124 Jubileji • 90 cvetočih let dr. Luke Pintarja
Proteus 82/3 • November 2019
90 cvetočih let dr. Luke Pintarja
Stane Peterlin
Naš Proteus je v prvi in zadnji številki prejšnjega, 81. letnika počastil jubilanta primarija dr. Luko Pintarja z dvema prispevkoma. Glavni urednik dr. Tomaž Sa-jovic je sestavil obsežen in enciklopedičen članek o pomembnem deležu Pintarjevega rodu slovenski kulturi in umetnosti v zadnjih 150 letih. V drugem prispevku pa je profesorica dr. Zvonka Zupanič Slavec poročala o posaditvi spominskega drevesa v ljubljanskem botaničnem vrtu. Tako mi ostane le še prijetna naloga, da na kratko predstavim dr. Luko Pintarja kot ljubiteljskega botanika in publicista, še posebej kot vrhunskega naravoslovnega (zlasti rastlinskega) fotografa.
Fotografija, botanika in odnos do narave
Oba sva že vedela drug za drugega, seznanila pa naju je Marjana, moja žena, na neki prireditvi Prirodoslovnega društva Slovenije pred približno 60 leti. Hitro sta naju povezali dve ljubiteljski področji: naravoslovna fotografija in botanika. Kmalu smo postali tudi družinski prijatelji. Občasno smo skupaj hodili na krajše družinske izlete v ljubljansko okolico, Luka nas je popeljal tudi na zanimive kraje škofjeloškega hribovja in Bohinja, kadar so se poleti zadrževali v Stari Fužini. Spoznal sem, da njegovo botanično znanje daleč presega raven povprečnega ljubitelja. Tako kot je v svoji matični stroki medicini znan po svoji natančnosti in zanesljivosti pri postavljanju diagnoz, tudi v botaniki pri določanju manj znanih vrst nikoli ne ugiba. Zna pa reči: »Tole bi bila lahko ...« ali pa »ne bi mogel reči«. Z nahrbtnikom, v katerem je bil fotografski pribor in botanični priročnik
Luka Pintar v Smrečju 11. aprila 2018.
Foto: Stane Peterlin
- nikoli pa herbarijska mapa -, je v svojem prostem času prepešačil mnogo samotnih krajev in zakotnih kotičkov domovine. Ko se je odločil za primerek, vreden posnetka, s pripravo ni hitel. »Trudil sem se posamezne vrste čim bolj prepoznavno ujeti na film z željo, da bi bila slika tudi estetsko grajena. Fotografiral sem vedno v naravi, na rastišču. Rastlin nisem nikoli trgal in odnašal domov, da bi jih obdeloval ateljejsko,« je povedal uredniku Proteusa. Ta njegov spoštljivi odnos do rastlin, ki so tudi živa bitja, kaže na njegov pravi odnos do narave. Vzame si čas za izbiro motiva ali najustreznejšega primerka rastline, najde primerno
naravno ozadje, očisti okolico od motečega drobiža (listja, trave, vejic in podobno). Če je vetrovno, počaka na hip brezvetrja, ob delno oblačnem vremenu pa na sončni žarek. Takšen postopek navadno zahteva, da je fotoaparat nameščen na stojalu, fotograf pa ob njem v ležečem položaju pripravljen na sprožilec. Ne odklanja uporabe umetne luči (bliskovke), vendar opažam, da jo uporablja vse manj.
Svečnik ali svilničasti svišč (Gentiana asclepiadea). Pojavlja se v treh oblikah: forma cruciata (listi navzkrižno) na odprtem, forma pectinata (listi dvoredno) v senci gozdov in kot redka forma albiflora. To sem našel le enkrat nad Jereko.
Foto: Luka Pintar.
