J.te-BV S. Avgust 1890. Vsebina VIII. zvezka: f) ,256' 1. Krški zmaj. (Zložil A. H. Dalje.) 2. Luka Vrbec. (Zgodovinska povest is 16. stoletja. — Spisal Podgoričan.) III. Neuspehi. . . 227 3. Na grobeh. (Povest. Nap. Vladiboj. Dalje.) 232 4. Podobice. V. Dvoje voznikov. (Sp. —e.) 234 5. Tinček iz Bosne. (Šaljiv obraz. — Spisal A. Sušnih. Dalje.) 6. Za idealom. (Slika iz naroda. — Spisal Slavoljub Dobravec. Dalje.) 23 7. Adam Mickiewicz. (Vladiboj.) . 240 8. 9. Spoznanje.—Reka. (Zl. Slavin.) 242 10. Tvoja nevesta. (Zl. Fr. Krek.) 243 11. Josip Ogrinec. (Spisal Josip Benkovič. Dalje.) .... 243 12. Črtice o rokovnjačih. (Spisal Josip Benkovič. Dalje.) . 246 13. Nekaj porabnih mislij o slovenščini itd. (Spisal Fr. Lekše. Dalje) . 247 14. Nekaj o tvorbi glagolov šeste vrste. (G. P.) 250 15. Slovstvo. . . . 251 16. Raznoterosti. . 255 17. 18. Dve sliki: Mickiewicz . 225 Kremlj . . 241 226 ILUSTROYÄN LIST ZABAVI «N POUKU. -—- Urejuje in izdaje cTrance ^Sa m p e. V LJUBLJANI. TISKA KATOLIŠKA TISKARNA. „DOM IN STET" izhaja dne 20. vsakega meseca na dveli polali in stane za celo leto 2 gld., za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo je v ,,MARIJANIŠČU'i Iz prijaznosti posreduje za Ljubljano tudi „Katoliška Bukvama'! Novi naročniki dobe lahko še vse številke tega letnika; enako tudi lanski letnik, vezan in nevezan. Letnik 1888 je pošel. JSTaše obzorje. (Dalje.) Mi pa tu priznavamo zopet, da je obzorje krščansko tudi naše obzorje. A tudi vemo, da višega obzorja ni. Pač se da v nekem pomenu obzorje razširiti, in sicer s tem, da izpolnimo in dovršimo svoje opazovanje, s tem, da napredujemo v vedah, s tem, da smo vedno temelj itejši, da vedno trezneje mislimo, s tem, da svet premotrimo in se v spoznavanju do nebes dvignemo, s tem, da učimo narod rabiti svoje sile Bogu v slavo in v svoje napredovanje: tako si utegnemo in si moramo razširiti obzorje, kakor nas tudi uči krščanstvo. Tako umevamo svoje obzorje in se tega kar nič ne sramujemo, dobro vedoč, da je to obzorje stalno in neminljivo. Menjajo se oblike, menjajo se jeziki, menjajo se narodi, a pravo obzorje se ne menja. In pravo obzorje je tisto, kateremu so tla — resnica, vrhunec -— Bog, večna lepota, kateremu skrajni pas je —- nravnost, nravni zakon, katerega ne sme pesništvo — ne sme pesnik nikdar prekoračiti. Ako pa ga prestopi, greši in je kriv pred Bogom in svojo vestjo, kakor vsak drug človek, ki greši. Kakor je to obzorje krščansko, tako je tudi občečloveško, res vesoljno. Nikomur ne more biti preozko ali pretesno. Ako pa pesnik ne more prenašati zakonov. ki veljajo o tem obzorju, kaže svojo nravno slabost. In res se prav okrog tega vrti vse to vprašanje : 11 p ogli i t i se n r a v n e 111 u z a k o 11 u, ali pa se 11111 upreti. Krščanstvo je razglasilo človeštvu nravni zakon jasno in določno, a slabotni človek se temu zakonu bolj ali manj upira, kakor v navadnem življenju, tako tudi v slovstvu, in izgovarja se, češ, da omejuje nravni zakon njegovo delovanje, da zavira njegovega duha. A čutim že, da se zdi čitatelj u to premišljevanje težko in da si želi vzgledov, —- vzgledov, ki bi mu tudi dokazali, kar smo tukaj slišali. I)a, tudi z vzgledi je treba razkazati pesniško obzorje in treba dokazati, da se obzorje velikih pesnikov vjema s krščanskim obzorjem; kjer se pa ne vjema, tam ni poezija prava, ni čista, ni lepa. A katere pesnike naj navedemo? Pač one, katere čislajo vsi kot največje pesnike, katerim priznavajo vsi prva št vo v pesništvu. In tudi izmed velikih si je treba izbrati samo nekatere, ker vsega pesništva nikakor ne moremo tukaj zgodovinsko razkladati. Izbrali smo si pa največje, ki so kolikor toliko znani, in ti so: Dante, Calderon, Shakespeare, Mol i ere, Oöt he. Ob teh velikanih bodemo razkazali, kar smo dognali z dosedanjim teoretičnim pre-vdarjaiijem. I. Dante, rojen 111. maja 1. 1265, je bil Florenčan, torej iz onega mesta, kjer so v 13. stoletju krepko pljuskali valovi političnega življenja, kjer so se pa tudi lepo razvijale vede in umetelnosti. Na-obrazil se je doma, naobrazil tudi na vseučilišču bolognskem inpaduvanskem, naobrazil pa se je temeljito v verskih vedah in v verskem duhu. A tudi njegovo srce se je napolnilo s takimi čustvi, da je z največjo silo hrepenelo po vzoru v vse lepote. Se mlademu Danteju se je vtisnila v srce podoba device, znane Beatrike; a te podobe ni nosil pesnik v svojem srcu, da bi se je rado val v nizkem čutnem veselju, ampak bila 11111 je le vidni izraz vsega, karkoli je res lepo, vzvišeno, blago. »Ves značaj Dantejev nam prepoveduje misliti na kaj drugega, kakor le 11a čistost in pleme-nijost.« (Hettinger, die göttl. Komödie, str. I6.1 Tudi njega so nadlegovale razne izkušnjave, vendar jih je premagal in ohranil svoje srce za svoje vzore. Učil Krški zmaj. (Po narodni pravljici zložil A. /I.) (Dalje.) 'fj' nes spet tlačanov mrgoli, l- Grajščinski valpet bič vihti, Gospa še vpije dol iz lin; — Solzi se pa tlačan-trpin. Grajščinska hči dvanajstih let Po travniku pobira cvet: Kaj mar ji glas je materin, Kaj mar ji ubogi je trpin! Cvetlic krasnih nabrala je, A sama najbolj zala je. In spet se vrača s cvetjem v grad, Pa kar nastane piš odzad. In predno se ozre nazaj, Pograbi jo pregrozni zmaj — Objame sedem jo vratov, Zleti ž njo zmaj v podzemski rov; Odnese jo v brlog teman, Pred njim pa straži noč in dan. Pač slišali so klic na grad, In zmajsko videli zverjad; A zoper njo pomoči ni. Pošasti grad se ves boji; In črno se obleče vse, Izhod in vhod se v grad zapre. Gospa pa hodi v lino sest, Od toge pušča jo zavest. In vsak dan na večerni hlad Priveje vetrič tje pred grad, Hladi lahno, ljubko pihlja, Gospej izvablja tok solza. Zakaj ječiš gospa, zakaj? Čuj pred votlino hrope zmaj, In iz votline čuješ jok, Kot jok nedolžnih je otrok. To materi prinaša v grad Večerni dih, večerni hlad. Sto pisem pisat brž hiti, Razpošlje ja na vse strani: Če kje na svetu je junak, Dovolj srčan, dovolj krepak, Ki zmaja bi pred jamo stri, Do deklice pa vhod odprl: Zlata obeta sedem mer In v zakon da mu zalo hčer. Ko v drugič klije spet pomlad, Dospe junak pred krški grad, In vstavi se in govori Gospej, ki v lini se solzi: »Bogata kaži mi gospa, Kje je pripravljen kup zlata? Potem brž zmaja streti čem, In ti ujeto hčer otmem!« »»Junak, pozdravljen tisočkrat, Da si prišel mi zver končat; Le hiti brž in steri zver, Zlata dobiš, če rešiš hčer, Kar nese ti ga sedem konj, In še na vrh, le pridi ponj!