Leposloven in znanstven list:
V Ljubljani i. včlikega travna 1890. Leto X.
Si
resdčih rdk i/.tiče V predalih /.ena siva : Nekdanjih časov priče Predalce vsako skriva.
Svetnice čudotvome Iskri se tii svetinja: Pred ižno dobe zorne Odkriva se blaginja!
)omini.
Kakd je takrat pila Ljuliezni slast in togo . . . Ta doba je minila In mnogo ž njo, premnogo
Tu dragi Še spomini, O milih znancih priče: Vsi v grobni sp6 globini, A ljubi jih mrliče!
Tedäj je Se verjela Svetinji čudoviti, Mladenka je vesela Svet mogla ves ljubiti . . .
Kar bolečin užila, Kar slasti mogla piti, Nikdrir ni pozabila, Ni mogla pozabiti .
Tü cveti posušeni: Na njč in drobne liste Oko zrh blčdi ženi, Zrč čas ljubezni čiste!
Kad&r tak«'« pobožno Svetinje tč odkriva, V samoti svoji tožno Premišlja žena siva:
Prišli je srcu zima, A mislij ni ji vzela — Da nI spominov nima, Kakd naj bi živela? —
A. Funtek.

Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin. (Dalje.)
ilo zelenja in cvetja, malo rose, malo v nji kopajočih se medlih solnčnih žarkov, malo prozorne meglice — in vender je bilo jedno najkrasnejših juter, kar jih rodč prvi dnevi mcscca kimovca.
bila polušesta ura, ko je že lesniški sodnik hodil pred čitalnico in nadzoroval društvenega slugo, znašajočcga razna krepčfla na dva vozova.
Točno ob polušesti uri sta se bližala, kakor bi se bila dogovorila, oba pisarja vsak s svoje strani čitalnici.
Dasi ni bilo mraz, da, niti hladno, zavil se je Jaka Suša vender v težak pled do pod očij. Prišedši do vöz je voščil sodniku pohrkujč dobro jutro.
»Vedno še hripavi, gospod Suša?« vprašal je sodnik.
»Vedno, gospod sodnik, vender nekoliko boljši od včeraj. Popil sem sinoči dva punša in pomoglo je nekoliko,« odgovoril je lesniški tenorist z glasom, iz katerega bi nihče ne razbral tenorja ter v dokazilo svojim besedam dvakrat močno zahrkal.
Viri pa nam pripovedujejo, da Jaka Suša prejšnji večer ni punša niti videl, marveč pil je najprej surovo, potem pa vrčto vino in pil je obojega toliko, da je bil prav dobre volje in je s svojim tovarišem z najčistejšim glasom prepeval.
Skoro so se jeli zbirati tudi ostali izletniki, in ko je v lesniškem cerkvenem stolpu udarila šesta ura, bili so že vsi na mestu — razven koncipijenta Orla.
Ni še
Suša se je ponudil, da ga grč klicat, kajti zbal se je, da bi črtali s programa »Domovino«, ako ne pride koncipijent-baritonist. V »Domovini« je namreč hotel naš pisar pokazati, da ima, akoravno že ohro pčli, svoj glas v oblasti, in gotov je bil, da bode žčl neizmerno pohvalo.
Skoro se je vrnil s koncipijentom, kateri si je mčl zaspane oči.
Ko je okrajni komisar izprožil na Orla še nekoliko vsakdanjih dovtipov, posedli so na vozova in oddrdrali izpred čitalnice.
Bilo je vsega skupaj kakih dvajset izletnikov. Nekateri radi posla zjutraj niso mogli z dömi, a obljubili so, da se pripeljejo po kosilu v Sotesko. Kodran in Pavel pa sta imela čakati vöz v Kotu, mimo katerega je držala cesta.
Dasi so nekoliko tesno sedeli na vozčh, kalilo jim to ni dobre volje, katera je odsevala slednjemu družabniku raz obraz in zvenela iz glasu. Sosebno je bila vesela gospa Pavlina Koprivčeva, katera si je vedela prostor izbrati tako, da je moral sesti koncipijent poleg nje, kar je ta sevčda rad storil.
Se je li gospa Pavlina veselila krasnega jutra, ali bližine doktorja Orla, ali odsotnosti svojega soproga, katerega je služba ovirala, da se že zjutraj ni udeležil izleta, ne vemo.
Jedva sta zavila vozova iz trga proti Kotu, že se je iz veselih mladih grl zibala zvonka pesem po voljnem zraku v prebujajoči se svet. Po pesmi so se čule šale, zabavljice in zopet pesem, dokler nista vozova obstala pred malinom, kjer sta ja pričakovala Kodran in Pavel.
Po običnih pozdravih sta sedla naša znanca na prvi voz, Kodran k Olgi, Pavel poleg Lisjaka. Jelice ni bilo.
»Kje pa imate svojo gospodičino sestro, gospod Pavel?« zaklical je z drugega voza okrajni komisar.
»Domä je ostala, glava jo boli,« odvrnil je Pavel, ko se je voz že zopet začel premikati.
Za nekoliko sta petje in pogovor na obeh vozčh potihnila, ali samö za nekoliko. Kmalu je začel okrajni komisar z ne baš zvenečim glasom začetkoma zdse, a vedno glasneje: »Barčica po morji plava . . .« in vsi pevci in pevke so mu pomagali.
Mcroma v pol ure so dospeli v Sotesko in poskakali raz voz.
Bilo je, kakor da priroda v Soteski še dremlje. Gladina ribnika, v katerem so se zrcalila mirno, mrtvo stoječa drevesa, bila je gladka kakor steklo. Cvetice ob njega brčgu niso še odprle svojih čašict temveč povešaje pisane glavice dremale so tiho. Tudi ptičjega petja ni bilo čuti. Sam6 iz goščave na hribu so se čuli udarci sekire kakor zamolkel jck.
Dasi so bili izletniki razven Kodräna že večkrat v tem divnem kraji, vender je napravila ta mrtva, tožna veličastnost mogočen vtisek nanje.
Nekako jednak vtisek čutiš, ako stopiš za večera v veličastno ali zapuščeno in razpadajočo cerkev. Slike po stenah ti je zakril mrak, le semtertja blesti iz teme pozlačen okvir medlo naproti. Pred vč-likim oltarjem, čegar obrise jedva moreš ločiti v temoti, tožno brli večna luč. Nikogar ni v cerkvi in tebe obhajajo ozbiljna, tesna, a pobožna čustva.
In vender je bila Soteska veličastnejša. Zavest, da je cerkev postavila človeška roka, odvzame zgradbi polovico poezije. Sotesko pa si je ustvarila priroda säma v čast in slavo. . .
Jedini, ki se ni brigal za veličastno lepoto, bil je okrajni komisar. Ko se je okrepčal s požirkom sHvovke, katere v takih slučajih Jože Lisjak nikdar ni pozabil vzeti s seboj, poiskal je pripraven prostor, kjer naj bi se kuhal guljaŠ.
Sodnik je bil zadovoljen s prostorom in privlekel iz košdre ogromno ponev.
Komisar pa se je napravil s Pavlom in obema pisarjema nabirat suhljadi.
Ostali izletniki so se razšli po dva ali po več jih skupaj na vse strani, obljubivši, da se vrnejo, kadar bode guljaš pripravljen.
VII.
Da te ljubim, ti jc /nuno.
S. Jenko.
Kaj jc hčerki vroče licc,
Lasci raznieteni?
I. Jenko.
Olga in Kodran sta se ločila ne vedoč kdaj od ostalccv Kora kala sta počasi ob ribniku, na čegar skrajnem konci, prav v vznožji hriba, je stal lesen križ. Streha nad razpčlom je bila strohnela in padla na tla. Ob trhlem stebru se je ovijal bršljan. Okrog križa pa so se, Bog zna odkod, zasejale koprive in bohotno se dvigajoč zatirale rast bršljanu.
Bodo li jo zatrle? — Po prirodnih zakonih gotovo!
»Podoba vere«, mislil je Kodran stopajoč mimo žalostnega spo menika še Žalostnejšega dogodka.
Namenila sta se na vrh hriba, odkoder se je odpiral lep razgled na Lesnice.
Stopala sta po mehkem mahovji in malo govorila. Olga je odtrgala spotoma kako cvetico ali resje. Rosa je blestela po pajčevinah, katere so se razprčzale čez pot z veje na vejo.
Prei, nego je mislil Kodran. dospela sta vrhu hriba.
»Poglejte, gospod doktor, kakö krasno!« vzkliknila je razvese-Ijena Olga ter pokazala s solnčnikom proti Lesnicam. »In naša hiša se tudi vidi, vidite, ona-le, iznad katere se dviga dim.«
»Res lepe so Lesnice, in gotovo mi bode težko delo, ločiti se od njih,« odgovoril je Kodran.
»Ali mislite odpotovati?« vprašala je Olga.
»Vedno ne morem tu ostati, dasi bi rad. Čez zimo pa menda še prebijem, osobito radi tega, ker sem našel v arhivu mnogo važnih dokumentov za našo zgodovino, katere mi je preučiti.«
Kodran je sčdel na nizko, z mahom obraslo steno, zadnji ostanek nekdaj imenitne römarske cerkvice.
»In ko odidem, pozabili me bodo vsi tukajšnji znanci, kakor je ljudstvo pozabilo tega zidovja, okrog katerega se je svoje dni takö rado zbiralo.«
Pokazal je razvaline.
»Mislite li res, da Vas bodo vsi pozabili?« vprašala je Olga poudarjaje besedico »vsi«.
»Ali morda ne?«
Olgi je prišlo na misel, da bi ne bilo napačno, ako bi povesila oči, in storila je takö ter zamolklo odgovorila:
»Jaz gotovo ne — nikdar!«
Rdečica ji je obila lici. Nekatere ženske zardč se, kadar hočejo. —
Prijel jo je za roko.
»Ali naj ti verjamem, Olga?« vprašal je z drhtečim glasom.
»Lovro!« karala ga je Olga ljubeznivo in solze so ji zaigrale v lepih očeh.
Tudi solzč se nekatere ženske, kadar hočejo. —
Strastno jo je pritisnil k sebi . . .
Vračaje se s hriba sta molčala še bolj, negoli prej, ko sta stopala navzgor. Toliko več so govorili njiju pogledi.
Bila sta že skoro pri lesenem križi, ko ja je ustavil neki šum.
Kakih deset korakov od njiju so trije gabri takö nizko k tlom sklonili svoje veje in jih zapleli takö gosto drugo v drugo, da so se sklenile v steno skoro neprezorno.
Izza. te stene je prihajal šum.
Olga in Kodran sta' upirala oči' in — kar sta videla, spravilo je oba nekoliko v zadrego.
Za košatimi gabri sta stala gospä Pavlina in koncipijent Orel. Objel jo ie bil okrog pasu in ji strastno poljubljal usta in oči. Ona se ga je oklenila z obema rokama okolo vratu in mu z isto strastjo vračala poljube. V razburjenosti svoji ni opazila, da so se ji razpleli lasje in vsuli na okrogli rami.
Kakor bi bila oba istih mislij, odvrnila sta se Olga in nje spremljevalec od tega prizora in krenila po poti mimo križa.
Kodran je nalašč tiho zakašljal, potem pa je Olgi jel govoriti o krasoti prirode, katera časih človeka popolnoma omami.
Pavlina je čula Kodranov glas in ozrša se ugledala skozi veje našo dvöjico. Prepričana pa je bila, da nje in koncipijcnta Lovro in sestra nje nista videla.
Naglo je stopila z Orlom za našima ljubimcema.
Dasi sta koncipijent in davčnega nadzornika soproga brez nobene zadrege govorila o raznih vsakdanjostih, dasi se idoč s Ko dränom in Olgo nista niti ozrla drug na druzega, izdajala so vender njiju razpaljena lica prežite tihe sreče. —
Četvorica je baš dobro došla do ostalih izletnikov, ki so sedeč po tleh in trhlih parobkih uživali po sodniku in njega pomočnikih pripravljeno jed. Čula je namreč zanimiv pouk okrajnega komisarja, kakö se najpraktičneje lovč divje race.
»Sam Strnad mi je pripovedoval, kakö jih je lovil,« kričal je komisar malone jezno, kakor bi mu kdo ugovarjal. »In prav tu-Ie jih je lovil,« zatrjal je kaž0č na ribnik.
»Kakö pa, kakö?« vpraševala ga je nestrpna družba.
»Jako primitivno, gospoda moja, jako primitivno in vender takö uspešno, kakor bi se nihče ne nadejal. Poslušajte torej! Vi vsi veste, kateri pa ne veste, tistim povem jaz, da se divje race käj rade zbirajo na tem-le ribniku. To je včdel tudi Strnad. Dolgo časa je premišljal, kakö bi si najceneje priskrbel račje pečenke na mizo, napösled si je izmislil pravo. Šel je na njivo, odtrgal ondu veliko bučo, iztrčbil jo, izdolbel usta in oči ter jo vrgel v ta-le ribnik. Buča je plavala po vodi, a race niso plavale več. Bale so se buče in se niso spuščale na ribnik. To pa je bilo le nekaj dnij. Končno so se privadile buče in plavale so zopet po ribniku, kakor prej, ko je ni bilo. Zdaj seje zdel
Strnadu čas ugoden. Nekega dnö, ko se je zibala in potapljala mnogo-glava jata rac tu le po vodi, priplazil se je slekši se v goščavi, ne da bi ga bile ptice videle, do ribnika in pod vodö do buče, katero si je počasi nateknil na glavo. Mirno se je potem buča bližala racam ne-skrbno zibajočim se po vodni gladini. Ko se je približal raci po iz-tcždj daleč, zgrabil jo je za nogi ter jo potegnil pod v6do, kjer ji je zavil vrat. — Dvanajst jih je nalovil na ta način, in brez puške, gospoda, brez puške!«
»Z bučo!« dejal je koncipijent in pomembno pokimal sodniku.
»Z bučo«, povzel je komisar, »z bučo, pa dvanajst v pol
ure!«
Družba se je le na tihem smijala, ker na takö vesel dan ni hotela žaliti neradovoljno zabavnega pripovedovalca.
»Ali kadrilja, gospoda, kadrilja, kaj bode s kadriljo,« jel je klicati Jože Lisjak, ki se je prav za denašnji izlet naučil jako zamotan finale.
»Prej bodemo peli«, ugovarjal je svojemu tovarišu Jaka Suša, ki je težko čakal, da »očara« poslušalce z milobo in zvočnostjo svojega tenorja.
Ne vemo, kakö bi se poravnali nasprotni mnenji obeh pisdrjev, da ni posegla gospä Pavlina vmes.
»Bolje je, da plešemo,« dejala je, »petje prihranite za popöludne, ko dojdejo tudi še ostali čitalničarji.«
Suša je bil takoj zadovoljen, kajti če je imel več poslušalcev, rajši je pel.
In plesali so kadriljo. Čitalniški sluga je tlačil škripajočo harmoniko, po mehki travi pa so se vrteli radostni plesalci.
Kodran je plesal z Olgo, a samö mčdla sta ples. Aranžcr se je jezil in dvakrat je že strogo opomnil Kodrdna, naj pazi. Lisjak pač ni vedel, kakö važne pogovore imata zaljubljenca.
Olga je namreč pripovedovala Kodninu dogodek s Štipkom Zgago in vzroke, ki so jo napotili do takega koraka.
Sevčda mu je vso stvar slikala smešno in v najlepši luči, nikakor ne sebično, kakeršna je res bila.
Dasi se je Lovro smehljal, čutil je vender v svoji notranjosti, da ga je pripovedovanje njega ljubimke neprijetno dirnilo. Nje besede so se mu zdele ledena sapa, brijoča čez mlado cvetje njega ljubezni. —
Vender razmišljati o vsem zdaj ni utegnil, osobito ne, ker ga je Lisjak zopet opomnil, naj vsaj pri finalu pazi, češ, da je jako težaven.
In plesal je finale in molčal.
Olga je jela uvidevati, da mu je prezgodaj razodela dogodek z Zgago. A tolažila se je, da se bode dalo še vse popraviti.
»Malo solz in malo jezne š6bice, pa bode zopet krotak kakor jagnje,« mislila si je.
Po kadrilji je šla večina družbe na hrib k razpali cerkvici.
Komisar in oba pisirja pa so legli pod bukev in jeli mešati kvarte.
Kodran je hotel biti sam, da bi premislil o tem, kar mu je pripovedovala Olga, zato je izjavil družbi, da ne gre ž njo, ker je prišel baš pred kadriljo raz hrib.
Ko je Olga to čula — tudi ona ni hotela iti z ostalo družbo.
Kodräna je to razdražilo, kajti včdel je, da je dčklica samo zaradi njega tak<5 ravnala, in hotel jo je jeziti.
Od svojih dijaških let že ni imel Lovro kvart v roki, in ako bi mu bil kdo pozneje prerokoval, da bode še kdaj v svojem življenji kvartal, rotil bi sc pri vseh bogovih, da bi bilo to nemožno. Danes pa je prisčdel k zbrani trojici in začel metati kvarte.
Olga ga je vidčč, da se je ogiblje, pogledala strupeno in odšla na breg ribnika. Mehanično je metala ribam drobtine, v prsih pa so ji pläle strasti.
»In vender bode moj, mora biti!« ponavljala si je tiho.
Izletniki se še niso vrnili s hriba, ko se je na cesti od Kota prikazal koleselj. Kmalu se je približal toliko, da so se dali razločiti prihajalci.
Bili so mati župdnja. Jelica in nje brat.
»Ravno zdaj«, zamrmral je jezno komisar, vrgši izvrstne kvarte. s katerimi je hotel igrati »solo«, na stran in z najslajšim obrazom priklonivši se materi županji in nje hčerki.
»Skoro ne bi bili prišli, ali Jelica je le silila in silila. Zbali smo se dežja,« rekla je mati župdnja.
Res so se od juga jeli dvigati temni in deževni oblaki ter pre-prezati nebo. Listje po gozdu je Čudno šumelo, kakor šumi le pred nevihto. Po ribniku so se vili kolobarci.
Kmalu potem, ko so se vrnili izletniki s hriba, bilo je že vse nebo zagrnjeno s temnosivimi oblaki in preostajalo ni druzega, nego posesti na vozove in vrniti se v Lesnice.
Jaka Suša je sicer zagotavljal, da se bode še vse »prcvleklo«, ko ga pa družba ni hotela poslušati, sčdel je na voz in tiho zaklel. In kaj bi ne.5 Saj mu je splavala »Domovina« po vodil
Tudi okrajni komisar ni bil zadovoljen z izletom. Sinoči je še v postelji računjal, koliko si bode prisušmaril pri taroku — in dobil je le nekaj desetič.
Olga je sedla jezna na Jeličino mesto v koleselj.
Mislila je, da bode s tem dražila Kodräna, ali varala se je ljuto. Lovro je bil vesel, da se ga je ogibala. Sedel je na zadnji klopi 16j-ternika in gledal spredaj sedečo Jelico, ki se je živo razgovarjala s sosedom si — Pavlom.
Snela je klobuk z glave in sapa je vila nje lasč. Kodränu pa je nehotč prišla na misel židovska poslovica, da tiči za vsakim ženskim kodrom tisoč vragov. - Danes je pač sovražil vse ženske. . . .
Niso še dospeli do Kota, ko se je začulo ötlo grmenje, in jele so padati debele kaplje.
Vozniki so pognali konje.
V Kotu je Kodran stopil z voza ter se poslovil.
Pavel in vsa družba so ga sicer silili, naj grč v Lesnice, kjer bodo nadaljevali ponesrečeno zabavo, toda on se je izgovarjal, da ga hoče glava boleti.
Prišedši v svojo sobo je odprl okno na iztcždj in gledal za vo zovi. Ko so mu ti izginili iz očij, umeknil se je od okna in stopil ne kolikokrat po sobi semtertja.
»Neizrečno sem bil bedast«, siknil je med zobmi in segel po smodko v žep.
Prižgal jo je, lčgel na zofo in puhajoč sinjevkaste kolobarje v zrak mislil o denašnjem izletu.
(Dalje prihodnjič.)
Spomini o Jožefu Jurčiči.
Spisal dr. J. Vošnjak.
