GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravnišivo: Karl Marksa (preje Turjaški! trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo. Štev. 30. LJUBLJANA, četrtek, 8. novembra 1923. Leto I. Ob šestletnici ruske revolucije. Razgovarjati se z malomeščanskimi elementi o ruski revoluciji je silno nehvaležna stvar. Ti ljudje navadno vse vedo. To so oni, ki so trdili, da se bo zrušila stavba sovjetskih republik tekom štirih tednov. »Saj ni predpogojev za uspeh. Rusi so kulturno najbolj zaostal narod. Vodje pokreta so brezvestni judovski špekulantje. Sploh pa svet danes še ni dozorel za socializem.« To se je ponavljalo v vseh mogočih melodijah — ponavljalo ne samo prvo leto obstoja sovjetskih republik, ne — šest let je malomeščanstvo in buržuazija gonila isto pesem — in najbrže jo bo tako dolgo, dokler ji zgodovinski fakti ne prevržejo koncepta. Farsa, ki so jo igrali elementi iste mentalitete v prejšnjem stoletju — za časa francoske revolucije, se v zgodovini zopet ponavlja. Takrat so preklinjali silo, ki jim je priborila gospodarsko svobodo, takoj zatem so jo po svojih šolah in v svoji literaturi kovali v nebo. Danes besne nad pokretom, ker jim hoče ta omogočiti tako življenje, da ne bo mislečega človeka oblivala rdečica srantu, ko se bo poslavljal od njega. Takoj, ko bo ta pokret postal v svoji prvi fazi zmagovalec, se bo to duševno pritlikavstvo okoristilo z njim, obstaio za dogleden čas na platformi te prve razvojne faze (v našem konkretnem slučaju torej pri obliki državnega kapitalizma) in jo branilo pred propastjo z istimi argumenti, kot brani sedaj privatno gospodarstvo. V razvoju nikoli ne zastajajoča — ustvarjajoča, revolucionarna sila, bo potem morala znova odkupiti svoj čas z najdragocenejšo krvjo svojih izbranih. Za parasite in koristolovce? Ne — ne — Ti ne bi bili vredni niti ene človeške žrtve. Za ogromni, trpinčeni stvor, ki se naziva sicer človeštvo, a se ne zaveda, ker se zavedati ne sme, kakšno življenje pristoja stvari, ki nosi častni naziv: človek! Tvorbe, kot jo predstavljajo sovjetske republike, zgodovina še ni videla. Zato stoji buržuazni svet pred tem nepojmljivim gigantom, kot je stal neki kmet pred mogočnim slonom v živalskem parku: saj sploh ni mogoče, da kaj takega eksistira. Gospoda — pa še kako je mogoče — berite vendar, kaj govore vaši lastni somišljeniki — od malih publicistov pa gori do ministrskih osebnosti — o stanju v današnji Rusiji. Ali pa nikar — zadovoljite se raje še v naprej z lažnimi poročili baltske časopisne agenture, ki javlja štirikrat dnevno Ljeninovo smrt, početek protirevolucije, poraz rdeče armade. Vaše presenečenje bo potem nekega dne toliko večje in vaša desorientiranost bo mogoče vzbudila sočuvstvovanje. Za one pa, ki so je navajeni tu in tam še misliti, naj zadostujejo dejstva: Rusija v meščanski vojni ni kapitulirala, ona je ostala zmagovalka z orožjem v rokah. Toda meščanska vojna ji je za-dejala ogromne rane. Zatem je prišel glad. V Genovi so jo hoteli prisiliti h kapitulaciji — torej v času, ko je imela radi gladu itak že nož na vratu. L. 1922 je bila srednja letina, ki pa je omogočila v glavnem zmago nad gladom. Sedaj je delavstvo prvič po dolgem času zopet zadostno prehranjeno — in boljše prehranjeno kot delavstvo v Nemčiji. V tem letu se je izvozilo 23 milijonov pu-dov žita. Ce bo v prihodnjih letih letina dobra, se bo izvozilo letno 150 do 200 milijonov pudov. Kaj pomenja to? 150 milijonov pudov pomenja 150 milijonov zlatih rubljev, pomenja povzdig lahke industrije, ker kmet kupuje njene produkte — in ker bo dobil kmet za svoje žito zlato, bo dal on tudi potrebna sredstva za razvoj težke industrije. To se pravi: sovjetska država, ki ima monopol na zunanjo trgovino, dobi denar za povzdigo svojega gospodarstva in dobi denar za tehnično izpopolnitev svoje obrambe. In ko bo ta močna, bo Rusija nepremagljiva in z njo vred bo nepremagljiva pozicija delavcev vsega sveta. To Anglija dobro ve. Zato je hotela izkoristiti zadnji ugodni moment in započeti na vsak način borbo s sovjeti. Lord Curzon je hotel pred kratkim vojsko — boljševiki je niso hoteli. In če se jim bo borba vsilila — se ne bodo borili sedaj, ampak takrat, ko bodo lahko z zanje najmanjšimi žrtvami dokazali, da je nevarno igrati se s sovjetsko Rusijo. Takrat pa ni izključeno, da bo stal ves internacionalni proletariat na oni strani, kjer mu je bodočnost zasigu-rana, in kakšen bo v tem slučaju rezultat tega boja, si lahko vsakdo predstavlja. To so kratka fakta, ki jih je naštel Ra-dek, ko je dajal lekcijo angleškemu lordu. In ker je angleški zunanji minister z razumom kolikortoliko oblago-darjena osebnost — bode lekcija zadostovala mogoče tudi temu ali onemu izmed naših vsevednežev in izmed naših prorokov. Če bi bila sovjetska stavba stvor posameznikov — ona bi se že davno zrušila, ker se je porodila v okolnostih, ki sploh niso mogle biti za njeno življenje opasnejše kot so bile. Kot so tudi voditelji revolucije, to se pravi oni, ki jih je revolucija napravila za vodje, idealni in prožeti velikih idej svoje misije — noben nečloveški napor jim ne bi pomagal, da bi ohranili stanje, ki ga bi bile ustvarile roke posameznika in um posameznikov. Le, ker je tak razvoj človeške družbe historična nujnost in ga kot takega ne more uničiti niti šarlatanstvo niti iskrena in odkritosrčna težnja za ohranivijo stanja, kot je — je bodočnost sovjetskih republik za-sigurana in z njo vred je zasigurana končna zmaga delavsko-kmetskega proletariata. K obletnici revolucije pa naše delavstvo ne pošilja ruskim tovarišem samo občudovalnih čestitk, ampak tudi zagotovilo, da bo stalo v odločilnem boju v eni fronti, ramo ob rami, z njimi. —j— Rdeča kmetska internacionala. iHE Sestanek ljubljanskih zaupnikov N. D. J. je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v »Delavskem domu.« Proč z wOrjuno"I Proč s fašistovskiml bandami. Za prastarimi, veličastnimi zidovi Kremia se je odigral dogodek, katerega važni pomen za internacionalno gibanje delovnih množic je težko danes v polni meri oceniti. Ta dogodek — internacionalna kmetska konferenca — pomenja preobrat v zgodovini človeštva in spada k najvažnejšim dogodkom sedanje zgodovinske dobe. Ko pravimo to, niti malo ne pretiravamo, ampak ocenimo eno dejstvo na podlagi predvidevanja prihajajočih dogodkov, V enem do dveh letih bo ves svet priznaval velevažnost te konference. Najinteresantnejše je to, da se je izredno zanimal za to konferenco Lje-nin, ki mu njegovo zdravstveno stanje že dopušča, da sledi poličnemu razvoju. Ljenin se je izkazal vedno kot človek, ki ima najbistrejše in najsigur-nejše oko med vsemi svetovnimi proletarskimi voditelji; in če smatra on io konferenco med vsemi važnimi dogodki našega časa kot najpomembnejši dogodek, se on ne moti (čeprav ima iudi on človeški dar — zmotljivosti). V čem obstoja važni pomen te konference? Dajmo na to direktni odgovor! V glavah kmetskih mas zapada in večine dežela se vrši gotov preobrat. Ta prva internacionalna kmetska kon-fererenca je izraz tega duševnega preobrata. Najboljši del kmetov hiti na pomoč proletariatu, zapušča meščanski tabor in napoveduje boj kapitalizmu v imenu življenskih interesov kmetskih množic. Temu delu kmetov bodo brezdvomno sledile ostale kmetske mase. Zgodovina družabnih dogodkov nam dokazuje, da je nosilec in zastopnik resničnih interesov razreda, ki stopajo iz tlačanskega jarma v areno političnega boja, navadno krog najboljših zastopnikov, kateremu sledi pozneje celokupni do-tični razred. Ne iz kakih idealističnih sanjarij, ampak na podlagi realnosti kmetskih množic prihajajo njihovi resnični zastopniki do zaključka, da se morejo kmetje osvoboditi tisočletnega suženjskega jarma samo potom skupnega boja z delavskim razredom proti razredu delavskih in kmetskih izkoriščevalcev-veleposestnikov in kapitalistov. Seveda, delavci in kmetje so dve različni družabni formaciji, ki sta istotako različni, kot je različen milje (okoliščine), v katerem žive delavci in kmetje. Ali kljub temu imata oba ta dva razreda