f
1
YU ISSN 0022/9296 31. DECEMBER 1980 LETNIK XX ST. 10
nv, штма« л\£ JJnm.
/tul пшгт &s& mifc
o'
6 ^,R-4Ti0^
^ptoKfTU СОУГ€Ч*ЈЧ*1иГ.
iu, (uorm, cjgl	f
POGOVOR S PROF. DR. OSTOJEM DURJAVO
DRŽAVA NOCE UMRETI
vojni doživljal konjunkturo, ki je bila prekinjenaskratkoročnimi recesijami, ki niso pomenile nobenega problema pri premagovanju in je vladal velik optimizem v teoretičnem in poslovnem svetu v kapitalizmu — do letS*1973, ko je ta kriza izbruhnila, in po letu 1973 pa do danes vlada neke vrste strah, negotovost glede bodočnosti, ker kapitalizem danes gre v naslednjo krizo, ki ne bo nič manj ostra kot prejšnja. Danes je prevladalo prepričanje, da kapitalizem ni tisti stabilni sistem, ki ne bo več doživljal krize oz. je krize obvladal in da teorija danes pravzaprav nima odgovora na to, kje so vzroki za te krize. Tudi ekonomska politika nima receptov, ker se na stara keynes-janske načine anticikličm politiki ne more več upirati. Trenutno zasledimo, da ne najdejo poti- iz krize, vprašanje je, kaj bo bodočnost pokazala. Zahodna teorija ni dala nobenega drugega odgovora, razen da pravi, da je vzrok za krizo energetska kriza, se pravi oskrba z nafto, cena nafte, kar seveda ne more biti zadovoljiv odgovor ta resnega teoretika, sploh pa ne za marksista, ki išče vzroke kritičnih situacij v kopičenju družbenih protislovij. To je lahko le povod, lahko je pobudnik, nikakor pa ne globalni vzrok. V kapitalizmu povojnega časa so se kopičila protislovja, ki so izbruhnila leta 1973 kot težka kriza. Danes kapitalizem stoji pred dilemo, podobno, kot je stal 1933. leta, da je treba v celoti nekaj spremeniti, pred dilemo ponovne spremembe kapitalističnih produkcijskih odnosov. Težava za marksistično analizo je v tem, da nimamo analize teh procesov, ki se po vojni dogajajo. Tudi v literaturi nisem našel odgovora, da bi argumentira-
nestabilnost v svetu pa tudi pri nas obliko inflacije, kajti inflacija je posledica vse močnejšega jačenja države. To jačenje se izraža v naraščanju državnih izdatkov in jačenju ekonomske moči ne samo z davčnim sistemom (s tem da obdavčuje presežno vrednost in jo preliva v državni proračun, ker bi bilo to premalo), ampak napaja svoje dohodke z inflacijskim denarjem, in to je zelo pomemben vseh državnih proračunov, predvsem ameriškega. Treba je vedeti, da je v bistvu tako imenovano inflacijsko injiciranje porabe in državnih izdatkov državnega proračuna pravzaprav v skladu s teorijo, ki io je postavil Keynes, ki je bil soočen s hiperprodukcijo in hiper-akumulacijo in je menil, da lahko reši ta problem država, s tem da injicira povpraševanje, ker je takrat bi problem absolutnega zaostajanja povpraševanja za produkcijo in ta problem tudi danes ni rešen. Kapitalizmu je grozila kronična depresija, kar je že v prejšnjem stoletju napovedal Kautsky. To bi se uresničilo, če takrat kapitalizem ne bi imel takega teoretika, kot je Keynes, ki je našel teoretični model za izhod kapitalizma, in da ni imel leta 1943 Roosevvelta v Ameriki, ki je bil pripravljen sprejeti to ekonomijo v politiko vlade. Ta koncepcija je delovala dolgo zelo uspesno in je kapitalizem po tej koncepciji reševal probleme, svoja notranja protislovja trideset oz. štirideset let. Protislovja pa so se kopičila, in danes je princip »deficit tending« popolnoma odpovedal, ker inflacija ni več obvladana. To ni več tista inflacija, o kateri je govoril Keynes, ki bi spodbujala porabo, povpraševanje, se pravi omogočala visoko konjunkturo, obračanje kapitala z
mora država še naprej injicirati povpraševanje, vendar manj, da bi pri določeni stopnji nezaposlenosti in naraščanja cen omejili gospodarsko rast. Z obstoječo inflacijo pride namreč do slabše kvalitete produkcije, interes za ekonomijo dela propade, torej propade sistem, ki temelji na ekonomiji dela, na zniževanju stroškov in povečevanju produktivnosti. Izhod je torej v stagnaciji ob inflaciji, kar pomeni, da je gospodarski sistem v skrajni krizi: rastoči trend kronične inflacije, stagnacija, omejevanje in zniževanje gospodarske rasti in naraščanje brezposelnosti vodijo kapitalizem v propad, ker sistem ni več v stanju razrešiti globalnih problemov razvoja produktivnih sil družbe.
Kapitalizem danes rešuje svoje probleme veliko bolj barbarsko, kot to izgleda na površju. Katere so konkretne oblike in posledice reševanja ekonomske krize? ,
Nekateri teoretiki so menili, daje kapitalizem enkrat za vselej z državno intervencijo rešil problem protislovja med proizvodnjo in porabo. Zaradi družbene delitve dela v kapitalizmu poraba ne more slediti proizvodnji, kar pomeni, da povpraševanje ne more absorbirati proizvodnje. To je glavni problem, ki ga tudi državni kapitalizem ni rešil, in je še danes prisoten. Če analiziramo dejstvo, potem lahko ugotavljamo, da je kapitalizem moral pod pritiskom tega protislovja spremeniti določene odnose, najprej na področju mezd in plač prebivalstva. Moral je nekaj bistveno spremeniti na tem področju, ker danes ne moremo več govoriti o
notranjega trga v posameznih centrih kapitalizma, vendar tudi to ni zadoščalo in moglo absorbirati te velikanske proizvodnje. Zato se v kapitalizmu pojavlja še internacionalni faktor, to pa so odnosi razviti — nerazviti. Zaradi tega protislovja se kapitalizem kljub konjunkturi po vojni sooča s problemom, ki vse bolj pritiska, to je problem kroničnih viškov kapitala. Vemo, da je našel imperializem izhod v kolonializmu in da je izvažal kapital v kolonije. Posledica tega je bil razpad kolonialnega sistema v petdesetih in šestdesetih letih. Največji monopolisti in mednacionalne družbe itd. so našli nov način, ki ga nekaterii-menujejo ekonomski imperializem, za razliko od prejšnjega političnega imperializma. Kapital je tako deloma preprečil padanje profita v samih centrih kapitalizma, obenem pa je vztrajno omejeval zunanji trg. Gre za to, ali je že prišlo do tiste meje, ko ni več mogoče omejevati kupne moči svetovnega trga zaradi zaostajanja nerazvitega sveta, to je treh četrtin sveta, kjer je velikanska rezerva, da se kupna moč svetovnega trga poveča in da se v svetovnem merilu reši problem proizvodnja—poraba, ki ga znotraj kapitalističnih centrov ni mogoče rešiti, ali preiti na večjo konsolidacijo, na večjo pomoč, drugačne odnose med narodi, novi ekonomski red, ki gaje sprožila Jugoslavija, in se sprijazniti z bistveno nižjim profilom.
Realne mezde naraščajo, vendar relativne padajo!
Lahko rečemo, da relativne mezde padajo. Čeprav bi lahko pričakovali z vidika političnoeko-nomske analize, da bo zaradi
bo stagnacija in kri_a kapitalizma odločilno vplivala na naš razvoj. Da pa vpliva, o tem ni dvoma.
Protiinflacijska in proti-stagnacijska politika v kapitalizmu se kaže v znižanju profita in povečanju relativne mezde. Kako se rešuje ta inflacijska in stagnacijska kriza v socializmu?
Za socializem vzhodnega bloka lahko rečem, da na zunaj inflacije ni, ker imajo strogo administrativne cene, skozi katere se ne more pokazati inflacija, se pravi, na zunaj le ni, v resnici pa je zelo visoka. Kaže se v dolgih vrstah in slabi oskrbi, nizki kvaliteti proizvodov. Pri nas |e absolutno odkrita inflacija, ker cene niso toliko administrirane, da ne bi naraščale pod pritiskom tržnih razmer. V tem trenutku je najpomembnejša borba, da morajo socialistične sile pri nas dobiti bitko za stabilizacijo gospodarstva za odpravo inflacije. Kje je globalni vzrok nestabilnosti? S pozicije marksistične analize moramo reči, da je globalne vzroke treba iskati v konfliktu, ki pri nas obstaja med produkcijskimi odnosi, ali, če konkretno rečem, med obstoječim institucijami in med mehanizmi družbenega in gospodarskega upravljanja, ki predstavljajo te produkcijske odnose, in razvojem proizvajalnih sil. Vprašati se moramo, kje so te institucije nepcifiolne oz. kje jih je treba dopolniti, da se uskladijo z razvojem proizvajalnih sil in da omogočijo njihov neovirani razvoj. Če bi se vprašali, kje so še osnovni vzroki, bi povedal to, da je za našo povojno družbo mogoče najbolj značilno to, da se je pretežno
za mene planiranja ne more biti, če v plan niso vgrajeni osnovni parametri ekonomskega razvoja. Brez planiranja bomo imeli stalno probleme urejanja in neurejenosti gospodarskega sistema. Drugi veliki problem so tržišče in cene. Na tržišču vse bolj prevladuje administriranje, in te cene, z ekonomskega vidika gledano, ne kažejo produktivnosti dela posameznih ekonomskih subjektov niti ne dinamike povpraševanja. Na tem področju imamo grozljive primere, da so OZD, ki so na vrhu evropske produktivnosti in povpraševanje po proizvodih teh organizacij je večje od ponudbe, dohodkovno na psu. To se pravi, da cene njihovih proizvodov ne odseva nič, to je administrativna cena, ki ne kaže ekonomske situacije. Z vidika produkcijskih odnosov pa je jasno, da neha samoupravljanje, če delavec nima te pravice, da bi odločal o cenah. To je osnovni instrument upravljanja in je cena popolnoma odtujena od neposrednih proizvajalcev. če delavec ne odloča o cenah, tudi o dohodku ne more odločati, ker je cenš primarni dohodek. Najprej moramo urediti primarni dohodek, to je pridobivanje dohodka prek trga. Ta mora realno odsevati produktivnost dela in stanje na 'trgu, da bi vsak gospodarski subjekt pridobil tak dohodek, ki ustreza produktivnosti njegovega dela ali povprečni produktivnosti dela, potem pa bomo razpravljali o tem, kako bi tak dohodek optimalno razdelili. Tukaj pridemo do problema porabe pri nas, ker danes obstaja teza o varčevanju v omejevanju porabe. Zdi se mi, da je to popolnoma napačno, in sicer že iz osnov marksistične analize, ker je po-
Po drugi svetovni vojni gospodarstvo v skoraj vseh državah doživlja blaginjo in konjunkturo. Po tridesetih letih se pojavlja kriza, kar je še enkrat potrdilo Mantovo teorijo o cikličnem gibanju gospodarstva v kapitalizmu. Jasno, kriza ni zajela le kapitalistične države, ampak vse države in dobila karakter svetovne krize.
Kje so vzroki za krizo, kako jo rešiti? Kaj je stabilizacija in kako jo izvajati? To so osnovne teme, o katerih smo se pogovarjali z rednim profesorjem dr. Ostojem Durjavo.
O ekonomski krizi lahko govorimo le kot svetovni krizi gospodarstva. Nobenega dvoma ni, da kapitalizem predstavlja prevladujoči način družbene reprodukcije in da je treba vzroke za krizo iskati prav v kapitalizmu.
Ekonomska kriza, s katero se je srečal kapitalizem v povojnem času, najprej v letih 1973,1974, je predstavljala velik šok, presenečenje za teoretični svet, pa tudi za vlade, ki so izvajale ekonomsko politiko. Kapitalizem je namreč po
no govoril, kljub temu pa lahko mislimo, da je dvoje gotovo res. Eno je dominacija monopolov, torej velikanska koncentracija proizvodnje in absolutna dominacija monopolov, ki je prišla do skrajne konsekvence, kar pomeni, da je prišla tako daleč, daje monopoliza-cija v določenih sektorjih gospodarstva začela uničevati tržni mehanizem. To je en moment, ki bi ga bilo treba analizirati in upoštevati, ko razmišljamo o nakopičenih protislovjih. Drugi moment je država, ker zame ni naključje, da dobiva
velikimi profiti, ugodne cene itd., ampak se je spremenila v kronično inflacijo. Tega ni nihče pričakoval. Gre za popolnoma nov jDojav, za kronično inflacijo, za naraščanje cen tudi v času recesije in stagnacije. Imamo nov pojav, nov fenomen, ki mu v zadnjem času pravimo stag-flacija, to se pravi, inflacija in stagnacija se pojavljata kot eno. Pred kapitalizem se postavlja dilema: ali zmanjšati inflacijo na ta način, da se zmanjša povpraševanje, in z zmanjšanim povpraševanjem in z zmanjšano proizvodnjo zavre inflacija. V tem primeru pride ne samo do strahotne stagnacije, ampak do depresije. To je v bistvu najslabša varianta, ki se je vsi bojimo, se pravi, kapitalizem si ne more dovoliti, da bi z ukrepi zmanjševanja povpraševanja zavrl proizvodnjo, gospodarsko rast in zaposlenost do take mere, da bi nastala ogromna nezaposlenost, da bi gospodarstvo padlo v depresijo in da bi prišlo do razpada sistema. Torej
tem, da je mezda tisto, kar je Marx definiral kot ceno delovne sile, ampak je mezda dogovor med tremi partnerji, od katerih imajo vsi manjšo ali večjo politično in ekonomsko moč, to pa so država, delodajalci in sindikati. Tako je mezda danes družbeno dogovorjena kategorija, ki v obdobju po drugi svetovni vojni kaže trend naraščanja realnih mezd, kar pomeni, da življenjski standard delavcev raste, predvsem zato, ker je kapitalizem moral na tem področju iskati možnost širjenja kupne moči. Vemo, da imajo npr. institucijo pomoči brezposelnim, da država ustvarja določene fonde, ki niso majhni, da v času kratkoročnih recesij, ko število brezposelnih narašča, ne bi kupna moč bistveno padla, da bi do neke more držali ravnotežje med proizvodnjo in porabo. Poleg tega država injicira kupno moč na področju neproduktivne porabe, razvijavojnoindustrijske komplekse itd. Vse to so napori za širjenje
izrednega naraščanja produktivnosti dela imela relativna mezda še večjo dinamiko padanja, vendar se to ni zgodilo, in v zadnjem času opažamo, da ta padec relativne-mezde ni več tako velik. Kapitalizem je danes prevladujoč sistem družbenega reproduciranja v svetu. Dejansko nimamo ne kvantitativnih ne kvalitativnih analiz o tem, koliko kapitalizem vpliva na socializem in socialistični sistem, koliko je dejansko ekonomska situacija v socializmu odvisna od kapitalizma. Splošna kriza kapitalizma ima toliko večji učinek na gospodarstvo posameznih socialističnih držav, kolikor bolj so te države provezane s svetovnim gospodarstvom, kolikor je neka določena država s svojim uvozom in izvozom piovezana s kapitalističnim svetom, in toliko bolj je kriza kapitalizma neposredni dejavnik nestabilnosti v tej državi. Mi vemo, da pri nas ta vezanost s kapitalističnim svetom še ni dosegla tolikšnega kvantuma, da bi se lahko bali, da
ukvarjala s problemi razdelitve in potrošnje, zelo malo pa je napravila na pjodročju proizvodnje in pridobivanja dohodka, in bo najbrž treba iskati napake v nerešenih problemih primarne delitve nacionalnega dohodka, to se pravi na področju pridobivanja dohodka, ki mu nismo p»svečali skoraj nobene skrbi.
