kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 9 DOSLEJ NEZNANO PISMO ŽIGE ZOISA IZ LETA 1813 IN NJEGOV ODNOS DO FRANCOSKE VLADAVINE V ILIRSKIH PROVINCAH janez šumrada Pri pregledovanju ohranjenih dokumentov iz fonda_ glavnega intendanta Ilirskih provinc — hrani jih vzorno urejen Arhiv SR Slo- venije v Ljubljani^ — naletimo na pismo sestavljeno v francoščini, ki ga je baron Žiga Zois (1747—1819) naslovil 22. maja 1813 na maršala Junota, vojvodo d'Abrantes, tedanje- ga generalnega guvernerja Ilirskih dežel. Po vsebini je pismo sicer vljudnostnega znača- ja, v njem se Zois zahvaljuje za visoko od- ličje viteza Legije časti (Legion d'honneur), katerega mu je podelil Napoleon, se pa ob njem odpira vprašanje o Zoisovem odnosu do francoskih oblasti na slovenskih tleh. Pis- mo objavljamo v celoti:* »Monseigneur, fai regu la lettre, que Voire Excellence m'a fait I'honneur de m'écrire en date 5 May courrant d'Ottochatz, a la quelle étoit joint le brevet de chevalier de la legion d'honneur, que Sa Majesté I'Empereur et Roy a daigné m'accorder. Je n'ai pas beso- in de vous dire, Monseigneur, a quel point je suis sensible a cette marque inatten- due de la bonté de notre grand monarque. Je voudrais bien étre dans le cas de méri- ter par quelque service un si grand bien- fait et de concourrir en quelque sorte a la gioire de la grande nation. La croix de la legion d'honneur acquerrera pour moi un nouveau prix en la recevant des mains d'un illustre general, qui la porte depuis si longtemps avec tant de gioire, et qui honore tout ce qui vieni de lui. Je prie Voire Excellence au retard in- volontaire de ma réponse ei de mes tres humbles remerciments. Un acces de gout- te a la main m'a empeché jusqu'aujourd'- hui de siatisfaire a ce devoir, ainsi qu'a celui de remettre a Son Excellence le chancelier de la legion d'honneur l'autographe de mon sermeni et l'expression de mon dévouement. Je suis avec respect, Monseigneur, de Voire Excellence le tres humble tres obéissant serviteur le Baron Sigismund Zois chevalier de la legion d'honneur Laybach, le May 1813.«^ Prek doslej objavljenih Zoisovih pisem* lahko v splošnem sledimo njegovemu odnosu do Francozov od izbruha revolucije leta 1789 najprej. Ob koncu osemdesetih let 18. sto- letja se še ni dobro polegel baronov nekajlet- ni spor s podložniki njegovega gospostva Brdo pri Kranju, ki je dobil v letih 1781-83 značaj pravega kmečkega upora. Podložniki se namreč niso hoteli ukloniti Zoisovi za- htevi, naj po izteku kolektivne pogodbe o dnevni tlaki podpišejo nove, tokrat posamič- ne in zanje precej neugodnejše sporazume z baronom.5 y sporu se je izkazal Zois za tipičnega predstavnika razreda fevdalcev svojega časa, enako nasprotnega prosvetlje- no absolutistični državi kot kakršnimkoli družbenim spremembam v korist podložni- kov.^ Ne bo nas torej začudilo, če so Zoisa prve novice o izbruhu francoske revolucije prestrašile. Predvideval je, da se utegne re- volucionarno vrenje razširiti tudi v sloven- ske dežele, kar mu je nalagalo, naj zavza- me do podložnikov popustljivejšo taktiko, ki bi jih ne spodbujala k skrajnostim, ob re- voluciji pa bi se mu znala obrestovati.' V tem smislu je obsojal početje državne ob- lasti, če je posegala po prisilnih ukrepih in izzivala med podložniki nejevoljo in ogorče- nj e.