obzorja stroke - etno izložba
Narodopisja Slovencev leta 1952. Kotnik je namreč že pri Mnrku v Gradcu, kjer je od leta 1903 Študiral slavistiko - slvan-sko jezikoslovje s slovstvom, pisal naloge o Drabosnjaku, leta 190R pa je o njem napisa! doktorsko razpravo.
Ivan Sedej postavlja Kotniku mesto prav ob Murku, vsaj kar zadeva začetke raziskovanja slovenskega kmečkega stavbarstva. Kotnika sta po Sede ju fascinirala teoretično izhodišče in razvojna tipologija, ki ju je v svoji razpravi v Mehtinger-jevem delu formuliral Matija Murko. Zato je ob nizanju Mur kovih izsledkov diskretno dodal tudi svoja osebna opažanja o oblikah climničnega stavbarstva, ki ga je najbolj poznal. Z velikim poznavanjem je določil tudi meje dimnične hiše na Slovenskem, tako kot Murko pa je povsem samoumevno izhajal iz širše srednjeevropske, za kanček po nemško usmerjene etnološke problematike." Njegovi razpravi O slovenski kmetski hiši (Dom in svet, Ljubljana 1906) in Dimnica (Slovenske sla ros vernosti. Ljubljana 1943) nudila ob kritičnem branju dobrodošel material za preučevanje slovenskega kmečkega stavbarstva.
Vladimir Slibar piŠeo raziskovanju terenskih ekip. ki so med leti 1950 in 1954 pregledale del Savinjske in Za d reč ke doline, okolico JurkloStra, Po d s rede in okolico Šmarja pri .Jelšah. Ob tem so ekipe pod Kotnikovo taktirko zbiralegradivo in predmete za tedanji Mestni muzej Celje-sedanji Pokrajinski muzej. Petletno terensko delo s skupino ljubiteljev je za muzej predstavljalo prvi poizkus organiziranega pridobivanja gradiva, njegove obdelave in kljub težkim razmeram tudi njegovega sprotnega obnavljanja. Priprava za prvo terensko akcijo leta 1951 je bila zelo temeljita, saj so v program zapisali vse, kar je bilo potrebno organizirati pred odhodom na teren. Pridobili so tudi izpiske o vseh hišah, ki so sodile na teren, ki so ga nameravali obiskati in pridobili izpis domačih imen in domačij. Pomemben tlel priprave je bila tudi povezava z ljudmi (npr. učitelji), zbiranje pisnega gradiva itd.
Majda Kotnik Verčko v besedilu Kotnikova soba s knjižnico piše o njegovi knjižni in materialni zapuščini, ki jo hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika. V tekstu je objavljen tudi seznam rokopisov in izrednih redkosti iz te zapuščine, ki ga je sestavil Vlado Novak.
Bibliografija, ki je nastala na podlagi bibliografij Vilka Novaka, Sonje Rus Kogei in Karle Oder, vsebuje Kotnikove znane in manj znane objave, razdeljena pa je na samostojne publikacije, članke, ocene in poročila ter ocene in poročila o Kotnikovih delih in spominih nanj.
Kataloški seznam razstavljenih predmetov predstavlja ve/ med zbornikom in razstavo o Francetu Kotniku v likovnem salonu na Ravnah na Koroškem, ki je bila na ogled v novembru in decembru 1995 in jo je postavila Karla Oder. Rokopisno gradivo za razstavo je bilo izposojeno iz Kotnikove zapuščine v Koroški osrednji knjižnici, predmeti pa iz Koroškega muzeja in Pokrajinskega muzeja Celje. Razstava je bila razdeljena na tri dele: prvi je predstavljal Kotnikovo vez z družino, drugi geografsko območje, na katerem je Kotnik raziskoval in delal, tretji pa je predstavil Kotnikovo narodopisno delo s področja materialne, socialne in duhovne kulture.
