eo
Spomladanske podobice.
(Piše Janko Barle.) I.
^^[Palemu. Vidku je bilo zime že odveč. Res se je veselil ^^^1 v pozni joseni sneženih kosmičev, ko so počeli kakor beli papirčki beliti zemljo in strehe, vendar ko je to trajalo nekoliko mesticev in ko je bilo kar nepre-nehoma vse belo na oesti in na vrtu, tcdaj se je spomnil lepe spomladi, zelene travice, cvetofiih dreves in dišečih cvetlic in si žolel, da sneg skopni. Vendar sneg je ostal, kakor je bil, in vedno je se nekaj novega palo. Tedaj je pa mladt Videk poprašal mater:
»Mamica, kaj ne bo v vrtu nič veČ zeleno?« »Še bo, še« — dejali so mati — »samo prosi Bo-geka, da pošlje skoraj solnčece, sneg se solnc-a boji in ne bo ga. večy saimo da začne solnce toplo sijati.«
Vitlek je molil in prosil Boga, da zopet posije zlato aolnčece, hodil je v vrt, gledal gori proti nebu in pel pescmco:
>Sijaj, sijaj solniece, Oj solnce rumeno . .«
Zagledal je gori na jablani ščinkovca in mu dejal:
»Slišiš ti ptiček, ti imaš hitre peroti, vzleti no gori k solncu in proei ga, naj malo posije, da sneg skopni, saj bode tudi tebi lep?e, Če ne bo snega. Vzleti no, ptiček!«
In ščinkovec je razširil pcroti in odletel, Videk je pa zopet odšel v hišo in povedal materi, kaj jo naročil ptičku. Večkrat je pogledal skozi okno, Če že soince sije. Kar so se nenadno pozlatile sipe na oknu, in v sobo je posijalo solnce. Sto in sto zlatih žarkov je sipalo solnce na vse strani, a Videk se je od veselja smejal, saj je znal, da je sedaj saegu odzvonilo. Ojej, kako bode to lepo, ko nam zopet \rt ozeleni, ko bode on zopet mogt-1 venkaj pod milo nebo.
Od streh je začelo kapati in sneg na vrtu in na polju se je vedno bolj krčil. Drevesa so zmajala s svo-jimi vejami in se znebila nadležnega bremena. Trajalo jo nekoliko   dnij; solncc je  pošiljalo  veclno bolj tople
61                                     ^^
žarke, potok je narasel, jarki so bili napolnjeni z vodo, a na cesti se je pokazalo blato. Nu, na obronku hribca je zginil najpreje sneg, in pokazala se je travica, ali bila je čisto rujava in poležena. Preje nego so vzklile mlade bilke, pokazale so se pod grmom rumene trobentice. katere so hitro, ko se je pokazalo solnee, vzdignile evoje glaviee in zatrobile glasno: »Prišla je pomlad, prišla je cvetoča pomlad!«
V tem so se zbudili tudi zvončki ob potoku. Zma-jali so svoje zvončaste glavice in odzvonili trobenticam: —  »Res, prišla jo pomlad, lepa cvetoča pomlad.«
Okrog hiš so letale lastovke, iskale si svoja stara stanovanja in glasno čvriale: — »Bil« smo dalefi tam na jugu, poTSod je lepo, vendar tu doma je najlepše, da je le že zopet prišla pomlad!«
Poslusali ao jih vrabiči, strnadi, ščinkovci, seničice in gostoleli so jim veselo v odgovor: »Lahko viim, ker niste zmrzovale kot mi. Vendar sedaj je vse pozahljeno, saj je pomlad tu, pomlad je tu!«
Tedaj se je pa pokazal v zraku rumeni metuljček. Frfotal je s svojimi prozirnimi krilci, gledal veselo na okrog. oglasil so je pri trobentieah in zvončkih in jim šepetal veselo : »Dolgo sem spal, dolgo, sedaj pa ne bodem več^ saj je pomlad tu, oglaeim se še večkrat pri vae.«
Nii, tudi mali Videk ni mogel več ostati v sobi* Stekel jc venkaj na cesto in kobacal po debelem blatu, da je bilo veselje. saj je vcdel, da tudi blata ne bode dolgo. Potem je pa odiel v vrt, pogledal je, kako tra-vica zeleni, natrgal si je trobentic in zvončkov, da jih ponese materi. A ko so to videle bele, rdeče obrob-ljene marjetice. zmajale so žalostno z malimi okroglimi glavicami, kakor da bi mu hotele reči: »Hej, Videk, kaj si na nss pozabil? Kaj nas ne poneseš materi?« In nalrgal je Videk tudi marjetic, a solnčece gori na nebeškem obzorju je tako veselo sijalo in mu zlatilo njegovo okroglo glavico.
»Kako je pač lepo pomladi!« — vskliknil je Videk in stekel zopet domov. Vendar popreje nego je prišel k materi, oglasil se je še v hlevu pri liski in jej dejal: »čakaj no, liska, skoro pojdeš tudi ti na prosto, saj je
__62_
pomlad prišla, in travica že tako lepo zeleni. Kaj ne, tudi tebi je bilo že zime odveč?«
»Muuu« — oglasila se je liska in stresla z glavo. Ej, pomladi se tudi liska veseli.   In kdo se je ne  bi?
Pomlad je tu, otročidi, pomlad! Veselite se je! Sreini ste, saj vam sije dvojna pomlad — pomlad v na-ravi in pomlad življenja!