JAVNA RAZPRAVA O OSNUTKIH PROSTORSKIH ZAKONOV IN OSNUTKU ZAKONA O STAVBNIH ZEMLJIŠČIH Na sejo Skupščine SR Slovenije 28. septanbra 1983 so uvrščeni osnutki treh zakonov, ki naj bi bili v bodoče pristojni za urejanje prostora v najširšem smislu: - OSNUTEK ZAKONA 0 UREJANJU PROSTORA - OSNUTEK ZAKONA 0 UREJANJU NASELIJ IN DRUGIH POSEGOV V PROSTOR - OSNUTEK ZAKONA 0 STAVBNIH ZEMLJIŠČIH. Prva dva zakona naj bi nadomestila Zakon o urbanističnem planiranju, Zakon o regionalnem planiranju ter Zakon o urejanju, vzdrževanju in varstvu zelenih površin. Tretji zakon pa naj bi nadomestil Zakon o razpolaganju z nezazida-nitn stavbnim zemljisčera, Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pra-vio na zemljišoih, namenjenih za kompleksno graditev ter Zakon o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljišoem. Osnovna značilnost obeh osnutkov prostorskih zakonov je v tem, da skušata pro-storsko planiranje integrirati v enoten konoept družbenega planiranja, kakršen je postavljen v Zakonu o sistemu družbenega planiranja. Poleg tega dosedanjo hierarhijo planskih dokumentov nadomeščata z novo, ki se od prejšnje razlikuje po nazivih, nekoliko pa tudi po vsebini. Zakon o stavbnih zemljiščih bo z združitvijo vsebine dosedanjih treh različnih zakonov sistematično pokrival obsežno zakonodajno področje, ki je temeljnega pomena zavečjo načrtnost in učinkovitost pri usmerjanju prostorskega razvoja na-selij. Upoštevaje vsebino dosedanjih treh zakonov, lahko zatrdimo, da uvaja nov zakon sorazmerno malo vsebinskih novosti. Poglavitna je vsekakor tista, ki pred-pisuje ustanovitev samoupravnega sklada stavbnih zemljišč. Dobrodošla okoliačina je, da se o osnutkih vseh treh zakonov razpravlja sočasno, saj gre za tematska področja, ki so vzajemno tesno povezana. Vsi trije osnutki zakonov z obširno obrazložitvijo so bili objavljeni v prilogi akupščinskega Poročevalca št. 7 z dne 21. 6. 1983. V nadaljevanju so za slehernega od obravnavanih zakonov priobčena stališča in pripombe Izvršnega sveta Skupščine oboine Ljubljana Šiška, kot so bila spreje-ta na 75. seji dne 19. 8. 1983. STALIŠČA IN PRIPOMBE IZVRŠNEGA SVETA K OSNUTKU ZAKONA 0 UREJANJU PROSTORA Osnovna značilnost osnutka Zakona o urejanju prostora pa tudi osnutka Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je, da skušata prostorsko planira-nje integrirati v enoten koncept družbenega planiranja, poleg tega pa doseda-njo hierarhijo planskih dokumentov nadomeščata z novo, ki se od prejšnje razli-kuje po nazlvih, nekoliko pa tudi po vsebini. Nesporno Je, da Je sedaj veljav-ni Zakon o urbanistionem planiranju v 16 letih svojega trajanja predstavljal temeljni okvir vaeh naporov po zagotovitvi večje organiziranostl pri urejanju prostora, pri čemer mu gre pripisati vsaj del zaslug za napredek, ki smo ga v tem obdobju dosegli na tem področju. Zato je oba nova zakona potrebno ocenje-vati tudi skozi nujno zmožnost odpravljanja nedorečenosti, glede katerih sedaj veljaven Zakon o urbanističnem planiranju ne nudi dovolj jasnih usmeritev. Pri tem je seveda pred očrni predvsem vprašanje, na kakšen način oba zakona integri-rata prostorsko planiranje v enoten sistem družbenega planiranja. Prostorsko planiranje je potrebno integrirati v sistem družbenega planiranja na način, ki bo po eni strani izhajal iz dejstva, da je urejanje prostora sestavni del celovite družbene reprodukcije, po drugi strani pa bo spoštoval vsebinske in metodološke posebnosti različnih vidikov planiranja. Še zlasti različnosti med prostorskih in ekonomskim planiranjem. Obe planiranji sta si v raarsičem kom-plementarni, vendar bo njuno vzajemno dopolnjevanje možno le, če bo dopuščena tolikšna raera njune vsebinske in metodološke avtonomije, kot jo terja že sama različnost predmeta obravnave, pri oemer njune funkcionalne integracije ne borao razumeli v smislu absolutnega podrejanja enega planiranja drugemu. Nov zakon o urejanju prostora dolooa, da se prostorski deli družbenih planov pri-pravljajo sočasno z ostalimi deli in za enako plansko obdobje. Spričo neštetih izkušenj, da je prav prostorski dokument tista strokovna podlaga, na kateri te-melji konkretno razmišljanje pri pripravi družbenih planov, bi v zakonu morda kazalo podrobneje določlti časovni domet za posamezne