Nekateri ekonomisti, mislim, da je politika tudi sprejela ta koncept, so menili, da je možno gospodarstvo urejati z ukrepi keynesjanske šole in tako kot v kapitalizmu je ta politika privedla do forsiranja inflacije tudi pri nas. Mi smo področje planiranja zanemarili, planiranja praktično dvajset let nimamo. Zdaj ko imamo zakon o planiranju, to planiranje spot ne funkcionira. Vprašanje, je, koliko je ta zakon o planiranju primeren za oporaciona-lizacijo. Mislim, da ima določene pomanjkljivosti, ki jih moramo čim-prej odpraviti, da začnemo planirati narodno gospodarstvo in njegovo osnovno strukturo na daljši rok, ker
opi»umverzitetne sodobnosti Katedra Naslov uredništva: Ob p>arku 5, 62000 Maribor. Telefon: 22004. Pungartnik (predsednik), Bogdan Cepič; Franci Rogeišek, Sebastian Strašek, Črtomir Stropnik, Ivan Soče, Številka žiro računa: 51800-678-81846. Izdaja univerzitetna konferenca ZŠMS Maribor. Uredništvo: Zdravko Zvone Teržan.
Kravanja (glavni m odgovorni urednik), Ivan Soče (teorija), Iztok Jančar (likovnost), Marjan Hani (tehnični urednik), . Katedra izhaja ob podpori UK ZSMS Maribor, kulturne skupnosti Slovenije, raziskovalne skupnosti Alenka Filip>ančič (lektor). Sodelavci: Sto|an Kravanja, Miran Podlesnik, Srečko Pirtovšek, Vladimir Gajšek, in Slovenije, izobraževalne skupnosti Slovenije in zveze skupnosti za zaposlovale. Tisk: ČGP Mariborski tisk, Valter Černe. Tajnica uredništva: Ema Jančar. Distributer: Vlado Hojnik. Izdajateljski svet: Marija Debelak, Večer,Tržaška 14, Maribor. Cena izvoda: 5 din. Nenaročenih slik in tekstov ne vračamo. Uradne ure vsak dan od Miroslava Geč-Korošec, Miran Kra|šek, Fanika Kranic, Franc Kržan, Mojca Maierla, Lu|0 Polanec, Marjan 12. do 13. ure. Oproščeno temeljnega davka na promet p>o sklepu 421-1/70 z dne 22.1. 1973
trošnja sestavni del procesa reprodukcije. Ne moremo govoriti o potrošnji, ne da bi govorili o proizvodnji, celo narobe, najprej moramo govoriti o proizvodnji, in šele potem o potrošnji, ker je proizvodnja primarna v procesu družbene reprodukcije. Pravimo, daje potrošnjo treba omejiti. S tem se strinjam, ampak ne na splošno, potrošnja ima reprodukcijski značaj, je del družbene reprodukcije. S tem hočem povedati, da vsaka proizvodnja pomeni hkrati potrošnjo, vsaka potrošnja pa mora imeti povratni učinek na proizvodnjo, drugače ta proizvodnja ni ekonomsko in družbeno utemeljena Vsaka potrošnja, ki ima povratni učinek na proizvodnjo, ki je s proizvodnjo neposredno povezana, je ekonomsko in družbeno utemeljena in je ni treba omejevati. Nasprotno, če bomo tako potrošnjo omejevali, bomo omejili proizvodnjo, in smo zopet v inflaciji. Če torej potrošnje ne bi omejevali in bi na področju proizvodnje nekaj napravili, bi povečali produktivnost dela in povečali proizvodnjo, potem je to izredno pomemben faktor protiinflacije in stabilizacije. V skupni družbeni porabi sta dva sektorja taka, da predstavljata neposredne proizvajalne sile, to je znanost in izobraževanje. Sam sem prepričan, da prav v ta dva sektorja, ki sta najbolj neposreden produktni odsek, to je šolstvo, izobraževanje in znanost, dajemo premalo sredstev, da so za optimalno organizacijo dela sredstva premajhna, kar pomeni, da je tudi učinek mnogo manjši, kot bi lahko bil, in mnogo manjši od pričakovanega. To pomeni, da omejevanje sredstev na tem področju neposredno deluje kot dolgoročni faktor inflacije in nestabilnosti. Tu je namreč treba presojati vsak odsek posebej. Posebni odsek je naraščanje administracije, ki narašča povsod v svetu in je sploh kategorija, ki bi jo bilo treba posebej študirati. Administracija očitno raste pri nas čez vsako mejo, ki je še razumna in sprejemljiva. Kaj to pomeni z vidika družbenih odnosov? To pomeni jačanje administriranja na vseh področjih upravljanja družbe in gospodarstva, k|ar
DRŽAVA NOČE UMRETI
ja sproža verižno reakcijo, pomeni naraščanje informacij do nesmisla, inflacijo papirja, inflacijo informacij, kar pomeni v bistvu dezinformacijo, in to seveda širi administrativni aparat, ki na ta način najde svojo eksistenco, v bistvu pa ruši družbene odnose.
Morava spregovoriti še o segmentu te stabilizacijske politike: to je nasa orientacija v izvoz, ki pomeni bolj tesno povezanost s kapitalizmom, in čim bolj tesna je ta povezanost, tem večji je vpliv na nestabilnost socializma. Ali je lahko nevarna taka dolgoročna politika?
To je vedno dvorezno, samo da nimamo nobene izbire, da je treba izvažati, da se je treba vključiti v proces mednarodne menjave in tudi v kapitalistični svet. Socializem ne mocemo razvijati za zaprtimi vrati, tako kot si je to zamislil Stalin, in je treba dobro preučiti, kaj se na Zahodu dogaja, ker se tudi tam dogajajo določene transformacije produkcijskih odnosov in institucij, in to pot objektivnim pritiskom znanstveno tehnične revolucije. Pomeni, da gre tudi za objektivne procese, ki jih moramo dobro registrirati, ker se iz tega lahko kaj naučimo, ko razmišljamo o našem lastnem ekonomskem sistemu. Treba je razmišljati o teoriji in praksi kapitalizma. Naučiti se moramo, da z marksistično analizo jemljemo racionalna zdrava zrna povsod tam, kjer nastajajo, in jih vgrajujemo v naš sistem. Mislim, da so ekonomisti tu nedvomno enotni v oceni, da neko gospodarstvo, ki je srednje razvito kot naše, mora nujno iti v mednarodno menjavo, če hoče oplojevati svojo kvaliteto in napredovati. Ne samo zaradi tega, da bi z izvozom omogočili nakup tistega, česar sami ne proizvajamo, ampak tudi zato, da se zunaj kaj naučimo, da pridemo pod kriterij ostrešja, mednarodne verifikacije svoje produktivnosti dela itd. in da se usposobimo za prenos tehnologije, tehnike, znanja itd. in da prenašamo to znanje v svoj sistem, v gospodarstvo.
ponovno preložili problem recimo koncipiranja trga in cen. Pet let smo to prelagali, potem smo to zakonsko uredili. Žal zakon ni uporaben, in smo ta problem fjonovno preložili na naslednje leto. Mislim, da je treba urediti predvsem naš planski sistem, nato pa vprašanje trga in cen, zaradi same ekonomije in zaradi družbenih odnosov, zaradi samoupravljanja. Na področju razdelitve se mi zdi potrebno dopolniti sistem v določenih elementih. Drugič, delegatski sistem ne deluje tako, kot bi moral, ne
upoštevati to relativno veliko obremenitev človeka, ki jo ima po obveznem delovnem času, ker ta delovni čas ni tri, štiri ali pet ur. Treba je upoštevati tudi različno strukturo izobrazbe. Mislim, da je naš človek še zmeraj specialistično izobražen, še ni univerzalen. Na tem področju je treba nekaj napraviti z ljudmi, da bodo strokovno usposobljeni sodelovati v procesu sprejemanja odločitev. Treba je usposobiti informacijski sistem za to, da bo dal samo potrebne informacije in v primerni
viti na pravo mesto. Eno je ekonomija kot družbena veda, ki ne more dati absolutnih in natančnih rezultatov, lahko da neke alternative, lahko da neko diagnozo o tem, zakaj ne neki problem nastal in kakšne so njegove rešitve. Prva napaka je mnenje, da ekonomija pri nas mora dati absolutne rezultate in mora servirati politiki absolutne rezultate. Druga napaka je, da povsod v svetu in tudi pri nas sprejema končne odločitve politika in ne ekonomija, če govorimo o ekonomiji, mislim na eni strani
sobni danes skonstruirati zaradi tega, ker je praksa socializma prekratka, da bi lahko to prakso teoretično posplošili. Po moji oceni je potrebna politična ekonomska aniiza, ker gre za analizo, ki mora ekonomske probleme raziskati do produkcijskega odnosa, do razrednega jedra. Ta analiza je torej nujno potrebna ravno v tej dobi, ko se vse spreminja, in če je ta analiza potrebna, potrebujemo tudi politično ekonomijo socializma, kakršnakoli je in kakorkoli je nepopolna. Ugotavljam, da sta kljub temu vsaj
obliki zapisane, da bo to res informacija, ki bo rabila samoupra-vljalcu za orientacijo in za učinkovitejše odločanje in vključevanje v proces odločanja.
V zadnjem času so se pojavljale polemike okrog iskanja krivca za tako situacijo. Politiki so govorili, da so krivi ekonomisti, ekonomisti so govorili, da jih nihče ni poslušal, še manj ubogal. Kaj menite o tem?
Meni se zdi, da je glede tega treba razjasniti dve stvari, jih posta-
teoretično ekonomijo in na drugi strani ekonomijo v praksi. Večino ekonomistov je zaposlena v praksi in ti se soočajo s konkretnim reševanjem gospodarskih problemov, ti pokažejo, kaj je praksa zmogla, kako je praksa lahko izkoristila institucije gospodarskega sistema in ekonomske politike države, se pravi politične odločitve. Zdi se mi, daje bistvo tega odnosa v tem, da se je politika, ki sprejema odločitve, mogoče premalo opirala na rezultate ekonomske znanosti kakor tudi na rezultate ekonomske prakse, da bi se bolj morala opirati na to, kaj je v praksi izvedljivo. Politika je imela za to premalo posluha in je vztrajala v svojem konceptu, kljub temu da je praksa jasno pokazala, da ta stvar ne gre, in potem je prišlo do tega, da je postala praksa drugačna, kot jo to v ustavi napisano. Manjka dolgoročni dialog med politiko, .ekonomsko znanostjo in ekonomsko prakso. Med temi faktorji bi moral biti dolgoročni stik in neprestani dialog. Gre za preveliko birokratizacijo družbe, kar pomeni, da se politika izloča in se postavlja nad družbo. Politika zahteva, da se sprejemajo neki sistemski zakoni, servira izdelan projekt, ima seveda svoj aparat, v katerem so tudi ekonomisti. Manjka verifikacija institucij, ki delujejo samostojno kot znanstvene institucije. Te institucije, bodisi znanost, šole in tako dalje, dobijo izdelane projekte in imajo teden dni časa, da jih pregledajo in dajo pripombe. To ni dolgoročni dialog med ekonomsko teorijo in politiko. Drugo pa je, če praksa nečesa ne sprejme. Potem je treba prisluhniti, zakaj ne sprejme, ali gre tukaj za deformacije, npr. tehnokratske ipd., ali pa gre za dejansko nezmožnost, da se neki koncept v praksi realizira, ker situacija ni zrela za to.
Koliko je sploh razvita ekonomska teorija socializma, politična ekonomija socializma?
Pravzaprav smo na začetkih in nekateri ekonomisti pri nas trdijo, mislim da nimajo prav, da politične ekonomije kot osnovne vede na področju ekonomije nismo spo:
dva dela politične ekonomije taka, da jih je možno argumentirano zapisati in vključiti v politično ekonomijo socializma Prvi del so strateški cilji socializma, kar so klasiki napisali o socializmu, in sicer na podlagi take temeljite analize, kot je Marxov Kapital, kritične analize in njegovih protislovij in na osnovi tega so izdelali nekaj tez ali nekaj stališč, kakšen bo socializem kot antiteza kapitalizma, kot razre-še vanje osnovnih protislovij kapitalističnega sistema. To je, mislim, v svetu na najbolj globalni ekonomski analizi izdelan koncept socializma. To je treba vključiti v vsako politično ekonomijo socializma. Nobena politična ekonomija socializma ne bi bila popolna, če ne bi v celotnem poglavju obsegala temeljito analizo protislovij sodobnega kapitalističnega sveta. Politična ekonomija mora izluščiti racionalno jedro teh procesov in sprejeti tisto, kar je progresivno. In ravno tukaj često pozabimo, da je jedro družbenega dogajanja razredni boj, ki v naši družbi še traja in se v obdobju krize še zaostruje.
