SVOBODNA SLOVENIJA
ANO XXXVI (30) štev. (No.) 4
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
27. januarja 1977
KAREL MAUSER
UMRL
Ni še teden, ko je prišlo v Buenos
Aires sporočilo, da se je pisatelju Karlu Mauserju v Združenih državah poslabšala bolezen ter da bo v torek 18. januarja operiran na srcu in da bo to zadnja mogočost, da se mu reši življenje. Na predvečer operacije, v ponedeljek so se zbrali njegovi prijatelji v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši, in s sv. mašo zanj prosili Boga za srečni izid kirurškega posega. Drugi dan je prišla vest, da so mu rešili življenje; toda že v petek 21. t.m. ponoči je brzojav naznanil njegovo smrt, ki je nastopila ob sedmih zvečer.
Karel Mauser je mrtev. Ob tem sporočilu niso vzdrhteli samo številni njegovi prijatelji in znanci, temveč tudi vsa slovenska Amerika, severna in južna, pa prav tako tudi Koroška in najmanj morda domovina, ki se ne zaveda — ker se noče zavedati —, kako velikega pesnika njenih lepot in življenja je izgubila v daljnji Ameriki. V Združenih državah bodo najbolj občutili njegov odhod, saj je stal tam v središču življenja: neutrudljivo je pisal in nastopal povsod, kjer je bilo potrebno spregovoriti besedo za. -rast slovenstva in njega ohranitev, ali pa zastaviti pero za njega kulturo in duhovno oblikovanje. Zajokala bo Argentina, ki ga je ljubila, ki jo je pokojni posebno vzljubil in bi želel svoja upokojena leta preživeti med nami, kjer se je čutil kot v domovini spričo živega slovenskega življenja in —duha. In spomnila se ga bo z žalostjo tudi Koroška, kateri je posvetil toliko lepih zgodb in žrtev, da si je gotovo zaslužil ime koroškega pisatelja, v kateri je gledal zemljepisni podaljšek svoje gorenjske pokrajine, tiste zemlje med Bledom in Kranjem, ki je svet njegove mladosti in svet njegovih ljudi.
Umrl je pisatelj in pesnik, varuh slovenske tradicije, narodne in verske, prosvetni delavec in organizator, glasnik emigrantske usode in miselnosti ter umetnik.
ŽIVLJENJE
Karel Mauser se je rodil 11. avgusta leta 1918, ter bi bil sedaj star 59 let, v vasi Zagorice na Bledu. Njegov oče je bil tam kot orožnik, zato se je večkrat selil. V šolo je hodil v Gorje, pozneje je živel v Podbrezju pri Podnartu. Od tam se je vozil v gimnazijo v Kranj vsak dan („vagonar“ tako, kot pozneje Balantič iz Kamnika v Ljubljano). Zaradi otrok je prosil oče za premestitev v Kranj. Končal pa je osmi razred z
maturo na klasični gimnaziji v Ljubljani. Stopil je v bogoslovje in bil v njem devet semestrov. Kot bogoslovec je bil ved ja skupine Vincencijeve konference, ki je obiskovala ljubljanske reveže v „Sibiriji“ (neke vrste Villa miseria na Barju). Kot tak je bil tudi v Turjaku v usodnih dneh ter je bil z drugimi jetnik' pripeljan v Kočevje. Po nekaj mesecih partizanske ječe je bil spuščen ter se je vrnil v Ljubljano. Toda ne več v semenišče, pač pa je dobil službo pri Slovenčevi knjižnici v Jugoslovanski tiskarni. Tedaj se je tudi srečno o-'enil z gdč. Mimi. Po skupščini 3. maja 1945 so Nemci zasedli tiskarno ter je bil tudi Mauser med zajetimi „talci“. Hotel je zbežati z drugimi maja, pa je prišel — bolan na ledvicah — samo do Kranja. Ponujali so mu učiteljsko mesto, pa je odklonil in je šel kmetovat v Trboje na dom Stanka Novaka, kjer je preživljal svoje starše in družino. Ko so pred božičnimi dnevi 1. 1945 izgnali očeta (zaradi nemškega imena!) čez mejo, je kot vzdrževee družine moral tudi on čez mejo. Prišli so k Angležem, ki pa so jih vrnili. Drugič so jih izgnali preko Madžarske v Avstrijo. Tedaj je prišel v stik s sovjetskimi vojaki. Sprejeti so bili v taborišče Rottenmann na Zgornjem štajerskem. Tam mu je umrl oče (mati še živi pri bratu v Kanadi). Tam ga je slučajno odkril msgr. dr. Jagodic in ga spravil v taborišče Lienz, pozneje v Spittal ob Dravi, kjer je čakal do 1. 1950 kot gozdni in cestni delavec, ko se je naselil v Clevelandu. Tam je dobil zaposlitev kot izdelovatelj preciznih svedrov, kar je ostal do zadnjih let. Ko se je dal upokojiti zaradi infarkta, ki je povzročil, da je omedlel na cesti prav v dneh, ko se je pripravljal na obisk v Argentino. Tega je mogel zato opraviti šele lani (1976), ko nas je obiskal skupno s soprogo. Govoril je, da bi rad pokoj preživljal v Argentini, kjer se je izredno dobro počutil, pà ni prišlo do tega.
Tako je bilo njegovo življenje v zarisu. Toda njegova pomembnost za vse Slovence pa je v Mauserjevem pisate-ljevenju in kulturnem delovanju.
DELO
Karel Mauser je bil najpopularnejši slovenski emigracijski pisatelj, pripovednik. Pred nastopom emigracije je bil kot literat poznan le malo ljudem. Začel je pisati v srednješolskih klopeh, ko mu je prvo pesem tiskal- pred skoraj 40 timi leti (1938) Mentor. „Tedaj je
bila določena moja pot“, je zapisal sam v intervjuvu v Zborniku Svobodne Slovenije, ki je prinesel članek o njem v poglavju „Slovenstvu v čast — narodu v ponos“ (1968). Kot bogoslovec je pisal v Vrtec, v Rast... zvezčič pesmi Prva piščal pa je pokazal uredniku Doma in sveta, iz katerega sem tiskal dve pesmi v reviji. Tako je postal dom-insvetovee kot — pesnik. Za Slovenčevo knjižnico je prevedel Pederejevo planinsko povest Gore in ljudje. Nismo pa vedeli, da je napisal za Slovenčevo že povest Rotijo in Domačijo v Globeli, kar pa ni izšlo tedaj in sta se rokopisa izgubila v zmedi tistih mesecev, pesmi o domobrancih pa so ostale „shranjene“ v zagvozdi nekih stopnic. . . Tako moramo Mauserja imenovati šele produkt — emigracijskega časa, kajti s prozo je začel v taborišču Rottenmannu, odkoder jo je pošiljal v Koroško kroniko, aliatski list, v Celovcu,
Tu je odslej priobčeval svoje podlistke in povesti ves čas, ko je prenehala izhajati leta 1949.
V tem času je napisal nanovo Rotijo, več feljtonov iz taboriščnega sodobnega življenja, pa tudi iz naše polpretekle dobe, tako Sin mrtvega, Kaplan Klemen in druge, ki jih smemo imenovati gorenjske domačijske povesti. Snoval pa je povesti iz revolucije in taboriških let, ki jih poznamo le po odlomkih. Tako je snoval povest o naših domobrancih pod naslovom Mrtvi bataljon, velik pogled na revolucijski boj Velika obtožba (Ilija je potem napisal Huda pravda!), pa povest o taboriščih Leseno mesto, in o prvih letih „osvobojenja“ . Razdrta ognjišča. Razen zadnje je vse ostalo v zasnovi. Ko je 1. 1949 prenehala Kronika (zato Kaplan Klemen ni izšel v knjigi!), se je Mauser preselil v koroško Mohorjevo družbo in postal „večer-ničar“, pisec koroških ljudi: Puntar Matjaž, in še Mrtvi rod, Domačija pod Peco, Zemlja in mnogo krajših črtic. Tedaj je napisal tudi prvi_ del Ljudje pod bičem, namenjeno za našo Svobodno Slovenijo. Toda ker je med tem začela izhajati tudi v novem celovškem listu Vera in dom, je nismo ponatisnili.
Tako je iz gorenjskega pisatelja postal koroški domačijski pisatelj.
Prevedel je medtem tudi hrvatsko knjigo o p. Mandiču (ki je postal lani svetnik) ter Werflovo Pesem o Bernardki, za katero je dobil dovoljenje za revijalno tiskanje, ne pa za izdajo v knjigi.