skupne interese in lahko najdeta skupen jezik, v katerem se bosta razumela. v katerem se bosta sporazumela v svojih težnjah. V resnici niso kmetje nič manj izkoriščani po kapitalizmu kot delavci; še več: v mnogih deželah so še bolj izkoriščani, n. pr. v kolonialnih in napol kolonialnih deželah. Prva internacionalna kmetska konferenca ni bila nič drugega kot sredstvo za sestavo skupne politične in gospodarske platforme za delavsko-kmetsko zvezo. In konferenci je to popolnoma uspelo. Konferenca je stvorila jedro rdeče kmetske internacionale. Ali ona je tudi zavestno potegnila črto med seboj in utopističnimi fantazijami, ki obstojajo v tem, da bi mogel kmet uspešno igrati samostojno politično vlogo. Konferenca je pokazala milijonom kmetov cilj, pot trdega boja proti kapitalizmu, potrebo zveze delavcev in kmetov ne samo v poedinih deželah, ampak tudi v internacionalnem obsegu. — »Delavci in kmetje vseh dežel, združite sel«, to je parola prve internacionalne kmetske konference. Za naloge sedanjega momenta je spoznala konferenca potrebo boja za delavsko-kmetsko vlado (ki se zdi »Volksstimovcem« nemogoča, ker Eržen pač čuti svojo usodo spojeno z usodo kapitalistov). Konferenca, katere se je udeležilo 122 kmetskih delegatov 40 različnih narodnosti (med njimi so se nahajali tudi voditelji različnih opozicionalnih kmetskih strani^, zvez, lig in odlični kmetski poslanci v'parlamentu) je sklenila sklepe, ki imajo silen pomen za politični razvoj delovnih množic v vseh deželah. Naj raste in se razvija prva internacionalna kmetska organizacija, naj doseže njen klic: Delavci in kmetje, združite se! tudi poslednjo vasico male Slovenije. Pondeljski: Nekaj o razrednem proletarskem gibanju v Sloveniji.* Temeljna karakteristika situacije v Sloveniji s stališča razrednega gibanja je: na eni strani ugodna tla za razvoj razredne stranke proletariata — NDSJ, tako med delavstvom kakor tudi med gospodarsko in politično ogoljufanimi in zatiranimi kmeti ter med proletarizi-ranimi malomeščani, to se pravi uradniki, državnimi in zasebnimi, na drugi strani pa še nerazvitost politične delavske stranke, ki trpi zlasti na pomanjkanju vodilnih oseb in na nezadovoljivi taktiki v praksi. Kdor pojmuje to karakteristično črto v delavskem gibanju, more pravilno usmeriti politiko delavskega razreda. Zasledujmo jo na posameznih poljih! II. Ne oziraje se na splošne pogoje delavskega razreda in na tendenco kapitalističnega razvoja po vojni — vidimo znotraj delavskega razreda polno ugodnosti za revolucionarni pokret. Socialistična Stranka Jugoslavije sploh ne predstavlja nobene resne moči in nasprolnice NDSJ. Kjer ni še jasne razredne diferencijacije in kjer sploh še ni nobene revolucionarne organizacije, tam obstoja socialistična stranka, oziroma njene strokovne organizacije, a še tam životari kot mrtva sekta, nikakor pa ne kot organizacija mas. Kjer pa količkaj obstoja naše gibanje, tam tvorijo socialisti brezpomembno in izginjajočo manjšino. To velja zlasti za Kranjsko — če rabimo ta izraz; nekoliko ugodneje za SSJ je na Štajerskem. Pravzaprav je SSJ tako razcefrana, saj zvemo za njen obstoj samo ob vo- š * Pričujoče stavlia v ospredje par najbolj perečih momentov v revolucionarnem gibanju v Sloveniji. liivah, da si jo drugače ne moremo mi-sliii kakor če se spomnimo na strokovne organizacije v sestavu strokovne komisije. Te strokovne organizacije obstojajo sicer skoro za vsako industrijsko panogo, a ponekod so brezpomembne spioh in neznatne, drugod pa številčno in akcijsko zelo slabe. Njihovo delo je pobirati članarino in rohneti nad Neodvisnimi. Strokovna birokracija se naslanja obenem tudi na izobraževalno društvo »Svoboda«, ki služi samo štafaži, ter na kor.sume in delavske domove. Resen, organiziran, v masah usidran nasprotnik torej SSJ niti zdaleko ni. Zahvaliti se ima za svoj obstoj samo belemu terorju. Z drugimi strujami med delavstvom stoji slvar še slabše. Skoro pozabljena je Narodno-socialisiična stranka s svojimi strokovnimi organizacijami, če so sploh vredne tega imena. Ne igra nobene vloge in izgublja na terenu. Prav res: nastala je iz fraz, utonila je v frazah. — Slabotna je Krščansko-socialna zveza, podružnica klerikalne stranke, ki ima tu in tam, v lem ali onem obratu par ljudi organiziranih. V splošnem ne igra skoro nobene vloge. S tem je stvar izčrpana. Toda še en važen činiielj obstoja, t. j. neorganizirana masa, in te je velika večina. Organizirati to množico, pomeni rešiti delavski razred. Zasigurati naraščajoč vpliv revolucionarne stranke na ,te nadsirankarje, pomeni napredovanje stranke in s tem delavskega razreda. NDSJ in neodvisnim strokovnim organizacijam torej ne stoji znotraj de-j lavskih vrst noben resen protivnik na-J sproti in njihovemu vplivu in naraščanju j zamore — v okvirju našega razmotri-j vanja seveda — dati odpor samo staro-'■ kopitna, sektaška in zbirokratizirana i SSJ; a čaka jih, prav zares čaka, ne-; organizirana masa. III. | Moč Zveze neodvisnih strokovnih or-i ganizacij se izraža predvsem v moči organizacij dveh najmočnejših delavskih kategorij, to so rudarske in železničarske organizacije, ki imajo končno mase za seboj in so navsezadnje akcijsko sposobne. Organizacije ostalih strok ne predstavljajo take sile, a v nekaterih strokah šele storjen začetek. Ne bomo raziskovali vzrokov takemu stanju, ker so znani, hočemo se samo dotakniti danega položaja. Začetek organizacij v nekaterih strokah pada v prve mesece letošnjega leta in je še plod one strokovne politike, ki je vladala skozi do letošnje pomladi, to se pravi politike brez odrejene linije, groba in še polne socialdemokratskih ostankov in ki jo je mešalo in ji dajalo različne sunke še likvidatorstvo Klemenčiča in Fabjančiča. Taktika, da je bilo strah! Sem spada n. pr. nevtralizacija strokovnih organizacij, ustanavljanje organizacij po poklicu, kakor Zveze kurjačev in Zveze strojnikov — en korak naprej, dva koraka nazaj — itd. Z likvidacijo Socialistične stranke delovnega ljudstva in z razčiščenjem v našem političnem življenju sploh nasto- pa tudi za neodvisne sirokovne organizacije preokret v taktiki, ki zadobi solidnejšo, situaciji v delavskem gibanju pravilno odgovarjajočo podlago. Mnogo se je od tedaj spreobrnilo na bolje in storjenih je bilo par srečnih akcij, pa tudi par nerodnosti. Vsekakor je še praksa daleč od teorije. Naj navedemo en primer. Zveza Rudarskih Delavcev pošlje socialpatriotski Uniji predlog za ujedinjenje v eno strokovno organizacijo. Centralni odbori obeh organizacij si dopisujejo med seboj in Zveza objavi te dopise v časopisju, kakor beleži kronist sestajanje in dnevni red Zveze narodov v Ženevi. Ali v tem ne tiči revolucionarna taktika, ker Zveza Rudarskih Delavcev ni vršila te akcije v kontaktu z masami, ki so ostale nezainteresirane. Apeliranje na mase — tega nam je treba in pa — o tem smo že zadnjič enkrat spregovorili — »kakor vrv, ki podpira obešenea« ... (Konec prihodnjič.] Pred državno strankino konferenco. Političen položaj in neposredne naloge IDSJ. (Projekt resolucije za državno konferenco NDSJ.) Referent s. Triša Kaclerovič.) !. Mednarodni položaj, Svetovna imperialistična vojna je povzročila globok gospodarski polom na vsem svetu. Vsi poskusi buržuazije, da obnovi svoje predvojno kapitalistično gospodarstvo in da konsolidira svoj gospodarski red, so ostali brezuspešni. Ti poskusi so ostali brezuspešni kljub ofenzivi kapitala, politiki in socialni reakciji, ki jo je podvzela bur-žuazija proti svojemu najnevarnejšemu sovražniku, proti proletariatu. Ta gospodarski krah in nemožnost konsolidiranja kapitalističnega reda sta izzvala mednarodno politično krizo, ki še vedno traja in ki nosi obiležje stalne negotovosti. Ta negotovost se vidi v odnošajih, ki obstojajo danes med vsemi državami, ki so se udeležile svetovne vojne, pa so bile to premagane ali zmagoslavne države. Ogromna nezadovoljnost delovnih množic in zatiranih narodov ter njihova gibanja, da pridejo do svojega gospodarskega in narodnostnega osvobojenja, pretresajo ves zem-ijckrog in