Leto VII., štev. 42 a („ Jutro« xv., st. 237 a) Ljubljana, ponedeljek 15. oktobra I934 cena t Din Upr&vuuiivo. Ljubljana, Knafljeva ulica 5. — Telefon St. 3122, 3123, 3124, 3125, 3126. Inseratni oddelek: LJubljana, Selen-burgova uL — Tel. 3492 ln 2492. Podružnica Maribor: Gosposka ulica 6t 11. — Telefon St 2455. Podružnica Celje: Kocenova ulica St. 2. — Telefon št. 190. Podružnica Jesenice: Pri kolodvoru St. 100. Podružnica Novo mesto: Ljubljanska cesta St. 42. Podružnica Trbovlje: v hiši dr. Baum-eartnprla. Druga ponedeljska izdaja je vrnil Mrtev, a vendar nesmrten zopet v objemu svojega naroda — Stotisoe ljudi se je v Splitu med grmenjem topov, zvonjenjem zvonov in sviranjem ladijskih siren poklonilo Viteškemu kralju Velikih narodov epopeje bledijo pred veličino smrtne poti vladarja Jugoslavije. Šel je naš kralj na daljno pot — s starim zmagoslavjem ovenčan, z ljubeznijo vsega naroda objet, občudovan in toplo pričakovan od vesoljne, nepregledne svetovne armade tistih, ki kakor je-ksn po vodi studenčnici hlepijo po vse-odrešujoči besedi: Mir! — Blagoslov niru vladaj med nami! Sel je — poprej pa se je v tihi svoji slavi In plemeniti ljubezni poslovil od domačije. Skozi Črno goro je šel, skozi sokolje gnezdo Cetinje, ki nam ga je dik). V najkrasnejši bisernici sveta, v Bo-Jd Kotorski je Gospodar Jadrana stopil nsi jekleni krov »Dubrovnika«. In ta ojekleneli ponos naše pomorske sile je Kkrezal sinje brazde in ponesel Gospo-dsurja Jadrana v daljni pristan velike in slavne francoske republike. Ne izmed njenih sinov, — H so nam bratje, — izmed zavržka človeške družbe, podžganega s Kajni naše lastne krvi, se je našel zločinec, ki je Jugoslavi£ ubil kralja in vsemu svetu visokega kneza miru. Globoka guba se je zajedla v obraz Evrope. Ali mi, v trpljenju in ognju pekočih bolečin kaljeni, smo kakor zasanjani v duhu spremljali one silne brazde, ki jih je »Dubrovnik« rezal v borbi z burjo in v slavnem spremstvu svetovnih pomorščakov proti domovini. Pot mrtvega kralja v naročju jeklene ladje — epopeja, ki je doslej še ni nihče izpel m je dano samo nam, da smo jo grenko otožni doživeli. Prag Domovine, ki ga večno poljubili sinje morje, je nase sprejel mrtvega kralja. Prisluhnili smo: v prekrasnem jesenskem jutru, s pečatom in poljubom neumirajočega jadranskega solnca, je morje tiho umivalo noge Jugoslavije. Gospodar se je vrnil— in narod je zajedi kakor hrast, ki se kdajkoli z najfinejšo burjo bori. Bori in ne omahne. Gospodar Jadrana in Jugoslavije je mrtev in nesmrten v objemu svojega naroda. V prižakov&njsi Split, 14. oktobra. AA. Tekom včerajšnjega dne in večera so prispele v Split ogromne množice iz vseh bližnjih in daljnih krajev Dalmacije, da se poslednjič poklonijo pozemeljskim ostankom čuvarja Jadrana, Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Prebivalstvo SpKta je bilo vso noč na nogah. Zgrinjalo se je po ulicah in okrog postaje te- ob pomolu majorja Stojana, kjer so zgradili veličastno kapelico, okrog kapelice pa so na visokih v črno odetih strebrih goreče plamenice pošiljale k nebu pobožne molitve v brezmejni tugi skrušenega prebivalstva. Sodijo, da je bilo davi do 100.000 ljudi ob pomolu. Žalne svečanosti so bile tako mogočne, da naša jadranska obala še ni videla enakih. Davi zarana, ob 4. so sirene vseh v pristanišču zasidranih ladij s svojim tužnim. zategnjenim glasom naznanile, da se prične pok Ioni te v in izkazovanje zadnje časti pokojnemu kralju Aleksandru. Na pomolu majorja Stojana, kjer so se leta 1918. izkrcale prve srbske čete, je vse pripravljeno. Pomol je izpraznjen. Na njem kipi v zrak le ogromni, osem metrov visoki katafalk v obliki velikega žrtvenika. Vrh žrtve-nika je kraljevska krona. Ob strani sta postavljena dva stebra, raz katera se vijejo dolge, žalne zastave. Na vseh štirih straneh pomola se dvigajo visoki odri, zaviti v črne zastave. Vse pristanišče mrgoli črnih zastav. Z banske uprave in z vseh javnih poslopij ob pristanišču se vijejo tudi državne zastave na pol droga. Po vsem mestu same žalne zastave, okna so zastrta v črno, pred slikami blagopokojnega kralja v izložbenih oknih pa so gorele svečke vso noč. Ob 5. zjutraj so vojaške čete zavzele svoja mesta. Do 6. so prispeli h kata-falku Nj. Vis. knez Arzen, maršal dvora general Dimitrijevič in druga suita, zatem prosvetni minister dr. Šumen-kovič, minister za telesno vzgojo naroda dr. Andjelinovič, minister za socialno politiko dr. Novak, predsednik senata dr. Tomašič, podpredsednik Narodne skupščine dr. Popovič, ban primorske banovine dr. Jablanovič, splitski župan Kargotič, generaliteta in drugi dostojanstveniki. Ves prostor je bil ograien z oddelki vojske in z delegaci- Viteškega kralja zadnje slovo od domovine jami. Vladala je popolna tišina. Prasketanje plamenic in pljusk obalnih valov so bili edini glasovi, ki f prodirali v to grobno tišino. Kralj se vrača Kmalu po pol 6. uri so zadoneli prvi topovsi streli. To je bil prvi pozdrav Splita posmrtnim ostankom čuvarja Jadrana. Z zvonikov vseh cerkva se je oglasilo turobno zvonjenje. Množice so se zganile. Vedele »o. u;> novi udarci bridke bolesti, ko bodo gledale krsto s posmrtnimi ostanki tistega, ki so ga spremljale na njegovo poslednjo pot preko morja s tolikšnimi upi. Proti 6. se je pojavil vojni brod »Dubrovnik« pred pristaniščem. Topovski streli neprestano grme v megleno jutro. Slišati je rezka in odsekana povelja »Mirno!«. Angleške vojne ladje oddajajo častne strele. Izza »Dubrovnika« se pojavi francoska križarka »Colbert«, ki je spremljala »Dubrovnik« vso dolgo pot iz Marseiilea do Splita. Na naših vojnih ladjah, ki so se včeraj peljale »Dubrovniku« naproti in so ponoči spremljale svojega mrtvega zapovednika pri njegovem povratku v domovino, so čete postavljene v častnih vrstah. Povsod solze in bleda lica. Na krmihi »Dubrovnika« je postavljen katafalk, na njem krsta, pokrita z državno zastavo. Okrog krste je častna straža oficirjev in mornarjev. Ob krsti stoje naš vojaški ataše v Parizu general Dimitrijevič, svetnik pariškega poslaništva Teofil Djurovič in komandant »Dubrovnika« Balič. svojega velikega nečaka; solze mu zalijejo oči. Za njim ee poklonijo se rim H odličniki. Prišel je čas, da se opravijo uradne formalnosti. Sestavljajo protokol o izročitvi in o prevzemu krste in ga podpišejo. Priprave so dokončane. Krsto prenesejo naši mornariški oficirji na pomol. Na domači zemlji Topovi grme. Trenutek je nenavadno svečan in dostojanstven. Vsi slede mornarjem, ki nosijo na svojih ramenih vzvišeno breme, zadnje ostanke Viteškega kralja. Ob 7. polože krsto na katafalk. Vojaške godbe zasvirajo državno lumno. Veličastni zvoki se pomešajo med grmenje topov in zvonjenje iz cerkva. H katafalku pristopi dalmatinski episkop Irinej Djoidjevič s svečeniki. Cerkv ene opravilo se prične. Mornari ška >igla krožijo že od 4. ure v treh eskadrilah nad morjem in mestom. Nekaj časa so nad pristaniščem, nato sc krenila »Dubrovniku« naproti in ga spremile v pristanišče. ZJaj krožijo, r velikih lokih nad pomolom, sipi jejo cvetje na katafalk in izkazujejo zadnje vojaške časti svojemu vrhovnemu po- veljniku. Pevski zbor splitskih društev odgovarja svečenikom med njihovim cerkvenim opravilom. Po končani službi božji zaigrajo godbe državno himno. Ob 7.20 pristopi h katafalku splitsko-makarski škof dr. Bonefačič v spremstvu treh prelatov in čita molitve. Nato prično polagati vence kraljevske vlade, senata, skupščine, banovine, mesta Splita, angleške mornarice, admirala Fisherja, poveljnikov naših vojnih ladij itd. Medtem ko polagajo vence na katafalk, pristopi vrhovni poveljnik angleške sredozemske mornarice admiral Fisher k Nj. Vis. knezu Arzenu in mu izrazi svoje sožalje ln sožalje angleške mornarice. Nato pristopi minister francoske mornarice Pietri, ki je prispel s križarko »Colbert«, in enako izrazi knezu Arzenu sožalje v imenu francoske vlade in francoske mornarice. Narod ob krsti Prične se mimohod ogromnih ljudski množic mimo katafalk a. V povorki so starci in otroci, možje in žene, ugledni meščani in najsiromašnejši prebivalci iz mesta in iz okolice, kmetje iz vsega srednjega Primorja. S solzami v očeh se poklanjajo posmrtnim ostankom Viteškega kralja. Mimo mrtvaškega odra se vrste desettisoči in desettisoči. Knez Arzen z ministri in generalite-to, admiral Fisher, mornariški minister Pietri in drugi visoki dostojanstveniki stoje presunjeni pred katafalkom in so globoko ginjeni spričo izrazov iskrene in najgloblje ljubezni in bolesti ti-sočglavih množic do pokojnega kralja. Ob 10. je povorka pri kraju. Trajala je nad dve uri. H katafalku pristopijo Sokoli, ki dvignejo krsto in jo polože na ramena bana dr. Jablanoviča, bivšega župana Račiča, sedanjega župana Kargotiča, 2 kmetov iz splitske okolice, admirala Poliča, vpokojenega generala Todoroviča in generala Radenkoviča. Ti prenesejo s pomočjo Sokolov posmrtne ostanke kralja Zedinitelja na postajo. Za krsto se vije dolg sprevod, na obeh straneh tvorijo špalir nepregledne množice. Vse oči so solzne. Kraljevski vlak Častna četa francoskih mornarjev odda s četo naših mornarjev zadnjo častno salvo. Kraljevi gardisti prevzamejo krsto in jo položijo v voz dvornega vlaka. V voz stopi episkop Irinej Djordjevič g svečeniki in čita kratko molitev. Godbe svirajo državno himno. Vse je pripravljeno za odhod vlaka. V vlak stopijo Nj. Vis. knez Arzen, maršal dvora Dimitrijevič, vojni odposlanec Dimitrijevič, gg. ministri, posla-niški svetnik Djurovič in druge osebnosti. Vlak zapusti postajo. Na vseh vmesnih postajah vozi vlak počasneje, da omogoči množicam, da se poklonijo posmrtnim ostankom 6vojega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Vojna ladja »Dubrovnik" Uredništvo: Ljubljana: Knafljeva ulica 5. Telefon St 3122, 3123. 3124. 3125 tn 3126. Maribor: Gosposka ulica 1L Telefon St 2440. Celje: Strossmayerjeva uL 1, TeL 65. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi po tarifu Poneaeijsaa cunj* >juu»« uux* j vsa P ponedeljek zjutraj. — Naroča se posebej ln velja po poiti prejemana Din 4.-,.po raznašai-cib dostavljena Din 5.- mesečna Komaj teden dni je, kar se je kralj Aleksader s krova svojega »Dubrovnika« poetevtjal od sage obale, da «e popelje v Francijo.«« Na »Dubrovniku" Množica valovi in drhti. Oči vseh so uprte na »Dubrovnik« in spremljajo vsako kretnjo naših mornarjev. Točno ob 6.10 pristane »Dubrovnik« ob pomolu. Z ladje vržejo brv. Nato pohiti poveljnik »Dubrovnika« Balič na obalo, se ustavi pred Nj. Vis. knezom •ojioojod ojfiuj?! spod nra m monozjv Knez Arzen, maršal dvora Dimitrijevič. ministri in zastopniki parlamenta in senata ter ban dr. Jablanovič se podajo na ladjo. Knez Arzen prvi pristopi h katafalku in se globoko pokloni manom Pred tednom dni nam je odpeljala našega kralja, wdaa4 rrr* i svoje i naše ime. Izgubili smo starešino, čigar plemenita duša je popolnoma obvladovala naša srca, starešino, v katerega smo vsi imeli neomejeno vero. Njegova velika dela sq se nizala drugo sa drugim več ko dve desetletji. Kot prestolonaslednik je krplj Aleksander poveljeval L armiji v balkanskih vojnah 1912-13. Čeprav v letih, svojih najmlajših vojakov, je dobil odločilne bilke in zadivil ves svet s svojo nadarjenostjo in junaštvom. Sloves njegovega orožja se je daleč razlegal in povsod, so govorili o njegovih sijajnih uspehih. Z njegovimi zmagami se je osvobodila Južna Srbija, ki jo je tako ljubil. Svetovna vojna od leta 1914. do 1918 g» je zatekla kot vrhovnega poveljnika. Vodil je i narod i vojsko. Pod njegovim poveljstvom je bila izvojevana bitka na Ceru in pri Kolubari. Med njegovim poveljevanjem se je. vršilo ono strahovito pro-bijanje skozi albanske skale. Čeprav težko bolan, ni zapustil svojih čet, temveč je Z njimi delil vse napore in pomanjkanje. Pod n jegovim povel j evan jem se je pojavila naša vojska na solunski fronti, da preurejena in ponovno usposobljena za akcijo naglo stopi v dolgotrajne in krvave boje. Vodil jih je s prav istim poletom, s kakršnim se je boril poprej. Pod njegovim poveljstvon\ je bil naposled izvršen preboj solunske fronte in s tem končna zmaga v svetovni vojni. Kralj Aleksander 1. je torej vodil našo vojsko tedaj, ko je ustvarjal Jugoslavijo. On je dokončal tudi njeno osvobojenje in zedinjenje, ki ga je na svečan način proglasil. Po vojnah se je kralj z železno voljo in s tisto energijo, ki je bila samo njemu lastna, ves pos\'etil ureditvi države. Posvetil se je v prvi vrsti ureditvi notranjih razmer v državi in se zanimal za vsako panogo narodnega življenja. Povsod je dajal vzpodbudo njegovi aktivnosti. Posvečal je rod:tel jsko pozornost vsemu delovanju vseh državljanov. Vojaški sili je pa pripisoval še poseben pomen. Gledal je, da se čim pravilneje razvije in izpopolni. Tudi na svoje poslednje potovanje v prijateljsko Francijo je odšel za blagor Jugoslovenskemu učiteljstvu Proglas vodstva JUU — opomin na naročilo kralja Aleksandra učiteljstvu V trenutku, ko preživlja jugoslovenski narod najtežje trenutke po osvoboditvi in zedinjenju, ko pokopava očeta Jugoslavije, ko objokuje izgubo svojega največjega učitelja in voditelja, dvignimo visoko kvišku srca iznad vseh naših majhnih vsakdanjih skrbi in se obenem s prisego, ki smo jo položili naši veliki nadi v tem težkem času, Nj. Vel. kralju Petru II., zaobljubimo svetlemu spominu velikega ne-smrtnika Jugoslavije, blagopokojnega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja: Čuvali bomo Jugoslavijo! Poslednje besede in prisega naj nam bodo prva in trajna misel vsakega dne do konca dni. Jugoslovensko učiteljstvo se z globoko pieteto klanja spominu največjega vladarja, pobornika edinstva, slave in veličine našega naroda in največjega prijatelja jugoslovenskih učiteljev. Ljubezen pokojnega velikega kralja do narodne prosvete in učiteljev je bila prav legendarna. Ta ljubezen in visoka sodba viteškega kralja sta najlepše izraženi v njegovem lastnoročnem pismu na našo skupščino 1. 1931. To pismo, njegova oporoka, se glasi: »Jugoslovenski učitelji, prežeti ljubezni do svojega naroda in svojega težavnega, a vzvišenega poklica, so graditelji narodove duše, njegove nacionalne zavesti in kulture. Da bo popolnoma ustrezalo željam in nadam, ki jib vanje polagata njihov kralj in narod, mora biti Jugoslov. učiteljsko združenje, ki združuje vse sedanje in bodoče jugoslovenske učitelje, žarišče prosvete, stebe- Jugoslovenskega nacionalizma in pobuda vsem lepim stremljenjem v bodočnosti Jugoslavije. Na Bledu, 20. avg. 1931. Aleksander, 1. r. Ta njegova oporoka učiteljstvu mora biti evangelij in zvezda-vodnica vsemu našemu učiteljskemu delu. Danes mora »steber jugoslovenskega nacionalizma«r, kakor nas je imenoval veliki kralj, skupaj z vsem narodom prestati najtežjo preizkušnjo. V težkih trenutkih, kadar nam usoda grozi, da bi nas Bog same zapustil je učiteljstvo poklicano v šoli in v narodu, da čuva sedanjo in bodočo Jugoslavijo, da ohranja ver o, bodri upe, jekleni narod, ga hrabri in strne v čvrsto in nezlomljivo falango. Okrepljen s takšnimi vrlinami se bo naš narod zmerom mogel postaviti po robu neprijateljem naroda in države. Okrepije-] ni s takšnimi vrlinami bomo dokazali, da se nesmrtniki in njihova dela ne dado ubiti, da je s smrtjo kralja-mučenika naše edinstvo zapečateno z najdragocenejšo krvjo, da je učvrščeno in zlito. Da, viteze često spremlja tragičen konec, je rekel veliki pesnik. Njegova črna prerokba se od časa do časa ponavlja v naši slavni zgodovini, Toda isti pesnik je tudi dejal: Blago onome, ko dovijek živi, ima se za-što i roditi. Veliki naš učitelj! Pokazal si nam, kako se živi in umre za to domovino. Zaobljub-Ijamo se, da bomo tudi bodoče rodove odgojili, da bodo tako živeli in umirali za domovino, kakor si nam ti pokazal, veliki nesmrtnik! Tvoje pismo, tvoje poslednje besede naj bodo za nas vse zaobljuba. Dvigajmo prosveto in čuvajmo Jugoslavijo! V Beogradu, 11. oktobra 1934. Predsednik jugoslovenskega učiteljskega udruženja Ivan Dimnik L r., podpredsednika Djordje Mirkov l. r., Todor Dimitri-jevič L r. Gasilska armada kralju Svečana žalna seja savezne uprave — Proglas vsem gasilcem Jugoslavije Beograd, 14. oktobra. Starešinstvo Gasilske zveze kraljevine Jugoslavije je imelo včeraj popoldne žaLno sejo zaradi prebrid-ke izgube, ki je zadek državo in ves naš narod s tragično smrtjo pokojnega kralja Aleksandra. Sejo je otvoril podstarešina dr. Peter Markovič, ki je pred globoko užaloščenimi člani starešinstva orisal velike zasluge pokojnega kralja pri ustvarjanju in čuvanju naše velike zedinjene domovine. Dr. Markovič je zlasti naglasi'1 zasluge pokojnega kralja za jugoslovensko gas lstvo, ki mu je pokojni vselej poklanjal svojo posebno pozornost in podporo, čemur je najbolji dokaz to, da e po negovi odločitvi Nj. Vis. princ Tomislav prevzel pokroviteljstvo nad vsem jugoslovenskim gasilstvom. Vsi člani starešinstva Gasilske zveze so pretreseni ;zkazafi čast Viteškemu kralju Aleksandru Zedinitelju s klici »Slava mu in večen spomin!