VOBODNA SLOVE N1 JA
LETO (AÑO) XLYI (40) Štev. (No.) 7
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 12. marca 1987
Materinščina	Velika afera v Ljubljani
PRODAJA “NOVE REVIJE” ŠT. 57 PREPOVEDANA
Naslednji Madariagovi citati so izbrani iz članka, ki ga je pred leti objavil dnevnik „La Nación“. Ker je včasih med' nami slišati glasove o ,,ohranjanju slovanstva brez slovenščine“ in o „obremenjevanju“ o-trok z znanjem njihovega lastnega jezika, ponatis morda ne bo brez pomena. čeprav stavki niso med seboj povezani, nudi vsak zase snov za premislek.
„Ljudje, ki govore en sam jezik, so sposobni bujnega govorništva brez vsebine, ker so navajeni izgovarjati besede, ne da bi pomislili, kaj v resnici pomenijo.“
„Prevod je najzahtevnejša preizkušnja vsega napisanega, kajti razkrije katerikoli nesmisel, ki se skriva pod svečano obleko bleščečih besed.“
„Vseh jezikov, razen materinščine, se lotevamo ‘od zunaj’. Razlika med znanjem tujih jezikov in med znanjem materinščine je podobna razliki, ki je med poznanjem drugih ljudi in poznanjem nas samih.“ „Prevajalec spozna ¡končno tudi svoj materin jezik ‘od zunaj’ in ga
Slovenski študentje — predvsem univerzitetni — so po Ljubljani nalepili letake s katerimi pozivajo mladino, da naj se izjavi, ali še hoče rojstni dan Tita obdržati kot „Dan mladine“ in ali še hoče sodelovati pri štafeti, ko na tisti mladina iz vseh predelov države hiti v Beograd. Študentje tudi vprašujejo, če ne bi bilo bolje organizirati, na ta dan „povorko brezposelnih“ ali demonstracije proti oboroževanju ali pa manifestacije proti tkzv. „verbalnim deliktom“ (to so režimu sovražne izjave, ki so pa po sedanjem jugoslovanskem sodnem pravu kaznive).
Javno izražanje mnenja mladih Slovencev je v Jugoslaviji nekaj novega in nezaslišanega. Zato je izzvalo v vseh ostalih jugoslovanskih republikah — tudi na Hrvaškem — hude, celo sovražne reakcije proti Slovencem. V Sloveniji sami pa se niti prebivalcem, niti političnemu vodstvu ne zdijo nič posebnega. Morda so bili le malo začudeni, da je slovenska mladina tako brezskrbno in tako odkrito povedala svoje mnenje, d'a želi imeti nov, modernejši način političnega življenja. Ker pa želi spremeniti tudi vojaško službo, so bili zlasti Srbi in Črnogorci ogorčeni, ker bi zaradi svoje mentalitete težko sprejeli kakršnokoli spremembo v okviru armade. Po mnenju Viktorja Meierja, dopisnika FAZ, pa izgleda, da so vojaške oblasti le nekoliko popustile. Odločile so namreč, da Jehove priče, ki se bodo branili nositi orožje, ne bodo več zapirali, temveč jim bodo določili takšna mesta, d'a bodo neoboroženi odslužili svoj vojaški rok.
Tudi odnos do Cerkve naj bi po
Inozemski opazovalci s skrbjo ugotavljajo, da se srbski časnikarji pretirano razburjajo, kadar mislijo, da so ogroženi srbski nacionalni interesi. Tudi so njihovi napadi usmerjeni zlasti proti Slovencem in Albancem na Kosovem. Kako daleč so segli srbski časnikarji, naj pove sledeči primer: časopis „Borba“ je poročal, da se je bivši rektor univerze v Prištini, dr. Zajmi, izselil v Severno Ameriko in da tam načeljuje neki emigrantski organizaciji albanskih nacionalistov.
Bralci omenjenega časopisa pa so bili kaj začudeni, ko je imenovani rektor Zajmi poslal „Borbi“ pismo — iz Prištine, v katerem sporoča, da ni emigriral in tudi ni nikdar sodeloval z nobeno skupino oporečnikov ...
pozna tedaj na oba načina, kot lasten in kot priučen jezik. Smemo tedaj pritrditi tistim, ki menijo, da nihče ne pozna temeljito svojčga lastnega jezika, če ne obvlada poleg njega še drugega-“
„Otrok, ki vsrkava materinščino, katera je jezik njegovih staršev ter cele vrste prednikov, ‘prepozna’ ta jezik in se ga nauči prej kakor drugi, ki mora uporabljati kot materin jezik govorico, ki je tuja njegovi kr. vi in družinskim koreninam.“
„Kadar se učimo tujega jezika, tedaj je vse v nas, od oblike ust, zob, ustnic, do drže telesa in zadržanje duše pripravljeno posnemati ljudi, katerih jezika se hočemo naučiti.“ „Materinščina je za nas naravno dojemanje sveta. .. “
(Salvador de Madariaga: Lengua materna y lengua foranea — Locar-no, Suiza 1975)
V gornjih besedah je skrit vsaj del odgovora glede kulturne praznine, ki se širi, in glede povprečnosti, ki nam grozi. Vendar, ali ne zveni iz ozadja nekaterih Mada-riagovih stavkov predvsem četrta
mnenju istega časnikarja bil v Sloveniji bolj odprt. Poroča, da so letos posamezni uradi dobili navodila, da naj uslužbencem, ki bi na božični dan bili radi prosti, ne delajo zaprek. Kot je znano, v Sloveniji božiča uradno ne praznujejo. Nadškof dr. Šuštar je letos prvič po desetletjih dobil dovoljenje, da je po radiu pozdravil vernike. Na sv. večer je bil v Cankarjevem domu prirejen koncrt cerkvenih božičnih pesmi. Zanimanje za to prireditev je bilo tolikšno, da so bile vstopnice že teden prej razprodane.
Ko pa je ljubljanska mladinska revija „Mladina“ odkrito napisala, da so zahteve slovenskih študentov dejansko demonstracija proti samemu režimu, so komunistični dogmatiki vse Jugoslavije zavpili, da se „zahteve po meščanskih pravicah“ nevarno javljajo. To so potrdili tudi srbski intelektualci v svojem „Memorandumu“.
„26. januarja je bila na ljubljanski TV okrogla miza na temo o jugoslovanski emigraciji. Vprašanja so bila zastavljena zelo na široko od politične emigracije do problematike delavcev na začasnem delu v tujini, od zamejcev do izseljencev iz vrst ostalih jugoslovanskih narodov. Sodelovali so Jančar, Genorio, Rudi Čačinovič kot predstavnik diplomacije, po en predsednik izvršnega sveta in notranjih zadev ter uradni zgodovinar za bolj zaupne zadeve Dušan Biber. Veliko je bilo izražanja znanih dejstev in ponavljanja. Jančar in Genorio sta skušala ;z neko taktično širino izraziti, da „vsi v Argentini, ki po sorodstvu pripadajo politični emigraciji, pa tudi ljudje, ki so kdaj na kakšnem zborovanju, ki ima tudi politično obeležje, ali pa su kupili kak emigrantski časopis, še niso nasprotniki, ki bi se jih izogibali.“ To je bila najbolj „ugodna“ izjava o politični e-migraeiji, sicer pa je Jančar kot zelo dobro omenil dejstvo, da je v Argentini ostra ločnica med predvojno ekonomsko in povojno politično emigracijo. In da med njimi skoraj ni stikov, kar da zelo olajšuje delo pri navezovanju ustreznih stikov z matico itd. V tem smislu je bilo za ZDA in Kanado rečeno, da je stvar bolj zapletena, da tam ni takšne razmejitve. Dr. Biber je kot zgodovinar enobeja „znanstveno“ utemeljeval oporečnost povojnih izse-
božja zapoved? In končno, ali nismo opazili že sami, da rojaki, ki zanemarjajo slovenščino, izgube kmalu tudi slovenski značaj, ker se proces „posnemanja“ ne ustavi pri besedi, temveč kmalu pronikne v globino? Tedaj nehajo biti to, kar v resnici so, in ne bodo nikdar to, kar bi lahko bili.
Pred kratkim je napisala v zvezi z zvestobo materinščine članica angleške jezikovne manjšine v bue-nosaireškem „Heraldu“ „Ker smo dediči dveh kultur in dveh jezikov, smo dvakrat bogatejši. Vendar nihče ne bi smel pod pritiskom zanikati tega, kar v resnici je!“ Droben dokaz ,da so vse manjšine, kjerkoli žive, izpostavljene pritisku. Zato so močnejše ali pa se zdrobe.
Izguba lastnega jezika je kapitulacija pred zunanjim pritiskom. Ker se bojimo biti drugačni od množice, se skušamo skriti v njej. „Skril sem se“ — je dejal človek po tem, ko je prvič izdal svojega Stvarnika in zapeljan zavrgel od Njega prejete darove.
Medtem, ko starejši slovenski komunistični veljaki zaskrbljeno majejo z glavami, so mlajši komunisti pričeli s konstruktivnim zanimanjem slediti tendencam mladine. Pričeli so razmišljati, da bi bilo dobro, ko bi komunisti partijo „fljeksibilizi-rali“, ker je tudi „nekomunističnim silam treba dovoliti, da povedo svoje mnenje“. Pravijo, da si ni mogoče predstavljati, da bi Slovenija, ki sega v srce Centralne Evrope, bila imuna proti modernim gibanjem, ki se javljajo v zapadni Evropi.
Po mnenju časnikarja Meierja ne izgleda, da bi se Slovenci hoteli ločiti od jugoslovanske skupnosti, ho Jejo pa gojiti svojo lastno kulturo in stremijo po samostojni gospodarski eksistenci. Želijo, da bi jih ostale republike razumele, če hočejo modernizirati zastareli in okoreli produkcijski aparat. Če pa tozadevnega razumevanja ne bodo dobili, tudi oni ne bodo imeli zanimanja za potrebe vse jugoslovanske skupnosti.
