P. b. b
Jlaš tedrtMž^
kulturnopolitično glasilo-
faH—BH			
			
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt			Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XIV. / ŠTEVILKA 46		CELOVEC, DNE 17. NOVEMBRA 1966	CENA 2.- ŠILINGA
Mirko Kumer — zbornični svetnik
Pri nedeljskih volitvah v Deželno kmetijsko zbornico je bil izvoljen kot zastopnik koroških Slovencev pliberški podžupan g. Mirko Kumer. Kot nosilec liste »Skupnost j užnokoraških kmetov« bo zastopal celo dobo naše kmete v kmetijski zbornici. Za to delo prinese s seboj bogate izkušnje, saj je tudi v prejšnjih letih stavil ves ugled in vse svoje sposobnosti v dobro slovenskega kmeta na Koroškem.
Koroški Slovenci se veselimo iz vsega srca njegove ponovne izvolitve, predvsem pa pozdravljamo, da mu ne bo treba izročiti po dveh ali treh letih zastopstva v kmetijski zbornici kaki drugi osebi, temveč se bo mogel zavzemati z njemu lastno ljubeznijo in skrbnostjo za izboljšanje prilik južnokoroških kmetov skozi vseh pet let. Veseli smo tega zato, ker'je g. Kumer svojo nalogo, ki mu je bila v preteklih letih naložena, vestno vršil. Nešteto primerov je znanih, ko se je zavzel z uspehom v osebnih intervencijah za našega človeka. V poročilih za »Naš tednik — Kroniko« pa je Prikazoval obširen in pregleden delokrog kmečkih zastopnikov v deželni kmetijski zbornici. Slovenski kmetje so dobili tako temeljit vpogled v poslovanje zbornice. A ne samo to, naš zbornični svetnik je poslo-Val vsak mesec tudi v pisarni »Kmečko-go-spodarske zveze«, sprejemal stranke ter po-niagal, kjer koli je bilo to možno. Dolgoletno poslovanje v občini — bil je župan v blaški občini, sedaj pa uspešno deluje kot podžupan mesta Pliberk — mu je omo-gočilo, da je pomagal s svojimi izkušnjami * področja občinske politike mnogim na-*nn občinskim možem v krajevnih kmeč-kih odborih ter občinah.
Boljšega zastopnika bi Slovenci ne mogli Poslati v deželno kmečko predstavništvo. Kot naš mandatar bo izžareval tudi v bo-(j°če $ svojo osebnostjo pristno slovenstvo 111 tisdi zdravi kmečki ponos, ki je slej ko Prej temelj našega narodnega obstoja v
Kot človek — značaj, kot narodni pred-stavnik borben, kot ud katoliške Cerkve mož v najboljšem pomenu besede, ima v sebi vse tiste kvalitete, ki dvigajo ob nje-govi plemeniti in nesebični duši spet in spet vse druge, ki se smejo z njim vred ptištevati k slovenski narodni celoti.
I ako čestitamo iz vsega srca Zbornične-uju. svetniku k ponovni izvolitvi ter mu ° Jljubijamo, da ga bomo z neomajno zvestobo slovenski besedi vsepovsod podpira-'• Naš črčej naj živi!
Kancler Klaus pri otvoritvi doma „Korotan"
God sv. Leopolda, 15. novembra 1966, je dan, na katerega se bodo dunajski in koroški Slovenci spominjali z velikim veseljem. Življenjsko delo patra Ivana Tomažiča je dozorelo. Slovenski visokošolski dom Korotan je bil predan svojemu namenu.
Pri otvoritvi so bili v ponedeljek navzoči: avstrijski kancler dr. Josef Klaus, ki so ga navzoči pozdravili z dolgotrajnim ploskanjem, jugoslovanski veleposlanik v Avstriji Vjekoslav Prpič s tajnikom ambasade g. Jožetom Snojem, prosvetnega ministra dr. Piffl Perčeviča je zastopal pri slovesnosti ministerialni svetnik dr. Franz Reisenberger, Ligo za človečanske pravice njen podpredsednik, ministerialni svetnik, univ. prof. dr. Karl Lugmayer, nadalje so bili navzoči: predsednik osrednjega odbora avstrijskih visokošolcev, cand, ing. Herman Kert, predsednik zveze avstrijskih visokošolcev Raimund Neuwirther, okrajni glavar VIII. okraja mesta Dunaj g. Walter Kasparek, dipl, ing. Gottfried Dechant kot vodja visokošolskega doma »Akademikerhilfe« na Dunaju, g. Bojan Lubej predsednik komisije za narodnostna vprašanja pri izvršnem svetu Slovenije, predstavniki gradiščanskih Hrvatov, Mohorjevo družbo v Celovcu je zastopal ravnatelj msgr. dr. Janko Hornbock, Narodni svet koroških Slovencev predsednik dr. Valentin Inzko, Zvezo slovenskih organizacij dr. Franci Zwitter, Zadružno zvezo dr. Mirt Zwitter, navzočih pa je bilo tudi mnogo na Dunaju bivajočih Slovencev, med njimi g. prof. Marijan Rus.
ču za ves trud, ki je bil povezan z izvedbo njegove velike zamisli. V tej zvezi je dr. Inzko dejal: »Nihče med Slovenci bi ne zmogel tega, kar ste uresničili vi, preč. gospod pater, vse žrtve zadnjih let ste do-prinašali samo za to, da bi omogočili slovenskim akademikom, raztresenim po dunajskem mestu, udobno stanovanje v lastnem domu. Naj vam izrečem ob uspelem delu iskrene čestitke koroških Slovencev z obljubo, da se bomo potrudil izkazati se vredne vaših naporov in pričakovanj«.
Po govoru, ki ga bomo objavili z besedo zveznega kanclerja dr. Klausa v prihodnji številki našega glasila, je spregovoril predsednik avstrijske vlade dr. Josef Klaus. Podčrtal je pomembnost ustanove »Korotan«, čestital ustanovitelju k velikemu
Za uvod je zapel najprej mešani pevski zbor »Kluba slovenskih študentov na Dunaju« pod vodstvom Hanzija Gabriela Prešernovo Zdravljico, nato pa je pozdravil navzoče ustanovitelj in rektor doma Korotan, preč. g. pater Ivan Tomažič. Posebno prisrčno dobrodošlico je izrekel zveznemu kanclerju dr. Josefu Klausu, ki je kljub velikim obveznostim — saj je v Avstriji na državniškem obisku predsednik Sovjetske zveze — ponovno rad prišel med Slovence ter se veselil z njimi otvoritve visokošolskega doma za študirajočo mladino na Dunaju.
Nato je sledil slavnostni govor, v katerem se je zahvalil dr. Valentin Inzko v imenu Narodnega sveta koroških Slovencev ter Mohorjeve družbe patru Tomaži-
Izid volitev v Kmetijsko zbornico
Nedeljske volitve v deželno in v okrajne kmetijske zbornice ter v krajevne odbore so pokazale kljub katastrofam, ki so v zadnjih tednih opustošile velike dele Koroške, razmeroma visoko volilno udeležbo. Od 38.362 volilnih upravičencev je šlo 30.526 oseb na voliščeh Le-ti so oddali 29.172 veljavnih glasov. Bauernbund (OVP) je dobil 15.449 glasov, za 153 manj kot pri volitvah leta 1961. Najbolj prizadeta je Freiheitliche Bauemschaft (FPo), ki je od svojih 6286 glasov v letu 1961 dobila zdaj samo še 5656. Nazadovala je za več kot 10 odstotkov. V glavnem je te glasove pridobil Allgemeiner Karntner Bauernverband, ki je dosegel, čeprav je tokrat prvič kandidiral, 1636 glasov in odvzel peti svobodnjaški mandat v deželni zbornici, tako da je »Freiheitliche Bauemschaft« zastopana samo še s štirimi mandati. Bolj pa gotovo prizadene to skupino dejstvo, da je morala oddati tudi v prezidiju mesto Bauernbun-du, tako da bo v prezidiju OVP zastopana s tremi (doslej z dvema) in socialisti z enim
članom (kot doslej). Poleg Bauemverban-da so tudi socialisti številčno pri volitvah pridobili; za Arbeitsbauernbund je bilo oddanih 6286 glasov (doslej 5656). Skupnost južnokoroških kmetov je sicer številčno nazadovala, vendar smo obdržali mandat v deželni kmetijski zbornici.
Razdelitev mandatov je sledeča: Bauernbund 13 (1961: 13)
Freiheitliche Bauemschaft 4 (5) Arbeitsbauernbund 5 (5)
Skupnost južnokoroških kmetov 1 (1) Allgemeiner Bauernverband 1 (0)
Tudi v okrajih smo Slovenci mogli obdržati svoje mandate, v velikovškem dva, v celovškem enega; v beljašikem smo mandat izgubili. V velikovškem okraju sta izvoljena Ignac Domej, pd. Zgonc iz Rinkol pri Pliberku ter Miha Slugove, pd. Plešov-nik iz Lancove pri Skocijanu, v celovškem pa Tone Krušic, pd.- Rupej iz Vel in je vesi ipri Bilčovsu.
Tako so volili posamezni okraji:
Okraj	Veljavni glasovi	Bauern- bund	Freiheitliche Bauernsch.	Arbeits- bauern- bund	Skupnost južnokor. kmetov	Allgem. Bauern- verband
Šmohor	1.446	671	283	420	12	60
Kdtschaah	1.105	730	188	159	—	28
Celovec	4.087	2.225	311	1.004	325	222
Šjpiitall olb Dravi	3.798	2.312	766	555	11	154
Winklern	679	541	57	70	1	10
št. Vid ob Glini	3.374	1.777	906	407	13	271
Beljalk	4.631	1.955	785	1.458	267	166
Velikovec	4.321	2.104	268	1.039	629	284
Wolfsberg	3.996	2.287	484	887	25	323
iFeldkirchen	1.735	847	469	297	4	118
Skupno	29.172	15.449 (13 mand.)	4.517	6.286 (4 mand.) (5 mand.)		1.284 (1 mand.)	1.636 (1 mand.)
uspehu, 'poudaril mednarodno posredovalno poslanstvo slovenske visokošolske mladine ter manjšin v Avstriji, v zvezi s položajem manjšine na Koroškem pa je dejal, da bo prišlo v zvezi z uresničitvijo manjšinskih zaščitbenih določil v kratkem do razgovorov s predstavniki manjšine.
Po govoru kanclerja dr. Klausa je zapel nato za zaključek prvega dela slovesnosti pevski zbor Kluba slovenskih študentov še dve pesmi, ki jih je bilo užitek poslušati, talko lepo so bile podane.
Patru Tomažiču so k njegovemu delu in uspehu čestitali nato še predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Franci Zwitter, predstavnik prosvetnega ministrstva, g. mi-nisterialmi svetnik dr. Franz Reisenberger ter predsednik Kluba slovenskih študentov na Dunaju Lojze Popitsch.
Slovesnost, o kateri bomo več poročali v naslednji številki, so navzoči zaključili s petjem avstrijske državne himne.
Pedsomi v Avstriji
V ponedeljek, dne 14. novembra, točno ob 10.30 je pristalo na letališču Schwecha-tu pri Dunaju posebno letalo Iljušin-18 s sovjetskim predsednikom Nikolajem Vikto-rovičem Podgornim. Od avstrijske meje pa do pristanka na letališču so spremljala sovjetsko letalo štiri avstrijska reaktivna letala. 21 topovskih strelov je pozdravilo prihod visokega sovjetskega gosta, ko je ta s svojim uradnim spremstvom in njegovo čedno 21-letno hčerko Natalijo zapustil letalo in kot prvi sovjetski državni predsednik stopil na avstrijska tla.
Zvezni predsednik Jonas je izrekel gostu prisrčno dobrodošlico, gospodični Podgor-ni pa je izročil krasen šopek nageljnov. Takoj nato se je Podgorni opravičil našemu predsedniku, ker ni mogel priti 10. oktobra zaradi bolezni.
Sovjetske goste so nato pozdravili zvezni kancler, podkancler, zunanji in notranji minister ter drž. tajnik v zum. ministrstvu.
Potem ko je vojaška godba na pihala in-tonirala obe državni himni, je Podgorni
Zahvala volivcem!
Skupnost južnokoroških kmetov ter izvoljeni slovenski mandatarji za Deželno kmetijsko zbornico, za okrajne zbornice in krajevne kmečke odbore se vsem našim kmetom-volivcem, ki so podprli pri nedeljskih volitvah našo Skupnost, iskreno zahvaljujejo in obljubljajo, da bodo zastopali pri svojem delu v kmečkih zastopstvih povsod in vedno interese našega slovenskega kmeta.
obšel po rdečem, tepihu častno četo gardnega bataljona. Pred zastavo je malo postal in se priklonil. Nekaj sto ljudi je ploskalo gostom, ko so ti vstopili v avtomobile, ki so jih popeljali v hotel Imperial, kjer stanujejo ves čas obiska.
Že prvi dan državnega obiska je bilo čutiti prisrčno ozračje, kar dokazuje, da so odnosi med Avstrijo in Sovjetsko zvezo 11 let po podpisu državne pogodbe ustaljeni in dobri. Med razgovori na Dvoru sta oba soudeleženca lahko ugotovila, da so se ti odnosi na mnogih toriščih ugodno razvili ter da je možno le-te še izboljšati, kajti pri prijateljskih odnosih ni nobenih meja. Ob tej priliki je Podgorni izrazil Jonasu v svojem in v imenu sovjetskega ljudstva sožalje zaradi katastrofalnih vremenskih nesreč, ki so zadeli Avstrijo v zadnjem času. Gost je potem podaril predsedniku Jonasu pomanjšan vzorec zastavice, katero je leta 1965 ponesla sovjetska raketa na planet Venus.
V ponedeljek popoldne so predstavili
(Nadaljevani]e na 5. strani)
Politični teden
Po svetu...
ZDA SO POROČALE PAPEŽU
Sv. oče je v sredo, 2. novembra, sprejel ameriškega izrednega, tako imenovanega letečega veleposlanika Harrimana in se z njim raizgovarjal 40 minut. Harriman je prinesel papežu Pavlu VI. poročilo predsednika Johnsona o vrhunski konferenci v Manili, ki se jie bavila predvsem z možnostmi, vdetn a nnsik ih mirovnih pogajanj.
Še pred sprejemom pri papežu se je ameriški, izredni veleposlanik sestal z italijanskim ministrom Fanfanijem in se z njim zadržal več kot poldrugo uro.
Pred člani gibanja »Pax Christi« je sv. oče izjavil, da se 'bo še nadalje prizadeval za mir z besedo in dejanjem.
Pred odhodom je Harriman dejal, da mu je predsednik Johnson dal navodila, naj gre v Rim, da bi poročal,_kaj se je vse "zgodilo na manilski konferenci, in o razvoju v Vietnamu. Zatem je veleposlanik omenil željo manilske konference po umiku ameriških sil iz Vietnama.
Zatem je Harriman dejal, da bo južno-vietnamska vlada prevzela »nekatere važne obveznosti,« med temi obveznost, »da razpiše svobodne volitve prihodnje leto.« V zvezi z letošnjimi volitvami za ustavodajno skupščino je Harriman trdil, da je 80 odstotkov južnovietnamskih volivcev »svobodno oddalo svoj glas«. Dejal je, da »to se ne sme tolmačiti kot glas za sedanjo juž-novietnamsko vlado, toda se vsekakor lah-tolimači kot glas proti osvobodilni fronti«.
Na vprašanje ali se v kratkem predvidevajo pogajanja, je Harriman izjavil, da »ni konkretnih dokazov o bližnjih pogajanjih, toda so ljudje, ki želijo odpreti pot pogajanjem«. Dodal je, da je prepričan, da tudi Sovjetska zveza in države vzhodne Evrope želijo kaj storiti v ta namen. Nadaljeval je: »Predsednik Johnson je izjavil, da so vse države sveta, z izjemo Pekinga in Hanoja naklonjene sporazumni rešitvi vietnamskega spora. Morda nekatere od teh vlad, tudi moskovska, ne želijo javno povedati svoje naklonjenosti do pogajanj, ker jih Peking že obtožuje, da so ameriški zavezniki. Toda poudarjaim, da vse države sveta, razen dveh želijo sporazumno rešitev spora.«
Na Vprašanje, ali se razmišlja o božičnem premirju v Vietnamu, je odgovoril Harriman, da sedaj ne more odgovoriti pritrdilno, toda ni izključeno, da se bosta za vietnamsko novo leto obe strani sporazumeli o premirju.
Predsednik Johnson se je preko Seula v Južni Koreji in Aljaske v sredo, 2. novembra, vrnil v Washington.
Predsednik Johnson je označil manilsko konferenco kot upa polno in zgodovinsko dejanje. »Našli smo ljudi, ki so odločeni svojim otrokom in družinam preskrbeti boljše življenje, ljudi, ki si želijo pomagati s svojimi lastnimi silami, to je, ki hočejo biti samostojni.« Združene države Amerike so v Aziji zato, da bi pripomogle v tem delu sveta, da bi dosegle svoje cilje.
