•• ,., Ljubljana · ~ S"lowenija LETO 1992 • LETNIK L e ŠTEVILKA 4 Ljubljana, april 1992 VSEBINA- INHALT- CONTENTS 193 Uvodnik 194 Milan Juvančič Problemi in dileme pri izdelavi tematskih gozdarskih kart The Problems and Dilemmas in the Elaboration of Thematic Forest Maps 207 Boštjan Košir Ekološki vidik priprave dela v gozdarstvu Ecological Aspect of Work Arrangement in Forestry 215 Janez Pirnat Etika sobivanja v okolju The Ethics of Coexistence in the Environment 227 Lado Eleršek Primerjava sodobnega irU;FQRMACIJA 1 -----7 ~ h 0 \.' /1 ~ 1 ! . ~j\ , 1,.. ,·. TLMAl iKA PODATI< • - J;~GIS Tn J\l iV I·ll ~ t;,T rS l rCN I t NIVO NAtR l OVANJA - Olli.IOCJE - ENOTA. - ODDELEK t FA2A NACAWVMIJA - STANJE -AN Ali ZA - NACRT 1 11101K UPO· AABE KARTI: - OPEFIATtVNI - SPOZNAV~! - KOMUN:KA- CUSKI meljne gozdarske karte pa tudi zemljiškoka- tastrski načrt (ZKN) v različnih merilih in pregledni zemljiškokatastrski načrti (PKN) v merilu 1 : 5000. Od naštetih načrtov in kart pa so TTN-5, TTN-10, TK25/G, ZKN in PKN označeni s stopnjo tajnosti (interno), kar otežuje njihovo uporabo. Problem mora rešiti republiška geodetska uprava, če želi, da bodo te karte vsesplošno uporabne in da jih bo mogoče uporabljati tudi v tujini; evropeizacija bo to zahtevala. Sedanja izdelava splošnih gozdarskih kart je prilagojena klasični tehnologiji izde- lave topografskih kart. Najprej se v odvisno- sti od načina zajemanja podatkov izdela terenski, avtografski in kartografski original, sledi izdelava založniških in reprodukcijskih originalov, na osnovi katerih se lahko karto- grafski prikaz razmnoži s kopiranjem ali posredno z izdelavo tiskarske forme in tiskam. Ocenjujemo, da se bodo v prihodnosti izdelovale splošne gozdarske karte zelo različno. Temeljna gozdarska karta, ki je določena kot metrična, se bo še nadalje izdelovala klasično . Vzrok je v tem, ker zahteva metričnost karte natančno vektor- sko digitalizacija in hkrati strukturirano zaje- manje podatkov (ločeno po elementih kar- te). Ko bo geodetska služba Slovenije izde- lala korporirane baze podatkov za posame- zne elemente TTN-5 in TTN-1 O, se bodo tudi temeljne gozdarske karte začele izde- lovati z računalniško tehnologijo. Vsebina današnjih preglednih gozdarskih kart (PGK), predvsem tistih v merilu 1 : 25.000 je tako bogata, da onemogoča pre- gledno in racionalno vektorsko digitalizacija celotne vsebine karte. Enobarvna izvedba te karte sicer omogoča skeniranje njene vsebine, vendar pa to zaradi grafične preo- bremenjenosti karte nima pravega smisla. Nove PGK bi morale biti vsebinsko prilago- jene tematskim vsebinam in izdelane lo- čeno po elementih. S tem bi povečali upo- rabno vrednost teh kart, saj bi v procesu gozdnogospodarskega načrtovanja taka karta lahko večkrat menjala svojo vlogo. Lahko bi služila za pridobivanje osnovnih podatkov o gozdnem prostoru (topografske informacije), za vnašanje posebnih tematik pa tudi za pomnenje podatkov. Tako izde- lano karto bi bilo mogoče vektorsko digita- lizirati po tematskih sklopih, združeno vse- bino karte pa skanirati. Dilema, kako digita- lizirati vsebino karte, je predvsem v stro- ških, ki so pri vektorski digitalizaciji in hkrat- nem ločevanju tematskih plasti znatno večji kakor pri avtomatičnem skaniranju. Ocenju- jemo, da se bodo še nekaj časa uporabljale obstoječe PGK karte, predvsem kot podla- ge, na katere se bo z računalniško tehnolo- gijo risalo posebno tematiko. To je že danes mogoče izvesti s CAD (Computer Added Design) tehnologijo, specifično za kartografske namene. Publikacijske gozdarske karte se izdelu- jejo v formatu standardnih listov po JUS A4 oziroma A3, na njih sta prikazana topograf- ska vsebina in nekatere meje gozdarskih teritorialnih enot. Na teh kartah služi topo- grafska vsebina le za orientacijo različnim tematikam, zato sta število topografskih informacij in grafična obremenitev majhna. Že danes je mogoče z manj zahtevno strojno (osebni računalnik IBM, digitalizator, risalnik) in programsko opremo (npr. Auto CAD) izdelati te karte. 4.2. Izdelava tematskih gozdarskih kart Tematske karte nastajajo in se uporab- ljajo v procesu gozdnogospodarskega načr­ tovanja, zaradi tega jih Freitag (1971) ime- nuje planerske karte. Tehnologijo izdelave teh kart je treba prilagoditi stopnji računal­ niške obdelava prostorskih podatkov in sa- mega gozdnogospodarskega načrta. če se gozdnogospodarski načrt izdeluje klasično, potem naj se tudi tematske karte izdelujejo klasično; če se uporablja v procesu gozd- nogospodarskega načrtovanja računalni­ ška tehnologija 60-tih in 70-tih let (AOP - avtomatska obdelava podatkov), potem naj se izdelujejo tematske karte s CAD tehno- logijo, kjer je stopnja avtomatizacije pri izdelavi kart odvisna od posameznega pro- grama; ko pa se bo v procesu gozdnogo- spodarskega načrtovanja uporabljala GIS (Geographic Information System) ali LIS (Land Information System) tehnologija, pa bo nujno tehnologijo izdelave tematskih kart prilagoditi tej sodobni tehnologiji obde- lave in prikazovanja prostorskih podatkov. Po definiciji so GIS-i računalniško podprti informacijski sistemi za zajemanje, shranje- vanje, iskanje, analiziranje, prikazovanje in G. V. 4192 1 97 distribucijo prostorskih podatkov in informa- cij (Šumrada 1987). Njihov razvoj je tako hiter in tako skomercializiran, da ga je akademsko kaj šele operativno težko sledi- ti. Zato je treba pri uvajanju računalniške tehnologije za potrebe gozdnogospodar- skega načrtovanja in kartografskeg2 mode- liranja upoštevati stopnjo razvoja samega načrtovanja, razvoj računalniške tehnologi- je, kadrovske in finančne možnosti. če je bila računalniška tehnologija 60-tih in 70-tih let primerna za podporo monofunkcional- nemu gozdnogospodarskemu načrtovanju, je sodobna računalniška tehnologija, ki se je razvila v 80-tih letih, primerna za podporo polifunkcionalnemu načrtovanju. Bistvo AOP tehnologije je v množični obdelavi podatkov, ki nudi računalniško podporo le tistim procesom, ki so po svoji naravi v naprej predvidljivi, torej rutinski . Za računal­ niško tehnologijo 80-tih let je značilen pri- hod jezikov 4. generacije, ki v povezavi z relacijskimi ali objektno orientiranimi ba- zami podatkov omogočajo ne samo natan- čno in zanesljivo obdelavo prostorskih po- datkov, temveč tudi modeliranje načrtova­ nih prostorskih odločitev, kar daje novo kvaliteto pri načrtovanju in odločanju o prostoru. Iz povedanega sledi, da se lahko opera- cije na prostorskem modelu rešujejo in tematske karte izdelujejo na klasičen in na računalniško podprt način. Ne glede na tehnologijo izdelave se je treba potruditi, da bodo karte enostavne za čitanje, da bodo prikazovale vse tiste podatke, ki so potrebni za spremljanje odločitev na posameznih nivojih odločanja in da bodo prikazani po- datki in informacije točni v pozicijskem in vsebinskem smislu. Ker je klasični način izdelave kart znan in podrobno opisan v različnih učbenikih, si bomo ogledali tehno- loško linijo, procese in kreatorje pri izdelavi računalniških tematskih kart. Računalniški način izdelave tematske karte se lahko razdeli na: - zajemanje podatkov, - obdelava podatkov ali kartografsko modeliranje, - izdelavo kartografskega prikaza. V kartografiji je zajemanje prostorskih podatkov opredeljeno kot proces, ki zajema opazovanje, merjenje, proučevanje pa tudi 198 G. V. 4/92 izbor podatkov, ki so potrebni za določen kartografski modeL V sodobnih računalni­ ško podprtih informacijskih sistemih pa predstavlja zajemanje podatkov podsistem, ki skrbi za pripravo, organizacijo in podat- kovni vnos. Kartografsko modeliranje ob- sega klasifikacijo ali razporeditev, simplifi- kacijo ali poenostavitev in simbolizacijo ali uprispodobitev. To pa so elementi procesa, ki omogoča oblikovanje kartografskega mo- dela in se imenujejo kartografska generali- zacija. Eni kartografi imajo generalizacijo za intelektualno vrednotenje stvarnosti, ki je odvisna od znanja in motiviranosti ustvar- jalca kartografskega modela (Arnberger, lmhof. Rojc, Sališčev in dugi), drugi poudar- jajo objektivne matematične principe, to je generalizacijo po trdo določenih modelih (Srnka, Suhov, T6pfer in drugi). V širšem smislu so v obdelavo podatkov všteti vnos v podatkovno bazo, shranjevanje, iskanje in razne numerične in grafične analize pro- storsko orientiranih podatkov. Pod izdelavo kartografskega prikaza je šteti postopke same izdelave topografskih in tematskih kart, oziroma širšo izdelavo izpisov, tabel in diagramov. Pri izdelavi tematskih kart sestavljajo osnovo podatki in informacije . Prostorske informacije morajo vsebovati topografske in tematske ali atributivne podatke. Topo- grafske informacije se nanašajo na prostor- sko enoto in na njen položaj v določenem referenčnem sistemu (Gauss-Krugerjev koordinatni sistem). Tematske prostorske informacije pa so informacije o prostorski enoti, ki so lahko registrativne (izvorne) in statistične (izvedene). Prve se ponavadi nanašajo na majhne prostorske enote (par- cela, odsek, oddelek), druge pa na večje prostorske enote (katastrska občina, go- spodarska enota, območje). Viri topografskih in tematskih podatkov so lahko predmeti, pojavi in stanja v fizič­ nem prostoru ali pa že obstoječi semantični, nazorni in znakovni modeli. Z izvirnika se lahko zajemajo podatki s terenskimi meritvami, aerofotogrametrijo ali daljinskim zaznavanjem, poleg tega je lahko zajemanje analogno ali digitalno, neavtomatično ali avtomatično, časovno prekinjeno ali neprekinjeno. številne mož- nosti pridobivanja podatkov z izvirnika nas postavljajo v dilemo, katere metode so najracionalnejše in dovolj natančne. Res je, da so metode zajemanja podatkov z izvirnika do določene stopnje definirane ali celo predpisane, vendar se te metode stalno spreminjajo, tako da se ni vedno lahko odločiti o najracionalnejši in najboljši. Zato je najbolje predpisati natančnost po- datkov, metodo izmere pa prepustiti izvajal- cu. Ker univerzalnih metod ni in jih nikoli ne bo, so potrebne stalne raziskave in izpopolnjevanje metod zajemanja podatkov o gozdu in gozdnem prostoru (geodetske, dendrometrijske, fotogrametrične, daljinske metode, okularno ocenjevanje itd.). Na Češkoslovaškem (1984) so točno de- finirali metode in natančnost geodetskih in fotogrametričnih meritev. Pri nas smo po- skušali predpisati (Juvančič 1988) samo natančnost, ne pa tudi metode geodetskih in fotogrametričnih meritev za izdelavo in vzdrževanje temeljnih in preglednih gozdar- skih kart. Žal do povratnih informacij ni prišlo, tako da je predlog ostal v fazi osnut- ka. Posledice se bodo pokazale pri prehodu na računalniško izdelavo kart , saj je marsi- katera gozdarska karta premalo natančno definirana v Gauss-Krugerjevem pravokot- nem koordinatnem sistemu, premalo natan- čni so nekateri elementi karte, podatki so pogosto nepopolni in ne kažejo celotne slike o prostoru. Zaradi nerešenega vzdrže- vanja kart so podatki neažurni (gozdarske ceste), klasifikacija vsebine kart za razl i čne nivoje načrtovanja še ni dodelana. Poleg tega so karte izdelane na razl ičnih nosilcih (papir, plastične folije), za isto vrsto kart in za isti nivo načrtovanja so izdelane v različ­ nih merilih . Vse to nakazuje, da so v podat- kih različne napake, ki so topografske pa tudi atributivne narave. Ker služijo karto- grafska gradiva kot vir informacij za digita- lizacija ali skaniranje in kot podloga za vris novih tematik, je jasno, da je osnovnega pomena, v kakšnem stanju so. Isto velja za tematske podatke, ki se ne vodijo samo v obliki kart, temveč tudi v pisni in alfanumerični, nazorni in grafični obliki. V gozdarstvu se načrtuje in odloča na treh nivojih (operativni , taktični , strateški), zato je smiselno podatke razvrstiti po nivojih odločanja, saj zahteva vsak nivo podatke z določeno relativno in absolutno natanč- nostjo in popolnostjo. Poleg tega je gozdno- gospodarsko načrtovanje dinamičen in adaptiven proces, v katerem je zelo težko vnaprej določiti potrebo po informacijah 1, ki so potrebne za reševanje problemov. Laže pa je vnaprej določiti vrsto podatkov, ki bodo po vsej verjetnosti potrebni za reševa- nje določenih problemov. To pomeni, da mora podatkovni model vsebovati samo izvorne podatke, izvedeni podatki pa so stvar aplikacijskih programov in nastajajo v procesu obdelave in preoblikovanja podat- kov. Zaradi specifične narave gozda in gozdne proizvodnje prideta čas in prostor pri gozdnogospodarskem načrtovanju do izraza v izjemnih razsežnostih (Gašperšič 1990), zato morajo biti tematski podatki čim bolj strokovno klasificirani in agregirani ter časovno in prostorsko določeni . Vrsta problemov in dilem se pojavlja pri ugotavljanju informacijskih potreb, saj upo- rabnik pogosto ne ve, kaj so potrebe in kaj želje. Ugotavljanje dejanskih potreb po po- datkih je zelo zahtevno in izrazito skupinsko delo različnih strokovnjakov, ki morajo zelo dobro poznati procese v dejavnostih, imeti ogromno znanja, sposobnost medseboj- nega komuniciranja in bogate izkušnje. De- finirati je treba predmete, pojave in stanja, se opredeliti do kvalitete prostorskih podat- kov za različne nivoje odločanja in za reše- vanje različnih problemov, itd . Nič manjši problemi niso v fazi projektira- nja korporirane baze prostorsko· določenih podatkov, ko se je treba odločiti, kako zbrane podatke spraviti in urediti, da bo mogoče reševati posamezne naloge. Kor- porirana baza podatkov je sestavljena iz atributne (topografski in tematski podatki) in grafične baze podatkov, ki sta med seboj povezani in tvorita celoto. V odvisnosti od sistema za upravljanje baze podatkov DBMS (Data Base Management System) je logična struktura podatkov lahko hierar- hično , mrežno, relacijsko ali objektno orien- tirana. Zdaj so v ospredju entitetne-relacij- sko orientirane baze podatkov. Za računalniško izdelavo kart so poleg atributivnih baz podatkov potrebne tudi gra- fične baze podatkov. V njih so prostorske podatkovne strukture, ki natančno določajo 1 Tu je treba strogo ločiti med pojmoma poda- tek in informacija. G. V. 4/92 199 posamezne prostorske enote. Prostorske enote se lahko definirajo na naslednje na- čine: - s centroidom kot točkovnim nosilcem informacij, - z verigami, ki ločijo prostorske enote med seboj, - s poligoni, ki omejujejo lik in so pravi- loma sestavljeni iz verig, - z rastrsko strukturo, ki je sestavljena iz slikovnih elementov (pikslov). Točka, veriga in poligon imajo tipično vektorsko strukturo, medtem ko ima slika, sestavljena iz pikslov, rastrsko strukturo. Glede na to, da je izbira grafike odvisna od naloge, ki jo želimo opraviti, je treba sistem za obdelavo podatkov zastaviti tako, da omogoča vektorsko in rastrsko grafično interpretacijo. Za izdelavo tematskih go- zdarskih kart je primernejši vektorski način obdelave prostorskih podatkov. Pri sistemih za kartografsko obdelavo prostorskih podatkov se je treba odločiti med tehnologijo CAD in G IS. Če je osnovna naloga tehnologije CAD avtomatizacija risa- nja in oblikovanje grafičnih in kartnih izdel- kov, je osnovna naloga tehnologije GIS kreiranfe različnih kart, vnos in vzdrževanje podatkov ter analize in sestavljanje prostor- skih modelov. Oglejmo si praktično uporabo tehnologije CAD pri izdelavi serije kart splošno koristnih funkcij gozdov v merilu 1 :50.000 (Berden 1990). Za izdelavo računalniške tematske karte potrebujemo prostorske podatke, objektni katalog, katalog kartografskih znakov, strojno in programsko opremo. Kot prostor- ski podatkovni model (vir podatkov) so služile tematske karte splošno koristnih funkcij gozda v merilu 1 :25.000. Kot kata- log kartografskih znakov so bili uporabljeni kartografski znaki iz Navodil o vsebini in metodologiji izdelave kartografskega dela območnega gozdnogospodarskega načrta (1991-2000) (Juvančič 1990). Strojno opremo je sestavljal osebni računalnik IBM/ PC s trdim diskom in grafično kartico, grafična tablica z miško kot digitalizator in risalnik Hewlett-Packard. Programsko opremo pa program Auto-CAD ameriške firme Autodesk iz leta 1987. Izdelava kart se je začela z digitalizacija 200 G. V. 4/92 obstoječih kart splošno koristnih funkcij go- zda v merilu 1 :25.000 (TG 25/G), list Šentvid. Na kartah so bile kartirane nasled- nje splošno koristne funkcije: varovalna, hidrološka. klimatska, higiensko-zdravstve- na, rekreacijska, poučna, znanstveno-raz- iskovalna in dediščinsko varstvena. Temat- ska vsebina karte je orientirana na TK 25/G, ki je izdelana v Gauss-Krugerjevi konforni projekciji z izhodiščnim meridia- nem skozi Greenwich. Lega karte v meri- dlanski coni je določena z geografskimi in pravokotnimi Gauss-Krugerjevimi koordina- tami. Tematske originale so narisali ročno urejevalci ljubljanskega gozdnega gospo- darstva, vsaka funkcija je bila narisana na svojem listu. Najprej so se vektorsko digitalizirala pre- sečišča koordinatne mreže na TK 25/G, ki so dana v pravokotnih Gauss-Kri.igerjevih koordinatah; s tem postopkom je bil digita- lizator kalibriran. Nato so se digitalizirale meje posameznih funkcij v ločene risalne ravnine, prav tako so se digitalizirale meje gozdarskih teritorialnih enot. Z digitalizacija je bil izdelan digitalni prostorski model, ki ga je bilo treba še grafično obdelati. V ta namen so bili kartografski znaki (Juvančič 1990), priporočeni za izdelavo tematskih kart območij, narisani v AvtoCAD-u v po- sebni datoteki. S kartografsko obdelavo so bile tematske karte dokončno izdelane v merilu 1 :50.000 in so na razpolago v digitalni in analogni obliki. Potek pretoka informacij pri izdelavi tematskih kart po tehnologiji AutoCAD prikazuje slika 3. Programska oprema AutoCAD pa se- veda ne omogoča računalniških prostorskih analiz, obdelava prostorskih modelov je mogoča samo klasično s prekrivanjem po- sameznih tematik, ki jih je mogoče izvesti na ekranu ali pa ročno s prekrivanjem založniških originalov (oleate- prosojnice). Uporaba ekrana pri obdelavi prostorskih podatkov je lahko učinkovita predvsem pri strateškem nivoju načrtovanja, kjer potre- buje načrtovalec pregled nad celoto. Lastnosti tehnologije G IS, ki je bila tudi v gozdarskih strokovnih revijah že nekajkrat predstavljena (Kovač 1988, Golob 1990), si oglejmo na programskem paketu ARC/ INFO, izdelek inštituta ESRI (Environmen- tal Systems Research Institute) iz Združe- nih držav Amerike (Junius 1988, 1991; Rozman 1987). Firma ESRI je prva izdelala uporabniško orientiran program za mikro in osebne računalnike, ki deluje po tehnologiji GIS. Sprva je obdelava podatkov po tehno- logiji GIS potekala le na mini (različni VAX-i, DEC-1 O, DEC-20) in mainframe (IBM-370, ipd.) računalnikih, torej na računalnikih, ki so hitri in obdelujejo veliko število podatkov. Programski paket ARC/INFO pa je prirejen za MicroVax računalnik in za osebne raču­ nalnike IBM/PC/AT ali kompatibilne. Jedro programa ARG/INFO tvorita zelo sposobna grafika (ARG) in sposoben DBMS (INFO), ki sta med seboj tesno povezana (slika 4). Osnovna ideja sistema ARG/INFO temelji na topološkem načinu, ki podaja geometrijo in medsebojne odnose v prostoru. Vsaka prostorska enota oziroma pojav, ki je nanjo vezan, je v nekem odnosu z drugimi enota- mi. Te sosedske odnose ureja topologija. Točka, linija ali površina na karti postanejo v sistemu ARC/lNFO vozlišče, veriga in Slika 3. Potek pretoka informacij pri izdelavi tematskih kart po tehnologiji AutoCAD ~TK 25/G - KARTE SPLOŠNO KORISTNIH FUNKCIJ KATALOG- SPLOŠNO KORISTNE FUNKCIJE GOZDA MODEL\- > RANJE / Slika 4. Zgradba programa ARG/INFO KARTOGRAFSKE ANALIZE, KLA- SIFIKACIJA .--·· ARG PREDELAVA KOORDINAT KATALOG- KARTOGRAFSKI ZNAKI DIGITALNI PROSTORSKI MODEL DPM -banka KARTOGRAF.> OBDELAVA / / DIGITALNI KARTOGRAFSKI MODEL DKM- banka r-- ______ __; -..... \ v v DIGITALNE INFORMACIJE SHRANJEVANJE INFO ~ RELACIJSKA BAZA PODATKOV \ ANALOGNE INFORMACIJE UPORABA PREDELAVA PODATKOV ._J G. V 4/92 201 poligon. Vozlišče je določeno z oznako in pravokotnima koordinatama x in y. Veriga, ki loči prostorski enoti med seboj, je dolo- čena z oznako, začetnim in s končnim vozliščem ter poligonom med njima, ki ima lahko poljubno število lomnih točk, ter s smerjo digitalizacije. Poligon, ki omejuje prostorsko enoto, je določen z oznako, številom verig in seznamom verig, ki so urejeni po vrsti in določeni smeri. Pri spaja· nju poligonov in verig med vozlišči je treba določiti smer digitalizacije oziroma definirati poligon in šele nato ga lahko spojimo. Vsaki verigi so dodane topološke značilno­ sti, ki vsebujejo dodatne podatke o levi in desni prostorski enoti. Grafično so prikazani topologija linij in površin ter sosedski odnosi med njimi na sliki 5, 6, 7. Kartografski podatki niso spravljeni kakor pri tehnologiji GAD v obliki slike, temveč kot grafični gradniki, ki so relacijsko pove- zani z atributivnimi podatki. V enem sistemu sta združena grafična teorija in topologija. Osnovne značilnosti sistema ARC/INFO so enostavno kreiranje tematskih kart, vnos in vzdrževanje podatkov ter analize in sestav- ljanje prostorskih modelov. Programski sistem ARG/INFO je zasno- van kot izrazito uporabniški program, zato je sestavljen iz šestih samostojnih delov. Osnova je startni modul (STARTER KIT), ki vsebuje vse potrebne komunikacije in je vgrajen na kartico. Drugi deli programa so zapisani na disketi in omogočajo digitaliza- cija in interaktivno urejanje (ARCEDlTOR), kartografski prikaz in urejanje (ARC PLOT), strukturiranje poligonov in analize (OVER- LA Y), prenos med form atom ARC/INFO in med drugimi formati geografskih podatkov (DATA CONVERSION) in delo z omrežji (NETWORK). Konfiguracija, ki je potrebna za obdelavo prostorskih podatkov, je odvisna od količine podatkov in območja obdelave. Za mini- malno delovanje programskega sistema ARG/INFO zadošča že normalni kompati- bilni računalnik IBM PC/AT, ki uporablja matematični koprocesor, digitalizator, ti- skalnik in risalnik. Zgledno konfiguracijo za potrebe gozdnogospodarskega načrtova­ nja in izdelavo gozdarskih kart za velikost današnjih gozdnih gospodarstev bi sestav· ljali: računalnik IBM PS2·80 ali MicroVax, 202 G. V. 4/92 barvni grafični terminal visoke ločljivosti, diskovna in tračna enota, digitalnik s črno­ belim grafičnim terminalom za kontrolo in pregled, tiskalnik in risalnik. 