«« Gospa še v lini obsedi. Junak pa pred brlog hiti. V pečinah strmih je brlog, Pod njim pa je tolmun globok. Junak pred vhodom obstoji, In speči zmaj se prebudi; Zavije rep, ga v skalo vpre, In zarohni in krila vspne, In sedem kvišku vspne vratov, Srtini se greben njegov, In v dim in ogenj ves zavit V junaka vrže se srdit . . . Ječi junak, žvenkeče meč — A že po njem sledil ni več. Zverjad pa puha in rohni, Da skala in brlog bobni; In po dolini divji piš Buči in trga strehe s hiš. In grad pretresa groza — strah, Potegnejo čez vrata pah; V dvorani pa gospa sedi, Solzi se bolj, še bolj ihti. Ko pride spet večerni hlad, Priveje vetrič tje pred grad, Prinese sem do grajskih lin Otožne glase od pečin: Oj glase, ki jih zver rohni, Oj stoke, ki jih stoče hči . . . Ko trikrat mine noč in dan, Pa pride drug junak močan ; Pred gradom krškim obstoji, Gospej pa v lini to veli: »Glej, v pismu tvojem to sem bral, Da kdor bo zmajsko zver končal, In kdor ti hčerko bo otel, Bo kot nevesto jo objel; Prišel sem daleč in želim Poprej, ko grem in se borim Na sliki zreti njen obraz, Ge zäme je in zanjo jaz.« Pokaže sliko mu gospa: »»Poglej, junak, obraz le-ta! Le hiti brž, če si srčan Dovolj krepak, dovolj močan, Odvzemi mi bolest in jad, Ki tre že drugo me pomlad; In reši moje hiše čast, Otmi mi hčer, pobij pošast; In kadar bodeš hčer otel, Nevesto bodeš jo objel; Zlata dobiš, le pridi ponj, Kar nese ti ga sedem konj!«« In vrl junak nad zmaja gre, Junaško bije mu srce . . . Pa prebudi se zmaj iz sanj, Povspne se kvišku, plane nanj; Junak vihti, in žvižga meč, Pa dim obvije ga goreč, In vrže z repom zmaj ga v zrak, Leti v tolmun globok junak. — In spet razsaja divji zmaj, Da stresa se sosedni kraj; Po dolu pa vihar besni. Da strah in groza je ljudi (Konec.) Luka Vrbec. (Zgodovinska povest iz 16. stoletja. — Spisal Podgoričan.) III. Neuspehi. adostnim srcem je Soba Ž hitel poročat Juriju Kobili veselo novico, da je dobre-Wf poljski župnik Luka Vrbec izgovoril odločno besedo. Jurij • se je kar topil v samem veselju, ko je čul to novico, zakaj to je bila za luteranstvo v Suhi Krajini najvažnejša pridobitev. Brez skrbi se je smelo pričakovati, da bodo po vzgledu župnikovem sprejeli tudi nje- | pohvalil prvak Sakaj ker ficer ty, kir se Karfzhanfke vere hvalio, inu en pregrefhen leben pelajo, tu fe nyh veliku pohujfha, inu taki fture, de fe od teh nevernih Boshje ime fhentuje. Katerim ludem, kir taku druge pohujfhajo, bi tudi bulfhe bilu, da bi en Malinfki kamen na nyh gärli vifsil, inu de bi leshali v' Murji ker je nar globokefhe. Dalmatin. govi župljani novo vero. Zato je Jurij pri- v jateljsko objel Sobo, rekoč: »Oh, dragi moj Pankracij, najzaslužnejši mož za luteranstvo na Kranjskem! Ti si mi edina tolažba, edina podpora; le ti si mi še porok, da očiščeni evangelij zmaga umazano papeštvo ! Jerom še ni nikogar pridobil za naš evangelij; takisto ne ubegli menihi.« Soba je bil presrečen, ker ga je tako slovenskih luterancev. »Pankracij, kam bode pa sedaj tvoja prva pot?« »»V Ljubljano.«« »Kaj? V Ljubljano ideš? Ali hočeš morda tudi tam pričeti?« čudi se Jurij. »»Oznanjcval ne bodem, — pač pa oznanil nekomu, da se je dobrepoljski župnik poluterani 1.« « »Komu pa?« »»Marijeti Vodopivčevi.« « »Kdo je ta ženska?« »»Ljubljanska luteranka, za katero se zanima tudi dobrepoljski župnik in zaradi katere se je — da resnico govorim — poluteranil.«« »Kaj ? Ali radi nje se je Luka poluteranil ?« »»Da, tako je. Dosti žalostno sicer, pa kaj nam to mari!«« »Ali ne iz prepričanja ?« »»E, kaj še! Saj poznate ljudi! Kdo mara za resnico ? Prijetnosti in veselje hočejo imeti; tako tudi Luka Vrbec, ki zna ceniti pravo veselje sveta. Pa pustimo to! Saj je prav, to je hotel Luter ljudem podati, da morejo zopet živeti, kakor jim pravijo želje. Z Bogom! Meni se mudi.«« y Soba se poslovi in gre po ozkem v jarku čez Zelimlje proti Ljubljani. Jurij Kobila pa je hodil po grajski sobi gori in doli ter je mnogo premišljal. Hotel je najti nov vir, novo moč za luteranstvo. »Ako se ne lotimo dela drugače, uspehi naši se bodo kmalu razkadili.« Zaman je Jurij Kobila premišljal; ni si mogel izmisliti nič posebnega. Pač pa je prišel do vprašanja : »Ali pa bodem res koristil ljudstvu z novo vero? Ali bodo dosedaj tako verno-katoliški in dobri Dolenjci srečnejši v novi veri?« Ni si mogel odgovoriti. Hitreje je Kobila korakal po sobi. Kesal se je skoro v srcu, da je sploh kdaj začel ljudstvo nagovarjati in vne-mati za novo vero. Pa kmalu se je otresel teh mislij. »Sedaj je prepozno, nazaj ne morem več, tedaj proč bedaste misli! Nadaljeval bodem tako, kakor sem pričel. Vzame svoj široki klobuk ter gre iskat Krištofa. Kmalu ga dobi. Pove mu takoj, da je dobrepoljski župnik pridobljen za novo vero in da se bode morda tudi oženil. Krištof je bil tega vesel. Potem pa vpraša, ali so se Skocijanci že kaj pomirili, zakaj kot verni katoličani so bili silno razjarjeni nad Jurijem Kobilo, katerega jim je dal ošabni Turjačan za v pridigarja. Crtili so ga jako in bi ga bili tudi že ubili, ako bi se jim ne bil Jurij umaknil na Turjak. Kobila ni vedel ničesar povedati, zakaj že nekaj tednov ni bil stopil iz v grada in zato ni vedel, kaj mislijo Sko- v cijanci. Sine mu misel v glavo. Uju-nači se in pravi: »Poskusil bodem jutri ustanoviti se tam in pridobiti te trde škocijanske glave«, reče Kobila. »»Le poskusite! Ne imejte tako zajčjega srca in ne strašite se praznega žu-ganja kmetov ! Poskusite jih pridobiti za novo vero, potem bodete lahko bivali med njimi in naglo delovali za evangelij.«« »Gospod grof! luteranstvo tu pri nas nima pravega blagoslova. Narod se drži preveč vere svojih dedov. Kakšna ženska še sprejme luteranstvo, moških pa jako malo.« »»No, bodite veseli! Ali ni dobrepoljski župnik dovolj važen? Ali ne bodo po njegovem vzgledu storili tudi nj ego vi župlj ani ? « « »Ne morem se še tega nadejati, go- v spod grof! Župnik Luka ne bode ničesar storil. Ali menite, da se je poluteranil iz prepričanja?« »»Ali ne?«« »Ne; ampak zato, ker se po novi veri veliko prijetneje in svobodneje živi!« »»Tako, mislite vi? Pa o tem drugi pot; sedaj glejte, da se lotite dela in izvršite svoj sklep, Radoveden sem, kako se vam izide.«« Kobila se poslovi in Krištof ostane sam. »»Ali meniš, osel, da sem jaz iz prepričanja luteran?«« govori Krištof za odhajajočim. »»Kaj meni mar vaša bedarija, vaš čisti evangelij in čista vera, ha, ha! Ako bi ne smeli po novi veri pograbiti cerkvenih posestev, kdo bi se zmenil za njo in za vas! A tako vas imamo za molzne krave, vi služite našim namenom. 