AVGUST 69: VOJAŠKI PUČ V POETOVIONI JAROSLAV ŠAŠEL Dvakrat omenja Tacit v svojem delu kra- je, kjer živimo. Prvič Nauportus-Vrhniko ob Avgustovi smrti (19. septembra 14. leta n. š.), ki ji je sledil upor armade, stacionirane po Iliriku (v Analih I, 16). Drugič, Poetovio-Ptuj v zvezi s proklamacijo novega imperatorja, vojskovodje Tita Flavi j a Vespazijana, ki je ravno takrat vodil vojno proti gverilji upor- nih Židov (v delu Historiae III, 20). V Poeto- vioni so se namreč avgusta 69 sestala štabna vodstva legij in avksiliamih enot po Iliriku stacionirane armade ter guverner province, ostareli senator L. Tampius Flavianus, da bi se posvetovali o notranjepolitičnem položaju in zavzeli enotno stališče. Poetovionem in hi- berna tertiae decimae legionis convenerant. Illic agitavere placeretne ohstrui Pannoniae Alpes, donee a tergo vires universae consur- gerent, an ire comminus et certare pro Italia constantius foret (Zbrali so se v Poetovioni v zimski garniziji 13. legije. Tam anaUzirali, ali bi bilo bolje zabarikadirati Panonske Alpe [Julijske Alpe s Krasom in predgorji], dokler ne bi organizirali v zaledju vse razpoložljive sile, ali pa bi bilo bolj smotrno iti na nož in se boriti za Italijo), piše Tacit v znanem pri- četku 3. knjige Historij, ter navaja v nadalj- njem argumente pro et contra, ki so jih pre- tehtali. V diskusijo je z odločno besedo posegel M. Antonius Primus, tedaj poveljnik legije 7. iz Karnunta (danes vas Petronell okoli 40 km vzhodno od Dunaja), in po tem sestanku pre- vzel vojaško poveljstvo vseh akcij, ki so Ves- pazijanu omogočile naglo in neposredno pot do prestola rimskega imperija. Kljub tem za- slugam je bil v tedanji politični igri pozneje odrinjen; Vespazijan ga ni nagradil z blešče- čo politično kariero niti vključil v vladni mehanizem, nasprotno. Rim ga nekako ni ho- tel poznati in M. Antonius Primus se je kon- čno — prostovoljno ali prisiljen, tega ne ve- mo — umaknil iz mesta v provinco. Ta para- doks ima prvenstveno psihološke osnove, ki jih historik komajda sluti in ne more zane- sljivo obnoviti, vendar je do neke mere raz- ložljiv iz značaja akterjev in poteka nadalj- njih dogodkov. Ker se je zgoraj omenjeni, lahko rečemo, svetovno-politični dogodek v jedru odigral v, 2 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 Poetovioni in je zaradi tega eminentno po- vezan s slovenskim prostorom in ker z neka- terih vidikov in v celoti še nikoli ni bil ob- ravnavan, ga je umestno, sodim, razčleniti in kolikor mogoče osvetliti. Kakor je bila so- dobnikom opredelitev težka, tako je danes historiku še teže ustvariti sinoptičen pregled naglo vrstečih se dogajanj v letu in pol šti- rih cesarjev — pretendentov je bilo še več — še težje pa izkristalizirati silnice, ki so jih usmerjale. Skušali bomo najprej na kratko podati tok dogajanj. Neron je vladal skoraj 14 let — nastopil je leta 54 — in to kljub Senekovi vzgoji od začetka do konca okrutno. Ubil je Klavdijevega mlado- letnega sina Britanika, iztrebil ostanke Avgusto- ve rodovine, dal umoriti Junija Silana, Rubellija Plavta, Favsta Sullo in druge, ubil je lastno matei', ubil je ženo. Leta 64 je dal zažgati krist- jane, obtožene zaradi požara Rima. Znova in zno- va izpraznjeno državno zakladnico je polnil z zaplembami. Sest veleposestnikov je imelo v lasU pol severne Afrike, Plinij pripominja (Naturalis historia VII, 14), interfecit eos Nero princeps (ubil jih je vladar Neron). Posebej je vzel na muho nobilitebo in se demagoško obdal s kimav- ci najnižjih nravi. Iz te klime je leta 68 prišlo do prvih upornih izbruhov, kjer vodjem ni šlo toliko za lastne ko- risti, kolikor za rešitev rimskega ljudstva in se- nata. Marca 68 se je uprla provinca Lugdunen- sis (danes centralna Francija) pod vodstvom G- Julija Vindeksa. Aprila Tarraconensis (zahodna Španija) pod Servijem Sulpicijem Galbo, ter Luzitanija (Portugalska) pod M. Sal vijem Othonom; takoj za njo Numidija (v severozahodni Afriki). Maja so zgomjegermanske