzaprav boš imela gotovine le še za pot.« Potem je zakričal: »Takoj snemi prstan in ga vrni, prav tako vse ostale kose, ki si jih odtujila moji ženi. Pa da bom odslej pravičnejši do tebe, zahtevam tudi polovico nakita, ki si ga pobrala po mamini smrti. Vse imam dokumentirano, polovico vsega zahtevam za svoje hčere.« »Saj veš, Štefan, da sem ga prodala in vložila v stanovanje.« »Inga, glej, da boš na prvem letalu, ki leti za Avstralijo, se bova midva na štiri oči zmenila. Mislim, da je moja Magda že preveč izmučena od tvoje prisotnosti.« Na začudenje Magde in Janeza je Inga takoj po končanem pogovoru poklicala na letališče in rezervirala prvi let. Pred odhodom je postala pred Magdo in rekla: »Oprosti mi, Magda.« Magda je od presenečenja vsa zmedena prikimala, vendar zbrala toliko poguma, da je zahtevala: »Hočem, da nakit vrneš pred odhodom v Avstralijo.« Potem se je obrnila k Janezu in prosila: »Pojdi zraven nje in ga pripelji.« Čeprav zelo nerad, se je odpravil z Ingo. V njenem stanovanju ga je hotela še enkrat zapeljati, toda Janez je odločno rekel ne. V zadregi, da ji ni uspela namera, je odkrito priznala: »Janez, predvsem se kesam, da sem te prizadela. Povej mi, bi se bil poročil z mano, če bi ti bila zvesta?« »Seveda, saj menda veš, kako si me prevzela. Čeprav sedaj, ko zame obstaja tudi druga, vem, da nisi nekaj posebnega, pravzaprav si zelo slaba ženska. Inga, zakaj počneš vse to? Vse imaš, kar si lahko zamisli ženska. Petintrideset let si stara, mar si ne želiš svoje družine, mar si ne želiš otroka na svojih prsih?« »Zadnje čase sem veliko razmišljala o tem, prav zaradi tega sem želela, da obnoviva najin odnos.« »Žal je za to prepozno, kot sem rekel, si zame preteklost. Obljubil sem si, da bom Tinci najboljši mož, ki si ga ti nisi želela. Si lahko sploh zamisliš, kako mi je bilo, ko sem te našel z drugim? Koliko časa je že poteklo od takrat, pet let, mar ne?« »Da, pet let je že tega. Takrat se mi nisi zdel primeren, da bi te vzela za moža. Takrat in tudi danes si predvsem moj brat želi tega. Takrat me je premamil Bernard. Ni mi povedal, da je poročen, da je oče dveh sinov. Vanj sem se zaljubila kot najstnica. Ko sem to omenila bratu, je ta takoj preveril Bernardovo ozadje, meni pa se je sesulo življenje. Toda ti me nisi več maral, le takrat sem smela v tvojo bližino, ko nisi imel na voljo ženske, ki si ji plačeval za spolne užitke.« »Inga, tako bom povedal, da me boš za vedno razumela. Ne želim ti nič slabega v življenju, želim ti, da se ustališ in umiriš. Vem, da si utrujena od vseh teh moških, ki jih tako pogosto menjavaš. Veš, ti moški te prav gotovo ne spoštujejo toliko, kot sem te nekoč jaz, pravzaprav si zanje samo to, kar je bila zame ženska, ki sem ji plačeval.« »To dobro vem, Janez.« »Da bom popolnoma odkrit do tebe, tudi če ne bi spoznal svoje Tince, te ne bi več imel za partnerico in mater svojih otrok. Bi pa že raje bil sam. Ampak ni mi vseeno zate. Inga, kako nameravaš dalje? Zdiš se mi namreč bolj izčrpana in utrujena kot kakšna ženska, ki mora ves dan pošteno delati za svoje preživetje.« »Tako se dejansko tudi počutim.« »Le pet let si starejša od moje Tince, videti pa si starejša najmanj deset let.« »Za tako starko me torej imaš?« »Bodi poštena vsaj do sebe, poglej se v ogledalo. Čeprav imaš na sebi najboljša ličila, svoje podobe ne moreš skriti. Vem, da te ne bi smel primerjati z Magdo, toda po njej se zgleduj. Mati petih otrok je, pa ima v sebi toliko vedrine in dobrote. Zanima me, zakaj si ji odtujila ves tisti nakit?« »Ne vem, enostavno ne vem, ne prenesem njenega umirjenega značaja. Vedno mi poskuša ustreči, tako kot enemu izmed svojih otrok.« »Mogoče ne veš, toda njena najstarejša hči me je vprašala, če je s teto Ingo vse v redu, da si nekam čudna zadnje mesece.« »Res? Potem je pa najbolje, da se odpravim k svojemu bratcu.« »Inga, pa poišči si pomoč kakšnega zdravnika. Tole z nakitom je zadeva, ki presega vso zdravo pamet.« »Sem se že odločila za ta korak, samo s Štefanom se še temeljito pomenim.« »No, želim ti vse dobro. Še si lahko mamica, še si lahko dobra žena nekomu, pa čeprav bi bil to preprost reven fant, kot sem bil jaz.« Inga je bila vsa solzna. Iz trezorja je pričela odbirati nakit, ki bi ga naj odnesel Magdi. »Ne boš rekla, da si ji vse to pobrala?« »Ne, nekaj mi je posojala, seveda nisem ničesar vračala. Dodala ti bom tudi mamin nakit, naj ga ona spravi.« »Kaj ga nisi prodala?« »Ne, te stvari zbiram kot obsedena.« »Magda ti bo to prav gotovo vse spregledala. Si videla, danes ti je na vsak način hotela omogočiti, da si sama z mano, čeprav si ji resnično zlezla na vrh glave.« »Spoznavam, da ti je bratova žena zelo podobna. Skromna, zvesta, sočutna, skratka takšna, da jo lahko moj brat ljubi z veliko spoštovanja, čeprav izvira iz najnižjih slojev.« »Res škoda, da je ne moreš sprejeti v svojo bližino. Pa Inga, ona je ja mati tvojim nečakom, dobro vem, da imaš zelo rada otroke, čeprav tega ne pokažeš. Pa odpravi se na pot, da ne boš zamudila leta. Pravzaprav te po tem odkritem pogovoru lahko jaz peljem na letališče.« »Je že v redu, Janez, vem, da nisi naspan, le pojdi. Popazila bom na svojega nečaka, da bo lahko šel Štefan toliko domov, da te malo razbremeni. Skratka, Janez, želim ti vse dobro s to tvojo Tinco.« »Hvala. Torej lahko ostaneva prijatelja?« »Tako, ja, bolje nekaj kakor nič,« je rekla in mu ponudila roko v slovo. »Lepo, da tako razmišljaš. Vesel sem zaradi Štefana, da se mu tista prava sestra vrača. Veš, zelo veliko mu pomeniš.« ﷺ Čeprav tega ni pričakoval, se je v petek zjutraj ob šestih na vratih pokazal Štefan. »Inga pravi, da te moram razbremeniti pri delu, da ti bo ostalo še kaj moči za tvojo Tinco.« »Ti je torej zaupala najin zadnji pogovor?« »Mislim, da mi ga je zaupala dobesedno. Vesel sem, da si jo odrinil na bolj lep način, mogoče pa bo vajino slovo pripomoglo k temu, da se spravi k sebi. Delovala mi je tako umirjeno, nekako brezskrbno sem ji prepustil sina. Prepričan sem, da bo zanj skrbela bolje kot jaz sam.« »Kako je s fantom?« je ves žalosten vprašal Janez. Tega fanta je imel namreč zelo rad, tako zelo je bil v vsem podoben očetu. »Čez nekaj dni se bodo zopet sestali zdravniki, ki so mu rešili življenje. Upam, da mi ga bodo dovolili pripeljati domov.« »Pa žena, Štefan, kako te je ona sprejela?« »Oh, o tem ti pa ne bom govoril. Povem ti samo, da sem zadnjih nekaj ur taval po nebesih. Toliko naenkrat nisem še nikoli dal od sebe, no, pa tudi prejel ne.« Janez ga je potresel za ramo. »Bila je predolga suša, kaj?« »Pa ti, Janez, mar res nameravaš domov?« »Enostavno ne morem verjeti, da sem tudi jaz našel žensko, ki jo bom lahko ljubil in spoštoval, kot ti svojo Magdo. Oh, moj bog, Štefan, ko sem jo pred združitvijo vprašal, če moram vzeti kondom, mi je rekla, da naj o tem jaz odločim. Ljubil sem brez zaščite, sploh nisem pazil, pravzaprav sem si želel, da bi ji takoj prvič pustil del sebe.« »Potem pa takoj prični uvajati nekoga, ki te bo dostojno zamenjal.« »Pomislil sem na Filipa, si tudi ti tega mnenja?« »Da, tudi jaz sem najprej pomislil na Filipa, zelo dobro obvlada računalnik, je prilagodljiv, zraven pa še zelo delaven.« »Štefan, tega pa mogoče ne veš, da se zelo resno trudi okrog Bernardove žene.« »Mislim, da bi bila to zelo dobra rešitev za njo in oba fanta.« »Kako pa Inga gleda na Vero in fanta?« »Zelo krivo se počuti, da je razdrla družino. Večkrat za fanta kaj kupi, potem pa mene prosi, da jima izročim darilo.« »Zanimivo,« je pripomnil Janez, potem pa se pošteno lotil dela. Do devetih nista več govorila, ampak samo delala. Ob devetih je Štefan vstal in Janeza nekako v šali odslovil: »Sedaj pa se po najkrajši poti odpravi k tisti svoji Tinci. V torek pa se le vrni, jaz moram nazaj v Avstralijo. Toda prej mi še odkrito povej, je bila res pri tridesetih še nedotaknjena?« »Res, Štefan. Upam, da jo bom še smel ljubiti, nad njo sem se namreč spravil kot žival. Toliko je bilo krvi, da se še zdaj zgrozim, ko pomislim, kaj sem videl. Čeprav mi je pri odhodu zatrdila, da je z njo vse v redu, je med tednom sploh nisem upal poklicati. Bal sem se, da mi bo rekla, da ni v redu. Le tri sporočila sem ji poslal.« »Janez, resnično sem vesel zate. Pa ne skrbi, tudi jaz sem pri Magdi doživel nekaj podobnega.« »Torej se bom takoj odpravil, rad bi jo ujel še v Ljubljani, da bova lahko nekaj časa sama.« Med potjo je poklical Denisa in ga prosil, naj ga takoj pokliče, če bi se Tina vrnila domov. Že je vozil proti Ljubljani, ko mu je Denis javil, da je Tina sporočila, da pride okrog petih. Ko je tik pred mestom obtičal v koloni, mu je bilo zares hudo. Zelo pa mu je odleglo, ko je pred njeno poslovalnico ugotovil, da še ni odšla. Kar stekel je proti njenemu avtu. Ker so ga opazile njene sodelavke, so se tudi one takoj namenile k Tini. Na veliko so jo pričele gnjaviti za kavo. Seveda mu je postalo jasno, da želijo predvsem spoznati njega. Tina je gledala, kaj nameravajo dekleta, toda ko je zaslišala Janezov glas, se ni samo obrnila, ampak mu je takoj pohitela naproti. S tako močjo jo je prižel k sebi, da je kar sapo lovila. »Dekleta, drugič častim kavo, danes mi ni več za vašo dru-žbo,« je Tina rekla sodelavkam in se še bolj stisnila v Janezov objem. Nežno jo je odmaknil od sebe. »Tinca, danes še sploh nisem pil kave, pa tudi jedel še nisem nič, in resnično rad bi spoznal ta tvoja dekleta.« »No, če je tako, pa gremo na spoznavno kavico,« je pristala Tina. Janeza in dekleta je usmerila v bližnjo restavracijo. Po dogovoru so si vsi skupaj privoščili kosilo. Takoj ko so po kosilu spili tudi kavo, se je Janez opravičil: »Dekleta, saj nama ne boste zamerile, še bomo imeli čas za druženje, toda danes bi želel biti sam z mojo Tinco.« »Ja seveda, seveda,« so se strinjale vse tri sodelavke. Še preden so se razšli, je Cirila obelodanila Tinino izjavo: »Takoj ko je v ponedeljek vstopila v delovni prostor, nam je povedala, da ni več devica. Veš, zato smo morale potešiti radovednost, kdo naj bi bil tisti ... Pa kar mislim, da je izbrala pravega.« Takoj za njo se je oglasila Marjetka: »Tudi jaz mislim, da je v redu izbrala.« »Meni pa se zdi, da je tale čudoviti fant dobil najboljše dekle, kar jih premore svet,« je zaključila Romana. Tina je zamahnila z roko, Janeza pa prosila: »Greva?« Do njenega stanovanja sta se držala za roke kot srečna otroka. Ko pa sta vstopila, sta se objela. Za trenutek jo je odmaknil od sebe in vprašal: »Tinca, si v redu, te bom smel ljubiti?« »Smeš, Janez, ves teden sem si tega želela, kar dvakrat sem se v spanju ljubila s tabo.« »Jaz sem prav zaradi tega, ker sem vedel, da te bom sanjal, zvečer zelo hitro legel. Zjutraj pa sem moral preobleči spodnjice, ker so bile pošteno sluzaste.« »Zjutraj ne bodo,« je rekla nasmejano, potem pa se prepustila njegovim rokam. Kot dojenčka jo je nesel na posteljo. Toliko je še bila prisebna, da je prosila: »Obrni ključ.« Tokrat Janez ni ljubil grobo, pazljivo je spremljal njen obraz, da ga ne bi spet polomil z grobostjo. V tej združitvi je Tina prvič izkusila tisto pravo najvišjo bližino. Ko je lahko normalno razmišljala, ni mogla dojeti, da obstajajo tudi takšni občutki. Vsa blažena se mu je stisnila v objem in šepnila: »Danes je bilo lepše kot prvič.« »Še dobiš tega, Tinca.« Pričel jo je ponovno ljubkovati, se igrati z njenimi bradavičkami, na vratu pa verjetno ni bilo mesta, na katerega ne bi prejela njegovega poljuba. Ni mogla verjeti, da je možno te blažene občutke ponoviti v tako kratkem času, zaželela si ga je še bolj kot ob prihodu. Vsa obnemogla sta se tesno objela. V bližini ušesa mu je šepnila: »Zaspala bom.« »Prav, se ti bom kar pridružil.« Enajst zvečer je bila ura, ko je Janez slišal, kot da nekdo odklepa vhodna vrata. Previdno se je odmaknil od Tince in se po prstih odpravil k vratom spalnice. Čisto potiho jih je odprl. V kuhinji oziroma nekakšnem dnevnem prostoru si je Cirila slekla vrhnja oblačila, ugasnila luč in legla na kavč. Pri vračanju v posteljo je predramil Tino. »Uh, tudi jaz moram lulat,« je rekla še napol v spanju. Janez pa jo je tiho vprašal: »Mar Cirila stanuje pri tebi?« »Ne, samo kadar se ga njen očim napije in mora od doma.« »Ravno je legla na kavč,« je tiho pojasnil. »Seveda, saj ni mogla v posteljo, če si jo ti zasedel.« »Pogosto prespi pri tebi?« »Da, zadnje čase zelo pogosto. Prav zaradi tega bo šla delat z mano v Slovensko Bistrico. Verjetno bo lahko stanovala v isti stavbi, kjer bodo delovni prostori.« »Ne vem, zakaj, toda nekako sočustvujem z njo.« »Za to imaš vzrok, tudi tvoj očim ni bil kaj prida.« »Le da je bil moj hudoben vseskozi, ne samo takrat, ko je bil pijan.« »Grem lulat, potem bova še malo zaspala. Zjutraj pa bova naredila en velik ovinek proti domu. Šla bova v Brežice, veš, kon-čno mi je uspelo dobiti naslov tvoje sestre. Sem že kar jaz med tednom kupila darila za njena fantiča.« »Dva fanta ima?« »Da, oba sta fanta.« Segla je po telefon in mu pokazala fotografiji obeh fantov. »Vodja nepremičninske agencije ju je fotografirala, ko sta se igrala z njenimi pasjimi mladiči.« Čeprav je Cirila še bedela, je hlinila, da spi, zato se je Tina takoj vrnila k Janezu. Še v tretje sta se nežno, predvsem pa tiho ljubila. Preden sta zopet zaspala, je Janez še vprašal: »Je Regina sedaj v redu?« »Mislim, da je, sicer jo boš pa lahko zjutraj sam vprašal. Šla bi kar zgodaj na pot, da potem lahko še doma kaj postoriva.« Takoj ko se je pričelo svitati, je Janez vstal. Ko je videl, da je Tina budna, je vprašal: »Bova šla, zagotovo jo bova našla doma, če bova zgodnja.« »Prav, bova kar med potjo nekje zajtrkovala. Naj to, kar imam doma, Cirila pospravi.« »Seveda, njena stiska me tako spominja na mojo.« »Očim ji navadno pobere vse do zadnjega evra,« je pojasnila Tina, »se z njenim denarjem napije, reva pa mora od doma brez vsega.« »Kako pa to spremlja njena mati?« »Ubožica se ga boji, tako kot se je tvoja mati bala tvojega očima, le da ima Cirilina mati z njim kar tri otroke.« Pred njunim odhodom je vstala tudi Cirila. Tina se je pošalila: »Še dobro, da sinoči nisi prišla k meni v posteljo, bila bi prava gneča. No, sinoči bi ti prav gotovo odrekla gostoljubnost v svoji postelji.« Cirila je zardela in v zadregi rekla: »Hvala, Tina, saj veš, da sem ti tudi za kavč zelo hvaležna.« Tina ji je pošteno še dodatno pokvarila frizuro, čeprav je bila že prej podobna vranjemu gnezdu. Potem je umirjeno rekla: »Zvečer pa le lezi v posteljo, pa jutri tudi. Moj Janez se šele v ponedeljek zvečer vrača v Nemčijo. V hladilniku je še nekaj kruha in ostalega, kar privošči si, pa iz zamrzovalnika potegni kakšen gotov obrok, da ne boš lačna.« »Hvala ti, Tina,« je še rekla Cirila, potem pa se na hitro umaknila v kopalnico. Zunaj sta vsak s svojimi avtomobilskimi ključi šla proti avtoma. Tina se je nenadoma ustavila in vprašala: »Janez, ima smi-sel, da greva vsak s svojim avtom?« »Mislim, da bi bilo to resnično razsipno. Greva samo z mojim, pa še skupaj bova, lahko se tudi med potjo kaj pogovoriva.« »Sem nameravala predlagati, da greva s tvojim. Zdi se mi, da se moj ne obnaša več tako, kot je treba.« Darila, ki jih je imela v prtljažniku, in stvari, namenjene na Pohorje, sta prestavila v Janezov avto. Med vožnjo proti Brežicam sta oba razgrinjala svoje načrte. Iz pogovora je razbrala, da je Janez prihranil kar nekaj denarja. Vesela je bila zanj, da bo lahko čim prej uresničil svoje sanje. Med drugim ji je zaupal, da je Zinin brat med tednom na njegovo prošnjo odnesel v Slovenijo nekaj gotovine, da je lahko Denis doma normalno delal. Preden sta zavila na dovoz k samotni domačiji, je Janez rekel: »Radoveden sem, kako me bo sprejela po tolikem času.« »Mar po očimovi smrti nista imela nič stikov?« »Ne, saj me je nenehno obtoževala, da sem ji jaz pokončal očeta. Še dve leti po njegovi smrti je trdila isto. Žalostno je bilo to, da se ji pridružila še mama. Nekako pred petimi leti sta mi pričeli pošiljati pozdrave prek Zininega brata. Nisem jima vračal pozdravov, nekako sem se sprijaznil, da sta me izločili iz družine. Ignacu, Zininemu bratu, sem enostavno prepovedal, da bi kar koli povedal o mami in sestri.« »Pa vendar si mi omenil, da si ju iskal na Primorskem?« »Tinca, bova drugič nadaljevala s tem pogovorom, prav vse ti bom razložil, sedaj pa se pripraviva na to, kaj bova ugotovila.« Ustavil je namreč pred kmečko hišo. Kar hitro se je ob avtu pojavil starejši možak in ju osorno nagovoril. »Sta se izgubila?« Tina mu je hitro odgovorila: »Iščeva gospo Regino in njena dva fantička.« »Kaj bi rada od nje?« Predvsem Janeza je gledal zelo nezaupljivo. »Njen brat sem.« »Brat?« Možak je stopil pred avto in si ogledoval registrsko tablico. Potem je prav počasi rekel: »Verjetno še spijo. Pa dobro, da sta zgodnja, danes je nameravala v Slovensko Bistrico. Je rekla, da je njen brat vzel mamo iz doma. Ni ji jasno, zakaj, saj je s prodajo svojega doma pokrila vse zaostale stroške zanjo, tekoče pa redno plačuje.« »Bi jo lahko poklicali, da se pogovorim z njo?« »Prav, moral sem se samo prepričati, da niste moški, kateremu je pobegnila. Kar pojdita v hišo, prva vrata levo je njihova soba.« Ko sta odprla vhodna vrata, ju je ogovorila še ženska tam petdesetih let: »Lastnik kmetije nam je prepovedal sprejemati obiske.« »Reginin brat sem,« je že drugič pojasnjeval Janez. »Spijo še,« je rekla bolj spravljivo. »Kar potrkajte jim.« Regina je kar nekaj časa strmela v brata, potem pa energično stopila proti njemu in ga enostavno objela. »Si se končno le prikazal.« »Me ne kriviš več za očetovo smrt?« »To mi boš moral že oprostiti. Pa Janez, kako to, da si vzel mamo iz doma, saj sem sedaj poskrbela za redno plačilo?« »Tako da si prodala najin dom.« »Nisem mogla drugače. Pri sebi je nisem mogla imeti, še za otroka komaj poskrbim. Dobro sosedo imam, da mi za skromno plačilo pazi na sinova, ko sem v službi.« »Regina, mama sploh ni pri meni, enostavno pobegnila je iz doma in se odpravila na naš dom.« Pokazal je na Tino. »Ona je kupila našo domačijo in se usmilila najine mame.« »Sedaj pa ne razumem ničesar več. Ko sem po telefonu v dom vprašala, kako je mama, so mi povedali, da je ni več tam, da si ti podpisal njen odhod.« »Seveda sem jaz podpisal, če si jo pa ti zapustila. Ne vem, kako ti jo je sploh uspelo spraviti v dom proti njeni volji.« »Po infarktu je bila zelo nebogljena, dolgo ni vedela za sebe. Pa tudi ko sem jo nazadnje obiskala, je samo poležavala.« »Potem pa že zelo dolgo nisi bila pri mami.« »Menda bo že leto. Moj nesojeni mož mora živeti nekje v bližini, v domu pa ima nekoga, ki mu je sporočil, kadar sem prišla na obisk, saj se je takoj pojavil v domu, ko sem prišla k mami. Komaj sem se ga otresla in mu pobegnila ter ponovno zakrila sledi za sabo.« »O tej tvoji težavi bova govorila kasneje, sedaj bi rad videl svoja nečaka.« »Vstopita, malo tesno imamo, pa saj gre, glavno, da smo na varnem.« V prostoru je bila nekakšna mini kuhinja, potem miza s tremi stoli, v kotu je stala velika omara in v drugem kotu široka postelja. Na tleh so bile položene oguljene, vendar čiste preproge. »A kar skupaj spančkate?« je Tini ušlo vprašanje. »Saj smo imeli dve postelji, pa sem eno odstranila in pustila samo to širšo, da se lahko otroka igrata, če je slabo vreme.« Potem je Tina hotela, da se brat in sestra še na samem kaj pogovorita, zato je prosila: »Janez, daj mi ključe od avta, da vzamem darila zanju.« Pri avtu se je namerno obirala in pričela klepet z žensko na dvorišču. Ko se je končno le vrnila, sta bila brat in sestra objeta in oba sta na glas jokala. Fantiča, ki sta se medtem zbudila, sta ju prestrašena opazovala. Tina je odvrgla čevlje in se skobacala k njima na posteljo. »Jaz sem vajina teta Tina, nekaj sem vama prinesla. Gotovo to potrebujeta, da ne bosta sama spala,« je umirjeno nagovorila fantiča in iz velike vrečke potegnila plišastega zajčka. »Glej, Niko, tale zajček si zelo želi prijatelja. Boš ti pazil nanj, da ga ne bo lisica odnesla?« Fantič je odločno prikimal in hitro segel po zajčku. Potem je iz vrečke potegnila še veliko veverico in jo ponudila: »Mitja, tudi ta veverica rabi prijatelja, da bo pazil nanjo, tudi njej nagaja lisička.« Še z večjim veseljem kot bratec je malček sprejel darilo. Skozi vrata je pogledal možak, ki ju je prej nagovoril na dvorišču, in zelo resno vprašal: »Regina, je vse v redu?« Regina je prikimala, potem pa še glasneje zajokala in še enkrat močno objela brata. Kar med jokom je pojasnila: »Mislim, da bo sedaj z nami vse v redu.« Ves dopoldan sta bila Tina in Janez z Regino in nečakoma. Ker pa je bil Janez že pošteno lačen, sestra pa je postregla le kavo in kekse, se je odločil, da bo ta dan kosilo jedel skupaj s sestro. V bližnjo gostilno je povabil tudi moškega in žensko, ki sta stanovala v isti hiši kot Regina. Regina je ob slovesu zopet na veliko jokala in prosila: »Povejta mami, da mi je strašno žal za vse, kar sem storila narobe.« »V petek ali soboto prideva po vas, pa ji boš sama pove-dala. Midva jo bova pa pripravila na to, da ima pač dva nezakonska vnuka.« »Janez, si sploh lahko zamisliš, kako srečna bo naša mama, ko bo izvedela, da je hči domačijo prodala predvsem zato, da bi poskrbela za svojo mamo? In kako srečna bo ob pogledu na ta dva fantiča?« je dodala Tina. »Da, Tinca, srečna bo naša mama.« Potegnil jo je k sebi in jo nekajkrat poljubil na čelo. Šele takrat je Regina dojela, da sta Tina in brat par. Da bi se o tem prepričala, je naravnost vprašala: »Vidva sta par, mar ne?« Oba sta prikimala. Potem je Tina ponudila Regini kartonček s svojo telefonsko številko in pojasnila: »Če bi me želela še kaj vprašati, me samo pokliči, prav tako, če bi me potrebovala. Ljubljana ni tako daleč, hitro bom pri tebi.