Ekonomska kriza ni rezultat trenutnega vpliva določenih družbenih dogajanj. Vzroki so nastajali celo vrsto let in bi bilo iluzorno pričakovati, da bo kriza odpravljena v enem letu. Koliko bomo, po vaši oceni, še imeli stabilizacijskih let?
Dosti. Podobne stabilizacijske ukrepe bomo imeli še najmanj dve leti, tudi pozneje nam ne bo lahko. Celotno svetovno gospodarstvo se bo moralo obnašati drugače in iskati izhod iz krize. Pred vse ekonomije sveta se postavlja imperativ drugačne mednarodne menjave dela, racionalnejšega obn išanja, preseganja ozko profilmh interesov itd. V razreševanju krize ima socializem ogromno prednost pred kapitalizmom in to prednost moramo izkoristiti, moramo znati izkoristiti. Sam državni aparat tega ne zmore m se je zato treba še bolj boriti za samoupravno pot odločanja. Kajti, stabilizacijski boj je boj za samoupravni socializem, ki ga ne moremo dobiti brez samoupravne; ga socializma.	si
pomeni dominacijo in politično moč na vseh področjih in obenem manjšo vlogo samoupravljavcev. Administracija ne narašča samo v državnem aparatu, to se pravi v družbenopolitičnih skupnostih, izvršnih svetih itd., ampak narašča tudi »samoupravna administracija«. Celo v samoupravne institucije tihotapimotaadministrativni aparat, ki narašča. Narašča tudi režija v sami proizvodnji, to je poslovodna režija, narašča mogoče tudi objektivno nujno zaradi izredno velikega administriranja. Samaadmmistraci-
Zdaj ste na splošno ugotovili, kje so vzroki in kje bi se morali boriti za stabilizacijo. Kako bi lahko pospešili rešitev krize?
Po mojem mnenju je v tem
trenutku najpomembnejšetisto, kar
sem že prej omenil in kar je naš veliki dolg od tistega časa dalje, ko smo likvidirali centralno planski sistem, nekje pri petdesetih letih, da uredimo odnose v pridobivanju dohodka. To bi bila naloga, in je skrajno neodgovorno, da smo
prispeva k temu, da bi delavcem približali odločitve, ki se sprejemajo na različnih nivojih od OZD pa vse do družbenopolitičnih skupnosti. S tem ne kritiziram delegatskega sistema, menim, da je to edina možna rešitev na našo družbo, vendar ga je treba operacionalizirati, spraviti ga je treba na raven, ki smo jo danes sposobni doseči na tem področju. Treba je upoštevati objektivne okoliščine in ne le želje. Za mene je objektivna okoliščina to, da je delavec sedem ur zaposlen in da težko dela. Treba je
SEMNARJENJE NA POHORJU
S STABILIZACIJO
PREPOJEM VTŠJEVCI
Zaradi stabilizacijskih razlogov (denarnih) se delegati 00 ZSMS z VTŠA niso udeležili seminarja, ki ga UK ZSMS vsako leto prireja (v vsem dobro znanem zimsko turističnem središču) na Pohorju.
Mogoče bi bilo to celo opravičljivo, če ne bi ob Vsem tem pozabili predvsem na svoje osnovne naloge, česar bi se morali vodilni v 00 najprej in najbolj zavedati. Kaj je bilo in kakšni so odnosi v 00 na VTŠ, s kakšno problematiko se soočajo, najbolje vedo oni sami, lahko pa bi se o tem pogovarjali tudi na Pohorju, kar bi bik)
koristnejše, sploh če bi jo lahko celo rešili ali vsaj prišli do nekih bistvenih sklepov, najmanj pa informirali druge delegate iz 00 ZSMS na univerzi v Mariboru. Z odstotnostjo priznavajo forumsko delo in ga na takšen način ne bodo odpravile. Če dovoliš sebi nepravilnosti, pomeni, da pri njih sodeluješ, veš za njih in ničesar ne narediš (ali ne znaš), kar pomeni, da se ne zavedaš svoje odgovornosti in naloge (o moči tukaj ne bi govorili). Potrebno je razvijati 'demokracijo, boj mišljenja, ne pa izostajati.
V. C.
P. S.
Kakšen odnos do stabilizacije ima 00 ZSMS gradbeništvo, se kaže v dejstvu,da so člani te organizacije na stroške VTŠ gostili v soboto, ko je bil na Pohorju seminar, delegate koordinacijskega odbora SSOJ gradbenih fakultet Jugoslavije. V Orlovi kleti so porabili kar 6000 dinarjev. Upam, da je bil njihov sestanek konstruktiven, da bo prinesel poleg dogovora o podobnem srečanju tudi kakšne druge rezultate.
Z. K.
MLADINSKO PROSTOVOLJNO DELO NA UNIVERZI V MARIBORU
...trudili se bomo živo posegati v razvoj in se s preobrazbo družbe tudi sami preobraziti.........
Razmišljanje o MPD, analiza je bila podana na drugi seji UK ZSMS, lahko začnem s tem, da je malokdo o tem sploh razmišljal. Opravičila so bila različna, vendar vedno neutemeljena. Splošna ugotovitev je da študentje za takšno obliko dela sploh niso zainteresirani (v glavnem). To svojo nezainteresiranost opravičujejo z zelo velikimi študijskimi obveznostmi med letom, kar naj bi kot rezultat prikazovali ravno v času trajanja (poletnem času) in organiziranja MPD, ki se pokriva z izpitnimi
NE,
V študentskih domovih v Mariboru je prišlo do novega izziva samoupravljanju, ki že tako ali tako slovi po neučinkovitosti in kot ponavadi je tudi tokrat razlog temu pokvarjeno obnašanje uprave. Izziv, ki je tokrat dvignil mnogo prahu, predstavlja enostranska (birokratska) odločitev uprave, da študentom odvzame prostore njihovih pokrajinskih klubov. Študente so postavili pred gotovo dejstvo, se pravi, najprej na cesto, potem se • pa pritožuj, kolikor in kjer hočeš.
Stanovalci ŠD in tudi tisti, ki to niso in so člani klubov, so se nemudoma zbrali v torek 16. decembra v depandansi z namenom, da poiščejo razloge in neposredne krivce za storjeno dejanje. Sestanek pa ni mogel poslužiti svojemu namenu, saj se vabilu nanj niso odzvali odgovorni, konkretno vodja domskega sektorja „tov." Rigler in direktor ŠD „tov." Popovič. Kljub temu pa so prisotni lahko slišali nekaj zanimivih svinjarij, ki jih je uprava na lastno roko stori-
la. Izpraznjene prostore je uporabila za stanovanje za enega od delavcev domskega sektorja, del prostorov pa je namenila kot bivanjski prostor tujim študentom, menda jih je 7, katerim naj bi bila dolžna zagotoviti bivališče. Prav pojav tujih študentov je še precej zavit v meglo. Najbolj verjetno je, da gre za štipendiste
roki. Pobudnik in organizatorji MPD na univerzi v Mariboru se ob takšnih dejstvih soočajo z že znanimi težavami. Ne priznavajo sicer brezupnosti, kajti zavedajo se, da brezupnega položaja ni ampak so le ljudje, ki obupujejo nad njim.
Usmeritve za organiziranje MD akcij v prihodnjem letu in v petletnem obdobju so že začrtane. Ob tem pa se pojavlja staro pereče vprašanje, odnos študenta do MPD in njegova kritičnost. Samo golo ugotavljanje vzrokov in nedosledno razreševanje le-teh ne more dati, ustvariti želenih rezultatov. Študent ni kriv in se ne bo udeleževal MD akcij, dokler se mu to delo ne
ŽAMTES, katerim naj bi uprava bila dolžna zagotoviti prostor v študentskem domu.
Nadaljnje razpravljanje je pokazalo, da se vendar ni vse zgodilo v hipu, kakor se to v tem trenutku kaže študentom stanovalcem oziroma članom mnogih slovenskih pokrajinskih klubov. O tem, da bodo prostore uporabili za nekaj drugega, je bilo slišati tudi na vrhovih, kot npr. na UK ZKS. Baje pa ni bilo o tem rečeno nič uradnega. Uprava ni niti pismeno niti kako drugače o tem obvestila ne predsednikov posameznih klubov niti samoupravnih organov študentov stanovalcev doma.
Omenimo naj, da imajo pokrajinski klubi sklenjene pogodbe z upravo in da za uporabo teh družbenih prostorov tudi plačujejo najemnino. Neglede na zakonitost in upravičenost uporabe teh prostorov pa je uprava samovoljno pretrgala to pogodbo, ne da bi o tem vsaj tri mesece
PA
prej obvestila vodstva klubov. 2e v tem pogledu gre torej za zakonsko kršitev. Za to, da se primer boljše pojasni in odgovorni kaznujejo, se je zavzela UK ZSMS skupaj z vodstvi posameznih klubov. Pri pravični rešitvi zadeve bodo sodelovali tudi komunisti, saj ima taka kršitev izrazito protisamoupravno težo.
Madež na družbenopolitični neoporečnosti vodilnih delavcev uprave pa bo ostal še dolgo. Ne bodo se mogli večno skrivati in izmikati odgovornosti za storjeno dejanje. Ce bi bilo v zadevi karkoli poštenega in nujnega, bi uprava pri samoupravnih organih
približa, se ga ne osveži, poudari njegova idejnopolitična vloga in več pozornosti posveti posamezni interesni dejavnosti...Vlogo osveščanja študenta ob MPD morajo prevzeti na svoja ramena in si jo priznati kot dolžnost družbenopolitične organizacije na univerzi v Mariboru.
Mnenja in misli, da naj bi besede prenašali v oprijemljiva dejanja, so enotna in že davno znana, napaka je le v tem, da več govorimo, kot v praksi naredimo. Samokritično priznavamo, da nam to bolj redko uspeva. Priznavamo tudi, da to krni akcijsko moč. Storimo torej nekaj.
V. Č.
študentov prav gotovo našla razumevanje in ne bi bilo takih nepotrebnih izzivov, ki pa se končno lahko končajo slabo predvsem za upravo samo. Ti vsevedni birokrati bi lahko vedeli, da nimajo opravka z nekom, ki stoji nižje od njih. Da pa tako mislijo, je dokaz že to, da niso vrgli na cesto študentskega servisa, ki je lociran v IV. domu in ki ima pravno in samoupravno enak status kot študentski klubi. Lažje je bilo sicer odstraniti iz prostorov le nekaj stolov in skromnih arhivov kakor pa težke pisalne mize, stroje, omare in kdo ve še kaj iz birokratsko do popolnosti opremljenih prostorov študentskega servisa.
Odgovorni na upravi se torej skrivajo, toda ne za dolgo, v četrtek jih „obiščemo" z delegacijo, sestavljeno iz nekaterih predsednikov klubov, predstavnikov UK ZSMS UK ZKS in predsedstva domov. Zahtevali bomo jasno razlago take kršitve naših pravic.
Pokrajinski klubi so imeli in morajo imeti materialno podporo družbe za ohranitev identitet primorskih, koroških, istrskih študentov, da ne govorimo o skupnostih iz drugih republik, če za to ni objektivne možnosti v prostorih študentskih domov v Mariboru, bomo še videli. V nobenem primeru pa taka odločitev ne more biti prepuščena samo nekaterim avtokratom, ki izkazujejo svojo nekulturnost in pri ohranjanju in razvijanju le-te bistveno zavirajo druge. S tem pa blatijo tudi naš samoupravni sistem!
MB
NE!
UK ZSMS je organizirala tridnevno srečanje mladinskih predstavnikov univerzitetnih 00 ZSMS na Pohorju. Srečanje je potekalo pod izgovorom idejnega in političnega izobraževanja mladih na univerzi. Seminar je bil razdeljen tematsko na tri dele, in sicer: družbena vloga ZSMS na univerzi v Mariboru, zakon o usmerjenem izobraževanju, obštu-dijske dejavnosti na univerzi.
Uvodni govornik k prvi temi je bila predstavnica mestne konference ZSMS Nevenka Grgič. V svojem podajanju je bežno orisala problematiko, ki bi v sedanjem trenutku morala biti na dnevnih redih vseh mladinskih organizacij. Njen govor je vseboval vse, od problematike štipendiranja do problema statusa študentov nasploh. Široka paleta njenih orisov pa ni našla odmeva med pristonimi, ki so se obnašali kakor da jim je problematika nova in tuja, niso znali dajati kritičnih pripomb. Razprava se je razblinila v nebistvene skrajnosti, kot npr. „zakaj nam cerkev .krade' mladino." Skratka delegati so izpričali visoko stopnjo odtujenosti od konkretnih problemov, ki so jih sicer imeli pred nosom .Kakorkoli, čas, namenjen razreševanju problematike, vlogi mladinske organizacije na univerzi, je bil vržen v koš. Slabega vtisa ni mogla popraviti niti večerja na družbene stroške.
Mnogo bolje je kazalo po uvodnih besedah Borisa Soviča in prof. Francija Pivca o usmerjenem izobraževanju. Tovariš Sovič je analitsko podal vsebino zakona Ul ter prisotnim orisal bistvene zakonske opredelitve. Prisotni so prikazu pozorno sledili, in kako bi tudi ne, saj so bile to zanje zelo „sveže" novice.Tovariš Pivec pa se je omejil na prikazovanje pomena zakona za bodočo univerzo oziroma na spremembe, ki jih bo zakon povzročil okosteneli vlogi le-te v dražbi. Diskusija, ki je sledila, pa se ni bistveno premaknila od uvodnih ugotovitev predavateljev. Kakor da se bo zakon Ul sicer izvajal, toda ne v tem tisočletju in ne v Sloveniji. Vse kaže, da nas bo kakor večina ostalih tudi ta zakon „presenetil."
BOGDAN ČEPIČ je spregovoril uvodne besede o temi obštudij-skih dejavnosti na univerzi. Treba je reči, da so diskusije, ki so sledile, imele tahtnejšo vsebino. Nekateri posamezniki so resno diskutirali o vprašanju, ali obštu-dijska dejavnost potrebuje v svojih vrstah profesionalca ali ne. Mnenja so se polarizirala za in proti, nobena smernica v tem pogledu ni bila sprejeta. Vse ka-že, da jo bomo ponovno sprejemali, ko bo poklicnež že med nami. 0 zaposlitvi slednjega ne bo več načelnih vprašanj. Ugotovljeno je bilo tudi, da je organizacija in nivo informiranja v ZSMS pod ravnijo. Nekateri so skušali glavno odgovornost za to posrano stanje zvaliti na KATEDRO. Kakor da je celotna vloga tega časopisa zgolj v prenašanju informacij od ene 00 ZSM do drage in obratno. Poudarimo, če bi vsaj podpovprečno funkcioniral predvideni delegatski sistem te mladinske univerzitetne organizacije, bi prisotnim ne prišlo niti na misel izražati take kritike na račun tega, v svoji pojavnosti mesečnega časopisa, ki se sprotne problematike niti teoretično ne more uspešno lotevati. Problemov trdovratnejše narave pa se KATEDRA ni in ne bo izogibala. Informiranje, ki izpolnjuje potrebe ZSMS, kaže izpeljati prek njenih delegatov, saj jih med drugim prav ta namen opravičuje v njihovi vlogi. Prav ti delegati naj se že zmigajo in ustanovijo list za interne potrebe, če se jim ne da govoriti (da o mišljenju niti ne govorimo).