0 prvej priliki, ko vas ne bodemo potrebovali, zapodimo vas, in svoje hlapce, svoje služabnike bodemo dali ljudem za pridigarje. Ha, ha!«« Srečni Soba pač ni slutil, kako sodi v mogočni grol o njegovem delu. Čvrsto jo je mahal in dospel v štirih urah v Ljubljano. Tam se je kmalu iznebil pozdrava in poročila, da se je Luka Vrbec poluteranil. Kako se je Marjota z veselila ! A kaj sedaj ? Ali se bode župnik oženil? Ali ga bode vzela? Tako se jo vprašala in groza jo je spreletela. »Ne, tega pa ne, nikakor ne!« Marjeta je imela še toliko katoliškega srca, da se ji je zdela taka ženitev grozna. In vendar je bila vesela novice o župniku. Tudi Blaž je bil vesel, da se mu je brat poluteranil. v Citatelj naj išče sam razlogov za to čudno gibanje človeških src. Poročevalec pa želi preskočiti vrsto dogodkov za en dan. Jurij Kobila je šel res drugi v dan v Skocijan. Nedelja je bila, Mogočno so zvonili zvonovi, kakor ob ve- v likih slovesnostih. Ze iz navade, kakor tudi zaradi zvonjenja, je prihajalo mnogo ljudij v cerkev, tako, da je bila kmalu napolnjena. Razne govorice so šle od ust do ust in še v cerkvi se ni ustavilo govorjenje. »Bode-li pridiga ? Kdo bode pridigal ? Ali Jurij Kobila sam?« Naposled potihne hrum, zdi se, kakor bi nekdo šel po stopnicah na prižnico. Res se odpro vrata in v dolgi, črni halji brez cerkvenega oblačila katoliških duhovnikov stopi Jurij Kobila na prižnico. Dovolj je, ako povemo le ob kratkem vsebino njegovega govora. O O »Veseli me, da ste se v tako obilnem številu sešli poslušat razlaganje resnic in naukov čistega evangelija. S tem ste pokazali, da se hočete rešiti pekla in večno izveličati, da se hočete iznebiti papeštva in vseh njegovih dejanj, mene pa pripoznati za svojega pravega pastirja.« Ko izgovori Jurij poslednjo besedo, nastane nepopisljiv hrušč in trušč v cerkvi. Nekaj močnih glasov se je slišalo: »»Doli! Proč ž njim! Primite krivo-verca!«« A Jurij ostane miren. Tudi ljudstvo se pomiri polagoma. »Le kričite, zaslepljeni bedaki!« — nadaljuje Jurij — »le zametujte čisti evangelij, nespametneži! Le ostanite papežniki in služIte še dalje peklu in hudiču, kateri ima vas že stoletja v svojih mrežah!« v Se hujši hrup nastane po teh besedah v cerkvi. Ljudje kričijo: »»Slišite, kaj govori? Kako nas zaničuje, kako sramoti papeža! Doli ga vrzite! Proč! Ubijte ga, da ne bode več trosil naukov krive vere in zapeljeval ljudij!«« »Le ubijte me, grdi umazanci, ki se še valjate v blatu papeštva! Umorite me, toda sprejmite potem pravo vero!« v »»Kaj? — Umazanci smo mi?! Čakaj, da še tebe namažemo!«« kričijo ljudje in nekaj mladeničev hiti po stopnicah na prižnico. Jurija primejo, tirajo ga doli in iz cerkve ven. Bil je čuden prizor. Ljudstvo je vrelo iz cerkve, da bi videlo od blizu drznega predikanta Jurija Kobilo. Kobila je bil miren. Vedel je, da se mora udati sili, zato se ni ustavljal trdim pestem. A govoril je še vedno ter učil novo vero. Nekateri so mu hoteli zamašiti usta, a drugi so ubranili, češ, naj odpira svoja umazana usta, saj za njegov uk se itak nikdo ne zmeni. »Ljudje, saj jaz rad umrjem!« zakriči na glas Jurij Kobila; »le to vas prosim, da se izpreobrnete.« »»Rad ali nerad, saj bodeš moral!«« odgovoril mu je nekdo iz množice ; »»izpre-obrni se pa ti, ker se ti bliža zadnja ura!«« To je speklo Jurija in ostro odgovori: »Pasji sin! vedi, da papežniki ne bodo prišli v nebesa!« »»Bodemo videli, ali prideš ti, poslanec hudičev!«« zavpije močan mladenič ter ga z žuljavo pestjo udari po glavi, da se Kobila omočen zgrudi na tla. Hoteli so ga takoj pobiti, ali pametnejši so branili, ker bi potem to zvedel Krištof Turjaški in drugi luteranei, kateri bi se grozno maščevali. Dejali so: »Vrzimo ga raje v ,Hudo Jamo', da ne bode za njim nikakega sledu in grajščak ne bode vedel, kam je izginil!« »»Saj res! v ,Hudo Jamo1 ž njim!«« vpila je razdražena množica. Nekateri krepki možje in mladeniči vzdignejo Kobilo in ga vlečejo v bližnji les, kjer se nahaja globoko brezdno z imenom ,Huda Jama'. Med potjo so se norčevali z reformatorjem, ki je šel v smrt za luteranstvo. »Kaj se tako kislo držiš, poslanec božji!« reče mu eden izmed mladeničev; »saj te peljamo v nebesa.« Kobila je molčal; kaj pa je hotel tudi odgovoriti takemu dovtipu. »Peklenski prebivalci ti gredo že v procesiji naproti«, de drugi. Spremljevalci se glasno zakrohočejo. »Vesel, Jurij Kobila! saj bodeš kmalu svetnik«, pravi zopet tretji. »Drugo leto, ko dobimo župnika, bode nam ta neko nedeljo oznanil: ,Danes teden veliki praznik svetega Kobile, bil je mučenik za sveto vero.'« Buren smeh. »»Da, jaz v nebesa, a vsi papežniki v peklo!«« zavrne počasi Jurij Kobila. Tako pridejo do ,Hude Jame'. »Sedaj se pa le pripravi za nebesa!« veli mu eden izmed spremljevalcev. Jurija obide sedaj strah. Smrt — tako blizu! In ali ni zaslužena zaradi predrznosti ? »»Ljudje, le toliko časa še prosim, da obudim kes, in pa še nekaj imam vam sporočiti««, govori proseč Jurij. »Le hitro moli in pa povej, kar ti teži spačeno srce, da te ne bode potegnilo v pekel!« Jurij Kobila nekaj časa moli, potem pa pravi: »»Ljudje, umrl bodem, to vidim, umorjen od vaše roke. A nekaj vas še vendar prosim!«« v »Cesa želiš? — Govori hitro!« »»Obljubite mi, da se po moji smrti vsi poluteranite!«« »Ljubi Jurij Kobila«, reče mu prejšnji spremljevalec, »povemo ti, da tega nikdar ne storimo, ampak da ostanemo, kar smo bili. Zakaj si pa ti zapustil pravo vero ? Ali nisi malopriden človek, da nas motiš in nas hočeš vse pogubiti ?« »»Ako tega nečete storiti, obljubite mi vsaj, da ne bodete več nobenega oznanjevalea čistega evangelija preganjali !«« »Potolaži se zastran tega, Jurij! Vsi tvoji tovariši, kolikor jih še zaide k nam, pridejo skozi ista vrata v tvoja nebesa, kakor ti.« »»Vražji zarod! Naj pride torej moja kri nad vas!«« reče nekako obupno Jurij in se dela, kakor bi hotel sam skočiti v brezdno. »Ne tako hitro, prijatelj! Vidi se pa, da spoznavaš svoje grehe in hudobijo, zakaj le hudobni ljudje hočejo umoriti sami sebe. Povej nam še prej, zakaj si zapustil pravo vero in zakaj ne daješ miru nam, mirnim ljudem, ki nismo tebi in tvojemu grofu ničesar hudega naredili ? Zakaj nam hočeš vzeti pravo vero ? Ali nisi vreden, da te obesimo, ker si učinil že toliko zla?« Tako je govoril postaran Skocijanec. Nekateri bolj divji pa zakriče: »Obesimo ga!