Ijencev. Imenovali so le dva izseljenca v Avstraliji: Hrvata Roverja in Slovenca Ljerka Urbančiča ter ju proglašali za težka vojna zločinca. Pri Urbančiču so kot „zločinsko“ šteli tudi njegovo povojno politično delovanje v Avstraliji. Kot zanimivost naj še omenim, da je slovenska javnost prvič lahko uradno videla del emigrantskega tiska: Kamera se je za hip usmerila k mizi, na kateri so bili posamezni primerki tiska. Od slovenskih sem opazil Tabor, Vestnik, Svobodno Slovenijo in Slovensko državo. Slišali smo, da je to „sovražno gradivo in da del tega tiska prihaja tudi v Slovenjo, kjer nekateri občani, ki slučajno prejmejo po pošti te tiske, pošiljke odnesejo na upravo javne varnosti“.
Razpravljali so še o pomembnosti, da bi se gmotno dobro stoječi izseljenci vključevali v naša prizadevanja npr. za nakup kakšne aparature, za katere so potrebne devize. (Teh pač ni, ker jih potrebujemo za mednarodne športne prireditve, za pomoč državam prve bojne črte v Afriki, za uvoz dekora pri Titovi štafeti. Lani so na Kosovu posebej za odhod štafete uvozili iz Švedske 'poseben hidravličen cvet, ki je stal 2 milijardi N din in so ga po uporabi zavrgli.) Toliko o tem. Oddaja je pokazala to, kar mi je bilo že od preje nekoliko znano: da so v krogih, ki stoje politično precej višje od Jančarja, močno deljena mnenja,
Komaj je bila dotiskana nova 57. številka znane „Nove revije“, ki si ne pomišlja odkrito pisati o nešte-vilnih domačih problemih, je komunistična oblast prepovedala njeno prodajo. Zaloga revije je morala o-Sftati d Tiskarni Tone Tomšlič“', kjer čaka, kaj se bo z njo zgodilo. Ostrejši del partije zahteva takojšnjo zaplembo vseh izvodov te številke in sodno preganjanje piscev inkriminiranih člankov ter ustavitev „Nove revije“. Previdnejši del partije pa zahteva samo zaplembo te številke. Kako se bo vse to rešilo, bomo še poročali.
Kljub prepovedi prodaje omenjene številke, smo jo takoj, ko je bila dotiskana, že prejeli v Buenos Airesu po letalski pošti.
Naše bralce gotovo zanima, zaradi katerih člankov se je partija tako močno razburila in ustavila prodajo in razpečevanje revije. — Vsa številka je posvečena samo enemu vprašanju in sicer slovenskemu nacionalnemu programu. Vsi prispevki obravnavajo to snov, vsak iz svojega zornega kota. Revija obsega 17, večinoma daljših člankov.
Partija se je spotaknila predvsem nad naslednjimi razpravami: Tine Hribar, „Slovenska državnost“, v katerem govori avtor o samobitnosti
V Ljubljani je v založbi društva „2000“ izšla knjiga „Slovenski na-rodni programi“ in s podnaslovom „Narodni programi v slovenski politični misli 1848-1945“. Knjigo je napisal mlajši slovenski zgodovinar dr. Janko Prunk, profesor na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, ki ima nalogo vzgajati vodilne režimske funkcionarje. Prejeli smo jo po posredovanju Vinka Levstika iz Gorice.
Prva posebnost te knjige je, da ima na naslovni platnici čez vso širino v lepih barvah čisto slovensko zastavo brez sovjetske zvezde, ki se sicer praviloma nahaja v domovini na vseh slovenskih zastavah.
Druga posebnost te knjige je, da obravnava slovensko zgodovino od leta 1848 dalje, dočim se iz premnogih režimskih domovinskih spisov in učnih knjig vidi, kakor da bi se slovenska zgodovina začela šele 1945, vse drugo pred tem letom pa naj bi ne bilo nič vredno in „reakcionarno“.
Tretja posebnost pa je ugotovitev na notranji strani ovitka, ki se glasi takole „Knjiga obravnava obdobje stotih let slovenske zgodovine, za katero je značilna izrazito politična aktivnost slovenskega naroda. Slovenci smo stopili z letom pomladi evropskih narodov — 1848 — v zgodovino kot samostojen subjekt z izrazito politično volje in dejavnostjo.“ Ta trditev dr. Prunka postavlja na glavo vse to, kar režimski pisatelji pišejo v svojih knjigah.
Z vsebino knjige se danes ne bomo bavili. To prihranimo za drugo priložnost. Naj omenimo samo to, da dr. Prunk na mnogih mestih priznava, da je zasluga Slovenske ljudske stranke in njenih vodnikov dr. Janeza E. Kreka in dr. Antona Korošca, da je stopil slovenski narod v
kaj je (ni) sovražno med emigracijo, kje so (niso) mogoči stiki, katera generacija je še za nas nesprejemljiva politična emigracija in s ka-tero bi se že lahko navezovalo tudi uradne stike.“
(Glas Slov. kult. akcije 1987, št. 1)
naroda in suverenosti nacije, o slovenskem jeziku, o mejah slovenske nacionalne suverenosti. Dalje je članek izpod' peresa Dimitrija Rupla, „Odovor na slovensko narodno vprašanje“, kjer zlasti obravnava jezikovno vprašanje. Silno zanimiv in krepko napisan je članek Spomenke Hribar z naslovom „Avantgardno sovraštvo in sprava“. Gotovo ni do-sedaj še nihče tako ostro in dokumentarno razgalil praznine komunistične avantgardnosti. K temu članku se bomo še povrnili. — Dalje je važen članek Jožeta Pučnika „Politični sistem civilne družbe“, v katerem piše o razmerju Slovenije do Jugoslavije. — Franc Bučar je prispeval članek „Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda“, ki spada gotovo med najmočnejše članke v tej preganjani reviji. — Naj izmed številnih, zanimivih člankov omenimo še dVa: Jožeta Snoja „Moderni kristjan in absurd slovenstva“ ter članek „Oblike slovenskega samomora“, ki ga je napisal glavni u-rednik „Nove revije“ Niko Grafenauer.
V današnji številki pa priobčamo izvleček in komentar k članku pisatelja Draga Jančarja „Slovenski ek-sil‘, ki se posebej dotika naše politične izseljenske skupine v Argentini.
zgodovino kot samostojen subjekt z izrazito politično voljo in dejavnostjo-
V knjigi našteva avtor „izbrane narodno politične programe“. Kar je v zvezi s socialisti in socialdemokrati (komunistov do boljševiške revolucije 1917 v Sloveniji še ni bilo) in zlasti izjave v zvezi s komunistično revolucijo v Sloveniji 1941-1945 in s komunističnim delovanjem, je v knjigi podrobno citirano, ne glede na svojo resnično pomembnost.
Zanimivo pa je — in to se je sedaj prvič zgodilo —, da je avtor na str. 221 v celoti ponatisnil tudi znano Slovensko deklaracijo Slovenske ljudske stranke z dne 31. decembra 1932, katere se je prijelo ime „Koroščeve punktacije“. Ne pove pa avtor, da je SLS prav s tem revolucionarnim programom — podobnim Majski deklaraciji — potegnila za seboj vso Slovenijo in da je pri naslednjih občinskih volitvah dobila veliko večino županov, in pri parlamentarnih volitvah leta 1938 prav vse poslance v Sloveniji.
Slovenska deklaracija SLS je e-dina programatična izjava SLS, objavljena v tej knjigi. Dr. Prunk ne pozna Slovenske narodne izjave z dne 29. oktobra 1944, s katero je bil ustanovljen tudi Slovenski narodni odbor. Tudi ne pozna oklica slovenskega parlamenta z dne 3. maja 1945, s katerim je bila ustanovljena narodna država Slovenija v federativno urejeni kraljevini Jugoslaviji. Tudi ne pozna programa SLS iz leta 1945, niti ne Izjave Slovenskega narodnega odbora o namenih slovenske politike iz 1. 1960, kar je vse bilo objavljeno v Svobodnih pogledih št. 3. Avtor tudi ne pozna Izjave SLS ob njeni 90-Ietnici iz leta 1982, niti program SDS iz leta 1984 in Izjave SNO iz leta 1985, ki v imenu slovenskih demokratičnih strank zahteva slovensko suvereno državo.
Kljub vsemu temu moramo priznati napredek v domačem zgodovinopisju. Doslej za komuniste predvojne slovenske politične zgodovine ni bilo, sedaj pa prihaja polagoma na dan in se celo — zopet pojavlja tudi čista slovenska zastava.
R.	Sm.
-zar
Slovenska mladina išče drugo pot
P. D'ova.
OKROGLA MIZA O POLITIČNI EMIGRACIJI
«■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■a
Čista slovenska zastava
BREZ SOVJETSKE ZVEZDE
Dr. Tine Debeljak
(256)
MED KNJIGAMI IN REVIJAMI
MEDDOBJE XXII — 1986 — 1/2
Tone Mizerit
IZ3VL3EN3A V ARCENTINI
Še pred zaključkom lanskega leta smo prav za božič prejeli prvo dvojno številko XXII. letnika, ki obsega 180 strani.
Kot novost, ki jo v reviji najprej zaznamo, so to pot barvaste priloge slikarice Marjance Savinškove z njene umetniške razstave v Parizu. Predstavi nam 4 večbarvne in eno črnobelo celostransko reprodukcijo iz slikaričine delavnice, kar močno povzdigne vrednost revije, ter bi bilo želeti, da poskrbi uredništvo tudi v bodoče vsaj eno celostransko barvasto prilogo tudi drugih naših u-metnikov. V reviji so tudi 4 celostranske črno bele reprodukcije del kiparja Bernarda M. Lavriša iz ZDA. To so umetniška dela iz železa. Pri obeh umetnikih pa pogrešamo spremnega besedila, ki bi nam o-svetlilo umetnika in njune stvaritve.
