VSEBINA Stalinov golodomor - Branko Soban......................................97 Kako ljubiti domovino - Marjanca Kocmur...............................98 Grob v Glinjcah - priča partizanskih zločinov.........................99 Partizansko - nemško prijateljstvo - Po I Štefanec....................101 Intervju s predsednikom Državnega zbora...............................104 Govor dr. Petra Urbanca...............................................105 Magistrale - France Balantič..........................................107 Truplo v polju - France Balantič......................................110 Slovo - France Balantič...............................................112 Ko boš v drago domovino - Korošec.....................................112 Ofenziva pomladi 1945 - France Grum...................................116 Teharski otroci - Ivan Ott............................................130 V spomin - Korošec....................................................132 Preganjana Cerkev - zgodovina - Ivo Žajdela...........................133 Spomini - V. Dolenje..................................................135 USA - H.N.............................................................138 Štigerjeva vila - Janez Černej........................................140 Dražgoše - po T. Štefanec.............................................143 Ivan Berkopec 80-letnik...............................................144 Tiskovna poročila - dr. Peter Urbanc..................................140 Tri za lahko noč......................................................143 Darovali so...........................................................144 STALINOV GOLODOMOR - GENOCID Po ukrajinskih vaseh so se leta 1933 vse pogosteje začele pojavljati črne zastave. To je bil znak, da vasi izumirajo. Ruski tovornjaki z miličniki in vojaki so neprizadeto pobirali shirana trupla in jih odvažali v skupna grobišča. Ukrajinci so v letih 1932 in 1933 množično umirali zaradi lakote ali golodomora, kot so tej tragediji rekli v domačem jeziku. Vsak dan je v povprečju umrlo po vsej deželi čez 30 tisoč ljudi. Ta strašna lakota je tedaj pobrala tretjino prebivalcev te sovjetske republike, kar je ljudi pehalo v obup. »Najprej so pojedli mačke in pse, potem pa se je pojavil še kanibalizem«, se tistih hudih časov s solzami v očeh spominja danes 85 - letna//«« Vasiljeva, ki ji je golodomor vzel skoraj vso družino. Obupani starši so v času najhujše lakote svoje otroke puščali na železniških postajah. Tu pa so jih potem pobrali miličniki in jih vozili v sirotišnice. Tam je namreč še bilo nekaj hrane. Tako so mnogi vsaj otrokom rešili življenje. Morijo, kakršne v svetu ne pomnijo, je Ukrajina na pobudo predsednika Viktorja Juščenka razglasila za genocid. Juščenko, kije prišel na oblast po hudem boju z opozicijo, pravi, daje treba dati temu žalostnemu poglavju ukrajinske zgodovine, ki so ga dolgo sramotno skrivali pod preprogo, končno pravo ime. Če neka totalitarna oblast načrtno pahne v smrt tisoče ljudi, je to zločin, genocid. Kdor je stopil v partijo, je moral najprej izpovedati svojo vero v Stalina in boljševizem. Za tragedijo je bila kriva Stalinova tako imenovana kolektivizacija, ki je najhuje prizadela ravno Ukrajino, nekdanjo žitnico Sovjetske zveze. Kmetje, ki državi niso hoteli oddati svoje zemlje, saj so zrasli na njej, so se na vse kriplje upirali kolhozom in sovhozom. Pridelek je hil kljub rodovitni zemlji »černozjomu«, čedalje manjši, zato je oblast izvedla prisilno oddajo pridelka. Vsaka vas je morala oddati določeno količino žita, a zahteve so bile višje od pridelane količine. Vasi, ki plana niso izpolnile, so uvrščali na črne sezname. Posebni odredi miličnikov so hodili od hiše do hiše in pobirali skrito hrano in vse, kar so našli. »Pobrali so celo tisto, kar se je kuhalo v loncih. Hrano so miličniki iskali povsod. Trgali so celo deske s poda«, se spominja 88-letni Dmitro Kalenik. Njegova družina je v tistih letih štela 14 članov, preživela sta samo dva. Ko so posebni vojaški odredi izropali vasi, so vaščanom prepovedali zapustiti njihove domove. To je hilo enako kot smrtna obsodba saj brez hrane ni bilo mogoče preživeti. Na počasno umiranje so bili obsojeni tudi tisti, ki so se upirali zaplembam. Samo v prvi mesecih leta 1933 so izselili v Sibirijo okrog 55 tisoč ljudi. Več kot dva tisoč so jih ustrelili, med njimi tudi ženske in otroke, če so bili ti del družine. Za strel v glavo je bilo dovolj že, če je kdo utrgal en sam pšenični klas na polju. V Sovjetski zvezi se o zločinih, ki jih je Stalin v letih 1932/33 zaukazal, tudi zato, da bi z njimi utišal ukrajinske nacionaliste, nikoli ni smelo govoriti. Oblast je do zadnjega vztrajala pri tem, da v Ukrajini ni bilo nobene lakote; kdor je trdil nasprotno je končal v zaporu. Poročila o golodomoru so po zlomu sovjetskega režima vendarle postala javna; vendar pa razprava o lakoti v Ukrajini še danes razburi komuniste. Ko je predsednik Viktor Juščenko predlagal parlamentu, naj o tem sprejme poseben zakon, so ga njegovi nasprotniki obtoževali, da stvar brez potrebe politizira. Zakona o genocidu sprva sploh niso hoteli uvrstiti na dnevni red, ko pa je Juščenku s pomočjo socialistov Aleksandra Morosa uspelo spraviti zakon pred poslanske klopi, so nasprotniki prišli s predlogom, naj bi besedo genocid zamenjali z besedo tragedija. Zanimivo je, da o ukrajinskem golodomoru podobno razmišljajo tudi v Rusiji, ker so se resno zbali morebitnega izplačila odškodnin svojcem žrtev morilske lakote. Predsednik Viktor Juščenko je Moskvo pomiril z izjavo, da ukrajinska država ruske federacije ne obtožuje za genocid, v letih 1932/33. Režima in države, ki sta zagrešila ta zločin nad človeštvom, danes namreč ni več. Ukrajina hoče samo resnico o tragediji. To je edini dolg, ki ga žrtve tedanje prisilno povzročene lakote zahtevajo od današnje generacije. Povod za genocid je do sedaj priznalo okrog 10 držav. Tej deseterici sc je pred dnevi pridružil tudi poljski sejem (parlament), kije s posebno resolucijo podprl Viktorja Juščcnka in zakon o genocidu. TUDI SLOVENIJA ZAHTEVA SAMO RESNICO O SLOVENSKEM GENOCIDU, KI SO GA IZVEDLI PARTIZANI! Branko Soban Literarni natečaj o domoljubju Slovenska vojska in Ministrstvo