Ko ’je Mauser dobil dovoljenje za vselitev v USA, so tam vedeli, kdo bo prišel. Toda na postaji ga je čakal samo staronasel jenski socialistični pisatelj Jontez, ki je sprejemal Mauserja v novi svet. Od tam je Mauser še vedno pisal za Koroško Mohorjevo, tako Zemlja, Jamnik, Velika rida, Ura s kukavico (dve knjigi), Jerčevi galjoti... Poudarjena naj bo prelepa knjižica Vetrinjsko polje, ki je bila nato še večkrat ponatisnjena. Toda tudi ameriški sodobni problemi so mu vstali iz bivanja v USA: predvsem povest Večna vez o amerikanskem pojmovanju zakona; pa razni feljtoni Pogovori s Klemenom, ter manjše črtice, katere so večinoma zbrane v jubilejni knjigi črtic Na ozarah (1970). ■ Predvsem pa je v USA napisal nanovo staro povest Ljudje pod bičem, ki se bau je razrastla v trilogijo, dozdaj že dvakrat v celoti izdano: SKA v Buenos Airesu in pri Mohorjevi družbi v Celovcu. To delo pomeni višek Maušerjevega pisateljevanja: z njo je dosegel največji uspeh, označeno najboljšo slovensko povest tega leta (J. Šolar), ter je dobila nagrado Vstajenje v Trstu kot „tehtna pridobitev polpretekle dobe“.	'
Po tej knjigi so izšle samo izbor njegovih krajših črtic, Na ozarah, pa prvi del romana o škofu Baragi : Le eno je potrebno, ki je izšel v Kanadi.
Nad. na str. 2
Testament Karla Mauserja
i
Na junijski Spominski proslavi v Slovenski hiši v Buenos Airesu dne 6. junija 1976 je imel Karel Mauser govor tako globokih misli in jasnih smernic, da ga lahko smatramo kot njegov testament. Takole je govoril:
Dragi sorojaki:
Ni prvič, da se ob slovenskem Spominskem dnevu ustavljam ob čudovitem videnju, ki je zapisano v starozavezni knjigi preroka Ezekijela.
Takole stoje zapisane besede: Gospod me je peljal ven ter me postavil sredi doline, ki je bila polna mrtvaških kosti. Vodil me je krog in krog mimo njih. In glej, bilo jih je silno veliko po dolini; bile so zelo suhe. Vprašal me je: „Sin človekov, ali bodo te kosti oživele?“ Odgovoril sem: „Vsemogočni Gospod, ti veš“.
Tedaj mi je rekel: „Prerokuj nad temi kostmi in jim reči: Suhe kosti, čujte Gospodovo besedo! Tako govori vsemogočni Gospod tem kostem: Glejte, pošljem duha, da oživite! S kitami vas obdam in storim, da Zraste na vas meso: prevlečem vas s kožo ter dam v vas duha in oživite. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod“.
Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastalo šumenje; glej, nastalo je šelestenje, in kosti so se približale druga k drugi. Gledal sem, glej, kite so prišle, meso je zraslo in koža se je razpela čeznje po vrhu; a duha ni bilo v njih. Tedaj mi je rekel: „Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori vsemogočni Gospod: Od štirih vetrov pridi, duh, dihni v te pobite, da ožive“. Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel duh vanje; oživele so in se postavile na svoje noge: silno velika vojska.
Čudovito in mogočno je to videnje starozaveznega preroka, in ko danes, zbrani k počastitvi vseh mrtvih vaških stražarjev, .domobrancev, četnikov in vseh ostalih protikomunističnih borcev gledamo v preteklost, mar ni to videnje kakor slovensko videnje?
Imamo dolino polno mrtvaških kosti — Teharski polje, imamo jame suhih kosti po kočevskem Rogu, imamo jame po skritih, samotnih krajih, kjer sta doma samo robida in praprot.
In imamo jih raztresene po tujini, po krajih, kjer so nekoč slovensko moč požirala prisilna taborišča — po Italiji in Avstriji ter Nemčiji. Za taborišči je le še malo sledov, ostale so doline in dolinice mrtvaških kosti, kar jih niso sežgali po krematorijih.
Tudi na letošnji Spominski dan se vprašujemo kakor smo se že tolikokrat vprašali:
Ali bodo te kosti oživele?
Bodo, če d’ahnemo vanje duha. Bodo, če od vseh štirih vetrov, kamor smo razsejani, v edinosti duha dihnemo vanje. Oživele bodo, če sile našega duha ni načelo malodušje, če moč našega duha ni oslabela v dvomih, če ni opešala v hlastanju za materialnimi dobrinami.
Oživele bodo, če je naš duh še zlit z ritmom tistega duha, ki je vodil in dvigal tiste, ki se jih danes spominjamo.
Ni dovolj, dragi prijatelji, da dahnemo vanje samo spomin. V nas vseh, ki gledamo preko doline mrtvaških kosti, mora ostati tisti duh, ki je v nas žarel v letih odpora proti rdeči tiraniji, tisti duh, v katerem nihče ni iskal srednje poti, tisti duh, ki je rojeval junake in mučenike.
Dokler v nas vseh ne bo tega oživljajočega duha, dotlej bomo naše mrtve kropili samo s spominom. Lepo je, toda ni dovolj. Predvsem to ni dovolj za rod, ki je zrasel iz nas. Od spominov namreč ne moremo več živeti niti mi, kako naj žive naši otroci, ki naših spominov ne morejo podoživeti? Mi moramo oživeti pravega duha, močnega, edinega, tako silnega, da se bodo naši otro-
ci, naša mladina ob njem ustavili, da bodo vsi v svojih srcih spoznali in priznali: glej, res so jih ljubili. Niso le besede, ki nam jih govore in pišejo.
V	tem, dragi sorojaki, je naša bodočnost, s tem bomo vsi kot Ezekijeli, s tem bomo postavljali in gradili iz mrtvaških kosti vojsko, silno vojsko, ki bo stopala z našo emigracijo, ki bo trkala ob zidovje vseh tistih, ki so se pred preteklostjo zaprl, ki bo bila na srca tistih, ki jim preteklost le še malo pomeni.
Dragi prijatelji, večnost je resničnost, ki jo z besedo med nami tako malokdaj imenujemo razen v cerkvi. In vendar je prav večnost tista najboljša mera, ki jo moremo porabljati pri svoji časovni modrosti. Koliko manj domišljavosti bi bilo med nami, koliko manj nepretehtanih besedi, ki jih govorimo in tiskamo, koliko manj ihte bi bilo in v ihti storjenih dejanj. Večnost je velika učiteljica čakanja in tehtanja, ali je to in ono vredno reči in zapisati. Koliko je izrečenega in zapisanega le za enodnevno življenje! In škoda teh enodnevnih modrosti se včasih vleče skozi dolga leta.
Kako bedno mora biti videti v večnosti slabo izrabljen čas, ki nam je bil podarjen za dobro izrabo. Marsikdaj mislim na to. Dušimo čas z breznačrtno-stjo, z malomarnostjo, ze velikimi sklepi, ki nimajo pravega temelja in jih zato nikdar ne moremo uresničiti. Kakor da nam je bil čas podarjen samo zato, da ga gledamo, kako se izteka.
Nekoč bomo vsi iz večnosti gledali v čas, ne vem, zakaj zdaj iz časa ne moremo gledati v večnost. Koliko stvari bi bilo drugačnih! Večkrat prebiram starozaveznega Pridigarja in izreke modrega Siraha. čudovita poezija je v o-beh in čudovita modrost, ki je tako sodobna, da grabi do globine srca.
Tale izrek je ohranjen iz ust modrega Siraha :
če dihneš v iskro, se razplamti, če pljuneš vanjo, ugasne, oboje pride iz tvojih ust.
V	nas je, iskro razplamteti, v nas je, iskro ugasniti.
Imamo veliko iskro v svoji narodni preteklosti, pogum, trpljenje in muke tisočerih, ki so stali in padli v obrambo svobode in krščanstva, če bomo dihali vanjo jo bomo razplameneli v veliko mogočno baklo, ki bo svetila nam in rodu za nami.
Če jo bomo ugašali z brezbrižnostjo, s plašnostjo, s kompromisarstvom, z u-mikanjem, kako naj potem stojimo pred mladim rodom, ki naj bi mogočno baklo prevzel iz naših rok in jo izročil spet rodu, ki bo zrasel iz njega?
Dragi prijatelji, bodimo preroki ob bridki dolini tega časa. Čeprav majhni, dihajmo v ta čas vrednote duha — mirnost, zaupanje, spoštovanje, trdnost in načelnost. Te duhovne vrednote, če jih bomo dihali v naš čas res z duhom, ne samo z besedo, bodo oživele suhe kosti v slovenski dolini, vstala bo vojska — silno velika vojska — vsak izmed nas v emigraciji bo stopal z roko v roki z nekom, ki je upal in veroval v slovensko bodočnost, v svobodo in mir.
Dragi sorojaki — prav to potrebujemo v naših dneh. Hoditi z njimi, ki so znali umreti za tisto, kar življenju daje naj višjo ceno. Držimo se za roke s silno vojsko, ki jo oživljamo z neupogljivim duhom, držimo se za roke z vsemi v slov.enski skupnosti in skupaj, z dvignjenimi glavami, neomahljivi v zvestobi korakajmo v tisto zmagoslavje, ki ga rodi duh, ki je trdno na večnost pripet.
KAREL MAUSER Nad. s 1. strani.
Na II. delu je delal zadnje leto; vemo, do kam je prišel. Ob delu za Barago je umrl.