« Nato so vsi člani starešinstva prisegli zvestobo in vdanost novemu vladarju Jugoslavije Nj. Vel. kralju Petru II. S seje so bile odposlane sožalne izjave Nj. Vel. kraljici Mariji in Nj. Vis. knezu Pavlu, obenem pa je bila prečitana tudi brzojav- ka, ki jo je odposlal starešina zveze Vlado Andraševič iz Zagreba maršalatu dvora, ter poslanica vsem jugoslovenskim gasilcem. Prav tako so bile na žalni seji prečitane sožalne izjave, ki j h je dobila zveza od gasilskih organizacij v naši državi in iz inozemstva. Posebno globoko se je vseh doj-mil izraz sožalja Gasilske zveze bratske češkoslovaške republike. Starešinstvo Gasilske zveze je nato sprejelo še potrebne sklepe glede sodelovanja zastopnikov jugoslovenskega gasilstva pri pogrebu in so bila izdana navodila vsem gasilskim organizacijam glede počastitve blagopokojnega kralja na -f eh železniških postajah od Splita preko Zagreba do Beograda. Člani vseh gasilskih, organizacij bodo v najkrajšem času zaprseženi novemu kralju. Posebna delegacija Gasilske zveze kraljevine Jugoslavije se je vpisala v dvorno knjigo. Starešinstvo Gasilske Zveze kraljevine Jugoslavije je izdalo naslednji proglas na jugoslovenske gasilce: »Bratje gasilci! Naš premilostjivi vladar Kralj tn Oče je umrl od proklete zločinske roke. Njegovo veliko življenje polno očetovske skrbi za vse nas je prenehalo. NI ga. več med nemi, velikega kralja, čigar edino prizadevanje je bilo, da po vede svoj narod v srečnejšo, boljšo bodočnost. Ni več onega, ki je poleg vseh drugih svojih velikih skrbi tudi nam gasilcem vselej prožil svojo močno podporo in zaščito. Težka in neizrekljiva je bol vseh nas nad izgubo najboljšega med najboljšimi. Zgodovina ga je že za časa njegovega plodonosnega življenja *Asle«la s zlatimi črkami kot največjega sina svojega rodu in svojega naroda. Njega ni —toda njegova dela so med nami in bodo ostala na vekov veke. Ta dela nam bodo dajala moč in silo, da ped njegovim prvencem Nj. Vel. kraljem Petrom n. očuvamo veliko delo, ki ga Je izvršil on. Slava kralja Aleksandru L! živel kralj Peter II.!< Kdo so kraljevi morilci Vsi znaki kažejo, da je Kelemen v resnici znani makedonski terorist Georgijev, doma iz južne Bolgarije — Nove ugotovitve preiskave v Franciji Beograd, 14. oktobra, r. Skupnim naporom oblasti in novinarjev je uspelo ugotoviti identiteto atentatorja. Po fotografijah, ki so jih objavili listi o dozdevnem Kelemenu, sta se prijavila našim oblastem dva intelektualca iz Južne Srbije, in sicer iz raznih krajev ter sta oba izjavila, da je dozdevni Kelemen, sodeč po teh fotografijah, neki Lada Georgijev-Krnozemski, rodom iz sela Kamenioe v Rodopi planini v južni Bolgariji. Georgijev je znan terorist in okrutnez. Ubil je v Bolgariji leta 1920 Hadži Di-mova, bil zato sojen in zaprt, toda leta 1930. zopet izpuščen. Kmalu nato je zaradi umora Tumanova pobegnil iz Bolgarije, se pa pozneje zopet vrnil in stopil v službo Vanče Mihajlova, znanega voditelja makedonstvujuščih. Bil je dolgo časa njegov šofer. Leta 1932. je definitivno zapustil Bolgarijo. Od makedonstvujuščih je bil dodeljen Kirilu Drangovu, ta-kozvanemu »punktatorju« makedonstvujuščih v Budimpešti. Ko se je Drangov pozneje vrnil v Bolgarijo, je postal Georgijev naslednik v tej funkciji. Sodeloval je v Pavelic-Perčecevi banditski organizaciji kot inštruktor ter učil člane te organizacije metanja bomb, polaganja peklenskih strojev in atentatorskih napadov. Opis Georgijeva, ki sta ga podala ta dva intelektualca, odgovarja tudi opisu atentatorja. V preiskavi, ki je sedaj uvedena, sodelujejo složno jugoslovenske in bolgarske oblasti. Zlodejstva Paveliča in Perčeca ženeva, 14. oktobra, g. Po 36urnem zasliševanju sta sokrivca marseilleakega umora prebila noč v policijskem komisa-rijatu v Annemassu. Novak-Pospišil je spal naslonjen na mizo. Beneš - Rajkič je sedel popolnoma mirno. V zvezanih rokah je imel zlat molek ter molil cele ure. Davi je bil Beneš - Rajkič zopet »astišan. Razna vprašanja mu Je Postavil juSjosKv venaki policijski višji Inšpektor DimltrJ-trijevič. Izpovedi Rajkiča so ae strinjale z včerajinjlml Izjavalml Poepišlla o raznih podrobnostih glede napačnih Imen atentatorjev, o potovanju v Curlh In Lauaaane, » razdelitvi vlog Marseilleu In e ponesrečenem beflu preko Thonona. Bistvi, to-jav RajkiCa je v točnih podatkih, kl Jih Je dal o taborišču teroristov v Janka-pustL Rajkič je Izjavil, da Je po svojem vstopu v tajno organizacijo Paveliča 23. septembra 1932 priiel v Janka-Pusto kot »rekrut« ter je dejal da |e bilo tam 20 do 30 ljudi ki ao se vežball zlasti v uporabi repetir-skih Pištol ln bomb. Taborišče fe Pod poveljstvom znanega terorista Perčeca. Najbolj zmožni ao dobili od neznane onebe pravilne madžarske potne liste, ki so bili atentatorjem odvzeti v Laussani. Namestu njih so dobili ponarejene čftškoslova&ke potne liste. Na vprašanje, ali bi v Maraellleu streljal tudi na kralja Aleksandra In zunanjega ministra Barthouja, je odgovoril Rajklč, da je pri svojem vstopu v taborišče v Jan-ka-pusti prisegel, da b» ubogal kot »kada-ver« in da se bo držal svoje prisege. Izjavil je, da je spoznal Pospišlla v Janka-pusti in da je do atentata v Marseilleu bival v Janka-pusti. Zanimiva je zlasti Izjava Rajkiča o vlogi terorista Paveliča. Rajkič je izrecno javil, da je Pavelič kot vodja hrvatskega emigrantskega pokreta tudi šef tajne teroristične organizacije, ki sta Ji pripadala on in Posplšil in ki ae je vodila iz Jan-ka-puste. Rajkič je dejal dalje, da je taborišče v Janka-pusti vzdrževalo svoje do-legacije tudi na Švicarskem. Včeraj je Pospišil izjavil, da se eden teh tajinstve-nih delegatov piše Sarbot, ki je star približno 30 do 35 let ter je veljal kot zaupnik Paveliča. Organizacija Je vzdrževala tudi v ženevi svojo tiskovno službo Pod imenom »Croatian-Press«, ki je razširjala tendenčne vesti o položaju na Hrvatskem odnosno v Jugoslaviji. Oporišča zarotnikov Pariz, 14. oktobra, d. Ugotovljeno je, da so imeli tovariši marseilleskega morilca svoje oporišča v Parizu, Fontainebleauju, Ai* le Provence in Marseilleu. Dočim išče policija še vedno v gozdu pri Fontainebleauju pobeglega begunca, ki ga imenujejo Chail-nvja. se nadaljujejo v Fontainebleauju poizvedbe, da bi izsledili ostale sokrivce. Prav tako pa trudi v Ženevi in Lausanni, ker domnevajo, da so vsi teroristi pobegnili tjakaj in da imajo tu svoje sokrivce. Terorist Nai is, ki ga smatrajo za poglavarja družbe, je bil francoski pol:ciji že dalje časa znan ker je bil 8. junija v Niči aretiran zaradi ponarejenih dokumentov. Glede na potek preiskave so prepričani, da gre za široko zasnovano zaroto. Zdi se, da so b'H aretirani teroristi preskrbljeni z denar iem v Curihu in poslani nato v Lausanne, kjer pa so se zadrževali le kratek čas in kjer so stop'li s Paveličevo or-ganizaciio v zvezo. V Francijo so prišli preko Ženevskega jezera, kjer n- nobene kontrole potnih listov. Po isti poti m prav tako po bivanju v Lausanni je prišel tudi morilec Kelemen V Parizu jih je sprejel na Ivonskem kolodvoru neki Szflrbo ki ie izročil Novaku svoi potni list. Novak trdi sedaj, da se piše Pročep Beneš-Raikič je dobil svoj potni list že v Curihu. Po enodnevnem bivanju v Par ru. kier sta prenočila v istem hotelu kakor Kelemen. sta odšla z avtomobilom v Fontambleau. kjer bi morala počakati na nadalinia povelja- Ker niso prispela do 9. oktobra io sta b3a že obve§čena o atentatu, sta skušala priti iz Francije po isti poti, kakor sta prišla. Najmanj pet zarotnikov Pariz, 14. oktobra, d. Preiskava v Annemassu proti tovarišema morilca Kele-mena, Benešu in Novaku, ki so ju aretirali v Thononu, je dovedla do ugotovitve, da je bilo pri marseilleskem umoru udeleženih najmanj pet ljudi. Trije izmed njih so policiji že znani, in sicer Kelemen, ki je bil v Marseilleu po atentatu ubit, ter dozdevna Beneš in Novak, ki so ju prijeli v Thononu. Četrtega zaromika Silnega so tudi že identificirali. Identičen je z iskanim Chalnyjem ali Malnyjem, ki je spremljal Kelemena v Aix en Provence. Treba je samo še razjasniti vlogo skrivnostnega Krammerja, ki se je dan pred umorom prav tako mudil z dvema drugima teroristoma v Aixu en Provence. Ta Krammer Je bil kakor se zdi, glavni delegat voditelja teroristične družbe dr. Paveliča. Kako so zločinci potovali Francoska policija je bila obveščena od policije v Lausanni, da je 28. septembra francosko pravilno govoreč tujec naročil v hotelu >Union« dve sobi po dve postelji. Proti večeru istega dne so v resnici prišli Štirje ljudje, ki so se vpisali v prijavno knjigo z naslednjimi imeni: Rudolf Suk, rojen 1. 1894 v Trstu, trgovec v Brnu, Jožef Sever, rojen 1. 1904 T Subotici, državni uradnik v Budimpešti, Janoš Bomba j, rojen 1. 1906 na Reki, zasebni uradnik v Budimpešti. Istvan Ingar-Sungar, rojen L 1908, mehanik v Budimpešti. Dne 29. septembra sta. dva izmed teh tujcev kupila v neki lausaimski trgovini štiri pare čevljev. Istega dne so vsi zapustili mesto. Škatle, v katerih so bili dobavljeni čevlji, so pustili v hotelu. Številke, ki so bile na teh škatlah, se strinjajo popolnoma s številkami, ki so jih našli na čevljih Rajiča in Pospišila. Glede na to ugotovitev aretiranca ne moreta več tajiti svoje krivde. Jožef Sever je v resnici Rajič in Ungar-Sunger je identičen s Pospišilom. Aretiranca sta izpovedala, da sta L 1929 po umoru direktorja zagrebških »Novosti« Tonija Slegla pobegnila v taborišče teroristov v Janka pusti, kjer sta se mudila do zadnjega časa in kl sta ga zapuščala le v posebnih misijah, kadar sta odšla v Jugoslavijo. Zamenjani potni Usti Dne 25. septembra je prejd Rajič od neznanega podrejenega voditelja zarotoiške organizacije naročilo, naj odide v sosedni kraj. Tu so se sestali tndi mnogi drugi zarotniki, med njimi Pospišil in Sibiy. Naslednjega dne je prišel nekj drugi vodja, ki je vsem omenjenim teroristom izročil vozne listke II. razreda za rot v C tirih, večje zneske denarja, kakor tudi štiri madžarske potne liste. Ta vodja ie ostal na Madžarskem, dočim so drugi teroristi* odpotovali v Švico, kjer sta jih v Curihu pričakovala dva moška. Eden izmed njiju je bil dozdevni Rudolf Suk, dočim se je drugi imenoval Szabo in tudi Stanker. Poslednji je biil. kakor se rdi, poseben zaupnik dr. Paveliča. Vseh pet je odpotovalo iz Curiha v Lausanne, kjer je omenjeni Szabo ali Stankor zamenjal madžarske potne tiste s štirimi ponarejenimi češkoslovaškimi pozimi listi. PospišH al:as Ingar-Sungar je prejel ponarejeni potni list na ime Novak, Rajič Alias Sever ponarejen potni list na ime Beneš Si.lny alias Bombaj potni list na ime Chalny. Peter Kelemen pa potni list na ime Rudolf Suk. Skrivnostna ženska Nadalje so ugotovili, da je 7. oktobra v Abcu en Provence pri Marseilleu prišel v ta/mošnji hotel »Negre-Coste« neki Egon Kraimmer, ki je bržkone identčen z vodjo zarotniske eikspediciie in emisarjem dr. Paveliča. V korektni francoščini j« tu naročij sobo z dvema posteljama. Krammer je prišel v spremstvu mlade lepe ženske, ki se je prijavila kot Ina Vudrač. rojena 15. aprila 1910 v Trstu. Ta ženska je najprej sama odšla v najeto sobo, doč m je dozdevni Krammer zapustil hotel. Dne 8. oktobra je Krammer prišel v hotel, kjer je hotel govoriti z Vudračevo. Naslednjega dne, 9. okt, je Vudračeva poravnala račun in zapustila hotel. Policijske oblasti doslej niso mogle ugotoviti, kakšno vlogo je ta ženska igrala v zaroti, ker manjka za njo doslej vsaka sled. Omenjeni Egon Kmnrner je preživel noč na 9. oktobra v hotelu »Moderne« v Aixu en Provence, kjer si je rezerviral dve sobi, eno z dvema posteljama in eno z eno posteljo, v kateri se je nastanil sam. V sobo z dvema posteljama sta prišla 8. oktobra Kelemen in Silny. Dne 9. oktobra je Krammer plačal račun v hotelu in izginil. Menijo, da je odšel iz Aixa en Provence v noči na 10. oktobra. Kelemen in SHny nista ostala dolgo, popoldne 9. oktobra je Slny plačal račun ter se ni več vrnil. Zaradi ponovne menjave knen zarotnikov so poizvedbe zelo težavne, -vendar pa je polic:ia mnenia. da so izpoved Beneša ia Novaka resnične, ker se popolnoma strinjajo in so jih dosedanje ugotovitve v preiskav- tudi po večini potrdile Misteriozna brzojavka Pariz. 14. oktobra, p Listi objavljajo nekatere ranim ve podrobnosti iz preiskave o atentatu v Mirseilleu in ostro obsojajo intelektualne povzročitelje tega zločina. Preiskovalne oblasti v Franciji so prepri- čane, da bo vje ozadje tega gnusnega zločina v najkrajšem času do podrobnosti razčiščeno. »Pet't Pari6ien« poroča med drugim, da je atentator Kelemen tri ure pred atentatom dobil neko mister.ozno brzojavko, čije vsebina je oblastem znana, jo p* v interesu nadaljnje preiskave čuvajo še v tajnosti. Mislijo, da je poslal to brzojavko glavni organizator in duševni oče marseil-leskega zločina. »Figaro« poroča, da je revolver, s katerim je atentator izvršil svoj zločin.' kupila neka črno oblečena ženska tri dni poprej v Parizu. Atentatorji v Parizu Dne 29. septembra so vsi odpotovali o, Lausanne s parnikom v Evian les Bains, odkoder so odšli v Pariz. Vsi štirje so nosili še oblefto u taborišča v Janka pusti. Njihova prva skrb je bila, da se znebe te oble-ke, zaradi česar so si kupili nove, v veliki pariški trgovini. Ko so tako zarotniki v nekai dneh večkrat menjali svoja imena in zamenjali tudi obleko, so se nastanili v Parizu v raznih hotelih-Silny (Bombaj-Chalny) in Novak (Pospišil) sta »e nastanila v hote-lu »Palais d' Orsay«, dočim sta se Beneš (Rajič) in Kelemen (Suk) nastanila v nekem hotelu na Rue Mazagran. Vodja zarotnikov Szabo (Stanker) se je nastanil v hotelu »Gomodore«. Preiskava je ugotovila, da sta Beneš m Novak odšla iz svoj iih hotelov 3. oktobra. Žalni Legitimacije za udeležence pogreba Nj. Vel. kralja Aleksandra L v Beograda šx-daja od danes naprej mestno poglavarstvo od 8. do 20. ure v sobi št 21-L, Mestni trg 2 (nasproti mestni posvetovalnic'). Javnosti! Vsi zavedni Jugoskrvem se pozivajo .naj od danes pa do končanih pogrebnih svečanosti nosijo črno aLi vsaj temne kravate, po možnosti pa tudi troboj-ko z žaln Pt, krasno in umetniško Izdelano, nad njo kraljevsko krono, v sredi črke pa rimsko H. zastopnikov vlada m Narodnega predstavništva. Ob tej praiki so krsto odprli. Knez Arzen in vsi navzočni so b ii gFboko ganjeni, ko so zagledali kraljev obraz. Pjkoj-a. kralj izgleda kakor da bi spju Protokol so podpisali Nj. Vis knez Arzen, maršal dvora general Dimitrijevič. trije m* st^, pndazuofk sedata, podpred-aednik Narodne skupščne. ban primerke banov ne in komandant -u* .a »Dubrovn:-ka« Pavič. Protok* je b . napravljen v šestih izvodih ter j« bH rzro^en predsedn ku senata, ki ga je odpeljal v Beograd. Prenos krste na katafalk Po podpisu protokola so prenesli oficirji »Dubrovnika« krsto na spi-teko obalo. Godba je med tem svirala državno himno. Z ladij so grmeli topovi, zvonovi v mestu so zvonili. združeni zbor splitskih pevcev, nad 150, pa je zapel žalo6tinko »Pokoj mu večni«. Zadnji deHle množic Krsto ao mornarji odnesli po stopnicah ladje na katafalk, postavljen ob obali. V tem trenutku ao pristopili h krsti pravoslavni svečeniki x dalmatinskim vladiko dr. Djordjevičem iz šibenika na čeki in izvršili nad truplom pokojnega kralja ope- Katafalk na splitski obali, v katerega sa za par ur položili truplo Viteškega kralja, so od vseh strani obložili z venci in šopki peljal Nj. Vis. knez Arzen, stric pokojnega kralja, v