« »Hvala, si bom v kratkem nabavila telefon,« je nekako v zadregi priznala, da telefona sploh nima. Ker pa je Tina videla, da je Janez segel po denarnici, se je s fantoma umaknila. Dobro pa ga je slišala, kako hud je bil, ker Regina ni hotela vzeti ponujenega denarja. Branila se je z besedami: »Še jaz dolgujem tebi. Janez, kljub temu, da sem vedela za tisto oporoko, v kateri je bilo zapisano, da je lahko domačija izključno samo tvoja, sem jo prodala, da bi lahko poskrbela za mamo. No, saj v nasprotnem primeru bi šel najin dom v kratkem na dražbo. Veliko vsoto so nanesli tudi davki od posesti, ki jih nisem zmogla plačati.« »Sestra, če sem ti nekako oprostil, ker si me obdolžila, da sem ti pokončal očeta, bom spregledal še to. Domačija bo kljub vsemu moja, oziroma od moje žene. V soboto bo prišel eden po vas, da greste na obisk domov. Potem pa bova z ženo premislila, kako dalje.« Denar, ki ji ga je namenil, ji je potisnil za modrc in ukazal: »Prav nobenega ugovarjanja. Za otroka porabi, bolj skromno imaš oblečena, pa zdi se mi, da bi tudi ti potrebovala kakšno malenkost.« »Hvala, Janez,« je še rekla in zopet na glas zajokala. Fantiča sta prestrašena stekla k mamici. Janez pa je s tako srečnim nasmehom sedel v avto in na hitro odpeljal. Precej časa sta se vozila v prijetni tišini. Potem pa se je Janez zahvalil: »Hvala, Tinca, za vse skupaj.« »To sem naredila za neko posebno plačilo.« »Boš zahtevala kaj posebnega?« »Mhm, nekaj prav posebnega. Vsaj enega takega fantiča, kot ga ima Regina, bi želela od tebe.« »Obljubim, da boš dobila najmanj dva, pa še kakšno punčko povrhu.« Ljubeče se mu je naslonila na ramo in pričela sanjariti. Nenadoma se je odmaknila in rekla: »Janez, tudi ti moraš marsikaj izvedeti o meni in moji družini.« »Prepričan sem, da ni nič takega, da bi ogrozilo najin odnos.« »Ne, mislim, da najin odnos ni v nevarnosti. So pa druge stvari, za katere želim, da jih spoznaš.« Pobožal jo je po obrazu kot majhno punčko in rekel: »Tinca, samo midva sva pomembna in tisti fantiči, ki sem ti jih obljubil.« Ko sta se peljala mimo doma starostnikov v Poljčanah, je Tina žalostno rekla: »Samo pomisli, da je naša mati proti svoji volji tu preživela toliko časa.« »Tinca, zapeljiva se v bližnjo trgovino, vzemiva neko malenkost za mamino sostanovalko Štefko in jo za trenutek obiščiva, gotovo pogreša našo mamo.« »To pa zelo rada. Bom, ko se stanje pri naši hiši malo umiri, tudi mamo večkrat zapeljala na obisk, vem, da bosta obe srečni.« Kupila sta nekaj sadja, pa tudi kilogram maslenih keksov. Tina je za Štefko našla še tople hlačne nogavice. Štefka je ob njunem prihodu jokala, ni mogla verjeti, da sta jo zares obiskala. Zelo hvaležna jima je bila tudi za darilo. »Lepo mi je pri srcu, da sva se ustavila in jo razveselila,« je med nadaljnjo vožnjo priznal Janez. »Tudi jaz sem srečna, da sva se ustavila. Bom včasih Pijo ali Denisa prosila, da zapelje mamo na obisk, če ne bom imela jaz časa. No, pa za to si ga bom prav gotovo vzela. Morava pa mami povedati, da sva obiskala Štefko.« »Žal, sedaj ne moremo ničesar več spremeniti. Tinca, pokliči domov in jim povej, da prihajava.« To je Tina zelo rada naredila. Oglasila se ji je Pija. »Pija, čez pol ure bova doma, pripravi vsakemu eno pošteno kavo, lačna pa nisva. Pa daj mi mamo na telefon.« »Tinca, kje tako dolgo hodita?« je takoj vprašala mama. Tina je podržala telefon k Janezu, da je lahko on odgovoril. »Mama, pa te ja ne tišči mleko? Če je to narobe, se motiš, jaz sem že zelo velik fant.« Oba sta slišala, kako sta se Pija in mati glasno zasmejali. Potem se je zresnil in dodal: »Tako, ženski, zdaj pa kavo kuhat, da ne bo prevroča.« Tina je ugasnila telefon in Janeza cmoknila na lice. Doma pa je potem z odprtimi usti gledala razdejanje okrog domačije. Nekaj preperelih tramov od ostrešja je ležalo naokrog, na enem koncu dvorišča je bil velik kup peska, na drugem koncu malo manjši kup mivke. »Janez, pa ja niso v teh petih dneh obnovili strehe?« »Pa so jo, veš, ugotovil sem, da je to treba najprej urediti. Zato sem Ignaca prosil, da je nesel denar Denisu.« Denis, ki se jima je približal, je na Janezov odgovor dodal: »Mojster, ki je prišel vse to pogledat, je rekel, da mora staro ostre-šje vstran, da je že predolgo zamakalo.« »Denis, jaz sem bil skoraj prepričan, da bo treba vso streho menjati.« Potem se je Denis obrnil izrecno k Janezu in mu rekel: »Vsem, ki so pomagali, sem obljubil sedem evrov na uro. Včeraj sem moral trem, ki so prišli pomagat, povedat, da trenutno ne rabimo več delavcev.« »Dobro si naredil, fant. Sedaj mi pa samo še povej, če si uredil malo izbico, da bova lahko z ženo sama spala.« Denis se je zasmejal. »Če ima človek na voljo toliko denarja, ne more biti nobene ovire.« Tina je kar poletela v hišo. Takoj je ugotovila, da v veliki izbi ni nove postelje. Mati ji je povedala, da je premestitev postelje v malo izbo zahteval Janez. Tina je mater objela okrog ramen in jo potolažila: »V ponedeljek dobite drugo.« »Zame je kavč dober, lepo se naspim na njem.« »Na kavo pridita, Janez je že eno spil,« ju je povabila Pija. »Takoj, Pija, zares sem je potrebna.« Janezu za mizo je potem rekla: »Tako lepo spalnico bova imela.« »Sem rekel Denisu, da je bolje, da me ne čaka, če mu ne uspe tega urediti.« »Pija, kaj pa vajina sobica, sta kaj uredila?« Pija jo je enostavno prijela za roko in povlekla: »To moraš videti.« Sobica je bila podobno urejena kot Reginina v Brežicah, le da je v Pijini sobi v kotu stala nova otroška posteljica. »Veš, ni stalo veliko, pravzaprav sva kupila samo jogi, za vse ostalo sva usposobila stare stvari. Za nekaj časa bo že, potem pa si bova že opomogla. Otroško posteljico sem si komaj danes zjutraj pripeljala. Slučajno sem naletela na sošolko, pa mi jo je takoj ponudila. Imela je kar dve, eno je kupila, drugo pa dobila v dar. Nič ni hotela zanjo.« »Zelo lepa je,« je rekla Tina. »Samo poglej, koliko oblačil za otroka mi je poklonila, pa košarico za nošenje. In poglej to, še zame je dala dve obleki.« »Ne namerava imeti več otrok, da je vse to oddala?« je zanimalo Tino. »Je rekla, da ima dva dovolj, če se bosta pa z možem čez leta odločila še za kakšnega, bo z veseljem nabavila nove stvari.« Tini se je zdelo, da je Pija teh stvari tako zelo vesela. Najlepše kose oblačilc ji je celo razgrnila. Spontano je še sama pričela brskati po teh Pijinih zakladih. Obe sta se spravili na kolena pred veliko omaro in brskali med oblačili. In kar nekako v zadregi je bila, ko se je nad njima pojavil Janez. »Zelo pametno sta z Denisom naredila, da sta uporabila stare stvari, bo več ostalo za vajin pravi dom,« je tudi Janez pohvalil ureditev izbe. »Ravno to je rekel tudi Denis.« »Veš, Pija, najprej name nisi naredila dobrega vtisa, no, se pač nisem mogel sprijazniti z nakitom v tvojem nosu. Sedaj pa vidim, da sem se motil in dam prav Tinci in mami, ki pravita, da si prav v redu dekle.« Pija je zardela kot punčka, potem pa se je takoj namenila ven. »Zini in mami moram še pomagati pri kosilu. Vesta, v steljniku smo uredili zasilno kuhinjo. Danes za zaključek smo malo bolj pogostile, mama je tako zahtevala. Ker so med tednom morali delavci piti pretežno sok in vodo, jim je Denis danes po kosilu postregel tudi z vinom in pivom.« »Torej so delavci še zadaj v steljniku?« »Da, prav vsi so ostali, no, pa saj so ob enih še vsi pošteno delali,« je še pojasnila Pija in stekla v steljnik. »Tinca, torej greva še midva do delavcev.« Samo prikimala je in ga prijela za roko. Na dvorišču se je za trenutek ustavila in rekla: »Želim, da se pred delavci postaviš kot gospodar oziroma lastnik. Vem, da bi posest z lahkoto dobil nazaj. No, to bova v ponedeljek uredila med sabo, čeprav sem razmišljala, da bi kupnino, ki jo je dobila Regina od mene, kar njej prepustila. No, verjetno ji po plačilu dolgov na računu tako ni dosti ostalo. Nujni delež pa bi ji verjetno tudi ti dal.« Janez jo je z obema rokama prijel za obraz, ji pogledal globoko v oči in počasi rekel: »V ponedeljek me boš zapisala kot solastnika, tako da bom lahko pričel urejati papirje za gradnjo nadomestne hiše in delavnice.« »Prav, to sva se torej domenila …« Ni še izgovorila, kar je nameravala, ko je bila deležna poštenega poljuba. Zmotila ju je mati, ki se je oglasila nekaj metrov vstran. »Ne tako, otroka, to se ne počne sredi belega dne.« V zadregi sta se spogledala, se spodobno objela in pohitela k delavcem v steljnik. Denis je ravno pričel deliti plačilo. Ko je opazil Janeza, mu je hotel predati to opravilo, pa ga je Janez odločno zavrnil. »Fant, tebe sem postavil za upravitelja in namestnika go-spodarjev, to je tvoje delo. Glej samo, da boš do vseh pošten. Tudi delavce, ki jih bomo zaposlili, boš predvsem ti izbral. Skra-tka, povem ti, da boš plačo, ki sem ti jo obljubil, pošteno odslužil.« Tina je Janeza povlekla za mizo in obema nalila kozarec vina. Dvignil je kozarec in rekel: »Nazdravimo.« Počakal je, da so imeli vsi polne kozarce, potem je nadaljeval: »Na zdravje ljudi, ki bodo prebivali pod to novo streho, seveda tudi na zdravje vseh prisotnih.« S Tino sta tudi trčila s kozarci. Nekaj časa je še posedela zraven moških. Ko je ugotovila, da soseda Zina in Pija ne potrebujeta njene pomoči, se je naslonila Janezu na ramo in tiho vprašala: »Možek, tako sem utrujena. Boš hud, če grem za eno uro v posteljo?« Pobožal jo je po obrazu. »Seveda ne bom hud, le pojdi.« Toda v veliki izbi je na kavču zagledala mamo, ki je molila, v očeh pa je imela solze. Tiho je sedla k njej in počakala, da je zmolila do konca. Potem je svojo glavo prislonila k njeni in vprašala: »Mati, zakaj pa te solze?« »Ničesar ne vem o hčeri, bogsigavedi, kako reva živi. Mislim, da ji zraven takšnega človeka, ki je ne želi poročiti, čeprav je mati dveh njegovih otrok, ni dobro. Ni me hotela poslušati, pa tako sem se trudila z njo.« »Kako pa veste, da ima dva otroka?« »Ko je odšla od doma, je bila noseča. In ko me je naslednje leto obiskala, je bila zopet noseča. Ampak prstana še vedno ni imela na roki.« »Mati, saj današnji dan ni to nič tako strašnega, veliko parov se danes sploh ne ženi, pa so prav tako srečni.« »Le da moja Regina ni, videla sem žalost v njenih očeh.« »Verjemite mi, da je dobro, le vi morate sprejeti dejstvo, da je pač vzljubila človeka, ki te ljubezni ni vreden.« »Mi je ena oskrbovanka, ko se ga je napila, povedala, da ta moški celo živi v Poljčanah, in to z žensko, ki je že sedem let njegova žena.« »Potem pa hčere sploh ne smete obsojati, verjetno ji falot sploh ni povedal, da je poročen.« »Tudi jaz sem že pomislila na to, ampak nje ni bilo več k meni, da bi jo lahko vprašala. Najbolj pa me muči, da je prodala našo domačijo, saj je vedela, da je to Janezovo.« »Mati, prepričana sem, da je to naredila iz obupa, mislim pa, da je želela predvsem poskrbeti za svojo mamo. Tisto malo pokojnine, ki jo prejemate, ni zadoščalo za vaše bivanje v domu. Vi pa ste dolgo časa potrebovali, da ste se po kapi spravili k sebi. In v tem času je nastal velik dolg, ki ga je pošteno poravnala. Ostanek je dala na banko, na poseben račun, od koder bi lahko jemali, da bi pokrili stroške vašega bivanja v domu. Še dobro, da ste bili sposobni izvesti pobeg in priti na svoj dom.« »Tako zelo sem ti hvaležna, da si mi dovolila, da ostanem. Veš, saj nisem tako slabotna, še veliko ti bom lahko pomagala.« »Tudi če mi ne bi mogli nič več pomagati, bi vas obdržala pri sebi. Tega pa res ne bi zmogla, da bi vas odslovila iz vašega doma.« »Tina, dobro dekle si, srečna sem, da sta se z mojim sinom spoznala. Mu moram reči, da te mora poročiti, da ne bosta živela v grehu.« »Mama, mama,« se je oglasil Janez od vrat, »Tinca je že nekaj dni moja žena, takoj ko bova uspela, bova to uredila še na občini in v cerkvi, da boš srečna.« »Tako je edino prav, meni se celo zdi, da sta že tudi za naraščaj poskrbela.« »Mama, upam, močno upam, da sva,« je dejal in pobožal Tino po obrazu. »Tinca, bi imela kaj proti temu?« »Nič ne bi imela proti, bila bi celo zelo srečna.« Potem se je Janez obrnil k mami: »Pija mi je rekla, naj ti povem, da Zina in Jošt odhajata domov. Ker pa je Jošt spil malo preveč, ju bom jaz zapeljal. Nekaj je omenila, da imaš nekaj za Zino.« Mati je pričela v zadregi pojasnjevati: »Ves teden je tudi Zina pomagala pri delu. Zvečer ji navadno dam, česar nam preveč ostane. Njena najmlajša hči mi je zaupala, da komaj dočakajo mamo in ata, da vedno prineseta nekaj dobrega za jest.« Janez je pripomnil: »Torej jim gre zares na tesno … Zina verjetno ne bi pomagala cele dneve, ko pa ima doma dela na vrh glave.« »Saj se menda spomniš, da sta nama tudi Zina in njena mama velikokrat priskočili na pomoč.« »Seveda se spomnim. Mama, potem pa le pripravi viške zanjo.« Pogledal je Tino in vprašal: »Saj menda nimaš nič proti?« »Seveda nimam, tudi jaz bi ravnala ravno tako, kot je tvoja mama.« V izbo je pogledala Pija. »Mati, tudi potice lahko damo Zini za dekleta, kar precej je je ostalo.« »Seveda, pa nekaj mesa dodaj, pa kruha, verjetno ga danes ne bo pekla. Čez teden pa je bila tu od zore do mraka, da je verjetno pošteno utrujena.« Potem je vstopil še Denis v spremstvu Jošta in Zine. Jošt se je na vso moč trudil, da bi hodil ravno, toda vsi so lahko videli, da je pošteno pijan. Janez je zelo resno rekel Denisu: »Kaj takega naj se ti ne zgodi nikoli več. Oprosti, fant, toda te razvade resnično sovražim.« Ko je Jošt dojel, kaj misli Janez, je prizadeto izjavil: »Janez, Denis, obljubim, da sem danes zadnjič preveč pil.« »Pravilno si se odločil, Jošt. Saj se menda zavedaš, da si kot edini moški pri hiši dolžan poskrbeti za svoje ženske.« »Seveda vem, zato sem Denisu že omenil, da bi tudi mene zaposlil, da bo pri hiši stalen zaslužek. Janez, upam, da ne boš ti proti, sem le že v letih.« »Če se imaš sam za starčka, pa sploh ne smeš ničesar več piti. Le pet let si starejši od mene. Seveda ne bom nasprotoval tvoji zaposlitvi. Pomagala si bova kot dobra soseda, saj se menda spomniš, kolikokrat si me našel pozimi v svojem hlevu in poleti na seniku. Nikoli mi nisi dal vedeti, da te to moti, velikokrat pa si mi ponudil še kruha. Vem tudi, da imaš nekaj več v glavi, in to bom pri tebi pošteno izkoristil.« Doma pri sosedu je iz prtljažnika potegnil veliko torbo in jo ponudil starejšemu dekletu. »Moje ženske vam pošiljajo nekaj sladice. Naj ata jutri, ko pride pomagat, prinese torbo.« Potem se je obrnil k Zini: »Ti pa jutri doma ostani, da si malo odpočiješ.« »Bom, jutri bom doma. Za tisto najnujnejše sva spravila skupaj, sedaj pa bo že šlo.« »Tako je prav, soseda.« »Pa reci mi, Janez, res nameravaš zaposliti Jošta ali se šališ?« »Res ga bom zaposlil, toda prej ne morem, dokler uradno ne prijavim posla. No, do takrat bo delal s plačilom na uro. Ker trenutno še ne morem zapustiti delovnega mesta v Nemčiji, bo odslej Jošt redno pomagal Denisu.« Potem ga je Zina še prosila: »Vem, da z mojim bratom delata skupaj, nič mu ne pravi o tej naši težavi.« »Seveda ne bom, sicer pa mislim, da ti on ne bo mogel več veliko pomagati. Z neko Romunko ima resno zvezo, urejata si namreč skupno stanovanje. Nič, odpravil se bom. Torej, Jošt, jutri se vidiva tam nekje ob devetih ali desetih, pa čeprav je nedelja. V hlevu lepo poduči svoja dekleta, kaj morajo postoriti, da te bodo v tvoji odsotnosti dostojno nadomestila. Slišal sem, da so zelo pridna.« »Seveda so,« je hitro pritrdil Jošt. Doma je našel še tri delavce, zato je Denisu namignil, naj poskrbi, da se ne bo več pilo. Na mizi naj bi bila le hrana in brezalkoholne pijače. Tina ni šla počivat, kot je nameravala, ampak se je z materjo sprehodila do prostora, kjer je prej stal kozolec. Od daleč si je hotela ogledati opravljeno delo. »Lepa hiška je sedaj, mar ne, mati?« »Pametno, da se je na streho dala pločevina. Opečnati strešniki radi počijo in zadnje čase vedno pogosteje klesti toča.« »Da, vaš sin točno ve, kaj dela. Tako mi je všeč, da so spredaj naredili podaljšano streho, bomo lahko pred hišo postavili še kakšno mizo in klop.« »Tina, Janez mi je omenil, da nameravaš rediti konje.« »Da, mati, ampak ne veliko. S tem bom izpolnila obljubo, ki sem jo dala teti, po kateri sem precej podedovala. Tu bi namreč rada imela izletniško kmetijo za družine z otroki, ki imajo motnje v razvoju. Moja teta je imela takšnega sina.« »Česarkoli se boš lotila, pri vsem te bom podpirala. Saj je moj Janez tako srečen, da si ob njem.« »Mati, tudi jaz sem srečna, da je on ob meni.« »Kaj pa tvoja družina, Tinca? Nič ne omenjaš svoje družine.« »Sedem let mi je bilo, ko mi je umrla mama, oče pa živi pri polsestrah na našem domu. Še isto leto, ko je umrla mama, si je pripeljal drugo žensko, češ da bo pazila name. Pa ni minilo niti devet mesecev, kar je bila pri očetu, ko sem dobila prvo polsestro. Verjetno se je meni zraven mačehe še slabše godilo kot Janezu zraven očima. Oče se ni prav nič zavzel zame, če je mačeha grdo ravnala z mano, pravzaprav mu ni bilo mar za nič na svetu. Ko mu je pred tremi leti umrla druga žena, je to sprejel tako samoumevno ... Sploh ni žaloval za njo. Zame pa sploh ne vpraša, tudi če me ni po več mesecev domov.« »Tinca, on je človek, ki zelo trpi v sebi, on je človek, ki ne pokaže svoje bolečine.« Potem se je ob njima ustavil Janez, ki je čez rame objel Tino. Takoj ga je nagovorila: »Veš, česa bi si želela?« »Česa, Tinca, če bo le v moji moči, ti bom izpolnil željo.« »Rada bi, da greš z mano k očetu na moj dom. Ravno sem materi pripovedovala o svoji družini.« »To bom pa zelo rad naredil, ti samo reci, kdaj greva. Ti poznaš že vso mojo družino, jaz pa nikogar od tvojih.« Mati ob njima je pripomnila: »Janez, Tinca še ne pozna tvoje sestre in nečakov ali nečakinj.« »Mama, Tinca za razliko od tebe pozna tudi Regino in njena dva sinova, Nika in Mitjo. Danes sva jih obiskala, preden sva prišla domov. Za v soboto pa sem Regino povabil domov, da še ti spoznaš svoja vnuka.« »Me samo tolažiš ali govoriš resnico?« »Resnico, mama, ta teden bo pri naši hiši še pravi direndaj. Prav vsa ta navlaka se mora temeljito pospraviti, da se ne bo kateri poškodoval.« »Ljubi bog, torej je z njo vse v redu?« »Tako je, mama, z Regino je vse v redu. O tem, da nama je prodala dom, pa sva se že s Tinco pogovorila. Pravi, da bi ji ta greh spregledali. Denar, ki ji je ostal od plačila zapadlih terjatev, ji bova s Tinco pustila, da si bo lahko uredila življenje.« »Ja pa kako sta izvedela, kje živi, če tega niso mogli ugotoviti v domu?« »To je namerno prikrivala, ker v svoji bližini ni več želela Tonija.« »Oh, kaj bo reva sama z dvema otrokoma ...« »Upam, da ne bo tako nespametna, da si v njihovo bližino privleče še slabšega moškega, kot je bil prvi,« je resno rekel Janez. Mati je Tino nekajkrat pobožala po laseh. »Dekle, tako zelo sem vesela in hvaležna bogu, da si vstopila v naše življenje. Prav vsaka molitev bo namenjena tudi tebi, da, predvsem bo namenjena tebi.« Pobožala jo je še po obrazu kot majhno deklico in se napotila proti hiši. Tina je zaklicala za njo: »Mati, malo lezite, da ne bo kaj narobe z vami. Ne pozabite, da ste mi obljubili pomoč.« »Da, otroka, malo bom legla in si vse tole lepo razvrstila po tej moji neumni glavi.« »Mama, midva greva malo do zgornjih sosedov. Če je Igor še pri nas, mu reci, naj gre domov, da se nekaj pomenimo.« To je mati Adela tudi takoj povedala sosedovemu fantu, ki je Denisu v steljniku še pomagal pospravljati prirejene klopi in mize. »Fant, naša dva sta šla do vaših in naročila, da tudi ti pridi domov.« Potem se je obrnila k Denisu in umirjeno rekla: »Ves teden sta s Pijo veliko delala, vzemita si malo časa zase in poglejta in obiščita svoje domače. Vsaj Pijine starše bi morala potolažiti, da je z njo vse v redu, da sta si celo uredila lastno stanovanje. Povabi njene starše, naj se prepričajo. Pa daj jim vedeti, da bo ona tvoja žena.« »Ja, mati, seveda bo Pija moja žena.« »Lepo, da si tako trdno prepričan.« »Oh, mati, niti slutite ne, kaj mi pomeni, zraven tega pa nosi mojega otroka.« »Fant, potem pa se le potrudi, da bo imela Pija ob rojstvu otroka ob sebi pravega moža.« »Ravno o tem razmišljam. Saj ni potrebno, da ustvarjava s poroko ne vem kakšne ceremonije, bova to verjetno uredila tako, da ne bo preveč stroškov.« »Zelo pametno razmišljaš. Torej jo le zapelji malo do njenih in seveda tudi do tvojih. Naj vsi vedo, da mislita s Pijo zelo resno, da vajin otrok ni bil nesrečen spodrsljaj.« »Hvala vam za nasvet,« je rekel Denis in še bolj pohitel z delom. V kuhinji pa je mati rekla Piji: »Če gresta domov, vzemi še ti nekaj potice, orehov je še veliko, bova že spekli drugo. Pija, pa kaj misliš, kdo je pobral te orehe in jih shranil na naše podstrešje?« »Mislim, da je to uredila Igorjeva mati z dekletoma, ker mi je mlajša omenila, da so jih nekaj odnesle tudi domov.« »Dobra in poštena je ta soseda. Pija, jaz bom malo legla in med vajino odsotnostjo pazila na dom. Tinca in Janez pa sta šla do Igorjevih.« Pri zgornjih sosedih pa Janez in Tina nista vedela, ali naj vstopita v hišo ali se raje vrneta domov. Verjetno bi se odločila za vrnitev, če ne bi opazila Igorja, ki je šel proti svojemu domu. »Križ božji, kaj se dogaja pri nas? Upam, da se ni katera poškodovala,« je vzkliknil Igor in kar stekel v hišo. Kmalu so dojeli, za kaj gre. Starejši Igorjevi sestri Ivi je namreč daljna sorodnica Irma, ki ji je botrstvo obljubila, zadnji čas to uslugo odpovedala. Birma pa naj bi bila v domači fari že naslednjo soboto. Mati je potarnala: »Igor, kaj naj naredimo, na kaj takega pa res nisem računala. Pa tako se je Irma hvalila, da jo bo oblekla od glave do pet, sedaj pa noče o tem ničesar več slišati. Verjetno ji je mož prepovedal.« »Eh, mama, bomo že kaj pogruntali. Če ne bo šlo drugače, bomo Šparaklovo Adelo prosili, ona nam te usluge prav gotovo ne bo odklonila,« je Igor tolažil svoje ženske. Med vrati se je sedaj oglasil Janez, ki je končno razumel, kaj se dogaja. »Iva, predlagal bi ti, da prosiš za botro kar ta mlado sosedo, torej mojo Tinco. Ta ima kar precej pod palcem, pa še njen bodoči mož, torej jaz, temu ne bi prav nič nasprotoval.« Mati Micka mu je stopila naproti. »Torej je vse to, kar pravi Igor, res. Se boš torej le vrnil domov?