132
O izdelovanju živinskih zvoncev v okolici
Gorjan pri Bledu
Boris Orel
V vaseh Višeltiica in Mevkuš pri Gorjah, nedaleč od Bleda,, izdelujejo
zvonce za živinoi. To jie naša domača železarska obrt, ki ji pravijoi izdelovalci
zvoncev na kratko' »zvončarija« ali »zvončarstvo«. Našo' etnografijo mora
gorjansko zvoočarstvo zanimati v dveh ozirih: prvič kot domača, železarska
obrt s svojo staro kovaško rokodelsko tehniko, po kateri se zvonci ne uhvajo,
temveč oblikujejo iz železne pločevine in nato spajajo^ (loitajoi) z medeninoi,
drugič pa po tem, da je izdelek te obrti, živinski zvonec, po svoji funkciji
namenjen ljudski gospodarski panogi, ki je tudi pomemben predmet etno-
grafije, namreč živinoreji in njenemu glavnemu delu, planšarstvu. S pred-
metno razpravO' želimo' opO'Zoriti na toi svojevrstno domačo' obrt, ki ima na
gorenjskem alpskem območju v okolici Bleda svojo staro tradicijio in ki
zasluži, da se z njo' v bodoče še podrobneje ukvarjamo^
I.
1. Najprej nam je pregledati surovine v tej obrti in njihovo pridobivanje.
Za zvonce potrebujejo zvončarji predvsem železno pločevino ali »pleh«.
Čim večji zvonec je treba napraviti, tem debelejša mora biti pločevina. Njena
debehna, od katere je odvisen glas zvonca, se giblje od 0,80 mm do 1,75 mm.
Za kampo in kombel zvonca prihaja večidel v poštev železo v palicah in
trakovih različne debelosti.
Železno pločevino* in ostalo železo', ki jim je potrebno', danes, kupujejo.
Pred desetletji pa so imeli precejšnje težave s pridobivanjem železne pločevine.
Najprej so si na Javorniku ali v bohinjskih fužinah nabavili »grodl« (taljeno
železo), ki so ga nato v Grabčah na prvo roko skovali z vodnim kladivom
»norcem« (pleh soi vlekli, po'tegnili so ga z vodnim kladivom), nakar so ga
še doina »vlekU«, dia je bil »glihoven«. Kakor se spominja dr. Jakob Jan,^ so
1 V svoji razpravi o gorjanskem zvončar&tvu se večinoma naslanjam na gra-
divo, ki sem ga zbral na Višelnici 24. X. in 23. XII. 1^ (Zapiski B. O. o zvon-
čarstvu, Arhiv EM). Ob tej priliki so mi o zvončarstvu da^li razne podatke Alojzij
Jan in njegov oče Matej Jan, pri FV)g!lajnu, Višelnica št. 1, ter Alojz Jan, pri
Rebrovcu, Višelnica št. 11. Za njihovo liubeznivost se jim prav lepo zahvaljujem.
Dne 28. Xill. 1950 me je povabil Alojzij Jan na Višelnico, da sem videl, kako lotajo
zvonce. Tedaj je bil z menoj tov. Ivan Romih, ki je napravil več risb iz zvončar-
skega dela.
O gorjanskem zvončarstvu je doslej pri nas pisdl, kolikor mi je znano, samo
Ivan Dodič (Pri gorjamskih zvonarjih, Naš rod X, 1937/38, str. 30—31). Iz nje-
govega opisa sem v svoji razpravi upošteval marsikatero podrobnost.
" Dr. Jakob Jan, sodnik v p., Krško, ki izhaja iz stare zvončarske rodbine pri
Rebrovcu, Višelnica št. 11, je bil tako ljubezniv, da mi je na mojo prošnjo poslal
januarja 1%1 nekaj podatkov o zgodovini rodu Janov, kakor o samem zvončarstvu,
in sicer v obliki krajšega spisa z naslovom »Nekaj o zvončarstvu«. O prvi priliki
bo uredništvo SE njegov spis objavilo v primerni predelavi. V tej razpravi je
povzetih iz spisa dr. J. Jana le nekaj važnejših podatkov. Dr. Jakobu Janu se za
njegovo pomoč najlepše zahvaljujem.
o izdelovanju živinskih zvoncev v okolici Oorjan pri Bledu 133
nekako do 1.1878 pločevino iz kosov železa sproti pripravljali za vsak
zvonec posebej in tedaj so prišli sosedje k zvončarjiu, da mu pomagajo'
kovati »pleihe«. Na enem nakovalu soi kos železa istcičasnoi kovali trije v taktu,
pri čemer je eden kovanje vodil, ostala dva pa sta na drugi strani nakovala
»vlekla« železo s težkimi kladivi na vse strani. To jte bilo' težavno in zamudno'
delo, pripominja dr. Jan.
Pri spajanju ali lotanju zvoncev je zvončarjem potrebna medenina
(»mesing«). Zvonec, oblit z medenino, ima šele pravi glas in zavarovan je
pred rjo. Medenino^ dobivajo v raznih delavnicah v obliki medeninastih
stružnih odpadkov ali opilkov, ki jim pravijo »špetia«. Včasih soi uporabljali
medeninaste šarbe Si konjskih komatov, ki soi jih kupovali od kmetov in
voznikov, dalje zavržene štedilniške pipe, vratne kljuke, likalnike in podobno.