uniformi armiiskega generala z lento Karadjordjeve zvezde. V njegovem spremstvu so bili maršal dvora ■ general Di-mitrijeviič, predsednik senata dr. Ljubomir Tomašič, ministri dr. Novak, dr. Šumenko-vič, dr. Amdjelinovič, na kolodvoru pa so ga pozdravili tudi siplitski ban dr. Jablanovič, podpredsednik Narodne skupščine dr. Kosta Popovič, komandant vojne mornarice kontreadmiral Polič in d.misrj odlič-niki. Povorka vojnih ladij Jugoslovenska vojna mornarica, ki t~ plula »Dubrovniku« naproti, se je srečala z njim v splitskem prelivu, se mu tu priključila in ga spremljala do luke. Na čelu te izredne pomorske povorke sta plula dva bojna čolna. Sledile so tri torpedovke. Na levi strani je plula vojna ladija »Zmaj« z dvema mlnonoscema. Na desni strani pa vojna ladja Dalmacija z dvema minonos-cema. Na obeh straneh minonoscev je plula po ena podmornica. Za njimi je piul »Dubrovnik« z mrtvim kraljem, za »Dubrovnikom« pa v večji razdalja štiri francoske križarke. V te-i formaciji je »Dubrovnik« priplnl v splitsko luko. Na vhodu v luko so se edinice vojne mornarice razdvojite in napravile špalir »Dubrovniku«, ki je nato počasno ra dostojanstveno zaphJ v lu- iru. Istočasno Je oddala častno salv© twdl angleška vojna mornarica. Vsa posadka vseh ladrij pred in v splitski Inki Je Mia v paradnem redu, razvrščena na krovih. Baš v trenutku, ko Je »Dubrovnik« priplul v splitsko lnko, Je jutranje solnce prodrlo skozi meglo ter obsijalo mrtvega kralja in vso tieoč in tisočglavo množico, ki je prišla, da ga pozdravi. Bil Je trenutek ki ga ne bo nihče pozabil, kdor ga Je doživel. Med množico je vladala grobna tišina, slišati je bilo samo brnenje letal, grmenje topov in lahko valovanje morja. V tem so zazvonili zvonovi v vseh splitskih dn okoliških cerkvah. Ko se Je »Dubrovnik« približal pomolu, se je ja9no videl s cvetjem cfaložen katafalk pod zadnjim topom, na katerem je bila položena krsta, na njej pa generalska kapa in kraljeva sablja. Prevzem kraljevega trupla Čim je »Dubrovnik« pristal ob pomolu, je komandant Pavič, ki je spremljal kraija Aleksandra I. pri odhodu v Francijo in sedaj nazaj v domovino .stopil z ladje ter podal raport Nj. Vis. knezu Arzenu in se pozdravil z ostat! im i odličniki. Nato so Nj. Vis. knez Arzen, maršal dvora general Dimitrijevič, ministri, predsednik senata dr. Tomašič, podpredsednik Narodne skupščine Popovič ter ban Jablanovič odšli na ladjo. Tu je komandant Pavič iz-roč 1 s posebnim protokolom mrtvo truplo pokojnega kralja v roke kneza Arzena ter ta. Mornarji tn vojaki so poslušati molitve odkritih glav, pevski zbor »šumadija« pa Je pel žalno pesem. Nato je opravila molitve še katoliška duhovščina s splitskim škofom dr. Bonefačičem na čela. Po cerkvenih obredih se je pričel pomikati po programe v vzornem red o »prevod množice r&znih društev ki korporacij, da defilira pred mrtvim vladarjem. Med ope-k>m sta prispela z vojne ladje tndi komandant angleškega sredozemskega vojnega brodovja admiral Fisher ter konbre-admiral Forbee s štabom svojih oficirjev. Prisoten Je bil tndi francoski mornariški minister Pietri v spremstvu komandanta franooske eekadre Geusula in njegovega štaba. Ott> krsti so stali kot častna straža štirje o/irtrji kraljeve garde a potegnjenimi sabljami. Na levi strani katafalka ao atali štirje dalmatinski škofje, za katatfaL kom pa sinjski Alkari, oblečeni v svoje narodne noše, bogato okrašeni a srebrom ln slatom. Deputacije. ki so prihajala v sprevoda mimo krste, so neprestano prinašale venca, tako da Je bH ogromen katafalk k mahi c njimi zakrit. Zlasti veMk venec Je potožilo društvo »Marjan«, ki ga je moralo nositi osem ljudi. Tndl angleška mornarica Je položila pred krsto venec, ki Je Ml vaa iz rdečih nageljev. Med tem ko Je ogimnai sprevod definiral mimo krste, so v zraka neprestano krožila letala tn v tem časa Je prtepeki tndi letalska eskadrila la Moatarja. Žalno zborovanje mariborskega ženstva KAKO JE DALMACIJA SPREJELA MRTVEGA ČUVARJA JADRANA Podrobno poročilo o mogočnih in turobnih svečanostih v Splitu — Bili so trenutki, ki jih ni mogoče pozabiti Naša vojna mornarica svojemu mrtvemu poveljniku Se ponoči j« odpluk iz spHtsike hike jo-eoslovenska vojna mornarica, ki se je zbrala tu k sprejemu svojega mrtvega in ljubljenega vrhovnega poveljnika. Vojne ladje »Zma j«, »Dalmacija«, »Galeb«, »Kobac«, »Jastreb«, »Sokol«, štiri torpedovke bojna čolna »Uskok« in »Četnik« podmornice (»Osvefcnik«, »Hrabri«, »Smelii« in »Nebojša« ter vse druge ed niče naše vojne mornarice so šle nasproti »Dubrovniku« in francoski eskadri, da jih kot častna straža spremijo v Spliit. »Dubrovnik« so spremljale franco-»ske vojne ladje »Colibert«, »Duquesne«, »Gerhaut«, »Vautout«. Mogočen žalni oltar 2« rano pred 6. uro je bilo na Pomo+u majorja Stojana vse pripravljeno za sprejem. V sredini pomola je bila zgrajena prekrasna kapela v starem klasičnem stilu v obliki visokega stopnišča, obdanega od štirih visokih stebrov, vrh katerih gore pla-menice v velikih žarah. Sredi tega, okrog 8 m visokega stopnišča je bil postavljen baldahin in pod njim katafalk na visokem odru. Na stopnicah ogromnih dimenzij so bili razvrščeni neštevilni venci in med njimi cvetje, ki so ga donašah seljaki z jadranske obale. Na pomolu okrog kfafalka so bili postavljeni številni, do 15 m visoki fctebri, raz katere plapolajo žalne zastave In vrhu katerih gore bakle. Na baldahinu sta vtkana zlata kraljevska krona in državni grb. Čarobno tužen je bil pogled, ko so vso noč in v rano zoro plapolali ogromna plameni in razsvetljevali okolico ter odsevali v morski gladini Ves prostor okrog katafalka ter vsa pot do železniške postaje sta bila pokrita s preprogami. Na postaj-m>m poslopju so prebili zid in zgradili velika častna vrata, vsa odeta v črnino. Prav tako je ves kolodvor ovit v črnino. Skozi ta vrata je vodila poslednja pot Čuvarja jagoslovenskega Jadrana. častne straže vojaštva in Sokolstva 13. pešpolk »Hajduk« pod poveljstvom polkovnika Varjaoiča je v polni bojni opremi postavil častno stražo. Razpored je bU bo jotri ▼ ponedeljek 15. t. m. ob 20. ^ veliki kazinski dvorani. Vabimo vse mariborsko ženstvo. Strahoviti udarec usode naj nas združi vse. — žensko dmštvcs. Split, 14. oktobra, r. Jugoslovensko Primorje je danes na prisrčen način izkazalo spoštovanje in ljubezen čuvarju Jadrana, mučeniškemu kralju Jugoslavije, katerega so roke njegovih vernih mornarjev s kri-žarke »Dubrovnika« polož le na jugoslovanska tla v Splitu, na Pomolu majorja Stojana. Ljudstvo se zbira Vso preteklo noč so bile ceste, ki vodijo proti Splitu, nenavadno živahne, vse zatrpane z vozovi, pešci, tovornimi in osebnimi avtomobili. Ceste od Sinja. Vrlike, Kn na, Imotske .Krajine in vseh drugih daljnih in bližnjih krajev so bi,;e polne ljudi, od katerih so mnogi vso noč pešačili v največji tišini ter so šele ob zori prispeli v Split aH pa se ustavili spotoma ob železniški progi, da bi vsaj tako pozdravili svojega narodnega kralja na njegovi zadnji poti skozi te kraje. Dvanajst posebnih parnikov je pripeljale« v Split neštevilne tisoče potnikov s severa in juga ter z vseh otokov. Mimo morje, krasen dan in veFka disciplina potnikov so omogočili, da so se mogle ladje obremeniti s trikratnim normalnim številom potnikov. Turobno veličasten je bil pogled na veliki potniški parnik »Kralj Aleksander«, ki je bil ves v črnini in ki je pripeljal na tisoče potnikov iz Dubrovnika in okolice. Ka stotine ribiških čolnov in večjih ribi-finh ladij je že opolnoči krenilo na široko morje in tam zažgalo cele sode smole, ta-fco da so vsi ti čolni kot velike bakle sve-tSK ob poti koder je pltrl »Dubrovnik«. V teku noči, zlasti pa proti jutru so se tforale v Splitu nepregledne množice narodi iz Primorja in Zagorja, tako da so imeli reditelji pod vodstvom starešine splitske sokolske župe dr. Baijiča obilo posla. Toda ljudje so bili tako disciplinirani, da ni nikjer prišlo do najmanjše zmede in ves razpored ogromnih množic se je izvršil v trrt-rzi in tišini. zelo slikovit, tako da so čete tega sanjskega polka tvorile špalir ob vsej poti, koder je krenila povorka naroda, ko je def liral mimo krste. Na južni strani pomola, koder je pristal »Dubrovnik«, je bil zgrajen most, po katerm so s krova prenesli krsto na obalo. Tu je bila tudi godba 13. pešpolka. Na levi strani mosta je tvoril špalir oddelek mornarjev v bojni opremi. Poleg pomola je bilo razporejeno članstvo splitske sokolske župe, za nj m pa rezervni oficirja v uniformah s čeladami. Prihod dvornega vlaka s knezom Arzenom Ob 5.40 je brilo slišati s postaje rezka vojaška povelja: Mirno. Pozdrav na desno. Prispel je dvorni vlak s katerim se je pri- ko. Ko je »Dubrovnik« prispel v tako, 90 zaplule za njim tudi ostale edinice jugoslovenske vojne mornarice ter napravile špalir okrog njega, dočim so francoske vojne ladje ostale pred luko, kjer so bile tudi štiri križarke angleške sredozemske mornarice z admiralsko ladjo »Queen Elisa-betsh«. Nepozabni trenutki Istočasno z.mornarico so prispeli nad Split iz Divulja hidroavioni, in sicer v prvi skupini lovska letala, nato izvidniška in za njimi težka bombarderska letala Na krilih so imela dolge črne zastave, toi so se mrko odražale na nebu. Ob pojavu »Dubrovnika« so zagrmeli v pozdrav mrtvemu čuvarju Jadrana topovi na Sustjepa- Ves slovanski Balkan je prisostvoval 1 lurobni svečanosti v Splitu Ljubljana, 14. oktobra. Snoči pozno zvečer, ko so bila vsa kavarniška okna zastrta v mrak, a Ljubljana je utonila v nemo temo, je napovedal ljubljanski radio prenos kraljevega sprejema v Splitu v nedeljo ob 6.10 zjutraj. Med tem, ko je »Dubrovnik« plul ob jokajoči in kljub pozni noči še vodno živi dalmatinski obali s posmrtnimi ostanki herojskega kralja in mučeni-ka proti Splitu, je bila Ljubljana že skoraj mrtva, poglobljena v svojo bolest zaradi tragične usode našega vladarja. Velike ulične svetilke so bile skrbno zavite v črni flor. Mrzli zrak z neprijetno vlago je vse bolj praznil ljubljanske uii-ce. Le tu in tam so stale majhne gručice in se komaj slišno menile o grozi, čakale so nedeljske izdaje listov z najnovejšimi vestmi. Nikjer prešernega smeha, ki sicer v poznih sobotnih nočeh tako rad zveni po ljubljanskih ulicah. V izložbah malone vseh ljubljanskih trgovin so medlele večne lučice pod slikami Njega, ki je za svojo miroljubno politiko, za svojo državo in svoj narod daroval svoje dragoceno, človeštvu še tako zelo potrebno življenje. Ob šestih zjutraj je zaječal radio. Radio Zagreb, Beograd, Ljubljana, Sofija. Dva bratska slovanska naroda, ki ju vežejo gospodarske, kulturne, plemenske in krvne vezi — ne zgolj slučaj ali zemljepisno naključje — sta v bolesti poslušala, kako prihaja mrtvo telo velikega borca za mir, svobodo in pravico nazaj v domovino. V domovino, ki ga je tako zelo ljubila in M bi zanj dala vse svoje sinove in svoje moči Iz morske gladine se je sonce šele dvignilo, a splitska obala je že bila prepolna pobožnega naroda, ki se je želel pokloniti tistemu, ki mu je dal vso svojo ljubezen in ki mu je bila posvečena ljubezen vsega naroda. 60.000 ljudi je v Splitu nemo pričakovalo svojega najvišjega, mrtvega brata. Splitski ban, podban, župan, ge-neraliteta, oficirji vojske in mornarice, predstavniki vseh oblastev in ustanov so se strnili z množico v skupni bolečim. Zvoke zvonov mogočne splitske katedrale je prepletal jok zvonov manjših cerkva. Krik siren je bolestno pretresel jutranji polmrak. Naša največja potniška parnika, »Kralj Aleksander« in »Kraljica Marija«, ki sta pripeljala tisoče ljudi s severa in juga, sta se skoraj neslišno zasidrala v lukl Tam, — »Dubrovnik« je pripluli Na njem je truplo najdragocenejšega sina Jugoslavije. Ogromna množica 60.000 ljudi je utonila v jokajočem molku. V zraku brnijo letala. Vedno bliže k zemlji prihajajo in se v krogu spet oddaljujejo kvišku pod nebo, da se spet povrnejo k svojemu najvišjemu gospodarju. Nato rezka vojaška povelja, močnejši jok zvonov in molk — da čujemo, kako je mostič spojil »Dubrovnik« s pomolom ,s sveto jugoslovensko zemljo. Mikrofon na splitski carinarnici, v globoko črnino zaviti in z zadnjim najvišjim ukazom »Čuvajte Jugoslavijo!« okrašeni, zdaj poroča: Predstavniki vojaških in civilnih oblasti odhajajo na brod, da se za vedno poslove od viteškega graditelja in zedinitelja Jugoslavije. Ogromen katafalk z baldahinom, ki ga je krasila kraljevska krona, je bil pripravljen za krsto. Tisočglava množica je z ljubeznijo in solzami pričakovala nemo, tako nemo, da se čuje skozi mikrofon, kako morski valovi poljubljajo našo obalo. Tu in tam so med neprestanim zvonjenjem vseh splitskih zvonov prelomili zrak pozdravni topovski streli in častne salve. V mladem, sončnem jutru se vrača kralj v domovino, v domovino, ki ji je ustvaril najlepše jutro njenega življenja. Vojaška godba je trikrat ponovila državno himno, zvonovi so še bolestne je zaihtelL Ko so naši mornariški častniki prenesli krsto z broda na katafalk, so se slišale kratke molitve pravoslavnega epi-skopata. Glas šibeniškega dr. Milete je trepetal in komaj zadrževal solze, a pevsko društvo »Šumactija« je ihte odpeva-lo. Za »Dubrovnikom« se je med tem razrvTstila eskadra naše mornarice, M je včeraj odplula svojemu najvišjemu za-povedniku naproti. Poleg nje je v bratskem redu stalo francosko in angleško brodovje. Ogromno število naših, francoskih in angleških mornariških častnikov z našim admiralom Marjanom Poličem na čelu je z bolestjo v srcih gledalo krsto najvišjega zapovednika Jadrana. Naši mornarji so mu poklonili prekrasen venec z napisom »Svojemu vrhovnemu komandantu — jadranska mornarica«. Ta venec in ogromen venec društva »Marjan«, ki je bil zvit iz treh cipres in same marjanske flore, in ki zaradi svoje ogromnosti najbrž ne bo mogel biti prepeljan v Beograd, sta vzbujala splošno pozornost. Nad 300 vencev je okrasilo oder do tragične vzvišenosti plemenitega kralja Aleksandra, ki je združil v sebi najvišje vrline junaka in viteza. Potrtost zaradi krutega udarca usode, osuplost zaradi nedogledne tragike, pre-senečenost zaradi grozote neusmiljenega dejstva so dokazovala letala — hi-droavijoni in bombarderji — v zraku, molk tisočerih na obali ter torpiljeri, nosilci min, podmornice in bojni čolni, ki so v spremstvu kraljevskega »Dubrovnika« pripluli v Split. Zastave na vseh brodih, jugoslovenskih, francoskih in angleških, so bile spuščene na pol droga. Dvajset prvi topovski strel je dokončal zadnji pozdrav našemu vladarju, ki mu je do Splita prihitela naproti tudi njegova zvesta garda, da mu od tod na vsej poti po domovini do Beograda izkaže s svojo stražo zadnjo čast. Letala so še vedno krožila nad katafalkom. Mimohod so pričeli rezervni častniki, nato Sokoli. Vrstni red ni važen: narod se je zadnjikrat klanjal svojemu kralju. Ljudstvo, brez vsakega ozira na družabni položaj, društveno pripadnost ali politično prepričanje. Kmetje so ihteli, kmetice so iokale glasno in prinašale k odru šopke poljskih cvetlic, ki so bile našemu vladarju enako drage in morda še dražje od umetno vzgojenih, plemenitih rož. Imena odličnikov, ki so bili v tej množici poleg preprostih kmetov, so se izgubljala v skupni bolesti zaradi kraljeve smrti. Oder je bil kmalu preobložen s cvetjem, venci, palmami, palmami miru, palmami naše Dalmacije in našega morja, ki ga je kralj Aleksander tako zelo ljubil. Mornarji »Dubrovnika« so ves ta prizor v stavu »mirno« nemo zrli na svojem brodu, na katerem so pripeljali Jugoslaviji najdražje truplo. Nekaj minut pred deseto uro so dvig- nili kraljevsko krsto in jo prenesli v dvorni vlak, v katerem so že čakali duhovniki, da molijo za pokoj našega kralja na vsej poti do Beograda, poleg častne straže kraljeve garde. Nepregleden špalir naroda je bil ob železniški progi, ko je odpeljal vlak. Špalir, ki bo nepretrgan skozi Liko, Gorski Kotar, Hrvatsko, Slavonijo in Srem do Beograda, ker je povsod narod pohitel, da se molče in v obupni bolečini poslovi od svojega kralja na Njegovi zadnji poti proti Oplencu, kjer ga bodo položili k večnemu počitku med preperele zastave junaških srbskih polkov, v zemljo, v kateri počivajo nešteti Njegovi so-bojetniki, v zemljo, ki jo je ljubil celo svoje