vedno siineje izpodkopavajo temelje kapitalističnega reda. * Težišče današnje mednarodne krize leži v Nemčiji, odnosno v sporu med njo in veliko entento, a v prvi vrsti Francijo. Imperialistična politika, ki je po končanju svetovne vojne kodificirana v raznih miroynih pogodbah, a zlasti v verzajski mirovni pogodbi, dejstvuje dalje v najpopolnejši meri. Francoski imperializem, podpiran po angleškem in italijanskem, je hotel ukloniti Nemčijo z zasedbo njenih najvažnejših gospodarskih centrov. Nemška buržuazija je poskušala s pasivnim odporom zlomiti zasedbo, ali je končno s to politiko skrahirala in morala kapitulirati pred francosko bur-žuazijo. Nemški kapitalisti, ki so odgovorni za vojno in ki bi morali vse breme vojnih odškodnin sprejeti nase in izplačati iz na-kupičenih zlatih milijard, valijo vojno odškodnino na ramena proletariata in ostalih liromašnih nemških množic. Potem ko se ji ni posrečil odpor proti francoski buržua-ziji, nemška buržuazija hitro dela sporazum z neprijateljsko buržuazijo — francosko in angleško, ne samo v vprašanju vojne odškodnine, ampak tudi v tem, kako bodo skupno izkoriščale gospodarstvo in industrijo v Nemčiji, a predvsem na račun proletariata, ki ima ne samo plačati vso vojno odškodnino, ampak da zagotovi tudi ogromne profite tem združenim buržuazi-jam. Okupacija Nemčije in politika, katero vodijo nemški kapitalisti, ustvarjata vedno obupnejši položaj za nemško ijudstvo, a predvsem za proletariat. Vsled vedno večjega manjšanja plač, vsled vedno večje draginje, vsled vedno večje brezposelnosti, od katere trpi več kot polovica celokupnega nemškega proletariata, padajo v vedno večjo in neznosnejšo bedo delavci, kmetje in srednji sloji. To izziva stalne stavke, politične nemire in revolucionarno vrenje proti kapitalistom in vladi. Na čelu tega revolucionarnega gibanja stoji nemška komunistična stranka, edina zaščitnica delovnega ljudstva in nosilka revolucionarne misli. Proti tem revolucionarnim gibanjem se je dvignila vsa reakcionarna in kontrarevolucionarna Nemčija v družbi s socialnimi demokrati, katerih predsednik nemške republike Ebert proglaša obsedno stanje in pošilja vojsko proti revolucionarnemu proletariatu. Revolucionarni proletariat Nemčije vodi danes istočasno boj na dve fronti: proti imperializmu Francije in velike entente in proti reakcionarni in fašistovski nemški buržuaziji ter kontrarevolucionarni socialni demokraciji, ki tudi sedaj, kot leta 1918 in 1919 duši revolucijo, da bi rešila kapitalizem. Sedanji revolucionarni boji nemškega proletariata odmevajo po vsej Evropi. Tok in konec tega boja bo najusodnejšega pomena za svetovno proletarsko revolucijo. Ali usoda tega boja, v kolikor leži v rokah nemškega proletariata, zavisi istotako v prvi vrsti tudi od francoskega in angleškega proletariata, ki bi moral biti v stanju da prepreči napad njihovih vlad na Nemčijo. * Današnjo mednarodno situacijo označuje tudi boj, ki ga bojujeta med seboj v prvi vrsti angleški in francoski imperializem za prestiž. Francoski imperijalizem je stvoril malo entento kot orodje svoje politike. Kot član te male entente je tudi Jugoslavija v pogledu mednarodnih odnošajev navezala svojo usodo finančno in politično v prvi vrsti na Francijo, katere vazal je postala. Francoski imperializem ne štedi s finančnimi sredstvi za nova oboroževanja in za pripravljanje novih vojn, in še ni nikakor, tudi poleg vseh poskusov za obnovo gospodarskih stikov s sovjetsko Rusijo, opustil ideje velikega kontrarevolucionarnega pohoda proti sovjetski Rusiji, ki jo smatra za izvor novih revolucij. Francija daje Jugoslaviji finančna sredstva za oboroževanje, da bi jo postavila v prve vrste na novo mednarodno klavnico za francoske imperialistične interese na vzhodu, kjer teži Francija, da dobi nadvlado nad angleškim imperializmom. In zato zavisi obnavljanje stikov med sovjetsko Rusijo in Jugoslavijo od francoskih imperialistov. Z druge strani Anglija istotako ustvarja svoj blok na vzhodu in jugovzhodu Evrope. Madžarska in Grčija sta že izdavna v njenih rokah. Za sebe je pridobila tudi Bolgarijo, v kateri je podpirala skupaj z Italijo reakcionarni prevrai od 9. junija. V Bolgariji dobiva Anglija en adut proti mali ententi, odnosno proti francoski politiki na vzhodu, a poleg tega hoče Anglija napraviti iz Bolgarije svojo bazo za kontrarevolucionarne akcije proti sovjetski Rusiji. V vršenju te politike gleda Anglija, da pridobi zase tudi Rumunijo. # Italijanski imperijalizem tudi ne miruje. Ker ne more na mednarodnem trgu vzdržati konkurence z Anglijo, Francijo in drugimi državami, se je Italija obrnila k Balkanu. Balkan predstavlja za Italijo novo Ameriko, Italija hoče Balkan osvojiti gospodarsko. Vse njene težnje gredo v tem pravcu in v to svrho se ona poslužuje gospodarskih in poliiičnih sredstev. V vseh balkanskih deželah se italijanski kapital vedno bolj širi, posebno v Jugoslaviji. Stvarna aneksija re-ške države, ki jo je izvršila Italija, je javen dokaz za to njeno imperialistično politiko. Ko se Reka nahaja gospodarsko in politično v rokah Italije, je ona s tem dobila ključ od Balkana. Ali razen gospodarskih gonijo tudi strategični razlogi Italijo, da zavlada nad vzhodno obaljo Jadranskega morja. Svoj imperializem je pokazala Italija tudi z napadom na Grčijo. Današnja fašistovska vlada vrši to imperialistično politiko tudi radi očividnega upadanja fašizma. Mase, ki so šle za fašizmom, niso dobile ničesar. V svesti si, da ga razočarane mase zapuščajo in da te mase pričenjajo spoznavati, da je fašizem v resnici steber industrijskega in veleposestniškega kapitala in da koraka v bankrotstvo, se loteva fašizem imperialističnih mer, da bi s tem nasul peska v oči prevaranih mas. * Mednarodna situacija dokazuje jasno; da predstavlja velika ententa skupino imperialističnih sil z malo skupnih, a več nasprotnih interesov, ki lahko dovedejo vsak trenutek do najostrejših medsebojnih sporov; da mala ententa ne pomenja nobenega važnega činitelja za ohranitev miru, ker v njej se nahajajo države, katerih imperialistični interesi se križajo in katere se v svoji splošni politiki naslanjajo na nasprotne velesile; da je liga narodov popolni bankrot in stvarni pomagač tlačenja malih narodov; da je verzajska mirovna pogodba tudi pokazala svojo nevzdržnost. In v taki situaciji je dovolj, da se pripeti malo večji dogodek v kateremkoli delu Evrope, da pride do vojne in da ta vojna izzove nove mednarodne komplikacije. A samo po sebi se razume, da morajo tedaj tudi revolucionarna gibanja proletariata priti do svojega jasnega izraza. Objektivni pogoji za delavnost proletarskih strank, ki vodijo revolucionarni boj, obstojajo danes v vseh kapitalističnih državah, in oni nalagajo strankam revolucionarnega proletariata, da to situacijo in te mednarodne spore izkoriščajo, da se vsaka stranka zaveda odgovornosti napram onemu, kar prihaja, in da bo v danem momentu sposobna, da iz defenzive preide v ofenzivo. II. Situacija na Balkanu. Kaotična in revolucijonarna situacija v Evropi in na celem svetu se kaže tudi na vedno nemirnem Balkanu. Balkanske vlade in buržuazije niso v stanu, da zasigurajo mir in dobre odnošaje med balkanskimi narodi. Imperijalistične sile velike Entente napravijo vse, da navežejo balkanske države čim bolj nase in jih imajo v rokah kot orodje svoje politike. Temu je najboljši dokaz med drugimi tudi prevrat na Bolgarskem, izvršen dne 9. junija, kjer je reakcija zmagala po zaslugi Anglije in Italije. Da bi se balkanski vlaslodržci, kapitalistične klike in zatiralci delavskih mas obdržali na krmilu, so se zvezali z velikimi kapitalističnimi državami, katere se vedno bolj vmešavajo v notranje zadeve balkanskih narodov. Odnošaji med Jugoslavijo in Bolgarijo so neprijateljski, v prvi vrsti radi Macedonije. V Albaniji še vedno tli sovraštvo proti Jugoslaviji zaradi zatiranja arnautskega življa. Tam so nemiri zelo pogosti, ki jih, poleg vsega drugega, izziva italijanski imperializem. Odnošaji med Jugoslavijo in Rumunijo niso prav posebno prijateljski, kljub