« »Če bi vedel, da je mati posest namenila meni, bi se že zdavnaj vrnil, ampak vsaka napaka je za nekaj dobra. Svoje Tince prav gotovo ne bi nikoli spoznal.« Deklica Iva je plaho pristopila in vprašala: »Bi mi res šla za botro?« »Seveda bi, ne vem, zakaj ne bi.« »Mama, potem bom pa sošolkini sestri lahko vrnila obleko, saj mi je tako prevelika.« Tina jo je takoj potolažila: »Če me boš vzela za botro, bova prav gotovo nabavili takšno, da ti bo prav.« Iva je objela svojo mamo, potem pa pohitela v drug prostor. Ni hotela več jokati pred občinstvom. Mati ju je povabila za mizo. »Sedita, soseda, malo, da nam ne odneseta spanja.« Na mizo je na hitro položila košaro s kru-hom in dodala krožnik ocvrtega piščanca, sinu pa ukazala: »Ti pa pojdi po liter sadjevca.« Janez se je uprl: »Nič ne nosi, sem gor sva šla predvsem zato, da se nama trebuščka malo razgibata in odpočijeta, doma sva preveč naložila.« Prijel je Tino za roko in jo posedel za mizo zraven sebe. Potem je povedal, zakaj sta prišla: »Micka, Igor, mislil sem vam predlagati, da tudi ostrešje od hiše vzamete za kurjavo. Ta les ni tako dotrajan, kot je bil oni od kozolca.« »Seveda bi bili hvaležni, samo težko bi kaj prispevali zanj.« »Micka, to ne bo stalo nič, še mi ga bomo razžagali in pripeljali, samo da se čim prej pospravi. Pričeli bomo s sečnjo v gozdu, pa bo tistih ostankov več kot dovolj za nas.« Ko se je Iva pomirila, se je vrnila v prostor in stopila pred Tino. Prav boječe ji je povedala: »Jutri po deseti maši bi naj botri in starši prišli na sestanek v cerkev.« »Iva, pri tem pa ne bo prav nobenih težav, tvoja nova botra bo torej jutri šla zraven k maši in na sestanek,« jo je vedro potolažila Tina. Tako srečen nasmeh je ušel Ivi. »Lahko z mamo prideva spotoma po vas, bomo šle skupaj?« »Dobro si se domislila, do mene pridita, potem pa bomo Janezu vzele avto in se peljale.« »Oprosti, Tinca, ampak jutri moram nujno na Črešnjevec po traktor. No, sicer pa lahko greva z Denisovim avtom.« »Bom raje jaz vzela Denisovega, s tvojim bi se tako malo bala.« »Tudi jaz mislim, da bo tako bolje, boš mojega prvič peljala, ko bom jaz zraven.« ﷺ Kot otroka sta se držala za roke, ko sta odhajala domov. »Poglej, Janez, ni to nek poseben kraj?« »Odkar si tukaj ti, je to zame čaroben kraj, ne samo poseben.« Sedel je na travo in si jo potegnil v naročje. »Veš, ko sem te prvič zagledal, ko si prihajala proti Zinini in Joštovi domačiji, sem prisotnim nekako v šali rekel, sedaj pa moja prihaja. Tistih dvajset ali trideset metrov, ko si hodila proti hiši, sem razmišljal, kako lepo bi bilo, ko bi bila dejansko moja. Toda v realnost so me postavile Zinine besede, ko je pojasnila, da si kupec mojega doma. Da, to me je dejansko zabolelo, saj sploh nisem vedel, da se moj dom prodaja. Čeprav nisem mogel izvedeti ničesar o mami in sestri, sem kljub žalosti odšel do tebe, enostavno sem te želel še enkrat videti. Toliko domišljije si tisti dan ustvarila v meni, da sem imel občutek, da sem se ponovno rodil. Tako srečen sem bil, ko si mi poklonila nekaj pozornosti. Čez čas pa zelo razočaran, da sem moral prej vstran, še preden si se vrnila od sosedov. Tako sem si želel tvojega klica, ki ga pa zaradi moje napake ni bilo.« »Ko bi ti vedel, kako sem bila razočarana, da si odšel. Vendar sem se malo pomirila, ko si mi na list napisal, da bi me še rad videl. Kar hitro sem se tisti večer spravila na kavč, saj je imel vonj po tebi. Naslednji dan sem bila zopet resnično razočarana, ko sem dojela, da si mi dal napačno telefonsko številko. Toda še naslednjo noč sem tako lepo spala na kavču, vse je še imelo vonj po tebi, še celo sanjala sem o tebi.« »Tinca, greva domov in se spraviva v posteljo, moj bog, tako bi te ljubil.« V kuhinji sta našla mamo, ki je ravno zaključevala z zavijanjem potice. »Mati, mar spet pečete potico?« »Tinca, Piji sem rekla, naj tisti zadnji kos, ki je še ostal, vzame s sabo, da ne bi prišla domov praznih rok.« »A sta šla domov?« »Ja, obema sem rekla, da naj gresta malo k domačim, zdi se mi, da bo danes Denis Pijo prvič peljal na svoj dom. Tako da bodo tudi njegovi vedeli, kako je z njima.« »Kajne, mati, da je imela Tinca srečo, da ga je zaposlila, dober in priden fant je ta Denis.« Potem se je Janez obrnil k Tini in predlagal: »Tinca, kaj, ko bi ti še Jošta zaposlila na kmetiji? Človek resnično potrebuje zaposlitev, pa dvomim, da bom letos uspel pripraviti dokumente za posel. Pa tudi Štefanu sem obljubil, da ne bom prej zapustil delovnega mesta, dokler se ne vrne iz Avstralije oziroma dokler ne usposobim nekoga, ki me bo zamenjal.« »Mislim, da z Joštovo zaposlitvijo ne bo nobenih težav. Bi pa raje videla, da se to zabeleži za dobo enega leta. Nikoli ne veš, kakšni problemi lahko nastanejo. Pa še lažje ga boš potem ti prepisal na svoj posel. Jaz sem za pomoč pri živalih že nekako določila Igorja, njega sem nameravala zaposliti.« »Tinca, mislim, da bodo imeli vsi trije dela čez glavo, vsekakor bom pa stroške zaposlitve nosil jaz. Sicer pa bom poskrbel, da bo od njihovega dela tudi nekaj zaslužka, ne samo izguba.« »Preden nadaljujeva z najinimi načrti, bi želela, da prej spoznaš mojega očeta in sestre, Janez. Bojim se, da potem ne boš več želel razvijati tega najinega odnosa.« »Potem pa greva jutri po kosilu do tvojih. Nazaj lahko greš s svojim avtom, da se bom v ponedeljek lahko jaz odpravil kar čez Maribor in Šentilj. Resnično me zanima, zakaj praviš, da je tvoja družina še hujša od moje.« »Ti pa s svojo družino res nimaš nobenih problemov. Čudovito mamo imaš, jo bom kar posvojila, pa tudi sestra je v redu, tako se trudi za svoja sinova.« Kar pred mamo je Janez rekel: »Ne smeš pozabiti, da sta me pred leti obe obtožili, da sem jima pokončal očeta oziroma moža.« »Kar nekaj časa si se pred tem zaklinjal, da ga boš pokončal,« je pripomnila mama. »Dejansko je imel srečo, da ga nisem imel na dosegu roke, kadar sem te videl vso pretepeno.« »Janez, jaz pa verjamem, da bi mu kljub vsemu prizanesel. Mi je pa še danes žal, da sem ga vzela. Pred poroko nisem prepoznala njegovega ljubosumja. Ni mogel preboleti, da sem bila pred njim z drugim moškim.« Potem se je plaho oglasila Tina: »Mati, zakaj sinu ne zau-pate, kdo je Janezov oče, mislim, da mu vsaj to dolgujete.« Mati je pristopila k njej in ji šepetaje rekla: »Žal mu ravno tega ne morem povedati.« Janez je ob strani pripomnil: »Mama, nočeš ali ne moreš?« »Janez, ne morem,« je še rekla, potem pa pričela jokati. Janez jo je objel čez ramena in tolažil. »Je že v redu, o tem ne bomo več govorili.« Pristopila je še Tina in prosila: »Ne zameriti, nisem vas želela prizadeti.« Bilo ji je resnično hudo, da ji je z vprašanjem povzročila bolečino. »Je že v redu, otroka, mogoče vama bom nekoč lahko povedala,« je sedaj mati tolažila njiju. ﷺ Čeprav je bila naslednji dan nedelja, so se moški zjutraj pošteno lotili dela. Po dopoldanski malici sta se Igor in Jošt spravila nazaj k delu, Denis in Janez pa sta se odpravila po traktor. Pija in mati sta se lotili priprave kosila, Tina pa se je namenila v cerkev s svojo birmanko in njeno sestro ter mamo. Pred odhodom je prosila: »Mama, Pija, bi lahko z nami danes jedle tudi naše sosede? Saj bosta skuhali malo več?« »Seveda lahko, bova kar v steljniku pripravili kosilo,« je prikimala mati. »Tisti prostor bomo tako morali malo bolje urediti, kar nekaj časa bo pri hiši več delavcev,« je še rekla Tina, potem pa pohi-tela, saj so jo sesede že nestrpno čakale ob avtu. Tako ponosno je Iva sedela ob svoji novi botri. Kar nekajkrat pa se je vidno obrnila in obtožujoče pogledala žensko, ki ji je zadnji hip odpovedala botrstvo. Na sestanku po maši sta Tina in nesojena botra Irma slučajno imeli sedeže skupaj. Ne da bi Tina Irmi dala vedeti, da ve, kdo je, se ji je Irma tiho izpovedala: »Hvaležna sem vam, da ste stopili na moje mesto. Sem le mati dveh otrok in se moram tudi prilagoditi svojemu oblastnemu, predvsem pa grobemu možu. Kar naenkrat je zahteval, naj odpovem, češ da ne bo delal za tuje otroke. Dovolil je le, da sem botra njegovi nečakinji. Iva je nam-reč moja daljna sorodnica.« Tina ji je odkrito odgovorila, kar je tisti trenutek mislila o vsem skupaj: »Na vašem mestu bi zahtevala, da si tudi njegova nečakinja poišče drugo botro. Mi je Iva zaupala, da k družinske-mu proračunu vi prispevate veliko več kot vaš mož, ki ga tako skrbijo finance. No, so pa tudi ženske, ki enostavno dovolijo, da sebičneži hodijo po njih. Jaz zaradi takšne osebe vsekakor ne bi prelomila dane obljube.« »To so bile pa malo hude besede,« je Irma skoraj okregala Tino. »Za moja življenjska merila ne. Na vašem mestu bi za nečakinjinega botra zapisala kar moža. Pa naj to dolžnost spodobno opravi on, po možnosti še s svojim denarjem.« Irma se je skrivnostno nasmehnila in res čisto potiho dejala: »Mogoče pa bom tako korajžna, da se bom ravnala po va-šem nasvetu.« Ker je v tem trenutku vstopil župnik, sta prekinili pogovor. Irma se je samo še obrnila k Ivi in njeni mami Micki in prosila: »Oprostite mi, sem pač slabička.« Pri vpisu botrovih podatkov je bila Irma na vrsti pred Tino, zato je Tina jasno slišala, da je za botra moževi nečakinji uradno zabeležila svojega moža in ne sebe. Nečakinja njenega moža in njena mati sta to dojeli in takoj vprašali, zakaj tako. Irma je mirno pojasnila, da mora ona na dan birme nujno na službeno izpopolnjevanje. Doma so potem Tina in sosede prisotnim pri kosilu podrobno opisale dogodek iz cerkve. Janez se je na veliko zasmejal: »Temu debilu bom na dan birme še jaz kakšno zagodel. Veste, tam dvajset let nazaj, ko sem delal na žagi, se je ta cepec dobesedno izživljal nad mano. Na žagi je bil nekak vodja manjše skupine delavcev, ker je pač imel poklicno lesarsko šolo. Toda poveličeval se je tako, kot da je najmanj inženir. Velikokrat je zahteval, da smo morali na prostem zlagati deske tudi, ko je pošteno deževalo. Ko smo ga fantje nekega večera v gostilni malo potresli, je postal malo bolj človeški.« Ko je Iva s svojo družino odhajala, ji je Tina rekla: »Jutri po kosilu pridi, bova šli po nakupih. Zanima me, ali bi rada imela belo obleko ali kaj takega, kar boš lahko še kasneje nosila?« »Raje nekaj takega, kar bom lahko tudi kasneje nosila, tudi mama in Igor pravita tako.« »No, potem pa bova nekaj takega poiskali.« »Dovolj je za danes,« je Janez zaključil kosilo. Sosed Jošt se je takoj namenil domov. Bil je popolnoma trezen. Vsi so za žejo, tudi pri kosilu, pili samo lahko limonado brez sladkorja. Tina je po Joštovem odhodu poklicala očeta in mu najavila svoj obisk z bodočim možem. Zelo jo je presenetila očetova navdušenost. »Tina, skrajni čas, da pripelješ enega moškega še Nini.« Ker je njun pogovor spremljal tudi Janez, je pozneje vprašal: »Kaj je oče mislil s tem?« »Na to vprašanje ti bom odgovorila pri očetu.« Tina in Janez sta se potem kar hitro odpravila k njeni družini. Malo pred njenim domom jo je pogledal: »Naj očeta vprašam, če mi smeš postati žena?« »Bilo bi lepo. Presenečena pa bom, če si boš tega sploh še želel, ko boš spoznal moje.« »Tinca, vsaj nekaj malega mi povej, da ne bom res preveč šokiran.« »Tako, tukaj sva, kaj kmalu boš sam dojel.« Prijela ga je za roko in povlekla za sabo. Imela je občutek, da Janez okleva z vstopom. Po avtih pred hišo je vedela, da sta tam tudi partnerja starejših sester, njeni sestri namreč ne vozita. Ko sta vstopila, je oče navrgel: »Res skrajni čas, da se vsi zberemo in se pomenimo o določenih stvareh.« Tina se je obrnila k Janezu, da mu predstavi družino. Pokazala je na petnajstletno sestro Nino. »To je moja sestrica.« Potem je pokazala na očeta. »To je moj oče.« Ostalih dveh sester in njunih partnerjev ni predstavila. Da bi prikrila nastalo zadrego, je iz torbe potegnila plišasto lisičko in jo ponudila Nini. Tako zelo je je bila vesela, da je v hipu splezala na stol in ko je bila dovolj visoka, je Tino močno objela in pocmokala z vlažnimi poljubčki. Nina je bila stara petnajst let, toda s svojim telesnim in duševnim razvojem je bila kot dekletca šestih ali sedmih let. »Le nesi lisičko spančkat k drugim, samo pazi, da je ne daš zraven piščančka, lisička bi ga lahko pojedla.« »Tina, pa saj veš, da moje živali ne jedo. Samo spijo in hodijo z mano na sprehod.« Potem se je Nina v Tininem naročju zagledala v Janeza. »Ata je rekel, da boš tudi meni pripeljala fanta, tako kot si ga Klari in Evi, ampak je tako velik.« Takrat je Janez dojel, da se mu je Tina bala predstaviti prizadeto sestro. Spontano ji je ponudil roke in rekel: »Čeprav sem velik, imam zelo rad takšna prijazna dekleta. Mi boš pokazala svoje živali?« »Bom, veš, prav vse mi je Tina kupila.« »Ampak je poredna, sploh mi ni povedala, da imaš rada živali.« »Saj punčke imam tudi rada, lahko mi tudi punčko prineseš.« Spustila se je na tla in ga prijela za roko. »Pridi, bova dala lisičko spat.« Peljala ga je v sobico, ki je bila njeno kraljestvo. Vrat med prostoroma nista zaprla, zato so odrasli lahko spremljali njun pogovor. Tina se je kar nekajkrat nasmejala in se naslonila očetu na ramo. Nenadoma se je zresnila in tiho rekla: »Močno upam, da bo tudi moja tretja sestra vzljubila mojega fanta in seveda tudi on njo.« Oče je prikimal. »Tina, jaz na to močno računam.« Potem sta se vrnila Nina in Janez. Nina je vsem na glas oznanila: »Janez je rekel, da bom tudi jaz njegova, ne samo Tina.« »Potem je pa vse v najlepšem redu,« je smeje prikimala Tina. Janez je vzel Nino v naročje in potrdil njene besede. »Od danes dalje imam torej kar dve ljubici. Veš, Nina, s Tinco nameravava poleg velikih konj kupiti tudi take majhne, da jih boš lahko tudi ti jezdila.« Potem je narejeno resno pripomnil: »Nina, pa saj med igračami sploh nimaš nobenega konja, ti ga bom jaz prihodnjič prinesel.« »Res? Veš, takega velikega bi imela, da bi se lahko na njem zibala.« »Na prav takšnega sem mislil, dokler najina Tinca ne kupi živih konj.« Starejša sestra se je obrnila k Tini. »Za takšne oslarije torej zapravljaš tetino dediščino.« Tina je mirno odgovorila: »Bi rada še dediščino?« »Eva, takoj utihni, vsega njenega pa res ne moreta imeti. Teti oziroma svoji sestri sem svetoval, da je prav vse zapisala Tini. In vidim, da sem imel popolnoma prav. Vem namreč, da bo prav Tina poskrbela za našo Nino, če zanjo ne bom mogel več sam skrbeti. Tudi ta dom bo ostal izključno Tinin, če bo priprav-ljena poskrbeti za našo Nino.« »Oče, saj ne misliš resno, mar midve nisva tvoji?« je Eva povzdignila glas. »Tisti dan, ko sta legli s Tininim fantom, sta izgubili naziv hčere oziroma sestre. Vem, da vaju Tina ne more imeti za sestri, prav tako kot jaz ne za hčeri. Pravzaprav bi želel, da si kar obe poiščeta stanovanje drugje. Prav nobena nima rada Nine, še manj pa vajina puhloglava moška. Še danes mi ni jasno, kaj je Tina videla na njima.« Janez je prav zbegan gledal zdaj enega, potem drugega, nazadnje pa Nini, ki jo je imel še vedno na rokah, rekel: »Kaj, če bi šla midva na sprehod, da se prisotni pomenijo, tako kot je treba.« Tina je pojasnila: »Janez, moj družinski problem ni moja najmlajša sestrica, pač pa njeni starejši sestri. Da boš vedel, za kaj gre, ti moram vse štiri prisotne predstaviti.« Pokazala je na moškega, ki je sedel v kotu pri mizi. »Janez, tale je moj prvi fant.« Potem je pokazala na drugega ob njem in rekla: »Tole pa je moj drugi fant. Še dobro, da z nobenim nisem spala. No, takrat nobenega nisem imela za, kakor je že oče rekel, puhloglavca, še danes ne morem verjeti, da sta me bila oba sposobna tako ponižati. Ko sem Mitjo seznanila s svojo družino, sem ga že čez teden dni našla z Evo, Dejana pa že takoj drugi dan z drugo sestro Klaro.« »Res ne more biti vse v redu z njima, če sta te zamenjala za tvoji sestri.« Eva je povlekla Klaro in glasno rekla: »Gremo, pri takšnem pogovoru pa res ne bom sodelovala.« »Le pojdite, pa razmislite o mojih besedah in si poiščite nov dom,« je dokaj umirjeno rekel oče. »Klara in Eva, ta dom vama absolutno ne pripada.« Brez besed sta se sestri s partnerjema umaknili v svoje prostore. »Če se mi otroci ne bi smilili, bi jih že zdavnaj odslovil,« je zavzdihnil oče. »Pet let sta Mitja in Eva skupaj, pa jima še ni us-pelo kupiti svoje postelje. Še dobro, da Eva vsaj s šolo vztraja.« Janeza je zanimalo: »Tina, koliko sta sploh stari sestri?« »Osem in devet let sta mlajši, s svojo mladostjo sta premamili moja fanta.« »Hvala bogu, da sta jih, drugače se verjetno midva ne bi nikoli srečala.« Janez jo je enostavno potegnil v objem. Tudi Nina jo je objela, saj jo je imel Janez še vedno v naročju. Potem je Janez predlagal: »Kaj, če bi mi štirje šli malo na sprehod okrog doma, tako lep sonček je zunaj.« Oče je hotel vzeti Nino iz Janezovih rok, pa se mu je odločno uprla. »Je Tina rekla, da je lahko Janez tudi moj.« Oče in Tina sta se spogledala, na obeh obrazih se je pojavil smehljaj. »Lep dom imaš, Tinca,« je pripomnil Janez, ko so prišli pred hišo. »Škoda, da ga v preteklosti nisem mogla tako imenovati.« Pogledala je očeta in odločno nadaljevala: »Očetu nikoli ni bilo mar, kaj se dogaja z mano. Ko je bil na terenu, sem tudi jaz, prav tako kot ti, morala večkrat spati zunaj.« Ozrla se je proti hiši in pokazala proti gornjemu oknu. »Glej, tam sta imeli sobo Eva in Klara. Tako z užitkom sta mi skozi okno kazali jezik in osle, ko me je mačeha spodila iz hiše. Pa to se je zgodilo velikokrat. Še huje je postalo, ko se je rodila Nina. Če je samo malo zajokala, me je že prijela za lase in potisnila skozi vežna vrata. Takrat sem imela komaj petnajst let. Tako srečna sem bila, ko sem med srednjo šolo čez teden lahko stanovala pri očetovi sestrični v Ljubljani. Toda žal je prehitro prišel petek in morala sem domov. Nikoli me nihče ni vprašal, če mogoče kaj potrebujem, niti oče ne. Še dobro, da me je imela njegova sestra rada. Skrivaj mi je priskrbela kakšen kos oblačila in mi dala tudi nekaj drobiža, da sem imela za vložke in za ponovni prevoz do doma. Čeprav sem imela lepo štipendijo in tudi otroške doklade si oče dobival zame, nisem tega denarja nikoli videla.« Oče je protestiral: »Moral sem kriti stroške tvojega bivanja pri sestrični.« »Oče, zelo dobro vem, koliko je stala moja nastanitev in tudi, koliko je znašala štipendija pa otroški dokladi, kar lepa vsota je ostala tej tvoji drugi ženi. V soboto in nedeljo, če tebe ni bilo doma, pa sem se največkrat prehranjevala pri teti. Čeprav je stric gledal na vsak grižljaj, je teta našla način, da nisem bila lačna.« »Tina, tega nisem vedel,« je žalostno rekel oče. Tina je očitala dalje, končno je imela toliko moči, da je za-tajeno bolečino spravila iz sebe. »Oče, vedno se mi je zdelo, da ti za nikogar ni mar, še najmanj pa zame.« »Oh, Tina, še danes, po triindvajsetih letih, mi je mar za tvojo mamo. Čas, ki ga živim po njeni smrti, se mi zdi, da sploh ni resničen. Resnično nimam pojma, kako sem se zapletel z drugo žensko, ne vem, kako so se ob meni pojavile še kar tri hčere. Tvoje šolanje sem spremljal tam nekje od daleč. Tina, po smrti tvoje mame enostavno ne obstajam. Verjetno sem se zaradi tega pustil tako voditi. Zadnje čase mi razmišljanje o najmlajši povzroča velike skrbi. Vem, da mi ti prav ničesar ne dolguješ, pa vendar lahko računam le nate.« »Eva ni tako slaba, zdi se mi lepo, da se trudi s šolo,« je Tina vzela sestro v bran. »Ravno pred dnevi sem dojel, da je najslabši člen v naši družini. Mož in sin ji ne pomenita nič, mož je zanjo prestar, sin pa mu je preveč podoben.« »Samo devet let je starejši,« je pojasnila Tina. »No, očitno je dognala, da je to prevelika razlika. Dobila si je baje drugega moškega, ki je njenih let.« »Se nameravata Eva in Mitja ločiti?« je bila Tina resnično presenečena. »Verjetno, sina mu namerava kar prepustiti. Otrok in tudi Mitja sta večino časa pri njegovih. Ne vem, zakaj se še sploh trudi z našo Evo.« Ker je Janez videl, da Tina joče, je odložil Nino in jo prižel k sebi. »Ne jokat, Tinca, še jaz bom začel.« Tako ljubeče jo je bo-žal po hrbtu. Toda Nina je hotela imeti Tino zase. Z obema rokama jo je objela okrog pasu in ji očitala: »Nazadnje si rekla in obljubila, da bova šli samo midve peš na sladoled.« Tina se je po sestrinem očitku malo umirila. »Toda ravno danes nimam niti kovanca pri sebi.« Pogledala je Janeza. »Je mogoče kaj v tvoji denarnici?« »Toliko se bo že našlo, vzemi, kolikor rabiš.« Ponudil ji je denarnico. »Ne mu vsega vzeti, potem mi ne bo mogel konja kupiti,« je zaskrbelo Nino. »Nič ne skrbi, Nina, konja dobiš že v petek proti večeru,« je hitel deklico tolažiti Janez. Nina je pričela računati na prste: »Ponedeljek, torek … čez pet dni boš prišel.« »Da, proti večeru ali zvečer bom prišel.« »Te bom že počakala,« je odgovorila in podala roko svoji oboževani sestri. »Vidva pa se medtem še malo sprehodita, zraven pa potešita radovednost drug o drugem,« je Tina predlagala moškima. Potem je s sestrico stekla proti kilometer oddaljeni slaščičarni. Vse dokler se nista umaknili za prve hiše, sta oče in Janez gledala za njima. Janez je nekako hotel potolažiti očeta. »Nič ne skrbite za svoji dekleti, obljubim, da bom lepo poskrbel za obe. Nino bom odslej obravnaval kot svojo hčer.« »Lepo je to vedeti. Nekako v sebi pa čutim, da ti lahko tudi verjamem.« Potem sta govorila o tem in onem. Očeta je prav vse zanimalo: kaj se trenutno dogaja s Tino, kaj počne in tudi, kaj name-rava. Ko sta že videla prihajati Tino in Nino, je Janez nenadoma rekel očetu: »Veste, Tinca mi je dovolila, da vas vprašam, če mi jo daste za ženo.« »Fant, prav rad ti jo dam, če mi obljubiš, da me boš občasno povabil k sebi. Tako kot danes Tina vedno joče, kadar naju z Nino obišče, zato bi jo rad tudi jaz kdaj obiskal.« »Seveda, takoj ko se bo za zmeraj preselila, vas pridemo iskat.« Proti njima je na vso moč tekla Nina, pred seboj je držala roke z razširjenimi prsti in na ves glas kričala: »Ata, Tina je rekla, da bo prišla čez toliko dni po mene.