126 Jubileji • 90 cvetočih let dr. Luke Pintarja
Proteus 82/3 • November 2019
Naročnik Proteusa od prve številke
Lukovo botanično znanje korenini že v očetovem (dr. Ivan Pintar, zdravnik) poznavanju rastlin. Marko Aljančič piše (Proteus, 58: 129-130), da so mu »... v prijetnem spominu ostali nedeljski sprehodi na Ljubljansko barje, kjer je družina vsako pomlad občudovala pisane logarice. Tudi blagajka ... na Polhograjski Gori je bila vsakoletni družinski cilj. V Dragi pod Begunjščico mu je oče pokazal Wulfenov jeglič, na Stolu redko Zoisovo vijolico. Ob rastlinah ga je seznanjal tudi z osebami, po katerih so poimenovane tudi nekatere vrste.« Oče dr. Ivan Pintar je bil sodelavec Proteusa od prve številke. V prvi številki prvega letnika je objavil pregleden članek o kaktejah, najstarejšega sina pa je naročil na Proteus takoj, ko je leta 1933 začel izhajati. Tako ima Luka Pintar še en rekord: je najstarejši naročnik našega Proteusa.
Poznavanje botanike se je pri Luki Pintar-ju pokazalo zelo dragoceno v njegovem poklicu ob primerih zastrupitev z rastlinami. V njegovem prvem članku pod naslovom O pogostosti zastrupitev z rastlinami, ki ga je objavil v 42. letniku Proteusa, najprej prikaže glavne vzroke zastrupitev po svetu in pri nas, nato pa na dveh straneh objavi slike osmih najpogostejših strupenih rastlin in končuje z napotkom: »Le če bomo poznali rastline, ki so nevarne, bo manj možnosti za nepremišljenost pri uživanju raznih rastlinskih delov.«
Naravoslovni fotograf, sodelavec Prirodoslovnega društva Slovenije in Proteusa
Pintarjevo obsežno in večletno delovanje je povezano s Prirodoslovnim društvom Slovenije in Proteusom. Ker se je krog ljubiteljev naravoslovne fotografije vse bolj širil in presegal okvire društva, je Marko Aljančič dal pobudo, da bi Prirodoslovno društvo Slovenije in Proteus vsako leto razpisala javni natečaj Naravoslovna fotografija. Najbolj uspele posnetke bi pokazali na razstavi v eni
Pomladanski žafran (Crocus vernusj. Tako množično je naznanjal pomlad na Sorškem polju.
od primernih ustanov, avtorje pa počastili z diplomami ali priznanji. Prva prireditev Naravoslovna fotografija je bila leta 1971, nanjo so bili vabljeni mladi naravoslovni fotografi. Poleg Prirodoslovnega društva Slovenije sta bila tedaj soorganizatorja še Priro-doslovni muzej Slovenije in Foto-kino zveza Slovenije. Izbrane fotografije se bile predstavljene v dvorani Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Na drugi prireditvi Naravoslovna fotografija je sodeloval že dr. Luka Pintar in tam za kolekcijo svojih fotografij prejel zlato medaljo. Tudi na vseh naslednjih prireditvah do leta 1982 je dobival priznanja in diplome. Vodil je društveno sekcijo naravoslovnih fotografov, ko s(m)o se sestajali na večernih srečanjih ali popoldanskih pohodih v naravo. Leta 1983 so ga povabili v Prirodoslovni muzej Slovenije, da predstavi svoj izbor rastlin pod naslovom Rastlinski svet skozi objektiv dr. Luke Pintarja. Razstavljenih je bilo 94 črno-belih fotografij in
90 cvetočih let dr. Luke Pintarja • Jubileji 127
Navadna peruša fMatteuccia struthiopteris/ V knjigi Shedae ad floram exssicatam carniolicam A. Paulin navaja, da je to našo najlepšo praprot odkril leta 1883 profesor Voss ob Selški Sori nad Železniki. Od takrat poznamo še veliko njenih rastišč. A. Paulin jo imenuje Onoclea struthiopteris, kar se zopet uveljavlja. Ime po Carlu Matteucciju je dobila 1866.
128 Jubileji • 90 cvetočih let dr. Luke Pintarja
Proteus 82/3 • November 2019
prikazanih osemdeset barvnih diapozitivov, ki jih je komentiral dr. Tone Wraber. Marko Aljančič je ob tej priložnosti v Proteusu zapisal: »Če me je prijetno presenetila že njegova prva kolekcija, po motivih enotna, likovno-tehnično izenačena, kolekcija, ki je zaradi svoje zanimive interpretacije upodobljenega motiva zbujala splošno pozornost,
Srebrna krvomočnica (Geranium argenteum). S Črne prsti. Srečamo jo še v krnskem delu Julijcev.