za šolstvo in šport sta ob 15-letnici samostojne Slovenije povabila učence slovenskih osnovnih šol, naj v okviru štirih tem: Spomini na osamosvojitev, Kako ljubiti domovino, Petnajst let svobode in miru, Domovina, še na mnoga leta razmišljajo o ljubezni do domovine; svoje misli naj pošljejo na Generalštab Slovenske vojske. Natečaj je imel velik uspeh, saj je svoj prispevek poslalo 643 otrok iz 123 osnovnih šol. Nagrade so podelili na Maistrov dan, 23. novembra 2006. Med nagrajenci za prozo v 7. razredu je 1. mesto osvojila Marjanca Kocmur (na sliki, druga od leve). Objavljamo njeno razmišljanje. Marjanca Kocmur, 7. b Kako ljubiti domovino Nekoč je živel vojak generala Maistra. Bil je ponosen na svojo domovino in na svojega generala, ki je tako hrabro branil Štajersko in našo severno mejo. Ta izkušnja iz mladih let ga je opogumljala, da se je znal tudi v drugih trenutkih postaviti za svojo domovino. Po drugi svetovni vojni se je ta Maistrov vojak moral ločiti od svoje ljube domovine, zapustiti svoj dom in se podati z ženo in tremi hčerami čez širni Atlantski ocean, v daljno Argentino. Argentinski svet mu je bil tuj; tudi jezika se ni mogel dobro naučiti, sicer pa je bil vesel, daje našel varno zavetje. Dolga leta ga je težilo hudo domotožje. V tem času so njegove tri hčere odrasle in se srečno poročile s Slovenci, ki so tudi bivali v tistem kraju. Čas je tekel, rojevali so se vnuki, ki so mu bili v veselje. A kljub razširjeni družini, novi domači hiši in službi, je ded še vedno hrepenel po domovini in čakal ladjo, ki ga bo peljala nazaj v rodno vas... Tolažilo gaje upanje - nekoč...V oporo mu je bila slovenska skupnost, ki je ohranjala in še ohranja delček Slovenije v Argentini. Dedku so se bližala devetdeseta leta... in bližala se je slovenska samostojnost. Navdušeno je sledil vsemu, kar seje dogajalo v domovini. Kako rad bi bil v Sloveniji ob rojstvu samostojne države. A leta in betež-nost mu tega niso omogočale. Njegova vnukinja, rojena že v Argentini, se je tam poročila tudi s Slovencem. Z možem sta si močno zaželela doživeti tiste veličastne trenutke prav v Sloveniji. Ded seje neskončno veselil z njima - v duhu bi ju spremljal po poti »domov«. Dan pred odhodom sta se mladoporočenca v slovenski narodni noši pridružila ostalim tisoče Slovencev, ki so na glavnem trgu v Buenos Airesu vzklikali v podporo slovenski odločitvi, da se osamosvoji, hkrati pa protestirali proti agresiji na Slovenijo, proti vojni, ki seje začela razvijati. Novinarji in ostali Argentinci so se strinjali s Slovenci in jih podpirali. Dedova vnuka sta zapustila rodno Argentino in odpotovala v Slovenijo. Tu sta nameravala ostati nekaj časa, da bi doživela Slovenijo ne kot turista, ki ju domačini vljudno sprejmejo; hotela sta študirati in delati kot drugi Slovenci. A usoda je odločila, da sta v Sloveniji ostala vse do danes - petnajst let! Zdaj bi se težko vrnila v svojo rodno Argentino, čeprav je nista pozabila vzljubila stajo, vendar Slovenija ju je preveč očarala! Verjetno pa je imela tej odločitvi svojo pomembno težo tudi dedkovo ljubeznivo priporočilo, naj se vsaj ona dva, če že njemu ni dano, vrneta v Slovenijo... Aha - medtem sem se jima v Sloveniji rodila še jaz...in moj mlajši brat in mlajša sestra...in krog seje sklenil... Grob v glinjah, žalostna priča partizanskih zločinov Glinje (nemško Glainach) so majhna vas ob južnem bregu Drave, komaj 3 km oddaljena od Borovelj, v vzhodni smeri. Vasje sedež istoimenske župnije, ki pa danes nima več svojega duhovnika. Upravljajo župnik iz Šmarjete v Rožu. Na tamkajšnjem pokopališču je skupina naših ljudi obiskala grob 16 beguncev iz Slovenije, ki sojih partizani umorili 13. maja leta 1945 nad naseljem Otrovca, ki se nahaja med Borovljami in Glinjami. Grob so našli popolnoma zapuščen, s plevelom poraščen. Danes je grob očiščen in urejen, na njem pa je marmorna plošča, obdana z verižno ograjo. Na plošči je vklesan napis: »Tukaj počiva 16 beguncev iz Slovenije - 13 moških in 3 ženske - umorjeni 13. maja 1945 v Reichmanovem gozdu. Enako pove tudi nemški napis. Po pričevanju ljudi iz Otrovce so partizani ponoči 13. maja 1945 pripeljali v Otrovco s tovornjakom skupino 16 ujetih beguncev in jih odvlekli v bližnji gozdiček nad vasjo, ki je tedaj štela samo 5 hiš. K najbližnjemu sosedu so prišli po vrv, lopato in kramp. Nekaj ur pozneje so se odpeljali z istim tovornjakom, a brez ujetnikov. Po tem dogodku so krožile med ljudmi zaupne govorice, daje v gozdu nad Otrovco zasut grob partizanskih žrtev. Novica je prišla tudi v župnišče. Župnik Arnolf Memmer se je hotel prepričati o resnici teh zaupnih govoric. Najel je grobarje in ti so odkrili, daje v grobu 16 že precej razpadlih trupel. Mrliški ogled je ugotovil, da je med njimi 13 moških, delno v vojaških, delno v civilnih oblekah, in 3 ženske žrtve, od katerih je bila ena še mladoletno dekle staro od 14 do 16 let. Vse žrtve so imele na hrbtu z žico zvezane roke. Tisto krvavo noč v Otrovci ni bilo slišati strelov. Po ugotovitvah komisije so partizani žrtve umorili z obešenjem ali zadavljenjem. Župnik Memmer je preskrbel osem krst, in v vsako od njih so položili po dve žrtvi. o TABOR D Januar-Marec Vprašanje je, kdo in od kod so bili ti begunci - žrtve partizanskih morij. Po nekaterih znakih bi lahko sklepali, da so bili to gorenjski domobranci, ki so se umikali čez Karavanke in pri tem padli v partizansko zasedo. Mladoletno dekle je po vsej verjetnosti bežalo v družbi matere in očeta, ki so padli v roke krvavim rabljem. Tudi drugi dve ženski sta se verjetno umikali Pred nasiljem partizanov skupaj z njunima možema ali zaročencema. Pred dobrimi desetimi leti je prišel v Glinje starejši moški, kije dejal, da je iz Tržiča in da je zvedel, da njegov sin leži v skupnem grobu v Glinjah. Ko je stal ob grobu, je silno jokal. Potem pa je vzel iz žepa stekleničko blagoslovljene vode in grob poškropil. Ta grob je verjetno edini grob protikomunistov, žrtev iz leta 1945, kije vsem dostopen. Ta grob naj bo simbol za vse tisoče grobov širom slovenske zemlje, katerih svojci in prijatelji ne morejo obiskati, ker ne vedo zanje. Po T. Štefanecu Partizansko - nemško prijateljstvo Med drugo svetovno vojno so se 28. julija 1943 sešli