4.3. Kreatorji pri izdelavi računalniške tematske karte Izdelava karte je proces, ki ga je mogoče razdeliti na pripravo podatkov, kartografsko modeliranje in izdelavo kartografskega pri· kaza. Kreatorji pri izdelavi računalniške te· matske karte so: strokovnjak za določeno tematsko področje, kartograf in računalni­ kar. Ker se tematska karta vedno izdeluje za določen namen, je treba pri njeni izdelavi izhajati iz strokovno-vsebinskega vidika. Strokovnjak za določeno tematsko področje je tisti, ki pozna informacijske potrebe v procesu odločanja in strogo razlikuje med pojmoma podatek in informacija. Samo on lahko določi vsebino karte, od njegovega znanja bo odvisna kvaliteta prostorskih in- formacij. Vsebina karte mora ustrezati stop- nji, ki jo je dosegla znanost v tistem času. Pri tem mora obojestransko in aktivno so· delovati s kartografom in računalnikarjem. Za uspešno sodelovanje mora vsaj delno poznati osnovne principe kartografskega modeliranja, kakor tudi računalniško tehno- logijo izdelave karte, sicer bo postavljal pred kartografa in računalnikarja nemogoče zahteve. Kartograf kot strokovnjak za karto- grafsko modeliranje mora do potankosti obvladati grafični jezik karte, uporabo in oblikovanje kartografskih izraznih sredstev in metod kartografskega prikaza, razumeti pomen informacij v procesu odločanja in tehnologijo izdelave karte. Samo tedaj bo lahko oblikoval karto, ki bo uporabna in z estetskega, fiziološkega in psihološkega stališča sprejemljiva za uporabnika. Raču­ nalnikar kot strokovnjak za računalniško strojno in programsko opremo, ki pozna kapaciteto in sposobnost razpoložljive raču­ nalniške opreme je tisti, ki poskrbi za teh- nično-računalniški del izdelave karte. Znano je, da računalniški strokovnjak pogo- sto ne razlikuje niti med pojmoma podatek in informacija, prav tako ne obvlada osnov- nih pravil grafične semiotike in psihologije, torej ne more biti glavni kreator izdelave karte. Standardni programi za kartografsko "1 .. j_ e------=-'-=---------1-- 1'. Slika 5. Topologija linije (ESRI 1987) l Slika 6. Topologija površine (ESRI 1987) Slika 7. Sosedski odnosi (ESRI 1987) VERIGA ZAČETNO VOZLIŠČE 1 1 2 4 3 4 4 2 5 4 •1 številka vozlišča 4 veriga (lok) ~ smer digitalizacije POLIGON A B c D • vozlišče A poligon ŠTEVILO VERIG 3 4 3 1 7 številka verige (loka} """" smer digitalizacije VERIGA 1 2 3 4 5 6 7 • vozlišče smer verige LEVI POLIGON 1 3 2 2 4 1 3 3 zaporedna številka verige 2 zaporedna številka poligona KONČNO VOZLIŠČE 2 1 3 5 5 SEZNAM VERIG -1' -2,3 2,-7,5,0,-6 -3,-5,4 6 DESNI POLIGON 2 1 3 4 3 4 5 G. V. 4/92 203 grafiko so rešili problem risanja karte, niso pa rešili izbora najboljših metod in sredstev kartografskega prikaza. lzrazne in vsebin~ sko ustrezne tematske karte lahko izdelajo le eksperti za določeno tematsko področje, kartografi in računalnikarji, ki medsebojno tesno in aktivno sodelujejo. V praksi pa vse pogosteje izdelujejo računalniške tematske karte sami eksperti za določeno strokovno področje, ki so povsem upravičeno glavni kreatorji vsebine tematskih kart, nimajo pa dovolj računalniškega in še manj kartograf- skega znanja. S kartografskega vidika je tak način izdelave kart nedopusten. 5. SKLEP Načrtovalcu služijo kartografske informa- cije kot vir podatkov pri predstavljanju sta- nja gozdov, prostorski analizi in odločanju. Učinkovitost odločanja je odvisna od kvali- tete kartografskih informacij, ta pa je odvis- na od podrobnosti, natančnosti in zaneslji- vosti izvornih podatkov, načina njihove pre- delave, obdelave in prikazovanja. Karta je rezultat miselnega procesa, ki se materiali- zira na določen način, zato je na karti shranjeno znanje o lokaciji, stanju, medse- bojni relaciji in dinamiki naravnih in družbe- nih pojavov, odvisno od znanja in usposob- ljenosti kreatorjev izdelave karte. Iz nekva- litetnih, irelevantnih, neažurnih podatkov ni mogoče izdelati uporabne karte; brez karto- grafskega znanja ni mogoče prevesti vse- bino informacij v kartografsko obliko; brez računalniškega znanja ni mogoče izdelati računalniške karte; brez ustreznega karto- grafskega znanja in usposobljenosti ni mo- goče uporabljati karte niti empirično (karto- metrija) niti logično (percepcija). Računalniška in druga oprema je nujno in prepotrebno sredstvo pri izdelavi temat- skih kart, vse vsebinske, organizacijske in tehnološke probleme in dileme, ki pri tem nastajajo, pa mora reševati človek. Da bi postali gozdarski kartografski pri- kazi (karte) kvalitetni in uporabni, moramo zagotoviti tekoče ažuriranje prostorskih po- datkov; vzpostaviti standarde za klasifikaci- jo, kvaliteto in vrednotenje kartografskih podatkov in prikazov, postopoma uvajati računalniške postopke v izdelavo tematskih 204 G. V. 4/92 kart, zagotoviti gozdarjem ustrezno karto- grafsko in računalniško znanje in ne nazad- nje ugotoviti dejanske potrebe po kartograf- skih prikazih. Povzetek Gozdarske karte nastajajo in se uporabljajo v procesu gozdnogospodarskega načrtovanja, kar je treba pri izgradnji sistema gozdarskih kart upoštevati . Pri izdelavi gozdarskih kart razliku- jemo med splošnimi in tematskimi kartami. Splo- šne gozdarske karte predstavljajo topografijo in geometrijo prostora ter se izdelajo v fazi priprav- ljalnih del za izdelavo gozdnogospodarskih na- črtov, praviloma se izdelajo na osnovi obstoječih kart Slovenije. Tehnologija izdelave teh kart je klasična. Ocenjujemo, da se bodo v prihodnje izdelale temeljne in pregledne gozdarske karte še vedno klasično, publikacijske pa računalniško. Vzrok je v zahtevni in predragi vektorski digitaliza- ciji in hkratnem strukturiranem zajemanju podat- kov. Ko bo geodetska služba Slovenije izdelala korporirane baze podatkov za posamezne ele- mente temeljnega topografskega načrta {ITN) in temeljne topografske karte {TK), se bodo tudi temeljne in pregledne gozdarske karte začele izdelovati z računalniško tehnologijo . Tehnologija izdelave tematskih gozdarskih kart je še vedno pretežno ročno risanje in barvanje točkastih, linij- skih in površinskih znakov, razmnoževanje pa z barvnim kopirnikom. V prihodnje naj bi se tehno- logija izdelave tematskih kart prilagajala strojni računalniški obdelavi prostorskih podatkov in sa- mega gozdnogospodarskega načrta. že danes je mogoče izdelovati tematske karte s tehnologijo CAD {Computer Added Design), kjer je stopnja avtomatizacije pri izdelavi karte odvisna od posa- meznega programa {AutoCAD). Praktična upo- raba tehnologije CAD je bila preskušena pri izdelavi kart splošno koristnih funkcij gozda v merilu 1 : 50.000, pri tem so bili uporabljeni karto- grafski znaki, priporočeni za izdelavo tematskih kart gozdnogospodarskih območij {1991-2000) . Ko se bo v procesu gozdnogospodarskega načr­ tovanja uporabljala tehnologija G\S {Geographic Information System) ali LIS (land Information System), pa bo nujno tehnologijo izdelave temat- skih gozdarskih kart prilagoditi tej sodobni tehno- logiji obdelave prostorskih podatkov. Računalniški način izdelave karte se lahko razdeli na : zajemanje podatkov, kartografsko mo- deliranje in izdelavo kartografskega prikaza. Prvi problemi in dileme se pojavijo v fazi zajemanja podatkov, ko se je treba odločiti med terenskimi meritvami, aerofotogrametrijo in daljinskimi meto- dami zajemanja podatkov. Poleg tega je lahko zajemanje analogno ali digitalno, neavtomatično ali avtomatično, časovno prekinjeno ali nepreki- njeno. Rešitev je v tem, da se predpiše kvaliteta (natančnost) podatkov, metodo zajemanja pa se prepusti izvajalcu. Kvaliteta topografskih in temat- skih podatkov naj bi se predpisala glede na nivo odločanja, kar je pri računalniški izdelavi karte ------ velikega pomena (kapaciteta računalnika). Pro- blem, ki je skoraj nerešljiv, je ugotavljanje informa- cijskih potreb uporabnikov, saj ti pogosto ne vedo, kaj so potrebe in kaj želje. Pri računalniški obdelavi podatkov je velikega pomena strokovna klasifikacija in agregiranje ter časovno in prostor- sko določanje tematskih podatkov. Izkušnje kaže- jo, da je zelo težko priti do tematsko orientiranih podatkovnih modelov, ki se naj kartografsko pri- kažejo. Nič manjši problemi in dileme niso v fazi projektiranja korporiranih baz prostorsko določe­ nih podatkov, ko se je treba odločiti , kako zbrane podatke shraniti in urediti, da bo mogoče reševati posamezne naloge. Za računalniško izdelavo kart so poleg atributnih baz podatkov potrebne tudi grafične baze podatkov. Pri sistemih za kartograf~ sko obdelavo prostorskih podatkov se je treba odločiti med tehnologijo CAD in GIS. če je osnovna naloga tehnologije CAD avtomatizacija risanja in oblikovanje grafičnih in kartnih izdelkov, je osnovna naloga tehnologije GIS kreiranje raz~ ličnih kart (analizne, sintezne), vnos in vzdrževa- nje podatkov ter analize in sestavljanje prostor- skih modelov. V članku je podrobno opisan uporabniško orien- tiran programski ARC/INFO za mikro in osebne računalnike, ki deluje po tehnologiji GIS, kakor tudi vloga in pomen medsebojnega aktivnega sodelovanja strokovnjaka za določeno stroko, kartografa in računaln ikarja v procesu izdelave tematske karte. Uporabno računalniško tematsko karto je mogoče izdelati, če so na razpolago kvalitetni in problemsko orientirani podatki ter če imajo kreatorji izdelave karte ustrezno kartograf- sko in računalniško znanje in izkušnje. Uporabnik, ki nima ustreznega kartografskega znanja in us- posobljenosti , karte tudi ne more uporabljati niti empirično (kartometrija) niti logično (percepcija) . THE PROBLEMS AND DILEMMAS IN THE ELABORATING OF THE MATIC FOREST MAPS Summary Forest maps are worked out and used on the process of forest managing planning, which has to be taken into consideration in the process of the introducing of the forest maps system. ln the elaboration of forest maps, a distinction is made between general and thematic maps. General forest maps represent the topography and geo- metry of the space and are elaborated in the phase of the preparatory work for the elaboration of forest managing plans and are normally made on the basis of the already existing maps of Slovenia. The Technology of the elaboration of these maps is a classical one. It is estimated that the future basic and synoptic forest maps are stili going to be made in a classical way, publication maps, however, by means of a computer. The reason tot this lies in the complicated and too expensive vector digitalization and the simulta- neous structural acquiring of data. Once the Geodesic Service of Slovenia has made corpora- ted data bases for the individual elements of the basic topographic plan (BTP) and basic topogra- phic maps (TM), basic and synoptic forest maps will be made by means of computer technology. The technology of the elaboration of basic forest maps is stili represented by manual <;lrawing and colouring of point, line and area signs, the multi- plying by means of colour xeroxing . The future technology of the elaboration of thematic maps should be adapted to computer processing of space data and the forest managing plan itself. It is already possible to produce thematic maps by means of CAD technology (Computer Aided Design}, where the automatization stage in map elaboration depends on individual program (Auto- CAD). The practical use of CAD technology was tested in the elaboration of the maps indicating generally beneficial forest functions in the scale 1 : 50.000, where the cartographic signs recom- mended for the elaboration of the thematic maps of forest managing regions (1991-2000) were used . Once GIS (Geographic Information System) of LIS (Land Information System) technology is used in the process of forest managing planning, it will be necessary to adapt the technology of the elaborating of thematic forest maps to this modern space data processing technology. A computer supported way of the working out of a map could be divided into : data collecting, cartographic modelling and the working out of a cartographic presentation. The first problems and dilemmas arise in the phase of data collecting when a decision has to be taken as to field measurings, aerophotogrametry and remote mo- nitoring methods of data collecting. Besides, data collecting can be analogous or digital, nonauto- matic or automatic, interrupted or uninterrupted. A suggested solution is that the criterion be the quality (accuracy} of data and the choice of data collecling be left to the pertormer. The quality of topographic and thematic data should be determi- ned as to the decision level, which is of utmost importance in the computer supported map elabo- ration (computer capacity) . The problem, which is considered to be almost unsolvable, is the establishing of the need for information on the side of users. The latter often do not distinguish between needs and wishes. ln computer data processing, professional classification and aggre- gation as well as the time and space defining of thematic data are very important. It is known from experience that it is very hard to get thematic oriented data models which are to be cartogra- phically presented. The problems and dilemmas are no smaller in the phase of the planning of corporated data bases, which are defined as to the space, when a decision is to be made how the collected data should be saved and arranged so that individual tasks could be performed. Apart from attributive data bases, graphical data bases are also necessary tor computer supported map elaboration . A decision as regards cartographic space data processing has to be made between CAD and GIS technology. lf the principal task of CAD technology is the automatization of the drawing and the shaping of graphic products and G. V. 4/92 205 maps, tha basic task of GIS technology is the creating of various maps (analytic, synthetic) the entering and maintaining of data as well as the analyses and synthesizing of space models. The article gives a detailed description of appli- cation oriented ARC/INFO program package for micro and personal computers which operates in GIS technology as well of the role and significance of active cooperation of a professional in an individual branch, a cartographer and computer expert in the process of the elaboration of thema- tic map elaboration . An applicable computer the- matic map can be made if high quality data, which are oriented towards individual problems, are available and on condition map elaborators have the appropriate cartographic and computer know- how and experience. A user without the required cartographic knowledge and qualifications cannot make use of a map neither empirically (cartome- try) nor logically (perception). LITERATURA 1. Arnberger, E.: Thematische Kartographie - Revolution oder Evolution?, Bonn, Kartographi- sche Nachrichten, 33, (1983), 6. 2. Berden, P.: Možnosti uvajanja avtomat- skega kartiranja v gozdarstvu, (diplomsko delo), Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakul- teta VTOZO za gozdarstvo, 1990. 3. Bregant, 8.: Prostorska informatika, (ma- gistrslco delo), Zagreb, 1980. 4. Dale, P.F.: Problems and Research Needs in the Presentation of Land Information, Sur- veying and Mapping, 46 (1986) 2. S. ESRI : po ARC/INFO, Starter Kit. User's Guide, Redland, California, 1987. 6. Freitag, U. : Semiotik und Kartographie, Kar- tographische Nachricthen, 21 (1971) S. 7. Gašperšič, F.: Mehke informacije in njihov pomen v gozdnogospodarskem načrtovanju, Gozdarski vestnik, Ljubljana, ZDIT gozdarstva in lesarstva Slovenije, 48 (1990) 2. 8. Gašperšič, F.: Vloga gozdnogospodarskega načrtovanja pri gospodarjenju z gozdovi v Slove- niji, Gozdarski vestnik, Ljubljana, ZDIT gozdar- stva in lesarstva Slovenije, 48 (1990) 1 O. 9. Golob, S. : Možnosti razvoja računalniško podprtega prostorskega informacijskega sistema v slovenskem gozdarstvu, Gozdarski vestnik, Ljubljana, ZDIT gozdarstva in lesarstva Slovenije, 48 (1990) 5. 1 O. Herzog, A.: Desktop Mapping - Desktop Publishing in der Kartographie, Geogr. Helv., 43 (1988) 1. 11. lmhof, E.: Kartographische Gelandedar- stellung, Berlin, 1965. 12. Junius, H.: Planungskartograhie : ARC/ INFO ein wirksames Hilfsmit1el beim Aufbau von Plannungsinformationssystemen, Kartographi- 206 G. v_ 4/92 sche Nachrichten, Bonn, Kirschbaum Verlag, 38 (1988) 3. 13. Jupe, 0. : The new technology: Will carto- graphy need the Cartographer? The Canadian Surveyor, 41 (1987) 3. 14. Juvančič, M.: Funkcije gozdarskih kart pri gospodarjenju z gozdovi v Sloveniji (doktorska disertacija), Ljubljana, Univerza E. Kardelja v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, 1988. 1S. Juvančič, M.: Navodilo o vsebini in meto- dologiji izdelave in vzdrževanja geodetsko-karto- grafske dokumentacije pri gospodarjenju z go- zdovi v Sloveniji, Ljubljana, Biotehniška fakulteta VTOZD za gozdarstvo, 1988. 16. Juvančič, M.: Oblikovanje sistema gozdar- skih kart glede na merilo in format lista karte, Gozdarski vestnik, Ljubljana, ZOlT gozdarstva in lesarstva Slovenije, 48 (1990) 7-8. 17. Juvančič, M.: Navodilo o vsebini in meto- dologiji izdelave kartografskega dela območnega gozdnogospodarskega načrta (1991-2000), Ljub- ljana, 1990. 18. Katalog podatkov geodetske službe, Ljub- ljana, republiška geodetska uprava Slovenije, 198S. 19. Kovač, M.: Prostorska informatika v go- zdarstvu in njena perspektiva, Zbornik gozdarstva in lesarstva, 32, Ljubljana, 1988. 20. Lovric, P.: Kartografska reprodukcija, Za- greb, Sveučilište u Zagrebu - Geodetski fakultet, 1983. 21 . Peterca, M., Radoševi6, N., Milisavljevic, S., Racetin, F. : Kartografija, Beograd, Vojnogeo- grafski institut, 1974. 22. Rase, W.-0. : RechnergestOtzte Zeich- nung von thematische Karten fOr die Raumplan- nung, Digitale Technologie in der Kartographie, Wiener Schritten zur Geographie und Kartogra- phie, Bd. 1, Wien, 1988. 23. Rojc, 8 .: Nove tehnologije v kartografiji, Geodetski vestnik, Ljubljana, Zveza geodetov Slovenije, 28 (1984) 4. 24. Rojc, B., Rozman, J., Radovan, D.: Avto- matizirana kartografija, (raziskovalna naloga), In- štitut za geodezijo in fotogrametrifo, FAGG, 1987. 2S. Rojc, B., Rener, R.: Kartografski informacij- ski sistem l. del, (raziskovalna naloga), Ljubljana, Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo, FAGG, 1989. 26. Salichtchev, K. A.: Cartographic Communi- cation: A Theoretlcal Survey, Graphic Communi- cation and Design in Contemporary Cartography, New York, John Wiley and Sans, 1981. 27. Šumrada, R.: Geografski in zemljiški infor- macijski sistemi, Geodetski vestnik, Ljubljana, Zveza geodetov Slovenije, 31 (1987) 4. 28. Technicka priručka hospodarskoj upravy lesov, Zvolen, Lesoprojekt - ustav pre hospdar- sku upravu lesov vo Zvolen, 1984. GDK: 31 :383:907 Ekološki vidik priprave dela v gozdarstvu Boštjan KOŠIR* Izvleček Košir, B.: Ekološki vidik priprave dela v gozdar- stvu . Gozdarski vestnik, št. 4/"f 992. V slovenščini, cit. lit. 12. V članku je obravnavan ekološki vidik priprave dela, ki dobiva v novih razmerah poseben pomen. Predlagan je nov način razmišljanja pri izboru tehnologij pridobivanja lesa in gradnje gozdnih prometnic. V dosedanji miselni proces so vklju- čeni elementi oblikovanja dela s posebnim pou- darkom na izboru takšnih tehnologij, ki omogočajo ohranjanje okolja in s tem tudi trajnost gospodar- nega izkoriščanja vseh gozdnih dobrin. Ključne besede: pripravo. dela, tehnologija, pridobivanje lesa, odpiranje gozdov, oblikovanje dela. 1. POTREBE PO UČINKOVITI IN EKOLOŠKO USMERJENI PRIPRAVI DELA Proti koncu 20. stol. še prav nič ne kaže, da bi se potrebe družbe po lesu zmanjševa- le. Dogaja se prav nasprotno: poleg vedno večjih potreb po lesu, ki se znajo v prihod- nosti še okrepiti (zmanjšane dobave iz tropskih gozdov), postavljamo gozdu še dodatne zahteve. Radi govorimo, da lesna funkcija gozda ni več najpomembnejša, vendar to ne pomeni, da so zahteve zato kaj manjše! Lesna funkcija ni bila nikoli najpomembnejša, le da so to ljudje spoznali pogosto prepozno. Dejstvo je, da bo gozdno delo tudi v prihodnje še naprej pomembna prvina go- spodarjenja z gozdovi. Tudi če bi se pomen lesnoproizvodne funkcije gozdov v prihod- nje pomembno zmanjšal, moramo ugotoviti, da gospodarjenja z gozdovi brez gozdnega dela tudi v prihodnje ne bo. Za primer * Dr. B. K., dipl. inž. gozd., Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 2, Slovenija Synopsis Košir, B.: Ecological Aspect of Work Arrange- ment in Forestry. Gozdarski vestnik, No. 4/1992. ln Slovene, lit. quot. 12. The article deals with the ecological aspect of work arrangement which is given special signifi- cance in the new situation. New suggestions in the selecting of technologies of wood production and forest road construction are presented. The mental process practised up tili now has been added the elements of work organization with a special emphasis on the selection of such techno- logies which enable the preserving of environ- ment and thus also the continuous economic utilization of all forest goods. Key words: work arrangement, technology, wood production, forest opening, work organiza- tion. vzemimo le katastrofalni vetrolom v nem- ških in švicarskih gozdovih pred dvema letoma. Ta bi se dogodil, tudi če lesna industrija srednje Evrope v tem trenutku ne bi potrebovala lesa. Dogodil bi se zato, ker je človek v stoletjih močno spremenil na- ravno podobo gozda in ga prilagodil svojim potrebam. Tudi če lesa ne bi več potrebo- vali, bi morali ne kat< o urediti prizadeto oko- lje, ga sanirati in ponovno stabilizirati. Res pa je, da bi se v tem primeru spremenili cilji in značaj gozdnega dela. Podobne primere bi našli tudi v Sloveniji (KOŠIR 1989). Mislimo na sestoje, ki jih je človek v preteklosti osnoval skladno s takratnimi načeli in potrebami, danes pa spoznavamo, da brez nenehnih posegov človeka ti sestoji niso sposobni uravnoteženega razvoja. Spoznanje, da brez gozda in njegovih proizvodov v najširšem pomenu ne moremo živeti, daje prednost vprašanju o stopnji izkoriščanja gozdnega bogastva. Zanima nas tista stopnja, ki omogoča trajno izkoriš- čanje. Po strokovnih merilih lahko za lesno- proizvodno funkcijo določimo trajno stopnjo izkoriščanja gozda glede na njegovo obno- vitvena sposobnost. Toda, ali je ta stopnja G. v. 4/92 207 prava? Ali res zagotavlja trajnost? Ali govo- rimo o (KLAASSEN, OPSHOOR 1991): - GOSPODARNOSTI TRAJNEGA IZ- KORIŠČANJA GOZDOV, ali o - TRAJNOSTI GOSPODARNEGA IZ- KORIŠČANJA GOZDOV? Odgovori tičijo tudi v kompleksnem vred- notenju posledic gozdnega dela ter v dolo- čevanju stopenj trajne uporabe gozdnih dobrin tudi za splošnokoristne funkcije go- zda. Posledice gozdnega dela so ekonom- ske, socialne, biološke, vendar pa mednje lahko štejemo tudi neznane negativne po- sledice. če razmišljamo o trajnosti gospodarnega izkoriščanja gozdov, potem moramo več pozornosti posvetiti vsem posledicam, ki grozijo, da bi zmanjšale obnovitvena spo- sobnost gozda in s tem vzbudile dvom v uresničljivost zapisanega načela. Naštetim dilemam se v perspektivi pri nas pridružuje tudi dvom, ali bo nova orga- niziranost gozdarstva uspela zavarovati javni interes v vseh, torej tudi zasebnih gozdovih, saj izkušnje iz preteklega leta kažejo, da znatni del lastnikov gozdov poj- muje gospodarjenje z gozdom predvsem kot neomejeno razpolaganje z njegovo le- snoproizvodno funkcijo, tudi na škodo njene obnovljivosti. Po novi gozdarski zakonodaji (1991, 1992), bo imel lastnik zasebnega gozda predvidoma bolj svobodne roke pri odloča­ nju, kdaj in koliko bo posekal v svojem gozdu, vendar v okviru omejitev, ki izhajajo iz znanih načel gospodarjenja z gozdovi. Bolj svobodne roke pa poleg koristi, ki si jih obetajo lastniki gozdov, prinašajo tudi skrbi in odgovornosti, ki jih večina med njimi doslej ni poznala. Pri tem ne gre le za količinska merila - npr. da določenih omejitev ne smejo preseči - temveč pred- vsem za kakovostna merila proizvodnje. Med slednjimi pa je poleg varnosti pri delu najpomembnejša skrb za dosledno uresni- čevanje ciljev gospodarjenja, saj se v naših gozdovih poleg lesnoproizvodne vse bolj poudarja tudi splošnokoristne funkcije go- zda (estetska, varovalna, rekreacijska itd.). Gozd, ki ga lastnik zapusti potem, ko je v njem posekal odobreno količino lesa, bi moral torej biti še naprej sposoben trajno 208 G. V. 4/92 opravljati naštete funkcije. Z našim pose- gom vanj ne bi smeli prizadeti njegove sposobnosti za samoobnovo, če gre za naraven sestoj, ne bi smeli povzročiti na- stanka erozijskih žarišč, spremeniti vodnih tokov, uničiti vseh skrivališč drobnih gozd- nih živali, ali pa omogočiti »škodljivcem«, da se pretirano namnožijo. Pomembna je seveda tudi skrb za tista drevesa (nosilce razvoja sestojev), o katerih računamo, da bodo akumulirali prihodnji prirastek. Zave- dati se moramo, da bodo drevesa, ki so poškodovana pri sečnji in spravilu, kmalu začela trohneti, zato bo njihova vrednost ob času poseka bistveno manjša. Gozdni posestnik bo odgovoren za svojo gozdno posest tudi za to, da ob opravljanju gozdnih del pri izkoriščanju gozdov ne bo pustil za seboj nepotrebnih in pretiranih negativnih posledic. Odgovoren bo torej za trajno gospodarno gospodarjenje z go- zdom, pri čemer je trajnost brezpogojna pri splošnokoristnih funkcijah gozda, medtem ko je pri lesnoproizvodni funkciji dosegljiva le pogojno, odvisno od velikosti posesti in značilnosti gozda. 