ODZIV V SVETU
O vrednoti tega Mauser jevega literarnega dela bo literarna kritika in zgodovina še dolgo govorila in sodila. Tu ni mesto za to. T'oda eno bi radi poudarili: bolj kot domača kritika, ki odklanja že a priori vsako idejno konservativnost, tradicionalnost in domačijstvo z imenom „večerništvo“, je cenila Mauserjev pisateljski talent tujina. Več črtic je izšlo v nemškem prevodu v časopisu Die Furche, celotni roman o Kaplanu Klemenu pa v Švici (Kaplan Klemens) in sicer že v dveh izdajah. (Prevedla B. Strauss in G. Schmid). Iz nemščine je bila povest prevedena v španščino (El capellàn) in je prevod izšel v Barceloni 1. 1961. Prevajavec je prevajal brez avtorjevega dovoljenja v prepričanju (zaradi imena!), da prevaja nemškega avtorja. Založba L. de Caralt ga je uvrstila v zbirko GIGANTE, najvišjih svetovnih pisateljev, v vrsto Nobelovcev, med njimi tudi Andrica. Oznaka te zbirke je v Katalogu označena takole: ,,Ta zbirka prinaša najizbranejša dela iz svetovne literature. Zaradi najstrožje izbire del za zbirko je ta kolekcija ena najbolj slovitih (famoznih) po vsem svetu. Slednje, vanj sprejeto delo je na svojski način izjemno, potrjeno po splošnem priznanju, preden je bilo prevedeno na „naš jezik“. Iz tega sklepam, da je bilo „splošno priznano“ že v nemškem prevodu. Ta ocena dobi še večjo vrednost, ker založba ni bila v nikaki zvezi z Mau-serjem, smatrala ga je za nemškega pisca. (Šele v poznejših katalogih je naveden kot jugoslovanski avtor.) V francoščini je izšel Kolednikov prevod Sin Mrtvega — Yerné, le fils du dè-funt. (1974) Kakšen uspeh je dobila, mi ni znano. Vemo, da se pripravlja portugalski prevod Ljudje pod bičem. Želeli bi, da se dopolni in izda, kajti prepričani smo, da bi dobila priznanje v svetu.
Mauser je bil kot pisatelj idealist. I-dealist pa je bil tudi on sam v vsem svojem življenju in delu. Pisal je iz notranje ustvarjavske pobude, pa tudi iz zunanjih slovenskih potreb: „Povej ljudem, da bi jim rad ustvaril, narisal tisti dom, ki so ga imeli doma, da bi vsaj to sliko vzeli s seboj v svet“. In tega jim je naslikal, za kar smo mu vsi begunci hvaležni.
Korošcem je pisal, ker jih je ljubil in ker jim je hotel dati branja. Pa kljub temu ni podučeval. Je ustvarjal umetnine, čeprev jih je pisal preprostemu ljudstvu. Slovenskemu ljudstvu. Temu je služil s svečeniško žrtvijo in zglednim idealizmom. Tudi če ni bil duhovnik — prejel pa je že nižje redove — je bil z vsem delom svečenik. Prežet vere in slovenstva. Dveh najvišjih idealov. Posebno zadnja leta je gledal vero v duha, ki ga je postavljal proti materialističnemu potrošniškemu pohlepu po bogastvu, ki uničuje slovenstvo. Zato si ni nikdar dal plačati honorarja. Delal in pisal je vse zastonj. Opravljal je dvojno tlako: redno delovno tlako v tovarniški zaposlitvi in „zastonjkarsko tlako“ narodu in umetnosti. V tem je bil eden največjih idealistov naše emigracije. Zato tudi taka popularnost njegovega imena: gotovo je bil danes kulturni predstavnik Slovencev v USA. Kdo bo stopil na njegovo mesto? Na mesto pisatelja, govornika, organizatorja, predsednika protikomunističnih borcev..., kritika, poročevavca, posredova vca med nami in USA in koroškim zamejstvom in domovino?
Ni mogoče v celoti prikazati pomembnosti Mauser j evega bivanja v življenju slovenske emigracije. Ni iskal časti, užival pa jo je v vsej polnosti. Zaslužil jo je. Njegov čisti človeški značaj je vezal ljudi v duhu,- V slovenskem duhu, 'ki ga je v USA predstavljal predvsem in najbolj on.
Vsi slovenski emigranti se klanjamo danes njegovemu spominu. Tudi mi argentinski, ki smo ga imeli trikrat med nami in je nam — predvsem naši šolski mladini, ki jo je najbolj ljubil — tako polno razdajal iz svoje velike ljubezni.
Hvaležni so mu za vse njegovo neminljivo delo ljubitelji slovenske knji-$ephiosti, visa (slovenska emigrantska javnost, vsi borci iz protirevolucionarnih let, vsa naša mladina in vsi, ki bodo
NASTOP JIMMYJA CARTERJA	Neumnost ima veliko razširjevalno moč, ker jo je lahko posnemati,
je čredniška, „privlačna“, zlobno prepričljiva, pričara vsem utvaro, da živijo inteligentno, „osvobojeni“ nepotrebnih omejitev, ki so jim bile naložene z kdo ve kakšnimi temnimi nameni; opijanja z namišljeno enakostjo, ki uničuje vsako avtoriteto in dovoljuje prost razmah živalskih in človeških nagonov.
M. F. Sciacca
iz življenja in dogajanja v Argentini
Po osmih letih vladanja republikancev v Washintonski Beli hiši se je 20. januarja 1.1. vanjo naselil spet predsedniški kandidat demokratske stranke, bivši georgijski guverner Jimmy Carter. Dasi je na svojih volilnih shodih napovedal, da bo v svojo vlado nastavil „nove obraze“, svoje obljube v celoti ni mogel odn. ni hotel izpolniti. Na nekatera odločilna vladna mesta je nastavil ljudi, ki so že krojili severoameriško notranjo in zunanjo politiko pod umorjenim Kennedyjem in drugimi demokratskimi predsedniki. Stvarnost je namreč vedno drugačna od rožnatih demogoških volilnih obljub in napovedi predsedniških ali drugih strankarskih kandidatov. Hudomušni Amerikanci so tudi ugotovili, da se je Carterju široki nasmeh, ki ga je karakteri-ziral na volilnih shodih, precej zožil, ko je novembra lanskega leta volitve dobil in mu je skoro povsem izginil z obraza, ko ie stal na predsedniški tribuni ob '""Tonu svojega vladanja 20. i"”..
V	dvesto letih obstoja severnoameriške velesile je Jimmy Carter 39. predsednik te,' danes prve demokracije na svetu. Kot običajno, so bile tudi letos za slavnostni dogodek prenosa predsedni-štva po Washingtonu in po vsej državi predhodne slovesnosti, koncerti, igralski nastopi, parade, itd., vse močno barvito, tipično, severnoameriško. Tudi huda zima, kakor je ne beležijo že 60 let, ni mogla preprečiti teh proslav, ki jih, treba je priznati, Amerikanci resnično lahko z veseljem praznujejo. Malo je namreč držav na svetu, ki bi se mogle ponašati z 200-letno, skoro nepretrgano veifi^o mirnih, normalnih prenosov predsedništva od ene stranke na drugo.
OBNOVA VERE V IDEALE
V	svojem nastopnem govoru po protokolarni prisegi je novi severnoameriški predsednik Jimmy Carter med drugim izjavil:
„Pred dvesto leti je bila ustvaritev naše države rezultat dolgega iskanja svobode, toda drzni in odlični cilji oče-
uresničenje. Nimam novih ciljev, ki bi vam jih danes predlagal; hočem samo obnovo vere v naše stare, a vedno nove ideale“.
Carterjev nastopni govor, ki je trajal samo dvanajst minut, je bil značilen po svoji stvarnosti. Večino je posvetil odnosom ZDA do ostalega sveta in poudaril, da „se obvežemo vztrajno in modro nadaljevati s svojimi napori za omejitev svetovne oborožitve, ki naj bo samo tolikšna, da bo zagotavljala individualno varnost vsakega naroda. 'Pozivam vse narode sveta, da se nam v tem pridružijo, kajti rezultat lahko pomeni življenje namesto smrti“.
PRAVIČEN SVET
Carter je nato opozoril severoameri-ške nasprotnike, naj ne smatrajo severnoameriški idealizem kot ameriško slabost: „Naša svoboda nam ne dovoljuje, da bi bili' indiferentni do usode svobode
V sredo 19 januarja je Egipt, in zlasti njegova prestolnica Kairo, doživel hudo ljudsko vstajo. Neštete množice so napolnile trge in ceste, ter ogorčeno protestirale proti povišicam cen temeljnih izdelkov, ki jih je potrdila vlada po dekretu. Ta porast je hudo presegel januarsko povišico plač, ki je dosegla komaj 10 odstotkov.
Položaj je bil res hud. V spopadih med policijo in manifestanti, pa v množičnih navalih,, je bilo nad 40 mrtvih. Razjarjeni ljudje so zahtevali takojšno ukinitev dekreta in odstop predsednika Anwar El -Sadata. Sadat je sklical vladni sestanek, na katerem so sklenili, da bo najboljše, če storijo korak nazaj.
brali še dolge rodove njegova — prepričan sem! — Zbrana dela (ali vsaj Izbrana), ki so ponosen plod slovenskega emigracijskega pisatelja. Mauser je ljubil na svetu nad vse — poleg vere v Boga in slovenstvo, tudi Domovino in Svobodo! Zaradi nje se je odpovedal gledanju tiste domovine, ki jo je tako lepo opisoval sebi in nam in našim potomcem, jn ki je danes ni več. Odslej bo gledal Boga.