legije (Porenje in območje) hotele za imperatorja armadnega po- veljnika L. Verginija Ruf a, ki je ponujeno me- sto odklonil in se pridružil Galbi. Galba ni na- stopil kot protivladar, marveč kot borec proti Neronovi nečloveški, antisenatni politiki, kot legatus senatus et populi Romani (opolnomočeni vodja senata in rimskega ljudstva). Proti Neronu je bila usmerjena tudi armada v Iliriku (za- hodni Balkan), kot se je pokazalo ob majskih do- godkih, ko je zaprla pot legiji, ki jo je Neron poklical na pomoč iz Dalmacije. Krog upornikov se je sklenil. Oporišča so pa- dala. Neron je bil prisiljen v samomor, 8. ju- nija 6 8. Senat je imenoval za novega cesarja Galbo. Julija 6 8 se je skušal polastiti oblasti praefectus praetorio C. Nymphidius Sabinus, vendar ga je Galbi uspelo takoj odstraniti. Porenski armadni zbor je pozimi oklical za cesarja Avla Vitelija, namestnika v Germaniji Inferior (danes Zgornje Porenje in Švica). 15. januarja 69 pretorijanci ubijejo Galbo in v Rimu okličejo za cesarja M. Salvija Othona, ki ga pozdravita Balkan in Vzhod. Tako si končno stojita nasproti Vitelij, ki ga priznava Zahod, in Otho, ki ga priznava Vzhod. V začetku aprila vdre Vitelij v Italijo. 19. aprila 69 armada iz vojnega okrožja Germanija in Galija premaga pod njegovim vod- stvom armado iz Ilirika, ki se je borila za M. Salvija Othona pri Bedriaku (vas poleg Kremo- ne). Konec aprila se poražena armada Iliri- ka jame odločati za Vespazijana. I. j u 1 i j a se Vespazijanu pridružita legiji v Egiptu, nato Sirija, II. julija Judeja. Avgusta je sestanek štabnih oficirjev ar- made v Iliriku v Poetovioni, kjer poda oceno po- ložaja M. Antonius Primus, čigar mnenje, da se je treba udarno in brez odlašanja priboriti do Rima, prevlada. Sledi bliskovita intervencija v Italiji. 2 4. oktobra 69 zmaga M. Antonius Pri- mus pri Bedriaku z ilirsko armado, ki je pred pol leta prav tu doživela poraz; nato pri Kre- meni. 2 0. decembra je Vitelij ubit, dva dni nato pa je Vespazijan priznan po vsem im- periju. S tem je nastopila nova era. S fanatično in hazardersko odločnostjo ji je pomagal utreti pot dux strenuus (dinamični vodja) M. Antonius Pri- mus. M. Antonius Primus, ki je torej bil, kot smo videli, eden glavnih akterjev v zapleteni si- tuaciji v času med Neronom in Vespazijanom, je bil rojen okrog leta 21 n. e. v Tolozi, danes Toulouse v Franciji, mestu v provinci Aqui- tania. Kariera v rimskem senatu mu je bila kot sinu plemiške družine zagotovljena. Nedvomno je po osnovnem šolanju v me- diteransko dinamičnem galskem okolju, iz ka- terega je še izstopal, kot kaže zgovorni vzde- vek Becco (kljun, glej Svetonij, Vitellius 18), nadaljeval študij v neogibni pravno-advokat- ski smeri v Rimu. Nekaj nad 20-leten je nastopil eno od funkcij v vigintiviratu.' Do 25. leta je opravil predpisano službo tribunus militum laticlavius legionis, ki ga je uvedla v umetnost vojskovanja in predvsem vojnega vodstva, seznanila pa tudi s provincialno u- pravo. V nadaljnjem je opravljal službe po točno določenem poteku, vendar ne vemo, če vse suo anno (v predpisani minimalni staro- sti), ker nimamo časovnih podatkov. Dobil je eno izmed kvestur — ali v provinci ali v Rimu — dalje, ljudski tribunat ali ediliteto, in po- stal končno praetor, star verjetno nekaj nad 30 let. Normalno je bilo, da je po preturi čim prej postal legatus legionis, in to se je tudi zgodilo. Na 'generalskem' položaju je bil 3 leta, nato se je vrnil leta 60 ali 61 v Rim in čakal na nadalinia imenovanja. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 3 v sestavku omenjeni kraji in pokrajine Veselo življenje mladega plemiškega oficir- ja na razpoloženju ga je v Rimu tesneje po- vezalo z moralno problematično družbo, ki mu je bila miselno in značajno blizu in ki se je gibala okrog bogatega senatorja Domicija Balba, starca brez bližnjih dedičev. Situacijo oriše Tacit s sočno in skopo nazornostjo (Anali XIV 40): Domitius Balhus erat praetorius, si- mul longa senecta, simul orbitate et pecunia insidiis obnoxius (Domitius Baibus, na stopnji bivših pretorjev, je bil i zaradi sive starosti i osamelosti ter bogastva tarča spletkarjem). Res se je njegov daljnji sorodnik in nadobud- ni politik Valerius Fabianus polakomnil pre- moženja. Pri spletki mu je pomagala objest- na, razmeroma ugledna rimska velemestna jeunesse dorée, med katero je bil tudi M. Antonius Primus. Valerij Fabian je ponaredil starčkov testament in tolpica ga je overovila s svojimi podpisi. Afera je bila razkrinkana in obravnavana na zaprti senatni razpravi. Krivci in sodelavci so bili obsojeni po lex Cor- nelia testamentaria na izgubo državljanskih pravic in izgnanstvo.^ To je bilo leta 61, za Nerona. Mladi galski petelin pa je očitno že slovel kot perspektiven priseben oficir, z vsemi 'od- likami' štabnega oficirja in hazarderja, ki uži- va življenje, dokler ga ima. Bil je izvrsten govornik, demagog, tovariš brez primere, ki stori za tovariša vse, življenje z njim je bilo dinamično, elastično, veselo in zmagovito na bojnem polju ali v budoarju. Servius Sulpi- cius Galba je moral poznati in ceniti njegovo poveljniško sposobnost. Ko je po Neronovem samomoru postal cesar, ga je politično reha- bilitiral in jeseni 68 imenoval za komandanta legije VII Galbianae, legije, ki jo je bil še v Hispaniji Tarraconensis sam rekrutiral in zaprisegel; za garnizijo ji je dodelil Carnun- tum v Panoniji. Pred vrati je bila zima. Pred M. Antoni- jem Primom je bilo triletno načelovanje le- giji brez perspektive na kako akcijo, resda na zahtevni severni meji imperija nasproti Markomanom, kjer pa se ravno tedaj razen lokalnega prekupčevanja ni dogajalo nič za- nimivega. Vendar sredi zime je zavrelo v Germaniji. 2. januarja 69 sta A. Caecina AUe- nus, doma iz Vicenze (Vicetia), legat legije IUI Macedonica v Germaniji Superior, ter Fabius Valens, legat legije I Minervia v Ger- maniji Inferior, oklicala 54-letnega armadne- ga poveljnika v Germaniji Inferior Avla Vi- telija za vladarja. Ta je imperatorstvo prev- zel. Armade vseh zahodnih provinc so stopile na njegovo stran. Pri takem razvoju dogod- kov je tedanji zakoniti vladar Servius Sul-i 4 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 picius Galba 10. januarja adoptiral kot na- slednika 31-letnega L. Kalpurnija Pisona Frugi Liciniana. Zaradi premajhne aktivno- sti in samovoljnosti so 15. januarja gardne čete ubile Galbo skupaj z adoptiranim na- slednikom in posadile na prestol M. Salvija Othona. Njemu so se v nadaljnjem priključi- le armade vsega Ilirika, Egipta in Afrike, torej tudi legiji v Poetovioni in Karnuntu. Vitelij je sprožil marca vdor armad iz Britanije in Germanije v Italijo, Otho je mobiliziral Bal- kan in Italijo. 19. aprila sta si stali pri Bed- riaku nasproti armadi iz Germanije in Ilirika, v slednji tudi legio VII Galbiana iz Karnun- ta pod M. Antonij em Primom, XIII Gemina iz Poetovione pod Vedijem Akvilo, XI Clau- dia pia fidelis iz trdnjave Burnum (danes vas Ivoševci severno od Skradina) pod L. Anni- jem Bassom. Mezijske legije so bile navzoče le s posameznimi oddelki, ker armada zaradi zime, dolge poti in kratkega roka ni mogla dovolj naglo prispeti na bojišče. Otho je bil poražen, germanska armada je premagala ilirsko, ponižanje, ki ga je slednja težko pre- našala. Po zmagi je Vitelij nasprotnikove enote kazensko razmestil, in sicer legijo I Adiutrix iz Panonije v Hispanijo, XIIII Ge- mino iz Dalmacije v Britanijo. Legio XIII Gemina iz Poetovione je morala graditi am-, fiteater v Kremeni in Bononiji (Bologna); le VII Galbiana je bila poslana nazaj na mejo v Carnuntum, XI Claudia pa v Dalmacijo. Za guvernerja Panonije je v začetku po- letja 69 delegiral umerjenega in zanesljivega L. Tampija Flaviana: dives senex, natura ac senecta cunctator (Tacit, Historiae II 86; bo- gat starec, po priredi in starosti obotavljač), in Vitelijev daljnji sorodnik. Dalmacijo je upravljal M. Pompeius Silvanus enakega ko- va in prijatelj