Severnovietnamski predsednik Ho Ši Minh pa je medtem že odklonil mirovno ponudbo mamilskih sil, označil jo je kot prevaro.
PROSLAVA OKTOBRSKE
REVOLUCIJE V MOSKVI
Običajna vojaška parada v Moskvi ob 49-letnici oktobrske revolucije, ki so jo pričakovali tokrat zaradi poostrenega mednarodnega položaja morda z večjim zanimanjem kot sicer, je bila običajna tudi glede prikazane oborožitve, v glavnem raketne, ki je že več let osnova sovjetske vojaške moči.
Mimohod raketnih strateških enot so začele balistične rakete za atomske podmornice. Videti so okorne, toda po besedah poučenih vojaških strokovnjakov morejo s slehernega konca oceana zadeti cilj, oddaljen tudi 1000 kilometrov.
Sledile so rakete srednjega dometa na trdo gorivo in na samovoznih startnih napravah, s katerimi morejo menjati svoj bojni položaj. Kot običajno so rakete tudi tokrat peljali v zaprtih in trdnih kovinskih oklopih, medcelinske balistične rakete pa na samovoznih rampah. Gledalci so si mogli ogledati tudi tristopenjske medcelinske rakete, ki morejo startati iz podzemeljskih izstrclišč.
Čeprav je težko reči, koliko je bilo v mi-
mohodu novih tipov raket, ki jih občinstvo prej še ni videlo, kaže, da je bila ta zadnja parada tako količinsko kot tehnično doslej naj prepričljivejši pregled dosežkov raketne opreme sovjetske armade.
Tretji del vojaške parade, ki je naredil naj večji vtis, so začele rakete »zemlja-zrak«, izmed katerih nekatere že uporabljajo v obrambi Hanoja in Hajfonga v sestavi se-vernovietnamskih oboroženih sil. Rakete strateškega pomena so tudi tokrat pokazale, da jim kot »osnovi vojaške sile Sovjetske zveze« posvečajo izredno pozornost. Videti je bilo mogoče, da jih je vedno več in da so nekatere izmed njih vedno večje.
Vojaška parada, ki je trajala 40 minut, se je končala z mimohodom tako imenovanih orbitalnih raket neomejenega dometa, ki uničujejo cilje s sleherne strani Zemlje in jih praktično ne more prestreči nobena protiraketna obramba.
S tribune Leninovega mavzoleja so gledali parado vojaških enot Brežnjev, Kosi-gin, Podgorni, Suslov in drugi sovjetski voditelji. Potem ko je v odprtem avtomobilu obšel razvrščene vojaške enote in jim čestital k prazniku, je sovjetski' obrambni minister maršal Malinovski imel govor, ki je zbudil veliko pozornost. Poslušalci so opazili, da so prvič ob takšni priložnosti odločno Obsodili politiko kitajskega vodstva. Maršal Malinovski je dejal, da kitaj-,sko vodstvo »nastopa proti enotnosti delovanja socialističnih držav v podpori vietnamskemu narodu« in da to ovira strnitev vseh naprednih sil pri odporu ameriškega napada v Vietnamu ter spodbuja ameriški imperializem k novim zločinom.
Maršal Malinovski je dejal, da se Sovjetska zveza aktivno bori proti napadalni politiki imperialističnih držav, predvsem proti Združenim državam Amerike, ki so s svojimi zločinskimi akcijami v Vietnamu in drugih krajih Azije povečale nevarnost nove svetovne vojne.
SPOR O GIBRALTARJU
Britanska vlada je še vedno mnenja, da bi bilo najprimerneje predložiti pravno plat gibraltarskega vprašanja mednarodnemu razsodišču. To je nedavno izjavil predstavnik Foreign Officea, ki je dodal, da je
Velika Britanija trikrat protestirala proti sklepu španske vlade, da zapre mejo za vozila in blago.
Španske oblasti so sedaj nekoliko omilile svoj sklep, da zaprejo mejo z Gibraltarjem. 7000 Špancev, ki delajo v Gibraltarju, je lahko odšlo na delo z avtobusi. Španske oblasti so javile, da bodo mejo lahko prekoračili samo pešci. Toda Španci, ki so odšli na delo v Gibraltar, so lahko nesli s seboj samo kosilo.
Posledica zapore meje bo ne samo konec turističnega prometa z Gibraltarjem, temveč tudi konec uvoza svežih živil iz Španije. Britanska vlada pa je odločena, da ne popusti in pričakuje dolgo obleganje. Nedvomno bo to povzročilo poslabšanje odnosov med Veliko Britanijo in Španijo. V britanskih krogih pravijo, da lahko vzdržijo dolgo obleganje, ker bistvene proizvode lahko prevažajo po morju, čeprav bo to .mnogo dražje.
Že maja so se začela angleško-španska pogajanja, toda brez uspeha. Ni znano, kdaj se bodo nadaljevala.
U TANT OSTANE DO KONCA
ZASEDANJA GLAVNI TAJNIK OZN
Glavna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra soglasno podaljšala U Tantov mandat do konca sedanjega zasedanja, ki bo trajalo verjetno do 20. ali 22. decembra. Petletni U Tantov mandat je potekel v četrtek, 3. novembra, toda U Tant je svoj čas sporočil, da je pripravljen podaljšati svoj mandat do konca sedanjega zasedanja.
Ko je predsednik sporočil izid glasovanja, se je U Tant zahvalil in je nato izjavil, da bo morala dokončna odločitev o novi kandidaturi upoštevati mnoge stvari, med katerimi tudi perspektive za mir v Aziji in drugod na svetu. Poudaril je, da bi morali vprašanje njegovega nasledstva rešiti pred zaključkom sedanjega zasedanja im je pripomnil, da je privolil v podaljšanje svojega mandata, ker ni priporočljivo, da bi med zasedanjem menjali tajnika.
U Tantov namig, da ni še sprejel dokončne odločitve, tolmačijo v krogih Organizacije združenih narodov koit znak, da bi U Tant utegnil sprejeti podaljšanje mandata za tri leta namesto za pet. Do sedaj se države članice sploh še niso posvetovale, da bi našle naslednika.
... in pri nas v Avstriji
MILE KAZNI ZA ESESOVCA -
BRATA MAUERJA
Proces proti bratoma Wilhelmu in Johannu Mauerju, ki je bil na Dunaju skoraj mesec dni, se je končal v torek, 8. novembra, ob 19.30 z obsodbo obeh imenovanih bratov.
Da povemo, za kaj je šlo pri sodni obravnavi?
Brata Wilhelm in Johann Mauer sta bila obtožena, da sta v drugi svetovni vojni v poljskem mestu Stanislavu sodelovala pri množičnih usmrtitvah tamkajšnjih Judov.
Na prvi sodni obravnavi v Salzburgu sta bila brata oproščena, prizivno sodišče pa je nato ugotovilo, da so se zgodile med zasliševanjem gotove napake, zato je premestilo proces na Dunaj. Tam se je pričela 10. oktobra druga sodna obravnava proti 52-letnemu Johannu in 48-letnemu IVilhelmu Mauerju.
Zapisnik je medtem narasel na 6000 strani, samo na Dunaju so zaslišali nič manj kot štirideset prič, od teh precej iz inozemstva.
Glavno vprašanje na tem procesu je bilo — zlasti še po škandaloznih obsodbah proti Verbelenu in Novaku — ali so bili vsi ti umori storjeni po ukazu.
Dokazovanje se je osredotočilo na vprašanje, ali bi bil Gestapo oba brata Mauer-ja strožje kaznoval, če bi se branila streljati Jude. Najpomembnejše priče so si bile v tem vprašanju popolnoma edine; da niso nobenega esesovca sodili, če se je branil moriti Jude.
Porotniki so morali sedaj odgovoriti na vprašanje, če sta bila oba brata Johann in Wilhelm Maurer kriva številnih grozodejstev, ki sta jih storila v času med poletjem 1941 in poletjem 1943. Devet različnih krvavih dejanj je bilo presoditi.
Po večurnem posvetovanju je sodišče skoraj v vseh točkah spoznalo oba brata za kriva množičnih usmrtitev Judov. Kazni se glasijo: Johann Mauer je dobil osem let, njegov brat Wilhelm Mauer pa dvanajst let strogega zapora, pri tem pa se jima preiskovalni zapor vračuna v kazen. Obto-
ženca sta vzela prav mirno obsodbo na znanje in sta prosila za rok za premislek. Državni pranik dr. Olscher ni po izrečeni kazni podal nobene izjave.
Že na prvi pogled pa je jasno, da moramo izrečeni kazni označiti za nenavadno mili, zlasti, če pomislimo na dejstvo, da sta oba brata-esesovca bila za vse množične umore spoznana za krive.
Kje so ostali opomini, ki sta jih izrekla na dan narodnega praznika zvezni predsednik Franz Jonas in nadškof, kardinal dr. Franz Kbnig, ko sta naslovila na vse avstrijsko sodstvo tako resne besede?
SEIDL POČAŠČEN
V zvezi s cestnim gradbenim škandalom si je glavno mesto Tirolske dovolilo pravo malomeščansko šalo.
Isti dan, ko je dunajsko sodišče aretiralo bivšega vodjo odseka avstrijske cestne gradnje, dipl. inž. Aloisa Seidla in ga premestilo v innsbruške zapore, so v mestu Innsbrucku odkrili spominsko ploščo, na kateri je vklesano tudi Seidlovo ime; olimpijski organizacijski odbor se mu namreč zahvaljuje za zasluge, ki si jih je pridobil v korist republike Avstrije.
Plošča je ena izmed štirih brončenih plošč, ki so jih vzidali na podstavek olimpijske žare v stadionu Berg-Isel smučarske skakalnice.
Na treh brončenih ploščah so vklesana imena olimpijskih zmagovalcev zimske olimpiade 1964, na četrti pa so v tipično avstrijski maniri ovekovečeni organizatorji in funkcionarji. Na tej plošči, in sicer na zelo vidnem mestu je vklesano tudi ime in naslov vodje odseka avstrijske cestne gradnje dipl. inž. Aloisa Seidla.
Te štiri brončene plošče so vzidali na podstavek po nalogu organizacijskega odbora IX. zimskih olimpijskih iger. Obstoja namreč predpis, da morajo biti v stadionu ovekovečeni vsi olimpijski zmagovalci, medtem ko v teh predpisih ni nič rečeno o imenovanju organizatorjev. Toda po mednarodnem običaju, naj bi bila označena tudi imena teh.
SLOVENCI
dsm a iti
Koroški Slovenec dr. Fran Mišič — 85-letnik
Pred kratkim je praznoval v Mariboru 85-let-nico življenja znani javni delavec, pisatelj in dolgoletni gimnazijski profesor dr. Fran Mišič.
Dr. Mišič se je rodil 2. oktobra 1881 v Dobravi pri Borovljah na Koroškem. Njegov oče je bil ugleden puškarski mojster, predsednik puškarske zadruge in posestnik. Sina, ki je bil nekoliko šibkega zdravja, so poslali v šole. Po maturi na gimnaziji v Celovcu se je mladi Fran vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral klasične jezike. Že v prvih letih visokošolskega študija je pričel pisati članke o dvojnih merilih za Slovence in Nemce na Koroškem. Svoje kulturno in narodnostno delovanje je kmalu razširil šc na druga torišča. Deset let njegovega narodnobuditeljskega delovanja se je močno zrcalilo v rezultatih koroškega plebiscita, ko se je za Jugoslavijo izreklo 27 odst. prebivalcev Borovelj, kar je bilo za 11 odst. več kot ob štetju leta 1911.
Izmed društev, ki jih je mladi Mišič ustanovil v Borovljah, je bilo najbolj delovno društvo Korotan. Ko so ustanavljali list Korošec, je pri tem sodeloval tudi on.
Fran Mišič je doktoriral na univerzi v Gradcu iz filozofije in opravil vse potrebne izpite za srednješolskega profesorja, vendar zaradi svojega narodnostnega delovanja ni dobi! mesta na Koroškem. Svojo prvo službo je nastopil v Kranju, kjer je učil od leta 1910 do prve svetovne vojne. Politični nasprotniki so ga prisilili, da se je 191-1. leta preselil v Gorico. Ko je bila leta 1915 zaradi vstopa Italije v vojno Gorica izpraznjena, se je vrnil na svoj dom v Borovljah, od tod pa so ga poklicali k vojakom. Po sedmih mesecih je slekel vojaško suknjo in postal profesor na I. gimnaziji v Ljubljani.
Koroški plebiscit je vnesel v delovanje jubilanta nove pobude. Dr. Fran Mišič je postal ravnatelj meščanske šole v Borovljah, kjer je opravljal tudi pomembne politične naloge. Po plebiscitu ni pobegnil. Kljub vsem težavam, ki so mu jih povzročali zmagovalci, je vztrajal dve leti. Po dveh letih preganjanja so ga aretirali in za vedno izgnali v Jugoslavijo. Izgnanca je sprejel Maribor, mesto, ki mu je postalo nov rojstni kraj in nova domovina.
Poleg poklicnega dela na gimnaziji je dr. Mišič opravil v Mariboru mnogo publicističnega in turistično propagandnega dela. Bil je lovec in športnik. V časnikih in knjigah je seznanjal bralce zlasti z lepotami zelenega Pohorja in prednostmi naših zdravilišč. Urejeval je revijo Jugoslovanski biseri. Posebno dragoceno delo je opravil s tem, da je zbral in uredil pesmi pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika ter jih izdal v knjigi.
Pred leti je bil dr. Franu Mišiču uradno priznan naslov slovenskega pisatelja in umetnika, oljenem pa mu je bilo izrečeno priznanje za 50-letno nepretrgano, požrtvovalno kulturno delo.
Slovenske likovne razstave
V	celjskem likovnem salonu razstavlja svoja umetniška dela Jože Horvat - Jaki. Avto-didakt iz Nazarij, ki se je s svojimi deli uveljavil doma kakor tudi v tujini (razstavljal tudi pri nas), je tokrat več svojih del posvetil vojni tematiki.
V	razstavišču Pro Lcco v goriški pasaži je odprta razstava slik, v pretežni meri akvarelov, prof, Jožeta Ccja. Slikar je s to razstavo pokazal precejšen napredek.
V	Trstu razstavlja v Rossonijevi galeriji goriški rojak Andrej Košič. Slikar je stopil, odkar je pred štirimi leti prvič razstavljal, krepko na pot pokrajinskega slikanja, ki mu je posvetil vse, ne glede na zapeljevanje, ki ga najdemo v tako pestri raznolikosti oblikovne umetnosti.
Novi doktorji znanosti
V	zbornični dvorani univerze v Ljubljani je rektor Albert Struna 4. novembra slovesno promoviral Filipa Lipovca za doktorja ekonomskih znanosti, Tatjano Bregantza doktorja arheoloških znanosti in Franca Novaka za doktorja znanosti s področja ginekologije in porodništva. Naslov disertacije Filipa Lipovca je „Me-re uspešnosti gospodarjenja”, Tatjane Bregant „Ornamentika na keramiki neolitskega časa v Jugoslaviji” in Franca Novaka „Preprečevanje seče-vodnih fistul pri Wertheimovi operaciji”.
Spominska plošča Antonu Šublju
V	dneh spomina na mrtve je Slovenski oktet dal vzidati na rojstno hišo kulturnega mentorja ameriških Slovencev, dolgoletnega dirigenta Glasbene matice iz Clevelanda in pevca Antona š u b 1 j a v Mengšu spominsko ploščo s pokojnikovim portretom. Za ploščo je poskrbela pokojnikova nečakinja Pavlina Bužan, ki živi v Kaliforniji, izdelal pa jo je njen mož, kipar Boris Bužan iz Long Beacha.
Likovna umetnost:
Josip Tominc, veliki mojster portreta
Razstava Josipa Tominca, prirejena letos v goriški Attemsovi palači, kjer je sicer nastanjen muzej, je pokazala vso vrednost tega imenitnega slikarja, ki je živel od 1790 do 1866 in ustvarjal v stečišču narodov na ozemlju, kjer je vladala Avstro-Ogrska, vendar so tja že segali prvi glasovi italijanske državne združitve. Tako ga imajo tudi Italijani za svojega, v resnici pa je bil Slovenec, eden od tistih južnoslovanskih rojakov, ki so si na tujem (kot na primer v Benetkah ali v nemških deželah) pridobili slavo in veljavo. Toda Tominc je ustvarjal doma, v okolju svojega goriškega in primorskega sveta, in tudi umrl v svojem gradiču Gradišču pri Prva-čini.
Avtoportreti ga kažejo — v nasprotju z bratom — kot zadovoljno, v sebi umirjeno osebnost blagohotnega videza. In takšni so tudi njegovi portreti. Mirna poteza čopiča, -usklajenost barvne palete, vernost izvirnemu so značilnosti njegovih slik, ki so napolnile vse zgornje nadstropje palače Attems. Prispevali so jih iz Ljubljane, sicer pa v pretežni večini iz krajev od Trsta do Padove: zasebniki, muzeji in galerije.