partizani in Nemci na Bledu. Sef Gestapa na Bledu Helmuth Rozumek seje skupaj s svojimi spremljevalci pogovarjal s sekretarjem KPS za Gorenjsko, Maksom Krmeljem-Matijo, Pero Popivodom, politkomisarjem dr. Jožetom Brilejem- Bolkom in njegovim namestnikom Stanetom Bizjakom - Kosto Dobravcem. Hoja-na ni bilo, je pa srečanje pomagal pripraviti. Nemško stran sta ob Rozumeku zastopala prevajalka in spremljevalka Olga Bohinc - Vida in lesni podjetnik iz Škofje Loke, Stanko Heihricher. Na tem pogovoru so Nemce komunisti prosili za orožje, obleko in obutev, v zameno pa so jim obljubili, da jih ne bodo napadali. Partizani so tudi prosili, da naj bi Razumek rešil iz zapora 13 ali 14 aktivistov; med njimi je Maks Krmelj omenil Prežihovega Voranca, Dolinška Metoda in dr. Milana Cundra. Uspeh pogajanj je bil: Vodilni komunisti naj bi Razumeku čim prej dostavili svoje fotografije in po možnosti tudi prstne odtise za legitimacije, da se bodo partizani lahko nemoteno gibali, kjer koli. Ko je Rozumek zagotovil, kako in kdaj bodo partizani lahko prevzeli orožje in opremo, so se prijateljsko razšli. SO BILI PARTIZANI KOLABORACIONISTI? Intervju novinarja TV s predsednikom Državnega zbora, dr. Francem Cukjatijem Kar nekaj medijev vas je v dneh, ki so sledili vašemu nastopu na slovesnosti ob dnevu upora proti okupatorju na Nanosu spomnilo, da ste leta 2002 prav vi v državnem zboru prebrali domobransko prisego. Kot ste pojasnili, ste to storili zato, ker ste prepričani, da so tudi domobranci imeli radi svojo domovino. Toda ali je bila ta prisega domoljubno dejanje? Jaz in vsi moški moje generacije, ki so služili v JLA, vedo, kako je videti vojaška zaprisega. Celo podpisali smo, da bomo služili Titu in, če bo potrebno, dali celo svoje življenje za ohranitev takratnega režima. In zdaj si predstavljajte domobrance, ki stojijo v zboru, general Rupnik pa jim bere prisego. Kaj pa naj bi storili? Stopili naj bi iz vrste in zavpili, da oni ne bodo prisegli? Sprašujem se, s kakšno pravico naj obsodimo vse te fante za narodne izdajalce? To je neprimerno in - s stališča današnje pravne države -nekorektno! Moje vprašanje je bilo nekoliko drugačno: nisem vas vprašal, ali so bili domobranci domoljubi, temveč, ali je bila domobranska prisega domoljubna? 40.000 ali 60.000 Slovencev je bilo mobiliziranih v nemško vojsko, vsi so prisegli Hitlerju, pa jih zaradi tega nismo pobili. Ali izenačujete prisilne mobilizirance v nemško vojsko z domobranci? Vsa nemška vojska je prisegla Hitlerju, toda na nurenberškem procesu so obsodili le najvišje častnike. Danes ni nobene potrebe, da bi to zaprisego in te fante demonizirali. Vztrajno enačite dejanje in njegove izvajalce. Sprašujem vas o prisegi. No pa ostanimo pri prisegi. Verjetno ne bi bilo slabo, če bi skupina neobremenjenih strokovnjakov nekoč analizirala to prisego od besede do besede. Marsikaj bi se pokazalo. Ampak prej bi bilo treba opraviti s tabuji in razmisliti o tem, kako so jo doživljali tisti, ki so jo pripravili, v kakšnih okoliščinah so jo sprejeli in kaj jim je sploh pomenila. Toda slovenska politika takšnega zrelega, čustveno neobremenjenega pristopa doslej še ni zmogla. Ko sem poskušal v DR o prisegi govoriti sam, so kolegi v opoziciji reagirali tako burno, da sem pomislil, da bodo izpod klopi potegnili brzostrelke. To progromaštvo se nadaljuje, zato o prisegi ne bi želel več govoriti. Vaš govor na Nanosu je povzročil precej odmevov, a še pol toliko ne kot govor škofa Perka v Rogu. Kako ste vi doživeli njegov govor? Gospod Perko je prijazen in korekten gospod. V njem ni sovraštva ali zamerljivosti. Morda je njegova beseda malce specifična. Sam bi si želel, da bi kakšne stvari povedal malo drugače, toda vedeti je treba da Perko pač ni politik. Njegovo misel, da so domobranci zmagovalci, je treba razumeti v kontekstu pridige.V krščanstvu je žrtev, v kateri ni sovraštva, vedno zmagovalec nad svojim rabljem. Govor dr. Petra Urbanca, Midland - Kanada Dragi domobranci, cenjeni gostje, dragi rojaki, lepo vas pozdravljam! V veliko moralno zadoščenje mi je vaša prisotnost. Spominjati se naših mučencev, in to po 65 letih, je lepa, moralna, krščanska odlika. Spominjamo se tragedije naših domobrancev, vaških stražarjev, četnikov in civilistov. Zakaj sojih partizani tako poniževali, mučili in morili? Česa so bili krivi? Partizani očitajo domobrancem, da so se postavili na stran okupatorja, da so izdali slovenske interese. Te obtožbe so nesmiselne, izmišljene in so podla laž. Ta skrajna levica, ki jo neizmerno teži vest zaradi toliko prelite krvi; vso prelito kri nedolžnih, pač išče izgovor v podlem obrekovanju žrtev. Mi, sorodniki in prijatelji pomorjenih, smo bili vedno zvesti njihovemu spominu, posebno še v času komunistične diktature, ko so nam njihovi atentatorji sledili na konec sveta. Vemo, da delamo prav, ker se borimo za resnico. Narod doma je žrtve objokoval brez črne rute, mladina v Sloveniji pa jih je poznala le skozi 50 letno obrekovanje in blatenje intenzivne lažne komunistične propagande. Vendar pa seje čas seje zavrtel tudi komunistom. Resnica vstaja iz tisočih morišč - nezadržno. Odpira oči zaslepljencem in bodri zastrahovane. Izdajalski je bil odnos naših komunistov v času okupatorjeve zasedbe naše Slovenije leta 1941. To, kar oni lažno očitajo domobrancem, so samo počeli na veliko.To je bil čas prijateljstva in sodelovanja Sovjetske zveze s Hitlerjevo Nemčijo in naših komunistov z gestapovci. Za nekatere naivne komuniste, ki tega niso doumeli, je bila ugotovitev: »I, če Stalin in Tito tako želita, bo že prav«. To prijateljstvo se je pričelo že ob podpisu moskovskega sporazuma med Nemci in Sovjeti dne 23. avgusta 1939. Zaradi te pogodbe o prijateljstvu in nenapadanju je Hitler brez nevarnosti dveh front mogel začeti drugo svetovno vojno. Naši komunisti so zvesto sledili ukazu Kominterne. To smo živo občutili ob napadu Nemčije na Jugoslavijo 6. aprila leta 1941. Komunisti so se ra-dovali razpada Jugoslavije in bili hvaležni Hitlerju, da jih je »osvobodil« srbske čaršije. Poznejši funkcionarji OF so bili zaupni prijatelji - peta kolona, kije sabotirala celo radijska poročila in pozivala na predajo zmagovitemu Prijatelju Hitlerju. Govoriti proti Hitlerju je bilo nevarno. Prjateljstvo komunistov s Hitlerjem se je stopnjevalo vse do 22. junija 1941, kljub nemškemu nasilnemu preseljevanju zavednih Slovencev na Gorenjskem in Štajerskem ter priključitvi teh dveh dežel, ob hitrem ponemčevanju, nemškemu Reichu. Da bi bilo prijateljstvo še tesnejše, so komunisti 27. aprila oklicali antiimperialistično fronto proti Angležem in Francozom! Ko pa je nemško prijateljstvo s Stalinom 22. junija 1942 splahnelo, TABOR -| -j Januar-Marec so naši komunisti čez noč zasukali jadra in ustanovili Osvobodilno fronto, ki je pozivala na boj s - Hitlerjem. Komunisti so čakali ta čas - ne zaradi Hitlerja - temveč zato, da so zažgali načrtovano in težko pričakovano revolucijo - proti zavednemu slovenskemu narodu! »Nabrusimo kose, že klas dozoreva, že žetve bogate napočil je čas...