III. »)
Jurčičeva bolezen in smrt.
eta 1872. preselil se je Jurčič s »Slovenskim Narodom« v Ljubljano. Našel je tu mnogo prijateljev, ali ne menj pro-j tivnikov. Prvi so se ga oklenili in zvesto držali, drugi so ! ga črtili, a so morali nehotč priznati njegovo duševno zmožnost in neomajno značajnost. Ni moj namen, opisavati öne burne dobe, ko je kipelo in vrelo po vsem Slovenskem in ko sta si v ljutcm boji nasproti stali dve stranki v ndrodncm taboru. Preskočim celo vrsto let, katera Jurčiču niso bila druzega, nego neprestano delo na politiškem polji, borba brez počivanja, skrb za närodni obstanek, doba silnega pritiska in teptanja närodnih pravic. Omenjam le, da politični boji ga niso mogli odvračati od priljubljenega mu slovstvenega delovanja in da je, ko so se burni valovi začeli polegati, s tem večjim veseljem nadaljeval pisateljevanje.
Za listek »Slov. Naroda« je spisal roman »Erazem Tatenbah«, kateremu se pač pozni, da ga pisatelj ni utegnil piliti. Ko se je začel tiskati, bila je spisana šele polovica. Poznejše odstavke je pisal sproti in dostikrat se je pripetilo, da je stavec moral čakati, predno je dobil za prihodnji list dovolj nadaljevanja. V »Slovenski knjižnici«, katero je osnoval 1876. 1., objavil je tri romane: »Doktor Zober«, »Mej dvema stoloma« in »Cvet in sad«. Začetek romana »Cvet in sad« je bil že spisal na Dunaji ter ga objavil v Janežičevem »Cvetji«. V glavni osebi je, kakor mi je pravil, hotel slikati slavnega slovenskega pesnika in pisatelja, kateri pa, ko je čital konec, ni bil zadovoljen s slikanjem značajev in razvozljanjem dejanja.
Najimenitnejše, pravo epohalno delo te dobe je bil »Tugomer«. Spisal ga je v prozi 1. 1875. Ker sem takrat le poleti bival v Ljubljani, pozimi pa na Dunaji v državnem zboru, imel je že več dejanj spisanih, ko sem došel v Ljubljano. Svoja leposlovna dela je sploh pisal popöludne od 3. do 5. ure, ko je zvršil uredovanje »Naroda.« Med 5. in 6. uro sem ga vsak dan poiskal in navadno še našel piš0čega.
') Prvi odstavek teh spominov je natisnjen v »Ljubljanskem Zvonu« 1. 1888 na strani 418., drugi odstavek 1. 1889. na striini 145.	Ured.
Čakal sem, da je odložil perö in potem sva se šla izprehajat. Pravil mi je, kaj piše in o načrtih, katere je nosil v glavi.
Ko je »Tugomera« zvršil, izročil mi ga je, da mu povem svoje mnenje. Tisti večer že sem ga prečital. Tragedija je bila spisana v prozi in napravila name globok vtisek. Toda spoznal sem, da je delo bolj epično, nego dramatično. Bistvena hiba je bila, da se ono usodno gostovanje ni vršilo v igri, temveč, da je jeden zavratno napadenih tal, kateri se je rešil, prispevši v domovino, tam pripovedoval o v groznem zločinu. Jurčič je priznal, da je to bistvena napaka, a se izgovarjal, da takšno dejanje je težko spraviti na oder ter da se lože pripoveduje. Vender je pozneje, ko je vso igro spisal znova v jambih, v 3. dejanji uprizoril gostovanje in takö ustregal dramatičnim zahtevam. Tudi v drugi stväri se je udal. Grozdano je risal kot žensko brez prave narodne zavesti. Dala se je preslepiti od Gripa in se izneverila prvi svoji ljubezni do Bojana in svojemu närodu. Na moj ugovor, da bi to delalo slab vtisek, menil je Jurčič, da so ženske mehkč in se dadö lehko pregovoriti. Vender je pozneje Grozdano idealiziral, kar gotovo le povckšuje vpliv tragedije na vzgojo narodovo.
Jurčič, kakor sem že povedal, ni bil nikoli prav krepkega zdravja. Vcdna razburjenost v političnem in narodnem böji je pomnožila kali bolezni v njegovem samö na sebi slabem životu. Pogostoma je tožil, da mu nobena jed ne tekne in použil je navadno le juho ali malo pečenke. Leta 1879. ^ ie» ^a ki se popravil, za več tednov na Gorenjsko, kjer je v divnem Bledu prebil jasne dneve, dočim smo ga pri »Narodu« nadomeščali tukajšnji prijatelji. Vrnil se je okrepčan in pohvalil se, da se že dolgo ni čutil takö zdravega. Zdaj da bode lehko izvršil pričeta dela.
Začetkom kimovca 1. 1879.. Pa zmisli, da bi obiskal svoje roditelje in svoj rojstveni kraj na Muljavi na Dolenjskem, in tam si je nakopal bolezen, katere nasledki so ga položili v rani grob. Lčgel je namreč dnč 8. kimovca tam o mräku na hladno travo in v misli utopljen ni čutil mrzlega sopuha mokrötne zemlje, dokler ga ni začelo mraziti.
Drugi dan, ko se je bil vrnil v Ljubljano, obiskal sem ga po svoji navadi popöludne ob 5. uri, Ležal je na zofi, ko sem vstopil, in potožil se mi je, da ga izpreletava mraz. Vender je vstal, opravil se in šla sva skozi Gradišče do Tržaške ceste in dalje proti železnici. Drugckrati je naglo korakal, da sem gä večkrat opominjal, naj počasneje hodi. Takrat pa je zavit v suknjo do vratu z vidno težavo stopal in ni izpregovoril niti besede. Nisva še prišla do železnice, ko
izreče željo, naj se vrneva v čitalnico, da bi se ogrel s toplo juho, ker ga čimdalje bolj zebe Spremil sem ga v čitalniško gostilno. Tam je sčdel, pa ni maral nI jesti ni piti ter se kmalu odpravil domöv. Hotel sem ga spremiti, pa ni pustil. Toda skrb mi ni dala miru. Sel sem v Jurčičevo stanovanje v Koglovi hiši na Kongresnem trgu in ga našel na postelji v silni vročini, skoraj brezzavestnega. Hitro ukažem, devati mu na glavo mrzlih ohladkov, kar mu je dobro delo. Tožil ni o nobenih • bolečinah. Ostal sem pri njem do polunoči, dokler ni vročina malo polegla.
Drugo jutro je bil prvi moj pot k Jurčiču. Čutil se je boljšega in upal, da ne bode nič hudega. »Ko bi tebe ne bilo sinoči k meni,« dejal je med drugim, »nemara da bi bil že mrtev. Prav nič se nisem zavedel.« Ker sem moral v malo dneh odpotovati na Dunaj k državnemu zboru, ki je bil sklican začetkom vinotoka meseca, naprosil sem doktorja Drča in Jenka, da sta prevzela zdravljenje Jurčičevo. Zvečer ga je spet po mrazu napadla vročina in pri preiskavi se je našlo, da se je vnela rčberna mrčna in da se nabira plevritični eksudat, torej dölgotrajna bolezen, katere hudi nasledki so znani vsakemu zdravniku. Kaj zdaj početi ? Navzlic najboljši volji Fr. Drenikove rodbine, pri kateri je stanoval Jurčič, ni se ji moglo nakladati, da bi mesece in mesece stregli bolniku s tako težko boleznijo. Domislil sem se hiralnice pri sv. Jožefu, ravno dozidane, in predstojnica usmiljenih sester je bila prčcej pripravljena, prevzeti Jurčiča v oskrbo, in mu je odredila lčpo prostorno sobo v i. nadstropji, kjer sta mu stregli dve usmiljeni sestri in gaje zdravnik obiskal vsak dan.
Jurčič se je spočetka ustavljal mojemu predlogu, da bi šel v hiralnico, ker ni mislil, da je takö težko obolel in ker je upal, da bode skoro spet dober, pa napösled se je udal. Naročil sem voz in odpeljala sva se v hiralnico, kjer je ostal vso zimo do meseca sušca prihodnjega leta. Prve dni meseca vinotoka sem se odpeljal na Dunaj, vsaj toliko miren, da sem bolnega prijatelja videl izročenega dobri postrežbi. Uredništvo »Slov. Naroda« je za čas bolezni Jurčičeve prevzel g. P. Grasselli.
Pozimi 1879'80. — bila je prav huda, in gösta megla je ležala nad Ljubljano od listopada meseca do včlikega travna — pripeljal sem se vsak teden v Ljubljano k sejam deželnega odbora. Ostajal sem pri dr. Zamiku. Prvi moj pot v jutro je bil k Jurčiču. Moral sem mu praviti o političnem položaji, najrajši pa je, čemur se ni čuditi, govoril o svoji bolezni. Vselej sem ga preiskal, pa šele po novem letu sem našel, da se mu je začelo na bolje obračati.
Začetkom meseca sušca je toliko okreval, da se je mogel odpeljati v Gorico, kjer je upal najti toplejšega solnca. in res se nameril na krasno vreme, pa želodečni katär se mu je povrnil in bil je prav potrt, da se je že mislil vrniti v Ljubljano. Vender se je premagal in šel v Benetke, kamor je bil namenjen. Iz Benetek mi je pisal:
»V Benetkah 22. marca 1880.
Dragi prijatelj!
Ker sodim, da si zdaj v Ljubljani, evo par vrst. Denes je deseti dan, kar sem tukaj. Poleg vseh neugodnostij, mej katerimi je moj ničvredni želodec (ki se je pa zdaj nekaj popravil) glavna, moram se vendar pohvaliti, da je v obče moje zdravje napredovalo v toliko, da imam spet vse upanje do končne premage bolezni. Pljuča so popolnem v redu, vsaj čutim nobenih težav. Slab, to se ve, da sem še toliko, da truden postanem, če več kot eno uro hodim, pa kadar počijem, sem spet za hojo. Oblezel sem uže vse Benetke. Sam sem kakor izgubljena ovca, z nikomrc ne govorim kakor s kletarjem, kar je neobhodno treba za prejem kosila in večerje, berem nič, pišem nič, mislim malo, kar takö tavam in fantaziram. Pa doslej mi nij bilo dolgčas. Benetke delajo od povsod velikansk vtis. Porabil ga bom morda, če Bog zdravje da in veselje ohrani, kasneje v kacem večjem delu.
Vreme sem bil v Gorici naletel krasno. Ali ker sem bil skoro ves apetit izgubil, bil sem v Gorici potrt in dostikrat v prav obupnem duševnem stanji. Mislil sem: celo zimo sem se tolažil na ta pot, a zdaj moram giniti in vnovič zboleti, ker se telo neče hraniti. Jed mi je bila zoperna. Uže sem premišljal, ali bi šel vendar v Venecijo naprej, ali v špital v Ljubljano nazaj. Šel sem tušem. Prišedši semkaj sem bil tak v lice, da sem se sam sebe v zrcalu strašil. Tu sem se pa precej popravil. Pred tremi dnevi me je bil sicer vrag zapeljal, da sem nekov »golaš« jedel v najbolj nobel »trattorii« tu, a brž sem bil recidiven; pa hvala Bogu, denes sem uže spet dober. Tri ali štiri noči so bili tudi močni simptomi, da se mi je ostalina eksudata spet zmanjšala. Tudi sem še le tukaj tri ali štiri noči spal trdno in trajno zdravo spanje, kar nij bilo pri meni uže 6 mesecev. Iz tega torej posnameš, da nekaj je uže pomagal pot v Lahe, drugo bo menda dopolnilo poletje domä.
Italijani tukaj so ena grda sodrga. Kjer bi mogli, pripravljeni so tujca odreti, pa prav nesramno »con permesso«.
Vreme sem tu tem slabše zadel nego v Gorici. Solnca je sicer skoro vsak dan nekaj, ali zmirom mrzla sapa; zdajle me v roko
zebe, ko to pišem v sobi. Kadar sem se še upal malo dalje po gondoli na lagunsko morje, -vselej me je sapa, sitno hladna, gnala nazaj.
Prosim Te, piši mi kaj v »Hotel San Marco« kako je z redakcijo, je li treba, da skoro pridem, kaj je kaj novega, je Levstik uže prevzel besednjaka uradovanje, ali pride res Winkler v Ljubljano itd. Zavzemite se zdaj, ko se ima terčn za mestne volitve pripravljati, za list (»Narod«).	Ves Tvoj
iskreni prijatelj Jurčič.«
Iz Benetek se je vrnil v Ljubljano toliko okrevan, da je meseca malega travna spet začel uredovati »Narod«. Po končanem državnem zboru sem tudi jaz prišel v Ljubljano in spet sva se vsak večer skupaj izprehajala, menčč se največ o političnih stvareh, pa tudi o literarnih.
Ko je Stritar naznanil, da poneha izda vati »Zvon«, sklenil je Jurčič, dasi telesno še jako slab, ustanoviti v Ljubljani leposloven in znanstven list, kateremu je, ko je še poprej Stritarja po Levci vprašal za dovolitev, dal naslov: »Ljubljanski Zvon«. Lotil se je tega lista s prav mladeniško zdušnostjo in se zvezal z najboljšimi pisateljskimi močmi, s Kersnikom, dr. Tavčarjem in dr. Spisal je sam za list »Rokovnjače« in vzpodbujal druge pisatelje k sodelovanju. Uspeh je bil nad vsa pričakovanja sijajen. Prvi zvezek dnč 1. prosinca I. 1881., ki je bil tiskan v 1200 izvodih, moral se je zaradi vedno rastočega števila naročnikov še dvakrat natisniti in je bil razposlan v 1900 izvodih. Ta uspeh je Jurčiča silno veselil in rad je pripovedoval, kaj bode še spisal za novi list
Sploh se je bil v tej dobi umiril in je bil zadovoljnejši, zlasti s svojim poklicem. Večkrat je poudarjal, da bi, profesor, imel mučnejšo službo in ne toliko prostega časa za priljubljeno mu leposlovno delovanje. Tudi to ga je veselilo, da je podjetje, katero je najbolj on po magal ustanoviti, stalo na trdnih nogah. Dobival je ves čas, ko je bil bolan, popolno svojo plačo, in takö mu je bilo mogoče celö prihraniti neko vsotico, katera je bila po njega smrti izročena njegovim dedičem.
In tudi to mu je bilo po godu, da se ni bil oženil. Kakö hudö bi mu bilo umreti, ko bi moral gledati nepreskrbene otroke l Bila pa je res neka doba, ko je našel žensko bitje, s katerim bi se bil rad združil za vse Življenje. Pravil mi je o svoji nameri in kakö bode potem, lože delal, ko mu ne bode treba se potikati po krčmah in bode imel domaČo hrano. Ogledal si je že neko stanovanje. A usoda je odločila drugače. Delale so se ovire in konec je bil ločitev pričete zveze. Na-
tančnejšega mi nikoli ni povedal, jaz pa tudi nisem izpraševal, ker nisva imela navade, vtikati se v take zasebne stvari drug druzega.
Jeseni 1. 1880. sva se spet ločila. Zapustil sem ga še precčj zdravega in sredi leposlovnega delovanja. Spisaval je »Rokovnjače« in nabiral gradivo za veliko zgodovinsko povest: »Slovenski svctcc in učitelj«. Tudi za dramo: »Veronika deseniška« in za roman »Nemški naseljenec« je delal načrte.
Pozimi mi je večkrat pisal o političnih in ndrodnih stvarčh, jaz pa sem ga informiral o položaji na Dunaji. Meseca grudna se je spet hudo prehladil in znova zbolel. Odslej si ni več opomogel, vender dela ni opustil in do zadnjega trenutka se je živo zanimal za naše narodne težnje, čeprav je, kakor kaže naslednje pismo, bridko čutil svojo telesno slabost, katera bi mu več ne dopuščala stati, kakor nekdaj, v prvi vrsti bojevnikov.
»12./3. 1881.
Dragi prijatelj!
Upam, da je tvoja včerajšnja konferenca z Dun. imela toliko praktičnega uspeha, da nijsi še izstopil iz kluba, zlasti sam ne. Stvar je vendar močno premisleka vredna. Stori svojo dolžnost, notiraj si zlasti vse, kar in kedaj si kaj urgiral; a predno do preloma pride, nastane vendar vprašanje, ali je boljša ta vlada, ki nič ne stori za nas, pa tudi nič proti nam (kajti zadnji višjesodski odlok je vendar bolj delo birokracije nego li vlade same) — ali pa če pride proti vna. Da žugate zoper vlado glasovati je vsekako treba, ali vreči jo pomagati ? . . .
Po jednej strani imaš prav, jaz tak<5 mislim, in vsi, a na drugej strani pa je strah pred vrnitvijo starih časov! — Jaz se jih uže ne bi veselil.
Jaz! To se ve, ne štejem mnogo; zlasti zdaj, ko sem ves potrt in bolan. Nič neče na bolje obračati se! Nič nijsem bil še iz sobe! Zdaj pravijo, da naj grem v Gorico, in pojdem za kake 3 tedne ali 4, morda uže drug teden. Morda se spet oživim s spremembo zraka.
Če pride do boja vsled izstopa, — jaz ga tedaj za zdaj enkrat ne bom vodil, kakor sem bil vselej rad zraven pri peresnem boji, in bom, če — bom sploh.
Torej še kaj potrpi, prenagli se ne, zlasti sam ne, pravim jaz, ali sicer sam dvomim v pravost svojega sveta.
Pozdravlja Te	prijatelj
Jurčič.
Za pri »Narodu« mislim naprositi namestovalca dr. Tavčarja in Eržena.«
Spet mi je pisal dnč 1. malega travna, da se čuti prav slabega.
»V Ljubljani 1. aprila 1881.
— — — Jaz nijsem mogel še iti v Gorico, ker je zmirom dež lil, denes je pa mežavo in hladno. Pojdem morda jutri ali v nedeljo, ali pa še ne. Pa imam tako malo upanja. Slabejši sem, kot lani, to čutim po noči. Spim tri ali štiri ure, potem me pa neka zoperna vročina obhaja. Ne mara, da so pljuča vže staknile in da ne bo nič z menoj. Pa, za vraga, kljubu tej mizeriji ne morem, da bi se ne brigal za razne te budalaščine okolo nas, kakor iz sprednjega vidi.š.
Pozdrav 1
Jurčič.«
Poslednje pismo sem prejel dnč 7. malega travna 1881. V njem mi piše: »Ker je do danes tu zmirom dež šel, Erjavec pa je zmirom iz Gorice tudi enako poročal, še zmirom tu čepim v svoji mizeriji. Vendar pri »Narodu« nemam zdaj nič. Drug dan, ali zvečer ga brati dobim, pa še vselej ne preberem — — —.«
Dnč 24. malega travna 1. 1881, sem se peljal v Ljubljani k mestnim volitvam. Prčcej po prihodu sem poiskal Jurčiča, ki je takrat stanoval v isti (zdaj Kirbischcvi) hiši z »Narodno tiskarno«. Našel sem ga v postelji, pa kakö izpremenjenega! Lice suho in upadlo, le njegove velike oči so žarele, kakor v zdravih dnevih in tudi glas je bil čist in krepak. Veselil se je mojega prihoda in podal mi roko, ki je bila sdma kost in koža. Govorila sva le malo. Tolažil sem ga, da toplejši dnevi ga bodo toli okrepčali, da bode mogel v Gorico. Tudi on sam je upal, da se spet popravi. Nerad bi že zdaj umrl, ko ima še toliko načrtov v glavi.
Dnč 26. malega travna je bila volitev v občinski svčt v II. volilnem razredu. Navzlic vsemu našemu napöru so zmagali nasprotniki z malo glasovi. Popöludne stopim k Jurčiču, da mu to naznanim ter se poslovim od njega, ker sem se vračal na Dunaj. Bil je po konci in v spalno suknjo zavit je hodil po sobi.
»Torej spet propadli!« vzdihnil je. »Spet uradniki proti nam in
vladi.«
Potem sva si podala roki, poslednjikrat. Naglo sem se obrnil in odšel, da mu ne kažem. kakö težko mi je bilo, ločiti se od prijatelja, s katerim sva dolgo vrsto let v neskaljeni zlogi delovala in veliko bridkih ur skupaj prebila. Zdaj pa je zorel za smrt in včdel sem, da ga živega več ne bodem videl.