Da ne bo kake neobjektivnosti, dodajmo, da so do podobnih sklepov prišle izjeme med delegati samimi.
Ustavimo se še trenutek na relaciji KATEDRA-ZSMS. Časopis v svoji zasnovi skuša biti čim širše prisoten v družbenem dogajanju nasploh in procesov ne gleda samo skozi prizmo tokoče problematike UK, ZSMS, ki često ne izpolnjuje svoje temeljne družbene vloge, tj. nosilca interesa socialistične mladine na univerzi, ki je v vsakem trenutku zagrizeno prisoten v političnem razreševanju nasprotij naše generacije. Naša širša družbena naravnanost, ki se kaže v ukvarjanju s
procesi samoupravne socialistične skupnosti nasploh, žal prerase pogosto stališča in premajhne napore univerzitetne ZSM. Nasprotja, ki se pojavlja na relaciji našega časopisa in univerzitetne ZSMS in iskati v širini (sicer relativni) KATEDRE, ampak v ozkosti in družbeni nepristnosti ZSMS v njenem prostora.
Čeprav ne zanikamo, da je idejna in moralna kriza mlade generacije oplazila tudi nas, vseeno ni treba kazati na nas s prstom, kaj šele dajati na primer dragim mladinskim sferam, češ kako se mladina ne sme obnašati v sedanjem trenutku. Kritiko ZSMS z naše strani je treba razumeti kot željo, in namen, da bi prišlo do radikalnejših samokritik v sami mladinski organizirani sferi, katere antiteza NISMO, pač pa njen konstruktivni del.
Dokler ne bo prišlo do soočenja s stanjem v univerzitetni mladinski organizaciji in do odkrite kritike, ki ne bo v isti sapi iskala svojih opravičil je pričakovati, da bo nasprotje (sicer ne načelo) med KATEDRO in ZSMS pač obstajalo. Kritika, katere se poslužujemo, je pač nujna, saj ne moremo ostati le pri želji, da bi ZSM na univerzi „le prišla k sebi". V
upanju, da se vendarle razumemo, bi „prešaltali" na nadaljnje poročanje o pohorskem seminarju, ki bi brez našega prispevka še prej potonilo v pozabo.
Nadaljujmo z opisom nekih drobnih „aferic", o katerih se je na srečanju šušljalo. Predstavniki 00 ZSMS VTŠ se kljub vabilu niso udeležili „sejanja" z obrazložitvijo, da kraj Pohorje — nima raz vpit nega stabilizacijskega duha. In kdo naj jim oporeka? Najmanjši problem — vsi prisotni, ki so pripravljeni dati roko v ogenj in priseči, da je družbeno potrebno, koristno, upravičeno, nujno... se še naprej sestajati v podobnih letoviščih in z njih odhajati, ne da bi družbi prispevali karkoli dragega kot stroške. Opravičevanju seminarja z vidika družbenega bremena se je pridružila tudi delegatka iz KUD, ki je izjavila, da bo njena kulturna sredina v bližnji bodočnosti menda imela pevske vaje teden dni na morju.
Na bazi takih pojmovanj je nemogoče pričakovati kritiko, kaj šele samokritiko v vrstah univerzitetne mladinske avantgarde. KONSERVATIVEN dejavnik razvoja.
uredništvo
RADIOKLUB • RADIOKLUB • RADIOKLUB
Radioklub obvešča, da se je 10. decembra pričel tečaj za radioamaterje-operaterje in konstruktorje. Vse, ki jih zanima te vrste amaterizem, vabimo, da se javijo ob torkih in četrtkih v prostorih univerzitetne konference ZSMS, Tvrševa 23, od 19.30 dalje. Pridite in spoznajte najboljše prijatelje v YU in drugih klubih širom po svetu!	■*
RADIOKLUB
аотмошун • airaomva • amaoidva
SKUPINA A
SKUPINA B
.■ •	:•	4
SKUPINA C
SKUPINA LUX
ALI JE ŠTUDENTSKI DOM
Pred okroglo mizo
V prejšnji številki Katedre smo celo stran posvetili problematiki študentskih domov. Po objavljenem pogovoru z direktorjem študentskih domov Branetom Popovičem so bili stanovalci malce užaljeni: zakaj njim nismo dali možnosti, da povedo, kaj mislijo, kako se počutijo v domovih, kaj (ne) delajo itd. Spričo tega se je uredništvo odločilo organizirati okroglo mizo in s plakati povabiti vse zainteresirane stanovalce in upravo. Na plakatih je pisalo, da se bomo pogovarjali o cenah, o storitvah, o hrani, o odnosu uprave do stanovalcev itd. Torej, teme so bile tako izbrane, da bi pritegnili čim večje število študentov. In to se ni zgodilo. Prišlo jih je okrog deset, z nami pa je sedel in največ govoril direktor Popovič. Kljub upravičeni kritiki o neprimernosti časa (okrogla miza je bila ob desetih) nismo mogli razumeti, daje le deset stanovalcev (od 1250) zainteresiranih za pogovor. Večina jih še danes trdi, da nihče ničesar ne naredi, da bi bili informirani.
Žal, imen prisotnih ne moremo objaviti. Prepričani smo, da to niti ni tako pomembno. Mogoče o udeležencih le en podatek: približno polovica je imela določene funkcije v študentskih domovih (samouprava, ZSMS ...), druga polovica pa je prišla naravnost iz buffeta.
Mogoče boste na fotografijah prepoznali kolege.
Katedra: Na začetku pogovora prosimo tovariša Popoviča, da nas seznani s sistemom finansiranja študentskih domov.
Popovič: Edino, kar od družbe dobimo, so sredstva za amortizacijo po minimalni stopnji in sredstva za investicijsko vzdrževanje za starejše objekte, ki pa so od leta 1977 v absolutni višini enaka. Ta sredstva so, ko sem že omenil, namenjena vzdrževanju starega naselja, vendar smo jih prisiljeni nemalokrat uporabljati za investicijsko vzdrževanje novih objektov. Vse druge stroške moramo pokriti sami. Iz tega lahko sklepamo, da so cene stanovanja in prehrane nujno ekonomske. Isti primer je z Ljubljano.
Drugo pa je, da del cene prehrane pokrivamo z oddajanjem prostih kapacitet: pripravljamo malice za delovne kolektive in ponujamo prostore za prireditve drugim odjemalcem. Te usluge so po
jo za 12 mesecev po 650 za najnižjo kategorijo, kar je več od naših stanarin za isto kategorijo. Če bi s prvim januarjem plačevali začelo leto, predvidevamo, da bi bile mesečne cene nižje za 100 do 140 dinarjev, odvisno od kvalitete ležišča. Nove podražitve, stanarin vsaj v prvih mesecih naslednjega leta ne predvidevamo. Bojimo se le, da bo prišlo pri prehrani do majhnega zvišanja. Če bi pristali na nov način plačevanja, bi naši stanovalci plačevali približno toliko kot ljubljanski.
Stanov.: Kar naprej govorite o stroških, ki jih morate pokriti. Zakaj tudi uprava ne bi malo bolj varčevala. Samo za zadnje popravilo vodovoda smo plačali 30 milijonov, tople vode pa nismo imeli dva meseca.
Popovič: Stvar smo popravili, tako kot smo znali, a je funkcionirala le dva dni. Ker pa so študenti misli, da še vedno popravljamo, so nam okvaro prijavili šele čez 14 dni. Strokovnjaki, kljub dogovorom in naročilnici in intervencijam niso prišli. Če trdijo, da so imeli objektivne težave, ne moremo jim nič. Samo dve delovni organizaciji sta, ki take okvare lahko popravita. Nočejo priti in pika. Stanov.: Lani tudi nekaj časa ni bilo za kurjeno in ni bilo tople vode, in ste nam to odšteli od stanarine. Letos se to ni zgodilo. Plačevali smo enako, kljub temu da nismo dobili tistega, kar smo plačali.
Popovič: Problem je v tem, da zaradi tega našemu delavcu ne moremo zmanjšati osebnega dohodka.
Katedra: Prosim, vrnimo se na prejšnje vprašanje: kaj stanovalci menite o stroških in koliko ste informirani?
Stanov.: Naše predsedstvo je v stalnem kontaktu z upravo in je kar dobro seznanjeno s temi problemi. Problem pa je mogoče v tem, da te informacije ne pridejo do vseh stanovalcev, do baze. To je seveda odsev delovanja posameznih predstavnikov po stolpičih. Seveda imamo tu opraviti tudi z malomarnostjo stanovalcev samih. Na zbor stanovalcev bi gotovo lahko prišli vsi, vseh 1252 študentov. Pride pa jih 60. Potem se pa vprašujemo, zakaj tako slaba informiranost. Če npr. skličeš sestanek v nadstropju, jih pride manj kot polovica.
Gre torej za nezainteresiranost stanovalcev. Mislim, da so stanovalci najbolj nezadovoljni sserviserji. Nihče ni bil proti podražitvi, spori z upravo so vedno prihajali zaradi kvalitete storitev. Stanov.: Jasno je, da prihaja do podražitve zaradi inflacije. Študente tukaj še nekaj zanima: ali so stroški upravičeni, če so napravili dobre pogodbe, če so stroški pravilno prikazani itd.
pa zato, ker lahko študent varčuje le pri hrani. Vendar ugotavljamo, da število stanovalcev, ki se hrani v naši kuhinji, nenehno raste. Kljub podražitvi je tukaj najceneje in kvaliteta je zadovoljiva. Stanov.: Povedali ste, da se situacija v prehrani izboljšuje. Majhno število prodanih obrokov pa izhaja še iz časov, ko je prehrana v študentski menzi bila dosti dražja kot npr. v Centru.
Popovič: To je res. Sektor prehrane se je znotraj reorganiziral. Ukrepali smo in situacija se je izboljšala. Kvaliteta hrane je zadovoljiva in s cenami smo konkurenčni ostalim obratom družbene prehrane. Kvaliteta je seveda najvažnejša. Že prej smo ugotovili, da ni toliko važna cena storitve kot pa njena kvaliteta.
Stanov.: Mnogi se odločamo za dva obroka na dan. Toda malica dopoldan se prav v ničemer ne razlikuje od večerje.
Popovič: Ne bom trdil, da to ni res. Večerja je za nas popolnoma neekonomska kategorija. Če ne bi imeli malic, tudi večerje ne bi imeli.
Stanov.: Prej ste govorili o samoupravljanju, neinformiranosti itd. Zvečer mnogo študentov igra karte, precej kockajo ... ti pa se v tako družbo ne moreš vključiti. Kulturni programi, ki jih imamo vsak mesec, so slabi, ker jih pripravljajo vedno isti študenti. Truditi se moramo, da bi zbližali čimveč študentov. S kartanjem in kockanjem to zagotovo ne bomo dosegli.
Stanov.: Včasih je bil odprt bife. Ko si se med študijem hotel malo odpočiti, si skočil v bife na kavico, si zaigral šah ali si malce pokramljal. Možnosti so v tej smeri. Ko pa so bife popoldan zaprli, se je začel pojavljati problem. Formirajo se skupinice, v sobe nosijo pijačo itd.
Popovič: Res je, da so pogoji za tako dejavnost minimalni. Standard oziroma normativi za gradnjo študentskih domov so povsem neustrezni. Sam bivalni del je sorazmerno soliden, toda ostalih prostorov, ki bi jih študent potreboval, ni. Tudi v novih domovih, ki so nekoliko boljši, je tega premalo. Vendar vse skupaj ni tako tragično, ker se le dosti naredi. Zdaj bomo imenovali še enote civilne zaščite v vsakem stolpiču, ker to zakon zahteva.
Katedra: Bi se na koncu še pogovorili o kulturi bivanja?
Popovič: Sobe so dobro vzdrževane in čiste, skupni prostori pa dosti slabše vzdrževani. Letos smo nadomestili okrog 7000 šip ipd.
Stanov.: Napačno bi bilo sklepati, da so krivi vsi študenti. V enem nadstropju je dovolj, če imamo samo enega takšnega. Večjih problemov pa nimamo.
taa
>olnih cenah, ampak so nižje kot v drugih gostinstvih in pokrivajo elik del stroškov. Pri cenah smo v stalnem inflacijskem krogu, na aterega ne moremo bistveno vplivati. Mogoče pa bi lahko vplivali ia zmanjšanje raznih stroškov za popravila in drugih stroškov, endar ne bistveno. Za primer: velike probleme in stroške smo v. em letu imeli z kotlovnico v tretjem domu, za kar niso krivi ne tanovafci ne uprava. Ta hip primerjalno ugotavljamo, da so cene aših storitev nižje kot v Ljubljani. Ljubljana ima navidezno nižjo eno, vendar preračunano na 12 mesecev, pri nas pa stanovalci fačujejo le 10 mesecev. Glede na to, da poletnega turizma nima-io smo prišli na idejo, ki jo večina študentov podpira, da bi tudi aši stanovalci plačali 12-mesečno stanarino. Jasno, takrat bi tudent imel sobo na voljo vse leto.
Katedra: Torej, cena sobe in prehrane je ekonom-ka in je lahko nižja le s pogojem, da so nižji stroški, [oliko ste stanovalci informirani o načinu ugotavljanja en in kaj menite o teh stroških?
Popovič: Dovolite, da dodam še nekaj. Stanarina je vezana amo na domski sektor in cena obroka je vezana samo na sektor ružbene prehrane. Ni prekrivanj. Oba sektorja morata priti z ačunom na čisto, oba dasta enako udeležbo za skupne službe, tožno je mesečno ali letno prelivanje, ampak zaključni račun
okaže oba dela ločeno.