2. PRIPRAVA DELA V GOZDNI PROIZVODNJI Priprava dela je druga izmed štirih orga- nizacijskih faz, ki jih vsebuje vsak pro- izvodni sistem (načrtovanje, priprava dela, izvajanje dela in nadzor). V prvi fazi - načrtovanje proizvodnje -določimo cilje in okvirne časovne roke. Pred začetkom izva- janja dela pa moramo opraviti še pripravo dela, pri kateri opravimo vse, kar je treba, da bo proizvodni proces potekal smotrno, gospodarno in ekološko sprejemljivo. Od- govoriti moramo na temeljna vprašanja, kot so: kako bomo ravnali (s kakšno tehnologijo bomo opravili predvidene naloge), kdo bo izvajalec, kdaj bomo začeli in končali pro- izvodni proces ali njegov del in kakšni bodo stroški proizvodnje. Izkazalo se je, da je od temeljite priprave dela tesno odvisna uspešnost proizvodnje. Razlogi za čedalje večji pomen priprave dela so v hitrem razvoju proizvodnih proce- sov, v katerih prihaja do delitve dela v smislu specializacije posameznih udele- žen cev, ki nimajo več pregleda nad celot- nim potekom proizvodnje. Pomen priprave dela se zato veča z velikostjo in zamotanos- tjo proizvodnega sistema. V gozdarstvu se pomen priprave dela veča tudi z velikostjo površine in dolžino časovnega obdobja ter s številom nalog, ki jih je potrebno v tem času opraviti. Poseben pomen priprave dela v gozdarstvu pa temelji na rastočih nasprotjih med kratkoročnimi poslovnimi interesi izvajalcev gozdne proizvodnje in javnim interesom. Z razvojem je delitev dela v proizvodnih organizacijah ustvarila tudi pogoje za zapo- slovanje polkvalificiranih in nekvalificiranih delavcev, ki niso bili več sposobni opravljati svojega dela brez natančnih navodil, ki lahko izhajajo le iz priprave dela. V pro- izvodnji pa je tudi vedno več strokovnjakov, ki so usposobljeni za predvidevanje poteka bolj zamotanih procesov. Ti so spoznali, da lahko s pripravo dela ne le povečajo uspe- šnost dela, temveč izboljšajo tudi kakovost dela. S pravilno časovno dinamiko opravlja- nja del in s povezovanjem znotraj poslov- nega sistema, npr. s komercialno funkcijo podjetja, pa lahko ustvarijo tudi neprimerno večje ekonomske učinke . Če pomislimo na kibernetski model de- lovnega sistema, potem se priprava dela ukvarja predvsem z vložkom, poskuša uga- niti, kakšne so lahko motnje iz okolja, in poiskati rešitve za zmanjšanje njihovega vpliva ter poskuša vse, kar je potrebno za gladek prehod iz enega stanja sistema v drugega, vse do dokončanja proizvodnje. če razmišljamo o vložku in posledicah delovanja sistema na okolje (mislimo pred- vsem na gozd), potem lahko poskusimo dokazati hipotezo, da so motnje v okolju obratnosorazmerne z velikostjo vložka v ohranjanje okolja. ln velik del tega vložka nadzorujemo prav v fazi priprave dela. Nekdaj so delili pripravo na kabinetno in terensko (KRIVEC 1973), ker je bil najpo- membnejši element pri delitvi kraj dogajanja priprave dela. Značilno za ta čas je bilo tudi, da je bila priprava dela celovita v smislu obravnavanja in povezovanja pro- izvodnih procesov gojenja, izkoriščanja go- zdov ter graditve gozdnih prometnic. V prihodnje bo potekala priprava dela v gozdarstvu v drugačnem časovnem inter- valu, poleg tega pa bodo posamezne vidike priprave dela lahko obravnavali predstav- niki subjektov z nasprotujočimi si interesi (npr. zasebno podjetje, lastniki zasebnih gozdov in predstavniki države - 1991 ). Zaradi vsega tega je smotrneje obravna- vati pripravo dela po vidikih, ki so pomemb- ni za popolnost in strokovnost ter zagotav- ljajo tudi njeno uspešnost. Ti vidiki so na- slednji: - vidik delavca, - ekološki vidik, Slika 1: Razmerje med vložkom in motnjami v okolju MOTNJE v OKOLJU SLABO Obstoj6če tehnologije .., i SPREJEMLJIVA . lu --RA~E~ _uo_~NJ_- -- -i -. SPREJ~LJIVI VLOžEK DOBRO VLOŽEK V OHRANJANJE OKOLJA G. V. 4/92 209 - vidik gospodarnosti, - vidik tehnike in tehnologije. Delo pri oblikovanju elementov po posa- meznih vidikih lahko poteka v pisarni ali na terenu. Prav tako ni nujno, da vsi sodelujoči oblikujejo vse naštete vidike. Pomembno pa je, da končna priprava dela na nekem določenem kraju vsebuje vse možnosti in da smiselno povezuje področja pridobiva- nja lesa, gojenja in varstva gozdov in po potrebi tudi drugih proizvodnih sistemov. Med naštetimi vidiki nas najbolj zanima ekološki vidik, ki omogoča gozdarju, da uresniči v praksi visoka načela svoje stroke. 3. EKOLOŠKI VIDIK PRIPRAVE DELA Pri vseh tehnoloških procesih, ki potekajo v naravnem okolju, se nujno srečamo z vprašanjem, kakšne s_o lahko posledice našega dela za okolje. Pri ekološkem vidiku ne gre le za vpliv samih tehnologij na okolje, temveč za vse morebitne stranske učinke, ki jih povzročamo z našim delova- njem. Te učinke lahko presojamo po na- slednjih smereh njihovega vpliva: - Predvideni vpliv na okolje v neposred- nem smislu (spremenjeni biotopi, vpliv na sestoj in rastišče, motnje v razvoju rastlin- ske in živalske komponente). - Predvideni vpliv tehnologij na opravlja- nje določene splošno koristne funkcije go- zda (spremenjeni pogoji za opravljanje ene ali več splošnokoristnih funkcij gozda). Pri presojanju pričakovanih učinkov in določanju možnih ukrepov, ki bi te učinke odpravili ali omejili, se naslanjamo na dolo- čila (zahteve) iz gozdnogojitvenih načrtov, ki upoštevajo smernice načrtov gozdnogo- spodarskih enot ter območnega gozdnogo- spodarskega načrta . Iščemo predvsem tista določila, ki imajo pomen omejitev, kot npr. omejitve o gradnjah gozdnih vlak in cest ali prepovedi o delu v gozdu v določenem času . Poleg teh omejitev se moramo držati tudi drugih standardov gozdne etike, ki po~e­ nijo nekakšne nepisane omejitve tudr v gozdovih, za katere ne veljajo posebne omejitve glede izvajanja gozdne proizvod- nje. 21 0 G. V. 4/92 Izhajamo torej iz konkretno in jasno ugo- tovljenega pomena gozda v smislu funkcije, ki je določena z družbeno gospodarsko kategorijo (lesnoproizvodni gozdovi, go- zdovi s posebnim namenom, kmetijsko zemljišče določeno za gozd, trajno varo- valni gozdovi, gozdovi z omejenim lesno- proizvodnim pomenom), ter splošno korist- no funkcijo gozda (varovalna, zaščitna, hi- drološka, klimatska, higiensko-zdravstve- na, turistično-rekreacijska, poučna, razisko- valna, obrambna, estetska, spomeniško varstvena, varstvo divjadi, prehrambena funkcija za divjad, Triglavski narodni park - povzeto po šifrantu 'popisa gozdov') . Nekatere od naštetih kategorij in funkcij imajo tudi pravni značaj. Pri teh je tudi povsem jasno, kakšne so zahteve in ome- jitve pri gospodarjenju z gozdovi ter izvaja- nju del. Pri večini drugih kategorij in funkcij pa omejitve niso povsem konkretne in jih tudi tolmačimo na različne načine. Poleg tega moramo upoštevati tudi to, da večina gozdov izpolnjuje več funkcij hkrati, le da je ena bolj poudarjena. Slika 2: Ekološki vidik priprave dela PqMEN GOZDA Določanje omejitev je zato ključni pro- blem, saj je treba poleg naštetih zahtev zaradi izpolnjevanja določenega poslan- stva gozda upoštevati tudi dejanske na- ravne danosti in možnosti, ki jih nudijo obstoječe tehnologije in zahteve po gospo- darnosti. Pri določevanju omejitev začnemo z minimalnimi zahtevami, ki morajo biti izpolnjene v vsakem primeru . Če gledamo z vidika okolja in razvoja gozdov, bodo te zahteve ostrejše, če nas bolj skrbi gospodarnost, pa milejše. Na tej stopnji razmišljanja je bolje, če si pri določa­ nju minimalnih zahtev ne postavljamo pre- strogega okvira, ker si tako olajšamo izbor alternativnih tehnologij. Iz določenih mini- malnih zahtev izvirajo tudi merila, ki služijo za nadzor nad izvajanjem, in ugotavljanje, ali določena tehnologija dejansko izpolnjuje zahteve. Med takšna merila lahko štejemo ciljno gostoto vlak, njihovo širino, tip pola- ganja vlak, maksimalni delež poškodb na drevju, brezpogojne zahteve po ohranjanju izbranih dreves in drugo. Izbira alternativnih tehnologij je naslednji korak, pri katerem tudi ugotavljamo, kaj od možnega je dejan- sko mogoče izpolniti , vendar gledano pred- vsem z vidika ekološke primernosti. Vsaka izmed alternativnih tehnologij je povezana z določenimi negativnimi vplivi , ki so sicer v mejah minimalnih zahtev, vendar jih je mogoče še zmanjšati z upo- rabo in izvajanjem preventivnih ukrepov. Ti ukrepi se morajo nasloniti na standarde in merila, ki določajo njihovo uporabo in po- sredno tudi upoštevajo gospodarnost nji- hove uporabe oziroma izvajanja (npr. indi- vidualna zaščita dreves, prepoved vožnje bo brezpotju, prepoved sečnje v bližini vodotokov, protierozijsko ureditev deloviš- ča, oze!enjevanje vlak in cestnih brežin in podobno). Pri določanju uporabe in izvaja- nja preventivnih ukrepov moramo določiti poleg prostorske, količinske, kakovostne in stroškovne, tudi časovno komponento. če imamo na voljo več alternativnih tehnologij, je to potrebno storiti za vsako posebej . Kljub preventivnim ukrepom in tudi v primeru, da je bilo delo izvajano po vseh zahtevanih merilih, lahko pričakujemo , da bodo določene posledice takšne, da jih bo treba odpraviti. Pri ekološkem vidiku pri- prave dela moramo torej določiti tudi nadzor nad izvajanjem - čas in nosilca tega nad- zora ter ukrepe za sanacijo nastalih nega- tivnih vplivov . Pomembno je, da so pri tem jasno zapisane dolžnosti in odgovornosti. Tako načrtovani novi način hierarhije od- ločitev pri gozdnem delu lahko pomeni kakovostni zasuk v gozdarski praksi , če bo spremljan s konkretnimi merili (standardi) glede še dopustne stopnje motenj v okolju ter s smernicami za opravljanje določenih praktičnih opravil. 4 . POVEZAVA MED VIDIKOM GOSPODARNOSTI IN EKOLOŠKIM VIDIKOM PRIPRAVE DELA Kadar imamo na voljo več možnosti, po navadi izbiramo tehnologijo s primerjavo stroškov. V ta namen so zelo uporabne relativne primerjave, s katerimi ugotovimo za določene delovne razmere razmerje med stroški, ki nastanejo z uporabo posa- meznih tehnologij (REBULA, KOŠIR 1988, KOŠIR 1990, b) . Vzemimo primer spravila lesa in primerjavo med tehnologijo A in B pri spravilu lesa : Ac Ic = -----gc , kjer je: Ic = koeficient primerjave stroškov, Ac =stroški spravila lesa s tehnologijo A, vključno s stroški odpiranja gozdov, Be = stroški spravila lesa s tehnologijo B, vključno s stroški odpiranja gozdov. Očitno je, da so v primerjavo vključeni izključno ekonomsko-tehnološki vidiki, vključno s posebnostmi organizacije dela z eno in drugo obliko spravila lesa .. Če bi želeli vključiti v podoben izračun še ekolo- ške vidike, bi podobno zapisali : Ae le= Be' kjer je: le = koeficient primerjave ekoloških dejavnikov, Ae = velikost negativnih vplivov tehnologije A, vključno z vplivom odpiranja gozdov, Be = velikost negativnih vplivov tehnologije B, vključno z vplivom odpiranja gozdov. Koeficient ekološkega vidika lahko izra- čunamo s poljubnimi enotami, le da je enota v imenovalcu enaka enoti v števcu. G _ V 4/92 211 Pri spravilu lesa so med pomembnejšimi negativnimi vplivi na okolje poškodbe goz- dnih tal, ki nastanejo zaradi gradnje sekun- darnih prometnic, premikanja delovnega stroja po brezpotju in zaradi premikanja bremena. Poškodbe na gozdnih tleh lahko grobo razvrstimo na vidne in nevidne. Prve brez dvoma prizadenejo že estetski videz gozda, v bistvu pa so njihove posledice lahko še mnogo hujše in dalnosežnejše. Predstavljajo lahko izgubo površine, na ka- teri se lahko razvija sestoj, ali pa pomenijo nastanek erozijskih žarišč z nepredvidljivi mi posledicami. Nevidne poškodbe na gozdnih tleh nastanejo zaradi zbijanja tal pri vožnji težkih delovnih strojev zunaj gozdnih pro- metnic. Sem štejemo poškodbe korenin, spremembe v talni strukturi, ki vpliva tudi na spremenjeno kemijo in biologijo gozdnih tal. Poškodbe gozdnih tal lahko pomembno vplivajo tudi na spremembo vodnih tokov v gozdu in na ta način spremenijo rastiščne razmere. Poškodbe gozdnih tal lahko vred- notimo glede na velikost in vrsto poškodo- vane površine (m2) . Poškodbe na stoječem drevju (sem šte- jemo tudi poškodbe mladovja) nastanejo pri sečnji in pri spravilu lesa. Najpomemb- nejše so poškodbe zaradi spravila lesa (KRIVEC 1975, IVANEK 1976), ki zajemajo veliko večino vseh poškodb na stoječem drevju, če ne upoštevamo gradnje gozdnih prometnic. V nasprotju s poškodbami stoje- čega drevja pri sečnji, prizadenejo po- škodbe zaradi spravila lesa spodnji, naj- vrednejši del debla, v katerem se začne nato razvijati lesna trohnoba. Kakšne so posledice teh poškodb pa je odvisno od vrste dejavnikov, med katerimi so najpo- membnejši rastišče, drevesna vrsta, raz- vojna faza in letni čas. Za izračun koefi- cienta lahko vzamemo število in vrsto po- škodb na stoječem drevju. če je koeficient Ic večji od 1, je smotrno izbrati tehnologijo B, ker je gospodarnejša z ekonomskega vidika. Podobno lahko ugo- tovimo tudi za koeficient le, možne pa so tudi druge kombinacije (slika 3). Primerjava obeh koeficientov omogoča, da razvrstimo vsak konkreten primer v enega izmed štirih področij . Če vzamemo za izhodišče sredino gornje preglednice (kjer sta oba koeficienta enaka 1 ), je položaj poljubne kombinacije določen s smerjo glede na novo izhodišče ter oddaljenostjo Slika 3: Področja primerjav ekološkega in stroškovnega vidika s TK RO OE s KF. o V Ic N 1 212 G. V. 4192 EKOLOŠKI KOEFICIENT Je 2 ~--------------------~----------------------. Tehnologija A boljSa x Nasprotje l ' y Nasprotje Tehnologija B boljSa i 2 od izhodišča. Oboje izračunamo z nasled- njimi obrazci: E = f(lc, le), x = 1 -le, y = Ic- 1, E2 = x2 + y2 = (1 - le)2 + (Ic - 1 )2 , ETA= arcsin (y/E) Ordinata novega koordinatnega sistema pomeni vrednosti, pri katerih je vrednost ekološkega koeficienta enaka 1, torej tiste primere, pri katerih je vpliv obeh tehnologij spravila lesa na okolje enak. To je stanje, ki ga predvidevamo, kadar izbiramo tehno- logije spravila lesa izključno po ekonomskih merilih. Obratno pa pomeni abscisa vredno- sti, pri katerih je vrednost stroškovnega koeficienta enaka 1 , zato se na tej osi odločamo le na podlagi ekoloških meril. Gledano iz sredine preglednice kažejo tiste vrednosti koeficienta E, ki ležijo v drugem in četrtem kvadrantu, nedvoumno prednost ene ali druge tehnologije spravila lesa. Vrednosti E v prvem in tretjem kvadrantu pa kažejo na nasprotja med ekološkimi in ekonomskimi zahtevami določene tehnolo- gije spravila lesa. Vrednost kota ETA pove pri tem razmerje skladnosti oziroma nes- kladnosti, velikost E pa velikost neskladno- sti med obema merilo ma (preglednica 1). če smo pri izboru tehnologij zelo strogi, bo naš izbor odvisen le od koeficienta le in se bomo šele v primeru, da je ta enak 1, vprašali, kakšna je vrednost koeficienta Ic, in nato naredili dokončni izbor. V življenju nastopa vrsta kombinacij in nemogoče se je strogo držati le enega merila. Računamo lahko torej z manj strogimi merili, ker vklju- čujemo tudi dejavnike, ki niso zajeti v izra- čunu opisanih koeficientov, kot je npr. opti- malna izkoriščenost delovnih strojev, var- nost pri delu in drugo. Doslej smo gospodarnosti dela dajali na- vadno nekaj večjo prednost, ker nas pač posledice negospodarnega dela prizade- nejo prej, kot posledice ekološko neustre- znega početja. Danes pa se povečini stri- njamo z mnenjem, da je to kratkovidne in da bi bilo bolje dajati prednost ekološkim merilom, saj pomeni ohranjanje ekološkega ravnotežja navsezadnje tudi ohranjanje de- javnikov, ki so pogoj za trajno gospodarno gospodarjenje z gozdovi. 5. PERSPEKTIVE ZMANJŠANJA NEGATIVNIH VPLIVOV GOZDARSKIH TEHNOLOGIJ NA OKOLJE V povsem drugačnih družbenoekonom- skih razmerah smo pred časom že določili pomen razvoja okolju prijaznejših tehnologij in pri tem tudi mesto priprave in nadzora v gozdni proizvodnji (KOŠIR 1990, a). Če govorimo o strategiji zmanjševanja negativnih posledic gozdarskih tehnologij na gozdno okolje, bomo v prvi vrsti morali spoznati vrste teh vplivov ter njihove kratko- ročne in daljnosežne posledice. Iz teh spo- znanj bomo morali oblikovati omejitve, ki bodo izhajale iz funkcij gozda, kot tudi določiti merila za nadzor med izvajanjem proizvodnje ter po končanem delu, ki bodo slonela na rezultatih raziskovalnega dela. Rezultati takšnih raziskav bodo uporabni neposredno pri uveljavljanju novih tehnolo- Preglednica 1: Pomen velikosti kota ETA pri enaki velikosti koeficienta E ETA Položaj Prienakem Epomeni ETA: (sl. 3) rr/4 1 največje nasprotje med cenejšo tehnologijo Ain ekološko primernejše tehnologijo 8 rrJ2 2 tehnologija Aje cenejša ob enakem vplivu na okolje rr-3/4 3 največja skladnost obeh meril pri tehnologiji A: tehnologija Aje cenejša in ekološko primernejša n 4 tehnologija Aje ekološko primernejša ob enakih stroških n-5/4 5 največje nasprotje med dražjo tehnologijo Ain ekološko manj primerno tehnologijo 8 Jt-3/2 6 tehnologija B je cenejša pri enakem vplivu na okolje rr-7 /4 7 največja skladnost obeh meril pri tehnologiji B : tehnologija B je cenejša in ekološko primernejša jt-2 8 tehnologija B je ekološko primernejša ob enakih stroških G. V. 4/92 213 gij pridobivanja lesa in gradnje gozdnih prometnic, to je tistih, ki jih bomo izbrali iz presečne množice tehnično izvedljivih , go- spodarnih, človeku in okolju prilagojenih tehnologij, ter posredno pri oblikovanju izhodišč za uveljavljanje strokovnih meril pri načrtovanju gozdne proizvodnje, izbiri izvajalcev ter nadzoru opravljenih del. Državna gozdarska služba bo potrebo- vala merila, po katerih se bo ravnala pri upravljanju z državnimi gozdovi , pa tudi pri uveljavljanju javnega interesa v vseh go- zdovih , ne glede na lastništvo. Pri tem bo pomembna tud] prava izbira izv~alcev goz- dnih del (KOSIR, LIPOGLAVSEK, WIN- KLER 1991 ), da bodo s primerno tehnolo- gijo pri predpisanih omejitvah uspeli gospo- darno in okolju primerno opraviti prevzete obveznosti. Nepoznavanje temeljnih para- metrov, kakovostnih, količinskih pa tudi fi- nančnih kazalcev, ki bodo vrednotili oprav- ljeno delo tudi z vidika vpliva na okolje, bi lahko vodilo v bistveno poslabšanje stanja našega okolja, v katerem ima gozd prven- stven pomen. V državnih gozdovih bo javni interes veliko lažje ubraniti kot v zasebnih gozdo- vih, zato bo nujno izdelati sistem neneh- nega izobraževanja lastnikov gozdov, ki imajo danes pretežno zastarelo znanje in so navezani na tradicionalni način razmi- šljanja in dela. Poleg tega pa bomo morali poskrbeti tudi za obveščanje javnosti v primerih kršenja načel dobrega gospodarje- nja. Zelo pomembno bo, kako bo to po- dročje obravnavala gozdarska zakonodaja, še bolj pomembno pa bo, kako bo v praksi delovalo usklajevanje zasebnih in javnih interesov pri gospodarjenju z gozdovi . Pričakujemo lahko, da se bo kakovost priprave dela v državnih gozdovih poveče­ vala, medtem ko bodo lastniki gozdov izva- jali pripravo dela le izjemoma. Ali bo nova zakonodaja nekatere prvine priprave dela vključila kot obvezne v gozdnogojitvene načrte in kako bo deloval nadzor, pa je še odprto vprašanje. Doslej smo bili navajeni , da je bil rezultat priprave dela pisni izdelek- podrobni načrt, vendar ta pri ustrezno majhnem obsegu dela vsaj za sečnjo in spravilo v zasebnih gozdovih ni nujen. Pomembnejši je miselni potek pri odločitvah, ki so nato usodne za 214 G. V. 4/92 končni uspeh dela. Pri lastnikih razdroblje- nih zasebnih gozdov moramo doseči, da bodo zavestno uporabili svoje znanje o gozdu in gozdnem delu, zavedajoč se vseh posledic napačnih odločitev. Prioritetni red razmišljanja naj bi bil naslednji: 1 . skrb za varnost delavcev in lastno varnost; 2. skrb za okolje in gozd; 3. gospodarnost opravljanja kakega dela. če prvih dveh pogojev ni mogoče zado- voljivo rešiti, potem je odgovor na tretjo zahtevo na dlani: »takšnega dela se ne da racionalno opraviti«. LITERATURA 1. lvanek, F., 1976. Vrednotenje poškodb pri spravilu lesa v gozdovih na Pohorju. BF, VTOZD za gozdarstvo, dokt. disert., Ljubljana. s. 184 2. Klaassen, A. J., Opshoor, J. B., 1991. Eco- nomics of sustainability or the sustainability of economics: different paradigms. Ecological Eco- nomics, 4 ('1 991 ), Elsevier Science Publ., Amster- dam, s. 93-115. 3. Košir, B., 1985. Poškodbe sestojev pri sečnji in spravilu lesa. Zbornik študijskih dni, BF, Ljublja- na, s. 93-199. 4. Košir, 8., 1989. Možnosti pridobivanja lesa iz gozdov pod Martuljkovo skupino. IGLG, eksper- tiza, s. 8. S. Košir, B., 1990,a. Prognoza tehnološkega razvoja gozdarstva Slovenije do l. 2000, IGLG, Ljubljana, s. 65. 6. Košir, B., 1990,b. Ekonomsko-organizacijski vidiki razmejitve delovnega območja traktorjev in žičnih naprav pri spravilu lesa. BF, Gozdarstvo, Dokt. disert., Ljubljana, s. 350. 7. Košir, 8., 1991. Delimitation of Cable Yar- ding and Tractor Working Areas in Wood Skidding on the Basis of Work Studying . Proceedings of IUFRO 1990, S3 :04 Subject Area, XIX World Congress, Montreal, s. 77-83. 8. Košir, B., Lipoglavšek, M., Winkler, 1., 1991. Strokovne podlage za določitev pogojev, ki jih mora izpolnjevati izvajalec gozdnih del. V: Posve- tovanje >•Gozdno gospodarstvo kot izvajalsko po- djetje«, Bled 1991 , s. 14. 9. Krivec, A. 1973. Temelji znanstvene organi- zacije dela v gozdni proizvodnji. Skripta. BF, Gozdarski oddelek, Ljubljana, s. 108-186. 1 O. Krivec, A. 1975. Racionalizacija delovnih procesov v sečnji in izdelavi ter spravilu lesa glede na delovne razmere in poškodbe. BF - lGLG, Zbornik gozdarstva in lesarstva, Ljubljana, 13, 2, s. 145-193. 11 . Rebula, E., Košir, B., 1988. Gospodarnost različnih načinov spravila lesa. Strok. in znan- stvena dela 96, VTOZD za gozd., Ljubljana. 