«, so peli. Njihova žetev« je bila morija narodnih predstavnikov in zavednih Slovencev. Revolucija seje pričela z ugrabljanjem, mučenjem in umori. Ljudje so bili prestrašeni, čakali so pomoči, toda spoznali so, da so prepuščeni samemu sebi. »Marija pomagaj«! je bil klic zapuščenega ljudstva. V tem brezupju so se dvignili naši fantje in možje ter se postavili v bran nasilniku. Slovenska zaveza je poslala na teren skupino mož, nacionalno ilegalo, proti okupatorju in v zaščito nezaščitenih po partizanih. Ob pohodu po Dolenjski je skupina zbirala fante - prostovoljce, pod Gorjanci pa se je skušala dogovoriti s partizanskim vodstvom, da bi bilo lojalno do Slovencev ter da bi podvzeli skupne akcije proti okupatorju. Namesto odgovora pa so partizani nacionalno ilegalo zahrbtno napadli.. Še predno je nacionalna ilegala toliko narasla, da bi zaščitila vse ogrožene kraje, se je nasilje komunistov vse bolj stopnjevalo. Ljudje po vaseh so bili obupani. Tako je bilo pri Sv. Vidu na Notranjskem v Šentjoštu in v Škrjančah na Dolenjskem. Ko so vaški fantje zvedeli, da komunisti pripravljajo velik napad na vas Šentjošt, ki je bila verna in globoko zavedna, so se v tej veliki sili odločili, da gredo do okupatorja da jim dovoli orožje v nujni obrambi. Okupator, ki mu je šlo uničevanje našega naroda deloma v račun, seje dal pregovoriti in jim celo ponudil nekaj starih francoskih pušk, kar je zadostovalo fantom, poleg lastnega orožja, da so pregnali napadalce, ki se niso nadejali takega odpora. Za ta odpor seje izvedelo po vsej Notranjski in Dolenjski, kjer so bili prav tako fantje pripravljeni za obrambo pred komunisti. Pozneje so se te postojanke razvile v prave vojne enote, ki so delova- •'JBk-*- ■ Šentjošt ''»v t* Mineva 60 let od ustanovitve prve vaške straže^j&v v Šentjoštii‘17. julija 1942. Potem Ko je partizani čez en • __, ^ teden niso mogli uničiti, so se krvavo znesli nad okoliškim iprebivalstvom. Pobili so 35 ljudi. V nčkaj dneh so 46 otrok spremenili v sirote: •e pod imenom Slovensko domo-branstvo in ki so bile pod poveljstvom izkušenih poveljnikov. Na čelu vseh je bil general Rupnik. Domobranci so tako lahko uspešno branili našo Gorenjsko, Notranjsko in Dolenjsko pred boljševiki. Večina vasi je spet zaživela brezskrbno in nageljni so zacveteli na dekliških oknih. Ob koncu vojne pa, ko so v Slovenijo drvele internacionalne horde, so se domobranci umaknili na Koroško. Sledila je tragedija, ki jo poznamo. Angleži, ki so 12. maja 1945 kot povsem samoumevno nudili azil tako domobrancem kot mnogim civilistom, so se premislili. Začela seje mrzla vojna proti svetovnemu komunizmu. Angleži so s tega vidika hoteli izriniti partizane na staro jugoslo-vansko-avstrijsko mejo. V Beogradu so sklenili s Titovci dogovor o umiku komunistov s Koroške, nakar je 24. Maja 1945 sledilo vračanje Srbov, Hrvatov in naših domobrancev. Zgodil se je zločin stoletja. Angleži so, v njihovo veliko sramoto, domobrancem lagali, da jih vozijo v Italijo. Amerikancem, ki so protestirali proti vračanju, je sam maršal Aleksander lagal, daje vrnil domobrance in druge zato, ker so bili vzrok prometnih težav njegovi vojski. TRAGEDIJA, KI NAS JE STALA VEČ KOT DESETTISOČ ŽRTEV, ZAHTEVA PRAVIČEN, OBJEKTIVEN PRISTOP! Ob moriščih domobrancev, na moremo govoriti kot je govoril Kučan: »Pobijali so komunisti, pobijali smo mi.« Drži, toda to ni vsa resnica! Resnica je: I. KDO JE ZAČEL POBIJATI PRVI ? 2. KDAJ SE JE SPROŽILA NAŠA PRVA PUŠKA V OBRAMBO ? Začnimo od začetka! Pokojni dobri ljubljanski škof Lenič je že prva leta po vojni povedal vso resnico: »Brez VOS-ovega terorja, brez 1500 naših pomorjenih, še pred nastankom prve Vaške straže, ne bi bilo ne Vaških straž ne Domobrancev!« Zato zahtevamo od nasprotnika: PRIZNANJE TERORJA VOSA in UDBE, OBŽALOVANJE MASOVNEGA POKOLA DOMOBRANCEV in PRISTAJAMO NA ŠE MOŽNO POPRAVO KRIVIC REVOLUCIJE ! -i-*=0e=^-c- BOG ŽIVI NAM DEŽELO BOG ŽIVI VES SLOVENSKI SVET! 8. FEBRUAR - OBLETNICA SMRTI NAŠEGA VELIKEGA PESNIKA DR. FRANCETA PREŠERNA France Balantič MAGISTRALE Svetlobi bolečin sem bil darovan, viharji rož mi trgajo nosnice, prižgal sem rok pohlevnih voščenice, med gorsko travo bor sem bil vsejan. Nič več ne bo poljub moj zapeljan, po vseh nočeh še trezne so zenice, ponudi sol domače mi solnice. Glej Gospodar, Tvoj zvesti sem dvorjan! Vem, da si padlim zvezdam milostljiv, pri tebi sem s krvavimi stopali, v daljavi rodni ognji se kade. Cvet dragih ustnic me je pogostil, na mladih vekah solze se mede -zdaj bodo moji spevi počivali. TRUPLO V POLJU Nimam duše več, telo so divje rože mi prekrile, ko v pohodu zmagoslavnem so po zemlji se razlile. Nič več moja kri ni slana in prhnim kot mrtva stebla; zdaj samo še vdano čakam, kdaj pomlad me bo razgrebla. V poletnih ognjih prosil sem Boga in prošnja bila je svetla posoda svetlikajočih se sopar neba, in zemlje vdanost dobrega Gospoda. In Bog besede moje je spoznal in plačal me kot delavcem na njivi! Zvečer je sočen sad mi daroval, omočil s spanjem ustni poželjivi. SLOVO Položi mi, dragi, bolni obraz čez trudno sijoče oči, daj, da začutim na licu zadnji, zamolkli udarec krvi. Umiraš in tuja dlan tipajoč neusmiljeno v duši ti grebe. Objemi me, bruhni vame nemir jaz ne morem, ne morem do tebe! Ko zadnjikrat krikneš v ledeno temo, bom zaihtela med prste, bele od sanj. Ostala bom sama na meji grobov, ti boš pa miren onstran iskanj. Korošec KO V DRAGO DOMOVIMO, tja