Prijetno srečanje med njimi je portret črnogorskega vladike in znamenitega pesnika Petra Petroviča Njegoša.
Tominčevo slikanje je ubrana združitev že realističnega gledanja na svet, ki se dru-
ži tod s klasicistično formo v popolnem zlivanju barv, ki ne morejo skriti benečan-skega, ali bolje rečeno kar primorskega čuta za koloristično sočnost.
Goriška razstava Josipa Tominca (na vpogled je bilo tudi nekaj dokumentov o njegovem življenju!) je bila nadvse prizadevno dejanje in edinstven prispevek k zbliževanju obeh narodov na tem stečišču dunajskih in beneško-rimskih 5 likovnih vplivov. Zbrana na enem mestu na razsta-vi, ki bi jo veljalo pokazati še kje drugje (čeprav je spričo številnih zasebnih lastnikov ta reč dokaj težavna!), je pokazala Tominčeva umetniška moč svojo pravo vrednost. Posvetili so slikarju tudi posebno izdajo o delu in življenju. Še en dokaz, kako lahko umetnost ob razumnem vrednotenju prispeva k združevanju in spoznavanju dveh narodov in kultur v Evropi, ki postaja vse manjša.	B. A.
Josip Tominc pomeni slikarsko veličino predvsem kot portretist, čeprav je slikal tudi žanrske in cerkvene slike. To je pokazala tudi goriška razstava, kjer se ta slikar kaže zlasti kot dognan portretist tako v posameznem kot skupinskem portretu, tudi eni značilnosti svoje dobe. Šolan v Benetkah, Rimu, Neaplju pa morda sprva celo pod Kavčičevim vplivom, je slikal v Ljubljani in se kasneje naselil v Gorici, potem pa do 1855 v Trstu. Ta slednja doba pomeni vrhunec njegovega portretnega ustvarjanja. Tominc je namreč že v zgodnjih letih dobil naročila za portrete dveh tedanjih pomembnih mož — papeža Pija Vil. in kralja Murata, kar za njegov kasnejša ugled ni bilo brez pomena. Kaže, da mu naročil ni manjkalo.
Srečanje s škofovim vikarjem
Goriški »Katoliški glas« poroča:
»Prvo srečanje tržaških vernikov s škofovim vikarjem na praznik Kristusa Kralja je poteklo v slovesni domačnosti.
Najprej je bilo srečanje v molitvi v ro-janski cerkvi, v skupnem češčenju Kristusa Kralja. Msgr. Lojze Škerl je v jedrnatem govoru naslikal Ippoto krščanskega življenja, potrebnost, da se stalno trudimo za zvesto izpolnjevanje stanovskih dolžnosti in odgovornost za bližnjega.
Srečanje v razgovoru je bilo v Marijinem domu. Prireditev je vodil visokošo-lec Franko Žerjal.
Za Slovence zaslužen jubilant
(Mil. g. opat Evgen Eiderer — zlatoma.šnik)
Ime mil. g. opata Evgena Fidererja v Stamsu na Tirolskem je v slovenski javnosti znano in spoštovano že iz Stične. Kot mlad fantek je v začetku tega stoletja prispel z Bavarskega v samostansko gimnazijo na novo obnovljene stiske opatije. V Stični je z drugimi samostanskimi kleriki študiral tudi bogoslovje, in sicer v gori-škem nadškofijskem semenišču, ki je med prvo svetovno vojno z nadškofom dr. Sedejem, bogoslovnimi profesorji in bogoslovci gostovalo v mirni in gostoljubni Stični. Kot bogoslovec je fr. Evgen Fiderer bil sošolec sedanjega tržaškega nadškofa tir. Santina in tržaškega stolnega prošta msgr. Salvadorija. V novomašnika je bil posvečen leta 1916. Po končani prvi svetovni vojni se je stiski konvent sicer razdelil in je večina nemških patrov z opatom vred odšla, toda mladi pater Evgen je še z enim nemškim patrom ostal in bil v pomoč tedanjemu priorju in pozneje opatu dr. Avg. Kastelcu kot subprior in kasneje prior. Poleg samostanske službe kot učitelj novincev in vodja koralnega petja je g. prior sodeloval tudi v dušnem Pastirstvu obsežne stiške župnije kot voditelj pevskega zbora, Marijine družbe in drugih župnijskih organizacij. Vodil je tudi duhovne vaje ne samo na Kranjskem, marveč tudi na štajerskem. Slovenščine se je tako priučil, da mu je brezhibno tekla govorjena beseda in da je tudi pisal v slo-'enščimi tehtne članke za verske liste in celo za Bogoslovni vestnik. Že kot prior je g. Evgen Fiderer slovel kot navdušen Itturgist. On je dajal liturgične pobude mladim stiškim klerikom in bogoslovcem t'1 je med drugim tudi njegova zasluga, 'k' se je Stična zavzela za liturgični apostolat, katerega sad je sedanji slovenski timski misal.
Poudariti je treba še posebno ljubezen nekdanjega priorja in sedanjega štamskega °pata g. Evgena Fidererja, da je silno nav-dušen za vrhovni unionistični apostolat, za delo zedinjenja vzhodnih Slovanov s katoliško Cerkvijo. Tako je z besedo in pe-tesom sodeloval pri »Kraljestvu božjem«, glasilu Apostolstva sv. Cirila in Metoda.
Od leta 1930 do 1935 se je p. prior Ev-gen Fiderer mudil v Ljubljana v Slomškovem zavodu kot vodja stiskih bogoslovcev. 1 ukaj je dal narediti lepo zavodsko kapelo, ki se je priljubila ljubljanski aka-demski in dijaški mladini za rekolekcije, /lasti prof. dr. L. Ehrlich je rad v njej maševal.
Med drugo svetovno vojno je p. prior Oderer bil na španskem za pomočnika v slovitem samostanu Poblet. Od tam je pri-sel v Avstrijo, kjer je po vojni prevzel 'odstvo na novo obnovljene opatije v
Stamsu, ki jo je z nekaterimi stiškimi in tirolskimi patri dvignil do zelo ugledne opatije, saj se tam nahaja znana »Matura-Schule« za pozne poklice, ki ji je rektor Slovenec dr. p. Bernard Slovša,
Gospod opat, veliki prijatelj Slovencev, ki slovensko ne samo govori, marveč tudi čuti, in s toliko ljubeznijo sprejema Slovence, je letos zlatomašnik. Najprej jo je slavil na domu mašniškega posvečenja v juliju v Stični. Hotel jo je opraviti docela v tihoti, a mu ni uspelo. Na proslavo je prišel tudi ljubljanski g. nadškof dr. J. Pogačnik in večje število duhovščine. Branil se je zunanje proslave tudi v Stamsu, toda zasluge ponižnega, tihega jubilanta za ljudstvo in hišo, ki ji vlada, so tako velike, da se je moral udati. V pismu sporoča (po slovensko) svojemu učencu na Koroško naslednje:
»Vedno sem odlašal praznovanje zlate maše, upajoč, da bo leto šlo mimo, ne da bi praznoval. Toda ni šlo. Dne 26. oktobra sem praznoval. Hotel sem v vsej preprostosti, samo v tihoti, a je na vsak način hotela sodelovati tudi občina. Zvečer 25. oktobra je bila akademija v Bernardovi dvorani. (Sodelovala je občina, dijaki in konvent). Naslednji dan je bila konce-lebracija s sedmimi dostojanstveniki z mitrami in devetimi sobrati našega skupnega konventa Stiona-StamS. To mi je zelo do-padlo. Pridigo je imel sam prevzvišeni naš tirolski g. škof. Bil je navzoč tudi mil. g. opat iz Mehreraua in iz Marienstata in še štirje tirolski opatje (iz severne in južne Tirolske. — Hvala Bogu, zdaj je vse mamo!«
Gospodu jubilantu tudi Slovenci doma in po svetu izrekajo prisrčno zahvalo za vse njegovo delo za slovenski narod in vso prisrčno ljubezen do slovenskih ljudi. Bog ga ohrani zdravega in čilega še do nadalj-nih visokih jubilejev.	Dr. M. T.
Rojanski pevski zbor se je v pesmi spomnil 25-letniee mašniškega posvečenja, ki ga je leta 1942 msgr. Lojze Škerl prejel na sam praznik Kristusa Kralja.
Msgr. Jože Jamnik je potem pojasnil, kaj hoče koncil z ustanovo škofovih vikarjev. Koncil hoče doseči, da bo bolje poskrbljeno za jezikovne manjšine v mešanih škofijah in boljšo koordinacijo dela v škofijah. Zdi se, da je Trst prva izmed jezikovno mešanih škofij na svetu, ki je dobila škofovega vikarja. Govornik je prosil škofovega vikarja, naj g. nadškofu sporoči hvaležnost slovenskih vernikov za razumevanje naših potreb in za pogumen korak pri tem imenovanju.
Nato se je zvrstila na odru vrsta zastopnikov raznih organizacij in ustanov, ki so hoteli pozdraviti škofovega vikarja in mu izraziti veselje nad imenovanjem.
V imenu Marijinih družb je pozdravila Dora Kosovel, za skavtinje Novela Bene-detti, za kavte Jožko Barič, za fantovske in dekliške krožke Karlo Mezgec, za dobrodelne ustanove slovenski zastopnik pri občinski podporni ustanovi (ECA) dr. Rudolf Marc, v imenu šole nadzornik slovenskih osnovnih šol g. Oskar Bole, v imenu izobražencev in laikov sploh dr. Matej Poštovan in v imenu goriškib duhovnikov devinski dekan g. Ivan Kretič.
Na oder je končno stopil msgr. Lojze Škerl. Na kratko je opisal, v kako nenavadnih okoliščinah je bila leta 1942 njegova prva sv. maša v Rimu in potem po-
Lepo darilo boš daroval, če pravočasno ga boš izbral!
KOROŠCI — kupujte vedno le v domačih trgovinah!
novi te v v rojstnem kraju v Sežani, kjer je zaradi prisotnih oblastnikov začel govor v italijanščini, potem pa ga nadaljeval v slovenščini, kar so ljudje pozdravili tako, da so vstali in stoje poslušali govor do konca. Razložil je nekoliko, kako je prišlo do imenovanja za škofovega vikarja, se zahvalil za čestitke, za izraze dobre volje, za obljubljeno sodelovanje. Priporočil se je vsem v molitev. Poudaril je, da je imenovanje križ, ki ga je treba sprejeti. Imenovanje samo ne bo prineslo sprememb in zboljšanj — treba je delati. In če bomo skupno delali, tudi uspehi ne bodo izostali.
Slovesnost se je zaključila s priporočilom Mariji in s skupno pesmijo »Marija, skoz življenje voditi srečno znaš«. Naj srečno tudi nas vodi do bolj dejavnega krščanskega življenja«, zaključuje »Katoliški glas«.
Kaj je delal Jožef II.?
Marsikaj bomo bolje razumeli, kar se dogaja v naših krajih, če poznamo zgodovino. Veliko je spremenil pri nas avstrijski cesar Jožef II., katerega način vladanja imenujemo »jožefinizem«.
S posebnim odlokom je cesar Jožef II. posegel na primer v čisto bogoslužna dejanja in v njem določil n. pr. število sveč, ki smejo goreti pri posameznih božjih službah, način pokopavanja, trpežen material za mašne obleke in podobno. Da bi pridobil čim več časa za »koristno delo«, je dosegel od papeža omejitev zapovedanih praznikov na 15.
Leta 1783 je izšel takozvani »Ehepatent«, v katerem je bil tudi takoliški zakon pri-
kazan kot navadna civilna pogodba, katera spada pod svetno jurisdikcijo; zakrament zakona je bil samo še cerkvena posvetitev civilne pogodbe.
Racionalistični duh prosvetljenstva ni imel razumevanja za kontemplativne redove. Zato je leta 1782 Jožef II. odločil razpustitev tistih samostanov, kateri »ein be-schauliches Leben fiihran und fiir das Be-ste des Nachsten nichts Sichtbares beitra-gen«. Kontemplativnih redov je bilo v Avstriji le malo, na Koroškem sploh nobenega, a komisije, katerim je bila poverjena izvedba tega odloka, so šle predaleč. Tako je bilo v avstrijskih deželah kakih 600 samostanov razpuščenih. Na Koroškem so bili
Koncert Slovenske filharmonije
V okviru kulturne izmenjave je v ponedeljek zvečer gostoval v veliki dvorani celovškega konservatorija orkester Slovenske filharmonije iz Ljubljane pod taktirko Boga Leskovica.
Zanimivi program in kvaliteta orkestra sta nudila izbranemu glasbenemu občinstvu sijajen kulturni večer.
Kot prvo je orkester izjaval »Partito za veliki orkester«, slovensko delo komponista in dirigenta Boga Leskovica. Sledil je »Koncert za oboo in orkester v C-duru«, Josefa Ha y dna. Po odmoru pa je bila na programu »Simfonija v d-molu«, francosko-belgijskega skladatelja Cesarja-Augusta Francka.
Obširnejše poročilo o koncertu bomo prinesli v naslednji številki našega lista.
AVSTRIJSKA STROKOVNA ŠOLA V PERZIJI (IRANU)
Ob obisku avstrijske parlamentarne delegacije v Teheranu v Perziji so naši politiki obiskali tudi strokovno šolo »Reza-Pahlevi«, ki velja kot ena izmed najplo-dovitejših razvojnih projektov Avstrije v tujini.
Zavod je v teku svojega osemletnega obstoja dosegel že odlične vzgojne uspehe, ki služijo v splošnem kot vzor na tem popri-šču. Neposredno zanimanje za načrt je že s tem zasiguran, da perzijske oblasti krijejo za 80 odstotkov obratovalnih stroškov.
Avstrija je dala šoli ravnatelja in devet vodij oddelkov, ki skrbijo za izobrazbo strokovnih delavcev in perzijskega učnega osebja.
Trenutno šteje šola 900 učencev, učni načrt pa obsega praktično vsa področja, za katere potrebuje iransko gospodarstvo strokovno izšolani naraščaj. Naval kandidatov v zavod je tako velik, da so sprejeli od 1500 prijavljencev za prvi razred samo 350 prosilcev.
QLEDALI$CE
PETEK, 18. novembra, ob 19.30: Don Pascpiale, komična opera Geatana Doni-zettija. — SOBOTA, 19. novembra, ob 19.30: Bali in Savoy (Ples v Savoju), opereta Paula Abrahama. — NEDELJA, 20. novembra: Paganini, opereta Franza Lebarja; 5. predstava za GWK—nedelja; 4. predstava za podeželski nedeljski abonma. — TOREK, 22. novembra, ob 19. uri: Don Pascpiale; 2. predstava za mladinski B-abonma.
—	SREDA, 23. novembra, ob 19.30: Travi-ata, opera Giusepa Verdija. — ČETRTEK, 24. novembra, ob 19.30 Henrik IV. drama Liugija Pirandella; 7. predstava za D-abomma; 7. predstava za GWG-četrtek.
KOMORNI ODER
SOBOTA, 19. novembra, ob 10. uri Der Rauber Hotzenplotz (Ropar Hotzenplotz), otroška pravljica, igra Hohnsteinerjev lutkovni oder (Essen); gledališče ponovi isto pravljico ob 15. uri. — V soboto zvečer, ob .19.30 pa bodo uprizorili: Ein Flaschenreich fiir die Erde in Die Seilpenne, zaključena predstava v okviru Mladinskega foruma 66.
—	NEDELJA, 20. novembra, ob 15. uri: Ropar Hotzenplotz, otroška pravljica; zvečer ob 19.30: Undine 66, igra za odrasle.
med razpuščenimi samostani poleg drugih: Št. Pavel v Labotski dolini, Osoje, Vetrinj, Grebinjski klošter, Podklošter, (Dobrla ves je bila razpuščena že leta 1773, ko je bil razpuščen jezuitski red).
Razpustitvene komisije so v brezbrižnosti in nepoznan ju uničile veliko kulturnih dragocenosti. Čeprav je bilo določeno, da pridejo najvažnejši rokopisi in knjige iz razpuščenih samostanov v dvorni oz. državni arhiv, ostale pa v deželne študijske knjižnice, je veliko teh knjig šlo v izgubo. Tako so n. pr. našli kmetje iz okolice cistercijanskega samostana v Lilienfeldu stare rokopise v cestnih luknjah: vozili so jih, zmetali tja, da so po tako »izravnani« cesti laže vozili. Iz Osoj so odpeljali knjižnico na osmih dvovprežnih vozovih; en del so je pometali v jezero.
Premdžanje razpuščenih samostanov je prešlo v takozvani »verski sklad« (Reli-gionsfond), iz katerega so bili plačani duhovniki in so ustanavljali nove fare.