Tine Debeljak
v ostalem svetu. Dasi nočemo nikomur groziti, pa naj bo vsakomur jasno, da smatramo svet, ki bi ga kdo hotel nekaznovano vladati, kot nasprotje moralni pravičnosti in grožnjo blaginji ostalih narodov... Zato bomo ohranili svojo državo tako močno, da je ne bo treba preizkusiti v boju, temveč, da bomo ostali v miru, ko bo slonel ne samo na temeljih naše moči, temveč tudi na plemenitosti naših idej. V drugih deželah se ne bomo obnašali v nasprotju s svojimi pravili in normami, ker vemo, da je zaupanje drugih v nas bistveni element naše moči... Nimamo večje ambicije, kakor zgraditi pravičen in miren svet, svet, ki bo resnično človečanski“, je poudaril Carter.
CARTER HOČE SODELOVANJE
Predsednik Carter se je nato v govoru obrnil naravnost na narode in države ostalega sveta, ko je med drugim dejal:
„Obračam se tudi na vse narode sveta, ki sicer niste sodelovali pri naših volitvah, bodo pa vplivale na vas moje odločitve. Zato menim, da imate pravico vedeti, kakšna bo nova severnoameriška vlada in kako bo vplivala na svet.
Hočemo vam zagotoviti, da bo naše odnose z vami vodila želja po zgraditvi sveta, ki bo bolj čuteč do človeške osebe. 'ZIDA bodo izpolnile svojo dolžnost, ki je pomagati graditi stabilen, pravičen in miroljuben svetovni red. V teh naporih potrebujemo vašo pomoč in vam nudimo svojo. Potrebujemo vaše izkušnje. Potrebujemo vašo modrost. Potrebujemo aktivno sodelovanje v skupnem naporu za dosego idealov svobode in človeškega dostojanstva. . . Kot prijateljem vam zagotavljam, da bodo ZDA spremljive za vaše interese in cilje in da bodo upoštevale, kolikor bo mogoče, nasvete za reševanje mednarodnih razlik v duhu sodelovanja... Kot predsednik ZDA vam zagotavljam, da bomo izpolnili svojo dolžnost, vas pa prosim, da sodelujete z nami v našem skupnem naporu, v medsebojnem zaupanju in spoštovanju“.
Carter je eden izmed redkih severnoameriških predsednikov, ki izhaja iz južnega dela države. Njegovi predniki v Georgiji segajo več generacij nazaj ter so se bavili, kakor Jimmy Carter sam, s poljedeljstvom. Jimmy Carter je univerzitetno izobražen, poteg tega je končal študije na mornariški akademiji Annapolis, kjer se je naučil tudi španščine. Zato ni imel težav z jezikom, ko je leta 1972 kot georgijski guverner — in poljedelec — obiskal tudi Argentino. Aprila 1972 je prepotoval latinsko Ameriko, v Argentini pa se je ustavil pri estancieru Harrietu pri Bahia Blanca, ki je ugotovil, da je georgijski guverner pravi poljedeljski strokovnjak in da tudi španščino dobro obvlada.
Jimmy Carter je praktičen baptist in osebni prijatelj Lutherja Kinga, očeta ubitega črnskega vodje Martina Lutherja.
Ugodili so ljudem in ukinili povišanje cen.
Ostro pa je vlada nastopila proti razgrajačem in aretirala nad tisoč najbolj aktivnih. Izkazalo pa se je, da je bila večina teh' včlanjenih v komunistično partijo. Seveda je vlada takoj obtožila Sovjetsko zvezo, da se potom egipčanske KP vmešava v njene notranje zadeve in skuša povzročiti ljudsko vstajo.
Poulični nemiri da so bili v glavnem sad hujskanja komunističnih aktivistov, ki hočejo diskreditirati vlado in delati v svoj prid.
Nemiri v Kairu pa so sovpadali z obiskom, ki ga je jugoslovanski diktator Tito imel na srednjem vzhodu. O-biskati je mislil Libijo in Egipt. Takoj po obisku Libije se je vrnil v Belgrad. Ogenj v Kairu mu ni bil prav po godu. Sadat pa tudi ni bil pri volji sprejemati obiske.
Položaj v Egiptu se je zaenkrat ustalil, a prestiž vlade je precej trpel. Kako pa bodo uredili potrebo višjih cen z ljudskimi zahtevami, ne da bi s tem preveč trpelo precej oslabljéno gospodarstvo, to pa je velika neznanka, ki ji baje tudi Sadat ne ve rešitve.
Poboj enajstih gverilcev na področju La Plate in Avellanede (provincija Buenos Aires), obsodba, ki jo je izreklo vojaško sodišče v Parana nad 44 gverilci tistega področja, požig dveh omnibusov v 'Buenos Airesu in dogodek na trgu Constitución, kjer je na posledicah ex-plozije granate, ki jo je vrgel gverilec, umrla ena' ženska, dve pa bili težko ranjeni; vse . to nam daje povod, da znova v teh vrsticah omenimo gverilsko delovanje..
Zadnje čase je izgledalo, kot da je to nekoliko pojenjalo. In to je tudi res, zlasti če primerjamo sedanji položaj, množičnimi udari na mesta in postojanke, kakor smo jih bili skoraj navajeni pred enim ali dvema letoma. Nenehni poboji vojaških predstavnikov, vidnih civilistov, ugrabitve in atentati, vse to je precej pojenjalo — a ni prenehalo in ne bo. Kadar smo v naših preteklih komentarjih trdili, da ' je gverila obglavljena, nismo s tem mislili na. popolno smrt gverile, marveč — po argentinski frazeologiji — da je varnostnim organom uspelo pobiti najvidnejše predstavnike (glavo) gverile, ki je tako ostala brez svojih vodij. Poznejša odkritja orožarn in skladišč prevratnikov, so opravila svoje delo. Tako danes ni več mogoče govoriti o vojaško ustrojenih gverilskih organizacijah, kot so ostajale pred časom. Danes so le še posamezne skupine, ki večkrat tvegajoč lastno življenje, skušajo zadati varnostnim silam čim bolj zveneče udarce, bolj psihološko kot vojaško važne. Prav tako pa so se, s popolno brezvestnostjo, ki jim je lastna, vrgli
V	ŠPANIJI so gverilci ugrabili visokega Oficirja, ravnatelja vojaškega sodišča, generala Emila Villaescussa. Vladni položaj je čedalje bolj težak, medtem ko se po vsej državi širijo manifestacije, s katerimi levičarji skušajo prekiniti demokratični proces.
JUGOSLOVANSKI ministrski predsednik Džemal Bijedič se je smrtno ponesrečil. Blizu Sarajeva se je letalo, s katerim je potoval, zaletelo v goro. Bijedič je postal „Premier“ leta 1970 no čistkah v hrvaški in srbski partiji, leta 1974 pa bil ponovno izvoljen za dobo do 1978.
NA KITAJSKEM se še vedno ni pojavil Teng, vendar govorijo o njegovi rehabilitaciji kot o že izvedenem dejstvu. Po zadnjih novicah ima Teng tudi podporo oboroženih sil.
INDIJSKA ministrska predsednica Indira Ghandi je razpustila parlament ‘in sklicala volitve za mesec marec. Opozicija obtožuje vlado, da je kriva Hudega obubožanja prebivalstva, katerega ,.le sterilizira“, poleg tega pa da je vlada strašno skorumpirana.
V	'ITALIJI je v procesu potrditev zakona o splavu. Reakcija Vatikana in sploh katoliških krogov pa je naletela na gluha, ušesa poslancev in senator-
V majhne atentate, da med ljudmi zasejejo preplah in nezaupanje v vladno moč. Eno in drugo pa ne ogroža resno ne vladnega ugleda ne obstoječega reda.
Bolj ogroža vladni ugled in položaj socialni položaj, ki mu vlada doslej ni kos. Godrnjanje in Zabavljanje čez vlado in njeno ekonomsko politiko je javno in nenehno. Včasih tudi upravičeno. Le preradi pa ljudje pozabljajo položaj, v katerem se je država nahajala, ko so sedanji vodje prevzeli oblast (položaj države, ki je pravkar izšla iz voj-ne), in da se takega stanja ne da popraviti v kratkih mesecih, komaj v letih. Tudi ljudje pozabljajo na krivce tega položaja, in na veliko korupcijo, ki je vladala tedaj. Zato si mnogi želijo, da bi sodnijski postopki proti predstavnikom padlega režima hitreje napredovali, da se ljudem malo osveži spomin na pretekle „dobrine“.
Vlada medtem vztraja na svoji politiki, prepričana (kot je prepričan gospodarski minister, ki zaenkrat kljub govoricam mirno sedi na svojem mestu), da je sedanja smer najboljše, da državo izpeljejo iz ogromnih dolgov. Zu-nania trgovinska bilanca za to leto predvideva presežek v višini 800 milijonov dolarjev, od katerih bo, ob koncu leta ostalo v državni blagajni 500 milijonov. Dobra letina, ugoden zunanji trg za meso in industrijska reakcija da bosta storili ostalo. Upamo, da v tem optimističnem prikazu vodilni ne bodo pozabili na delavstvo, ki — hočeš nočeš — nosi levji del pri „žrtvovanju za boljšo bodočnost“.
jev, in izzvala le hudo levičarsko-protiversko kampanjo. Kam plove Italija?