me ni razočaralo tudi nobeno poznejše njegovo delo, s katerim je sodeloval na naših razstavah naravoslovne fotografije.« Omenimo naj še eno odmevno prireditev leta 1989 v predavalnici Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo pod naslovom Narava - naša skupna dediščina, kjer nas je dr. Luka Pintar popeljal po svoji razstavi Neznana narava Slovenije. Še ena samostojna Pintarjeva razstava je vredna omembe. Gorenjski muzej v Kranju je spomladi leta 1979 postavil razstavo Biološke oblike, ki je bila prva Pintarjeva zunaj Ljubljane. Kot namiguje naslov
90 cvetočih let dr. Luke Pintarja • Jubileji 129
izbranih fotografij, je avtor dal poudarek na podrobnostih portretiranih rastlin, kot so na primer mreža žilic na prosojnih venčnih listih ali srebrnkaste dlačice na steblih, ki zažarijo v svetlobi iz ozadja. Naš Proteus je bil ves čas prvi popularizator in uporabnik dobrih posnetkov z natečajev naravoslovne fotografije. Prenekatera naslovnica ali zadnja stran posameznega zvezka je Pintar-jeva, njegovi posnetki rastlin pa poživljajo tudi prispevke drugih piscev.
Pobudnik za zavarovanje Radenskega polja
Kadar sem se v mladih letih s kočevskim vlakom peljal v Ljubljano, sem med postajama Čušperk in Spodnja Slivnica, ko se železnica spušča v Grosupeljsko kotlino, vedno z zanimanjem opazoval, v kakšni podobi bom videl Radensko polje. Poleti in v zgodnji jeseni je bila to neposeljena travnata ravnica z gozdiči in mlakami, v deževni
jeseni se je polje spremenilo v različno obsežno presihajoče jezero. Včasih je voda segala skoraj do hiš Velike Račne. Ko smo v letih 1974 in 1975 pripravljali inventariza-cijo najpomembnejše naravne dediščine, v seznamu ni bilo Radenskega polja, ampak le Zatočna jama na njegovem robu. V drugi izdaji leta 1991 je bilo že vneseno Radensko polje, vendar kot »značilno robno kraško polje z zanimivo hidrologijo«. Šele članek Luke Pintarja Radensko polje, ki je izšel še isto jesen (Proteus, 54: 25-29), nam je razkril vse glavne naravne vrednote tega območja, kot je zapisano v uvodnih dveh stavkih: »Avtor opisuje glavne značilnosti Radenskega polja, pomembnejše rastlinske vrste in večje živali. Zaradi številnih naravnih vrednot predlaga zaščito Radenske-
Poletni veliki zvonček fLeucoium aestivum/ Na Radenskem polju.
130 Jubileji • 90 cvetočih let dr. Luke Pintarja
Proteus 82/3 • November 2019
Vodna grebenika fHottoma palustrisj. Slikana je v vodnem jarku na Ljubljanskem barju. Vedno manj jih je, ker te jarke čistijo z bagrom.
ga polja.« Naslednja leta sva na mojo željo večkrat skupaj prehodila polje in pokazal mi je tudi svoja odkritja. Ko pa sva se leta 1994 z Marjano za vrsto let preselila v Grosuplje, sem sam, z družino, s šolskimi, izletniškimi ali strokovnimi skupinami, s fotoaparatom in zemljevidom, v vseh letnih časih prekrižaril Radensko polje podolgem
Anaptychia ciliaris. Raste na deblih listavcev. Talus je skoraj grmičast, s številnimi apoteciji, lobusi imajo na robovih cilije. Slika je z Rakitne.
I
Menegazzia terebrata. Je podobna Hypogymniam zaradi napihnjene steljke. Nezamenljiva pa je zaradi drobnih luknjic. Slika je iz Jablenovice, stranske doline Selške, kjer je rasla na dnu drevesnih debel. Na žalost so ta del gozda podrli in izkopali vse štore, gozd pa spremenili v travnik.
in poprek in našel še kakšno drobno posebnost. Z Luko Pintarjem sva sodelovala tudi pri izdaji drobnih publikacij in predstavitvah Radenskega polja, pri prospektih in koledarjih. Danes je Radensko polje zavarovano kot krajinski park, ustanovitev je podpirala tudi občina Grosuplje, zlasti tedanji župan Janez Lesjak. Čas hitro beži in danes preteklost ni posebno cenjena, zato sem kot pričevalec dolžan napisati dejstva, ki so vredna spomina.