Je pa zasluga cesarja Jožefa II., da je poskrbel za boljšo organizacijo cerkvenega dela. Iz verskega sklada so ustanovili nove fare v krajih, kjer je živelo nad 700 vernikov, ki so imeli do dotedanje farne cer-kve nad eno uro pešhoje.
Pevci iz Gorice v Selah
(Prisrčno kulturno srečanje)
Osmošolci (8. b) Slovenske gimnazije vabijo na
PRIREDITEV,
ki bo v nedeljo, dne 20. novembra, ob pol treh (14.30) pri Šercerju v Šmihelu.
Ob pol osmih (19.30) zvečer pri Voglu v Št. Primožu.
Na sporedu:
Tamburaši, fantovski zbor, popevke in še marsikaj veselega!
Prisrčno vabljeni!
CELOVEC
BRANKO RUDOLF O UMETNOSTI
V	torek, dne 15. novembra, zvečer, je imel Branko Rudolf, direktor mariborskega muzeja in pesnik, v prostorih deželne galerije v Celovcu predavanje o življenju in umetnosti in o nujnosti estetskega doživljanja. Že 30.000 let se človek bavi z umetnostjo; v ledeni dobi že skuša s ceremonijo in čarobnim ravnanjem siliti srečo, da mu pomaga. Prve navdihe umetniškega ustvarjanja naj vidimo v človekovih prestavah, v potrebi po metafizični sigurnosti ob spoznanju lastne slabosti. Umetnost tudi omogoča pogled v človeško dušo.
Predavanje, kateremu je sledilo številno občinstvo z velikim zanimanjem, je Branko Rudolf ilustriral s skioptičnimi slikami.
f ALEKSANDER PRAH
Tilk pred dnevom vernih duš je bil na osrednjem celovškem pokopališču položen k zadnjemu zemeljskemu počitku trgovski zastopnik v Celovcu, g. Aleksander Prah, šele v 61. letu starosti.
Pokojni je bil rojen v Mariboru, kjer je bil zaposlen v trgovski stroki, in sicer pri podjetju »Železo-promet«. Po koncu druge svetovne vojne je prišel s svojo družino sem na Koroško, kjer je doma njegova žena Ljudmila, roj. Prinčič. Tu je on z vso, njemu lastno energijo ponovno začel ustvarjati nov dom sebi in svoji družini (ženi in trem otrokom), kar se mu je tudi v polni meri posrečilo, saj so vsi trije otroci dobro vzgojeni in preskrbljeni.
Pokojni je bil sedaj že več let glavni zastopnik ugledne tvrdke »Cabos« (tovarna čokoladnih izdelkov itd.) in je seveda bil stalno na poti. Mogoče je bilo to in pa naporno delo tudi deloma vzrok, da ga je zadela nenadna smrt, ko je bil z ženo na obisku pri sorodnikih v Radovljici. Kdor ga je poznal, skoraj ni mogel verjeti, da je to res, kajti vedno je bil čil in zdrav ter dobre volje.
Kako je bil pokojni priljubljen, je pričal izredno lep pogreb, katerega so se udeležili zlasti Številno njegovi stanovski tovariši, katerim je bil zvest sodrug, vedno pripravljen pomagati, kjer je bilo treba. Pogrebne obrede je vodil župnik šentpetr-ske župnije v Celovcu, č. g. Brunner, ki je v svojem poslovilnem govoru poudaril zlasti pokojnikovo skrb za družino in pripravljenost, pomagati bližnjemu v stiski in sili ter njegovo vernost.
Naj mu bo lahka koroška zemlja v njegovi drugi domovini! Nadvse užaloščeni soprogi in otrokom ter ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje!
LJUBITELJEM CERKVENE GLASBE
V	ponedeljek, 21. novembra, obhajamo god sv. Cecilije, zaščitnice cerkvene glasbe in petja. Iz tega razloga bodo, kot vsako leto, tudi letos v teh dneh skoraj po vseh naših cerkvah večje ali manjše proslave v spomin te velike nebeške zavetnice.
V	celovški stolnici bo stolni cerkveni zbor pod vodstvom č. prof. Rajmunda Wanga priredil v nedeljo, 20. novembra 1966, koncert, na katerem bo izvajal skupno s solisti (člani zbora) in Koroškim deželnim simfoničnim orkestrom znamenito A. Brucknerjevo mašo »MISSA IN D«. To glasbeno delo je bilo izbrano hkrati tudi v spomin 70-letnice, odkar je umrl (16. novembra 1896) ta veliki avstrijski glasbenik in mojster na orglah.
Začetek koncerta je ob 6. uri zvečer. Vstopnine ni, prostovoljni prispevki bodo dobrodošli, kajti stroški bodo precej veliki zaradi številnega orkestra. Ne zamudite torej izredne prilike, da slišite to bolj poredko izvajano Brucknerjevo mašo!
Za nedeljo, 13. novembra, je bil napovedan obisk pevcev iz Gorice v Selah. Ko pa smo v soboto zjutraj vstali, smo tičali že v pravi zimi. Do 30 centimetrov debela snežena plast je pokrivala dol in breg. Popoldne jo je po cesti preoral motorni plug, da so manjša vozila mogla voziti. Telefonska zveza je bila pretrgana. Do zadnjega nismo zagotovo vedeli, ali bodo goriški izletniki mogli priti.
Pa je le šlo! Res, da se veliki avtobus od Zgornjih Bajtiš ni upal voziti dalje po ozki preorani in vijugasti cesti, zato so vpregli naši vrli avtomobilisti svoja vozila in vse izletnike zvozili v Sele. Opoldne je vodja izleta, stolni vikar v Gorici č. g. profesor Kazimir Humer, daroval v novi cerkvi sv. mašo, pri kateri je prepeval ves zbor pod vodstvom pevovodje Zdravka Klajnščka. Ko so se vsi s kosilom okrepčali, je sledil v farnem domu pevski koncert.
SelSki pevski zbor je zapel gostom pozdravno pesem, domači župnik jim je izrekel dobrodošlico. Za Goričane je govoril g. profesor Humer. Izvajal je: Slovenci v Italiji in koroški Slovenci smo kakor desetnica v pravljici, ki mora od doma v tuji svet, a vzame s seboj molitev in pesem. Tako smo tudi mi ohranili zaklad pesmi. Petje naj nas povezuje, brata z bratom.
Sledil je bogait spored. Kar mikavno je bilo gledati trojno vrsto večinoma mladih pevcev na odru. Še bolj pa so se nam prikupili, ko je iz grl zadonela pesem za pesmijo. Prva na besedilo Milke Hartmanove od Fileja uglasbena »Na poljanah« je močno odjeknila in nato je od pesmi do pesmi raslo -navdušenje, ko so jih pevci tako precizno in občuteno podajali. Od rahle »Ob večerni uri« do gromovite »Oj Tri-
KARL ROJSEK:
Nastanili smo se v hotelu »Bled Via. S. Croce in Geruzalemme«. Lastnik tega hotela je Slovenec Vinko Levstik, doma iz Ribnice na Dolenjskem. Tudi uslužbenci hotela so po večini Slovenci; prijazen vratar, prijazna sobarica, natakarica pa kot pušeljc in vljudna, pravo gorenjsko dekle doma iz Št. Vida nad Ljubljano. To pa nam je bilo posebno všeč, lahko izraziš svoje želje v domačem jeziku. Kaj hočeš še več ti, koroški romar? Mogoče kakšne žgance z zeljem ali koroške cmoke, namesto makaronov? Sicer smo pa v srcu Italije. Največja sreča za nas je bila, da smo dobili za vodnika, razkazovalca in tolmača vse v eni osebi in sicer č. g. Andreja Kajini ka, list naše gore in dobrega poznavalca rimske zgodovine. Brez vodnika ni tukaj nič. Seveda bi brez njega tudi občudovali, kar bi nam pač prišlo slučajno pred oči, ne vedeli pa bi kaj pravzaprav občudujemo. Tako pa, moj ljubi Bog, kaj smo vse videli in slišali, bi bilo preobširno opisati, in bi mi uredništvo zaradi pomanjkanja prostora gotovo polovico črtalo. Sicer pa moja plešasta glava ni zmožna vse sprejeti vase, kar nam je č. g. Kajžnik razlagal, zato opišem samo drobec tega, kar mi je ostalo v glavi. Bralci pa mi naj oprostijo, če opišem bolj površno, ali kar se vse lahko pripeti, da zamenjam to ali ono za drugo, ker sem si pač dnevne razlage zapisal zvečer, ko je bila glava prepolna in mi je že nekaj, izhlapelo.
Vsak romar ali izletnik, ki pride v Rim, bo najprej obiskal baziliko sv. Petra, potem pride šele drugo na vrsto. Mi smo to tradicijo nehote prelomili. V ponedeljek, 10. oktobra, zjutraj se je začelo pri sv. Ignaciju posvečenje štirinajstih novomaišnikov, med njimi je bil tudi naš rojak Aleksander Rajšp iz mariborske škofije, doma pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah. Če pa smo že enkrat v Rimu, zakaj bi ne prisostvovali tej redki slovesnosti.
V tej cerkvi je shranjen zaklad, namreč telo, angelskega mladeniča sv. Alojzija. V
glav moj dom«, od krepke »Pobratimije« do nagajive »Kaikšen je moj deklič«. V Ciril Pregljevi »Nocoj pa, oh nocoj« se je bariton solo glasil tako otožno mehko, da so se mehka koroška srca še bolj omehčala in so pevci 'zaključili s Hajdrihovo »Buči morje adrijansko«.
Spored dvanajstih pesmi z enim odmorom nam je dokazal visoko pevsko sposobnost pevskega zbora. Naši pevci so se od njih mogli v marsičem vzgledovati.
Po krajšem odmoru je sledila v režiji Vinka Špacapana spevoigra »Kovačev študent«. Na harmoniju jo je spremljal g. profesor Bratuž. Jasno razločno izgovarjanje in primerne živahne kretnje so občinstvu omogočile, da je igri lahko sledilo in vse razumelo. Študent piše očetu milo pismo in ga prosi za denar. Oče se hoče prepričati, kako sin študira, pa ga najde v gostilni med vinskimi bratci. Vzame ga domov, fant postane kovač. Bivši tovariši ga potem obiščejo, kovač jih pogosti z vinsko kapljico, kateri vsi zapojo slavospev. Ta spevoigra je spravila vse v dobro voljo in tako lepo zaključila spored.
Sledil je družaben večer ob mizah. Vse je bilo dobro razpoloženo, Goričani so prepevali dalje, vmes pa so se oglasili Selani s svojimi domačimi. Bil je že temen večer, ko smo se ločili. Naši vozači so goste zopet zvozili na čakajoči avtobus. Upamo, da jih je ta srečno še pred polnočjo pripeljal domov.
To srečanje je bilo prijetno doživetje za Goričane in Selane, škoda le, da so negotovost in slabe poti bile vzrok, da se dvorana mi napolnila, kakor je ob drugih prireditvah navadno.
. Goričanom hvala za obisk in kulturni prispevek. Kadar bo mogoče, obisk vrnemo!
glavnem oltarju so ostanki 83 vojakov in mučenikov. Od sv. Ignacija pa je shranjen tukaj mašni plašč in nekaj obleke. Poleg Mariborčana im enega Zagrebčana je bilo tukaj, posvečenih 12 Nemcev. Ni čuda, če je bila cerkev domala napolnjena z Nemci. Toda tudi nas Slovencev je bilo kakšnih 150, kar je za nas gotovo lepo število. Slavnostna sv., maša s posvečenjem pa je trajala do' 12- ure. Nič čudnega saj je bila skoraj vsa prisotna množica pri sv. obhajilu. Na naše veliko začudenje je bilo obhajanje stoje in ne kleče, kot je pri nas navada.
Ob eni uri je bilo kosilo, nakar smo si ogledali vatikanski prostor in cerkev prvaka apostolov. Ta prostor je ograjen z dvema kolomadoma (stebriščema), ki sta podprti s 372 kamnitimi stebri, nad njimi stoji 162 kamnitih soh raznih svetnikov v nadnaravni velikosti. Sredi tega stoji orjaški obelisk s križem na vrhu, ki je visok 25 metrov, izklesan iz ene same granitne skale. Stari Rimljani so ga pripeljali pred 1929. leti iz Egipta preko morja in ga postavili v neko odprto gledališče. Pred 391. leti pa ga je dal papež Sikst V. z velikimi stroški prestaviti na sedanje mesto. Njegova senca služi za sončno uro.
Vštric tega obeliska sta dva velika vodometa iz marmorja. Deluje pa trenutno samo eden, in sicer desni, iz katerega vre čista voda v debelih curkih sedem metrov visoko.
Na zadnji strani trga stoji cerkev sv. Petra. Strmel sem nad krasno fasado (pročeljem), katero olepšuje mnogo orjaških stebrov in podob iz marmorja. Čudil sem se ogromni kupoli, ki gleda iznad cerkvene strehe kot majhna gora. Široke stopnice, ki držijo v cerkveno vežo, imajo ob strani kip sv. Petra in Pavla. Veža je na oboku pozlačena in s štukaturami, slikami, mozaiki in napisi okrašena. Na desnem kraju je spomenik prvega krščanskega cesarja Konstantina na konju, na levem pa spomenik cesarja Karla Velikega. Ta dva vladar-
Maturanti (8. a) Slovenske gimnazije v Celovcu vabimo na veselo igro
NAMIŠLJENI ZDRAVNIK
(Hans Weigel),
ki bo v nedeljo, 20. novembra 1966, ob 13. uri (ob eni) v farnem domu v SELAH.
Vsi prisrčno vabljeni!
ja sta bila mogočna branilca in dobrotnika katolišlke Cerkve. Pet velikih vrat drži iz. veže v notranjost, vsa so iz brona s pomembnimi reliefi. Zadnja na desni strani, tako imenovana sveta vrata, so zazidana, ki pa jih odprejo vsako sveto leto.
Sredi cerkve je velik oltar pod katerim je grob sv. Petra. Cerkev je dolga 187 metrov, široka 117 metrov in visoka 50 metrov. Dve vrsti ogromnih štirioglatih stebrov jo deli v tri ladje. Obe stranski ladji imata po osem kapel in vsaka od teh je podobna po velikosti našim velikim cerkvam. Tlak, stebri in stene so obložene z marmorjem raznih barv. Srednja ladja ima na stropu krasne štukature, okrašene z zlatom. Blizu srednjih vrat je velika plošča iz rdečega mormorja, kjer so nemški cesarji morali moliti apostolsko vero, preden so dobili iz papeževe roke zlato cesarsko krono.
Dva angela,, ki držita kropilnik z blagoslovljeno vodo, se vidita od daleč kot dva otroka, vendar, ko sem se jima približal sta bila prava orjaka. Tako se nam je zdelo tudi pri drugih spomenikih in stebrovju, na splošno v vsaki veliki cerkvi. Ko smo dospeli do srede cerkve pred oltar sv. Petra in se obračali na vse strani, smo šele prav doumeli veličino te hiše božje.
Pogled navzgor v ogromno kupolo pa se po pravici imenuje čudež umetnosti in prekaša vse, kar je kdajkoli človeška roka ustvarila; visoka je 117 metrov (kot cerkev široka); v prerezu meri 42 metrov. Orjaški štirje stebri, na katerih stoji, so sedem metrov debeli. Cela kupola je okrašena s krasnimi slikami iz mozaika v katerih so upodobljeni: Odrešenik sveta, Mati božja, svetniki in angeli. Nad to kupolo je postavljena še ena manjša, ki je višja od one še za 15 metrov. Tudi v njej je nekaj, krasnih podob. Najvišje na stropnem boku je obraz Boga Očeta, ki se vidi kot bi plaval na nebu v oblakih.
Če gledaš te podobe od spodaj cerkve, se ti ne zde velike, toda če primerjaš da ima sv. Lukež pero v roki, ki je dva metra dolgo, potem boš umel, da so črke na kupoli tudi dober meter visoke, ki tvorijo stavek: »Ti si Peter skala, na to skalo bom postavil svojo cerkev, in tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva.«
Na vrhu je v kupoli galerija 'toda, če gledaš od tam dol na glavni oltar, ki stoji pod kupolo in na ljudi okrog njega, še ti zdijo kot pritlikavci. Krasen je tudi razgled z vrha zunanje galerije na mesto Rim, na vatikanske vrtove, katerih gredice s cveticami predstavljajo različne grbe in drugo. Če je lepo jasno, pa vidiš v daljavi tudi Apeninsko gorovje.	*'
Nazaj grede sem štel stopnice, ki jih je od vrha do cerkvene strehe 347 ali po dolžini 94 metrov, torej samo dve manj, kot pri milanski stolnici od vrha do tal. V srednji ladji na nekem stebru je kip sv. Petra, sedečega na prestolu iz brona. Ta kip je ulit iz spomenika najvišjega poganskega malika Jupitra, katerega so častili Rimljani v templju na bližnjem kapitolskem hribu. Ker je sv. Peter premagal s križem poganstvo, mu mora sedaj v spomin na zmago biti prvi malik za spomenik. Ta kip je torej že od nekdaj v časti pri kristjanih.
