Poštnina pavšalirana. Uredništvo in upravništvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119. Št©¥- 21. Posamezna številka po Din 1-25, V Ljubljani, 23. maja 1924. Leto Mlf. AVTONOMIST Glasilo »Združenja slovenskih avtonomistov11. Celoletna naročnina 50 — D mesečna S — „ Inozemstvo celoletno 100. Posamezne številke se ra-čunijo po Dl 25 Inseratl se računajo: pol str. 560 D, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 50 p. Izhaja vsak petek. Haj hočemo? Lastno zakonodajo na lastnih tleh vzrastlega slovenskega ljudstva l Kaj je to: Miroljubna in človečanska republika? Slovenska »inteligenca« nikogar na svetu tako ne črti kakor Štefana Radiča, ustanovitelja hrvaške kmečke republikanske stranke in n i ga zlepa na svetu greha in ni jo lumparije, ki mu je ne bi očitali. Laž, demagogija (zapeljevanje ljudstva), veleizdaja — to so že kar vsakdanja očitanja, ki lete na njegov naslov. Nobene stvari pa razni slovenski »demokratje« Radiču ne zamerijo tako zelo, kakor njegov nauk o mirotvorni in človečanski republiki. Glede tega predmeta ni zabavljanja in smešenja v slovenskih časopisih ne konca ne kraja in veliki dreavotvorec dr. Lenarti je nedavno v posebnem uvodnem članku v »Slovenskem Narodu« proglasil mi-rotvornost t(s tujo besedo: pacifizem) naravnost za proti državno gibanje!! Drugod po svetu pa imajo razni učeni ljudje in vodilni državniki o mirotvornosti nekoliko drugačno mnenje kakor ga imajo razni slovenski »inteligenčni« kozlovimi, in dne 15. maja je olbjavil veliki časopis »Prager Preske«, ki izhaja pod okriljem češke vlade, o tem vprašanju velezanimiv članek, ki ga je napisal ministrski^ predsednik češkoslovaške republike g. Antoniu Švehla. Naravnost čudež je, da »Slovenski Narod« in »Jutro« z ozirom na ta članek češkega ministrskega predsednika še nista proglasila za veleizdajalca in za »ra-dičevca«. Pred ministrskimi predsedniki imajo razni slovenski politični advokati očividno še jako velik rešpekt. Članek ministrskega predsednika g. Švehle slove v izvlečku: »Razne pacifistične teorije (nauki*) so poskušali doslej utemeljiti z zahtevami omike, izobrazbe in kulture. Iz tega stremljenja so se rodile tudi razne mednarodne pogodbe, poskusi za razorožitev in slični poskusi, in to iže od nekdaj, ker je želja po miru tako stara kakor človeški rod sam. Zato se taki poskusi v zgodovini vedno ponavljajo in Lso našli svoj odmev tudi_ v veri, ki oznanja ljubezen do bližnjega, in ki veli, da odpuščajmo svojim sovražnikom. Pomisliti pa moramo, da mir ni nekaj, kar leži izven človeka, ampak da je mir neko stanje, ki ga ustvarja človek sam. Mir je nekaj, kar si morajo ljudje sami priboriti in si sami ustvariti. Doslej so poskušali ljudje navadno priti do miru, kakor že rečeno, na podlagi kulture in omike in vladarji so si medselboj vedno zatrjevali svojo miroljubnost. Toda vsa taka zatrjevanja niso nič pomagala. Znanstveniki so kot zastopniki »kulture« izumljali vedno nova mo-rilna sredstva, eno strašmejše kot drugo. Tudi socialistična »internacionala« se je vojni uklonila in zastopniki raznih veroizpovedi »Naše Zapiske«, kjer si je začrtala sledeče smernice: 1. Kulturno je poudarjal? slovenstvo, ki ga ne moremo mehanično žrtvovati brez duševne in gospodarske škode za sedanjost in bodočnost. 