12. * 1991, 1992. Različni osnutki Zakona o gozdovih. Tipkopis, MKGP, Ljubljana. GDK: 907:902 Etika sobivanja v okolju Janez PIRNAT* Izvleček Pirnat, J. : Etika sobivanja v okolju . Gozdarski vestnik, št. 4/1992. V slovenščini s povzetkom v angleščini, cit. lit. 1 O. Prispevek opozarja na pomen etičnega uprav- ljanja z vsemi obnovljivimi viri na Zemlji, saj si lahko človeštvo le tako zagotovi normalne raz- mere za sobivanje milijard ljudi v omejeni nosilni kapaciteti okolja. Avtor opozarja na napake, ki jih je okolju povzročala Zahodna civilizacija vse do danes in opozarja na novo paradigmo eko razvo- ja, kot popolnoma drugačnega pogleda na svet , ki vidi razvoj v poudarjeni kakovosti življenja, ne pa v nenehni količinski rasti. V tej paradigmi ima pomembno mesto tudi napredno orientirano go- zdarstvo. Ključne besede: etika, okolje, obnovljive dobri- ne. 1. UVOD V knjigi Pokopane kulture (Ceram 1980) opisuje avtor med drugim kratko zgodovino Sumercev, ki so razvili eno najstarejših kultur v zgodovini človeštva. Najbolj prese- netljivo odkritje v omenjenem poglavju so družbeni pojavi, ki se nam zdijo še danes zelo moderni in vsakdanji. Tako srečamo prve primere manjšega podkupovanja, prve primere mladinskega kriminala, prve za- kone glede morale, opis »hladne vojne«. Med drugim lahko preberemo, kako toži oče zaradi svojega izgubljenega sina in o splošni izprijenosti mladine. Besedilo se začenja, ko oče sprašuje sina : »Kam te pa že spet nese?'' Odgovor : »Nikamor« nam zveni kar zelo domače, in vendar so bile te besede zapisane v klinopisu pred več kot 4000 leti, v prvotni obliki pa še mnogo prej. Zakaj sem za uvodno razmišljanje o etiki okolja izbral prav ta odlomek? Ta odlomek w Spec. J. P., dipl. inž. gozd., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 61000 Ljublja- na, Večna pot 83, Slovenija Synopsis Pirnat, J . : The Ethics of Coexistence in the Environment. Gozdarski vestnik , No. 4/1992. Jn Slovene with a summary in English, lit . quot. 1 O. The article focuses on the significance of ethical management of all the renewable Earth's reso_ur- ces because this is the only way for the mankind to secure normal coexistence conditions for bil- lions of people within the limited environmental carrying capacity. It has been pointed to the mistakes Western civilization has intlicted upon environment up tili now and the new paradigm of ecodevelopment has been presented as a com- pletely new view on the world. It treats the development as a stressed life quality and not as a constant quantity growth. Forestry of advanced views hasan important place within this paradigm as well. Key words: ethics, environment, renewable resources. nam lepo izpričuje, kako malo se je člove­ kov značaj spremenil v mnogih tisočletjih, medtem ko je njegov tehnični um napredo- val v naravnost neslutene višine. Človek ostaja ujet v meje svojih strasti, ki jih lahko ureja samo z zavestjo o nujnosti sobivanja s soljudmi, če želi dobro tudi sam sebi, če želi v kateremkoli delu sveta ali v katerem- koli času preživeti. Seveda se ta zavest o nujnosti sobivanja ni porodila sama od sebe in v lagodnem premišljevanju zado- voljnega človeka. Porodila se je v znoju in krvi, ob številnih napakah, ki so človeka pogosto spravile v obup in skoraj povsem na kolena. Spoznanje, da smo se v teh tistočletjih pravzaprav tako malo spremenili, nas ne sme spraviti ne v apatični pesimizem niti v nezreli optimizem. To spoznanje je naše ogledalo, ki nam kaže podobo o nas samih; samo z realno zavestjo o sebi bomo lahko postopno napredovali na višjo raven v medsebojnih odnosih in tudi v odnosu do sobivajočega sveta. Danes, ko smo na pragu 21 . stoletja, nas kljub obvladovanju tehnike, ki ni bila ne- znana tudi sumerskemu človeku, čakajo še G. V. 4/92 215 veliko večji izzivi, kot so tedanje prebivalce Mezopotamije . Prvič v zgodovini človekovo okolje ni več samo narava, pač pa tudi kultura, pri čemer te besede ne določamo z vrednostnim predznakom. Človek si je nakopičil tolikšne količine znanja in vede- nja, da si je lahko ustvaril tako rekoč neo- dvisen sistem bivanja, toda ta neodvisnost je v resnici navidezna, kajti zakoni narave veljajo tudi v človeškem svetu, ne glede na to, kako razvit je postal. Zavedati se mora- mo, da smo razvili orodja za delo, vsebino pa moremo še vedno vdihniti le ljudje. 2. ZGODOVINA RAZVOJA ZAHODNOEVROPSKEGA POGLEDA NA OKOLJE 2.1. Doba ravnotežja med človekom in njegovim okoljem Samo človek lahko ustvarja kulturo, torej v najširšem pomenu besede celotno so- cialno izkustvo (znanje, tehnika, moralni zakoni, navade in običaji) , ki ga človek prenaša in dopolnjuje iz roda v rod . Najsta- rejša socialna in družbenoekonomska kate- gorija je človek kot lovec in nabiralec. Človek je še popolnoma odvisen od narave, poznati mora njene zakone, njen dnevni in letni ritem in se mu podrediti do podrobno- sti , če želi preživeti. Do naravnih virov v svojem okolju se vede kot plenilec, vendar pa je ljudi takrat še premalo in njihova tehnika preskromna, da bi lahko usodneje preoblikovali naravo in s tem kakorkoli ogrozili nosilno kapaciteto okolja. Človekov um se izkaže močneje v umetnosti (Altami- ra), ki jo seveda spremlja magični pomen, kot pa v tehniki. 2.2. Izguba ravnotežja med človekom in okoljem Dve globoki kulturni spremembi sta do zdaj najbolj usodno zaznamovali človekov odnos do okolja. Prva sega v neolitik (1 0.000 let pr. n. š.), druga pa je znanstvena revolucija (17. stol. in dalje), o kateri bomo govorili več pozneje. Nobeni se ni dalo izogniti in obe sta prinesli človeštvu poleg radikalno spremenjenega odnosa do okolja tudi veliko dobrega, predvsem določen vlo- žek presežne energije, s katero so si ljudje lahko v marsičem olajšali življenje. 216 G _ V. 4/92 Neolitik je doba, ko je človek začel obvladovati naravo s svojo tehniko. V jeziku energije bi temu lahko rekli, da si je prvič uspel ustvariti nekaj presežne energije , s katero je lahko razpolagal. Zaradi tega je število ljudi lahko začelo naraščati vsaj nekoliko neodvisno od zakonitosti, ki so veljale za druge vrste. Ta prvi korak v neodvisnost pa je spremljal že tudi prvi problem - pomanjkanje hrane in konec razvoja kamene kulture. Neolitski človek je začel razvijati rudarstvo, poljedelstvo in ži- vinorejo, s tem pa se je začelo prvo nepo- vratno obsežnejše spreminjanje človeko­ vega okolja. Seveda, vsaj v začetkih ne moremo govoriti o resnejši krizi okolja, saj je bilo ljudi še premalo, njihov vpliv pa v času ene generacije premalo zaznaven, da bi se ga ljudje sploh v celoti zavedali. Značilnost vseh zgodnejših problemov je, da so se pojavljali le lokalno ali največ regionalno. Brez dvoma pa neolitska revo- lucija ni samo tehnološka, je tudi socialna in kulturna. Na to dvoje večkrat pozabljamo, saj za to drugo ni na voljo toliko arheoloških dokazov. Presežna energija (orodje , dodatna hra- na, shranjevanje, razdeljevanje ... ) je za- htevala nov način dela, kontrole in načrto­ vanja -skratka določeno organizacijo, ki je zahtevala določeno vladajočo elito. Ta je imela določeno znanje in iz tega izvirajoče avtoriteto, dokler ni že sama oblast pred- stavljala avtoritete . Tako se začne prvo razlikovanje , ki je zaznamovalo praktično vse družbene sisteme, ki jih je ustvaril človek. Potegnimo tu vzporednico z odnosom do okolja z drugim kvalitetnim tehnološkim pre- mikom v zgodovini človeštva - z industrij- sko revolucijo. Ob nespornih pozitivnih do- sežkih v znanosti, predvsem v medicini in kulturi, je industrijska revolucija odprla Pan- dorino skrinjico nepredvidljivosti - zaradi možnosti globalnega vplivanja na planet. S to možnostjo pa je človek prvič sprožil tolikšne mehanizme, da so se izmuznili iz njegovih rok in jih samo s tehničnim zna- njem ni več mogel obvladati. 2.3. Temeljna kulturna vpliva, ki sta zaznamovala odnos zahodne civilizacije do okolja - antika in krščanstvo 2.3.1. Antika Populacijski pritiski -prvi pritiski v okolju ... so prinesli različne načine reagiranja, ki jih najlažje razumemo v kratkem pregledu razvoja nekaterih antičnih grških mestnih državic. a) Korint je ob pNih problemih doma začel koloni- zirati čezmorske dežele (Sicilija, j. Italija, Tracija). Sem je usmeril presežek prebival- stva. Tako je samo razpršil svoj vpliv, v ničemer pa ni spremenil vsebine svojega načina življenja, ne v politiki ne v kulturi ne v poljedelstvu. Vse probleme je le prenesel na nekoliko širšo skupnost in na prihodnje generacije. b) Sparta poišče rešitev, ki je postopno tako spre- menila njen način življenja, da jo je usodno upočasnila v razvoju. Pritiske svojega pre- bivalstva skuša sprostiti s kolonizacijo ne- posrednih sosedov. Sparta je tako sicer pridobila dodatno ozemlje, toda s stalnimi vojnami in militarizacije se je postopno povsem izčrpala in utrudila v razvoju. Krat- koročno pridobitev je dolgoročno predrago plačala in v razvoju propadla. c) Atene Zanimivo je, da sprva zanemarjajo pro- bleme pritiskajočega prebivalstva, dokler se nemiri ne približajo socialni revoluciji . Ker časovno zamuja in ji rešitve, ki sta jih prevzela Korint in Sparta niso več dostop- ne, najde novo rešitev - prilagodi svoje kmetijstvo in manufakturo za izvoz, prila- godi pa tudi politiko, tako da dobi novi gospodarski razred- trgovci- večji politični vpliv. Seveda je k takim rešitvam ni nape- ljala samoumevna politična modrost, pač pa problemi v okolju . Pretirana paša je deželo opustoši la, saj je bila že v Plato novih časih dežela močno erodirana. Atenci so se preusmerili na gojenje oliv in izvoz olja, oziroma zamenjavo za žito iz Male Azije - potreba, ki je rodila znamenito atiško lon- čarstvo in pospešila razvoj brodovja. Tako je tudi erozija po svoje preusmerila Atene v trgovsko državo in jo hkrati spremenila v pomorsko silo. S tem so se izognili doma- čim socialnim problemom in našli rešitev, ki je za dolgo prevladovala v helenskem svetu in v svetu zahodne civilizacije, ki ga je privzela in nasledila (primer: renesančne Firence, protestantska nemška mesta in Anglija!). Atenska rešitev je imela še eno veliko zasluga - neizmerno je povečala samozavest helenskemu človeku, ta samo- zavest se je pokazala v silovitem razvoju kulture, umetnosti in filozofije. Žal pa je imela ta samozavest vgrajeno tudi napako - ni opazila, da se je človek problemov v okolju le začasno otresel, ni pa jih rešil! Morda mu je prav uspeh na drugih področjih zamegli! ta nerešni problem. 2.3.2. Judovsko- krščanski vpliv Danes, ko se zavedamo, kako močno smo porušili ravnotežje v naravi, se pogosto sprašujemo, kje so korenine tega napač­ nega ravnanja, kje je razlog, da se je zahodni človek začel čutiti ločen od narave in nad njo. številni kritiki trdijo, da je k temu največ pripomogla judovsko-krščanska tra- dicija. Kritiki se največkrat sklicujejo na naslednji odlomek iz Stare zaveze: Bog ju je blagoslovil in jima rekel: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji fu (Gen. 1, 28-29). V tem odlomku sta bila sporna dva glagola, in sicer pod- vreči si ter gospodovati . Oba glagola imata v hebrejščini dejansko takšen pomen, kot so ga povzeli prevajalci v številne svetovne jezike. Toda v stari hebrejščini sta imela oba glagola hkrati tudi širši pomen, značilen za pesniško bogate orientalske jezike, ki ga racionalizem mlajših evropskih jezikov ne pozna. Evropski jeziki so ustvarili za vsak pomen nov izraz, stara hebrejščina pa je razliko pojasnjevala s celotnim kontekstom besedila. Tako poznavalci hebrejščine da- nes obema glagoloma sicer pripisujejo omenjeni pomen, vendar s hkratno ljubezni- jo, skrbjo in odgovornostjo. Na to nas nave- zuje že bližnji odlomek, ki ga tu navajamo: »Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. (( (Gen. 2, 15-16). Poleg tega je tudi s teološkega vidika nesmiselno trditi, G. V. 4/92 217 da bi Bog kot ljubeči stvarnik svetoval človeku brezvestno ravnanje s stvarstvom. Že Stara zaveza pozna Dobrega pastirja, ki skrbi za svoje ovce, torej pozna pojem odgovornosti tudi do narave. Kljub temu ostaja nesporno dejstvo, da so v naslednjih stoletjih ljudje večkrat opravičevali svojo slabo vest ( !) prav s tem odlomkom iz Biblije. Iz povedanega pa brez dvoma sledi, da napake ni krivo Sveto pismo, pač pa premajhno poznavanje kulture naroda, ki je ustvaril popolnoma drugačen način razmiš- ljanja in poetično govorico jezika, kot jo poznamo mi, oziroma napačna inerpreta- cija prevoda jezika; torej tista ozkost, ki je tako značilna za človeštvo tehnične civiliza- cije, da se namreč drži črke in ne duha. Poleg tega je nekoliko hinavsko zatrjevati, da je ravno v tem primeru vodilo ljudi Sveto pismo, ko se ti isti ljudje niso pomišljali spremeniti zgodovine tudi krščanske civili- zacije v zgodovino vojn in vsakoterega fizičnega in psihičnega nasilja. Izkoriščanje naravnih bogastev je univer- zalno človekovo dejanje, ki ni kaj dosti različno pri ljudeh različnih verskih prepri- čanj. To vedenje je preprosto del biolo- škega imperializma, ki se je zaradi silovi- tega razvoja tehnike razvilo iz popolnoma normalne in v živih bitjih vgrajene preživet- vene težnje, da pridobi sebi in potomcem čim več energije. Problem se je zaostril zaradi razkoraka med človekovim etičnim in tehničnim razvojem. Človek očitno ni znal pravočasno postaviti meje svojemu pohlepu. Seveda pa je krščanstvo usodno zazna- movalo in prekvasilo razvoj zahodne civili- zacije. S krščanstvom se je namreč dokončno uveljavil antropocentrizem, ki smo ga sicer v drugačni obliki srečali že v antični Grčiji. Žal pa je zgodnje krščanstvo zorelo ob nenehnih stresnih stikih z ugaša- ječim rimskim imperijem in svežimi vplivi barbarskih ljudstev. To soočanje se je sicer končalo z zmago krščanstva na duhovnem področju, precej bolj pa ostaja vprašljiv napredek na materialnem področju. Zdravi antropocentrizem zgodnjega krščanstva, ki je postavljal človeka v vrh stvarstva le ob hkratni odgovornosti do bližnjega in okolja, je zamenjal brezobzirni boj za preživetje, iz katerega so izhajali kot zmagovalci najmoč- 218 G. V. 4/92 nejši - ne pa nujno tudi najboljši. Takšen antropocentrizem se je na Zahodu dokonč­ no uveljavil kljub Frančišku Asiškemu in Sv. Bernardu, ki ostajata le svetli izjemi na vse bolj racionalno naravnanem evropskem svetu. Sicer pa tudi renesančna doba pri- znava naravi (pokrajini) zunanjo lepoto, ne pozna pa njenega širšega pomena zaradi nje same. Splošno nazadovanje zaradi omenjenih nenehnih motenj je povzročilo, da je na materialnem področju znanosti zastala in zapadla v t. i. »temno dobo«. Šele v 8.-9. stoletju n. š. se začne spet vzpostavljati tisto, kar naj bi bila naša zahodna civilizaci- ja. Začenjala pa je zelo na dnu, z minimalno "presežno energijo«, saj je vse svoje zna- nje in energijo usmerila v golo preživetje; le redki izbranci so znali brati in računati - težava, ki je ovirala tudi Karla Velikega, le da se je on zavedal pomena izobrazbe in jo je po svojih močeh pospeševal. Kljub bleščečemu dvoru Karla Velikega, so bile v Evropi vse dežele zelo revne in opusto- šene v času, ko so, kot rečeno, znali brati in pospeševati kulturo le redki izbranci. Toda postopno sta se krepila znanje, osva- jal ni valovi barbarskih ljudstev so se umirili. Tako so bili postopno obvladani osnovni problemi preživetja, zato se je spet okrepila samozavest in srednjeveški človek je storil nekaj, česar antični ni poznal oziroma ni čutil potrebe za tak korak - presegel je človeško skalo, tako značilno mero sklad- nosti helenskega človeka. Primerjajmo samo silovitost in onstranskost kakšne got- ske katedrale s trezno skladnostjo grškega templja! Res izraža ta gotska arhitektura teocentrično usmeritev takratne človeške družbe, toda v ozadju se že kaže renesanč­ na zavest: to silovitost zmorem jaz, torej sem človek, sem ustvarjalec l To samoza- vest smo že srečali v antičnih Atenah, prevevala pa je tudi renesančnega človeka, ki je želel posnemati in še presegati svoj grški ideal. V renesansi 16. in 17. stoletja je človek sam sebi že zadosten in v središču zanima- nja. Siloviti vzponi v umetnosti, kulturi, trgo- vini, odkritjih novih dežel in tehniki (Koper- nik!) so njegovo samozavest še povečali. Človekov občutek, da je nezmotljiv in na edini pravi poti, je neizmeren. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da je renesansa zadnje obdobje človeške zgodovine, ko je človek še lahko univerzalen znanstvenik, in je vsaj do neke mere lahko svet še doživljal kot celoto (Leonardo da Vinci!). Po tej dobi se je začel celostni pregled na svet izgubljati, zamenjevala ga je doba poudarjene individualnosti in razvoja loče­ nih znanosti in ločenih odkritij. V evropski misli in razvoju znanosti se je vse bolj uveljavljal racionalizem. Res se je v 17. stol. pojavil tudi panteizem, ki predstavlja zametek bolj ekocentričnega pogleda na svet, saj izenačuje pred Bogom vsa bitja in skuša spoštovati življenje v naravi. Toda panteizem je le prehodno obdobje, zares množično pa ni nikoli prekvasi! evropskega človeka. 18. stoletje in doba, ki sledi ( 1750-1850), dejansko pomenita dokončni prelom med človekom in naravo. Razvijeta se racionali- zem, empiricizem, nastopita ameriška in francoska revolucija, ki razvijeta kult člove­ kovega razuma in zasebne lastnine. Indu- strijska revolucija je pomenila po dolgih stoletjih kvaliteten preskok pri človekovem odnosu do okolja. Vso racionalno samoza- vest, ki jo je človek gojil pravzaprav skozi vso svojo zgodovovino, je šele zdaj lahko tudi preskusil in ni se pomišljal. Vso zgodo- vino mu ni šlo nič preveč usodno narobe, čemu bi šlo zdaj. ln vendar je šlo. Vso dolgo zgodovino je človekov vpliv na okolje ostajal obvladljiv - lahko bi rekli v mejah človeškega merila. Industrijska revo- lucija pa je v človekov odnos do narave vnesla tri intenzivne spremembe: - intenzivno in trajno navezanost na neobnovljive naravne vire, - intenzivnost kroženja snovi in energije, - hitrost tega kroženja, ki ni bila prilago- jena dosedanjemu človeškemu izkustvu. Stroji ·in njihova uporaba pomenita ne le potrditev radikalne superiornosti človeka - inženirja - nad okoljem, nad materijo in energijo, ki jo zna spreminjati, pač pa tudi do naravnih virov, ki so bili v začetku videti neizčrpni, poleg tega pa so se človeku kazali le kot sredstva, namenjena njemu, brez lastnega pomena za stabilnost nara- ve! Obvladati in pokoriti naravo je bil motiv že sam po sebi, kajti narava je človeku le še objek.t, podrejen njegovemu razumu. Pozitivizem 19. stoletja je zožil naravo- slovno znanost le na empirična dejstva in zato zanemaril povezave z okoljem. To je pripeljalo do razvoja specializiranih disci- plin, ki so se razvijale vsaka zase, vezi med njimi je bilo vse manj. Humanistične in naravoslovne discipline se dokončno ločijo, s tem pa se uveljavi tudi določena razkla- nost, ki spremlja vedenje sodobnega člove­ ka. Razvoj ločenih znanosti je povečal za- nimanje za detajle, izgubljal pa se je celos- tni pogled na svet. V 20. stoletju prevladujeta dva zapletena sistema - industrijsko-tržni ekonomski si- stem in podobno usmerjen politični-demo­ kratični sistem. Oba sta danes izrazito pre- vladala na Zemlji, ker sta vse do danes prinašala najboljše rešitve za probleme svoje dobe. Sta rezultat ustvarjalnosti naših prednikov, vendar pa tudi rezultat drugega časa, ki ju bomo morali preseči. Znano je, da skupnost, ki usmeri vso svojo ustvarjalno energijo v določen cilj - v našem primeru v neprestano izkoriščanje naravnih virov in v čim bolj strmo rast, postane nagnjena k občutju, da je že samo to delo nesporna pozitivna vrednota, zato praviloma prepozno spozna morebitne ne- gativne učinke enostranskega gledanja in delovanja, in to je ena glavnih napak antro- pocentričnega gledanja sveta. V zgodovini so vedno cvetele posamezne izstopajoče civilizacije, na njihovem obrobju pa so živele »satelitske« civilizacije, ki so posnemale vzorce uspešnejše sosede. Po- stopno so se ti vzorci spreminjali, zlasti na kulturnem ne pa tudi pri p~odukcijskem nivoju - pri odnosu do narave. V tem smislu lahko govorimo, da so starejše generacije nadomeščale mlajše, vrednostno pa so bile istega tipa! S tem hočemo predvsem po- udariti, da je v vseh družbeno ekonomskih ureditvah človek proizvajal za akumulacije in presežek, ne pa za resnično potrebo. Morda je ravno v tem izvirni greh zahodne civilizacije . V nobeni civilizaciji ni bil človekov osnovni cilj ohranjanje okolja, pač pa ohra- njanje sebe, saj okolja vse do naše dobe ni mogel resneje globalno ogroziti. V zgodo- vini človeštva obstajata že od Altamire do Hiroši me dve vzporedni težnji: G. V. 4/92 219 - razumeti naravo, ne da bi si jo podredili (umetnost, kultura), - razumeti naravo, da bi si jo podredili (materialni razvoj). Kako to, da je na Zahodu prevladala druga? Odgovor ponujajo nepričakovana spekta- kularna odkritja v klasični znanosti. Ta je bila presenetljivo uspešna na področju rne- hanične znanosti in v začetnih spoznanjih o naravi, kar je nehote potrjevalo človeka v občutju, da je doumel zadnje skrivnosti narave in ji zato lahko gospoduje. Silovit, celo samonosen razvoj znanosti pa je prav v 20. stol. (relativnostna, kvantna teorija) podrl človekovo absolutno samozavest in samozadostnost. Človek je naredil vrsto napak, naletel na vrsto nejasnosti, na po- dročju naravoslovja je začel kopičiti ne- uspehe in je prvič globalno ogrozil nosilno kapaciteto Zemlje . 20. stoletje pozna zaton vseh klasičnih hierarhij , ki jih je človek razvijal v zgodovini. Uveljavlja pa se tista, ki jo je prvo občutil in prvo zavrgel: človek ni nad naravo, pač pa njen del. 3. GLAVNI· PROBLEMI V OKOLJU DANES Našo dobo zaznamujejo resni globalni problemi , ki bi jih lahko strnili v naslednje skupine . l. Negativni vplivi v okolju (zemlja, voda, zrak), ki so posledica človekove agroindu- strijske dejavnosti : - klimatske spremembe (efekt tople gre- de, ozonska luknja ... ), - izginjanje vrst in s tem biološke pestro- sti ter stabilnosti, - prekomerno izčrpavanje neobnovljivih in obnovljivih naravnih virov, - uničevanje tropskih gozdov, - širjenje puščav, - onesnaževanje okolja (kisli dež ... ). 11. Negativne posledice, ki so posledica za- ostalosti in obstoječega načina življenja: 220 G. V . 4/92 bolezni in lakota, - prevelika rast števila ljudi . 111. Potencialne nevarnosti za človeka in okolje: - možnost atomske katastrofe, - miselnost ljudi. Težko bi se odločili, kateri problemi so najbolj pereči, saj se njihova teža spreminja v času in prostoru . Prav tako jih ne moremo obravnavati ločeno in med seboj neodvi- sno, saj so vsi med seboj prepleteni in vplivajo drug na drugega. Z etičnega vidika pa velja opozoriti, da pretresajo najbolj pereči problemi (skoka- vita rast ljudi , izguba plodne zemlje , krčenje gozdov, onesnaževanje okolja) ravno nerazviti del sveta, medtem ko zmore zago- toviti rešitev le razviti del sveta, ki ima denar, znanje in prednosti tehnološkega razvoja . Glavni problem razvitega sveta je v nje- govi miselnosti , ki je še ni prežela zavest, da si bo moral svoje prednosti enakomerno razdeliti z nerazvitim svetom, saj bo le tako lahko zagotovil preživetje celote, pa četudi na račun nekaj skromnejšega načina svo- jega življenja. Tu pa se področji tehnike in ekonomije srečata z etiko. 