nazaj se boš vrnila, spomni se me kdaj, da želja meni ni se še izpolnila. Ko morda nekoč šel bom daleč proč, vsaj bled spomin na me naj tli, ko spominjala se boš steinfeldskih dni. uk t/ Mrzelje na tujem dom, v sužnosti domače gnezdo, a za trenutek bo prešlo, ko dom očetov boš uzrla in tujine solzo mamica ti bo otrla. (Zapisano v spominsko knjigo Jožici Povirk leta 1945 v Steinfeldu) Franc Grum Ofenziva v pomladi leta 1945 Na vseh svetovnih frontah so se dogodki razvijali s silno naglico. Zlom nacizma je bil na dlani. Francozi so že praznovali osvobojenja, nekaterih predelov. Velikanska rdeča armada se je valila od vzhoda in zasledovala umikajoče se nemške divizije, obenem pa skrbela, daje po vzorcu Varšave uničevala nacionaliste, ki so se borili na strani zahodnih zaveznikov. V tistih burnih dneh slovenski narod ni klonil, ker je verjel v zavezniško demokracijo in zaupal svoji vojski. Niti na um jim ni prišlo, ni bilo mogoče, da bi razcapani komunistični ostanki premagali z lastno močjo izkušene, hrabre borce. Partizani, razbiti na vseh koncih, so bili vojaško nezmožni, da bi se bojevali, bili pa so zmožni moriti nezaščitene prebivalce po naših vaseh, ropati in požigati ter uničevati narodno imovino. Njihov cilj je bil do konca: »Uničenje vsega, kar ni komunistično, kar je narodno zavedno in narodu sveto«. Kakor so se zavezniške armade zaganjale v razpadajočo nemško armado, tako je tudi slovenska narodna vojska šla v zadnjo ofenzivo, da razbije ostanke slovenskih boljševikov. Naši jurišni bataljoni so prešli v ofenzivo vse od Novega mesta, preko Suhe Krajine, Kočevja, do Notranjske. Velikolaški bataljon je zasedel položaje v Strugah in tam stražil, da so tudi ostali bataljoni prišli na določena mesta. Partizani so slutili, da Načrtovanje napada se obroč okoli njih zožuje. S svojo 18. divizijo so navalili na Struge in se skušali prebiti iz obroča, toda njihov načrt je propadel kajti imeli so, opravka z neustrašenimi vojaki. Kakor že tolikokrat prej je partizanom uspelo prevarati Angleže. V nekaj urah sta zakrožila dva bombnika nad Strugami in poškodovala cerkev in poslopja okoli nje, gasilski dom in tudi lepo novo šolo. Vse to pa ni vzelo morale našim fantom. Partizani so privedli svoja dva tanka in uspelo jim je priti prav do vasi. Naša fanta, Janez in Stane, vrla minometalca, sta se približala sovražnemu tanku in to v tako bližino, da sta ga z direktnim zadetkom uničila. Posadka je padla, drugi tank pa jo je prestrašen odkuril nazaj proti Hinjam. Med regljanjem strojnic in detonacijami bomb je bilo čuti kričanje partizanov, še posebno so bile glasne »tovarišice«. Kratko, odločno povelje: Juriiiš«! in fantje so udarili v protinapad ter v naglem begu drevili sovražnika. Da je bila zmeda še večja, je stiški bataljon, ki se je nahajal v Ambrusu, z boka udaril na bežeče. Po osamljenih, zgubljenih strelih so bile zavzete Prevalje, kjer so partizani pustili raznovrstno robo. Zasledovanje sovražnika se je nadaljevalo. V kratkem jurišu so bile očiščene Hinje in Stane se je spet spravil na tank, ki je bil prav tako uničen toda - za ceno Stanetovega življenja. Obroč okoli razbitih partizanskih brigad seje krčil. Rupnikov udarni bataljon je zasedel položaje okoli Kočevja in proti Stari cerkvi. Novomeške enote so postavile zvezo z bataljoni iz Stične, Gabra in Velikih Lašč. Kako žalosten je bil pogled na nekdaj ponosne vasi, sedaj pa so bile vse hiše v ruševinah... Veliko laški bataljon je zavzel položaje na Rdečem Kamnu, katerega so partizani zagrizeno branili. Severno seje nahajala kota 962, poraščena s smrekami in polna raznih jam. Ravno to mesto so komunisti izbrali za svoje skladišče in za informativni center. Podzemni prostori so bili polni raznih arhivov, z imeniki vseh partizanskih kolovodij, imeniki vseh terencev in zaupnikov, skratka to je bilo srce njihove organizacije. Vse to gradivo je bilo zajeto skupaj s skladiščem orožja. Vso noč in ves dan seje glavnina partizanstva zaletavala v to koto, da bi rešila svoj dragocen material. Ko ni šlo so zagnali še elitne enote VDV, ki pa prav tako niso mogle do živega našim borcem. Juriš je sledil jurišu, a brez uspeha. Četa, kije branila koto, je bila prisiljena, da seje za spoznanje umaknila, a je v protijurišu spet zavzela položaj. Ob novih protinapadih je bil sovražnik prisiljen na umik. To je bilo aprila leta 1945. Suha Krajina je bila očiščena. Iz hrvaške strani so prihajale enote srbskih dobrovoljcev, ki so pritiskali na bežeče partizane, ki so se poizkušali prebiti iz obroča Stiškega bataljona. Pri Stari cerkvi so naleteli na Rupnikov bataljon, ki jih je še bolj razbil in končno so se razkropili na sektorju polkovnika Tataloviča, poveljnika srbskih dobrovoljcev pri Kočevju. Naš namen je samo prikazati, kako razbiti in poraženi so bili partizani mesec dni pred koncem vojne. Nikakor se ne bi mogli rešiti iz obroča udarnih domobran- Vuk Rupnik, Selan Leopold, Vrhovec Ivan skih bataljonov. Zavezniki iz Barija so partizanom v pomoč privedli bivše jugoslovanske vojake, ki so bili popolnoma nepoučeni o položaju in tako ni čudno, da so pri jurišu, ki so ga izvedli srbski dobrovoljci z vzklikom. »Živel kralj Peter«! odgovorili z istim vzklikom in se predajali. Usoda je hotela drugače. Že smo vdihavali svobodo, ki je bila na dlani in se zavedali, daje komunistična vojaška moč strta, a na povelje in proti volji vseh borcev smo morali nastopiti pot umika. Nobenega povoda ni bilo za umik. Fantje so začudeno, vprašujoče zrli v poveljnike in nihče ni znal odgovoriti na vprašanje: ZAKAJ? Zaupanje v zaveznike je bila vera. Kljub temu, da ni bilo odgovora, so fantje storili, kar jim je bilo ukazano. Nihče ni slutil, kaj se pripravlja... Nihče nas ni obvestil tem, kaj se bo v prihodnjih dneh zgodilo. V domu je bila namreč neizkoriščena spalnica, opremljena s posteljami, kot so bile naše. Nihče od nas ni spraševal, komu je namenjena. Zato nas je zelo presenetila invazija malih divjakov, ki so se samo v začetku vedli civilizirano, čez čas pa so pokazali pravi obraz. To so bili naši vrstniki, stari od šest do trinajst let. Videti so bili pravi Ivan Ott TEHARSKI OTROCI reveži. Večinoma so bili oblečeni v predolge vojaške suknje, prepasane z vojaškimi