Poleg vsega, kar je našteto v zborniku o Kotniku, ne bo odveč, če - poleg že omenjenih poudarkov - povzamem nekatere njegove najpomembnejše zasluge za slovensko etnologijo Kotnik je bi! odličen poznavalec razvoja slovenskega narodopisja. V prvi knjigi Narodopisja Slovencev iz leta 19'i'i je objavil spis 2 naslovom Pregled slovenskega narodopisja, ki je prvi lak zgodovinski prikaz razvoja našega narodopisja nasploh. Kotnik je pregled zastavil od protestantizma naprej, odlikuje pa ga med drugim tudi koncizen seznam uporabljene literature in virov, ki ga je pri pisanju uporabljal. V Narodopisju Slovencev 2 iz leta 1952 pa je objavil še prispevka Verske ljudske igre in It ljudske medicine. V prvem je predstavil božične pastirske prizore in božične igre, pasijon-ske procesije in igre, igro o paradižu, duhovne igre v Rušah in Gorici in igro o izgubljenem sinu, v drugem pa je pojasnjeval terminologijo ljudske medicine in podal kratek pregled slovenskega ljudskega zdravilstva.
Za popularizacijo Kot nikovega dela pa je gotovo med naj-pomemirnejši 111 i njegova knjiga Slovenske starosvetnosti iz leta 1943, ki je zbir njegovih že prej objavljenih strokovnih spisov, ki vsekakor pričajo o vsestranskosti njenega avtorja.
Opremo zbornika o Kotniku dopolnjujejo arhivske fotografije iz Koroške osrednje knjižnice. Koroškega muzeja. Pokrajinskega muzeja Celje in Marjana Merkača iz Kotel j ter barvne fotografije muzealij iz ravenskega muzeja Toma Je-seničnika.
Tako smo etnologi v jubilejnem letu 1995, ko smo pretresali vpliv Murka in Streklja na razvoj slovenske etnologije m ugotavljali sodobna znanstvena prizadevanja, obeležili še Kotnikovo delo /, razstavo na Ravnah na Koroškem in z zbornikom, ki je ob njej izšel. Ob tem je bil načrtovan še simpozij, pa ga žal ni bilo mogoče izpeljati. Morda pa bo še kdaj priložnost tudi za lo.
Hajko Muršič
božidar jezernik, non cogito ergo sum. arheologija neke šale.
Borec, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, let. 46, št. 533-534 (Zbirka Ecce homo). Ljubljana 1994, 202 str., U. ISSN 0006-7725.46 ; 533-534
Srhljiva "šala",-otok, ki ne bi mogel imeti bolj zgovornega imena, in resničnost, ki prekaša vsako "zgodbo". To je "arheologija neke šale", povest o tisti točki naše novejše zgodovine. ki je mlajši ne moremo poznati, starejši pa o njej Se zmeraj niso pripravljeni govoriti. Razen nekaterih izmed tistih, ki so bili tam.
Kako se lotiti takšne pripovedi o kraju "onkraj Sveta"? Zgodbica rs ko, analitično ali z moralnim podukom? Božidar Jezernik se je izognil izbiri tako, da je izbral vse tri načine.
36
GLASNIK SED 35/1 995, Šf. 4
HHHHflMHHRttNHMMHHflHHHHHflMMMflnMHMHn-ni
OBZORJA
IMBiBB
Prisluhnil je nekaterim zgodbam žrtev in jih primerjal z za pisani m ¡spomini ter pričevanji, analiziral je nekatere vidike "delovanja" Golega otoka ter V pisanje vpletal tudi svojo osebno, torej moralno noto brez pretiranega moralizma, (bilo je pač in naj se ne ponovi!)