Stanov ■ Prej ste omenili, tov. Popovič, da ste letne stroške elili na deset mesecev. To pomeni, da so študenti, ki so čez oletje ostajali v domu, plačali dvakratno ceno za dva meseca ziroma so plačali za 14 mesecev. Naše predsedstvo je to pred ratkim ugotovili m dalo predlog, da plačujemo vseh dvanajst lesecev, s tem da študent obdrži sobo tudi čez poletje. Uprava je a to vedela že dosti prej m nič m naredila. Zakaj?
Popovič- Dejstvo je, da so tisti, ki so ostajali čez pocitmce, lačali nekaj več, zato pa so drugi plačal, nekaj manj. Do teh podat -ov smo prišli komaj lam spomladi ker je tudi vodilno osebje v omovih relativno novo. Res je, da takšen način obračuna do istih, so ostaial, v domu celo leto, n, pošten. Vendar ,e treba mislit, na >, da soTštudentje povzročili dodatne strosk9 m da so dal, casa
otrebovali storitve kot drug^o ^ na prvj sej, predsedstva tanov, Naprv.delegatsk^omečejo mQŽn^stl prehoda na ,2.
iesečno^čevanje stanarin, s tem, da bi nam uprava predložila lan cen S Srn novim predlogom bi se v baz, odločil,, kako bomo
^^Popovič^Skulacije moramo natančno izračunat,. Za orien-
,c, ,oim?mocenel,ubl,anJsk,hlež,ŠČ.Tamka,šn,, stanovale, plaču, e-
Katedra: Če lahko sklepamo, obstaja določeno nezaupanje ne le delu uprave ampak delu lastnih delegatov.
Popovič: Zaradi izredno hitre menjave teh delegatov in dobrega informiranja. Letošnje predsedstvo na primer ne ve, kaj je delalo lansko. Ni kontinuitete dela.
Stanov.: Nimamo niti skupnih prostorov, v katerih bi predsedstvo imelo seje, arhiv ipd. Vemo namreč, da se določene stvari vsa leta ponavljajo. No, nekaj se le izboljšuje. To da pri bistvenem se nam običajno zatakne. Potem pa je videti, kot da nič ne delamo. Jasno nam je, da družbenopolitično delo v domovih ni na zavidljivi ravni. Zveza socialistične mladine ne dela najbolje, zveza komunistov še manj. Komunisti in mladinci bi morali biti aktivni naprej v naseljih, kot je to v Ljubljani, pri nas pa obratno. Tudi izvoljeni delegati ne delajo tako, kot bi morali. Iz izkušenj vemOj daje vsak najglasnejši takrat, ko ga tare neki osebni problem. Ce imamo določen- problem v enem domu, ta problem stanovalcev drugih domov ne zanima.
Katedra: Ugotavljati dejstva ni težko. Kje so vzroki za nedelo?
Stanov.: To je širši družbeni problem. Nimamo ga'samo mi v študentskih domovih.
Popovič: Ta problem je prisoten tudi na ravni federacije. Mladina dela le formumsko. Eni so preveč obremenjeni, in potem hitro nehajo delati. Večina pa niti ne poskuša.
Stanov.: Glede neinformiranosti bi tukaj še nekaj pripomnil. V treh starih domovih nimamo nobenega prostora, kjer bi se zbirali. Vemo, da imamo bife odprt samo dopoldne. Vemo tudi, daje dopoldne študentarija v šolah. Popoldne pa nekaj časa študiraš, nakar se moraš odpočiti, razvedriti. Potem pač študenti hodijo po gostilnah. Prej si šel v naš bife, si se kaj pogovoril, informacije so se še isti dan razširile.
Popovič: Potem je treba predlagati, da se bife ponovno odpre. Dejansko je čutiti, da nimamo skupnih prostorov, kjer bi se študenti zadrževali. Večnamenski objekt zares nujno potrebujemo. No, ugotavljamo, da se nekaj le naredi. Predsedstvo opravlja svojo funkcijo. Samo če bi bila boljša povezava z bazo. Pogovarjamo se le, kadar so kakšni problemi, morali bi pa kontinuirano sodelovati tudi takrat, ko nimamo kakšnih večjih problemov.
Katedra: Zanima nas, zakaj se malo študentov hrani v študentski menzi?
Popovič: Prvič zato, ker imajo stanovalci takšen komfort, da si obroke sami pripravljajo v kuhinjah, ki so po nadstropjih. Drugič
PO OKROGLI MIZI
Kaj dodati temu, kar ste ravnokar prebrali?
Morda le to, da smo za okroglo mizo planirali dve strani, naredili smo komaj eno. Od 27 tipkanih strani je za objavo le šest. Ta podatek jasno priča o kvaliteti pogovora.
Iz teksta bi se dalo sklepati, da stanovalci nimajo velikih problemov da so v glavnem informirani in zelo nezainteresirani. Razen takrat, ko pride do podražitve, zmanjka tople vode ipd. Vse do takrat jih nič ni briga. Ko pa ugotovijo, da so pozno reagirali, obtožijo upravo, delegate, in tako dalje po starem.
Mogoče bomo organizirali naslednjo okroglo mizo, ko se bodo pojavili takšni problemi. Takrat se ne bomo pogovarjali o upravi, ampak izključno o samoupravi.
Uredništvo
ZARES DOM
IMAM
TOREJ SEM
Pričujoči izsek je narejen na temeljih, ki jih je Erich Fromm izdelal in podal v svoji knjigi Imeti ali biti, izdani leta 1966. V svoji obširni študiji razgrinja poglede na tedanji časovno genetski trenutek t. i. zahodne civilizacije. Korenine, ki ga pogojujejo, išče v evoluciji in revolucijah preteklosti. Pogledi, ki jih je Fromm v svojem delu formuliral, pa so danes ravno tako aktualni, še več, kažejo tendenco intenzif iciranja in kompliciranja. Vsebinsko svoje razloge zaokroži v dva temeljna modusa bivanja — imetja in bitja. Pričujoči »članek« skuša predstaviti nekatere aspekte, ki so v Frommovem delu izpostavljeni, in jih navezati tudi na današnjo (in tudi na bodočo?) družbo, katere bolj ali manj ustvarjalen del smo.
Težko je iskati opozicijsko stališče Frommovim trditvam v delu Imeti ali biti. To delo namreč bralca prej stimulira k razvijanju, aplici-ranju in dopolnjevanju njegovih misli. Kondenziranost Frommovega delaje razstavljiva in se ponuja kot miselno izhodišče za pristop k razumevaju časa in pojavnosti tekočega družbenega trenutka.
BITI SREČEN — IMETI SREČO
V odnosu subjekt — objekt (Jaz in ostalo) in subjekt — subjekt (Jaz o sebi) se kaže generična prisotnost človeka. Kakršnikoli že so ti zaključki, ki vladajo s posamezniki, nacijami ali človeštvom natej relaciji so to vedno zaključki tudi iz dialekta: človek-družba. Te zgoščene aksiome kaže imeti pred očmi pri osvetljevanju in razreševanju zastavljene problematike.
Začnimo z opisom nepolemične pravice, da ima človek lahko stvari. Oziroma v določenem obsegu človek mora imeti določen kvantum in kvaliteto stvari, da obstaja torej, daje. Gre za zagotovitev bivanja, ki samo po sebi še nima etičnega predznaka. Vse te relativno neoporečne trditve so tudi particialne konstituente današnjega človeka. Določena nujnost le teh je tudi zajeta v marksizmu, saj jih bistvo — delo — upošteva, »delamo stvari«.
Človek ostaja abstrahirano le eden, »stvari« pa je v proporcionalnosti iz dneva v dan več. Za materializacijo te trditve skrbi predvsem množična proizvodnja. Ozrimo se na specifičnost, v kateri te »stvari« nastajajo. Kaže ugotoviti, da je njihov nastanek ločen od ostalih, oziroma večine ostalih udeležencev proizvodnega procesa. Na primer: v razvojnih oddelkih tovarn ta hip skušajo proizvesti nov avtomobil, zobno pasto ali nalivno pero, o katerem večina ničesar ne ve. V večini primerov pa pri bodočih uporabnikih tudi ni čutiti nobene potrebe po teh bodočih »stvareh«. Poudarim naj, da je za življenjsko regeneracijo družbenega tkiva danes potrebno izdelke prodati. Kako? Saj jih nevedneži sploh ne poznajo in ne potrebujejo. Problem rešujemo tako, da poženemo v tok propagandni proces, ki nas bo informiral in začel prepričevati, da izdelek potrebujemo. Izgovor si bo že izmislil — »dokazal« nam bo, da bomo mladi, moderni... srečni. Namen bo dosegel, ko nam bo vsadil novo, po njegovi in kakor kaže tudi družbeni interpretaciji »višjo« potrebo. Poistoveteni z novo potrebo bomo kmalu (ko in če bomo imeli denar) izpolnili željo družbi in sami sebi ter se »stvari« polastili — jo kupili. Sledil bo obljubljani občutek »ugodja, sreče«. Razvidno je, da smo bili odtujeni v namenu in dejanju, kajti izvršili smo le končno fazo v naprej zastavljenega »družbenega« cilja. Ekvivalent za kupljeno stvar pa je bil očitno del našega plačanega bistva (dela). Dialekt: človek — družba je v tem primeru potrjen.
Ta groba oblika posesivnega obnašanja današnjega človeka pa je le vzorec, po katerem danes prepogosto ravna naša sedanja in bodoča življenjska vsebina. Trenutna slika odnosov subjekt — okolje je prevalentna, zajeta v odnosu človek — stvari. Na tej relaciji stoji odnos lastništva, ki nas kot kuga kmalu zajame oziroma postane temeljni življenjski odnos.
Živeti in delovati v svetu »stvari« pomeni tudi misliti, dojemati, sprejemati in zavračati na temelju teh načel. Človek seje že zdavnaj definiral kot eno, kar obstaja okoli njega pa kot tisto, kar obstaja za njega, ki pa »on ni«. Ta opredelitev pa sama po sebi še ne ustvarja nerešljivega nasprotja med jazom in ostalim. Čeprav je tukaj dialekt nasprotja prisoten, je odtujitev že storjena, kajti kot antiteza se pojavlja v odnosu, da smo sami tudi svoje okolje in obratno. Tako stanje pa je stanje »biti«, ki je edino sprejemljivo. Imeti nekaj namreč poudarja bolj količinsko adicijo kot vsebinsko vživetje. Oglejmo si pobliže nekatere pojavnosti človekovega bivanja v sferi modusa »imeti«. Omenim naj, da izraznost kot »imam, dajem, puščam«, ki so sicer slovnično gledano aplikati, tudi tistih stvari, ki se nujno pojavljajo v relaciji s človekom, pri katerem prevladuje življenjski modus »biti«, niso vedno odločilen razlog za uvrstitev obravnavanih situacij v modus »imeti«. Vendar je povezava čestokrat prisotna. Ustavimo se na primeru avtoritete. Pri uvrstitvi le-te v sfero »imeti« moramo paziti na atribute, ki se v zvezi z njo pojavljajo. Mislim nato, da imeti avtoriteto pomeni imeti možnosti, ne pa tudi sposobnosti. Te sposobnosti so v modusu »biti avtoriteta«, obvladati problematiko, a to zavestna hote in brez stranskih, protislovnih ciljev. Biti družbena avtoriteta pomeni, da te družba priznava, sprejema in potrjuje. V modusu »imeti avtoriteto« je najti na primer birokracijo. Razlika med obema temeljnimastanjema na področju avtoritetejetorej v tem, da ima možnost imetja kot značaj enostransko in superiorno relacijo, v smislu »biti« pa gre za konstantno dogovarjanje z avtoriteto. Nasploh srečamo v sferi »biti«, doživljanje, sprejemanje, prepričano zavračanje in brezkompromisna pristajanje in dajanje, skratka biti tisto, kar delaš. Kar ni uokvirjeno. To stanje uvrščamo v kategorijo »imeti«, kjer vlada odtujenost kot temeljni odnos.
IMETI ZNANJE IN POZNATI
Danes vse manj govorimo o sreči, vse bolj pa o stvareh, ki naj bi jo prinašale. Govorim v prvi vrsti o potrošniških artiklih, ki v takih pogojih, ko postanejo nosilci sreče, postanejo tudi družbeno sprejeta vrednota. Enačba med potrošniškim artiklom in srečo je torej nedvomna — tako je tudi sreča (velika ali pa le zelo majhna) postala stvar in kot takšna nam odtujena, od nas razdvojena. Enačba med srečo in stvarmi nas privede do absurdnih zaključkov, kot na primer, daveč kot imamo — bolj smo srečni. Ta več in bolj nista iz nam dobro znanega zakona, prehoda iz kvantitete v kvaliteto. V proizvodnem ciklusu, kjer prevladuje modus »imeti«, je prisotna organizirana družba. Le-tanam vsaja nove potrebe in s tem oblikuje tudi samo sebe. Samoupravljanje v okviru samega proizvodnega ciklusa kaže označiti v takih primerih kot samoupravno odtujevanje. Delavec hoče proizvod prodati, tukaj pa se poslužuje vsiljevanje potrebe — kupec pa je on sam. Torej sam sebe odtujuje.
Če postane proizvajanje pretežno sredstvo za osvajanje dobrin, ki so v enačaju s srečo, kaj je potem delo? Odgovor je jasen. Nič več bistvo, ampak sredstvo. Celotna veriga izgleda nekako tako: v osnovno šolo grem, da bom lahko šel na srednjo, s te pa na univerzo, ta pa bo sredstvo za dosego poklica (dela), le to pa sredstvo za denar, ta pa sredstvo za stvari. Vse razen potrošniškega artikla smo torej poimenovali kot nujno zlo, ki ga je treba prestati za dosego bistva stvari, ki naj bi nosile srečo. Seveda tudi z predvidevanjem, da so tudi potrošniški artikli dejanski izvoz sreče, so le delček našega življenja, ki nas je predrago stalo.
Pa razpihajmo še nekoliko megle okoli statusnega vprašanja študentov in univerze nasploh. Ta status je družbeno normativno (pravno in etično) urejena komponenta, ki se včasih obnaša daleč od tega, kar modus »biti« je. »Imeti« status študenta štiri ali pet (več ali manj) let ne pomeni nujno tudi »biti« študent vse to obdobje. Osnovno karakteristiko stanje »biti«, kijezavestnodajanje in sprejemanje, študent lahko realizira le z lastno subjektivizacijo v vzgojno izobraževalnem procesu, to je s študijem. Nekaj vsebinsko enakega lahko rečemo tudi za delavce v združenem delu, ki jim družba status priznava, čeprav recimo ne delajo.