^ Leta 1809 je izbruhnila meseca aprila voj- na med Napoleonovo Francijo in Avstrijo in se za slednjo končala katastrofalno. Se pred koncem maja so Francozi zavzeli Dunaj, Pri- morje, Koroško, del Štajerske in Kranjsko z Ljubljano. Ko je francoska vojska v začet- ku julija odločilno potolkla Avstrijce pri Wagramu, je morala avstrijska vlada takoj skleniti premirje v Znojmu, kjer je bilo do- ločeno, da je ozemlje, ki so ga okupirali Francozi, začasno prepuščeno Napoleonu. Z mirovno pogodbo oktobra 1809 v Schönbrun- nu pri Dunaju se je morala Avstrija odpo- vedati tretjini svojega ozemlja in je odsto- pila Franciji Gornjo Koroško, Kranjsko, Go- riško, Trst, avstrijsko Istro in Hrvaško južno od Save. Napoleon je obenem te pokrajine združil z bivšo beneško Istro, Dalmacijo, Ko- torom in Dubrovnikom v Ilirske province s sedežem v Ljubljani.' Zois je, kakor priča njegov dnevnik,^" ki je za francosko osvojitev Ljubljane 1809 in prve tedne zasedbe prvovrsten zgodovinski vir, vojne dogodke spremljal z velikim za- nimanjem. Iz dnevnika in sočasnih pisem je mogoče videti, da je sprejel zasedbene sile kot sovražnike*^ in »osvajalsko silo«.*^ Tako kot druge pripadnike njegovega razreda je nam- reč tudi Zoisa prežemala zavest o deželnem domoljubju, ki je bilo tesno povezano s pri- 10 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 19s7 padnostjo habsburškim dednim deželam. V tem pogledu je pomenljivo mnenje, ki si ga je baron zapisal po francosko v dnevnik po prvem obisku intendanta Farguesa: »Časten človek ne more zamenjati vere in gospodar- ja«.'^ Baronovemu domoljublju je zadala hud udarec sklenitev premirja v Znoj mu; novica o tem je dosegla Ljubljano prvič — sicer še nejasno — 21. julija in je Zoisa precej vznemirila,*'^ teden dni pozneje pa je prispel tudi kurir z natisnjenim besedilom premir- ja in deklaracijo grofa Sauraua, s čimer so bile črnoglede govorice povsem potrjene. »Naša nesreča je odločena«, zapiše Zois, ki je močno prizadet, tako da ponoči ne more spati.15 Začela se je dolgotrajna duševna drama, ki jo je preživljal bolni baron še po sklenitvi miru v Schönbrunnu in ustanovitvi Ilirskih provinc; najbrž se je zato poslabšalo tudi njegovo telesno počutje. V znanem pismu prijatelju baronu Jožefu Kalasancu Erbergu pravi 14. aprila 1810 Zois sam naslednje: ~0 sovražnih nastopih, ki so me le malo priza- deli in o nato naslednjih kontribucijah. do- bavah in nastanitvenih stroških, kar spravlja v zadrego samo moj trgovski položaj, ni vred- no, da bi jemal Vašemu blagorodju samo se- kundo časa s pripovedovanjem; toda kakšen vtis je napravilo name premirje in mir, bi želel, da bi mogel opisati, če bi bilo mo- goče z besedami izraziti čustvo odtrganosti od očetnega rodu in od vseh nenadomest- ljivih razmer, ki so svete veri srca. Celih šest mesecev sem ležal bolan fizično in mo- ralno«. Nekoliko si je opomogel šele ob novici o Napoleonovi poroki s Habsburžan- ko Marijo Luizo. Da pa je spomladi 1810 Zois še pričakoval, da bodo Francozi ra- dikalno razrešili agrarno vprašanje, priča sta- vek: »Pred nami je odprava posestnih razme- rij, kar pričakujejo vsi zemljiški lastniki s strahom«.'