« ' Morebiti bi ga res bili obesili, ako bi ne bila Juriju v tem odločilnem hipu prišla nepričakovana pomoč. Krištof Turjaški se je hotel sam prepričati o Jurijevem uspehu, ter šel s svo- v jimi hlapci proti Skocijanu, h krati je lovil po istem lesu, v katerem se je vršil naš prizor. Podeč košuto je prišel v Krištof do ,IIude Jame1. Skocijanci, za-pazivši grofa in nekaj hlapcev, puste zvezanega Jurija Kobilo in zbeže. Krištof je takoj vedel, kaj to pomeni. Urno vzame rog in zatrobi. Od vseh stranij so hiteli še drugi njegovi hlapci skupaj. Ukaže jim: »Hitite za bežečimi in jih polovite; ako bi se kdo branil, potol-cite ga!« Hlapci odbite. Krištof pa pristopi k zvezanemu Juriju in mu poreže vezi. Jurij mu pove ob kratkem vso zgodbo, kar Krištofa silno razkači, ne toliko zaradi predikanta Jurija, ampak zato, ker so se ustavili ukazu njega samega. Hlapci so privlekli kmalu peščico ujetnikov, večina jih je srečno ubežala, nekaj so jih pa tudi surovi hlapci potolkli. Krištof se napoti v grad. Tam ukaže vreči v ječo kmete, da bi se po- korili zaradi nepokorščine in kljubovanja, Jurija pa potolaži in mu obljubi še več pomoči. v Skocijanski kmetje pa so bili silno vzburjeni in razkačeni nad grofom, ker je dal zaradi luteranca pobiti nekaj mož, nekaj jih pa tudi zapreti. Zbere se nekoliko veljakov in ti sklenejo sklicati celo četo in iti ž njo nad Turjačana. — Ob-orože se, s čimer kdo more, in zberö se zvečer, da idejo po ujetnike. Ob določeni uri so stali pred Turjakom. Krištof ni pričakoval kaj takega in v prvem hipu ni vedel, kaj bi storil. Zaprl se je s svojimi hlapci v grad. Kmetje zahtevajo ujetnike in Jurija Kobilo. Toda zaman! Ošabni Turjačan se jim posmehuje, češ, kaj mi morejo storiti! Razkačeni kmetje pa jamejo s sekirami razbijati grajska vrata, drugi ople-nijo pristave, zapalijo grajske kozolce in skednje, ki so bili zunaj obzidja. Razsajali so grozno, razdevajoč in poži-gajoč vse, kar je bilo grajskega. Bilo je preveč kmetov, da bi si bil upal z malo hlapci udariti naclnje, in kaj bi bilo koristilo potolči jih še več? Bila bi škoda le še večja. Zato se premisli, da privesti ujetnike in jih pahne skozi vrata. Ko zagledajo kmetje ujetnike, pomi- v rijo se in odidejo v Skocijan brez .Jurija Kobile. Skocijanci so pa odslej še bolj sovražili Jurija in bili bi ga takoj ubili, da se jim je prikazal. To je dobro vedel on sam in tudi Krištof; zato mu je dal v stanovanje obokano shrambo pod konjskim hlevom pred gradom, kjer bi ga bil težko kdo slutil. Tam se je skrival Jurij pred razdraženimi škocijanskimi kmeti. (Dalje.) Na grobeh. (Povest. — Napisal Vladiboj.) (Dalje.) e sodite prenaglo, Demetrij J^ Prvič ne veste, je-li res Bat-naski učinil hudodelstvo; saj ste pravili, da ste našli Lazinskega s sabljo v roki. Morebiti je Lazinski pal v prenaglenem dvoboju, morebiti ni Bat-naski premišljeno ali zavratno napadel Lazinskega. Premislite to! Drugič ne morete tajiti, da se prav v vašem življenju čudovito kaže pravica božja. Recimo, da je Batnaski hudodelec, recimo dalje, da ga ni dohitela še pravična kazen in da res živi srečno, dočim ste vi zgrešili po njegovi krivdi pot življenja : ali se vam ne vsiljuje i proti vaši volji misel, da Batnaski ne more zaradi svojega dela uiti ostri kazni? A kdo ga bode kaznil, ako ne Bog! Ako ne prejme plačila tukaj, mora je prejeti drugodi. In dalje: Tudi vi bi mogli pričakovati zasluženo plačilo, ako bi nosili težo svojega bremena voljno in udano, ako bi se uklonili ukrepom in naredbam najmodrejšega bitja. Brez zasluge se nikomur ne da ničesar; vera pa nas uči, da nas čaka za pravičnost v tem življenju po smrti rajsko veselje. Vi ste bili srečni, presrečni — morali ste torej biti izkušani v nesreči. Kako bi bili pokazali svojo krepost drugače kakor v nesreči ? V sreči in v samih prijetnostih živeti, ter ponašati se s krepostjo, to ni težavno; ta krepost ima lepo lice; ali je pa res močna, trdna, res krepost, to pokaže izkušnja, pokaže nesreča, ki udari človeka. Zal — te izkušnje niste prestali! Vaše srce je bilo preveč napolnjeno z ljubeznijo do človeškega bitja — in niste se spominjali onega, ki je ustvaril taka bitja. Pre- vidnost božja vam je vzela vse, kar vam je ljubo in tu je nastala grozna praznota v vašem srcu; v to praznoto so se naselile strasti, katerih niste mogli premagovati. Previdnosti ste se uprli, želeli ste se maščevati, in v tej nesrečni želji ste ostali, ker se vam ni izpolnila, do danes. Pomislite dalje, koliko je na tej revni zemlji jadnikov, ki so stokrat ne-srečnejši od vas! Koliko jih je, ki jih preganja od zibelke clo groba enaka osoda kot vas ! Koliko je nesrečnih bolnikov, ki nikdar niso culi milega ptičjega petja, nikdar materinega ali očetovega glasu, nikdar videli solnca, meseca in zvezd, nikdar zelenih logov in trat; koliko jih je, ki se bore celo svoje življenje za ubogi kruhek — ali si ga priboriti ne mogo in žive žalostneje od uboge živine! Koliko je zaničevanih, pre-ziranih, teptanih, ki trpe, dasi ne kažejo svojega trpljenja! Ako premišljate to, ne more se vam zdeti vaša osoda tako neznosna, kakor se vidi na prvi hip. Mnogo mnogo je nesrečnejših od vas, a bolj moško, bolj udano, celo z nekakim junaškim veseljem prenašajo nesrečo: in kaj menite, kaj jim pomaga trpeti, kaj jim vliva v srce junaškega poguma ?« « Zamišljeno zre Demetrij v tla; zazdi se mi, da vidim svetlo solzo v njegovem očesu. Da, ne motim se; debela ledena skorja okoli njegovega srca se jame tajati. Oh, ko bi jo mogel popolnem staliti! Kako dobro delo bi storil nesrečnemu starčku! Olajšal bi mu vsaj poslednje trenotke življenja. Moje besede niso bile brez uspeha. Videlo se mu je, da so se njegove misli obrnile na drugo stran, da se je srce omehčalo. Razgovarjala sva se še dalje: nič več ni odgovarjal z onim brezupnim glasom, ki je podoben votlemu odme-vanju iz temnega brezna; zaupno in prijazno mi je zrl v oči, bil je zopet človek — pridobljen za življenje, človek — zdelo se mi je — rešen iz prepada. Ne vem, kaj mi je dajalo takrat dovolj poguma, da sem govoril živahno in prepričevalno, kaj mi je polagalo na jezik prave besede, da sem ga ganil. Mislim si, da ljubezen, ljubezen do nesrečnega trpina. Ko se poslovim od njega, stisne mi prav krepko desnico, ter jo še pridrži v svoji roki, kakor bi se nerad ločil od mene. III. To je bilo zopet nekaj za stare mamice! Kako tudi ne? Ali mari ni čudno, ako se nakrat. prikaže iz sivega stolpa kakor zemlja siv starček? Mnogi še vedeli niso zanj; kateri so