Zanimivo je za nas dejstvo, da je pesnik Vladimir Kos poslal prozo in pesnica Dolores Terseglav sodobno dramo. V dosedanjih svojih proznih spisih je Vladimir Kos navadno uporabljal avanturistične zgodbe iz preteklosti ameriške zgodovine, s katerimi je na fantastičen način povezal kakšno zgodbo ameriškega človeka slovenske preteklosti, v tej noveli Noč in velemestne luči pa o-pisuje zgodbo vietnamske družine, ki je bežala pred komunisti s čolnom čez morje iz Vietnama na Japonsko. Med potjo umro oče, mati in več članov družine. Po srečnem j^istanku na Japonskem se s.in Lin zaposli v mehanični stroki in si pridobi veliko zaupanje gospodarja. To W*bil prvi del zgodbe. Drugi del pa podaja božični motiv: Lin je zelo dobrega srca in pomaga nekoč de-klicilt|>tečkati cesto in šele potem spozna, da je deklica slepa. Po večkratnem srečanju .in spremljanju pa se vanjo zaljubi in prav za božič se z .njo .poroči. Je to močna zgodba WaWari£ftere in pravtako juna-to so „vredni“ ljudje. Celotna zgodba bi lahko postala ze-^raW»na, pa je pisana s ta-^fim3 mb<§ifmx4%allizmom .in življenj-'iio°»Wfon(Idh jo s svojsko be--».9:6Wi$ij 8X lahko uvrstimo iSajMjš&^fcivenske emigrant-
a m cJBt-IhGI i[insvoIc
-iirBF^t	Dolores
M-	.eSB-JSi^oferat napisala
dramo Rf&SfijrržSlfto?p cMienie- Dra-
v re-
■sivi m. ^dMbSmniŠ^a prlz0'
ra iz življenja domobrancev proti sredi leta 1942 nekje na Dolenjskem in končni prizor iz 1. 1945 za binkošti. Poveljnika in kurata edinice zajamejo partizani in ju zapro. Poveljnikova zaročenka je sestra prepričanega partizana, ki pa pomaga poveljniku in kuratu, da ubežita iz zapora. Ko zazna komisar partizanov, da je Štefan pomagal zaprtima na begu, ga na mestu ustreli. Umirajoči Štefan najde Boga in ga prosi usmiljenja.
V zadnji dramatični podobi je vsa domobranska posadka in tudi poveljnikova zaročenka Liza zaprta pri partizanih v vaškem župnišču. V zapor pripeljejo tudi sivolasega vaškega župnika, ki ga pa pozneje izpuste. Ko kličejo posameznike, d'a jih odpeljejo v smrt, j,ih župnik blagoslavlja in pripravlja za smrt. Pesnica konča dramo z župnikovimi besedami: „Zdaj sta končana upanje in vera. Ljubezen križane roke raz-pni...“ Drama ni igralna, pokaže pa pojmovanje življenja s strani materialističnega partizana in pa domobrancev, ki se zavedajo, da niso izdajalci domovine in se bore proti partizanom, ker bi njih zmaga ustoličila „neusmiljenost pravice“ ter puščavo brez ljubezni in resnice.
Naslednji del revije je posvečen razpravam in esejem- Glavno razpravo je napisal Jože Velikonja Pisma Izidorja Cankarja ob stoletnici rojstva. Iz obilne korespondence med Cankarjem in Nartejem Velikonjo se je rešilo samo 11 pisem, ki jih sedaj Velikonjev sin univ, prof. Jože priobčuje in komentira. P.isma so bila pisana leta 1913, ko je Izidor Cankar prevzel po prelatu Janezu Kalanu uredništvo Dom in sveta in ga iz družinskega lista povdignil v literarno revijo. Medtem ko današnji literarni zgodovinarji pripisujejo to preosnovo izključno Izidorju Cankarju, pa je iz teh priobčenih pisem razvidno intenzivno sodelovanje mladega visokošolca Narteja Velikonje in njegove generacije, ki je izhajala iz „Zore“, ki ji je bil Velikonja urednik. Predvsem na te mlade se je oprl Izidor Cankar. Ta pisma dokazujejo, da je v omenjenem procesu imel Narte Velikonja pomembnejšo vlogo, kot so mu jo dosedaj literarni zgodovinarji pripisovali.
Vinko Brumen priobčuje filozofsko razpravo O pojmu božjega bivanja. Vprašuje se, kaj razumemo pod
Vladi ne teče zadeva volitev tako kot bi želela, čeprav je volitve sklicala skoraj poldrug mesec pred prvotno napovedanim datumom, se je jasno pokazalo, da kadar ni volje do sodelovanja, je vsak trud zaman. Napoved v krogih sanhuanske pro-vincijske vlade, da bodo tam sklicali krajevne volitve 2. avgusta, je za radikale pomenila pravo klofuto, od katere se še niso opomogli. In čeprav notranji minister dr. Tro-ccoli dopoveduje na levo in desno, da vlade to popolnoma nič ne skrbi, je jasno, da s^yar drugače kaže.
„BOG ME REŠI PRIJATELJEV...
... ker sovražnikov se bom rešil sam“; je znan tukajšnji izraz. Ima svoj globok smisel, ker res večkrat doživimo, da udarec’ pride od strani, kjer ga najmanj pričakujemo. To je v argentinskem političnem življenju skoraj že tradicija. Tako se je zgodilo v provinci Buenos Aires, ko je peronizem pripravljal svoj notranji boj. Ortodoksija je bila domala razbita in Cafiero je imel domala prosto pot za svoje obnoviteljske čete, ko se je nenadoma pojavil rio-hanski guverner Menem in prijate-
besedo „božje bivanje“ in išče razlago raznih slovenskih filozofov kot Veber; Janžekovič in drug.i. To razmišljanje zaključuje z Gregorijem Velikim in Tomažem Akvincem: Balbutiendo ut possumus excelsa Dei resonamus (Jecljaje razglašamo mogočna božja dela).
Novost tega področja razprav je tudi v tem, da se je raztegnil iz li-terarno-filozofskih razprav tudi na eksaktne vede. Tako je npr. Tone Arko iz ZDA napisal razpravo Geneza in apokalipsa o izvoru in koncu nošega vsemirja. Govori o naj-novejših predstavah o postanku sveta, ko se je proces oblikovanja materije začel, in postopni razvoj od začetnih atomov v zvezde in galaksije. Omenja razne teorije, med drugim tudi. da je vsemirje nastalo iz nič. Toda ta teorija povzroča več vprašanj, kot pa jih razreši. Razprava obsega nad 18 strani in jo bo avtor še nadaljeval.
Prof. Ljubo Sire iz Anglije se sprašuje Ali je komunistično gospodarstvo mogoče reformirati? Sire ne verjame, da je mogoče skonstruirati socialistični sistem (t. j. sistem, zasnovan na prepovedi zasebne podjetnosti), k j. bi funkcioniral.
(Nadaljevanje prihodnjič)
lju Cafieru (oba sta državna voditelja „obnove“) postavil na pot kamen „federalistične povezave“. Zmagal je sicer Cafiero, a medtem je moral požreti marsikatero na račun prijatelja.
Drug primer. Trenutno se v Cordobi pripravlja notranji boj peroni-zma. Nastopile so tri struje: obno-vitelji, stara garda ali „pravoverci“ in pa federalisti (tudi pod Menemo-vim okriljem). Nenadoma so se federalisti umaknili. Kaj se je zgodilo? Večinoma jih je zapustila povezavo in presedlala kam drugam. Celo kandidat za župana v kordobski prestolnici je enostavno odstopil in se zvezal z drugo listo. Menem je svojo povezavo umaknil in sedaj razmišlja o prijateljstvu, katerega se je treba otepati.
No, in sedaj je prišla tudi vlada na vrsto. In sicer tam, kjer jo stvar precej tišči: datum volitev. In prvi kamen ni priletel s strani nasprotnika, marveč s strani prijatelja, san-huanskega blokističnega voditelja Leopolda Brava. Blokisti so se povezali z radikalno vlado v takoime-novano „konvergencijo“ (skladnost), ta novi izum v katerega je Alfonsin pritegnil manjše stranke, da mu pomagajo proti močni peronistični poplavi.
Dogodilo pa se je, da so imeli pred tedni v San Juan nadomestne volitve za enega provincijskega poslanca. Blokisti so zmagali tako prepričljivo, da je Bravo videl priliko: pohiteti z guvernerskimi volitvami, dokler je navdušenje še živo. Omenimo seveda, da je „skladnost“ na državni ravni, medtem ko ima doma blokizem z radikali precejšen problem. Bo ostal pri tem namenu datum 2. avgusta? Ga bodo radikali prepričali, da spremeni svoje stališče? Mu bodo sledile v „slabem zgledu“ še druge province (Santiago del Estero, kjer peronisti že napovedujejo guvernerske volitve za junij)? Odgovor bo, kot pri radijskih in TV novelah „v prihodnjem poglavju“.