pasovi. Na glavi so imeli šajkače s peterokrako zvezdo. Hlače so imeli kratke napravljene iz dolgih vojaških hlač. Nekateri so prek ramen nosili vojaške plašče, drugi vojaške nahrbtnike. Tudi mi nismo bili kdove kako lepo oblečeni, a ti reveži so bili videti kot prava strašila. K njihovemu žalostnemu videzu so prispevali še njihovi upadli obrazi in njihov pogled. Prišli so v spremstvu partizanov. Razlika rned tistimi partizani, ki so stražili nas in med temi je bila velika. Prišli so objeti, manjši so se oprijemali pasov partizanov, da bi tako še bolj pokazali medsebojni odnos. Ko seje pisana druščina pojavila ob vhodu v alejo, seje žensko osebje vznemirilo. Verjetno so vedeli za njihov prihod, toda niso pa bili obveščeni o dnevu in uri prihoda. Zato gostov ni pričakovala tako svečano pripravljena jedilnica kot nas. Vzgojiteljice so prišle pred vhod, da bi pričakale goste, medtem ko so se gospodinje in kuharice lotile priprave jedilnice, od koder so nas preselili. Gigica je prisrčno pozdravila partizane, jim zaželela dobrodošlico in jih povabila v dom. Mi smo se odmaknili od vrat, da bi napravili prostor čudnim gostom, ki so nas samo tu in tam opazovali. Bilo jih je okoli trideset, prav toliko kot nas, ki smo do tega trenutka stanovali v domu. Najprej so jih odpeljali v spalnico, da bi odložili prtljago, potem v kopalnico in nato v jedilnico. Mi smo ostali zunaj in radovedni lepili svoje nosove na velike okenske šipe. Poklicali so nas noter, sedli smo za mize. Gigica, kije medtem, ko so kuharice delile juho, nagovorila prisotne. Govor je bil bolj namenjen nam kot prišlekom. »To so vojne sirote kot vi. (To je bila ravnotako laž laž kot takrat v celjskem gledališču. Teharčani smo povojne sirote!). Prišli so iz drugih krajev bratskih republik: nekateri so prišli kot begunci, drugi iz partizanskih enot, kjer so preživeli del svojega življenja. Tudi oni so, kot vi, pretrpeli vojne strahote. Tudi njim bo to novi dom, a jaz bom njihova mama. Zame ste vsi enaki. Trudila se bom, da bom vsem dobra in pravična mati. Sprejmite jih kot svoje brate, pa bomo vsi skupaj kot velika in složna družina!« Amen! Nisem razumel, kako naj bi bili ti miniaturni partizančki moji TABOR n -j Januar-Marec C. I in naši bratje. Kaj so njihovi odrasli idoli počeli z nami in z našimi starši, je bilo živo v mojem spominu. Prav tako živo se spominjam mladega partizančka - ubijalca iz Dravograda. Kdove koliko ljudi imajo na vesti tile tukaj? Lahko bi razumel, da smo bratje po usodi mi Teharčani in Rudi, toda nikakor pa ne ti pritepenci in razcapanci, ki so prišli kdo ve kod. Mi »staroselci« smo nagnili glave v krožnike in preko robov opazovali to pisano druščino. Vi smo mislili enako, ne da bi bilo treba glasno povedati svoje mnenje. Po prihodu te skupine otrok se je v našem domu marsikaj spremenilo.Lepi brezskrbni dnevi, ki smo jih doslej uživali v tem domu, so bili le še lep spomin. Nad nami so se zgrnili grozeči, črni oblaki. Čeprav so tem prišlekom razdelili rabljeno otroško obleko, so mnogi med njimi še vedno nosili vojaške suknje s pasom, šajkačo in partizansko zvezdo. Za osebno higieno jim ni bilo mar, tudi za čistočo doma ne. Stranišča so bila vse bolj umazana, tako da jih gospodinje niso mogle očistiti. Fiziološko potrebo so, če so bili zunaj zgradbe, opravili kar na kraju samem. Čez nekaj dni je bila okolica doma pognojena in nisi mogel mimo kupčkov. Razen tega so govorili v srbskem ali hrvaškem jeziku, ki ga nihče razen mene ni razumel. Slovenskega jezika niso znali. Vendar smo jih po nečem vsi razumeli. Ko so se čez nekaj dni privadili novemu življenju okolju, so se pričeli vesti »naravno«. V medsebojnem odnosu seje kazala agresivnost in brutalnost. V govorjenju so bili prostaki, posnemajoč svoje starejše. Preklinjali so Boga in svetnike in se med seboj obkladali z najbolj prostaškimi besedami, ki jih doslej še nismo slišali. Bili smo nemalo zgroženi nad tem njihovim besednjakom. Nas so, hvala Bogu, pustili v miru. Kot je bilo videti, si nismo imeli kaj povedati. Med nami je bila velika razlika glede na poreklo, kulturo in svetovni nazor. Dejstvo, da smo bili vsi skupaj »vojne sirote«, je bila pretanka nit, da bi nas mogla povezati. Bili smo v isti hiši, toda nismo živeli skupaj. Njihov odnos do okolja seje brutalno pokazal v trenutku, ko smo se prvič srečali z nemškimi ujetniki na dvorišču našega doma. »Fašisti, fašisti!« kričali partizančki. Kazali so nanje s prsti in posnemali drdranje strojnice ter tako pokazali svoje občutke. Ujetniki so jih začudeno gledali, saj niso mogli dojeti nenadne spremembe pri otrocih, ki doslej niso bili sovražni do njih. Vpitje je postajalo vse bolj glasno in od besede so otroci prešli k dejanjem. Pobrali so kamenje ali kepe prsti in pričeli obmetavati nemške vojake. Ker se ti niso mogli skriti, so se skušali z rokami zaščititi pred ploho kamenja in prsti. Ko smo videli, kaj počnejo razjarjeni »Kordunci«, ob pomoči partizanske straže, smo jih skušali z besedo strezniti. Vendar ti niso odnehali, ampak jih je to le še bolj raztogotilo. Ko smo videli, da lepe besede ne pomagajo, smo jim zapretili s silo. Tudi mi smo prijeli za kole in palice, ki so ležale razmetane okoli. A niti to ni streznilo divjih partizančkov. Tudi oni so prijeli za kole in bili pripravljeni sprejeti fronto na obeh straneh. Kdove, kako bi se končal ta dvoboj, če ne bi bil nekdo poklical upravnice, kije pritekla in se postavila med obe fronti. Okrcala je ene in druge, celo partizansko stražo, ki ni nič stotila, da bi zaščitila nemške ujetnike in ki je nosila del krivde za to, kar se je zgodilo in kar bi se še moglo zgoditi. Držala je besedo, kar zadeva kazni, nismo bili kaznovani, le partizani so ostali nekaj dni brez kave in čaja. Od tega dne dalje smo bili še bolj zadržani v odnosu do »pritepencev«, ki pa so po drugi strani sklenili veliko prijateljstvo s partizansko stražo. Kadili so z njimi cigarete, in se motovilili okoli njihovega orožja in kazali, kako spretno znajo ravnati z njim. Prezirali smo njih napihovanje z vojaško veščino. Njihovo prijateljstvo s partizani nas je dokončno razdelilo v dva tabora. To, da smo vsi bili otroci brez staršev, ni bilo važno. Najpomembnejše je bilo, da smo