* V navedenem pismu Erbergu omenja Zois gospodarske težave, ki mu jih je povzročila francoska zasedba in zanj nikakor niso bile nepomembne. Dasi je veljal v tem času za enega najbogatejših zemljiških gospodov in podjetnikov na Kranjskem, njegove denar- ne razmere v resnici niso bile ugodne, nekaj zaradi stalnega padanja konjunkture v fu- žinarstvu, deloma zaradi denarnih pravic sorodnikov; veliko sta ga stali tudi knjiž- nica in mineraloška zbirka." Francoska okupacija in zatem ustanovitev Ilirskih provinc sta Zoisa tako kot nasploh prebivalstvo slovenskih in hrvaških dežel denarno izčrpali: Francozi so jim namreč naložili velika bremena, še hujše posledice pa je imela globoka gospodarska kriza v naših deželah pod Napoleonovo oblastjo.'^ Prihod Francozov je Zoisu povzročil do sre- de junija 1809 že blizu 6800 goldinarjev škode." V začetku junija se je namreč nasta- nilo pri njem (v hiši na Bregu, ob današnji Zoisovi cesti, v fajančni delavnici v Gradi- šču, na vrtovih ob današnji Prešernovi cesti in na zemljišču pod Rožnikom) kar 27 oficir- jev s spremstvom in čez 700 vojakov, seveda na Zoisove stroške! »Vsi hočejo postelje, zre- ti in lokati«, je razjarjeno zapisal Zois.^" Kasneje so pri njem bivali le še visoki oficir- ji s spremstvom. Zaradi prisilne nastanitve je prenehala z delom njegova delavnica fa- janse,^' francoski konjeniki pa so pod Rož- nikom kradli baronovo seno ter pasli po nje- govih travnikih in celo žitnih poljih; čeprav se je pritožil, ni nič zaleglo.^ Po sklenitvi premirja so francoske oblasti, ki so bile že dotlej dvakrat zahtevale plači- lo hišne kontribucije,^ naložile Kranjski ta- ko visoko vojno odškodnino, da jo po Zoi- sovem mnenju dežela ni bila zmožna plača- ti.^^ Zoisu samemu so pri tem odmerili og- romno vsoto 124.000 goldinarjev, od česar bi moral takoj plačati osmino ali nad 15.500 goldinarjev, ne glede na to, da se je škoda ki jo je utrpel zaradi francoske zasedbe, do 11. avgusta povzpela prek 26.000 goldinar- jev.25 Ni čudno, da je Valentin Vodnik pisal 12. septembra 1809 Kopitarju, »de bodo vel- ga ozhéta na kant d j ali, zhe bo mogel vfe plazhat kar Io mu perlodili«.®* Zdi se tudi, da je Zois hotel plačati prvi obrok prisojene mu kontribucije. Svojemu prijatelju Cerniču^^ je svetoval, naj plača prvo osmino kontribucije in upa, da mu Francozi ostalih sedem osmin odpustijo, sicer mu tako kot ostalim posestni- kom ne preostane drugega kot »beraška pali- ca od lakote«. Toda Zois sam kljub grobemu pritisku zasedbenih oblasti — te so, da bi po- spešile zbiranje kontribucijskega denarja, je- male ugledne ljudi za talce^^ — do konca ok- tobra 1809, ko mu je začasna vlada na njego- vo pritožbo z dne 21. septembra** znižala kon- tribucijo na nekaj manj kot 50.000 goldinarjev, ni plačal v celoti niti prvotnega prvega obro- ka, ampak le blizu 14.000 goldinarjev. Oblasti so zahtevale, naj ostanek prvega obroka takoj poravna, vsoto, ki še manjka do celot- ne na novo odmerjene kontribucije pa v sed- mih obrokih.