Dn£ 4. velikega travna v jutro sem dobil telegram iz Ljubljane, ki mi je naznanil Jurčičevo smrt, smrt mož£, katerega prerano izgubo je bridko čutil ves närod in ki ga še danes pogrešamo, ker za dr. Blei-weisom nikdo ni užival toliko avtoritete med Slovenci, nego Jurčič. »Vzet nam je bil«, kakor Stritar poje, »v najboljši nadi.«
»In vender tvoj spomin nikdar ne mine, Hvaležen bode večuo ti Slovan; Zapisan v zlato knjigo domovine Ti svetiš poleg prvih se imen; Nevčnljiv venec glavo ti obdava, In mi hvaležno te slavimo: Slava!«
Henry Moreton Stanley.
Spisal Fr. Orožen. (Dalje.)
II.
Potovanje povprečno skozi Afriko (leta 1874 do leta 1877).
uredništvu londonskega časnika »Daily Telegraph« je bilo nekega dnč leta 1874. živahno posvetovanje o nadaljevanji Liviugstonovega dela. Mlad mož, majhne, toda močne postave, bistrih očij in od tropiškega solnca ogorelcga lica je govoril posebno živahno. Bil je to Stanley, katerega sta potem imenovani »Daily Telegraph« in ameriški »New-York-Herald« odposlala na svoje troške v Afriko, da bi dovršil od slavnega Livingstona pričeto delo.
S tremi spremljevalci in petimi psi je Šel na mörje in dospčl v Sansibar dnč 15. včlikega srpana leta 1874. Vzel je s säbo tudi ladjo »Lady Alice«, katere prednost je bila, da se je dala razložiti v posamezne dele. Ladja je bila nad 12 m dolga, skoraj 2 m široka in 76 cm globoka. Najprej si je nakupil za potovanje važnih rečij kakor steklenih biserov, ki služijo pri kupčiji v osrednji Afriki za drobiž; pla-tenine, tkanine in rmenega drota, kar nadomešča naš srebrni in zlati denar. Takoj si je izbral tudi tiste Vangvana in zamörcc, ki so ga
iS
spremljali na prvem potovanji, ali se pa udeležili zadnje Livingstonove ekspedicije. Odpotoval je dnč 12. listopada leta 1874. iz Sansibara v Bagomojo. Ko je zapustil to mesto, imel je 356 ljudij; marsikateri nos£č je tudi s sabo vzel svojo ženo in svoje dečke. Šel je početkom znano mu pot skozi dolino reke Vami in se potem obrnil proti severu v dolino reke Šimiju in je prišel do južnega zaliva jezera Viktoria Njanza.
Tukaj je pustil večino svojih ljudij pod nadzorstvom dveh Angležev. Sam pa je odrinil z malim oddelkom na svojo ladjo »Lady Alice«, plül ob vzhodnem jčzerskem obrčžji in našel velike pritoke, ki se izlivajo v jezero, tekoči od gore Kili m a -Ndj aro. Nekateri rodovi so mu bili prav sovražni, drugi so ga pa prijazno vzprejeli, osobito ob izlivu reke Nila iz jezera. Z izredno gostoljubnostjo ga je vzprejel Kabaka Mtcsa, mogočni vladar v Ugandi ob severozahodni strdni jč-zerski. Razpostavit je Stanleyu na čast ob obrčžji več sto izbranih vojakov, ki so ga pozdravljali s streljdnjem. Ze prej leta 1862. obiskal ga je sloveči potovalcc Spcke, ki ga slika pravega krvoločnika, in sedaj — Stanley je poln hvale o njega kreposti ter ga nam opisuje kot dobrosrčnega mo*a. Pri Mtesi je našel francoskega potovalca Linanta de Bellefonds, ki je nekaj dnij pozneje prišel družabnik Gordonove ekspedicije po Nilu nizdolu. Stanley se je jako priljubil Mtesi in moral mu je obljubiti, da se vrne z vso ekspedicijo. V to svrho mu obljubi Mtesa svojo pomoč in mu privoli 30 ladij v porabo. — Stanleyu se je mudilo in ni čakal obetanih lädij, nadejč se, da dojdejo skoro za njim. Ker pa niso priplule ladje o pravem času, pripetile so se mu marsikatere nezgode. Divjaki ob obrčžji so strastno napadali ladjo s svojimi čolni in streljali s pušicami na ekspedicijo, da si je jedva otel Stanley življenje. Večkrat je vihar takö razburkal jčzerske valove, da se je ladja malone potopila. Premagal je le z veliko težavo vse ovire in srečno dospel zopet v Kageghji, kjer je bil prej pustil svoje ljudi.
Nemilo ga je užalostila vest, da je v tem umrl njega zvesti evropski spremljevalec Frederik Barker. Nakupil si je mnogo žita, riža in potrebnih lädij in se ukrcal z vsemi spremljevalci, da bi se vrnil v Ugando plovčč ob zahodnjem obrčžji. Vozili so se tudi ponoči. Ker pa je bilo več lädij prav slabih in preobloženih, jele so se nekatere potäpljati. Nastala je velika zmešnjava in nesrečniki so klicali na pomoč. Stanleyevi bistrovidnosti in hladnokrvnosti se je posrečilo rešiti vse. Ko je popravljal poškodovane ladje, sprli so se Vangvana med sabo ter jednega ubili. S krepko palico pa jih je zopet pomiril.
Nekaj dnij potem so priveslali do otočja Bumbireh, v čegar obližji so živeli jako divji zamörci. Tukaj se je tudi združil z nekaterimi ladjami, katere mu je poslal Mtesa. Stanley pošlje nekaj ljudij na suho, da bi mu nakupili živeža. A zamörci so jih nekaj pobili, druge pa hudo ranili. Da bi se maščeval, odrinil je z vsemi ladjami proti obrčžju. Sedaj ukaže strelcem jedenkrat ustreliti, kar se zamörci razpršč, ali hitro se zopet približajo sovražniki pripravljeni na boj. Ker so pa spoznali silno moč strelnega prahu, torej so se končno pomirili.
Ko je Stanley zopet dospel v Ugando, vzprejela ga je prav sijajno čdstna straža, katero mu je poslal Mtesa. Ta se je ravno pripravljal na vojno s sosednimi Vavuma, katerih glavna trdnjava je bila na bližnjem jčzerskem otoku. Ker tedaj ni bilo dobiti voditeljev do jezera Muta Nzige, udeležil se je Stanley te vojne kakor gost sultanov, ki je imel 150.000 vojakov, 50.000 žčnskih in prilično toliko sužnikov in otrök s sabo. Srečno se je počela vojna, ali sovražniki so se krepko branili in večkrat tudi premagali Mteso in le Stanleyevi prekanjenosti se mu je bilo zahvaliti, da sc je srečno končala vojna. Stanley je pridobil vladarja za kristijansko včro in skoro so prišli protestantovski in katoliški misijonarji v deželo.
Prav srčno se je poslovil od gostoljubnega Mtese, ki mu je še v spremstvo dal nad 2000 m0ž, da bi ga branili v sovražni deželi Unjoro. Stanley je nameraval prepotovati deželo med jezeroma Viktoria Njanza in Albert Njanza. Načelnik Mtesovih vojakov pa je napravil Stanleyu mnogo sitnostij in ga ni zadostno podpiral in se končno branil dalje ga spremljati. Dosegel torej ni svojega namena in moral se je vrniti od jezera Lutu Nzige (zahodno od Viktoria Njanza) zopet v Ugando. Mtesa je kaznoval nepokornega poveljnika in ponudil Stanleyu 60.000 vojakov, ki bi ga spremljevali na prejšnjem poti. A Stanley je hvaležno odklonil to kraljčvo ponudbo, ker je izpremenil prvotni svoj načrt.
Na zahodni strani jezera Viktoria Njanza je našel veliko reko Kagera, ki teče skozi sedemnajst manjših jezer in se izliva v Viktoria Njanza. Prej je že odkril jezero Lutu Nzige, ki mčri kakih iooQ milj. To jezero se razprostira kakor Tanganika od severa proti jugu. Šele na četrtem potovanji je Stanley dognal, da ima jezero svoj odtok proti severu v jezero Albert Njanza. Od jezera Viktoria Njanza se je napotil proti jugozahodu do jezera Tanganika. Mudil se je nekaj časa pri prijaznem kralji Rumanika v Karagvi. V deželi Usui je morila prebivalce velika lakota. Stanley se je otresel pretiranega davka, katerega so zahtevali glavdrji, in je brzo potoval proti jugovzhodu. Tukaj jc določil razvodje med jezeroma Viktoria Njanza in Tanganika.
18*
Potovati je moral skozi deželo krvoločnega kralja Miramba, zoper katerega se je vöjskoval v zvezi z Arabci na svojem prvem potovanji v Udžidži. Povedali smo že, da si je tedaj le s skrajnim naporom rešil življenje. Sedaj pa ga je Mirambo sam obiskal z izrečno željo, da se spoprijateljita. Stanley mu vrne poset in oba skleneta prijateljstvo in se krvno pobratita na nastopni način: Sčdeta na slamnato preprogo, obrednik ureže oba v desno nogo, vzame iz rane krvi, dene Stanleyeve krvi v Mirambovo rano in obratno; potem pa reče: »Če bi jeden vaju rušil sklenjeno bratovstvo, požrč ga naj lev, kače naj ga ostrupč, žolč naj se izlije v njega živež, zapusti naj ga prijatelji, puška naj mu razpoči v rokah in naj ga rani in vse zlo naj se mu pripet/, dokler ne umrje.« Prav prisrčno sta se poslovila, in Miramba je spremil svojega pobratima iz mesta Serombo.
Jako previdno je potoval skozi deželo zloglasnih Vatuta. V väsi Zegi so ravno hoteli usmrtiti ujetega sovražnika, kateremu pa je Stanley otel življenje. Obrnil se je dalje proti zahodu v znano mu mesto Udžidži, kamor je dospčl dnč 27. velikega travna leta 1876. srčno vzpre-jet od svojih arabskih prijateljev. Z marsikaterimi težami se boreč je objadral jezero, kolikor ga nista že prej preiskala z Livingstonom. Od Udžidži se je peljal čez jezero ter krenil v zahodnji smeri v deželo Manjcma, kjer je bival Livingstone pred svojim sestankom s Stanleyem. Proti malemu številu potnikov so sicer te dežele prebivalci divji, ple-naželjni ljudožrci in truplo ubitega človeka je posebno slastna hrana gozdnim prebivalcem v Manjemi; večje tolpe si pa ne upajo napasti. Določil je vzhodno mejo kongiškega porečja in se napotil v dolino reke Kongo.
Pri selu Njangve je dosp&l do veletoka Kongo, katerega imenujejo tamošnji prebivalci »Lualaba«. Tukaj je sklenil pogodbo z glasovitim arabskim trgovcem Tippo Tib (Hamed bin Mohammed), kateri ga je spremljal s četo 700 m6ž do »Stanley-Falls« blizu ravnika. Dn£ 5. li-stopada leta 1876. je zapustil Stanley Njangve. Kakö velikanske težave in nevarnosti so ga čakale! Zaupal je pomoči božji in odrinil v črno gozdno temoto v pragozd Uregga. Potovanje je bilo jako trudapolno in Tippo Tib se je hotel vrniti, a posrečilo se je Stanleyu, da ga je še spremljal dalje. Ko se zopet približajo veletoku, dospö v vas Kam-punza. Na obeh strančh ceste je bilo v dvčh vrstah nataknjenih 186 Človeških glav. Bili so tedaj med kanibali (ljudožrci). Stanley se je potem vozil po reki Kongo, kjer je bilo mogoče; največ ekspedicije ga je spremljalo po suhem. Prebivalci ob obrčžji so ga večkrat napadali ter mu niso hoteli prodajati živeža. Vasi' so bile prazne, le dvoja
vrsta na drogčh nataknjenih človeških glav je pričala, da tu prebivajo kanibali. Hudö so ovirale vožnjo mnogoštevilne brzice in gosti slapovi in večkrat so morali po suhem nositi ladjo. Tudi druge nezgode so se množile. Hude bolezni, kakor osepnice, griža, plučnica in mrzlica so vsak dan pokončale po več ljudij. — Mirno je zopet plavala ladja blizu obrčžja, kar prestraši vse glasen krik. Za grmovjem skrit divjak je ustrelil z otrovano pušfco jednega Stanleyevih ljudij v prsi. Zdajci se je prikazalo mnogo divjakov in iz bližine so letale pušice na ladjo. Stanley je stopil na suho s svojimi tovariši in svoj tabor kolikor mogoče utrdil. Kar se vname hud boj. Prav besno so divjaki v velikih tolpah naskakovali utrdbo, a obleganci so se krepko branili s puškami. Tudi ponoči niso mirovali. Ne daleč od tabora je bilo več vasij sredi rodovitega polja. Druzega dnč si je prisvojil Stanley jedno vas. Zdajci se zopet vname ljut boj, ki je trajal ves dan. S pravim obupom se je vojskoval; prav junaško so napadali divjaki z reške strani tabor ne meneči se za pogubonosne puške Stanleyevih strelcev. Položaj je bil jako opasen. Kar pride Tippo Tib s svojo karavano iz gozda, in divjaki pobegnejo. Ukrotil pa jih je Stanley šele s tem, da jim je ponoči zvijačno vzel vse ladje. Nato so se pomirili divjaki; 24 ladij je kupil od njih, 15 pa jim jih je vrnil.
Dnč 26. grudna leta 1876. poslovil se je Tippo Tib od Stanleya in se zopet vrnil v svoj prejšnji kraj. Predno je napočila zora druzega dnč, ukrcal se je Stanley z možmi, ženami in otroki — vseh skupaj 149 ljudij. Ob bregu so stali Tippovi ljudje in še zapeli v slovo dosedanjim svojim tovarišem. Stanley je stal v svoji ladji ter opažal svoje ljudi. Skoraj vsi so ihteli in se jokali, potrti od žalosti in skrbij. Neprestano je nosil brzi tok Kongov ladje naprej — v nepoznani svet.
Zadnja tretjina Stanleycvega potovanja po notranji Afriki je k6s novodobne martyrologije in slavni mož ostane zapisan v včliki knjigi novoveških mučenikov, ki so trpeli za znanstvo. Že druzega dnč po odhodu Tippovem so se zbrali divjaki ob reškem obrčžji in naznanjali z bobnanjem, da se bližajo tujci.
>To je naša reka, če se hitro ne vrnete, hočemo vas vse požreti; mnogo mesa bodemo dobili!« kričali so. Streljali so in jedva se je izognil Stanley kopju, ki je frčalo mimo njega v vödo. Za nekaj časa so pa puške ukrotile divjake. Umeknili so se sicer, ali obljubili, da se povrnejo druzega dnč ter da vzem6 vsem tujcem glave.
»Jutri bode velika pojedina in spekli vas bodemo na ražnji!« bile so tolažilne besede divjakov na Stanleyevo prijazno prigovarjanje.
Le težko se je izmuznil iz te nevarnosti. Na daljnem potovanji je pa našel tudi zamörce, ki rhu niso bili toli sovražni in mu odsvetovali daljno vožnjo po veletoku.
Po jako hudem dvadnevnem böji, v katerem je imel Stanley samö 47 s puškami oboroženih m0ž zoper mnogoštevilne divjake, ki so branili vsako drevo v pragozdu, prišel je do prvega slapa. Vožnja po reki je bila nemogoča. Do ravnika, kjer potem Kongo teče v severozahodni smeri, je sedem slapov in te je imenoval naš mučenik »Stanley-Falls« (Stanleyevi slapovi). Dolgih 22 dnij so se borili z obupnim naporom zoper velikansko reko. S sekirami so morali napraviti tir v pragozdu, da so vlačili po suhem ladje okoli slapov. Ljudje so stokali zaradi velike teže, a divji Bahumi so jih vedno besno napadali. Le malo je napredovala ekspedicija. Vaške ulice so bile okrašene s človeškimi glavami in na smetiščih so ležale človeške kosti, kar je jasno pričalo o kanibalizmu stanovnikov. Stanley je tedaj jako previdno postopal. Kar mu dojde zjutraj poročilo, da so divjaki ponoči prostor okrog šatora prepregli z močno mrežo ter sedaj čakajo v zasedi. Stanley odpošlje oddelek, da razreže mrežo. Divjaki jih vzprejmö z ostrimi pušicami, ali puške jih zopet ukrotč. Kakor je Stanley zvedel od jetnikov, prežali so divjaki v zasedi, da dobč človeškega mesä Oni pojedö vsacega ujetega tujca, pa tudi svoje žene in svoje starčke.
Po mnogih in ljutih bojih s sosednimi zamörci je prišel do velikega pritoka Aruvvimi, ki se izliva v Kongo, tekoč od zahodne strani jezera Albert Njanza. Tu ga je ustavilo močno ladjevje obstoječe iz 45 večjih lädij. Prav besno so napadli zamörci Stanleya.
»Tovariši, bodite trdni kakor železo, pobegniti nam ni mogoče, samö puške nas morejo rešiti«.
S temi besedami je navduševal svoje ljudi. Bojevali so se 14 ur, v jedni roki držali puško ali pa sulico, v drugi pa veslo. Zamörci so jih preganjali kakor divje zveri. Od izliva reke Aruwimi teče Kongo proti severo zahodu in potem v jugozahodni smeri proti morju. Nekateri razrodi so ga navidezno prijazno vzprejeli, a potem zavratno napadali. Ondotni zamörci so bili že oboroženi s puškami in tik Stanleyeve glave je frčala pogubonosna kroglja, ki je zadela zvestega spremljevalca.
Naš junak se je izkušal v dvaintridesetih bitkah z divjimi zamörci, predno je dospel do »Stanley-Pool,« kjer se reka razširja jezeru jednaka. Neizrečne težave so zopet provzročile na veletoku brzice in slapovi, katerih je nad 30 in jih je Stanley imenoval slavnemu prijatelju in predniku na čast »Livingstonovi slapovi«. Od gladu, različnih boleznij in mnogih bojev utrujeni, morali so vlačiti ladje čez
strme gor6 in globoke prepade. Izgubil je več ladij in ljudij. Stesali so si nekaj novih lädij. Nedostajalo je živeža in obuvala. Stanley je imel popolnoma razdrapane čevlje, mnogo je trpel po nevarnih žuželkah ter imel otekle noge. Kjer je bilo mogoče, izpustili so zopet ladje v Kongo. Z grozno hitrostjo je plula Stanleyeva ladja po veletoku proti slapu in vse se je čudilo, da ni zdričala v strašni prepad. V kratkem času je bil dvakrat na svoji ladji v smrtni nevarnosti. Težave so pa bile takö velikanske, da je ekspedicija prepotovala v 37 dneh samö 8'/2 milj. Izgubil je med drugimi na tem poti zvestega in zadnjega evropskega spremljevalca Franka Pococka, ki je utonil v deročih valovih. Neprestane težave in grozne muke pa so toli vplivale 11a ekspedicijo, da se je uprl velik del njegovih spremljevalcev ter pobegnil nazaj na planoto — v gotovo pogubo. Stanley je uvidcl veliko nevarnost in obvestil glavdrje sosednih vasij, ki so mu pripeljali vse begune uklenjene. Prosili so ga odpuščanja in on jim je pri zanesel. Ovire so pa bile takö grozne, da je ekspedicija prepotovala v jednem mescci samö tri četrt milje in rabila za 19 milj 131 dnij. Po devetmesečnih mukah in silnih težavah je zapustila ekspedicija velelok, da prehodi peš zadnji del do morja. Nesli so zvesto spremljevalko »Lady Alice« na planoto, položili jo na visoko skalo ter se ločili od nje. Na planoti je ustavil Stanlcya tamošnji kralj in zahteval za davek steklenico ruma, katerega Stanley že zdavnaj ni več imel; saj mu je pošel najpotrebnejši živež.
»Tu je rum za njega«, reče Ulcdi, Stanleyev zvesti krmar, in zasmoli Njegovemu črnemu Veličanstvu tdko krepko zaušnico, da je kralj kar padel na tla, potem se pa hitro pobral ter odnesel pete. Stanley je poslal v primorsko mesto Borna nekaj svojih ljudij, ki so mu pozneje prišli naproti z živežem, kajti ekspedicija je grozno trpela od gladü. V mestu stanujoči Evropejci so mu prišli naproti in ga slovesno vzprejeli. Bil je 999. dan po odhodu iz Sansibara, ko je dospel do Atlantiškega mörja. Stanley je pozdravil z isto radostjo morje, kakor nekdaj Ksenofont z vzklikom »OzXaTTa, ftaXaTTa«, ko je prišel čez snežnike ropaželjnih Karduhov potujoč z ostanki »10.000 Grkov« do mörja. Izpolnil je še zadnjo dolžnost in peljal po morji okrog Afrike zveste svoje spremljevalce nazaj v Sansibar. Bilo jih je od 356 samö še 108, katere je bogato obdaril. Skrbel je pa tudi za rodovine ponesrečenih spremljevalcev. Prišel je čas ločitve in prav prisrčno je bilo slovo. Stanleyevi ljudje so stali ob obali in ko je hotel stopiti v čoln, da bi se peljal do völikega parnika, odbacnili so čoln in nesli »svo jega ljubljenega očeta« po plitvem morji, dokler je bilo mogoče. Srčno
je stiskal vsem rokč in milo se mu je storilo, ko se je ukrcal v Evropo.