4. ETIKA SOBIVANJA KOT MOŽNOST PREŽIVETJA 4.1 . Definicija etike in razvoj Etika je filozofska disciplina, ki ocenjuje človekova dejanja za dobra ali slaba. Ti pojmi so relativni in se v različnih kulturah spreminjajo - ne smemo jih zamenjavati z religiozno etiko, ki je absolutna, za vse, ki jo priznavajo, ne glede na svojo izvorno kulturo. Etika se razvija v skladu s človeko­ vim razvojem. V začetku je bila prilagojena le njegovim potrebam, zdaj je širša. Današ- nja zavest o moralni odgovornosti do okolja je velik korak do determinizma 19. stoletja ali želje po obvladovanju narave, ki jo človek goji še bistveno dlje. Etika je stvar drže, vedenja, ravnanja in ne samo teoretičnih principov. Temelji na prepnCanJU m n1 Je stvar intelekta. Razsta- vimo jo lahko na: - razumsko prepričanje o potrebi trez- nega ravnanja z okoljem, - čutenje povezanosti z okoljem, - volja in motivacija za ukrepanje. Etika zajema tudi preseganje naslednjih pogostih vzorcev reagiranja na spoznanje o problemih v okolju: - egocentrizem: živimo še naprej enako kot prej, za probleme so odgovorni drugi, boljše tehnike bodo zmogle najti rešitev; - apatija : kaj pa lahko naredim, eden od 6 milijard ljudi, kaj pa se pozna moje malen- kostno onesnaževanje Zemlje. Problem etičnega vrednotenja odločitev je sprožila šele uporaba izpopolnjene teh- nologije, ki je najprej omogočila boljše živ- ljenjske razmere ljudem, to je vplivalo na pravo populacijsko eksplozijo, oboje skupaj pa je silovito pospešilo entropijo, oziroma zamajala nosilno kapaciteto Zemlje. Do potrebe po etiki je prišlo zaradi konflik- tov med človekom in okoljem; konflikti so človeka ogrožali in jih s samo tehnologijo ni več obvladal. Če bi znanost lahko sama rešila nakopičene probleme, bi potrebe po etiki za okolje ljudje najbrž ne razvili. Vsaka etika mora upoštevati interese posamezni- ka, družbe, prihodnjih generacij, drugih bitij in okolja. Dokler je človek videl nezadržen napre- dek svoje spretnosti , uma in domiselnosti ter je verjel v ,,nedolžnost« tehnološkega napredovanja, je ocenjeval probleme v oko- lju le kot odklene v razvoju narave, ki jih je pač potrebno preurediti po svoji podobi. To podobo razvoja sta v svojem bistvu zajela tako klasična kapitalistična ekonomska logi- ka, kot tudi marksizem. Obe viziji razvoja človeške družbe se sicer razlikujeta v po- gledu na lastnino, nobena pa ne prinaša zavesti o potrebi vzdrževanja ekološkega ravnovesja, zavesti, ki jo lepo ponazori stavek : Če nisi del rešitve, si del problema. Človek je začel šele zaradi naraščajočih problemov iskati rešitve. Tako so se izobli- kovali različni razvojni scenariji ali cele razvojne paradigme v iskanju rešitev za okolje in človeka v njem : 1. Radikalna ekocentrična perspekti- va, ki zahteva radikalne spremembe v so- cialni organiziranosti družbe, v ekonomiji , tehniki. Vizijo prepleta pesimizem in razo- čaranje nad človekovim tehnološkim razvo- jem, ostra kritika intelektualnega sistema, ki priznava le logiko dejstev, ki jih v določe­ nem trenutku lahko preveri . Trdi, da novo kopičenje posameznih znanj ne rešuje niče­ sar. Nagiba se k sožitju bivajočega, navdu· šuje se nad radikalnostjo Frančiška Asiške- ga, nad romantiko 19. stoletja, visoko vred- noti vzhodnjaške filozofije in religije pa tudi krščanstvo, pacifizem . .. Ob soočanju var- stva in ohranjanja narave na eni strani ter tehnološkega in ekonomskega razvoja na drugi, ima absolutno prednost narava. Prav tako ima ohranjanje narave prednost pred zasebno in drugimi oblikami lastnine. Glavno hibo v okolju vidijo v človeku, od tod tudi izvira odpor do sedanjih vodilnih paradigem, kot je npr. rast (proizvodnje in števila ljudi .. . ). Predlaga decentralizirana upravljanje, majhne in samozadostne celi- ce, predindustrijski način življenja. Je neko- liko nerealna, saj ne prinaša rešitve za bedo milijard ljudi nerazvitega sveta danes in tu. 2. Vizija, ki nadvse ceni možnosti teh- noloških rešitev. Priznava podobne pro- bleme v okolju kot prva, le da na možnosti tehnološkega razvoja ne gleda s pesimiz- mom in razočaranjem. Po tej teoriji ni pro- blem v tehnologiji, pač pa v zlorabi tehnolo- gije. Problem ima torej svoj izvor v človeku, v nepravičnem socialnem in druž- benoekonomskem redu. Z zamenjavo tega reda bi se nujno rešili tudi problemi. Ta paradigma se je seveda postopoma razvi- jala in dograjevala. - V prvi fazi, ki jo označuje izid knjige Rachel Carson Nema pomlad, se je tehno- logija omejila na registriranje in odpravljanje škod ter na omejevanje sicer navzoce uma- zane industrije v prostoru. Gre torej za nekakšno prilepljeno, vzporedno korektivo obstoječi ekonomiji in razvoju. Prva faza izhaja iz problemov razvitega zahodnega sveta. Je še nekoliko naivna, slepo zaupa v človekovo osveščenost, pomen zasebne lastnine in samopobude, ki naj bi najbolje varovali okolje. Probleme v okolju vidi šele pri njihovem izhodu iz sistema in jih tudi šele tam skuša odpravljati. Ta paradigma G. V. 4/92 221 ostaja še zelo antropocentrična, z vizijo (sicer korigiranega) razvoja zahodne družbe. - Druga faza se pojavi v zavesti člove­ ka, ko se začne zavedati silovitosti proble- mov nerazvitega sveta in hkrati s tem tudi prvič dokončno spozna, da so številni na- ravni viri omejeni v času in prostoru. V tej fazi človek sicer še ostaja pri viziji ekonom- ske rasti, vendar ji skuša vgraditi načelo trajnosti pri izrabi naravnih virov. To naj bi dosegal z novimi tehnologijami, ki bi tudi prinašale večjo energijsko učinkovitost in bolje varovale okolje. Skupaj z zmanjša- njem števila ljudi na J in z odpovedjo razkošja na S naj bi umetno povečali no- silno kapaciteto Zemlje. Probleme onesna- ženja plača onesnaževalec. Žal pa ta reši- tev ne spodbuja razvoja za preprečevanje onesnaževanja. Na tej stopnji je danes pretežni del razvitega sveta. Kljub dobrim namenom in pozitivnim spremembam ostajata obe viziji nepopolni, saj sta tako ekstremni ekocentrizem kot antropocentrizem nerealna, prav tako pa ne predstavljata globalno utemeljene re- šitve. Racionalno vedenje, ki je za vsako situa- cijo poznalo ustrezno reakcijo, je delovalo na področju tehnologije in osnovnih, pre- prostih naravnih zakonitosti. Naše vedenje o okolju je bilo prežeto z racionalizmom začetkov 20. stoletja, ki je zmagoslavno preraslo tudi usodni determinizem, ki spremlja človeka v 19. stoletju. Klasična Newtonova mehanika je primer racionalne znanosti, kajti njeni zakoni so veljali ne- sporno v času in prostoru, kot ga je obvla- doval človek. Bili so predvidljivi in napoved- ljivi; edina negotovost je človek. Toda dvaj- seto stoletje je dokončno zamajal o predvid- ljivost človekovega vedenja o naravi. Po svoje je nesluteni napredek tehnike z vsemi posledicami, ki jim specializirane stroke niso več povsem kos, pripeljal člove­ štvo s poti racionalnega individualizma na zrelejša pot globalnega sobivanja in koope- racije. Antropocentrizem ni več ustrezal in človek ga je nadomestil z zavestjo o planetu Zemlja kot živem okolju, v katerem sta si človek in okolje enakovredna. Tu so za- metki teorije Gaia. Teorija Gaia zagovarja 222 G. V. 4192 spoznanje, da so se organizmi in njihovo okolje medsebojno razvijali, zato zagovarja vizijo, da je Zemlja sistem, ki se vede kot živ organizem. Pojem adaptacije gledamo skozi teorijo Gaia drugače. Tako trdimo, da fizično in kemično okolje ni skopo dejstvo, kateremu so se organizmi pač morali prila- goditi, pač pa so organizmi enakomerno vplivali na zgradbo fizičnega okolja- šlo je torej za vzporeden in enakovreden proces. Organizmi se ne prilagajajo nespremenlji- vemu okolju, pač pa ga s svojim življenjem sooblikujejo. Gaia je evolucijska teorija, ki vidi evolucijo zemlje, oceana, klime in živih organizmov kot enoten, povezan proces. Ne glede na to, ali se z idejo strinjamo ali ne, pa prinaša nov način gledanja na svet kot celoto, kar je bližje etiki okolja, kot so prejšnja gledanja. Tak način gledanja skuša vgraditi nasled- nja vizija: 3. Eko-vizija razvoja kot naslednji ko- rak . Je razvojna vizija, ki skuša ohranjati dosedanje pozitivne usmeritve in preseči dosedanje omejitve. Ta paradigma gradi na viziji celostnega razvoja (družbeni, eko- loški in ekonomski sistem). Kvaliteta in količina imata enako dostojanstvo, samo če se ne razvijata v medsebojnem nasprot- ju. Prinaša poskus simbioze okolja in člove­ ka. Pojem rasti zamenjuje razvoj, s tem pa se tudi zmanjšata entropija in hitrost pre- toka snovi in energije skozi sistem. Razvoja v okolju ne moremo enačiti z nenehno rastjo, saj tega ni nikjer v naravi. Razvoj predpostavlja rast le do določene (zrele) faze, temu pa sledi nenehno dopolnjevanje sistema in zorenje, kar pripomore k stabil- nosti sistema oziroma organizma (primer gozd in primer človek!). Etika okolja potrebuje novo politiko in ekonomijo. Politiko za potrditev strokovnih odločitev, ekonomijo za ustrezno tehtanje naravnih vrednot. Seveda pa bi takšna ekonomija morala podpirati ustrezno spre- menjeno miselnost - uveljavljati pojem dol- goročnosti nasproti kratkoročnim ozkim in- teresom. Samo dolgoročna in globalna sta- bilnost bi morala biti osnova za kratkoročno ukrepanje (prim . amazonski pragozd). Tre- nutna vrednost proizvoda na trgu ne more biti le rezultat tržne logike, pač pa širših interesov, ali drugače rečeno, tržna logika lahko obvelja šele potem, ko je šla odločitev skozi sito ekoloških varovanj. Etika zahte- va, da proučimo vplive na okolje, še preden se določenega projekta sploh lotimo! Bistvo etike okolja je prilagoditev človekovih odlo- čitev svetu naravnih zakonov. Takšen raz- voj seveda temelji na sistemu dolgoročnega gospodarjenja, ki ima vgrajeno odprtost, prilagojenost in tisto stabilnost, ki zmore iz motnje narediti novo informacijo. Na področju zakonodaje in politike se bo še razvijalo progresivno obdavčenje izčrpa­ vanja naravnih virov ter vseh aktivnosti, ki povečujejo onesnaževanje, zmanjševali pa se bodo davki za aktivnosti, ki okolju ne škodujejo ali ga izboljšujejo. Najtežji korak pa bo prav gotovo na področju sociologije oziroma medčloveških odnosov, kajti tu bo etika okolja in sobivanja zrasla ali padla. Spoznanje o globalnih razsežnostih problemov in globalni potrebi reševanja le-teh bo prvič v zgodovini radi- kalno zarezala v dosedanji razvoj razvitega Zahoda oziroma Severa. Poglejmo si nekaj razvojnih perspektiv in modernih tolmačenj izrazov, s katerimi po- gosto vrednostno ocenjujemo in tehtamo skladnost sobivanja z vidika pravičnejše ali bolje etično naravnane družbe: 4.1 .1 . Pojem kvalitete življenja Je različen v različnih kulturah, temelj pa je telesno in duševno zdravje človeka ter stopnja osebne svobode, ki vključuje odgo- vornost. K temu veliko prispeva možnost sprostitve v stabilnem naravnem okolju. 4.1.2. Etika za okolje Etika za okolje mora biti vgrajena v vsako zrelo zakonodajo o okolju. Zakonodaja naj ne zavira tehnološkega razvoja, pač pa ga usmerja in pospešuje, pač z večjim celost- nim znanjem. Tehnika sama ne more rešiti problemov okolja, kot tudi ni kriva zanje. Zavedati se moramo, da človek ni »rak« planeta, saj prihaja do katastrof tudi mimo njega. Človek je prinesel v svet tudi veliko lepega (umetnost, glasba ... ). Planet je s človekom bogatejši, kot če bi ga ne bilo. Vsa ta spoznanja pa moramo danes uvelja- viti tudi v praksi . 4.1.3 . Moralni kodeks Način razmišljanja in čutenja je vsota vseh naših vrednot in odnosa do sveta, ki vpliva na odločitve. Zato bi bilo potrebno izdelati poseben kodeks vedenja do okolja, ki bi bil univerzalen, bil bi vodilo za vodenje strok in bi bil sprejemljiv za vse ljudi ne glede na civilizacijsko in kulturno stopnjo ter versko prepričanje. Etika za okolje mora preseči pojem podrejanja narave človeku, obenem pa mora uvajati pojem upravljanja in strežbe. Človek spoštuje naravo zaradi nje same (dostojanstvo živega bitja!), ne pa zaradi svojih potreb . Človek ni lastnik, pač pa ravna z naravo kot moder oskrbnik, ki skrbi za življenje, ali ga vsaj ne slabša. Prav zato bi potrebovali nekakšno plane- tarno Hipokratovo prisego v smislu: ne storimo ničesar , kar bi ranilo planet Zemljo kot živi sistem. Zločin zoper naravo bi moral biti izenačen z zločinom zoper člo­ veka (npr. Amnesty International za okolje). Etiko moramo ločiti od znanja, več znanja ne pomeni več etike, saj je večina preteklih napak posledica pomanjkanja etike in ne posledica neznanja. Temeljna etična drža mora biti presega- nje človeške sebičnosti. Gandhi je dejal, da je Zemlja dovolj bogata za potrebe vseh ljudi, ne pa za njihov pohlep. To spoznanje uvaja med drugim zavest, da se bo prvič v zgodovini Zahoda morala naslednja gene- racija v razvitem svetu naučiti živeti skrom- neje od svojih prednikov, ne glede na razvoj tehnologije. 4.2. Pogoji, da bi etika okolja v resnici zaživela Etika okolja bi morala biti - učinkovita, - sprejemljiva za najširši krog ljudi. Zato bi princ.ipi, na katerih gradi, ne smeli biti temeljni, pač pa principi višjega reda, s katerimi se večina ljudi lažje strinja (ljudje se prej strinjajo, da je potrebno zaščititi določeno vrsto, kot pa v razlogih zakaj to storiti). Nivo mora biti znanstven in ne metafizi- čen evolucijski in ne revolucijski, na pod- lagi 'volje mora spodbujati ustaljen_e princip~ (estetika, dober gospodar, prot1 vandah- zrnu, za dobro vnukov ... ). G. V. 4/92 223 Etika za okolje bi morala prinašati jasnost v izrazju. Izogibati se mora čustveno in antropocentrično obarvanim izrazom, kot npr. ••partnerstvo« z naravo. Partnerstvo pomeni enakovrednost in odgovornost. Tu pa je odgovoren človek za naravo in ne obratno. 4.3. Vloga in naloge znanosti ter tehnike v prihodnosti: - Svetovna banka podatkov v zvezi z okoljem. - Vzdrževati sistem opozarjanja v dalj- šem časovnem obdobju, prilagojenim spre- membam v okolju (zrak, zemlja, voda). - Identifikacija vzrokov in povzročiteljev motenj. - Raziskovati pojem stabilnosti oziroma določiti razpon, po katerem se sistem nepo- vratno poruši. - Določiti pogoje in oblike za obnovo in ozdravitev sistemov. - Svet mora zmanjšati hitrost entropije oziroma porabo energije (skromnost, varč­ nost, reciklaža, drugačen način življenja). - Uvesti pojem trajnosti v izrabo narav- nih virov. 4.4. Vloga in naloge politike ter ekonomije v prihodnosti: - Večja vloga Svetovne banke pri vlaga- njih v okolje. - Zmanjšati stroške oboroževanja. - Informiranje javnosti o stanju v okolju. - Omejevanje rasti prebivalstva v neraz- vitem svetu. - Vgraditi etiko trajnosti in dolgoročnosti v ekonomijo in politiko . - Razporediti breme reševanja že nako- pičenih problemov med S in J ter med sedanje in prihodnje generacije. 4.5. Vloga in naloge družboslovnih disciplin v prihodnosti: - Večja možnost preoblikovanja zahteva večjo odgovornost vseh ljudi, še posebej na vplivnih in vodilnih mestih. - Investicije v higieno in zdravje ljudi. - Zvišati socialni status ženske v neraz- vitem svetu. Povečati pomen izobrazbe. 224 G. V. 4/92 - Ne delajmo ničesar, kar bi ogrozilo obstoj prihodnjih generacij. - Ne delajmo ničesar, kar bi ogrozilo dostojanstvo življenja prihodnjih generacij. - če potrebe živečih ljudi zahtevajo de- janja, ki bi lahko ogrožala življenje prihod- njih generacij, storimo to tako, da bo tvega- nje čim manjše. - Svetovanje vsem, ki posegajo v pro- stor; osveščanje javnosti o potrebi etičnega vedenja do okolja - naravnih obnovljivih virov nismo ustvarili mi, zato smo še toliko bolj obvezani, da jih predamo zanancem v čim boljšem stanju. 5. GOZDARSTVO KOT MOŽNOST ETIČNO OSVEŠČENEGA UPRAVLJANJA Z OBNOVLJIVIMI NARAVNIMI VIRI 5.1. Izhodišča: Srednja Evropa, kamor spada tudi Slove- nija, ima razmeroma kvalitetne izkušnje pri gospodarjenju z gozdovi, kot obnovljivim naravnim virom. Razlogi za to so znani. Klasična teorija maksimalne zemljiške rente se ni mogla obnesti iz dveh razlogov: - ker je gozd živ organizem, - ker je ta organizem opravljal v krhkem svetu srednje Evrope izrazito varovalno vlogo. Ob številnih problemih (poplave, plazo- vi ... ), ki jih je sprožilo pretirano izsekavanje gozda v časih, ki si jih je zgodovinski spomin srednjeevropskega človeka pač do- bro zapomnil, se je evropski človek spon- tano odločil za previdnejšo pot razvoja svojih vizij v gozdni in gozdnati krajini. K temu ga je spodbujala tudi težavnost življe- nja v večkrat težko dostopnem svetu, ki ga je prisilil v samooskrbe (prim. celek). Zato ni čudno, da je na teh tleh zrasla in se razvila doktrina sonaravnega gospodar- jenja z gozdovi, ki jo v najnovejšem času prenašamo na celoten prostor in vse ob- novljive naravne vire . Etika gozdarstva je zrasla ob naslednjih paradigmah: - trajnost: Za vzdrževanje naravne strukture usmer- jamo naravno energijo in zmanjšujemo umetne energijske vložke na minimum. Op- ;' rnalna struktura in dolgi cikli so najboljši odgovor na naravne in antropogene motnje. - sonaravnost: Naravno pomlajevanje, ohranjanje avto- htonih drevesnih vrst, optimalno kroženje snovi in s tem izkoriščanje naravne danosti - rastišča. - mnogonamenskost: Cilj ni povečevanje količine pridelave, pač pa dajemo poudarek kakovosti, ki mora biti le ena tako za naravo kot za človeka, torej v biofizikalni, ekonomski in duh0vni razsežnosti. Pojme trajnosti, sonaravnosti in mnogo- namenskosti je veliko lažje zapisati na pa- pir, kot pa jih izvajati v življenju, saj zahte- vajo, da etika do okolja gozdarsko stro- kovno delo dobesedno prepoji. Sonaravnost bo v etičnem pogledu po- menila, da gozdar- upravljalec do potanko- sti prisluhne govorici narave, torej v polni meri odgovorno uporablja svoje strokovno znanje in se hkrati zaveda krhkosti sistema in svoje moči, zato se prepusti voditi naravi in ne podlega hitremu ritmu pospešene entropije, ki jo narekuje porabniška družba. Trajnost bo v etičnem pogledu pomenila, da bo gozdar dosledno pospeševal stabil- nost naravnega sistema, tj. gozda oziroma bo zahteve družbe usmerjal po svojih mo- čeh tako, da bo kar najmanj prizadel okolje. Interesi lastnika gozda se bodo morali pod- rediti pojmu stabilnosti, ki edina omogoča trajnostno uporabo obnovljive naravne do- brine in jo uokvirja v sposobnost naravnega obnavljanja. Mnogonamenskost bo v etičnem po- gledu prinašala enakovredno obravnavanje vseh funkcij gozdov, to pa pomeni, da ob morebitnih spornih interesih lahko zavestno podpremo najmanjšo, najbolj krhko in naj- manj priznano vlogo gozda v določenem prostoru, da znamo takšne vloge tudi argu- mentirano soočiti z morebitnim drugačnim interesom ter znamo resno prisluhniti tudi nastajanju novih potreb . Gozd ostaja ogledalo učečega človeka . Je stabilen ekosistem zaradi svoje pestro- sti, vgrajenih številnih informacij, ki mu omogočajo razmeroma visoko učinkovit od- govor in samoregulacijo na motnje v okolju. Njegov dolgi cikel in dolgotrajno kopičenje kvalitete sta zgled stabilnosti. kot· jo je razvila narava. Samo tak odgovor bo moral prej ali slej najti tudi učeči se človek. Povzetel< Avtor razčlenjuje razvo_i zahodne civilizacije skoz1 prizma odnosa do okolja, kot se je kazal v različnih stopnjah razvoja naše družbe . Neolitska ,,revolucija" je prvič v zgodovini človeštva začela spreminjati podobo Zemlje, čeprav vplivi človeka na okolje tedaj še ne presegajo lokalnih oziroma regionalnih dimenzij . Naša zahodna civilizacija je civilizacija človeka - inženirja - čigar cilj je bil vse do danes podrediti naravo in vse njene dobrine svojim potrebam in rastočim željam. Ta cilj je začel uresničevati že v antiki, nadaljeval pa ga je tudi v vzponu Evrope. Vse do konca renesanse je človek še gledal na naravo kolikor toliko celos- tno, z nastopom racionalizma pa se je začelo rojstvo ločenih disciplin in ločitve tehnične, nara- voslovne in humanistične znanosti. Tako se je izgubil tudi celostni pogled na naše okolje in na številne povezave človeka z Naravo. Z industrij- sko revolucijo je človek tako razvil svojo tehnično znanje. da je prvič v svoji zgodovini lahko posegal v okolje globalno. Zato so se s to dobo začeli rojevali številni problemi onesnaženega in pre- obremenjenega okolja, ki so z vso silovitostjo izbruhnili na dan v zadnji čet11ini 20. stoletja. Mednje lahko štejemo: - klimatske spremembe (efekt tople grede, ozonska luknja .. . ), - izginjanje vrst in s tem biološke pestrosti ter stabilnosti, - prekomerno izčrpavanje neobnovljivih in ob- novljivih naravnih virov, - · uničevanje tropskih gozdov, - širjenje puščav. - onesnaženje okolja (kisli dež ... ), - bolezni in lakota, - prevelika rast števila ljudi, ·- možnost atomske katastrofe, - miselnost ljudi. Številni problemi so prisilili ljudi, da so začeli iskati različne rešitve . Eno smer predstavljajo radikalne ekocentrične usmeritve, ki odklanjajo tehnološke rešitve in se navdušujejo za predindu- stl·ijske oblike življenja. Drugo smer predstavljajo razmišljanja, ki verjamejo v moč novih orodij in tehnologij. ki naj bi dokončno prinesla človeku prevlado nad naravo. Najnovejša in najbolj pri- merna pa se zdi paradigma eko razvoja, ki prinaša predvsem drugačne poglede na odnos človeka do okolja. Tokrat je pogled človeka na okolje močno etično obarvan, človeku ne gre več za premoč nad zakoni narave, pač pa za sožitje z njimi. Ključen je premik od pojma rasti k pojmu razvoj . Za takšne poglede pa je potrebno preure- dili tudi politiko, zakonodajo, ekonomijo in tehno- logijo, ki jih eko razvoj ne odklanja, pač pa podreja sobivanju narave in človeka . Moderno srednjeevropsko gozdarstvo temelji na treh izhodiščnih načelih: sonaravnosti, mnogo- G. V. 4/92 225 namenskosti in trajnosti. V vseh treh je nakopi- čena modrost človeka, ki je znal prisluhniti tako govorici narave kot tudi videti svoje napake. Zaradi razmeroma dolgotrajne tradicije in bogatih pa tudi včasih bolečih izkušenj, ponuja takšna gozdarska stroka preverjen model, kako ekološko pretehtano, torej okolju etično prijazno upravljati z gozdom in drugimi obnovljivimi naravnimi viri. THE ETICS OF COEXISTENCE IN THE ENVIRONMENT Summary An analysis of Western civilization through the prism of the relationship towards the environment reflected in diHerent stages of the society develop- ment is given in this article . The neolithic ""revo- lution«" was the first which started to change the Earth's image although the influence of the man on the environment did not exceed the local or regional dimensions. Western civilization is the civiJization of the man - engineer - whose aim has been to subdue the nature and its goods to his needs and growing desires up to the presen! moment. The man started to pursue this aim already in the period of antiquity and went on with this trend during the rise of Europe. Until the end of the Renaissance, the nature was stili dealt with asa whole. But with the emergence of rationalism, separate disciplines and the division into techni- cal, natural and humanistic sciences were started. The integral concept of the environment and of numerous links of the human being with the nature disappeared. During the period of indu- strial revolution the man developed his technical knowledge to such an extent that global interven- tions into environment were possible for him for the first time in his history. Consequently, several problems of polluted and overburdened environ- ment emerged in this period only to violently break out in the last quarter of the 20th century. Some of them are: - climatic changes (greenhouse effect, ozone hole . .. ) - the extinction of species and biologic variety and stability, - excessive exploitation of nonrenewable and renewable natural resources, - the destroying of tropical forests, - the spreading of deserts, - environmental pollution (acid rain), - illnesses and famine, - population explosion, - the possibility of nuclear calastrophe, - human mentality. Forced by numerous problems, people started to search for different solutions. One of the trends is represented by ecocentric tendencies, whir.h 226 G. V. 4/92 are not m tavour of technological solutions and give priority to preindustrial life modes. Another trend is represented by the concepts which be- lieve in the power of new devices and technolo- gies, which should secure final dominance of the man over the nature. The /atest paradigm, which also seems to be the most appropriate one, is that of ecodevelopment, the basic characteristics of which are different views as to the relation of the man towards his environment. The human concept of the environment has a strong ethic connotation. Man's aim is not his dominance over the laws of nature anymore but the coexistence with them. The move from the conception of the growth to that of development is of crucial impor- tance. ln order to put such views into practice, the policy, legislation, economy and technology have to be changed as well. They are not ignored by ecodevelopment but are in accordance with it and subdued to the coexistence of the nature and the man. Modern Middle European forestry is based on three principles : the forestry on natural basis, multipurposeness and permanence. AJI three are the results of the wisdom of the man, who could listen to the language of the nature and admit his faults. Due to a considerably long tradition and rich but sometimes painful experiences, such forestry profession offers a tested model how to deal with the forest and other renewable natural resources in such a way that forest management takes ecologic ethic aspect and other renewable natural resources into consideration . VIRI 1. Ceram, C., M., 1980. Pokopane kulture. DZS, Ljubljana, str. 278-280. 