Seveda zgornje ni absolutna splošnost, vendar ima v tem smislu (smislu naše tematike) svoj prostor in težo. Vztrajam na trditvi, daje modus »imeti« prevalenten odnos namnogih družbenih relacijah. Možnost regeneracije generiranja »imeti« pa je vfunkcio-nalnosti izobraženja, oziroma neosveščenosti posameznika in družbe kot take, ki se premalo sprašuje o smiselnosti in upravičenosti svojega početja, ki je daleč od lastne argumentacije. Modusu »imetja« pa posveča in podreja svoje napore in svoje življenjske moči, ki jih mora v svojem doseganju zastavljenih ciljev sicer zelo
premišljeno razporejati, da bi lahko reševala tekoča nasprotja, kijih ta slepa »življenjskost« generira.
Prva faza v odpravljanju tega stanja, v soočanju z realnostjo in v njeni brezpogojni kritiki. Le zavest, ki bo njen prvi rezultat, lahko povzroči verigo družbenih procesov, ki bodo potrebni za odpravo ostoječega stanja.
Ker je modus »imeti« generalna lastnost obstoječe družbe, ga kaže upoštevati tudi pri razlagi generacijskega konflikta. Starši se pogosto sprašujejo, kaj se dogaja v njihovi mladini, ko pa ima »vse kar hoče«. Ta konflikt je prisoten tudi v visoko organiziranih družbah zahoda, kjer je materialni potencial družbe dejansko velik. Mladina pa jasno ne more hoteti tistega, kar že ima, hoče torej nekaj drugega, to je celovitejši izraz v modusu »biti«, vendar opozicijska naravnanost starejših prevladuje in vsili mlademu nove, a v bistvu že stare in zgrešene vrednote. Prav nove generacije, torej tudi naša, pa morajo poiskati svoje mesto in vlogo pri ustvarjanju lastne nove biti.
Povrnimo se natemeljnost modusa »imeti«, ki zastavlja konglomerat človeka in njegovega okolja na relaciji odnosa med njim in »stvarmi«. Proces sproža generalno identifikacijo, ki ima v svoji dialektični bitnosti za logčino posledico »postvaritev« človeka samega. Relacija subjekt-subjekt je enaka relaciji stvar-stvar. Seveda postane tako pojmovanje oziroma naravnanost tudi medčloveški t. j. družbeni odnos. Kajti pojmovanje sočloveka je mutirano v pojmovanje le tega kot objekta—stvari. Nataki relaciji je negirana humanistična vsebina človekove bitnosti. Skratka »imetniški« modus postavlja pod vprašaj etično naravnanost marksizma.
Na premici človekovega razvoja zavesti pa je trenutno stanje v vlogi padca. Subjekt je zaradi svoje družbene naravnanosti postal odtujen od samega sebe kot od stvari. »Imeti« kot temeljna forma stanja človekove biti predstavlja protistališče nadaljni družbeni humanizaciji in medsebojni konstruktivni integraciji, ki pa je v današnjem trenutku edina alternativna zasnova rešitve. Sevedazahte-va odprava obstoječega tudi bistven poseg v ekonomsko sfero družbene dejavnosti, ki je po jakosti vlogi neposredni nosilec današnjega modusa »imeti«. To zahteva večjo vsebinsko osveščenost neposrednih- udeležencev delovnega procesa, ki so v naši družbi globalni usmerjevalci le-tega. Na dnevni red postavljam vprašanje bistveno gibanje osveščenosti proletariata, ki je v vlogi nosilca tekočih in bodočih procesov današnje družbe. Sele ko proletariat osvoji, se identificira s temelji začel modusa »biti«, je mogoče ugotoviti spremembo stanja družbene stvarnosti. Proceduralna realistika pa kot rečeno nalaga tako usmeritev najprej družbeno v tem trenutku najbolj zavestnim (zlasti organiziranim) silam, v katerih je opaziti premajhno iskanje konkretnih rešitev-v smeri stanja »biti«.
Martin Bertok
»Imeti znanje pomeni sprejemati in zadrževati informacijo, s katero lahko razpolagaš«. (Imeti ali biti str. 63). Poznavati pa pomeni iti pod površino in pojavnost »stvari«, jih razumeti in se z njimi do neke mere poistovetiti, da postanejo del nas oziroma obratno. Le tako je lahko zbrisan nevidni zid, ki nas dejansko ločuje od tega, kar znanje danes je. V šolah znanje »dobivamo«, ga »odnašamo« ali pa ga tam puščamo. Tretiramo ga torej kot nekaj, kar mi nismo, torej kot blago, ki obstaja ločeno od nas, samo po sebi, iz znanja smo naredili stvar in se od nje ločili. Rek: kar znaš, to veljaš, kaže popraviti v: kolikor znanja »imaš«, toliko veljaš!
.^'SPOMINI NA LETO, GLEDE KATEREGA OČITNO OBSTAJAJO ŽELJE, DA GA SPLOH NE BI BILO
(dodatek in ne začetek polemike ob pisanju v Katedri:)
Po desetletju in več, ki je preteklo od tistih dveh let, ko sem bil v sami osi študentskega dogajanja v Mariboru (eno leto kot predsednik nove študentske skupnosti), me je že minilo, da bi te vrstice spominov začel s prvo osebo množine: »Mi smo takrat mislili, mi smo hoteli . . .« in tako dalje. Kdo ve, ali smo res vsi želeli in mislili enako, da bi se dalo priseči, da je imel vsak v mislih enake cilje, kot sem jih imel jaz, da smo vsi enako plavali pod oblaki in da ni bi lo nikogar s figo vžepu. Po desetletju in več tega ne upam trditi, kot ne bi mogel dati nobene »objektivne« in sploh zgodovinske ocene dogodkov in ljudi. Tudi ne bi bilo prav, če bi na tiste čase gledal z današnjimi očmi, z vednostjo o vsem, kot se je pokazalo dosti kasneje. Se manj bi lahko moje besede veljale vsemu slovenskemu študentskemu gibanju, kaj šele jugoslovanskemu. Če bi hotel razmišljati »pravilno«,.kot je to mogoče razbrati iz člankov, ki se pojavljajo danes, bi se moral odreči ardemu obdobju liberalizma, ultra levičarstva, pritiskov, šovinizma, cestne afere in celemu kupu drugih —• izumov. Moral bi se odreči nečemu, o čemer se mi takrat ni niti sanjalo in niti ob najbolj pijansko vroči debati na Braniku, v Novem svetu ali v Zamorcu ni nikomur pri študentskem omizju prišlo na pamet, da bi lahko čez nekaj let obveljala za tisto obdobje oznaka liberalizem in za nas študente ultra levičarstvo. Če bi kdo bil toliko preroški, bi se mu smejali, kot se bi se verjetno kdo danes nasmejal ob tej ali oni napovedi, kako bodo naše obdobje imenovali na primer čez deset let. Mogoče so bili ljubljanski študentje bolj daljnovidni ali so vedeli o razvoju dogodkov več, kot je pač mogoče še danes v Ljubljani marsikaj zvedeti prej, kot pride uradno na prvo stran Dela, toda za mariborske študente tega ne bi mogel trditi. Za nas, Mariborčane, je bila Ljubljana eno z republiko, in v »republiki« so bila v enem košu vsa vodstva od cekaja do vlade. Iz mariborske študentske perspektive nismo v svojem odnosu do republike razmišljali o tem, da bo čez dve ali tri leta prišlo do prelomov. Vsaj jaz jih nisem slutil. Sploh pa je smešno trditi, da je bilo mariborsko študentsko gibanje leta 1968 in 1969 »kavčičev-sko«. Leta 1968 nisem vedel še ničesar o razhajanjih v slovenskem republiškem vrhu, kar je do mene seglo dosti kasneje. Zato sem enako iskreno napisal vabilo tovarišu Kardelju, naj pride na našo javno tribuno o vlogi partija v zgodovini slovenskega naroda, kot sem enako iskreno pisal predsedniku izvršnega sveta Stanetu Kavčiču (ki je prišel na čelo vlade naravnost s cekaja, in kako bi lahko vedel, da bo prišlo
do znanega razpleta dogodkov), naj pride na javno tribuno o slovenskem gospodarstvu. Ne prvi in ne drugi ni prišel in spomnim se, da smo obema enako zamerili. Zelo smo pa bili veseli predsednika Zlo^ Mitje Ribičiča, ki je prišel na javno tribuno Federacija danes, generalov Tavčarja, Pehačka, Jakopiča in Polaka, ki so prišli na našo javno tribuno o deležu Slovenije v SLO, in enako smo pozdravili Zvvittra, Prunča, Pahorja in Rečeta na javni tribuni o narodni bitnosti zamejskih Slovencev. Spomnim se tudi, da sem z začudenjem sprejel Katedro, kjer je bil čez vso prvo in zadnjo stran natisnjen tekst s podporo (in očitki) vladi Staneta Kavčiča. Zdelo se mi je (ob deležu, ki je velja podpori) nepotrebno braniti nekoga, ki ga nihče ne napada. Tako sem takrat mislil in če oi danes trdil drugače, bi laga sebi in bi stopil v vrsto vse
onih, ki se dandanes obnašajo', kot da jih v tistih letih sploh ne bi bilo na našem planetu, kot da so že »takrat« kazali s prstom na »deviacije«, kot da sploh niso živeli z nami in enako brali iste besede v Delu, v Večeru ali poslušali na radiu in televiziji — in ne nazadnje jih tudi sami razglašali po sestankih. Nočem biti do nikogar hudoben, toda zdi se mi, da se dobro spomnim, kdo je najprej na našem štajerskem koncu Slovenije protestiral ob sklepu ZIS, da slovenske ceste ne bo v okviru mednarodnega posojila.
■Najbolj bom zadel pravo, če o svojih dveh mariborskih študentskih aktivističnih letih zapišem, da sem plaval pod oblaki. Mislim, da tam gori tudi nisem bil sam. Zdelo se mi je, da prihajam naravnost in knjige Mitje Vošnjaka Naša velika matura in da nadaljujem samo veliko poslanstvo, ki so ga pred mano kovali tisoči mladih v revoluciji. Mi, študentje, moramo prvi razbiti stare okove. Pod temi okovi sem razumel vse gnilo, kar se je nabralo v zbirokratizirani in karieristični Zvezi študentov. Vodili sojo nekakšni funkcionarji, ki so ves čas govorili o »nezainteresiranih« študentih, ob tem pa so nastopali v njihovem imenu in imeli polna usta »študentskosti«. Potovali so na Češkoslovaško in Poljsko, dobivali nekakšen mesečni denar (koliko?), hodili na seminarje in večerje z naročilnicami, vsakega toliko časa na seje v Beograd — študentje pa so bili »pasivna«, »nezainteresirana« množica, ki je stala ob strani. Voditelji so bili vse. Zveza študentov ni bila nič boljša od Zveze mladine, kjer so se funkcionarji vadili v jegu-Ijarstvu in slalomih do kariere, kjer so se učili, kakor ne smeš povedati svojega stališča, dokler ne zveš od »višjega«, kakšno je to stališče. Če odkrito zapišem, kot študent sem mislil, da moram zato, ker sem študent, ves svet postaviti na glavo. O, vendar ne kar tako. Bil sem komunist in to prepričan komunist, čeprav na trenutke s primesjo prvih evangelistov. Kot predsednik ideološke komisije sem se čisto resno odpravil k patru V. V., ki je vodil študentsko veroučno skupino. Uradno sem mu predlagal, da bi naredili j^vno tribuno, kjer bi si ateisti in verniki-študentje povedali svoje. Gledal me je in svetloba se mu je lomila v naočnikih. »Zakaj pa ne,« je dejal. Občinski sekretar Slavko S. pa seje kar zgozil. Bil je zlat človek in poštenjak ter pameten. Ne morem se znebiti navade, da ne bi po njem, po mestnem sekretarju Lojzetu B. in visokošolskem sekretarju Aleksandru K. meril vse kasnejše funkcionarje. Vsi trije so bili odkriti in pošteni ter so mi takšni ostali v spominu. Do srečanja ateistov in teistov-študentov ni prišlo, ker se je pokazalo, da si vse skupaj predstavljam nekoliko naivno. Mi ateisti bi rekli: »Boga ni!« teisti pa bi rekli: »Bog je!« Tako bi šli narazen. Končno pa s svojim predlogom nisem bil nič posebnega, še manj bi me lahko bolel občutek, da delam proti naši liniji. Z nasmehom serp po toliko letih prebral v februarski Katedri iz I. 1969 intervju s filozofom in predsednikom komisije za družbene odnose pri mestni konferenci ZKS Maribor Vladom S., ko je na vprašanje o dialogu marksistov in teistov dejal: »Da je dialog potreben zaradi tega, ker moramo skupaj živeti, delati, se sporazumevati. .. Em in drugi smo še polni starih predsodkov. Čas bo, vsaj upam, blažil dejanska nasprotja in nesporazume.«
Dokumenti, ki smo jih sprejemali, ko smo ukinjali na Slovenskem Zvezo študentov, so bili zelo lepi. Bila nam je napoti, ker se nam je zdelo, da je pretrd okov na novo življenje. V Ljubljani je val nove študentske skupnosti prinesel na površje
Cirila Baškoviča. Resen in zapet me je v svojem stalnem črnem puliju in s treznim pogledom za naočniki spominjal na Rudija Dutschkeja. Tudi pameten je bil in teoretske osnove slovenske študentske skupnosti so bile v glavnem njegovo delo, čeprav sem moral zaradi zunanjega učinka vedno pristaviti svoj piskrček tudi sam. V resnici pa na nobena stališča nisem dal posebno veliko in so se mi zdela bolj '»izživljanja« teoretikov. Zaradi mene lahko napišejo, kar hočejo, pomembna je praksa. Zato je bila v bistvu pomota, da sem bil za študentskega poslanca v republiškem kulturno prosvetnem zboru izvoljen jaz in ne Ciril Baškovič. No, kakorkoli že, nastala je nova študentska skupnost, kjer smo rekli, naj obvelja načelo aktivnosti. Funkcionarji naj bodo _ odgovorni navzdol in navzgor. Študentske nezainteresiranostinepriznava-mo. Nezainteresirani so študentje lahko samo takrat, če jim »njihovi« funkcionarji ponujajo svoje delovne načrte kot njihove, in ker študentom ni do tega, da ne bi sami mogli povedati, kar jih res zanima, so za funkcionarje seveda »nezainteresirani«. Mogoče se sliši nekoliko komplicirano, vendar je bila zamisel zelo lepa. Rekli smo si v vodstvu takole: »Zdaj smo na čelu študentskega gibanja mi — skoraj sami komunisti. Na čelu smo zaradi našega programa in delavnosti in dokler bomo najbolj delavni, bomo na čelu tudi ostali, če ne, pa nas naj zamenja struja ali druga skupina v skupnosti, ki bo prek zborov študentov dobila več zaupanja. Tudi študentom katolikom smo dali proste roke in ne morem reči, da se ne bi s spoštovanjem spominjal obeh najaktivnejših predstavnikov vernih študentov Hermana S. in Janka J. Kakšno šuštenje je nastalo v Unionski dvorani, ko so si dekleta iz KUD Študent pripeljala na svoj nastop patra V. Pokimala sva si v pozdrav, sedla vsak na svoj konec in predstava je lepo stekla. Drugih »nasprotnikov« se ne spominjam iz tistega čudnega obdobja študentske demokracije, dokler ni prišlo do težav z uredništvom Katedre. Takrat se mi je zdelo, da smo mi ob pomoči visokošolskega komiteja ZKS odstavili odgovornega urednika, ki nam je zrasel čez glavo, kasneje se mi je začelo svitati, daje bilo obratno. Kakorkoli že je bilo, za devet desetin obdobja delovanja odgovornega urednika Draga J. moram iskreno reči, da so bile povsem v skladu s tem, kar smo od Katedre pričakovali naizvršnem odboru študentske skupnosti. Včasih je bila Katedra v svojih stališčih celo pred »nami«, vendar ji tega tudi danes ne bi mogel zameriti. Zjutraj ob šestih je vlak iz Pule pripeljal v Maribor, ko sem se poleti 1968 vračal z morja. Že med vožnjo smo zvedeli za okupacijo Češkoslovaške. Grozni so bili tisti občutki nemoči ob vojaški sili, ki se spusti na ljudi, ki hočejo po svoje. Zato sem bil v Mariboru tako vesel, kosokatedraši takoj sklicali protestnoštudent-sko zborovanje. Samo govoriti mi je še bilo treba in nič drugega in to takrat, ko so v vodstvu Zveze mladine v domu družbenih še previdno molčali in ostajali brez javnih opredelitev, ker se še ni vedelo za naše »uradno« s;tališče ...