S svojim drugim potovanjem po osrednji Afriki je rešil Stanley jako važno vprašanje gledč Kongiškega porečja. Livingstone in Cameron sta našla izvir veletoka Kongo v jezeru ßangweolo; Nachtigal, Schweinfurth in Junker so po nekoliko določili severno njegovo porečje. Kar sta Speke in Grant poskušala, dokazal pa je Stanley, ki je odkril ves veletok Kongo do izliva v morje. Poleg odkritja Amerike in Avstralije je to najvažnejša pridobitev na zemljepisnem polji in po pravici imenujemo slavnega potovalca »afriškega Kolumba.«
(Dalje prihodnjič.)
Peter Podreka.
Bonoško-slovonskl rodoljub in pesnik.
Spisal Zamejski.
•bena slovenska pokrajina ni takö malo znana in takö za nemarjena, kakor je Beneška Slovenija. Slovenci jo komaj poznajo po imeni, dasi je za mejo čez 30.000 bratov, katerim je treba prižgati luč narodnosti, da se ne pogubč in da ne tavajo dalje v temi nevednosti in, skoraj bi rekel, barbarstva; saj jim Italijani s svojo slavno kulturo nič ne pomagajo, ker ogromna večina italijanščine ne razume.
Toda tem črticam ni govoriti o žalostnem razmerji beneških Slovencev, pač pa postaviti majhen spomenik odličnemu m0žu, jednemu önih preredkih domoljubov, ki se brigajo, več ali menj po zmožnosti in po oduševljenosti, za izboljšanje tega razmerja in za preporod pozabljenega beneško-slovenskega ljudstva: možje toliko vrednejši priznanja in slave, ker takim biti pri nas ni lehko iz več razlogov, med katerimi mnogokrat prvi je popolna nevednost o slovenskih rečeh in težnjah in o Slovencih samih in sploh o slovanstvu, o katerem se pri nas ima večinoma le öno malo negotovih in krivih pojmov, katere nam podajejo knjige in listi italijanski. Pri nas so zavedni Slovenci kaj redka prikazen in se pordjajo le po naključji, bodisi po kaki primerni knjigi ali po časniku slovenskem, dobljenem v röke, bodisi tudi
po slučajnem seznanji s kakšnim pravim avstrijskim Slovencem. Kakö se je zarodila ljubezen do slovenstva v moži, o katerem mislim govoriti, to je meni povse neznano; vem pa, da je bila v njegovem srci že zgodaj krepke kali pognala in tudi obrodila svoj primeroma dober sad.
Ta odličnjak je pokojni Peter Podreka. Porodil se je bil v Sv. Petru Slovenov (dijal. v Špjetru, ital. San Pietro al Natisone) od poštenih in premožnih roditeljev dnč 16. svečana 1. 1822. Sv. Peter je naš glavni tržič na Beneško-Slovenskem. Prijazno sedi na bregu bistre Nediže in se v nji zrcali, a žal, gleda tudi, kakö se vedno bolj izpreminja in dobiva furlansko lice. Prekrasna in široka nediška dolina s prijaznimi, rodovitimi goricami, posejanimi z vasicami, razdeljena po sredi od čudovite in slavne Nediže, ob kateri drži lepa cesta iz Italije v avstrijsko Soško dolino, morala je mogočno vplivati na mladega in rahločutnega Petra in prižgati v njem za rana iskro poezije, katera mu je v srci tlela do konca dnij.
»Zares si čestita, Nedižka dolina. In vredna spomina Si slavnega ti.«
Takö in jednako se večkrat izraža o nji v svojih verzih.
Kakor vsi oni beneški Slovenci, kateri želč dospeti do boljšega stanu, šel je tudi Podreka kar naravnost med Lahe, da bi ondu izvršil začetne (elementarne) šole in da bi se takoj spočetka naučil laškega jezika. Tega seveda ni mogoče doseči doma v onih takö čudno in absurdno osnovanih šolah, s katerimi nas je slavna laška vlada osrečila. Poslali so torej mladega Petra v Staro Mesto ali Čudad (Civi-dale), kjer se je začel prčcej odlikovati z bistroumnostjo in pridnostjo, kakor sploh skoraj vsi naši Slovenci. Ko je tu dovršil elementarne šole, želčč že takrat v duhovni stan stopiti, odšel je v Viden na gimnazijo nadškofovsko. Tudi to je izvrstno dovršil in se potem zapisal v bogoslovno semenišče za štiriletne duhovniške študije. Že v önih letih se mu je vzbudila v srci ljubezen do slovenščine, ker je takoj spoznal, kakö jako potrebno je nje znanje duhovnikom, ki so namenjeni med Slovence, in je že takrat vzpodbujal k zavedanju svoje slovenske sošolce ter tudi poskušal skladati slovenske pesmi. Bogoslovne študije je završil v burnem 1848. letu in je slovesno v Sv. Petru izpel prvo svojo sv. mašo meseca včlikega srpana istega leta. Ostal je nekaj časa doma in maševal ob godu v bližnji vasi Sarženti; a krepkemu in delaželjnemu mlademu duhovniku so takoj izročili v oskrbo-
vanje največjo in v župniji najtežavnejšo kapelanijo TarČmun, dve debeli uri od Sv. Petra v gorah na meji, kjer se je začelo zdnj pravo vsestransko delo. Ker je Tarčmun le poludrugo uro oddaljen od bližnje avstrijske kapelanije Livek (v Koboriški dekaniji). jel se je po-gostoma shajati s takratnim livškim vikarijem, poznejšim kanonikom in ravnateljem goriškemu centralnemu semenišču preč. g. Hrastom, s katerim je do njega smrti gojil iskreno prijateljstvo. A ni mu bilo dovolj do Livka, ampak večkrat se je iz Tarčmuna napotil v Koborid, kjer je imel ugodnejšo priliko, opazovati Slovence in njih društveno življenje in se praktično vaditi v mili mu slovenščini. Na Tarčmunu je ostal osem let vzgleden duhovnik, prav oče svojim duhovnim sinom, katerim se je bil takö priljubil, da ga še zdaj po toliko letih ne imenujejo drugače nego »gospod kaplan«, kakor da je bilo to njega osebno ime, ali pa kakor da bi bil nekakšen kapelanski vzor, kapelan-par excellence. Spomina vredno je to, da, ko se je bila v önih letih razširila po Tarčmunski kapelaniji tifoidea (dijalekt »čuk«) in je precej hudo razsajala, izkazal se je on z občudovanja vredno požrtvovalnostjo ne samö skrbnega duhovnega, ampak tudi včščega telesnega zdravnika, in je mnogim bolnikom rešil življenje, ne gledč na to, da je v nevarnost postavljal svoje. Pozneje se je tudi jednakega izkazal, ko je razsajala kolera.
Leta 1857. bil je, na veliko žalost Tarčmunjanov, jednoglasno izvoljen kapelanom pri župnijski cerkvi v Sv. Petru, kjer je ostal šestnajst let neutrudljivo delaven, obče spoštovan in vsakemu priljubljen. Leta 1873. preselil se je iz Sv. Petra zopet v gore v kapelanijo Ronec, in ondu je ostal, kakor povsod, marljiv in priljubljen pastir svoji čedi do smrti, katera ga je nenadoma zadela dnč 4 listopada 1. 1889. v 67. letu ter globoko užalostila ne samö njemu v duhovno oskrbovanje izročene čede in bližnjih prijateljev in tovarišev, ampak vse njegove znance in čestitelje, katerih je tu in tam imel v velikem izobilji.
Bil je pokojnik veselega značaja in je znal v družbi vedno käj zanimivega in veselega povedati, da ga je vsakdo rad poslušal. Nikomur ni žalega provzročil, ampak kjer je le mogel, vsakemu človeku je iz srca rad pomagal z dejanjem in z besedo. Odlikoval se je z iz-borno uljudnostjo in gostoljubnostjo, in po pravici si je zaslužil ime »il gentiluomo dei nostri monti«. Bil je v prijateljski zvezi z marsikaterimi odličnjaki, bodisi s Slovenci ali z Italijani. Imel je celö več prijateljev, katerih ni nikoli drugače poznal nego po dopisovanji. Vrla znanca sta si bila z »Zgodnje Danice« urednikom monsig. J e r a n o m. Ta ga je večkrat vabil v Ljubljano, katere ni videl ni prej nI pozneje,
dasi je srčno želel, spoznati slovensko stolno mesto. Jedenkrat se je bil že napotil tjakaj in je prišel do Postöjine, kjer ga je mons. Jeran s fotografijo čakal; a prijatelja se v gnčči nista mogla videti, in Pod-reka, nagloma domöv pozvan, moral se je vrniti in čakati druge prilike, katera se mu potem ni več ponudila. Znan je bil tudi z ruskim učenjakom Baudouinom de Courtenayem. katerega je gostoljubno v svojo hišo v Ronci vzprejel ter mu marsikaj povedal o Beneški Sloveniji.
Njega delavnost je bila stanovitna in vsestranska. Duhovnik odlikoval se je mimo navadnih dolžnostij, katere je vzgledno in natančno izpolnjeval, zlasti v vzdrževanji in lepšanji božjega hrama. Veselje je bilo stopiti ob slovesnostih v njegovo cerkev: vse snažno, vse lepo, vse je pričalo o njegovem spoštovanji do hiše božje, o njegovi pridnosti in njegovem dobrem ukusu. Župna cerkev v Sv. Petru ni baš lepa, pa tudi ne dovolj prostorna za tako veliko župnijo, kakor je šen-peterska. Ko je ondu Podreka kapelanoval, izprožil je misel, naj bi se napravila nova dostojnejša cerkev, in se je bil takö krepko te svoje ideje poprijel ter jo župljanom vdihnil, da je bilo v kratkem vse določeno in že mnogo gradiva pripravljenega za zgradbo precej lepega novega svetišča. A prišlo je takö, da je vse zaostalo, in župna cerkev še zdaj ponižno in v prvotni preprostosti in nerodnosti čepf med pripravljenim kamenjem in dovoženo opeko. Podreka gotovo ni imel pri tem nobene krivde, vender ga je bilo vse to takö užalostilo, da se je le prčcej potem preselil iz Sv. Petra v Ronec.
Da je veliko skrbel za dušno blaginjo svojih podanikov, ni treba ponavljati; ali omeniti moram, da se je trudil tudi za njih materijalno blagostanje. Učil je närod, kjer je znal in mogel; vzpodbujal je posebno sadärstvo in vinstvo s prigovarjanjem in vzgledom, in si pri tem pridobil mnogo zaslug, za katere je bil odlikovan s častno diplomo in s svetinjo na sadärskih razstavah v Trebiži 1. 1872. in v Vidnu 1. 1886.
Posebne zasluge pa si je pridobil na narodnem polji. Oduševljen Slovenec, izkušal je oduševljenost svojo vdihniti tudi drugim, in ne brez vsega uspeha. Sicer pa se pri nas more le kaj malega storiti za slovenščino, ker vlada je ne spoznava, kakor bi je ne bilo; torej šola, uradi in vse, kar je vladnega, vse je le italijansko in uboga slovenščina «ma svoje zavetje le domä in v cerkvi. Podreka je vedno to razmerje obžaloval; evo, kakö izraža svoje obžalovanje v naslednji svoji najboljši pesmi:
»Slovenija in njena hčerka na Beneškem.
»Kaj jočeš se ti, krasotica?
Kaj v klavernih mislih živiš? Saj tudi ti, moja hčerica! Mi vedno pri srci stojiš.
Ne poznam veselja, radosti, Le solza mi solzo podi
Po bledem obličji; do kdsti
Me laška pijavka mori.
Glej! Tvoje sestrice na Dravi, Na Soči, na Savi si že Pripravljajo lovor, da v slavi Veselo ovenčajo me —«
Ko dajo lovorske vezila
Ti hčerke v prešlavni spomin, Jaz bom žalostinke glasila Pod vrbo, potem pa — pogin!
»»Ah, mamica draga in mila! Okove in žulje poglej, Ki nosim in bom jih nosila Jaz v svojem domovji vselej!
In, mamka! na mojo gomilo, Te prosim, položi na njo Cipresovo tužno vezilo, In kani 'z očesa solz<5! —««
Jaz nisem ni v vradu ni v šoli, Da ravno tu od vekov živim; Ko tujka beračim okoli, Le v cerkvi zavetja dobim.
»— Ne misli tak', hčerka slovenska! No obupaj na lastni prihod: Naj pride še sila peklenska, Ne vniči slovenski zardd!«
On je vedno vzpodbujal tovariše svoje, naj bi nekoliko bolj gledali na jezik, v katerem se beseda božja oznanjuje; naj bi se vadili prave slovenščine in si priskrbovali slovenskih knjig; in res so se začeli zanimati za »Družbo sv. Mohorja«, in sprva so si tudi naročevali »Novice«, »Zgodnjo Danico« in druge liste. Njega največja zasluga pa je »Katekizem« za Slovence videnske nadškofije, katerega je, s sodelovanjem pokojnega šenpeterskega župnika Mučiča, tudi vrlega Slovenca, priredil in dal leta 1869. v Gorici tiskati. Ž njim je gotovo dobro u-strcgcl svojim tovarišem, ki so si morali glave beliti s krščanskim naukom brez učnega teksta; pa tudi slovenščini mnogo koristil, ker je s to knjižico odstranil vse 6nc barbarske prevode in spise, katere so si naši duhovniki sami prirejevali brez nobenega pravega znanja slovenščine; saj še zdaj pri nas, dasiravno smo na boljem, ne znajo ne sam<5 slovnice, ampak še slovenskega pravopisa rabiti 1
Podreka je torej vzpodbujal duhovnike, pa tudi ljudstva ni pozabljal; širil je med njim slovenske, večinoma molitvene knjige, in skrbel mu gladko pridigovati in kolikor možno se ogibati tujih besed in izrazov, da bi mu ne bil pokvaril narečja; včdel je namreč, da so duhovniki s svojim pridigovanjem bržkone najbolj krivi, da se slovenščina pokvarja in poizgublja.
Mimo tega je poskusil tudi slovstveno delati. Zlagal je slovenske pesmi, in pesniške nadarjenosti ni pogrešal. Gotovo bi si bil pridobil Častno mesto med slovenskimi pesniki, ako bi bil imel priliko
izučiti se koreniteje in bolj slovnično slovenskega jezika. Sam pripo-znava v neki pesmi svojo jezikovno nespretnost in pravi:
»Mili glasi tam na Savi, Soči, Dravi se glasd; Na Nediii so hripavi, Težko z njimi se v'vrstd.
Zato pesem sladko-milo Ni mogoče mi zapdt'; Slabo bi se pa studilo To Slovencem razodet'!«
Spisal je več pesmij, največ prigodnih, n. pr. o novih mašah, o prihodu nadškofovem v župnijo, o nastopu novega župnika. Druzih ni mnogo. Nekatere so bile tiskane v »Zgodnji Danici«, n. pr. »Brez-božnik« in »Božja previdnost« V »Zori« 1. 1874. je bila tiskana njegova najznanejša pesem »Slavjanka«, in v »Soči« 1. 1871. njegova zgoraj navedena »Slovenija in njena hčerka na Beneškem«. »Slavjanka«, katero je zapel v Ronci, je na Primorskem skoraj že narodna, ko ji je zložil primeren in krasen napev pokojni koboridski učitelj Carl i. Evo je:
»Slavjanka v Slovenski Benečiji.
Jaz nisem Taljauka Pa tudi ne bom, Sem zvesta Slavjanka In ljubim svoj dom.
Hči matere Slave,
Kreposti nje znam, Slavjanske zastave Nikol' ne izdam.
Le tebi bom zvesta, Predragi moj dom! A tujcu nevesta Nikoli ne bom.
Sad moj'ga poroda Pa moral bo bit' Svobodi naroda Slavjanskega ščit
Od zibelke male Učila ga bom Do možnosti zale Skrbet' za svoj dom.
Ko trublja zapoje In top zagrmi: Ilajd', sinko, na boje Na vojsko i ti
Pogum bom dajala Mu v boji vselej, Zastavo kazala, Da vdari naprej.
Po boji vriskala,
Cc zmaga moj sin, In bodem venčala Ga vrh' razvalin.
Slavjanska mladica Na pragu domd Poljubi mu lica, Rok<5 mu podd.
In v kroge vesele
S častjd bo sprejet, Slavjanske dežele Junakom prištet.
Na slavno gomilo, Ce pade moj sin, Lovorsko vezilo Položim v spomin.
Slavjanom kazala
Gomilo pa bom! Na znanje dajala: Ta pal je za dom!«
Žal, da vse, kar je v tej pesmi rečeno, je le »pium desiderium«. ker Slavjanke v Beneški . Sloveniji niti ne vedö, da je njim namenjena pesem na svetu! »Slavjanka« je svojo srečo našla le v Soški dolini. Leta 1878. bil je Podreka v Koboridu. Tamošnji Slovenci so ga radostno in častno vzprejeli ter mu zapeli po Carlijevem napevu njegovo »Slavjanko«; to pa ga je bilo genilo do solza in ga takö navdušilo, da je prišedši domöv zložil in takoj poslal »Koboridskim pevkam« nastopno pesemco:
»Slavjanske mladice, Le pojte veselo, Slavjansko deželo Budite naprej!
Kjerkoli glasijo
Se vaši glasovi Se slavski sinovi Dramijo vselej.
Slavjanska danica Je že zasvetila, Ki bode zdrobila Protivnike v prah.
I l>odo združili
Se sini slavjanski V en rod velikanski, Nasprotnikom strah.
I tačas veselo
Se bodo pa vila Vam krasne vezila V prešlavni spomin.«
Ko so leta 1881, v Vidnu obhajali jubilej nadbiskupa Casasole, napravili so mu med drugim tudi slovesno besedo, pri kateri so se dekla-movale pesmi v raznih jezicih. Ob tej priliki je Podreka zložil in de-klamoval ter potem na posebnem listu tiskati dal naslednjo pesem:
»Veseli se nadškofija, Oče mili. Te slavfcč, Iu Beneška Slovenija Daje Ti pozdrav gor&Č.
Petdeset si let mašništva
Že dosegel — lepa čast! Petindvajset že škoiijstva Ti od Pija je oblast.
Ti slovanskega naroda
Na Beneškem si pastir, In Cirila in Metoda Slednik, kažeš blag'ra vir.
Ilvalo, slavo vsak Ti poje,
Za Te prosi vsak BogK — Kaj pa sred Te slave Tvoje, Kaj Slovenec Ti podri?
Pomlad spet se je vrnila
Z glasnim petjem drobnih ptic, Vso naravo prerodila, Natrosila nam cvetlic.
Lehko bi cvetlic obilo Naših vtrgali gorri, K godu Tvojemu v vezilo Venec Ti podali ta.
Ali rožice minijo
Ki narava jih deli, Zima dahne — pobledijo, Kmalu cvet jim odleti.
Drugo cvetko mi imamo Koja ne zamrfe nikdar, To ponižno v dar Ti damo, Prečastiti naš Vladar!
V srci našem ta prenežna Rožica vzcvetela je:
To »ljubezen« je hvaležna
Ki gojimo jo za Te.
V dar Ti dri, proseč Te milo. Višji dušni naš pastir, Da Ti sprejmeš to vezilo, Ki imd le v srci vir.
Da, ljubezen čisto, sveto,
Ki spremembe ne pozna, Ljudstvo Tvoje za Te vneto V dar Sloven Ti danes dri.
Srečo naj Ti Bog dodčli
Ljubo zdravje, mir sred, In pri vsakem naj Te deli Blagoslov njegov spremljd.