ODPUSTITE NAM NAŠE DOLGE
Bolj jasno pa je vlada pokazala svoje nezadovoljstvo glede poteka pogajanja s tujimi bankami o zunanjem dolgu. Pogajanja so v New Yorku in jih vodi državni tajnik za finance Mario Brodersohn. Po več dneh debat, maršov in protimaršov se je ta vrnil v Buenos Aires, in bo za konec tedna znova potoval v prestolnico svetovnih financ'. Izgleda, da
-novolg ojjtoßißldsb orlgrisvoIB
-iwíaOqí U aMC arJ rfß-itg oslabi
smi olofbq 9¡; sa 9i9ißj[ ,£Efi ßq 9voq oM ."9Íiofiíl^ífijq 9V95eorn -uIov9r mat 3 vßT mindohoq — rao ßs ßtingatoq — ittoßißWsb fcjfefcßM
-ßn IW riaahjë/’ dottiá1 ; jftéjio/édátte, StèVll-äiki Ijfubl jàmskié oNovrii ieidjiaçf o(širii ¡*7ÍP ofe--fenws M>(fDh kj/WtfRWX6«?!1*
mu nacionalnemu nrogramu.r-iiai . obia-
■ ■■■■■■■■■■■	■■■■■■■• mu nú» a	■■■■■■■■ ■■■•«■■■■■■h'.oi'na ■■■■■■■■■■■ ■■■■■«■■■■■■■■■■■■■	■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■«■■■
linTBfTO^O
slovenski pitWriJ r' rÖKAGhT'; JANČAR;
i eksil
“Hifrffet
i je na
►roj ANi
-§al9|e
m iniiri /id .igičrrf [9t v Bnstlvfit s Kdi&rilahh&odmes^imseBilcfrazBežrag-sjti ografel babMflik«osbžriosti§ S rmtfr--lend^fSnsidnjiifcJdežeJalhrinfiijaivEieih fieibia, JtftSHiinsko iŠtf&ilaofSbsarničniih -<MSt>d§ kiiJjils isi «brai(1aqj ite.	bo-mie-
-gepaitetatglMbah Mesij aJ Nobžh&t zgo--^MrftfpdKJfeoiai nnobefo ar. r^atrisbikat obe -®a«fetairwž(;IfeEAčunati)ilii .seštet®':kb-aiSnemglnveMfslefigfflci eksilbjiTSei i.rmalnj -(g&vot&atetetsl iSjegtfvegaiDžlovčškerga ¡•¿b§0gap Sam®3c^ckiij3Sshoft-vahrri£riw sencMo^dSiSaH smEfliiMo^oadzapfeiim -smi f&dhfrMenE i» <t2gwfc«i(ciižselijdn$3in s&gfalulifi jfagfcešaMA ir£ pozabljeini--Sfidw	iŠte«H)lcBiod-
riMjaiiilf.1^?- tmrškeo kraje/: zeE 8Stfevsflo i^eiiiJtjejeioi tej €bč§i,op,rqUzgoj<MG !v deitlMht >bddhlkihl: ^turške! Bvoijsleep i r az-obfjaH/glaVSibbKidovih^ktiimskihrtrd-njav, Dunaja ali celo ob taborskih PfeidjlhR-itvaj enlagflne rrdromovifnqJ5šte-'galfejfer>wikoiianib -IpSMtaiipeiin uiprotestanfetvo Gn ■ uštififear-9jW.o|^sl<5VtMMfihi vojakov rv raznih vqfcfwifi®r<8e&s>gi ,«sldd Sbl-btiY&iaqdte^>ast©zzi^93v sNapoteohovih vojskahavfilResijS^gfflffi^dpIsrl^ihiibddi-•feliSviljci, v Galiciji, v nemškem Wehrmachtu od Tobruka do Stalin-
grada, v Maksimilijanovi propadli ¡giehiški ekspediciji, na falklandskih .§fckih, kjer so med grobovi padlih argentinskih vojakov tudi sloven-^j^jmena, kakor so slovenska ime-živimi in mrtvimi iz Kore--IRiMVj Vietnama. Gospodarski razvoj sgi ^g^ljčne spremembe so v vseh ^f55?as^il\ okoljih povzročale izselje-Pri Slovencih je prišlo
v s^° se ie
gygje zemlje skoraj 600.000 Slovencev! Glede na je to najvišji od-
iflhfei^0 iMrrfiS§iPied Prv0 svetovno vojno značil^njfjpgflvsem ekonomski -^z^ia9ffibP^lr}ji9f.n11ad!)e 7. Trstu WVSIP o«TO slovenski kmet-
^%ofeori}^lztel7encfv
-pmM°wampadruzi ,ze tu-
fašističnega konec zmagovitem narodnoosvobodilnem uporu raz-■rešiik-sroveMBRb^vprašanj-e-^-sociai-nem in kulturnem pogledu, pa tudi
¿tžJVneior-t-ekh'Yž3felj ^Vdbjb ht žšii-26jfez® Naj ptref i pdlitičftU -gžfiilrdžijsP^KISfp-p Vejhldž9te«ipra štišl^ešhtiKE l4t5hP'«Č-va ekonomska emigrao^jl^cPfj^fidH-ajfarffsratEiiulo.-HiliansisRa.) Toliko in ce-(ib .♦feč.V&fi)! je zdomcev odšlo,, se je v Slovenijo priselilo ljudi iz drugih
jugoslovanskih republik. Pisani in raznovrstni emigraciji se je pridružila nova, zdaj ni šlo več samo za ljudi, ki bi odhajali zgolj s trebuhom za kruhom. Odhajali so ljudje, ki so iskali boljše možnosti, visoko kvalificirani delavci, strokovnjaki. Tudi številni intelektualci, zdravniki, univerzitetni učitelji. In še odhajajo.
Ali smo kdaj premislili dejstvo, da so bili Slovenci v vsej zgodovini izseljevanja, poleg tega, da so trpeli in delali za druge, kot posamezniki tudi izjemno prilagodljivi, sposobni in uspešni v svojih novih domovinah? Kakor da so nekateri šele tam prav zadihali in razmahnili svoje raznovrstne talente. V roke je treba vzeti samo knjigo SLOVENIAN HERITAGE, ki jo je uredil Edward Gobetz in izdal Slovenian Research Center of America, Inc. Vrsta katoliških škofov, oid Barage napriej, politiki, senatorji, župani, zdravniki, znanstveniki. Natančno pet generalov in pet admiralov ameriške vojske. Uspešna pisatelja Adamič in Mlakar, glasbeniki, športniki, predvsem pa seveda podjetni poslovneži. In množice nasmejanih obrazov, ki gledajo s fotografij na etničnih, političnih, kulturnih, folklornih prireditvah, v svojih lepih stanovanjih, na delovnih mestih, pred svojimi fabrikami in posestvi. Samo prvi zvezek knjige zajema nekaj tisoč vidnejših ali uspešnejših ljudi slo-fvenskega porekla. In kje so tukaj -uveljavljeni argentinski in avstral-aÿm Slovenci? In Slovenci, ki so se (ppEbili v evropski umetnosti, znanosti, gospodarstvu in politiki? Vr-
sta rektorjev dunajske univerze, prvi dunajski škof Slatkonja, kardinal Missia, izumitelji, misijonarji, diplomati. .. Ko bomo nekega dne prišli do popolnega popisa (kakršnega i-majo Slovaki, ki so z računalniki zabeležili vse dosegljive podatke o vseh Slovakih, ki živijo po svetu), tedaj bomo mi, vnuki svojih dedov obstali osupli pred količino in kakovostjo eksilnega slovenskega ustvarjalnega deleža v novejši zgod'o-vini.
In navsezadnje: danes ni neznan podatek, da je ta hip po svetu raztresenih za eno celo univerzo vrhunskih, navrh vsega še zmeraj slovensko govorečih znanstvenikov.
Če nekoliko optimistično prištejemo k Slovencem še potomce izseljencev, ki so se izselili za časa Avstrije, potem danes živi na tujem vsak četrti Slovenec. Ta podatek, razen pri nekaj posameznikih, ki so skušali to dejstvo premisliti, še ni segel v slovensko zavest. Niti v zavest razumnikov, kaj šele politikov in gospodarstvenikov, ki bi v tem dejstvu vendarle mogli videti potencialno možnost za različne vrste sodelovanja, operativnega povezovanja in skupnega razvoja.
Najštevilnejše je slovensko izseljenstvo v Severni Ameriki, toda videti je, da razen skupne ljubezni do potice in polke s to skupino ne najdemo skoraj nobenega drugega območja vzajemne zavesti. Obe Rebulovi knjigi — Oblaki Michigana in Vrt bogov (Koloradski dnevnik) — sicer dokazujeta, da poleg nam znanega harmonikarskega slovenstva, ki se zbira na škofjeloških piknikih,
Argentina preveč zahteva, tuje banke pa premalo nudijo. Najti skupno točko v takem položaju je težko, zlasti še, ker ima vsak svoj prav, in ne zna, ali pa noče videti „prava“ drugega.
Argentina je upala na pov,ečano milost zunanjih upnikov. Zlasti zaradi težav, v katere zašle svetovne banke z Brazilom, ko je ta enostransko napovedal moratorij. Zlasti je radikalna vlada upala na „povečano milost“, ker beseda „moratorij“ v Argentini sami vedno bolj pogosto zveni v sindikalnih in političnih krogih, in jo številni politični veljaki vedno raje uporabljajo, čim bolj se bliža volilni boj. „Moratorij“ je dejansko tudi bojni krik celotne argentinske levice.
Spričo tega dejstva, ki je po svetu dobro poznan, in spričo „lepega vedenja“ radikalne vlade, so v Buenos Airesu upali na znižane obresti in precejšnjo količino novih posojil, ki jih poznamo pod imenom „sveži denar“. To bi vladi dalo oddiha do volitev, in še malo čez. Seveda so v pogajanjih še razne točke, bolj finančne ter investicijske narave, a o tem ni, da bi razglabljali.
A zgleda, da tuje banke stvar malo drugače gledajo. Lepo vedenje jim je všeč, a še ni vse. Hočejo dodatnih ukrepov, in hočejo ves svoj denar, glavnico in obresti, do zadnjega centava. Z Brazilom precej trdo nastopajo, in Argentinci nočejo preveč popustiti, da bi antecedent ne uporabile še druge države in zahtevale enake ugodnosti. Radikalni vladi gre to na živce, ker o-težkoča njen finančni položaj in krha lastno ideološko fronto: v samih vrstah vladne stranke se beseda moratorij že pojavlja- Od sedanjih pogajanj v New Yorku je mnogo odvisno.
Za konec tega poglavja še kratko o besedi „moratorij“. Slovar jo razloži kot „plačilni odlog“. Franc Verbinc v Slovarju tujk pravi, da beseda prihaja iz latinske „morari“
(Nad. na 3. str.)
PRVI KORAKI
ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI
7.
Pater Petelin je šel s prijateljem duhovnikom po cesti. Srečali sta ju dve ženski in šU mimu.
„Cura! Cura!“* sta govorili za njima.