vedeli, niso poznali njegove zgodovine; le malokdo jo je vedel po resnici. Poznal pa ga ni nihče raz ven Resnika in grajske dekle, ki mu je donašala živeža. Ugibalo se je, kaj je privelo moža iz zatišja. To je bila uganka, katere ni znal nihče rešiti. Demetrij je bil res ostavil svoj stolp, to se pravi, stanoval je še v njem, ali vendar je šel sem ter tje med ljudi. Tudi samotarsko življenje je opustil; z Resnikom se je pobotal — in obedovali smo sedaj skupaj pri eni mizi. Prav vesel ni bil sicer nikdar, a vendar prijazen in uljuden, sosebno z otroki. Radovedno so ljudje obračali oči nanj, ko smo se ob nedeljah pripeljali do cerkve k opravilu —-as časom so se navadili, kakor vsega, tudi njega. Jako rad je bival pri meni, — in tudi mene je nekaj vleklo k težko udarjenemu možu. Kadar sem bil le količkaj prost, sedela sva ali na vrtu, ali pri njem v stolpu in govorila. Rad me je poslušal, in ko sem nehal, silil je, naj govorim dalje. Spoznal sem pri teh pogovorih, da je bil nekdaj silno naobražen, a da mu je nesreča in starost izpodmaknila trdna tla, na katera naj bi naslanjal svojo vedo. V svoje govore je vpletal vedno Lucijo. Nje lepote, mi-lobe, nežnosti, dobrega in mehkega srca, nje vzvišenega duha ni mogel prehvaliti. Kadar je govoril o njej, začel je vselej plakati. Tudi o Batnaskem sva govorila. Nekega naravnega, notranjega srda do tega človeka ni mogel prikrivati, akoprem mi je zatrjeval, da mu odpušča vso krivico, bodisi taka ali taka. Nisem mu mogel prav verjeti, zakaj kadar je govoril o njem, tresel se mu je glas zaradi notranje razburjenosti. Ali prepričal sem se, da je govoril resnico. Nekega dne kreneva, kakor večkrat, na pokopališče. Na znanih grobeh za-gledava klečečega tujega gospoda. Radovedna, komu so toliko pri srcu ondi v speči mrtveci, stopiva bliže. Ze sva skoro ob grobeh — tu se Demetrij strese in komaj slišno zašepeče tresočim glasom: »Batnaski!« A tujec ga vendar čuje ; osupel se ozre, skoči kvišku, strmi en trenotek ter vzklikne: »Demetrij, vi še med živimi? Oh, Demetrij — odpustite ubogemu skesanemu grešniku!« Ne more dalje, solze ga polijo, obrne se v stran. Kaj naj opisujem ganljivi prizor, ki se mi je nudil v tem trenutku ob grobeh Demetrijevih ljubih — pod temno-ža-lostno cipreso! Na pokopališču — kraj miru — je našel Batnaski mir srca — Demetrij mu je odpustil. »»Ali povejte mi, kaj vas je prignalo na stara leta do Lucijinega groba?«« vpraša Demetrij, ko se oba nekoliko utešita. »Naj vam povem vso svojo zgodovino«, pravi Batnaski, »od tistega jutra, ko sva šla z rajnim Kazimirjem na lov počenši, pa do danes. Morda me ne bodete tako ostro obsojali, čuvši vse, kakor je bilo. Vem, da sem veliko zakrivil — a pokoril sem se za to strašno. (Konec.) Podobice. V. Dvoje voznikov. 9 s)« M B. »•'^P^orakal sem že dobro dolgo od Ljubljane po dolenjski cesti. Toplo solnce v avgustu je pripekalo ; vročina je bila huda, cesta pa prašna, da sem prah skoro gazil. Vendar kaj to meni ? Potoval sem v še večji vročini, in mi ni bilo za voz; saj je vroče povsodi, a prahu povžiješ na vozu še več, kakor pa če peš korakaš. Bil sem torej udan v svojo osodo in za razvedrilo sem ogledoval prijazne dolenjske gričke in bele cerkvice, katere jih krase. Pridrdral je za mano voz. Nič nisem bil vesel vozov, ker je vsak razdražil mnogo cestnega prahu, da mi ni dalo potem ni dihati, ni gledati. Tudi tega voza se nisem oveselil, nego sem želel, da čim preje dalje oddrdra in da bi mogel potovati zopet mirno dalje. Dohitel ine je voziček. Bil je to navaden priprost voz, na njem je bil podol-gast, pleten koš, v kakoršnem se do-važajo razni pridelki s polja domov in se odvaža gnoj na njivo. Na koš sta bili podolgasto položeni dve smrekovi deski, na deskah sta sedela, kakor sem kmalu zvedel, oče in sin. Sin, petnajstletni mladenič, je držal nekako ponosno vajeti, morda je prvikrat opravljal to častno službo, da je poganjal v Ljubljano rudečkasto kobilo; oče pa je obr-nen bil na stran, a nogi sta mu bin- gljali doli ob košu. V ustih je zadovoljno držal »kratko« smodko, oblečen je bil prav po narodno, kar se v teh krajih že zelo opušča. — Mene stari in mladi debelo pogledata, uljudno pozdravita, in voziček se ustavi bas vštric mene. »Nu, kaj bode pa sedaj ?« mislim si. »»Gospod, balite na voz!«« —-povabi me stari z uljudnostjo, katera je že prirojena dolenjskemu kmetiču, in se pomakne na deski nekoliko bolj proti sinu, da mi naredi prostor. Pomišljal sem nekoliko časa, ali bi šel na voz ali ne. Posebno imenitno baš ni bilo peljati se na takem vozičku, vendar za imenitnost mi ni bilo, saj sem vedel, da mi ne pade krona raz glavo, če sedem gori; bilo mi je bolj za to, da bi ogledoval mirno kraj in pa premišljal po svoje. A ko pogledam prijazno kmetičevo lice, ko se spomnim prijaznega povabila, nisem se obotavljal, skočil sem na voz in prisedel k staremu možu. Sin požene kobilo in veselo smo ropotali po prašni cesti dalje. »Odkod pa, oče'?« poprašam moža in se naravnam na dovolj trdem sedežu. »»V Ljubljani sem bil. Včeraj sva odpeljala s sinom dva dobro rejena prašiča v Ljubljano; danes sem ja prodal ,na vago\ sedaj pa liajdi zopet proti domu!«« odgovori mi starček, parkrat krepko cmokne in prav slastno potegne svojo »kratko«. Sedaj sem imel priliko, da ga bolje ogledam. Bil je to pravi slovenski kmetic'; prekoračil je, kakor mi je kasneje pripovedoval, že šestdeseto leto, dasi mu jih nisem toliko pri-sojeval. Le spodnja čeljust mu je delala skazo, ker je hrepenela vedno bolj gori proti nosu. Bil je sicer še čvrste postave; las se mu ni še prav nič prijela slana. Danes — izvestno zaradi dobre kupčije — izpodrinila je domačo, stolpičasto pipico smodka; zaradi brezzobe čeljusti, pa tudi zaradi navade, je vtikal skoro polovico smodke v usta. Izredno povšeči mi je bil možiček. Govorila sva o raznih stvareh; sin se je zabaval s kobilo, zatorej sem se le z očetom pogovarjal. Povedal mi je počasi vse svoje razmere. Bil je imovit kmet, doma je imel lepo domačijo in bil izmed prvih vaških veljakov. To je tudi potrjevala njegova čast: že nad dvajset let je županil, a cerkveni oče domače župne cerkve jo bil menda, odkar pomni. Posebno povšeč mi je bilo gledati, kako je potrjeval, če sem mu kaj povedal. Ni rekel niti: »da«, niti »tako je«, nego povlekel je spodnjo ustnico nekoliko naprej, pokimal dva-, trikrat z glavo in pomrmljal nekaj, kar je bilo najbolj slično glasovoma: »m-h«. Tako je bilo vselej, kadar je hotel kaj potrditi. Cesta seje vila med prijaznimi holmčki, tudi solnce ni več tako pripekalo in privadil sem se povsem malo nenavadnemu vozičku. Molčala sva nekoliko časa oba, možiček in jaz. »Tudi jaz bi imel lahko takega gospoda, kakor ste vi!