L. Tampija Flaviana. Podrejen mu je bil poveljnik legije XI Claudia pia fidelis, energični L. Annius Bassus, gravissi- mus civis, kot pravi Plinij v pismu (VII 31,5).3 Tudi Bassus je postal duša in vodja gibanja, ki se je pričelo v Iliriku po Othonovem pora- zu pri Bedriaku. Mezijske legije, ki so prihitele Othonu pre- pozno na pomoč in nato niso hotele priznati Vitelija, so se na posvetovanju pri Akvileji odločile za Vespazijana. Idejo je dala III Gal- lica iz garnizije Oescus ob Donavi, (danes Isker pri mestecu Gigen v Bolgariji), ki je Vespazijana kot poveljnika osebno poznala, ker je od leta 67 garnizirala v Judeji. V Ak- vileji je pripela njegovo ime na signa. Med enotami po Iliriku je zavrelo. In Pannonia tertia decima legio ac septima Galbiana dolo- rem iramque Bedriacensis pugnae retinentes haud cunctanter Vespasiano accessere vi praecipua Primi Antonii (V Panoniji sta se trinajsta legija in sedma »Galbova«, ki sta prikrivali bol in gnev zaradi bitke pri Bed- riaku, brez pomisleka pridružili Vespazijanu, predvsem tudi zaradi pritiska Antonija Pri- ma. Tacit, Historiae II, 86, 1). Poveljniški kader je samovoljnost moštva začasno zavrl,"* a vojska je vztrajala pri svojem izboru. Po balkanskih štabih so se pričela mrzlična po- svetovanja. Divulgato facto — ko se je vest razširila —• je to gibanje dalo prefektu Egipta Tiberi- ju Juliju Alesandru pobudo, da je 1. julija 69 svoji legiji zaprisegel na Vespazijanovo ime ter se povezal tako z Vespazijanom sa- mim kot z guvernerjem Sirije C. Licinijem Mucianom. Vespazijan je ponujeno impera- torsko čast sprejel, sprejel pa s tem tudi boj na življenje in smrt z Vitelij em. 11. julija je zaprisegel svojo vojsko in poveril poveljstvo proti Viteliju Mucianu, ki je tako postal dux contra VitelManos. Ta je z legijo VI Ferrato in 13.000 veksilariji nemudoma odrinil čez Kapadokijo in Frigijo, zbral pontsko floto v Bizancu, a moral zatreti spotoma vdor Dača- nov, kar ga je na pohodu v Italijo zelo za- mudilo. Medtem se je v Poetovioni, to je v trdnja- vi legije XIII Gemine, ki ji je poveljeval Ve- dius Aquila, sestal glavni stan vseh enot, raz- meščenih po Iliriku pod predsedstvom L. Tampija Flaviana in razglabljal, kakšna sta- lišča naj zavzame. Trdnjava v tedanji Poetovioni, kjer je bil zna- meniti štabni sestanek leta 69, je bila mogočen, kake 4 m visok ter 400 X 500 m obsežen zemelj- ski okop, katerega konstrukcijo so nosila bruna in vzdolž katerega so stali na regularne lokostrel- ne razdalje (60 m) po 8 m visoki stolpi iz brun in ila. Brunarice so bile tudi vse barake za mo- štvo, razporejeno po kohortah in centurijah, skladišča, vojno-obrtniške hale; zidani so bili zgolj vodnjaki, vodovodna korita — voda je bila napeljana s Pohorja preko Frama in Hajdine — stanovanja za tribune (scamnum tribunorum), hiša za legijskega poveljnika ter principia, v ka- terih so bUi vsi štabni prostori. Okrog trdnjave se je kopičilo pol zidano pol iz barak sestavljeno naselje tistih ljudi, ki jim je vojska dajala kmh ali so sicer kakorkoli spadali k njej: gostilničarji, rokohitreci, prostitutke, družinski člani vojakov in njihovi obiski, sužnji ali oproščenci podoficir- jev, prekupčevalci, marketendarji, obrtniki, bro- darji, delavci dostikrat okoliški kmetje — poseb- no na sejmske dni — člani militantnih oriental- skih religij, pravni pisarji, padarji. Etnično je bil v območju garnizijskih centrov, tako tudi v Poetovioni, živ žav non plus ultra, ves Mediteran, vseh vrst orientalci, Retijci, Galci, Italiki raznih plemen, prebivalci centralnega Balkana, vzhod- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 5 noalpski Kelti, razni Afričani, razni Germani, vse je govorilo med seboj po svoje, se oblačilo po rimsko in lomilo latinščino. V Poetovioni je v območju Spodnje Hajdine stala 'poštna postaja, to je sklop poslopij z državnim prenočiščem, skladiščem, kolnicami, hlevi, živino in številnimi hlapci. V istem območju so bili tudi davčni in mitniški