vsebinske komponente pro-storskih planov (npr. sistem naselij, prometno in energetsko omrežje ipd.). Ne-katere od njih terjajo pri prostorskem planiranju tolikšno dolgoročnost, da se zdi srednjeročnim družbenim planora že utopiona. Še zlasti, ker je v slednjih spričo njihove prognostične naravnanosti prevladujoč predvsem ekonomski vidik. V kolikor so dolgorocni družbeni plani izdelani za obdobje lOlet (kar je najmanj glede na določilo zakona o družbenem planiranju), to obdobje ustreza v prostor-skem planiranju že fazi detaljnega načrtovanja na ravni dosedanjega zazidalne-ga načrta (po novem prostorskega izvedbenega načrta). Pri tem je seveda samoumev-no, da ima dolgoročni prostorski dokument s časovnim dometom 30 ali veo let bolj znaoaj vizionarske študije kot pa konkretnega operativnega dogovora med odgovor-nimi družbeniml subjekti. Pa vendar se je v dosedanji bogati praksi samoupravnega odločanja o urejanju prostora neštetokrat izkazalo, da je opredelitev take dolgo-ročne vizije potrebna. Potrebno pa je tudi z zakonom določiti postopek javne raz-prave v njej oz. način njenega formalnega sprejetja. Ta vizija bo sicer le poeno-tena kolektivna predstava o neki aorazmerno daljni bodočnosti, vendar je prav ta-ka nepogrešljiva. Šele .skoznjo -bo .namreo lahko na ustrezen način razumljena in vrednotena sleherna parcialna akcija, ki je bolj kratkoročna in konkretna. Pro-storsko planiranje je po naravi svojega predmeta obravnave dolgoročnejše od osta-lih, in sicer po eni strani zato, ker načrtuje v fizičnem prostoru, ki je v pri-merjavi z ostalimi planskimi kategorijami neprimerno.bolj statičen in manj spre-menljiv od ostalih, po drugi strani pa zato, ker običajno šele njegovi rezultati določajo kontekst realnega za vse investici.iske odlooitve, katerih izvedba je v številnih primerih sprloo zahtevnosti možna poStdROIna, skozi veo srednjeroonih-.. planskih obdobij. . ' ¦ Razmerje med dolgoročnostjo in kratkoročnostjo v ekonomskem planiranju pč> gvo.ji.. notranji lcgikl ni povsem identično analognemu razmerju pri urejanju prostpfa.. V veoini dejavnosti v gospodarstvu pomenl petletno obdobje skrajni oasovni -;domet, znotraj katerega je možno na osnovi .konknetnih .možnosti operativno naort(5vati . ¦konkretne aktivnosti. V gospodarstvu je 5-letno obdobje že sorazmerno-dolgoi vse kar je daljšega časovnega dometa, že meji na utopično prihodnost. Obenem pa.je tudi res, da je v gospodarstvu/precejšnji meri možno taktično obnapa-njfe brez dolgoročnih strateških ciljev. Nasprotno pa je pri urejanju prostora.tako ra.Vr-,. nanje sinonim za nenaortnost. ' ¦ '¦ ' Pri urejanju prostora, oigar "predmet obdelave" pa tudi sam fizični kontekst razmišljanja 30 (kot rečeno) neprimerno bolj statione kategorije, kot pa pri ekonomskem planlranju, pomeni petletno obdobje čas povsem konkretnih načrto-vanj projektov za povsem konkretne investiclje, pri čemer je predpostavljeno, da so že pred tem razjasnjene vse morebitne dileme o urbanističnih (lokacij-skih) vprašanjih. Zato obstoja vmes med opredelitvijo na ravni urbaniatičnega dokumenta in kon-kretnejšo opredelitvijo na ravnl inveaticijskega projekta obvezna oasovna raz-lika vsaj enega srednjeročnega obdobja. Za konkretne investicijske opredeli-tve v srednjeročnem planu raorajo biti prostorske osnove podane že vsaj eno srednjeročno obdobje preje v obliki sprejete urbanistične dokumentacije. Prostorski naort ni le tehnični dokuraent, nio raanjši ni njegov širši družbeni pomen kot dogovorjena kolektivna vizija določerie družbene skupnosti 0 ureditvi njenega skupnega prostora. V tej funkoiji je prostorski načrt pogosto neke vr-ste socializator oziroma medlj, skozi katerega se identificirajo in izkristalizira-jo različni pogledi, vizije in interesi v doloceni skupnosti v določenem prosto-ru. Skozi razpravo o poenoteni in usklajeni dolgoročni viziji se ljudje, ki ži-ve v določenem prostoru, jasno identlficirajo kot skupnostt določijo svoje raz-vojne usmeritve in njihove prioritete. V skladu s sedaj veljavno zakonodajo te-mu naraenu uapešno služijo urbanistični program, urbaniatični načrt in red ter zazidalni načrt (zlasti njegov programski del). V tera svojem širšem oziroma socializatorskem pomenu je prostorsko planiranje pov-sem specifično in lahko