« Ko se je zadihano ustavila, si je hitro sezula čevelj in dodatno razložila: »Prišla bo čez toliko dni, kot imam prstov na roki, in še tri na nogi.« Potem je resno pogledala Janeza: »Ti pa prideš čez toliko dni, mar ne?« Pri tem je pokazala roko z vsemi prsti. »Seveda, čez pet dni dobiš konja za guganje.« Sramežljivo ga je objela okrog pasu in pojasnila: »Ti si bolj prijazen kot Dejan in Mitja.« Pogladil jo je po laseh in vprašal: »Koliko sladoleda sta pa pojedli, da sta se tako dolgo obirali?« »Jaz dva, Tina pa enega in eno kavo.« »Potem pa je Tina poredna, tudi jaz bi pil kavo.« Še enkrat so se vsi štirje odpravili, tokrat v bližnjo gostilno. Kar nekaj časa so posedeli na terasi, kjer so lahko v bližini spremljali Nino na zibelki. »Kaj misliš, ata, bo naša Nina še kaj zrasla?« »Tina, bojim se da ne. V zadnjih desetih mesecih ni dodala nobenega milimetra, se pa malo umsko popravlja. Včasih me pošteno preseneti s kakšnim vprašanjem. Tudi sestrin sinek na koncu ni več rasel, le na umu je pridobival. Tako se zadnje čase nekako bojim, da bi jo izgubil.« »Oče, dobro vem, da zdravniki Nini niso napovedali visoke starosti, toda zdi se mi, da pri njej življenje poteka podobno kot pri tetinem Domnu. Ampak Domen je doživel več kot štirideset let.« »Upam, da Nine ne bom izgubil pred svojim odhodom.« »Zdi se mi, da ti njeni sestri delata veliko več skrbi kot Nina, Evi ne bom nikoli odpustila, če zapusti sina.« »Tudi jaz ne, še isti dan jo bom prisilil, da bo zapustila naš dom.« »Moj bog, sploh si ne morem zamisliti, da je sposobna česa takega,« je žalostno rekla Tina. Pred odhodom iz gostilne so se dogovorili, da čez dva te-dna nekdo pride iskat očeta in Nino, da bosta videla, kje bo odslej živela Tina. Preden sta sedla v avto, se jima je približala Klara s sinkom v naročju. V zadregi pred Janezom je nagovorila Tino: »Ti imaš boljši pregled po stanovanjih v Ljubljani … Mogoče bi mi pomagala najti vsaj kakšno garsonjero. Dejan je končno dobil spodobno delo, pa je ta vožnja tako zoprna.« »Na tak način bi verjetno še ti lahko dokončala šolo,« je potipala Tina. »Za začetek bi si poiskala kakšno delo, pa bi jo mogoče ob delu končala.« Tina je pogledala Janeza, kot da ga sprašuje za mnenje. »Tinca, kljub vsemu je tvoja sestra. Sicer pa sama veš, če je že čas za odpustke. Jaz sem mami in sestri oprostil, pa dobro veš, kaj sta mi storili.« Tina je pogledala Klaro in prosila: »Preden ti kaj obljubim, mi pojasni, kaj se dogaja z Evo.« »Sploh ni tako, kot ti je zadevo verjetno prikazal oče. Reva je z živci na koncu. Zato tudi Mitja njunega fanta večkrat odpelje k svoji mami. Eva je namreč zanosila, pa sama veš, kako nam je s prostorom na tesno. Nič si ni omislila ljubčka, se pa na vso moč trudi, da bi pred porodom uspela zaključiti šolo.« »Hvala, Klara, nekako si me pomirila. Glede tvojega stanovanja v Ljubljani pa se bova z Janezom pogovorila, mogoče tudi o tvoji zaposlitvi.« »Vedela sem, da bo tvoja zamera popustila, ko si boš dobila moškega,« je Klara ponagajala sestri. Janez se je nasmehnil. »V tretje gre rado, ampak moja Tinca se je takoj sprijaznila, da si je tudi mene prisvojila njena tretja sestra.« Tina se je nagnila k njemu, se dvignila na prste in mu na lice pritisnila močan poljub. »Zaradi tega sem celo zelo srečna. Pa veš, Klara, odkar imam ob sebi tega posebnega moškega, sem bogu celo hvaležna, da se je vse to zgodilo.« Potem je za trenutek stopila še do očeta in ga nagovorila: »Ata, ravnokar mi je bila razložena še druga stran življenja moje družine. Še danes vsi skupaj lepo sedite za mizo in se pogovorite kot odrasli kulturni ljudje. Naj vam dam en sam namig, Evin mali Mohor bi si vendar lahko sobo delil z Nino. Nina ima sama na razpolago največji prostor v hiši. Pa še Mohorja ima zelo rada. Mislim, da bi bila celo srečna, če bi si z njim lahko delila sobo. Sicer pa, ata, čez štirinajst dni se vidimo, pa se bomo takrat pred odhodom malo pogovorili.« »Prav, Tina, torej le pridi, da ne bo zopet minilo pol leta, preden se boš prikazala.« »Zagotovo pridem,« je še rekla in nekako potolažena sedla k Janezu v avto. »Kaj, če bi midva danes kar v Ljubljani prespala,« je med vožnjo predlagal Janez. »Tako bi te rad brez zadržkov ljubil.« »Janez, Janez, ta zadeva pa tebi resnično veliko pomeni. No, če sem odkrita, tudi jaz to vedno raje počnem.« »Kar verjemi, da si veliko zamudila, čeprav sem pravzaprav srečen, da pred mano ni bilo drugih. Nekako na Dejana in Mitjo sploh nisem jezen, da sta te zamenjala za tvoji sestri.« »Tudi jaz sedaj drugače razmišljam. Če bi fanta pri meni dobila, kar sta jima ponudili sestri, bi verjetno moje življenje šlo po drugačni poti. Skratka, zadovoljna sem, da mi je usoda to namenila.« V stanovanju sta se takoj stisnila v strasten objem. Naenkrat se je Janez na hitro odmaknil, jo pogledal globoko v oči, nato pa zdrsnil na kolena. »Tinca, tvoj oče je rad pristal na to, da mi te da za ženo. Srečen bi bil, da bi se s tem tudi ti strinjala.« Spustila se je k njemu na kolena, ga močno objela in mu čisto v uho rekla: »Ljubi, če te ne bi želela za moža, ti ne bi dovolila, da me ljubiš. Seveda bi bila rada tvoja žena, saj mogoče že v meni raste tvoj otrok.« »Zares si želim, da se nisem trudil zaman.« »V petek, ko prideš, bova vedela.« Potem jo je dvignil in se namenil proti postelji. S toliko nežnosti in ljubezni sta odplavala v višine. »To je pa bilo nekaj nadnaravnega,« mu je potem vsa izčrpana tiho rekla. »Da, za to doživetje je poskrbel nekdo, ki je nad nama. Še nikoli nisem doživel in občutil česa podobnega. Imel sem občutek, da ti dajem prav vse, kar premorem.« Udobno se mu je namestila na prsi in dahnila: »Zdi se mi, da sedaj ničesar več ne potrebujem v življenju, dovolj mi bo samo tvoja bližina.« Zadnje besede je še komaj slišno ujel. Tina mu je enosta-vno zaspala na prsih. Ni je odmaknil. Ko je spala, jo je držal v objemu in se igral z njenimi lasmi. Da, Janez je v tej bližini doživljal svoje najlepše trenutke v življenju. Kar nekajkrat so mu privrele solze v oči. Njegova blaženost je malo zbledela, ko je zaslišal odklepanje vhodnih vrat. Vedel je, da prihaja Tinina sodelavka, ki zopet išče zatočišče. Na hitro je potegnil odejo na njuna gola telesa. Cirila je tiho zaprla vrata njune izbe in si pripravila večerjo. Čez čas je slišal, da je ugasnila luč in legla. Ker se je Tina v spanju končno obrnila, se je tudi sam udo-bno namestil in se ji pridružil. Zjutraj ga je zopet prebudil ropot v stanovanju. Tina ob njem je še vedno spokojno spala. Nujno bi moral na stranišče, pa ni hotel buditi ljubljene ženske ob sebi. Previdno se je namestil na komolec in jo opazoval. Tako blažene bližine Janez v življenju še ni izkusil. Ko pa mu je pogled končno zataval na uro, se je odločil, da jo prebudi. Ampak še enkrat jo je želel ljubiti. Previdno je vstal in oblekel spodnjice, ni bil nam-reč prepričan, ali je Cirila že odšla, in pohitel na stranišče. Po nežni združitvi je potem predlagal: »Tinca, kaj, ko bi se kar danes prijavila za poroko? Lažje bova potem kot uradna zakonca urejala dokumente.« Z nasmehom mu je samo prikimala in mu pritisnila poljub na ustnice. Potem je skrbno vprašala: »Bi jajčka za zajtrk? Jaz bi jih, že dolgo jih nisem jedla.« »Bi, Tinca, umešana, pa kar štiri zame, da bo zaleglo. Izgubljeno energijo moram nadoknaditi.« »Potem pa štiri. Možek, ti pa odpri kozarec kumaric, rada jih imam zraven jajčk.« »Jaz tudi, včasih jih zmažem kar poln kozarec naenkrat.« Na kratko sta se potem oglasila še na Tininem delovnem mestu, potem pa sta jo mahnila proti Pohorju. Med potjo sta zavila na Trojane, saj je Tina želela kupiti nekaj krofov. Med čakanjem nanje sta popila kavo in se dogovorila, kaj vse bi bilo potrebno urediti, da bi lahko zaposlila Igorja in Jošta. Strinjala sta se, da bosta to izvedla takoj, ko bo mogoče. V Slovenski Bistrici sta se najprej ustavila v nepremičninski agenciji. Lastnica se je končno odločila, da se bo upokojila. Ena agentka naj bi se prezaposlila na drugo agencijo, Iris in njen fant pa bi ostala z novo lastnico. Tudi za Cirilino nastanitev sta poskrbela. Cirila naj bi se vselila v stanovanje Iris, saj je že večino časa bivala pri fantu. Preden sta se odpravila, sta morala lastnici natančno pojasniti, kaj je z Regino. Na matičnem uradu sta določila datum poroke čez tri te-dne. Potem sta uredila glede Igorjeve in Joštove zaposlitve, Pijo pa naj bi zaposlila čez čas, skratka takrat, ko bo dokončno urejen lastniški prenos agencije. Ko sta uredila, kar sta nameravala, sta si privoščila kavo, kosilu pa se je Tina odrekla, češ da bosta Pija in mati užaljeni, če ne bosta jedla doma. Doma so imeli kosilo zopet v steljniku, saj sta bila zraven Igorja in Jošta še dva moška. Pa tudi Igorjeva sestra Iva je jedla z njimi, saj je že skoraj uro čakala na Tino, da gresta po nakupih. Vsem moškim je Janez častil pivo s pripombo: »To je danes izjema, s Tinco sva se včeraj zaročila, danes pa na občini uredila, da se poročiva čez slabe tri tedne.« Potem je pričel deliti navodila za tekoči teden. Kot pravi veliki šef je na glas pred vsemi rekel: »Denis, ti si za vse glavni, seveda takoj za mojo bodočo ženo, ona bo šefica. Ker sta z jutrišnjim dnem Igor in Jošt tudi uradno zaposlena na Šparaklovi domačiji, naj njuno delo traja od sedmih do treh. Ob desetih ali pol enajstih bosta imela toplo malico. Če bi kateri rad kaj pojedel izven tega časa, naj se obrne na Pijo ali mojo mamo. Lačen pri tej hiši ne sme biti nihče, za žejo je vode dovolj. Skratka, potrebno bo pričeti s košnjo in z urejanjem tega steljnika, ta prostor naj bi bil kasneje namenjen obiskovalcem naše domačije. Igor, predvsem tebe bova s Tinco zadolžila, da se dodobra pozanimaš o dejavnosti, ki jo namerava uvesti Tinca.« »Janez, bom moškim priskrbela en boljši računalnik, da ga bodo imeli na razpolago,« je pripomnila Tina. »Zelo pametno, Tinca, potem bom lahko zaposlenim dajal delovna navodila prek računalnika.« »Meni tudi?« je zanimalo šokiranega Jošta. »Jaz se pa na to res čisto nič ne spoznam.« »Seveda, tudi ti boš prejemal navodila prek računalnika. Dokler se ga ne navadiš, ti bosta Denis in Pija pomagala.« »Torej sem tudi jaz od jutri dalje zaposlen?« se je plaho oglasil Igor. »Tako je. Igor, jutri bosta tebe in Jošta Denis ali Pija zapeljala v mesto, da še z vajine strani uredita, kar je potrebno, da bo vse po predpisih.« »Škoda, da tudi mene ni zadela takšna sreča,« je zamomljal Denisov brat. »Ivan, to je le za dobo enega leta, kasneje bosta oba zaposlena v mojem podjetju, med novimi pa boš prav gotovo tudi ti.« Potem se je obrnil še k drugemu delavcu in dodal: »Seveda bom računal tudi nate, do tačas pa pomagajta, plačana bosta po urnem dogovoru. Dela je pri hiši več kot dovolj, pomenita se z Denisom.« Potem je zopet pogledal Denisa: »Za delo, ki ga bom zahteval, da se opravi, najemi še dodatno pomoč, s tem boš lahko spoznaval ljudi, ki jih bomo zaposlili. Plačuj pa sproti, nikomur ne smemo ostati dožni, dolga ne maram.« Tina je pristopila k Janezu in mu predlagala: »Kaj, če bi sedaj legel, da boš lahko vozil ponoči?« »Tinca, odločil sem se, da se bom kar odpravil in se v Nemčiji pošteno naspal, veliko dela me čaka jutri. Moj delodajalec bo prisoten le še dva dni, potem se vrne v Avstralijo k poškodovanemu sinu. Moram ugotoviti, kaj vse mi bo dovolil, da vzamem za svoj lasten posel tu doma.« »No, že sam veš, kaj je dobro zate,« mu je pritrdila Tina. »Tinca, pred odhodom vaju bom z Ivo pospremil v Maribor, da kupita vse, kot je treba. Iva, saj si menda razumela, ko sem, rekel, da bo Tinca kmalu moja žena, torej ti bom jaz boter.« Sramežljivo dekle je samo prikimalo. Janez je vstal. »Torej se odpravimo.« Še prej je s prstom pokazal na Denisa, Igorja in Jošta. »Jutri ob sedmih boste imeli na računalniku natančna navodila za delo. Računalnik bo Tinca kar danes pripeljala. Pija, ti poskrbi, da bo možem to dosegljivo. Med drugim ti morava s Tinco povedati, da boš zaposlena še pravočasno, da boš lahko koristila porodniško.« Pija je komaj spravila iz sebe hvala vama, potem pa pohitela iz prostora. Ni hotela jokati pred vsemi. Resno se je Janez obrnil še k Denisu in vprašal: »Je ne nameravaš vzeti za ženo? Zdi se mi dobra ženska.« »Seveda jo bom vzel za ženo, sem jo že vprašal in je pristala. Ko sva bila doma, sva tudi domačim povedala. Zmenila pa sva se, da bo najina poroka bolj skromna, to bo samo najin dan. V kratkem bom prosil za kakšen dan dopusta.« »Le čim prej to uredita. Glede Pijine pomoči sva se s Tinco zmenila, da ji bova sama plačala.« »Nekaj ji morava vsekakor dati, naša mama ni zdrava, da bi toliko delala,« je dodala Tina. Potem se je obrnila k Janezu: »Torej se le odpravimo, da se še ponoči v miru naspiš.« Denis je hitro nagovoril oba: »Samo to mi še povejta. Mati želi pri hiši kakšnega pujsa in kokoš, Pija pa bi rada imela zajčke. Smem to izvesti?« »Kar obema izpolni te želje,« je rekla Tina, »seveda pa prej poskrbi, da bodo živali imele brezhibne bivalne prostore.« »Če se nabavi še kakšna krava dojilja, ne bo čisto nič narobe. Po mojem bi naj bilo na domačiji veliko živali. Zaradi otrok, ki bodo prihajali, bo zraven konj potrebno dodati še kakšno ov-čko in kozo,« je pripomnil Janez. »Enkrat čez teden se bomo ti, Denis, Igor in Jošt odpeljali v Avstrijo in si ogledali dve takšni kmetiji, ki se ukvarjata s turizmom za invalidne otroke,« je povedala Tina, »da boste sploh vedeli, kaj želiva z Janezom. Preverite osebne dokumente, da ne bomo imeli težav na meji.« »Še mene bi vzeli s sabo,« je poskočila Pija, »se bom stisnila čisto v kot avtomobila, da bomo imeli vsi prostor.« Janez ji je smeje ponagajal: »To bo verjetno bolj težko, ko si že tako okrogla.« »Pija, seveda greš zraven, še mamo bomo vzeli s sabo, bomo pa šli z dvema avtoma,« je to temo zaključila Tina. »Iva, kaj, če bi šla domov po mlajšo sestrico, naj gre še ona z nami,« se je takrat spomnil Janez. »S Tinco morava njeni sestrici Nini, ki je enake velikosti kot vaša Martina, kupiti vsaj kakšne hlače, da bo lahko jezdila.« Pogledal je Tino, da bi videl, če se s tem strinja. Hvaležno je prikimala, v očeh pa so se ji zalesketale solze. »Kaj, če bi vzela zraven še našo mamo, ji ne bo treba pešačiti v mesto?« je takrat Igor pohitel s prošnjo. »Seveda lahko gre zraven tudi ona,« je takoj pristala Tina, »pa kar doma naj počakajo, bom prišla okrog z avtom.« Preden sta se z Janezom odpravila, sta se dogovorila, da se dobita v garažni hiši Europarka. »Tina, imaš res tako majhno sestro, kot je naša Martina?« je med vožnjo vprašala Ivina mati. »Res, le da je naša Nina stara že petnajst let. Mati narava ji ni naklonila normalne velikosti. V duševnem razvoju pa je nekako na stopnji vaše Martine. Verjetno je to podedovala po mamini družini. Njena mati je bila druga žena mojega očeta.« »A se je Anton dvakrat ženil?« »Da, takoj po smrti moje mame si je poiskal drugo, to mu še danes, po triindvajsetih letih, zelo zamerim.« V garažni hiši Europarka jih je že čakal Janez, ki je takoj prosil: »Najprej bi kupili hlače za Nino, da bom lahko čim prej nadaljeval pot v Nemčijo. Hlače bom namreč vzel zraven, da jih bom lahko podaril Nini zraven konja.« »Ti pa resnično misliš na vsako malenkost,« je bila Tina vsa ganjena. »Za Reginina fanta pa bom naprosil eno uslužbenko, da bo poskrbela za nakup.« »Boš šel kar sam po Regino v Brežice?« »Da, ko bom v petek oddal darilo tvoji sestri, se bom odpeljal po svojo sestro. Tina, saj boš poskrbela, da bo lahko dva dni s fantoma spala doma?« »Seveda bom poskrbela za vse, prvega obiska svoje babice se morata fanta še dolgo spominjati. Zelo pa bi bila vesela, če bi bil kot boter v soboto prisoten na birmi.« Pogledala je svojo birmanko in vprašala: »Kajne, Iva, da bi se to spodobilo?« »Janez, to vsekakor pričakujemo od tebe,« je takoj dodala Ivina mati. »Tega dogodka ne bom izpustil, prav ponosno bom stal ob Ivi in svoji Tinci.« ﷺ Tako zadovoljna se je Tina vozila nazaj na Pohorje. Vse, kar si je zamislila, je kupila. Še Ivini sestrici je plačala lepo preprosto poletno oblekico. Sosede je zapeljala na njihov dom. Doma je potem potožila Piji in materi: »Tako zelo sem utrujena, da se bom kar v posteljo spravila.« »Bi mogoče za večerjo malo goveje juhe z mesom?« ji je ponudila mati. »Tako dobra je bila danes.« »Mati, juhe pa bi res malo, tudi meni se je danes zdela zelo dobra. Pa upam, da je v loncu še kakšen korenček.« Vzela je nekakšen visok krožnik in iz lonca pobrala še ostale zelenjavne dobrote. »Kaj mislita, s čim bi moškim postregli za dopoldansko malico?« je kar med jedjo vprašala mater in Pijo. »S Pijo sva se dogovorili, da za jutri postreževa en pošten golaž, zraven pa makarone in solato.« »Se bom jutri pozanimala, kaj strežejo v lokalih, kjer nudijo dopoldanske malice, pa si bomo sestavile jedilnik za več te-dnov. No, upoštevati bomo morale, da bomo imeli na kosilu in tudi večerji večkrat večje število moških,« je pojasnila Tina. Odložila je krožnik in pogledala po kuhinji. »V tale prazen prostor bomo v kratkem postavili pomivalni stroj in še kakšen večji hladilnik. Preveč je tega pomivanja, saj morata kar naprej nekaj streči. Če potrebujeta pomoč, pa kar pokličita Zino za kakšno uro ali dve na dan. Sicer pa bom od danes dalje skoraj vedno prisotna tudi jaz, no, vsaj popoldne in zvečer.« Pred odhodom je mater še z roko podrgnila po licu in ji voščila dobro spanje. Zjutraj je potrebovala kar nekaj časa, da je dojela, kje je in kaj vse mora postoriti ta dan. Kako da je spala polnih devet ur, ji ni bilo povsem jasno, ampak bila je tako spočita in polna energije kot malokdaj. Na hitro je še v postelji po telefonu pokramljala z zaposlenimi dekleti, nazadnje pa Cirilo prosila, naj se do dvanajste ure pripelje v Slovensko Bistrico. Prosila jo je, naj zraven vzame nekaj osebnih stvari, ker bo nekaj časa prebila na novem delovnem mestu. Še preden je vstala, je prebrala Janezovo sporočilo: »Žena, večno te bom ljubil,« je napisal. V kuhinji je našla mater in Pijo, kako prebirata materine zdravniške izvide. Ugotovili sta, da ima mati prav ta dan obvezno kontrolo v bolnici. Ko je še sama prebrala navodilo, je dojela, da mati tega pregleda ne sme izpustiti, ker bo potem na naslednjega čakala več mesecev. Ker je sama imela ta dan toliko nujnih opravkov, je prosila Pijo: »Bi ti pospremila mamo?« »Seveda,« se je Pija takoj strinjala, »samo kdo bo poskrbel za hrano delavcem? Zraven Denisa, Igorja in Jošta jih je še pet. Pet jih dela v gozdu, trije pa urejajo steljnik.« »Pija, ampak mati tega pregleda ne sme izpustiti. Bom pa hrano naročila iz kakšne gostilne. Ne, najprej bom vprašala Zino, če je pripravljena pomagati.« Zelo rada je soseda pristala. »Le sporočilo še napišem hčeram, pa pridem.« »Napiši jim, naj pridejo na kosilo na Šparaklovo domačijo.« »Tega bodo pa prav gotovo vesele.« V mestu ji je potem odpadel sestanek pri notarju. Sta pa z lastnico agencije temeljito pregledali dokumente in dorekli še zadnje malenkosti o prenosu lastništva. Malo pred dvanajsto je prišla Cirila iz Ljubljane. Tina jo je predstavila Iris, od katere bo prevzela stanovanje. Ob koncu službe je pospremila Cirilo na ogled stanovanja, potem pa jo je vzela zraven na Pohorje. V stanovanju ta dan namreč še ni mogla prenočiti. Domov sta prišli ravno v času zapoznelega kosila, zato sta se tudi sami pridružili zbranim. Tina je v šali pokazala na tri mlajše moške in Cirili rekla: »Si sploh vedela, da so pri nas taki fejst fantje, lahko boš celo izbirala.« »Tina!« jo je Cirila nekako okregala in zardela. »Samo eden izmed teh je še prost,« se je oglasil Denis. Z roko je pokazal na svojega prijatelja Igorja. »Z vezanimi pa se pri nas ni dobro zapletati, partnerice znajo biti pošteno hude,« je Denisa od štedilnika dopolnila Zina. Po končanem kosilu je Tina Cirili ponudila predpasnik in jo prosila, naj nekaj časa pomaga sosedi. »No, pa da ti bo takoj jasno, v bodoče te bo to večkrat doletelo.« »Dobro veš, da pristanem prav na vse, samo da bom lahko v tvoji bližini.« Ker je opazila, da sta se Igor in Jošt namenila nadaljevati delo, je Denisa opomnila: »To menda veš, da moraš čas izven njunega rednega delovnega časa posebej beležiti?« »Seveda, Jošt si bo noter spravil ure za odsotnost, ko bo imel na svoji domačiji nujno delo, Igor pa bi rad še dodatno nekaj zaslužil.« Denisov brat Ivan se je ustavil ob Tini. »Mar res ne bomo dobili čisto nič pijače? Tudi takrat ne, ko ne bo doma stiskaškega Janeza?« Tina se je na glas zasmejala in pojasnila: »Z Denisom morava dosledno upoštevati navodila gospodarja, ampak za večerjo boste dobili malo vina.« Mati in Pija sta se šele proti večeru vrnili. Tina je temeljito pregledala izvide, ki sta jih dobili, in si pošteno oddahnila, ko je dojela, da je z materjo vse v najlepšem redu. Pija je pojasnila: »Zdravnik ni mogel verjeti, da se ji je zdravje v zadnjih šestih mesecih, odkar jo je nazadnje videl, tako zelo izboljšalo.« V petek pa je Tina iz mesta prinesla kar nekaj balonov in okrasnih pentelj, za prihod Janezove sestre in nečakov. S Pijo sta lepo okrasili hišo in njeno okolico. Na karton sta z velikimi črkami napisali: »Regina, Niko in Mitja, dobrodošli!« Karton sta postavili pri vhodnih vratih. Potem se je Tina obrnila k materi in jo prosila: »Mati, torej kot sva se zmenili, nobenega spotikanja in graje. Veste, Regina je svojo napako v življenju že predrago plačala.« »Ne skrbi, Tinca, ničesar ji ne bom očitala.« Zvečer sta se Denis in Pija odpravila k svojim, da ne bi motila družinskega srečanja. Tina jima je bila hvaležna, toda pred odhodom jima je ukazala: »Spat pa pridita domov. Dokler si ne bosta uredila drugače, je to tudi vajin dom.« Potem sta z materjo nestrpno čakali. Ko sta zaslišali, da je pred hišo ustavil Janezov avto, sta obe pohiteli ven. Tina je prižgala luč, da so prišleki lahko videli napis in balone. Oba fanta sta najprej hotela vsak svoj balon v obliki zajčka. Regina in mati pa sta kar nekaj časa stali in se gledali. Nato je Regina objela mamo in na glas zajokala. »Mama, oprosti mi!