življenje in ji končno zaradi dela v duhu tradicij Karadjordjevičev žrtvoval tudi samega sebe. Njegov spomin bo zapisan v naši zgodovini z jeklenimi črkami, a naš krik bolesti, ki ga spremlja na Njegovi zadnji poti po domovini, glasi: Slava nesmrtnemu Kralju Vitezu, Graditelju in Zedimitelju! Čuvajmo Jugoslavijo! Vladimir Begally. Beograd v pričakovanju svojega mrtvega ljubljenca Vse prebivalstvo se pripravlja, da na čim bolj svečan način sprejme truplo Viteškega kralja Beograd, 14. oktobra v. Prestolnica se mrzlično pripravlja, da čim dostojneje sprejme posmrtne ostanke Viteškega kralja. Vse ulice imajo žalno obleko. Danes ni v Beogradu hiše, raz katero ne bi vihrala črna zastava. Hiše, ki leže ob poti, kjer se bo pomikala poslednja povorka pokojnega junaškega kralja, se še posebno odevajo v črno žalno odelo, ker so meščani pričeli spontano drapirati tudi stanovanjska okna hiš s črnimi okviri in slikami pokojnega kralja. Naravnost pretresljiv je pogled na beograjske izložbe, in to od izložb največjih in najelegantnejših trgovin pa do malih bra-njarij. Trgovine naravnost tekmujejo med seboj, katera bo lepše in častne je poveličala spomin velikega kralja. Nameščenci mestne električne centrale so pričeli že v nočnih urah ovijati vse cestne svetilke in obločnice s črnim florom, ki bodo gorele več čas, kar bo ležal preminuli vladar na mrtvaškem odru v svoji prestolnici, ki ga je naravnost oboževala. Posebno turobno bodo okrašene od strani mesta one ulice, po katerih se bo kretala žalna povorka, predvsem Terazije, kjer se je pokojni kralj tolikokrat navdušeno pozdravljen od svojih zvestih Beograjčanov, sprehajal med svojim narodom. Naval od zunaj je že sedaj ogromen! Vsi vlaki, ki prihajajo v Beograd, so prenapolnjeni. Ni je menda že danes družine v Beogradu, ki ne bi imela vsaj enega, če ne več gostov, ki so prihiteli, da se poslednjič poklonijo Viteškemu kralju. Odbor za pogreb je rekviriral za sebe vse hotelske prostore, gacije iz inozemstva, ki se priglašajo v ved-da bo mogel prenočiti mnogoštevilne dele-no večjem številu. Gotovo je že sedaj, da bo udeležba naroda na pogrebu tako ogromna, kakršne do danes še ni videla Jugoslavija. ' Beograd, 14. oktobra Ker je preložen odhod posebnega dvornega vlaka s posmrtnimi ostanki pokojnega kralja Junaka iz Zagreba na jutri ob 13. popoldan, bo prispel vlak v Beograd šele kasno zvečer. Poleg tega je treba računati s tem, da bo imel dvorni vlak najbrže večjo zamudo, ker se ne bo ustavil samo na že določenih postajah, nego bo vozil z zelo zmanjšano brzino skozi vse večje postaje, na katerih bo zbrani narod izkazal poslednjo čast svojemu tako tragično preminulemu vladarju. Po poročilih s postaj ob progi Zagreb-Beograd ni niti ene postaje, ker ne bo zbranih na tisoče ljudi, da se poslove od kralje Zedinitelja. Zaradi poznega prihoda dvornega vlaka na beograjsko postajo se ne bo vršil v Beogradu noben večji sprejem. Posmrtne ostanke bodo pričakovali na kolodvoru samo člani kraljevske hiše, kraljevi namestniki, predsednik vlade Nikola Uzunovič a člani vlade ter predstavništva obeh zbornic. Takoj za tem bodo odpeljali krsto gardisti v stari dvor, odnosno Saborno cerkev, o čemer bo padla odločitev v teku <«-našnjega dne. Zaključne svečanosti na Oplencu Beograd, 14. oktobra v. Po dosedanjih dispozicijah se bodo končale oficielne pogrebne svečanosti v Mladenovcu po prenosu krste iz dvornega vlaka v posebni avtofurgon. Od Mladenovca dalje bodo spremljali krsto na avtomobilih samo člani kraljevskega doma, kraljevi namestniki, kraljevska vlada, predsedništvi obeh zbornic in zastopniki tujih suverenov in vlad. Zaključnih pogrebnih obredov v zadužbini na Oplencu se bodo udeležili poleg navedenih odličnikov tudi zastopniki seljakov iz Topole, kjer je Viteški kralj Aleksander Zedinitelj prebil marsikatero uro počitka po težkih vladarskih poslih. češkoslovaška žaluje Smrt kralja Aleksandra je globoko presunila ves češko* slovaški narod, ki deli bol bratskega naroda Praga, 14. oktobra- AA. Od dneva mar-seilleske tragedij«, ki je uničila življenje kralja Aleksandra, živi ves češkoslov. narod v globoki žalosti. Intimno sočustvuje s tugo svojih jugoslovenskih bratov. Kralj Aleksander je bil zvest prijatelj češkoslovaškega naroda in zato so ga vsi češkoslovaški sloji visoko cenili Ln ljubila. Šele zdaj, po njegovi smrti, pa se šele vidi, kaj je bil pokojni kralj Aleksander za Ceho-slovake. Tu ne gre za uradne izraze so-žalja in žalosti, ki se izkazujejo tujim vladarjem. Smrt kralja Aleksandra je globoko presunila od prvega do zadnjega in ranila njegova najintmnejša človeška in slovanska čustva. Solze, 'ki so se te dni-pojavile v očeth mnogih Cehoslovakov, so pr hajalo iiz bratskih src, foi iskreno objokujejo kralja Aleksandra kot da jo iz niihov« krvi in mesa. Nikjer na svetu smrt blagopokojnega kralja ni tako globoko ranila kakor na Češkoslovaškem. Praga je ovita v globoko žalje za jugostovenskiin kraljem. Praški listi pišejo o življenju (kralja Aleksandra in o veličini njegove žrtve. Težko je najti kulturno društvo ali rodolhtbno ustanovo, ki se ga ni spomnila s spominsko sejo. Na dan pogreba bo Praga žalovala za pokojnim kraljem z enako ljubeznijo kakor ves jugoslovenski narod- Pred starodavno praško občino bodo stalj pod vednim nebom tisoči in tisoči praških meščanov, da dajo pokojnemu kralju-mučeniku zadnjo čast in da iz u potek rrarsedleskega atentata, preminul Med atentatvm ie ostal nepoškodovan, čeprav je mimo njega švignilo kakih 10 krogel Včeraj ra ga je dohitela smrt zaradi možganske Lapi. Potrtost v solunski jugoslovenski koloniji Solun, 11 oktobra. AA. Vest o tragični smrti kralja Aleksandra so z grozo sprejeli ne samo čLaru jugoslovenske kolonije, temveč tudi grško prebivalstvo. Člani jugoslovenske kolonije so se že po prvih glasovih o tragedji začeli zbirati pri vicekonzulu Andriču v njegovem stanovanju in tam prebili ves večer v čakanju novih vesti. Ponoči 90 obiskali vicekonzula in mu izrazili »ožalje guverner Makedonije g. Gralis, ravnatelj politčnega oddelka generalnega guvernerja Talekos. metropolit. arm jski poveljnik z načelnikom štaba, mestni župan, rektor univerze, policijski šef. poveljnik mesta, poveljnik pristanišča, grško-jugoslo-venska liga, korporativno odposlanstvo ru-skh častnikov in invalidov, ruski emigranti, ves konzularni zbor in mnogo zastopnikov solunskega prebivalstva. Jugoslovenska kolonija v Solunu je vss r črnem; na konzulatu, na trsovmsko-in-dustrijski zbornici, v jugoslovanskem klubu, na jugoslovenski šoli, na vseh državmn ustanovah in na mnogih zasebnih hišah vihrajo črne zastave. Listi pišejo izključno samo o mareeillo-skem dogodku. 0 pokojnem jugoslovenskem kralju pravijo da je bil velik kralj, zedinitelj Jugoslavije, borec s solunske fronte in velik prijatelj grškega naroda. Zlasti naglašajo, da je :piel posebne simpatije za Solun, kjer je prebil najtežje trenutke svojega živlienia in odko-fer je pripravljal osvoboditev svoje domovine in ustvarjanje Jugoslavije. Kraljev obisk pri nekdanjem gardistu Ko je Nj. Vel. kralj Aleksander lani julija potoval po Liki. se je na poti proti Plitvicam ustavil v mali vasi Baljevcu pod planino Plješivico. Avtomobil se je ustavil sredi vasi in od vseh strani so prihiteli vaščani, ki niso bili pripravljeni na ta obisk. Kralj je vprašal, kje je doma nekdanji gardist Gaspar Hečimovič. Mož i® bil z doma nekje na delu in mnogi so pohiteli, da ga poiščejo. Nekatere žene in otroke je tudi bogato obdaroval. Med obdarovanci sta bili tudi dve bedni beračici, ki še nikdar nista niti videli, kaj šele imeli toliko denarja kakor j ma ga je stisnil v roke neznan prijazen častnik. Ko je kralj ev avtomobil oblegala pisana množica, pa se je z največjo težavo preril skozi njo bivši gardist Hečimovič. Kralj se je zanimal za vse njegove razmere, se prijazno poslovil od njega in od množice ter potem odpeljal proti Plitvicam Vsa vas se je šele po odhodu vladaria spomnila, da je bila že pred dnevi izvolila deputacijo. ki naj bi vladarju, če bi potoval skozi kraj. izročila spomenico, v kateri je bila tudi prošnja, naj bi državna oblastva pomagala revnim vaščanom zgraditi prepotrebni vodnjak Izvoljena deputacija se je naglo odpravila na Plitvice. da bi tam naknadno pred^ož^a prošnjo, na katero je ob nenavadnem vladarjevem obisku popolnoma pozabila Preden pa so možje krenili, je že prispela vest od banske uprave da je vlada* takoj po prihodu v Plitvice določi! večjo vsoto, da bi so BaJjevčanom izpolnila njihova želja. *-5 ^nedelje*, 15. oktofora I9S1 MARIBOR PRISEGA JUGOSLAVIJI Veličastne žalne manifestacije nase obmejne trdnjave Maribor, 14 oktobra. ' V soooto zvečer se je obmejni Maribor ma najveličastnegi način po-klonil spominu velikega kralja. Žalno manifestacijo so priredile vse mariborske nacionalne organizacije pod Okriljem Narodne odbrane. Zbirališče manifestantov ie bilo na Kralja Petra trgu. kier so se takoj po 19. pričele zgrinjati ogromne množice Mariborčanov. Prav tako pa so bali na gosto zasedeni vsi pločniki, kjer se je pomikala povorka. ©krog 20. le krenila povorka preko državnega mostu v mesto. Na čekj sprevoda je korakala naša nacionalna otnladina, vsa z žalnimi trakov1, za rajo so se pa vrstile nepregledne vrste članstva nacionalnih organizacij, in sicer Sokola, gasilci, viteške čete Narodne odbrane, Maistrovi borc:, rezervni oficirji, Jadranska Straža, skavti, gozdovnitki, bojevniki, »Nanos«, Narodna strokovna zveza, Udruženje naoionalnih železničarjev in bro-darjev, kolesarji, športni klubi, razna pevska, prosvetna, gospodarska, kulturna in druga društva. V povorki so nos li nešteto prižganih bakel, kier se je pa- pomikal •sprevod, so pogasili vse cestne svetilke, tako da je bil pogled na pomikajoči se sprevod v svitu bakel nekaj nepopisno veličastnega in turobnega. Sprevod .ve v največji tiš:ni krenil skozi goste množice občinstva preko državnega mostu po Gosposki in Slovenski ulici na Aleksandrovo cesto, preko Kolodvorske trtice in Zriniskega trga po Maistrovi rn CiriKMetodovi ulici na Trg svobode in od to na Aleksandrovo cesto, kjer je bil v tmnonski dvorani zbor vseh manifestantov. V povorki je korakalo okrog 15.000 ljudi, enako število jtSh je pa tvorilo špalir. » Ogromna im krnska dvorana Seveda nI mogla sprejeti vseh manifestantov. Oni, ki niso dobili mesta, so se razvrstili ca verandi in širom Aleksandrove ceste. Oder v dvorani ie bil ves v cvetju in ze-.Jeu-jn, med katerim je brl postavljen kraljev kip, ovit v črno. Na odru so se zbrali tudi vsi zastavonoše s prapori. Bil je im-pozanten pogled na gozd praporov, ov't"ih v žalno kopreno. Ko je stopil na oder dr. Jančič, poste vodeči podpredsednik Narodne odibrane, je zavladala v dvorani smrtna tišina in zbrana množica je sklonjenih glav poslušala njegov govor. Besede govornika so se razlile v srca in duše, zidaj pa zdaj se je čulo • pritajeno 'Hitenje. Dr. J a račič je stfkal kralja kot vojaka, poudarjajoč, da ie baš blagopokojoi krali vse svoje telesne in duševne moči posvetil edino miru in spravi, da pa ni mogel uživati sadov svojega velikega dela. Vsa svetovna zgodovina nima primera take požrtvovalnosti in take srčne plemenitosti. Orisal je nato preboj solunske fronte, glavno bilo na Kajmakčalaiiu in poudajjal, da ul dosegi samo redinjenla vseh Jugoslovanov. temveč tudi spravo z brati Bolgari in zato ga je po pravici naša Narodna skupščina po smrti imenovala za Viteškega kralja Aleksandra I. Zediniteija. Dokaz njegove miroljubnosti i*n politike za svetovna mir je tudi dejstvo, d"a je bil predlagan za Nobelovo nagrado. Trag čnejšega trenutka, kakor je bila mučeniška smrt našega kralja, ni doživel do sedaj še noben narod. Toda zapustil je oporoko: Čuvajte Jugoslavijo! In ob mrtvaškem odru se za-klinjamo in prisegamo, da hočemo izvršiti oporoko našega velikega kralja in, če je treba, dati zanjo tudi svojo kri. Slava viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju! Po dvorani se je večtisočglava množica odzvala: »Slava, slava, slava!« Dr. Jančič je nadaljeval: »Presto? je zasedel prvorojenec blagopokojnega kralja kralj Peter II., potomec slavne kraljevske rodbine Karadjordjevičev. Prisežemo danes neomejeno, zvestobo svojemu vladarju, ki je up in nada srečne bodočnosti naše Jugoslavije: Živel kralj Peter U.! Po dvorani Je lz vseh grl zaorlto. kakor en mož se je odzvala vsa množica: »Živel naš kralj Peter II.!« Predstavništvu vlade in majršalatu dvora sta bili poslani sožalni brzojavki. V imenu nacionalistov je nato spregovoril učiteljišč-nik Zorko. Od poko.i.n>ega kralja se je poslovil v imenu mladine tako iskreno, da i*i ostalo nobeno oko suho. Obljubil je blago-pokoinemu kralju, da bo mladina vestno izpolnjevala njegovo oporoko in vedno čuvala Jugoslavijo. — Zbrane omladince je nato še ogovoril komandant nižje podofi-cirske šole g. Božo Putnikovač: ».Mladina! Tt si nada naše domovine. V tvoj h rokah je bodočnost države. S svojo ogromno udeležbo na današnjo žalni manifestaciji si dala izraza svojemu spoštovanju in ljubezni do umrlega kralja. Obljubite mi, da boste izvrševali njegovo oporoko. Prosim, da dvignete tri prste desne roke in da govorite za menoj! Po vsej dvorani so se dvignile desnice In v mogočnem zboru Je prisegala naša omladina: »Ob mrtvaškem odru našega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelji zaobljub-liiamo in pri segamo, da hočemo izvrševati njegovo oporoko: Čuvajte Jugoslavijo! h če je treba, hočemo dati za to oporoko tudi svojo krt« Komandant Putoikovič le nato Se poudarjal, da je naš veliki vladar kot prvi jugoslovenski kralj padel zadat od zločinske roke r času, ko le bil na poti ▼ bratsko državo za našo lepšo bodočnost Pozval je vse, da se izkažemo kot vredne s!nove domovine in ta največji udarec prenesemo * stoično mirnostjo, ki naj bo dokument odS-ke jugoslovenskega naroda. S tem je bila veličastna žalna manifestacija zaključena in tisočglava množica se je molče s tesnobo v srcih razšla. • Danes dopoldne ao se poklonili mariborsM Sokoli spominu svojega Osvoboditelja, pokojnega kralia Aleksandra I„ Zediniteija. V dvorani Narodnega doma se le Zbralo članstvo vseh mariborskih in okoliških edi-n'c. Dvorana je bila za mariborske Sokole mnogo pretesna. Članstvo je napolnilo vse stranske prostore in hodnike. Pročelje dvorane je Mo ovito v črno, preko katere se je vila jugoslovenska troboinica. Sredi zelenja je bil postavljen kip velikega kralja, pred njim pa prižgane sveče m položeni venci. Ob straneh kipa so Sokoli v krojih tvorili častno stražo. Prostor ob kipo Je zavzelo članstvo v krojih. Ko je bila dvorana z vsemi stranskimi prostori polna, je stopila v dvorano oprava mariborske župe in zavzela prostor pred kipom. Starosta dr. Gorišek je nato spregovoril o pokojnem kralju kot prvemu Sokolu in se v vznešenih toplih besedah spominjal njegovega dela za ves jugoslovenski narod. Zaključil je z vzklikom: »Slava!« Prav tako so gromko vzkliknili trikrat »Živel!