obstaja le, oe mu je priznan nujen obseg avtonomije. Do-volitev potrebne avtonomije ne bo manjšalo njegove integriranosti v družbeno pla-niranje. Nasprotno: omogooilo mu bo izpolnjevati njegovo lastno integrativno funkcijo. Le-ta Je tollko večja, kolikor bolj mu bo uspevalo uskladiti interese in poglede ljudi o njihovem skupnem prostoru. Pri tem se prostorsko planiranje giblje znotraj kategorij, ki so marsikdaj kvalitativno povsem razlione od kate-gorij, ki so relevantne za srednjeroone družbene plane. Logika prostorskega pla-niranja terja kontinuiteto, temelječo na dolgoročnosti, katere oasovni domet mo-čno presega domet srednjeročnih družbenih planov. Zakon, ki bi za vsako ceno skusal prostorsko planiranje uokviriti v srednjeročne družbene planet bi bil v svojem bi3tvu uperjen proti načrtnosti pri urejanju proatora. Na opisanem načelnem razmisleku glede razmerij med časovnima dometoma prostorske-ga in družbenega planiranja temelji poglavitna pripomba na oba osnutka zakonov. V nadaljevanju so podrobneje podane konkretne pripombe k njunim posameznim čle-nom, in sicer najprej z vidika zgoraj opisanega razloga, nato pa še do nekaterih ostallh vsebinskih podrobnosti, o katerih bi v nadaljnjem postopku oblikovanja obeh zakonov kazalo razmisliti in besedilo končnega predloga ustrezno dopolniti. KONKRETNE PRIPOMBE K OSNUTKU' ZAKONA 0 UREJANJU PROSTORA S pozicije dvoma v možnost uspešnega integriranja.plostorskega planiranja v druž-beno planiranje na način, kot to nakazuje osnutek zakona, se poglavltne pripombe nanašajo na poglavjl, ki govorita o prostorskem delu dolgoroonlh planov in pro-storskem delu srednjeročnih družbenih planov. a) Naoin, ki ga predvideva 30. člen, ko naj bi bil prostorski del dolgoročnega plana občine že osnova za podrobnejse usklajevanje predvidene rabe prostora s srednjeročnim družbenim planom, ne zagotavlja uapešnosti. Postopek konkret-nega U3klajevanja konkretnih interesentov na konkretnih lokacijah je namreč tisti proces, ki je v procesu planiranja pogosto precej zamuden. Zato je nuj-no, da so usklajene osnove o razvoju v prostoru pripravljene že pred izdelavo srednjeročnega plana. b) Običajno se šele v procesu načrtovanja ureditve prostora dolooijo prostorske možnosti razvoja posameznih subjektov družbenega planiranja. Prostorski na-ort v vseh takih primerih predstavlja konkreten okvir razmišljanja o realnih prostorskih možnostih pri pripravi srednjeročnih planov. Zato bi v 32. ole-nu kazalo v postopku izdelave prostorskih delov dolgoročnlh družbenih planov predvideti izdelavo načrtov tudi za ožja območja (manjša naselja, deli nase-lij) in ne l'e za "mesta ali naselja mestnega značaja ter druga razvojna sre-dišča, ki so pomembna zaradl svojih specifionih funkcij" (na kar se omejuje sedanje besedilo 32. olena osnutka zakona). c) Iz podobnih razlogov se zdi sporen tudi drugi odstavek 37. olena, ki določa, naj bi dogovor o prostorski organizaciji dejavnosti sprejeraali šele z dogovo-rom o temeljih srednjeročnega plana. Kot je poudarjeno, je organiziranje de-javnosti v prostoru izrazito dolgoročna odločitev, zato bi tovrsten dogovor morali obvezno predpisati v prooesu izdelave dolgoročnega družbenega plana. Vsekakor bi morala biti vsaj ob prižetku izdelave srednjeročnega družbenega plana prostorska organizacija dejavnosti že dogovorjena. d) Podobne razloge ima tudi pripomba na drugi odstavek 38. člena, ki deloča.naj bi šeie na osnovi prostorskega dela srednjeročnega družbenega plana izdelali pro3torske izvedbene načrte. Ob upoštevanju vsebine prostorskih izvedbenih načrtov, kot jo nakazuje osnutek Zakona o urejanju naselij in ostalih pose-gov v prostor (dokumenti na ravni sedanjih zazidalnih načrtov), dosedanjih izkušenj glede dolgotrajnosti procesa načrtovanja v prostoru ter same dina-mike kasnejšega uresničevanja prostorskih nacrtov se zdi, da čas trajanja enega srednjeročnega obdobja ne bo zadoščal za vse potrebne aktivnosti. Pet-letno obdobje je nedvomno prekratko, da bi se v njem šele odločili o izdela-vi prostorskega izvedbenega načrta, ga nato izdelali, po potrebi (na osnovi naknadnih spoznanj o nenadejanlh omejitvah) rnorda celo poiskali alternativ-ne možnosti (ob tem seveda spremenili družbeni plan) ter taistl plan nato še realizirali. e) Povsem