Štev. 13 Sobota, marca 1932 ®đba o velikanih Lužiška pravljica Nekoč je živel lep, toda siromašen pastir. Bil je vedno dobrevolje in ve» selo je pasel svoje ovce; zvečer se je z njimi vračal domov in vso pot je igral na svoje gosli. Vsak večer je šel mi» mo okna mlade princeske, ki je bila daleč naokrog znana zaradi svoje lepo» te. Princezka je rada poslušala igranje pastirja in postal ji je drag, kakor nih» če drugi. Nikdo v deželi ni vedel, da se imata ta dva mlada človeka rada. Počasi je princezka dorasla in oče jo je hotel omožiti z bogatini plemenita» šem iz sosednje dežele. Dan za dnem so prihajali snubci, mladi, stari, bogati, siromašni — a princezka je ostala svo» jcmu pastirčku zvesta in se ni hotela omožiti. Naposled jo je hotel kralj pri» siliti. Ko je princezka uvidela, da so vse njene prošnje zaman, je obljubila očetu, da bo poročila tistega, ki bo iz» polnil tri težavne stvari. Oče je pova» bil vse snubce na veliko pojedino. Prin» cezka je bila izborna jahalka; kakor veter je zdrevil njen konjiček in upa» la je, da je ne bo mogel nihče dohite» ti. Privezala si bo okoli vratu svilen trak in pozvala snubce, naj ji ga kdo izmed njih med jahanjem odveže. Pastirček je kakor navadno pasel svoje ovce. Ko jc izvedel, da se na» merava princezka poročiti, se je stem« nil njegov obraz in vroče solze so nu tekle po licih. Ko je legel mrak na zemljo, jc žalosten vstal in odgnal svo» jo čredo domov mimo oken princezkc. Njegovo petje je utihnilo in gosli ja nesel na ramenu. Ni se upal pogledati kvišku k oknom. Princezka pa je stala ob oknu in strmela v svetlikajoče se jezero, kjer so se igraii zadnji žarki solnca. Čakala je, kdaj bo zaslišala pe» sem veselega pastirčka in kdaj bo za» čula prve zvoke njegovih gosli. Žalo» stna je bila videti in globoko je vzdih» nila. Ko je zdajci uzrla pastirjev ža» lostni obraz, je glasno zaihtela. Pastir» ček je hotel še enkrat videti svojo go» spodarioo in tudi tistega, ki jo je hotel odpeljati na svoj dom. Prosil je slugo, da pazi na ovce in mu je obljubil viso» ko nagrado, če ga spusti v grad. Nobe» dcn od slug ga ni hotel uslišati. Pastir; tek je sedel pod košato lipo in sanja* ril. Naposled ga je premagal spanec, zaprl je oči in v sanjah se je razgovar» jal s svojo ljubljenko. Medtem so se njegove ovce vedno bolj oddaljile in n;iposled so zašle na sosednji grič. Ko se je prebudil in opazil, da so ovce izginile, ga je obšla silna tesnoba. Z dolgimi koraki je odhitel na sosed* nji grič, kjer je živel divji, hudobni ve» likan, ki je uničeval vse, karkoli mu je prišlo v roke. Toda pastir se ni ho* tel brez črede vrniti do nov. Pogumno je stopal proti griču. Komaj pa je pri* šel do polovice poti, je zdajci zagledal pred seboj strašnega velikana, ki je za* kričal: »Kako si se drznil, poslati svoje ovce na moje zemljišče?« V roki je vihtel velik železen drog in že je zamahnil, da bi ubil pastirja. Ali ta se je spretno umaknil in drog jc silovito treščil ob tla. Med tem, ko se je velikan ves začuden sklonil, da bi pobral železni drog, je skočil pastir* ček k njemu in mu s pipccm prerezal grlo. Velikan se je mrtev zgrudil na tla. Pastirček mu je še preiskal vse že* pe in našel je lep srebrn ključek, ki ga je spravil v svoj žep. Mirno je nato nadaljeval svojo pot in klical izgublje* ne ovce. Sredi hriba je stalo srebrno poslop* je, ki se je vse lesketalo v solncu. Pa* stirček je stopil k vratom in jih s sre* brnim kliučkom previdno odprl. Takoj se je prikazal siv pritlikavčck in ga vljudno vprašal: »Česa želiš?« Pastirček je potožil pritlikavčku svo* je gorje: »Najprej bi hotel najti svojo čredo in potem nekoga, ki bi pazil na* njo, da bi lahko med tem zasnubil princezko!« Pritlikavček je zažvižgal in glej — še tisti mah so stale ovce oko* li pastirja. Potem je pripeljal iskrega vranca, ki j.e hitro dirjal. Dal je pa* stirju lepo, srebrno vitežko opremo in mu velel, naj sede na konja in odjaha v grad. Obljubil mu je tudi, da bo pa» zil na njegove ovce. Lahko si mislite, kako srečen je bil pastirček; čez nekaj trenutkov je že stal pred gradom. Po* vabljeni snubci so se pravkar priprav»' Ijali na dirko. Ko so zagledali pastirja v srebrni vitežki opremi, so vzkliknili: »Počakati moramo še na odličnega vi* teza, ki prihaja tam na iskrem vran» cu!« Ko se je pastirček pridružil (ista* Hm snubcem, je princezka zdirjala na konju. Kmalu je pustila vse snubce zn seboj, samo pastirček je ostal tik ob njeni strani, zakaj njegov konj je bil urnejši od njenega. In zdaj je pastir* ček odvezal princeski svileni trak, po» tem pa jc — nc da bi ga bil kdo spo* znal — izginil na sosednji hrib. Pritlikavčku je predal iskrega vran» ca in srebrno vitežko opremo, se lepo zahvalil prijaznemu možičku in odgnal svojo čredo domov. Na gradu pa so bili vsi žalostni, ker niso vedeli, kdo jc bil junaški vitez. Drugi dan bi morali snubci spet po* kazati svojo spretnost. Kdor je hotel dobiti princezko za ženo, bi ji moral med jahanjem sneti zlato ogrlico. Pa* stirček je moral pasti voie ovce in nihče mu ni hotel pomagati, zakaj vsi so hoteli videti tekmo. Tako je pastir» ček spet zaspal pod košito lipo in ov» ce so se spet zgubile na dru