Pater se obrne in jima zakliče „Jaz nisem kura, ampak Petelin!“
* duhovnik
IM—■■■■■■■■—■«■■■■■■■»■■»■■■■■■■■■■■■■■■»■MM»—
obstaja še neko drugo, dejavno slovenstvo, rastoče iz katoliških duhovnih korenin in tukajšnjemu režimu bržkone neprijazno. Kakšna žalost, da nam mora ta dejstva razkrivati pisatelj potopisec. Kot da bi živeli v devetnajstem stoletju. Še manj vemo o argentinski slovenski skupnosti, tisti, ki je odšla v svojo diasporo skozi stebre Ljubela v letu 1945. Ne vem, ali gre za naključje ali za zavestno odločitev, vsekakor pa vidim v dejstvu, da sta se prav obe najštevilnejši slovenski politični emigraciji znašli v isti deželi, svojevrstno ironijo zgodovine ali usode. Prva emigracija je bežela iz Primorske pred fašističnim preganjanjem po prvi vojni, druga pa po drugi vojni pred komunizmom. Zelo pomenljivo je, da je prav ta, druga, politična emigracija med vsemi slovenskimi ljudmi, ki so se znašli na tujem, ohranila svoje slovenstvo v najbolj profilirani obliki. Ohranili so jezik, kulturo, tradicijo, v svoje izgnanstvo so ponesli vero, narodtio zavest, politično prepričanje in vse to tudi obdržali.
Vsem pa je skupna vsaj ena stvar: odšli so ali pa so morali oditi iz države in družbe, v kateri ni bilo mogoče svobodno živeti, delati in ustvarjati v skladu s svojimi predstavami o svobodnem življenju, delu in ustvarjanju. Vsakokratna država je bila tista, ki je izsilila odločitev za izselitev, kadar jih pač ni tudi izgnala. Pa naj se je ta država imenovala Avstro-Ogrska monarhija, Kraljevina Italija, Kraljevina SHS, Kraljevina Jugoslavija, DSJ, FLRJ ali SFRJ. Ta država ni bila nikoli v
NOVICE IZ SLOVENIJE
S SLOVENCI V ARGENTINI
MARIBOR —-Na mariborskem letališču se uri vedno več pilotov. Najprej so vadili pilptj Swissaira, za,tem avstrijske linije AUA, zdaj pa pričakujejo novincev še drugih evropskih letalskih družb.
KOPER — Koprsko pristanišče je
lani sicer pretovoril manj blaga, kot so načrtovali, vendar je toliko ha,rasel tranzit za Avstrijo, da je prehitelo tako Trst kot Reko. Za letos nameravajo dokončati do žetve silos za žitarice, naslednje bodo pa zgradili še pet skladiščnih hal.
LJUBLJANA — Obvezno zavarovanje avtomobilov se je z novim letom podražilo za 34,68 odstotkov. Kljub temu so pri zavarovalnici Triglav izračunali, da bi moralo biti tovrstno zavarovanje podraženo za 54,61%, če bi se držali podražitev rezervnih delov in servisnih ur.
LJUBLJANA — Za lansko leto so
izračunali, da je bila inflacija — upoštevajoč celo Jugoslavijo — 88,6%. V pregledu od leta 1960' pa do lani, je to najvišja številka; najnižja je bila leta 1963 : 4%.
LJUBLJANA — Plečnikovo razstavo na Gospodarskem razstavišču si je od 20. novembra do 4. januarja ogledalo 83.216 obiskovalcev. Istočasno pa se nekateri vsak večer spomnijo Plečnika v Tivoliju,, ko razbijejo več lestencev na svetilkah, ki jih je mojster tam postavil. Vsak po svoje boga moli...
KOČEVJE — Stolom slabo kaže. A-
meriški sklep o omejitvi 'brezcarinskega, uvoza je prizadel tudi kočevski Lik, ki proda v ZD'A za 3,5 milijonov stolov na leto. To je 5 odstotkov vsega jugoslovanskega izvoza pohištva na a-meriški trg. 60 milijonov dolarjev (dosedanja omejitev brezcarinskega uvoza stolov) so ZDiA zmanjšale na 25 milijonov.
LJUBLJANA — Od Šmarij do Višnje gore naj bi letos stekla nova avtocesta Bratstva in enotnosti, ki bo povezovala, jugoslovanske republike od Jesenic do Gevgelije. Sredstva za gradnjo pritekajo iz bencinske cene: 12 dinarjev od litra gre za gradnjo cest, od teh je 7 za avtocesto, ki naj bi bila zgrajena do 1992. Vprašanje je le, če bo tisto leto še obstajalo bratstvo in e-notnost med jugonarodi.. .
LJUBLJANA —■ Usmerjeno izobraževanje, v katerega, so spremenili gimnazije zato, da bi po končani srednji šoli učenci že imeli določena znanja za začetek dela, ne kaže uspešnosti. Štiriletno srednjo šolo konča le 40 od-
stotkov učencev, med šolanjem je o-sip 20% in več, 30% pa si ne pridobi nobene šolske usposobljenosti za začetek dela.
IDRIJA — Rudnik živega srebra, ki
ga izkoriščajo že 500 let, bodo dokončno zaprli leta 2003. Ker pa ima rudnik še okoli 10% znanih zalog živega srebra na svetu, bo odšel v pokoj postopoma: jamo, globoko 400 metrov, bodo zapirali petnajst let, obenem pa jo še izkoriščali. Za to varianto so se odločili zaradi možnosti financiranja procesa in obvarovanja mesta nad njim.
LJUBLJANA — Kulturna skupnost Slovenije je pripravila osnutek letošnjega programa. Sedanji izračun se je zaustavil pri 14,347 milijarde dinarjev (1 dolar — 455 din) in je približno za tretjino več od lanske vsote. V profesionalnih gledališčih bodo letos pripravili 42 novih uprizoritev s 1000 predstavami. V filmskem programu je 5 celovečernih filmov in 12 kratkih. Predvideno je dvoje opernih del i(Boris Godunov in črne maske). Približno 260 spomenikov je na seznamu pri spomeniškovarstveni dejavnosti. 300 milijonov dinarjev pa je namenjenih za dostojno predstavljanje slovenske kulture na tujem.
LJUBLJANA — Približno sto novih naslovov pripravljajo pri Cankarjevi založbi. Med njimi so: Krtov kralj, novi zgodovinski roman Saše Vuge, ki zajema iz časov francoskih osvajalnih vojn, Markov evangelij Marjana Rožanca, ki v popularnem žanru politične kriminalke zarisuje podobo slovenske družbe in njenih predstavnikov, novela Uroša Kalčiča Dokumenti o čričkih, knjige pesmi Tomaža Šalamuna Mera časa, Milana Kleča Parada, Ivana Črnica Prisotnost blaznosti, drama Rudija Šelige Slovenska savna, literarno sociološki eseji Dimitrija Rupla Beseda božje in božanske, Slovenski eseji in postna premišljevanja Matjaža Kmecla.
LJUBLJANA — Rekord v podra-Žtvah je bil spet postavljen v Sloveniji. Po računih republiškega in zveznega statističnega zavoda so se cene na drobno v letu 1986 v primerjavi z letom 1985 povečale v Sloveniji za 93,1 odstotka, v vsej Jugoslaviji pa za 88,1 odstotka. Iz statističnih letopisov je razvidno povečanje cen na drobno v odstotkih v nekaterih letih v Sloveniji: leta 1956 4,8%; 1966, 23,2%; 1976, 9,5%; 1980, 30,9%; 1981, 45,1%; 1982, 29%; 1983, 40,4%; 1984, 55,2%; 1985, 79,3% in 1986, 93,1%.
Najbolj so se podražile kulturne storitve -— duhovna razsvetljava —, in
Osebne novice
Rojstvo: 5. marca se je rodila v družini Janeza Čeča in Katice roj. Lah hčerka, ki bo pri krstu dobila ime Milena Andreja. Čestitamo!
Krščeni so bili: 7- mar. Andreja Veronika Golob, hčerka Janeza in Janike roj. Pezdirc. Botra sta bila Monika Pezdirc por. Strate in Gabriel EJduardo Giordano. Krstil je dr, Jure Rode.
V	nedeljo, 1. marca, v cerkvi Sv. 'Miklavža,, med sv. mašo Marija Danica Šenk, hčerka Stanka in Kristine roj. Skvarča. Za botra sta bila Andreja Skvarča in France Šenk. Krstil jo je g. France Novak iz San Luisa.
V	soboto, 7. marca,, pa v slovenski cerkvi Marije Pomagaj: Franci Marjan Schiffrer, sin inž. Francija in ge. Mari roj. Medic. Za botra sta bila lic. Marjan Schiffrer in ga. Ana Medic Sa-vellijeva,. Krstil je g. Jože škerbec.
sicer za 180 odstotkov. Na drugem mestu je navadna električna razsvetljava, ki se je lani podražila za 167 odstotkov, stanarina: 155%, obrtne storitve: 149%, vozila: 147%, pohištvo: 140%, pošta,: 139%, .šolske potrebščine in časopisi: 135%; žitni izdelki: 135%; mesni izdelki: 109%; ribe: 108%; kurjava: 97,3%; mleko: 86,8%.
UMRLI SO OD 15. do 23. jan. 1987:
RAZNI KRAJI: Nadja Peršolja roj. Togoluk in Ivanka Žabkar, Domžale; Jože Gašperlin, Komenda; Franc Klobučar, 72, Žalec; Janez Podbovšek, Radomlje; Lovrenc Češnovar, Brezovica; Jože Dermastja ml., Sostro; Aleksander Milič, Sl. Bistrica; Franc Košir, Brezovica; Boris Pišorn, Vrhnika; Janez Žirovnik, Rijeka; Marija Kukoviča roj. Kišovic, Kresnice; Alojz Travnik, Grosuplje; Pavla Puc in Janez Lukan, Logatec; Franc Zupančič, Leskovec; Pepca Podbregar roj. Žgank, Velenje; Frančiška Dornik roj. Jerman, Mengeš; Vera Ropret in Alojz Zaletel, Tržič; Janez Okoren, 77, Podtabor pri Grosupljem Ignacij Pervanje, Bovec; I-van črnak, Braslovče, Marija Jereb roj. Štojs, 85, Štepanja vas; Avgust Pogačnik Lipica pri Škofji Loki; Valentin Klanjšček, Solkan; Kaorlina Lušin, 77, Sodražica; Marija Kanjur in Vida Stariha, Črnomelj; Jože Pirc, Vavta vas; Gefka Rozman roj. Vodičar in Milan Ucman, Blejska Dobrava; Meri Grm roj, Lavrič, Stična; Vinko Čeferin, Milka Urankar, 57, Alojz Jelenc, 64 in Ciril Jezeršek, Kranj; Mihael Vrtačnik, Sela pri Kamniku; Pavlina Vovk roj. Jenstrle, Blejska Dobrava; Marija Jelenc, Sevnica; Viktor Vovko, Brusnice; Majda Ernestini roj. Prunk, Vreme; Jože Žibert in Franc Zimšek, Zagorje ob Savi; Marija Cimperman roj. Brodnik, 80, _ Naredi; Jože Klavišar, Otočec; Terezija Zemljak, Ormož; Alojz Večko, Senovo; Jože Gorta, Komenda; Gabrijela Legat roj; Lazar, Kropa; Jože Cetina (Flisov ata), Šempeter v Savinj-sld dolini- Anton Tekovnik, Tomišelj; Jože Petrun, Lovrenc na Pohorju; Franci Režek, Jesenice; Rudi Finžgar, Škofja Loka; Ivan Skender, Velike Lašče.