vsem dinastičnim zvezam, ker se jugoslovanska in rumunska osvojevalna politika križata v Banatu. Zaradi Dobrudže obstoji vedno možnost zapleta med Bolgarsko in Rumunijo. Vedno lahko pride do zapleta tudi med Grčijo zaradi Tracije in Macedonije. S tako situacijo mora balkanski proleta-rijat računati, da bo v slučaju spopada, do katerega bo prišlo tudi na Balkanu, sposoben orijnelirati se in te spopade izkoristiti za svojo zmago. Proletarske stranke na Balkanu imajo sledečo imperativno dolžnost: boj proti svojim buržuazijam in za osvobojenje balkanskih narodov iz suženjstva, kamor so jih pahnile balkanske buržuazije in velike imperijalistične sile. Tu je balkanska federativna socijalistična republika edina rešitev za balkanske narode. Ali situacija za razredni boj proletarijata na Balkanu se je z zmago reakcije na Bolgarskem poslabšala. Reakcijonarno in krvavo nasilje bolgarske buržuazije od 9. junija se je končalo s še bolj krvavim uduše-njem delavsko - kmečke revolucije, ki je izbruhnila meseca septembra proti temu režimu. Reakcijonarna Cankova vlada, v kateri sedi še vedno socijal - demokratska stranka, ki je sedaj, kakor tudi 9. junija igrala najbolj nesramno krontrarevolucijo-narno vlogo, ta vlada, katero podpirajo ma-kedonstvujoči in Vranglove bande, izvaja danes nad komunisti in zemljoradniki po celi Bolgariji najbolj brutalna nasilja in kr-vološtva. Tako je skupen boj bolgarskih delavcev in kmetov pod parolo delavsko -kmečke vlade, potrjen in posvečen s skupno krvjo in trpljenjem, ta boj, voden z redko požrtvovalnostjo in junaštvom je zaenkrat zlomljen in na ta način je reakcija in kontrarevolucija zavladala nad celim Balkanom. Taka situacija ria Balkanu, ki je zelo neugodna za revolucijonarni proleta-rijat, kaže kako zelo je balkanski proleta-rijat prisiljen, da zbere in napne vse svoje moči, da stvori čim najboljšo organizacijo in osigura edinost in odločnost v akcijah j in da se v skupni fronti s kmečkimi masami ! Balkana poprime znova akcij za rušenje j reakcije in za zmago federacije delavsko - i kmečkih vlad na Balkanu. III. Situacija v Jugoslaviji. Tudi Jugoslavija se še vedno bori z vsemi onimi težkočami, s katerimi se bore vse kapitalistične države ki so se udeležile svetovne vojne. Vedno večji državni budžeti z deficiti, padec valute, splošna finančna kriza, oslabljeni zunanji krediti, najtežja fi-nancijska obremenjevanja siromašnih mas, vedno večje trošenje za militarizem in oboroževanje, draginja in brezposelnost — vse io^ so znaki, da se Jugoslavija nahaja v težki krizi, katere buržuazija že pet let hi v stanu rešiti. Ta notranja kriza se še povečava z nerešenim nacijonalnim in agrarnim vprašanjem, katerih buržuazija ni v stanu rešiti na miren način. In v težnji, da na račun proletarijata in ostalih siromašnih mas obnove in razvijejo svoje gospodarstvo in utrdijo svojo vladavino, so gospodarji v Jugoslaviji upeljali režim reakcije in nasilja, ki ga vedno bolj utrjujejo. Poleg že obstoječih reakcijonarnih zakonov je režim v poslednjem času sprejel dva nova, pripravlja pa še druge zakone, da z njimi utrdi reakcijo. Zakon o uradnikih in o državnem prometnem osobju predstavlja najbolj surov akt reakcije. Ta zakona onemogočavata osobju prosto mišljenje, svobodo organiziranja in jemljeta pravico štrajka; za prometno osob-je pa je vpeljan preki sod v slučaju, ko se ono bori za zboljšanje svojega položaja. Tudi za tisk pripravlja režim najtežje okove. Socijalna reakcija koraka vedno dalje. Pro-letarijat mora gledati kako se delavska zakonodaja sabotira, pričenši pri ministrstvih pa do najnižjih državnih organov. Kako ze-io je buržuazija podivjala v mržnji napram proletarijatu in v težnji, da ga vrže v čim slabši položaj, se vidi v sklepu vlade, da se ukine še to ministrstvo za socijalno politiko. Vsled tega režima najbolj trpi delavski razred; on je kot celina dejansko brezpraven. Svobodno delovanje neodvisnih strokovnih organizacij je onemogočeno na Hrvaškem, Slavoniji in Sremu, Bosni in Hercegovini, Dalmaciji in v Vojvodini. Vsled tega je ekonomski in socijalni položaj delavskega razreda še bolj poslabšan. Ta težki položaj in njegovo ekonomsko in politično organizacijsko razkosanost izkoriščajo posamezne buržuazijske stranke in vabijo z demagogijo in lažnjivimi parolami proletarske mase v rmene strokovne organizacije in za svoje volilce. Radikali in demokrati, ki so napravili v državi ta režim reakcije in nasilja, in ki so glavni krivci, da je del. razred danes brezpraven, niso samo eksponenti kapitalističnega razreda in orodje dvorskih in militarističnih klik; oni so s svojo politiko nadvladja srbske buržuazije nad ostalimi narodi naredili še večje nezadovoljstvo v državi in da bi to nezadovoljstvo udušili, vzdržavajo in še po-večavajo metode reakcije. — Flrvaška republikanska kmečka stranka Radičeva, klerikalna in muslimanska stranka, katerim se je posrečilo, da miajo za seboj največji del svojih pokrajin, med njimi tudi revne kmete in del delavcev, se imajo za vse to zahvaliti le nasilni hegemonisiični politiki srbske buržuazije. Ta politika je potisnila pod zastave teh treh buržuazij siromašne sloje v mestih in na kmetih, kljub temu, da vse te stranke s svojo politiko ne morejo pomagati niti revnim kmetom niti proletarijatu. Zemljoradnička stranka, ki se predstavlja kot nekak razredni predstavnik interesov siromašnih kmetov, je hitro dokazala s svojim celokupnim delom, da ona ni to in ne more biti, ker jo vodijo kmečki gospodje, velika vaška buržuazija in intektualci, ki po svoji ideologiji nimajo ničesar skupnega z interesi siromašnih vaških mas. — Socijalistična stranka je dosedaj popolnoma jasno pokazala svoj značaj in lice s svojim obnašanjem napram delavskem pokretu v času najhujših preganjanj tega pokreta. Politika ministerijalističnih in revizijonističnih elementov, ki imajo danes v tej stranki prvo in glavno besedo in ki s svojim razumevanjem in metodami borbe gredo na roko režimu kapitalistične reakcije, slabi enotno fronto borbe proletarijata. Ti elementi so na poslednjem kongresu te stranke odbili ponudbo NDSJ, da se stvori enotna fronta proletarijata v boju proti reakciji in za obrano pravic in pridobitev celokupnega delavskega razreda v Jugoslaviji. Ker se tudi v Jugoslaviji vedno bolj oči-tuje bankroistvo buržujske demokracije ir. parlamentarizma, je vladajoča buržuazija začela uvajati oivoreno diktaturo nad proletariatom in zatiranimi narodi. Tu se ona poslužuje tudi fašizma. Fašizem, ki je postal internacionalni pojav, ki je karakteristika gotove faze v krizi propadanja kapitalističnega družabnega reda, uvaja danes tudi srbska buržuazija, da tlači proletariat drugih nacij. A fašizma se danes poslužujejo tudi buržuazije zatiranih narodov za obrano svojih nacijonalnih interesov, ne da bi seveda zanemarili boja proti svojemu delavskemu razredu. Ko se pa bodo nacionalne buržuazije med seboj v narodnostnem položaju pobotale, takrat bodo one zrušile vse svoje fašisiovske moči v skupnem boju proti celokupnemu proletarijatu Jugoslavije. O fašizmu pa bo državna strankina konferenca povedala svoje mnenje. IV. Nacijonaino vprašanje v Jugoslaviji. O nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji ima stranlsa na tej konferenci posebno točko dnevnega reda in bo o lem podala svoje gledišče. Vendar se morajo tu omeniti glavni momenti v tem vprašanju. Srbski buržuaziji, kateri se je od trenutka ustvaritve te države pa do danes posrečilo ohbdrži v svojih rokah ves aparat državne in vojne sile, se je posrečilo sprovesti tudi centralistično uredbo države in na ta način si je osigurala nadvlado nad hrvaškim in slovenskim narodom. Oba ta dva naroda občutita ta nacijonalni pritisk tem bolj, čim sta ekonomsko in financijsko bolj razvita od srbskega naroda. Za to onadva težita za .popolno nacijonaino ravnoprav-nostjo s srbskim narodom. V Macedoniji pa izvaja srbska buržuazija še bolj brutalno, teoretično politiko naravnostnega zatiranja, iztrebljevanja in ropanja. Kot neposredni rezultat te srbske hegemonije