mi starše izgubili na krut, brezbožen način. Na eni strani demokracija in krščanstvo, na drugi boljševiška ideologija in brezboštvo. Mi smo bili torej otroci teh nasprotujočih si svetovnih nazorov. Upravnica je povsem dojela nevarnost, ki je grozila naši skupnosti, zato je storila vse, da bi izgrede preprečila. Kot po naključju seje vedno znašla med nami katera od vzgojiteljic, ki nas je vedno opazovala. Javno se tej prisotnosti ni nikoli nihče nič rekel. Kot je kazalo, so jim več skrbi povzročali mali somišljeniki kot mi. V srcu so imeli neverjetno sovraštvo, bili so duševno prizadeti. To spoz- nanje meje skoraj stalo življenje. Dvakrat sem to okusil na svojem telesu. Prvi tak primer je bil na stopnišču v domu. Bilo je nekaj dni zatem, ko so prišli v dom. Ob času kosila so bili skoraj vsi otroci v jedilnici. Zamujal sem z umivanjem rok in sem bil med zadnjimi, ki sem šel po stopnicah iz prvega nadstropja v pritličje. Nekaj stopnic pred menoj je šel eden partizančkov. Nenadoma se je fant zakotalil po stopnicah in obležal na hrbtu z razprostrtimi rokami. Pomislil sem, da seje fant z glavo udaril na marmornih stopnicah in izgubil zavest. Stekel sem za njim in mu pomagal. Pokleknil sem poleg njega in mu oprezno dvignil glavo in pogledal, če ima kje rano. Niti nisem opazil njegovih izbuljenih oči. Dihal je težko in pretrgano. Ker ni bilo rane, sem ga rahlo udaril z roko po obrazu.da bi ga zbudil k zavesti. »Hej, ali me slišiš?Ali te kaj boli? Kje si se udaril«? Ni mi odgovoril, niti pokazal znakov, daje pri zavesti. Prijel sem ga z obema rokama za glavo in ga stresel. »Ali me slišiš?« Nenadoma je obrnil oči, me zgrabil za vrat in me stisnil s tako močjo, da sem mislil, da mi bo počil goltanec. »Tovariši, na juriš! Hura naprej! Udarite po fašistih! Huraaa«! Zgrozil sem se njegovem vzkliku, čeprav je prišel iz ust otroka. Izpustil sem njegovo glavo in se želel osvoboditi železnega stiska. Njegove majhne pesti so se ovile okoli mojega vratu, da sem komaj dihal. Pred očmi se mi je stemnilo. V obupu sem ga pričel tolči po obrazu, vendar brez uspeha. Vse močneja meje stiskal. Živalsko je kriknil: »Zadavite ustaše«! Ta njegov krik mi je rešil življenje. Slišali so ga v jedilnici in pritekli na stopnice. Ko so oba videli na tleh, mene, kako se izvijam iz njegovih pesti, in njega z belo peno na ustih, so vedeli zakaj gre. Pet ali šest se jih je vrglo nanj; prijeli so ga za noge, roke, glavo in telo. Dva sta mu pokleknila na prsi in ga pritisnila k tlom, drugi so mu ravnali skrčene prste, da bi me osvobodili. Zajel sem zrak, a sem bil ves vrtoglav. Vse, kar seje dogajalo, sem videl skozi meglo. Vzgojiteljice so me nesle v majhno sobo v stolpu, ki je služila za bolniško sobo. Slišal sem divje kričanje dečka s padavico. Imel je hud epileptični napad. Ta in naslednji dan sem počival. Upravnica me je obiskovala. Povpraševala meje po mojem zdravju in če si kaj želim. Zaželel sem si, da ne bi več srečal tega divjaka. Želel sem si tudi kako dobro knjigo, v tej samoti. Kar zadeva zdravja, nisem utrpel na srečo nobenih posledic, poznali so se le odtisi prstov na vratu. Po tej nezgodi so nam dali navodila, kako seje treba obnašati v takih primerih. V nobenem primeru se ne smemo bolniku posamično približati, temveč le skupinsko. Tak bolnik ima nesluteno moč. Treba je počakati, da mine napad, da se bolnik umiri. Hladni obkladki so edino zdravilo, ki delno pomaga. Zame je veljalo samo eno pravilo - čim dalje proč od teh dušenih bolnikov. Naj se grabijo za lastne goltance. In naj se poškodujejo čim bolj, da se jih čim prej rešimo. Vrhunec zvitosti nas »Teharčanov« je bil v tem, da smo izkoriščali bolezen nesrečnih paglavcev in smo jih v času epileptičnega napada dobro premikastili - seveda, če v bližini ni bilo nikogar od njihovih. Vse več je bilo padanja, in to je bilo včasih množično, tako da se je na tleh valjalo več padavičarjev. Vse več partizančkov je nosilo pod očmi modre lise, čeprav niso razumeli, kako seje mogel raniti na tem mestu. To je bil naš »dar« tem malim strupenim nasilnikom nad nemočnimi nemškimi ujetniki, do katerih nismo gojili naklonjenosti, vendar pa smo čutili neko spoštovanje do brezpravnih ujetnikov. Tako smo vsi prišli na svoj račun. Oni so v duševnem mraku nadaljevali vojno proti »fašistom«, mi pa smo izkoristili to priložnost in si v času duševnih ekskurzij obračunavali del velikega dolga. Vzgojiteljice so bile srečne, da se soglasja med dvema različnima skupinama niso sprevrgla v tepež. Tako so tekli dnevi našega brezciljnega življenja v tem sračjem gnezdu. Počasi sem izgubljal veselje do stenskega časopisa, ki seje polagoma Preoblikoval v partizanski glasnik. Zaslugo za preobrazbo so imeli mladi Kordunci, ali drugi, ki so od kdo ve kod vse prišli. Najprej so si drznili na moje delo prilepiti veliko peterokrako zvezdo. Potem so pod vse pisne prispevke pripisali z debelimi in okornimi črkami partizansko krila- tico, ki je bila njihov »amen« - »smrt fašizmu svoboda narodu«, ki je zares nekaj desetletij predstavljala »smrt« za civilizirano pisno konverzacijo. Popolnoma sem zanemaril svojo obdelavo stenskega časopisa, zato se me razrešili dolžnosti. Tako se je neslavno končala moja uredniška kariera in prva služba v medijih javnega informiranja, ki pa meje kljub vsemu toliko prevzela, da je pozneje po odhodu v tujino postala moj poklic. V teh dneh sem razrešil svoje praktično znanje iz biologije in osebne higijene. Prvič v življenju sem se srečal z - ušmi. To srbečo nadlogo so nam prinesli »tovariši«. V svojih capah, ki so jih delno še vedno nosili, so prinesli v dom to golazen in z njo okužili vse stanovalce. Že prej mi je vzbudilo pozornost skrb za njihove obleke. Brskali so po suknjičih, srajcah in nekateri tudi po hlačah, ter nekaj lovili iz njih, potem pa stiskali med nohti. Tedaj si nisem predstavljal, kaj to pomeni, niti nisem želel raziskovati.Vse je ostalo v mojem spominu kot nevažen, nepojasnjen dogodek. Šele tedaj, ko sem v nedrju našel belo uš in nisem vedel, kaj bi počel z njo, mi je nek partizanček, škodoželjno se režeč, pokazal, kako se uniči tega partizanskega spremljevalca. Ko je opravil z ušjo, mi je pokazal noht s krvavim madežem, rekoč: »Vidiš, tako se