« novemu kralju Petru H. Nato je pevski zbor mariborske pravoslavne cerkvene občine zapel žalostinko, pri kateri so se vsem zarosle oči. Pokojnega kralja kot junaka, državnika. Sokola in velikega prijatelja mladine je nato poveličeval šolski upravirteAj g. Tone Hren. Na galeriji je za tem godba zaigrala žalno koračnico, ki je globoko pretresla vse navzoče. Nato Je bala preč tana soiakia brzojavka, ki je bila odposlana novemu kralju Petru II. Potem i« starosta zaprisegel vse Sokole, ki so obljubili zvestobo kralju Petru II., obenem pa prisegli, da bodo vedno in povsod, če tudi za ceno lastnega življenja, izpolnjevali oporoko pokojnega kralja Aleksandra. Žalni svečanosti mariborske sokolske župe so prisostvovali todi vsi zastopniki javnih in vojaških oblastev. Po komermo-raciji se je množica mimo razšla. LJUBLJANSKA NEDELJA Potekla je mirno, v tihem pričakovanju vesti iz Splita Ljubljana, 14. oktobra. Večno, ua souiina, kakor vsi zadnji dnevi, je današnja krasna jesenska nedelja vabila v prirodo. šli so Ljubljančani na izlete. ali zvečer so bili zgodaj doma. Dopoldanska promenada je bila živa, a še živahnejše je bilo zvečer. Ne vemo, kdo trosi po Ljubljani različne izrodne fantazije, da je ljudstvo ob večerih tako razgibano. A tudi to se bo dognalo. V ostalem je nedelja minila v najlepšem redu. žalna svečanost Narodne odbrane V Kazini se je ob 10. dopoldne na intimno slovesen način oddolžila spominu na viteškega kralja tudi Narodna odbrana. Okna dvorane ZKD, v kateri se je vršila komemoracija, so bila s pobožno diskretnostjo zastrta, čelna stena je bila pregrnje-na s črnim, pod sliko pokojnega kralja je gorela mrtvaška lučka. Na vsem občinstvu, ki je napolnilo dvorano, je vidno ležala težka tegoba, ki je v teh usodnih dneh zajela narod. Spominsko besedo je govoril predsednik izvršnega odbora NO odvetnik dr. Cepuder. Viteški naš kralj Aleksander I. Zedinitelj je mrtev — tako je izvajal — in naši sovražniki se vesele. Mi pa se strtih src sklanjamo nad krsto in na dnu duše vsmo, da naš veliki kralj živi v naši državi in v svojem narodu in da živi pred vsem v svojem mladem nasledniku, Nj. Vel. kralju Petru n., ki ga je pravkar ves narod s tiho, iskreno slovesnostjo sprejel. Sprejeli smo novega vladarja, kakor da nam je veliki pokojnik v svojem sinu poslal inkarna-cijo svojega duha, in videli smo, da že danes gore v očeh mladega kralja vse iskre, ki so netile njegovega velikega očeta v bojih za osvobojenje. Ko je srbski del na. šega naroda dosegel prvi drobec svobode, sta se v vodstvu srbskega naroda pojavili dve mentaliteti: ena kompromisna Obre-novičev, druga brezkompromisna, borbena ir. zmagovita — Karadjordjevičev. Ta je ustrezala tradiciji, bistvu naroda in je zato tudi prav po žrtvah pokojnega viteškega kralja ustvarila iz male Srbije veliko Ju-goslaivjo. Ta miselnost živi v nas vseh in zato v vsej svoji veliki žalosti ne jočemo, temveč samo prisegamo zvestobo Njemu, ki nadaljuje duha velikega viteškega kralja. Slava viteškemu kralju Aleksandru I.! Naj živi kralj Peter IT Narodno delavstvo se kla~ n]a vzornemu vladarju Dopoldne olj 10. se je vršila žalna komemoracija Narodne strokovne zveze. V dvorani OUZD se je zbralo polno nacionalnega delavstva, '/čina v črnih oblekah in s črnimi kravatami V dvorani so gorele vse luč', ki so bile zastrte z žalno ko-preno. V ospredje pred predsedniško mizo sta se postavila praporščaka s starim in novim praporom, ki ga je lani poklonil organizaciji pokojni viteški kralj Zedinitelj Ko so b li vsi zbrani, je novzel besedo predsednik g. Juvan. V dolgem, skrbno in lepo izdelanem govoru je očrtal /ik blagopokojnega kralja tako živo in prepričevalno, da so ga navzoči poslušali z napeto pozornostjo. Trpko je zlasti po-vdaril: »Kaj je bil kralj Aleksander nam in vsemu svetu, vidimo šele sedaj, ko ga ni več med živimi. Ostala pa nam je njegova oporoka, ostale so tudi armade zvestih državljanov. Od tragedije na Kosovel ni bilo tužnejšega trenutka za nas in Jugoslavijo!« Po končanem govoru se je delavstvo mimo razšlo. Žalna seja našega učiteljstva Jugoslovensko učiteljsko udruženje — sekcija za dravsko banovino je opravila v soboto 13. L m. ob 19. uri žalno sejo za blagopokojnim vladarjem kraljem Aleksandrom I. Uediniteljem. Sejo, ki so se je v globoki žalosti udeležili vsi člani vodstva sekcije, je vodila podpredsednica gospa Franja Završanova. V žalnem govoru je orisala veličino dela in žrtev, ki so sta jih terjala od blagopokojnega vladarja skrb in ljubezen do naroda in države, ki jo je ustvaril, čuval in umrl zanjo. Učiteljstvo je gledalo v pokojnem kralju svojega največjega vzornika, buditelja in vodnika. Večkrat je sam jasno pokazal, da so učitelji graditelji narodove duše, njegove nacionalne zavesti in kulture. Njim je izročil mladino, v katero je stavil vse svoje upe, od katere je pričakoval, da bo v polni meri vredna žrtev, ki jih je On doprinesel zanje. Silna bol domuje v naših srcih zaradi tragične smrti Velikega, kralja in največjega pobornika narodne prosvete, napredka države in miru med narodi. V neizmerni nesreči, ki je zadela narod in državo, bomo učitelji naj-zvestejši izvrševalci Njegove oporoke in se bomo s podvojeno ljubeznijo oklenili svo. jega vzvišenega, težavnega poklica ter se še tesneje strnili v ljubezni in naporu za blagor in srečo Jugoslavije. žalna seja je bila zaključena z vzkliki: »Slava«! in s svečano zaobljubo zvestobe kralju Petru H. Odposlane so bile sožalne brzojavke Nj. Vel. kralju Petru II., Nj. Vel. kraljici Mariji, Nj. Vis. knezu Pavlu in g. predsedniku vlade. Dan narodne žalosti v radiu Kakor vsi zadnji dnevi, je bila zlasti še današnja nedelja v radiu posvečena spominu in delu blagopokojnega viteškega kralja Aleksandra I. Zediniteija. Bolj kakor kdaj prej, so ljudje ostali doma ali pa poslušali povsod tam v javnih lokalih in drugod, kjer so nameščeni zvočniki. 2e rano zjutraj je radio Ljubljana prenašal veličasten sprejem in prenos zemskih ostankov našega vladarja z morja na kopno. Prenos, ki ga je poslušalo na tisoče ljudi, je šel preko Zagreba m je trajal od 6. zjutraj do pol 10., nato je bil pa prekinjen, ker je stopil pred mikrofon g. škof dr. Grego-rij Rožman. V svojem polurnem govoru je g. škof uvodoma poudarjal, da je danes žegnanska nedelja. Običajno je druga leta ob takih nedeljah živahno in veselo, a letos pritrkavajo zvonovi turobno in žalost je objela ves na- rod. Zločin moramo tudi obsojati z verskega stališča, saj pravi božja zapoved: Ne ubijaj! V tej zapovedi je zapopadeno, da ne smeš ubiti samega sebe, še manj pa drugega. Četrta božja zapoved se pa glasi: Spoštuj očeta in mater! Ona vsebuje tudi zahtevo, da je treba spoštovati vse posvetne oblasti. Zato je gnusni umor vladarja tudi umor lastnega očeta. Saj je bil blagopokojni viteški kralj Aleksander L Zedinitelj svoji državi pravi oče. G. škof je končal tako-le: Prosimo Boga, da da duši pokojnega kralja Aleksandra večni mir in pokoj, Jugoslaviji pa lepo, svetlo m slavno bodočnost! Ob 11. je predaval v radiu naš uredniški tovariš pravnik dr. Stanko Jug, ki je v zanosnem govoru očrt al državniško in politično delovanje pokojnega Viteškega kralja Aleksandra I. Zediniteija in tolmačil velike koristi, ki jih je imel narod pod njegovim umnim vodstvom. Zlasti tudi njegov govor so po mestu pred zvočniki poslušale skupine Ljubljančanov. Zvečer je postaja spet oddajala nekatere važnejše momente prevoza kraljevega trupla. O Nj. Vel. kralju je predaval nato publicist Vladimir Regally, a pozneje Je pela Glasbena Matica turobne Gallusove pečmi, ki sta jih od 20.30 dalje prenašali tudi postaji Zagreb in Beograd. Sočani v senci kralja Matjaža Soča-matica je imela svojo komemocacijo za Nj. Vel. viteškim kraljem Aleksandrom I. Zediniteljem sinoči ob 20. v črno okrašeni dvorani pri Levu ob obilni udeležbi svojega članstva. Luči so žalostno brlele okrog Njegove slike. V skrivnostnem mraku se je tolažilo v svoji veliki bolesti nad 350 Sočanov m poslušali so s solznimi očmi globoko zamišljeni govor svojega predsednika župana dr. Puca. Skmšene so najde klenih nacionalistov, a ne polaišča se jih obup, dasi vedo v teh hipih tusžnega spozna&ja, da je sedaj po Njegovi mučeniško preliti krvi se bolj daleč Aleluja naše sladke maiterne besede poteptan h in ponižanih tam, kjer so bili nekdaj doma srečni in zadovoljni na svojih rodnih tleh. Blagopokojni naš kralj Maitjaž je bil v srcih vseh zbranih žalovateljev tako velik junak, da jim je s svojimi življenjskimi deli približal odrešenje obljubljene dežele. Svetla luč z vzhoda je ugasnila, a njena blagodejna gorkota se še hrani v tem nacionalnem udruženjai in njena svetloba je razsvetila vsa srca v svobodni Jugoslaviji, da bodo stalno gledala in dan za dnem ponavljala sveto oporoko nesmrtnega Vzornika: »Čuvajte Jugoslavijo...!« In tihi veter bo odnašal to tiho šepetanje daleč tja proti zapadu po njihov rodni zemlji do planinskega raja, do devinske skale ob sinjem Jadranu, do basovskih mučen iskih gomil nad trgovskim Trstom in do krvavega Gortanovega Kamenjeka. Svečana je bila minuta grobnega molka in iskrene mol;tve ob brleči luči za Njega, ki so mu s solznimi očmi vzklikali: Slava. l!... V razsvetljeni dvorana je vsa srca vžgal be: Zvrti kraljevič Marko! Živel naš mladi krepostni kralj Peter U. Žalostne duše so se dvignile v hrepenenju in skrivnostnem Šepetanju: »O sinko, bodi srečnejši kakor Tvoj oče, a drugače mu bodi enak!« Stopnjujte se po viteških stopnjah sladke besede naše narodne povestnice: Ded— Sm—Vnuk! Potmozite se vse vrline teh klenih značajev! Ti, o Kralj, izhajaš iz Deda Junaka in Očeta Heroja, bodi Ti Genij-Duh naše neokrnjene domovine Jugoslavije. Dvornemu maršala tu je žalni zbor Soča-nor poslal brzojavko: »Nacionalno udruženje Soča-anaitka v Ljubljani plaka ob tragični amrti Nj. Ved. Viteškega kralja Zediniteija ter prisega večno zvestobo Nj. VeL Petru IL, da bo izvajalo do poslednje kaplje svoje krvi najpopolnejše narodno edinstvo verno delu in oporoki nepozabnega Vzonrika: »Čuvajte Jugoslavijo!« Obrtništvo dravske banovine pri pogrebu viteškega kralja Združene obrtniške organizac;je so imele dopoldne skupno posvetovanje, kjer so v popolnem soglasju zaključile: Vsaka or-gnizaeij odpošlje po možnosti svoje odposlanstvo Vse delegacije iz dravske banovin« nastopajo pri pogrebu skupno pod vodstvom podpredsednika ZTOI v Ljubljani g. Josipa Rebeka. Obrtništvo dravske banovine pokloni po svojih organ za-cijah kršen srebrn venec s posoetitvijo in spoaminsko knjigo, v kteri so imena vseh obstoječih obrtnih organizacij v banovini. Odhod delegacij je določen na torek z večernim brzim vlakom. Po prijavah sodeč bo pri pogrebu preko 200 obrtnikov iz na-Se banovine. Žalna služba božja v evangeljski cerkvi Dopoldne je bila tudi žalna služba božja za blagopokojnim Nj. VeL kraljem Aleksandrom L v evangeljski cerkvi. Cerkev je bila polna evangeljskih in tudi drugih vernikov. Prisostvovali so odposlanci uradov in Sofakih zavodov ■ podbanom g. dr. Ot-marjem Pirkmajer jem na fiehi in večje število oficirskega zbora. Vsi so prišli v žalnem odnosno z žalnim znakom. Njih dušni pastir je imel nad vse lep govor o pokojnem kralju, njegovih človekoljubnih in miroljubnih vrlinah, obsojajoč gnusni zločin. Na koncu govora je prosil bcrfje-milosti, ki naj spremlja naslednika Nj. Vel. kralja Petra II. na vseh njegovih potih pri njegovem vladanju. Notranjščina božjega hrama je bila odeta v črno. Oltar pietete v Zvezdi Mnogi so, ki jih vodi pot mimo »Zvezde«, in vsakdo nehote obstane in oko se mu upre v paviljon pred kavarno, ki ga je naš velezaslužni kavarnar g. Krapeš v soboto spremenil v majhen cvetlični gaj, v lep, pietete poln intimen oltarček, v katerem stoji na sredi slika našega Viteškega kralja Aleksandra I. Zediniteija, ovita z žalno kopre-no, pred njo pa gorita dve debeli sveči, a ob strani sta postavljeni na dveh stebrih krasni vazi, polni živordečih nageljnov. Ves paviljon je črno drapi-ran, s tankim prozornim črnim pajčo-lanom so zastrte tudi žarnice, ki gore na stropu in spredaj, a kraljeva slika sama stoji med samim zelenjem, otožnimi palmami, na vsaki strani pa po ena mogočna aloja, a spodaj na tleh je postavljenih 6 medeninastih posod, ki v njih dehte krvavordeče dalije, posebej pa sta še postavljeni dve vrsti ivk. Spredaj v vetru žalostno plapolata dve črni zastavi, a nad paviljonom je pomembni napis, kraljeve zadnje besede, slavni memento* >Cuvajte mi Jugoslavijo 1 Aleksander.« Tisoči Ljubljančanov gredo tod mimo. In pristopijo k oltarčku. Tako se bolestno poklanjajo spominu Njega, ki je mrtev in vendar nesmrten med nami. Slovenska zemlja na kraljevem grobu Nova sporočila odbora za pogrebne svečanosti železniška direkcija obvešča, da bo vozil v ponedeljek zjutraj tudi z Zidanega mosta proti Mariboru posebni vlak, na katerega bo imel prikfljuček posebni vlak Zagreb — Ljubljana Ln ki bo prispel v Maribor okrog 7., ako bo zanj vsaj 200 potnikov. Društva, ki imajo društvene zastave, morejo poslati k pogrebu v Beograd tndi svoje zastave. Zaradi pričakovanega velikega navala naj bi v Beograd ne šla s zastavo več kot dva zastopnika. Na razna vprašanja se pojasnjuje, da se delegacije prijavljajo direktno odbora za pokop v Beogradu, ki mu je tudd javiti, da pride društveno zastopstvo tndi z zastavo. Kraljevski banski upravi odnosno b&no-vinskemu Odboru za žalne svečanosti naj se ne pošiljajo prijave, pač pa je potrebno, kakor je bilo že včeraj javljeno, da aa vse delegacije prijavijo do ponedeljka zvečer telez-iiiki postaji, kjer nameravajo stopiti aa vlak in obenem sporočiti, s katerim vlakom se bedo peljale. člani banovinskega sveta dravske banovine poneso v Beograd In polože na grob blagopokojnega viteškega kralja žaro s slo. vensko zemlje, ki bo nabrana po vseh ere-zlh dravske banovine. Ker je napovedana izredno velika udeležba pri pogrebu, bo brez dvoma preskrba s hrano in prenočiščem v Beograd« zelo otežkočema, zato naj udeleženci vnamejo s seboj najnnnejša jedila in odeje. Opaža se, da se v teh dneh, ko je povpraševanje po predmetih, ki so v zvezi s narodno žalostjo, zelo veliko, po nekaterih trgovinah s takimi predmeti zahtevajo pretirane cene. Kralj, banska oprava je zato izdala stroge odredbe, da se vsako izkoriščanje prepreči ia da se izkoriščevalci kaznujejo. Prebivalstvo se vabi, da vse primere izkoriščanja prijavi upravi policije. Smrt pod gredjo smrt družinskega očeta, ki ga je ubila misijska gred Skofja Loka, 14. oktobra. »jtini sprevod, kakršnega Železniki že .olgo niso videli, se je pomikal včeraj popoldne na domače pokopališče. K večnemu počitku so polagali pismonošo Gojo Franceta, ki je našel dva dni prej v Egrovi elektrarni strašno smrt. O nesreči, ki je globoko pretresla vse domačine in se z bliskovito naglico razširila prav do Škofje Loke, izvemo naslednje podrobnosti: V četetek, nekoliko pred poldnem je stopil Goja v strojniški oddelek elektrarne, odkoder pa se ni več vrnil živ. ženi, ki je pripravljala kosilo, se je dozdevalo čudno, da moža tako dolgo ni, pa je šla zato Gojo klicat v elektrarno. Cim je prestopila prag, se ji je nudil grozen prizor. Vsega v krvi in že mrtvega je videla ležati poleg trana-misijske gredi... Vsaka pomoč je bila izključena. Domnevajo, da se je sklonil Goja preko jermen ja, ki ga je potegnilo iznenada do gredi. Ker ni bilo nikogar, ki bi bil Goji pomagal in kolesje ustavil, je pograbila trans-misija najprej Gojev suknjič, nato telovnik in slednjič še njega samega ter ga zasukala okoli svoje osi. Pri zasuku je treščil nesrečnež z glavo ob betonska tla m je smrt nastopila takoj. Tragična smrt Se povečuje dejstvo, da je bil Goja vprav na tem, da prosi za upokojitev, kajti imel je že 38 let neprekinjene državne službe. Bil je človek, ki ga je imelo vse od sile rado. Vedno nasmejan, vedre volje in do konca tovariški je bil priljubljen na vseh službenih krajih. Bil je na Bledu, v Tržiču, do letošnje pomladi v škofji Loki, sedaj pa v Železnikih na daljšem dopustu. Kljub svojim 62 letom je bil še trden kakor hrast, da je posekal marsikaterega mlajšega tovariša. Zapušča ženo in štiri deloma nepreskrbljene otroke. Običajno je opravljal službo gorskega pismonoše in je bil znan po najoddaljeneqših gorskih naseljih. Bil je tudi dvakrat odlikovan. Kakršno življenje, tak tudi pogreb, škofjeloški poštni uslužbenci so poklonili svojemu nepozabnemu tovarišu krasen venec rož in ga spremili na njegovi poslednji poti, iz Ljubljane je prispela deputacija od organizacije poštnih uslužbencev, ostalega prebivalstva je bilo pa toliko, da je bil pogrebni sprevod naravnost ganljiv. Po lepem žalnem govoru se je poslovila množica od človeka, ki v vsem svojem življenju ni napravil nikomur nič zlega in je bil vzor delovnega očeta, moža-poštenjaka. Bodi mu ohranjen najčastnejši spomin, preostalim naše najiskrenejše sožalje! Žalna seja JNS v Celju Celje, 14. oktobra. V soboto od 17.30 je bila v žalno okrašeni sejni dvorani na mestnem poglavarstvu v Celju žalna seja eksekutive sreske organizacije ter občinskih organizacij JNS za mesto Celje in Celje okolico. Sejna dvorana je bila nabito polna. Predsednik sreske in mestne organizacije JNS g- dr. Erneet Kalan je v globoko zasnovanem govoru orisal izredno plodonosno delo pokojnega vladarja kot izrednega človeka ter sijajnega vojaka in državnika in njegove ogromne zasluge za narod, državo in pomirjenje sveta. Predsednik je izrazil nepopisno bolest, ki je navdala ves narod ob izgubi blagopokojnega vladarja. Ob zaključku so vsi navzočni s solzami v očeh počastili spomin velikega pokojnika s klici: »Slava!