1098
Pet pesmi
Mila Kačičeva
Z zlato nitjo sem te tkala v svilni mreži zibala roka moja cvet flaminga k nedrom te je stiskala
Pa je legla črna megla v prejo tvojih mojih sanj so noči ti vse bolj temne in je muka sončen dan
Sem spočela te v ljubezni za ljubezen ne za križ
Zdaj pa
kot svinčena lava
v krvi
v duši mi ležiš
*
Naj bom rana v tvoji zavesti Tenka rana Kaplja krvi na njenem robu Znak da sem bila
*
Skozi življenje mnogih ljudi
greš
Kaj puščaš za sabo
Je brazda v rodovitni njivi
ali le izginula sled
roke
ki je skušala zadržati
nemirno reko
Je plamen
izpuhtel v dim
Bela črta
ki za nekaj trenutkov
ukradenih večnosti
preseka nebo
Kaj daš
ko vstopaš v njihova
življenja
Kaj vzameš
*
Požri solze in ne glej več , vase
1099
Pet pesmi
1100
Mila Kačičeva
tam je samo še
razpadanje
zberi okruške
svojih sanjskih gradov
minevanje
jih je zaznamovalo
Zberi jih in nič ne preštej dovolj bo za grob
*
Ti
ki praviš da vse vidiš
in veš
ki nam naša pota
ravnaš
zakaj se tako malokdaj
nadme nagneš
zakaj me zmeraj na novo
izdaš
zakaj mi z drugo roko
jemlješ
kar si mi s prvo
milostno dal
zakaj me bežno
pobožaš
in me nato zbiješ
do tal
In vendar hočem verjeti
v karkoli
kar naprej upam
v neostvarljivo
moja misel preklinja
in moli
in poizkušam ljubiti vse
mrtvo
in živo