^Družabni aetn
v hotelu RUTAR
v Dobrli vesi v soboto, 19. nov. 1966 ob pol 8. uri.
S slovenskim barvnim filmom
„Gorenjska ohcet“,
igra in poje
„Slovenski oktet“.
Nato prosta zabava s plesom.
Na grobovih sv. Petra in Pavla v Rimu
(3. nadaljevanje)
Po poljskih in
(Popotni vtisi č.
Takoj, ko sem prišel na Češko in se odpeljal iz Bratislave, sem se začudil, da je bilo ob cesti toliko »štoparjev«. To so taki, ki ustavljajo avtomobile: Stop!, da bi se zastonj vozili naprej. Predvsem so mladi fantje in dekleta, ki res morajo kam potovati, še bolj pa jih mika svet in doživetja. Najbolj bom zadel z imenom »teenager« (izg. tinedžer). Dečve z dolgimi razkuštra-nimd lasmi, oizkiini kavbojkami (hlačami), pa s prijaznim mahljanjem in naismehom, ki naj otaja srce voznika. Mene so še posebno ustavljale; kaj bi ne: inozemec, lep avto, moški in še sam. Nasmeh pomeni: »le vzemi mlado dekletce, se bom že na kak način oddolžila, iščem doživljajev, avantur .. . «, vsaj pri tistih, ki so bile same in brez prtljage. Mnogo je bilo tudi „parč-kov”, ki hočejo počitnice izbrati, da vidijo več sveta in uživajo vso svobodo, tako imenovane »ljubezni«.
Do vseh takih sem bil neusmiljen, nikogar nisem pobral. Sem pač star in ne razumem sodobne mladine in jaz iščem drugačnih doživljajev. Toda ker sem srečaval toliko takih »tipov«, sem pomislil: tudi to je značilnost sodobne Češke. Praga me jc še potrdila v tej misli: tam sem videl toliko »moderne« mladine, ki si je ustvarila nov svet, svojo modo, frizuro, moralo, ki se požvižga na vsako idejnost, prepričanje, na vso tradicijo. Njen svet je jazz, šla-geriji, svobodna ljubezen, uživanje.
Obstojim pred problemom »huliganov«, »beattles«, »Halbstarke«, kakor se pač imenujejo v različnih državah. Saj ta problem je v vseh evropskih in ameriških državah, toda največji je prav v komunističnih državah. Ta mladina ni izkusila ne okupacije, ne vojne, ne osvobodilne borbe, ni trpela, ni žrtvovala, vzeli so ji vero in s tem smisel življenja, z vero se je podrla morala. Komunizem jih ni pridobil za svojo idejo, še razočaral jih je, saj vidijo, koliko slabše so. razmere doma kot v »reakcionarnih državah«. Mladina pa hoče življenja, nekje se .morajo sprostiti mladostne sile. Stari jih niso vzgojili, jim niso pokazali dobrega zgleda, drugi pa so preslabi proti orkanu časa: postali so »huligani«.
Pa ta najhujši materializem, ki hoče le čimbolj in čimpreje izpiti čašo uživanja do dna, ki ne gleda niti en dan naprej, ampak živi le trenutku, iz takih razmer še razumem. Težje pa razumem, da taka mladina le podira, nič pa ne gradi, da, prav uživa v uničevanju. Saj je iz mnogih slučajev znano, kako so huligani po divjem ritmu šlagerjev in plesu nekako ponoreli, da st začno trgati obleke, se slačijo, razbijejo vse, kar jim pride pod roke. če pridejo potem iz lokalov na cesto, začno prevračati avtomobile, razbijajo trgovine. Moj prijatelj dekan mi je pravil, kakšen strah imajo ljudje pred njimi. Ne le, ker vdirajo v stanovanja in pokradejo, ampak ker potem notri vse razbijejo. Ko sem šel z njim na župnijsko pristavo, ki jo imajo v edinem
čeških cestah
g. Vinka Zaletela)
preostalem vrtu (vse drugo je vzela država), sem se čudil, kako ima vsa okna in vrata zadelana, zavarovana. Pa mi je pojasnil, da so tudi tam že vdrli huligani.
»Huli,gami« postajajo velika skrb za komunistične oblastnike. Kaj naj naredijo z njimi? če jih preganjajo, bodo iz brezbrižnih do vsake politike napravili nasprotnike. Mislim si, da si bodo kmalu na tihem bolj želeli, da bi bila ta mladina verna, da bi mirno in pošteno delala kot pa da 'postaja predrzna in razgrajajoča. Češki notranji minister je že moral izdati ostrejše ukrepe proti divjaški mladini. Tudi Rusija se mora boriti s tem problemom in nam je tudi znano, da je ruska vlada sedaj, ko ni bilo druge pomoči več, uvedla celo smrtno kazen za najhujša divjaštva, četudi je bila prej vedno proti smrtni kazni. Pravzaprav so si komunistični oblastniki sami spletli bič, ki jih bije. »Po njih sadovih jih boste spoznali,« je rekel Kristus.
Na Poljskem v tistem kratkem času nisem mogel spoznati tozadevnih razmer, je pa stanje mnogo boljše. Razmere so precej drugačne, glavni vzrok pa je v tem, da je mladina še vedno na splošno verna. Četudi nima verskega pouka v šoli in ne verskih časopisov, pa je družinski verski vpliv še vedno močan.
Ko sem že začel ,s »štoparji«, naj pa povem, da sem se nekaterih usmilil. Posebno eden je imel srečo. Nekje so popravljali cesto in jo zaprli. Gledam, kako naj se peljem naprej. Pa mi neki fant začne razlagati s karto v roki, kje naj se vozim, potem pa me prosi, da ga vzamem se seboj. Zanimivo, doma je bil v češkem Tešinu,
Uspeh avstrijske
Avstrijsko državno podjetje Oesterrechi-sche Stickstoffwerke-OeSW (Avstrijske tovarne dušika je pravnokar ustvarilo prece-dent na področju meddržavnih kooperacijskih odnosov, ko je šlo v sodelovanje z nemško ,Badische Anilin — und Sodafa-brik — BASF’ za proizvajanje plastičnih mas. S to pogodbo se odpirajo nova vrata evropskemu sodelovanju z avstrijsko državno industrijo. Ta je bila namreč obvezana imeti večino akcij v skupnih podjetjih s tujci na avstrijskih tleh. Nemški BASF (Ba-dische Anilin- und Sodaifabrik) in avstrijski državni OeSW bodo ustanovili ,Danubia Olefin GmbH’ v Schwech»tu pri Dunaju, ki bo proizvajala 50.000 ton polyetilena. Kasneje upajo povečati to proizvodnjo na 100.000 ton.
Začetek Avstrijskih tovarn dušika korenini v medvojnem .Hermann Goring Wer-ke’ in je po vojni proizvajala nitrogenska gnojila. Kasneje se je morala razgledovati okoli kaj bi počela, da bi bilo bolj dobička-nošno. Poskušala se je zvezati z Monteca-tinijem pa ni šlo. Zdaj, so Avstrijci z Nemci dosegli finančno in tehnično okrepitev
Pri nas na Koroškem
ŠT. VID V PODJUNI (Ogenj in poroka)
V	soboto, dne 22. oktobra, dan pred že-gnanjem, je pogorelo gospodarsko poslopje pri po domačem Lipšu v Št. Vidu. Hišo s° deloma še rešili kakor tudi živino in Taktor. Ostali stroji so zgoreli. Po poročilih v časopisih znaša škoda 300.000 šilingov, ki pa je le deloma krita z zavarovalnino.
V	nedeljo, dne 30. oktobra, je bila v Škocjanu poroka Hermana Orlič iz Nagelč, Uslužbenca trgovine Rutar, in Rozalije Jo-žefine Comemik, Povgarjeva iz Straže vesi PC Škocijanu. Vesela svatba je bila pri y°glu v Št. Primožu. Novoporočencema Zelinio vse dobro na njuni skupni življenj-SU poti.
ŠT. JANŽ V ROŽU
Slovensko prosvetno društvo vljudno vabi na
PEVSKI KONCERT Z NARODNIMI PLESI,
y bo v nedeljo, 20. novembra 1966, s pri-j-etkom ob pol treh (14.30) tx)poldne pri Tišlerju v št. Janžu.
. Nastopila bosta pevski zbor iz Podnarta nt folklorni ansambel iz Gorij pri Bledu, ljubitelji slovenskih narodnih pesmi in Plesov prisrčno vabljeni.
SELE
(Vihar je pustošil. Spominska svečanost)
V petek, dne 4. novembra, že podnevi in posebno ponoči so Sele doživele grozovito neurje. Med nalivi je divjal vzhodna veter, razkrival opeke s streh, lomil tudi dele streh, kritih z deskami. V Fallejevi hiši je podrl zid ob podstrešju; le z naglim zaplan-kanjem je bilo mogoče preprečiti, da vihar ni odnesel vse strehe. Odnesel je tudi polovico strehe nove hiše inž. Maierja; razkril del pokopališčnega zida, zlomil mogočno hruško in jo treščil na pokopališče. Najbolj je divjal vihar od vasi do Bošnjaka in v smeri proti Košutniku. Povzročil je mnogo škode v gozdovih. Najbolj prizadeti so Užnikovi im humperški gozdovi. Mlaka je v deževju močno narasla, pred poplavami pa smo varni.
Že od leta 1922 dalje je na Št. Lemarto-vo spominska svečanost za padlimi selskimi vojaki. Tako smo se tudi letos na ta dan spet zbrali v Jopici stare cerkve pred spominskima ploščama, v katerih so vklesana imena padlih Selanov v prvi in drugi svetovni vojni. Spomnili smo se v molitvi tudi drugih žrtev, ki počivajo na našem pokopališču, partizanov in nemških vojakov. Lepo so se podale v žalno slovesnost tri žalo-stinke, ki jih je zapel moški zbor.
prav ob poljski meji, kamor sem se peljal in tako se je z menoj vozil 150 km prav do doma. Bil je gledališki igralec, oziroma je moral sedaj po šoli tri leta praktično nastopati, kamor so ga pač poslali. Vso pot sva se pogovarjala, da sem veliko zvedel o razmerah. Bil je zelo odkrit, kot tujcu mi je pripovedoval stvari, da sem se čudil, pa domače razmere kritiziral. Priznal je, da je ateist. Kadar ima dopust, pa potuje. Po avtostopu je prepotoval že nad 10.000 kilo-mitrov, letos je tako prepotoval skandinavske dežele, saj bi sicer s svojo skromno plačo 1050 čeških kron (približno 1300 šilingov) ne mogel potovati.
Kot kavalir sem vzel v avto neko starejšo gospo. Po poklicu je poštarka, ima le nočno službo, zato gre sedaj podnevi v bližnje mesto kupit čevlje. Mož dela v tovarni. »Kako to, da ste potem še vi v službi, ko mož dela in imate otroke?« Pa mi začne pripovedovati, kako težko je življenje, da morata oba delati, kako stanovanje ima itd. Prosila me je, da v mestecu malo počakam, če ne bi dobila pravih čevljev, da se pelje naprej. Čakam in čakam . .. potem pride brez čevljev, češ nobenih pravih nimajo. Rad bi sedaj vedel, kdo je kriv: ali češka država, ki! kljub prej; svetovno znani Batovi tovarni čevljev nima pravih čevljev ali pa je morda ta ženska tako izbirčna, da ji nobeni čevlji niso všeč. Pri ženskah je vse mogoče.
Nekoč sem peljal neko svojo sorodnico gospo v Trst, da si bo tam izbrala svilo (žido) za svojo bluzo. Šla sva v največjo blagovno trgovino, tam je prodajalec spraznil vse predale, da ji je vse pred nosom razkazal; po pol ure pregledovanja ni nič kupila, ker ni bilo nič zanjo primernega Mene je bilo sram, ker sem tolmačil, najraje bi jo v morje vrgel (ne jaz, tisti prodajalec!).	(Dalje prihodnjič)
tovarne dušika
in upajo na sodelovanje v petrokemiji. BASF bo iz sedanje proizvodnje oskrboval Skupni evropski trg. BASF je nova pogodba odprla nova področja. Seveda hoče BASF prodreti preko avstrijske firme v vzhodno Evropo po ovinkih in se uveljaviti med članicami EFTA. (Evropsko združenje za svobodno trgovino; sem sipadajo države: Avstrija, Švica, Portugalska, Danska, Švedska, Velika Britanija in Finska). Dunaj je zanj dobra odskočna deska na vzhodne države Evrope.
Podgorni v Avstriji
(Nadaljevanje s 1. strani)
mensikih nesreč, ki so zadele Avstrijo v zad-zbora. Sledil je obisk cerkvene in posvetne zakladnice, nato pa je Podgorni položil dva venca, in sicer enega v blagoslovitveni dvorani zunanjega Burgtora v spomin žrtvam, ki so padle za osvoboditev Avstrije, drugega pa ob spomeniku padlim sovjetskim vojakom na trgu Schvvarzenbergu.
Dva družabna viška sta zaključila ponedeljek: svečana večerja v ceremonialni dvorani Dvora, in pa sijajen sprejem v razkošnih prostorih gradu Schonbrunn.
V	torek so bili politični pogovori avstrijskih politikov s sovjetskun državnim predsednikom, katere lahko označimo kot najvažnejše med Avstrijo in Sovjetsko zvezo po sklenitvi avstrijske državne pogodbe. Kot je bilo pričakovati, sta obe strani načeli glavne probleme bodočega zadržanja Avstrije nasproti Evropski gospodarski skupnosti.
V	sredo je Podgorni s svojim spremstvom prisostvoval predstavi Španske dvorne jahalne šole, sledil je ogled ladjedelnice Korneuburg, nato pa je bil sovjetski sprejem v hotelu Imperial.
Četrtek je bil posvečen obisku Linza, kjer so si gostje ogledali VoST in nekdanje koncentracijsko taborišče Mauthausen. Zvečer je bil sprejem Podgornega v sovjetskem veleposlaništvu na Dunaju.
V	petek bo obiskal predsednik Sovjetske zveze za kratko tudi Koroško. Na čast visokemu gostu bo v Celovcu sprejem, ki se ga bo udeležil tudi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko.
V	soboto bo ogled elektrarne Kaprun in vožnja v Salzbug, in sprejem v salzburški Residenzi.
Podgorni in njegovo spremstvo si bodo v nedeljo ogledali Salzburg, nato pa se bodo vrnili na Dunaj.
V	ponedeljek, 21. novembra, pa bo Podgorni ob 9.30 odletel s svojim posebnim letalom nazaj v Sovjetsko zvezo.
ABSOLVENTKE GOSPODINJSKIH ŠOL Matere, žene, dekleta!
Vse prisrčno vabimo na naše vsakoletno srečanje, ki bo v nedeljo, dne 27. novembra 1966, v Št. Rupertu pri Velikovcu.
Letos bo to srečanje še posebno pomembno, ker poteka 70 let od ustanovitve šole in delovanja šolskih sester na tej šoli.
Začetek shoda bo ob dveh (14. uri) popoldne.
Na veselo svidenje!
Odbor
Poseben avstrijski izvozni *	delež lesa
Avstrijski zvezni gospodarski svet za les objavlja, da je dovolil poseben kontingent za izvoz lesa, ki so ga prizadele letošnje vremenske nesreče. Kontingent obsega 12 tisoč 500 kubičnih metrov smrekove in jelove hlodovine.
Povečan avstrijski tranzit čez Hamburg
V Hamburgu je avstrijski podkancler dr. Fritz Bock, minister za gospodarstvo, pred kratkim svečano odprl »avstrijski teden«. Poudaril je nujno potrebo po pridružitvi Avstrije k Evropski gospodarski skupnosti EWG (EGS). Pri otvoritvi so zlasti poudarjali pomen hamburškega pristanišča za avstrijsko izvozno gospodarstvo. V Hamburgu prekladajo z 1 milijonom ton tretjino avstrijjskega prekomorskega izvoza. Govorniki so poudarili, da bodo to dejavnost v bodoče še ojačili.
Hamburški senator Kern je poudaril razumevanja mestne države Hamburg za napore Avstrije in izrazil optimizem glede na bodoče odnose med Avstrijo in hamburškim pristaniščem. Po izgradnji preko-.pa med Donavo in Labo, za katero se sedaj zavzemajo zlasti v Pragi, bo Hamburg po mnenju Kerna še bolj pridobil na važnosti.
Na »avstrijskem tednu« je bilo v glavnem razstavljeno potrošno blago: umetna obrt, tkanine, športni predmeti, stilno pohištvo, steklenine, porcelan, mikroskopi in svetilke. Številne trgovinske izložbe v Hamburgu so razstavljale predmete »Made in Austria« in zanimanje domačega prebivalstva za avstrijsko blago je bilo, kot poročajo, mnogo večje, kot je bilo ob nedavnih finskih in francoskih prireditvah.