uradi. V smeri proti Pragerskemu je tekla čez Ptujsko polje ravna cesta, ob njej levo in desno je stala vrsta nagrobnikov na grob- nih parcelah, ki so bile južnjaško urejene in obsajene z grmiči in drevci. Na drugi strani trdnjave je bil lesen most čez Dravo — z vo- jaško stražo — niže je bil rečni pristan, ob njem delavnice in skladišča. Odmaknjeno od me- sta v ožjem smislu je v današnji Rabeljčji vasi nastajalo naselje lončarjev, opekarjev, metalur- ških obrtnikov, skratka vseh, ki so potrebovali lastne vodne kanale, močne kurilne naprave, glino, velike delovne hale in skladišča. Na Graj- skem hribu je bila stalna straža v stolpu s signal- no postajo. Verjetno pa je stalo na njem tudi ka- ko starosvetno svetišče, ki jih je bilo po naselju raztresenih še več, med njimi so tu in tam po- stavili tudi kak rimski tempelj (glavni, a izklju- čno vojaški, je bil seveda v trdnjavi). Taka pri- bližno je bila Poetovio, kamor so prijezdile manj- še enote z vseh v Panoniji stacioniranih garnizij, jezdnih in pešadijskih enot (al in kohort), trije legijski komandanti ter člani njih štabov — na posvet avgusta leta 69, pro ali contra Vespazija- nu. Sele pozneje se je Poetovio razvila v civilno mesto, kakršnega si navadno predstavljamo, ka- dar o njej govorimo. Odločitev za Vespazijana je bila nesporna. Pritisk vojaštva in velikega dela poveljstva je že odločil njemu v prid kmalu po 19. ap- rilu, po porazu othonijanske ilirske armade — to je po svojem lastnem porazu — pri Bedriaku. Glavno vprašanje, ki so ga reše- vali, je bilo placeretne obstrui Pannoniae Al- pes donee a tergo vires universae consurge- rent, an ire comminus et certare pro Italia. Zagovorniki zavlačevalne taktike — ki je bila dejansko ukaz vrhovnega poveljstva, tako Vespazijana kot C. Licinija Muciana, ki se je z vzhodno armado počasi bližal preko Balka- na — so opozarjali na lastno šibkost, na udar- nost nasprotnikove, to je germanske in bri- tanske armade ter na psihološki faktor, ker so bili aprila poraženi pri Bedriaku in mo- rajo zdaj dobiti zavest, da so bolje priprav- ljeni. Počakati je treba na Muciana in na Vespazijana, ki bo odprl drugo fronto, nam- reč z morja na Italijo. Za logično razglabljanje in analiziranje pa ni bil pravi trenutek. Vstal je Marcus Anto- nius Primus. Truci voce, quo latius audire- tur — etenim se centuriones et quidam mili- tum Consilio miscuerant — ita effudit ut can- tos ac providos permoveret (Z gromkim gla- som, da bi ga dlje slišali — kajti na posvet so se vrinili še centurioni in celo nekaj voja- kov — je tako govoril, da je ganil tudi zadr- žane in oprezne. Tacit, Historiae III, 3, 1). Zgolj bliskovita akcija njih samih lahko reši Vitelija pogube, je dejal. Uspeh pri Bedriaku je zapeljal zdaj nasprotnike v uživanje, v pomehkuženje in pitje po italskih mestecih. Pa kljub temu se vse obrača Viteliju v prid, vse ima pri roki, oskrbo, konje, rekrute in še ilirsko morje je brez brodovja. Kaj poma- gajo utrjene Alpe, kaj pomaga zavlačevati vojno do naslednjega poletja. Sovražnik si bo opomogel, sami pa bodo zašli v težave. Sam da je pripravljen voditi ne legije, če je ne dobi, zgolj s pomožnimi enotami bo odprl pot in za njimi lahko vsi obotavljači varno in brez izgub prikorakajo v Italijo. Govor je užgal. Uni Antonio apertae mili- tum aures (Zgolj za Antonija je moštvo imelo ušesa), pravi Tacit (Historiae III, 10). Moštvo se je hipoma navdušilo in odločilo. Odločno ga je podprl tudi procurator Ilirika Corne- lius Fuscus, senatorskega rodu, ki pa je cu- pidine quaestus senatorium ordinem exuerat, (ki se je iz pohlepa po dobičku odrekel sena- torskemu stanu; Tacit, Historiae II, 86, prim. III, 4), da se je lahko legalno vrgel v trgov- ske posle.