Avtor dveh odmevnih fotografsko-botaničnih knjig
• Rože na Slovenskem, 1990 V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v svetu in tudi pri nas v tiskarstvu namesto klasičnega knjigotiska prevladal globoki (offset) tisk, ki je bil zlasti primeren za tiskanje knjig v večjih nakladah in je omogočal verno reprodukcijo barv. Tudi pri nas smo dobili nekaj sodobno opremljenih novih tiskarn. Založbe in avtorji so našli v tem novo priložnost. Pojavljati se začnejo luksuzne monografije in knjige z mnogimi barvnimi fotografijami, ki v velikem formatu zasijejo pred bralcem. Ko je leta 1990 Državna založba Slovenije izdala knjigo Luke Pintarja Rože na Slovenskem, je bila to za ljubitelje knjig in botanike prava senzacija. Dodatno vrednost dajejo knjigi še kratki botanično-kulturni opisi pri vsaki predstavljeni vrsti, ki jih je prispeval dr. Tone Wraber. Izid knjige se je ujemal še z letom plebiscita za samostojno državo. Ker je hkrati s slovenskim izvirnikom izšla
90 cvetočih let dr. Luke Pintarja • Jubileji 133
tudi v angleškem in nemškem prevodu, je bila vredna promocijska darilna knjiga za vsakogar, ki je imel kakšnega naravoslovnega prijatelja v tujini.
• Cvetje Slovenske dežele Vsa naklada knjige Rože na Slovenskem je v nekaj letih pošla in Luka Pintar je imel na zalogi še veliko obstoječega, pa tudi novega fotografskega gradiva, vendar se je izvedba dopolnjenega ponatisa zatikala tako pri sodelavcih kot pri založbi. Leta 2015 je v sodelovanju z botanikom mag. Andrejem Seliškarjem pri Založbi Narava iz Kranja izšla nova knjiga Cvetje Slovenske dežele — Florula Slovenica. Po formatu je za tretjino manjša od predhodnice Rože na Slovenskem, po vsebini pa je bogatejša tako po številu predstavljenih rastlinskih vrst kot po sistematičnih botaničnih opisih. Soavtor Andrej Seliškar je na začetku pripravil zgoščen uvod o uporabi knjige in glavnih v besedilu ponavljajočih se strokovnih izrazih pri opisih posameznih vrst. Fotografije predstavljenih rastlin so praviloma manjše, novejše in zelo uporabne pri določanju vrst. Tudi to je lahko lepa darilna knjiga, vendar za mlajše bodoče botanike, za krožkarje ali kot nagrada za uspešno naravoslovno delo v šoli.
In naprej?
V jeseni življenja Luka Pintar ne miruje. Ze vrsto let se posveča spoznavanju in fotografiranju lišajev, zanimivih rastlinskih simbiontov, ki so v vseh letnih časih primerni za fotografiranje. Tudi analogno fotografsko kamero je zamenjal za priročnejšo digitalno. Ob tem pa se je moral najprej poglobiti v biološko sis-
tematiko lišajev in je danes eden redkih »lihenoloških« ljubiteljskih poznavalcev pri nas. Morda nas v prihodnje preseneti s kakšno novo fotografsko predstavitvijo.
Končajmo z besedami dr. Luke Pintarja, ki jih je lani povedal uredniku (Proteus, 81: 6-11): »Lepo bi bilo, če bi fotografiranje taksonov v naši naravi nekoč v prihodnosti omogočilo videti Floro SLO-VENICO po zgledu Flore Alpine ali Flore Helveticae. To bi seveda zahtevalo veliko sodelavcev. Naloga ni enostavna, saj je v Sloveniji več kot tri tisoč vrst.« Besede vredne odziva! Morda bosta to pobudo
-	skupaj z vsemi naravoslovnimi društvi
-	prevzela kot dolgoročno nalogo Priro-doslovno društvo Slovenije in njegov Proteus.
Vse fotografije v članku je posnel Luka Pintar.
Navadni zlati koren (Asphodelus albus).
Ta je z Vremščice. Na sliki se vidi, da nastopa množično
tam, kjer mu tla zaradi vlage ustrezajo.