je prišlo obrambeno nacijonaino grupiranje hrv. in slov. naroda in nacijonalnih manjšin, kakor tudi pokreii za avtonomijo Bosne in Hercegovine, Macedonije in tudi Črne Gore. Ali metode, katerih se buržuazija potlačenih narodov in nacijonalnih manjšin poslužuje v svrho rešitve nacijonalnih sporov, so se pokazali doslej kot neuspešni. Ker med tem ko mase hrvaškega in slovenskega naroda vedno bolj dokazujejo, da želijo svoje popolno nacijonaino osvobojenje in svojo nacijonaino enakopravnost in da ima ta nacijonalni pokret zanje goloboko soci-jalno vsebino: agrarno vprašanje, ekonomske, financijske, kulturne in socijalne zahteve in da so za to pripravljeni voditi odprt boj, dočim vodstvo hrvaške kmečke stranke, kakor klerikalne, a to pomeni, da se vedno bolj pokazujejo pripravljenost, da napravijo s srbsko buržuazijo tak sporazum, s katerim v resnici ne bo rešeno narodnosino ničesar dosegel, je odšel v Evropo, da bi z na mase naroda ne gleda kot nekaj po-izvojevanje njihovih pravic, ne pa s pomočjo buržuazije teh dveh narodov vedno bolj odvajajo od tega narodnega razpoloženja in vedno bolj pokazujejo tak sporazum, s katerim v resnici ne bo rešeno narodnosino vprašanje, ampak bodo mesto tega osigu-rani interesi teh buržuazij. Ko Radič s svojo konfuzno in zajčjo politiko in metodami ni ničesar dosegel je odšel v Evropo, da bi z diplomatskimi m pacifističnimi metodami našel podporo evropske diplomacije za najbolj pravično rešitev hrvaškega vprašanja, na mase naroda pa gleda, kot nekaj postranskega, če prav so mu te mase na razpolag®, da jih povede direktno v boj za izvojvanje njihovih pravic, ne pa s pomočjo diplomatiziranja in filozofiranja. N. R. P. J. se bori ne samo za osvobojenje delavskega razreda izpod kapitalističnega izkoriščanja, ampak tudi za osvobojenje narodov od zatiranja. N. D. S. J. je mišljenja, da niti hrvaški niti slovenski narod, kakor tudi narodi, ki pre-buivajo v Macedoniji ne bodo dosegli svobode s pomočjo metod, ki se jih poslužujejo njihove buržuazije, niti se narodnostno vprašanje ne da rešiii z revizijo ustave. To vprašanje se da rešiii le z odkritim bojem pod parolo pravice samoodločbe narodov. In ko se ta pravica izvojuje, je dana šele mogočnost vsakemu narodu, da si uredi tako državo, ki najbolje odgovarja njegovim interesom. Šele tedaj, ko bodo vsi narodi postali svobodni, šele takrat, ko bodo uvideli svoje interese, bodo ustvarili med seboj zvezo (federacijo), v kateri bodo vsi enakopravni in kjer bo najbolj ugodeno njihovim interesom. Resnica, da se mora N. D. S. J. boriti z vsemi sredstvi, ki ji stoje na razpolago, da se ta reakcijonarna ustava izpremeni, da bi imel tudi proletarijat boljše pogoje za vodenje njegovega razrednega boja, ali za N. D. 5. J. rešitev nacijonalnega vprašanja, samo ob sebi se razume, da tudi osvoboditev proletarijata ni ustavno vprašanje. Dolžnost stranke je, da se tega narodnostnega boja najaktivnije udeležuje in da se trudi zbrati pod svojo zastavo mase mest in vasi zatiranih narodov in da jih poziva in prepričuje, da se more le z enotno fronto delavcev in kmetov pod parolo ustanovitve republikanske vlade delavcev in kmetov iz-vojevati pravico samoodločbe narodov in rešiti narodnostno vprašanje. Nasproti sigurni kapitulaciji hrvaške in slovenske buržuazije, ki je pripravljena sporazumeti se z srbsko buržuazijo in monarhijo, od katerega sporazuma ne bodo narodne mase imele pravzaprav nobene velike koristi, je stranka dojžna držati se pri tem vprašanju metod boja revolucijonarnega proletarijata. V. Problem Macedonije. Stanje macedonskega prebivalstva je najtežje in najobupnejše v celi Jugoslaviji. To prebivalstvo je bolj ko vsako drugo i nacijonaino, ekonomsko in politično zatirano od strani srbske buržuazije. Teror, ki ga izvaja osvojevalna politika srbske buržuazije, je strahovit. Proletarske in siromašne mase bolgarskega, grškega in arnaui-skega naroda še vedno predstavljajo živo in borbeno moč, polno revolucijonarne energije proti vsakemu zatiranju; ati te mase so neorganizirane. One postajajo na eni strani žrtve režimskega nasilja, na drugi strani pa žrtve makedonstvujuščih band, ki se sfavljajo v službo kontrarevolu-ci.ionarne Bolgarske in katere so pri udu-šenju delavsko - kmečke revolucije uporabile tudi macedonske emigrante, be turški buržuaziji je uspelo, da je privezala nase in dobro nacijonaino organizirala vse turško prebivalstvo, po zaslugi hegemonistič-ne politike srbske buržuazije, ki je vrgla turško paro v naročje njihovih ag in begov, da jo izkoriščajo. Stranka mora gledati na Macedonijo kot na eno najvažnejših borbenih pozicij proti režimu belega terorja in osvojevalne politike srbske buržuazije; ona mora povedati zatiranemu rnacedonskemu prebivalstvu, da njihovo nacijonaino in ekonomsko osvobojenje ne bo prišlo, če bodo capljali za politiko svojih današnjih zatiralcev, za politiko turških spah, kontrarevolucionarnih vlad in raznih band, ampak le, če se bodo borili za svojo svobodo pod vodstvom NDSJ za zmago principa samoodločbe narodov. Če se stvori enotna fronta delavcev in kmetov pod parolo delavsko-kmeč-ke vlade, mora priti do federativne balkanske republike, v kateri bo Macedonija enakopraven član. NDSJ mora podpirati vsak boj, ki bi ga započelo prebivalstvo Macedonije za svoje osvobojenje, navajajoč ga na pot, ki pelje h končnemu cilju balkanskega proletarijata in ne sme dopustiti, da bi postal žrtev kontrarevolucionarnih klik. Vi. Problemi nacijonalnih manjšin. Ta problem prihaja vedno v Vojvodini v poštev. Tu so Srbi v manjšini, dočim tvorijo Nemci, Madjari in Rumuni, vsi skupaj, ogromno večino prebivalstva. Pa vendar iem nacijonalnim manjšinam niso zajamčeni vsi pogoji za njihov popolen razvoj na vseh poljih. Srbska buržuazija tudi tu izvaja nacijonalni pritisk. Ali stranka mora pri tej priliki ožigosati tudi vso lažnjivo vlogo nemške, madjarske in rumunske buržuazije, ki so jo one igrale napram svojim voiilcem, ki so povečini proletarske mase in kmetje. Mesto, da bi te buržuazije vodile energičen boj proii imperialistični, reakci-jonarni in fašistovski politiki srbske buržuazije, kakor so to obljubljale svojim voiilcem ob volitvah, so se one hitro ž njo zvezale, ker je bilo ugodeno njihovim razrednim interesom, in pustili opravičene zahteve mas teh nacijonalnih manjšin v ne-mar in oslabili na ia način pozicijo ostalih obrezpravljenih narodov v njihovem boju za nacijonaino enakopravnost. VII. Agrarno vprašanje. Agrarno vprašanje v Jugoslaviji predstavlja za stranko po nacijonalnem vprašanju eno najvažnejših polj dela, a za buržuazijo eno glavnih težkoč za konsolidiranje države. Zelo važno je za stranko, da se udeležuje agrarnega vprašanja v korist kmetov brez zemlje ali brez dovolj zemlje, ker bo s tem razširila svoj vpliv na siromašne kmetske množice in bo mogla računati ž njimi v nadaljnih svojih akcijah. V propagandi, ki jo mora povesti stranka za radikalno rešenje agrarnega vprašanja s svojim programom, katerega ima izdelati na tej konferenci, in s sistematičnim delom mora ona ožigosati izdajstvo zemljorad-niške stranke, ki je cela tri leta dušila nezadovoljstvo kmetskih množic in jih uspavala z nado, da bo ona parlamentarnim potom rešila agrarno vprašanje. Radi tega izdajstva zemljoradniške stranke v boju fevdalcev v Bosni in Hercegovini, ki so se maskirali z nacijonalizmom, kakor tudi radi odpora fevdalcev v Dalmaciji, Vojvodini in Hrvaiski, se je posrečilo jugoslovanski buržuaziji, da zadobi močnejšo pozicijo proti siromašnim kmetom in da sabotira rešenje agrarnega vprašanja. Zato je NDSJ poklicana, da s propagande preide k akciji in da napravi zaiiteve kmetov po uničenju vseh ostankov fevdalizma in veleposestev za svojo najvažnejšo agitacijsko parolo za pridobitev siromašnih kmetskih množic in za stvorjenje enotne fronte za ustvaritev delavsko-kmetske vlade. Z razvijanjem nacijonalnih čuvstev pri malih kmetih v krajih, kjer ne obstoji agrarno vprašanje, je buržuazija otežkočila delo stranke v iej sredini, ki največ trpi od posledic vojne in