Naj njegova roka sveta
Čuva Tebe vseh nadlog: Dolgo, dolgo še Očeta Dobri naj nam hrani Bog!«
Lehko in rad bi bil spisal Podreka käj več, ali jezik mu je vedno delal zapreko. Napösled je vse popustil in le o kaki redki priliki še käj malega zapel. Tožil je pa, da sedanja slovenščina ni več prava, da »hrvatuje« i. t. d. in ni se mu več ljubilo baviti se ž njo. Pač pa je vzpodbujal posebno mlade bogoslovce, naj bi se izkazovali prave Slovence, naj bi se svojemu jeziku učili, ne pa ga zamenjali s tujim in se tujcem prištevali. In njega besede niso ostale povse nerodovite.
Zadnja leta se je v prostih urah, posebno v zimskem času, bavil z umetnim žaganjem (ital. »traforo«) lesa, in z veliko potrpežljivostjo izgotovil marsikaj lepega in čudovitega. V dveh letih je napravil »Milanski dom«, ki je sestavljen o.l več tisoč köscev in je res občudovanja vredno delo.
K zadnjemu se je bil nekako nanagloma postaral; bolehal je nekoliko na nogah, ali vender nikdo ni pričakoval še njegovega konca. No, Bog ga je k sebi pozval, in nam zdaj ne ostaje druzega, nego ohraniti ga v hvaležnem spominu in posnemati njega vzgled.
Madrigal.
^2^akaj sloniš samotno tu o hiši, Ko sčver brije, burja pleše v snegi? . . . Ne toži, dčklica, solzč obriši!
Bog bode ga kaznil, ki se v palači Tu gori smeje zdbljeni prisegi, Neddlžnosti, razkošnika igrači.
Pa z mrfno idi, ker je mrtva mati, Ki jo pogrčbla je sramota tvoja: Kar imam, z radostjo ti hočem dati, In žalost tvoja bodi žalost moja!
Ranko.
Pepelühar.
Närodna pravljica. Zapisal na Temljinah Jožef Kenda. (Dalje in konec.)
o so imeli na določeni dan skakati čez jamo, gnetlo se je polno ljudij pred njo. Ko ni mogel nobeden preskočiti jame, ukaže Pepelühar narediti prostor. S konjem dirja na cilj x), potem preskoči jamo, kakor bi ga pihnil, in preskoči še sto sežnjev več, kakor je bila jama široka. Zdaj zapovč konju takö močno dirjati, da ga ne bo nobedna straža ustavila. Kakor je želel, takö se je zgodilo. Ko prijezdi do mlake, dobi šele tam svoje kij use. Hitro skoči s konja, preobleče se, pri veže srebrno obleko konju na sedlo ter zleze na kljusč. Konj s srebrno grivo in srebrnimi pod-kövami pa zdirja Pepcluharju izpred očij. Ko prijezdita brata po cesti, le ugledata Pepelüharja v mlaki na kljusčtu. Brata ga zbadata: »No, Pepelühar, ali ne pojdeš gledat, kakö skačejo lepi jezdeci čez jamo? Pa oče te bo tepel, ko zvč, da si le tu trpinčil ubogo Žival. Z Bogom!«
Pepelühar se ni veliko zmenil za posmehovanje svojih bratov. Ko sta odjezdila, spravil je počasi kljuse iz mlake in domöv. Brata sta doma že povedala, kako so bili jezdeci oblečeni in da je samö jeden preskočil jamo in še sto sežnjev naprej. Pepelüharja pa je oče po navadi oštel in ozmerjal.
Kraljičina je dala razširiti jamo še sto sežnjev in razglasila, kdor jo preskoči, tistega vzame za moža. Oče je zopet dal svojima starejšima sinoma najlepša konja in mnogo denarja, da sta šla gledat, kdo preskoči jamo. Tudi Pepelühar preprosi očeta, da smč iti tudi on gledat. Oče mu dä tisto staro kljuse in malo denarjev. Ko je prišel s kljusčtom do mlake, spravi se mu v mlako. Ko sta odšla brata mimo, spomni se konja z zlato grivo in zlatimi podkövami. Koj je stal konj na cesti. Imel je tudi zlato sedlo in na sedlu zlato obleko privezano. Hitro grč Pepelühar s kljusčta, odveže zlato obleko, preobleče se in skoči na konja. Kmalu je prehitel svoja brata, ki se mu odkrivata in ga pozdravljata, ker ga nista poznala. Ko ni mogel nobeden preskočiti jame, ukaže Pepelühar narediti prostor in izpodbode
') Anlauf nehmen.	Pis.
svojega konja ter preskoči jamo in še sto sežnjev naprej. Zdaj vzpod-bode konja in ta preskoči vse straže in vse zidove, katere je dal kralj narediti, da bi ujel lepega jezdeca. V hitrem diru je kmalu prišel do mlake, kjer je dobil svoje kljusč. Naglo se preobleče, priveže zlato obleko konju na sedlo ter zleze na kljusč. Ko prijezdita brata, po-smehujeta se mu in ga zbadata. Pepelühar se pa ni zmenil za to. Ko sta odšla brata, spravi kljusč na pot in jezdi počasi domöv. Doma pravita starejša dva sina očetu, kakšen je bil jezdec in njegov konj. Oče ja pohvali, mlajšega pa grdo ošteje.
Zdaj je dala kraljičina jamo še bolj razširiti in je razglasila, kdor jo preskoči, tistega bo. Oče zopet da starejšima sinoma najlepša konja in mnogo denarja, da sta šla gledat, kdo preskoči jamo. Pepelühar je očeta toliko časa prosil, da mu je nazadnje moral dovoliti, da sme iti tudi on gledat. Ko pride s kljusčtom do mlake, spravi se mu ta v njo, kakor po navadi. Zdaj so mu začele žabe regljati: »Le počakaj, Pepelühar, da pojdeta brata naprej!«
Ko sta jezdila brata mimo njega in ga zasmehovala, delal se je Pepelühar, kakor bi ne mogel spraviti kljusčta iz mlake. Ko sta brata odšla, spomni se konja z demantovo grivo in demantovimi podkövami. Konj se hitro prikaže na cesti. Pepelühar zleze s kljusčta, preobleče se in sčde na konja. Kakor blisek je jezdil mimo svojih bratov; ta dva sta se mu pa ognila v stran, odkrila in ga pozdravljala. Nobeden se ni upal jame preskočiti; zatö vzpodbode Pepelühar svojega konja in kakor bi mignil, bil je na drugi strani jame. Pa zdaj se je dal ujeti in peljali so ga h kraljičini. Ker ji je dopadel, bila ga je voljna vzeti.
Kraljičina prelomi demantov prstan in da polovico Pepelüharju, rekoč: »Kadar prideš s tem prstanom, spoznala bom, da si pravi.«
Pepelühar se poslovi' pri kraljičini, zasede svojega konja in zdirja proti domu. Ko pride do mlake, skoči s konja, preobleče se, priveže konju obleko na sedlo ter zleze na staro kljuse. Ko odjezdita brata mimo njega, zasmehujč ga, spravi tudi on kobilo iz mlake in jezdi počasi domöv.
Ko pride domöv, bila mu je že odmerjena kazen. Oče je rekel starejšima sinoma, naj ga peljeta v kakšen samoten kraj, tam ustrelita, jezik pa naj prineseta pokazat, če je mlajši sin res mrtev. Ko sta peljala brata Pepelüharja na morišče, šel je tudi pes ž njimi. Pes zalaja: »Nič se ne böj, Pepelühar, saj bom jaz umorjen namesto tebe!« Pepelühar ga je razumel, ker ga je puščavnik navadil, kaj psi lajajo.
Na drevesi zapoje ptiček: »Nič se ne böj, Pepelühar, saj bo pes umorjen namesto tebe!«
Tudi žaba v luži se oglasi: »Nič se ne böj, Pepelühar, saj bo pes umorjen namesto tebe!«
Razumel je tudi ptička in žabo. ker se je naučil od puščavnika, kaj ptiči pojejo in kaj žabe regljajo.
Ko pridejo na morišče, rečeta brata Pepelüharju: »Midva te ne ustreliva, ker si naju brat. Včdi pa, da ne smeš nikoli več domöv priti, da ne bova trpela midva za tč.« Pepelühar jima obljubi. Brata ustrelita psa, odrežeta mu jezik in ga neseta domöv očetu. Oče pa jima reče: »Vrzita ga proč, da ga le videl ne bom.«
Pepelühar ni smel domöv. Odpravi se na kraljev dvor. Tu je prosil, da ga pustč h kraljičini. Poda ji polovico demantovega prstana in kmalu je bila poroka. Ko sta bila jedenkrat samd, pripovedujeta si, kakö se jima je do zdaj godilo. Ko ji mladi kralj povö, kakö ga je oče za videl, da ga je hotel celö ustreliti, rada bi se kraljica prepričala, če je vse to res. Mladi kralj naj se preoblečc v pepelüharsko obleko in naj se povrne domov. Sama bo pisala njegovemu očetu, naj pripravi velike gosti' ker bo tod mimo potovala. Izkušala bo očeta, če res takö zavidi sina, s tem, da mu ukaže prinesti kake jedi na mizo. Vsako jed naj vrže na tla ter naj se dela pri tem, kakor da bi se mu le ponesrečilo. Nazadnje ga bo preoblekla ona v kraljevo obleko in ga pripeljala pred goste.
Mladi kralj se preoblečc v pepelüharsko obleko in grč domöv. Oče ga je jezno pogledal, rekel mu pa ni nič; brata sta se pa izgovarjala, da jima je utekcl.
Kmalu za njim pride tudi kraljevo pismo, v katerem ga je kraljica prosila, naj napravi ta in ta dan veliko gostijo. Ko je določenega dnč prišla kraljica s spremstvom, stregel ji je oče po svoji moči. Ko so se malo okrepčali, vpraša kraljica očeta, koliko sinov ima.
Oče odgovori: »Samö dva imam; pa sta oba dobra, pridna in ubogljiva.«
Kraljica reče: »Ali nimate treh sinov?«
»Le dva imam,« odgovori ji oče v zadregi.
Kraljica mu zopet reče: »Vi ste imeli tri sinove, kakor se mi zdi. Bomo pa v krstne bukve pogledali, da se prepričamo «
Oče se hit» izgovarjati: »Imam pač še jedncga Pepelüharja; pa ni vreden, da bi ga spoznal za sina. Takšen tepec je, da ga nima para.«
Kraljica reče na to: »Kmalu se prepričamo, če je res takšen tepec, kakor Vi pravite. Zdaj naj prinese on kako jed na mizo, da ga bomo videli.«
Oče se izgovarja, da je tak pa tak; pa vse ni nič pomagalo.
Jožef Kenda: Pcpcltfliar.
291
Oče pripelje sina vsega od pepela in pravi: »Saj sem pravil, da se le po pepelu valja.« Na videz se je sin delal, kakor bi ga bilo zelö sram; v srci se je pa smejal.
Zdaj ukaže kraljica, da mora sin prinesti kako jed na mizo. Oče bi bil rad rekel, da ni za to; pa ni smel. Oče in kuharice so učile Pepelüharja, kakö mora držati skledo, da mu ne pade iz rök. Napravijo mu mesö, da nese gostom na mizo. Nesel je prav počasi in se delal še bolj nerodnega, kakor je bil. Ko stopi čez prag, trči ob kljuko pri vratih, da mu je vse padlo na tla. Oče ga zgrabi za vrat ter mu jih daje okolo glave, da je bil ves črn, kjer ga je zadela očetova pest. in ga zapre v hram. Oče gre h gostom in se izgovarja, da je sin vedno takšen, da ni še nobedne prav naredil. Kraljica ga zagovarja, češ, da se mu je le ponesrečilo; zdaj naj prinese pa kavo na mizo. V kuhinji so ga zdaj še bolj učili, kakö mora nesti, da ne prevrne in razlije. Kavo je srečno prinesel do mize. Tu hoče pri vzdigniti malo, da bi postavil na mizo; ali glej 1 ko privzdigne, zadene ob mizo in vsa kava se razlije po prtu. Vse je bilo črno in umazano. Oče ga še bolj pretepe in zuhä.
Kraljici se sin smiii in se napravi k njemu v hram, rekoč: »Bomo videli, če zna pa käj pametnega govoriti.« S seboj nese obleko za kralja. Pepelühar se hitro preobleče in lepo napravi ter grč s kraljico h gostom.
Oče vstane, pozdravi ga in mu reče: »Ali ste prišli tudi Vi nas počastit ?«
Oče namreč ni včdel, da je kralj; zato ga pozdravi le kakor druge spremnike. Oče in sin se o marsičem pogovarjata; a vender ni mogel oče spoznati svojega sina.
Najedenkrat pa vpraša oče sina: »Ne zamerite mojemu vprašanju, gospod, odkod pa ste ?«
»Ali me ne poznate ?« odgovori mu ta.
Oče mu reče: »Nič Vas ne morem prav poznati. Vaš glas se mi zdi malo znan in tudi po obrazu ste mi nekoliko znani; a ne morem se domisliti, kdaj in kje bi Vas bil videl.«
Kralj mu reče glasneje: »Kaj ne poznate več Svojega sina Pepelüharja? Zdaj sem kralj in mož te kraljice.«
Oče spozna sina, pade prčdenj, zjoče se milo in ga prosi odpuščanja.
Sin vzdigne očeta, rekoč: »Ali Vam nisem jedenkrat rekel na polji: Do zdaj ste bili Vi moj oče, kmalu bom pa jaz Vaš.«
Na to povč sin vsem, kakö je postal kralj.

O gluhonemcih.
Berilo I. Hönigmanna v seji »Slovenskega kluba« na Dunaji. (Konec)
udi samö površni pogled v zgodovino gluhoncmstva nam kaže da so bili gluhonemci še pred malo stoletji najzapuščcnejši in najbolj pomilovanja vredni ljudje. Nikjer se ne najde v starem veku kaka opazka, da bi se bilo za vzgojo in pouk jjluhonemcev kaj storilo. Samö jeden slučaj se najde v zgodovini Rimljanov, da se je gluhonemec v obrazovnih umetnostih poučeval.
Plinij pripoveduje, da je govornik Mešala imel gluhorojenega sorodnika Kvintija Pedija in ga dal poučevati v slikarstvu, v kateri umetnosti je ta tudi izvrstno napredoval, takö, da se je celö cesar August čudil njegovim delom.
Toda pomislimo, kaj je bil vzrok tega zanemarjanja?
Prvič: Nedostatck gluhosti, katera tudi provzročuje nemost, ni očiten ter ne vzbuja neposredno sočutja zdravih ljudij.
Ker se gluhonemci ne nahajajo prepogostoma skupaj bivajoči, zatö se velikost njih bčde nikdar ni mogla prav spoznati.
Drugič: Učenjaka Hipokrat in Aristotel sta rekla v svojih spisih, da je gluhonemce prištevati bebcem, da jih tedaj ni mogoče poučevati.
Tretjič: Možje pa, kateri so prišli zaradi duhovskega svojega stanu dostikrat v dotiko z gluhonemci, mislili so, akoravno so čutili notranji nagon za poučevanje teh ubožcev, da ni smčti volji božji nasprotovati s človeškimi vplivi.
Saj se je še v začetku 17. stoletja Španjolec Emanuel Ramirez de Carrion bal inkvizicije, ker je gluhonemce poučeval. Da bi se ne mislilo, da je čarovnik, pripravljal je učence svoje na zdravniški način za pouk. Najprej jim je dal neke tekočine, da jih je gonilo, potem telohov čaj, za tem sirupa od »euseuta Europaea«. Zatem jim je iz-bril lasč na tčmeni za dlan široko in to mesto mazal vsak večer z mazilom, napravljenim od aqua vitae, nitrum depuratum, aqua Nym-phaea in mandeljnovega olja. Pa še vse ni bilo zadosti! Česal jim je vsako jutro lasč z glavnikom od ebenovine proti potezi in dajal jim še nekaj časa piti nekega rastlinskega soka. Takö pripravljenim jim je jel nad izbritim tčmenom glasno izgovarjati posamične glasove, zloge in besede in raznemil je na ta način, kakor čitamo, več gluho-ncmcev. Ni li to čudna metoda ? Vse to je bil humbug, pa takratnemu
razmerju prilagoden. Isto takö je bil tudi čuden način, po katerem je Samuel Heinicke upamtil svojim učencem vokale, humbug. Dal je namreč svojemu učencu pri izväbljanji in vežbanji glasa »i« kisa, pri e ji pelmovca, pri a-ji čiste vode, pri o-ji sladke vode in pri u-ji olja na jezik in rekel, kakö s tem doseže, da si njega učenci na ta način za vselej zapomnijo posamične vokale.
Četrtič: Šele za reformacije je nastala närodna šola. Čuditi se nam torej' ni smeti, če ni nikdo Čutil potrebe pouka gluhonemcev v razmerji, v katerem se narodi sploh niso poučevali. — Kakor sem že prej omenil, oddeljena je bila gluhonemcem v starem in srednjem veku žalostna usoda. Iz svetega pisma in obče zgodovine bi navedel lahko mnogo izrekov, kateri pričajo o t0žni usodi teh ubožcev, saj še celö bogati kralj Krez svojega druzega sina, kateri je bil gluhonem, ni hotel spoznati za sina, kakor nam Ilerodot pravi — ali to bi me predaleč zavedlo. Hočem torej v kratkem navesti samö glavne zgodovinske točke. — Po reformaciji so se začeli milosrčni možje tu pa tam pečati z vzgojo gluhonemcev. Prvi, kateri je učence svoje izkušal poučevati v jeziku glasovnem, bil je benediktinec Pedro de Ponce na Španskem. Živel je v 16. stoletji. Njega po pravici imenujemo izumitelja poučevalnc metode za gluhonemce. Za njim se jih je bavilo še mnogo s tem poukom, ali njih uspehi niso bili izdatni. Šele ko sta jela Abbö de 1' Kpöev Parizu (1. 1712. - 1789.) in Samuel Heinicke (I. 1727. —1790.) v Lipsku gluhonemce v zavodih zbirati in jih skupno poučevati, storil se je prvi korak v tem pouku in ravno v tem imata največje zasluge. Ta dva moža sta bila tudi zastopnika dveh nasprot nih poueevalnih metod, in sicer takozvane francoske in nemške. Prvi je poučeval učence svoje v jeziku pismenem in telokretnem, drugi pa, uvidevši, da jezik telokretni nima mnogo koristi za gluhonemce in hotčč jih za življenje pripravljati, poučeval jih je v jeziku glasovnem. Metodo gestikulovanja je izumil Abbč de 1' Epče sam, in mislim, da je zanimivo zadosti, ako nekaj več povem o telokretanji. Gluhonemec si ustvarja večinoma sam svoje znake za stvari, ki so okolo njega. Jednako otroku s sluhom naznani svoje želje v prvem času s tem, da pokaže na kakšno reč, katere si želi. Ako česa ne mara, obrne se sträni. Čim bolj se obzorje njegovo širi, tem bolj čuti potrebo znakov, s katerimi more tudi zaznamenovati odsotne reči. Kar je najočitneje na kakem predmetu, tega se poprime in to mu služi v zaznamenovanje dotičnega predmeta, in to je gibanje, barva in oblika. Takö mu je oče tisti, kateremu roko poljubuje in kateri ima brado; mati tista, kateri tudi roko poljubuje in ki ima uhäne; kuha-
rica tista, katera kuha. Krojač je šivajoča, kovač s klädivom nabijajoča, otrok na rokah ležeča, berač proseča in gospod tista oseba, kateri se odkrivamo. Krava je tista žival, katero molzejo, žaba skakajoča, riba plavajoča, ptica s perutimi mahajoča žival. Tudi nežive stvari gluhonemec po istem načinu zaznamenuje: Sneg je to, kar je belo in z nčba pada; dež to, kar je mokro in tudi z nčba pada. — Belo mu je to, kar ima tako barvo kakor njegov ovratnik; rjavo to, kar ima takšno barvo kakor kava. Po obliki znači solnce s tem. da okroži s prstom svoj obraz, mesec da pokaže pol obraza; mizo, da pokaže z rokama podobo plošče; hišo, da pokaže podobo strehe i. t. d. Tudi znajo gluhonemci v svojem telokretanji sestavljati besede, n. pr. znamenja nemških besed: Herz, Herzog, Erzherzog, Bischof, Erzbischof izvaja iz istega znamenja. »Herz« znači s tem, da položi roko na srce. Ako jedenkrat vzdigne roko nad srcem, pomeni to osebo Herzog, in Erzherzog, ako dvakrat na istem mestu vzdigne roko. Oblika infule je znamenje za osebo »Bischof« in »Erzbischof« istotako, samö da se še roka na srce položi. V daktilologičnem ali ročnem alfabetu se »f« znači s tem, da se palec položi na tretji ud sredinčev. Ker se beseda »Freiherr« prične s črko »f«, zatö se tudi ta beseda s tem zaznamenuje, da se z daktilologičnem znamenjem »f-a« jedenkrat roka potegne čez prsi; in ker je oseba »Fürst« višja oseba nego »Freiherr«, zatö se z istim znamenjem dvakrat potegne čez prsi. Gluhonemec, jezika ne poznajoč, ne misli v jezikovnih oblikah, temveč v prizorih. Najprej mu pride to v zavest, kar stoji pri kacem prizoru najbolj na ospredji. Zatö nasledujejo časih predočbe mnogo drugače, kakor pri nas; gluhonemec n. pr. ne pokaže: »Čevljar naredi čevlje«, temveč takö : »Siva čevljar čevlje.« Ali pa n. pr.: »Ta-le mi je ukradel perö.« Gluhonemec bode ta stavek takole izrazil: »Ukradel perö moje ta«. — »Lovec je ustrelil orla s puško«, bode pokazal: »Orel lovec ustrelil puška.« Ravno to, da gluhonemec v logičnem rčdu ne reproducira in ne misli v pravilnih jezikovnih oblikah, to je bistveni vzrok, da se telokretanje v gluhončmnicah skoro povsod iztreblja, ker to jeziku glasovnemu nasprotuje. Da se ie pa metoda nemška, katera se poslužuje pri pouku jezika glasovnega, uvedla navzlic vsem težavam, katere provzročuje nje raba, bilo je zatö, ker so hoteli učitelji učence svoje za občevanje v človeški družbi usposobiti; pravega občevanja s človeško družbo pa brez jezika glasovnega skoro misliti ni. Po Heinickeji, kateri je leta 1778. v Lipsku otvoril prvo gluhončmnico na Nemškem, se je do denašnjega dnč ta metoda zmeraj bolj širila in izboljševala. Na kongresu intcrnacijonalncm leta 1880. v Milanu so se celö fran-
coski učitelji javno odpovedali stari francoski metodi in uvedli nemško. Le tukaj pri nas na Avstrijskem se nahaja še nekaj starih gospodov, ki se ne morejo ločiti od telokretanja, misleči, da nam Avstrijancem ni možno, biti zdravim, ako nismo pri vsem zadnji. Če bi pri pouku samö telokretali, imelo bi to vsaj nekaj pomena in ne bi jim bilo zameriti, ali oni govorč in telokrečejo zajedno in če kdo opazuje učence, vidi. da se učenci telokretanja držč, ljubi učitelj pa pluča svoja zastonj napčnja.