« -— počel je naenkrat moj sosed in me nekako čudno pogledal. »»Kako to, oče?«« — poprašam ga jaz. — »»Ali se je kateri izmed vaših sinov šolal?«« v »Da, najstarejši, Lojze se je zval. Ze v domači šoli se je dobro učil, a ko sem videl, da je dečko priden, odpeljal sem ga v Ljubljano. Tako vrlo se je ponašal, da sem ga bil res vesel. Domači gospod župnik so me večkrat pozvali k sebi in mi vselej z veseljem pripovedovali o mojem Lojzetu, kako se dobro uči in kako ga ljubijo učitelji. Prav je — mislil sem si in se z ženo — Bog ji daj nebesa, o kresu bilo je dve leti, kar je umrla! — večkrat pogovarjal, kako bi bilo to lepo, če bi Lojze kdaj v naši vasi pel novo mašo. Pa res, vse je kazalo, da bode tako. Lojze je dovršil že sedmo šolo in tudi sam se je veselil istega stanu kakor jaz. One počitnice pred osmo šolo torej je bilo. Hm, nič ne vem, kje se je nekaj prehladil; počel je pokašljevati. Bil je dosti krepak mladenič in mislili smo vsi, da bode skoro bolje. V ti nacli se povrne tudi v Ljubljano, da dovrši osmo šolo. Ali Bog je drugače obrnil. Lojzetu ni bilo nič bolje v Ljubljani, pokašljeval je še vedno, prsi so ga bolele, in ne-katerikrat je izmetal tudi malo krvi. Kaj hoče tako bolan v Ljubljani, mislil sem si, bolje mu bode pri domačih ljudeh, in pripeljal sem ga zopet domov. Kaj nismo vse puskusili, da ga rešimo, ali nič ni pomagalo ! Spomladi, ko je drevje brstelo, ko je pognalo po travnikih toliko pisanih cvetek, tedaj smo ga pokopali. Kar zaspal je. Ves dan poprej je še sedel v hiši in gledal venkaj v lepo naravo, —- bilo mu je nekako bolje, bleda lica so mu zopet zarudela, in veselo je poslušal mater, ko mu je nekaj pripovedovala, Tako rad je poslušal, kar tako med nami pripovedujejo in večkrat je tudi zapisal kaj takega. Zvečer je legel zopet v postelj, ali nismo še šli drugi k počitku, ko se mu je shujšalo: bruhnil je nekoliko krvi, sopel težko in čez dobro uro sem mu zatisnil oči. Bil je dober mladenič, škoda ga je, škoda. Potrosil sem res mnogo denarja zanj, pa kaj bi tisto! Tako je bila božja volja. Bog mu daj večni pokoj!« Tako me je ganila ta priprosta pripovedka, da so mi skoro solze prišle v oči. Miloval sem dobrega možička. Pogledoval sem ga: gledal je mirno tje v daljavo in mislil nekaj. Baš sem ga hotel malo potolažiti, ko me pogleda, zmaja malo z rameni in de: »Hm, radi smo ga imeli, a Bog ga je imel še raje, pa ga je vzel k sebi.« v Človek, kateri je tako udan v voljo v božjo, pač ne potrebuje tolažbe. -— Se dolgo časa smo drdrali in se tresli na priprostem vozičku, pomenkovaje se prijazno med seboj. A ko .smo uro kasneje dospeli do stranske poti, vodeče do kmetičeve vasi, segel sem možu-po-štenjaku krepko in hvaležno v desnico in težko sem se poslovil od njega. »Pa, da bi se zdravi zopet videli!« kimal mi je možiček. »»Bog daj, da bi se zdravi!«« ponovil sem jaz in se odpotil po glavni cesti dalje sam. Kdo ve, ali se bodeva še kdaj videla, prijazni dolenjski kmetič, prave, domače korenine! Vendar veruj mi, da se bodem vedno rad spominjal onih ugodnih trenutkov, katere sem presedel na tvojem trdem vozičku, v tvoji druščini. Spomin na-te pa naj ohranijo tudi te priproste vrstice. — e. Tinček iz Bosne. (Šaljiv obraz. — Spisal A. Sušnih.) - Spisal (Dalje.) ^'^ßraj vasi je stala tik ceste lepo ^pobeljena hišica; v njej je bival zidar Pucek. Nekaj let je bil starejši od Tinčeta in oženjen. Tinče je često hodil k njemu vasovat, in kadar je kakega lesenega orodja potreboval pri gospodarstvu, izgotovil je to sam pri Pucku. v Zena Puckova je često prigovarjala: »Tinček, pomislite, da vam mati ne morejo večno upravljati doma, stari so že. Na vašem mestu bi se takoj oženila, to je, ko bi bila moški.« »»Puckovka, prav govorite ; toda vsaka ženska ni taka ko vi. Da bi dobil takole, kakoršna ste vi, potem rad sprejmem sedmi sveti zakrament.«« Pucek in žena se smejeta, a Tinčku ne moreta do živega. Prigodi se, da jima Bog nekaj nakloni. Bilo je nekaj majhnega in zavito v plenice; nazivljali so tisto po sv. krstu Ciril. Sedaj je Tinček zahajal še večkrat k sosedu. Rad je imel malega Cirilčka ter se je v duhu veselil onega CciSčl.. ko bode moerel zaklicati: »Cirilek, skoči mi po tobaka,« In še nekaj se je zgodilo. Ko pride nekoč Tinče zopet k Puckovim, ugleda v izbi dve Puckovki. Ena je pestovala Cirilka, druga je šivala pri oknu. Pogledal je od prve do druge in zaradi same zadrege ni mogel izpregovoriti ni besedice. Ko bi bil kdo vprašal: »Tinček, katera je prava Puckovka ?« ne bi mogel odgovoriti na to. Kaj je neki bilo ? Nič posebnega. Prišla je namreč k Puckovi ženi nje mlajša sestra, in ta ji je bila podobna ko krajcar krajcarju. »Nu, Tinče, ne stoj vendar tukaj, kot bi bil prikovan in ne boj se dveh žensk!« posmehuje se Pucek Tinčkovi zadregi. »To-le poznaš, ne? Ta je žena moja in ta je moja svakinja, ženina sestra, Nežka.« »»Taka sličnost!«« mrmra Tinče nekako osupel. »Ti si pa uljuden dečko! Prispodabljaš mlado dekle z omoženo in staro.« v »»Tu ga imaš! Se le dve leti sva skupaj, in že me imenuje staro! Ti v Nežka, le ne moži se!«« — »Ce te nihče ne bode hotel vzeti«, dostavi Pucek ter povabi Tinčeta, naj vendar sede. Tinče se vsede, toda nič mu ni bilo prav, in nenavadno kmalu odide. Kadarkoli je pogledal Nežko, Puc-kove žene sestro, spomnil se je besedij, katere je nedavno izustil, da bi se oženil, ko bi dobil tako ženo, kot je Puckovka. Od onega dne ni šel več k Puckovim. Bil je šolski praznik sv. Alojzija in šolski mladini so priredili izlet v bližnjo dobravo. Popeva 1 i so nedolžne pesmi, predavali, deklamovali, jedli in pili in se rado val i z otroki. Med poslušalci, ki so se veselili lepih in ganljivih otroških govorov in pesmij, stal je tudi naš Tinček. Med poslušalkami na drugi strani, njemu nasproti, pa je bila Nežka. Ko jo bila slovesnost pri kraju, raz-idejo se zabavajoč se s pogovori o tem in onem dečku ali deklici. Tudi Nežka, kije bila svojega spremljevalca— svaka zgrešila, hoče domov, a kakor bi vzrasel iz tal, stoji pred njo Tinček ter jo vpraša, kako ji je ugajala veselica. Ona pa prikima rekoč, da ji je jako ugajala. Tako gresta kraj potoka po- časi, da bi jima pot bila daljša. Tinče gre poleg Nežke, ona pa poleg njega; oba sta nekako