naredi«! Od tega dne naprej sem bil ne samo ujetnik - sirota, temveč tudi ušivec. Množičen pojav uši v domuje imel tudi posledice. Partizančkom so odvzeli vso obleko in jo sežgali. Nas so pogosteje preoblačili, spodnje perilo prekuhavali v vroči vodi, morali smo pogosteje v kad za kopanje. Rudije bil edini, ki ni imel tega partizanskega kompleksa. Moja »senca« Rudi me je tu in tam zapustil in iskal družbo pri mladih partizančkih. Njihovo skupno zanimanje orožje jih je zbližalo, če že ne spoprijateljilo. Tukaj je Rudi naredil napako. Odkril jim je svojo skrivnost, shrambo streliva. Čeprav je bilo vse naokoli polno reztresenega streliva, je bil Rudijev arzenal vendarle zbirka sortirane, izbrane muni-cije, ki je, kot se je pokazalo pozneje, predstavljal v rokah teh malih divjakov za vse nas smrtno nevarnost. Bližal seje konec novembra. Listje je odpadalo in prva slana je pobe- lila gole krošnje dreves. Vreme je bilo megleno in sivo. Bilje ugoden čas za umiranje. Slovenski otroci smo sedeli v topli dnevni sobi in se kratkočasili z različnimi igrami. V zidani peči je prasketal prijeten o^enj in zunaj so vreščale vrane. Kje je bila večina malih divjakov nismo vedeli, niti nas ni zanimalo. Živeli smo pod isto streho, toda različno, predvsem pa ločeno življenje. Tako je bilo, odkar so ti otroci prišli v dom in tako je bilo tudi ta dan. Nekaj pred poldnevom je našo brezskrbno zabavo pretrgal znani vzklik: »Na juriš, tovariši, bombaši naprej! Udari po fašistih! Huraaa«! Kričanje je prihajalo z vrta in za nas ni bilo novost, saj smo kričanje teh otrok večkrat slišali ob priložnosti epileptičnih napadov. Razburil pa nas je silni pok ročnih bomb, ki je sledil tem krikom. Najprej je bilo slišati eno bombo, zatem drugo eksplozijo in nato je zagrmelo z vseh strani. Okenska stekla so šklopotala in obstajala je nevarnost, da se razletijo, med tem ko so se mize tresle kot ob potresu. Med detonacijami bomb so se slišali kriki »Juriiiš, huraaa« Bil sem najbližje vratom ki vodijo na teraso pred zgradbo. Stekel sem na vrt in se znašel v žarišču bombnega napada. Za porušenim zidom je ležala skupina mladih bojevnikov in metala ročne bombe v jamo, nekaj metrov pred seboj, kjer naj bi bil sovražnik. Druga skupina se je skrila med drevesi, ker so igrah sovražnika. Toda bombašev to ni motilo. Pričeli so teči proti jami z glasnim »hu-raa«. Eden od njih pa je aktiviral ročno bombo. Ker je ni mogel hitro odvreči proti jami in tudi ne med drevje, kjer je bil »sovražnik«, jo je v paniki vrgel proti zgradbi. Tukaj sem bil jaz in še nekaj otrok, ki so pritekli iz sobe, da bi videli, kaj se dogaja. Zaslepil nas je blesk detonirane bombe, ki seje razletela z gromkim treskom. Nekaj stekla seje razdrobilo. Zemlja in kamenje sta se razpršila po steni in tudi mi smo ju bili deležni. Ker nas je krila ograja terase, nas drobci bombe v glavnem niso dosegli. Nekaj pa nas je bilo vendar opraskanih. Oplazilo nas je. Vame je priletel precejšen kamen in mi ranil nogo.Slišali so se klici na pomoč. Tudi napadalci so se zmedli. V dom so Prišli partizani, z ene strani stražarji nemških ujetnikov, ki so ta dan delali zunaj doma, z ulice pa so pritekli drugi, ki so bili kot policisti. Prišle so naše vzgojiteljice, gospodinje, kuharice. Upraviteljica Gigica je bila bleda in zaskrbljena. Hodila je od enega do drugega in preverjala, ali ni morda kdo težje ranjen. Eden od prispelih partizanov jo je nahru-ril kot smrkljo. Nudili so nam prvo pomoč in nas obvezali. Mladim partizančkom, ki so se zbrali okoli nas, so odvzeli bombe, ki so jim visele za pasom in jim primazali par klofut. Potem so se razkropili po vrtu in pobirali raztreseno municijo. Zaplenili so Rudijevo tajno skladišče in ga izpraznili do zadnjega naboja. Do večera je bila akcija razoroževanja in čiščenja terena končana. Nevarne »igrače« so odpeljali v neznano smer. Gigica nas je jokaje oštela in nam povedala, kaj bi se lahko zgodilo. Bil je pravi čudež, da nihče ni bil težje ranjen ali celo smrtno zadet. Ko sem pozneje razmišljal o tem, mi ni bilo popolnoma jasno, če smo imeli mi otroci s Teharij svojega angela varuha, ker smo bili katoličani, toda nisem si mogel pojasniti, kateri angel pa je varoval mlade divjake? Verjetno jih je varovala neka višja sila, kajti srečnega konca bombaške vojne se ne da pojasniti z izgovorom: »Imeli so več sreče kot pameti«. Od tega dne seje znotraj naših skupin nekaj spremenilo. (nadaljevanje) Korošec V spomin Ko je dne 15. marca 1941 jugoslovanska vojska kapitulirala pred Nemci, je narod postal tih, molčeč, kakor da bi slutil, koliko gorja se bo v prihodnje zgrnilo nanj. Ne samo da je okupator neusmiljeno prizadejal udarce na odprte krvaveče rane narodovega telesa, zlo je šlo še dalje. Komunistična partija, kije tesno sodelovala z okupatorjem in bučno proslavljala razpad Jugoslavije, se je intenzivno pripravljala, da zažge boljševiško revolucijo, ko bo zanjo primeren čas. In ta vojni čas zatiranja, preganjanja, preseljevanja, zaporov in smrti seje naglo bližal. Ob sodelovanju z okupatorjevim nasiljem in ob vohunjenju je prišel 22. junij 1941, ko so komunisti udarili na plan s svojo OF. ki je pomenila divjo svobodo za partijo. Organizirala je morilske trojke atentatorjev po mestih in poslala prve grupe v gozd z namenom organiziranja lažnih »borcev proti okupatorju«. Predaleč bi šli, če bi v potankosti opisovali razvoj organizacije načrtnega varanja in pobijanja v Ljubljani, kot na primer ing. Fanouša Em-mra, ki se je trudil, da bi komunisti ne organizirali svojega monopolnega odpora, temveč da bi bila vstaja vsesplošna. Pri stari šišenski cerkvi je Emmra podrl atentator. Njegova smrt je odprla oči tudi tistim idealnim mladeničem, ki so mislili, daje možno sodelovanje s komunisti v boju proti okupatorju. Ko je šlo za velike narodove odločitve, smo bili edini, ne glede na politične in verske razlike. Ker pa so imeli komunisti druge cilje, so prav v tej narodovi stiski okupacije odgovorili na povabilo z atentatom. Vse kar ni bilo zaslepljeno, s tako imenovanim »slovanskim bratstvom«, seje odločilo proč °d partizanstva, za katerim je stal komunizem! Ideal je bilo gibanje Draža Mihajloviča. Draža Mihailovič - vojni minister TABOR qq Januar-Marec c.