« Otroka sta takoj po prihodu zaspala, zato je Janez predlagal Tini: »Greš z mano do zgornjih sosedov?« »Seveda, saj se še nismo nič dogovorili za jutri glede birme.« Janez je želel, da sta mati in sestra nekaj časa sami, da se v miru pogovorita, še bolj pa si je želel svojo Tinco na samem pocrkljati. Še preden sta se podala do sosedov, sta zavila v steljnik, kjer je v odmaknjenem kotu stal star kavč. Ljubila sta se tako kot prvič, prav grobo in brez zadržkov. Pošteno upehana, vendar potešena, sta se potem odpravila do sosedov. Seveda sta tudi ob vrnitvi domov najprej zavila v steljnik. Po nežni združitvi je Tina priznala: »Toliko vsega se mi je dogajalo ta teden. Kljub temu so mi bili brez tebe to najdaljši dnevi.« »Ne vprašaj, kako je bilo meni. Zraven tega sem moral zopet vsako jutro zamenjati spodnjice, prav vsak večer sem te med spanjem ljubil.« »Kdaj predvidevaš, da se boš lahko za stalno vrnil domov?« »Ne vem, kako je s Štefanovim sinom. Upam, da ga bo la-hko v kratkem pripeljal domov. Tako se krivi za fantovo nesrečo, sina je namreč prisilil, da je odšel zraven v Avstralijo. Vsakega napredka se bolj razveseli kot fant sam. Ko sem mu omenil, da nameravaš na naši kmetiji nuditi izlete in sprostitev prizadetim otrokom, sem mu moral pojasniti prav vse podrobnosti, seveda kolikor sem pač vedel o tem. Začel je sanjariti, da bi lahko tudi njegov sin nekaj časa preživel na najinem domu. Želel je z mano, pa sem ga moral zavrniti. Nini sem moral dostaviti konja, pa še po Regino in nečaka sem moral. V ponedeljek zvečer si je Štefan rezerviral let iz Zagreba, pred odhodom pa bi te želel obiskati. Upam, da si boš lahko vzela nekaj časa zanj?« »Seveda si bom vzela čas zanj.« »V ponedeljek zgodaj zjutraj bi poslala Denisa ponj na mariborsko železniško postajo. Pride namreč z vlakom. Pa še v Zagreb ga naj kar Denis zapelje.« »Za vse bom poskrbela, sedaj pa mi povej, kako je Nina sprejela darilo?« »Na kaj takega res nisem bil pripravljen, ves trud sem dobil resnično poplačan. Veš, po njenega konjička sem moral v Berlin. Kar naprej je govorila, da je o prav takem konjičku sanjala vse dneve. Res škoda, da te ni bilo zraven, tako veselje ti da moč za kar nekaj časa.« Še in še sta klepetala o tem in onem, dokler Tina pri Janezu ni opazila utrujenosti. »Možek, pojdiva spat, tudi jaz sem utrujena.« »Tinca, samo to mi še povej, si dobila med tednom svojo mesečno krvavitev?« »Nisem je dobila, saj v nasprotnem primeru danes ne bi kar dvakrat ljubil. Toda ne smeva še upati na nosečnost, krvavitev bi mi lahko izostala tudi zaradi prevelikega stresa.« »Da, res veliko si doživela zadnja dva tedna.« Ker je bila v hiši že tema in vse tiho, sta se samo umila in se skozi veliko izbo umaknila v svojo spalnico. Toliko svetlobe je bilo v veliki izbi, da sta lahko videla, da mati in Regina spita skupaj, otroka pa na kavču. Ko sta legla, je Janez priznal: »Tako srečen sem, da sta obe dobro. Ker bova jutri kar nekaj časa odsotna, se bosta lahko v miru pogovorili.« Zjutraj sta se zelo elegantno oblekla in se z Janezovim avtom odpravila po svojo birmanko. Tina je Ivi v lase in na prsi pritrdila še bel nagelj in dekle je bilo brezhibno urejeno. Zraven sta hotela tudi Ivin brat Igor in sestrica Martina. Prav ponosen je Janez stopal ob svoji ženski in birmanki. Večino prisotnih je poznal in marsikdo je v preteklosti izrekel za Janeza tako boleče besede. Šparaklov ali Adelin pankrt. Z nekaterimi izmed njih je bil Janez obračunal kar s pestmi. Ta dan pa ga je marsikateri znanec gledal z zavistjo. Zgodba o Janezovem uspehu je že nekaj časa krožila po fari. Na Tinino presenečenje na birmi ni bilo ženske, ki jo je Iva najprej prosila za botro. Bil je prisoten samo njen mož, žena je torej botrstvo odpovedala tudi moževi nečakinji. Ko je Tina prigodo o Ivini nesojeni botri razložila Janezu, mu ni dalo miru, moral se je nekako postaviti pred objestnežem, ki mu je v rosni mladosti grenil življenje. Ko sta bila sodelavca, je imel Janez le dobrih šestnajst let. Zdaj se je približal možaku in ga nagovoril: »Kako smo, šef, vas je tudi doletela čast botra?« »Tudi, pravzaprav nadomeščam ženo, ki je na nujnem službenem izpopolnjevanju.« »Še dobro, da je moja bodoča žena vskočila pri Ivi namesto tvoje žene, sicer bi morala še moja soseda imeti ob sebi tako grdega in stiskaškega botra.« »Janez, mi ne boš nikoli odpustil stvari izpred let?« »To bo pa zelo težko, čeprav sem dobil zadoščenje takrat v gostilni, ko sem te lahko tudi jaz enkrat pošteno mahnil.« »Vedel sem, da mi take poškodbe ni mogel narediti eden izmed tistih mladih petelinčkov, da je moral biti nekdo močnejši. Toda pred policijo nisem mogel dokazati, da si bil ti udeležen.« »Eden izmed policistov je fantom celo rekel, da je škoda, da ti jih niso malo bolj naložili.« »Mar ni bilo dovolj, da sem bil kar tri tedne na bolniški?« »Vse je za nekaj dobro. Tisti trije tedni, ko te ni bilo v službo, so bili zame najlepši dnevi, ki sem jih prebil, ko sem delal na žagi.« Tina je ob strani spremljala ta neprijeten pogovor. Ker se ji je zdelo, da je vsega skupaj že malo preveč, je prijela Janeza pod roko. »Možek, kaj, ko bi se še slikala, potem bi pa šli. Peljiva najino birmanko še malo naokrog, potem pa na kosilo.« »Dobra ideja,« je rekel preprosto, Tino pa objel okrog pasu. Ivina mama Micka se je pošteno potrudila s pogostitvijo. Dolgo v popoldne so se prijetno družili. Janez je kot bodoči boter Ivi podaril bančno kartico, na kateri je bila lepa vsota. »Vsaj za vozno karto boš imela vsak mesec, če boš pa pridna, bova z botro še kaj primaknila,« ji je pojasnil. S kartice bo namreč lahko Iva mesečno dvigovala le del zneska, toda denarja na kartici naj bi bilo dovolj za pet let. Tina pa ji je podarila, kot se za pravo botro spodobi, lepo uro in verižico. V torbico pa ji je že prej položila denarnico z nekaj evri. ﷺ Doma sta si ju potem prisvojila nečaka. Kljub temu, da se je zunaj že delala tema, sta prijela fanta za roke in se z njima sprehodila po okolici domačije. Starejšega je v naročje vzel Janez, mlajšega pa Tina. Na mestu, kjer je stal kozolec, je Janez postal in rekel: »Tinca, če mi podariš vsaj enega, podobnega temu, bom presrečen.« »Jaz pa upam, da bo zraven fantka še kakšna punčka.« »Seveda bo, upam, da ne bom prikrajšan za te radosti. Ampak če sem odkrit, tudi če mi ne bi mogla dati naraščaja, bi se želel postarati ob tebi. Bi pač imela samo Nino, pa še nečaka bi si večkrat sposodila.« »Hvala, Janez, da si mi to povedal, da se s tem ne bom obre-menjevala.« Ko je s pogledom zaobjela okolico, je na bolj oddaljeni njivi zagledala sosedo Zino. »Poglej, soseda še na veliko dela na njivi.« »Pridi, Tinca, stopiva do nje. Nisem vedel, da smo njivo dali njej v uporabo.« »Je tisto tudi naše?« Tina je bila resnično presenečena, da tega ni vedela. »To je najrodovitnejša njiva daleč naokoli.« Ko sta se s fantoma približala, je Janez takoj vprašal: »Zina, kaj pa počneš ponoči na njivi?« »To sem hotela dokončati, da bom imela jutri prosto nedeljo. Popoldne so pomagale tudi vse tri Šparaklove ženske.« »Je bila ta njiva zorana za naše ali vaše potrebe?« »Za vaše, Janez, jaz prihajam samo na dnino, tako še nekaj dodatno pride v moj žep.« »Pa imaš ja doma dela vrh glave, sedaj ko je Jošt skoraj ves dan odsoten.« »Zdaj ko hodi na delo, naredi moj Jošt doma še več kot prej. Tako voljo je zopet dobil do življenja, da sem prav ponosna nanj. Upava, da bova lahko uvedla kakšne izboljšave na doma-čiji.« »Ti Denis to delo plača?« »Mi, seveda mi plača, zelo pošten fant je. Tina, srečo si imela, da si ga zaposlila.« Ker se je Zina namenila proti svojemu domu, jo je Tina povabila: »Ne bi šla k nam kaj prigriznit?« »Ne, si bom kar doma vzela, Denis mi za delo brez hrane malenkost primakne.« »No, potem je pa vse v redu,« je še rekel Janez, preden so se razšli. Doma je potem Denisu, ki je z materjo sedel v kuhinji za mizo, rekel: »Vesel sem, da si izpolnil željo glede njive, zelo lep pridelek je na njej, čeprav je malo bolj oddaljena.« »Zato sem pa Zino zadolžil, da jo uredi. Poštena je, dvakrat sem preverjal, če si pravično beleži čas, ki ga prebije na njivi. Do minute natančno se je njen čas ujemal z mojim. Ker pa dela brez hrane, ji primaknem malenkost več.« »Od sedaj dalje tudi jaz tebe ne bom več preverjal, zaupam ti. Takšen ostani, ne bo ti žal. Prav tak odnos imava z mojim delodajalcem Štefanom.« »Mirno spim, ker vem, da so moja dejanja poštena.« »V ponedeljek zjutraj boš spoznal Štefana, na poti v Avstralijo se bo oglasil na naši domačiji. Razkaži mu malo, mislim, da kar dobro obvladaš nemščino.« Potem je pristopila Regina, mu vzela otroka iz naročja in prosila: »Janez, bi nas lahko jutri malo prej odpeljal v Brežice, nekaj si moram še nujno narediti.« »Prav, Regina. Upam pa, da ne boš imela nič proti, če te zapelje Denis ali Pija, boš potem lahko kar njiju poklicala, če boš želela domov. Moj delodajalec ima kar nekaj odprtih del, tako da ne vem, če bom lahko prišel naslednji vikend domov. Pa sedeže za otroke pri sebi shrani, da bo vožnja vedno varna.« »Si jih namenoma za moja sinova kupil?« »Nisem jih kupil, moj delodajalec mi jih je poklonil, njegovi otroci so jih prerasli.« Potem se je obrnil k Tini: »Tudi tebi bi predlagal, da te po očeta in Nino spremlja Denis ali Pija, da bosta lahko njun prevoz opravila tudi kasneje.« »Hvala, Janez,« je rekla, potem pa pomagala Regini, ki je fanta urejala za spanje. Ko se je kasneje pridružila Janezu v njuni spalnici, je tako spokojno spal. Ni ga budila, le srečna in povsem pomirjena je legla k njemu. Tega moškega je resnično vzljubila, na svoja bivša fanta Mitjo in Dejana sploh ni več pomislila. ﷺ Zjutraj so se ženske domenile, da bo to nedeljo kosilo zelo zgodaj, da bodo imeli vsi skupaj še nekaj časa zase. Denisu in Piji, ki bosta peljala Regino in nečaka v Brežice, je Janez častil karte za kopanje. Mati je pričakovala obisk sestre, s katero se nista videli že več kot šest let. Janez pa je Tino pospremil na rojstni dom njene matere Ane, kjer je še živel materin brat. Tako srečen je bil stric zaradi njunega obiska, da je skoraj ves čas obiska prejokal. Zagotovo sta mu morala obljubiti, da ga bosta spet kmalu obiskala. Podrobno sta mu morala predstaviti pot do Šparaklove domačije. Svojo želeno bližino sta si potešila tik pred Janezovim odhodom v stanovanju Tinine sodelavke Cirile. Ob slovesu je Janez predlagal: »Kaj, če bi jaz prišel v petek ali soboto, samo za nekaj ur. Menda si ugotovila, da bi bil to obisk za prav določen namen. Poskrbi, da ob mojem prihodu Cirile ne bo v stanovanju.« »Težko bom čakala na ta obisk z določenim namenom.« ﷺ Naslednji dan se je posvetila Janezovemu delodajalcu. Štefan se ji je zdel tako človeški, tako topel človek. Da, dejansko je računal na Janeza tudi po svojem odhodu domov. Janez in njegov sin sta ustvarila neverjetno lep prijateljski odnos. Že v ranem otroštvu je Florjan dobro obvladal računalnik. Ker je imel Janeza zelo rad, ga je že kot deček naučil vsega, kar je vedel. Janez pa je moral za uslugo s fantičem na nogometne tekme. S tem prijateljstvom je Janez pričel na računalniku ustvarjati marsikaj koristnega. Hkrati pa je razbremenil fantovega očeta, ki se je moral ukvarjati tudi s preostalim naraščajem. Štefan in Magda sta po Florjanovem rojstvu že skoraj obupala, bala sta se, da ne bo drugega naraščaja. Toda po sedmih letih se jima je rodila hčerka, ki sta se ji pridružili še dve sestri in bratec. Tako sta bila srečna, da sta nameravala imeti še več otrok, pa je zdravnik Magdi pri zadnjem porodu to močno odsvetoval. Zdravnik je bil Štefanov daljni sorodnik, zato si je dovolil malo več in starša že petih otrok pošteno okregal: »Štefan, za teh pet pošteno poskrbi in se hkrati bogu zahvali, da so zdravi in da imajo živo mamico.« Pred odhodom je Štefan Tini obljubil, da bo denar za enega dobrega konja prispeval on. Upal je namreč, da bi bivanje na tej domačiji zelo koristilo njegovemu Florjanu, da se spravi k sebi po težki nesreči. Vedel je, da je prav Janez tisti, ki je njegovemu sinu najbližji. Da, včasih je bil Štefan kar malo ljubosumen, kako se je njegov prvorojenec zbližal z Janezom. ﷺ V četrtek so se potem z dvema avtoma odpeljali v Avstrijo na ogled kmetije, kakršno si je tudi sama zamislila. Zraven je šla tudi mati, ne samo Pija. Lastnik prve kmetije jim je dovolil, da so lahko posneli prav vse, kar so hoteli. Njegov invalidni sin jim je podrobno razložil vse, kar so želeli vedeti. Na koncu si je v zahvalo izgovoril obisk Šparaklove domačije. Tina mu je obljubila, da bo tega obiska prav gotovo deležen. Vsi skupaj so bili presenečeni, da se lahko kmetija s takšno dejavnostjo tudi preživlja. Na prvi kmetiji, ki so si jo ogledali, so imeli kar pet zaposlenih. Na drugi so se ukvarjali večinoma z go-stinstvom, ki je bilo prirejeno predvsem za invalide. Po postanku ob lepi podeželski gostilni je Tina rekla prisotnim: »Tudi jaz bom čez čas zahtevala, da se s tem poslom us-tvari nekaj zaslužka. Igor, to bo predvsem tvoja zadolžitev, vaju, Denis in Jošt, bo hotel imeti ob sebi Janez.« Igor je prikimal. »Bom poskusil navezati stik s tem invalidnim fantom, mogoče bom deležen še kakšnega pametnega nasveta.« »Prav gotovo ti bo koristilo to poznanstvo.« ﷺ V petek popoldne sta se s Pijo zapeljali po očeta in sestrico. Med potjo je Tina Piji povedala svojo življenjsko zgodbo. Tudi prigode o svojih nezvestih fantih ji je pojasnila. Mlajša sestrica jo je pozdravila s takim vriskom, da ji je kar srček zaigral. Tina je pogledala očeta in vprašala: »Sta pripravljena za odhod?« »Sva, danes Nina ni štela več dnevov, ampak tudi ure in minute.« »Od sedaj dalje bo pogosto prišel kdo po vaju. No, v kratkem bo tudi moja poroka, vsekakor bosta tudi takrat prisotna.« »Bosta Klara in Eva tudi šli?« je spontano vprašala Nina. »Ne, Nina, njiju ne bom povabila.« V kuhinjo je medtem prišla Klara in se obrnila k Tini: »Si mogoče izvedela za kakšno stanovanje v Ljubljani?« »Sem, Klara, mislim, da bo prosto po moji poroki.« »Tako zelo sem ti hvaležna, čeprav si tega sploh ne zaslužim.« »Danes sem celo srečna, da je do tega prišlo. Sicer ne bi spoznala Janeza, ki ga ljubim dosti bolj, kot sem kdaj ljubila Mitjo ali Dejana. Danes se mi zdi, da ju nikoli nisem ljubila. Veš, Klara, na voljo ti bo moje stanovanje. Pogodbo imam sklenjeno še za deset let in lastnik mi je dal vedeti, da ga ne moti, če se pogodba prenese nate. Ne bo ga motilo, da se boš vselila ti z družino. Napiši mi elektronski naslov, ti bom poslala nekaj posnetkov, pa da se dogovoriva, če ti bo mogoče kaj od pohištva koristilo. Stvari bi namreč morala oddati v starinarnico, ker jih trenutno nimam kam odpeljati.« Nina je pričela priganjati: »Tina, ata, gremo!« »Da, gremo, spotoma moramo še v moje stanovanje, da vzamem nekaj stvari.« Klara je hitro prosila: »Se lahko z Dejanom in Lukcem peljemo za vami, da si na hitro ogledamo stanovanje?« »Lahko, tako bo mogoče še bolje, kot da se dogovarjava prek računalnika. Odkrito pa ti povem, da ne želim nobenih stikov niti s tabo niti z Evo.« Klara je samo prizadeto prikimala, da jo razume. Tina se ni nameravala dolgo zamuditi v svojem stanovanju. Klara jo je prosila, če bi ji lahko prodala kar vse pohištvo, čeprav ga ne bo mogla takoj plačati. Ker je v stanovanje z vsemi šla tudi Pija, ji je Tina ponudila: »Z Denisom še nista nabavila odej. Če hočeš, lahko vzameš moje, Klara si bo že svoje pripeljala. Niso še dosti rabljene, posebno ta, ki jo je uporabljala Cirila.« »Je Cirila živela s tabo?« »Ne, samo večkrat je tu prespala.« »Tina, samo eno bi hvaležno vzela. Eno sem dobila od brata, več pa z Denisom ne rabiva,« je pojasnila Pija. Jasno je videla, da je bila Klara zelo ljubosumna, ker je Tina odeje ponudila njej. Pred odhodom je Tina nekako v znak sprave v roke vzela malega nečaka in ga nesla v Ninino bližino, da sta si lahko poklonila poljubček v slovo. Enega je bila deležna tudi Tina. Doma je bila vesela, ko je spoznala, da se njen oče Anton in Janezova mama celo poznata. Tako sta se lotila klepeta, da sploh ni več prišla do besede, zato je prijela sestro Nino za roko in se namenila do sosede Zine. Želela je, da se sestrica spozna s sosedovimi dekleti. Hotela je, da Nina najde prijateljico, za kar bi bila najprimernejša Zinina najmlajša hči. Tini se je namreč zdelo, da je njena sestrica umsko na razvojni stopnji osem- ali devetletnega otroka, le da je slabo telesno razvita za svojo starost. Ni minilo deset minut, ko se je Nina že podila z mlajšima dvema po okolici. Neizmerno srečna je bila, ko ji je uspelo splezati v hiško na drevesu, ki jo je svojim dekletom pred kratkim res lepo naredil Jošt. Čez čas je Tina sestrico le s težavo prepričala, da morata domov, češ da je oče prav gotovo že v velikih skrbeh, kod tako dolgo hodita. Nazadnje ji ni preostalo drugega, kot da je zraven povabila tudi Zinini dekleti, ki sta povabilo z veseljem sprejeli. Zvečer je oče spal na kavču, Nina pa je vsa srečna zlezla v posteljo k svoji oboževani sestri. Ko je bila Tina prepričana, da Nina že spi, jo je ta nenadoma vprašala: »Bo Janez tudi zraven naju spal, kadar bo doma in bom prišla na obisk?« »Ja, tudi on bo spal v tej postelji, ta postelja je tudi njegova,« je odkrito odgovorila Tina. Že napol v snu je Nina zamrmrala: »No, saj imam tudi Janeza rada, tako kot tebe.« »No, potem pa ne bo čisto nič narobe, če bomo mi trije spali kar skupaj.« Da bi prikrila smeh, se je morala prijeti za usta. Zjutraj se je tudi oče Anton iz srca nasmejal, ko sta mu Tina in Nina povedali, o čem sta se pogovarjali pred spanjem. Po zajtrku je oče prosil Tino, če ga zapelje na domačijo njegove prve žene Ane, da bi rad vse še enkrat videl, čeprav ga Anin brat oziroma Tinin stric Luka nikoli ni maral. Ob Anini smrti mu je kar pred pogrebci očital, da jo je on vstran spravil. Zaradi previdnosti je Tini predlagal, da Nina ne gre zraven. Dobro je oče predvideval, saj ga bivši svak sploh v hišo ni povabil, tudi ponudil jima ni ničesar, pred njunim odhodom pa je skoraj grobo rekel: »Tina, bolj pogosto bi lahko prišla k meni, ampak njega mi ne vlači več zraven.« »Obljubim, da v kratkem pridem na klepet, marsikaj bi rada izvedela o svoji mami. O njej praktično ne vem prav ničesar.« Nerodno jo je prijel za roko, ki jo je držala na vratih avtomobila, in rekel: »Zelo rad ti bom pripovedoval o njej, tako lepe spomine imam na tvojo mamo.« »Prav gotovo v kratkem pridem. Pa še nekaj, v soboto se z Janezom ženiva. Ničesar ne bomo ustvarjali na veliko, toda želela bi, da si kot moj edini stric prisoten vsaj pri cerkveni poroki, ki bo na Tinju.« »Tega pa prav gotovo ne bom zamudil.« Njegovo roko je vzela med svoje dlani in jo podrgnila. »Se ti bom še enkrat med tednom oglasila.« »Vesel bom tega,« je rekel ganjen, potem pa se z zelo hitrimi koraki napotil v hišo. Stric Luka se nikoli ni ženil. To je sicer nameraval v svoji zgodnji mladosti. Ampak takoj ko je prišel iz vojske, si je njegova izvoljenka premislila. Lukova mama, ki je takrat še živela, je namreč ni bila pripravljena sprejeti za mlado. Na veliko je naokrog govorila, da Luka še ima mamo, da ne potrebuje še ene. Lukova izvoljenka je bila namreč pet let starejša od njenega sina. Tako je Luka ostal sam, po materini smrti je k sebi vzel teto po očetu, da mu je za silo gospodinjila in je lahko on skrbel za ostalo delo na domačiji. Sestri Ani je izplačal zelo lepo doto, pa tudi ves les, ki ga je potrebovala za gradnjo hiše, je on priskrbel. Toda z njenim Antonom je spregovoril le malo besed. Enostavno ga ni maral, zato so se tudi po Anini smrti prekinili vsi stiki. ﷺ Čez dan je potem Tina nestrpno čakala na Janezovo sporočilo. Sestro Nino je pripravila, da bo morala zvečer nekaj časa sama spati, češ da ima zvečer nek nujen sestanek. Ob šestih je le dočakala njegovo sporočilo. Javil ji je, da bo ob sedmih v Slo-venski Bistrici. Na vso moč je pohitela in se uredila in se takoj odpravila. V veži je še ujela očetove besede: »Tako zelo je podobna svoji mami.« V mestu jo je pred stanovanjem že čakala Cirila, ki ji je z nasmeškom ponagajala: »Šefica, izvoli ključ od nebes.« »Oh, ko bodo pa ta nebesa trajala le kratek čas. Cirila, pojdi v prireditveni prostor, nocoj baje nastopa kar nekaj dobrih pevcev. Po mojem gresta na to prireditev tudi naša Pija in Denis, prav gotovo pa bo zraven tisti Igor, ki toliko sprašuje po tebi. Tu imaš Pijino telefonsko, pa jo pokliči, da boš vedela.« Cirila jo je enostavno cmoknila na lice. »Ti točno veš, česa si želim.« Preden je odšla, je še pojasnila: »Večerjo imata v hladilniku, pogrejta si jo.« Toda ves čas, kar sta bila Janez in Tina skupaj, nista pomislila na hrano. Ob Janezovem prihodu sta se strastno ljubila, šele kasneje so prišle na vrsto druge nežnosti. Oba sta bila srečna že, da sta sploh skupaj. Vmes sta se seznanila s tekočimi dogodki, potem sta se zopet nežno ljubila. Ko je Janez ves nemočen obležal ob njej, se je izpovedal: »Ta teden sem toliko delal, da moje spodnjice niso bile nobeno jutro sluzaste. Sem pa tako težko dočakal trenutek, da te stisnem v objem. Moral bom nekako pospešiti svojo stalno vrnitev. Zelo rad bi zvečer mirno legel s tabo in te še zjutraj čutil ob sebi.« »Potem pa se le potrudi, možek, jaz imam namreč čisto enake želje. Pa še nekaj, skoraj zagotovo nisva več sama, Bog je že blagoslovil najino združitev.« »Težko bom dočakal ta božji blagoslov, do takrat pa se posvetiva drug drugemu. Nikoli nisem verjel, da ti lahko nekdo toliko pomeni, kot sedaj ti pomeniš meni. Kot sem ti povedal, sem že pred tabo ljubil, pa se mi sedaj zdi, da se sploh nič ni zgodilo. Čeprav sem bil tisti hip, ko sem dojel, da nisem edini, zelo prizadet.« »Torej sta z Ingo popolnoma prekinila?