^« Takšno ropanje in splošen gospodarski zastoj sta Zoisa do konca fran- coske dobe denarno uničila.'' Leta 1811 se je mudil v Ilirskih provincah v skrivni misiji agent pariškega notranjega ministrstva Pellenc, nekdanji Mirabeaujev tajnik. V vrsti poročil, ki so ponekod tako pronicljiva, da se je zdel njihov avtor Paulu Pisani ju »eden najboljših tajnih agentov, kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 11 kar jih je Francija kdaj imela na tujem«,''^ je med drugim popisal osebne lastnosti vo- dilnih francoskih funkcionarjev v Iliriji pa tudi uglednih domačinov. O Žigi Zoisu pravi Pellenc poleg drugega, da je »zelo naklonjen francoski vladi« in predlaga, naj mu Napo- leon podeli križec Legije časti!'' kako uskladiti takšno Pellencovo mnenje o Zoisu, ki je pri francoskih oblasteh očitno obveljalo, z vsem, kar smo doslej povedali in kar kaže, da Zois v letih 1809 in 1810 do francoske vladavine ni bil prijateljsko raz- položen, ampak prav obratno? Najprej ve- lja, da Zois javno svojega protifrancoskega stališča ni izražal in da nasprotovanja tudi ni pokazal v občevanju s svojimi uglednimi francoskimi obiskovalci, sicer bi ti ne pri- hajali vedno znova v njegovo hišo.'* Čeprav je Zois gotovo odobraval nekatere poteze francoske politike v Iliriji (npr. osvojenim deželam naklonjeno vladavino Zoisovega dobrega znanca, prvega generalnega guver- nerja maršala Marmonta in s tem povezanim ugodnejšim položajem slovenskega jezika; obotavljanje in polovičarstvo, s katerim se je nova oblast lotila odprave fevdalizma in tako dejansko ščitila interese zemljiških gos- podov'^) pa v nobenem primeru ni mogoče trditi, da bi bil postal iskren in prepričan frankofil. Njegovo zadržanje do Francozov je treba bržčas razlagati kot taktično pri- lagajanje in »realno politiko« ne pa kot iz- raz spremenjenega političnega prepričanja. Pri tem ne gre spregledati, da je bilo v ve- likem interesu francoskih oblasti, da si za- gotovijo kakršnokoli, tudi navidezno podpo- ro enega najuglednejših mož v Ilirskih pro- vincah, s široko utrtimi mednarodnimi stiki v tedanji Evropi, tudi Franciji. Najbrž je treba pri iskanju odgovora na vprašanje o motivih za podelitev križca Le- gije časti Zoisu izhajati prav iz interesov francoske politike. Ljubljanski škof Anton Kavčič,'* senjski škof, Žiga Zois in nekateri drugi ilirski odličniki so postali vitezi Legi- je časti v za napoleonsko Francijo usodnih dneh po vojaški katastrofi v Rusiji in po sklenitvi rusko-pruske protifrancoske zveze. V Ilirskih provincah se je tedaj protifran- cosko razpoloženje stopnjevalo in ponovno so se pojavile govorice o vrnitvi dežel Av- striji. Avstrijska politika se je v prvi polo- vici 1813 dejansko odločala, h kateri strani bo pristopila, po prvih uspehih Rusije in Prusije pa se jima je avgusta 1813 pridru- žila v vojni proti Franciji. Da je treba ome- njene podelitve križcev Legije imeti v prvi vrsti za taktično potezo, s katero so želele oblasti vplivati na prebivalstvo, priča pismo, ki ga je v tej zvezi poslal glavni Intendant Ihrskih provinc grof Chabrol 20. maja 1813 generalnemu guvernerju. Chabrol svetuje Junotu, da je treba omenjenim podelitvam, posvetiti »publiciteto v največji možni meri« (le plus de publicité possible), »s čimer bomo zadržali pozornost prebivalstva teh pokrajin na ukrepih, ki jih sprejema Njegovo veli- čanstvo, da bi nagradilo s častnimi odličji ose- be, katere priporočajo njihovi umski darovi in privrženost vladi«. Chabrol je tudi menil, naj o podelitvah piše vladin Télégraphe Of- fici el, kar je guverner z notico na dopisu odobril." Kolikor vemo, baron Žiga Zois in ljub- ljanski škof Anton Kavčič velikemu kancler- ju reda Legije časti nista poslala pisne za- prisege, ki je bila za člane reda običajna.'