Z užitkom smo brali NAS list, ki so ga pisali študentje s študentskim pogledom na svet. Ali so si res upali napisati vse tisto, se sprašujem danes, ko brskam po starih številkah. Takrat se mi je zdelo, da drugače sploh ne more biti. Vsa Jugoslavija je vrela, brionski plenum je raztrgal policijskeokove, pripravljala se je nova ustava, ki bi naj drugače postavila odnose v do takrat preveč centralistični Ju-.goslaviji. O vsem tem so govorili najvišji voditelji, študentje
smo svoje dodali le okrog čudnih zadev, ki jih kot študentje in komunisti nismo mogli razumeti. Nismo mogli razumeti , da so takšne težave z gradnjo študentskih domov in s posojili, po drugi strani pa prihaja do hudi h bogatenj. Tovrstnih gesel je bilo 'veli ko, toda več na jugu kot v Mariboru. Nas je najbolj bolelo, ko so nam hoteli ukiniti eno od naših šol, in to najlepšo — višjo stomatološko šolo. »Tega ne pustimo!« smo rekli študenti in napovedali demonstracije. Kdor ni te opojnosti skusil, si je ne more predstavljati. Šole ne damo in pika, pa bomo šli na ceste! Potem se bo slišalotudi do Beograda, kjer se je skuhalo, da je morala biti naša triletna stomatološka in čudovito opremljenašolažrtvo-vana zaradi površnih podobnih dvoletnih zmazkov po Jugoslaviji. Oba sekretarja iz doma družbenih organizacij Slavko S. in Aleksander K. sta potila krvavi pot, da bi nas odvrnila od poti po mestu. Prišla sta med nas študente, ki smo bili na stomatološki šoli že s transparenti. Za vogalom je skrben miličniški opazovalec spremljal, kaj bo nastalo iz vsega, in sploh so poklicali v mesto miličniške okrepitve iz okolice (kar se nam je zdelo zabavno in sploh spodbudno). Vendar nismo želeli nič drugega, kot s transparenti in z našimi redarji skozi mesto ... Zakaj ne bi imeli pravice iti skozi mesto, če je demokracija?
Takrat pa seje šala nehala. V Beogradu je počilo in divjaško obračunavanje miličnikov s študenti je kot mora leglo na vso Jugoslavijo. Do sem so bile te vrstice igriv in bolj neresen kot resen sprehod skozi leto in ljudi v Mariboru v tistem čudnem času 1968, zdaj pa se igrivost izgublja in šala neha. Tiho smo si iz rok v roke podajali izredno številko beograjskega Študenta. Vsa je bila rdeča, na prvi strani je imela slike Lenina in sliko državnega odlikovanja, s katerim je bil časopis odlikovan. Do takrat nismo z beograjskimi študenti imeli nobenih stikov in si jih tudi nismo želeli, zdaj pa
so nam ti pretepeni in ponižam beograjski fantje, dekleta in profesorji postali blizu in dragi. Tretjega junija 1968 v Beogradu se ne da pozabiti. Lepa pravljica se je končala. Naši mariborski transparenti so ostali zloženi. Naj bi šli na cesto zaradi nekakšne stomatološke šole? Po vsem tistem, kar seje zgodilo v Beogradu? Dan ali dva po tistem se je zvečer v dnevniku pojavil na televizijskem ekranu tovariš Tito. Z resnim in zaskrbljenim glasom je govoril o dogodkih v Beogradu. Spomnim se, da je bila slika vsa siva in daje čudno migotala, toda besede so bile jasne. Tovariš Tito se je postavil na stran študentov in rekel, da do pretepanja ne bi smelo priti in da bo študentom treba omogočiti, da bodo lahko dostojno živeli... Trdno verjamem, daje tovariš Tito rekel tako. Doma smo bili vsi zbrani pred zaslonom in smo poslušali brez besed.
Prva točka v Beogradu postavljenih študentskih besed se je glasila: »Menimo, da je pri nas temeljni problem v socialni neenakosti, zato zahtevamo: dosledno delitev po delu, energično akcijo proti bogatenju na nesocialistični način, zahtevamo, da socialna sestava študentov predstavlja podobo socialne sestave vse družbe, zahtevamo uki nitev vseh privilegijev, ki so v naši družbi ...« •
Od takrat, od tistega nesrečnega leta 1968, se je pri nas marsikaj spremenilo, toliko, da ne bi niti vedel niti mogel vsega našteti. Rad bi svoje vrstice sklenil z nečim spodbudnim, rad bi zapisal, da študentska kri v Beogradu ni tekla zaman, moral bi najti besede tovariša Tita s televizije, ki so prav gotovo nekje natisnjene, toliko tega bi moral ... najprej pa bi si moral priznati, da smo takrat od rasli t ud i mari borski študent i. Čudno, toda res nas je usoda zelo po svoje razmetala. Bilo je, kot da je neka čudno neoprijemljiva in neopredeljiva sila postavila med nas, med vče-rajšnjeprijateljeinsomišljenike, nevidne kažipote. Vsak je bil
prepričan, da samo njegov kaže pravo pot, samo njegov je tisti, ki je zvest našim včerajšnjim skupnim idealim, idealom, ki smodih imeli v srcu in neštetokrat na jeziku v neštetih nočeh po mariborskih gostilnah. Tiste zime so sredi noči ob najbolj tihi uri miličniki prijeli sredi zasnežene Gosposvetske ceste študentskega predsednika in Katedrinega odgovornega urednika, ki sta kričala v noč. Najboljša prijatelja sta mnogokrat pila od same žalosti, ker je minil čas Hacetovih partizanov in zaletavega svojeglavca Kijeva. Ko nas je življenje razmetalo, je eden od obeh kasneje odšel v službo državne varnosti, drugi za nekaj mesecev v zapor zaradi »dejanj zoper ljudstvo in državo«. Sekretar študentske skupnosti Slavko G. je naredil partijsko kariero, še nekaj jih je pravih funkcionarjev, drugi pa so se porazgubili, da se včasih prav z otožnostjo spomnim nanje in se vprašam, ali se še spominjajo, kako smo leta 1968 mislili, da se svet vrti zaradi nas in ne mi na svetu?
Janez J. Švajncer
Katedra ni imela nobenega namena, da bi z refleksijo svojega razvoja prebudila memoarske sle svojih starejših sodelavcev in predhodnikov. Hotela je le opozoriti na to, da obstaja neka Katedrina obletnica. Sestavek, ki nam ga je poslal tovariš Janez Švajncer ml., je po naši oceni pomembnejši za njega samega kakor za nas, saj dodaja k objektivni sliki (toje — kritični) le nekaj obrobnih malenkosti, kot je, vzemimo, tista, da so bili nekateri tam okrog leta 1969 »tabula rasa«, kar pa z večnost nega stališča ni ravno pomembno. Za sodelovanje se zahvaljujemo in kličemo še na mnoga leta!
UREDNIŠTVO
P. S. (v stilu I love you): Če komu kaj manjka, naj v tekst vstavi: —oršak, —utoš, —rukj —riški itd..
ŠE PRED NEURJEM IV
Še pred Geričem je v sezoni 1969/70 prišlo do Katedrine reorganizacije, v kateri ni bilo mogoče več govoriti o slovenski bitnosti zase ali zunaj ekonomskih, političnih, idejnih, izobraževalnih modelov. Res pa je, da so obrekljivci prišli na svoj račun še pred resnico. Fetišizirana zavest in sprevrnjena idejnost še nista nikoli postavili idejnega boja ne zastavili politično aktivnih smeri, kaj šele da bi omogočili humano ali individualno izpopolnjevanje. Konfliktne enostranosti še zdaleč niso govorile v prid marksizmu ali osebni odgovornosti. Slovenska pamet ali vse za narodov blagor! sem pisal. Št udentstvo pa se je obrnilo v materialno izgradnjo skupnega standarda, tako je vsaj pisalo v Stališča o nastalem položaju pri graditvi študentskih domov v SRSIoveniji: »Mariborski študentje pričakujemo, da razprave o naložbah v študentske domove ne bodo šle mimo nas. Prepričani smo, da bodo naša stališča, podkrepljena s številkami, tehten prispevek k razpravi o tem, kje bomo 1970. leta zasadili lopato za nov študentski dom*; tako 28. novembra 1969, ko so sedeli v uredništvu urednik Darko Pašek, zdaj radijec, pa tudi Marija Frankovič, Danica Ingolič-Godec, nadebudni Igor Plohl in Dušan Zbašnik.
Uredništvo Katedre se je preusmerilo v aktualnejši, a hkrati publicistični žurnalizem. Izšel je v tem času prvi Katedrin strip Lavina mesa, ki je nastal po veseli turistični zgodbi pisatelja Milana Kajča in v karikirani risbi sicer modiglianijsko usmerjenega Edvarda Ajda. Ko govorimo danes o dinarskem kursu, gotovo ne moremo niti mimo deviznega ne mimo turističnega — kontekst Lavine mesa pa je prikazoval vseenost zavaljene Nemke na plaži. F*repričani smo bili, vsaj v kulturi, naj bo strip kritičen, ne pa primitiven ali poln predsodkov. Da je do Katedrinega stripa sploh prišlo, sem moral siceršnjega karikaturista Ajda zakleniti v uredniško sobo, kjer se je »stri-parsko* izdivjal, medtem ko sva s pisateljem Kaj čem angažirano pila kavo in čakala na risbe.
Žurnalistični koncept Katedre je zahteval tudi pogum, objektivnost, novinarsko vesoljno radovednost. Članek V senci moči, v temi nasilja, ki sem ga zastavil z dokaj ostrim marksističnim peresom proti racionalistom vseh barvic in idejnih fantastov, še zlasti zoper tu in onstran slovenstva že kar zagrizene fataliste, je zbudil dokaj pozornosti v tržaškem zamejstvu, skoraj bi me zalili v Zalivu. Osebne intrigantsko kovarske naklepe, o katerih ne vem, kaj so pravzaprav hoteli, sem na javni ravnini vselej prepustil njihovi lastni zmedi. Tudi Dušan Zbašnik se je pridružil naprednemu agitacijskemu in socialističnemu stanju pa proti fatalistom s člankom Tukaj živimo. Naslednje, kar je razburilo, razrilo in razrezljalo, razstavilo in razsvetlilo pravoverno mariborstvo, je bilo pismo javnosti Svoboda in birokracija ustvarjalcev — Zvezi kulturnih delavcev v Mariboru, kjer sem poudaril, da vrhnje, smetanasto obravnavanje umetniških tokov, pa tudi tisto o socialnem jxiložaju umetnika in njegovi uveljavitvr nikakor ne zadošča, pa naj se gremo vodstveno ali bazično kulturo. Zlasti likovniki so v tedanjih časih imeli v Mariboru pravo umetniško oblast in je bilo od njih dobrovoljnosti odvisno, kdo bo kaj razstavljal, seveda v imenu nekakšnega sindikalizma, manj pa v imenu osebnega umetniškega dela. Tedanja kustosinja Alenka Rems je opisala realni jx>ložaj mirno in z analizo Dejavnost Razstavnega salona Rotovž; to analizo sem naročil, saj nam je šlo za prikazovanje objektivnega položaja v naši kulturi. Sploh je bila kultura za časa Paškovega urednikovanja utemeljena z idejno vzgojnimi načrti, z odprtimi konfrontacijami, pomenila je občo sfero študentskega dela, celo določno tveganje. Legenda o svetem CHE Primoža Kozaka v izvedbi mariborskega SNG nas je posebej pritegnila, kakor nas je navduševalo sploh gverilstvo proti hunti in neokolonizatorjem, in kritika Domišljena legenda je spregovorila prav o revolucionarnih prebliskih znotraj svetovnega delavskega in ljudskega gibanja, ne zgolj o gledali ški predstavi. Danes so tudi za nami vse tiste modernistične homatije, zaradi katerih pa gledališko življenje še zmerom dramatizira obče in osebne vrednote; poleg sodobnih režiserjev M. Koruna in D. Jovanoviča, ki sta •razgradila* strukturo Cankarjeve dramatike in jo prestavila v sebi lastne estetske koncepte, smo zmerom radi videli predstave živahnega Zvoneta Šedlbauerja: ob Lepi Vidi Ivana Cankarja na malem odru našega SNG je tako bilo mogoče oceniti predstavo kot napeto in sproščeno, se pravi kot literarno snovno nasprotje, ki nas zanima že od ljudske pesmi do Šeligove drame; bolnega študenta je v Šedlbauerjevi režiji igral Stanko Potisk, Dioniza Rado Pavalec, Dolinar, mlad posestnik, pa je bil Evgen Car, Lepo Vido in obenem Mileno je kreirala Sonja Blaž. Študentje so se zavzemali za kulturne novosti, podobno je bilo v ljubljanski Tribuni, saj m šlo za poklicne plačane ploskače, temveč bistveno za novo dojemanje umetniške in kulturne stvarnosti. Danes se nemara zdi kaj takšnega malenkostno, ker ž-vi predstava, dokler je na repertoarju, toda od dobrih predstav ne ostanejo le časopisne kritike, vsaj spominska katarza nas še presunja.