Pavel Jože Radoš, sin Jožeta in ge. 'Marije Karmen roj. Pugelj. Botrovala sta .ga. Marta Morellio de Filoso in Edyard Andrej Radoš. Krstil pa je delegat dr. Alojzij Starc.
Vsem staršem iskrene čestitke!
Poroka: V petek, 13. februarja, sta se poročila v cerkvi Sra. de los Milagros v Moronu Sonja Čop in Igor Ahčin. Za priče so bili njuni starši Ivanka in Avgust Čop ter Stana in Jure Ahčin, Poročil ju je g. Franc Himmel-reich. čestitamo!
!(!J)E[N1®§ (SMES
RAST XV V BARILOČAH
Je že v naši tradiciji in „folklori“, da se skupina dijakov, ki konča peti letnik Slovenskega srednješolskega tečaja, odpravi na taborjenje v naravo. Tradicija tudi pravi, da mora biti tisti „nekje“ na patagonskih tleh, v deželi Aravkancev in Vuri-ločev — ali na kratko, v Bariločah. Res nismo hoteli prekršiti te stare navade in smo se podali — hočeš nočeš — v usodo.
Bilo nas je 31 avtentičnih peto-šolcev, na katere je pazilo troje avtentičnih voditeljev: Ivan Korošec, Mirjam Oblak in g. France Bergant.
Ko smo pripravljali ta izlet in zbirali denar zanj s plesi itd., je že vladal med našo skupino duh enotnosti in vse je kazalo, da se bomo lepo imeli. In res, v Bariločah je bilo zelo lepo. Sama po sebi je bila lepa narava, s katero smo bili v tesnem stiku. Prehodili smo kar lepe razdalje. Začeli smo s Cerro Otto; pot je bila lahka, a smo vseeno zavidljivo upirali poglede na žičnico in kabine, ki so se skušnjavo privabljajoče pozibavale na nebu.
Nato smo šli jest prah na Laguno Negro, bolj lačni pa še na Cerro Ne-gro, kamor nas je z nespotakljivim korakom vodil g. Bergant.
Še bolj slastna je bila pojedina na Lopezu, kjer smo lahko jedli suh prah kot da bi imeli „canilla libre“. Na vrhu pa smo se kepali in drug drugemu tlačili sneg za ovratnike in hlače.
Peljali smo se do Tronadorja in o-biskali še Mascardi. Povsod so nas Slovenci lepo sprejeli.
Proti koncu smo naredili še klasično in za Slovence obvezno pot Catedral - žičnica - jezero Tonček -Pod skalco, kjer smo imeli mašo sredi amankajev v pristni bariloški naravi.
Ko smo se zavedali, da je namen našega potovanja medsebojno spoznanje in utrditev prijateljske skupine, smo izrabili vsak čas, da smo se pogovarjali, prepevali in se zabavali. Zato smo žrtvovali ure spa-
nja in jih posvečali skupini. Predno smo pričeli s petjem, smo vsak večer prebrali dnevnik, ki smo ga po skupinah pisali čez dan, zmolili večerno molitev in prebirali odlomke, ki so nas nagibali k premišljevanju.
Včasih je I. Korošec bedel z nami in takrat smo ga z zanimanjem poslušali, ko nam je govoril 0 dogodkih, ki jih je doživel med revolucijo, kjer je kot domobranec branil domovino pred nasiljem okupatorja in komunistov.
Za slovo nas je g. Boris povabil na Campanario, kjer smo se do jutra zabavali, nato malce zadremali in takoj nato odpeljali v Llao-llao, da smo prisostvovali poroki Milana in Anice, ki sta se ravno tisto jutro tam poročila.
Zadnje dni smo preživeli v Stanu in za slovo še povabili tamkajšnje Slovence na večerjo. Nastopili smo z deklamacijo, ki smo se je vse leto učili za zaključno prireditev tečaja, nato pa je bila prosta zabava in zajtrk v mestu.
Tako je prišel čas odhoda. Vsi člani Rasti smo si kupili enake majice, da smo se kakor v uniformi vrnili domov.
Zahvaljujemo se Bogu za naše prijateljstvo, ki se je okrepilo v skupnem življenju v naravi. Zahvaljujemo se našim voditeljem, ki so pripomogli k uspehu našega taborjenja, in vsem bariloškim Slovencem, ki so nas povsod z gostoljubnostjo in jveseljem sprejeli.
'Če bi pa slučajno kdo želel zvedeti kaj več o dogodivščinah in potepanjih naše Rasti (Roj abiturien-tov Srednješolskega tečaja), naj pogleda v zadnjo številko Mladinske vezi, kjer vam pod naslovom RAST POD ŠOTORI skrbno in s pristnim humorjem, kakršnega ima Mladinska vez obilo, poročamo o vsem. kar bi vas utegnilo zanimati in ali kar bi hoteli pokritizirati.
M.	V.
celoti identična z domovino ali narodom. Zmeraj je bila država tista, ki jim ni omogočila odprtega in intenzivnega ter svobodnega ekonomskega, političnega, intelektualnega žitja in bitja — nikoli domovina. Država, iz katere so odšli, se nikoli ni imenovala Slovenija.
Izseljenci, ki so odšli zavoljo e-konomskih razlogov iz katerekoli od držav, v katerih smo Slovenci živeli in živimo, so breme te države zlahka odvrgli. Slovenci so spomin na svojo državno, identiteto zlahka odlagali. To ni bila slovenska država. To ni bila tisočletna Poljska ali Madžarska. To je bila vselej država, ki jo je bilo mirno mogoče zalučati čez ramo in se še ozreti ne za njo. Vendar pa so ekonomski izseljenci, mnogi med njimi, hkrati z državo zavrgli ali izgubili tudi domovino. Domovina se je preselila v območje blagega sentimenta — pej-sažev, melodij, spominov na mladost. In mladost je zmeraj lepa, naj je še tako težka. Lepa, a daljna. Samo še spomin.
Slovenski izgnanci, ki so odšli po letu petinštirideset, pa so to državo — Jugoslavijo s Slovenijo v njej — hoteli, vendar so hoteli drugačno. Država, kakršna je nastala po njihovem porazu, je bila komunistična. Sovražili so jo in ona je sovražila njih. Državo so izgubili, a še z večjo močjo so se oprijeli domovine. Mati — Domovina — Bog.
Zakaj morajo Slovenci, ki živijo zunaj svojega etničnega prostora, tako pogosto in tako drastično spremeniti svojo nacionalno identiteto? Ali ni mogoče biti Slovenec in uspe-
šen znanstvenik, ustvarjalec ali samo delavec? Zakaj ni, prekleto, biti Slovenec nekaj povsem samoumevnega? Kaj je v tej bitnosti nedorečenega in nejasnega, da v njej nastaja nenehna razpoka? Kakšen manko je v tej zavesti, da se elementarna zvestoba tako pogosto in zlahka prelomi?
Slovenci v eksilu imajo posebej izostren občutek za nemoč domovine, paralizirane v krčevitem spoprijemu dveh religij. (Cerkev¡Partija, n. op.) Izseljenci in zdomci še dolga leta po odhodu ostajajo plašna in previdna bitja, saj se jim ideološka paranoja ob primerjavah z novim okoljem in odsotnostjo žive zvezanosti z domovinskim okoljem še poglablja. Da tudi na tujem ne bi presegli domačih strahov in nestrpnosti, pridno skrbijo naša konzularna predstavništva in misijonarji o-beh barv, ki Slovence na tujem skrbno in vztrajno delijo na ,naše“ in „njihove“. Sadovi permanentnega ideološkega sovraštva med Slovenci lepo uspevajo: Slovenci postajajo Nemci, Švedi, Avstralci in Arne-rikanci.
Ko bo objektivni raziskovalec nekoč v prihodhosti pisal zgodovino slovenskega eksila, se bo moral temeljito ukvarjati z nenavadnim pojavom: s slovensko argentinsko enklavo. S tistimi petnajstimi tisoči, ki so odšli leta petinštirideset iz Koroške. Ugotovil bo, da jih je bilo štirideset let pozneje še zmeraj isto število ali le neznatno manj, zakaj tudi njihovi otroci so vsi govorili slovensko in se čutili Slovence, če bo primerjal spoznanja iz tega spi-
sa z resničnostjo argentinskega slovenstva, bo moral marsikatero zgoraj zapisano spoznanje ovreči. Zakaj samoslovenstvo se je tam izkazalo za mogoč in čvrst temelj obstoja neke človeške skupnosti. To samoslovenstvo je utemeljeno na tragičnosti, na žrtvah, na trpljenju, na dvaj-najst tisoč mrtvih, ki so jih brezumno pobili njihovi bratje. Tesno zvezana s krščanstvom in svojim kulturnim izročilom je povojna argentinska slovenska skupnost slovenstvo resnično vzpostavila kot religijo: spomin na trpljenje in smrt dvanajst tisoč domobrancev zavezuje na iracionalen način. Kakor v krščanstvu samem spominjanje na trpljenje in smrt Jezusovo.
Na drugi strani oceana, v njihovi nekdanji domovini, stojijo spomeniki žrtvam, ki so se zrušile pod streli ali noži istih domobrancev. In od tod se začenja jara kača dokazovanj in zgodovinskih argumentov na temo: kateri brat je prvi udaril? Kateri je izdal? Narodno in človeško zavezo gradimo na obtožbah, očitkih in sovraštvu, na slepi iracionalnosti.