enaka pripomba velja tudi na 'tO. člen. Prepozno je, da bi v dogovoru o temeljih srednjeročnega plana šele usklajali potrebe po prostoru. Kot reoe-no, morajo bitl te usklajene že v predhodnem postopku dolgoročnega planira-nja. Predstava o metodi prostorskega planiranja, na kateri temelji drugi od-stavek 40. člena, se zdi nekako naivna. Procea planiranja se namreč ne redu-clra zgolj na zbiranje podatkov in njihovo kasnejšo strokovno obdelavo neod-visno in looeno od aubjektov, za katere se plani izdelujejo. V tem, kako no- -ailec planiranja opredeli svoje potrebe, Je implicirana tudi njegova pred-stava v tem, kako jih bo uresnioil, pri čemer pa pomembnosti svojih lastnih potreb daje obioajno neprimerno veojo težo kot pa poraembnostl potreb ostalih v prostoru oziroma pomembnosti omejitev, ki 30 določene z vidika varovanja nekega širšega družbenega interesa. Potrebe, ki jih pore, so nftločljivo vse-binsko povezane z naoinom, kako sl sam predstavlja njihovo razrešitev. Pro-ces strokovnega dela prl planiranju zato ni omejen le na manipuliranje 3 su-hoparnimi podatki o potrebah, ampak je neločljivo vsebinsko povezan s prever-Janjem načina, kako je bil problem sploh definiran. Neredko se šele v postop-ku planiranja problem znova redefinira. Postopek usklajanja različnih potreb v prostoru je neločljivo povezan z revalorizacijo lastnih pozicij v kontekstu potreb ostalih in redefinicijo lastnih problemov v kontekstu poznavanja pro-blemov ostalih. f) Iz tega razloga velja ponovnl pomislek tudi glede 11. člena: prepozno je, da bi šele v prostorskem delu srednjeročnega plana podrobneje dolooali namensko rabo. V situaciji, ko imamo s sprejetim dolgoročnim planom na voljo le zelo grobe in načelne prostorske usmeritve v obliki njegovega prostorskega dela (dosedanji urbanistlčni program in urbanistioni načrt), bo šele mikroloka-oijska preverba na ravni podrobnejšega dokumenta lahko ponudila konkretnej-še predstave o možnostih njihove uresničitve. Za določitev podrobne nanen-ske rabe je potrebno izdelati še prostorski izvedbeni načrt (po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor). Šele ta dokument bo podrob-neje usklajal razllčne interese posameznlh subjektov planiranja glede raz-voja v prostoru. Vsebina prostorskega dela srednjeroonega družbenega pla-na, kot je navedena v drugem odstavku 41. žlena, smiselno ustreza vsebini programskega dela zazidalnega naorta, kot ga predpisuje Zakon o urbanistič-nem planiranju. Če bi 3 postopki dogovarjanja o vseblni, kot Je po osnutku zakona predvidena, v prostorskem delu srednjročnega plana pričeli sele v procesu izdelave srednjeročnih družbenih planov, bi za konkretno uresniči-tev zamisli zmanjkalo oasa. Srednjeročnl družbeni plan lahko dolooi le dina-miko uresniževanja prostorskega izvedbenega načrta, ki pa bi moral biti sprejet že preje. Vsa ostala vsebina iz drugega odstavka 41. člena bi morala biti določena v postopku dolgoročnega planiranja. Zato bi ta del vsebine drugega odstavka 41. člena kazalo predpisati v prostorskem delu dolgorocnega plana. Ob tem, ko poznamo eno osnovnih načel srednjeročnega družbenega planiranja, da morajo biti družbeni plani utemeljeni a konkretnimi materialniml viri za njihovo uresničevanje, se zdi dolooilo tretjega odstavka 41. člena, kl pra-yi, da je treba v prostorskem delu 3rednjeročnega plana dolooitl tudi na-slednje srednjeročne planske etape, sraiselno v nasprotju z duhom samega za-kona o sistemu družbenega planiranja. Odlooanje o prihodnjih srednjeročnlh etapah bl bilo v planu, ki je izrecno namenjen izključno eni sami etapi, odveč in preuranjeno. Edino smiselno je, da vse tiste dokumente, ki jih na-meravamo uresničevati skozi daljše obdobje, to je več srednjeroonih etap, sprejemamo v postopku dolgoročnega planiranja. g) Glede ostalih členov bl kazalo razmisliti med drugim tudl o praktični ure-snioljivostl drugega odstavka 7. člena. Dokler ne bodo intenzivno obdelane vse potencialne kmetijske površlne, bo težko določitl proizvodno sposobnost kmetijsklh površin v republiki. V3e dotlej ne bo moč realno nadomeščati tistlh obdelovalnih površin, ki bi jih namenili drugi namembnosti. h) V poglavju II. "Posebni pogojl za urejanje prostora" so nekateri oleni pre-več in deklaratlvni, da bi bllo možno