« »Seveda, Tinca, popolnoma sva prekinila, čeprav me je želela nazaj. Spoznala je namreč, da bi bil verjetno najboljši izmed vseh, kar jih je imela.« »Tudi jaz mislim, da zvezi, ki sem ju imela z Mitjem in Dejanom, sploh nikoli nista obstajali. Le to me še boli, da sta me se-stri prizadeli, da ne morem imeti z njima normalnih odnosov.« Potem sta se tesno objeta postavila pred odprto okno in poslušala glasbo iz prireditvenega prostora. Ko pa je prišel čas slovesa, jo je dvignil in še enkrat odnesel v posteljo. »S tako težkim srcem odhajam,« je potem potožil ob odhodu. »Če ti je hudo kot meni, potem vem, kako ti je pri srčku.« »Tinca, zdaj bom prišel že v petek. Zraven pride tudi moj delodajalec Štefan. Si moreš misliti, da je takoj pristal, da bo z mano na poročni dan, čeprav sem ga prosil bolj za šalo. Bojim se, da hoče biti prisoten zaradi tebe. Ob vsakem stiku, ki sva ga imela, te je koval v zvezde. Najbolj se ga je dotaknilo, ko si mu dala vedeti, da bo njegov sin Florjan dobrodošel na naši domačiji.« »Kako je sedaj s fantom, ga je lahko pripeljal domov?« »Da, v sredo ga je pripeljal, toda meni se zdi, da fant ne bo mogel živeti samostojno. Zelo težke poškodbe je imel, ob prihodu ni prepoznal mame niti sorojencev, le očeta pozna od prej in pa teto Ingo. Seveda tudi mene, oklenil se me je in skupaj sva kar nekaj časa jokala. Vedel sem, da je hudo poškodovan, da pa je tako hudo z njim, nisem mogel dojeti. Na računalniku sem mu moral pomagati kot petletnemu otroku, toda dojema zelo hitro in ničesar ne pozabi. Mislim, da bom te dni moral kar nekaj časa posvetiti tudi fantu. Že zaradi Štefana in Magde. Florjanu vračam uslugo, veš, on me je učil računalništva. Skratka, že dobrih deset let sva taka posebna prijatelja, čeprav je med nama sedemnajst let razlike.« Janez se je nasmejal in naprej obujal spomine. »Včasih je kar pri meni na kavču zaspal, ali pa jaz pri njem na nekakšni sedežni. Seveda sva bila oba pošteno utrujena, saj sva pred spancem ure in ure prebila pri računalniku. Če sva bila pri njem, naju je njegova mama večkrat napodila na sprehod. Ta se je navadno končal v najbližji slaščičarni, saj sva dobila zraven vsaj tri njegove sorojence.« »Ta tvoj sprehod bi pa rada videla,« se je zasmejala Tina. »Ampak za mamo Magdo je moral biti to hud udarec?« »Revo smo morali odpeljati na urgenco, prepričan sem bil, da je doživela infarkt. Na srečo je bil le hud šok.« »Uboga reva.« »Oh, ljubi Bog, kako mine čas. Tinca, na pot moram, nasled-nji dnevi bodo zame prelomni. Upam, da bom po poroki lahko ostal za vedno s tabo.« »Tako srečna bi bila. Tako me je namreč strah, da bi se ti kaj zgodilo med vožnjo.« ﷺ V prireditvenem šotoru je potem poiskala Cirilo, da ji vrne ključ. Našla jo je na plesišču v Igorjevem objemu. Kar nekaj časa je opazovala zaljubljenca. Ko jo je Cirila končno opazila, je pohitela s plesišča, seveda je zraven za roko peljala tudi Igorja. Na skrivaj sta si izmenjali ključ, Tina pa ji je na hitro šepnila: »Večerja je ostala nedotaknjena, pospravi si jo.« Ker sta se jim pridružila Pija in Denis, je Cirila povabila: »Pija, potožila si, da si lačna, gremo k meni na pico.« »Če se potem še za nekaj časa vrnemo sem. Vem, da zaradi svojega trebuha ne bom mogla več dolgo plesati.« Denis jo je ljubeče objel okrog ramen in tolažil: »Ples si bova privoščila še kar nekaj časa. Bova pa plesala samo valčke, na tega najinega fanta morava vsekakor paziti.« »Pravilno razmišljaš, Denis, popolnoma se strinjam s tabo,« je še rekla Tina in pustila mladež samo. Kar nekaj časa sta mlada para ostala v Cirilinem stanovanju. Igor se je pošteno trudil okrog Cirile, Denisa je celo skrivaj prosil, naj ga pusti pri njej. Ampak Cirila ga je odslovila z obljubo, da se v kratkem vidita. Ker je zadnji odhajal, mu je na lice pritisnila celo bežen poljub. Ves blažen se je potem napotil do Denisovega avta. »Sem že mislila, da ti bo prenočišče ponudila,« mu je ponagajala Pija. »Tudi jaz sem upal na to, ampak en poljubček mi je pa še na hitro poklonila,« je Igor odkrito priznal. Potem se je spomnil: »Pija, prej te je klicala po telefonu, si shranila njeno številko?« »Bova jutri pogledala.« »Daj, poglej sedaj, bi ji voščil lahko noč.« Ko je Igor dobil številko, je takoj poklical Cirilo. Denis in Pija sta bila priča tako čustvenemu pogovoru, Igor je verjetno enostavno pozabil, da sta tam. Šele pred svojim domom je dojel, da ni sam. »Igor, tebi ni več pomoči … No, sicer je pa že čas, da pričneš življenje pravega moškega,« je Denis ponagajal prijatelju. ﷺ Tina pa je potem doma tiho legla k sestrici Nini. Oče in Janezova mama sta vsak na svojem ležišču mirno spala v veliki izbi. »Čakala sem te,« je potožila Nina. »Teta Adela in ata tako smrčita, da sploh nisem mogla spati.« Tina se je obrnila k sestri, jo prijela za roko in v hipu sta obe utrujeni zaspali. Zjutraj pri zajtrku, ki je bil izjemoma zelo pozen, je Nina predlagala očetu: »Ata, kaj, če bi jaz ostala kar pri Tini?« »Nina, kdo bo pa potem skrbel za najinega ateja?« jo je resno pogledala Tina. »Mislim, da je to predvsem tvoja zadolžitev. Saj veš, da od Eve in Klare ni veliko koristi. Pa še Klara se bo v kratkem selila v Ljubljano. Obljubim in poskrbela bom, da bosta z atejem zelo veliko pri meni, zelo pogosto bo prišel nekdo po vaju.« Nina se je s tem sprijaznila, potem pa vprašala: »Naju boš ti zapeljala domov?« »Da, jaz vaju bom zapeljala. Proti večeru moram nujno v Ljubljano, že ob sedmih zjutraj imam zelo važen sestanek.« »Tina, tako rada bi videla, kje delaš.« »To radovednost ti lahko potešim, bosta pa z atejem drevi spala pri meni v Ljubljani. Po mojem sestanku bosta lahko mirno prišla k meni v službo, ni daleč. Pa še moje sodelavke bodo vesele, ko bodo končno spoznale mojo sestro Nino.« Nini je bilo to zelo všeč. »Bova spala pri Tini, ata?« »Seveda, če se že tako na veliko potepava, bova pa še to pogledala. Samo Tina mora v avto dati odejo, da naju ne bo zeblo ponoči.« »Pa veš, ata, da bi na to pozabila, dobro, da si me spomnil.« Zelo nerada se je proti večeru Nina odpravila. Na vsak način se je hotela posloviti še od sosedovih deklet. ﷺ Zjutraj ob sedmih je bila Tina brezhibno urejena v svojih delovnih prostorih. Na njeno presenečenje so bile že vse tri sodelavke na svojih mestih, tudi Cirila, čeprav ji je že rekla, naj se delu posveti v Slovenski Bistrici. Obrnila se je k njim in jim očitala: »Upam, da bo ta sestanek res tako pomemben, da mi jemljete čas, ko se na veliko pripravljam na poroko. Se sploh zavedate, da se v soboto možim?« Cirila je namignila: »Stranka te že več kot pol ure čaka.« »No, torej uredimo še to nujno zadevo. Marjeta, imaš vse pripravljeno?« »Stranka ne želi prav nič od tega,« je pojasnila Cirila. Za trenutek je Tina še postala pred ogledalom, ki so ga imele v prostoru, potem pa rekla: »Uredimo torej to.« Odprla je vrata svoje pisarne in obstala. »Janez, kaj pa ti tu?« Vrata je dekletom enostavno zaprla pred nosom. Potem je pristopila k mizi. Toda ko se je moški obrnil, je od presenečenja ostrmela. V zadregi je hitro pojasnila: »Ne zamerite, toda zamenjala sem vas za nekoga drugega.« Na hitro je stopila do vrat in jih zopet odprla. Pošteno presenečena je bila, ker so vse tri sodelavke stale tako blizu vrat, da so se kar opotekle v prostor. »Ja križ božji, kaj je z vami, dekleta?« »Nič, samo radovedne smo bile, če se boš odzvala enako kot smo se me, ko smo gospoda prvič videle,« je mirno pojasnila Cirila. »In?« je Tina prosila za dodatno pojasnilo. »Mar ni gospod Janez Kodrič popolna kopija tvojega moža, no, mogoče malo postarana?« je vprašala Marjeta. »Mhm,« je s kimanjem priznala Tina. Cirila je nadaljevala: »Prav zaradi te podobnosti sem si do-volila in gospoda vprašala, če mogoče pozna kakšno Adelo izpred osemintridesetih let.« »In?« je Tina zopet prosila za še več pojasnil. »Gospodu sem pojasnila, da je ta Adela pred sedemintridesetimi leti rodila sina Janeza, ki je njegova identična kopija.« »Ko mi je na telefonu pokazala fotografijo vašega moža, sem bil prepričan, da sem to jaz,« je v pogovor posegel moški. »Pa ste poznali njegovo mater?« je Tina skoraj grobo zahtevala pojasnilo. »Sem, dekle, prav zaradi te Adele si nikoli nisem ustvaril družine. Bil sem prepričan, da se bova še srečala. Toda minilo je toliko časa, da sem že obupal, da se bo to kdaj zgodilo.« Tina je nekako prezirljivo nadaljevala: »Torej sta se z mamo Adelo nekako na bežno spoznala, na hitro ustvarila Janeza, potem pa vsak na svoj konec? Če mamo vprašamo za Janezovega očeta, vedno odgovori z jokom. Kristus božji, koliko je ta ženska zaradi tega pretrpela. Ker ni mogla sama obdelovati kar velikega posestva, si je čez čas dobila drugega moškega.« »Torej je Adela poročena?« »Ne več. Na njeno srečo se je ta moški smrtno ponesrečil. No, vsak, ki ga je malo bolje poznal, pravi, da je dobil zasluženo plačilo. Tako hudobnih moških, kot je bil njen mož, je resnično malo, zelo je namreč sovražil Adelinega nezakonskega sina Janeza.« »Sploh nisem imel pojma, da imam sina … Toda zadnja dva večera sploh ne morem spati zaradi tega spoznanja. Ker se v kratkem odpravljam v pokoj, sem nameraval kupiti vikend nekje na Pohorju ali stanovanje v mariborskem okolišu. Ko sem se v Slovenski Bistrici ustavil v nepremičninski agenciji, mi je to dekle,« pokazal je na Cirilo, »povedalo za neverjetno podobnost z vašim partnerjem. Zelo odločno me je celo vprašala, ali je možno, da bi imel sina. Seveda sem takoj zanikal, celo malo grob sem moral biti, da je prenehala s tem pogovorom. Že sem bil med vrati, ko me je še vprašala, če mogoče poznam kakšno Adelo ali Angelo izpred osemintridesetih let. Takrat sem obstal in ji prisluhnil.« Cirila si namreč ni dobro zapomnila imena Janezove matere. Ni prav vedela, ali je Adela ali Angela. Ker je moški umolknil, je Tina prosila: »Nadaljujte, prosim.« »Na telefonu mi je pokazala celo njeno fotografijo. Čeprav je že precej starejša, sem jo prepoznal, dojel sem, da je to ženska, ki sem jo, če povem po resnici, v pošteno vinjenem stanju telesno ljubil. Bilo je na prijateljevi poroki v planinskem domu. Naslednji dan sem se izpovedal prijatelju, čigar poroko smo praznovali. Omenil sem mu, da je bilo dekle še nedotaknjeno, saj sem imel vse perilo krvavo. Prijatelj se je samo na glas zasmejal in mi rekel, da mi je pač ena dovolila, čeprav je imela mesečno krvavitev. Ker sem vztrajal in mu opisoval dekle, me je poslal k ženski po imenu Angela, ki je občasno pomagala pri večjih pogostitvah. Nekako se mi je dozdevalo, da je dekle reklo, da ji je ime Angela. Toda očitno sem takrat zelo redko ime Adela razumel kot Angela. Ta Angela mi je potem v obraz povedala stvari, ki jih od nobene ženske ne bi želel slišati. Verjetno sem prav zaradi tiste Angele ostal sam.« »Zakaj pa naj bi bila Janezova mati na tisti pogostitvi oziroma na prijateljevi poroki?« »To sem ugotovil v soboto, ko mi je gospodična Cirila prinesla fotografijo Janezove matere, ko je Adela imela tam okrog dvajset let. S fotografijo sem odšel na naslov, kjer je bila prijateljeva poroka. Povedali so mi, da je Adela njihova sorodnica. Hčera, ki je Adelinih let, mi je povedala, da je pred porodom velikokrat pomagala. Dobro se je še spominjala, kaj vse je ustvarjala Adela, da bi našla moškega, ki ji je bil zelo všeč. Pregledala je prav vse fotografije, ki so bile narejene na tej poroki, toda mene ni bilo na nobeni. V času fotografiranja sem bil namreč z Adelo, ki je bila zadolžena, da pazi dva majhna otroka.« »S to novico pa moramo biti zelo previdni, mati Adela je imela pred leti resen infarkt,« je rekla Tina, ko je dojela, da je zgodba verjetno resnična. »Ravno zaradi tega sem čakal, da se midva pogovoriva, ne bi bil rad kriv še za en infarkt. Moram pa povedati, da imaš zelo dobre sodelavke. Tako zelo so mi pomagale pri poizvedovanju. Predvsem Cirila se je izrecno potrudila, zapeljala se je celo na Pohorje, da je kaj več izvedela. Danes je predlagala, da se oglasim tu v Ljubljani, da vse skupaj ostane še kakšen dan naša skrivnost.« Tina se je obrnila k Cirili: »Meni bi lahko vse skupaj takoj povedala.« »Gospod je tako prosil, no, sedaj tudi veš, kaj danes delam v Ljubljani.« Oče Janez je vprašal: »Kaj predlagaš, kako naj se jima pribli-žam? Rad bi namreč bil na sinovi poroki.« »Ste materi takrat povedali, kako vam je ime?« »Sem, saj me je med ljubljenjem klicala po mojem uradnem imenu, torej Janez. Prav za vse znance in sorodnike pa sem bil Vanč.« »Mati mi zaupa in mislim, da me ima zelo rada. Sama se bom pogovorila z njo, ji bom rekla, da bova dali mojemu Janezu za poročno darilo očeta, ki bi ga tako zelo potreboval predvsem v otroštvu. Ko bi vi vedeli, koliko hudega je ta moški preživel.« »Za vse skupaj mi je žal, toda kar je, je, preteklosti ne moremo spremeniti. Kaj misliš, kako je meni pri srcu, odkar vem, da bi ob meni lahko rastel čudovit fant.« Tina je sedla nasproti njega in ga prijela za obe roki. Kar nekaj časa je razmišljala, potem pa rekla: »To z mamo bomo kar danes uredili, nič več ne bomo odlašali.« Odločno se je obrnila k Cirili. »Z mano greš, mogoče bom potrebovala tvoje medicinsko znanje. Če bo mati preveč čustveno sprejela novico, jo bova takoj peljali k zdravniku.« »Kaj, če bi Pija mater pripeljala v Slovensko Bistrico,« je predlagala Cirila, »pa bi se dobili pri zdravstvenem domu. Kolikor mi je mati povedala o svojem infarktu, se ima zahvaliti predvsem naključju, da je bila takrat v bližini zdravstvenega doma.« »Tudi vi greste zraven,« se je Tina obrnila k očetu Janezu, »toda prikazali se boste šele takrat, ko vas bom poklicala.« Oče Janez je takoj pristal in že hitel na list papirja pisati telefonsko številko. Dogovorili so se za čas, ko se bodo vsi skupaj dobili v Slovenski Bistrici. Ko je oče Janez odšel, je Tina poklicala Pijo. »Prosim, da mamo za v mesto urediš, kakor najbolje znaš. Mama gre namreč danes po osemintridesetih letih ponovno na zmenek. Lepo ji uredi nohte in frizuro, skratka, naj bo brezhibno urejena, njen fant je pravi gospod.« »Tina, se delaš norca iz mene?« »Ne, Pija. Nekaj ti bom povedala, vendar ne smeš tega materi niti omeniti. Mati se bo srečala z očetom mojega Janeza. No, radovednica, imaš zadosti informacij? Potrudi se in jo res lepo uredi.« Tina se je pred odhodom iz Ljubljane morala posvetiti še sestrici Nini in svojemu očetu, ki sta prespala pri njej v Ljubljani. Ker je Tini zadnje čase zelo primanjkovalo časa, očetu sploh ni razlagala o svojem nujnem sestanku. O tem mu bom kdaj drugič povedala, si je mislila. Sredi dneva sta se potem pred bistriško ambulanto srečali Tina in mati. Tina jo je prijela pod roko. »Mati, o nečem pomembnem se morava pogovoriti.« »Me ja ne boš poslala nazaj v dom starostnikov?« »Seveda vas ne bom, o tem sploh ne razmišljajte več, saj sem vas vzela za nadomestno mamo. Četudi ne bi bila z Janezom skupaj, bi vi ostali pri meni.« »Hvala, Tina.« »Mati, midve bi se morali dogovoriti o poročnem darilu za vašega sina. Tako lepo bi bilo, da bi mu na poročni dan predstavili pravega očeta.« »Tina, pa saj sem ti že povedala, da prav tega ne morem.« Tako žalostno je pogledala svojo bodočo snaho in dodala: »Razumi me, enostavno ne vem, kje naj bi ga iskala. Včasih se mi je celo zazdelo, da sploh ni bil resničen. Tako zelo sem se trudila, da bi kar koli izvedela o njem.« Potem je Tina z materjo sedla na klop pred ambulanto in počasi rekla: »Mati, meni pa se zdi, da poznam tega moškega, zdi se mi, da mu je moj Janez zelo podoben.« »Da, Janez je izrezana podoba svojega očeta. Pa kako to, da bi ga ti poznala?« Tina je potem materi povedal zgodbo, ki ji jo je povedal Janezov oče, in kako so njene zaposlene, ki so se trenutno takrat nahajale v Slovenski Bistrici, opazile neverjetno podobnost med njima. Skoraj šepetaje je mati rekla: »Torej me ni namerno prizadel?« »Ne, mati, ni vas namerno prizadel. Si morete misliti, da se sploh ni ženil? Tista Angela ga je tako zelo prizadela in ponižala, da sploh ni več pomislil na kakšno resno zvezo.« Potem je iz torbice vzela nekaj slik, ki jih je priskrbel Janezov oče, in rekla: »Še vi poglejte te slike, da se prepričava, če je pravi. To so slike iz njegove mladosti.« S tresočo se roko je mati vzela fotografije. Na vrhu je bila njena fotografija, ki jo je bila dala Cirili pred dvema dnevoma. »Kako to, da ima on mojo fotografijo?« »Z njo mu je hotela Cirila pokazati vašo podobo v tistem času. Baje vas je takoj prepoznal. Poglejte še vi njegove slike, mogoče se še spomnite, kakšen je bil.« »Oh, Tina, kako se ga ne bi spomnila, ko pa mu je sin tako zelo podoben.« »To pa vam verjamem. Ko sem ga sama prvič videla, sem bila skoraj prepričana, da je pred menoj moj Janez. Še dobro, da mu nisem na hitro poklonila kakšnega poljuba.« Mati se je sproščeno nasmejala in to je Tino spodbudilo, da je nadaljevala: »Dal mi je vedeti, da bi se vam rad opravičil, čeprav po mojem ni ničesar kriv. To vama je bilo verjetno pač usojeno.« »Kje je sedaj?« je mati vprašala z nekakšnim upanjem v očeh. »Mene je poslal, da vam vse razložim. Že pred mano mu je Cirila povedala o vaših zdravstvenih težavah, me je pa prosil, da ga takoj pokličem, če bi se strinjali, da vas poišče.« Bolj sebi kot Tini je mati rekla: »Moj bog, pa na ta trenutek sem čakala celih osemintrideset let ...« Tino je potresla za roko in prosila: »Pokliči ga, rada bi ga videla.« To je Tina takoj naredila in že čez trenutek sta slišali avto, ki je ustavil ob njima. Nekako v šali je pripomnila: »Se mu pa res mudi, da vas čim prej vidi. Mati, to je vaš Janez. Sedaj pa se le v miru pogovorita.« Mati je vstala in kar nekajkrat zašepetala: »Janez, Janez ...« Potem mu je stopila naproti. »Pa si le resnična, vsa ta leta sem mislil, da sem sanjal.« Fotografije, ki jih je imela mati v rokah, so nekontrolirano letele po tleh in ne eden ne drugi se ni menil zanje. Cirila, Tina in Pija so bile priča tako čustvenemu srečanju. Ni bilo dovolj, kar so videle oči, enostavno sta se otipavala po obrazu. Janez je prvi spregovoril. »Čeprav imaš že srebro v laseh, si še vedno ista.« »Tudi ti se nisi prav nič spremenil,« mu je zagotovila Adela. Potem sta se stisnila v tako prisrčen objem, da so dekleta nedaleč stran enostavno zajokala. Kar nekaj časa je minilo, preden so se vsi skupaj zavedli trenutnega stanja. Cirila je kot zelo odgovorna in pametna oseba ponudila: »Kaj, če bi šli v moje stanovanje in si skuhali kavo? Ne stanujem daleč stran.« »Bilo bi dobro, da se umaknemo iz vidnega polja radovednežev,« je odgovorila Tina. Ker je dojela, da ni nevarnosti za ma-mo, je Pijo poslala domov, da pripravi kosilo. Cirila je še predlagala: »Avte pustimo kar tu,« potem se je napotila proti svojemu stanovanju. Ker je mati oklevala, jo je Tina prijela pod roko in vprašala: »Ste v redu?« »Sem, le rada bi se na samem pogovorila z Janezom.« »Mati, samo kavico bomo skupaj popili, potem pa morava s Cirilo v službo, stranka naju že dobro uro čaka. Kar nekaj časa naju ne bo nazaj, tako da bosta imela čas, da se v miru pogovorita.« Mati jo je potegnila v objem in rekla: »Tinca, kaj bi jaz brez tebe?« »Zelo sem vesela, da sta se srečala, veste, zasluge za vse to ima Cirila.« V stanovanju je Cirila ponudila: »Kar tjale na kavč sedita, nimam več kot dva stola, Tina, ti pa mi pomagaj pri kavi, da jo hitro popijemo.« Tina in Cirila sta si dali opravka s kavo in keksi, toda obe sta skrivoma opazovali mater in Janeza. Že takoj ob prihodu sta opazili, kako tesno je sedel k njej. Večkrat sta se zazrla v oči, potem pa v zadregi umaknila pogled. Da sta lahko dekleti čim prej popili kavo, sta si obe prilili kar nekaj hladnega mleka, česar sicer nikoli nista počeli. Preden sta odšli, je mati rekla: »Tina, tudi jaz bi morala domov, težko bo Pija sama poskrbela za kosilo. Kar osem dodatnih delavcev je pri hiši.« Tina je takoj poklicala Pijo in prosila: »Pokliči Zino, naj ti pride pomagat pri kosilu, pa računaj zraven še na dve osebi.« Na list je potem na veliko in čitljivo napisala svojo telefonsko številko. »Pokličita me, če bi kaj rada ali če bi bilo kaj narobe, v par minutah bom tu.« Iz omare je vzela knjigo, za katero je vedela, da je zelo dobra, in se odpravila za Cirilo. Pred blokom je knjigo potisnila Cirili v roke. »Sedi tjale na klop in beri, jaz moram še nujno podpisati nekaj dokumentov. Ko bom gotova, se ti pridružim. No, drugače pa imaš danes prost dan, pa še dobro kosilo dobiš na Pohorju. Pa hvala, da si pripomogla k naši sreči.« Cirila je samo zamahnila z roko in vprašala: »Bo tudi Igor na kosilu?« »Ta fant ti očitno nekaj pomeni. Seveda bo na kosilu, je namreč redno zaposlen pri meni. In ker bi rad nekaj zaslužil, pridno dela nadure. No, na takšen način ima potem tudi kosilo in včasih še večerjo pri nas.« »Igor dela zate?« Cirila je bila resnično presenečena. »Da, zame, čez čas bo prevzel skrb za živali, tako da ni zaman delal kmetijsko živinorejske šole. Čudim se, da ti tega ni povedal na plesu. Oh, sem trapa, kje pa sta imela vidva čas za pogovor.« Kar nekaj časa se je Tina zamudila na agenciji, z bivšo lastnico je morala še na sodišče. Cirila pa se je na klopi pred blokom resnično lotila branja. Knjig, ki ji jih je ob vselitvi poklonila Tina, pravzaprav še sploh ni pregledala, saj brala ni nikoli rada. Toda vsebina jo je tako pritegnila, da je enostavno pozabila na čas in dogajanje okrog sebe. Adela in Janez pa sta v njenem stanovanju kar nekaj časa brez besed opazovala drug drugega. Nobeden ni vedel, kje sploh naj prične in kaj naj sploh vpraša. Prvi se je opogumil Janez. »Kaj misliš, me bo vesel najin fant?« »Mislim, da bo postal najsrečnejši človek, ko bo zvedel zate. Tolikokrat me je prosil, naj mu kaj povem o tebi. Le to sem mu lahko povedala, da je zelo podoben očetu.« »Še vedno ne morem verjeti, da sva se tako izgubila. Daj, povej mi, Adela, si tudi ti tisti večer kaj popila?