Na dejstveni ravni delo Non eogilo ergo sum ne prinaša bistvenih novosti, saj temelji predvsem na že objavljenih pripovedih. Od druge tovrstne literature pa se loči predvsem po tem, da ne gre le za zbirko spominov in nekakšno naključno Ureditev pričevanj, temveč za delo, ki temelji na primerjavi italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč z njihovo balkansko "titoistično" inačico. Avtor se na ustreznih mestih naslanja tudi na .spoznanja penologije. medtem ko so politične razsežnosti l nformbiroja in leta i 948 (ter povojnega obdobja do konca petdesetih let sploh) - na trenutke prav nemarno - izpuščene;
Zato pa nekatere današnjemu življenju povsem nedoumljive načine "prevzgoje" umesti v širšo kulturno zgodovino balkanskega območja (v navezavi na nekatere etnološke analize in pričevanja popotnikov, ki so hodili po Balkanu v prejšnjih stoletjih) in jih premerja tudi z antropološkimi vatli. Le ob poznavanju vrednostnih in (l]iidsko)kullurnih tradicij balkanskih ljudstev in narodov je mogoče razumeti, kako je lahko
deloval "perpetuum mobile", v katerem so bili sami kaznjenci drugim sotrpinom najhujši biriči. Govoriti o razkrivanju "vsakdanjega življenja" internirancev bi bilo cinično. Vseeno pa ne gre zanemarjati, da prav (v)pogled v najbolj žalostne vidike (sprevrnjenega) človeškega sveta razgalja praznost vseh mogočih odgovorov na vprašanje o tem, kaj je človek. Na to ultirnativno vprašanje pač ne bo odgovora, dokler ne bomo poznali vseh "ekstremov". In celo antropološki "ekstremni tereni" se pač ne morejo primerjati s tem, kaj lahko postane človek človeku v osrčju Evrope v tem stoletju. V seciran ju "nesmislov" Golega otoka avtorju uspe pogosto odkriti smisel - razen ključnega: čemu sploh?
Mogoče se je strinjali s tem, da "je Goli otok ležal V samih temeljih tistega, kar se je imenovalo Titova Jugoslavija" (686), saj noben totalitarizem ne more funkcionirati brez koncentracijskih taborišč, brez Golih otokov. Vprašanje pa je, če bi lahko Jugoslavija funkcionirala bez avtoritarnega režima, in brez verovanja v neko "idejo". To postane jasno ob dejstvu, da se gol oo t oš k a metoda "prevzgoje" na jetnikih-kriminalci h ni obnesla Človek, kot vse kaže, pač ni žival z moralo ali s transcendent(al)nim "čutom", temveč predvsem žival, ki veruje Zato ga je mogoče "modelirati", To je najbolj srhljiva "morala" golili otokov, lagerjev m gulagov.
Rajko Muršič
ROBERTO LEYDI. DRUGA GODBA.
Etnomuzikologija.
ŠKUC, Filozofska fakulteta (Studia humanitatis), Ljubljana 1995, 329 str., il.
ISBN 961-6085-08-5 (ŠKUC)
Ob koncu dvajsetega stoletja se je pojem glasbe, ki je bil kolikor toliko "jasen" še na začetku stolelja. razpršil na pojmovno množico različnih glasb. Skupni imenovalec teh glasb pa je Zelo daleč od tistega, kar se je v evropski zavesti stoletja razvijalo pod nazivom "mousike" in "ars musiea" kot esen-eialni dar "Muz". Res je sicer, da je že poznoantični Boelhius razlikoval med "musiea mundanai "musiea humana" in "musiea inst rumentalis" ter da je v času sholastike prišla V ospredje delitev med "musiea saera" in "musiea profaua" (oz. "musiea secularis", "vulgaris", "subalierna") Toda te delitve niso bile namenjene celovitejšemu razumevanju glasbe, temveč poudarjanju pomena tiste glasbe, ki naj bi predstavljala Glasbo. Tisto "glasbo", ki še zmeraj čemi na patinastem tronu evropskega nareizma.
Tisti del muzikologov, ki se je Ob koncu prejšnjega stoletja začel zvedavo ozirati proti drugim kontinentom in svojo delavnost označil kol primerjalno muzikologijo, je sicer začel prelamljati okostenele evroeeniriene predsodke, Vendar je, še zmeraj v skladu s takratnimi navadami, izhaja! iz iste izhodiščne dihotomije: tiste zunaj evropske glasbene tradicije,
Studia humanitatiS
Skuc
Filozofska fakulteto
GLASNIK SED 35/1995, 51. 4
29