Kakö poučujemo danes gluhonemce? — Pomoček za pouk nam je, kakor pri polnočutnih otröcih, jezik glasovni. Se pa li more glu-honemec naučiti jezika glasovnega? — Da, samö ne po istem poti kakor človek s polnim sluhom, po sluhu, ampak s pomočjo vida in tipa. Govorila se namreč pri vsakem glasu drugače gibljejo in postavljajo in obraz z usti dobi pri vsakem glasu drugo podobo. — Takö se tudi posamične besede in posamični stavki na lici takorekoč obra-zijo. Ako izgovorim besedo »vrt«, spozna gluhonemec na mojem obrazu, da sem izpregovoril najprej v, potem r in t. V mislih si potem gluhonemec zbere te glasove v skupino in ta skupina vzbudi v njega duši pojem »vrt«, sevčda šele, če se mu je ta pojem že prej razjasnil.
Treba je torej, ako hočemo gluhonemca v jezik glasovni uvesti: Prvič: da mu posamične glasove izvabljamo; drugič: da se ti gla-sovi spojč v zloge, besede in stavke; tretjič: da ga učimo govor raz ust čitati, in četrtič: govor razumevati.
Prcdno pa začnemo z izväbljanjcm glasov, moramo učence na govor pripravljati in sicer s tem, da jih vadimo v dobrem dihanji, ker sapa je glavni element glasov, da jih vadimo v primernem gibanji govoril, kajti ta so še okorna, ker se do sedaj niso zadosti rabila, in napösled poskušamo učenca primorati, da sploh kakšen glas od sebe da. To dosežemo s tem, da glas n. pr. a izgovarjamo in učenca pustimo tipati po vratu, da zapazi tresenje na vratu. Če se ne posreči na ta način, silimo ga k smčhu s tem, da ga šegdčemo in če to še ni uspešno, treba je čakati, da se slučajno doseže. Tu pa tam se časih nahaja gluhonemec, ki celö po več tednov ne da glasu od sebe. Po takih vajah prideta prva glasova p in a na vrsto. Pri izvabljanji a pokažemo učencu, da se usta odprö in jezik mirno leži. Zdaj pa, ko damo glas, ne samö sape od sebe, glasi se a in to tudi opazuje s tipanjem na vrätu učiteljevem. Takö se do konca šolskega leta doseže, da so učenci sposobni reči okolo sebe po imeni izgovarjati, njih svojstva povedati i. t. d. in sicer na naslednja vprašanja: Kdo ali kaj je to ? Kakšno je to? Od česa je to? Kaj dela to? Kaj ima to? in dobč se stavki: n. pr. To je miza; miza je nizka; miza je od lesa; miza stoji;
miza ima ploščo, štiri noge i. t. d. Na ta način se govor korak za korakom sestavlja. Od druzega leta dalje se poučujejo učenci v vseh predmetih ljudske šole razven petja. Daljši pouk je jednak temu v ljudski šoli, sevčda pa bode vedno nekaj različen od tega, ker se nam ni smeti ozirati samö na predmet in tvarino, ampak tudi na mehanični in pojmo vi del govora. — N. pr. v drugem razredu imamo računjanje do sto, kakor v ljudski šoli, pa brez praktičnih nalog, ker učenci še ne mogö dolgih besed in stavkov hitro izgovarjati in tudi nimajo še zadosti primernih pojmov.
Dal sem gospodom poslušalcem obrazec o zgodovini in sedanjem stanji gluhonemstva, treba je samö še, da omenim števila gluhonem-cev v posamičnih deželah in önih dežel, katere največ storč v polajšilo žalostne usode teh ubožcev.
Število gluhonemccv v posamičnih deželah: Na Nemškem jih je 38.489, na Francoskem 22.610, na Angleškem 18.152, na Laškem 19.385, v Avstriji 26.000, na Ogerskem 22.699, na Španskem 10.905, na Švicarskem 6.544, v Severni Ameriki 16.205. Med vsemi deželami, kar se tiče vzgojevanja gluhonemccv, sta prvi Danska in Severna Amerika. Po teh deželah se poučujejo vsi gluhonema'. Dansko ima 6 gluhončmnic z okolo 500 učenci; v Severni Ameriki se pa nahaja 57 gluhončmnic s 5.200 učenci.
V Washingtonu imajo celö collčgc (visoko šolo) za gluhonemce, v katerega se vzprejemajo starejši gluhonemci iz zavodov, da dospö višjo stopnjo izobraženosti. Tukaj lahko dosežejo vsako akademijsko dostojnost kakor dijaki na vseučiliščih. Poučujejo se tukaj v vseh znanostih in še celo v astronomiji. Zelö neverjetno jc to in prav ameri-kansko, ali istina je, da čitamo v strokovnjaških listih o temi Za tema deželama pride Nemška, Angleška in Švedska. Na Nemškem n. pr. imajo sedaj 96 zavodov, ali ti še vedno ne zadoščajo vsem potrebam in preskrbeno je v njih šele 3/s števila vseh za šolo godnih gluhonemcev. — V Rusiji so štirje zavodi in sicer v Petrogradu, v Moskvi, v Varšavi in v Odesi.
Pri nas na Avstrijskem imamo 6.271 za šolo godnih gluhonemcev. Od teh je preskrbenih samö 1.428 v sedemnajstih zavodih, ostaja torej še 4.843 gluhonemih otrök, kateri odrasejo brez vsake vzgoje. Iz tega se vidi, da je pri nas Še dosti storiti v tej stvari. — Veselilo me je, da so se družabniki malega našega kroga zanimali za to stvar. Želeti je le, da se tudi daljši in posebno merodajni krogi zanimajo in brigajo za to, da se gluhonemcem na Avstrijskem vsem pomaga do boljše bodočnosti in s toplo to željo kon-čavam svojo razpravo.
Na grobu Jožefa Ogrinca.
Spomenica ob jednajsti obletnici njega smrti.
Spisal Vatroslav Holz.
pomladi 1. 1885. privčdel me je bil pot doli na slovanski . jug, med junaške brate Srbe. Premeril sem o tej priliki precejšen k6s jugoslovanske zemlje. Iz Ljubljane sem se peljal preko Budimpešte v pšenicorodni Banät, potem po
Dunavu nizdolu v kraljevski Beligrad, odkoder sem se obrnil nazaj gori v ravni Srčm. Ondu sem v dveh mesecih obhodil vsa znameni-tejša mesta in selišča, ogledal si tudi razne pravoslavne »manastire« na bajni Fruški gori ter se naužil veleslikovitih prizorov iz čvrstega ndrodnega življenja srbskega.
Vračujoč se s tega prezanimivega »izleta« v opevano Srbijo zopet proti domu gori na Slovensko, dospel sem nekega vedrega večera v prijazno krdjinsko mesto Vinkovce.
Prihodnji 4. dan ržčnega cveta je bil ravno praznik sv. Rešnjega Telesa. Imel sem torej najlepšo priliko za ogledovanje mesta in njegovega — stanovništva.
Vinkovci so mestece ali veliko »trgovišče« na reki Bosut, na zapadni strani košatogozdne Fruške gore. Okrog mesta se razgrinja plodovito ravno polje, po katerem rase bohotno silje, zlasti pšenica, koruza in rž. Proti jugu se razgrebajo nepregledne löke, njive, gozdi in travniki tjä doli do Save, za katero se dvigajo v mehkih obrisih sinje bosenske gorč. Zunaj mesta, na zapadnoseverni strani teče železnica, držeča iz Vukovara na Dunavu v Brod na Savi.
Mestece ima okolo 700 hiš in nekoliko preko 3000 stanovnikov. Tu je »sodbeni stol«, okrajno sodišče, včlika gimnazija in razni drugi zavodi in uradi. Za časa Vojne kräjine je bilo tu glavno taborišče brodske polkovnije.
Na mestu sedanjih Vinkovec je stalo za Rimljanov znamenito mesto Cibalum ali Cibalis. Bilo je to neki veliko mesto, o katerem pričajo mnogi ondotni rimljanski napisi in razne starine. V obližji önega mesta je bila 1. 315. velika bitka med rimskima cesarjema Konstantinom Včlikim in Licinijem, v kateri je poslednji bil poražen iz-gubivši 20.000 vojnikov . . .
Kakor povsod na Tclovo, bilo je tudi ondu isti dan zbranega mnogo prižnje oblečenega ljudstva, in to ne samö meščanov, ampak večina bližnjih in daljnih okoličanov.
Vinkovčanje, kakor sploh stanovnfki nekdanje Vojne krdjine so kaj lepi' ljudje, zlasti ženske slovč kolikor po svoji telesni krasoti, toliko tudi po slikoviti in dragoceni närodni noši svoji. Med temi se odlikujejo posebno Privlačanke in Otočanke. Njih obleka je malone vsa z zlatom in srebrom izvezena in obšita. Prsi jim odeva »prsluk« od rdečega ali modrega atlasa, katerega prepletajo zlate arabeske, cvetice, včjice in trsove rozge. Starejše žene imajo prsluke zadaj po hrbtu preprežene s pisanimi našivi, med katerim se svetlikajo in iskrč stoteri kösci zrcalnega stekla. Preko prsluka ogrinjajo takozvano »maramo«, t. j. pregrinjačo od črnega atlasa z zlatimi izvezki ali pa od bele, prozorne tančice z zlatom ali srebrom prepletene ter z zlatimi čipkami obrobljene. Nad maramo okrog vratu nosijo »ogrlico«, tanko rutico, katera jim tudi nčdro pokriva. Znamenita je pri teh ženskah srajca, »košulja«. Ta je mnogobrojno nagubana, zlasti nje čipkasti rokavi, ki so na dolenjem konci jako široki, v umetne gubice nabrani. In košulje so raznovrstne in sicer: »šljokane«, »vitane«, »prepletene,« »pripletene«, »košarice«, »u tri nita«, »proste«, »misire« in »čenare«... Dolenji del života jim objemljc belo krilo, »skuta« imenovano. To je zlasti zadaj z zlatom ali srebrom našito in sicer ali po dolgem ali pa počez okrog, večinoma v podobi vinske trte ali bršljinove panoge. Vrhu krila si pripasujejo rdeče svilnate »zaprege«, predpasnike, z zlatimi izvezki okrašene. Okrog pasu si ovijajo pasice od modrega ali črnega atlasa z zlatimi izvezki. Razven tega imajo po krilu, zlasti za pasom in ob strančh, kakor po rokavih raznovrstne petlje in zanjke od pisanega trakovja. Glavo si pokrivajo in sicer ženč s takozvano »šamijo,« to je gladko privezano ruto ali »avbo« od črnega atlasa z zlatimi rožami izvezeno, dekleta pa si pripenjajo na široko spletene kite poleti svežih cvetic in pozimi umetalno delano cvetličje. Okrog vratu se jim vije dragoceni, po 400 — 600 gold, vreden »džer-dan,« to je ogrljäk, sestavljen od jedne ali od dveh vrst pristnih cekinov. In v ušesih se jim leskačejo srebrne ali zlate naühvice, ali pa cekini. Obleki jednako imajo okrašene z zlatimi našivi tudi svoje obuvalo.
Tudi moški, zlasti mladeniči so lepö opravljeni. Njih beloplatnene »košulje« in »gače« imajo zdolaj za peddnj široke, fino pletene čipke, nad katerimi vse okolo se vijö zlati obrobki. In spredaj po prsih gori in doli so izvezene v dveh vrstah zlate arabeske. Okrog pasu jim je
ovita rdeča pasfca z dolgimi rčsicami in na nogah nosijo pisane ča-rape, t. j. nogavice do kolen, katere se kaj dražestno žarč skozi čipkaste hlačnice . . .
Kakor sem rekel: tu ob Telovi procesiji sem imel najugodnejšo priliko za ogledovanje närodne noše vinkovskega stanovništva. Toda, v pravi svoji slikovitosti se mi je pokazalo ondotno ljudstvo šele po službi božji, ko se je razvrstilo pred cerkvijo. Ondu je prostran trg, s košatimi drevoredi obrobljen. Sredi trga stoji trostebrna soha Sv. Trojice. Okrog te sohe, po trati in po drevoredih, zbral se je bil po sv. maši ves närod. Bil je to veleslikovit, očarujoč prizor! Tu so se izprchajale v dolgih vrstah leporasle »de vojke« v lesketajoči svoji obleki, ondu so se zbrali v širi kolobar čili »momci« in dočim so na tem le konci trga resni možje razpravljali gospodarske svoje stvari, posčdle so zgovorne ženice v razne tolpe razdeljene okolo Sv. Trojice v zeleno travo — skratka: kamor sem obrnil pogled, povsod zgolj mične, slikovito sestavljene skupine! In ko so po vcčernicah zaigrale »gajde«, zbrala se je iskra mladina v priljubljeni svoj »kolo« ter rajala, prepevajoč divne narodne pesmi, do večernega mraka.
Mene pa je pri pogledu te mladostne brezbrižnosti, kakor vselej, kadar na svojem potovanji vidim vesele srečne ljudi — obšlo neko neutešno hrepenenje po domovini, po znanih domačih obrazih. In glejte! tu mi stopi pred koprnečo dušo ljubezniva prikazen iz blaženih preteklih let: spomnil sem bil namreč ondu na trgu, sredi plešoče mladine, da je tukaj v Vinkovcih nekoč živel velenadarjeni rojak in pisatelj slovenski —Jožef Ogrinec, kateri, umrši v najlepših letih dobe svoje, zdaj počiva tam zunaj na vinkovskem pokopališči. Ne-hotč sem ostavil vesele plesalce ter krenil ob Bosutu navzgor, na skrajni konec zapadnega predmestja, kjer leži »katoličko groblje«. Po poti me je spremljeval spomin na značajnega možd, v katerega veseli druščini sem 1. 1873. — videvši ga prvič in zadnjič v življenji svojem — na vrtu nekdanje »zlate zapöne« v Ljubljani preživel blaženo uro .. .
Jožef Ogrinec se je porodil dnč 5. malega travna 1844. 1. »pri Medvedovih« v Podgorji v kamniški okolici. Osnovne šole je dovršil v domačem mesteci, gimnazijo pa v Ljubljani ter 1. 1864. stopil v ondotno bogoslovnico. Toda ni ga stalo v bogoslovji, »med ozkimi belimi zidovi, v črni haljini«. Pravil je, kakö mu je po svobodi koprneče srce utripalo s takšno silo, da se je bal, da mu p0či. Spomlddi 1. 1866. je dal bogoslovskim naukom slobö in odšel v Zagreb na pravno akademijo. A tudi ondu ni vztrpel dolgo med suhoparnimi paragrafi pra-voslovnimi; jedino, kar mu je prijalo, bilo je predavanje profesorja
Mesiča o hrvaški zgodovini. V Zagrebu je mnogo prestradal, kajti roditelji »izneverjenemu, izgubljenemu sinu« niso hoteli dajati nikake podpore.
Jeseni 1. 1866. je šel na Dunaj, kjer je na vseučilišči do pomlddi 1. 1870. poslušal prirodoslovje. Tudi tamkaj se mu je godilo släbo. Od doma ni dobil niti beliča: oče ga je zmerjal, mati pa plačevala zänj sv. maše, češ, da bi se spokoril. A bil je navzlic temu vedno »ži* dane volje« in sploh povsod priljubljen, kajti vse je rado videlo rdeče-ličnega, visokoraslega, zgovornega mladeniča slovenskega v črni surki, z živimi očmi in ličnimi brkicami.
Z Dunaja se je 1. 1870. preselil v Nemški Gradec, potem v Ljubljano, kjer je bil privatni učitelj v Mahrovem trgovinskem zavodu. Leto 1872. je prebil večinoma v Ljubljani, pištfč za »Dramatično društvo«; potem je bil poludrugi mesec pri nedavno umršemu župniku Davorinu T r s t e n j a k u, kateri ga je bil vzpodbudil, da mu je napisal razne povesti za njegovo »Zoro«.
Od vinotoka meseca 1872. 1. do včlikega srpana 1873. 1- bil je suplent na Novomeški gimnaziji in jeseni 1. 1873 se Je preselil za suplenta na včliko gimnazijo v Vinkovce v Vojni krajini. Tu doli se mu je začelo življenje vedriti, zlasti ko je leta 1876. napravil v Pešti profesorski izpit in se je naposled spravil tudi s svojimi sorodniki. Veselil se je življenja in namerjal se oženiti — kar ga nemila smrt položi v hladno krajinsko zemljo. Umrl je dnč 13. včlikega travna 1879. za srčno hibo. —
Pisateljevati je začel naš Ogrinec že dijak v Alojzijevišči, kjer ga je k temu bodril takratni vodja Jurij Grabnar, prijatelj Preščrnov. In napisal nam je v prekratki dobi žitja svojega lepo vrsto velezani-mivih povestij, resnih in šaljivih, slikovitih obrazov iz prirode in nä-rodnega življenja slovenskega. Prvi njegovi spisi so bili: »Obrazi iz narave«, natisnjeni v Janežičevem »Glasniku«, in sicer: »Petelin« in »Žaba«; v Stritarjevem »Zvonu« 1. 1870. pa »Zima«, »Kos«, »Golob«, »Prva kita«, »Lipaa, »Strneno polje«, »Nevihta«, »Na razhodu« in »Žila — premogova«. Potem v »Slovenskih Večernicah« družbe sv. Mohorja 1. 1871: »Vojnimir ali poganstvo in krst«, izvirna povest izza časov pokrščevanja Slovencev; dalje povest: »Setev in žetev«; humoristiška povest »Največji revež«, priobčena v Mohorjeve družbe »Koledarji« za 1. 1877., in 1. 1878: »Naravoslovne črtice«. V knjižici »Pomladansko cvetje,« katero je bil izdal Vekoslav Raič, natisnjena je novela: »Solnce in senca«, dalje krasni večerni obraz: »Na vasi«, humoristiška novela: »Greh je!« in pa balada: »Doteklo jezero«. V
»Letopisu« Matice Slovenske za 1. 1870. je priobčil zgodovinsko-mesto-pisni obraz: »Kamnik«, in povest: »Lesena noga«. V Trstenjakovi »Zori« I. 1872. obraz iz narodnega Življenja: »Na sveti večer« in obraz iz näroda: »Cunjar«, l. 1873. povest iz srednjega veka: »Čarovnica s Karneka«, leta 1874. jesenskozimski obraz: »Ptičar Blaž« in 1. 1875. »Malomeška dogodbica.« Poslovenil je tudi prof. Fašinga zgodovinsko studijo: »Kralj Samo«. Razven tega je priobčil v podlistku »Slovenskega Naroda« razne sestavke svoje, in sicer novelo: »Čegava bode«, šaljivo povest: »Ureh, tretjikrat ženin«, potem: »En dan ženin« in narodopisni obraz: »Babina Greda«, ter naposled tri prijetne podobe iz socijalnega življenja slovenskega in sicer: »Kaplan«, »Fajmošter« in »Lemenatar«. — Pri šaljivih svojih spisih se je skrival Ogrinec za psevdonim: »I. Medvedov« in »O. Osipov«, dočim je resnim razpravam in povestim podpisaval pravo svoje ime.