RODEZIJSKI gverilski vodja Jason M8yo je bil ubit v Lusaki, glavnem mestu Zambije. Narodna Fronta, kateri je pripadal, je obtožila rodezijsko vlado, a ni prvič, da obračunavajo med seboj razne uporne skupine. Medtem je predsednik lan Smith gladko zavrnil angleški načrt za prenos oblasti. Zatrdil je, 'da bi s tem načrtom prišla na oblast ne črnska večina, marveč la marksistično usmerjena manjšina.
V RUSIJI je v bližini mesta Alma Ata strmoglavilo potniško letalo TU-104. Vsi potniki in posadka (90 oseb) so bili mrtvi.
FRANCOSKI predsednik Giscard D’Estaing se je mudil na obisku v Sau-dijevi Arabiji. Tam se je pogajal za povečano gospodarsko izmenjavo med Parizom' in arabskimi deželami. Te bodo Franciji povečale dobavo petroleja, iz Pariza pa prejemale orožje in tehnologijo. In seveda arabske gverilce, ki bi jih policija morda prijela.
BRITANSKA laburistična stranka je vedno bolj razdeljena. Njene mladinske veje so se, polastili trockisti, kar je izzvalo še hujši odpor desnice. Poravnava, če bo do nje prišlo, bo kaj težka, in bo zahtevala hudih žrtev.
Muriö el eseritor esloveno Karel Mauser
A la edad- de 59 anos falleció en Cleveland, Estados Unidos, ed eseritor eslo-veno Karel Mauser, hombre de grandes cualidades artisticas e incomparables vir-tudes humanas. Su trabajo creativo comenzó ya en Elovenia en el lapso que va entre ambas guerras, pero comenzó a crear fcuando, amante de la verdadera li-bertad y enemigo del comuniSmo, contra el cual luchó con la piuma y el füsil, tu-vo que abandonar su tierra natal.
Primero en los campos de refugiados .en Austria, luego en su segunda patria Estados Unidos, trabajó incansablemente, ganändose la vida con el trabajo manual, y eseribiendo sacrificadamente en sus horas libres. Asi nacieron mas de 25 obräs, muchas de caracter popular y folklórico, otras de costumbres, deseribiendo hechos del pasado, tornados siempre con gran profundidad, que difundieron su nombre no sólo entre los emigrantes eslovenos, sino también en el mundo, ya que varios de sus libros fueron traducidos al alemàn, francés, espanol y otros.
Trabajador incansable en todos los órdenes de la vida de la colectividad eslo-vena, fue apreciado y querido por todos cuantos a lo largo y a lo ancho del mundo aman la palabra eslovena. Porque mas que un eseritor, Mauser fue un poeta, un centinela de la tradición eslovena, popular y cristiano, un vócero de los grandes ideales por los que luchan los hombres libres.
El alma eslovena, en nüestra tierra natal y en todo el orbe, llora hoy su muerte, pero conservando la fe en la resurrección de los ideales que él proclamare coh su piuma y su corazón.
tov naše domovine še vedno čakajo na
LETA 1972 V ARGENTINI
Eksplozija v Egipta
Mednarodni teden

LITIJA — Po 64 letih so v Litiji dobili novo šolo. Zgradili so jo seveda s „samoprispevkom občanov“ in s prispevki podjetij. Šola ima .16 učilnic, 7 kabinetov, večnamenski prostor, kuhiii-'jo z jedilnico in. . .druge prostore. Zraven šole grade še telovadnico, ki bo menda nared spomladi.
LJUBLJANA v-1 Že nekaj časa govore o „zelenem načrtu“ za razvoj kmetijstva in živilske proizvodnje. Ta načrt so podpisali predstavniki novembra; sedaj pravijo, da je treba ta „načrt“ tudi izvesti. Eden glhvnih namenov naj bi bil: večja produkcija in nižje cene za potrošnike.
GROSUPLJE -h-, V grosupeljski občini’, posebno v bolj oddaljenih naseljih, imajo precej (težav z elektriko. Napetost je šibka in manjka primernega, niakonapetnostnega omrežja. Toda v letu 1977 Se bo položaj izboljšal: obljubili So postavitev 14 novih transformatorskih postaj in obnovili bodo deloma tudi omrežje.
NOVO MESTO —- Na zavodu za produktivnost in organizacijo dela so uvedli lani poklicno gasilsko šolo. Konec leta so že podelili 28 diplom prvim poklicnim gasilcem na Dolenjskem.
ČRNOMELJ — V Črnomlju se pritožujejo, da manjka obrtnikov. Manjka šivilj, krojačev, čevljarjev in mehanikov, le brivcev je dovolj. Obrtniki so v glavnem še izpred vojne, novih pa ni dobiti. Problem upajo rešiti z zdomci, katerim naj bi z raznimi olajšavami omogočili odpiranje obrtnih delavnic. Črnomeljci namreč sedaj nosijo šivat obleke v Zagreb, čevlje pa popravljat v Novo mesto...
NOVO MESTO — Novomeški živilski trg je znan kot najdražji v Sloveniji. Za praznike pa na trgu prodajajo seveda tudi „novoletno jelko“ in lani se je prvič zgodilo, da je bilo božično drevesce kar za štirikrat cenejše, kot v Ljubljani. Morda se bodo letos tudi živila pocenila...
LJUBLJANA — Delavska knjižnji-ca je praznovala petdesetletnico obstoja. Ustanovil jo je leta 1926 prosvetni oddelek tedanje Delavske zbornice. Sedaj ima knjižnica okoli 120.000 knjig.
GROSUPLJE — Pred leti je skupina grosupeljskih občanov začela izdajati Zbornik občine Grosuplje; decembra je izšel že osmič. Založnik je sedaj Občinska konferenca Socialistične zveze delovnih ljudi.
LJUBLJANA — V Moderni galeriji so odprli decembra razstavo „Oni-
rizem in fantastika na sto grafikah od XVI. stoletja do danes“. Razstavo je posredoval belgrajski Narodni muzej, gradivo pa je iz zbirke Nacionalne knjižnice v Parizu. Naslov bi verjetno bil bolj razumljiv, če- bi gk nekako takole poslovenili: „Iz sveta sanj in domišljije“.
LJUBLJANA — V Ljubljani šo za konec leta dobili dovolj snega- 30. decembra ga je zapadlo 30 cm. Ljudje pravijo, da so imeli za novo leto dovolj snežene romantike. Komunalno podjetje se je pozno lotilo čiščenja snega. In pluge so na tovornjake pritrjevali šele ponoči, ko hi jih lahko pripravili že v rednem delovnem času in ne v nadurah.
LJUBLJANA — Februarja bodo vse učence 8. razreda osnovne šole uradno vprašali, v kakšno srednjo šolo se žele vpisati. Ta prijava ne bo dokončna, kajti srednje šole bodo nato sporočile, koliko mest je na razpolago.
UMRLI SO OD 24. DO 30.12.1976
LJUBLJANA — Ivan Radovan, 83, up. dentist; Jožica Prüsnik r. Dovžan, 79; Anica Kobler; dr. Vladimir Leban, univ. prof.; prof. Marica Vogelnik; Ela Kos, 80; Ema Mostar; Maks Pavšič, up. tiskar. Jože Smrdelj, up.; Rajko šporn, up.; Josipina Šuštar r. Smrkolj; Jernej Šinkovec, up. brivski mojster; Vladimir Ogorelec; Janez Žabkar, pravnik; Velislav Kariž, up. stavbenik; Anton Prosenc, hišnik Narodnega Muzeja; Marija Rebec r. Slovše, 77; Dolfi Faletič, up. krojač; Nežka Mohorič r. Iglič, 97 ; Klara Dežman r. Pisk, bančna up.; Regina Peroša; Ivan Skušek; Lojze Gornik, up. učitelj; Bernard Kokalj, up. žel. ; Stanko Marenče, bivši gostilničar.
RAZNI KRAJI — Anton Predika-ka, v. uradnik, Slivnica pri Mariboru, Otmar Drnovšek, učitelj, Zagorje; Nace Vodnik, up. šolski upravitelj, Radomlje; Janez Kočevar, Vapča vas; Anton Zrnec, kovaški mojster, Grosuplje; Rudi Balderman, Kranj ; Franc Tramšek, up. pek. mojster, 84, Radenci; Josip Poš, 80, Polje-Lj.; Leopoldina Klemenčič r. Tavčar, Tomaževo; Gabrijela Mavrič r. Indihar, Kranj; Miha Jakopin‘up. gradbinec, 70, Bizovik; Ivanka Albreht, Kamnik; Gabrijel šentjuirc, Celje; Karel Pritekel, 81, Ptuj; Ivanka Sovre, 85, Krško; Janko Prosenc, 82, up., Celje; Franc Šmit, biseromašnik in up. župnik, 90, Ribno; Marija Ko-fljkč, r. Martinec, 81, Murska Sobota; Pavla Vesel, 69, Martinjak; Metka Mi-ovič r. Jelenc, arhitektka, Maribor; Gusti Ferlič, brivec, 81, Novo mesto.
SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Poroki: Poročila sta se v soboto 15. januarja Janez Oven in gdč. Graciela Anniento. Za priči sta bila ženinova mati ga. Ivanka Oven in nevestin oče Ernesto Armiento.
Dne 8. januarja 1977 sta se poročila v Lanusu Eduardo Ivančič in Marija Kristina Marzano.
Čestitamo!
26. MISIJONSKA VELETOMBOLA
V nedeljo 9. januarja 1977 se je na povabilo Slovenske misijonske zveze v Argentini zbrala množica rojakov v Baragoven misij onišču v Slovenski vasi na to tradicijonalno prireditev. Kljub hudi vročini, otežkočenem dohodu radi avtomobilske dirke in velike gospodarske krize v deželi je tombola zelo lepo uspela, saj je nad tisoč rojakov navzočih na tomboli veliko prispevalo za slovenske misijonarje. Prireditev se je začela s sveto mašo za vse dobrotnike v župni cerkvi Marije Kraljice, katero je daroval superior slovenskih lazaristov v Argentini č. g. Franc Sodja CM. Po sv. maši se je začelo na lepem dvorišču misijonskega središča s klicanjem številk- č. g. Lenček, vodja misijonske akcije je kljub bolni nogi pozdravil vse navzoče, se zahvalil v imenu slovenskih misijonarjev vsem dobrotnikom in sodelavcem in tudi klical številke. To delo opravlja skupaj z g. Lojzetom Re> Ijem že 26 let. Nad 400 bogatih dobitkov, med katerimi je bile tudi veliko vsem tako priljubljenih misijonskih spominkov, katere so darovali razni misijonarji, predvsem dr. Janez Janež. Ko so bili razdeljeni dobitki kvaterne in činkvini se je kmalu, oglasil pred komisijo g. Tone Kržišnik, in s tablico dokaza)," da je zadel glavni dobitek, lepo pohištvo za sprejemnico, katerega je daroval za to priliko Luki Milharčič. Razdeljeni so bili za tem še vsi ostali bogatij dobitki in po končani tomboli so navzoči še dolgo ostali v prijetni družbi rojakov. Lepo uspelo prireditev v pomoči slovenskim misijonarjem lahko zabeležimo kot velik dobrodelni praznik naše skuponsti ob začetku novega leta.
eh
IVe recite ne
ne bo vam žal
Gotovo ste bili ali pa boste v teh dneh obiskani od nekaterih fantov z raznih Domov, ki vam bodo ponujali srečko z napisom „Pro—formación e-quipo de VOLEUBOL ESLOVEINÌO“ Dobiček je namenjen za kritje velikih stroškov, to je vpisnina v Federacijo, stroški za sodnike in za nakup ekipe. Zato nam bodite v pomoč, mi pa vam bomo v užitek, ko bomo kot Slovenci tekmovali na argentinskih turnirjih.
Hvala že vnaprej
OPOZARJAMO, ta srečka bo žreba-na v soboto 5. februarja 1977, ne pa zadnjo v mesecu januarju, kot je pomotoma napisano spodaj na srečki.
Pevski zbor „Lojze
V želji, da bi pariškim Slovencem nudil tudi kako kulturno doživetje, je g. Čretnik, ravnatelj katoliške misije za Slovence v Parizu skupaj z Društvom Slovencev povabil v Pariz zbor „Lojze ; Bratuž“ iz Gorice. Po dvoletnih pripravah je bilo odločeno, naj pride zbor med božičnimi počitnicami v goste v Pariz.
G, Čretnik si je v Parizu zagotovil za koncert cerkev sv. Medarda, ki je na Rue Mouffeàrd v starem Parizu. Cerkev se prvič omenja v zgodovini že leta 1163. Pozneje so jb v 16. stoletju prenovili in ji dali sedanjo obliko v poznogotskem slogu. Zelo je akustična in s svojimi tremi ladjami in gotskimi stebri tvori pray posrečen prostor, za koncerte, ki se večkrat v njej vršijo. Istočasno je tudi središče župnije, ki šteje nad 40.000 ljudi. ,
Koncert so najavili tudi L’Officiel des spectacles, dnevnika La Croix in L-Aurore. Tudi francoski radio ga je omenil. Pariz je torej bil dobro informiran o koncertu goriškega zbora.
Pevci so se odpeljali iz Gorice izpred Katoliškega doma v zgodnjih jutranjih urah na novega leta dan. Pot je vodila preko severne Italije, pod Mont Bianconi in dalje proti Parizu.
Koncert je bil določen za torek 4. januarja zvečer ob 21. uri. Medtem ko se je zbor pripravljal, se je cerkev sv. Medarda lepo napolnila. Prišli so številni rojaki, še več pa je bilo pariških prijateljev. Kozmopolitski Pariz je poslal na koncevt svoje zastopnike: opaziti je bilo črnce, Vietnamce, Američane, posebno veliko Francozov, med njimi zdravnike, medicince, študente, nune. Slovenska kolonija se je tudi zbrala v lepem številu, čeprav so organizatorji pozneje povedali, da so pričakovali še tega in onega primorskega rojaka, ki pa ni .prišel.
Med navzočimi gosti je bil francoski ambasador, zastopnik pariške nadškofije Pére Mosrand, srbski pravoslavni prota Garić, vodja hrvatske katoliške mišje v Parizu p. Peter, dalje Ivan Drenih, predsednik Društva Slovencev, iz Pas de Calais je prišel g. Stanko Kavalar, pa gg. Jože Flis in Nace Čretnik, usmiljenka s. Cirila, dr. Žajdela z družino in še toliko drugih. Publika je zasedla prostor v glavni ladji in okrog oltarja sredi cerkve. Našteli so okrog 400 udeležencev. „Lojze Bratuž“ ni še imel tako pisane množice poslušalcev in jih gotovo tako kmalu ne bo imel.
Ko so se pevci razvrstili pred oltarjem je g. Čretnik pozdravil pevce in goste najprej v francoščini, nato v slovenščini. V svojem lepem nagovoru je med drugim dejal:
„V par tednih boste obhajali 40-let-nico grozotne smrti njega, čigar ime nosi vaš zbor, Lojzeta Bratuža. Zato tem bolj toplo pozdravljam v naši sre-
jBožično potovanje po Sloveniji
Srečanje opolnoči
Ko bi se božični koledar vselej tako zasukal kot letos — na soboto, ko je večina ljudi prosta! Kogar povprašaš, povsod enaki odgovori: Toliko ljudi se lahko zbere samo za polnočnico, morje neznanih obrazov je prišlo, prihajali so k jaslicam, poslušali božične pesmi.
Tekstilna .tovarna „Bača“ v Podbrdu je odpustila svoje delavce ob desetih zvečer. Ob pol enajstih se je zato začela polnočnica na Grahovem. V župnijski cerkvi je farna mladina pripravila uvod 'v božično razpoloženje. Nad Grahovim je župnija Bukovo. Pred polnočnico je navzočim pripravil posebno 'doživetje kvartet predšolskih otrok, ki so zapeli nekaj otroških božičnih pesmi.
Župnija Rut pod Rodico pa ni imela polnočnice. Že nekaj let je nima. Tudi svojega duhovnika nima. Ob deseti uri na božični dan je bila maša, ki jo je opravil župnik z Grahovega. Na sveti večer ob osemnajsti uri je bila „polnočnica“ tudi v vasici Stržišče pod Črno prstjo. Podbrdo, župnija na koncu Baške grape, je imela za polnočnico dokaj pisane goste, delavce iz tovarne Bača, jeseniške železarje, ki so se vrnili s popoldanskega dela, kmete z okoliških hribov, domačine in tiste, ki so za nekaj časa zapustili domove počitka.
Na župnijskem dvorišču na Grahovem stoji skulptura kiparja Jovanoviča. Predstavlja prizor iz filma Na svoji zemlji, ki sa ga snemali v teh krajih. V njem so naštopali tudi domačini. Kadar televizija ponavlja ta prvi slovenski povojni film, bi lahko okradli
vso vas. Vsi ljudje so pred ekrani, gledajo sami sebe in se spominjajo svojcev, ki so že pomrli.
Tudi v Posočju, na potresnem območju, so imeli polnočnice' večinoma opolnoči. V Kobaridu so moški po stari navadi zasedli galerije nad cerkveno ladjo. Udeležba je bila zadovoljiva, čeprav so se med ljudmi širili glasovi, da bo natančno na 25. decembra znova potres. Svojevrstna „reklama*1 ni učinkovala. Breginjci so bili zelo veseli, ker so iz njihovega prej tako razmajanega zvonika lepo odmevali božični zvonovi. Sr-peniški so začeli peti že v začetku adventa. Na Kamnem pa je cerkev še vedno neuporabna, na Idrskem so jo povezali, da je spet varna za bogoslužje.