« »Ne, takrat nisem ničesar pila, le pošteno sem se zagledala v čudovitega moškega. Že čez dan si mi bil zelo všeč, ko pa si me zvečer pri plesu malo bolj stisnil v objem, me je pamet enostavno zapustila. Že po nekaj plesih sem pristala, da grem s tabo na svež zrak. Še danes ne morem verjeti, da se je to zgodilo, toda brez ugovarjanja sem dovolila, da si me vzameš. No, če sem poštena, bi v tistem trenutku zate skočila tudi v vodo. Česa podobnega kasneje v življenju nisem nikoli več izkusila.« »Mene pa je po tisti noči ona pomočnica Angela tako ponižala kot moškega, da se nisem nikoli več približal kakšni ženski, ki mi je bila všeč. Adela, povej, koliko si bila stara ob najini prvi izkušnji?« »Dobrih sedemnajst let mi je bilo. Tri dni po osemnajstem rojstnem dnevu sem rodila najinega sina.« »Moj bog, tako mlada si še bila … No, jaz sem imel takrat že štiriindvajset let. Ravno sem zaključil s šolanjem. Še danes po tolikih letih mi prijatelj ponagaja, da me je ena razdevičila na njegovi poroki, čeprav je imela mesečno krvavitev. Vesel sem, da mu bom lahko povedal čisto drugačno zgodbo. Adela, čeprav sem bil pošteno pijan, sem se vsa leta spominjal tistih lepih občutij, predvsem pa tvojega obraza. Te občutke sem vseskozi nosil v sebi. Nikoli pa nisem pomislil, da bi lahko imel otroka. Moj bog, najin sin ima že sedemintrideset let.« »Meni se zdi, da raste že tudi najin vnuk.« »Tina je tako posebno dekle. In kako to, da najin sin ni imel že prej kakšne ženske?« »Zelo težko otroštvo je imel, pa tudi rano mladost. Ne vem, nisem ga znala zaščititi pred tistim grobijanom, ki se je imel za mojega moža.« »Oh, reva, koliko temnih oblakov se je podilo čez tvoje živ-ljenje, ni čudno, da si omagala pod težo bremen. Še dobro, da se ni tvoje življenje takrat končalo. Resnično sem srečen, da sta se najini poti še enkrat križali. Pa reci mi, kako je s tvojo hčerko? Si se sprijaznila s tem, da je tudi ona nezakonska mati, tako kot si bila ti?« »Da, dobro sem sprejela njeno resnico. No, za protiutež sem dobila dva čudovita vnučka.« »Če bom smel biti v vaši bližini, obljubim, da bom pomagal tudi tvoji Regini in njenima fantoma. Sem namreč šolan kriminalist za družinsko nasilje.« »Vidiš, jaz pa sem le ženska z osnovnošolsko izobrazbo … Moje sanje o šoli so se končale, ko mi je pri petnajstih letih umrl oče. Da sem si lahko kupila kakšno oblačilo ali obutev, sem hodila pomagat sorodnikom ob večjih pogostitvah. Tako sem se znašla tam tudi ob poroki tvojega prijatelja. Naslednje jutro bi morala biti že zdavnaj doma pri živini, toda jaz sem še vedno oprezala za gosti, da bi te našla. O kakšnem Janezu namreč nobeden od gostov ni vedel ničesar.« »Za vse sem bil vedno Vanč. Adela, jaz pa sem bil vseskozi prepričan, da si mi rekla, da ti je ime Angela. Ime Adela je bilo za tisti čas zelo nenavadno.« Potem je nenadoma utihnil in se ji zastrmel v oči. Počasi je dvignil roko in jo pobožal po obrazu. Kjer se je tisti hip utrla velika solza, je postal in jo obrisal. »Kako drugačno bi bilo najino življenje, če bi se naslednji dan našla. Vanč, povej, bi me bil takrat vzel za ženo?« »Seveda te bi vzel. Pa ti, bi me bila vzela?« »Oh, pa še kako. Čeprav si bil takrat bolj slabotnega telesa, si bil zame popoln. Če sem odkrita, si bil vedno ti moj mož, Regininega očeta nisem mogla ljubiti. On je to verjetno slutil, trpel pa je predvsem najin sin.« Kdaj sta se začela božati po rokah in igrati s prsti, se nobeden ni zavedal. Potem jo je boječe objel čez ramena in jo povlekel k sebi. Čisto tiho je Adela spregovorila: »Kako lepo darilo bom la-hko dala sinu za poroko.« Potem se je sproščeno naslonila nanj in utihnila. Vse do prihoda Tine in Cirile sta brez besed uživala v tako posebnem objemu. Tina se je ob vstopu nasmehnila in vprašala: »Sta se pogovorila?« »Sva, dekle, Adela je prava mati mojemu sinu.« »No, potem boš pa kot novi član družine kar zadolžen, da našo mamo zapelješ domov. Še prej pa bomo pred trgovskim centrom z nakupom do vrha napolnili tvoj avto, da ne bo potrebno komu danes še enkrat v mesto.« »Tina, gospod ima tako imeniten avto,« je oporekala Cirila. »Njegov sin ima dosti boljšega, pa nikoli ne odkloni takšne vožnje.« »Tina, tudi jaz je ne bom odrekel, saj je samo avto.« »Se strinjam. Sedaj pa se takoj odpravimo, Pija je že klicala in zagrozila, da če se ne prikažemo v pol ure, bomo ostali brez dobrega kosila.« Šele takrat se je mati odmaknila od moškega, ki bi moral biti njen že skoraj štirideset let. Pred trgovskim centrom sta Tina in Cirila z dvema zvrha-nima nakupovalnima vozičkoma natrpali Vančev avto, potem pa pohiteli, da sta napolnili še Tinin in Cirilin avto. Ko so doma ustavili pred hišo, je Tina na veliko potrobila. Kar hitro so pristopili trije moški, da so pomagali izprazniti avte. Mati je brez vsake zadrege prijela Vanča pod roko in ga odpeljala v steljnik, kjer so za mizo sedeli delavci. Glasno, kot še nikoli prej, je prosila za tišino. »Naj povem vsem skupaj, danes sem s pomočjo Cirile in moje Tine končno našla izgubljenega sinovega očeta.« Z roko je pokazala na Vanča in dodala: »Da boste vsi vedeli, to je oče mojega Janeza.« Česa takega Tina od matere resnično ni pričakovala. Mati je bila vedno tako tiha, včasih se je zdelo, da želi biti neopazna. Tina je potem oba vljudno posedla za bogato obloženo mizo, sama pa pohitela v spalnico, da se je preoblekla. Pomagati je še morala Piji in Zini. Igor je takoj, kot se za svežega zaljubljenca spodobi, vzel svoj krožnik in pribor ter se na očeh vseh preselil k Cirili. Njej pa je postalo tako nerodno, da se je njena sicer svetla polt obarvala temno rdeče. Igor in Cirila sta si namreč na plesu v mestu izmenjala kar nekaj poljubov. Čeprav je bila Cirila v zadregi, ker je Igor prisedel k njej, je bila resnično srečna, da je v njegovi bližini. Med kosilom sta si poklonila kar nekaj nežnih dotikov z rokami, predvsem pa z nogami pod mizo. Tiho sta se dogovorila, da gre Igor zvečer z njo v mesto. Mati Adela je zelo pomirjena obsedela ob sinovem očetu. Tina jo je večkrat pogledala. Zadala si je nalogo, da bo mater do-bro uredila, predvsem pa bolje oblekla, in to kar naslednji dan. Saj je bil Janezov oče ob njej videti kot pravi gospod. Po kosilu je Tina na glas rekla: »Danes, na tako poseben dan, v imenu mame Adele in bodočega moža častim vsakomur pivo ali pa vino, kar koli pač kdo hoče.« Ko je delila pivo, ki ga je v zaboju zraven nje nosil Denis, je tudi Vanča vprašala, če bo pivo. Samo prikimal je. »Mati, midve pa si bova vseeno privoščili raje sok.« Mati jo je prijela za roko. »Odpočij si, dekle, lezi malo. Nama bom sok jaz prinesla, se moram tako preobleči, da malo pomagam.« »Na tako poseben dan pa res ne boste delali. Lahko pa se z Vančem malo sprehodita po domačiji.« Vanč je v znak odobravanja zopet samo prikimal. Moški so se po kosilu hitro vrnili na delo, tudi Zina je nameravala z njimi, saj pospravljanje vej v gozdu ni bilo tako težko opravilo. Pa jo je Tina prosila: »Kar tu pomagaj. Cirila bo danes malo na računalniku v delo uvajala Pijo, ker jutri gre naša Pija prvi dan v službo.« »Res?« je veselo vskočila Pija. »Saj sem ti vendar obljubila, sicer bo tvoj trebušček prevelik.« »Ampak sama bom težko poskrbela za toliko ljudi,« je zaskrbelo mater. »Za to nič ne skrbite, odslej bo za to zadolžena Zina. Za svoje hčere bo kar tu pripravila hrano, pa bo v redu. Kajne, Zina, da boš prevzela to skrb?« »Seveda bom,« je vsa srečna pristala. Potem je Tina sedla k materi in potožila: »Mati, utrujena sem, vas bom kar ubogala in za uro ali dve legla. Zelo veliko sem danes prehodila, pa me noge bolijo.« Mati jo je pobožala. »Le odpočita si, da ne bo kaj narobe z vama.« »Ste prepričani, da nisem več sama?« »Sem, Tina, o tem sem prepričana.« Tina je mater za trenutek potegnila v objem in ji šepnila v uho: »Tudi jaz sem prepričana, da nisem več sama.« Potem je pogledala Vanča in dojela, da je zadnje besede slišal tudi on, zato je ogovorila kar oba: »Babica, torej le pokažite dedku našo domačijo.« ﷺ Zvečer je Tino po telefonu poklical Janez. »Oh, Janez, dobro, da si me poklical, danes sem doživela toliko vsega.« »Potem pa mi le povej nekaj. Ampak najprej mi povej, kako se počutita z malim?« »Dobro, Janez, z nama je vse v redu, popoldne sva si privoščila dve uri spanja.« »Tako je prav, le pazi nase.« »Sedaj pa sedi, da ne padeš. Moram ti povedati, da ti je mati za poroko pripravila darilo, ki ga boš resnično vesel.« »Daj, vsaj malo mi namigni, kaj naj bi to bilo.« »Janez, mama ti bo končno lahko povedala, kdo je tvoj oče.« »Moj oče, Tinca? Sedaj pa mi boš morala povedati kaj več, drugače ne bom mogel spati.« Ta njun pogovor je potem trajal kar nekaj časa. Dojela je, da je njen Janez zelo srečen. Ob slovesu ji je naročil: »Tinca, nocoj poljubi mamo v mojem imenu, mojega očeta pa rahlo potresi za ramena.« Njegove besede je potem ponovila pred starši. Ker je bilo pozno, Vanču pa se še ni nič mudilo domov, ga je povabila, naj prespi na kavču. »Pa bi res tu prespal, zjutraj pa bi Adelo peljal na ogled mojega preteklega življenja.« Ponudila mu je kar Janezovo pižamo, sama pa se je napotila v Pijino sobo, kjer sta se Pija in Cirila še vedno trudili z uvajanjem v delo. »Dekleti, dovolj bo za danes, jutri nas čaka precej dela. Kar deset pregledov nepremičnin moramo opraviti.« Cirila ji je malo ponagajala: »Da, jaz se moram pošteno naspati, upam, da mi ne bo treba nekomu kar naprej posojati postelje.« Tina se je zasmejala in komaj spravila iz sebe: »Mislim, da prav zaradi tega, ker bi rad v tvojo posteljo, nekdo že prav nestrpno postopa okrog naših vogalov.« Prej je namreč videla Igorja, ki je postopal po dvorišču. Cirila je zopet pošteno zardela, pograbila torbico in že je odvihrala. Takoj po njenem odhodu je prišel Denis in izdal Igorjevo skrivnost. »Ne morem verjeti, da se je fant v tako kratkem času tako zatrapal.« »Denis, naj te ne skrbi njuna zveza, mislim, da je Igor prvi Cirilin fant.« »Oh, potem ga pa nocoj čaka težka noč,« je pripomnil Denis in stisnil Pijo v objem. Ljubeče ji je privzdignil brado in vprašal: »Sta v redu?« Hitro ga je prijela za roko in jo ponesla na trebuh. »Slišal te je, rad bi te pozdravil. Poglej, kako se napreza.« Kar nekaj časa je Denis spremljal gibanje sinka, potem pa Pijo potegnil v ljubeč objem. Tina se je tiho umaknila. Pogledala je še v kuhinjo in steljnik. Zadovoljna je bila, da je bilo vse brezhibno pospravljeno. Utrujena, vendar srečna je legla ta večer. Pri zajtrku je Denisu rekla: »Danes in jutri naj na domačiji delo poteka še normalno. V četrtek in petek pa naj imata tudi Igor in Jošt prosto, tako kot vsi drugi.« »Prav, si bom kar pripravil obračun, da jim kar jutri izplačam opravljeno delo.« »Pa Zini ne pozabi plačati dela na naši njivi.« »To sem ji že poravnal. Pravzaprav me je za to plačilo že prosila, nekaj je bila še dolžna, pa je želela dolg poravnati.« »Danes naj kar materi pomaga, tvoja žena gre namreč danes prvi dan v službo.« »Hvala, Tina,« je rekel in s hitrimi koraki zapustil prostor. »Moj moški je srečen,« se je nasmehnila Pija. Še pred Pijo in Tino se je Janezov oče odpravil. Dobro se je zdelo Tini, da je mati odklonila, da ga že prvi dan pospremi. Mater je nameravala resnično urediti in obleči, kot je bilo potrebno. Ni želela, da mati pri njegovih zgleda kot kakšna ostarela kmetica. Namenila se je, da bo v trgovini z oblačili že dopoldne poiskala zanjo primerna oblačila ter se pri frizerju zmenila za prost termin. ﷺ Doma v Celju pa je Vančevo družino čakalo veliko presenečenje. Najprej je zavil k materi. Ta je živela s sestro, ki je bila vdova. Takoj ko je vstopil v njun dom, je poklical še brata, ki je živel v bližini. »Kje za božjo voljo se potikaš? Lahko bi nas vsaj obvestil, da te ne bo. Nameravali smo že na policijo,« je besnel zaskrbljeni brat. Vanč se mu je samo zasmejal in mamo prižel v objem. Potem so vsi skupaj sedli za mizo. Brat je še kar vztrajal: »Tako, bedak, zdaj pa z besedo na dan, preden se te lotim s pestmi. Se sploh zavedaš, da si se te dni obnašal kot pravi norec? Bilo nas je že pošteno strah, da se ti je utrgalo. Mama je toliko prejokala, kot ni prej v vsem svojem življenju.« Vanč je iz žepa potegnil fotografije in jih položil na mizo. »Da boste vedeli, za kaj gre, vam bom povedal: to je moja prva in edina ženska. Pri njej sem spal nocoj, to je moj sedemintridesetletni sin Janez, to pa njegovo dekle, ki nosi mojega vnuka.« Brat ga je zaskrbljeno pogledal. »Vanč, si pil? Si vzel kaj prepovedanega?« »Nisem pil in ti točno veš, kaj se mi je zgodilo pred osemintridesetimi leti. Prav vse sem ti zaupal, takrat sem bil zadnjič pijan. Bratec, ta ženska dejansko obstaja, res sem jo ljubil tisti večer. Dokaz za to dejanje je sin, ki je bil spočet takrat.« »Vanč, ničesar ne razumem,« je bil brat zmeden. »Kot veste, sem že kar nekaj časa iskal stanovanje nekje v mariborskem okolišu, ki mi je zelo všeč. Tako sem se znašel na nepremičninski agenciji v Slovenski Bistrici ...« Podrobno je družini vse mirno razložil, potem pa na hitro vstal. »Dragi moji, nimam časa za nadaljnji klepet, določene stvari moram še opraviti. V soboto se mi namreč ženi sin z mamico mojega vnuka. Bodite pripravljeni, da boste povabljeni na poroko. Mama, ženi se tvoj edini vnuk.« Potem se je obrnil k resnično šokiranima bratu in sestri: »Seveda tudi vajin edini nečak. Oh, samo pomislite, koliko bi jih bilo, če bi prej našel svojo Adelo.« Dvignil je roko v pozdrav in jih zapustil. Mati je komaj slišno dejala: »Že sedemintrideset let imam vnuka ...« »Verjetno bo to držalo,« je resno prikimala hči, »o čem takem se verjetno ne bi šalil.« Namignila je bratu in ga prosila: »Pojdi za njim, da izveš kaj več, potem pa se nama oglasi.« Mati pa je v roke ponovno vzela fotografije in v roki obdržala vnukovo. Bolj sebi kot hčeri je rekla: »Ni podoben samo Vanču, ampak tudi staremu očetu. Dekle, niti enkrat se ne bom več pritožila čez nobeno bolečino, ki mi jih povzročajo moja leta. Tako z veseljem bom čakala na tega pravnuka.« »Mama, to pa tako rada slišim. Veš, tudi jaz sem nekako srečna, da bomo kot družina vendarle nekoga pustili za sabo.« »Da, naš rod še ne bo izumrl,« je rekla mati. Še ta dan se je Vanč zapeljal do svojega prijatelja, ki se mu je vsa leta posmehoval, da ga je razdevičila ženska z mesečno čiščo. Prijatelj je imel svojo hišo na obrobju mesta. Ko se je pripeljal pred njegov dom, je na veliko potrobil. Ne samo prijatelj, tudi njegova žena je prihitela iz hiše. »Vanč, kaj pa je zdaj to?« sta oba zakonca zahtevala pojasnilo za takšen hrup. Vanč se je opravičil prijateljevi ženi, njega pa zgrabil za ramo in ga nekako na silo odvedel na vrt za hišo. »Povej vendar, kar je narobe?« »Slavko, ne vem, kje naj začnem, no, povedati ti moram, da sem našel žensko, ki me je razdevičila.« »Res, po toliko letih?« »Da. Po toliko letih. Veliko krivde za to, da se nisem bolj trudil z iskanjem, je predvsem tvoje.« »Vanč, pa saj nisi resen?« »Pa še kako resen, jutri proti večeru jo pripeljem k tebi na kavo, da jo boš spoznal.« »Pa ja ne boš po toliko letih gojil zamere?« »Saj je ne, Slavko, le povedati sem ti hotel, da nisi imel prav. Moja Adela je tisti večer tudi prvič ljubila, ni imela mesečne čišče, kot si predvideval.« »Pa kaj nisi vseskozi govoril, da je Angela?« »Verjetno sem v svoji pijani glavi očitno pomešal imeni Angela in Adela. Pa še nekaj moraš vedeti, tisti večer sva z Adelo spočela sina, ki ga je poimenovala po meni.« »Sina?« »Da, Slavko, sedemintridesetletnega sina imam! Čez nekaj mesecev pa dobim še vnuka.« »Vanč, je s tabo vse v redu, me zafrkavaš?« »Z mano ni bilo nikoli tako dobro kot sedaj, ko sem izvedel, da sem oče. No, jutri pridem na kavo, čeprav imam zelo malo časa, saj se v soboto ženi moj sin.« ﷺ Naslednji dan je Vanč svoji družini predstavil Adelo. Tini se je iz srca zahvalil, da se je potrudila za njen videz. Tudi Tina se je ustavila, ko je šla v Ljubljano. Na Janezovo prošnjo je vso to povezano družino povabila na poroko. Že pred odhodom od doma je sestro Klaro obvestila, da prihaja v Ljubljano in naj z možem prideta, da podpišeta pogodbo. Čeprav so bili komaj petega v mesecu, so v pogodbo vstavili datum prvi naslednjega meseca. Klara je žalostno pripomnila: »Upala sem, da bom lahko stanovanje pričela takoj koristiti, ne šele prvega naslednji mesec.« »Lahko že danes ostanete tu, samo dobri dve uri rabim, da poberem svoje stvari. Pridite ob treh, do takrat bom gotova. Kar bom pustila, lahko imaš ti, česar ne boš potrebovala, daj domov očetu in Nini.« Potem ji je ponudila nekaj denarja. »Na, tu pa ti dam nekaj malega in te zadolžim, da za mojo poroko spodobno urediš očeta in Nino. Okrog osmih zjutraj bo nekdo prišel po njiju.« »Lahko prideva z Evo zraven?« Tina je skoraj jezno odkimala. »Ne, Klara, to sem vama že rekla. No, vrnite se ob treh, bom pohitela.« Pred blokom je Dejan pripomnil: »Tega nama ne bo nikoli odpustila.« »Pa nam je kljub temu prepustila stanovanje. Upam, da bo notri pustila vsaj kakšno posteljnino in posodo.« »Ne upaj preveč, Klara. Greva nekam nekaj pojest, potem pa bomo sedli na kakšno klop, da se bo Luka malo naspal.« Klara mu je samo prikimala in vzela sinka, ki je hotel v njeno naročje. Točno ob treh so potem pozvonili pri Tini. Klara je s pogledom na hitro zaobjela stanovanje, da je preverila, kaj je sestra pustila. Prav presenečena je bila, ko je ugotovila, da je v stanovanju še skoraj vse, le na polici s čevlji in v odprti omari ni bilo ničesar. »Se še ne boš odselila?« je s strahom vprašala. »Seveda se bom. Kar sem pustila, ne bom vzela s sabo, trenutno enostavno nimam prostora za te stvari. Kot sem rekla, če-sar ne boš potrebovala, daj domov.« »Mi boš vse to pustila?« »Saj ni nič posebnega. Kavo sem še jaz skuhala, popijmo jo skupaj, potem pa moram domov.« Kavo so popili skoraj v tišini. Potem je Tina na hitro vstala in še enkrat prosila: »Poskrbi torej za sobotno ureditev očeta in Nine.« En ključ je položila pred sestro, drugega pred Dejana. Že je nameravala odpreti vrata, ko je stopila nazaj do sestre in ji ponudila popisan list. »Na tem zgornjem naslovu boš mogoče dobila zaposlitev. Spodaj je pripisan naslov vrtca, ki bi ob tvoji zaposlitvi sprejel tvojega sinka. No, zdaj pa moram zares domov. Zdravi bodite,« je še rekla in pohitela iz stanovanja. »Tina, Tina ...« je še nekaj časa slišala klice sestre, toda Tina je že hitela novemu življenju naproti. V četrtek zjutraj se je zapeljala do gostišča, kjer bo v soboto potekala pogostitev po poroki. Rezervirala je kar nekaj sob, da bodo lahko prespali Janezovi in njeni sorodniki in seveda Janezov delodajalec, ki se je odločil, da s sabo pripelje prav vso družino. Janez je prispel v četrtek opoldne, ko so postregli kosilo. Pomel si je roke in rekel: »Ravno pravi čas sem prispel, lačen sem kot volk.« Pristopil je k Tini, ki je že sedela za mizo, in jo dvignil, da jo je lahko objel. »Nisem več zdržal, moral sem domov. Tako zelo sem te pogrešal, moja bodoča žena.« Potem je v objem potegnil mamo Adelo. »Mama, hvala ti za darilo.« »Saj ti nisem ničesar dala,« je mati ugovarjala. »Oče naj bo za darilo.« »Vidiš, kako je naneslo, pravzaprav si ga dobil po Tinini zaslugi.« »Oh, mati, za kaj vse je ona zaslužna.« Med jedjo je ogovoril Denisa: »Jutri ob šestih popoldne pride na Mariborsko letališče skupina sedmih ali osmih ljudi. Poskrbi za njihov prevoz. Pija naj gre s tvojim avtom, ti pa vzemi mojega ali Tininega in jih zapelji v gostišče. S Tinco jih bova šla pozdravit po večerji.« Potem je Tini ob sebi dvignil obraz in jo pred vsemi poljubil. »Danes bom pa tudi jaz malo legel z vama, proti večeru pa bi rad šel do moje preostale družine. Mama, tudi ti boš šla zraven, ne samo Tinca.« Tiho je potem zaklenil vrata v njuni sobi in pričel slačiti Tino. »Tako čisto tiho, nežno te bom ljubil.« »Ne bi s tem raje počakala do večera? Kaj, če naju hoče kdo kaj vprašati?« »Ne skrbi, sem rekel Denisu, da naju ne sme nihče gnjaviti.« Čisto do golega jo je slekel, potem pa še na hitro odvrgel svoja oblačila. »Ne vem, kako to, saj ni dolgo, kar sem te ljubil, toda telo me kar boli od poželenja.« »Ja, v tem primeru pa me prav gotovo dobiš. Da ne bo bolelo, veš, saj te tudi moje telo resnično potrebuje.« Po čudoviti združitvi sta si nadela spodnje perilo, se objela in takoj zaspala. Ura je bila pet, ko sta zaslišala trkanje. Denis je pri vratih pritajeno rekel: »Janez, bosta vstala?« »Hvala, Denis.« Toda preden sta vstala, sta se še enkrat ljubila. ﷺ Pred hišo očetove sestre v Celju je stala prav vsa Janezova preostala družina. Med njimi je bil tudi dolgoletni prijatelj očeta Vanča Slavko z ženo. Oče Vanč in Janez sta si stopila naproti, na čisto majhni razdalji postala in se zazrla drug v drugega, nato pa z vso močjo objela. Vsi prisotni so jokali, tudi prijatelj Slavko z ženo, saj sta jokala tudi oče in sin. Vančev brat Mirko je prvi spregovoril: »Tina, da se ne boš kdaj zmotila in še moževega očeta intimno pocrkljala.« Seveda je nastalo nekaj smeha, saj je bila podobnost med očetom in sinom res neverjetna. Slavko je pripomnil: »Njega bo že njegova Adela crkljala, nista še tako stara, da ne bi mogla vsaj malo nadoknaditi, kar sta v življenju izpustila.« Ko je Janez nazadnje objel svojo staro mamo, so začeli zopet prav vsi jokati. Pred odhodom je Janez povabil očeta: »Za selitev se pripravi, niti dneva več ne nameravam biti brez očeta.« Oče Vanč je pogledal mamo Adelo, potem Tino in vprašal: »Se vidve s Tino strinjata s tem?« Kar obe hkrati sta mu vneto prikimali. ﷺ Začele so se velike priprave na veliki dogodek. Pred odhodom k poroki naslednji dan je bil predviden bogat zajtrk za prav vse udeležence. Vsi bi se naj naslednji dan zbrali ob devetih. Tina je bila presenečena, da sta na poroko prišli tudi njeni sestri Eva in Klara z otrokoma. Njunih partnerjev ni bilo zraven. »Oče je tako zahteval,« je pojasnila Eva, ko je Tina strmela vanju. »No, potem pa sprejmem očetovo voljo.