Iz takšnega stanja ne more zrasti nič, kar bi osmislilo bodoče življenje slovenske skupnosti. Kar je Elie Wiesel dejal za Žide, bi bilo mogoče ponoviti za Slovence: Edino odrešenje za Žide je, da. se spominjajo vse naše izkušnje... In ko je Spomenka Hribar rekla natančno to, namreč vse naše izkušnje, je nihče ni hotel razumeti. Na obeh straneh oceana je završalo od sovraštva in spet je zasmrdelo po hudiču.
Zares, kako je mogoče, d'a v kakem narodu beseda sprava ne pome-
ni prijateljstva, bratstva in ljubezni, ampak ravno nasprotno, najbolj zavrženo politično psovko? Kako je mogoče, da kak narod domovino ljubi zmeraj s črnim gnevom v duši? Kako je mogoče, da kak narod, ne da bi trenil z očesom, dovoli, da se mu razseli po svetu 600.000 njegovih ljudi? Kako je mogoče, da iz leta v leto mirno ugotavlja asimilacijo tisočev in tisočev na svojem obrobju? Da ga do dna ne pretrese samomorilska groza, ki se vsak dan dogaja v njegovih vrstah?
Ob vsem tem je lahko brezbrižen le globoko notranje nesvoboden narod. In tu so korenine slovenskega eksila.
In mi v Sloveniji, ki smo morda še komu dom, se moramo jasno zavedati: dokler slovenstvo v domovini ne bo omogočalo človekovega bivanja v njegovi totalnosti, to pa pomeni celovito in popolnoma svobodno izživljanje njegovih nazorskih, duhovnih, kulturnih, političnih, gospodarskih zmožnosti in hotenj, toliko časa se ne bomo srečevali samo z množičnimi izseljevanjem in drugimi etnocidnimi pojavi, ampak bomo drugim in sebi. vse bolj postajali brezdomstvo. Dokler se vsi skupaj ne znajdemo v eksilu.
škoda, da pisatelj ne pozna našega koncepta Slovenije v svetu, ki bi ravno prav odgovarjal njegovemu spraševanju in analizi.
Kakor se v drugem pridružujemo avtorju, odločno odklanjamo tezo, da bi tostran oceana završalo proti pisanju Spomenke Hribar. Kolikor vemo, smo vsi z veseljem sprejeli njeno željo po osebni spravi, čeprav se zavedamo i-dejnh razlik med njo in nami (op. uredništva).
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
(Nad z 2. str.)
zadržati. Je torej „odlog, odložitev plačil ali podaljšanje plačilnega roka dolžniku (dovoli ga upnik, ali vlada zaradi izrednih okoliščin, npr. gospodarske krize).“ Moderni moratoriji pa so meddržavni in ga enostransko uvedejo preveč zadolžene države, ko že ne morejo, ali pa nočejo v težkih krizah plačevati obresti na orjaške mednarodne dolgove.
ŠE O FRONTAH
Volitve se bliskovito bližajo, mnogi pa še niso na jasnem, kje stoje. To je zlasti primer treh front: obno-viteljskega peronizma z intransigen-ti, sredinsko desničarske povezave in skrajne levice.
Večkrat smo že omenili problem intransigentov, ki ne vedo ali bi šli v to fronto ali ne s peronisti. Tu je problem popolnoma ideološke narave. Pl je zaplaval v skrajno levičarske vode v buenosaireški provinci. Sedanje vodstvo hoče povezavo, a z ljudsko fronto (trockisti, komunisti in revolucionarji), ne pa s peronizmom, čeprav obnoviteljskim. Precejšnji del članov, bolj zmerne linije, pa o skrajni levici noče ničesar slišati, in se ljubeče ozira na Cafiera in tovarišijo. Opazovalci menijo, da je to „kriza identitete“. Tc krizo preživlja pravzaprav celotna argentinska politika, in Pl je le najbolj viden izraz. Ako ne preraste te krize, se bo Pl (Partido Intransigen. te) neizbežno razklal. In, če te krize ne prebijejo tudi ostale argentinske stranke, bo nastala strankarska brezciljnost.
Podoben je primer Alsogarayevil liberalcev. Tam je za pičle štiri glasove zmagala uradna linija nad o-pozicijo (Adelina de Viola, Mora j Araujo), in ne bo spojitve z de mokrati in drugimi sorodnimi for macija-mi. Sedaj bodo morali iskat drug način povezave, ker volilna nuja jih bo primorala k združitvi, si cer nimajo blesteče bodočnosti, k si je želijo, in o kateri mnogi go vore. Le krepko povezana srednji desničarska fronta ima izglede n: rast. če se bodo kregali kot doslej se tisti del volilcev, ki nočejo radi kalov in obupujejo tudi nad pero nizmom, ne bo- obrnil na desnico To bi morala biti prva točka pret očmi liberalcev, pa jo ponavadi po tiskajo na zadnja mesta.
MALI OGLASI
STANOVANJE
Stanovanje. Slovenska družina sprejme študentko pod ugodnimi pogoji. T. E. 665-6928 (17—22. ure).
SANITARNE NAPRAVE
Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656.
ZA DOM
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automatično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 110, San Miguel, T. E. 664-1656.
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-man 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 -17. nad. “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do
19.
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E.
659-1413.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe tlogar — Stane Mehle — vse za vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bmd. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 14. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bine. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 14. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129 Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure. (g. Stanko Oberžan).
SIOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (g. Nande Češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756
Tel. 651-1760 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9,30 do 11,30 (gdč. Julka Moder).
OBVCSTILO
NEDELJA, 15. marca:
Začetek slovenskih osnovnih šol s
sv. mašo v slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 16. uri.
SREDA, 18. marca:
Liga žena mati v San Martinu ima
svoj prvi letošnji sestanek.
SOBOTA, 21. marca
Začetek Srednješolskega tečaja v
Slovenski hiši.
Začetek Visokošolskega tečaja ob 17.
uri v Slovenski hiši.
Avdiovizual papeža Janeza Pavla II.
v priredbi SDO in SFZ za vse slovenske rojake ob 20. uri v dvorani Slovenske hiše.
NEDELJA, 22. marca.
TOMBOLA v Slomškovem domu. . Sestanek staršev Balantičeve šole v v San Justu bo po slov. maši v Našem domu. Na sestanku tudi razgovor o sv. birmi.
PETEK, 27. marca:
Slovenska kulturna akcija sporoča, da je 1. kulturni večer, ki je v Glasu objavljen za soboto, 14. marca,, prestavljen na ta datum, ob 20. uri v Slovenski hiši.
SOBOTA, 28. marca:
Redni občni zbor Kreditne zadruge SLOGA ob 20.30 uri v Slomškovem domu.
NEDELJA, 29. marca
V Slomškovem domu ponovitev igre „Narobe stvari v mestu Petpedi“ ob 19.30.
XI, REDNI LETNI OBČNI ZBOR DRUŠTVA ZEDINJENA SLOVENIJA
Upravni svet društva ZEDINJENA SLOVENIJA sklicuje XL. redni letni občni zbor v nedeljo, 29. marca 1987, ob 9.30 uri v prostorih Slovenske hiše, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires.
DNEVNI RED:
1)	Izvolitev dveh overovateljev zapisnika in dveh prešteval-cev glasov.
2)	črtanje zapisnika zadnjega občnega zbora.
3)	Poročila Upravnega sveta in Nadzornega odbora ter skle-nje o njih.
4)	Potrdilo članarine za leto 1987.
5)	Razgovor o predlogu spremembe društvenih pravil za tesnejšo povezavo s krajevnimi Domovi.
6)	Volitve Upravnega sveta, Nadzornega odbora in Častnega razsodišča.
7)	Slučajnosti.
Po določilu 16. člena društvenih pravil bo občni zbor sklepčen ob vsaki udeležbi eno uro pozneje kot je sklican.
Z vsemi pravicami se morejo med seboj zastopati zakonci ter starši in otroci. Pooblaščence morejo imenovati tudi člani, ki bivajo izven Velikega Buenos Airesa ali jih ovira bolezen ali službena zaposlitev. Pooblaščenci se morajo izkazati s pismenim pooblastilom.
Pred občnim zborom bo v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša za vse pokojne člane Zedinjene Slovenije.
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 41S8 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednikr Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 20.446	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1987:
Za Argentino A 50; pri pošiljanju po-pošti A 56; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
XL. Redni letni občni zbor Društva Zedinjena Slovenija ob J.30 v prostorih Slovenske hiše.
V	Slovenskem domu v San Martinu
družinska nedelja: Ob 11 sv. maša, na,-to ob 12.30 družinski asado.
NEDELJA, 5. aprila:
V	Rozmanovem domu ob 11.30 sv. maša za vse rajne odbornike in člane, nato kosilo.
Vsakoletna tombola v Carapachayu.
SLOVENSKO PODJETJE
IŠČE URADNICO
Informacije: 625-0820 625-3548
TUDI VI
ste lepo vabljeni v SLOMŠKOV DOM
v nedeljo, 22'. marca, na veliko
TOMBOLO
Glavni dobitek po izbiri:
DRUŠTVENI OGLASNIK
Tečaj slovenščine za špansko govoreče otroke od 4. do 12. leta starosti bo začel v Slovenski hiši v soboto, 21. marca, ob 10.30 uri.
Podpisana se zahvaljujem Zedinjeni Sloveniji in Slovenskemu domu v San Martinu za izplačano posmrtnino ob smrti mojega moža Maksa Loha.
Anica Loh
Odbor SKAD-a sporoča vsem viso-košolcem, ki so že, ali pa bi želeli- postati člani, da bo zaradi boljšega pregleda članstva ponovno vpisovanje v organizacijo. — .Možnost za vpisovanje je od sobote 21. marca pred začetkom visokošolskega tečaja, pa do 30. aprila. ,— Vpisovali bodo Marija Avguštin, Kristina, Kremžar, Peter Berlot in Tinko Lavrič. Vpisnina in članarina do srede leta je A 10.-.