gospodarske ter socijalne bede, v katero jo je vrgel kapitalizem. Stranka se mora s posebnim izdelanim delovnim načrtom za vas približati tem množicam in delati na njihovem pridobivanju za politiko in metode stranke. Vlil. Enotna fronta proletarijata. Proletarijat Jugoslavije je gospodarsko in politično organizacijsko razcepljen. Ta organizacijska razcepljenost onesposobuje proletarijat za akcije in boj proti ofenzivi kapitala in reakcije. V sedanji situaciji se nalaga parola enotne fronte vseli proletarskih organizacij bolj kot v vsaki drugi deželi kot ena življenska potreba. In ne samo edinstvo v akcijah, ampak tudi organizacijska enotnost strokovnega gibanja je postala življenska potreba proletarijata Jugoslavije. Radi razcepljenosti v strokovnem gibanju ni proletarijatu otežkočeno samo io, da se uspešno brani pred belim terorjem, ampak tudi, da uspešno vodi stavke, ki nastajajo za proletarijat z vso nuj,-nostjo in katere mora voditi proletarijat, ali katere so se doslej večinoma končale z neuspehom, Velik pomen enotne fronte obstoja tudi v tem, ker deluje moralno na neorganizi- rane proletarske množice in jih vspodbuja na to, da poiščejo svoje organizacije in na ia način jači akcijsko, borbeno moč proletarijata. Strokovni voditelji Glavnega Radničkega Saveza so se dolgo upirali pozivu neodvisnih strokovnih organizacij okrog Centralnega Sindikalnega Odbora, ali so jih končno dogodki nagnali, da opusfe svoje stališče, da sprejmejo politiko enotne proletarske fronte, pa tudi organizacijske enotnosti strokovnih organizacij. Ali je vendar vodstvo socijalistične stranke na prošlem strankinem kngresu odbilo poziv NDSJ za stvorjenje enotne fronte vseh proletarskih organizacij v Jugoslaviji proii režimu belega terorja in vedno hujši reakciji, ki onemogoča svobodo boja proletarijata in ogroža njegove najbistvenejše interese in pridobitve. Na ia način je vodstvo socijalistične stranke potrdilo svojo razkolniško vlogo v delavskem gibanju in ono nosi odgovornost, da proletarijat še v bodoče ne bo mogel enotno nastopiti proti ofenzivi kapitala in režimu belega terorja. Državna konferenca NDSJ konštatira, da je delo za stvoritev enotne fronte kot tudi organizacijske enotnosti strokovnega gibanja na svojem mestu Stranka je dolžna to svoje delo nadaljevati. Postavljajoč najaktualnejše zahteve, je stranka dolžna, da pod parolo enotne fronte in organizacijske enotnosti strokovnih organizacij, spravi v gibanje one ogromne proletarske množice, ki stoje danes izven strokovnih organizacij, in da mase organizira in čimbolj usposobi za razumevanje in vodenje razrednega boja. Kajti te množice, dobro grupirane, predstavljajo glavno moč razrednega boja proletarijata. Stranka mora podpirati delo za stvorjenje organizacijske enotnosti strokovnih organizacij^ da se ta enotnost postavi na najpravilnejšo podlago načela suverenosti volje merodajnih forumov, ki to vprašanje rešujejo, princip proletarske demokracije in svobodne kritike. IX. Delavsko - kmetska vlada. Po prvi imperialistični svetovni vojni niso kmetje več ono, kar so bili pred vojno, oni so dobili tekom vojne znatne politične skušnje v večini dežela. Kot rezultat tega, je prišlo zadnja leta do resnih poskusov za osnovanje kmetskih strank, ki teže za tem, da igrajo samostojno politično vlogo. Ali že doslej se je jasno pokazalo, da so brezuspešni vsi ti poskusi kmetov, da vodijo politiko sredine med buržuazijo in pro-letarijatom. Medtem je dala novejša zgodovina dovolj primerov, da morejo široki sloji delovnih kmetov braniti svoje interese samo v najtesnejši zvezi z revolucijonarnim proletarijafom, samo pod pogojem podpiranja revolucijonarnih proletarskih strank. Mestni in industrijski delavci ne morejo izvršiti svoje zgdovinske naloge osvobo-jerija človeštva izpod jarma kapitalizma in vojn, če se ti delavci zapro v krog svojih stanovskih, ozkosirokovnih interesov in če se, zadovoljni s samimi seboj, omeje na napore za^ zboljšanje samo svojega težkega položaja. V današnji perijodi je naloga proletarske stranke v tem, da enkrat za vselej prekine s tem ozkim duhom. Proletarska stranka, ki vodi razredni boj, mora v sebi razviti psihologijo stranke, ki ??• vz3veda, da bo povedla v več ali manj bližnji bodočnosti delovne množice v boj Proti buizuaznemu redu, da bo buržuazijo zrušila in nadomestila v upravljanju države. Omejena stanovska psihologija se mora nadomestiti s psihologijo stranke, ki ima voljo, da prevzame oblast in ki poosebuje hegemonijo proletarijata. Proletarska stranka se mora pripraviti na to, da buržuazijo premaga že jutri in da zato že danes po-siavi cilje, katere zahteva ves narod. Pro-letanjat je razred, ki dela resnično revolu-cijonarno samo pod pogojem, ako je avantgarda vseh delovnih in izkoriščanih množic m ce nastopa in dela kot njihov voditelj v boju za premaganje izkoriščevalcev. To je pa neizvršljivo brez prenešenja razrednega boja v vas, brez združenja množic vasi okrog revolucijonarne stranke mestnega proletarijata, brez vzgoje teh kmetskih množic od strani proletarijata. Zato je dol-znosi stranke, da kot podporo proletarijata pritegne vse one sloje, ki s svojega družabnega položaja morejo v odločilnem momentu v čemerkoli podpreti proletarski boj A te vaške množice so: poljedelski najemni delavci, ki se vzdržujejo z mezdnim delom; po proletarci in siromašni kmetje, ki se žive de orna z najemnim delom v gospodarskih, industrijskih in kapitalističnih podjetjih, a deloma s tem, da obdelujejo svoj košček zemlje ki jim daje samo del potrebnih živ-Ijcnskih potrebščin; mali kmetje, mali posestniki, ki kot posedniki zemlje pokrivajo potrebe svoje družine in svojega gospodarstva, a da ne izkoriščajo tuje delovne sile. Stranka mora posvetiti največjo pažnjo delu na kmetih in delali na osvobojenju večine vaškega prebivalstva izpod dušev- NDSJ in strol Sodrug Moša Pijade razpravlja v svojem članku »Stranka in strokovne organizacije« vprašanje enotne fronte in organizacijske enotnosti in pri tem presoja, v koliko se je že storilo na lem polju in na kaki podlagi naj bi se prišlo do organizacijske enotnosti strokovnih organizacij. Ne glede na stvari, ki bi jih ne bilo treba tako na široko razplesti v takem članku in ne glede na nepopolnost trditev o prvih skupnih akcijah, vsebuje članek par neistinitosti, katerih ne moremo prezreti, nega in političnega vpliva izkoriščevalcev in vseh meščanskih strank. Čuvanje gospodarskih interesov teh siromašnih kmetskih množic mora biti izhodna točka celokupne agitacije stranke za delavsko - kmetsko vlado. Ena najvažnejših predpogoje vza uspešno uporabljanje parole delavsko-kmetske vlade med širokimi množicami na vasi leži v energičnem delu vseh .revolucijonarnih proletarcev v strokovnih organizacijah poljedelskih delavcev. Zveze poljedelskih delavcev morajo imeti poleg ostalih svojih nalog tudi to, da razširijo parolo delavsko-kmetske vlade v širše kmetske množice. Parola delavsko - kmetske vlade mora biti za stranko propagandistična in agitacijska z ozirom na položaj, ki je v Jugoslaviji in na Balkanu. Pravilno tolmačenje parole delavsko-kmetske vlade, kot prehodnega šiadija za zlom kapitalističnega reda, bo omogočilo tudi revolucijonarnemu proletarijatu Jugoslavije, da mobilizira istočasno i proletarske množice v mestih in da stvori važna oporišča na vasi ter s iem pripravi teren za osvojitev oblasti. Ali vsi člani stranke morajo vedeti, da mora stranka po svojem socijalnem sestavu in po svojih ciljih ostati stranka del. razreda, ki Vodi vse sloje delovnega ljudstva v boj proti kapitalizmu. XX. Neposredne naloge stranke. Iz analize mednarodnega položaja sledi, da obstojajo objektivni pogoji za vodenje nepomirljivega razrednega boja v vseh kapitalističnih deželah in da nalagajo vsem proletarskim razredno-bojevnim strankam, pa tudi NDSJ, da solidarno z ostalimi strankami vodi energičen boj in da ustvarja subjektivne pogoje za zmago proletarijata. Z ozirom na politični položaj v Jugoslaviji in na Balkanu, stoji stranka pred temi neposrednimi nalogami: 1. Da čim hitreje in popolneje izvrši svojo organizacijo, da more postati stranka množic, a predvsem da zbere industrijski pro-leiarijat in da svoj duhovni in organizacijski vpliv razširi tudi na ves ostali proletarijat in široke množice siromašnega naroda mest in vasi 2. Da se z vso energijo vrže na izdela-nje, razširjenje in zasiguranje tiska in literature v cilju dvignjenja umskega in bojev-nega nivoja poedincev in organizacij. 