2. Politično je zagovarjala južno slovanstvo (tudi z Bolgari) z republikansko državno obliko, da se okrog celotnega južnega slovanstva kot osrednje točke zberejo ostali narodi in države južnovzhod.ne Evrope v svrho mednarodnega miru ,resnične kulture in civilizacije, da ostane Balkan Balkancem. 3. Glede notranje uredbe Jugoslavije je zahtevala kar najbol j široko zakonodajno in ■upravno decentralizacijo v okviru kulturnih in gospodarskih edinie, da dosežemo v južnem slovanstvu, t. j. v zvezi ž njim ohranitev in izpopolnitev duševnih in pridobitnih virov slovenskega ljudstva. (Dr. Drag. Lončar, Politika in zgodovina. V Ljubljani, 1923.) Ob volitvah v konstituanto 1920. leta je zahtevala »komunistična stranka Jugoslavije« (v »Rdečem Praporu«, G. oktobra) sovjetsko ali delavsko-kmečko republiko, ki nudi »najpopolnejšo obliko federacije, ker daje vsem pokrajinam svobodo v vseh lokalnih zadevah in zagotavlja potrebno gospodarsko enotnost.« Volilni oklic »jugoslovanske socialno-demokratične stranko« (v »Napreju«, 13. okt.) je poudarjal v uvodu, da se dne 1. decembra 1918. leta srbskemu regentu predložena adresa ni ujemala z navodili zagrebškega »Narodnega Sveta« in da se je na podlagi tako izvršenega združenja skušala ustvariti definitivna državna uredba, ki naj bi ji pritrdila konstituanta, dasi ima narod suvereno voljo in gre za ureditev popolnoma nove države (a ne za nadaljevanje, povečanje ali preustro-jitev Srbije), kar se da doseči le v svobodni združitvi južnoslovanskih plemen na podlagi prostovoljnega sporazuma in popolne enakopravnosti. S tega načelnega stališča je volilni oklic zahteval republikansko državno obliko, a glede notranje uredbe je priznaval brez pridržka enotnost države, odklanjajoč prav tako »vsa separatistična prizadevanja«, kakor tudi vsak poizkus kakšne nadvlade. In XII. redni strankin zbor v Celju (31. oktobra in 1. novembra) je sprejel resolucijo, v kateri se je ponavljala stara zahteva po balkanski republikanski zvezi s pripombo, da je z ustanovitvijo naše države storjen prvi korak v dosego tega smotra, glede notranje uredbe se je pa navajalo stališče, da smo politično en narod in da moramo v vsem drugem stremeti za tem, da postanemo en narod1; zato naj bi arnel osrednji parlament vso zakonodajno moč v državi, kolikor bi je ustava ne odkazala samoup ravnim zastopstvom v zadevah lokalnega značaja ali v svrho izvrševanja okvirnih zakonov, pri čemer naj bi bile posamezne pokrajine sestavljene na podlagi gospodarskih ozirov. Volilni program »samostojne kmetijske stranke« (v »Kmetijskem Listu«, 21. oktobra) je zahteval kmečko ustftvo s stanovskim zastopstvom, ki naj bi imelo svoj temelj v kmetijskih zbornicah; načelno se „Da, da, govorite!" je zamomljal Forčič. „0prostite, da Vas nadlegujem, presvetli gospod, toda že štirikrat sem hotel priti pred Vas. Vi ste se takemu sestanku vedno izogibali, jaz pa prihajam v kraljevski službi.4* „Torej čujmo!" je zehnil Tahi in zopet premeril upravitelja, ki je stal pred njim. „Znano Vam je,“ je nadaljeval Grdak yiir-no, „čemu sem k Vam poslan, ker ste dobili pismo od kraljevske svetlosti že okoli Božiča. Da naj upravljam v imenu kraljevske uprave polovico vsega posestva, dokler se ne izteče pravda z gospo Uršulo Heningovo. Toda, mogoče je, da tukaj niste edini gospodar.11 „Dalje, dalje!