na njihovl osnovi konkretno ukrepati. Marsikateri od teh členov se tudi nanaša na podrooje, ki ga že urejajo po-sebni zakoni, ki so običajno tudi precej podrobnejši. Zato se zde nekatera določlla v predlagani formulaciji odvečna: - V zvezl z druglm odstavkom 8. olena je vprašljivo, kako bo moč konkretno merlti spoštovanje opredelitve, da se prl posegih v gozdove ne sme "bi-stveno" porušlti ekološkega ravnovesja in značilnega krajinskega izgleda. - Prav tako je preveč načelen 1. odatavek 9. olena, drugl odstavek pa bi kazalo dopolnitl z opredelitvijo postopka, 3 kateriin se zavarujejo vodnl potenciali. - Enaka prlpomba se nanaša tudi na 10. člen zakona. ¦ -12. olen bi kazalo konkretneje opredelltl, morda tudi s prepisom ustrez-nlh dolooil Zakona o naravni in kulturnl dediščlni. - V 17. členu bi kazalo konkretneje opredeliti, v katerlh primerih in pod kakšnimi pogoji so izjeme dopustne, zlasti pa določlti postopek ln pri-stojnost odlooanja, s katerim se lahko tovrstne izjeme dovolijo. - V 18. členu lzražena zahteva se zdi preveč stroga, pa tudi ni povsem 3mi-selna, saj vsi kraji nl3O enako pomembni niti jim ni potrebna enakovredna povezanost in oskrba.. - V 20. olenu bi kazalo konkretiziratl, kako naj se upoatevajo možnosti na-ravnih in drugih nesreo s tem, da bl predplsali,katera soglasja so potreb-na v ta namen. - V drugem odstavku 22.člena bi kazalo konkretizirati, da se obveznost ob-delav alternativ in variantnih resitev nanaša le na analizo ek3ternih po-gojev planiranja, ne pa tudi na planske varlante, saj v slednjem primeru analizam o razvojnlh možnostih ni konoa. i) V 23. členu bi kazalo podrobneje določiti način, katere samoupravne organi-zacije in akupnosti vodijo evidenco o naravnih lastnostih prostorov in o ob-stojeoi rabi prostora in na kakšen način. J) V 21. členu bi kazalo predpisati, kdo skrbi za dopolnjevanje strokovnih pod-lag in evidenc z novimi ugotovitvami. PRIPOMBE IZVRŠNEGA SVETA K OSNUTKU ZAKONA 0 UREJANJU NASELIJ IN DRUGIH POSEGOV V PROSTOR Enako kot pri Zakonu o urejanju prostora tudi pri osnutku Zakona o urejanju na-selij in drugih posegov v prostor poglavitnl pomisleki izhajajo iz dvoma, da je prostor3ko planiranje možno uspešno integrirati tako, da proces izdelave pro-storgkih izvedbenih aktov v celoti podredimo srednjeročnim družbenim planom. a) Prostorski izvedbeni akt ni zgolj tehnični dokunent, katerega postopek izde-lave je možno skrajšati z uatrezno delovno vešoino, pao pa dolgotrajnost nje-gove izdelave izvira tudi iz dejstva, da gre za družbenl dokument, skozi ka-terega se usklajujejo razllčnl interesi v pro3toru. Prav tako lahko šele kon-kreten prostorski dokumeut kbhkretneje opredeli realen prostorski okvir, za prostorske ureditve, o katenifi Izvedbi bo dogovorjeno v srednjeročnem družbe-nem planu. Zato ni ustrezen naoin, razviden iz 21. 5lena, po katerem se izde-lava prostorskega izvedbenega načrta povsem podreja (srednjeročnemu) družbe-nemu planu. Tak naoin bo onemogočal bodiai strokovnost pri izdelavl prostor-skih dokumentov bodisi demokratičnost njihovega sprejemanja ali pa operativ-no učinkovitost pri uresničevanju srednjeročnega družbenega plana. Dosedanje izkusnje nedvoumno kažejo na to, da je za uresničevanje investicijsklh nalog po srednjeročnem družbenem planu nujno potrebno,da so poglavitne lokacijske opredelitve že predhodno razja3njene. V obdobju uresničevanja tekočega družbenega plana je kvecjemu ae 5aa za ne-katere zaključne postopke pri sprejemanju prostorskega dokumenta ter za izde-lavo investicijsko tehnične dokumentacije. Zato bi kazalo besedilo 21. člena spremeniti tako, da bi 3e glasilo približno v naslednjera smialu: "S prostorskimi izvedbenimi akti se podrobneje obdelajo v dolgorocnem planu družbenopolitične skupnostl sprejete odlooitve o razvoju nasellj ter glede drugih posegov v prostor, da se omogoči njlhova izvedba v okviru srednjeroč-nih planov." b) Enaka pripomba kot na 21. olen se nanaša tudi na 1. odstavek 35. olena in na 36. člen, ki predpisuje razpls nateoaja. c) Podobni razlogi, ki izhajajo iz dejstva, da je oa3ovni domet pri prostorskem planiranju že po naravi predmeta dela dolgoročnejši kot pa pri planiranju ve-čine aktivnosti, ki Jih načrtuje družbeni plan, narekujejo, da bi v 5. členu določilo o