^ Zaradi svojega rodu je imel vpliv tudi na guvernerja Flavija Tampiana, da se je ogrel za Vespazijana. Enodušni sklep zna- menitega posvetovanja v Poetovioni je bil, nemudoma v Italijo; prej zavarovati meje, vse mobilizirati, pustiti minimalne enote po garnizij ah, pozvati provincialnega namestni- ka v Meziji Aponija Saturnina, da privede mezijsko armado, se poprej politično poveže z barbarskimi mejaši, Jazigi, Sarmati in Sve- vi, da ne bi v odsotnosti glavnine pusto- šili provinc. Medtem so mobilizirali v alar- mno stanje noriškega prokuratorja Sekstilija Feliksa cum ala Auriana et octo cohortihus ac Noricorum iuventute ad occupandam ri- pam Aeni fluminis, quod Raetos Noricosque inter jluit (da bi z alo Auriano, osmimi kohor- tami in noriško fpredvojasko] mladino za- stražil bregove reke Inn, ki deli Retijce od Noričanov; Tacit, Historiae III, 5), kajti so- sednja provinca Retija pod namestnikom Porcijem Septiminom je stala odločno na Vitelij evi strani, tako da je grozil sunek z bo- ka. Antonius Primus ter Arrius Varus, pri- mus pilus legije III Gallicae (vrhovni centuno legije), sta oddrvela ad invadendam Italiam z veksilariji iz pomožnih enot in delom ko- njenice ter hipoma zasedla Akvilejo. Mesta Opitergium (Oderzo) in Altinum (Aitino), Patavium (Padova) in Ateste (Este) so jima hitela sama odpirat vrata. Sledile so prve zmage. 6 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 V vojski, ki je počasi korakala z Balkana v Italijo, se je ob teh novicah zbudila tekmo- valna ljubosumnost. Z vsemi silami je VII Galbiana iz Karnunta in XIII Gemina iz Poe- tovione pod Vedijem Akvilo pohitela do Pa- dove. Vojno atmosfero dobro ilustrira nezna- ten detajl. Praefectus castrorum VII Galbia- nae Minicius lustus je disciplino poostril, vaje- ti zategnil. Komaj so ga oficirji rešili pred raz- besnelo vojsko, ki se je pred odločilnimi boji hotela sprostiti. Zgubljeno situacijo je rešil M. Antonius Primus: opposuit sinum stricto ferro, aut militum se manibus aut suis mo- riturum ohtestans (nastavil je prsi, potegnil meč in kričal, da ga bodo vojaki ubili ali pa se bo sam; Tacit, Historiae III, 7). Minicija Jvista so ponoči odpravili v zaledje k Vespa- zijanu. Enako je bilo treba kapitulirati pred maso in ponoči odposlati na varno vojakom premalo razboritega guvernerja Flavija Tam- piana ter Aponija Saturnina. Na drugi stra- ni pa je Antonius Primus izdal ukaz, postaviti po italskih mestih podrte Galbove kipe, de- magoška poteza, ki je bila z navdušenjem sprejeta. Njegova priljubljenost je rasla. Sledile so intenzivne priprave za prvi spo- pad. Zaman sta Mucian in Vespazijan zadr- ževala razgreteže pod poveljstvom M. Anto- nija Prima od odločilnih akcij. Bojna strast in častihlepje sta vse prevzela. Za operacijsko bazo je bila izbrana Verona, ki je kontroli- rala alpske prelaze in bila čez Julijske Alpe v stikih z Balkanom. Sledila je bitka pri Bedriaku, 24. oktobra. Takoj nato bitka pri Kremeni. Sledil je Vi- telijev umik v Rim. Da bi izstradal nasprot- nika, je dal Vespazijan v Aleksandriji bloki- rati v Rim namenjene pošiljke egipčanskega žita. Vojska Marka Antonija je prebila Ape- nine. Sledila so brezuspešna pogajanja z Vi- telijem, sledili so poulični boji v Rimu. Medtem si je bil legijski poveljnik M. An- tonius Primus s spretnostjo, z intrigami in demagogijo prilastil generalno poveljstvo nad vsemi enotami, ki so prodirale k metropoli. Tacit tega ne more dokazati, dâ pa z opisom njegovega značaja vedeti, kaj misli: strenuus manu, ga karakterizira, sermone promptus, serendae in alios invidiae artifex, discordiis et seditionibus potens, raptor, largitor, pace pessimus, hello non spernendus (bliskovit v borbi, udarnih besed, spreten v netenju za- visti do drugih, vpliven pri neslogah in zaro- tah, grabežljivec, razsipnež, v miru poguben, v vojni upoštevanja vreden; Historiae II, 86). M. Antonius Primus je 'vladal', dokler ni vkorakal v Rim Mucianus. Dotlej je bila praefectura praetorii penes Arrium Varum, summa potentine in Primo Antonio (gardno načelstvo v rokah Arrija Vara, vrhovna ob- last v rokah Antonija Prima; Tacit, Historiae IV, 2). Nato pa je Mucian kot Vespazijanova desna roka prevzel vajeti v roke. V dvoboju vplivov, ki je