« V isti dvorani je bila ob 18.30 žalna seja vseh nacionalnih, kulturnih, huma nitarnih in strokovnih organizacij iz Celja in okolice. Zastopniki so napolnili dvorano do zadnjega kotička, mnogi pa so morali stati pred vrati. Predsednik mestne občine g. dr. Goričan je opi sal življenje, neumorno delo in ogrom ne zasluge pokojnega vladarja za ju- goslovenski narod in za svetovni mir. Navzočni so počastili spomin pokojnega kralja s trikratnim klicem >Slaval«, novemu kralju Nj. Vel. Petru II. pa so vzkliknili trikrat: »Živel!« Upravni in nadzorni odbor SK Celja bo ime* žalno sejo danes, v ponedeljek, ob 20- v sejni dvorani na mestnem poglavarstvu v Celju, ne pa v klubovem lokalu >Pri angelu«, kakor je bilo najprej določeno. Udruženje tobačnih trafikantov Z žalne seje vojnih invalidov sta bili odposlani brzojavki: »Maršalatu dvora v Beogradu. Globoko žalujoč za svojim vzvišenim zaščitnikom in dobrotnikom blagopokojnim kraljem Aleksandrom I. izražM oblastni odbor Udruženja vojnih invalidov v Ljubljani, zbran na svoji žalni seji IL oktobra v imenu vseh vojnih žrtev v dravski banovini neomajno zvestobo in vdanost Nj. VeL kralju Petru II. in vsemu visokemu kraljevskemu domu.« — G. banu dr. Marušiču pa: »Ob kruti, nenadomestljiv izgubi najboljšega vladarja, našega najvišjega zaščitn:ka in očeta se klanjamo v globoki žalosti njegovemu duhu. Novemu kralju Nj. Vel Petru II. prisegalo zvestobo. V imenu vseh vojnih žrtev dravske banovine oblastni odbor Udruženja vojnih invalidov v Ljubljani. Janko J. Srimšek: Mimogrede Vagoni so zacvilili Presunljivo za« vriščali v oseh in vzmeteh. Kratek su« nek. Vrgel sem časopis na klop in snel površnik. Zrinil sem s potniki iz nabito polnega kupeja. Ven..Na peron. Pred postajo. »Pa —? Sedaj —? »Ah — Da!« Brez misli sem obrnil v kostanjev drevored. Počasi. Brez volje. Kakor v sanjah. Kakor izgubljen. Kostanji so cveteli Rožnat sneg je naletaval izpod zelenega drevesnega oboka. Ob stra« neh — na levi in desni — na okroglih gredicah so se smehljale potočnice s plavimi očmi. — Žarele ognjene čase tulipanov. — Blestele bele, žolto ob* robljene narcise — »Kam? Po kaj sem prišel? Česa iščem tod? Koga? — Bedak!« Med prvimi hišami je s svetlimi okni vabila kavarna. Vstopil sem. Se« del v meh!:e blazine kraj okna. Zgodaj dopoldne. Komaj pol dese« tih. Lokal prazen in pust. Kakor blato na razvoženem poljskem kolovozu. »Črno!« Natakar je postregel. Leno. S trud« nimi nogami. Z zaspanimi kretnjami. Prinesel je goro starih revij. »Papirja in ovoj prosim! — Dečka pokličite!« »Takoj, gospod!« Troje nervoznih vrstic je iz peresa zdrsnilo na papir. Pikolo je čakal. Mencal pred menoj uslužno z dlanjo ob dlan. Položil sem srebrn desetak na mramorno ploščo. »Osebi —« sem pokazal na naslov — »v roke! Nikomur drugemu! Če bi je ne bilo doma, vrni! In drži jezik za zobmi! Danes in jutri! In zmiraj!« »Sluga, gospod!« Fantič je vzel de« nar in pismo. Zbežal skozi vrata — Pet minut — Deset — Večnost — »Natakar! Še črno!« Pobič je pribezljal mimo okna. »Opravil?« »Sem, gospod! Izvolite!« Pogledal sem rokopis. »Dobro, mali! Še to vzemi! Za riga* rete!« »Hvala, gospod! Molčal bom!« Na rumenkastem papirju je plesalo devet besedi: »Popoldne ob dveh. V parku. Če se bova spoznala —« • »Pred dvajsetimi leti?« »Da! Pred dvakrat desetimi leti, go» spa Manica —« »Jesen je bila. Ajdova njiva je cve« j tela in dišala po medu —« I »Dišala in cvetela — Ajdova njiva — Da! Tam na brežancu — Za Zapča* mi — Ali čebelic ni bilo na njej, kot so jih v jesenske dni polni roji na oza« rah pod Ragovim logom. Zgrešeni so« vražni šrapneli so od časa do časa za« vršali nad ono ajdo. Razleteli so se. In njihovi izstrelki so nas iskali, da bi nam upihnili lučko življenja.« »Od ondot je bilo tvoje prvo pismo. Celo tam nisi pozabil na me!« »Nisem! Sredi onih grozot — v onem semnju — v oni osamljenosti sem šele prav spoznal, kaj si mi bila —« »Fant moj ubogi —« Bogat sem bil — Bogat s teboj in v tebi — Manica —« »Rogov log — Nad zeleno vodo — Tam si napisal tisto povest o mestnih gospodičnah in študentovskih gospo« dinjah — Če jo hranim, veš — In ka« dar se me polasti žalost za daljnimi dnevi, jo poiščem med skritimi stvar« mi —« »Res — povest! Pesem o kontesi Ol« gi — Pesem o ljubezni, gospa Manica, ki ji nikoli ni bilo izpolnitve in je ni* koli ne bo —« »Pesem o kontesi Olgi —« »O niej! In za njol Ljubljeno in iz» brano! Nikoli in nikdar doseženo —« »Nosi mi povedal in razložil, kdaj in zakaj si me krstil za konteso Olgo —« »Dva sva bila — Iz ene vasi — Na počitnicah — V jasni poletni noči sva hodila pod grajskimi razvalinami in sa« niarila o starih časih. O časih, ko je mlad vitez z lancpreškega gradu priha« jal vsak večer vasovat pod okno h kontesi Olgi, ki je mlada in lepa sa« mevala na naši graščinL »Stavim,« je rekel Joža. »če bi jo zdajle poklicala — konteso Olgo — bi se prikazala na oknu —« »Bi,« sem potrdil in sem se domislil tebe, lepe in mlade, in sem te tisto noč krstil za konteso Olgo -—« »Se spominjaš? — V Celovcu — V kavarni —« »Lerch —« »Da! — Zakaj nisi odnrl ust? Kar molčal si — In vendar —« »Vem! Razumem! Vse si mi por-iala takrat — Na svojo malo. dlan si položila samo sebe in si rekla: »Vzemi!« »Kaj si mi odgovoril?« »Da ne potrebujem ničesar!« »Drugače si povedal — Takole — dobesedno — si dejal: »Sleherni vojak danes nekaj potrebuje, jaz —« sd se s kazalcem dotaknil lastnih prsi —, ne potrebujem ničesar!« — Žaljivka je bi« la to! Verjameš?« »Zlobe in hudobije tedaj ni bilo ▼ mojem srcu! — Morda komaj grenka kapljica resnice —« »Neštetokrat sem ubigala, če je bflo resnično, kar si mi pripovedoval —« »O čolnu? O ribiču in hlačah?« »Da!« »Prisegam, da se je tako zgodilo — Celo popoldne si naju vozila po reki. In s Francetom sva bila simoračka do božje milosti. On, France, niti noga« vie ni zmogel za v čevlje. Kar na boso jih je nosil obute. Pri veslaniu so mu hlače bežale pod kolena. Ali zastonj si je prizadeval, kako bi skril in zatajil gole gležnje. Jaz, vidiš, sem bil sreč« nejši. Moje hlače so bile preluknjane na zadnji plati. Zato sem se pri ukr* canju in izkrcanju obračal tako. da ti ne bi pokazal hrbta — Pa sva potem, ko si naju za bolnišnico izložila na travnik, vendarle odhitela na stanova« nje, odnesla moje nedeljske hlače k starinarju in jih prodala za trideset krajcirjev. Z izkupičkom sva plačala ribiču čolnino —« »Otroka —J« »Motiš se! Fanta in pol! Kavali^-V »Kje je France sedaj?« »Ne vem. Svet je velik —« »Ti?« »Takole — tVidiš — Dobro — Samo Z raketami v stratosfero Napoveduje se nov preobrat v meteorološki vedi Pred leti so odkrili teoretično možnost, da bi se rakete lahko z ogromno brzino dvignile v nezaslišane višine ali pa igraje opravile velikanske razdaJje. Po tem odkritju se je začel razvoj, ki spominja do neke mere na razvoj letalstva kakšno desetletje pred svetovno vojno. Toda vse na-de, ki ao jih postavljali v raketna vozila, so se končale z velikim razočaranjem, zadnji dve leti smo že prav malo čitali o raznih eksperimentatorjih, ki še niso vr?li pu-fike v koruzo in skušajo svoje velike načrte pretvoriti v dejanje. Eden najbolj znanih med njimi je ameriški profesor Goddard. prav za prav počet-nik vseh stremljenj, da bi se rakete uvedle v prakso. 20 let že defla nad tem problemom, zadnji dve leti pa je na tihem izvršil veli-! ke priprave. Prihodnje leto hoče že spo-• mladi v stratosfero do ozonovih in heavi-; sideskih plasti poslati raKjte novega tipa. i Je trdno prepričan, da bo dosegel svoj smoter in z njim cel štab njegovih sodelavcev, ld so dve leti v laboratorijih Clarkovega vseučilišča delali na tehničuih podrobnostih njegovega načrta. Da je v Goddardovem delu nekaj stvarnega, bi kazalo že to, da je dobil bogate podpore največjih ameriških znanstvenih ustanov. Znal jim je dopovedati, da je raketa edini tehnični pripomoček, ki lahko doseže večje višine nego letalo ali balon. Kakor znano, so Rusi s svojim drugim ponesrečenim stratostratom dosegli višino 22 km, registrirni baloni brez posadke pa so bili že 30 do 37 km visoko. Navzlic vsem poskusom niso mogli višje, zato so nam ozračne plasti nad to višino popolnoma neznane, o njih naravi moremo izražati le domneve. Učenjaki menijo, da so v višini kakšnih 40 km ozonove plasti, v višini 80 do 100 km pa tako zvane heavisideske in Appletonove plasti, ki odbijajo brezžične valove, kar baš omogoča brezžični promet na naši zemlji. Njih prava narava nam ni znana. Zato utegne biti 1. 1935., če se God-dardovi načrti uresničijo, prava preobratuo točka v zgodovini meteorologije, kajti God-dardove rakete bodo imele s seboj zelo občutljive merilne instrumente, ki se bodo z najvišje višine na padalih vrnili proti zemlji. Resnici na ljubo pa moramo povedati, da je večina učenjakov napram God. dardovim očrtom za zdai še zelo skeptična. Pogumna rešiteljica Raj je primerilo min. preds. Macdonaldu na nie-»ovem zadnjem potovanju Nj. Vel k19$ k kraflfca pri od&ritju spomenika Nj. Vel. kralju Petru Velikemu Osvobodite)! t Ine 1. avgusta 1926 v Kranju Dogodki po širnem svetu Iz Londona v Melbourne Ameriška letalca Turner in Pangborn se bosta tudi udeležila velikih zračnih tekem na progi London—Avstralija, ld se prično 20. fc. ro. Poleg letalcev stoji radio- telegrafist N i c h o 1 s Snubitveni običaji Sraatka, ovca, kamenčki, čopič za puder, pogača iz buč in pogača z novcem Vsako ljudstvo ima svoje zanimvve običaje v zadevah ljubezni in snutbiitve. Na Holandskem se srnah tev izvrši na zelo diskreten način. Mošlci potrka na vrata svoje izrvoljeaike, tudi če ga ta ne pozna, iin pro-s; ognja za svojo smotiko. Dekle si s ©daj lahko misli, da je fant vanjo zafljubljen, njeni starši pa dobe priiilko, da se malo in-form rajo o mladeniču. Igra se ponovi v drug1;« in če fant družini ugaja, ga tretjič pozovejo, naj stopi kar v hišo. Ko je tam pokadil svojo smotiko, se pojavi dekle z dTuigfo. ki mu jo saima prižge. Sedaj zaprosi snubač lahko za njeno roko. V nekaterih ita.^jansdch krajih se zakon uvede z nekakšno skrivaino igro. V Vacriiju se poda do n. pr. vsi sorodniki že- nina na dan poro(ke proti hiši nevesrte in povsod vprašujejo, da-1* ni nihče videl izgubljene ovce. Povsod jim to vprašanje zanikajo in talko tudi pred zaprto hišo, v kateri nevesta stainuje. Ž en in ova stranka pa prične tu razsajati, češ da bodo vrata podrli, če jim ne povedo resnice, kajti zvedeli so, da je :zgubljena ovčica baš tu notri. Z aken ženinu in njegovim živahno ugovarjajo, dokler si ženin ne poišče končno lestve, se splazi po njej skozi okno v hišo in odpre duri od znotraj. Vsa njegova dražba plane tedaj krče v hšo in prične iskati ovčico. Ko jo ženin končno najde, jo zgrabi za roko in odvede v kuhinjo, kjčr že čaka obložena miza, potem ko so še zaplesali starodaven ples s pogačami. Sardinsflci pastir, ki hoče nekemu deikle-tu zpovedati ljubezen, ima pone/kod še navado, da ji ob primernih prilikah meče kamenčke. Če mru kamenček na isti način vrne, je to znak, da ji je po volji. Toda do poroke je še daleč. Po svojih starših aii prijatelj h zaprosi za njeno roko in če je dobil privolitev, se potk z družbo prijateljev na konjih do njenega doma. Po pot: streljajo in »nasprotna stranka« isto tako odgovarja. Pred zaročemkino hišo se možje postavijo v vrsto in poseben snu-bač stop' naprej, da ponovi snubitev. Odgovarja mu mozaik tz zaročerikinega sorodstva, dvogovor je kaj dramatičen, v njem primerjajo dekle z rožo, odo/kom in zastavo, fanta pa z Hi jo, golobom m mladim bikom Po dolgem govorjenju in prerekanju privedeta dve ženi končno dekle, ki stop' mladenič k nji in jo prvič poljubi. V južni Španiji pošiljajo znamenite »tobačne delavke« svojemu izvoljencu čopič za puder. Če ga ima pri naslednji biiko-borbi na klobuku, pomeni to, da mu dekle ugaja im kmalu potem si poiščeta priliko za še nežnejše darove. Andaluzijsko kmečko dekle pošlje možu, ki ji je všeč, pogačo iz buč. Če jo ta poje, je znamenje, da nima ničesar proti zaroki, če jo vme, mor-ra poskusiti dekle svojo kui narično spretnost pač drugod Tudi v nekih del h Češkoslovaške igra pogača vel'iiko vlogo. Nc ben mladi mož ne bi tu dvoril kaikSnemu dekletu, če ga ni prej opogumila s tem, da mu je poslala pogačo z novcem, če to pogačo sne, se je zvezal za vse življenje, kakor s prisego in če kdo izmed obeh potem drugemu zvestobo preJomi, ga hudo kaznujejo. Ponekod na Madžarskem majo ženske pravico prisostvovati kazni verolom-nega ljubimca »n same označujejo del telesa. po katerem naj ga pretepe jo. Najlažje se snubitev izvrši poč med Kabili. Mlado kabilsko dekle pokaže možu, ki je vrgel oko nanjo, svoj prstanek za zakon enostavno s tem, da srtopi pred njegovo hišo in si odpne pas. Pri hripi, bronhitisu, vnetju mandljev, pljučnem katarju, zasluzenosti nosu, sapnika, požiralnika in jabolka, obolenjih oči in ušes, skrbimo za to, da često očistimo temeljito želodec in črevo z uporabo naravne »Franz Josefove« grenčice. Znameniti strokovnjaki za nego zdravja svedočijo, da »Franz Josefova« voda dobro služi tudi pri šenu in drugih mrzličnih nalezljivih boleznih. »Franz Josefova« grenčica se dobi v vseh lekarnah, drogerijah in špecerijskih trgovinah. Ko je angleška vojna ladja »Soarborough« z Macdonaldom in njegovo hčerjo plula ob kanadsk obali, se je morala v višini Labradorja zaradi silnega viharja zateči v neki zaJ vček. To tem bolj, ker je ob la-bradorekih obalah polno najnevarnejših čeri. Ladja je bila zasidrana komaj pol ure, ko se ji je začela bližati lahka motorka, ki so se siiln: vati o vi z njo kar poigravali. Vendar je dospela do boka »Scarborougha« in s tem v zavetje. Častn ki in mornarji, ki »o menili, da more samo zelo krepak in spreten mož v takšnem vremenu voziti s talko majhno ladjico, so se silno začudil2, ko so videli, da je v njej ženska v kroju prostovoljnih bolniških sester. Po lestv ci je splezala na krov in ne da bi angleškega premiera n:fi pogledala, je zahtevala kapitana. Ta je prišel, se mu precej gospodovalno predstavila kot miss Marv Corne-Ikisova in mu velela, naj bi takoj poslal ladijskega kirurga z njo, češ da ima nedaleč od tod nekega težko bolnega ribiča, ki ga je treba nujno operirati. \'ajbl;žji kirurg je v ostalem stotine kilometrov daleč, tako da bi gotovo dospel prepozno. Takoj so spust li barkaso, v katero so stopili sestra, kirurg in njegov asistent. Štiri milje je b:lo do misionske postaje, v kateri je ležal bolni ribič ;n kirurg je spoznal, da *je bil res že skrajni čas. Hitro ga je dal prepeljati na vojno ladjo, kjer mu je na ladijski operaejski mizi odstrani! vel ko zločesto oteklino. Uro pozneje so moža odpeljali že na kopno. Med tem pa je sestra Corneiiuisova v oficirski men-zi pri/povedovafla, kako je prišla do svoje odločitve in je v zadreg: sprejela čestitke vseh navzočih in tudi ministrskega predsed- i nika za svoj pogum. Teden dni pozneje je brzojavila ladijskemu kirurgu, da je operirani rbič že izven vsake nevarnosti. Ko je Macdonald zvedel za to brzojavko, ji je brezž čno sporočil sledeče: »Duh in značaj Florence N i ghtin gadove (orvoborjtelince Rdečega križa) še živi.