* Ker obrazec prisege poznamo,'^ je več kot verjetno, da Zois s prisego ni odlašal toliko zaradi »napada protina v roki« kot je pisal Junotu, ampak prej iz načelnih političnih razlogov. Sama po sebi je bila prisega za Zoisa popolnoma nesprejemljiva: obljubiti bi moral, da bo služil francoskemu cesarstvu in ohranjanju celovitosti njegovega ozemlja, da bo branil cesarja, državne zakone in last- nino, ki so jo ti zakoni legalizirali, zlasti pa, da se bo »z vsemi sredstvi, ki jih narekujejo pravičnost, pamet in zakoni« boril proti ob- novitvi fevdalnega režima! OPOMBE 1. Prim. Majda Smole, Glavni intendant Ilir- skih provinc 1809—1813, Ljubljana 1973. — 2. Ob tej priložnosti se zahvalim prof. Jožetu : Mundi, ki mi je ljubeznivo pomagal ugotoviti, i da to pismo doslej še ni bilo objavljeno. — 3. ; Arhiv SR Slovenije v Ljubljani (citiram: AS), j Glavni intendant Ilirskih provinc (navajam: i GI), fase. 41, p. 954. — Ker Junota očitno ni : bilo v Ljubljani, je Zoisovo pismo prejel glav- i nd intendant grof Chabrol in ga 23. maja 1813 s spremnim pismom poslal naslovniku (prim, prav tam, p. 958). Predloga naše objave je torej prepis Zoisovega pisma, narejen za potrebe ! glavnega intendanta. V prevodu se pismo glasi: ; Monsinjor, dobil sem pismo, katerega mi je : Vaša ekscelenca izvolila napisati 5. maja 1.1. ; v Otočcu (na Hrvaškem, op. J. S.) in mu je bila priložena diploma viteza Legije časti, ki mi jo je blagovolilo podeliti Njegovo veličanstvo cesar in kralj. Ni mi potrebno reči, monsinjor, do kakšne mere občutim ta nepričakovani znak dobrote našega velikega vladarja. Rad bi bil zaslužil tako veliko naklonjenost s kakšno uslugo in na kakšen način pripomogel k slavi velikega naroda (Francozov, op. J. S.). Križec Legije časti dobiva zame novo vrednost, saj ga spre- jemam iz rok odličnega generala, ki ga sam 12 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 nosi Že tako dolgo s tolikšno slavo in je častno vse kar prihaja od njega. — Opravičujem se Vaši ekscelenci zavoljo nehotene zamude, s katero odgovarjam in se ponižno zahvaljujem. Napad protina v roki mi je do danes preprečeval za- dostiti tej dolžnosti in poslati Njegovi eksce- lenci kanclerju Legije časti svojeročno spisano prisego z izrazi moje vdanosti. Ostajam, mon- sinjor, Vaše ekscelence ponižni in pokorni slu- žabnik, baron Žiga Zois, vitez Legije časti. Ljubljana, 22. maja 1813. — 4. France Kidrič, Zoisova korespondenca 1808—1809, Ljubljana 1939 (navajam: ZK 1, z zadevno stranjo); isti, Zoisova korespondenca 1808—1809, Ljubljana 1941 (naprej: ZK 2); Jože Zontar, Neznana pisma Žige Zoisa, Kronika 2/1954, str. 188—191. — Zal doslej še niso izšla Zoisova pisma iz dru- ge polovice leta 1810 in kasneje, kar je sicer Fr. Kidrič napovedal (gl. opombo v ZK 2, str. 180), saj bi bila za naš namen zelo pomembna. — 5. Jože Zontar, Upor podložnikov gospostva Brda pri Kranju v letih 1781 do 1783, Kronika 4/1956, str. 24—29. — 6. J. Zontar, kot zgoraj, str. 29. — 7. Zoisovo pismo brdskemu upravniku Urbančiču z dne 30. avgusta 1789, J. Zontar, kot v op. 4, str. 190—191. — 8. Zoisovi pismi Urbančiču z dne 2. aprila in 14. julija 1790, J. Zontar, kot v op. 4, str. 191. — 9. Splošno o tem gl.: August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, 4. Theil, Laibach 1876, str. 293 si.; Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba, Celje 