2. Chiras, D., D., 1988. Environmental Scien- ce. A Framework for Decision Making, The Benja- min/Cummings Publishing Company, Inc. Menslo Park, California, 531 str. 3. Clark, K., 1972. Civilizacija. CZ, Ljubljana, 353 str. 4. Golob, S., 1992. Eko- razvoj. Nova pred- stava o sobivanju narave in človeka. Naši razgle- di, 21. 11. 1992, str. 119-120. S. Krašovec, J., 1984. Antithetic Structure in Biblical Hebrew Poetry. E. J. Brill, Leiden, 143 str. 6. Myers, N., 1991. GAlA - modri planet - Atlas za današnje upravljalce jutrišnjega sveta. M. K., Ljubljana, 269 str. 7. Sveto pismo stare in nove zaveze, ekumen- ska izdaja, 1975, Ljubljana, str. 12. 8. Toynbee, A:, 1976, A study of history. Tha- mes and Hudson Ltd, London, 576 str. 9. Watt, K., E., F., 1973. The principles of environmental science. McGraw- Hill Company, New York, 319 str. 1 O. * 1991. Skrb za zemljo - Strategija za življenje po načelu trajnosti (povzetek), Gland. GDK: 181.51 Primerjava sodobnega in klasičnega načina zakoreninjanja potaknjencev Lado ELERŠEK* 1. UVOD Gozdno drevje lahko razmnozuJemo s semeni, to je na generativen način ali pa z deli rastline, to je na vegetativen način. Vegetativen način razmnoževanja delimo nadalje na heterovegetativen način (s ce- plenjem) in avtovegetativen način (s potak- njenci, živicami, grobanicami itd.). Ceple- nje, ki je poznano že več tisoč let, se je uporabljalo v gozdarstvu intenzivneje pred nekaj desetletji - pri osnovanju semenskih plantaž. Danes se v gozdarstvu uporablja dosti bolj avtovegetativno razmnoževanje, v zadnjem času mikrovegetativno razmno- ževanje. že v sredini prejšnjega stoletja je raz- množeval smreko s potaknjenci nemški gozdar Pfefrling, vendar v tistem času v takem razmnoževanju niso videli posebne koristi (Kieinschmidt 1975). V znatnejšem obsegu so začeli razmnoževati gozdno drevje s potaknjenci po letu 1930 v razisko- valne namene, množično pa so začeli ta način razmnoževanja v gozdarstvu uporab- ljati šele po drugi svetovni vojni. Prednosti vegetativnega razmnoževanja so predvsem naslednje: kakovostne lastno- sti izbranih matičnih dreves se v celoti prenašajo na njihove potomce, generacijski ciklus pri razmnoževanju s potaknjenci traja le nekaj let, medtem ko traja pri generativ- nem razmnoževanju več desetletij, s potak- njenci lahko razmnožujemo drevesa znanih genetskih lastnosti, kot so hitra rast, večja odpornost proti onesnaženemu zraku in podobno, preprosto lahko vzgajamo klanski material za raziskovalne namene in po tej poti lahko pridemo smotrno do genetsko testiranega visokokakovostnega semen- ~ L. E., dipl. inž. gozd., Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 2, Slovenija skega materiala (Weisgerber 1983). Sadike iz potaknjencev so sicer dražje kot sadike, vzgojene iz semena, vendar znaša njihova pridelava zaradi navedenih prednosti v ne- katerih razvitih državah, npr. v Nemčiji, Češkoslovaški in Skandinavskih državah, že več milijonov sadik na leto . 2. IZHODIŠČE IN POTEK RAZISKAVE 2.1. Izhodišče Klasični način avtovegetativnega raz- množevanja drevja in grmovja v pokritih toplih gredah z občasnim oroševanjem je v razvitem svetu praviloma zamenjal način razmnoževanja v velikih rastlinjakih (plaste- njakih) z avtomatično krmiljenim pršenjem. V sodobnih rastlinjakih, kjer je mogoče regulirati vlago, toploto in svetlobo, ki jo rastlina, oziroma deli rastline potrebujejo, je zakoreninjanje uspešnejše in primer- nejše za 'velikoserijsko' pridelavo zakoreni- njencev. Za tako razmnoževanje pa so potrebne dražje naprave, ki zahtevajo tudi stalno vzdrževanje in dežurstvo. Pri klasič­ nem načinu zakoreninjanja je osnovna in- vesticija majhna, delo in kontrola sta po- trebna le občasno. Da bi ugotovili razliko med enim in drugim načinom, smo posku- sno zakoreninjali na oba načina potak- njence smreke in črne jelše leta 1989, leta 1991 pa potaknjence gorskega javorja in smrekove mini potaknjence. 2.2. Potek raziskave 2.2.1. Razmnoževanje potaknjencev smreke in črne je/še Potaknjence smreke in črne jelše smo razmnoževali na dva načina. PNi način razmnoževanja je potekal v plastenjaku z G. V. 4/92 227 avtomatičnim pršenjem, kjer ni prišlo do izsuševanja potaknjencev (zaradi njiho- vega dovolj pogostega pršenja). Za drugi način smo izbrali klasično metodo zakoreni- njanja, tako da smo uporabljali za zakoreni- njanje majhen zaprt plastičen tunel, kjer je bila stalno visoka zračna vlaga. Tu smo 2.2 .2. Razmnoževanje potaknjencev gorskega javorja Potaknjence gorskega javorja smo zako- reninjali leta 1991 na klasičen način pri visoki zračni vlagi ter za njegovo primerjavo tudi v pogojih z avtomatično krmiljenim Preglednica 1: Podatki o poskusu razmnoževanja potaknjencev smreke in črne jelše Dre vesna vrsta . __ ____ _ ._Srnreka ==-- . Crna jelša Starost matičnih dreves Datum potikanja Datum izkopa Hormon Substrat število potaknjencev Uspeh zakoreninjanja število zal6) N o N o lzmenljiva kislost (H + Al) N N o lzmenljivi bazični kationi : -K+, ca++, Mg++ N N o -Na+ N N N Izmen ljivi kisli kationi: -AI,H N N o -Fe, Mn N N N Kationska izmenjalna kapaciteta N N o Stopnja nasičenosti z bazami N N o pH (H20) N N Električna prevodnost N N Na N N N s N N Al, Fe N N N Mn,Zn,Cu N N N Pb N N N Cr,Ni N N Hg, ostali elementi N Mehanska analiza N o Izvirna poimenovanja uporabljenih kratic in okrajšav FSEP = Forest Soil Expert Panel UN-ECE = the United Nations Economic Commission for Europe ženevska konvencija= Convention on long-range transboundary air pollution EMEP = Co-operative programme for the monitoring and evaluation of the long-range transmission of air pollutants in Europe EB = Executive Body UNEP =the United Nations Environment Programme ICP- Forests =International Co-operative Programme on Assessment and Monitoring of Air Pollution Effects on Forests NFC =National Focal Centre PTF = Programme Task Force Priročnik za monitoring gozdov= Manual on methodologies and criteria for harmonized sampling, assessment, monitoring and analysis of the effects of air pollution on forests NIMFE= European Network of Integrated Monitoring of Forest Ecosystems Priročnik za monitoring gozdnih tal = Manual on methodologies and criteria for harmonied sampling, assessment, monitoring and analysis of the effects of air pollution on forests for the large scale representative survey and assessment and for the intensive study of forest soils on permanent plats PCC = Programme Co-ordinating Centre ISO standardi= Tehnical Commitee TC 190 - Soil Quality of the International Organisation for Standardization 238 G. V. 4/92 VIRI 1. ICP (ed.), 1986. Manual on methodologies for harmonized sampling, assessment, monitoring and analysis of the effects of air pollution on forests. Programme Coordinating Centres east and west of the international cooperative pro- gramme on assessment and monitoring of air pollution effects on forests . 92 str. 2. Flemish soil experts group. Forest Soil Ex- pert Panel (ECE/ICP). 1991. Manual on methodo- logies and criteria for harmonized sampling, as- sessment, monitoring and analysis of the effects GDK: 902.1 Josip Goederer Tomaž KOČAR* V letu 1992 mineva 11 O let od rojstva slovenskega gozdarja, katerega ime se v naši povojni gozdarski literaturi ni skoraj nikoli pojavilo. Redek avtor, ki ga je ome- njal, je bil pokojni gozdarski strokovnjak, praktik ter pisec in ekspert na področju urejanja gozdov, inž. Mirko Šušteršič. Delno je bil morda nepoznavanju gozdarja J. Goe- dererja kriv povojni čas z vsemi svojimi značilnostmi, predvsem politične narave, deloma pa dejstvo, da je bilo delovanje moža, ki je zorel in se strokovno udejstvoval pred, odnosno med obema vojnama, ome- jeno na dokaj ozek prostor slovenske deže- le. To je bila Dolenjska, pravzaprav borih 2500 ha gozdov, katerih lastnik je bila Tur- jaška graščina. Ker tudi napisal ali objavil ni dosti pomembnega s področja gozdarske stroke (razen nekaj člankov), je pravzaprav vse zgoraj navedeno, razumljivo. Kljub nje- govi »majhnosti« med slovenskimi gozdarji, ki so delovali deloma že pred 1 . svetovno vojno, predvsem pa med obema vojnama, sem se odločil, da o gozdarju Josipu Goe- dererju nekaj napišem. Naj bo to kot dol- žnost do moža, katerega delo sem v manjši men 1n na manjšem območju določeno obdobje tudi sam nadaljeval kot gozdar • T. K., dipl. inž. gozd ., Gozdno gospodarstvo Ljubljana, 61000 Ljubljana, Tržaška 2, Slovenija of air pollution on forests for the large scale representative suNey and assessment and for the intensive study of forest soils on permanent plats (revised and completed version) . Brussel. 37 str. 3. Skupščina SFRJ. 1986. Ukaz o razglasitvi zakona o ratifikaciji konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja. Uradni list SFRJ, št. 11. Mednarodne pogodbe . Petek, 21. novembra 1986, str. 3-8. 4. Starr, M. R. (ed .). 1990. Draft Report Soil Expert Panel Meeting held in Helsinki, Finland, January 9-10, 1990, 66 str. Josip Goederer pred logarnico v Mokrcu z eno od hčera turjaškega logarja Janeza Podlogarja (l. 1921 ). G. V. 4/92 239 (Mokre in ,,za hip« tudi Turjak ter Medve- dica- gozdni predeli med lško in Grosup- ljem) ali pa dejstvo, da sem po svoji presoji ugotovil, da ta gozdarski >•neznanec« vseeno zasluži, da o njem in njegovem delu nekdo nekaj spregovori. Meni je bilo seveda to lažje storiti, ker sem v obdobju 1988- 1990 zbiral in uredil en del zgodovine (20. stoletje) gozdarskega delovanja na Turjaški graščini (rokopis). Josip Goederer je bil rojen 9. februarja 1882 v Ortneku, kraju med Velikimi Laš- čami in Ribnico, v družini z gozdarsko tradicijo (Sudetski Nemci iz Češke; tako oče kot brat sta bila gozdarja na velepose- stvu Kosler v Ortneku}. Goederer se je po končani osnovni šoli vpisal (1898), na Višje gozdarsko učilišče Biela Cerkva na Morav- skem (Mahr. Weisskirchen) in študij uspe- šno končal v letu 1901 . Tak oj po tem se je zaposlil na veleposestvu Kosler v Ortneku, kjer je ostal še naslednji dve leti. Leta 1904 je za deželno vlado (Baukoncession - vo- dogradbeništvo) proučeval elemente vodo- toka lška (padec, vodna moč, izrisi profilov itn .). Načrt je končal konec julija 1906, sodeloval pri gradnji parne žage na velepo- sestvu Antona Rudeža v Ribnici ter pri gradnji vodne žage (turbinski pogon) v Podgori. Na Dunaju je opravil11. decembra 1906 državni izpit za gozdnega upravitelja (Forstwirte), vendar se je že na poletje tega leta (1906) zaposlil na Turjaški graščini, kjer je sodeloval pri iskanju lokacije za gradnjo parne žage omenjenega velepose- stva (Sive doline pod Mokrcem, Krvava peč, oziroma končno pri Golem pod Mo- krcem, kjer so žago dejansko zgradili). Na tej žagi, ki so jo 1907 dokončali po njegovih načrtih in gradbenem nadzoru, je ostal obratovodja oziroma gozdni oskrbnik - upravitelj v Leonovem. Tako so takrat (1907) imenovali kraj, kjer so zgradili žago s pripadajočimi objekti ter naslednje leto še spodnjo postajo samotežne žičnice. Loka- cija žage je dobila ime po takratnem last- niku Turjaške graščine, Leu Auerspergu. Goederer je takoj naslednje leto (1908) napravil tudi načrt za omenjeno žičnico za spravilo lesa iz Mokrca - od Jogarnice na novozgrajeno žago. Žičnica je delovala bolj ali manj uspešno od 1908 do 1. svetovne vojne ter vsa vojna leta, pa še nekaj let po 240 G. V. 4/92 končani 1. sv. vojni (i 922-1924 ?). Goede- rer je bil zelo praktičen mož in je svoje znanje s pridom uporabljal v praksi. Vodil je popravila, obnove in prenove vodnih žag na velepopestvu Turjak: v Iški, Medvedici in Podturjaku. Prav tako je izdeloval načrte za vodne oziroma parne žage in tudi sode- loval pri gradnji le-teh, predvsem na ob- močju Dolenjske. Naredil naj bi tudi načrt za veliko žago v Soteski na Krki (velepose- stvo kneza Auersperga iz Kočevja). V Tur- jasko graščino je napeljal telefon in povezal praktično celotno posest z gradom na Tur- jaku, oziroma upravo v Namršlju- Želimlje (žaga Podturjak-Namršelj-parna žaga Leonovo pri Golem-logarnica Mokre-logar- nica Predgozd v Mačkovcu in pozneje po- vezal še parno žago na Robu, katere načr­ tovalec je bil prav tako Goederer). Po 1. svetovni vojni je elektrificiral grad Turjak - tako da je postavil električni generator - malo centralo pri vodni žagi v Podturjaku, ki jo je prav tako posodobil - vodno kolo - lopatnik je zamenjal (1920-21) s francisovo turbino. lstosmerni tok je razsvetljeval pro- store na Turjaškem gradu, olajšal delo pericam pri likanju perila (električni likalnik), tok je poganjal razne kmetijske stroje (mla- tilnica, slamoreznica, krožna žaga za reza- nje drv itn.) . Ob Peršičevi vodni žagi v Želimljem (Škrjanc), ki jo je poganjala vodna turbina, je postavil (i 924 oziroma 1926) električni generator za proizvajanje istosmernega toka. Zaradi nezinteresirano- sti prebivalcev Želimljega (niso dali sopri- spevka) za elektriko, razen Peršiča (za pogon mlina) je tok napeljal v Namršelj, kjer so odtlej namesto sveč gorele žarnice, elektrika pa je morda poganjala še kakšen stroj (krožna žaga za razrez drv). Po 1. svetovni vojni je bil Goederer tudi predsed- nik krajevnega šolskega odbora (Golo) in si je prizadeval za gradnjo šole na Golem, kjer je takrat le-ta delovala v zelo neprimer- nih prostorih - poleg župnišča ali v njem. Napravil je načrt za gradnjo nove šole, ki pa ni bil odobren (finance?, prepiri glede lokacije; naselja Golo, Škrilje, Klada!). Goe- derer pa je potem odšel v Namršelj, kjer je po smrti turjaškega upravitelja J. Schaute prevzel njegovo mesto (okt. 1922). Leta 1925 je Goederer prek inž. A. Šivica (oblastni gozdarski referent v Ljubljani) so- deloval s profesorjem zagrebške gozdarske fakultete dr. inž. Ugrenovicem, ki je zbiral podatke o orodju, ki so ga uporabljali gozdni delavci pri nas. Z opravljenim državnim izpitom leta 1906 na Dunaju, je imel Goede- rer dovoljenje za izvajanje cenitev, ki jih je opravljal v letih 1929-1935 (veleposest Reka pri Litiji, last A. Hafnerja iz Ljubljane; posest pri Litiji, last Lebingerja; veleposest dr. Attemsa v Brežicah, v Velenju ter vele- posest dr. Borna v Tržiču). Sodeloval je z inž. M. Šušteršičem. Pred zaključkom agrarne reforme (1931 ), s katero je oblast odvzela veleposestvom v dravski banovini velike površine (pred- vsem gozdove), je začel Goederer priprav- ljati gozdnogospodarski načrt za gozdove veleposestva Turjak (pred razlastitvijo okrog 2500 ha, po njej 1500 ha). Glede na bližino in podobne sestoje je po vsej verjet- nosti Geoderer pri delu uporabil izsledke in metode Leopolda Hufnagla za jelovo-bu- kove gozdove na Kočevskem, kjer je bila veleposest kneza Auersperga s približno 22.500 ha gozdov (razen Hafnaglovih ob- javljenih izsledkov iz leta 1939). Ob sodelo- vanju s taksatorjem inž. M. Šušteršičem iz Ljubljane je Goederer izdelal tabele - de- blovnice za jelko in bukev in uporabil načela gospodarjenja v prebiralnih gozdovih že omenjenega upravitelja veleposesti kneza Auersperga na Kočevskem Leopolda Huf- nagla in drugih strokovnjakov. Konec no- vembra 1930 je prijavil na patentnem uradu v Beogradu (Uprava za zaštitu industrijske svojine) kot svoj patent sveder za ugotavlja- nje prirastka na stoječem drevju. Po dolgem času je 1. marca 1936 (z veljavnostjo od 1 . 6. 1935) dobil )) Patentne ispravo« (tak sveder je sicer poznan že nekako od leta i 865, ko ga je skonstruiral Pressler ter ga prvič objavil (1865) - Nationallen Wal- dwirth, S. zv. ter v Tharantischess W. et Jagd, 1887). Ob koncu leta 1931 mu je po njegovi zamisli in načrtih žagarski mojster Josip Ogrinc izdelal v merilu 1 : 1 O maketo vodne žage venecijanke. Izdelavo makete je prek Direkcije šum v Ljubljani naročil Topčiderski muzej iz Beograda, kamor so maketo tudi poslali. Beograjčani so naročilo želeli zaradi podobne makete, ki je bila razstavljena na »šumarsko-lovski razstavi(( leta 1930 v Ljubljani, sicer pa last gozdarske šole v Mariboru. Goederer - Ogrinčeva maketa žage je tudi delovala, saj je beneški jarem poganjal majhen elektromotorček. Vzporedno s svojo zaposlitvijo po kon- čani srednji gozdarski šoli se je Josip Goe- derer tudi strokovno udejstvoval- pri Kranj- sko-primorskem gozdarskem društvu, kate- rega član je bil že vsaj od leta 1908 in nato vsa leta do prekinitve delovanja društva zaradi 1. svetovne vojne. Član jugoslovan- skega gozdarskega društva pa je postal takoj, ko so to ustanovili v kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji (1921 ). Leta 1934 je bil celo tajnik ljubljanske podružnice. Omenil sem že gozdnogospodarski načrt za gozdove veleposestva Turjak (1930- 1939), ki ga je sestavil Goederer. V letu 1940 naj bi Goederer začel z revizijo tega načrta, ki pa zaradi začetka 2. svetovne vojne ni bila predložena na Bansko upravo. Vojna je tako zavrla Goedererjevo uspešno strokovno in javno delo. Predele, kjer se je nahajala veleposest Turjak, so zasedli Ita- lijani (Ljubljanska pokrajina). Goedererja je sicer okupacijska oblast postavila za žu- pana v Želimljem, vendar po pripovedova- nju nekaterih domačinov ni zagrešil nobe- nega zločina proti narodu ali sodeloval z okupatorjem več, kot naj bi sicer župan sodeloval. Da bi koga ovadil ali izdal, ni nihče nikoli omenjal. Kljub temu so ga ob kapitulaciji Italije in po osvojitvi Turjaškega gradu partizani aretirali (sept. 1943) ter ga skupaj z drugimi odpeljali v Ribnico. Tam je bil »po hitrem postopku« obsojen kot narodni izdajalec (nemška ofenziva) in v Jelendolu ustreljen. Kljub prizadevanju ne- katerih domačinov- partizanov, ki so vede- li, kdo je Goederer in kako se je vedel v času italijanske okupacije, ga niso mogli rešiti pred eksekucijo. Njegov grob se menda nahanja na pokopališču v Hrovačah pri Ribnici (brez nagrobnika, poleg mrliške vežice). V uvodu sem že omenil sodelovanje med Goedererjem in Šušteršičem. Naj navedem nekaj vrstic, ki so, kljub skopo odmerje- nemu prostoru v citiranih publikacijah, vseeno zanimive in pomembne, posebno ker jih je napisal tako plodovit gozdarski strokovanjak, kot je bil inž. Mirko Šušteršič. V drobni knjižici - brošuri, ki pa ima G. V. 4/92 241 bogato in zgoščeno vsebino avtorjevih dol- goletnih izsledkov, z naslovom »Okularna cenitev sestojev po debelinskih razredih«, ki jo je napisal Šušteršič jeseni leta 1942, izdana pa je bila leta 1946 v Ljubljani (založil avtor), je prav na koncu vsebine napisano (citiram): »Ob zakjučku sem predvsem dolžen ugo- toviti, da gre avtorstvo te metode stanov- skemu tovarišu - bivšemu upravitelju turja- ških gozdov, JOSIPU GOEDERERJU. Da bi se torej ta praktična zamisel, kolikor je v nji zrna, ne izgubila strokovnemu svetu, sem kot njegov učenec to skušal storiti po njegovi želji. S tem poravnavam svoj dolgo- letni dolg obljube. Pripomniti pa moram, da sem prvotno avtorjevo zgradbo na podlagi desetletnih praktičnih izkušenj ter računskih teoretičnih in empiričnih dognanj deloma v temelju, še bolj pa v dokončnem sestavu in obliki preobrazil, popravil, spremenil in · izpopolnil tako, da so iz prvotnih lokalnih tablic nastale tablice za splošno uporabo. Mnenja sem, da bi nam ta metoda, če se izkaže v širši praksi uporabna, mogla pra- vilno uporabljena, ob zmogljivih stroških in delu, v razmeroma kratkem času dati stva- ren inventar naših gozdov kot bazo za načrt modernega gozdnega gospodarstva.« V drugi brošuri »Prebiralni gozd••, ki jo je inž. Šušteršič napisal v decembru 1942, izdana pa je bila v Ljubljani leta 194 7 (založil avtor) pa o Goedererju takole piše (str. 23) (citiram): »J. Goederer je postavil obrazec prebiral- nih gozdov glede normalnega števila debel in zaloge lesa za srednjo boniteto rastišč za turjaške okolico (tabela: debelinski raz- redi v cm za jelko in bukev po 9 cm deb. razredih s številom drevja, odn. m3 po posameznih debelinskih razredih). Izgleda, da je to empirično sestavljen in teoretično do skladnosti izpopolnjen lokalni obrazec enega bonitetnega razreda s tremi stop- njami (tukaj je navedena le srednja) za 242 G. v. 4192 kmečke prebiralne gozde. Na to bi kazalo skromno število debel in lesne zaloge. Je pa značilen, zanimiv in edinstven primer študija in anallze domačega gozda in zato tem bolj dragocen.« Tako torej navaja Šušteršič Josipa Goe- dererja v študiji o prebiralnih gozdovih, skupno z drugimi domačimi in tujimi gozdar- skimi strokovnjaki. O prebiralnih gozdovih na Mokrcu (naj- večji gozdni predel nekdanje turjaške pose- sti) danes seveda ne moremo govoriti, vendar to dejstvo nikakor ne zmanjšuje pomena in truda, ki Qa je vložil gozdar Goederer v svoje raziskave o teh gozdovih. Ce pustimo ob strani prva leta po drugi svetovni vojni (politično administrativno go- spodarjenje z gozdovi, planske sečnje, bri- gade in podobno) ter v novejšem času propadanje gozdov, predvsem sušenje jel- ke, potem lahko rečemo, da smo oziroma so gozdarji, ki jim je bilo zaupano gospodar- jenje s temi gozdovi, dobro gospodarili z njimi. To naj nam vliva samozavest in vero v naše delo ter prepričanje, da bomo za- namcem pustili solidno osnovo - gozdove, s katerimi naj bi tudi oni pravilno ravnali. VIRI 1. Kočar, T. : Turjaška graščina in gozdarstvo v 20. stoletju, Ljubljana, 1990 - rokopis 2. Mitterlungea, Kr. K. Forstrereins; letniki 1908-1913 3. Šivic, A.: Gozdarstvo v Sloveniji, Lj . 