Proces proti esesovskemu krvniku Leopoldu Lanzu
V dunajski »Sivi stavbi« (Graues Haus) porotnega sodišča teče proces proti 56-let-nemu nekdanjemu esesovskemu podčastniku in nadzorniku v koncentracijskem taborišču Treblinki Leopoldu Lanzu. Žrtve ga niso zaman imenovale »treblinški krvnik«. Kot vedo povedati priče, je med drugim obešal zanko okrog vratu 13- in 14-let-nim fantom in jih moril. Obtoženec skuša sedaj prepričati porotnike, češ da zapornikov niso ubijali v delavskem taborišču, temveč v bližnjem uničevalnem taborišču.
Tudi v Treblinki so se seveda dosledno ravnali po predpisih za »končno rešitev židovskega vprašanja«. Židovski zaporniki so morali dobesedno delati do smrti ob nemogoči hrani. Večina žrtev je umrla že po treh ali štirih tednih. Kdor ni hotel delati v najhujših razmerah, so ga do smrti pretepli.
Obtoženec je na zaslišanju zanikal, da bi bil nosil s seboj bič. Priznal pa je, da v taborišču ni bilo nobenega reda. Na vprašanje državnega tožilca, kaj je lahko ujetnik storil, če so ga po krivici kaznovali, je obtoženec odgovoril: »Ničesar!« Toda Lanz »ničesar ne ve« o tem, kako so kaznovali zapornike.
Tovarna šporfnega orodja
Begunje,
Gorenjska,
Jugoslavija
E LA N - smuči že v lej sezoni pri
SPORT-WERNER
Villach - Beljak, Kirchplatz 1
Z /\ MLADINO
INPPOSVETO
Značajnih ljudi potrebujemo
Ljudje so različni in z nekaterimi ne moreš v skupnosti kaj velikega narediti. Naš narod potrebuje predvsem ljudi, ki so značajni.
Značajnost je v tem, da človeik v svojem življenju in delovanju dosledno in vztrajno dela po jasno spoznanih načelih. To se pravi, da ni »šviga švaga«. Če enkrat veš, da je ta človek narodnjak in katoličan iz prepričanja, potem veš, da bo vsepovsod kot tak tudi nastopal in ne bo obračal plašča po vetru, ali pa se potegnil nekam v ozadje, ko bi bilo treba pokazati, kakšnega prepričanja je.
Kako pridemo do jasnosti v načelih? Jasnost v načelih si pridobiš, ohraniš in
utrjuješ s tem, da pogosto razmišljaš o osnovnih smernicah našega delovanja, o naših dolžnostih, in se po' teh smernicah pri svojem delovanju tudi ravnaš. Pridobil si boš jasnost v načelih tudi s tem, da boš pri delu za narod in za krščansko misel z drugimi skupaj v društvih ali organizacijah delal.
Kaj je podlaga značajnosti? Podlaga značaj nosti sta odločnost in trdna volja. Ti dve sta pri delu za slovenske katoliške cilje potrebni zato, ker nastopajo proti uresničenju teh ciljev nasprotniki, ki naših načel ne marajo. Sta pa potrebni že tudi zato, ker nasprotuje krepostnemu življenju naša L slabemu nagnjena narava in njeni slabi nagoni.
ALI STE POZABLJIVI?
Znani angleški lizik Faraday se je bavil šest tednov z nekim raziskovanjem, ki se je naposled končalo negativno; pri zapisovanju izsledkov v beležnico je osupel ugotovil, da je iste neuspešne poskuse delal že pol leta prej, pa je nanje pozabil! Ta pozabljivost je prisilila Faradaya, da je začel pisati vse važnejše podatke v beležnico.
Mnogi ljudje se poslužujejo podobnih sredstev proti pozabljivosti. Pozabljivost in spomin pa nimata skoraj nič skupnega z drugimi duševnimi sposobnostmi. Pozabljivost in raztresenost profesorjev je pregovorna; ohranjena je v neštetih anekdotah in šalah. S strastjo upada tudi spomin. Otroški doživljaji ostanejo dalje časa v spominu kot dogodki iz poznejših let. Mnogo pa zavisi tudi od volje in vaje.
Pogosto se za pozabljivostjo skriva bolezen. Motnje srca in ožilja se pokažejo tudi na možganih, to je v spominu. Po veliki izgubi krvi se marsikdo ne more spomniti niti svojega lastnega imena: to je v zvezi z malokrvnostjo možganske opne. Tudi preveliko uživanje alkohola, nikotina ali morfija vpliva na spomin. Velik vpliv imajo nadalje zobje: dokazano je, da se šolski otroci z bolnimi zobmi slabše učijo in imajo šibkejši spomin. Tudi prehrana vpliva na pozabljivost: prazen želodec se ne more učiti.
Utrujen človek se zvečer ne more spomniti neke formule: naslednje jutro mu jo ponudi spočit duh brez slehernega napora. Za zdravljenje nižje stopnje pozabljivosti zadoščajo splošna higienska pravila in duševni trening: zadosten počitek, šport, sprehodi, duševno razvedrilo. Pomožna
sredstva pa lahko zelo razbremenijo spomin.
Tako si lažje zapomnimo zgodovinske datume, če jih povežemo s kako besedo. Kdor stalno pozablja dežnik, naj dene nanj klobuk. Zavezovanje vozlov na robcu je nezanesljivo, ker lahko pozabimo, zakaj smo napravili vozel.
Psiholog John Rodge je sestavil nekaj pravil za izboljšanje spomina:	določeno
stvar se mnogo laže naučimo v celoti kot v posameznih delih; kako pesem se lažje naučite na pamet, če jo preberete v celoti, jo tako razumete in se je nato učite.
Seveda je najboljše sredstvo proti pozabljivosti, če si zapišemo vse, kar bi lahko pozabili. Je pa stvar posebne nadarjenosti, če se kdo nauči na pamet celega pesnika Homerja ali množico glasbenih partitur. Mnogi se lažje učijo tujih jezikov, če jih berejo, kot če jih slišijo.
Neki študent ameriške Princetownske univerze je slovel kot Američan z najboljšim spominom. Angleški državnik Cecil Rhodes je moža povabil v goste. Mladi študent se je ponosen na povabilo vkrcal in odplul v Anglijo. Ko pa se je hotel izkrcati v Plymouthu, je opazil, da je pozabil potni list! Tako je dokazal, da tudi študent z najboljšim spominom ni zanesljiv.
•
ALI ŽE VESTE...
... da so ostrige tako občutljive za zvok, da jih glasen pok lahko ubije?
. . . da od vseh rib lahko živijo izven vode najdalje jegulje in krapi, najmanj časa pa slaniki?
VELIKI PREŠEREN
Prva polovica 19. stoletja nam je dala pesnika dr. Franceta Prešerna (1800—1849). Njegov pomen za slovensko slovstvo je v tem, da je svoje pesmi vsebinsko in oblikovno izgradil popolnoma sam, brez kakega vidnejšega predhodnika, njegove pesmi so jezikovno in umetniško dovršene, dokazal je s tem, da je slovenski jezik zmožen izraziti najgloblje misli in čustva prav tako kot drugi, književno že stoletja izoblikovani jeziki velikih narodov.
Prešeren je bil prvi Slovenec, ki je v svojih pesmih znal izraziti svojo osebno pa tudi slovensko narodno usodo. Postavil je slovensko poezijo na višino velikih evropskih narodov, ko je v slovensko književnost uvedel razne nove pesniške oblike: italijanski sonet, orientalno gazelo, špansko romanco in gloso ter oblike renesančnega sonetnega venca, ki ga je izpopolnil še z akrostihom. Ustvaril pa je tudi sam čisto samostojne oblike kot n. pr. v pesmi Pevec.
Umrl je sredi moških let
Prešeren se je rodil v Vrbi na Gorenjskem. V srednji šoli ga je poučeval tudi Valentin Vodnik. 28-let star je promoviral na Dunaju za doktorja prava. Nato je bil do 1. 1-846 odvetniški pripravnik v Ljubljani, zadnja tri leta pred smrtjo pa samostojni advokat v Kranju.
Pesniti je začel že v gimnaziji. Na Dunaju je pokazal svoje pesmi jezikoslovcu Kopitarju, ki jih je ocenil za nezrele, nakar jih je Prešeren zažgal. Do leta 1823 je napisal nekako 60 pesmi, v katerih je pa precej narejenosti in premalo doživetosti. Bral je Danteja in Petrarca in ju posne-
mal. Iz te dobe je 5 romanc (n. pr. Turjaška Rozamunda) in nekaj elegij (Slovo od mladosti n. pr.). Te pesmi pa so že prava zakladnica figur. Nesmrtni so Prešernovi soneti nesreče, sad razočaranj in trpljenja onih let. Iz sonetov zveni domotožje po ljubi in nepokvarjeni domači vasi, hrepenenje po smrti in miru, strah pred temno bodočnostjo.
Julijina doba
Druga doba Prešernovega dela je tako imenovana Julijina doba, čas Prešernove neuslišane ljubezni do Primicove Julije, hčerke bogatega ljubljanskega trgovca. Sad te ljubezni je Sonetni venec in Magistrala z akrostihom. Nesrečni ljubezni do Julije se pridruži še gorka ljubezen do nesrečne slovenske domovine.
Ko je v Savi utonil njegov prijatelj Matija Čop, ga je to zelo prizadelo. Prijatelju se je oddolžil z epsko pesnitvijo Krst pri Savici. Snov je vzel iz Valvazorjevega pripovedovanja o pokristjanjenju Slovencev. V Krstu pri Savici je Prešeren poveličal krščansko misel na posmrtno življenje, na združitev in srečo v večnosti. Vodilna misel pesnitve pa je odpoved.
V liriki Julijine dobe je Prešeren dosegel vrhunec jezikovne, vsebinske in duhovne popolnosti.
Posebno mesto zavzema v Prešernovih poezijah »Zdravljica«, kjer pesnik nazdravlja slovenstvu in bratstvu med narodi, vsem, ki z dobrimi mislimi gradijo nov čas. To pesem mu je cenzura črtala, ko je decembra 1848 izšla njegova knjiga poezij.
ZA NAŠE MALE
Jlahui m i i e a
Črna muca je ležala na svoji posteljici. Ležala je in mižala. Ni spala, le dremala je in premišljevala. Sinoči ni dobila večerje, danes ne kosila. Vso noč je miške lovila, pa nobene ni ujela. Ah, ko bi vsaj danes drobno miško dobila ali skodelico mleka ali kokošji krempeljček. A ničesar ni — vse drobne miške so se skrile, mleko je Mimica popila, kokošji krempeljček pa je kužek pohrustal.
Na glas bi muca zajokala, a nikogar ni, da bi jo slišal. Mati je šla obešat perilo, Mimica je tekla v šolo in se boji uči-
telja, ker ni napisala naloge, oče se je odpeljal v mesto. Le babica sedi pri oknu in krpa nogavice. A babica je naglušna, slabo sliši. Nikogar ni, da bi se brigal za ubogo, črno muco.
Pa se je perilo le posušilo, oče se je vrnil iiz mesta, babica je zakrpala vse nogavice iin Mimica je priplesala iz šole, ker ni učitelj opazil, da ni imela naloge. Priplesala je in vzela muco v naročje. Pobožala jo je po lepem, mehkem kožuščku in jo odnesla na vrt. Tam so cvetele lepe, bele jesenske cvetice. Mimica je utrgala najlepšo', jo poduhala in jo pritisnila še muci na gobček.
»Poduhaj, muca moja, kako lepo diši,« je dejala.
A črna muca je jezno zapihala, 'pokazala kremplje, skočila na tla in zbežala čez plot.
Kam neki je zbežala? Jaz ne vem, ljubi otroci! A zdi se mi, da ji je bil zoprn duh bele jesenske cvetice, ker si je preveč želela drobne miške, skodelice mleka iin kokošjega krempeljčka ...
Po Cliffordu.
UGANKA
Kapico ima, pa glave nima.
(POP?)
Earl Derr Biggers:	35
KITAJČEVA
IIBIBB papitja
Iz preteklosti pa moram omeniti zlasti igralnico na štiriinštirideseti cesti v New Yorku. — Kje so moje cigare? Aha, tu! Zelo ljubeznivi ste bili, Delaney, da ste mi še katero pustili! — Pred dvanajstimi in trinajstimi leti je tam šarila tolpa klatežev. Tedaj so si ljudje šepetali, da je tem capinom prišlo na misel, posnemati posamezne velike finančnike, na primer Goulda, Van-derbildta, Astorja in mene, da bi si pridobili zaupanje nepoučenih. Pridno so opazovali obraze teh mož, skrbno posnemali vsako malenkost v njihovi obleki. Kako so počesani, kake naočnike nosijo ■— vse je bilo važno. Vsakdo, ki ni bil poučen, je moral misliti, da občuje ,z najboljšimi ljudmi, ne pa z malopridniiki, ki love kaline.«
Madden je za hip premolknil. »Kajpada so se nekateri preoblačili precej štorasto in nerodno. Jaz pa sem bil deležen posebne smole, da se je moj dvojnik Jerry Dela-ney, propal gledališki igralec, izkazal v tej stroki pravega umetnika. Najprvo mi je bil le malo podoben, toda dosegel je, da si je utelesil vso mojo zunanjost ter se s časom vedno izpopolnjeval. Zato so čisto re-
sno začeli govoriti, da vse noči preigram pri Mc. Guireju. Zato sem poslal svojega tajnika, da bo poizvedoval. Poročal mi je, da Delaney mojo masko docela obvlada. . — Zadevo sem izročil svojemu odvetniku. Ko je ta Delaneyu zagrozil, da ga bo dal zapreti, je izjavil, da bo prenehal igrati svojo junaško vlogo. In posebej se je ogibal tiste igralske beznice.
Kaj se je godilo pozneje, morem le domnevati. Oba Mayforda, Phil in —« kažoč na Gambleja — »njegov brat, ki ga pozna policija pod imenom .profesor’, sta bila duševna voditelja tiste tolpe. Najbrž so že tedaj skuhali načrt, naj bi me Delaney posnemal, kadar bi se obetal kak večji dobiček. Zato so si zagotovili pomoč mojega tajnika Thorna, ki so mu najbrž obljubili visoko nagrado. Izbrali so si puščavo za najugodnejši kraj. Zelo premeteno so izbirali. Kajti le redko kdaj prihajam semkaj ter imam tu z ljudmi le malo stikov. Če bi bilo treba, bi me tukaj najlaže odstranili, ne da bi kdo kaj opazil. In kjer bi potem P. J. Madden nastopil s svojim tajnikom, katerega je javnost skoraj bolj poznala ka-kakor njegovega gospodarja, bi nihče niti ne sanjal, da ta Madden ni pravi.«
Madden je zamišljeno puhnil nekaj dimov iz svoje cigare. »Kaj takega sem pričakoval že več let. Delaney je bil edini človek na svetu, ki sem se ga bal; on mi je namreč mogel neizmerno škodovati. Nekoč sem ga videl v restavraciji, kjer me je skrivaj opazoval. No — dolgo so morali čakati
dečki, toda svojat take dlake je potrpežljiva. Pred kakimi dvanajstimi dnevi sem s Thornom prišel na rancho in sem takoj zavohal, da se nekaj pripravlja. Prejšnjo sredo zvečer — moj stari zvesti oskrbnik Louie Wong je na vse zgodaj nenadno odpotoval v Frisko — sem sedel tukaj za pisalno mizo in pisal hčerki pismo — skoraj gotovo je še pod pivnikom. Kar zaslišim, da me iz spalnice kliče Thorn: ,Brž pridite sem, gospod Madden!’ Grem tja — in je stal tam z eno mojih starih pištol v roki. ,Roke kvišku!’ je .zakričal name. Istočasno sem videl, da je z verande nekdo stopil v izbo. Bil je Delaney. ,Prosim — ne delajte nepotrebnega razburjenja, gospod Madden!’ je žužljal tajnik, pasji sin, .odpeljali vas bomo nekam, kjer se boste lahko malce odpočili. Pripravil vam bom nekaj stvari, da jih vzamete s seboj. Sem, Jerry, straži ga!’ In izročil je Delaneyu orožje. Stala sva si nasproti, on in jaz. Jerry pa je bil nekoliko zbegan — ta pustolovščina je bila za njegovo nrav vendarle preveč nora. Thorn je med tem brskal po moji sobi. Začel sem na vse pretege klicati na pomoč. Morda — kdo ve? — se je Louie med tem že vrnil ali pa je kdo šel mimo. Delaney mi je za-škrtal, naj držim jezik za zobmi. Njegova roka se je tresla ko trepetljika. V patiju mi je nekdo hrešče odgovoril, toda bil je le Tony, papiga.«
Zavedal sem se, za kaj gre, zato sem se besno pognal v Delaneya. Streljal je in me zgrešil. Ustrelil je drugič — začutil sem,
kakor bi me bil kdo zbodel v pleča, in se zgrudil.