1928 si., str. 44 si.; Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 5, Ljubljana 1974, str. 162 sL; Zgodovina Slovencev, Ljub- ljana 1979, str. 389 si. — 10. Dnevnik je v celoti objavljen v ZK 2. — 11. ZK 2, passim. — 12. ZK 2, str. 82, Zoisovo pismo Cemiču z dne 1. septembra 1809. — 13. ZK 2, str. 77, 18. avgusta 1809. — O Farguesu prim. August Dimitz, Die Correspondenz des Grafen Fargues, Intendan- ten von Oberkrain (1809—1810), MHVK 23/1868, Str. 1—53. — 14. ZK 2, str. 58 — 15. ZK 2, str. 60—61, 27. julij 1809. Gl. še Zoisovo pismo Cer- niču, datirano isti dan, prav tam, str. 61—62. — 16. ZK 2, str. 149—152. Slovenski prevod je delo Jožeta Kastelica in je povzet po razstavnem katalogu Napoleonove Ilirske province, Ljub- ljana 1964, str. 17—18. — Prim. Erbergov od- govor v ZK 2, str. 161—163. O schönbrunnskem miru je sicer pisal Zoisu Kopitar z Dunaja 24. oktobra 1809, ZK 2, str. 109—111. — 17. Gl. ZKl, str. 34. — 18. Splošno o tem Melitta Pivec-Stele, La Vie économique des Provinces Illyriennes (1809—1813), Paris 1930. — 19. ZK 2, str. 41, 13. junij 1809. — 20. ZK 2, str. 30, 3. junij 1809. — 21. ZK 2, str. 38, 39, 10. in 12. junij 1809. — 22. ZK 2, str. 39, 40 12. in 13. junij 1809. — 23. ZK 2, str. 41, 13. junij 1809; str. 58, 21. junij 1809. — 24. ZK 2, str. 69, 8. avgust 1809. — 25. ZK 2, str. 70—71, 11. avgust 1809. — 26. Objavil Ivan Prijatelj v CJKZ 4/1925, str. 155—156. Prim. Kopitarjevo pismo Zoisu v ZK 2, str. 91 z dne 21. septembra 1809. — 27. ZK 2, str. 82—83, 1. september 1809. — 28. Prim. ZK 2, str. 83, 1. september 1809 in str. 84, 1.-4. sep- tember 1809. — 29. ZK 2, str. 90. — 30. ZK 2, str. 116, 28. oktober 1809. — 31. Melila Pivec- Stele, kot v op. 18, str. 324. — 32. Paul Pisani, La Dalmatie de 1797 a 1815, Paris 1893, str. 340. — 33. Melitta Pivec, Drobtine izza časa Napo- leonove Ilirije, Cas 1923/1924, str. 49—54. — 34. O obiskovalcih v letih 1809—1810 vsaj deloma ZK 2. Maršal Marmont je Zoisa obiskoval vsak teden, kot v op. 33, str. 51—52. — 35. O agrar- nem vprašanju prim, vire in literaturo v: Janez Šumrada, Kmečki upor v okolici Višnje gore za časa Ilirskih provinc leta 1813, Kronika 34/1986, št. 1—2, str. 32—37. — 36. Sliko Kav- čičevega odlikovanja je objavil J. Mal, kot v op. 9, str. 141. Prim. Pellencovo označitev škofa ter škofovo zahvalno pismo ob prejemu križca Legije časti, naslovljeno Junotu 28. aprila 1813, oboje v Melitta Pivec, kot v op. 33. — 37. AS, GI, fase. 41, pp. 950—951, 20. maj 1813. Gl. Télégraphe Officici No. 44, 3 Juin 1813, p. 179. Clanek je v bistvu z literarnimi prijemi olepšana hvalnica Napoleonu; po stilu bi ga mogel sestaviti urednik Charles Nodier. — 38. Ko sem poleti 1986 študijsko bival v Parizu in med drugim delal v tamlsajšnjih Archives Na- tionales, sem zaprosil za vpogled v nekatere dosjeje fonda LH (Legion d'honneur), med dru- gim Zoisovega in Kavčičevega. Konzervator-šef modernega oddelka Arhivov mi je 8. julija 1986 pismeno sporočil, da njuna dosjeja ne obstajata. — 39. V pariških Archives Nationales je pod signaturo LH 2319/9 ohranjena prisega ljub- ljanskega stolnega prosta in naslovnega škofa »in partibus« Janeza Antona Riccija, ki mu je bila Legija časti podeljena 28. novembra 1810. Prim. Pellencovo karakteristiko Riccija, kot v op. 33, in SBL 3, str. 97.