Pet  hrvaških  pesnic
Ljerka Mifka, sodobna hrvaška pesnica, za katero zanimanje občinstva in kritike strmo narašča, se je rodila v Zagrebu 1943 in umrla leta 2003. Diplomirala je na romanistiki in primerjalni književnosti. Bila je urednica Danasa in drugih revij. Po prvi pesniški zbirki, ki jo je z naslovom Piramida objavila 1970. leta, je izšlo še osem knjig njenih pesmi. Leta 2000 so se jim pridružile še izbrane pesmi Dolgotrajno zniževanje neba. Poleg pesniških zbirk je Ljerka Mifka objavila številne eseje (tudi v knjigah) o hrvaških in tujih likovnikih ter prav tako o pisateljih in pesnikih, od npr. Mrkonjiča, Maroevica do Borghesa, Francisa Pongea, Rolanda Barthesa. Mifkino poezijo so označevali za kriptogram jasnine, za katerega sta značilni eliptičnost in hermetičnost, vendar nikakor ne nerazumljivost oziroma izključevanje realnosti in njenih plasti. Prva pesem našega izbora je, značilno, posvečena tragično v katorgi umrlemu ruskemu pesniku Osipu Mandelštamu, zadnji dve pa sta, združeni v cikel z naslovom Sonata za Wittgensteina, posvečeni filozofu, ki je ključnega pomena za moderno poezijo.
Predgovor
Za Osipa Mandelštama
Kjer zvonček bije, je majhna rana. Duh, vendar, jo lakote obvaruje.
Kako so goste tvoje trepalnice!
Iz vsake pekel, zlu v veselje. Utihnila je ura. Kazalci v kazanski saborni cerkvi na glavo visijo.
Segnanemu v pore zidu, ti je treba zgolj hoditi. Mreža je gosta, preje v nedogled.
Sodobnost 2004 I 52
Pet  hrvaških   pesnic
Šine ptica, odnese kisik.
Vzdolž vse krajših ulic, podaljša se dan.
Na metuljevih krilih, od kod in kam, se pomakne čas.
Beseda
S škripanjem nebeške gugalnice, presekan s slanim vodometom, se spusti pogled; zadrgne spiralno zanko okrog vseh letnih časov.
Z globino neba, rebrom ljubezni, se skrajša čas.
Pradavne besede - žogice preskakujejo
opno govorice.
Prva jo obvaruje demonov.
Vzpenja se po smoli, vraste
v deblo, podre jablano.
Včasih, ob znojni pripeki, ko pordečijo dlani neba, stene pa kakor očnice nabirajo višino, s smehljajem Cranachove Venere nekdo gre mimo kakor prvikrat.
Zgodnja pomlad
V sadovnjaku so se razcvetele
male smrti. Gosto zlato masnega vina.
Plavi pramen las ošine s hladom roko na jasi, krade denar iz srebrne piišice.
Sodobnost 2004 I 53
Pet  hrvaških  pesnic
On čepi za orglami
smehlja se vsemu, kar je tuje.
Po sredi neba bela koža, s svitom temni. Razmaknjeni kodri ovnovih rogov.
Tako se v enem dnevu postarajo stoletja.
Hitri tek
Z veselim pogledom v gostem slapu, razbežale so se s hihitanjem kapljice-nune.
Pred majhnimi, zelenimi žrmljami, po isti kiti se je vzpela smolasta krošnja. Med njima fosforni sij, varuh je skrivnosti v škatlici.
Zdaj nema ob prvotnih divjih tokovih, skozi gravitacijo pozlačenih platnic, je stekla reka. Vzdolž gorečih lic mnogooki glas raztresa zlatnike iz sončevih peg.
Na preroško dlan vse bolj pozne in
različne prihajajo novice o
črepinjah ogledala
nekega nadvse lahkega teka.
Prva črka, bolj tesna od telesa, počasna in krhka,
se oddaljuje v plesu.
Iz beline, s sulico,
šine ptica.
Njen let je kakor smrtonosna
igla, od njenega vboda, v hipu,
svet nepovratno izteče.