Preden lotajo' ali spajajo zvonce z medenino, jih morajo' zaviti v posebne
zavitke iz ilovice. Ilovica, ki jo dobivajo na Zg. Lazih pod Zg. Gor jami, ne
sme vsebovati kamna ter ne sme biti ne pretrda ne premehka. Da bi bila
čimbolj strnjena, da se torej ne bi trgala, pomešajo in vtolčejo vanjo odpadke
prediva, volne in bombaža (»pawowa« = pavol.a),^ ki jih napulijo oziroma
razcefrajo ali scufajo s posebno »mašinoi«. Svoje dni so jih kar z roko pulili
ah cufali. Odpadke bombaža, prediva ali volne dobivajio danes v predilnici in
tkalnici v Tržiču ali kje drugod, v preteklih časih pa so jih hodili iskat
k tkalcem platna v Bohinj.
Zvonce v ilnatih zavitkih lotafo v kovačnici na ognjišču, kurijo pa z
ogljem, ki je po navadi smrekovo. Uprava državnih gozdov dovoljuje zvon-
čarjim, da smejo na bližnji Pokljuki nabrati posušene smreke, tako imenovane
»sušce«. Nato napravijo kopo in v njej skuhajo oglje, ki ga zvozijo pozimi
dcmov v velikih pletenih koših, »kripah« imenovanih. Doma shranijo oglje
v lepi pred kovačnico ali kje drugje.
2. Orodje in razne naprave, ki jiih zvončarji uporabljajo pri svojem delu,
bi v glavnem razdelili v dve skupini. V prvo skupino sodi običajno kovaško
orodje: nakovala različne velikosti in teže, večje število raznih kladiv, vsako-
vrstne klešče, škarje za rezanje pločevine, privijalo ter razno manjše orodje,
kakor prebijači, sekači itd. K nakovalom naj pripomnimo, da imajo ob straneh
primerno velike vdolbine ali modle, v katerih krivijo pločevinaste ploščice.
Od raznih naprav pa naj navedemo kovaško ješo ali ognjišče.
V drugo skupino pa bi uvrstili orodje in naprave, ki so tipično' zvon-
čarske in jih najdemo samo v tej obrtni delavnosti. Tu mislimo predvsem na
razno orodje pri lotanju, kakor na rašpo', kavko, vile, potem na naprave,
kakor na valjalnico, misnico, drumlo itd., s katerimi pa se bomo pozneje
podrobneje seznanili.
Orodje si danes večidel kupujejo', deloma pa si ga, med drugim zlasti
razne zvončarske naprave, izdelujejo^ sami. V prejšnjih časih so jim orodje
izgotavljali tudi kovači v Grabčah.
Ilovico najprej laperejo in zmešajo v koritu, nato pa- jo cfenejo na »poh« in
jo vsaksebi tolčejo in dajejo vmes »:pawowo«. Pri tem uporabljajo »rounoo« ter »čij«.
134 Boris Orel
3. Ko smo se seznanili s surovinami in njihovim pridobivanjem ter na
kratkoi z važnejšim orodjem in napravami, poglejmo zdaj vsaj v glavnem,
kako izdelujejo zvonce v kovačnici, v delovnem prostoru zvončarja. Delo
zvončarja obsega dve izdelovalni fazi: a) oblikovanje zvoncev, b) lotanje ali
spajanje zvoncev.
a) ŽeleznO' pločevinasto ploščO' (»pleh«) ustrezne debeline najprej razre-
žejo s škarjami v primemo velike manjše ploščice ali »štiklce«. Le-te najprej
poravnajoi, poiščejo točno njihovo sredino, nato pa jim z »mašino« in poseb-
nimi klini ali noži (štancami) urežejjoi ob dveh straneh na sredi po en zob.
Po' starem so' to napravili kar z navadnimi škarjami. Ko so zobje urezani,
vzamejo ploščico (navadno kar po^ 3—5 ploščic skupaj) ter jo- kujejo ali
»bokajo« na ustreznem modlu, v vdolbini, ki je vdelana v ploščato stran
nakovala. Z bokanjem dobi plo'ščica primerno zakrivljeno, zbokanoi obliko.
Delu, ki je s tem oipravljeno, pravijo »po ta večehi nardit«. šele na posebnem
nakovalu »zavihajo« to zbokanoi ploščico, kar pomeni, da obedve polovici
sestavijo, oziroma stisnejoi v oblikoi zvonca, po vrhu pa zakrivijo^ še oba zotoa
na vsaki strani ter z njima zadelajo' morebitno odprtino. Zatem »zanetajo«
(zakujejo) spodaj obe polovici z »neti« ali zakovicami. Poi »netanju« (zako-
vanju) zbijejoi zvonec na vseh mestih dobro skupaj in s tem mu dajo dokončno
obliko zvonca, ki mu še manjka kampa (kamba). Kampo »ukampajo«, vdelajo
v zvonec na njegovem vrhu takoi, da je polovica kampe znotraj, polovica pa
zunaj zvonca. Notranja polovica je za »kombel«, zunanja pa je namenjena
obesku.