tem, kako se dolooijo stavbna zemljišoa, nekoliko razšlrili. Na-mesto z družbenim (srednjeročnim) planom bi morali stavbna zemljišoa dolooi-ti z dolgoročnim planom, saj njegov prostorski del že vsebuje vse elemente, ki so potrebni za tako opredelitev. d) Zaradi že opisanih znaoilnosti, ki jih Ima prostoraki načrt pri pripravi srednjeroenega družbenega plana, ni povsem razumljivo, kako si 2. odstavek 15. člena zamišlja, da bi se z družbenim planom sprejemale odlooitve o spreminjanju prostorskega izvedbenega akta, ne da bl bile te odločltve pred tem vsebinsko preverjene v okviru samega prostorskega dokumenta. e) V poglavju "II. Temeljna načela" bi kazalo razmisliti o potrebnosti členov 12 - 19. Nekateri teh členov so preveč konkretni glede urejanja prostora in preveč posegajo v vsebino, ki jo bodo morali šele določiti prostorski izved-beni akti. Nekatera druga določila pa so spet preveč načelna, in sicer pred-vsem tam, kjer bi lahko podrobneje predpisovala predvsem način (postopek, odgovorno inštituoijo), ki bo zagotavljal varovanje deklariranih vrednot o varstvu okolja. Vse te opredelitve bi kazalo podrobneje določlti z metodolo-gijo, za katero napoveduje 16. olen Zakona, da jo bo naknadno predpisal za urejanje prostora pristojen republiški upravni organ. f) Glede pridobivanja varlantnih rešitev z nateoajem (36. člen) bl kazalo pro-učiti smiselnost takega predpisovanja z zakonom. NatečaJ Je sloer zelo ko-risten za pridobivanje novih idej, nl pa enako uporaben povsod tam, kjer se s prostorskim dokumentom usklajujejo različna stalisča subjektov v prostoru in kjer stroka ne naatopa povsem avtonomno v odnosu do sistema odločanja. V procesu izdelave plana se postopek razreševanja problema neločljivo združi 3 postopkom usklajevanja intereaov vseh, ki so kakorkoli pristojni ali priza-deti v prostoru. Gre potemtakera za proces, ki ga" ni moč povsem ločiti od pro-cesa samoupravnega odločanja. Pri tem pa ni pomembno le to, da strokovno gra-divo izdela strokovnjak, ampak tudi to, da je sprejeto v samoupravnem postop-ku. Mišljena so seveda le tista strokovna gradiva, ki 30 planska oziroma an-ticlpativna glede bodočega obnašanja uresničevalcev plana.V tej raz3ežnosti prostorskega planiranja je bil natečaj kot sredstvo za določanje vsebine na-j črta vselej manj uspešen. Ob tem pa ostane še povsem nenačeto vprašanje, da je prldobitev dokumentaclje z natečajem praviloma neprimerno dražja kot pa z ne-posrednim naročilom. Ob vsem tem pa bi kazalo v tem delu zakona bolj precizno opredeliti vlogo stro-kovnih organizacij v postopku lzdelave prostorskih izvedbenih aktov, zlasti tls-tih organizaoij, o katerlh govorita 69. in 70. olen. g) Določilo 10. elena, ki predvideva pridobitev soglasij šele po Javni razgrnltvi, nl sprejemljivo. Soglasja 30 namreo tista dokazila, ki zagotavljajo strokovno neoporečnost rešitve, o kateri se vodi Javna razprava. Nesmiselno bl bilo vodi-ti Javno razpravo 0 osnutku načrta, za katerega ni s soglasji dokumentirana strokovna neoporečnost. V nasprotnem bi se kaj lahko zgodilo, da bi končna re-šitev (naknadno prilagojena zahtevam iz soglaslj) odstopala od tiste, ki je bila razgrnjena in o kateri je bila vodena Javna razprava. h) Veljavnost sprejetega izvedbenega načrta bi ne kazalo vnaprej omejevatl (11. olen in 15. člen), pač pa bi bilo naraesto tega umestno predpisati obveznost revlzlje sprejetlh prostorskih izvedbenih načrtov vsakokrat na začetku izdelave srednjeroonih družbenih planov in šele potem po potrebi lzvesti po-atopek spremembe in dopolnitve veljavnega načrta. Kot je že poudarjeno na prejšnjem mestu, bo prostorski izvedbeni načrt v večini primerov dolgoročna vlzija, kl jo bo moč uresničevati 3 parcialnimi akoijaml skozi veo srednje-ročnih obdobij. To vlzijo je potrebno menjati le po potrebl, če so-se bistve-no in dolgoročno spremenili pogoji za njeno uresnioltev, ne pa po avtomati-zmu in sredi uresničevanja. i) Enaka pripomba velja tudi za dolooilo 83. člena, ki omejuje veljavnost že sprejetih dokuraentov. Namesto tega bi morali določiti, da se vsebina že sprejetih zazidalnih načrtov preveri sarao 3 stališca določil novega zakona in po potrebi uskladi do določenega roka. J) Razumeti Je, da 51. olen ni obvezujoč, zato bi kazalo v zvezi z njini dopu-stiti