* Zakaj ima Kitajka tako majhne noge Postanek šej in običajev se v ljudski veri pogosto temeljuje legendarno, zlasti če ni prave zgodovinske opore. Tako se naslanja tudi znani kitajski običaj, da si ženske zmanjšujejo in krčijo noge, na li. sičji mitos, ki je na Kitajskem tako razširjen. Lisica predstavlja kot prebivalka v votlinah in jamah princip teme. Ljudje so lahko obsedeni od lisičjega demona in lisice se lahko spremene v človeka. — Na to vero se naslanja bajka, da je bila ena izmed žena cesarja Cau iz dinastije šang, lisica, ki je očarala cesarja s svojo lepoto, potem ko se je bila izpremenila v žensko. Ker pa lisica ne more hkrati izpremeni ti svojih šap, je lisičja ženska Tat-kie ovila svoje drobne noge s svilenim ovojem, da jih je skrila. Ker je bilo to nekaj povsem novega, so ostale cesarjeve žene menile, da daje cesar zaradi te nove mode prednost tej ženi. Zaradi tega so si še one začele stiskati in manjšati noge, dasi jih je močno bolelo. Mimo tega so prim orale tudi svoje hčere in druge ženske, da so ravnale po njih zgledu. Ko je cesar umrl, je bila ta šega že tako razširjena, da je niso mogli več odpraviti Poštni urad na kolesih V Parizu so pred dnevi otvorili razstavo avtomobilov. Med njene posebnosti spada ta to, da Ima razstava svoj posebni poštni urad v avtomobilskem vc a Ne, ne bo vojne • 4 Okanimo se vendar praznih cene v teh tožnih dneh! Ljubljana, 13. oktobra Poleg iskrenega, globoko d oživljenega žalovanja, ki je prevzelo ves narod ob dejstvu kraljeve smrti, je še neko drugo čuvstvo vstalo v srcih preprostejših in malodušnih ljudi: strah pred posledicami zločina v Marseilleu, ki jih nihče ni mogel pretehtati in preračunati, a ki so v slepih slutnjah zavzemale zmerom hujše dimenzije. Strah ima velike oči, pravijo, a še vse večje oči ima paničen strah, ki se ob veliki nacionalni nesreči, kakršna je z umorom velikega kralja zadela Jugoslavijo, nujno poloti množic. Iz tega strahu se je porodila kopa majhnih, smešnih, a senzacionalnih čenč, ki so si jih ljudje pričeli šepetati med seboj in M se na tihem vzdržujejo, čeprav jih je že zdavnaj demantiral sam tok stvari. Prvo, česar se je spomnil slepi ljudski nagon, je bilo: vojna! Vojne se zmerom ženske bolj bojijo kakor možje, ki so po nji najbolj neposredno prizadeti, in tako so tudi glas o tej vojni, ki da bo izbruhnila vsak čas, razširile pred vsem ženske. Povsem točno so dognale in izračunale: jutri ali najkasneje pojutrišnjem bo razglašena splošna mobilizacija, vsi letniki od 1915 pa do sive starosti bodo klicani pod orožje. Vsa ljubljanska gar-nizija je že odšla na fronto. Vsa vojska, kar je je stacionirane v Ljubljani, je imela danes ponoči zbor na športnem igrišču Ilirije in je Uho zapustila Ljubljano. Vse oficirske gospe v Ljubljani jočejo, ker so morali njihovi možje tako fcnenada na bojne poljane — le kar vprašajte jih! Ko je prišel napovedani »jutri« in »pojutrišnjem« in ni bilo mobilizacije in so častniki kakor zmercm prišli kosit domov, je pesniški duh ljudske govorice hitro iznašel novo verzijo: Ne, dokler umorjeni kralj še ni pokopan, ne bo vojne, po pogrebu se pa precej udarimo. Nekateri boljši optimisti pa odlašajo vojno na poznejši Čas: na takrat, ko bo kralj Peter II. kronan. Beležimo te izmišljotine, ki rasejo v preplašenih, malodušnih glavah in se razpredajo okrog preprostih src kakor nerodna, neprijetna pajčevina, in prosimo vse trezne in razumne ljudi, naj vsakomur povedo resnico, kakršna je: da vojne ne bo in je ne sme biti, da mora biti močan narod sposoben tudi mirno prenesti nesrečo, kakršna je umor njegovega kralja, in da vse takšno brezglavo govoričenje zanaša v narod samo ner-voznost in nemir. Materialne, otipljive škode raznašanje teh alarmantnih vesti doslej sicer še ni prizadejalo. Mnogo čez mero skrbnih gospodinj v Ljubljani pa je že na prvi glas o marseilleskem atentatu in v prvi paniki pohitelo v trgovino, da si nabavijo nekaterih dobrot v čim večjih količinah: vrečo najfinejše bele moke, kave najboljše vrste, sladkorja in drugih takšnih reči. Vojna bo, so si zaupno šepetale med seboj, pa se mora človek malo založiti. No, upamo, da te preskrhne žene ne bodo razočarane ne od ene ne od druge strani: vojne, ki se je boje, ne bo, vreča moke, kup kave in sladkorja pa v hiši tudi v mirnem času pride prav. Iz akvaristove torbe O razstavljenih akvarijih in drugo Mnoge obiskovalce ljubljanskega muzeja, ki so si pretakti dvs leti ogledovali razne zgodovinske spomenike na hodnilku prvega nadstropja, so prijetno iznenadili trije zarasli, z ribami, polži, hrošči in pup-ki obljudeni akvariji. Od teh akvarijev sla biila dva večja last kluba akvaristov v Ljubljani, tretji pa last muzeja. Odbor kluba akvaristov je svoječasno popolnoma praviLno sklepal, da je treba s klubovimi akvariji širiiti smisel za vodožitje, im res ne vzbuja nobena stvar tolike želje po posnemanju, kakor lepo zarasel in pestro obljuden akvarij. Zaradi tega jih je po sporazumu z vedno ljubeznivo muzejsko upravo razstavil na javnem mestu. Po letošnji jesenski, razstavi na velesejmu pa odbor kluba, ni vrnil akvarjev muzeju, ker je, bržkone, našel drug kotiček, kjer bodo javnosti dostopni. V muzeju je sedaj samo en akvarij, na katerega opozarjam zlasti zaradi tega, ker so se v njem valasnerije krasno razvije. Široki, sv odrasti, h gladini stremeči dolgi listi teh ljubljenk naših akvarijev lahko vsaikogar prepričajo, da je za bujno rast večine vodnih rastlin zemlja neobhodna. Poleg vailisnerij je vsajena tudi braziljan-sika kabomba in naš rogatec, ki je na prvi pogled podoben rmamcu, samo da so mu tenki. iglasti rogovilasto se deleči listi trdi. Podoba je, da ima rogatec lastnost, pritegniti nase vse drobce zemlje, ki plavajo v vod*i, kajti v akvariju, kjer sem goji! č in kije in polzače, sem moral često očistiti vejice, kjer 90 se nabirali celi klobčiči blata, dočim je bila plast blata na ostalih rastlinah enakomerna in neznatna. Prebivalci akvarije so pa ameriški svetlikavci (Enpomotis gibbosus), klen, ki mu je zakrivljena hrbtenica, Erjavčeva belica z ravno, zelenokovimsto črto nad pobočmico in z velikimi očesi, zelenorumeni lenj (šlajn) z rdečimi očesi in z brikicaimi na ustnih kotičkih. Ker smo ravno govorili o permanentno razstavljenih akvarijih, je želeti, da bi se kmalu uresničila želja ljubiteljev vodožitja in naše mladine s tem, da bi zrasel v tivolskem parku ob promenadi, ki vodi k tivolskem gradu, pivoljon vodožitja. Stroški bi ne bili veliki, investiram denar bi se pa vrnil in obrestoval potom zmerne vstopnine. Tozadevno mi je objasnil dr. Miillesr iz Trsta, k' je upravnik zgradbe z morskimi akvariji, da je zavod vedno aktiven, to pa zaradi nizke vstopnine (1 lira), bi jo pogreša lažje tudi vsak šolar in celo delavec. Najširšim, a tudi najsiromašnejšim plastem ljudstva je torej z niziko vstopnino vstop omogočen, zato se vloženi denar naglo amortizira, poleg tega pa ostane še vedno dovolj za tekoče izdatke in postrežbo. Če bi znašala vstopnina bodočega ljubljanskega paviljona samo dinar, bi bilo vedno dovolj obiskovalcev, pmo-runa«), ki ee obe odlikujeta z izbornim mesom, kateremu je cena vedno precej visoka, a prav posbno pa še jeeetra. ker ee njene ikre podelava.io v kavijar, ki po 6voji i zborni kakovosti prav nič ne zaostaja za znamenitim ruskim kavijarjem. In ravno včeraj eo imeli štirje tukajšnji ribiči srečo, da eo vjeli jesetro, kakor tolike že zdavnaj ne pomnijo ljudje. Ribiči eo lovili pri Adi v bližini Velikega Gradišta. Bilo je že polnoči, pa ni bilo STeče. Mreža je bila večinoma prazna, ali pa je bilo v njej le nekaj drobiža. Ko so po veg neuspelih poizkusih zopet vrgli mre- 1 So, so račutfH, da }e podala nenawtidno težka. Ker je bila mreža etara in eo ee bali, da bi se ne raztrgala, eo jo z največjo previdnostjo vlekli k bregu, ki prav tamkaj ni visok in se zelo položno epušča v vodo. Tako so erečno potegnili mrežo na plitvino in v mreži se je premetavala ogromna jesetra-Da bi jim ne pobegnila, eo ee vsi štirje vrgli nanjo, pa je niso mogli premagati. Morali eo jo ubiti e kamnom, da eo jo nato mogli privleči do čolna in jo spraviti vanj. Na bregu 6o jo potem- naložili na voz in jo pripeljali na ribji trg v Velikem Gradištu. Ker je ob sobotah v Velikem Gradištu tržni dan, eo ribo kmalu prodali in eo imeli z njo zaslužek, da ee jim je trud v resnici izplačal. Jeeetra je merila v dolžino polčetrti meter in je tehtala 201 kg. V ribi je bilo nič mani ko 20 kg iker. torej toliko kavijarja. Ribiči eo prodali ribo za 4000 Din in je tako ta lov vrgel vsakemu po 1000 Din. Sv. Peter je pag zaslužil, da mu prižgejo in ne vsi skupaj ene in morda tiste tanke po pol dinarja, temveč vsak evojo in debelo, pravo >elaveko« svečo Pariško mesto ima pritožno knjigo Ce obiskovalec v francoski prestolnici misli, da so ga kako ociganili ali grdo z njim ravnali, lahko zadnje čase zahteva »pritožno knjigo« kakor v kakem hotelu, in ima precej upravičeno upanje, da bodo vzrok njegove nevolje odstranili. Ta pari. ška pritožna knjiga je novo ustanovljena organizacija »Saisons de Pariš«. Ustanovili so jo hotelirji, trgovci in številne druge osebe. Njen namen je, da postane Pariz iznova mednarodno središče elegance, zabave in duševnega življenja, kakor je bil prej. »Saisons de Pariš« hoče odpraviti in onemogočiti vsak nedostatek, ki tujca lahko pripravi v nevoljo, pa naj bo potem neupravičen hotelski račun ali nepošten natakar, vsiljiv tujski vodnik ali nevljuden tramvajski ali avtobusni sprevodnik, goljufiv trgovec, obrtnik ali kdorkoli . Poizkusili zakon Zanimiv običai baranjskih Soke©T. Osijek, v oktobru. Mesec oktober je pač najznamenitejši mesec v letu za mlade Šokce in Šokice v baranjekem kotu med Dravo in Dunavom. Prišla je jesen in z njo ženitovanja. Pri Šok-cih ee namreč vrše poroke skoraj izključno le v jeseni, in sicer ob torkih, ki se smatra za najsrečnejši dan v tedna. Kdor si hoče natančneje ogledati njihove starodavne že-nitovanjske običaje, ima eedaj najlepšo priliko za to. Onstran Drave, v Dardi, središču baranj6kih Šokcev, se bodo vse tja do zime vsak torek vršile poroke z vsem sijajem starih sporočil. Seveda, lepo po vrsti, kakor eo neveste opravile svojo šesterote-densko — preizkušnjo. Sokci so po svojih davnih dedih podedovali trdno vero, da pri zakonu ne gre kupovati mačka v vreči. Zato ee starši, ko jim mladina do rase do ženitve odnosno možitve, lepo domenijo med seboj in bodoča nevesta gre k svojemu bodočemu ženinu na šeettedensko poizkušnjo. Ženin in nevesta živita teh šest tednov, »kakor da bi v zakonu že bila<, in nevesta opravlja v hiši vsa dela, ki naj bi iih opravljala po poroki. Če se poizkušnja dobro izteie za oba, sa potem mlada poročita, če pa on ne ugaja njej, ali ne ona njemu, pa se dekle vrne domov, odkoder jo še iste jeseni, ali pa vsaj prihodnje pošljejo na novo poizkušnjo. Brez take šesterotedeneke poizkušnjo ni poroke. Toda je med haranjekhni Sokri tudi še drag predpcročni običaj, ki ga oni sami imenujejo »ljubezen na upanje« — pri nas bi rekli: »na kredoc — dočim zgoraj opisanega smatrajo za »ljubezen na poizkušnjo«. »Ljubezen na upanjec je v navadi pri parčkih, ki ee zaradi kake zapreke ne morejo poročiti, zlasti pa. če ie »nevesta« še nedo-letna. V takem primera dekletce pobegne, seveda s tihim pristankom obojestranskih staršev, k svojemu izvoljencu in živi v njegovi hiši vee dotlej, da dopolni 16. leto svoje starosti in 6e mlada moreta poročiti. Toda se tudi čas. ki ea je nedoletno dekletce preživelo pri svojem izvoljencu. 6matra za »poizkusno dobo« in imata potem, ko je poroka mogoča, oba pravico, da ee odločita za poroko, ali pa tudi ne. Ako ne, hodi dekle potem pač, kakor vee 06tale. toliko časa na šesterotedeneko poizkušnjo, dokler 6® ne oinoži. Takih dvojic z »ljjbezniio na upanje« je zelo veliko in jih je bilo n. pr. lani samo v vasi Duboševici 65. Ker oblast smatra to »ljubezen na upanje« za konku-binat, ki je kazniv, jih ie vseh 65 kaznovala z zaporno kazen in globo in iim zauka-zala. da se morajo poročiti ali pa raziti. Naposled pa je med Sokci tudi precej moških, ki ostajajo eamci. Preživeli eo vee evoje življenje, odkar eo odrasli, v »ljibez-ni na poizkušnjo.« Poizkušali eo in poizkušali, pa nig izbrali in so napoeled v teh poizkusih ostareli, da jim sploh ni več do zakonskega življenja. Otroci, ki se rode iz te »ljubezni na poizkušnjo«, ne delajo ovir svojim nezakon- skim materam, ki «i z novimi »poizkuSnjami« iščejo ženinov. Dobivajo materin priimek in oetajajo na materinem donu, 6e jih očim ne poeinovl. V oetalem pa šokci smatrajo otroški blagoslov za veliko nadlego. Skoro tretjina zakonov ostaja brez otrok in več ko eneza otroka najdete redkokje pri drugače še tako zdravih in krepkih zakoncih. »Bela kuga«, preprečevanje oploditve in odpravljanje ploda, se je silno razpasla med Sokicami. In igra tu menda poleg ženskih mušic precejšnjo ulogo tudi želja, da bi se imetje ne razkcealo. Za zaključek naj še navedem, da pri Šokcih žalna barva ni črna, tem-več čisto bela. V tej čisti belini, ki ne sme biti pomešana z nobeno dr igo barvo, žalujejo za pokojniki vse leto. Žalujejo pa tudi, če kdo iz družine odpotuje. Žalovanje v tem primeru pa traja samo do njegove povrnitve. Taki 60 običaii naših Šokcev onstran Drave. In eedaj emo v oktobru, po trgatvi, pa je »ljubezen na poizkošnjo« vzcvetela vsevprek po vsej Baranji. Tamle v novembru pa bodo »buklijaši« velevali k porokam. Ali pa tudi ne. Vsaj ne vsepovsod. Pač kakor pokaže »poizkušnja«. Množina in dobrota letošnjega vinskega pridelka Jugoslaviji Trgatev je v dravski banovini končana in mošt po večini že izgotovljen. O pričakovanem letošnjem vinskem pridelku se je doslej mnogo pisalo in obravnavalo po raznih strokovnih in nestrokovnih listih in često prav enostransko. Mnogi so v svojih poročilih pretiravali glede množine, drugi pa so spet podcenjevali pridelek glede dobrote, tako da čitatelji niso mogli dobiti prave sliki o letošnjem grozdnem in mostnem stanju. Druga polovica avgusta in prva polovica septembra sta sicer dobre nade na množino in količino občutno potlačili, toda vendar ne tako, kakor so črnogledi bodici zaradi nepoznanja razmer v drugih vino. gradniških krajih, bodisi iz Spekulativnega stališča, listom poročali. Res so imeli v nekaterih krajih na Dolenjskem in tudi na štajerskem, zlasti koder je toča potolkla, mnogo slabšo trgatev od lanske ter so morali zavoljo splošnega gnitja grozdja tudi predčasno še nedozorelo grozdje potrgati. Toda k sreči to zlo ni imelo prevelikih dimenzij. Po večini pa so v času od 12. do 20. septembra le izpodblrali nagnilo grozdje in potrgali samo že bolj dozorelo zgodnje grozdje, na primer portugalko, žlahtnino, zgodnji burgundec, med tem ko so še nedozorelo grozdje, kakor rizling, traminec, žametasto črnino, pustili na trti v nadalj. nje dozorevanje in boljšanje. Posrečilo se je to popolnoma, kajti od 20. septembra naprej so nastopili zelo lepi, solnčni, prav vroči dnevi do vštetega 5. t. m., da je vse na trti še ostalo grozdje popolnoma izzo. relo in tako znatno izboljšalo ves pridelek. Med tem ko so mošti iz grozdja, na. trganega med 12. in 20. septembrom, vsebovali 12, 13 do kvečjemu 18 odstotkov sladkorja, so vsebovali mošti, nabrani ob koncu septembra in prve dni oktobra 20, 22 do 24 odstoUcov, deloma celo še 25. odstotkov sladkorja! Grozdje sicer ni pridobilo v tej dobi vsak dan po 1 odstotek, k8. kor so nekateri trdili, pač pa vsake 3 do 4 dni po 1 odstotek, kar je vsekakor dosti. Mošti s tako vsebino sladkorja bodo dali močna, zdrava, polna in bolj aromatična vina z 12 do 15 odstotkov alkohola, med ton ko bodo imela vina iz prej trganega grozdja pod 10 odstotkov alkohola, to je v večini le 7.5 do 9 odstotkov. Gnilo grozdje pa ne da baš najslabše vino, ako je do. zorelo, samo ga je treba primerno pripraviti, to je pravilno kletarsko postopati z njim že v moštnem stanju; tako dobimo ce. lo prav dobro vino, še boljše kakor iz zdravega, nedozorelega grozdja, ln to po naravnem potu brez dodajanja sladkorja. V žlahtno gnilih jagodah se namreč hitreje razvija sladkorni in kislinski proces, tako da se sladkor hitreje pomnožuje in kislina hitreje zmanjšuje kakor v zdravem, še nedozorelem grozdju. Zoprno postane pa vino, če izvira od smrdljivo gnilega grozdja, s katerim se poleg tega ob moštenju nI pravilno ravnalo. S pozneje (oktobra) napravljenim moštom se bo z uspehom lahko izboljšal in po. jačil prejšnji mošt, tako da bo tudi prej napravljeni mošt dobil svojo potrebno polnost in veljavo in boljšo ceno. Zal je mošta iz pozno branega grozdja mnogo premalo, da bi se moglo izvršiti povsod uspešno tozadevno izboljšanje. Zadnje dobljeni mošt se tudi laže in draže proda. Zato se b^t marsikateremu vinogradniku bolje izplačala prodaja vsakega pridelka zase. Nadaljnja dobrota in prednost letošnjega mošta, odnosno vina, pred lanskim obstoji v tem, da vsebuje letošnji pridelek mnogo manj kisline kakor lanski. Tudi se bo odvišna kislina iz letošnjih vin hitreje izločila in bodo postala vina prej godna za splošni konzum kakon lanska, ki glede na preobilno kislino nekatera, še zdaj niso povsem ubrana. Kupčija z novimi mošti, odnosno z novimi vini je še precej mlačna, ker je kupna orientacija še nejasna. Začasno segajo bolj po cenenih moštih in vinih iz naših južnih banovin. Največja zapreka večjemu vinskemu prometu pa je skrajno pomanjkanje gotovine. Ako se v tem oziru v doglednem času kaj ne izpremeni na bolje, bo tudi letos ponudba nadkriljevala povpraševanje in pritiskala na cene vina v škodo celotnega domačega vinogradništva. Enake vinskotrgoviaske razmere kakor v dravski banovini, odnosno v vsej naši državi, vladajo tudi v drugih vinskih državah, razen v Švici, ki ima rekordno letino in začasno ne potrebuje inozemskih vin, ki jih drugače v veliki množini uvaža. Rajši ostane pošten Pravosodno ministrstvo Združenih držav je prejelo prošnjo nekega bivšega kaznen-ca, ki je bil nedavno izpuščen iz Sing-Sin-ga' (znane jetnišnice), kjer je bil odsedel večletno kazen. »Zunaj na svobodi,« je napisal poročile, »je premalo dela in preveč izkušnjav. Jaz pa ostanem rajši pošten. Zaradi tega prosim, da se mi dovoli, da se vrnem nazaj v ječo, ne da bi bil zagrešil nov zločin.