137
Labirint
(izbor)
Smiljan Samec
VIZIJA    Nocoj, ko čez zemljo vihar hrumi in biča k tlom prihuljene šotore, da stokajo razmajane opore in pokajo nategnjene vrvi,
138
Smiljan Samec
nocoj, ko nad glavo še hrast ječi, dokler od bolečin ne obnemore, nocoj, to noč naj večnostne zavore ustavijo nam čas opolnoči!
Takrat se bo nebo do tal preklalo in regnilo iz sebe živi plamen, da se široko bo vesolje užgalo
in ne ostane več na kamnu kamen. Šele nato bo skoz pepel pognalo življenje novo rast in cvet omamen.
1942 (Renicci)
POMLAD     Pod mojim oknom je limonov cvet odkril belino svojih neder in z njim mi v sobo je zadišal spet spomin pomladno čist in veder.
Prebela njena grud dehti, dehti in dlan ji je kot mehka vaba. Ah ne, v zelenje živi cvet mi skrij pred žejnimi očmi, pozaba!
1944 (Vis)
SREČANJE     Ce pomnim prav, si nisva čisto tuja, premilostna gospa, bila nekoč . . . Odkod tedaj nakrat vam taka muja, če po naključju srečam vas gredoč?
Da bi vam kradel čas, srce ne da mi: predobro vas razumem brez besed! Samo še to — je res na beli rami zgubila se vam mojih ustnic sled?
DAJ MI KAPLJO VINA
Daj mi kapljo vina, miljena točajka, da mi iz spomina
1946
139
Trudna luč skoz listje lega v žamet mahovih blazin. Živi veter zatrepeče: mlad se je osul jasmin . ..
19G2
Labirint
pajka odpodi. Pajek je na preži ondi vrh ograjka, čaka, da se v mreži muha umiri.
Danes ti ne gleda vragec iz očesa, danes ti beseda zvonka ne zveni. Časa mi je prazna, čuden srh me stresa: senca neopazna z njim me spreleti.
Kaj bi ti, točajka, z mojimi spomini? Večna krivotajka v prsih me skeli. Včeraj sem te ljubil v mladi mesečini, danes pa izgubil v vinu sem oči.
1955
•
VETER     Ziv je, živ žužnjavi veter, zrak kot curek žubori. Plavi kodri plapolajo, sinje sijejo oči.
Med zelenjem zlati tetrev mavrico drži za dlan. Plahi popek podrhteva; živ je veter, zrel je dan.
140
Smiljan Samec
SUPER-NOVA     Ne, ni boga,
ker bog sem jaz,
ki dvigam svoj obraz
na vrh neba-pekla,
od koder ukazujem
vsej ničnosti sveta,
da jo sesujem
v prah nekoč do dna:
raz teh višin,
ki z njih kot bog kraljujem.
A vendarle kot SMRTI sin
živim samo napol,
zato — ker sem pač bog —
naj svet z menoj razpade,
da vstal spet nov
iz krila bo Najade
nekje drugje,
na drugi strani,
brez TEBE in brez MENE,
kljub temu, da sem bog
o Okanani,
v tej Tvoji topli dlani.
A najin čas je preč,
ker že drhti na niti:
nikoli več
v njem nočem biti
ne ČLOVEK in ne BOG . . .
1985