večjo fleksibilnost 58. člena, v nasprotnem pa enako brezpogojnost, kot jo vsebuje 58. člen, predpisati tudi za zadnjo alineo 51. člena. k) V 67. členu bi morali črtati drugo alineo. Samoumevno Je namreč, da izdelo-valec prostorskega izvedbenega akta satn dokazuje strokovno neoporečnost in družbeno sprejemljivost svojega Izdelka s priloženimi soglasji, ne pa da to počne kasneje nekdo drug namesto njega. To je še zlasti aktualno v zvezi z določili 70. člena o notranjl strokovni kontroli. Zunanja kontrola (v osebi soglasodajalcev) je nedvomno vsaj toliko (če ne že bolj) ustrezna kot pa no-tranja kontrola 8 strani sodelavcev v lastni organizaciji. STALIŠČA IN PRIPOMBE IZVRŠNEGA SVETA K OSNUTKU ZAKONA 0 STAVBNIH ZEMLJIŠČIH Upoštevaje vsebino dosedanjih treh zakonov uvaja nov zakon sorazmerno malo vse-binskih novosti. Poglavitna je vsekakor tista, ki predplsuje ustanovitev samo-upravnega sklada stavbnih zemljišč, ničmanj pomembne pa niso tudi nekatere o-stale: tiste, ki se nanašajo na opredelitev pojma stavbno zemljišce, spjgnembe v zvezi z zajemanjem in namensko rabo sredstev iz nadomestila za uporabo stav-bnega zemljišča in večje pristojnosti obcine pri uveljavljanju predkupne pra-vice. Zlasti slednja novost bo nedvomno precej prispevala k zagotovitvi pogo-Jev bolj učinkovitega uresničevanja načrtnosti pri urejanju prostora. S tem, ko ima občina možno3t uveljavljati predkupno pravico po uradno ocenjeni vred-nosti, 8e njena priatojnost na področju prometa s stavbnimi zemljišči precej lzenačl s prlstojnostjo kmetljske zemijiške skupnosti glede predkupne pravice za kroetijske površlne. Vendar pa je potrebno obenem poudariti, da v novem zakonu ni v celoti odgovor-Jeno na nekatera doslej nerazrešena vprašanja, zlasti glede financiranja ure-Janja stavbnih zemljiač. Prav z vidika financiranja razširjene reprodukcije ko-munalnlh naprav ni povsem Jasen odnos tega zakona do žakona o komunalnih de-Javnostih (kl to-zadevno skrb prepušča komunalnim organizacijam). V času do priprave predloga zakona bi kazalo zavzetl stališče tudi do nekaterlh ostalih vprašanj, ki se porajajo v zvezl z novostmi., ki Jih prinaša nov zakon. V nada-ljevanju so podane priporabe k posameznim členom. a) 1. člen osnutka zakona določa, da so stavbna zeml-jišča tista, ki so z druž-benim planom namenjena za graditev objektov in naprav. Spričo dejstva, da je 5 letno obdobje uresnioevanja družb^jiega plana največkrat prekratko, da bi v njem v celoti izvršili ves proces..o'd načrtovanja do gradnje, bi kazalo predpisati, da se stavbna zemljišča doližijo na osnovi dolgoročnega plana. To je še zlasti pomembno v zvezl s koB(f>i;eksriim odkupom tistih zemljlšč, na katerih bi se program izgradnje uresnižieval skozi več srednjeroonih obdobij, nič manj pa ni pomembno zaradi načrtnega izvajanja predkupne pravice, ki jo lma oboina po 2k. členu osnutka zakona:.. b) V tretjem odstavku osmega člena Zakona"bi kazalo določiti, katere organizaci-je in organi so nosilci osnovnih evidehc v stavbnih zemljiščih, saj je od njihove učlnkovitosti odvisna kvallteta enotne oboinske evidenoe. c) Določila 15. in 16. člena povzemajo načela dosedanjega zakona o prednostni pravicl uporabe stavbnega zemljišoa, kar pomeni kontinulteto v odnosu do do-sedanje prakse. Vendar pa je prav sedanji trenutek primeren za razraislek o naslednjl dilemi: lastniki tlstih zemljlšo, ki so bila v postopku izdelave prostorskega dokumenta opredeljena kot zazidljiva, so v privilegiranera polo-žaju v primerjavl z ostalimi, katerih zemljlšča so ostala nezazidljiva, če- prav se morda nahajajo celo v neposredni bližini. Zato bi kazalo preveriti, ali ne bi možnosti pridobitve stavbnega zemljišča brez natečaja razširili tudi na lastnike okoliških nezazidljivih zemljišč (v kolikor bi jih v pred-pisani velikosti odstopili kmetijski zemljiški skupnosti) oz. ostalih stav-bnih zemljišo, ki so predvidena bodisi za gradnjo z drugačno namembnostjo ali pa za korapleksno gradnjo v kasnejšem obdobju (v kolikor bl ta zemlji-šča odstopili samoupravnemu skladu stavbnih zemljišč). Na ta način bi se tu-dl izognili naknadnim zahtevam po spreminjanju namembnosti na robu zazid-ljivih površin, stalnemu iirjenju zazidalnih otokov ter s tem uničevanju kmetijskih površin. d) Zakon predvideva