“ se je zarežal Tahi, Forčič pa se je potuhnil in po strani škilil na predrznega upravitelja. ..Posestvo ni samo Vaše, ampak za sedaj tudi kraljevo; kmetje niso samo Vaši tlačani, ampak tudi kraljevi podaniki. Prišel sem sem pred nekaj meseci; Vi niste hoteli predati polovice, niti sestaviti popisa imetja. Zatekel sem se k Vašemu upravitelju Gjuri, da izvem, kako je z dohodki, toda plemenita gospa mu je prepovedala, povedati mi le eno besedico." „Sem,“ je planila Helena kvišku. „ln prav ste storili, plemenita gospa,“ je prikimal Tahi, „toda poslušajmo naprej!" ..Namesto, da mi oddate polovico gradu, ste stisnili mene in moje ljudi v mali kamrici pred gradom." .Prijatelj, jaz imam veliko rodbino, grad pa je majhen," se je nasmehnil Tahi, „in kamrica je menda za kraljevega komornika najbolj primerna." „Za svojo osebo bi vse to prenesel, ,.je zopet povzel Grdak, „toda zamolčati ne smem, kaj se tu godi. Za časa mojega tukajšnjega bivanja sem čul in videl dovolj strahot. Ne izprašujem zaradi preteklosti, po glavi Štefanovi, po Ivanu Sabovu; za to boste odgovarjali Bogu; zgražam pa se zaradi tega, kar sem videl z lastnimi očmi. Vi, svetli gospod, ste tukaj proti postavi uvedli sedem novih davkov. „Sem." „Vi ste od kmetov za Kaptol pobrali desetino in jo porabili, sedaj pa jo morajo siromaki še enkrat dati." „Sem, saj so moji ljudje." „Vi ste v svojo last z oboroženo roko vzeli kmetom vse mline in jemljete kralju vsak dohodek." „Sem." ..Vi v množicah gonite kmete iz koč in z zemlje, jemljete jim vinograde, polja, živino, kakor da je Vaša. Kar je boljše, pridržite za sebe, slabše pa dajete svojim zločinskim hlapcem, posebno kastelanu Ivanu Loliču. Ali niste do srajce izropali Mateja Beliniča pod Susjedom, da hodi siromak sedaj ob beraški palici od vasi do vasi? Ali niste vzeli vse do zadnjega kmetom Vojvodi, Mateju Majdiču, Ivanu Čačkoviču iz Br-dovca, Petru Bedrliču iz Otoka in Martinu Fi- lipčiču iz Pušče, tako da se sedaj brez strehe in prenočišča lačni, bosi in bedni klatijo po svetu?" „Sem," je zakričal Tahi, skočil po koncu in udaril s pestjo po mizi, „sem in še stotini drugih, ker so bili puntarji, ki so Heningovici pomagali." „Menda je bila tudi vdova Marušička, ki z otroci vred od gladu umira, upornica? Povejte dalje, ali niso Vaši hlapci s sekirami razbili in do zadnje kaplje izpraznili vse kmečke kleti? Toda kaj sem rekel? Vi ste tudi milostni: kadar Vam treba krvave groše, lovijo Vaši ljudje uboge kmete po cestah in jih gonijo v Zagreb, da si za božje ime izposodijo od meščanov denarja in se odkupijo od Vas. Idite med zagrebške meščane, imenujte jim orad Susjed in vsaka krščena duša boi zatrepetala. Jaz ne morem, jaz ne smem molčati. Ko bi kmetje morali delati na kraljevem polju, jih gonite v Farmo, da Vam na pogorišču zažgane kmečke hiše stavijo nov dvorec; zemlja leži neobdelana, vasi so prazne, narod izropan, tako da nima tega, kar bi moral dati kralju. Idite med ljudi po vaseh: poslušajte, kaj pravijo na vsa usta. Vse vre in se kuha, da me je strah pred bodočnostjo. Zato sem prišel sem kot kraljev upravitelj, ki ne smem dovoliti, • da se kraljevi dohodki prikrajšujejo, da se kraljeva zemlja pleni, da se do smrti mučijo kraljevi podaniki. Če bo kaj zlega iz tega prišlo* pade odgovornost na Vašo glavo." (Dalje prihodnjič.) je poudarjala pokrajinska samostojnost ali avtonomija Slovenije v taki meri, ki bo v korist posebnim pokrajinskim potrebam in ne v škodo državni celoti, ter monarhistdč-no-dinastično stališče, dokler monarhija in vladar no zasledujeta proti kmečkih smotrov. Politične smernice »jugoslovanske demokratske stranke« je označil Gregor