b) Ko je zvonec v grobemi gotov, ga je treba z medenino' zlotati ali
spojiti, z drugimi besedami, obliti z medenino' ali pomedeniniti. Temu opravilu
pravijo lotanje ali oblivanje (»votanje«, »oblijane«). Najprej je treba pripraviti
oprano čisto ilovico. Na deski, ki jo držijo na ko'lenih, razvlečejo! kepo
ilovice v primemo' debelo plast ter nanjo' riasujejo' medenih opilkov. Nato
»poronajoi« zvonce, kar se pravi, dia 20—40 zvoncev zložijo v tri vrste, pri
čemer dajo manjše zvonce v večje, med nje pa potikajo' trske ali koš'Oie
smrekovega lubja (»čresu«), da se pri oblivanju ne bi sprijeli. Na ilnato plast
polože vrste zvoncev, po njüi in med nje tudi natresejo medenih opilkov,
nato pa jih zavijejo, oziroma »zamažejo« z ilovico v ilnat zavitek, ki ga
nazivajo »pušl«. Pri »zamazvanju« napravijo na eni strani pušlja 3—4 luknje,
da v ognju ne bi segreti zrak razgnal ilnatega ovojia in da bi po končanem
lotanju skozi te luknje mogla odteči preostala tekoča medenina. Za eno
lotanje običajno napravijo' 20 pušljev, včasih pa tudi več.
Medtem pa na kovaški ješi že precej časa kurip z ogljem. Po starem
so z no'go gonili meh, da je gorelo na ješi. Pri tem delu se je zvrstilo' več
ljudi, ki so jih po lotanju dobro po'gostili. Danes pa zvončarjem piha ogenj
ventilator, ki ga žene električna struja. Pušlje sušijo nekaj; časa blizu ješe,
nato pa jih drugega za drugim devljejo na ogenj, na katerem se vsak peče
ali lota najmanj eno uro. Svoj čas so dali na ogenj samo en pušelj, danes pa
je glede tega malo drugače. Na O'genj dajo pušelj, nanj drugega (med obema je
žerjavica), medtem ko tretji pušelj dajo »na masko« (i=: na mačka), to je na
premične vilice, pritrjene ob steni nad ognjem, da se na njih še bo'lj osuši
o izdelovanju živinskih zvoncev v okolici Oorjan pri Bledu 135
in že tudi prece} segreje. Pušlje devljejo' na ogenj z vilami, na ognju pa jih
popravljajo in obračajo z »rašpo«. Z obračanjem pušljev na ognju stopljena
medenina znotraj pušlja lepo obliva zvonce.* Ko je pušelj zlotan, ostala dva
pušlja pomaknejo naprej, na mačka pa denejo sušit nov pušelj. Spečeni pušelj
nesejo z vilami pred kovačnico^, kjer ga s »kavkoK< toliko časa valjajo po tleh,
da steče iz njega preostala medenina. Potem pritrdijp pušelji v valjalnico
(»walawgnca«, »wailawka«), kjer se vrti kakor jagnje na ražnjiu."> Pri tm
tekoča medenina še vedno obliva zvonce znotraj pušlja; z valjalnico se dejan-
sko zaključi oblivanje in hkrati pričenja ohlajevanje pušlja. V prejšnjih časih
niso poznali takih zvončarskih naprav, kakor je valjalnica. Pušelj soi kar po
tleh obračali in vrteh. Z valjalnice nesejo pušelj v misnico (»mišanca«), to je
v poseben zaboji ali trugo, ki se zapira in ima luknje. Misnico s pušljem
denejo hitro' v čeber ali sod vode in s tem, je tudi ohlajievanje pušlja končano:
Pušlju razbijejo njiegov lončeni oklep ter poberejo zlotane zvonce, ki pa so
seveda še vsi hrapavi in se prav nič ne svetijo. Zato' jih zmečejo, še v poseben
valjast zaboj ali sod, ki ga imenujejo »drumla«. V tej napravi, ki se vrti eno
uro ali dve, se zvonci drgnejo drug ob drugega, pilijo in tako čistijo.
Šele v drumli dobijo svo^io pravo, medeninasto' se lesketajočo zunanjost.
Po tem čiščenju (ali pa že pred njim) O'besijp »kembol« ali »komibgl« na
spo'dnji del kampe zno'traj zvo'uca in — zvonec je narejen.
V eni skupini zloitajoi danes okrog 800 zvoncev; včasih, ko' so' še vse
večino'ma z roko delali, pa so jih zgotovih precej manj.
4. Kakor smo mogli posneti iz našega dosedanjega opisovanja zvončarske
obrti, razlikujemo pri živinskem zvoncu tele njegove glavne dele: zvonec,
kampo in ko'mbel. Na samem zvoncu pa se njegov izboknjeni, trebušasti del
na sredi imenuje »vamp«. Če ima zvonec velik vamp, pravijo; da je »vampast«.
Ta del zvonca, »vamp«, je bil včasih rad pO'udarjen s »kranclnom«, z okra-
skom, izdelanim iz železne žice in nato zalotanim okoli zvonca."