sledil, je Primus gradil na za- sluge, ki si jih je priboril in s katerimi je zagotovil Vespazijanu oblast. Mucianus je spretno oponiral in vplival na Vespazijana, ki je ostal Antoniju sicer prijateljski, a mu ni dal igrati prve violine. Primus si želi provincialno namestništvo, kar bi bila logična pot njegove kariere. Mu- cian mu obljublja Hispanijo Citerior (ali Tar- raconensis, to je vzhodna Španija), a le za vabo, da ga pomiri. Odvzame mu poveljstvo nad 7. Galbiano, ki mu je bila docela preda- na. Mucianu dodeli senat triumphalia insig- nia (odlikovanja kot za cesarjev vojni triumf), Antoniju zgolj consularia (kot pripadajo kon- zulu), Korneliju Fusku in Arriju Varu prae- toria (kot pripadajo pretorjem). Vespazijanov sin Domici j an, ki se je vedel po Rimu kot princ, se je naveličal Mucianovega tutorstva in si želel v svojem spremstvu dinamičnega in zanimivega M. Antonija Prima. Mucian je to preprečil. Inde — spet Tacit (Historiae III, 53) — graves simultates, quas Antonius simplicius Mucianus callide coque implacabi- lius nutriebat (od tod mučna rivaliteta, ki jo je gojil Antonius primitivneje, Mucianus spretno, a zato nepomirljiveje). Tako je bil M. Antonius Primus sistema- tično izrinjen iz političnega življenja. Pri- tiran na rob, brez upa na ugledno kariero, oficir, ki mu ponos ne da prenašati poniže- vanja, se je umaknil v rojstno mesto, sprva gotovo zagrenjen, nato pa se je vživel v vlogo uglednega starca, slavnega generala. Postal je Marcialov pokrovitelj, ki mu je pesnik po- gosto v zabavo pošiljal puščice na skupne znance in mu še leta 95 poslal deveto knjigo epigramov. Doživel je torej 75 let ali več. Ostre konture črno obrobljene Tacito ve portretne slike hazarderja in vojskovodje je zdaj treba ublažiti z določeno toplino — to je v življenju pogost psihološki pojav — vsaj tako bi sodili po Marcialovi podobi, ko že ob omembi njegovega imena vzklikne (X, 32, 5—6): a/rs utinam mores animamque effigere posset! pulchrior in terris nulla tabella foret (o da bi pero moglo orisati dušo in srce, lep- še podobe na zemlji ne bi imeli). Oriše ga zainteresiranega za leposlovje. Marcus amat nostras Musas, omenja prijatelju (IX, 99, 1), in še piše, kako se je razveselil njegove po- šte: littera facundi gratum mihi pignus amici pertulit (izobraženega prijatelja pismo mi je kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 7 prineslo drago jamstvo; X, 73,1). Spet iz dru- gega Marcialovega epigrama (X, 23, 3—4) od- seva spokojna starost Marka Antonija, ki se kot star vojak tudi smrti ne boji: praeteritosque dies et tutos respicit annos nec metuit Lethes iam propioris aqua.s (gleda na minule dni in spokojna leta in se ne boji voda reke Pozabljenja, ki je že blizu). Jasno mu je bilo, kam bo po smrti — ko bo Minos razsodil — njegova junaška duša pri- šla. V elizijske poljane, v krog prijateljev, pokritih z brazgotinami od ran, ki so jih sku- paj dobili v slavnih dneh po znamenitem zboru v Poetovioni.' OPOMBE 1. V senatorskem razredu so bul pripadniki rimskega senata (600 članov) skupaj z družin- skimi člani do tretjega kolena z ženami ter ose- be, ki jih je vladar izredno privzel. Nagovarjali so se vir clarissimus oziroma temina clarissima. Osnovna zanje je bila gospodarska neodvisnost. Za to so morah imeti kontroliran premoženjski minimum, ki je znašal v avgustejskem času 1 milijon sesterce v, od tega — posebej od konca 1. stoletja naprej — je morala biti ena četrtina v nepremičninah na Apeninskem polotoku. Ot- roci teh družin, ki so se odločili ali so bili dolo- čeni za upravno-ipolitično oziroma vojaško ka- riero, so po končanem šolanju, ki je bilo dolo- čeno, nastopili neplačana vodilna mesta v sod- stvu, vojski, upravi, svečeništvu oziroma v se- natu samem. Zaporedje dolžnosti, ki so jih op- ravljali, je bilo zakonito predpisano in vezano na minimalno starost. Tistega, ki mu je uspelo opraviti službe takoj, ko je dosegel potrebno starost, so imeli za posebno sposobnega in tudi