Najbrž sem nekaj časa ležal brez zavesti. Ko sem se osvestil, sem slišal, kako je Delaney tajniku, ki se je drl na vso moč, razlagal, da me je ubil. Kajpada sta potem videla, da še diham. In prijatelj Jerry je bil zelo za to, da bi me kar pihnila. Toda tajnik ni hotel, marveč je zahteval, naj se zgodi z menoj tako, kakor je bilo domenjeno. Ničvredni izdajalec mi je tedaj rešil življenje; bržkone iz same strahopetnosti. Zavlekli so me tedaj v avtomobilu v stari rudnik Petticoat. Zjutraj so me capini pustili tam samega; le profesor, ki se je bil pridružil naši dražestni družbi, je ostal pri meni, mi zavezal rano in mi dajal jesti. V nedeljo popoldne je odšel ter se vrnil pozno zvečer s svojim bratom Philom, ki je bil poslej moj. ječar.
Kaj se je dogajalo na farmi, veste sami bolje od mene. V ponedeljek mi je moja hči Evelina brzojavno javila, da pride. Seveda jo je bilo treba odstraniti s pozori-šča intrig. Zato se je Thorn odpeljal ponjo v Eldorado, ji sporočil, da sem ranjen ter tudi njo privedel v rudnik. In še sedaj bi medlela v ječi, ko bi danes ne bila prišla Eden in Holley iskat mlado damo, ki je v svojo nesrečo zašla tjakaj.«
Madden je vstal. »Se nekaj! Thorn, slišal sem vas, ko ste onega usodnega večera dejali Delaneyu: ,Vi ste se ga vedno bali.. • Že tedaj v New Yorku ...’ Kaj ste hoteli reči s tem?«
P “ ! “ S ~ A
O
oo /\ oo [Sj oo j ' P
Nekega zimskega večera je ob topli peči sedela kopica otrok, sredi njih pa osemdesetletna babica.
»Oh, babica, povejte nam nekaj, saj veste toliko lepega,« so vsi hkrati rekli.
»Pa naj bo,« reče babica. »Danes vam povem o dečku, po imenu Janko. Zgodba se imenuje ,Kako je Janko iskal srečo’.
»Le poslušajte!« je babica nadaljevala.
»Dolgo je že od tega, ko je živela družina, ki je stanovala ob robu gozda v mali baraki. Oče in mati sta hodila na delo; zaslužila sta ravno toliko, da so za silo
živeli. Otrok je bilo pet, tri deklice in dva dečka. Najstarejši je bil Pavel, nato Janko, Erika, Tinka ter najmlajša, Marjetka. Razen Tinke in Marjetke so hodili vsi v šolo. Učili so se zelo dobro, le vreme jim je večkrat nagajalo ter otežkočilo pot v šolo. To pa zaradi tega, ker niso imeli zadosti obutve in še tisto slabo. Saj še velikokrat jesti ni bilo, kje pa je še drugo!
Nekega dne sreča Janko na poti v šolo staro ženico. Prosila ga je, če ima kaj za pod zob. Tožila je, da tisti dan še ni imela ničesar v ustih. Čeravno je bil Janko sam lačen, seže v že precej raztrgano šolsko torbo. Iz nje privleče kos črnega kruha. Ponudi ga ženici z besedami:
.Nate, teta! Je pa že malo trd in ga ni veliko.’ Ženica se usede na deblo podrte bukve ter zasadi tistih par zob, ki jih je še imela, v črni kruh.
,Je kaj vode v bližini?’ nadaljuje ženica.
,Seveda ie, le posode nimam, da bi jo natočil.’
.Vidiš, deček, tule imam neko črepinjo. Kar v njej mi prinesi vode.’
Čeravno se je Janku zelo mudilo v šolo, je skočil z veseljem po vodo. Ko se je vrnil je vprašal:
,Teta, imate še kakšno željo?’
,Ne, hvala,’ je odgovorila ženica ter nadaljevala: ,Zelo si dober dečko; če boš pameten in pošten, boš še bogat človek. Zapomni si, ti boš našel srečo v lastni šatulji, m je izginila.
Janko ni vedel, kaj to pomeni. Da bi še enkrat vprašal ženico, je bilo že prepozno. Celo pot v šolo je premišljeval o ša-hilji in sreči.
Minevali so dnevi, tedni in meseci. Življenje se pri tej družini ni dosti spremenilo. Tisto jesen je Pavel dokončal šolo. Oče ga je peljal v mesto, da se izuči za čevljarskega vajenca. Tudi Janko je kma-
lu dokončal šolo; ko je prinesel domov spričevalo, ga je oče ogledoval in rekel:
Janko, vidim, da imaš dobro spričevalo. A kaj hočemo, nisi bogatih staršev. Moral se boš mučiti kakor jaz za bori kruh.’
Proti domu grede je Janko mislil na besede, ki jih je izrekel ravnatelj, češ da vsakega čaka sreča. Ni mu šlo v glavo; ženica mu je rekla, da bo našel srečo v lastni šatulji, v šoli je pa slišal, da ga čaka sreča v vsakem kotu. Dolgo v noč ni mogel zaspati.
Naslednji dan je oče zaman povpraševal pri nekaterih mojstrih, da bi Janka
vzeli v uk. Povsod so imeli delovne sile dovolj. V nedeljo je oče precej zgodaj zbudil Janka ter mu rekel:
»Janko, vstani, greva k mlinarju Kajž-oiku. Morda ima on mesto za tebe. Poskusimo, saj kar boš zaslužil, bo dobro!’
Janko je vstal, se umil ter sta odšla. Med potjo nista med sabo dosti govorila.
,Kaj vaju je prignalo tako rano k meni?’ je vprašal mlinar.
Janko je dokončal šolo, sedaj bi ga dal pa rad v uk in sem se na vas obrnil, je dejal oče. ,Saj v šoli je bil odličen.’
Mlinar je dejal: ,Pri meni ne igra vloge, kakšen je bil v šoli; za mene je glavno, da je priden in pošten.
Takoj drugi dan je prišel Janko na delo. Dela je bilo dovolj, težkega in tudi lahkega. Prvi dnevi so bili zelo utrudljivi. Počasi se je privadil, le na šatuljo ni pozabil.
Preteklo je zopet nekaj časa in medtem je pa zbolel grajski mlinar. Ker je bil Kajžnik poznan daleč naokoli kot dober mlinar, je moral sedaj mleti še za gosposko. Tako je tudi Janko nekega popoldne peljal z mlinarjem moko na grad. Tam je videl prekrasno šatuljo, polno zlata in srebra.
Ko se je Janko z mlinarjem vračal proti domu, si je mislil: ,Takšno šatuljo moram imeti, pa naj stane, kar hoče!’
Ta misel o lastni šatulji mu ni šla več iz glave. Nekega nedeljskega popoldneva je poiskal pod mlinom primeren les ter pričel delati šatuljo. Veliko lesa je porabil, nekaj se mu ga je celo pokvarilo. A odnehal ni, vsak prosti čas je porabil v ta namen.
Nekega dne ob popoldanskem počitku ga je celo gospodinja zasačila pri delu.
Začudena mu je rekla: Joj, to bo pa lepa šatulja! Takšne še nikoli nisem videla. Gotovo boš dal šatuljo meni, ko bo gotova.’
Janko ji je moral obljubiti, čeravno mu je bilo hudo, saj si je že dolgo želel imeti svojo šatuljo.
V nekaj dneh je bila šatulja končana. Prinesel jo je gospodinji. Šatulja se je kar lesketala. Nekaj dni pozneje je rekla Janku: ,Vem, da bi rad zase napravil šatuljo. Boš že našel čas, da si jo boš lahko naredil. V sporazumu z možem je dala mlinarica Janku pet dni plačanega dopusta, ker takrat ni bilo mnogo dela v mlinu.
Janko je bil vesel in je pričel takoj z delom za novo šatuljo. V njej bo našel srečo. Ta misel mu ni šla iz glave. Tudi ta šatulja je bila v nekaj dneh gotova. Bila je še lepša kot prva. Ko je bila narejena, se je Janko usedel in opazoval šatuljo. Počasi jo je odprl, gledal notranjost, a o sreči ni bilo sledu. Zelo je bil žalosten.
Kmalu ga je neki šum predramil: ,0 fante, kje si pa dobil tako lepo šatuljo?’ ga ogovori neznani glas.
Plašno je pogledal Janko kvišku ter opazil, da stoji pred njim zelo lepo oblečen moški. Še na pol v dremavici je rekel: .Gospod, to sem pa sam napravil!’
Gospod kar ni verjel, da je to mogoče. Želel je, da mu jo fantič proda. Ker jo bi rad Janko zase obdržal, sta se domenila, da mu v štirinajstih dneh napravi ravno takšno. Res, v dogovorjenem času je bila šatulja gotova. Gospod je prišel ponjo in za njo dal toliko, kot so starši v sedmih dneh trudapolnega dela zaslužili. Ni pa trajalo dolgo, ko se je isti gospod spet oglasil pri Jankovih z naročilom za tri šatulje po isti ceni. Janko je bil zelo vesel, le svoje šatulje ni dal nikomur. Vsak dan jo je ponovno ogledoval. Naročila za šatulje so se delati.
Nekega dne je Janko v mlinu odpovedal tlelo. Hudo je bilo mlinarju po Janku, ker je bil pošten in delaven. Mlinar je rekel: ,lmel sem že dosti ljudi, bili so pridni, a tako pridnega človeka, kot si ti, še nisem videl.’ Mlinarica je pa rekla: .Vsakdo si pomaga, kakor si more. Želim ti vse najboljše; bodi takšen še v naprej, kot si bil pri nas!’ Objela je Janka ter se zjokala.
Janko se je delu doma tako privadil, da so mu šle šatulje res spretno izpod rok, da je bilo veselje. Oče in mati nista hodila več v službo. Saj je bilo doma dosti dela s pripravo lesa, brušenjem nožev, žagic ter podobnega. Naročila so kar naprej prihajala, tako da Janko večkrat ni vedel, kje se ga drži glava. Celo iz daljnih mest so hodili občudovat njegovo delo.
Nekega dne pride oni gospod k Jankovemu očetu: .Delajmo skupno. Pri vas boste delali, jaz bom pa pomagal pri prodaji teh res lepih šatulj.’
,Dobro,’ sta rekla hkrati oče in Janko in vsi trije so podpisali pogodbo o skupnem delu. Izdelki so šli lepo v promet, Janko je delal, trgovec pa prodajal. De-
narja je bilo veliko in tudi. trgovec je zraven lepo zaslužil. Janko je dal podreti barako, na istem mestu pa postaviti lepo hišo. Tudi njegovi bratje in sestra so se vrnili domov, saj je bilo za vse dovolj dela.
Pozneje je Janko kupil zemljišče okoli hiše. Dal je postaviti delavnice in sčasoma zaposlil tudi veliko ljudi, ki so delali v delavnicah. Tako se je razvil velik obrat. Janko je postal velik gospod, bogat, a vseeno ne prevzeten. V šatuljo je pa še večkrat rad pogledal. Spominjal se je svojega začetka dela s šatuljami. Marsikomu je rad povedal, kako je postal bogat. V poznejših letih je popolnoma razumel, kaj so pomenile besede stare ženice, ki mu je napovedala, da bo v lastni šatulji našel svojo srečo.«
To sem napisal za mlado in staro. Naj vsakdo razume po svoje. Res je pa, da si moraš z lastnimi rokami pomagati. Bodi pošten in delaven, pa boš imel uspeh!
Bogdan A n ž e 1
V. D.:
Osamlletia
Kdo naj pove, kaj čuti srce, ko sama preganjaš minute trde?
V čakanju trepeče notranjost ti zdaj, da duša, ki blizu bila ti je kdaj, pride, razbistri, razžene temo ...
A upanje to prerado često
le up ti ostane, srce pa samo ...
i2/č d o br o imljo
Pred sodiščem. — Sodnik: »Kako to, da ste ukradli denar, draguljev pa ne?«
»Križ božji, gospod sodnik, zdaj pa še vi začenjate s tem, saj sem jih že od žene na ta račun dovolj slišal!«
Klobuk dol! — Razgovarjali so se o velikih poklicih. Pa pravi Blaž: »Poznam moža, pred katerim se odkrivajo tudi kralji in cesarji.« — »To pa bi moral biti že nekak pol bog!« — »Ne, to je brivec!«
Razni ljudje, razni običaji. — Tuj mornar reče Kitajcu, ki je položil na grob znanca kos pečenega mesa: »čuješ, Yong-li, kdaj pride tvoji prijatelj iz groba, da poje pečenko?« — Yong-li: »Tedaj, ko se vzbudi tvoj prijatelj, da poduha cvetje.«
Begunec. — Sodnik: »Vi, Repar, ste pobegnili od svoje žene. Ste res bojazljivec? Priznajte, da ste zakonski dezerter!« — Repar: »Če bi vi poznali mojo ženo, bi me ne nazvali dezerterja, marveč begunca.«
je Janko iskal srečo
Skrušen tajnik je dvignil svoj obraz iz r°k, s katerimi ga je zakrival. »Že prej nekoč smo skovali podoben naklep, ko ste jli na lov. Toda Jerry, ta strahopetec, se je Umaknil zadnji hip.«
»Kako neki ne?« je siknil Delaney. »Saj nikomur izmed vas nisem mogel zaupati. Potuhnjeni lisjaki ste . . .«
»Mene misliš?« se je razhudil Phil May-dorf.
»Koga drugega pa? Ali mar nisi poskušal, l'a bi sam pobasal bisere, ko smo te poslali v Frisiko, da bi nam spravil z glave Louieja M'onga? O, vse vem ...«
»No — kaj zato? Saj si se jih sam kanil Polastiti. Kaj si nameraval, ko si mislil, jih bo prinesel Draycott? Toda brat Henry se te je držal ko klop . ..«
»Tako je« se je vmešal .profesor’. »Ho-jel se je izmuzniti, da bi se sam sešel z Kavcottom. Če misliš, da tega nisem opa-Jl, se motiš, prismojeni norec! Kajti, kaj drugega pač nisi. Prismoda sede in piše ‘Sralkani hrepenenja polna pisma . ..«
. »Kdo bi imel več pravice do biserov?« je zarjul Delaney. »Kaj bi bili počeli brez mene? čedni pajdaši ste mi bili! In ti« — z°’Pet se je obrnil k Maydorfu — »si si Privoščil največjo blaznost. Kateri nori Hidič te je pa zmotil, da si tu pred vrati
ouieju ŠVongu porinil nož v trebuh...«
Obdolženi je bil ogorčen kakor nedolžen Poštenjak. »Kaj?! Jaz sem zabodel Louieja vVonga?«
»Da, ti!« je zakričal sedaj tudi Thorn.
»Zraven sem bil in videl. Lahko prisedem . . .«
»Kakor sokrivec, kajne?« je pičil sodnik Cox. »Če spustimo te capine drugega na drugega, pridejo vsi na vislice.«
»Molčite no, fantje!« je milo miril Gamble. »Tako se vedno bolj pogrezamo. Gospod sodnik, pripravljeni smo .. .«
»Se ne!« Charlie Chan je postavil pred gospodarja črno torbo. »Notri boste našli polno gotovine, gospod Maden. Nekaj za prodane delnice, nekaj vam je nakazala vaša newyorška pisarna. Delaney vam bo povedal, je li vse.«
»Vse je notri!« je strupeno siknil milijonarjev dvojnik.
»Tako?« Kitajec je /.majal z glavo. »Kako pa je bilo tisto z Eddijem Bostonom?«
»A tako! Temu sem pa res moral odriniti pet tisoč dolarjev. Da bi molčal. Spo-znal me je zadnjič na dvorišču. Upam, da jih zopet izpulite ciganu, umazanemu!«
»No, tedaj pa odrinimo!« je velel sodnik. »Na svidenje jutri, gospod Madden!« Četica uradnikov in njihovih jetnikov je izginila v temini puščavske noči.