To je bil sveti večer
„Na sveti večer sem se peljala z vlakom proti Beli krajini. Nikamor se nismo mogli premikati, vse je bilo nabito polno. Vedno je na vlaku vrvež, ta večer pa je bil neverjetno miren. Vsak je bil zatopljen vase, le tu in tam kakšna beseda o božiču, med mladimi pa povpraševanje, če bodo šli k polnočnici. Dva pijančka sta se oglasila: (Sveta noč, blažena noč. Pa nikomur ni bilo do šale. Mama me je pričakala na pragu: Da si le prišla! Potem smo kropili, kakor je pri nas navada. Peli smo božične pesmi, pripravljali drevešček, jaslice. Tak čudovit mir je bil tudi če si stopil na cesto. Nikjer ni bilo nobe-
nega prometa, kakor bi vsakdo hotel ostati doma pri svojih. Vmes se je o-glašalo pritrkovanje“. Marija, administratorka iz Ljubljane, je pripovedovala svoje doživetje svetega večera. Podobno mi je pripovedoval vsak, komur je drag sveti večer.
V domu počitka v bližini Ljubljane so se zbrali v posebni sobi. Peli so božične pesmi, molili so, se spominjal božični večerov izza mladih let. Ves čas so bili v mislih pri bratih, ki bodo nocoj pri polnočnici. „Potem sem se umaknila iz družbe, sedla sem na posteljo in zmolila vse tri dele rožnega venca. Tak je pač moj vsakoletni sveti večer“.
Gospa • srednjih let, doktorica znanosti, pa je v teh dneh obiskala bolnike,, jim prinesla darove, za' otroke iz revnih družin je spekla potico. To je bil zanjo sveti večer.
Starejša žena je premolila tisti večer: . . očenaš za očenašem. Za prijatelje, direktorje, duhovnike, učitelje, oblastnike. Zaman jo prijateljica svari: Bog je vesel, če ga včasih pustiš malo pri miru. Nič ne pomaga.
Za duhovnika je sveti večer dokaj napet. Ponekod mora v cerkvi narediti vse sam: jaslice, krašenje oltarja, spovedovati mora. . . „Lansko leto sem bil sila nervozen. Do polnoči sem se moral mučiti z različnimi stvarmi. Nihče mi ni priskočil na pomoč. To nervozo sem potem med polnočnico nekako stresel na ljudi. Nisem je doživel, tudi oni je niso. Letos pa šo v cerkvi vse postorili župljani. Tako sem se lahko posvetil le duhovniškim opravilom. Bil sem umirjen, zbran. To so čutili vsi. Zato sem jim lahko govoril s srcem. Doslej še nisem imel tako doživete pol-
nočnice“ (župnik z Gorenjskega).
Za pastoralne delavce so to naporni dnevi. Božične spovedi se včasih vlečejo ure in ure. V murskosoboški in lendavski dekaniji ter v nekaterih župnijah mesta Maribor so imeli kot pripravo na. božične praznike spokorno bogoslužje.
Lahko je v krajih, kjer je dovolj duhovnikov. Za praznike je še posebej lepo, če je lahko en duhovnik pred oltarjem, drugi na koru, tretji v spovednici... „Tolminska dekanija ima 18 župnij, ki jih, upravlja devet stalnih duhovnikov, dva pa prihajata le ob nedeljah. Nekateri imajo tudi po tri župnije. Tudi dekan v Mostu na Soči jih ima. Ali naj se ob teh praznikih raztrga ? Tako res ni mogoče misiliti na kakšne posebne duhovne priprave, (gospodinja s Tolminske).
Polnočno slavje
„Toliko neznanih obrazov je bilo nocoj pri maši. Mir je bil, nobenega prerivanja. Peli so stare božične pesmi“. V Stožicah pri Ljubljani so se za polnočnico oglasile nove orgle, ob desetih zvečer so mašo pripravili otroci. Pri Sv. Petru so imeli pred polnočnico božičnico. V ljubljanski stolnici je na sveti večer ob devetih maševal nadškof, o polnoči pa kaplan. V Mariboru so imeli polnočnice le v nekaterih župnijah, drugod so bile maše že zvečer. V župniji Sv. Križa je mladina pripravila recitale, pri iSv. Rešnjem telesu praV tako recital ob spremljavi novih orgel. Oltar je obdajala mladina in med mašo sodelovala z ražličnimi mislimi, razlagami . . .
V Kranju v župniji sv. Kancijana je
Bratuž44 v Parizu
di njegovo ženo, slovensko pesnico gospo Ljubko Šorli-Bratuž, njegovo hčerko Lojzko in njegovega sina Andreja, člana vašega zbora. Prav tako pozdravljam g. Kazimirja Humarja,'predsednika Zveze slovenske katoliške prosvete na Goriškem.
Naj vas nocojšnji nastop v Parizu potrdi v vaši zvestobi slovenski in krščanski materi ali bolje rečeno slovenski krščanski materi, nam pa naj prinese malo tistega toplega domačega občutja in veselja, ki ga današnji svet najbolj pogreša in mu ga vi prinašate s svojo pesmijo“.
Nato se je začel koncert. Akademik, študent medicine Branko Zorn, rojak iz Prvačine, je v francoščini napovedal prvo pesem in podal kratko vsebino. Potem 'se je oglasil zbror z. Jobstovo „Presveta noe , ubrano, sigurno so pevci začeli in prav tako nadaljevali do konca koncerta. Podali so najprej kratek pregled slovenske nabožne pesmi : božične, velikonočne, Marijine in zaključili s polifonskimi Gallusa in di Lassa. Skupno 12 pesmi.
V diugem delu je napovedovala ga. Minka Blachon, uradnica v zunanjem ministrstvu. Na vrsti so bile slovenske ljudske in umetne pesmi. Začeli so z Devovo „Soči“ in zaključili z Lebicevo „Lipa zelenela je“. Vseh je bilo deset.
Ko je odzvenel zadnji akord, je občinstvo prešlo v navdušen aplavz, ki se ni hotel pomiriti. Zbor je moral zato dodati še nadaljnje štiri pesmi.
S\. Medard, ki je poslušal iz njemu posvečene kapele, je gotovo bil tudi sam navdušen, saj je zavetnik kmetovalcev in koscev, ki so zmeraj radi peli. „Pa se sliš“ je brez dvoma tudi njemu ugajala. Njegovi rojaki so si bolj želeli ponovitev koroške „Sem se rajtov ženiti . Pa ne samo to. Saj so pozneje rekli: „Kdaj bomo zopet slišali tako prijeten in kvaliteten koncert?“. Drugi: „Bilo je nekaj izrednega. Preseglo je vsa pričakovanja“.
Slovenska pesem si je poslušalce o-svojila, g. Čretniku se je obraz razjasnil, goriški pevci pa so spoščeno zadihali.
Naslednji dan v sredo 5. januarja je zbor znova sedel v avtobus in se na praznik sv. treh kraljev zgodaj zjutraj srečno vrnil v Gorico Turneja je bila zaključena z vsestranskim uspehom.
K. H.
OPOMBA: Lojze Bratuž je bil nadvse zaveden narodnjak in ugledni javni delavec in glasbenik. Fašisti so ga preganjali in mučili. Ko so ga imeli v ječi, so ga zastrupili tako, da so mu dali piti strojno olje. Umiral je poldugi mesec do 16. februarja 1937 in je ravno na svoj 35. rojstni dan odšel večnost. Fašisti pogreba niso dovolili.
pred polnočnico izvedla lep program veroučna mladina; posegla je v zakladnico slovenske literature o božiču. Polnočnica je bila lepo obiskana; v Kranju so jo imeli v petih cerkvah.
V	Škofji Loki so imeli posebno zanimivo polnočnico ob desetih zvečer otroci. Otroške glave so napolnile cerkev, v obroču je bilo tudi nekaj odraslih. Otroci so mašo oblikovali na svoj način. Opolnoči sta bili obe župnijski cerkvi v Loki polni. V sosednji Suhi so imeli otroci svojo „polnočnico“ ob sedmih zvečer. Iz 150 grl je donela božična pesem.
V	okolici Nove Gorice so se polnočnice zvrstile v poznih večernih urah vse do polnoči. V mirenski župnijski cerkvi in na Gradu so se zbrali opolnoči, prav tako v novi župniji Sv. O-drešenika v Novi Gorici, ki ima začasno župnijsko cerkev pri Sv. Trojici. •Tudi pri frančiškanih na Kapeli je bila maša opolnoči. Kot pripravo na praznike so v vseh župnijah opravili božično devet dnevni co. Na božični dan je cerkev na Gradu obiskal mirenski pevski zbor; pri maši ob treh popoldne je prepeval božične pesmi.-
Božična zanimivost
Tudi ljubljanski radio se je spomnil božiča v zvezi z zamejskimi Slovenci. Napovedovalka je takole povedala: Na današnji dan so fašisti dali piti strojno olje pevcem, ki so peli pri slovenski polnočnici v Podgori pr.i Gorici. Pevovodja, znani narodnjak Lojze Bratuž, je zaradi posledic pozneje umrl. Majhna oddolžitev vsem tistim poslušalcem, ki jim boži.č predstavlja nekaj svetega.
jz
■ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■I a ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ ■■■■■■■■■■ J«	■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■'
V nedeljo, 30. januarja 1977, na zeleni in senčni Pristavi v Moronu vsakoletna
Družabna prireditev revije „Duhovno življenje”
Ob 11,30 sv. maša, nato kosilo po izbiri. Popoldne pa bogat srečolov z okrog 500 dobitki, nagradno žrebanje in podelitev nagrad otrokom, ki so lansko
leto pisali v „Božje stezice“.