ZMRZOVALNIK ali AVTOMATIČNI PRALNI STROJ ali BARVNI
TV APARAT?
in še dosti lepih in koristnih tombol, krutem in činkvinov.
5+1
Za 5 tablic v predprodaji prejmete eno brezplačno!
Na svidenje!
V Slovenskem doma v Carapachayu
bo v nedeljo, 22. t. m.
DRUŽINSKO KOSILO
V nedeljo, 5. aprila, pa bo vsakoletna
TOMBOLA
V nedeljo, 29. marca
ŽENAM IZ SAN MARTINA
ne bo treba kuhati kosila, ker bo odbor Doma spekel za družine in prijatelje
PEČENKO - ASADO
na katero vas prisrčno vabi | in prosi, da se prijavite v Domu. ; Sv. maša bo izredno ob 11. uri.
!
z bogatimi dobitki.
■
P
■ ■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■••■■■»■■»■■■■■■■■••■«■M*
Prosimo, ne odlašajte s poravnavo naročnine!
V ponedeljek, 2. marca, je odšla k Bogu po plačilo po hudem trpljenju v 62. letu naša draga mama, žena, hčerka, sestra in stara mama, gospa
Mihaela Vršič roj. Drenšek
Zahvaljujemo se: dr. Alojziju. Starcu, župniku Jožetu Škerb-cu in prav posebno dr. Juretu Rodetu za dušno pomoč v vsej njeni dolgi bolezni, za sv. mašo in vodstvo pogreba; vsem, ki so jo v času njene bolezni obiskali, nudili pomoč njej in nam, ter darovalcem cvetja in vsem, ki so jo prišli kropit in jo spremili na zadnji poti.
mož: Karlo, mama: Veronika, sin: Karlo,
hčerke: Marta, Silvija, Marika, brata: Jože, Dore, vnuki: Cynthia, Tatjana, Heidi, Christopher, , zet:: Albin, snaha: Rozie.
Argentina, Kanada, Slovenija
FRAN MILČINSKI	(48)
Ptički brez gnezda
Na dvorišču je stala, črno oblečena Nanča in prerokovala: „Naš ata so bili meščan. Postava je taka, če umre meščan, mora župan za pogrebom in vsi gospodje morajo za, pogrebom, kar jih piše na magistratu, pa cilindre morajo imeti na glavah. Niso šli — prav jim je! Trifuntno svečo bi bil dobil vsak. Zdaj se lahko obrišejo pod nosom
—	tako!“ Pokazala je s prstom, kako, kar ni bilo zgolj simboličnega, pomena, ampak tudi koristno zastran tiste kapljice, ki se ji je zibala na koncu kljukastega nosa.
Obrnila se je proti čevljarju, ki je pravkar prihajal skozi vežne duri; do zdaj je govorila pred prazno hišo in vesela je bila občinstva.
Mojster Pirc, njen varuh, je ustavil korak in ji pokroviteljsko pokimal. Zavedal se je svojega dostojanstva, pa tudi dolžnosti, izvirajočih iz dostojanstva. Pripravljen je bil nakloniti ji lju-domilo besedo in je začel in rekel: „No, no, no...“
Kakor bi bilo zakleto, da ne sme imeti mojster Pirc niti trenutka miru
—	pri njegovem stanovanju so se odprla vrata in ven je pokukal Peter. „Gospod, gospod!“
„Kaj je?“ je vprašal mojster in vprašal je tako glasno, da je vrglo Petra kar nazaj. Mojster je stopil za njim in zaloputnil duri.
Peter si je poiskal najprej kritja za
čevljarskim stolom, od tod je povedal, kar mu je bilo naročeno. „Gospa so šli, se jim je mudilo, niso utegnili čakati. Na mizi leži pismo, rekli so, da ga berite!“
„Tako, tako?“ je rekel Pirc. Vzel je pismo, sedel na posteljo in ga pričel brati počasi in polglasno, čitajoč pa je migal z glavo, se šobil in pačil, da je Peter komaj, komaj premagoval smeh.
Pismo je bilo od tete Mice in je bilo takole
„Ljuba sestra! Preden ti naprej pišem, te lepo pozdravljam in nikar se preveč ne ustraši! Tonček je bolan, leži in ne more nikamor in če bo umrl, jaz tega nisem kriva. Nič ne ostane v njem, najbrž ima grižo, nemara je kaj nezrelega jedel, ko se je lačen potikal po svetu. Včasi se mu meša, od žandarjev govori in da ga oče pretepa — tisti tvoj divjak. Zdaj le pridi ponj, da mi ne bo tvoj divjak kdaj robantil okoli hiše, da dajem fantu potuho. Pa moraš priti z vozom, ker hoditi ne more, in z vlakom tudi ne bo šlo — in sploh, bolnega vendar ne boš prevažala, ker se mi smili, in me zmeraj kliče, in 'če sedim poleg njega in mu držim roke, pa, je bolj miren. Jaz ga ne podim, ker imam srce in vest in nisem taka kakor tvoj divjak. Ali ne maranj nobenih očitkov! To ti piše tvoja sestra
Mica.
Tonček lahko pri meni ostane, dokler hoče, samo Bog mu daj ljubo zdravje. Letos otroci precej mro za grižo, Bog nas varuj tega,!“
Mojstru Pircu je migljalo pred očmi. Kakšna je ta reč: zapodila je fanta, pa je fant vendarle pri njej? Kaj se to pravi? O te ženske! Občutki, ki so ga obhajali pri branju, so se malo skladali s prijetnim razpoloženjem, pridobljenim v krogu malega obrta. „Nič ko skrbi in težave!“ je globoko vzdihnil. Pa se je koj zavedel, da o-groža svoj ugled ih vzgojne uspehe, ako se spričo vajenca vdaja, mehkužnemu jadikovanju. Udaril je z roko po blazini in se zadrl: „No, ali bo kaj? Kosilo daj na mizo!“
Peter je hitel, da je ubogal, in potem sta jedla in jima je dišalo, kakor pač more dišati kosilo, ki se kuha samo, medtem ko se vozi kuharica po železnici.
*
Vlak je drčal med kratkimi postajami. Pirčeva je nepremično gledala skoz okno, pa ni videla ne gozdnatega gričevaja ne močvirne ravnine ne belih cest ne ličnih hišic in prijaznih cerkva, le skrb za, bolnega sina ji je polnila glavo in misel, kako jo bo sprejel.
Ko je bila prišla na dan tatvina in ni moglo biti dvoma, da je tat lastni sin — tedaj je bila res ogorčena in ji je ogorčenje skoraj prevladalo druge čute. Ali ko se ji je poleglo prvo razburjenje in so se razodevale podrobnosti, ki so pričale, da je bil Tonček le orodje v rokah premetenejšega to-
variša, sta prišli na površje ljubezen in skrb.
Odkraja, ko sta ga dobila od tete k sebi, ji je bil res nekako tuj. Njegovo navzočnost je pač čutila v obilnejšem delu in večjih stroških, razočarana pa je bila, ko za delo in stroške ni takoj dobila pričakovanega plačila v otrokovi prijaznosti. Polagoma se je nanj privadila, da ji vsaj ni bil več napoti kakor v začetku. V zadoščenje ji je bilo, če mu je dišala jed, če je dobro spal. Privoščila mu je vse. Ali bolelo jo je, da ni deležna one otroške ljubezni, ki jo je videla pri drugih. Da bi žarečega lica k njej pritekel kakor drugi k svojim materam, da bi se je o-klenil in hrepenel po njenem poljubu kakor drugi, da bi v svojih malih stiskah pri njej iskal zavetja kakor drugi! Zakaj ni bil tak kakor drugi?
Ali pa le ona ni bila enaka drugim materam ?
Pa, saj ga je imela rada! Pogrešala ga je na vseh koncih in krajih: postelja njegova prazna, prazen njegov stol •pri mizi, prazen prostor pri polici pred oknom, kjer se je učil in delal svoje naloge, in od nikoder njegovega glasu — ali so jo malo bolele te praznote?
In ko ji je slednjič razodelo prvo pismo sestre Mice vse gorje mlade zbegane duše, ki se boji lastnega doma in obupava, in sta ji najdeni denar in gnezdece v drvarnici živo pričali o bojih in trpljenju njenega edinca, tačas se ji je zbudila iz morja skrbi in bolečin ona silna materinska ljubezen, ki tvori iz matere in otroka, eno samo bistje in ni stvari, da bi jo omajala.
S postajice se je po bližnjici podvizala na dom sestre Mice. Bil je nekdaj tudi njen dom. Lepa vrsta let je že pretekla, odkar ga je zapustila in šla, po zaslužku, marsikaj se je spremenilo. Sestre Mice rajnki mož je bil umrl v Ameriki; od tod ji je bil poslal nekaj tisočakov, tudi zavarovalnino je dobila za njim, pa je marsikaj popravila pri hiši, postavila gospodarska poslopja, prikupila, sveta. Ali navzlic vsem spremembam je dom ostal dom. Krajina je ostala ista in zrak je bil isti in vonj — sto in sto spominov na mlada leta ji je budil ta vonj — in skupina glasov, ki ji je udarjala, ob uho od ljudi, živali, mlina, narave, ji je bila vajena in znana — vsak kraj ima pač svojo harmonijo zvokov. Že dolgo je bila proč od tod, tudi navzkriž sta si že bili medtem večkrat s sestro Mico, vendar še se je čutila tod domačo. Prestopila je hišni prag, stala v hladni veži, iz kuhinje se je kadilo in dišal je dim kakor pred dvajsetimi leti, okoli ognjišča se je sukala stara Roza,la, ki je bila že njo pestovala. Sestre ni bilo videti.
Pirčeva se ni mudila, ubrala jo je po tesnih, strmih stopnicah na vrh, kjer je imela sestra svojo izbo in je slutila tudi svojega sina. In ko je hitela gor, so ji pričakovanje in žalost in strah stisnili srce in grlo, zaječala je in solze so ji zalie oči. Kako je s Tončkom? Ai je prišla še pravočasno? Ali se mu je poslabšalo? Ali je ne bo več spoznal?
Postala je pri vratih, nič ni bilo slišati, tiho jih je odprla.