1923 4. Šušteršič M. : Okularna cenitev sestojev po debelinskih razredih, Lj. 1946 5. Šušteršič, M.: Prebiralni gozd, Lj. 1947 6. Ustni viri : domačini iz naselij; Ig, Golo, Krvava peč, Turkaj, 2elimlje, Vel. Lašče in drugi (zbrano 1988-1990) 7. Ustni viri : Auersperg Herr- Turjak: 3 fascikli in TOl, fasc. 311 1928-1931; 5; Arhiv Slovenije 8. Ustni viri: Ljubljana 2, Turjaška graščina 1790-1939, 2 fasclkla; Zgodovinski arhiv Ljub- ljane 9. * Šumarski list: l. 1992, št. 2; l. 1934 STALIŠČA IN ODMEVI GDK: 931 :681.4 evirni gozdar in zasebni interes lastnikov gozdov IZHODI~ČA Prispevki s posvetovanja ZOlT GL Slove- nije >>Delo gozdarja v revirju« (GozdV 1/92) so večplastna predstavili preteklo, sedanjo in prihodnjo vlogo revirnega gozdarja. Po mnenju večine referentov naj bi bil skupni imenovalec dela revirnega gozdarja v naj- širšem okviru zastopanje javnega interesa. Pri tej določitvi se mi zastavljata dve vpra- šanji. Prvič, kaj je javni interes (celo avten- tični javni interes), in drugič, kdo bo lastniku svetoval pri izpolnjevanju zasebnega inte- resa oziroma ali je sploh potrebno stro- kovno znanje tudi pri tem interesu. Sama problematika določitve javnega in- teresa zahteva veliko širšo obravnavo, kot bi bilo primerno v tem prispevku. Vendar bi izrazil pomislek, da zavzemanje gozdarjev za zagotavljanje izključno javnega interesa ni nujno tista strategija, ki bi jih za vedno zavarovala pred vsemi »nestrokovnimi, umazanimi gospodarskimi, kratkoročnimi - denarnimi- skratka neekološkimi•< opravili. Naj za razmislek navedem le nekaj prime- rov. Zakaj ne bi bil interes javnosti - še posebej davkoplačevalcev- da se zagotovi plačevanje vseh davkov od prometa z goz- dnimi sortimenti (tako kot moramo davke plačevati vsi drugi)? Kaj zagotavlja, da ne bo interes javnosti npr. zagotavljanje goz- dnih sortimentov lesnopredelovalni industri- ji, ki bi brez ustreznih količinskih in časovnih dobav morala prenehati s proizvodnjo. Ne- zaposleni bi seveda vsaj za nekaj časa postali breme proračuna- davkoplačeval­ cev, ki so tudi del javnosti, tako kot lastniki gozdov. Kaj pa doseganje čim višjega do- hodka in s tem večjega katastrskega do- hodka (davka) in prometnega davka, od katerih država živi in hkrati zagotavlja izva- janje javnih interesov? Revirni gozdarji, ki bi zagotavljali javni interes, bi bili javni - državni uslužbenci. Ali bo država res pri- pravljena vzpostaviti posebno vzporedno mrežo za zagotavljanje teh interesov, ko pa bo imela na voljo terensko organizacijo, ki bo celo na njenem plačilnem seznamu? Ali bodo ))javnost« -davkoplačevalci kar tako dovolil take stroške? Crn scenarij, toda nekaj desetletno služenje gozdarske stroke tudi takim interesom (brez očitnejšega ozi- roma učinkovitega odpora), nam lahko vzbudi razne pomisleke. ZASEBNI INTERES, KATERI GOZDAR BO TEBE LJUBIL? Kot je razvidno iz prispevkov, ki kar podrobno opisujejo naloge revirnega go- zdarja, naj bi bilo sodelovanje z lastnikom zaradi njegovih zasebnih interesov v močno podrejeni vlogi: Vendar bo revirni gozdar moral za doseganje javnih interesov pri gospodarjenju z gozdovi zagotoviti sodelo- vanje lastnikov gozdov. To bi storil najlažje, če bi vzpostavil z lastnikom razmerje med- sebo;nega zaupanja in interesov. Oboje bi moralo temeljiti na interesih ter avtoriteti znanja, manj pa na morebitni represiji. Učinkovitost st'rategije popolnega polarizi- ranja strokovnjakov javne službe med jav- nim in zasebnim interesom je vprašljiva. To stališče temelji na apriornem nezaupanju (ki zagotovo povzroči nezaupanje tudi pri nas·protni strani) in odklanjanju sodelovanja pri zagotavljanju zasebnega interesa kot nečesa ))nestrokovnega((- s strani gozdar- ske stroke učinkovito kompromitiranega. Lastniki gozdov bodo slejkoprej ugotovili, da potrebujejo pomoč tudi pri kratkoročnih odločitvah ekonomske narave. Če jim jo · bodo nudili zgolj zunanji »svetovalci« (zelo verjetno celo kolegi gozdarji), ne pa z revirjem povezani gozdar, bo prišlo tudi do strokovnih konfliktov med revirnim gozdar- jem in strokovnjakom, ki bo zastopal za- sebne interese lastnika. To samo po sebi G. V. 4192 243 ne bi bilo narobe, če bo potekalo v okviru sprejete gozdarske politike in ustrezne za- konodaje . Ker pa se zavzemamo za ce- lostni - holistični način pri gospodarjenju z gozdom, bi se lahko takim problemom delno izognili. ~··:~;· Naj za ilustracijo navedem eno izmed možnosti sodelovanja revirnega gozdarja in lastnika gozda zaradi zasebnega inte- resa lastnika. REVIRNI GOZDAR IN TRGOVINA Z GOZDNIMI SORTIMENTI V sedanjih razmerah, ko je odnos med gozdarsko službo in lastniki gozdov na ničelni točki (po kakovosti pod zmrziščem in po dinamiki celo nad vreliščem), bi se veljalo posvetiti reševanju nekaterih kratko- ročnih zasebnih interesov lastnikov. Med najprimernejši mi bi bilo sodelovanje pri pro- daji gozdnih sortimentov iz zasebnih go- zdov, kar se lahko pokaže tudi kot javni interes. Izkušnje pretekle zime pri prodaji gozdnih sortimentov v zasebnem sektorju so za to dovolj dobra podlaga. S prodajo gozdnih sortimentov lastniki gozdov zadovoljujejo svoje ekonomske in- terese glede gozda. Hkrati pa preverjajo kakovost preteklih in sedanjih gozdnogo- spodarskih odločitev. Ker naj bi pri teh odločitvah zelo odločilno vplivala javna go- zdarska služba, se na neki način preverja tudi njeno delo. Prodaja lesa je eno izmed področij, kjer so lastniki gozdov izrazili visoko stopnjo zanimanja za poglabljanje znanja (MED- VED 1992, GozdV 1/1992), vendar pa ga ne najdemo v nekaterih drugih prispevkih (npr. FALKNER, SUŠEK, MEDVED, vsi v Gozd V 1 /1992) med opisi nalog, ki naj bi jih »Opravljal« revirni gozdar. Resnici na ljubo ne najdemo tudi nekaterih drugih opravil, ki bi bila povezana z merljivimi trenutnimi ekonomskimi interesi lastnikov. Visok odstotek odgovorov glede potreb po znanjih iz prodaje lesa se ne ujema s pričakovanji lastnikov po strokovni in izved- beni pomoči strokovne gozdarske službe (MEDVED 1992 GozdV 1/1992). Celo več, le 4,3% zasebnih lastnikov* je tudi v prihod- nje pripravljenih sodelovati pri prodaji lesa z gozdarji! Ali to pomeni, da lastniki zaradi izkušenj iz preteklosti ne vidijo možnosti 244 G. v. 4/92 pomoči od gozdarjev, pa tudi sami gozdarji ne, kako pomembno je to področje dela? Če je razlog za to neznanje, naj povemo, da je sistem skupne prodaje (odkupa) samo ena izmed možnosti sodelovanja strokov- njakov v trgovini z gozdnimi sortimenti. Osnovne značilnosti drobnih posestnikov gozdov so: veliko število ponudnikov, maj- hne količine lesa na lastnika, prostorska razpršenost, časovna nerednost ponudbe, relatvno majhna odvisnost dohodka iz go- zda, predvsem pa pomanjkanje strokov- nega znanja pri razvrščanju, merjenju in ocenjevanju gozdnih sortimentov. Zato so v podrejenem položaju nasproti večjim pro- fesionalnim nakupnim oziroma odkupoval- nim službam neposrednih predelovalcev lesa in tudi les nim trgovcem (v večini prime- rov šolanim in izkušenim lesarjem in go- zdarjem). V takih okoliščinah bi lahko sode- loval revirni gozdar z lastniki gozdov. V trgovni z gozdnimi sortimenti je bila lahko njegova osnovna naloga pomoč lastnikom pri zagotavljanju čim višje cene gozdnih sortimetnov. To nalogo bi lahko izpeljal: - s svetovanjem v času poseka glede na sezonska in konjunkturna gibanja cen; - z informacijami o stanju in trgu gozdnih sortimentov (konjunkturne analize); - s povezovanjem kupcev in prodajal- cev ; - s posredovanjem znanj (seminarji) o krojenju, ocenjevanju in merjenju gozdnih sortimentov ter v nekaterih primerih tudi z neposrednim sodelovanjem pri teh opravi- lih; - s svetovanjem pri sklepanju pogodb. Morda bi celo organizirali skupne prodaje gozdnih sortimentov v svojem revirju . Vse našteto se lahko nanaša tudi na prodajo žaganega lesa, s katero se name- rava ukvarjati veliko število predvsem večjih lastnikov gozda in s prodajo nelesnih goz- dnih proizvodov. Posebno vlogo bo imel revirni gozdar in celotna organizacija gospodarjenja z go- zdovi v primeru elementarnih nezgod, ko se razmere na trgu gozdnih sortimentov bistveno spremenijo. Največkrat se poslab- • Medved, M. 1991. Vključevanje lastnikov go- zdov v gozdno proizvodnjo. Magistrsko delo . BF oddelek za gozdarstvo šajo v smislu destabiliziranja cen - padca cen. Podobno se lahko pripeti pri večjem obsegu propadanja gozdov. Te naloge bo revirni gozdar lahko oprav- ljal zaradi strokovnih znanj in celotne orga- nizacije, ki bi strokovno in informacijsko podpirala take naloge. Vsaj nekoliko bi moral sodelovati v informacijskem sistemu, ki bi izbral podatke o cenah. Morda bi bile lahko to nalogo specialistov v okviru javne službe (če se oceni, da jih revirni gozdar ne zmore izvajati zaradi obsega dela), vse- kakor jih gozdarstvo ne bi smelo pasivno prepustiti lesnim trgovcem. Prva priprava na novo >>Storitev<< bi morala biti izobraže- vanje gozdarjev o trgovini z gozdnimi sorti- menti ter vzpostavljanje (že danes) ustre- zne informacijske službe. V nekaterih drža- vah take storitve javne službe lastnikom gozdov celo zaračunavajo. Seveda pa v primeru, ko revirni gozdarji sodelujejo pri prodaji gozdnih sortimentov, le-ti ne smejo biti vključeni v sistem za zbiranje podatkov, ki se nanašajo na davke, omejitev sečenj ipd. GDK: 945.4(497.12) ČAS ŠE NI PRIMEREN V trenutnih razmerah, ko se z odkupom lesa ukvarjajo tudi sedanje gozdnogospo- darske organizacije, seveda revirni gozdar kot uslužbenec GG nima interesa strokovno sodelovati z lastnikom kot prodajalcem, da bi le-ta dosegel čim višjo ceno, saj zastopa drugačne interese. Gozdna gospodarstva morajo zaradi ekonomskega preživetja tudi trgovati z gozdnimi sortimenti. To pa po- meni čim ceneje kupiti in čim dražje prodati. Zato so jim neinformiranost ponudnikov o cenah, neznanje ocenjevanja kakovosti ter njihove osebne stiske objektivno v prid. Seveda za »strokovnost« kot univerzalno vrednoto in etiko tu ni prostora. V prihodnjih razmišljanjih o vlogi revir- nega gozdarja bi torej veljalo upoštevati tudi sodelovanje vsaj pri nekaterih ekonom- skih interesih lastnikov gozdov. Za prehod na tak način dela bodo potrebna desetletja tako pri lastnikih kot pri · gozdarjih in temu primerna razvojna vizija in organiziranost gozdarstva. Milan Šinko Delo Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani pod drobnogledom V letu 199~ je Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo (IGLG) izdal obsežnejša pu- blikacijo z naslovom »Forschung der Wal- doekosysteme und der forstlichen Umwelt. Bericht uber die Forschungszusammenar- beit Slowenien - Osterreich 1990". Kot je razvidno iz podnaslova, gre za sodelovanje, ali točneje rečeno, za pomoč iz tujine, ki sta ga omogočila: Ministerium fur Wis- senschatt der Republik Osterreich in Sekretariat za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. V omenjeni publikaciji se bom osredotočil le na tisti del, ki je zajet v projektu Wald - Wild ali točneje, na obsežnejši prispevek, ki ga je napisal g. Janez Čop, dipl. biol. na straneh 169-202. še posebej me je pritegnil del »njegove- ga" prispevka na straneh 184-188, ki obravnava vpliv rastlinojede divjadi na go- zdove, saj sem se s to tematiko ukvarjal tudi sam. Zelo sem bil presenečen, saj sem na strani 184 pri branju prvih stavkov ugotovil, da berem povzetek svoje razprave »Vpliv rastlinojede divjadi na jelendolske gozdove v Karavankah in Kamniških Alpah•< iz leta 1986. Ob nadaljevanju branja ni bilo težko ugotoviti, da je g. J. Čop dal dobesedno prepisati dva povzetka mojih razprav iz leta 1986 - brez moje vednosti. Pri tem pa je zamolčal moje ime tako v kazalu (glej kopijo kazala) kot tudi na strani 184, kot je navada pri dobesednem citiranju avtorja. G. V. 4/92 245 Kopija kazala: Projrlat: WALD - W J I,D Rol~ildt~wlrl•~haflung in den Karawank~n von Jane~ Cop ..•..• 169 VOMWORT ••••••••••••••••••••••••••••• • ••••••••••••••••••••••••••••••••••• l 69 A I.LC.)IfE 1 Mr. BF:URT!: 1 UIHG •••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••• 1 7 1 PllOBI.ENATI JI: ••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••• 171 EI"IC~ HAUPTOA~ Uf.R~~ DAS aaT WILD IN !~ENitM .....••...•.•.•....•... 173 \'Otl'lT!lLVNG DER Ranti LDH!GI CDIEIJIISOlA"- UR.AV4Hitflll ••••••••••••••••••••• 176 (JNIGF.S UERr.R DAS ROTWILD J~ lARAWANlr.N ..•...•••••••.•.•••••.•••.•••.••. 178 llf.R i 1 "'LUSS D~ Pf'!.ANUJf nt~Milf01.:3 W 1 LDES 1 M J nllft)()(.- TAL IH llARAWAHit!M Gli:BfRCI •••••••••••••.•.••••••••••.••••••.••••••••• 184 thllellun~ und dl• Prob1 .... tellul'l(· .....••.•• , •••..••.....•....•.•. 184 Dl• Unl•rauchuna••j"lhodik ... ,,, •. , ....•.. , .•..••...•.•..•••....••.• 184 DOl El "f'LUS! DE:S SOIALt.14Wl LDIS AUP WALDVDJUbGUJIO IM ODliT ~ JElEUlG-ItoiJU IN. DP lARAWAJ(UJf UND sntHD ALPD (I!ILDW'DUP) .• 188 Kopija dela strani 183: S. ln den Jahren 1982 und 1983 hat MitArbeit..er unaerea Inalitut..ea Dr. H. .Accett.o in Jelendol und im Jahre 1985 in den Waeldern von Kokra die grundlefende Abhandlung; "Einwirkunmg dea Prlanzen fres&en- den Wildea aut die Waelder" in beiden Einheiten in Karawanken ausgear- beitet. Er hat elne gruendliche Anal:rae dea Verbiasumfangea an Nadalje sem brskal za morebitnimi poprav- ki, kjer bi bil citiran avtor. Pogledal sem še v seznam citirane literature in njegov pri- spevek na strani 183, ter končno le opazil svoj priimek. Pri tem (glej kopijo dela strani 183 spodaj) je g. J. Čop naredil več spodr- sljajev: pozabil je omeniti »bivši« delavec IGLG, spremenil je naslov mojih razprav iz leta 1986, pozabil omeniti, na kateri strani se pričneta moja, v nemščino prevedena povzetka, ter na ta način zavajal bralce o samostojnem avtorstvu prispevka. Seveda toliko spodrsljajev naenkrat g. J. Čop po mojem mišljenju ni naredil naključ­ no. Da bralcem pojasnim ta njegov spodr- sljaj, moram navesti nekaj dejstev v prete- klosti. Čas mojega delovanja na IGLG je bil od leta 1981 do 1987. Leta 1986 sem tam zaprosil za naziv višjega znanstvenega sodelavca. Za presojo mojega dela je bila imenovana komisija, katere člani niso bili strokovnjaki na področju fitocenologije in ekologije divjadi. Zato so morali poklicati na pomoč strokovnjaka od drugod, vendar nje- gove pozitivne ocene niso upoštevali. Na- ziva višjega znanstvenega delavca tam ni- sem dobil. Tega mi je za ista in v istem času predložena dela podelila Habilitacijska komisija Univerze v Ljubljani. Seveda sem si po primernih pismenih 246 G. v. 4/92 Waldptlanr;en aut Dauerforachunga- tlaechen auagefuehrt. Zu•ammenfaa- au n1 erllta.ehnter Abhandlun g wlrd zur Gaenze anaetuehrt - fetrennl fuer Jelendol und Ju:ereko-kokra. ~ide Abha.ndlungen wurden im Sa.m- melband der For•tund Hoh.llfirtachatt Nr. 27, Seiten 37-88, Jahrgan~ 1986 und ln demeelben Jahr. ·noch in der Nr. 28, Selt..en 31-80 veroeftenilichl. pripombah na delo inštitutske komisije, ki so se ilegalno širile iz sobe v sobo IGLG, le prislužil naziv - heretik. Po teh in drugih dogodkih, in to velja še danes, ni dobro na IGLG naglas omenjati ali citirati mojega imena (primere za to si lahko že povprečni poznavalec domače fitocenološke literature ogleda kar na stra- neh 133 in 146 omenjene publikacije). Tega se je dobro zavedal tudi g. J. Čop. Da bi bila »koza cela in volk sit«, se je odločil, da prikrije moj priimek v kazalu in na strani 184. Morda je to moral storiti? Ne morem mu sicer očitati, da je moje avtorstvo skušal prikriti v celoti . Skušal ga je prikriti, kolikor se je pač dalo. Ob koncu pa se lahko bralec kot tudi jaz vprašava, kako si g. J. Čop in seveda z njim IGLG, zamišljata bodoče sodelovanje z evropsko priznanimi znanstvenimi institu- cijami naše sosede Avstrije? S prepisova- njem in nepravilnim citiranjem povzetkov razprav nekdanjih delavcev IGLG gotovo ne! Končno je to kaznivo dejanje. S takim početjem g. J. Čop meče slabo luč nase, na Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo in, kar je najhuje, tudi na tiste delavce, ki si zamišljajo sodelovanje s tujino le na osnovi kreativnega dela. dr. Marko Accetto STROKOVNA SREČANJA GOK: 377.2:971 Srečanje - Delavnica »Seilbringung« Ort/Gmunden (Avstrija), 27.-30. april 1992 Universitat fur Bodenkultur iz Dunaja in Institut fur Forsttechnik sta od 27. do 30. aprila 1992 organizirala drugo »delavni- co« v kraju Ort/Gmunden v Avstriji. Udeležba je bila mednarodna in precej številčna, saj je sodelovalo 40 udeležencev. Poleg številnih Avstrijcev so se »delavnice« udeležili tudi Italijani, Švicarji, Madžari in en Iranec. Iz Slovenije sva bila dva. Dr. Boštjan Košir je imel tudi referat. Vodja odlično organizirane >>delavnice« je bil prof. A. Trzesniowski, predstojnik z Univerze na Dunaju . Gozdarski izobraževalni center, v kate- rem smo prebivali in delali, leži tik ob obali prelepega jezera Traunsee, ki spominja na naše Blejsko jezero, saj so tudi tu zgradili cerkev na otočku, ki je povezan s kopnom le z lesenim mostom. Prijetno smo bili presenečeni nad prostori centra, ki so v odlično obnovljenem in delno restavriranem gradu. Celotno grajsko po- slopje so prekrili z izvirno leseno kritino. Prvo nadstropje so spremenili v bivalne prostore, ki se lahko primerjajo s hotelskimi. Tudi atrij je urejen vzorno, ohranili so tudi star vodnjak. Pritličje so delno prizidali in uredili prijetne in funkcionalne predavalni- ce. Lahko se pohvalijo tudi z lastno kuhinjo z okusno hrano, o kateri smo se tudi sami prepričali. Poleg tega gozdarskega izobraževal- nega centra imajo v Avstriji še enega- ob Osojskem jezeru. Obe ustanovi sta odlično opremljeni z vsemi stroji in orodji za nazo- ren praktični pouk. Ob Osojskem jezeru imajo v neposredni bližini lasten gozd, kjer lahko nemoteno izvajajo terenski pouk. Pro- gram izobraževanja je zelo pester in je namenjen vsem profilom in stopnjam izo- braževanja na gozdarskem področju. Program našega dela je bil zelo raznolik in zahteven, saj smo delali cele dneve. Predstavljeno je bilo prek 15 referatov, ki jim je sledila diskusija. Predstavniki posa- meznih dežel smo na kratko predstavili gozdarstvo v svojih deželah. Celotno delo je bilo usmerjeno k žičnič­ nemu spravilu. Zelo zanimiva sta bila dva referata o razvoju tega spravila v družbenih in še posebno v zasebnih gozdovih v Avs- triji. Dipl. ing. Pertlik je razvil in demonstriral zelo zanimivo metodo merjenja napetosti obremenjenih vrvi. To so v bistvu dinamične meritve na podlagi frekvence v vrveh. Izde- lal je tudi program, ki omogoča na ekranu sprotno odčitavanje napetosti v posame- znih vrveh med obratovanjem naprave. Re- zultati teh raziskav bodo zelo koristni pri bodočem konstrukcijskem in tehnično teh- nološkem razvoju žičnih naprav. Obiskali smo enega največjih proizvajal- cev žičnih vrvi Teufelberger v kraju Weis. V tovarni, ki je skoraj nova in opremljena z najsodobnejšimi stroji, smo se spoznali s proizvodnjo ter konstrukcijami in uporab- nostjo žičnih vrvi. Ogledali smo si tudi različne načine preizkušanja trdnosti ozi- roma kvalitete izdelanih vrvi. V veliki meri uporabljajo tudi pasove iz umetnih mas, ki marsikje zelo uspešno nadomeščajo žične vrvi. Predstavniki znanih proizvajalcev žičnih naprav: Gantner, Koller, Konigswieser in Voest so nam predstavili svoje poglede na probleme in prihodnost žičnih naprav. Zelo živahna diskusija se je razvila po referatu, v katerem je referent predstavil predpise, oziroma navodila za delo z žičnimi naprava- mi. Nekateri udeleženci so bili mnenja, da so predpisi neživljenjski in birokratski. Na terenu smo si ogledali praktično mer- jenje napetosti v vrveh in merjenje ropota. Novost nam je predstavil tudi znani pro- izvajalec Gantner. Posebnost je v tem, da je vlačilno povratna vrv brezkončna, pove- zana z znanim vozičkom Sherpa, ki je G. V. 4/92 24 7 radijsko voden. Napeto, brezkončna vrv poganja boben v obe smeri. Prenos je izveden tako, da je vrv ovita na boben. Z vrtenjem bobna se v isti smeri premika tudi brezkončna napeta vrv in z njo tudi voziček. Izvedba je vsekakor zanimiva, čeprav je potrebno vrv spletati za vsako traso glede na njeno dolžino. Prednost pa je v tem, da je pomik vozička v obeh smereh in da je vodenje vozička precej enostavno. Videli smo tudi več zelo zanimivih podrobnosti pri montaži, sidrenju z vrvmi in delu teh strojev. Zanimiva sta bila tudi referata o pJanira- nju del z računalniško obdelavo ter izdelava kalkulacij in način ugotavljanja stroškov pri tovrstnih delih. Strokovna stališča avstrijskih gozdarjev so močno usmerjena k okolJu primernem načinu gospodarjenja z gozdovi. Intenzivno opuščajo večje goloseke in se usmerjajo k naravnemu pomlajevanju gozdov. Na področju pridobivanja gozdnih lesnih proizvodov vedno bolj uporabljajo »mehko tehnologijo((' med katero sodi tudi žičnično spravilo. Uporabljali bodo bio-olja, kataliza- torje ter široke pnevmatike pri traktorjih, s ZAHVALA Pozdravljeno zeleno drevo V sredo, 15 .. 4. 1992, je bil za učenc.e S. razredov na Osnovni šoli _Jože Moškrič v Jaršah naravoslovni dan kot zaključek celo- letnega projekta POZDRAVLJENO ·ZE- LENO DREVO. Na površini, ki pripada šoli, smo posadili 290 dreves, pa tudi nekaj okrasnega grmi- čevja in rož. Drevesa nam je podarilo Goz- dno gospodarstvo Ljubljana, Gozdni obrat Škofljica, njegovi strokovnjaki pa so tudi vodili celotno akcijo sajenja. Zdi se nam potrebno in želimo se javno zahvaliti Goz- dnemu obratu Škofljica, prav posebno pa smo hvaležni gospe Alenki Kristan, ki je učence in mentorje skrbno in zanesljivo vodila pri načrtovanju in pripravah na ta praznik. Prav to želimo povedati, da je bil ta dan za nas resnično praznik. Učenci in njihovi 248 G. V. 4/92 čimer bodo zmanjšali negativne vplive na okolje in poškodbe v sestojih. Pri izboru tehnologij upoštevajo ekološke, ekonom- ske, ergonomske in tehnološke vplive. Pou- darjajo predvsem dvoje: varstvo narave (gozda) in varnost človeka. Tudi glede optimalne odprtosti s promet- nicami nekateri menijo, da bi jo lahko zni- žali . Prijetno je bilo slišati njihova stališča pri gospodarjenju z gozdovi, saj so naša skoraj v celoti enaka. Veseli nas, da je s tem potrjena pravilnost našega dela v gozdar- stvu . Prof. Trzesniowskiju in njegovemu teamu čestitamo za odlično organizacijo in pro- gram 'delavnice' »Seilbringung((, Zaključim naj z mislijo, da smo vsi udele- ženci »delavnice« enotnega mnenja, da smo v teh štirih dneh spoznali veliko nove- ga, izmenjali izkušnje in sklenili nova po- znanstva, kar je vse predpogoj za naše mednarodno vključevanje. .. mag. Zdene Otrin mentorji smo pri delu uživali in se veselili ob pogledu na pravi gozd mladih drevesc, naučili pa smo se tudi, kje in kako drevo pravilno posadimo in kako ga negujemo. Pa še nekaj novega smo doživeli in zvedeli. Še vedno se najdejo ljudje, ki so priprav- ljeni pomagati, ne za plačilo niti ne za kakšno posebno zahvalo" ampak zato, ker to želijo, ker vedo, da je to potrebno. Veliko smo pridobili vse te ure, ko smo delali z gospo Alenko, in le želimo si lahko, da bi bilo povsod veliko takšnih ljudi, kot so strokovnjaki z Gozdnega obrata Škofljica. Učenci 5. razredov Osnovne šole Jože Moškrič (Ljubljana) in njihovi mentorji KNJIŽEVNOST GDK: 38(021) Gozdno gradbeništvo ŠAVELJ Marjan: Gozdno gradbeni- štvo: učbenik, Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1992, strani 210. Marjan šavelj, dipL inž. gozdarstva, velik praktik na področju gozdnega gradbeni~ štva, si je s pisanjem novega učbenika naložil zelo zahtevno delo. Kot honorarni predavatelj za predmeta gozdno gradbeni- štvo in geodezija na srednji gozdarski šoli v Postojni je čutil potrebo po strokovnem gradivu za področje gozdnega gradbeni~ štva, pripomočku pri pedagoškem procesu. Dobro seznanjen s problemi, s katerimi se je srečeval in jih reševal v praksi, se je odločil, da svoje bogato znanje in izkušnje posreduje v obliki učbenika tudi mladim gozdarjem. V ta namen je že leta 1982 napisal učbenik Gozdno gradbeništvo, na- menjen srednješolskemu izobraževanju - smer gozdar, pravkar izšel učbenik pa je namenjen izobraževanju profila - gozdni tehnik. Nova knjiga je napisana kot učbenik za srednjo šolo in ne kot obsežno strokovno delo, hkrati pa kot neke vrste strokovni priročnik lahko služi tudi ostalim kadrom v gozdarstvu pri reševanju vsakdanjih proble- mov iz gozdnega gradbeništva. Obseg uč­ benika določa učni načrt, zato je bilo avtorju pogosto zelo težko posamezne teme razlo- žiti hkrati kratko, pa vendar dovolj izčrpno za uporabo v operativi. Vsebina učbenika je razdeljena v dve vsebinsko združeni celoti, pri čemer je dokaj podrobno razčle­ njeno področje gradnje in vzdrževanja goz- dnih prometnic, v drugem delu pa so po- dane tudi minimalne osnove urejanja hu- dournikov. Učbenik je razčlenjen v več poglavij, ki opisujejo naslednjo strokovno