Končno nam jc podal Jožef Ogrinec tudi prvi izvirno veseloigro v treh dejanjih: »V Ljubljano jo dajmo!«, igro, katera se je priljubila po vsem Slovenskem. Spisal je tudi izvirno glumo »Kje je meja« in pravijo, da je napisal baje tudi burko »Hudi Kljukec«. Vrhu vsega tega je prevel za naše »Dramatično društvo« razne gledališke igre, n. pr. »Na Osojah«, »Zapravljivec« i. t. d.
Vse Ogrinčeve spise prešinja plemenit, povse zdrav realizem in neprisiljen, urojen humor. Kdo se ne spominja še, s koliko slastjo smo prebirali izborile njegove »Obraze iz narave« v klasičnem prvem letniku Stritarjevega »Zvona« ? Poleg teh »obrazov« jc menda najboljši humoristični proizvod Ogrinčevega peresa »Pismo Ošpete Skomrahe ta Janezastemu Skomrahu, ki na Dunaji za doftarja štedira«. In v igri »V Ljubljano jo dajmo« nam je narisal dve pristni podobi iz našega ljudstva: Pavla in Nežo; zlasti poslednja je pravi prototip pobožne dčkle slovenske, katera najprirodnejše svoje čustvo, ljubezen, duši boječa se greha. Nji vštric se more postaviti junak humoristiške novele »Greh je«, nepopačen, kmetski mladenič, kateri bi tudi rad bil vesel ter rad imel svoje »deklč,« kakor drugi fantje, ko bi ne bilo — »greh« !. . .
Dospevši na pokopališče, römal sem od groba do groba, pre-glcdaval vse nagrobne spomenike in napise, ali imena Ogrinčevega nisem našel nikjer. Mislil sem že ostaviti samotno »groblje«, kar se mi pridruži mlad gospod, tamkajšnji profesor Senc ter me povede na iztočni konec pokopališča — na grob Jožefa Ogrinca . . .
In tu me obide nepopisno bridko čuvstvo: Na nizki, z g <5 s t o travo obrasli gomili ni videti nI spomenika, ni križa,
niti kakšnega napisa! Leseni križ, katerega so mu zasadili na grob, strohnel je in ž njim je izginilo i na njem zapisano ime Ogrin čevo. Vitka, tenkovejna vrbica, stoječa gomili ob vzglavji, jedino je znamenje, da je tu zakopan nenavaden človek . . .
Od prevelike bolesti prevzet, vzdihnil sem na glas: Oj, ti brižni naš Ogrinec! Toliko krasnih del si nam ustvaril in proslavil ž njimi premilo domovino svojo, zdaj pa ležiš tu doli v tuji zemlji, zapuščen in pozabljen, brez vsacega spomenika in križa!
Slavno naše »Pisateljsko društvo«, ki je počastilo že marsikaterega zaslužnega moža, naj bi se blagovolilo spomniti tudi dičnega našega — Jožefa Ogrinca! Saj ni treba monumcntalnega nagrobnega spomenika: oskromen kamenčn obelisk, steber ali križ s primernim napisom naj se mu postavi na gomilo v znamenje, da pod njo počiva odličen pisatelj slovenski!
Iz tega namena sem napisal te vrste.
V Ljubljani, na dan sv. Jurija 1. 1890.
Književna poročila.
IV.
Slavcni 11 davnini.
Napisao dr. T. Maretič. Zagreb 1889. Naklada »Matice Hrvatske «
Izmed deveterih knjig, katere je izdala »Matica Hrvatska za 1. 1889«, zanima gotovo vsakega naobraženega Slavena öna pod görenjim naslovom. Take knjige so pri nas redke, ali tem potrebneje, da se upoznamo vsaj nekoliko z najstarejšo našo zgodovino. Sicer imamo raztresenega gradiva v tem predmetu v izobilji, samö ga je bilo treba zbrati in čitateljem predati v poljudni obliki. To je storil z omenjeno knjigo dr. T. Maretič\ profesor slovanske filologije na vseučilišči v Zagrebu. Ne moremo reči, da je s svojim delom najbolje uspel, vender pa je večini svojih čitateljev podal lepo knjigo, kjer bodo našli marsikaj, česar bi bili morda po drugih knjigah iskali zastonj.
V tej knjigi so opisani Slaveni, kakö se pojavljajo v zgodovini in kakšne so bile njih zgodbe do önega časa, ko so vzprejeli krščanko vero. Po našem mnenji odgovarja ta knjiga samö v nekoliko görenjemu naslovu,
recimo jednemu delu, dočim je drugi izpuščen. Ako hočemo poznati Sla-vene v davnini, moramo vedeti tudi nekaj o njih veri, življenji zasebnem in državnem itd. To samö bi bilo za ves zvezek dovolj gradiva. Kakö lepo so nam opisali ta del naše prastare zgodovine različni slovanski učenjaki n. pr. Safarik, Afanasjev, O. Miller, K. Jireček, Krek i.t.d. Starine naj bi se bile opisale v prvem zvezku in potem kot drugi zvezek izdala omenjena knjiga. Na takšen način bi bil potem upravičen naslov knjigi: »Slaveni u davnini/ Morda izdä sčasoma dotični pisatelj prvi del omenjene knjige, če tudi v predgovoru nikjer o tem ničesar ne spominja.
Knjiga se bere ugodno, kajti pisatelj se je res trudil, da najtežja vprašanja čitateljem poljudno raztolmači, samö škoda, da ni bil v razlaganji vedno objektiven. Omeniti nam je tukaj, da se ne ujema pisava njegova z Onim, kar trdi v svojem predgovoru. Čudno se nam namreč zdi, kakö pisatelj z nekim zanimanjem navaja citate vseh önih starih pisateljev, ki so naveli o starih Slavenih marsikaj grdih črtic, češ, da so vse resnične. Tudi mi smo za tö, naj se v zgodovini povč vse, dobro in zlo. Zakaj je pa pisatelj takö škrt s pohvalnimi dokazi o starih Slavenih? Če so bolgarski in grški Slaveni bili okrutni v borbi z Grki, je li to käj čudnega? Käj so bili Grki boljši? Käj se niso od njih naučili drugi nitrodi mrcvariti ujetnike? Vsakemu je znano, kaj je storil Vasilij II. (1. 1014.) s premaganimi Bolgari, da jih je dal 15.000 oslepiti. Pa Grki so bili vender naobražen narod! Objektivnost ima tedaj tudi svoje meje, in nam niti najmenj ne ugaja, da se piše na takšen način zgodovina za čitatelje srednjega stališča. A Ono, kar trdi pisatelj na str. 45. o balkanskih Slavenih, da niso bili naprednejši od Bolgarov, in da ni bila slavenska kultura nekoliko vzrok, da se je bolgarska narodnost stopila s slavensko, ne moremo vzprejeti za resnobno trditev, če tudi je pisatelj o tem trdno prepričan. Ali znano je pa tudi, da so polje-deljci bili vselej naprednejši nego nomadi.
Ni naš namen, napisati natančne kritike o tem delu, nego še nečesa hočemo omeniti. Pisatelj govori v prvem odseku: »Slaveni u doistoričko doba« o raznih imenih slavenskih, a med ostalimi tudi o Venetih, katerih Slavenstvo je a priori zavrgel. Vprašanje to sevčda še ni rešeno, vender pa je potrebno o tem soditi malo trezneje. Pisatelj našega Trstenjaka, ki je toliko o tem pisal, niti ne omenja, in vender so njega dela mnogi učenjaki uvaževali. Ravno takö se nam čudno zdi, da se pisatelj še zdaj takö čvrsto drži teorije keltomanske o prebivalcih v denašnjih slovenskih zemljah, kakor bi mu ne bila znana dela znamenitih učenjakov Fliegerja, Kieperta, Sime Ljubica. Meyerja, Mommscna in Trstenjaka, ki so točno razjasnili etnografske odnošaje v alpinskih in kraških zemljah. Kakor je videti iz IV. odseka: »Slovenci i panonski Slovcni« str. 91. — 92., misli pisatelj, da je verjeti
keltomanom. Sploh je pa pisatelj v tem odseku prezrl mnogo korenitih razprav iz starejše slovenske zgodovine od mlajših slovenskih zgodovinarjev (dr. Kos, Rutar i.t.d.).
Imeni Hrvat in Srbin je raztolmačil käj lepo pokojni dr. Geitler v »Radu jugoslavenske akademije,« in nepojmljivo nam je, zakaj pisatelj na str. 73. trdi, da uprav nobeden ne vč, kaj te besedi pomenita. Tudi razlaga besedi »ban« nam bolje prija pri Smičiklasi v I. zvezku njega povesti nego v tej knjigi, kjer se trdi, da je obrskega porekla, dočim jo Smičiklas drži za prvotno slavensko. Da bi bili dalmatinski Hrvatje spadali pod frankovsko vlast do 1. 876., ni zgodovinska istina, četudi so na prvo mesto v izdanih listinah napisali vselej frankovskega istočasnega vladarja, kar pa ni dokaz dejanske odvisnosti. Oni so se oslobodili že 1. 823., pa niso bili od tega časa nič več v zvezi s Franki. Posavci pa so se oslobodili frankovskega jarma že 1. 828. s pomočjo bolgarsko ter so takö ostali prilično neodvisni. Takö trdi Smičiklas v svoji zgodovini in dr. Kos v »Letopisu Matice Slovenske« za 1. 1882. in 1883. Pa pustimo te potankosti, ker jih je preobilo in spis bi se preveč raztegnil. Omeniti hočemo še nekaj o zadnjem odseku (IX.). Rusom je odločenega v omenjeni knjigi največ prostora po pisateljevem nazoru zatö, ker je njih stara zgodovina jasnejša in popolnejša nego kateregakoli drugega slavenskega nlroda. Vender pa se nam zdf, da je v tej knjigi nepotrebno täko obširno razlaganje o Nestorjevi kroniki, kakö je nastala in kdo jo je napisal. To tolmačenje bi imelo vrednost za One, ki se posebej zanimajo za ta najstarejši letopis ruski. Potrebneje bi bilo, daje pisatelj vsaj ob kratkem razjasnil stališče obeh strank med ruskimi zgodovinarji, namreč: med normanisti in antinormanisti. Pisatelj smatra poslednje za tako neznatne v znanstvenem pogledu, da njih trditev in razlaganj niti z jedno besedico ne omenja. On misli, da je to popolnoma nepotrebno, ker so dosedanji najslavnejši ruski zgodovinarji, pa tudi drugi neruski učenjaki vsi normanisti, t. j. privrženci öne historične trditve, po kateri so Normani ustanovili denašnjo rusko državo. Po našem mnenji tudi to vprašanje še ni rešeno, pa bodo morda ravno nazori antinormanistov z bitnimi zgodovinskimi in jezikoslovnimi dokazi prizvali pravo istino na dan. Koliko časa so trdili nemški učenjaki, da je bil Samo Frank, in zdaj jih je le malo, ki bi se držali te trditve. Ravno isto je bilo s keltomanijo. In zdaj so največji učenjaki o protivnem osvedočeni, kakor smo že prej omenili. Pisatelj omenja med antinormanisti samö jednega, namreč S. Gedeonova, s katerim bi se bilo vredno baviti, preriida on tega ni storil, a D. A. Hvolsona, prof. A. B. Budiloviča, I). F. Samokvasova, prof. Kočubinjskega, prof. Anto-noviča niti omenil ni, in vender so navedeni učenjaki v najnovejšem času ravno o tem važnem vprašanji ovrgli mnoge trditve normanistov z jasnimi
dokazi. Tukaj ni mesta, govoriti o razpravah teh učenjakov, nego opo-zorujem one, ki bi se hoteli o tem bolj na tanko poučiti, na izvestja zadnjega arheološkega kongresa v Moskvi. Prof. dr. T. Maretič ni imel prav da je tako jednostavno to važno vprašanje prepustil na razsodbo svojim čitateljem, ki že 16 biti o tem vprašanji korenito poučeni biti.
Knjiga se čita ugodno, kajti Maretičev jezik je lep in zlog jasen, da ga more vsakdo razumeti.	J. St—a.
Tu je kratek odgovor. Kdor piše ljubezniv brez jt izraža s tem, da n ni omehčan v našem govoru, kakor stsl. bojaznivv; kdor pa piše ljubeznjiv z nj ta pa hoče označiti, da je n omehčan. Ker pa naše ljudstvo, kolikor je meni znano, n v ljubeznjiv. plesnjiv, laznjiv tako izgovarja, kakor nj v njiva, knjiga, njih itd., tedaj pišejo zadnji fonetično nj, prvi pa historično n oziraje se na stsl. pisavo. Dočim smo v priponki -Ijiv dosledni ter pišemo fonetično: bodljiv, svarljiv itd., akoravno se ta pritiklina v stsl. livh glasi: bodlivh, svarblivb, vendar se hoče v ljubeznjiv itd. historična pisava utrditi, kakor kažejo novejše naše knjige, med njimi tudi Bartlov rečnik. Za pisavo brez j sem se odločil tudi jaz, in sicer zaradi-tega, ker opuščamo j dosledno tudi v drugih besedah, kakor gnil, gniloba, gnus, gnev, gnezdo, gneča itd., ne pa: gnjil, gnjus, gnjev, gnjezdo, gnječa, kakor se je pisalo poprej; prim. VVolf-Cigale in Janežič. Tu gre tedaj za načelo, pa ne za kako jezikovno pravilo, s kterim bi naj šolska slovnica na kratko razložila, zakaj se naj piše ljubezniv, ne: ljubeznjiv. Prim, tudi točko 34. *)
39. Da bi morali i mi po nemškem vzgledu tuje besede v „Lehnwörter" in „Fremdenwörter" ločiti, ne zdi se mi potrebno, ker v naši pisavi „tujih besed" — Fremdwörter — v nemškem smislu le prav pičlo nahajamo. Primernejše se mi zdi, da ločimo twve ali novejše tujke od sta-
') liaš zategadelj, ker omahujejo pisatelji in slovničarji gledč na mehčanje soglas-nikov l in ti, bila bi dolžnost dobre slovnice, da nas pouči, v katerih slučajih se nam je držati historičnega, v katerih fonetičnega r.ačcla
Odgovor na J. Lendovšekove opazke
o moji izdaji Janežiteve slovnice.
Spisal dr. Jakob Sket. (Dalje.)
rejših, udomačenih, kakor sem na to opozoril v slovnici. Tudi Miklošič je dal znani svoji razpravi naslov: „Die Fremdwörter, ne: die Lehnwörter in den slavischen Sprachen". Jaz sem dal dotičnemu poglavju naslov: „H e -sede tujega izvira", in to mislim da tudi vsebini najbolj odgovarja.
40.	G. L. bi rad videl v moji izdaji posebno poglavje o najdebelejših germanizmih. Na germanizme sem se v knjigi oziral, kjer je le bilo mogoče in posebno potrebno. Na mnogih mestih sem namreč dostavljal, da se ta ali ona pisava upira duhu slovenskega jezika, ali da je krivo tako ali tako pisati, ali da se ogibljimo teh ali sličnih zvez v pisnem jeziku itd. itd. Vidi se mi tedaj celö odveč, da bi vse tiste opazke, ki se nahajajo v knjigi pri pridevnikih, zaimkih, predlogih, deležnikih, nedoločniku, namenilniku, pri trpni dobi itd., še v posebnem poglavju ponavljal. Najuspešnejše pa delujemo proti germanizmom, ako učence pri slovniškem pouku in zlasti pri pisnih nalogah vselej na krivo, slovenskemu duhu nasprotujočo pisavo opominjamo ter jih kolikor mogoče napcljavamo, da skušajo slabe izreke (fraze) s pravimi domačimi nadomestiti. Kar se pa tiče raznih v tujem duhu sko-vanih besed in izrazov, na take germanizme pa se ima v prvi vrsti rečnik ozirati, kajti v šolski slovnici ni prostora za nje. *)
S k) a d n j a.
41.	G. L. trdi. da sem na str. 171. po nepotrebnem prenaredil odstavek d), j>ostavivši Janežičevo točko na prvo mesto. To očitanje je sicer prav malenkostno, toda kar sem prenaredil, storil sem s preudarkom. To, kar je v našem jeziku in v pisavi bolj navadno, dobilo je prvo mesto, ono pa, kar je manj rabljivo, postavil sem, kakor naravno, na drugo mesto; kajti dandanes se prav redkoma v naši pisavi gospoda, družina in šlahta vežejo z množinskim dopovedkom. 2)
42.	G. L. zahteva, da se v § 266. d) opomni, da se veže glagol % učiti se* z dajalnikom. Ta zveza je pač v našem jeziku tako redka, da ji ni treba v šolski slovnici mesta odmeriti; saj je še celo Miklošič v veliki
*) S posebnim poglavjem o najdebelejših germanizmih ustregel bi bil gosp. dr. S. v prvi vrsti pisateljem slovenskim, ker bi jim bil dal priložnost poučiti se o njih. In to bi bilo jako potrebno, saj vidimo, da se nas nekteri germanizmi držd kakor klošči. A tudi učencem bi koristil tak pregled germanizmov z dotičnimi slovenskimi izrazi. —
*) Trdil sem, da je množina pri posebno spoštovanih osebah ostanek »onikanja«, kojega smo se, hvala Bogu, večinoma že iznebili, in da se ta množina v pismenem jeziku ne rabi več izvzemši nekatere knjige in liste priprostemu ljudstvu namenjene (ter slučaje, v katerih hoče pisatelj posnemati govor priprostega ljudstva). Te moje trditve gosp. dr. Sk. ni skusil opovreči. Kar se pa dostaje množinskega dopovedka pri skupnih imenih, sodi č. gosp. prof. Krek (1 c) tako-lc : »Natürlich haben beide genannten Substantiva (namreč deca in gospoda) als Collect iva das Praedicat im l'lur bei sich.«
svoji primerj. skladnji str. 604. z nobenim primerom iz slovenščine podkrepil ni. *)
43.	G. L. terja, naj se v § 274. b) razloži prislov letos. Toda to se je že pri zaimku § 137. 3. b) zgodilo, kolikor je treba. Tako se je tudi že v § 196. povedalo, da se piše na vprašanje kavi: gor, dol, noter, a na vprašanje kje. gori, doli, notri. Nadalje pogreša moj ocenjevatelj to-žilnik od prilogov, kakor dobro, lepo; toda tudi to se je že povedalo v § 198. na str. 112., da so ti naHnovni prislovi jedninski /ožilni k srednjega spola. 2)
44.	G. L. je zadovoljen, da sem predlog razpravljal v posebnem poglavju, toda tabelarnega pregleda pogreša. Tukaj ga le opozorim na str. 114.—116. svoje izdaje, kjer sem predlog pregledno sestavil in ga dal navlašč debelo tiskati ter še vsakemu |X> jeden vzgled dodal, na kar svoje tovariše posebej opozorim. s)
45.	G. L. me graja, da sem v § 278. pri predlogu od točko e), kjer se govori o predmetu (n. pr. od vojske govoriti), pustil v izdaji svoji. To sem storil navlašč zat6, da imam priložnost, učencu povedati, da se naj te zveze izogiblje in piše namesto nje predlog o z mestnikom, kakor uči § 287. b.) 4) Zatorej pristavljam: ,V pisni slovenščini rabi nam namesto od predlog o z mestnikom/ Sicer pa se ta zveza (od z rod.) čita čestokrat v starejših in tudi še v novejših spisih in j>esnih (prim Ravnikarja, ki rabi le od, Preščrna in druge) ter se tolikokrat govori, da mora šolska slovnica
*) Nisem si sicer zapisoval, kje in kolikokrat sem čital glagol »učiti se« z dajal-nikom. Toliko pa smelo trdim, da ta zveza v našem jeziku ni tako redka, kakor meni gosp dr. Sk ; saj jo rabi tudi »Ljublj. Zvon«; n. pr. VIII p. 581.: »mladič, ki se je lotil 11 pr učiti se petim, šestim, sedmim — desetim jezikom.« Vsekako bilo bi torej poučno za učenca, ako bi našel v kratki opombici svoje slovnice pojasnila o tej zvezi.