V Mevkušu in na Višelnici pri Gorjah so še pred vojno izdelovali dvoje
vrst in oblik zvoncev: kranjske in tirolske zvonce. Po sporočilu dr. Jakoba
Jana pa soi gorjanski zvončarji izdelovali do 1. 1890 eno samo obliko zvonca.
Tega leta je Janez Jan z Višelnice prejel od odjemalca gorjanskih zvoncev
v Inomostu nov vzorec zvonca z vprašanjem, ali bi mogel izdelovati tudi
zvonce take oblike. Gorjanski zvončar je prošnji ugodil in od tega leta dalje
so v gorjanski zvončarski obrti poznali in izdelovali dvoje oblik zvoncev.
* O pravem času »pušl« na ognju obrniti in ga tudi o pravem času vzeti
z ognja, je prava zvončarska umetnost, ki je ne zna vsak zvončar. Kadar višnjevo
gori iz lukenj, pomeni, da je »ipušl« pečen.
5 Ivan Dodič, Pri gorjanskih zvonarjih, Naš rod X, 1937/38.
* Jernej Cundrič z Bleda je svoj čas delal »kranclne« iz železne žice, zvon-
čarji pa so mu ta »krancl« zalotali okoli zvonca. Cundrič je tudi zilagal ljudske
»litanije«, ki so naštevale razne znane ljudi iz okolice Bleda in Gorjan. V teh
litanijah je bil med drugim omenjen Alojz Jan z Višelnice kot »Rebrovc zvončkar«.
Pred vojno so gorjanske zvonce manjših oblik poslikavali v Ljubljani (?) z raznimi
rožami ter z blejskim otokom, nato pa jih tako okrašene prodajali v trgovinah
kot spominski predmet. Taki zvonci so se pričeli letos zopet pojavljati v Bohinju
in na Bledu.
136 Boris Orel
Zaradi razločevanja izdelkov pri naročanju in prodaji pa je bilo treba obedve
obliki označiti z ustreznim imenom. Tako so starO', že; dolgo udomačeno
0'bliko' zvonca imenovali kranjsko obliko', drugo, novo' pa tirolsko oblikO'
zvonca, ali kratko in enostavno: kranjski in tirolski zvonec. Večjih bistvenih
razlik med obema ni, le v podrobnostih se bolj ali manj razlikujeta med
seboj. Kranjski zvonec je značilen po svojem zmernejšem vampu, večji odpr-
tini, zlasti pa po zobcih na oglih, medtem ko je tirolski zvonec v primeri
s kranjskim bolj izboknjen oziroma ima vamp bolj izbočen ter zaradi tega
tudi ožjo odprtino. L. 1911 so kranjskemu zvoncu dali ime »Triglav«.
Žal imamo na razpolago še vse premalo primerjalnega gradiva O' živin-
skih zvoncih z raznih alpskih območij v drugih državah, da bi mogli o obliki
našega kranjskega zvonca izreči dokončno sodbo' v evropskem ali vsaj
v splošnem alpskem merilu. Po našem dosedanjem poznavanju tega predmeta
bomo morali primerjalne vzorce za kranjski zvonec iz Gorjan iskati predvsem
v določenih oblikah tirolskih zvoncev, poleg njiih pa verjetno še v nekaterih
oblikah italijanskih in francoskih alpskih zvoncev. 2e zdaj moremo domne-
vati, da gre pri našem kranjskem zvoncu le za posebno varianto alpskega
živinskega zvonca.
Ko't zanimivost naj navedemoi, da so gorjanski zvončarji dobivali pred
leti tudi vzorce grških in italijanskih zvoncev s prošnjo, da bi jih izdelovali.
Grških se nisoi lotili, pač pa so nekaj časa- izdelovali italijanske zvonce.
Ker je biloi deloi z njimi zamudnoi in so' pri njih tudi premalo zaslužili, soi njih
izdelovanje kmalu opustili.
Dalje so še v bivši Avstriji poskušali z izdelovanjem konjskih zvoncev,
to se pravi zvoncev posebne stožčaste oblike. Računali so, da bodo' mogli
tekmovati z ulitimi konjskimi zvonci, a so se pri tem ušteli. Ti zvonci niso
šli v promet, zaradi česar soi jih kmalu prenehali izdelovati.
Za živino je treba napraviti zvonce različne velikosti. Velikost zvoncev
se meri po njihovi višini (brez kampe in betice zunaj zvonca). Le-ta se v
gorjanskem zvončarstvu gibljie normalno od 3 do 15 cm, pO' drugem sporočilu
pa cd 6 do 20 cm.
Jasno je, da je poleg materiala, oblike in velikosti končno upoštevati
tudi zvočno plat kranjskega zvonca iz zvončarske delavnice v okolici Gorjan.
Glas zvonca je, kakor vemO', odvisen od debelosti pločevine in v zvezi s tem
od velikosti zvonca ter je, akoi poaiislimo na njegovo funkcijoi na paši ali kje
drugoid, najvažnejša in najbistvenejša značilnost zvonca sploh. Poi glasu dejan-
sko presojamo vrednost zvonca, glas nam šele pove, ali je zvončarski izdelek
dober ah slab. Živinski zvonci, kakršni so kranjski z Višelnice in iz Mevkuša,
ne morejo', kar se glasu tiče, zatajiti svojega izvora. O njih moremoi na splošno
reči, da v osnovi pločevinasto zvenijo. Vendar priznati moramoi, ko smo jih
nekaj razne velikosti slišali, da zvonijo tolikoi čistoi, kolikor je največ možnoi
pri skovanem in zlotanem ploičevinastem izdelku. Le pri velikih kranjskih zvonr
cih slišimo glasove, ki sodimo o njih, da nekam votlo oz. zamolklo donijo.