»Tamle pobira pete Delaneyeva štiriperesna deteljica,« je dejal Bob, »in tudi jaz naj povežem svojo culico. Odpeljem se z vlakom ob pol enajstih v Barstow. Če mi dovolite, da zadnjikrat prisedem k vam na voz, gospodična Wendel, vam bom odkritosrčno hvaležen. Rad bi namreč z vami spregovoril še nekaj besed. O Wilburu!«
»Mene pa peče vest, gospod Madden,«
je priznal Will Holley. »Sestavil sem znamenit intervju, ki ga vi nikdar niste dali.«
»No, s tem si le nikarte beliti glave! Krijem ga s svojim imenom.«
»Vaša ljubeznivost je velika! Toda rad b; vedel, zakaj so ti dedci članek sploh sestavili.«
»To je čisto preprosta reč!« je opozoril Chan. »Brzojavili so newyorškemu uradu, naj pošlje denar. Kako bi bili mogli laže dokazati, da Madden res prebiva na farmi, kakor s tem, da so to raztrobili v listih? Tiskana črka ima vedno prepričevalno moč.«
»Najbrž imate prav,« je pokimal urednik. »Sicer smo pa mislili, ko smo se vračali iz rudnika, da vas bomo strašno presenetili, Charlie, pa ste nas vendarle prehiteli.«
»Le za las! Sedaj me je sram; kajti dolgo je trajalo, preden sem spoznal spletke teh sleparjev. Šele nocoj se mi je posvetilo. Da bi ustregel temule Viktorju, sem izročil bisere. Madden je podpisoval pobotnico — pisal je nerodno in s težavo. Hipoma mi je prišlo na misel: z desnico dela vse počasi in s težavo. Zakaj? Domislil sem se Delaneyevega telovnika, ki je bil narejen za levičarja. Da poskusim, sem mu iztrgal bisere. Madden stegne roko za njimi, toda v razburjenju levico! Dvigne pištolo — zopet z levico! Tedaj sem vedel, pri čem sem.«
»To se pravi naglo misliti!« je v spoštljivem občudovanju rekel Hollev.
»Zakaj pa ne? Ubogkstari možgani so se lahko odpočili. Že več dni niso nič delali. Ko sem posadil poštenjake na stole, da bi vas počakal, sem si bridko očital. Kaj sem počel, da sem tako pozno spoznal resnico? Že davno je bilo vse jasno kakor puščavsko jutro. Mož je pisal važno pismo, ga skril v podlogo in odšel. Ko se je vrnil, se ni več dotaknil pisma. Zakaj nc? Ker se ni več vrnil! In dalje: napačni Madden je sprejel doktorico VVhitcomb v mraku na verandi. Zakaj? Dama ga je videla že poprej. Govoril je s hišnim oskrbnikom v Pasadeni — kdaj? Ob šestih, ko se je že mračilo. Ni maral stopiti iz avta. Le kako sem mogel biti tako 'neroden? Najbrž je tega krivo podnebje južne Kalifornije. Brž se vrnem
v	Honolulu, kamor spadam.«
»Nenavadno ste strogi sami s seboj!« je
blagohotno zadrdral P. J. Madden. »Če bi
vi	ne bili tako oprezni, bi bil gospod Eden v dobri Veri izročil bisere in lopovska tolpa bi bila mirno izginila v Orient. Veliko hvaležnost sem vam dolžan, gospod Chan, in če besede . . .«
»Ne zahvaljujte se meni — ampak Toniju! Ko bi bila papiga ono prvo noč ostala mema — joj', kje bi že danes bili biseri?. Ubogi Tony, sedaj je zakopan za skednjem! Preden boste, Viktor, odpotovali na sever, bi bilo,- misli, prav, ko bi položili nanj kako cvetko. Tony je mrtev — toda njegovo preprosto življenje ni bilo brez haska: rešil je bisere Aliče Phillimorove!«
(Dalje prihodnjič)
HIŠA POHIŠTVA
KALTENHAUSER
Bleiburg-Pliberk, Loibacber Strafie
MOJI RAZSTAVNI PROSTORI VAM KAŽEJO:
AVE SPALNICE
Sleepy oblazinjeno pohištvo
EWE vstavljene omare in kredence
po solidnih cenah in ugodnih obrokih
Oipezplaeita dmiaoa Iti dober strokovni nasvet

Televizija Ljubljana
PETEK, 18. novembra: 9.40 Televizija v Soli —
10.40	Tečaj angleščine — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 Televizija v šoli — ponovitev —
15.50	Angleščina — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — ponovitev — 16.55 Glasbeni pouk
—	17.40 Poročila — 17.45 Vaša križanka — oddaja za otroke — 18.25 Televizijski obzornik — 18.45 Filmski pregled — 19.30 Na sedmi stezi — športna oddaja — 20.00 Televizijski dnevnik — 20.30 Cikcak — 20.35 Celovečerni fifan — 22.00 Zadnja poročila.
SOBOTA, 19. novembra: 9.40 Televizija v šoli -—
14.50	Televizija v šoli — ponovitev — 17.10 Poročila — 17.15 Zviti Pejo — lutke — 17.35 Kje je, kaj je — 17.50 Reportaža studia Titograd — 18.10 Vsako soboto — 18.25 Televizijski obzornik — 18.45 S kamero po svetu — 19.10 Operna scena — 19.40 Cikcak — 20.00 Televizijski dnevnik — 20.30 Ekspedicija — serijski film — 21.00 Humoristična oddaja — 21.50 Zabavna glasba studia Sarajevo — 22.05 Serijski film — 22.55 Zadnja poročila.
NEDELJA, 20. novembra: 9.05 Poročila — 9.10 Disneyev svet — ponovitev — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Tisočkrat zakaj — oddaja za otroke —
11.30	Tomek in pes — serijski film — . . .Ponavljamo za vas — 18.30 Poročila — 18.35 Karavana -- reportaža — 19.05 Ivo Štivičič: Dialogi — serijska igra
—	19.54 Medigra — 20.00 Televizijski dnevnik — 20.45 Cikcak — 20.50 Televizijski magazin — zabavno glasbena oddaja — 21.50 Serijski film — 22.15 Zadnja poročila.
PONEDELJEK, 21. novembra: 9.40 Televizija v šoli — 10.40 Tečaj ruščine — 11.40 Televizija v šoli: Elektroenergetski sistem Jugoslavije — 14.50 Televizija v šoli — ponovitev —15.50 Tečaj ruščine — ponovitev — 16.50 Poročila — 16.55 Tečaj angleščine — 17.25 Filmi za otroke — 17.35 Di-sneyev svet — serijski fibn — 18.25 Televizijski obzornik — 18.45 Kuharski nasveti — 19.15 Tedenski športni pregled — 19.40 Kalejdoskop — 20.00 Televizijski dnevnik — 20.30 Televizijska drama — 21.30 Biseri glasbene literature — 21.45 Lirika Ljubomi-ra Simoviča — 22.00 Zadnja Poročila.
TOREK, 22. novembra: 18.20 O našem govorjenju — 18.40 Torkov večer — 19.00 Svet na zaslonu — 19.40 Televizijski obzornik — 20.00 Celovečerni film — 21.30 Kulturna panorama — 22.10 Zadnja poročila.
SREDA, 23. novembra: 9.40 Televizija v šoli —
10.40	Tečaj angleščine — 11.00 Osnovne splošne izobrazbe — 14.50 Televizija v šoli — ponovitev —
15.50	Tečaj angleščine — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — ponovitev — 16.55 Glasbeni pouk — 17.35 Poročila — 17.40 Oddaja za otroke —
18.25	Televizijski obzornik — 18.45 Reportaža studia Sarajevo — 19.05 Zabavna glasbena oddaja —
19.30	Mozaik kratkega filma — 20.00 Televizijski dnevnik — 20.30 Cikcak — 20.35 Ipavec-Cipci: Mo-žiček — balet — 21.00 Simfonični koncert chikaške-ga orkestra — 21.45 Zadnja poročila.
ČETRTEK, 24. novembra: 9.40 Televizija v šoli
—	11.00 Tečaj angleščine — ponovitev — 11.30 Glasbeni pouk — ponovitev — 14.50 Televizija v šoli — ponovitev — 16.10 Televizija v šoli: Elektroenergetski sistem Jugoslavije — 17.35 Poročila —
17.40	Združenje radovednežev — oddaja za otroke — 18.25 Televizijski obzornik — 18.45 Človek in proizvodnja — 19.10 Glasba za vas — 19.40 Televizijski prospekt — 19.54 Medigra — 20.00 Televizijski dnevnik — 20.30 Aktualni pogovori — 21.15 Ekran na ekranu — 22.15 Televizijski dnevnik.
PETEK, 25. novembra: 9.40 Televizija v šoli —
10.40	Tečaj angleščine — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 Televizija v šoli — ponovitev —
15.50	Tečaj angleščine — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — ponovitev —. 16.55 Glasbeni pouk — 17.55 Poročila — 18.00 Oddaja za otroke
—	18.25 Televizijski dnevnik — 18.45 Brez parole
—	mladinska oddaja — 19.30 Ljubezenska lirika — 20.00 Televizijski dnevnik — 20.30 Cikcak — 20.30 Pariz: Gala UNICEFA — prenos — 22.15 Zadnja poročila.
SOBOTA, 26. novembra: 9.40 Televizija v šoli
—	14.50 Televizija v šoli — ponovitev —17.10 Poročila - 17.15 Zviti Pejo - lutke - 17.35 Kje je.
kaj je — 17.50 Reportaža — 18.10 Vsako soboto —
18.25	Televizijski obzornik — 18.45 Rezerviran čas
—	19.10 Komorna glasba — 19.40 Cikcak — 20.00 Televizijski dnevnik — 20.30 Ekspedicija — serijski film — 21.00 Homuristična oddaja — 21.50 Po sledovih plesnih korakov — II. oddaja — 22.05 Serijski film — 22.55 Zadnja poročila.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 20. 11.: 6.15 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 21. 11.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Ura pesmi (Pojeta: Dragiša in Zlata Ognjanovič; klavir: Gita Mally). Beremo za vas — 14. (J. Jurčič: Deseti brat.) — 18.00 Dober večer našim malim poslušalcem. — TOREK, 22. 11.: 14.15 Poročila, vreme, objave, športni mozaik. Koroška kulturna panorama. — SREDA, 23. 11.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 24. 11.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Žena in dom. Kaj pravite k temu? — 12. (Prof. M. Rus. Fotografija kot umetnina). — PETEK, 25. 11.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Poje APZ Tone Tomšič. Beremo za vas — 15. (J. Jurčič: Deseti brat.)
—	SOBOTA, 26. 11.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.25 Za konec tedna pa nekaj popevk.
Ai/ddftka
PETEK, 18. novembra: 10.00 Televizija v šoli: Prva pomoč je odločilna — 11.00 Program za delavce: Kratka poročila — 11.03 Veselite se življenja — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Nemščina za domačine. Kabaretni poskus za splošno jezikovno izboljšanje — 19.00 Kuhinja v televiziji: Kuhinja za diabetike — 19.23 Zabeleženo za vas —
19.30	Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Možje in sile: Martin Luthet King — 21.05 Lastni izdelek: „OHanatrida”. Komedija Alexandra Lemet — Holenie — 22.15 Čas v sliki — 22.35 „Carneval”, Roberta Schumanna.
SOBOTA, 19. novembra: 17.00 Kratka poročila
—	17.03 Za družino: Pri cvetličnem doktorju —
17.25	Gost pri Franzu Nablu — 17.55 Naša lahko noč oddaja za otroke — 18.00 Stališče. Aktualna reportaža — 18.30 Kratka poročila — 18.40 Kaj vidimo novega? S Heinzem Conradsom — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Izplača se potovati v Pariz. Glasbene vsakovrstnosti — 21.35 Večerna poročila in v žarometu ,,Sedem dni svetovnih dogodkov” — 22.05 Naš nočni program: „Mač-ka v Žaklju” (2). Kriminalna igra Jamesa Hadleya Chaseja.
NEDELJA, 20. novembra: 17.00 Kratka poročila — 17.03 Za otroke od 11. leta dalje: Mladinski svet — 17.35 Naša lahko noč oddaja za otroke —
17.40	Za mladino od 14. leta dalje: Iznajdba pogube — 19.00 Pogled z okna. Sveta Cecilija — 19.30 Aktualni športni pregled — 20.10 L večerna poročila — 20.20 „Beg”, igra Ernsta Waldbrunna in Lide Winiewicz — 22.05 2. večerna poročila.
PONEDELJEK, 21. novembra: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Francoščina pri vas doma. Tečaj
V dolgih zimskih večerih Vam bo najboljše razvedrilo TELEVIZIJSKI IN RADIJSKI APARAT
Johan Lonček
Št. Lipš, Tihoja, p. Debila ves Zelo ugodni plačilni obroki I
od domače tvrdke
francoskega jezika — 19.00 Oddaja za odrasle — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki s športom — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik —
20.15	Sestanek z živalmi. Filmsko poročilo — 20.45 Maigret in nedeljski morilec. Kriminalni komad
—	21.35 Cesar Franz Josef. Oddaja k 50-letnici njegove smrti — 22.30 Čas v sliki — 22.50 Dovolite? Plesni tečaj z zakoncema Fem.
TOREK, 22. novembra: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Tečaj angleškega jezika — 19.00 Der Geissen-Flori. Filmsko poročilo — 19.13 Mathias Wieman pripoveduje — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik —
20.15	Prenos bavarskega radia: „Kaj sem”? Veselo poklicno posvetovanje — 21.00 Zračni križ jugovzhod. Diamanti za Amsterdam — 21.40 Kako so videli drugi. Doprinos k sedanjosti.
SREDA, 23. novembra: 10.00 Televizija v šoli: Iz življenja žuželk (insektov) — 11.00 Program za delavce: Kiatka poročila — 11.03 Maigret in nedeljski morilec — 11.55 Sestanek z živalmi — 12.25 Kratka poročila — 17.00 Kratka poročila -- 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Gašperčkove pustolovščine 17.45 Za otroke od 11. leta dalje: Domača divjina — 18.10 Naša lahko noč oddaja za otroke 18.30 Kratka poročila — 18.35 Francoščina pri vas doma: Tečaj francoskega jezika — 19.00 Prizori iz Avstrije — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Mi ljudje, 6. nadaljevanje. Bistvo reda
—	20.45 Enst Meister čita: „Berlinska Antigona” — 21.10 čas v sliki — 21.30 Tuji odmevi. Razprava s tujimi novinarji.
ČETRTEK, 24. novembra: 11.00 Televizija v šoli: Kratka poročila — 11.03 Obisk neke razstave — 12.00 Ameriško življenje in literatura — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Benvenuti v Italiji. Tečaj italijanskega jezika za začetnike — 19.00 športni kalejdoskop — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik —
20.15	Vaš nastop, prosun. Naš aktualni pregled iz opere, drame in operete — 21.00 Prenos iz velike dvorane Dunajskega glasbenega združenja: Koncert Dunajskih filharmonikov — 21.40 Čas v sliki
—	22.00 Dovolite? Plesni tečaj z zakoncema Fem.
PETEK, 25. novembra: 10.00 Televizija v šoli: Kaj bi rad postal — 11.00 Program za delavce: Kratka poročila — 11.03 Vaš nastop, prosim —
11.50	Zračni križ jugovzhod — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Pogled v deželo — 18.55 Tip revija
—	19.00 Trg ob koncu tedna — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Prenos iz L6wingerjevega gledališča: ,,I)er Sternsteinhof”, kmečka burka — 21.45 Čas v sliki — 22.05 Jazz v Evropi.
SOBOTA, 26. novembra: 17.00 Kratka poročila
—	17.03 Za družino: Zimski plašč za otroke — 17.35 Naša lahko noč oddaja za otroke — 17.40 Zlata doba — 18.30 Kratka poročila — 18.40 Kaj vidi-
mo novega? S Heinzom Conradsom — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 „Geronimo in roparji”. Glasba Franza Geigerja — 21.30 Večerna poročila in v žarometu „Sedem dni svetovnih dogodkov — 22.10 Naš nočni program: „Čmo poveljstvo, film z divjega zapada.
Šport
Avstrija-Celovec — Kapfenberg 2:2
Zanimivo kako se v življenju dogodki -ponavljajo. Lani je igral Kaplenbcrg v Celovcu tudi neodločeno 1:1. Tedanji prizori so se tokrat zopet -ponovili: premočno napadajoča Avstrija, taktično dobro zgrajena obramba 'Kapfenberga, napeti prizori pred štajerskimi vrati, redki, toda nevarni in hitri kapfenberški protinapadi. Ob koncu tekme pa sta si obe moštvi delili po eno točko. Štajerski nogometaši so si s svojo hrabro -igro točko tudi zaslužili.
Velika zaloga perila blaga in volne
za moške, ženske in otroke
1. fHmtet
Klagenfurt, Alter Platz 35
IZŠLA JE
Družinska pratika 1967
KUPITE JO!
Damske, moške in otroške
PLAŠČE
za jesen in zimo v strokovni
V. TARMANN
Klagenfurt, VolkermarkterstraBe 16
telefon. 52-76
I
HANZEJ
KOVAČIČ
VILLACH - BELJAK
Gerbergasse

Pametni misli,
on ve, kam vodijo njegovi koraki.
Kdor se dolgo obotavlja, ta pozablja, da je do božiča še malo časa.
9 Zato obiščite že sedaj pravočasno našo
razstavo pohištva
O Dostavljamo ® Opremljamo po meri • Svetujemo vam O Poskrbimo kredit
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. - Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. - Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.- šil., letno 80 - šil. Za Italijo 2800.- lir, za Nemfijo 20.- DM, za Francijo 22.- ffr., za Belgijo 250.- bfr., za Švico 20.- šfr., za Anglijo 2.— f. sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
haš tedftik