« Sicer je šok doživela že večer prej, ko sta z Janezom šla pozdravit Štefanovo družino. Spremljala jih je Janezova bivša punca. Ob stiku roke sta si kar nekaj časa strmeli v oči. Naposled je Tina v lepi čisti nemščini rekla: »Hvala za Janeza.« Samo nekako otožno se je Inga nasmehnila, potem pa hitro umaknila. Potem se je Tina pozdravila s poškodovanim Štefanovim sinom Florjanom, ki ji je čisto na tiho rekel: »Tinca, nič ne skrbi za Janeza in Ingo. Inga se že jutri vrača v Avstralijo, osvojila je srce mladega, no, po mojem starega kmeta iz bližine, kjer smo bivali. Tako se obnašata, kot da imata petnajst let, ne pa petintrideset in štirideset.« »Florjan, prav nič se ne bojim za svojega Janeza, on se naj boji zame. Pričakujem, da boš kot njegov najboljši prijatelj pri nama prebil veliko časa. Obljubljam pa ti, da boš prav zaradi tega svoj voziček v roku dveh ali treh let z velikim veseljem poklonil nekomu, ki ga bo potreboval.« »Lepo se sliši, samo ...« Tina je fanta prijela za obraz, mu privzdignila brado in raz-ločno in glasno rekla: »Florjan, še lepše bo to doživeti.« Na čelo mu je pritisnila glasen poljub in dodala: »Verjemi, da bo tako, moj Janez že ne bi dopustil, da bi njegov edini prijatelj vse življenje presedel na tem gibljivem stolu. Povedal mi je, kako se je pričelo vajino sobivanje oziroma prijateljstvo.« »Kaj pa se tu dogaja?« je zanimalo Janeza, ki se jima je približal. »Možek, to je pa najina velika skrivnost,« je odgovorila Tina in vzela v naročje Štefanovega najmlajšega, ki ga je imel Janez v naročju. Magda, ki je vedno budno spremljala svojo družino, je ganjena opazovala svojega prvorojenca Florjana in Tino. Kar je pravkar videla in slišala, je Tino kot Janezovo soprogo povzdignilo v svetnico. Prvič po nesreči se je namreč njen sin z nekom tako vedro pogovarjal. Sedaj je bila srečna, da se je strinjala, da gre njena družina na to poroko. Janezova sestra Regina se je zelo potrudila za svoj videz in seveda tudi za videz svojih fantov. Nič pa ji ni bilo jasno, ko je ob njeni materi nenehno stal moški, ki je bil tako zelo podoben bratu Janezu. Regini namreč ni nihče povedal, da se je pojavil Janezov oče. Ni več prenesla negotovosti, v roke je vzela svojega mlajšega sinka, starejšemu podala roko in se napotila k materi. Mati se je tako sproščeno obrnila k Vanču in mu rekla: »To so moja Regina in njena fanta,« Regini pa pojasnila: »To je oče tvojega brata.« Regina si je Vanča ogledala od tal do vrh glave in počasi rekla: »Ja, to bo pa kar držalo.« Mlajši fantič je iztegnil roke proti Vanču, ta ga je na presenečenje vseh ljubeče sprejel v naročje. Ta dan se fantič skoraj ni več ločil od njega, opoldne je še zaspal v njegovem naročju. Kljub prisotnosti nezaželenih sester in Inge je bil Tinin in Janezov poročni dan zelo lep. S Štefanovo družino so se zvečer dogovorili, da gredo naslednji dan na temeljit ogled Šparaklove domačije. Zjutraj je ob prihodu Štefan takoj potarnal: »Škoda, da z družino nimam kje prespati, prav gotovo bi svoje bivanje podaljšal vsaj za kakšen dan.« Tina se je obrnila k najstarejšemu otroku, no, pravzaprav je bil pri svojih devetnajstih letih že pravi moški. »Florjan, si za to, da gremo s tvojimi sorojenci do sosedov, da si ogledamo domače živali?« Seveda je bil za to, pa tudi najmlajša otroka sta bila nad ponudbo preveč navdušena, da bi odklonil. S skupnimi močmi so potem spravili Florjana do sosedov. Malo pred sosedi se je Tina ustavila, obrnila voziček s Florjanom in rekla: »Pravzaprav sem te nameravala na samem prositi za uslugo.« »Mene, kako bi ti pa lahko jaz pomagal?« »Tako Janez kot tvoja mama sta mi povedala, da si že pred nesrečo izdelal resne načrte za marsikaj, kar sta potem tvoj oče in Janez s pridom uporabila pri delu. Poglej si tale prostor okrog domačije, tu bomo zraven Janezove delavnice ustvarili nekakšno izletniško domačijo, kjer se bodo sproščali predvsem invalidni otroci. Zato bi morala premišljeno urediti predvsem primerne bivalne prostore za različne živali, da si jih bodo lahko otroci med svojim obiskom ogledovali. Glavni poudarek bi namenili konjem in ponijem.« »A ne bo tu Janezova delavnica?« »Bo, seveda bo.« Pokazala mu je prostor, kjer je stal velik kozolec. »Glej, tam na tisti ravnini bo Janez postavil najin dom in delavnico. To posest sem že prej namenila otrokom s posebnimi potrebami.« »Da, tudi jaz bom potreboval takšen prostor.« »No, vsaj nekaj časa. Želela bi, da bi se poglobil v naše prizadevanje in nam priskočil na pomoč. Z zaposlenimi smo si v Avstriji temeljito ogledali dve kmetiji, ki se s tem ukvarjata. Na voljo bi ti dala vse, kar smo izvedeli, posneli in videli, da bi vedel, kako nam pomagati. Za protiuslugo boš imel pri nas vedno zastonj bivanje, ne glede na to, kako dolgo boš pri nas.« »Misliš to dejavnost financirati iz Janezovih prihodkov?« je takoj zanimalo Florjana. »Ne, ta dejavnost naj bi prinesla toliko zaslužka, da bi lahko sama delovala. Veliko je prostora, zato bi lahko tu bivalo precej živali.« »Tinca, dala mi boš naslov teh dveh kmetij v Avstriji, da si jih bom temeljito ogledal, da bom vedel, kako pomagati.« »Ves ta posel nameravam prepustiti tistemu fantu s svetlimi lasmi, ki je bil moja priča, on namreč veliko ve o živalih. Prav tu pri tej hiši živi z mamo in sestrama, pravzaprav sem zato hotela sem gor, da se vidva spoznata.« »Zelo prebrisana si, Tinca. Da, neverjetno prebrisana si,« je Florjan smeje majal z glavo. Potem je proti njim prišla Igorjeva mlajša sestra, za njo pa še starejša. Florjan je strmel v starejše dekle in Tino tiho vprašal: »Kdo je to dekle, že včeraj sem opazil njeno nenavadno lepoto. Zdi se mi, da je tako zelo podobna moji mamici.« »Jaz pa sem včeraj opazila, kam begajo njene lepe oči, Florjan. Nič ne bo iz tega, dekle ima komaj petnajst let, premlada je še, sicer pa moraš prej vstati iz vozička. Naša soseda je, sestra tistega Igorja.« Florjan je zardel kot desetleten fantič in prav tako, kot da bi jih imel samo deset, vprašal: »Res verjameš v to, da bom lahko še kdaj vstal in hodil?« Ker sta bili mladi sosedi že čisto blizu, se mu je sklonila k ušesu in pritrdila: »Da, zelo verjamem v to, daj, še ti se mi pridruži pri tej želji.« »Tinca, bom, od danes dalje bo to tudi moja želja.« Iva jih je vedro pozdravila in se takoj pridružila pri potiskanju vozička. Ker so se ostali Florjanovi sorojenci spustili v tek proti tropu ovac in koz, se je Tina namenila za njimi, Ivi pa naročila: »Poskrbi za tega fanta, moram za ostalimi.« Preden so se vrnili na Šparaklovo domačijo, so minile tri ure. Vsi so bili strašno lačni. Najhuje je godrnjal Florjan, zato sta njegova starša presenečeno vprašala Tino: »Kaj si naredila z njim, da si končno želi hrane?« Tina jima je nagajivo odgovorila: »Če sta njegova prijatelja, vama bo sam povedal, prepričana pa sem, da nas bosta odslej primorana zelo pogosto obiskovati. Prav vsem vajinim potomcem je pri nas zelo všeč.« »Tudi meni je všeč,« je zatrdil oče Štefan, »niti nimam nič proti, da sta nas celo v gostišču nastanila, čeprav bi rad bival z vami.« Pristopil je Janez. »Štefan, zelo se bom potrudil, da ti bom lahko izpolnil to željo. Če pa želite ostati še sedaj, lahko mirno koristiš najino posteljo, otrokom pa priskrbi šotor, pa naj taborijo nekaj dni. Mislim, da bi jim bilo to celo všeč. Za hrano bodo pa že ženske poskrbele.« Potem je objel Tino in jo opomnil: »Na pot morava, drugače bova zamudila let.« »To vaše podaljšano bivanje pri nas bi bilo celo zelo koristno. Florjan bi lahko z Igorjevo pomočjo izdelal osnutke za uresničitev mojih sanj,« je pojasnila Tina. Florjan je takoj vprašal: »Pa tisti Igor ve, kako in kaj?« »Da, z Igorjem sva že vse dorekla. Sicer je pa Igor, kot sem ti že omenila, starejši otrok na tisti domačiji, kjer smo pravkar bili, torej Ivin in Martinin brat.« »Res?« Florjan je pošteno zardel. Pred Tininim in Janezovim odhodom je Štefan na skrivaj šepnil Tini: »Nekaj je sin doživel na tem vašem sprehodu, mi ne boš povedala, kaj se je zgodilo?« »Bo dovolj, če povem, da se je oklenil misli, da bo še hodil?« Tina je dobila čvrst objem in poljub na čelo. Proti Janezu pa je Štefan rekel: »Pa je resnično angel ta tvoja žena, pazi nanjo, tako kot jaz pazim na svojo Magdo.« Minil je teden, preden se je potem Štefanova družina odpravila domov. Spali so v gostišču, toda dneve so preživljali na Šparaklovi domačiji. Otrokom so za razvedrilo res postavili šotor, kot je predlagal Janez. Ob odhodu je Štefan rekel materi Adeli: »Tako lepega dopusta z družino še nismo imeli.« Mati je bila tega vesela, zato je takoj povabila: »Potem pa se le zopet hitro vrnite.« ﷺ Tina in Janez sta se na hitro odločila za poročni dopust v Bolgariji in si na Zlati obali v hotelu s štirimi zvezdicami uredila bivanje. Tu je bila potem Tina deležna popolne moževe pozornosti. Seveda mu je vse vračala v še večji meri. Štirinajst dni ni zanju obstajalo nič razen njiju samih. Izključila sta telefone in jih spravila v hotelski sef. Po večerih sta šla navadno na ples, ki se je odvijal v bližnji dvorani, zjutraj sta spala tja do devete ure, čez dan sta se kopala v morju. Ljubila sta se tolikokrat, da nista več štela. Predzadnji dan je Janez po burnem ljubljenju rekel: »Res nisem imel pojma, da sem sposoben toliko ljubiti.« »In meni se zdi, da sem nadomestila vse tisto pomanjkanje seksa v mojih najlepših letih.« Oba pa sta bila resnično srečna, ker sta vedela, da jima raste otrok. Po prihodu v domače kraje pa je bila Tina resnično prese-nečena, da se Janez ni namenil domov, pač pa na Tri kralje. »Žena, nekaj časa bova še tu preživela, tu, kjer se je pričela najina skupna pot.« Ko je Janez natakarju rekel, da bi imel ključ od rezervirane sobe, je Tina vedela, da je njen mož vse to že prej načrtoval. Seveda je bila to soba, kjer sta se prvič ljubila. Čeprav sta nameravala ostati samo eno noč, sta se oba strinjala, da ostaneta do nedelje, ko bo pri Treh kraljih žegnanje in bodo prišli tudi prebivalci njune domačije. S tem sta jih namreč nameravala presenetiti. Iz svoje sobe sta opazovala njihov prihod. Najprej sta se pripeljala Janezov oče in mati, zraven sta imela sestro Regino in njuna sinova. Potem se je pripeljal Denis s Pijo, zraven njiju sta bila Igor in Cirila. Peš sta videla prihajati še sosedo Zino z družino. Zmenila sta se, da bosta k maši vstopila tik pred pričetkom in se postavila čisto spredaj, da ju bodo lahko domači opazili. Še pred mašo sta naročila kosilo zase in za svoje domače. Med mašo je mati Adela dregnila hčer Regino in tiho vprašala: »Mar nista tam spredaj Janez in Tinca?« Regina in tudi oče Vanč sta pogledala, kam kaže Adela, in ji s kimanjem pritrdila. Materi sta po obrazu spolzeli solzi. Čisto zase je tiho šepnila: »Nikdar v življenju nisem pričakovala toliko sreče.« Vanč jo je objel čez rame, jo rahlo potresel in ji tiho šepnil na uho: »Tudi jaz nisem računal na tako lepo starost.« Janezova mati in oče sta se med odsotnostjo mladih intimno zbližala, kar žarela sta od obnovljene ljubezni. Kar nekaj večerov sta preživela v Celju, v Vančevem stanovanju. Po maši so vsi skupaj nekaj časa postopali okrog cerkve. Janez je svojo birmanko povedel do prodajalca navadnega nakita in ji plačal, kar si je izbrala. Ob njima so se takoj nagnetle Ivina sestra Martina in vsa tri Zinina dekleta. Mlajša Ivina sestra je takoj odkrito prosila: »Stric Janez, jaz bi pa imela to verižico in ta prstan.« Enako so za njo ponovila še dekleta sosede Zine. »Janez, jaz bi pa imela te uhane!« »Jaz pa te!« »Jaz pa te bele!« Janez je očmi zaobjel vsa mlada dekleta, potem svojo ženo, ki mu je vedro prikimala, in plačal vse, kar so izbrale. Potem je rekel Tini: »Še ti izberi nekaj zase in najino hčer.« Tina se je resno lotila nakupa. Najprej je izbrala nekaj zase, potem je vzela še najmanjši prstan, ki ga je prodajalec imel. Z velikim nasmehom je potem pri kosilu ta prstan pokazala svojim domačim. »Poglejte, tudi jaz sem nekaj malega kupila za najino hčer.« Drobni prstanček je dvignila v zrak, da so ga lahko vsi videli. Denis je vprašal: »Sta že prepričana, da raste hči?« Janez, ki je sedel ob njem, ga je lopnil po hrbtu. »Denis, če ne bo prva, bo pa druga ali peta, ali pa kje vmes.« ﷺ Tri leta po tem so spet vsi njuni dragi sedeli pri kosilu na Šparaklovi domačiji. Tokrat sta bili prisotni celo Tinini sestri Eva in Klara s svojima družinama. Tina ni nikomur več zamerila, bila je celo vesela, da je izbrala tretjega moškega, ki ga je ljubila kot nikogar dotlej. Večkrat so ji v oči stopile solze, ko je njen Janez vzel v naročje kar oba šestmesečna sinova. Njuna hči pa je vedno našla prostor nekje med bratcema. Tina in Janez sta svoje bližnje počastila s selitvenim kosilom. V grobem sta uredila vse, kar sta si zamislila. Janez je zgradil delavnico, zraven pa postavil trden dom. Mati Adela in oče Vanč nista hotela z mladimi v novi dom, češ da je stari še dovolj dober zanju. Po bližajoči se Pijini in Denisovi izselitvi sta nameravala staro Šparaklovo domačijo obnoviti za svoje potrebe. Prav nič niso številni obiskovalci motili njunega življenje. Večkrat sta Vanč in Adela kakšni družini celo omogočila, da prespi na Šparaklovi domačiji. Vanč je tudi na sinovo in snahino prošnjo ter seveda na prošnjo njegove Adele razčistil, kako se je na sodišču izgubil dokument, ki je bil podan za vpis v zemljiško knjigo. Ugotovili so, da je v času nastanka te nepravilnosti na sodišču opravljal pripravništvo nečak Janezovega očima, ki je poskrbel, da se je dokument izgubil, original pa je bil po njegovi zaslugi priložen k nekim drugim dokumentom. Ker Regini, ko je poplačala dolgove od prodaje, ni ostalo veliko, sta ji Tina in Janez pustila ta denar. Seveda sta ji dala vedeti, da je to njena dota. Igor, ki je bil zadolžen za konje in živali, se je lepo vživel v svoje delo. Dobil je celo pomočnico pri delu. Cirili je bilo to delo tako všeč, da je opravila celo nekaj tečajev, da je lahko pomagala možu Igorju pri delu. Za njeno delovno mesto v agenciji pa se je že šolala Tinina birmanka Iva. Florjan in Iva sta v treh letih vzpostavila tako lep odnos. Pri tem kosilu sta sedela skupaj, prav nič več ni bilo sramežljivosti pred domačimi. Florjan je namreč v minulih treh letih veliko časa prebil na Šparaklovi domačiji. Čeprav je pridno izpolnjeval svoje študijske obveznosti, je bil velik delež urejanja domačije njegova zasluga in uporabili so lahko veliko njegovih zamisli. Na to slovesnost se je Florjan prvič pripeljal sam, oče Štefan pa ga je vso pot v varni razdalji spremljal z ostalo družino. Ob prihodu je Florjan seveda najprej poiskal Ivo. In čeprav je bil zelo utrujen, sta se oba spravila na konje in pojezdila na svoje skrivne poti. Da, njuno druženje je preraščalo v čustveno zvezo. Štefan je kot darilo ob vselitvi prinesel portrete Janeza, Tine in vseh njunih treh otrok. Sliko je po fotografijah naslikal priznani nemški slikar. Tinin oče jima je izročil zajetno kuverto denarja. Hišo, katere lastnica je bila do polovice Tina, so zapisali na Evo, ki se je zavezala, da bo poskrbela za najmlajšo sestro Nino. Tina ob prenosu lastništva ni prav nič nagajala, bila je predvsem hvaležna, da bo poskrbljeno za Nino. Brez pomisleka je podpisala pogodbo, čeprav sploh ni računala na to, da bo kaj dobila. Janezova sestra Regina pa je dojela, da lastnik njenega stanovanja ni slab človek, čeprav je bil petnajst let starejši od nje. Na skrivaj ji je bil všeč že od vsega začetka. Osvojil je njuna sinova, ki sta pričela nestrpno pričakovati, kdaj se bo pojavil. Vse pogosteje se je vračal v svoj rodni dom in ga pričel obnavljati. Nazadnje je Regina dojela, da mu tudi ona nekaj pomeni. Nekaj tednov pred Janezovo in Tinino selitvijo je Peter zbral pogum in Regino vprašal, če bi ga imela za moža. Bila je tako zmedena, da mu je rekla, da bi rada prej vprašala mamo in brata. Čeprav je postal tudi sam nekako zmeden, je na to pristal. Še isti dan so se zapeljali na Šparaklovo domačijo, kjer je Peter kar sam vprašal mamo in brata, če je lahko Regina njegova. Po zagotovilu, da bo, oziroma ima rad tudi oba fanta, sta mati in Janez odobrila njuno zvezo. Na pogostitev so prišli kot prava družina, Peter je namreč Regino kar na hitro poročil. Sosedi Zina in Micka sta spekli ogromno torto, ki naj bi bila njuno darilo. Do večera je bil ogromen pladenj od torte popolnoma prazen, otroci so se nenehno vračali v kuhinjo in prosili še za dodaten kos. Največkrat sta za dodatek prosila Iva in Florjan, ki sta torto pospravila vedno z enega krožnika. Za mizo sta Tina in Janez ta dan posedla tudi Tininega strica Luko, ki je omagal pod težo pretiranega dela na svoji domačiji. Janez je brez pomisleka poskrbel za njegovo nastanitev v njihovem novem domu, saj Luka razen Tine ni imel drugih ožjih sorodnikov. Ko se je Luka s hrano, ki je je bil deležen, spravil k sebi, je bil predvsem Igorju, ki je skrbel za živali, v veliko pomoč. Teden pred uradno Tinino in Janezovo selitvijo v novi dom je Luka zahteval, da ga Janez zapelje v mesto, da je lahko uredil prenos svoje domačije na Tino in Janeza. Naslednji dan, ko so od povabljencev ostali le še člani Štefanove družine, sta se Štefan in Janez odpravila na ogled Jane-zovega triletnega dela. Razkoračena sta postala na vzpetini nad hišama. Štefan je svojemu mlajšemu prijatelju odkrito priznal, da je ustvaril zelo veliko. »Štefan, brez tebe in tvojega Florjana vsega tega ne bi imel.« Od novega doma sta se proti njima namenili Tina in Magda z dvojčkoma v naročju. Štefan ju je opazoval in pripomnil: »Janez, jaz pa pravim, da bi midva brez najinih sopotnic ne bila tako uspešna. Si moreš zamisliti, da si moja Magda želi še enega otroka? Čisto blažena je, ko se vrnemo z obiska dvojčkov.« »Štefan, ne dovoli ji tega, mislim, da jih imata pet dovolj. Sprva sem jih tudi sam nameraval imeti pet tako kot ti, pa je Tina nosečnost dvojčkov prenašala s tako težavo, da sem se ustrašil zanjo. Ne, moja Tinca se ne bo nič več mučila z rojevanjem, sicer pa sploh ni več tako rosno mlada. Tvoja Magda pa ima še nekaj let več. Štefan, predlagam, da se ne ukvarjava več s povečanjem družine. Veš kaj, z Magdo še raje malo počakajta, da vama to željo zapolni Florjan. Neverjetno se je popravil zadnje mesece, mar ne?« »Za to se moram zahvaliti predvsem tvoji Tini. Tako ga je zaposlila, da je pozabil nase. In pred meseci ga je prva ježa z njegovo Ivo potegnila v oblake. Skratka, moram priznati, da sem zelo srečen, da so se naše poti srečale.« Ker sta prišli ženi v bližino, sta segla vsak po enega od dvoj-čkov in k sebi potegnila vsak svojo žensko. Skrivaj sta se spogledala in v zadregi hitro umaknila pogled. Oba sta namreč imela vlažne oči. Vsi štirje so potem opazovali Tininega strica Luko, ki je hitel proti hlevom, torej v svoje kraljestvo. Tako se je vedno zatopil v delo z živalmi, da so ga morali na kosilo in ostale prigrizke vedno znova klicati. Ves blažen pa je bil, ko so se na domačiji pojavili otroci. Takrat zanj niti hrana ni obstajala. Tina mu je morala prigrizek prinesti na njegovo delovno mesto. Najraje je držal dolgo vrv pri konjih ali ponijih, da so obiskovalci lahko brezskrbno jezdili. Proti hlevom sta se odpravila tudi Iva in Florjan. Ker nista videla opazovalcev na hribu, sta se prijela za roke. Iva je v zraku razposajeno vihtela Florjanovo berglo, ki jo je še vedno nosil zraven, predvsem zaradi občutka varnosti. Med potjo sta si poklonila kar nekaj poljubov. Janez je previdno ogovoril Štefana in Magdo: »Prepričan sem, da bosta ta dva ostala do smrti skupaj. Magda, mislim, da boš kar hitro v varstvo dobila nekaj takega.« Pokazal je na sinova in se glasno zasmejal. Magda je predlagala: »Gremo peš do sosedov, mislim, da se Ignac še ni vrnil v Nemčijo.« »Ne mudi se mu, saj ima ženo zraven,« je pripomnila Tina. Soseda Zina in Jošt sta bila vesela njihovega obiska. Naproti sta jima prišla kar dobrih petdeset metrov. »Ignac z ženo še ni odšel?« je vprašal Janez. »Ženi je tako všeč pri nas, da je rekla, da je pripravljena kar tu živeti,« je pojasnil Jošt. Potem je malo ponagajal ženi: »No, mogoče pa mene rada vidi.« Zina ga je pošteno dregnila med rebra in ga ostro pogledala. »Da ne slišim več takšne oslarije.« »Saj veš, da nisem mislil resno,« se je Jošt nerodno opravičil, »moram pa povedati, da mi je Ignac rekel, da bi rad imel del tistega zemljišča doli ob cesti, da bi si tu zgradil dom. Prepričan je namreč, da bi ga Janez z veseljem zaposlil, čeprav jih ima že petinštirideset.« Štefan in Janez sta se spogledala. »Še enega dobrega delavca bom izgubil,« je zagodrnjal Štefan. Z Janezom so namreč odšli kar trije moški iz bližnje okolice, saj jih je zaposlil. Šele naslednji dan se je vse umirilo in vrnilo v normalno življenje. Štefan je odpotoval z vso družino. Tina je zvečer vsa voljna prišla v spalnico in vzdihnila: »Rada imam vse te ljudi, ampak sem najsrečnejša, ko sva lahko nekaj časa sama.« Z Janeza je dvignila sinka, ki je spal na očetovem trebuhu, in ga položila v njegovo posteljico. Potem je smuknila k možu. Kar na glas se je zasmejala, ko je ugotovila, da je njegovo telo že pripravljeno na najlepše. Zataknil ji je lase za ušesa in tudi sam priznal: »Bal sem se že, da bo Štefan še za en dan podaljšal obisk. Že včeraj sem imel tako pregrešne načrte zate.« »Torej bo danes lepo?« »Bo, Tinca, saj te že tri dni nisem ljubil.« »Da, to pa je res dolgo obdobje.« Potem sta utihnila in se posvetila svojim željam. Po vrnitvi z višav je Janez že v spanju rekel: »Tinca, upam, da veš, kako rad te imam in kako te spoštujem.« Z glavo je pod njegovim ramenom iskala primerno mesto za spanje in mu oponesla: »Janez, vem, da je to skoraj toliko, kot ljubim jaz tebe.« Založba LYNX priporoča: Terezija Justinek DEKLINA HČI NEŽA VIKTOR ANA MARIJA PREVARANA V TRETJE GRE RADO NJUNO KRALJESTVO * Cate Quinn ČRNE VDOVE LOVEC NA TATOVE * Neil White SENCE TEMA OKOLI NJE NEDOLŽNI * Michelle Frances SINOVA PUNCA NOVINKA HČERKA SESTRI * Susan Hill ŽENSKA V ČRNEM MAJHNA ROKA