Gotovo je Katedra prispevala prav s svojimi pogledi, da je kulturni (X ost or širil svoje meje in odrinjal omejence. Gorazd Sancin je med drugim napisal Mnenje o Bitki na Neretvi, kot filmski kritik pa si je ogledal domala
sleherno kino predstavo. V pelitičnem življenju pa so nas zanimale tendence svetovnega študentskega gibanja: Dutschke, Cohn-Bendite, Bergmann, Lefevre in Problem sodobne kolonizacije ... Sprotno smo tuli obveščeni, a še prevečkrat iz nasprotnih, zahodno meščanskih virov, ki so želeli ohranjati pocukrano stanje svoje buržoazije kot vladajočega razreda V Katedri je napisal kak oster članek Vojko Urbančič, npr. SFRJ — societas leonina: da ali ne? V Katedri smo začeli tudi z intervjuji.
Februarja 1970. leta sta intenzivirala študentsko časnikarsko besedo glavni urednik Jože Marinšek in odgovorni urednik Slavko Gerič. Gerič je bil znan po tem, da je skrajno skrbno čuval in bdel nad prispevki, ki so se znašli na uredništvu, tekste je vlagal v črno mapo, to polivinilasto mapo pa je imel ponoči pod vzglavnikom — skrajna doslednost! Sam pa je napisal ob 100. obletnici rojstva V. I. Lenina Pot brez dogme. In kakor zdaj, je bilo tudi tedaj aktualno sprijemanje z religijskim privatništvom na javni ravnini, ko je Zbašnik pisal Tradicija, avtoriteta in Družina. Na Katedri smo zlasti razmišljali še o socialnem razlikovanju, o družbenoekonomski ureditvi in ekonomski politiki, o skupnem življenju, ki ne bi smelo biti razdeljeno ne na resorje ne na sloje; toda nismo zagovarjali ne uravnilovke ne hlastanja za blagovnimi dobrinami zaradi civilizacijskega prestiža in ne privilegijev, če jih je že nudil sistem vse bolj odpirajočega se tržišča. Nacionalni dohodek smo razumeli v takšni razporeditvi, da bi tudi narazviti kraji v Sloveniji in Jugoslaviji odprli svoj tržni in političnoekonomski prostor. V. Urbančič je zdaj pisal 0 nujnosti socialnih diferenciacij in razlik, morali pa smo glede na spremembo splošnih tokov v družbi preobraziti tudi podobo visokošolskih zavodov. Nismo mogli sprejeti procedure namesto procesa. V rubriki Deset let Katedre je pisalo: »1961 — Ustanovitev Katedre — Res je, samo 3000 nas je; 800 rednih in 2200 izrednih študentov. Toda mladi smo, polni misli, mladih misli ... *. In pjodobno kakor smo ugotavljali pred desetimi leti, da nimamo svoje mladinske ali študentske večnamenske dvorane, svojega kluba, lahko »ugotavljamo* tudi dandanes. Vendar je Katedra začela tudi z likovno kritiko, janez Švajncer se je jel zavzemati za Maistra in borce za severno mejo objavili smo novo perujsko poezijo, Zbašnik je pisal o Cehoslovaški pomladi 70, Marko Feguš o žanrskem filmskem fistivalu v Zagrebu in filmu N. Križnarja Beli ljudje, Aleksander Kutos si je izbral za temo Dolgotrajnost študija in osip, Rudi Crnkovič pa Radikalnejše spremembe, kjer je pisal o novi vlogi visokega šolstva, o intenzivnem študiju, o pripravah na izpit in o obremenitvah. Na temo Siti in lačni Slovenci je pripravil odlomek gradiva za študentsko tribuno Zdravko Praznik. V kvalitativnih relacijah smo razmišljali na Katedri še o filozofiji, toda bolj v domeni sinteze med prakso in pojmovanjem, bolj zavzeto za iskrenost kot za ponavljanje Kantovih kategorij, in v enem od uvodnikov je pjisalo: »Ujeti smo, ljubi moji, v ta edini svet. Ste že mrtvi? Gotovo ste šli v filozofsko šolo vprašat za definicijo življenja Vi vse!*. Šomoštrsko drobnjakarsko papirmčarstvo nam je večkrat priskutilo s svojimi frazerskimi -naprednjaki* in s svojo »moralo* siceršnje publicistične interese. Zato sem členil takšne pojave kot Uradništvo seksualne revolucije (O psihoanalizi, Beg pred resničnostjo, Individualizem za zaprtimi vrati): Zato p>a mora tudi družba poskrbeti, da bo odpravljala predsodke, karierizem, netovariške odnose in protidružbenost tako, da bo hkrati osveščala in pomagala, ne pa kaznovala. Kajti nihče ni nezmotljiv* Formalne videze in pametne duše, ki naj žive breztelesno, smo imeli bolj za zvrst halucinacije, za ideološke prisluhe v okrnjenih običajih. Politično smo komentirali idejni aktualizem v okrnjenih običajih. Politično smo komentirali idejni aktualizem kot čustvene motnje družbene nadzidave in kot organsko spremembo političnih teles, zato smo vedeli, kaj pomeni parola na zidu ob pariških študentskih nemirih »Anarhija sem jaz*. To je bilo mogoče presegati s politično ekologijo in šele z uveljavljanjem takšnih razsežnosti in možnosti, s takšno estetiko krajine, ki je bila stvarno, ne le fiktivno Krajina in politika. Zapisal sem tudi prvi članek o univerzi Univerza kulture — kultura univerze ...'-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Leto 1971 pa je vneslo pravo viharništvo. Kot glavni in odgovorni urednik je ostal Slavko Gerič, uredniški odbor pa smo sestavljali: M. Frankovič, B. Gerlič, Ž. Golob, M. Hochstatter.D. Kračun, M. Lampe, J. Mikuž, L. Petrovič, L. Senger, D. Schmidt, B. Šalamon, M. Vraničar, N. Vetrih, J. Zagožen, likovnik karikaturist Bori Zupančič in moja malenkost. Prvi smo v Mariboru vnesli štiribarvm ofsetni tisk v časopisje in tako je Katedra resda prednjačila že p>o tehniški zmožnostih. »Anarhist Mišo* smo pravili Hochstatterju, »Izidor ovčice pasel* pa karikaturistu Boriju Zupančiču, prvi je opremljal kritične številke, njx. Make war vvith money, drugi je uvedel karikaturo v nadaljevankah Izidor človek .. . Franci Pivec pa je pisal Zakaj univerzitetno središče v Mariboru, in nadaljeval s svojimi pregledi o razvoju univerz v svetu in pri nas, slednjič s sestavkom Ekstenzivnost ali mtenzifikacija — Razgled po jugoslovanskih šolskih razmerah. D. Kračun je pisal o odgovornosti samoupiravljalcev, Mladen Dolar o zasedbi Aškerčeve in o akcijskih sestankih FF v Ljubljani, Ivan Sugotovič je objavil filozofski dialog A in B: daljica, pisali smo tudi v problemskem okviru o gledališču in
poskušali dati nove modele teatrskega gibanja širše, npr. Zlatka Krašovec (Ne)potrebnost disjunktivnih procesov ali gledališki odnosi na razpetju, L. Senger Eksperimentalno gledališče — sedanjost, sam sem napisal o skupščinskem sistemu slovenskih gledališč komentar Gib in beseda, objavili smo Brechta O novi dramatiki. Sicer pa je že v 1 .številki 1971. leta zapisal dr. Bogdan Volavšek v Katedro sestavek Koncept razvoja Univerze v Mariboru, ki gaje razdelil takole: izhodišče, vsebinska orientacija, pedagoški koncept, dimenzija — študijske smeri, povezava z gospodarstvom, samoupravni odnosi, organizacija, program realizacije in selekcija v praksi. Na kulturnem področju smo se ukvarjali z vprašanji poetike, p>a naj je šlo za esejistko, npr. Ogledalo izza sedanjosti, ali za premislek o literaturi med tradicijo in avantgardo. In če je prejšnjo zbirko Dežela nožev predstavil v Katedri Slavko Kočevar-Jug, me je zdaj predstavil v literarni prilogi Obrazi Leon Senger z nekaj pesmimi iz Daljnih težišč. V spomin na Petra Baloha, sem v imenu uredništva objavil predgovor v njegovo sicer še neizdano knjigo aforizmov, humoresk in satir, ki sem jih bil uredil, z naslovom Odčarani mitični svet. Z. L Mifko sva objavila še Spioročilo in pirotisporočilo Neretvanskega srečanja v Metkoviču, s katerega sem odnesel eno od najgrenkejših izkušenj že skoraj v kriminal usmerjenega nacionalizma, še zlasti zaradi neenotnosti slovenske »delegacije*, ko sem moral nasprotovati kimanju najbolj brezobzirnim predsodkom. In prav uredništvo Katedre je razkrilo tudi Miroslava Slano, ko je objavilo pismo iz Zagreba — »M. Slana nije študent ovoga fakulteta, a uvjerenje koje vam je pjredao je f alsif ikat .. .* p še Dekanat FF Sveučilišta v Zagrebu; Slana v teh časih ni bil samo verzifikator, ampak tudi falsifikator. A tudi to se je px> svoje uneslo. V začetku 1972. leta in naprej so se družbeni odnosi dokaj razgreli, pa naj sem polemiziral z I. Urbančičem in njegovim Leninova filozofija ali o -imperializmu* v članku Preoblečeni Lenin ali ko sem pisal O funkcionalnem strahu in človekoljublju: »Reklama in neopozitivizem sta vdrla v naš realni — in mistični — odnos do družbenih protislovij. Neakademsko pojasnjevanje, da je um v svetu prevladal, lahko razumemo le tako, da svet izkustva spremenimo v radikalno spremembo, v družbeno bit, v socialno enakost. Ali smo na pozicijah formalnih logičnih sklepov ali pa proti občemu racionalizmu, proti ideologiji, ki bi spreminjala Marxovo misel v nekaj neutemeljenega* O Urbamčevem filozofskem pamfletu sem kasneje diskutiral tudi v Ljubljani s profesorjem in revolucionarjem Borisom Ziherlom, ki se je pritoževal, češ kako da ni odzivnosti na izkrivljanje in očitno nerazumevanje marksizma in Leninovih del še posebej. 1971. in 1972. leto sta pomenili svojevrstno prelomnico v Katedrinem pisanju. Polemična živa beseda, izdelovanje socialno ekonomskih modelov, politični trendi, kultur na animacija v kolektivnem delu gledališč, upor proti vsakršnim predsodkom, idejnopolitično in vzgojno izobraževalno delo, vse to je pomenilo potencialno energijo v skupnem prostoru. Še 1971. leta sta piisala Aleksander Kutoš Delitev dohodka in socialno razlikovanje in D. Kračun Si bomo požrli jutrišnji dan?, Jože Zagožen pa Kriza zavesti, 1972. leta p>a Igor Plohl Baza — dinamični medij in D. Zbašnik Pristop k temi: Kako delati.
Tako smo marca 1972. leta dobili novega predsednika IO ZŠMVZ, modernega tehnika Emilijana Kožarja, p>ri Katedri pa sta postala odgovorni urednik zmerom energični in duhoviti Jože Zagožen in glavni urednik nasmejani, sproščeni Davorin Kračun, oba ekonomista. Katedrino uredništvo se je zdaj razdelilo na rubrike: študentska, notranja in zunanjepolitična, kulturna, srednješolska, likovna, Obrazi — literarna priloga, tehnični pa je bil naš zvesti in ažurni Marjan Žmavc, prenosnik interakcije med tipkanjem in tiskarstvom, med uredništvom in tiskovno realizacijo. Uredništvo je ostalo, sekretarka Nevenka Vetrih, sedanja Zbašmkova življenjska tovarišica, je skrbela skupaj z nami za redno izpdačilo honorarjev. F. Pivec je nadaljeval s ‘ študijami o univerzah v svetu. L. Petrovič je prevajal, npr. Hansa Freyerja Uprava stvari. Pridružil se nam-je tudi Mirč Pestiček, ki je pisal Revolucionarni značaj OF. Komite konference ZK VZM o lokacijski varianti univerze v Mariboru, tak p» je bil naslov članka o pomenu univerzitetnega bodočega središča, ki se razvija še danes. Uredil sem tudi antologijsko številko Obrazov in objavil prvič pxevedeno avstralsko, avstrijsko, hindujsko, hrvaško, srbsko, lužiškosrbsko in peljsko liriko v lepi secesioriistični likovni opremi. V Katedri se je ostreje oglasil M. Lampe s Pesek v oči: mit o Sloveniji kot Indiji Koromandiji ugaša. Pisali smo dalje o gledališču, npx. L. Petrovič je objavil Odmev na Goriška srečanja malih eksperimentalnih odrov, pa tudi za likovno kritiko smo našli pirostor, npx. Karikatura-psihoana-liza-družaba, kjer sem členil Bratoževe karikature. Zanimala pa nas je tudi sfera Gutenbergove civilizacije, ko smo splošno spvejemali nov zakon o javnem obvgščanju. To sem komentiral s prispevkom Tisk, govor, jezik: kultura, množična občila, organizacija. Skratka, odpirala so se nova družbena pedročja, nova zgodovinska obzorja na temelju revolucionarnih izkustev in mladih sil. Objavljali smo teoretično zašiljene in aktualne prispevke.
Vladimir Gajšek (Se nadaljuje)