Editor responsable: Miloš Stan-
Redacción y Administración: Ramon L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit
Sv. maša zadušnica za pok. pisatelja Karla Mauserja bo v petek, 28. januarja ob 19,30 v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši.
Slovenska radijska ura v nedeljo 30. januarja ob 19. uri na radio Antärtida pa bo posvečen njegovemu spominu.
OBAVESTILA
NEDELJA, 30. januarja:
Družabna prireditev „Duhovnega življenja“ na Slovenski Pristavi.
NEDELJA, 13. februarja:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 10 sestanek naraščajnic SDO. Vabljene deklice od 11. do 15. leta.
NEDELJA, 6. marca:
V	Slovenskem domu v Carapacha-yu tombola.
SPZ GALLUS obvešča svoje člane, da imajo v torek, 1. februarja pevsko vajo.
UMRL JE DR. BORUT ŽERJAV
V Parizu je 21. t. m. umrl dr. Borut Žerjav, sin bivšega ministra dr. Gregorja Žerjava, žurnalist pri Radio TV Paris, dolga leta za slovensko oddajo, pred tem univerzitetni profesor za politične vede v Strassburgu na Freie europäische Universität.
ROŽMANOV ZAVOD
vabi, da starši priglase svoje sinove za peti in šesti razred ljudske šole. Prinesejo naj tele štiri stvari:
spričevalo zadnjega leta (Boletin del ultimo ano);
rojstni list (Partida de nacimiento) ; osebno izkaznico (Cedula si la tiene); potrdilo o cepljenju (Vacunas cuan-tas tenga).
Rožmanov zavod ima pred očmi tehle pet velikih ciljev: vzgojiti res -poštenega kristjana; najboljšega otroka v družini, res najbolj zavednega Sloven-ca, na življenje dobro pripravljenega fanta, po temeljiti slovenski in argentinski izobrazbi kar moč pripravnega za delo med Slovenci in Argentinci.
Ob srebnem jubileju napolnite Rožmanov zavod!
Vodstvo Rozmanovega zavoda
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAHI.
CASCANTE
tüscrlbano Publico Cangallo 1642 Buenos Ain*. Pta. baja, one. z
T. E. 35-8827
PO ŠPORTNEM SVETU
NA JUBILEJNI 25. mednarodni novoletni skakalni turneji, ki se sedaj imenuje Intersport, so letos nastopili Slovenci Lostrek, Norčič, Dolhar in Demšar. Na prvi tekmi v Oberstdorfu je zmagal Innauer (Avstrija) z 255,6 točkami pred Dannenbergom (NDR). Innauer je bil sicer v skokih krajši (104,5, 109,5 proti 110, 108), a po slogu
daleko boljši. Norčič je zasedel odlično 18. mesto z 218,7 točkami in s skokoma 98, 100. Na drugi tekmi so Slovenci v Garmischu bili precej slabši — Norčič je bil šele 44. s skokoma 74, 79,5. Zmagal pa je na tej skakalnici Dannenberg s skokoma 93,5, 94 in 235,5 točkami pred Innauerjem z 222,2 točkami in s skokoma 86,5, 90.
Skakalne turneje se je udeležilo letos le 72 skakalcev iz 14 držav. Nimamo
Prof. dr. JUAN JESUS RLASNIK
■
■
specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
■
Marcelo T. do Alvear 1241, pta. baja j Capital Federal Tel. 41-1413
■
■
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto ■ od 17. do 20. Zahtevati določitev : ure na privatni telefon 628-4188.	!
Odložil je žlahtno pero in umolknil s svojo kleno besedo naš redni član
Karel Mauser
pisatelj
Sam si napisal:
„Zunanji blesk ugasne, sveti le še duhovna luč, Usta luč, ki je bila prižgana v večnosti, pa jo do telesne smrti nismo mogli prav vedeti. Skorja telesa jo je zakrivala.“
In zdaj jo gledaš kot pesnik:
„Večnost je kot razcveta georgina, temnordeča vame visi.
Čez sklenjene prste angelska perut sladko polzi.“
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Buenos Aires 21. januarja 1977.
V naročje Večne Lepote, kateri je vse življenje zvesto služil, je 21. januarja 1977, odšel naš častni član, pisatelj gospod
Karel Mauser
Najlepše bomo počastili njegov spomin, če bomo trdno vztrajali na poti katero nam je on s svojim peresom in besedo tolikokrat in tako lepo pokazal.
Molimo za pokoj njegove plemenite duše in za tolažbo njegovi užaloščeni družini!
ZEDINJENA SLOVENIJA Buenos Aires — Argentina
Slovenski dom v Ca/rapachayu naznanja vsem svojim članom in prijateljem, da je dobri Bog poklical k sebi našega velikega prijatelja in častnega člana Doma, pisatelja gospoda
Karla Mauserja
Molimo za pokoj njegove duše in ohranimo ga v lepem spominu.
Odbor Slovenskega doma v Carapachayu
SLOGA OPOZARJA
Posmrtninska podpora ob smrti člana Sloge znaša $ 60. 000.— (pesos m/n 6.000.000.—), če je imel član vsaj 6 mesecev pred smrtjo vloženih v Slogi:
$ 5.000.— do 30. leta starosti,
$ 10.000.— od 31. do 50. leta starosti,
$ 15.000.— od 51. leta starosti naprej.
Naložba je vedno na razpolago, prinaša lepe obresti, v primeru smrti pa je skupaj s posmrtninsko podporo takoj izplačljiva pokojnikovim svojcem. Podrobnejše informacije v naši pisarni:
Bartolomé Mitre 97, Ramos Mejia — med uradnimi urami ponedeljek, sreda in petek od 15. do 19. ure ali po telefonu 658-6574
še poročil iz nastopov na skakalnicah v 'Innsbrucku in Bischofshofnu. Kod zanimivost bi omenili, da trenira švedske skakalce nekdanji slovenski mednarodni tekmovalec Oto Giacomelli; Lojze Gorjanc, ki je lani bil trener zahod-nonemške ekipe, je letos šef strokovnega štaba, ki bedi nad delom vseh skakalcev, od najmlajših do najstarejših.
MED NOVOLETNIMI prazniki sta bili dve prireditvi za svetovni pokal v alpskem smučanju. V švicarskem kraju Ebnatt-Kappel sta v veleslalomu osvojila prvi dve mesti brata Heini in Cristian Hemmi (Švica), v slalomu pa je v, Laaxu zmagal lanski svetovni prvak Šved Stenmark. Slovenci so nastopili v obeh tekmovanjih. V veleslalomu je bil Križaj 25., Zibler 39.; v slalomu se je uvrstil na 23. mesto A. Koželj, dočim sta bila Križaj in Zibler diskvalificirana v drugem teku. V prvem je bil Križaj na 17. mestu, Zibler pa na 28. mestu.
1 to i,.5S er« 6 § R	FRANQUEO PAGABO Coneesión N* &T7k
	TARIFA JREDUCIDA Coneesión N* SS**
Registro Nacional de la Propiedaa Intelectual N* 1.311.428	
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1977
za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (’360.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 USA dol.; obmejne države Argentine 18 ‘USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 USA dol.; 'ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
Talleres Gràficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
Prispevajte v tiskovni sklad!
Društvo slovenskih protikomunističnih borcev v Argen-•tini in Vestnik sporočata, da -je dne 21. januarja 1977 v Clevelandu v Gospodu zaspal naš dragi soborec
Karel Mauser
predsednik Zveze društev slovenskih protikomunističnih borcev
Njegovo izmučeno telo pričakuje vstajenje na pokopališču v Clevelandu.
Slovenski protikomunistični borci hočemo posnemati njegov vzgled dobrega človeka, vernega in zavednega Slovenca, odločnega protikomu-. nista ter načelnega in neizprosnega borca za svobodo slovenskega naroda.
Sv. maša zadušnica za pokojnika se bo darovala v petek, 28. januarja t.l. ob 19,30 v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši.
r !	Odbor DSPB
v Argentini
Dne 21. januarja 1977 je v Clevelandu po dolgotrajni bolezni preminul naš častni član gospod
Karel Mauser
slovenski pisatelj
Njegovo izmučeno telo pričakuje vstrjenja na pokopališču v Cle-lji, njegovo dušo naj spremljajo naše molitve, vedno pa naj med nami živi njegov duh.
Castelar, 27. januarja 1977
Društvo Slovenska Pristava v Castelar ju
San .Martin, 22. januarja 1977
Slovenski dom v San Martinu naznanja svojim članom in prijateljem, da je dne 21. januarja 1977 v Clevelandu umrl pisatelj
Karel Mauser
častni član Slovenskega doma v San Martinu
Dragega pokojnika, velikega narodnega in kulturnega delavca, ki nas je večkrat obiskal in nas navduševal za slovenske in krščanske ideale, bomo ohranili v trajnem spominu.
Odbor Slovenskega doma v San Martinu