V zvezi s proučevanjem zvočne plati kranjskega zvonca iz gorjanske zvon-
čarske delavnice bi bilo treba zbrati med drugim vse ljudske izraze O' različ-
nih glasovih našega živinskega zvonca. V tem pogledu čaka našega glasbe-
SI. 1. Iz zvončarstva na Višelnici pri Gorjah: 1.—2. pločevinasti ploščici, z zobom
in brez njega, 3.-4. z bokanjem spremenjena oblika teh ploščic, 5. po bokanju
zavihuje zvončar na »šperaki<:i oba dela ploščilce v obliko zvonca, 6. za lotanje,
vložijo več zvoncev razne velikosti drugega v drugega, 7. iz tako zloženih zvoncev 1
napravijo tri vrste na iilovnati plasti, 8. vrste zvoncev zavijejo v ilovnat »pušl«, ]
9. »valavka« ali »valavanca«, kjer vrte pušel po lotanju, 10. odprta »mišanca« Î
z zlotanimi zvonci na čebru vode, ti. »drumla« za čiščenje zvoncev, 12. gorjan-j
ski zvonec z dveh strani (risal I. Romih) ;
SI. 2. Nekaj zvončarskega orodja z
Višelnice: 1. nakovalo z modli za
bokanje zvoncev, 2. kladivo za bo-
kanje zvoncev, 3. »rašpa« za obra-
čanje pušljev na ognju, 4. vile za
prenašanje pušljev, 5. »kavka« za
valjanje pus jev po tleh, 6. »čij« za
tolčenje ilovice, 7. »mašina« za pu-
ljenje prediva, 8. klini (»štance«) za
urezavanje ploščic (risal I. Romih)
SI. 3. Na ješi se na ognju pečejo
pušlji (dva zakriva ogenj, tretji —
na mačku — je dobro viden)
SI. 4. Pušilja in gorjanski zvonci različne velikosti (foto B. Orel, 1950) \
o izdelovanju živinskih zvoncev v okolici Gorjan pri Bledu_1[37
nega folklorista na videz sicer nekam obrobna, a v resnici zela važna in poučna
etnografska naloga, ki jo bo moral izpolniti v okviru študija naših ljudskih
zvočil. Njegovi rezultati nam bi gO'tovo precej pomagali, da bi kranjskemu
zvoncu naposled določili tisto mesto v veliki skupini alpskih živinskih zvon-
cev, ki mu pripada ne samo poi obliki, marveč tudi po glasu.
II.
1. Ne naslanjamoi se še na nobene podrobne stvarne podatke, a vendar
moremo brez njih upravičeno trditi, da sta nastanek in razvoj zvončarske
obrti v okolici Gorjan ozko povezana z živinorejsko-planšarsko kulturo na
našem alpskem območju. A naj so' bile potrebe naše domače živinoreje,
našega planšarstva po živinskih zvoncih še tako velike, brez potrebnih
materialnih, gospodarskih osnov, ki imajo' svoj izvor na domačem alpskem
ozemlju, bi se bilo gorjansko zvončarstvo le težko razvilo. Ugotoviti moramO',
da je gorjanska zvončarska obrt ena mnogih naravnih materialnih posledic
nekdanjega rudarstva in fužinarstva v bližnjem, bohinjskem in jeseniškem
kotu,*a a mimo tega tudi kovaštva, ki je bilo ravno v Grabčah v okolici
Gorjan zelo razvito. Pri zvončarstvu dalje sodelujejo še mnogi drugi krar
jevni činitelji: bližnji pokljuški gozdovi z lesom za oglje, domača zemlja
z ilovico', tkalska obrt s »pawowoi« itd. Naposled pa soi pri tej svojevrstni
gorenjski obrti, njenem nastanku in razvoju imeli tudi izdelovalci sami svojo
besedo, ki jim jO' je narekoval njihov družbeno-gospodarski položaj.
Pred dobrimi 50—70 leti je bilo zvončarstvo v okolici Gorjan najbolj
razvitoi. Tedaji soi izdelovali zvonce na Višelnici, v Mevkušu in Podholmu.
Na Višelnici : 1. pri Rebrovcu (prvotno v Rebru) — Janez Jan; 2. pri
Poglajnu — Matej Jan ; 3. pri Zadneku — Polak. V Mevkušu: 4. pri
Jamru — Jožef Jan ; 5. pri Ferjanu — Šronc. V P oi d h o 1 m u : 6. pri
Maroltu —' Janez Jan; 7. pri Roku — Brejc; 8. pri Kcvarju.