3. Da dela na intelektualnem in tehničnem usposobljenju funkcijonarskega kadra v celokupnem gibanju kot tudi na osnovanju strankinih in strokovnih šol ter kurzov. 4. Da svoj vpliv razširi na vse delavske inštitucije, da organizira proletarijat, da potom umetniških, kulturnih in športnih udruženj širi ideje razrednega boja prole-tarijata. 5. Vršeč gornje naloge, mora stranka voditi planski in neumorni boj proti režimu nasiija politične in socijalne reakcije, a predvsem se boriti za ukinjenje »zakona o zaščiti države« in vseh izjemnih zakonov in mer, ki onemogočajo organiziran boj proletarijata, pravico koalicije in štrajka. 6. Da posveti posebno pažnjo ddu v strok, organizacijah, da bi bile te čim sposobnejše za vodenje težkih bojev, ki se nalagajo proletarijatu; da dela na izvajanju enotne fronte proletarijata in organizacijske enotnosti strokovnih organizacij. 7. Da posveti posebno pažnjo nacijonal-nemu vprašanju, propagirajoč parolo pravice vsakega naroda do samoupredelje-nja za obrazovanje posebne države, da razkrinka laži in nesposobnost buržuazije poedinih narodov v rešenju nac. vprašanja in da pokaže proletarijatu in širokim slojem mest in vasi tlačenih narodov,.da se more nacijonaino vprašanje rešiti edinole z revolucijonarnim bojem pod režimom delavsko - kmetske vlade. 8. Da izdela agrarni program in razvije živo propagando v kmetskih množicah in da izdela pravila o delu stranke nn vasi. 9. Da propagira idejo delavsko - kmetske vlade in da radi tega stopi v zvezo z vsemi levičarskimi elementi v kmetskih organizacijah, ki obstojajo v Jugoslaviji. 10. Da izkorišča vsak volilni boj za iz« delanje borcev in nepokolebljivih pristašev razrednega boja proletarijata, a ne samo za dobivanje glasov. 11. Da ustvarja aktivno obrambo prole-, tarijata za zaščito njegovih pridobitev pred napadi fašizma. 12. Da vodi propagando proii vojni in da dela na pobijanju konirarevolucijonar« nega rovarjenja in politike jugoslov. oblastnikov proti sovjetski Rusiji. 13. Da stalno potom tiska, žive besede in akcij propagira veliki pomen parole; mir in zveza s sovjetsko Rusijo, do v skupnem delu z bratskimi strankami na Balkanu dela za ustanovitev balkanske federativne socijalistične republike. »no gibanie. Gotovo je, da dajejo močne strokovne organzacije moč politični stranki, toda iz tega ne sledi, da je moč strokovnih organizacij predpogoj moči politične stranke NDSJ. V gotovih slučajih je bas obratno resnica. Tak slučaj pravzaprav obstoja danes v Jugoslaviji. Z Obznano je prišel konec delavski politični stranki in tedaj se je vsled terorja moralo delovali na obnovitvi strokovnega pokreta. Letos smo dospeli v tem procesu že precej daleč. Interesi delavskega razreda pa so za- htevali ves čas močne poliiične stranke kot predstavnice in voditeljice prole-tarijata v poostrenem boju s celokupno buržuazijo. Ustanovljena je bila končno NDSJ. Ojačiti njo in jo zasidrati v masah, pomeni danes eno najvažnejših vprašanj v delavskem pokre-tu Jugoslavije, važnejše — momentano — nego jačenje strokovnih organizacij, ker je z okrepitvijo politične stranke zvezano tudi ojačenje strokovnega po-kreta. S. Moša Pijade pa se izraža, kakor da so strokovne organizacije najvažnejše in politična stranka od njih odvisen faktor in da je NDSJ ustanovljena zato, da se poleg jačenju političnih organizacij proletarijata posveti tudi obnovi in jačenju razrednega strokovnega pokreta. Pri tem pozablja že zdavnaj razčiščeno vprašanje o važnosti delavske politične stranke: da je stranka glava razreda. Smelo si upa s. M. P. trditi, da je »neprestano postavljanje novih zaprek in ovir za dosego organizacijske enotnosti s strani voditeljev G. R. S. prenehalo« in da je pričakovati, »da bodo med obema centralnima inštancama nastopili brezdvomno boljši odnošaji in zbližanje, ki opravičuje pričakovanje, da pride do uspešne rešitve vprašanja organizacijske enotnosti strokovnih organizacij.« Ne samo, da je tako mnenje preveč optimistično in pomeni varanje samega sebe, nego mu manjka podlage in potrditve, še več, kajti čim človek prebere naslednji odstavek v članku s. M. P., se mora prepričati baš o nasprotnem. G. R. S. je v zadnjem času pričel s skupnimi akcijami (to se pravi s skupnimi shodi in veselicami) s C. R. S. O. J. Dvomljivo je pa, da se je to izvršilo »pod pritiskom naših akcij in pod pritiskom svojih lastnih mas,« kakor se izraža s. M. P., dvakrat dvomljivo in — če se ne motimo — z izjemo Slovenije, omejeno samo na Beograd. Nadalje se je plenum G. R. S. izjavil za dosego organizacijske enotnosti strokovnih organizacij na načelu neodvisnosti od strank. Kljub tema dvema dejstvoma, smo faktično še vedno tam, kjer smo bili. Treba se je ozreti na Slovenijo, ki jo sodrugi na jugu vse premalo po-fcnajo, pa vidimo, kaj pomenja tako sianje. Skupne akcije so se v Sloveniji pričele že spomladi 1. 1922, a vendar smo v razmerju organizacij ene napram (Po kongresu Zveze nacionalnih Ako se človek malo ozre po naši ožji domovini in opazuje dejanja in nehanja naših takozvnnih merodajnih faktorjev, se mu mora takoj zazdeti, da »je nekaj gnilega v dežeti Danski«! Naš železničarski proletariat, razcepljen na mnogo »strokovnih« organizacij, trpi kot Kristus, ko so ga razpenjali na križ. Poedinci, pristaši te ali one organizacije vidijo, da se za zboljšanje širokih mas ne dela s strani organizacij ničesar, nasprotno: organizacije, ki bi bile dolžne, da se bore vsaj za najprimitivnejša prava proletarijata, delajo take gorostasne taktične pogreške, da proletarci, ki vsaj malo mislijo z lastnimi možgani, morajo izprevideti skrajno nemarnost in indolent-nost, ki se namenoma izvaja od njenih voditeljev. Vzemimo samo slučaj Z. J. Z.l Nedavno so imele vse narodno-stanovske organizacije v Beogradu velik kongres, kjer se je končno sklenila fuzija vseh omenjenih organizacij v eno veliko udruženje »nacionalnih železničara«. V centralni odbor ni izvoljen niti eden človek, ki bi lahko pokazal na svoje zasluge za železničarsko stvar, t. j. za interese železničarskega proletarijata. V odboru sede centralni inšpektorji, kontrolorji drž. železnic in slična, proletariatu brezdvomno do skrajnosti naklonjena gospoda; po politični prepričanosti pa so sami radikalci, t. j. ljudje, ki so jim vsi Hrvati in Slovenci trn v peti. Za nameček so v ta velikosrbski odbor postavili tudi onega famoznega narodnega socijalca, ki mu pač ne bo mogoče »reševati domovine«. Slovenski železničarji, organizirani do sedaj v Z. J. Z., so nehote zlezli pod srbske šajkače in sedaj naj pazijo, kako jim kaj pojde. Nas bi sedaj samo zanimalo videti kakšno akcijo, recimo za boljše mezde, ki bi jo li gospodje začeli voditi. Bilo bi brezdvomno interesantno videti, kako bi se narodni socialisti borili z zvezanimi rokami, ali bolje povedano, kako bi se borili sami proti sebi! Stvar je popolnoma priprosta. 