ustanovitev Samoupravnega sklada stavbnih zemljišč, pri oe-mer pa Iz 29. in 30. člena ni povsem razvidna pristojnost sklada, še manj pa pristojnost njegove skupščine. Prav tako ni razvidno razmerje med Saroo-upravnlra skladom in občinsko komisijo za oddajanje stavbnih zemljišč (51. člen). Zato bi kazalo zakon dopolniti z dolooili, ki bodo urejala tudi ta vprašanja. e) V 33. olenu se izpostavlja nejasnost, katere izvor pa je v premajhni doreče-nosti razraerja med prostorskim in (srednjeroonim) družbenim planiranjem. Če-trta alinea tretjega odstavka tega člena namreč piše o tem, da program ureja-nja stavbnega zemljišča določa tudi predvidene stroške urejanja stavbnega zemljišča. Nejasnost je v naslednjem: stroške urejanja bo možno izračunati še-le na osnovi prostorskega izvedbenega načrta, za katerega pa 31- člen pravi, da je sestavni del priprave in s tem tudi urejanja zemlišoa. Program ureja-nja pa ne more obenem vključevati izdelave prostorskega izvedbenega naorta in tudi še stroškov urejanja, ki bodo izračunani šele na osnovi izvedbenega načrta. Potemtakem je tudi s tega vidika nujno, da je vsebina prostorskega dokumentaf ki bi ustrezala vsebini prostorskega izvedbenega načrta (po za-konu o urejanju naselij) določena že v postopku dolgoročnega planlranja. f) Po 41. in 42. olenu oanutka zakona je predvidena uporaba sredstev iz nadome-stila za uporabo stavbnega zemljišoa precej širša kot pa jo je dovoljeval prej-šnji zakon. Doslej so se zbrana sredstva uporabljala le za graditev omrežja kolektivnih komunalnih naprav primarnega poraena. Odslej pa naj bi se zbrana sredstva uporabljala za pridobivanje stavbnih zemljišč v družbeno Ia3tnino, pripravo in opreraljanje stavbnih zemljišč s sekundarnimi komunalnirai in dru-gimi objekti in napravami. Slednja uporaba sicer obeta več zbranih sredstev za izgradnjo sekundarnih koraunalnih naprav, katere financiranje je bilo do-slej precej problematicno. Vendar pa se obenem postavlja načelno vprašanje, ki izhaja iz samega razloga zajeraanja nadomestila. Nadomestilo narareč upora-bnik zemljišča plačuje prvenstveno v odvisnosti od lokacijskih prednosti, ki ¦ so bile uatvarjene z minulimi vlaganji celotne družbene skupnosti v širšem območju. Zato je bilo razumljlvo naoelo dosedanjega zakona, da se zbrana sredstva uporabljajo za Investicije v kolektivne komunalne naprave (primar), kar je zagotavljalo, da iraa od take uporabe sredstev korist sorazmerno veli-ko stevilo prebivalstva oz. kar celotna skupnost (npr. v primeru ljubljanskih cest). z novopredlagano naraensko rabo nadomestila pa bi šlo za prelivanje sredstev z obmoolj, kjer je bilo nadomestilo zajeto (na osnovi minulih vla-ganj v urejanje inesta) v obniooja, kjer bo od konkretnih vlaganj (v odkupu zemljisč in sekundar) imelo korist le omejeno število tiatih, ki bodo na no-vourejenih obmoojih živeli. g) Dosedanjl zakon je predpisoval plaoevanje nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišoa tudl od tistega dela zazidalnega zemljišča, ki znatno pre-sega funkcionalno površino stavbe. Potrebno bi bilo preveritl, ali je smotrno, da se v 60. členu osnutka zakona ta obveznost (ki naj bi prispevala le raci-onalni rabl komunalno opremljenih zemljišo) izpušča. '--_¦/¦ ZAKLJUČEK ' .:'¦"• . Izvršnl svet Skupščine občine Ljubljana Šiška poziva vse subjekte planiranja, naj se v čimvečjem številu in čimbolj tvorno vkljužijo v javno razpravo o osnutkih zakonov. Vsi trije zakoni se nanašajo na podrooje, za katerega je značilna izjemno razgibana samoupravna aktivnost, še zlasti v krajevnih skup-nostih. Ta aktivnost .po eni strani sproti opozarja na probleme, ki jih obča-ni zaznajo v svojem neposrednem bivalnem okolju, po drugi strani pa dokazuje tudi stalno jačanje vloge krajevne skupnosti na področju urejanja okolja. Ne nazadnje ta aktivnost priča tudi o jačanju samoupravnih odnosov na tem podro-čju, oeprav imamo spričo omejenih materialnih možnosti marsikdaj občutek, da se problemi rešujejo prepočasi all pa se ne rešujejo na način, ki bi se nam zdel pravilen. Pri tem pa marsikdaj pozabljamo, da je ta občutek nujno priso-ten vselej, ko je neka aktivnost v pogojih omejenih možnosti rezultat dogovar-Janja, usklajevanja različnih interesov, s tem pa nujno tudi kompromisa. IZVRŠNI SVET