Po naših gornjih navedbah jie bilo v preteklosti skupno največ 8 zvon-
čarskih delavnic v okolici Gorjan, od katerih pa 4, torej polovica, pripadajo
lastnikom, ki imajo rodbinsko ime Jan. Vsi ti zvončarji, ki se pišejo Jan, pa
so si v sorodstvu med seboj, vsi potekajo iz enega rodu, rodu Janov. Dr. Jakob
Jan, ki je zasledoval zgodovinoi rodu Janov v gorjanski okolici, meni, da p
jedro tega rodu družina Janov, ki prebiva na Višelnici št. 11 v Rebru ali pri
Rebrovcu. Ugotovil je v teJ! družini vse njene prednike do. 1. 1640, ko je živel
na Višelnici Jurij Jan. Starejših prednikov ni mogel več ugotoviti. Glede Jurija
Jana, najstarejšega znanega prednika, ki je živel v 17. stoletju, še ni dognano,
aH se je že pečal z zvončaratvom, pač pa moremo po ohranjenem ustnem
izročilu ugotoviti, da se je iz rodbine Jan pri Rebrovcu na Višelnici ukvarjal
z zvončarsko obrtjo Jakob Jan (1770—1849),^ ki je prepustil svojo zvončarijo
"a V drugi polovici 18. stoletja je rodbina Ruard med drugim začela kopati
železno 'rudo celo v bližini Gorij.
' Po podatku Alojza Jana, sedanjega gospodarja pri Rebrovcu, Višelnica št. 11,
pa je zvončarska obrt bila pri tej hiši ustanovljena 1. 1752. Ni mi bilo po asnjeno,
kako so prišli do te letnice. Zvončarska delavnica pri Poglajnu, Višehuca št. 1,
pa je bila ustanovljena 1. 1820.
138 Boris Orel
na Višelnici svojemu sinu Jerneju Janu (1805—1883), sam pa se je preselil
v Zagorico pri Bledu, kjer |e osnoval novo zvončarsko delavnico^. Po njegovi
smrti je zvončarstvo v Zagorici prenehalo.
Nočem O' načenjati vprašanj.a, oé kod in kdaji je prišel rod Janov v naše
kraje. Po' domnevi dr. Jakoba Jana se je to zgodilo bržčas v 12. stoletju ali
kasneje, ko so briksenški škofje kot lastniki blejske graščine naseljevali
Nemce, med njimi predvsem obrtnike, kakor kovače, usnjarje itd., na blejskem
in bohinjskem ozemlju. (Baje potekajo- bohinjski Mencingerji, ki so bili prvotno
kovači, iz Menzingena na Bavarskem.) Vsa taka in podobioa vprašanja, ki so
seveda za zgodovino zvončarske obrti pri nas tudi velike važnosti, bi kazalo
razrešiti v posebni razpravi. Prav tako vprašanje, koliko je stara zvončarska
obrt. Danes naj se zadovoljimo zgolj z ugotovitvijo, da po doslej znanem
ustnem izročilu sega zvončarska obrt na Gorenjskem v 18. stoletje ter da
je pri njej v pretežni meri udeležen rod Janov, ki je verjetno, tudi njen počet-
nik, medtem ko so zvončarske delavnice ostalih rodbin postranskega pomena,
saij so se zgledovale po' delavnicah, ki so jih osnovale rodbine Jan.        .
Kako se javlja zvončarska obrt? Ali samostojno ali v povezanosti s samo^-
stojnim kovaštvom ali kako drugO' gospodarsko dejavnostjo? Na to- vprašanje
moremiO najpreji odgovoriti, da le v enem primeru najdemo zvončarstvo
povezano s samostoijno kovaško' obrtjo. Pri Jamru v Mevkušu |e sedanji
gospodar Vinko Jan hkrati kovač in zvončar, vendar je k temu takoj pri-
pomniti, da je Jamrova zvončarska delavnica mlajšega izvora, saj je nastala
šele proti koncu 19. stoletja. Iz matičnih knjig gorjanske župnije pa je raz-
vidno', da so župniki pri vseh prednikih družine Jan v Rebru na Višelnici
vpisovali kot poklfc ali »kmet« ali »kajžar«, nikoli pa kaj drugega. Toda ne
samo po župnijskih matičnih knjigah, tudi po doslej ohranjenem ustnem
izročilu je znano', da so vsi zvončarji bili že od nekdaj samo kmetje, večidel
mali posestniki, ki so se poleg skromnega poljedelstva in živinoreje pečali
v zimskih mesecih z zvončarstvom, da bi tako kaj po strani zaslužili. V sta-
rejših časih so si z zvončarsko obrtjo zaslužili mnogo denarja, kupovali so
s tem zaslužkom njive, prezidavah in povečavah so si hiše in delili dote
svojim hčeram. Značilno- je, da je marsikdo prenehal z zvončarstvom, ko si
je povečal svoje imetje. Tak primer imamo v Podholmu pri Maroltu (Janez
Jan), kjer so- okoli 1. 1895 zvomčarijo. opustili, in morda še pri kateri zvončarski
rodbini iz nedavnega časa.   ~
Po ustnem izročilu so v zvončarski obrti največ zaslužili, ko- so- zvončarji
še sami »potegwali« pločevino iz železa. Ko so pa tovarne začele izdelovati
pločevino in z njo zalagati zvončarje, se je zaslužek občutno zmanjišal, zaradi
česar so tudi opuščali zvončarsko' obrt. Marsikateremu gospodarju-zvončarju
pa je primanjkovalo družinskih članov in drugih ljudi kot pomočnikov pri tem
tako napornem kolektivnem delu, kakor je zvončarstvoi. Na Višelnici pri
Rebrovcu je na priliko starodavna zvončarija prenehala z ddom 1. 1926 med
drugim prav zaradi pomanjkanja delovnih moči. Nekaj besede pa je kajpada
imela pri tem tudi konkurenca. Navsezadnje sta v gorjanski okolici preostali
le še dve zvončarski delavnici, ki se pa v današnjih časih borita z velikim
o izdelovanju živinskih zvoncev v okolici Gorjan pri Bledu 139
pomanjkanjem maiteriala, in sicer: na Višelnici pri Poglajnu (Alojizij Jan) ter
v Mevkušu pri Jamru (Vinko Jan).