2e par let se železničarski proletarijat bori za večji košček črnega kruha. Bori se pa razdeljen v dveh taborih: v prvem taboru zavedni proletraci, internacionalci, razredno zavedni, stoječ na stališču revolucionarnega proaresa, ki poznajo samo kratke opomine, potem pa: aut — aut; v drugem taboru nacijonalni kriituši, ki trepečejo, če kak-len srbijonski minister saobročaja samo Kihne, ter reformistični socijalni potrijetje, drugi skoro na istem mesfu, četudi so neodvisne strokovne organizacije močne in obsegajo važnejše delavske kategorije in četudi so socijaldemokratje dejansko čutili pritisk lastnih mas. Enotnost sirokovnih organizacij je še vedno nerešen problem. Ali med tem, ko se G. R. S. v Beogradu tako izjavlja in smo stavljeni pred težjo nalogo, da v dejanju preizkusimo resničnost in doslednost take izjave in se tako komplicira vsa zadeva, se porajajo nove zapreke. Ne smemo pozabiti, da je obstoj NDSJ mogočen faktor v delavskem gibanju, oziroma postane in da NDSJ, zavzemajoč v strokovnem gibanju isto stališče kot C. R. S. O. J., znači opasnost tako za G. R. S. kakor še posebno za S. S. J. Zato se ni čuditi, da je kongres S. S. J. sklenil, da delajo njeni člani na to, da se strokovne organizacije naslonijo na S. S. J. in da nadaljujejo svoje dosedanje zveze. V stvari znači to: proč z enotnimi strokovnimi organizacijami, proč z neodvisnostjo od strank, obvarujmo G. R. S. pred vplivom NDSJ, to se pravi pred pravirn zastopnikom taktike enotne fronte. Na kongresu sprejeta resolucija ni »navadna policijska kleveta«, ampak bojna napoved enotni fronti in organizacijski enotnosti strokovnih organizacij. Po tem kongresu S. S. J. se je vršila konferenca G. R. S., ki se stika s kongresom S. S. J. v klicu: obvarujmo G. R. S. pred NDSJ. Konferenca je namreč osvojila stališče nevtralizacije strokovnih organizacij, ki so ga predlagali bosanski socijalisti, »vsekdar najhujši nasprotniki vsake skupne akcije in vsakega poskusa uje-dinjenja strokovnega pokreta« (!!). To je nova zapreka direktno s strani G. R. S. S to teorijo o nevtralizaciji hočejo socijalpatrijotje ustvariti sebi vpliv v strokovnih organizacijah (kakor je tudi sklenil kongres S. S. J.) in potisniti NDSJ v ozadje. Razbiti ali vsaj kar najbolj omajati kompaktnost strokovnih organizacij, razbili enotno fronto, ki je dragocena za NDSJ, le-to slednjo uničiti — tako je razpoloženje v nasprotnem taboru, s tem je treba računati, a ne ustvarjati iluzij. Državna konferenca NDSJ naj pri strokovnem vprašanju upošteva ta dejstva. Pondeljski. Železni čaijev, do sedaj Z. J. Ž.) ki jim so najvišji idelali klobase, kozarec vina in gola bedra kaudjerskih prostitutk. Drugi tabor ima to lepo navado, da »nikjer ne misli zares«, ampak zabava »nadležna ministarstva«« s celimi kopicami resolucij, memorandumov, spomenic in sličnih otročarij; v skrajni sili, ko lačni člani že prete, se spravijo po trije ali štirje v Beograd (seveda brzovlak, drugi razred in po mogočnosti rezerviran kupe), da tam potem najenergičneje protestirajo. Drugi tabor je v splošnem, kot dela in eksistira, med razredno zavednimi delavci docela nemogoč. Odkar žive in dihajo preje omenjene grupe, še nikdar niso pokazale samo malo energije pri reševanju kakršnegakoli delavskega vprašanja. Eni so vezani ž njih bedastim nacijonalnim programom, drugi pa kratko malo radi žepov, ker če bi, recimo Kristani in njih namestniki, za proletarijat res kaj delali, kako težko bi danes razpolagali 7. buržujskimi — milijoni. Toda k stvaril Železničarji žive, kot že rečeno, v veliki bedi. Treba je kaj ukreniti, ker sicer začne lahko ono, kar ni po zakonu dovoljeno. Železničarski proleiarijaf pa je živel v razmerah, v katerih živi danes, že pred par leti. Že pred par leti so imeli iste plače, in že pred par leti smo hoteli vreči raz sebe strašne Jarme kapitalizma. Takrat so nas nekateri izdali za male solde, vseeno: izdali so nas. Vse to pa se je sčasoma pozabilo, mi smo bili oni, ki smo odpustili! Tekla so leta, prebolele so se stare rane, pozabili nismo enega; pozabili kdo nas je dušil. Vedeli smo, kdo je zapiral in po zaporih pretepal naše sodruge, kdo je polnil naše hiše z jokom lačnih otrok, obupanih mater, kdo je za naše krvave denarje pil do zgodnjih jutranjih ur po razbrzdanih barih. Bila ie ena glavna hetera — bila radikalna partija. Ta od tisočev trpinov v smrt prokleta srbska stranka je pisala ju-risdekcijo na tleh ležečemu proletarijatu, krona te absolutno balkanske jurisdikcije je bil škandalozen zakon — zakon o zaščiti države. Radikalci so mu očetje. Narodni socijalisti — botri. Menil bi kdo, da politiziram. Ne, te opombe so bile potrebne za boljše razumevanje onega kar pride. Leta gospodovega namreč, tisočdevetsto-dvajset in tri v mesecu oktobru, ko slavi odhodnico bohotna jesen, je narodno so- cijaina Zveza Jugoslovanskih Železničarjev ponovno izdala svoje člane Slovence, vse same proletarce in prešla v objem stare nemoderne radikalne partije ier s tem momentom za slehernega poštenega železničarja — izginila. Uboga raja izpreglej! Oni, ki se trkajo ponosno na prsa, kot edinozveličani nacionalisti, oni, ki so te izdajali že leta 1920 ob veiikem širajku, oni, ki so še do nedavna smeli trditi, da so proletarska strokovna organizacija, oni, so se vpognili pod pritiskom razmer in v momentu prešli iz enega ekstrema v drugi. Iz proletarcev so postali pristni buržuji. Vloga socialne demokracije v revolucionarnem razvoju Nemčije. — Zadnji dogodki v Nemčiji. Te dni so izstopili iz nemške meščanske vlade socialni demokrati. Povodom tega je treba podati nakratko dosedanjo vlogo nemške socialne demokracije in stanje današnjega položaja v Nemčiji, ako hočemo razumeti izstop socialistov iz berlinske vlade na eni in sivorjenje socialistične vlade (brez komunistov) na Saškem na drugi strani. L. 1914. se je nemška socialna demokracija odpovedala razrednemu boju s tem, da je glasovala za vojno. Socialna demokracija se je s tem korakom odločila za zvezo z buržuazijo in proti proletariatu, koprnečemu po socializmu. Rešila je začasno gospodstvo kapitala, ko je 1. 1918 in 1919 krvavo pobila revolucionarne borce in sklenila ler zmedla delavske množice. Ali kljub vsem morečim vplivom socialdemokratskega opija je ostala v množicah volja do življenja, do boja in do zmage. Vsak močnejši sunek nemške reakcije je vzbudil nemški proletariat na boj; Kappov puč, Erzbergerjev umor, umor Rathenaua, strmoglavljenje Cunove vlade so jasni dokazi za odporno silo nemškega proletariata. Ali vedno je še znala socialna demokracija izpremeniti odporni ogenj proletariata v topo resignacijo. — Poslednji veliki napor bojevno razpoloženih mas, ki so prisilile do odstopa Cunovo vlado, se je iztekel — v vstop socialne demokracije v zadnji rešilni čoln nemške buržuazije, v »veliko koalicijo« s Stresemannom na čelu. In uspeh te socialdemokratske politike večnega izogibanja pred odločilnimi boji? — Naraščanje in jačenje reakcije v Nemčiji. Da ne navajamo za dokaz prejšnjih dogodkov, temveč samo poslednji razvoj od padca Cunove vlade dalje! Cu-nova vlada je morala pasti pod pritiskom ogorčenja mas. Ali kaj je prišlo potem? Proletarska vlada kot izvrševalka volje mas? Nasprotno! Prišla je velika koalicija — zveza socialne demokracije s Siinne-som, z nemškim velekapitalom. To je bila Stresemann-Hilferdingova vlada, vlada, ki je kapiturala pred Poincarejem in pred Stinnesom. S tem je ponovno zrastel greben nemški reakciji, ki hoče vedno večjo oblast in zahteva fašistov-sko diktaturo. Fašistovska Bavarska naj pripravi poi reakcionarnemu pohodu. la koalicijska vlada proglasi nad Nemčijo obsedno stanje in pripravlja pohod proti revolucionarni Saški, Tu-rinški, udarec proti komunističnemu Berlinu. Stresemann-Hilferdingova vlada gre skoro k vragu. Odkrita buržuazna diktatura grozi proletarski Nemčiji. — Slrah pred revolucijo zopet združi meščanstvo in socialiste, ki ponovno stopijo v Stresemannovo vlado in žrtvujejo Hilferdinga. Socialna demokracija požre po pasje vse odredbe v korist nemške reakcije. Revolucionarno opozicijo med proletariatom se sistematično duši: ustavlja se časopise, prepove-daje se obratne svete in proletarske stotnije, policijske provokacije, aretacije v masah... Prične se akcija proti srednjenemškemu proletariatu in njegovi vladi. Medtem pa je naraščala beda delavcev, nastavljencev, uradnikov, mase vedno revolucionamejše, bojevitejše, komunistična stranka Nemčije rapidno pridobiva na vplivu. Socialistični delavci zahtevajo enotno bojevno fronto s komunisti. V socialdemokratski stranki je pričelo naraščali levo krilo, ki pa tudi koleba, ZJ2. se je s tem brezsmitno blamirala. Zgubila bo sigurno veliko članov, ker vsak, ki pozna metode radikalcev, si jih ogiblje. Zvezarji pa naj pomislijo tole: »Teži