Žerjav (v »Jutru«, 22. oktobra, oziroma v »Slov. Narodu«, ,24. oktobra)v tem smislu, da je zagovarjal edinstvenost države s samoupravo občin, okrajev 'in pokrajin, ki naj bi imele lastne dohodke in imetje ter voljene zastope, da bi izdajali naredbe (norme) v okviru pooblastila v usta- vi in posebnih zakonih ter prevzeli tudi upravne naloge lokal, značaja. Volilni oklic »narodno-sociali-stične stranke« (v prilogi »Nove Pravde«, 23. oktobra) je zahteval brezpogojno združenje vseh Slovencev tako kakor Hrvatov in iSrbov; zato je zagovarjal najširšo samoupravo pokrajin v edinstveni drža- vi Jugoslaviji. Volilni oklic »slovenske ljudske .stranke« (v »Slovencu«, 26. oktobra) je označeval kot prvo točko enotno samoupravo za vso Slovenijo kot zgodovinsko in gospodarsko enotno pokrajino; zato avtonomijo Slovenije s skupščino in njej odgovorno pokrajinsko vlado, ki naj bi vodila pod državnim nadzorstvom tudi posle državne uprave v deželi in imela zakonodajno oblast, kolikor nii izrečno pridržana državnemu parlamentu. Glede državne oblike je volilni oklic molčal, kar mu je štel v zlo 1 v a n T a v č a r v »Slov. N a-rodu« (29. oktobra); toda strankin načelnik A n t o n K orošcc je bil že prej v svojem mariborskem govoru (30. septembra, v »Slovencu« objavljen 2. oktobra) poudarjal potrebo monarhije, češ, da je glavno vprašanje demokratična notranja uredba države, da se vse balkanske države okrog nas drže monarhističnega načela in da še nismo zreli za republiko, ter bi razbili državo v državljanskem boju, ko bi se razdvojila tudi vojska. (Dalje prih.) Zadnja števiUsa« za one naročnike, ki ie niso poslali zaostale narodninel Dnevne vesti. Kralj je odgovoril. V Belgra-du so se vodilni in odločilni možje (borili cele dolge tedne, kdo naj sestavi novo vlado. Na ni strani je stal Pašic s Pribičevičem, na drugi pa Davidovič s Hrvati in Slovenci. Pašič 'bi imel na svoji strani večino parlamenta, dokler ne bi bili odobreni vsi hrvaški mandati, Davidovič pa ibi razpolagal iz večino po odobritvi hrvaških mandatov. To stanje stvari je Davidovič razložil tudi kralju. Kakor poroča »iSlovenec« dne 20. t. m., pa je kralj Davidovi-ču na njegova pojasnila odgovoril, »da se mu zahvaljuje za trud, da pa vsled Radičevega proglasa in pre-malega števila Srbov (v Davidovi-čevi skupini, op. ur.) ne more pristati na to, da bi vlado podpirali Ra-dičevci«. — Če je to poročilo točno,. in mi nimamo vzroka dvomiti o njegovi točnosti, potem je ta odgovor jasen dokaz, kaj želi kralj in kaj ne. »Premalo Srbov« — to poye vse! Naš odgovor pa je: Pri prihodnjih volitvah vse v republikance! Česa se bojite in zakaj? Od več strani smo prejeli dopise, kjer nam razni ljudje poročajo, da bi že nastopili kot republikanci, da pa se boje. Vse 'take malodušneže vprašamo: Česa se pa bojite in zakaj? Republikanci stojimo odločno na stališču zakona in ne delamo prav nič protipostavnega, najmanj seveda, da ibi rabili silo ali pa celo orožje. Zato nam tudi nihče ničesar ne more. Res je sicer, da utegne _ kakšen demokratski župan temu ali onemu našemu pristašu nekoliko nagajati, toda te nagajivosti se ne smemo ustrašiti, ampak jih moramo znati prenesti oziroma nastopiti proti njim in odločno zahtevati, da se go-spodje: ravnajo po zakonu in pa postavi. Bati se ni treba nikomur prav nič in zato lahko vsak republikanec brez vse skrbi vstopi v našo republikansko organizacijo, ker le v slogi je moč! Ne