vsebino: - Obseg gozdnega gradbeništva - Promet, prometnice in značaj promet- nic - Gradiva - Hribine, v katerih gradimo - Miniranje in razstreliva - Gradnja cest - Gradbeni stroji Poškodbe na vozišču in vzdrževanje cest - Vlake - Kataster gozdnih cest - Minimalne osnove urejanja hudourni- kov V uvodnem poglavju avtor opiše področje dela gozdnega gradbeništva, ki zajema vsa dela od načrtovanja do gradnje novih goz- dnih prometnic, njihovo vzdrževanje ter po- sodabljanje, kot tudi urejanje hudournikov in njihovo umirjanje . V drugem poglavju so podrobneje razlo- ženi posamezni važnejši termini, kot je transport, prevoz, transportna naprava, transportno sredstvo, transportna razdalja; prikazana je tudi razčlenitev gozdnih pro- metnic in njihov pomen za gozd in gospo- darjenje z njim ter način izračunavanja odprtosti gozdov. Glede na pomen ceste, vrsto vozišča, lego ceste, pa je prikazana tudi razvrstitev vseh cest v prostoru. V tretjem poglavju obravnava avtor naj- važnejše gradbene materiale, ki jih uporab- ljamo pri gradnji in vzdrževanju cest. Na- vaja njihove najpomembnejše lastnosti, na- stanek in uporabo v medsebojni kombinaci- ji. Podrobno opisuje tudi različna veziva, kot so apno, cement, bitumen, ki jih uporab- ljamo za stabilizacijo slabo nosilnih tal. četrto poglavje obravnava vrsto hribine in njene lastnosti kot enega najpomembnej- ših dejavnikov pri odločanju o izbiri ustre- zne tehnologije gradnje gozdnih prometnic. Zelo pomembno je peto poglavje, kjer avtor podaja osnove o razstrelivih in minira- nju, s čimer se srečujemo pri gradnji goz- dnih prometnic v trdni hribini. Opisane so posamezne vrste razstreliv, uporaba le-teh ter način in sredstva za njihovo iniciranje (vžig), različni načini postavljanja min kot tudi različni načini skladiščenja samih raz- streliv. Glede na veliko nevarnost, ki jo G. V. 4/92 249 prinaša delo z eksplozivnimi snovmi, so navedena tudi najnujnejša napotila za varno delo z razstrelivi. Kot najobsežnejše poglavje v učbeniku je opisana gradnja cest. V njem avtor na enostaven in razumljiv način opisuje posa- mezne važnejše elemente ceste (cestno telo, brežina, vozišče, hodnik, . . . ) potrebne razširitve v krivinah, različne načine odvod- njavanja, pomembnejše objekte, kot so podporni zidovi, kašte, idr. Med drugim navaja tudi sestavo potrebne dokumenta- cije - načrtov, ki so potrebni ob vsaki gradnji gozdne ceste, kar ponazarja tudi s konkretnim primerom. Sledi opis dela pri pripravi gradbene površine in v nadaljeva- nju tudi opis poteka dela pri sami izgradnji gozdne prometnice. V omenjenem poglavju avtor podrobneje obrazloži tudi različne načine stabilizacije slabo nosilnih tal ter zavarovanje in ozelenitev brežin, ki nasta- nejo pri gradnji prometnice. V poglavju o gradbenih strojih so opisani in s številnimi slikami prikazani različni gradbeni stroji, ki pri gradnji gozdnih pro- metnic vse pogosteje zamenjujejo človeka pri težkem fizičnem delu. V naslednjem poglavju avtor opisuje tudi številne možne poškodbe, ki nastajajo na prometnicah zaradi različnih atmosferskih vplivov, prometa, nepravilne izgradnje, idr. V nadaljevanju pa opisuje tudi različne načine vzdrževanja gozdnih cest in to od rednega vzdrževanja do večjih popravil, ko prometnica brez temeljite obnove ne zago- tavlja več varne vožnje. V devetem poglavju so v učbeniku pred- stavljene tudi gozdne vlake, pri čemer avtor analizira pomen imenovanih prometnic pri spravilu lesa, navaja različne načine trasi ra- nja vlak ter opisuje njihovo izgradnjo, v zaključku pa opisuje tudi različne načine vzdrževanja vlak. 250 G. V. 4/92 Na koncu je avtor v posebnem poglavju obdelal tudi minimalne osnove urejanja hu- dournikov. Analizira številne vzroke za na- stanek hudournikov, njihovo škodljivo delo- vanje in posledice, ki se odražajo v prosto- ru, nakazuje pa tudi številne možne rešitve za preprečitev ali poznejšo sanacijo tako nastalih poškodb. Glavna odlika učbenika je, da na zgoščen in enostaven način prikazuje bistvo obrav- navane vsebine, ki jo ponazarja tudi s številnimi fotografijami in ilustracijami. Uč­ benik kaže, da je avtor dolgoleten praktik, ki je opazoval in tudi sam reševal številna strokovna vprašanja na področju gozdnega gradbeništva. Naj zaradi občutljivih časov na koncu vendarle omenimo drobno lepotno pomanj- kljivost knjige, na katero nas je opozoril avtor sam. Zaradi nerazumljivo počasnega tiska, očitno počasnejšega od naših dru- žbenih dogajanj, v učbeniku »naše« in "Pri nas« pomeni še vedno jugoslovansko, v Jugoslaviji. To seveda v ničemer ne zmanj- šuje uporabnost učbenika. Naj ostane "živ« spomin na preteklost in na prelomno leto 1991 . Z novim učbenikom sta Gozdarski šolski center in gozdarska operativa dobila nov strokovni pripomoček, ki bo prav gotovo v veliko pomoč vsem, ki delajo na področju gozdnega gradbeništva. številni nestro- kovni posegi v gozdnem prostoru, med drugim tudi gradnja gozdnih prometnic, lahko odločilno vplivajo na stabilnost dolo- čenega gozda, zaradi česar je naše stro- kovno znanje še toliko pomembnejše. Borut Bitenc GDK: 228.81(048.1) Dušan Mlinšek: Pra-gozd v naši krajini Letos je v založbi Državne založbe Slo- venije izšel ponatis knjige prof. dr. Dušana Mlinška »Pra-gozd v naši krajini". S tem je založba dala ponovno v javnost delo, ki je bilo na edinstven način napisano in obliko- vano, njegova vsebina pa je daleč presegla okvirje gozdarske stroke. Tako je tudi širša slovenska javnost dobila delo, ki že lep čas navdihuje gozdarsko stroko pri odpiranju novih, bolj sonaravnih gojitvenih poti. To ~tudijo smo dobili v trenutku, ko slo- vensko gozdarstvo preživlja latentno krizo, predvsem zato, ker se v gozdovih gospo- dari dokaj nenaravna, torej na način, kot so ga pred več stoletji v evropsko gozdar- stvo uvedli prednamci, navdihnjeni z meha- nističnim filozofskim pogledom. Ta pogled, poln vseh mogočih šablon, so si namreč izposodili od drugih gospodarskih dejavno- si , zlasti od industrije. Ta pogled je vse od 18. stoletja imela gozdarska stroka za osnovo pri oblikovanju tedanjih gojitvenih konceptov. Kljub temu, da si je zlasti v obdobju zadnjih 30 let gozdarstvo prizade- valo, da bi se gojenje gozdov preusmerilo v bolj naravne tokove, le nismo doživeli tako masovnega preobrata, da bi lahko rekli, da smo se celovito preusmerili na nova pota sonaravnega gojenja gozdov. To pa ne pomeni, da v slovenskih gozdovih ni bilo sonaravnih gojitvenih prizadevanj . Med te zlasti spada izločanje pragozdov in nad 9000 hektarjev drugih gozdov, ki so odtlej prepuščeni naravnemu razvoju. Poleg tega so po celi Sloveniji zasnovana jedra, kjer gozdove gojijo sonaravne. To so hkrati prvi zametki prihodnjega načina gojenja go- zdov. Žal pa so gospodarski gozdovi danes precej revni, ker je v njih vsestransko odpo- vedala samodejnost. Odpovedali so celo pomladitveni mehanizmi, ali pa so ti postali zelo enostranski. ln prav ti mehanizmi so zaradi samoohranitvenih zmožnosti in za- radi učinkovitega delovanja različnih dreve- snih vrst prepotrebni za obstoj in normalno delovanje gozda. Razloge za takšno stanje je iskati v nekaterih neprimerno privzgoje- nih značilnostih naših gospodarskih go- zdov. Mednje zlasti spada strukturna unifor- miranost, ki med drugim povzroča revščino v sestavu drevesnih vrst. Nemajhna težava naših gozdov je tudi skromna količina v njih akumuliranega lesa, ki sicer omogoča go- zdovom, da nemoteno delujejo. Ta spoznanja o šibkostih gospodarskih gozdov smo dojeli šele, ko smo vsaj do neke mere spoznali pragozd. Z raziskavami pragozdnih ostankov v Sloveniji in še zlasti s študijo prof. Mlinška »Pra-gozd v naši krajini<< smo dobili številne trdne materialne dokaze o vprašanjih, zakaj v naravnem gozdu delujejo določeni mehanizmi tako samodejno in v njem uravnavajo strukturna in teksturna razmerja. Pri tem gre predvsem za številne raznolikosti, ki uravnavajo tudi raznoterost drevesnih vrst in hkrati varujejo gozd pred določenimi zunanjimi neugod- nimi naravnimi dejavniki. O tej raznolikosti pravi prof. Mlinšek v svoji študiji takole: »Raznolikost življenjskih razmer in velika raznoterost vrst v pragozdu omogočila sa- modejno uravnavanje med posameznimi vrstami. Prav zaradi vsestranske raznoliko- sti učinkovito delujejo samodejni mehani- zmi in se ne more premočno razviti ena vrsta na račun druge. (( Glede akumulirane količine lesa v prago- zdu pa prof. Mlinšek razmišlja takole: "Pragozd nas opozarja, da velika mno- ži na lesa v pragozdu ni razkošje narave, temveč eksistenčna nuja in eden od meha- nizmov, ki varuje gozd, da preživi v ne- nehno nepredvidljivi igri narave.<< S temi spoznanji o delovanju številnih dejavnikov v pragozdu se spreminjajo tudi naši filozofski pogledi na gozd. Prav ti nas usmerjajo, da opustimo zastarele poglede matematičnega predalčkanja v gozdovih, ki so pripeljali do uniformiranosti in hromljenja številnih funkcij današnjega gozda. Spoznanja o pragozdu pa tudi resnica o nebogljenosti gospodarskih gozdov, ki nam jih ponuja ta študija, so v slovenskem gojenju gozdov velika prelomnica. Prav na tej prelomnici bi morali dosedanje poeno- G. V. 4/92 251 stavljeno in dokaj uniformirano gojenje go- zdov prepustiti preteklosti in se v prihodnje lotiti gojenja, ki ponuja bogatejši gozd, znan po raznovrstnosti, raznoterosti in vseh dru- gih lastnostih, ki so značilne za naravni gozd. Poleg znanstvenih in strokovnih vrednot, ki jih avtor ponuja gozdarski stroki, je delo IZ TUJEGA TISKA GDK: 907.1 (048.1) Vrtnarji podzemlja pisano lahkotno in lirična, pa je zato do- stopno tudi nekoliko širšemu krogu bralcev. Zato zelo cenim to študijo in upam, da nas bo usmerila na povsem nova pota v gojen ju gozdov, na pota sonaravnega goje- nja gozdov. dr. Franjo Kordiš Young, S.: Gardeners of the Underworld, New Scientist, 4. avg. 1990 Delovanje živali pod zemljo je zelo po- membno za naravne sisteme, a še dokaj skrivnostno. Avtor opisuje različne primere, kako lahko te živali človeku koristijo ali pa tudi škodijo. Ekološka vloga teh organizmov je zelo pomembna, tako na kopnem kot v morju. Primer so morski črvi (Arenicola marina), ki živijo v priobalnih sedimentih, s katerimi se hranijo. S kopanjem rovov zračijo sedi- mente in pospešujejo mikrobiološko raz- gradnjo. Površina med sedimenti in vodo je zato do 1 000-krat povečana. So tudi »vrtnarji« -skupaj s kupi nehranljivih sedi- mentov izločijo bakterije, ki potem same proizvajajo hrano. Ti črvi predstavljajo tudi pomemben vir hrane za ribe. Tudi za kopenske živali velja, da obračajo tla in prinašajo hranila na površino. Dežev- niki, na primer, obdelajo zemljo bolj učinko­ vito kot vsak plug. Talne živali imajo npr. veliko vlogo pri naseljevanju gore Sv. He- lene s tem, ko prinašajo tla in semena na vulkanski pepel. Okoli brlogov jazbecev, zajcev ali okoli mravljišč najdemo drugačno vegetacijo, kot v okolici (nitrofilne rastline- bezeg, kopriva). Zanimiv primer, kako podzemne živali vplivajo tudi na videz krajine, je Južna Afrika. Tam se pogosto pojavljajo »heuwel- tjies« - kupi 30m premera, 2m visoki, za 252 G. V. 4/92 katere zoologi menijo, da so kombinirano delo podzemnih termitov in krtastih podgan. Ti kupi imajo veliko bolj plodna tla kot okolica, bolje zadržujejo vodo in imajo za 30-40% bolj pestro floro. Zato so jih kmetje v glavnem vse kultivirali. Vpliv te pomembne skupine živali pa je lahko za človeka tudi škodljiv. Jazbečji sistem, na primer, vsebuje preko 360m rovov na 750m2 in zato predstavlja resen problem za kmeta. Podobno velja za krtine, mišje luknje ... V ldahu so miši in podgane naselile odlagališče jedrskih odpadkov in s kopanjem prenašajo kontaminirane snovi. Podobno je v Irskem morju, kjer živali v sedimentih sproščajo plutonij, odložen iz jedrske elektrarne. Sklep prispevka je, da so podzemne živali tako pomembne, da jih ne smemo podcenjevati. To velja tudi za nas gozdarje. Manjka nam določeno temeljno znanje o življenju v tleh. Ker določenih, za življenje nujnih, povezav in procesov ne bomo nikoli spoznali, zahteva to od nas sonaravno gospodarjenje, pot malih korakov in kogni- tivni pristop (princip »črne skrinje«!). Vid Preložnik GDK: 907(213) Zastrupljen plen v osrčju Afrike HUMPHREY, C.: Poisoned prey in the heart of Africa, New Scientist, 24. november 1990. Avtor članka je priznan angleški ornito- log, član British Trust for Ornitology in je veliko raziskoval ptičji svet Afrike. Pesticida DOT in dieldrin sta bila zaradi usodnih posledic na ekosistemih v zgodnjih sedemdesetih letih prepovedana tudi v ve- čini dežel v razvoju. Med najbolj prizadetimi so bile ptice roparice. V naslednjih letih si je mnogo ogroženih populacij ptic roparic opomoglo, vendar ne vse enako dobro. Ameriški ornitologi so iskali vzroke in ugo- tovili, da imajo sokoli selci, ki so jih ujeli med migracije iz zimovališč centralne in južne Amerike, v tolšči akumulirano toliko DOT, daje onemogočeno uspešno razmno- ževanje populacij (do podobnih odkritij so prišli tudi evropski ornitologi, ko so razisko- vali sokola selca, ki zimuje v Afriki). Ta odkritja so pomenila veliko presene- čenje. Do takrat je veljalo prepričanje, te- melječe na starejših raziskavah, da so or- ganski kloridi v aridnih področjih relativno neobstojni. Procesi organske in anorgan- ske razgradnje naj bi potekali zaradi disper- giranosti (močni vetrovi), intenzivne insola- cije in visokih temperatur vsaj dvakrat hi- treje kot v območjih z zmerno klimo. Ornitologi so težko dokazali, da procesi akumulacije organskih kloridov ogrožajo afriške in evropske plenilce. V Afriki prak- tično ni ustreznih raziskovalcev, poleg tega ptiči gnezdijo na skritih in nedostopnih me- stih. Med leti 1979 in 1988 je bilo v centralni Afriki objavljenih samo 20 študij o plenilcih. Zato so uporabili tudi gradivo iz evropskih in ameriških raziskav . Evropski in ameriški plenilci imajo podobne fiziološke odzive na organske kloride kot afriški. Vpliv DOT-ja in dieldrina so proučevali z meritvijo ostankov pesticidov v možganih mrtvih ptic in v jajcih. Podatki iz dvajsetih afriških študij so poka- zali, da je šest vrst plenilcev akumuliralo toliko DOT-ja, da količina že povzroča upa- danje populacije zaradi tanjšanja jajčnih lupin. Najvišje koncentracije DOT-ja so imele populacije plenilcev iz gosto naselje- nih predelov Afrike. Prepoved ali omejitev porabe pesticidov, kar so storile mnoge dežele tretjega sveta, ni tako enostavno, kot se zdi. Organski kloridi so odigrali ključno vlogo pri kontroli raznih nalezljivih bolezni in zaščiti hrane v Afriki. Naštejmo jih nekaj: komarji anophe- lene (prenašalci mrzlice), ce-ce muha (spalna bolezen), kobilice, rožnati črv na bombažu, termiti, zaščita semen. Doze, priporočene v Afriki, so 1 O do 1 OO-krat višje od tistih, uporabljenih v Angli- ji, ko je v šestdesetih letih prišlo do množič­ nih poginov golobov in plenilcev. Zaradi intenzivne rabe DOT-ja in dieldrina so mot- nje ekosistemov v Afriki kljub manjši persi- stenci pesticidov, vsaj enakovredne tistim v Evropi. V območjih z zmerno klimo je v zimskem času rastlinstvo in živalstvo večinoma v stanju delne ali popolne dormance. V pre- težnem delu Afrike življenjski procesi niso ciklična upočasnjeni, čeprav nastopi v arid- nih in semiaridnih predelih dormanca zaradi suše. Zato pomeni uporaba •>poceni<' pesti- cidov v Afriki preživetje za človeka, njegove črede in poljščine. Zaradi vsega navedenega ni opravičila za nadaljnjo rabo organskih kloridov v Afri- ki, čeprav bi bilo neodgovorno zahtevati takojšnjo prepoved. Prav tako je malo opra- vičila za razvite države, da ne omogočajo tretjemu svetu nakupa in prenosa tehnologij za izdelavo trenutno dražjih vendar manj nevarnih nadomestnih kemičnih snovi, kot so piretroidni pesticidi, feromoni ipd. Jurij Diaci G. V. 4/92 253 Novosti iz zakonodaje 15. maja 1992 je bil namesto dr. Jožeta Osterca za ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano imenovan mag. Jože Protner. ZAKON O GOZDOVIH Osnutek zakona o gozdovih sta obravnavala in sprejela: zbor združenega dela 8. aprila 1992, zbor občin 22. aprila 1992. Družbenopolitični zbor je osnutek zakona o gozdovih obravnaval 12. maja 1992, sprejel pa 27. maja 1992. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano bo na osnovi pripomb na osnutek zakona pripravilo predlog zakona. Glavne vsebine zakona so s sprejetim osnutkom potrjene, zato upamo, da bomo zakon v l. 1992 res dobili. ZAKON O SKLADU KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ IN GOZDOV 9. aprila 1992 je Vlada sprejela sklep, da pošlje predlog zakona v skupščinsko proceduro. Zakonodajno-pravna komisija pri skupščini RS je obravnavo odložila in zaprosila novo Vlado za stališče v zvezi z nadaljnjim postopkom obravnave in sprejemanja. ZAKON O DENACIONALIZACIJI 31. marca 1992 30. aprila 1992 15. maja 1992 22. maja 1992 je bil objavlj·en odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16). je bila že objavljena njegova dopolnitev {dodani so kriteriji za vrednotenje trajnih nasadov) (Uradni list RS, št. 21). je bilo dodano še navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premože- nja (določeno je, da se povečanje oziroma zmanjšanje vrednosti gozdov ne ugotavlja, če je bilo z gozdovi od podržavljanja gospodarjeno po gozdnogospodarskih načrtih) (Uradni list RS, št. 23). je bila objavljena tudi odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24). ZAKON O VARSTVU NARAVNE IN KULTUR NE DEDIŠČINE 29. maja 1992 254 G. V. 4/92 je bil v Uradnem listu št. 26 objavljen zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o naravni in kulturni dediščini (poenostavljeni so postopki za zavarovanje naravne ali kulturne dediščine). Anica Zavrl-Bogataj Iz dejavnosti splošnega združenja gozdarstva V skladu z dogovorom je bila pripravljena in podpisana pogodba med Splošnim združenjem gozdarstva Slovenije in podjetjem Studio Marketing za izvedbo naloge "Akcija komuniciranja za osveščanje javnosti o vlogi gozdov in pomenu gozdnega gospodarjenja«. S to nalogo naj bi bili obdelani naslednji tematski sklopi: pomen gozda v širšem smislu; ranljivost gozda, predvsem njegova ogroženost zaradi neprimernega ravnanja človeka; pomen strokovnega gospodarjenja z gozdovi in dosežki slovenskih gozdarjev. Za nalogo smo že posredovali vrsto strokovnih gradiv. Namen komuniciranja je, da ohranimo avtoriteto pri gospodarjenju z gozdovi in povečanje vpliva gozdarstva v družbi. Zato je osveščanje splošne in politične javnosti ter lastnikov gozdov v prid strokovnemu gospodarjenju z gozdovi. S plošno združenje gozdarstva Slovenije je v sodelovanju z ZOlT gozdarstva in lesarstva Slovenije organiziralo obsežen in odmeven program za teden gozdov. O dbor za gojenje, varstvo in urejanje gozdov je pripravil dog~vor o izhodiščih in merilih za usmerjanje proračunskih sredstev pri sofinanciranju vlaganj v zasebne gozdove v letu 1992. Z zagotovljenimi sredstvi (iz proračuna) in vključevanjem lastnikov naj bi po nakazanih usmeritvah poskušali po območjih opraviti pretežni del letno planiranih del. Dogovorjeno je bilo tudi organiziranje republiškega seminarja za gojitveno načrtovanje v zasebnih gozdovih na območju Gozdnega gospodarstva Kranj. N a seji Izvršilnega odbora 27. maja je bilo dogovorjeno: - da je treba z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razrešiti vrsto vsebinskih in pravnoformalnih vprašanj v zvezi z reorganizacijo tokov, ki jo prinaša sprejeti zakon o zadrugah. Potrebna so pisna navodila za ravnanje v prehodnem obdobju, dokler ne bo sprejet Zakon o gozdovih ; - · da se poskuša pripraviti pobudo za spremembo zakona o denacionalizaciji. Predlagane rešitve v Zakonu o spremembi in dopolnitvi Zakona o denacionalizaciji naj bi: omejile vračanje nacionaliziranih gozdov v naravi samo kmetom: predvidela vračanje gozdov in kmetijskih zemljišč tudi članom bivših agrarnih skupnosti; določile načela za ugotavljanje povečanja ali zmanjšanja vrednosti gozdov; - v pogovoru z novim ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je treba izpostaviti problematiko gozdarstva in neusklajenost zakonov, ki obravnavajo gozdove in gozdarstvo. dbor za varstvo pri delu je na terenski seji 21 . maja v območju Posestva Snežnik načel vrsto dilem, ki jih prinaša nova organiziranost v različnih območjih, zato naj bi se v okviru Odbora pripravil sistem ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu v novih pogojih. S plošno združenje gozdarstva je v sodelovanju z Biotehniška fakulteto in Inštitutom za gozdno in lesno gospodarstvo organiziralo gozdarski dan na Kranjskem sejmu (13. IV.), kjer so bila predavanja: - Gozdno zadružništvo - avstrijske izkušnje, - Prodaja lesa v razmerah prostega trga, - Gospodarnost gozdnega dela na kmetiji, - Možnost nabave gozdarske opreme, - Izobraževanje gozdnih posestnikov za delo v gozdu. G. V. 4/92 255 Čtani odbora za pridobivanje gozdnih sortimentov so si na območju Gozdnega gospodar- stva Postojna ogledali ·naklada/ne naprave LIV Postojna in delo traktorjev IWAFUJI, TORPEDO in WOOD Y ter razpravljali o splošni proizvodni problematiki. Člani odbora za ekonomsko finančna vprašanja so razpravljali o finančnih rezultatih v preteklem letu in o izvajanju Kolektivne pogodbe. Dogovorili so se, da se z dopolnitvijo pogodbe počaka do sprejetja socialnega pakta. Člani so se seznanili z raziskovalno nalogo ••Razdelitev premoženja med pravne naslednike gozdnih gospodarstev", pripravili nov ključ za delitev skupnih stroškov v spremenjenih pogojih in odprli vrsto še nerešenih vprašanj v zvezi s prometnim davkom. Odbor za trg in cene je razreševal vedno bolj zapletene zahteve trga z gozdnimi lesnimi sorti men ti. mag. Janez Pogačnik Iz Biotehniške fakultete, Oddelka za gozdarstvo Iz kmetijske fakultete iz Barija je prišla na trimesečno postdoktorsko izpopolnjevanje dr. Paola Mairota. Dne 6. 5. 1992 je bila v okviru raziskovalnega polja »Gozdarstvo - lesarstvo -papirništvo in grafika(< strateška nacionalna konferenca za ožje področje gozdarstva. Biotehniška fakulteto je v maju obiskal rektor dunajske univerze za kulturo tal prof. dr. M. We/an. V okviru dogovorov je mladim asistentom že omogočeno 1-3 mesečno izpopolnjevanje na tej dunajski univerzi. dr. Franc Gašperšič Dejavnost Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo TECHNO VA INTERNATIONAL '92 je bila razstava tehnološkega in raziskovalnega razvoja srednje in južne Evrope. Bila je junija v Grazu. Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo je skupaj z avstnjskimi raziskovalnimi partnerji prikazal raziskovalne vsebine sodelovanja (enajst skupnih raziskav). Iz razstave je bilo razvidno, da gre za redko raziskovalno sodelovanje Slovenije in Avs trije. (Možno pa je tudi, da morebitni drugi sodelavci niso bili na razstavi.) V Gottingenu (Nemčija) se je zbrala 3.04 IUFRO skupina -študij dela v gozdarstvu. Na sestanku so obravnavali predvsem standarde analiz del v gozdarstvu ter terminološke standarde za iste postopke. Iz IGLG sta z referatom sodelovala dr. Boštjan Košir in mag. Mirko Medved. Na sestanku ni bilo predstavnikov tretjega sveta in tudi drugih republik bivše Jugoslavije ne. Mag. Marko Kovač in mag. Sašo Golob sta bila sredi junija gosta Zveznega ministrstva za gozdarstvo in poljedelstvo Republike Avstrije. V Spodnjem Avstrijskem, v Burgenlandu in na Dunaju sta proučevala stanje in smeri gozdno-ekološke evidence in interpretacije. Marko Kmecl 256 G. V. 4/92