2. Iz naših gornjih podatkov torej posnemamo, da je zvončarstvo' zna-
čilna domača obrt, ki se kot postransko zimsko opravilo povezuje s kmetij'
stvom. Zvončarstvo so kot domačo obrt obravnavali v bivši Avstriji in pred-
vojni Jugoslaviji, pri čemer pa jie zanimivoi, da sO' zvončarji kljub temu morali
plačevati nekaj davka. Ustno izročilo ve nekaj malega povedati tudi o nekih
patentih oziroma dovoljenjih, ki so jih zvončarji dobili še v bivši Avstriji,
toda dosedanja pozvedovanja še niso prinesla nobene prave jasnosti glede
teh listin.
Dr. Jakob Jan je poskušal 1. 1899 tri zvončarje združiti v zadrugo,
oziroma v neko' enotnO' trgovskoi podjetje, in sicer: Mateja Jana in Janeza
Jana z Višelnice ter Jožeta Jana iz Mevkuša. Do te združitve pa ni prišlo,
kajti vsa prizadevanja v tej smeri soi se zaradi prevelike sebičnosti enega ali
dveh zvončarjev izjalovila.
Trgovina z gorjanskimi zvonci je bila v preteklih časih zelo živa. Z njimi
so krili predvsem domače potrebe, potrebe domače živinoreje in planšarstva.
V bivši Avstriji so gorjanske zvonce razpečavali po Kranjskem, Primorskem,,
Koroškem in Štajierskem,, zlasti pa seveda po GoTenjskemi. Razmeroima zgodaji
so našli pot na Tirolsko'. V predvojni JugO'slaviji so' jih razprodajali po' vsej
državi, razen tega pa soi jih v velikih količinah izvažali v ino'zemstvo: v
Avstrijo, Italijo, Grčijo, Turčijo, Anglijo in Afriko. Tudi Švica se je že za-
nimala za kranjske zvonce, vendar do kupčije ni prišlo. Skratka: kranjski
zvonci iz gorjanskih zvončarskih delavnic so bili zaradi svojih kvalitetnih
lastnosti priljubljeni doma in po svetu.
Med drugim velja omeniti, da so kranjski zvonci že pred več kot sto
leti vzbujali po'zornost na dveh pomembnih razstavah. Tako so bili 1. 1838
razstavljeni na industrijsko'-obrtni razstavi v Celovcu, kmalu zatem pa 1. 1844
na obrtniški razstavi v Ljubljani.^
V preteklih časih, ko soi še močno prevladovali zelo primitivni načini
dela, so res izdelali manj zvoncev kakor pozneje, toda na splošnoi j!e treba
računati z dejstvo'm, da se je trgovina z gocjanskimi zvonci že od nekdaj
obnesla, če so bili izdelani v čim večji množini. 2ivinski zvonec |e množinski
trgovski predmet, kar pomeni, da zvonce prodajajo na kg, le prav majhne
8 O razstavi v Celovcu poroča »Bericht über sämmtliche Erzeugnisse, welche
für die erste, zu Klagenfurt im Jahre 1838 eröffnete Industrie-Ausstellung des
Vereines zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und der Gewerbe in
Innerösterreich eingeschickt worden sind«, Orätz 1839, istr. 162 (287):
»Die Ortschaften Auritz und Vischelnitz des Bezirkes Veldes (Laib. Kr. Krains).
Diese Ortschaften befassen sich mit der Erzeugung der landesüblichen Vieh-
glocken aus einer Komposition von Eisen und Messing..Das Pfund wird zu 24 kr.
verkauft, und die jährliche Erzeugung beträgt ungefähr 150 Zentner.«
O obrtniški irazstavi v Ljubljani pa »Novice« št. 49, 1844, str. 194, med drugim
tole pišejo:
»Mnogoverstni zvo'nci za živino, ki jih Jakob Jan v Zagnici (pravilno Zagorici)
na Gorenskim vliva, so biili le iz debeliga izdelani; saj se za to rabo tudi bolj
ličnih ne potrebuje.«i
HO Boris Orel
po posameznih kosih. V bivši Avstriji je 1 kg zvoncev veljal 70 krajcarjev,
v predvojni Jugoslaviji pa 30 dinarjev.