sam je rad poudaril, da je nastopal obveznosti suo anno. Od Avgusta dalje je v vsako zapo- redje vselej lahko posegel vladar bodisi po potre- bi (vojna ali siceršnja kriza) bodisi zaradi na- grajevanja oziroma zaradi protekcije. Vendar so si službe večinoma sledile vsaj formalno po pred- pisih. Stopnje, ki jih je politični kandidat mo- ral opraviti, in delo, ki se je na njih z njim moral seznaniti — ker le to ga je usposabljalo za prevzem in obvladovanje nadaljnjih funkcij — so bile (reducirano navedene) naslednje: Vi- gintivirat (predpisana starost 18 do 20 let, tra- janje eno leto; nižje administrativne funkcije ali v finančni ali sodni ali cestno-izgradni smeri), tribunat v legiji (trajal je tri leta in obsegal uvod v vojaško vodstvo in organizacijo), kvestura (predpisana starost 25 let, trajala je eno leto; razni finančno-vodstveni ali kontrolni pwsli v Italiji ali provincah), dalje, ali ljudski tribunat (predpisana starost 28 let, trajanje eno leto; Ijud- sko-pravna zaščita) ali ediliteta (mestno inženir- stvo), pretura (30 let, trajanje eno leto; porot- no sodstvo), legij ska legatura (vodstvo legije, trajanje tri leta) ali prefektura (teh je bilo več, oziroma je spadal sem tudi prokonzulat v pre- torskih provincah itd.), konzulat (starost 43 let, za člane patricijskih rodbin 33 let; enoletna dol- žnost). Takšno kariero (do legijske legature) je moral opraviti tudi M. Antonius Primus in ni- kake opore nimamo za sklepanje, da bi užival kako posebno vladarjevo naklonjenost, da bi lahko ubiral protekcijska pota. — 2. Zakon, ki je bil izdan v času diktatorja Sulle (leta 81 pred n. št, je določal kazni za ponaredbe v zvezi s te- stamenti, a tudi siceršnje ponaredbe in slepar- stva v zvezi z dokumenti ali denarjem ali pod- kupovanjem. Predvidena je bila tudi Bmrtna kazen. — 3. L. Annius Bassus je bil tudi prija- telj pisca Klavdija Polliona, ki je napisal poz- neje njegov življenjepis (gotovo da zaradi gene- ralovega pestrega življenja in delovanja) v katerem je bila nedvomno popisana tudi Dalma- cija. Sicer ni o Bassu znano drugega, kot da je bil za Nerona prokonzul Oipra, se udeležil bojev za Vespazijana in bil prejkone leta 71 konzul. — 4. Komandanti enot pa tudi prov-in- cialni namestniki sprva niso bili vsi za Vespazi- jana. Vrelo je predvsem med moštvom. Guver- ner Mezije je bil tedaj M. Aponius Saturninus, pred tem Othonov pristaš. Hotel je dati s smrtjo kaznovati komandanta legije 7. Klavdije, stacio- nirane tedaj prejkone v Vhninaciju (danes Ko- stolac pri Požarevcu), Tetti j a Juliana, ker je takoj po Othonovi smrti postal Vespazijanov pristaš, medtem ko se je Aponius sam šele obo- tavljajo in kasneje pridružil. — 5. Senatorji se v finančne posle niso smeli zapletati. To je razvoj njihove družinske blaginje dokaj oviralo, vendar so znali nekateri s pomočjo druge in tre- tje roke to premostiti, medtem ko so spet drugi gospodarsko povsem propadli. Ostalemu plem- stvu (sloj équités) pa so bifl trgovski posli vir bogatenja, cesto so ravnali prav roparsko, kar je provincialno prebivalstvo tlačilo in zaradi česar je prihajalo do hudih socialnih trenj. — 6. Viri so citirani sproti, analizirEini v niže nave- denih delih. Podrobnosti za osebe in osebnosti glej v delih Prosopographia imperii Romani saec. I. II. III. ter Real-Encylopädie der clas- sischen Altertums-Wissenschaft; prim, tudi R. Syme, Tacitus (1958). Za oris dobe se je smotrno orientirati v dehh Cambridge Ancient History X (1952), passim, posebej 808 si., ter A. Garzetti, L'impero da Tiberio agli Antonini (1960). Med zadnje monografije za Vespazijana in obdobje spadajo dela P. A. L. Greenhalgh, The Year of the Four Emperors (1975); Kenneth Wellesley, , The Long Year A. D. 69 (1975) ter H. Grassi, Untersuchungen zum Vierkaiserjahr 68/69 n. Chr. (Diss. Graz 1973). Bibliografija Karla Christa Römische Geschichte. Eine Bibliographie (1976) pa navaja pod ustreznimi jxyglavji študije, ana- lize in še druge važne monografije.