Sodobnost 2004 I 54
Pet  hrvaških  pesnic
Niti enega odtisa v črnini
Niti enega odtisa v črnini,
niti drugih znamenj bližjih življenju.
Vse, kar sanjaš, bi šlo v
najmanjši kamen na prstanu.
Samo trava pokriva tisto
malo in sploh nič.
Epitaf
Tu počiva, ali sploh v miru,
medtem ko žarnica trpi svojo resničnost.
Niti samostalnik niti glagol. Vendar tu počiva
nekdo, kot kadar se zapre
slovar tujk.
Sodobnost 2004 I 55
Pet  hrvaških  pesnic
Sidrišče
Velika ladja je naša hiša. Na dvorišču odmeva kakor v pristanišču. Rojijo ptice. Jata galebov kroži iznad fige in suhozida. Privezujejo hišo k olistanim vejam.
Hiša-ladja poskakuje. Zaziblje jo veter, postavi pokonci val. Veselo škriplje z vrati.
Zamah kril, klic. Zvita senca jader. Na pragu jambor, vrv sonca.
Hiša se sidra v barvah razkošnih grmov.
Zidava
Ostale so lesene stopnice in glasovi, ki so premagali občutek zapuščenosti. Krog svetlobe na stropu zaupno ne pripoveduje o trhli gredi, s katere je odpadel omet, niti o stopnišču, ki ga razjeda črvivost. Skrajni dosegi novega prostora se šele napolnjujejo s skrivnimi pregradami.
Brez sledov in plasti preteklosti, zidovi drhtijo, napolnjeni s svetlobo. Stopnišče je popolnoma čisto, brez kalnih odsevov petrolejke in volnenega prahu na podaljšanem podu.
Sobe, hodniki in ogledala odmevajo v barvah predvečera. Škripanje zapaha se najavi s premikanjem sence nad zidovi, pobeljenimi z apnom. Na podlagi vročine se razprostira hlad.
Sonce, zavlečeno pod prag, razpada v rahlih vdolbinah. Proti globini kleti in višini podstrešja se širijo neznani zvoki. Dohitijo zazidano mero, tiho izginevanje.
Obližje, vraslo v plevel
Dotikamo se s tistimi, ki brez glasu ležijo pod cvetnimi listi rože. Odmevi zvona se umikajo v razsuti pelod, zibljejo se skupaj s čebelami. Napolnjeni smo z znamenjem vesolja.
Ali se je mogoče dotakniti tistega, česar ni, govoriti o oddaljenem in izginulem prostoru? Izza hriba, kot obrnjena zrcala, vstajajo prazne, megleničaste pasti. Zemlja iz-pareva z lahkoto jutra. Vlažen zrak ločuje oblake. Sonce vzhaja iz orošenih stebel mete in pelina. Okna zbirajo senco jader.
Sodobnost 2004 I 58
Pet  hrvaških   pesnic
Strah pred nebivanjem se preoblači v drugo obliko. Nihče ni nič rekel, niti izgovoril nobenega imena. Obličje, vraslo v plevel, le molči. Ne premakne se. Odmev se utiša in ugaša v čisto majhnih mlakah. V strokih boba vzrnjeni čas. Neslišna oddaljenost. Korenina poganja v temo, pod žilice morja.
Večer v kamnitem svetu
Somrak briše otipljive strani sveta. Po vlažni stezi se vzpenjajo ovce. Dohitijo soparico. Po obronkih zgoščene sence.
Hrib je razpokal pod težo večera, lušči se in razpada, medtem ko morsko gladino mršči nočni veter. Ista tema prežema strmino pobočja in vesolja. Oblaga višine s skupkom zvezd. V steni ujet oblak, zvoni, ko vse utihne.
Nasedli otok v brazdah opešanih valov, razsul seje kot jadro sredi morske planjave. Sence posoljenosti se spuščajo po razpotegnjenih sledeh. V razpokah klijejo mesečeve ikre, temna roža vesolja.
Sodobnost 2004 I 59