globoko zamišljena, blizu tako, kakor turški denarski minister, kadar premišlja o novih davkih, s katerimi namerava osrečiti sinove bradatega preroka. Govorica se neče nič kaj oživiti, a pot ja vodi vedno bliže k vasi. Tako se zdi, da bode imela ta nema zabava sama ob sebi konec. Tu so Tinče uju-nači in hoče povedati Nežki nekaj bistroumnega. Pa nič mu ni prišlo na misel. Prav zato je večkrat potegnil za lepo svileno ruto, katero je imel ovito okoli vratu, kakor bi hotel pametno misel izvleči iz nje. V raztresenosti potegne za konec, in umetelno zavezana ruta se mu od veže. Tinček se ustavi in hoče ruto zavezati. A ne gre mu prav od rok. Doma mu jo je zavezala vselej skrbna mamica, ki je hotela, naj je njen Tinček lepo napravljen: a kdo naj mu jo zaveže tukaj? Tinček se nekoliko trudi, čimdaljc bolj je v zadregi in zato je še nerodnejši. Tudi Nežka se je bila ustavila in tu prvič pogledala svojega tovariša naravnost, videla je tudi njegovo zadrego. Kaj naj stori? Ali naj pomaga? Pa to bi bilo nekoliko nespodobno. Pustiti tako je pa tudi težko. V hudi zadregi je bilo dekle. A misli si: »Vprašala ga bodem, ali naj zavcžem.« In res ga vpraša: »Ali smem jaz pomagati ?« — Kaj je hotel Tinček! Ali naj reče, da ne mara ? In skloni se proti njej, kakor bi ji hotel ponuditi delo, ter zarudi. Tudi Nežka zaradi ter zaveže Tinčku ruto. A zdajci se čujejo koraki, in prikaže se — Bog vedi, odkod — stara kovačica, katero so nazivljali »telegraf«. Ta ženska je imela tako šiljast nos, da bi se moglo lahko ž njim šivati, kakor s šivanko, ako bi bil prevrtan, pa tak jezik, kakor bi bil iz samih gadjih jezičkov. Kar se je v občini pripetilo, to je v istem trenotju vedela stara kova-čiea, da, videla je celo po hišah v piskre in znala, kaj se kuha v njih. In baš radi tega so ji rekli ljudje »telegraf«, ter so se je bali kot ognja. Kovačica gre torej pohlevno mimo, po strani pa namežikne Nežki in Tinčetu, rekoč: »Daj vama Bog nebeški dober dan! Kako je pa kaj, Tinček, ubožec, je-li zdrava mati? In ti, dekle, nu, Itako se že imenuješ, glej no, skoro sem že pozabila; zapušča me že spomin, to so stara leta. Nu, kakor Bog hoče; kaj sem hotela reči ? Na jeziku imam, pa se ne spomnim !« -— Kovačica je klatila, kar ji je prišlo na jezik, pogledujoč med tem oba od glave do nog. To Tinčeta pogreje. »»Vem sam, teta, da imate to na jeziku. Veste kaj? Odprite usta, pa vam bodem prečital vse.«« »Bog naj te ne kazni za take besede, Tinček. Ne veš-li, da moramo spoštovati stare ljudi?« Kovačica je nalašč govorila jako glasno, in posreči se ji, česar je želela. Onstran potoka so čuli kovačico, in iz zgolj radovednosti so prihiteli nekateri sem. Nežko polijo solze ter zbeži, naš Tinček tudi odide dalje. Zdajci se pa odpro Kovačici klepetava usta kakor mlin, ter jame : »Ljudje krščanski, tu je prava Sodoma, da, še huje. Napotim se kraj potoka in molim za duše v vicah, kar vam ugledam — sram me je povedati. Ko bi mi stari ljudje ne molili za našo mladino, že davno bi bil nastal sodnji dan za ta grešni svet.« (Konec.) Za idealom. (Slika iz naroda. H&fl» Spisal Slavoljvb Dobravec.) (Dalje.) V^paslednjo zimo ni imel pod milim Bogom nikakoršnoira dola. Zato je jcl zahajati k botru, ki ga je učil čitanja, V dveh ali treh tednih mu je šlo. Ljudje so sklepali, da fant ni res tako slabe glave, morda je še boljše kot Medved sam. Od celega leta zbrani darovi kravskih in volovskih kupcev so šli tekoč potem neke nedelje v žep krošnjarju poleg črnovrške cerkve, ki je prodajal tudi molitvenike. Lovre je danes v prvo čital sv. mašo iz knjižice, sam, prav Sam je bil med svojimi vrstniki z molitvenikom v roki. Tudi sam sebi je danes verjel, da je res dobre glave. Po letu, ko ni mogel vsled paše v cerkev, ležal je molitvenik po več tednov zaprašen na polici. Le oni dan ga je vzel seboj, ko je bil prvič pri sv. obhajilu. O, kako lope so se mu zdele te molitvice in še celo pesmice! Vse to se mu je zdelo prav nebeško. Nekaj dnij že ni trobil po dobravah, marveč molitvenik je nosil seboj in učil se lepih pesmic na pamet. Tudi danes najde ga mati sedečega na neki tratici za grmovjem, ko je ponavljal vrstice: »Ob. kani Gospod. Gre Tvoja pot, Kam zvezde Te peljajo?« Dovršivši svoje reeitovanje, začel je »da capo«. Mali teliček je stal nekaj korakov od njega pri bližnjem grmu in tudi poslušal, kaj neki pripoveduje njegov varih tako marljivo, dasi ga nikdo no čuje. No, žival je včasih tudi radovedna, kakor otroci. »Kaj pa delaš, Lovre ?« pokliče ga mati. Deček se skoro prestraši, tako je bil zamišljen. Mati sede k njemu ter ga začne izpraševati to in ono, kar je že sama na pol vedela. Potem opominja dečka, da se mu je treba odločiti za kako rokodelstvo ali kar že hoče, samo da bode pri koščku kruha. Lovre res ni bil prazne glave, tudi hudoben ni bil, in njegove velike modre oči so povečevale milobo njegovega prijaznega ogorelega lica. A na to, kar mu sedaj mati omenja, na to pa res ni mislil še nikoli. Zato tudi ne more ničesar obljubiti, na nobeno stran se odločiti. Mati je mladeniča jako ljubila, zato ga tudi ni mogla preveč siliti, češ: do pozne jeseni se bode že vse ukrenilo. Nekaj dnij potem je bil Lovre dogo-tovil zopet novo podobico: »Izveličar na križu, pod njim pa njegov ljubljenec in presveta Mati« — vse iz enega javorje-vega kosa. Neizmerno lepa se mu je zdela, in tudi sosedov čednik, stari Jarnej, ki je znal na harmoniko, trdil je, da še v cerkvi ni mnogo lepših. Ko je bil potem Lovre zopet sam pri svoji živini, postavi podobo v staro izvotljeno jelko, kakor v kapelico; in tako nekako čudno milo mu je božalo in šegetalo okoli v srca, cla ni dopovedati. Se nekaj smrekovih vejic in drugega zelenja za olepšavo, lesenih klinčkov zapičenih v tla na mesto svečic, in oltarček je gotov. Vse prehitro je bila noč. da bi bil mogel Lovro pred o 1 ta reko m opraviti svoje opravilo najprej kot cerkovnik in potem seveda tudi kot duhovnik. Zvečer se Lovre dobro zarije v dišečo Tkalčevo mrvo ves vtopljen v misli o svojem novem delu, o svojem oltarčku in morda še o čem drugem. Prekrasne sanje so ga vodile iz prva tudi k tem predmetom, a potem je bilo še vse lepše, vse divnejše. Lovre je bil duhovnik ter opravljal sveto opravilo v prekrasno razsvetljeni cerkvi. Zdelo se mu je, kakor da je sveti večer o polnočnici. Veličastno so bučale orgle, in glasovi mnogobrojnih pevcev in pevk so se čudovito ujemali z mogočnimi orglami. Lovre se obrne od oltarja proti ljudstvu, orgle