Zvonce so razpošiljali sami. zvončarji odjemalcem, in sicer največ po
pošti oziroma po železnici. Ko še ni bilo železnice, so' hodili po: zvonce k
zvončarjem krošnjarji, ki so jih nato razpečavali po' naših krajih. Mnogo
so jih razprodali tudi na seinnjih. Razumljivo' je, da v tistih časih, ko še ni
bilo železnice, zvončarji še niso imeli nobenih trgovskih stikov z inozemstvom,
iSvojei izdelke pa so prodajali na raznih semnjjh tudi sami zvončarji.
Zvonce so nosiU v nahrbtnikih, še v starejših časih pa v vrečah. Tako so-
nosili zvonce na prodaj na semnje v Srednjo vas v Bohinju, kjer je bil naj-
večji 4. maja o sv. Ferjanu, ter dalje na Bohinjsko Bistrico, kjer je bil velik
semenj o kresu, naposled pa v Radovljico ter na Savo pri Jesenicah. Matej
Jan, Poiglajnov oče z Višelnice, se še dobro« spominja, kakoi se je na te semnje
običajno vozil s »sekirarji« iz Grabč, ki soi poleg sekir prodajali kopule,,
cepine, zakwate, škarje za ovce stric, kresawne klešče itd. Na semenj v
bohinjski Srednji vasi o sv. Ferjanu so' še proti koncu 19. stoletja posebno
radi hodili poleg Gorenjcev Tolminci in Rezijani, ki soi med drugim kupovali
tudi gorjanske živinske zvonce. Mnogoi zvoncev pa so zvončarji razprodali
po trgovinah v Radovljici, Kranju ter drugod.
Med odjemalci gorjanskih živinskih zvoncev so že oddavnaj kmetje-
živinorejci, ki goje goved in razno drobnico. Zvonce nosijo največ krave,,
zatoi pogosto slišimoi, da pravijo živinskemu zvoncu tudi »kravji zvonec«.
Kravam in volom pripadajo' večji zvonci. Krava, ki vodli trop in ji pravijo
»ta zvončasta«, nosi največji zvonec, medtem ko so za koze, jarce, teleta itd.
le manjši zvonci. Pastir po glasu zvonca ugotavlja, kje se mu pase živina,
kam je zablodila ta ali ona krava. Zvonec torej olajšuje pastirju pašo-, zlasti
pa varstvo nad živino na takem raznovrstnem terenu, kakor soi planine.
Živinorejec-planšar je že od nekdaj stremel za tem, da bi imel svojo živino
opremljeno s čimr več različnimi zvonci, da bi tako pastir po različnih glasovih
laže spoznaval živino.
Na večjih posestvih na-Koroškem so- velike zvonce rabili, da so z njimi
pozvonili, kadar iß bilo treba klicati hlapce in dekle na južino. Končno ima
kranjski zvonec svojo posebno vlogo v naših ljudskih običajih,^ vendar
o vseh takih in podobnih zadevah ne bi radi govorili v naši razpravi. Vpra-
šanje funkcije živinskega zvonca sodi iz metodičnih razlogov pravzaprav
že v posebno poglavje razprave o našem planšarstvu. Naša naloga v tej
razpravi je namreč bila, na kratkoi spregovoriti le o gorjanskem zvončar-
stvu kot svojevrstni domači obrti na naših tleh.
» Naj omenimo samo pustni običaj kurentovanja na Dravskem polju.
o izdelovanju živinskih zvoncev v okoljci Gorjan pri Bledu_141
Résumé
FABRICATION DES CLOCHETTES A BÉTAIL EN HAUTE
CARNIOLE
L'auter décrit dans son article le procédé de fabrication des clo-
chettes a bétail en Haute Carniole, tel qu'il était autrefois et qu'il est
aujourd'hui. Ce métier a domicile, rentrant dans le domaine de la
métallurgie, est fort ancien dans les Alpes, car ses débuts remontent
chez nous au iS^ siecle. Il est limité a deux centres alpins de la Haute
Carniole qui sont: Mevkuš et Višelnica dans le voisinage de Gorje pres
Bled. Les producteurs des clochettes des siecles passés et d'aujourd'hui
appartiennent pour la plupart a la famille des Jan. On fabrique les
clochettes a bétail en majeure partie selon l'ancienne technique des
forges artisanales. D'apres Cette technique la clochette n'est pas coulée,
mais fabriquée a partir d'une plaque de fer et puis soudée au laiton.
On exécute les clochettes avant tout pour les besoins de l'élevage et de
l'alpage du pays. — Jusqu'en 1941 on en exportait aussi des quantités
considérables a l'étranger. Les clients de nos producteurs de clochettes
n'étaient pas seulement les pays du secteur alpestre, mais aussi les pays
du sud balkanique; on plaçait les clochettes encore en Turquie, en
Afrique et en Italie.
Ces clochettes alpines sont généralement connues sous l'appellation
de »clochettes carnioliennes«; a partir de 1941 leur marque de fabrique
«Triglao» est en train de s'imposer de plus en plus. D'apres leur forme,
les «clochettes carnioliennes» appartiennent a la meme catégorie que
certaines clochettes tyroliennes: cependant, elles s'en distinguent par
certains détails.