« Papeški kočijaž Rinaldo Jacchini, papeški kočijaž, se je zdaj umaknil v pokoj, ko je služil celih 70 let. Tudi njegov oče je bil kočijaž, in sicer pri kardinalu državnem tajniku Antonelli-ju pod papežem Pijem IX. Rinaldo je 16 let star stopil v službo pri papežu in je vozil Pija IX.. Leona Xm, Pija X.. Benedikta XV. in Pija XI. Od vseh je prejel priznanja in darila. Zdaj je 90 let star in želi prost vseh skrbi, ki jih nalaga njegova služba, uživati še svojo mladost. Poročil je neko mlado siroto, ki bi ji lahko bil praded. Ima pa namen učakati 110 let. Sobo odda ■oseda 1 Din davek 2 Din « Slfro al) dajanje aa »lova 9 Din. NajmanJS' eneoHt n nm Sobico • poMtonim vhodom. ©ddero u 100 Din. Pojasnila daj« lipove, Reber iter. 3/11. 30997-i3 seseda 1 Din davek 2 Din sa Slfro ali dajanje tia -laiilni« A. Preuker, Sf. Petra 1>4- 153 Velika dobave zmožna predilnica sprejme za Ljubljano in okolico dobro vpeljanega zastopnika * za prejo. Obširne ponudbe pod 4488 na ogl. odd. Jutra če mrliči ne bi tolikokrat vstajali iz grobov -ff »Si oženjen? Imaš otroke?« »Sinčka in hčerko — Dve zvezdici — Dva cveta na breskovi vejici v ranem spomladanskem jutru —« »Tudi jaz sem omožena — Ostala sva z njim — z možem — brez poro« da--Ali ljubiš ženo —?« »Ljubim!« »Tako — vsaj toliko — kot si mene ckoč —?« »Še bolj — Veliko bolj —<* »Trdo govoriš —!« »Resnico, gospa Manica —« »In si vseeno prišel in me poiskal?« »Zgodilo se je, glej — tako — tako — mimogrede —« »Da mi rečeš — kaj ne — da si nu mava povedati ničesar več —« »Ne, gospa Manica! Ne tega! Tem* več edino to, da si nimava dati niče« sar več — ker —« »Ker?« »— sva vse najlepše m najdražje, kontesa Olga, kar sva nekoč imenova» la svojo — najino — last, razdelila drugim in ni za naiu ostalo nič ^eč —« »Tako je! Da! Tako je!* ★ Onkraj zamreženih oken je v oblač* ni noči tulil in zavijal jesenski veter kakor na prekratko verigo priklenjen pe, kadar mu v hiši umira gospodar. V sobi se je na dvanajstih železnih posteljah v znoju premetavalo dva« najst obsojencev v nemirnem snu. Člo« vek na moji levici — menda tolovaj Mataj — je škripal z zobmi, krčil pe» sti in za slate denarje nevidni žrtvi prešal dušo iz telesa. Kaznjenec štev. 1440 je posegel nekam v temo — pod zglavje ali v suknjič — mi stisnil v dlan pretihotapljeno cigareto, potegnil odejo čez glavo in ukresal gobo. »Obhodnica je minila,« je dejal. »Prižgiva!« Na osebni tablici, pribiti nad leži* ščem jetnika št. 1440 je pisalo, da je grešnik obsojen na dosmrtno ječo, ker je ubil svojo jeno v prepiru, iz trte izvitem-- J. Milčinski: Mary med kurjači Ob zadnjem viharju se je kurjaču Bar-bi vsula žerjavica po nogah in mu sežgala čevlje, kožo in meso. Ker sem bil ravno brez dela, so me porinili na njegovo mesto, češ, da bom nekaj dni že vzdržal. Dali so mi lopato, v kotu da je premog, tam da ima peč vrata in naj kar mečem; kadar bo dosti gorelo, da mi bodo že povedali. Pa niti ni tako hudo, kakor sem si bil mislil. Naša kurilnica je pravo okrevališče proti oni na »Bizcargi Mendi«. Imamo dober prepih in toliko svetlo, da lahko razločiš obraze, tudi če so »štedilniki« zaprti. In kurjači so vsi posrečeni fantje, da se ne prepiramo — od sile je nerodno, koder se v kurilnici obmetavajo s premogom. Isti dan, ko st... -- . ...—^.jciiih stopnicah prvič spodtikal proti kotlom, je kapitan pripeljal na krov romantično navdahnjeno družbo, tri ženske in par moških. Nemara so hoteli spoznati mornarsko življenje, kakor so ga videli v filmu. Napravili so jim nekaj prostora in razobesili viseče postelje. Menda se bodo samo do prvega pristanišča peljali z nami. Drugega dne dopoldne je prvi častnik pripeljal doli k nam eno od tistih žensk. Roke ji je ovil s predivom, da je ni peklo, ko se je oprijemala za držaje. Strašno vroče ji je moralo biti. taki nežni mladi ženski, a ona se je samo smejala, kot da sedi v kinu in gleda dobro komedijo. Ta je -bila gotovo najbolj roman- tična od vseh onih zgoraj. Zelo mlada je še bila, kakor otrok je hotela vse vedeti, vse jo je zanimalo in samo veselje je je bilo. Smeh je v kurilnici redka stvar in ženski smeh še celo. Tako nam je dobro del, da najmanj pol ure potem, ko je že odšla, ni nihče zaklel. Zvečer, ko smo delali drugo partijo, je prišla spet in kar sama. To pot je imela na sebi prvega častnika vrhnjo obleko, katero je bil oblekel, da ne one-oedi svoje lepe uniforme, kadar je prišel sitnosti prodajat v strojnico. In ta ženska je pritelovadila sama po stopnicah navzdol k nam, kakor bi bila rojena v kurilnici. Kratkomalo je sedla na kup premoga, poiskala v žepu škatlo finih cigaret in nam jih razdelila. Ko smo si vsak svojo prižgali na žerjavici, ki jo je eden prinesel na lopati iz peči, pa nas je po vrsti pogledala in vprašala: »Kako gre, dečki?« Na mah smo se vsi zarežali, kakor bi nam povedala mastno smešnico. Dobra beseda je za uboge pare pri kotlih več vredna od cigarete. Potem pa je Tomažu, najbolj robatemu in nerodnemu vzela lopato iz rok in poskusila sama nakladati. Lepate je držala napak in seveda niti zrnca premoga ni spravila do ognja. Mi smo se okoli nje kar vili od smeha To se je gotovo spomnila, samo da nas spravi dobro voljo — dobro je vedela, kaj nam dobro stori. Nazadnje jo je vročina le premagala. Ko se je že sklonila, da se splazi skozi ona majhna razbeljena vratca na zrak, se je Tomaž ojunačil in za vpil za njo: »Na svidenje in hvala lepa, gospodična!« Ona pa se je zasmejala nazaj: »Recite mi kar Mary! Adi jo kameradi!« Tako je Marv hodila k nam skozi štiri dni. Vedno nam je prinesla kaj s seboj, bonbone, sadje, cigarete in vedno smo se na vsa usta smejali, ko ji nismo vedeli kaj reči. Sicer pa nismo nikdar govorili o njej; vsakemu je bilo nerodno začeti. Le kleli smo manj in zaradi hrane se ni nihče puntal ta čas. Peti dan ni več prišla. Ko smo ob dvanajstih prišli na krov, vseh romantično navdahnjenih mladih ljudi ni bilo več,-Odšli so in Mary z njimi, medtem ko smo bili mi doli pri kotlih. Prvi častnik nas je že čakal in rekel z nekakim drobnim smehljajem: »Gospodična Mary vas vse štiri pozdravlja. Tole je pustila za vas.« Bile so štiri škatlice onih njenih finih cigaret. Barba še veda« leM z »žgano nogo v »vejem brlogu ln spodaj v kurilnici smo spet po starem zakrknjeni. Le včasi se eden ali drugi zasmeje in ko ga vprašam, kaj ga je popadlo, se izkašlja iz zadrege: »Na ono vražje dekle sem se spomnil, na Mary.« i?onede$ek, 15. oktobra 1031 Slovo od Viteškega kralja v Franciji Najdragocenejši tovor, ki ga je kdajkoli nosita vojna ladja: krsto s truplom Viteškega kralja Aleksandra dvigajo na rušilec „Dubrovnik" Slovo: Nj. Vel. kraljica Marija in predsednik francoske republike Albert Lebrun odhajata z »Dubrovnika**, ki je takoj nato krenil iz marseilleskega pristanišča v domovino Južna Srbija objokuje svojega rešitelja Skoplje, 11. oktobra. ŽaAost Južne Srbrje zaradi tragične smrti kralja Aleksandra je neizmerna. Dasi so te vesti vso državo pogreznile v globoko žalost, ima iz mnogih vzrokov ta žalost v južnosrbskih krajih še bolj pekočo bolečino. Na južnosrbskih tleh je bil začetek veMkega poslanstva pokojnega vladarja. Jnžna Srbija in njeni prebivalci so bili priča njegovega zmagovitega pohoda v balkanskih vojnah, bili so priče najstrašnejših časov po lepi zori pribor j ene svobode na poti na krvava bojišča in naposled v tujino, ko so za umikajočo se vojsko, ki jo je vodil regent Aleksander, gorele domače vasi in ko se j« vse naokrog zgrinjal oklep sovražnega uničevan ja. Na domača, od sovražnih granat razoroma tla, pa je spet stopila srbska vojska 1918«, ko je njen poveljnik, regent Aleksander usmeril pot s ciljem »naprej v slavo ali v smrt!« Pot je vodila v slavo in ko }e napoč i mrir v združeni, svobodni Jugoslaviji, se je viad>ar ponovno vračal na torišče svojih zgodovinskih pohodov. Zadnjič je bil v Skoplju letos spomladi, ko so manifestirali bojevniki iz L 1914., da so ohranili za vso Jugoslavijo isto srčnost in isto zvestobo, s katero so pred dvajsetimi leti iz Skoolja odhajali na bojišča Južni Srbiji pa je naš vladar tudi drugače vedno posvečal svojo največjo skrb ter se zanimal za vse njene goospdarske in kultur-ue zadeve. Skoplje je prvo vest o strašnem dogodku dobilo po radiu in je vso noč preživelo v največjem razburjenju in bridki žalosti, vmes pa tudi v mrzličnem iskanju utrinka kake nade. Zjutraj 10. t m. pa so bili tudi po Skoplju razširjeni letaki in dospele so tudi prve izdaje prestolniskih listov, ki so potrdile vso tragično resnico. Vrhovni vojaški poveljnik Aleksander in veseli Šuma-dinci Nekaj dni pred zgodovinskim 14. septembrom 1918, ko je bil začetek preboja solunske fronte, se je vrhovni vojaški poveljnik regent Aleksander v mali leseni kolibi na Bukoviku vso noč razgovarjal s svojimi generali o pripravah napada. Naslednji dan se je po postojankah in taboriščih Tezerv že razširjala vest, da se pripravlja nekaj važnega in odločilnega. Na pobočju Bukovika so imeli svoje postojanke Šumadinci, ki so se že precej časa dolgočasili zaradi mučnega m;ru na fronti. Mučilo jih je bolj kakor kdaj poprej do-motožje in želeli so si, da bi se nekaj zgodilo, karkoli — samo ven iz tega neprestanega mirnega čakanja. Vest o odločilnem napadu jih je nenavadno poživela. V strelskih jarkih in taboriščih rezerv je zavladalo pravo veseli*. Ko je regent Aleksander s svojim adju-tantom pregledoval postojanke, je naletel na starejšega moža, vojaka 3. poziva, ki je prepeval neko vojaško popevko, ko je korakal proti taboru svojega oddelka. Mož je častnika pozdravil, postavil se je mirno, a videlo se je. da ni baš trdno na nogah. Tudi na vprašanja je odgovarjal precej nerodno. _ Vidi se, da si se ga precej nalezel. Je deial staremu vojniku regent Aleksander. _To pa to, od veselja sem se napil, ker se bomo naposled vendarle dvignili iz tega brezdelja in potolkli sovražnike, ki se nam že smejijo, ker toliko čase; mirujemo. Bogu in vrhovnemu komandantu hvala, da je temu konec! .. _ Ali so tako veseli tudi tvoji tovariši? _ Seveda so, veselimo «e vsi, stari in mladi. In povem ti, gospodine, da bi počastil vso četo. če bi imel kaj denarja Regent je moža še povprašal od kod je doma, kako d^lgo je že na fronti in kaj je z njegovo rodbfco. Mož mu je razložil, da je doma ostala Zbor odličnikov okrog Nj. Vel. kraljice Marije, ko so v Marseilleu prenesli krsto z mrtvim kraljem na „DubrovnikNa desni strani kraljice predsednik Lebrun, za njim na levi ministra Herriot in Bouisson samo žena in da sta na fronti z njim vred še dva sina. Eden pri topničarjih, drugi pa v isti četi. Vse to je pripovedoval z največjo prostoduišnostjo veselega človeka Regent ga je poslušal z vedno večjim veseljem ter mu naposled izročil večji bankovec. — Tu imaš, pa naj bo po tvojem. Le počasti četne tovariše, dokler je še čas, zakaj kmalu bo treba nastopiti z vsem pogumom, ki si ga, kakor vidim, že večkrat pokazal — Najlepša ti hvala gospodine, samo prosim te, mi poveš, kdc. si, da ti lah- ko vrnem m te počastim kadar pridemo spet domov. Regent se je samo smehljal, adjutant pa je vprašal veselega moža: — Kaj res ne poznaš gospoda? Pomisli malo! Mož je krčevito stiskal bankovec v roki, nekaj časa razmišljal, potem pa s težavo spregovoril: — Zdi se mi, vedno bolj se mi zdi... — Da, da, mu je pomagal adjutant, pred vrhovnim poveljnikom stojiš. — Va-va-še Vi-vi-sočanstvo, je jecljal stari vojak in stal kakor ukopan, ko sta regent in pobočnik že odhajnla Ni ga več med nami . . • Vrhnika Deseti oktober zvečer. Med osmo in deveto uro je bilo. Sedim v svoji sobi pri pisalni mizi. Sredi dela sem. Nenadno nekdo potrka in stopi ves bled in prepaden z velikim razprtimi očmi. Stojiva si nasproti, on s strašno novico na ustnih, jaz s tesnobno težko slutnjo... »Naš kralj... Kralja so nam ubili!« Obe roki dvignem nehote, pritiskajoč ju na srce... »Kaj pravite? ... Ne... ne!... Saj to vendar ni mogoče — ne sme biti mogoče!« —- Moj glas je nenaraven, hri-pav, pretrgan. »Po radiu ...,« se s težavo iztrga polovičen stavek pojasnila iz njegovih ust. »Radio...« „ Naslonim se na vrata, vse okrog mene se potaplja v meglo, vse v meni se zastre s temo, tako črno, kakor je le smrt. •. »Bog se usmili...!« Vsi ljudje v hiši so zbrami okrog na- ju. Ne vem, kdaj so prišli. Nenadno si gledamo v oči, ki so povsem prazne in vendar polne nezavestne groze, brezmejnega gorja, neizgovorjene žalosti. Roke se nam nehoteno oklenejo druga druge, enoten, vzkriku podoben, vzdih se izvije iz naših prsi: »Naš kralj... Aleksander--!« »Čuti bi nas moral,« mi seže v misel. »Vstati bi moral, saj ga tako kličemo!« In potem se prične beganje po ulicah, po lokalih, kjer se čuje radio. Kukavica ljubljanske radijske postaje kuka neprestano. »Kai se je zgodilo?« Pričenja se noč brez spanja, polna mrzličnega pričakovanja, polna kljub vse-še upajoče molitve... Da, to noč smo znali spet moliti. Molitev je bila vsak naš dih, vsaka še tako brezoblična, iztirjena misel. Vse je še vedno prosilo: »Bog ne daj, da bi bila resnica —!« * Enajsti oktober zjutrai. Hodim v svoji sobi od stene do stene, brez utrujenosti, brez čuta, da so minile že ure noči in trka jutro na zastrta okna. Predrami me zvon. Korak se mi ustavL Mehanično dvignem zastor in vidim: jutro megleno — solzno, kakor da so se vse solze naših src, ki jih niso mogle preliti oči, nabrale na nebu, vpijoč po življenju Njegovem, ki nam je bil Oče nad Očeti, kateremu smo prepuščali tako brezskrbno vse delo za blaginjo naše domovine, za nas vse... S strehe nasprotne hiše udari vame senca... Obe roki se braneče iztegneta proti njej, vročične oči brez solz se za-pro: »Ne... ne... ne...!«-- Neizprosnost resnice ubije vse. Zaman so bile vse molitve, vse prošnje, vse upanje... Nič več se ne morejo misli oklepati rešilne bilke: »Saj se ni mogel roditi zločinec, ki bi streljal Nanj, ki mu je bila vsa globoka dobrota, tako vidno izražena na obrazu in v očeh polnih blagoslavljajočega miru človeštvu, polnih neuklonljive sile pozitivnega dela v blagor svojega naroda in domovine!« — Nič več... 2alobne sence plapolajo po zraku, zagrinjajo naša srca, stiskajo jih, kakor z jekleno verigo, razbeljeno v ognju neizjokane žalosti ... Zvonovi pojo svojo turobno pesem, vsako uro ... Po cestah je mrtvo, a kogar srečaš, mu je lice resno, vpadlo, bledo. Sem in tja čuješ besede ... »Zakaj se je moralo zgoditi?!« »O, da bi mogel preprečiti to...« »Ko bi mi bilo dano, dati življenje na-mestu Njega...« Mlado dekle, z zasolzenimi lici, zabre-klimi. objokanimi očmi govori: »Vso srečo ljubezni ki življenja U darovala, ko bi le ne bila resnica...« Otroci govore s preplašenimi očmi med aeboj: »Kralj Je nmri...'« »Vojna bo--« »•Ne, ne bo ne vojne! Kraij Aleksander ni hotel vojne. Vsi ga morajo ubogati, čeprav je zdaj mrtev--!« Starčki s tresočimi se rekami s tihim glasom govore: »Ni ga več med nami, našega kralja. Težko je to!« V vseh dušah in srcih biva ofcrapna fct-lost. Učitelji stoje nemi pred šolsko mladino. Ne morejo gov