in pevci utihnejo, vse pričakuje njegovega glasu, da zapoje »Dominus vobiscum«, a ne zna. Sram ga je, strese se in zgrudi na tla, orgle pa zopet za buče in pevci soglasno odpevajo. Deček se vzbudi, pogleda, oddahne se in začne tipati z roko okoli sebe, kje je blesteča mašna obleka, katero je poprej imel, a roka prijemlje le mehko, šumeče seno. Takoj spozna žalostno mamilo. Ko nekoliko časa premišlja pretrgane prijetne in vendar tako neprijetne sanje, želel si jih je zopet in v to svrho hotel, da ga zopet spanec objame, a nikakor ni šlo. Ostali del noči je prečul, in še nikoli se mu ni življenje tako živo slikalo pred očmi kot nocoj. O kako rajsko lepa mu je bila misel, da bi bil kdaj v svojem novem stanu — pa zares in ne le v sanjah, da bi bil kdaj mašnik ! Kako divno in kako blizu mu je risala ta vzor razvijajoča se mu preživa domišljija! Zjutraj je bil že na trdnem s svojim sklepom, da mora biti kdaj mašnik. Vendar se mu je o belem dnevu ta misel nekako zbrisala v spominu. Ko pa dojde zopet na samoto do trhle jelke ter vidi izrezljano podobo in včeraj napravljeni oltarček, stopi mu zopet prav živo pred oči ponočno mamilo. V nedeljo je že materi objavil, da bi bil rad »gospod«, bodi že župnik ali kapelan. Mati dene roki na prsi na-vskriž, vzdihne, češ, da mu ne zna in ne more pomagati, ter veli naposled: »Lovre, iz te-le tvoje želje ne bo nič.« Niti razumnosti niti časa ni imela zadosti, da bi več o tem govorila dečku in mu pregnala to misel. Zato je Lovre še vedno sanjaril in sanjaril o svojem novem stanu. Nikdo ga ni poučil, in lepa, čimdalje lepša bodočnost se mu je slikala, V živi domišljiji se mu jo razpredlo že polno dogodkov novega stanu. Nekdaj omeni svoj sklep tudi sosedovemu čedniku Jarneju, s katerim sta se večkrat shajala. Tudi ta mu ve bore malo povedati o vzvišenem stanu. Povedal je le, da so »za njegove pameti« tudi pri sosedovih'imeli »gospoda«, a moral se je neki mnogo let učiti, menda od mladosti pa do štiriindvajsetega leta, prej, ko je pel novo mašo. Jarnej se je še dobro spominjal, kako lepo je bilo tedaj na novi maši pri sosedovih. To je Lovretovo srčno hrepenenje še le razžarjalo, to je bilo olje na žrjavico njegovih želja. Kar danes bi so šel učit, pa kam ? tega mu Jarnej ni mogel prav povedati. Deček je mislil, da je priprava za ta stan nekako taka, kot za kako rokodelstvo. (Konec.) Adam Mickiewicz. (Priobčil 9 e M valcžni poljski narod je skazal pred nekaj tedni zasluženo čast prvemu svojemu sinu, prvemu pesniku poljskemu, a morebiti tudi prvemu pesniku vseh Slovanov, Adamu Mickiewiczu. Dal je namreč prepeljati 4. p. m. zemske ostanke dragega mu pesnika iz Montmorency pri Parizu v Krakov, kjer jih je položil v staroslavnem Wawelu k počitku poleg prvih mož poljskih, poleg kraljev svojih. Vrel je ob tej priliki ves poljski narod v Krakov, in vršila se je slovesnost, da morda Poljska ni še videla enake. A Mickiewicza ne slave samo vrli Poljaki, slave ga tudi drugi Slovani, slavimo ga tudi mi. Da pa bodo častiti čitatelji bolje poznali moža, ki mu je toliko hvaležen tlačeni poljski narod, služite naslednje vrstice.1) *) Prim. »Pipin in Spasovič« in razne časopise. J lati i bo j.) (S sliko.) Rodil se je Adam Mickiewicz v vasi Zaosic pri Nowogrodku v guberniji Minsk na sveti večer, t. j. 24. grudna leta 1798, pet mesecev prej, kot slavni ruski pesnik Puškin. Adamov oče ni bil im o vit; imel je v Nowogrodku le eno hišico in bil odvetnik. Izmed petero sinov je bil Adam drugi; en brat njegov je bil pozneje učitelj rimskega prava na Charkowskem vseučilišču. V svoji mladosti ni kazal Adam posebne nadarjenosti; vendar ga pošlje oče deset let starega v šolo k dominikanceii) v Nowogrödek. L. 1812 jo bil priča Napoleonovemu boju proti Rusiji. Z nekakim svetim strahom in spoštovanjem je zrl mali deček na vojake, deroče skozi mesto; Napoleona je občudoval in pozdravljal kot rešitelja tlačene Poljske, in tako se mu je priljubil, da ga je častil še kot prognanca na otoku Sv. Helene. dobo so »Soneti s Krima«. — S Krima pride Mickiewicz v Moskvo, kjer dobi , DOM IN SVET" 1890, štev. 8. L. 1815 jame slušati na vseučilišču v Wilni jezikoslovje. Poprijel se je tega predmeta z vso marljivostjo, zraven pa tudi že pesnikoval. Med tem časom udari nesrečna osoda našega pesnika prvikrat; preganjala ga je potem skozi celo življenje do groba. — Mickiewiczev prijatelj Zan ga seznani z imovito družino We-reszcakovo v vasi Plu-žanv ob jezeru ,Switež'. Rad bi bil pesnik snubil domačo hčer Marijo. Bila je duhovita in jako naobražena; rada je poslušala na-v dušenega m la den i ča, rada brala njegove pesnice; častila ga je, a prijazna mu ni bila; podala je roko bogatemu in naobražencmu Lavr. Putkammer-u. Bil je to za pesnika strašan udarec; jel se je ogibati ljudij, iskal je samote in črne misli so mu prešinjale žalostno srce. Po dokončanih študijah želi dobiti službo v Odesi; na-. . v poti se torej proti Črnemu Morju. Službe sicer ne dobi, vendar pa obišče polotok Krim, kjer se začne učiti ori-jentalskih jezikov in prebira orijentalsko poezijo v izvirnikih. Iz one službo pri gubernatorju. Od aprila 182& pa do maja 1829 je bival v Petrogradu, 16 kjer se je seznanil s Puškinom. — Vroča želja njegova je bila, da obišče Italijo. L. 1829 napoti se res s pesnikom Ocly-niecem proti jugu. Potoma obiščeta v Weimaru sivega Goetheja. Vendar se ni razvilo med njima nikako prijateljstvo. Seveda Goethe je stal na vrhuncu slave, torej se ne čudimo, če je preziral blagega, nadarjenega, mehkega, pa revnega Poljaka. V Rimu bi se bil pesnik kmalu oženil. Vse je bilo že skoro pripravljeno na to, čakali so le, kateri čas si bode sam določil. A Mickiewicz se premisli in ne- v mudoma odpotuje v Švico, kjer ostane v svežem gorskem zraku do 1. 1831, od todi ide v Pariz in potem v Draždane. Tu so čakale pesnika žalostne novice. Upor, ki so ga nesrečni Poljaki osnovali, bil je zatrt, Rusi so zaseli glavna mesta, sumljive osebe pa pregnali. v Človeku, ki ljubi svojo domovino tako iskreno kot Mickiewicz, ne more poražena domovina dati utehe in tolažila. Vrnil se je torej v Pariz, kjer se je boril z malimi izjemami skoro do smrti za vsakdanji kruh. L. 1834 se oženi z umetelnico Solino Szymanowsko. Da bi si zboljšal gmotne razmere, poskusi svojo srečo v francoščini in spiše igro, ki pa ni bila sprejeta; umevno: Mickiewicz ni imel srca, da bi se mogel laskati s svojim peresom Parižanom-lahkoživcem. A kmalu se mu obrne na bolje. (Konec.)