2)	Res je, da se pri zaimku navaja prislov letos; a omenil bi se naj tudi v § 274.. kajti sicer učenec ne izvč, da je to tožilnik. — Res je tudi, da se v § 196. povč, da odgovarjajo na vprašanje: kam? prislovi: gor, dol, noter, a na vprašanje: kje? gori, doli, notri, a iz § 274 bi učenec tudi lehko izvedel vzrok za to, in to bi gotovo mnogo pripomoglo, da bi se ne rabile tako pogosto krive oblike. — Dasi se omenja v§ 198., da nam služijo za načinovne prislove pridevniki v jeduinskem tožilniku srednjega spola, moralo bi se to tudi omeniti v skladnji pri »tožilniku prislov nega določila,« kjer se pa le omenja, da nam ta tožilnik služi: a) o času, b) o meri, teži in ceni.
3)	Ako se predlog razpravlja na trčh polnih straneh (114 — 116). pač to ne odgovarja moji želji o tabelarnem pregledu vseh predlogov, ki bi zavzemal četrt ali polovico jedne strani. Tak pregled ima na konci poglavja o predlogih tudi Härtel v grški slovnici p. 155. —
*) Tako priložnost daje tudi kak » opomba. Neumestno pa je navajati to zvezo ob jednem z drugimi točkami, kajti lahko se zgodi, da si učenec zapomni le glavne točke, kratek dostavek pa pozabi.
opozoriti na to tujo jezikovno prikazen in svariti pred njo. To sem jaz namerjaval s svojim d ostavko m; ali g. L. zakliče emfatično: ,Kaj pa bode sedaj, ko se bode učenec učil po Sketovi slovnici r* češ dostavek moj ,ne bode veliko pomagal!* — G. L. naj bo v tem oziru brez skrbi. Ja-nežičeva slovnica je imela od leta 1863. brez vsakega dostavka obč točki e) in f), in vsi mlajši pisatelji so se po njej kot šolski knjigi učili, a vendar smo se v tem času »večinoma že iznebili* germanizma: od koga ali od česa govoriti, kakor to g. L. na str. 688. op. 2. sam pripoznava.
Da bi morali pisavo, kakor ( od vroči/te pregnan (Preš.), zadržana od moči tie zna ne (Preš.), od solne a, ljub'ga svoj ga zapuščena (Pres.), srna od lovcev ostreljena (Preš.), itd. itd. smatrati za germanizem, tega g. L. ni dokazal. Miklošič najbrže ni tega mnenja, sicer bi bil on to omenil, kakor je storil pri zvezi: od česa goi>oriti. Ne le staroklasiški, temveč tudi skoro vsi slovanski jeziki poznavajo to izraževanje; in jaz ne vem, zakaj bi bil germanizem srbski izraz: ,pa mi ne bi od Boga sudjeno; poštovan od svega naroda; — ali mal or u ski: pravo, danoje jim ot nas; — ali ruski: poterjanx ot® tčchfc otfc bojar« (ubit od teh boljarov) itd.; gl. Miki. IV. 555 si. *) Ako pa Miklošič (in za njim tudi Suman) nima za slovenski jezik nobenega takega vzgleda, na to se pa ni sklicevati ali povzemati iz tega, da je kak izraz germanizem; kajti tudi pri drugih točkah iščeš včasih zaman slovenskega vzgleda, n. pr. Miki. IV. na str. 552. c), ali na str. 554. i), ali na str. 558. n), a vendar zahteva g. L. po Štrekcljevcm vzgledu (Ljublj. Zvon, V. 379), naj se dotične točke vzprejmo v šolsko slovnico slovensko.
G. L. terja, naj se povč, zakaj so prejšnji pisatelji rabili od v pomenu: od česa govoriti. Ta terjatev presega meje šolski slovnici določene. To vprašanje ima razložiti slovstvena zgodovina; sicer pa ni učitelju za-branjeno, da učencu pri dotičnem pouku ustmeno take pojave v našem jeziku razloži!
46. Iz Štrekeljeve ocene Šumanove slovnice je prepisal g. L. vso opazko o predlogu proti (prim. Ljublj. Zv. V. 379 in IX. 689), zahtevajoč, naj se omeni v opombi, da se predlog proti veže s predlogom na in z združenima predlegoma na + vzzz; a) naproti, entgegen; b) nasproti, gegenüber. —
') Tudi meni je znano, da poznavajo nekteri slovanski jeziki to rabo predloga od. A gledč na slovenski jezik se ne morem sprijazniti z zvezami, kakor so n. pr.: »nam od naših domačih storjena krivica,« »kamen je od fanta vržen,« »kruh je od matere spečen.« »pismo se od brata piše,« »mlini se od vode gonijo,« i t. d. Po mojem mnenji je v tem slučaji vplival na slovenščino latinski ali pa nemški jezik. Mogoče, da je to izraževanje v tem ali onem slučaji, n. pr. v zvezi s trpnim deležnikom v skrajšanih stavkih dovoljeno; tako splošno pravilo pa, kakor je navaja gosp. dr. Sk.: »Od stopi v trpni dobi pred osebo ali reč, ki je bila v tvorni osebek,« po mojem mnenji nikakor ne odgovarja duhu slovenskega jezika.
Na to mi je opomniti, da naproti in nasproti nista predloga, kakor tudi nemški entgegen in gegenüber (vis-ä-vis) ne. To bi že bil g. L. lahko iz tega spoznal, ker se morate obč besedi stavljati za dajalnikom. Ta zveza pač ni pri-stnoslovenska ter se dä primerjati nemškovalnemu izrazu: Meni zoper (mir zuwider) delaš, žena možu zoper govori. Miklošič IV. 633) tudi ne navaja predloga naproti in nasproti, in prav je storil i Šuman, da ga je posnemal v tem; kajti taka opazka pri predlogu proti je pič celö nepotrebna. — Na dalje ni nasproti = na + m^u -f proti, temvčč po stsl. oblikah: saprotivb, s«-protivb (contra) sodeč je nasproti = na + -n» + protivb. l)
47.	Moj ocenjevatelj zahteva, da se pri predlogu na v § 289. (II. odstavek) omenijo izrazi: zahvaljati se na čem, čestitati na čem itd. Takih slovenskih fraz ne poznajo niti Miklošič IV. 667, niti Šuman v slovnici str. 184, niti Cigale v Wolfovem rečniku (str. 186, 321), temveč to je hrvatsko-srbska posebnost, ktero hočejo nekteri uvesti v knjigo našo. Mogoče je sicer, da priprosti narod blizu meje hrvatske ali kajkavske rčs tako govori, toda predno niso take fraze v naši pisni slovenščini obče v navadi, ne more se Šolska slovnica ozirati na nje; kajti sicer ona ne uči, kakošen jezik se zdaj govori in piše, temveč, kakšen se bode menda v nekterih desetletjih pisal. Pri tem, kar g. L. zahteva, moral bi se pač jezik ravnati po slovnici, a ne slovnica po jeziku! s)
48.	G. misli, da bi se predlog o naj ob jednem s predlogom ob razpravljal. Ta uvrstitev v ti knjigi ne sodi, ker se o le z mestnikom, ob pa z mestnikom in tožilnikom veže. Nepotrebno se mi dozdeva, da bi se sličnost in različnost med o in ob morali še posebič naglašati. Saj vidi itak vsak takoj njuno sličnost in razliko, kdor ob z o primerja; in jaz upam, da bode vsak učitelj učenca na to opozoril. J) (Gl. 1. op. na 310. str.)
Po naključji je izostal pri tej opazki vir. Da se nisem hotel šopiriti s tujim perjem, verjeli mi bodo pač čestiti čitatelji, saj sem sicer vestuo navajal vire, med njimi tudi Štrekljevo oceno Šumanove slovnice in to celo na isti strani 6 vrst pred in 11 vrst za to opazko. Prepuščam gospodu dr. Štreklju, da sam zagovarja svoje mnenje, le toliko hočem omeuiti, da navajajo nemški slovničarji besedi entgegen in gegenüber med predlogi. Glej Kummer § 165 Bauer, § 79. 2. Willomitzer, § 55.: »Ihr steigt hinauf, dem Strom der Reuss entgegen. Bald erschien Gustav Adolf am Ufer, den bairischen Verschanzungen gegenüber.« — Ne vem, zakaj bi n. pr. v stavkih: »teci materi naproti,« »naši hiši nasproti stoji košata lipa,« besed .naproti' in .nasproti* ne smeli zmatrali za predloga, od kojih sta odvisna dajalnika .materi1 in ,hiši'. —
-) Istina je, da se začenjajo fraze »čestitati na čem«, »zahvaljevati se na čem« i. t. d. vedno pogošče rabiti v jeziku slovenskem; umestno bi torej bilo, da se omenijo v slovnici. Tudi Miklošič (IV.3 p. 667. k.) uči: »Der loc mit «a-bezeichnet den Grund oder die Ursache einer Handlung«, ne da bi dostavljal, da je to »hrvatsko-srbska posebnost « Zvezo .zahvaliti na čem' odobrava tudi gosp. Lekše, dostavlja le, da se mora pisati ,zahvaliti komu1 - brez se. (»Dom in Svet« III. p. 27.). —
49.	Pri predlogu z pogreša g. L. obliko ž, ki bi se naj po mnenju njegovem sdosledno rabila pred besedami z nj se začenjajočimi.4 Po tem pravilu bi morali pisati: ž njivo, ž njegovo, ž njih, ž njuno, in dosledno tudi: iž njegove, iž njiju, brež njive, brež njega; a po tem takem ni uzroka, zakaj bi tudi ne pisali: črez (čez), raz, skoz pred besedami z nj se začenjajočimi. Toda tukaj zopet vprašam, kdo piše dandanes pri nas takö. V »Pobratimih* čitamo res: iž njega, ž njegovimi, iž nje, brež njega, brez njegovega (gl. str. 33, 49, 114, 142, 229), ali to je zgolj novotarija, ki bode težko da našla posnemovalcev. Do zdaj so taki pojavi jako redki pri nas. — V § 293. (ne 283.) sem navlašč izpustil obliko ž, ker je to pač celö nepotrebna razvada in vidna nedoslednost, da pišemo pred za-imenskim orodnikom: njim, njo, njima, njimi obliko ž, pred drugimi besedami s početnim nj pa ne. Kakor pišemo tedaj: z njega, iz nje itd., tako pišimo tudi z njo, z njim itd., kar bi bilo dosledno. Stritar je pisal v »Zvonu4 (1876 —1880), kolikor morem jaz videti: z njo, z njim\ tudi Suman piše: z njimi (slovnica, str. 188), in Kermavuer v lat. slov. 40., in za to pisavo sem se odločil i jaz (gl. str. 56, 57). 2)
50.	Pravilo v § 305., kdaj se rabi pridevnik za samostalnik, imenuje g. L. nedostatno in trdi, da se je ohranilo v slovnici mnogo vzgledov, v kterih je pridevnik rabljen samostalno.* — Teh vzgledov pa g. L. ni naštel ter dokazal, da so krivi. Mi namreč ne moremo vsakega pridevnika v samostalnik preobraziti; temveč le tam, kjer nahajamo zraven pridevnika isto poj m ovni samostalnik, rabi nam samostalnik, sicer pa se poslužujemo v današnji pisavi pridevnika; zatorej govorimo in pišemo: Zdravi ne potrebuje zdravila; Lenega čaka strgan rokav (Vodnik); Zadovoljni ima brž dosti; Za pridnega za vsakim grmom kos kruha; Poslednji krvave pete odnese; Pobožen v življenju ubožen, v Bogu bogat (nar. pregovori) itd. Tako tudi stari, mladi, moški, zakonski, mlajši, itd. 8)
l) Gled^ na uvrstitev predloga o (ob) sodi č. g. prof. Krek (1. c.): »Beim Lo, cativ ist die Praeposition o (ob) zu streichen und in der Rubrik »Praepositioneu mit zwei Casus« zu behandeln.« Kar se pa dostaje sličnosti in različocsti, želel bi, da se v slovnici omeni, kedaj nam je rabiti o, kedaj ob, kedaj lahko stojite obe obliki. (Prim. Levstik, D. si. Spr. p. 134 ). In to bi gotovo bilo umestno, kajti slovnica je sicer res pisana v prvi vrsti za učence, koje učitelj lahko na to in ono opozori, a potrebovali bi dobre slovnice tudi pisatelji naši, da bi se v dvomljivih slučajih ravnali po njej.
a) Zakon prilikovanja se še ni popolnoma razvil v jeziku slovenskem. A v mnogih slučajih so se prilikovane oblike vendar že udomačile, in tem slučajem pripisujem tudi pisavo ž pred besedami z ,nj4 se začenjajočimi. Ne odobravam pa prilikovanja pri predlogih brez, iz, črez, raz, skoz, vz-, med, pred, pod, od, pri katerih še zakon prilikovanja ni obveljal, kakor v mnogih drugih oblikah ne; n. pr. sladki, ubožcu («\ ubo.štvo) golobčku i.t.d.
') V slovnici ima gosp. dr. to-le pravilo: »pridevnik prevzame sam samostalni-kovo opravilo in stoji: a) v moškem spolu, če mu moremo v mislih dodati človek —
51.	G. L. pogreša, da se nikjer ne povč razloček med velika cesta, in velika cesta itd. Tega nisem zaradi tega omenil, ker v pisavi naši sploh tega razločka ne poznavamo in ga tudi ne delamo. x) Miklošič (IV. 129) omenja sicer teh vzgledov, kjer loči näglas določno od nedoločne oblike, toda on dostavlja, da se godi to ,nach bisher nicht bestimmt formulierten Gesetzen.* — Pri izrazu: obraz mladeniča (das Gesicht eines Jünglings), kar tudi hoče moj ocenjevatelj v slovnico postaviti, pa omenim, da Levstik (Glas. II. 172) trdi, da bi se moralo tukaj reči: obraz nekega mladenča, in le pesniki, za katere je to opombo I^evstik naredil, smeli bi pisati: obraz mladenča.
52.	G. L. piše: ,Ni mi jasno, zakaj se zamolči, da se je ohranila imenska sklanja pridevnika v izrazih: zdavna, do dobra itd.* — Tukaj g. L. zopet v skladnji nekaj išče, kar v njeno področje ne spada. Ako bi
ljudjč ali kak drog moški samostalnik.« (§ 305. b). Na moje vprašanje: »zakaj bi morali vedno le reči: slepec, glnšec, bebec itd. namesto mutasti itd. (§ 305. a), ker vendar pridevnikom mutasti, slepi, gluhi itd ravno tako lahko v mislih dodamo človek, kakor pridevnikom : pošteni, grešni, pravični itd. (§ 305. b. I.), gospod doktor ni račil odgovoriti. Tu se nam podaje pravilo »o istopojmovnem samostalniku« ; a uiti gospod doktor sam se ne drži lega pravila" kajti v § 304. 1 a. navaja Ravnikarjev stavek:
*Hudobni beži, ko ga nihče ne podi, pravični pa je neprestrašen«. dočim rabi v § 305. a. istopojmovni samostaluik. »Hudobnež (nam. hudobni) se boji lastne sence«. Navesti hočem Še nekatere druge stavke, v kojih bi bil gosp dr. lahko rabil istopojmovni samostalnik : »Polteni se poštenemu druži, grešni grešnemu služi« • p. 299 (poštenjak — grešnik). % Pravilnega zločin podleže«. »Siehern pravilen se boji, tla ne bi tičal kak skrit greh v njem« ; p. 209. — [pravilnik . »Dan je beli, vstani leni« ; p. 208. (— lenuh). »Premislek, um in svet najdemo pri starih«; p. 208. [starec, starček). »Drage so zlato in jagode, pa dražji so še modrih izreki«; p. 172. (jmodrijan, modrec) »lloja pravilnih je zarjini luči jednaka«; p. 174. (pravičnik). % Prevzetnim se Bog ustavlja«; p. 181. [prevzetnih, prevzetneI). »Nisem prišel klicat pravilnih, ampak grešnike« ; p. 1S3. (pravičnik). »Bogu posojuje, kdor ubogemu kaj podeli«; p. 185. (ubožec). »Mladi starega spoštuj« ; p. 229. [mladil, starec, starlek ■
Po mojem mnenji se nam je ravnati gledč na vprašanje, ali se more rabiti pridevnik kot samostalnik, po pravilu Miklošičevem \IV.3 6.): »während man im deutschen sagt: der weise ist glücklich, im französischen: le sage est heureux, heisst es im altsl.: madrticb blažena jesti», nicht madrfc blaženi jesti). Der Unterschied beruht auf dem Vorhandensein eines selbständigen artikels, durch den adjective substantiviert werden, während in den eines artikels entbehrenden sl avischen sprachen zu dem adject i v entweder das entsprechende substantiv hinzugefügt, oder das adject i v, das eine person bezeichnen soll, durch ein suffix: iky,, beb, ežb; ka, ika etc. substantiviert wird.« Namesto zdravi moramo reči: zdravi človek, namesto prevzetni prevzetnik ali prevzetnež, ali pa prevzetni človek (mož).
») Šumanova slovnica (p. 129.) poznava ta razloček, in „Ljublj. Zvon" ga dela dosledno. Po njiju vzgledu se nam je ravnati, ako nam je do tega, da se jasno in točno izražamo.
si bil on naloge vestnega ocenjevatelja v svesti, ne bil bi izpregledal, da je vse to v § 105. op. jasno• razloženo. l)
53. G. L. zahteva, da bi se kot primerjalna členica za primerjalnikom v pisnem jeziku rabi le nego. Ta terjatev zopet ne odgovarja današnji pisavi, ker rabimo kakor zraven nego, in sicer prvo členico češče mimo druge. Tukaj opozorim na J. Navratilovo in P. Ladislavovo razpravo o teh členicah. Navratil piše v Glasniku 1864, str. 188, da rabi Slovencem ob hrvatski meji členica nego, in želi, da bi se je ne branil noben pisatelj slovenski ter jo rabil vsaj »navmes« zraven kakor. P. Ladislav razpravlja
0	njih v Glasniku 1866. str. 183. si., ter pride do sledečega zaključka, da sta si nego in kakor pri komparativu popolnoma jednaka v rabi, ter na-svetuje, »da bi se nego vpeljal v stavkih: nič druzega, nego; nič več, nego; ne drugače, nego; — in sploh kedar je prednji oddelek stavka nikalen, je nego kaj prijetna beseda.* In na istem stališču, kakor tedaj J. Navratil in P. Ladislav, stojimo skoro še dandaaes, in slov-ničar nima pravice kreniti samovoljno od vsakdanje pisave. 2)
>) Šuman razlaga tudi v § 38. imensko sklanjo pridevnikovo, a vendar se mu je zdelo potrebno, omeniti isto tudi v skladnji. (Glej § 128. in 129. 4.). Mislim, da ni storil tega brez razloga. Sicer bi se dotiČna moja opazka bolje glasila: .,Ni mi jasno, zakaj se zamolči, da se je ohranila nedoločna oblika pridevnikova v izrazih itd." — namesto „imenska sklanja".
O člcnici „kakor■" trdil sem, da jo moremo le rabiti, ako se nanaša na Členico
f,tako",	ki stoji v glavnem stavku izrecno, ali si jo vsaj lahko mislimo: v tem slučaji pripisujemo dvema stvarema kako svojstvo v isti meri; n. pr lepa kakor rožica. Tudi
g.	p. Ladislav piše v „Glasniku" 1. 1866. p. 184.: „Bistveni pomen besede kakor je primerjaven in nanašaven ob enem. Kedar primerjamo enakost dveh stvari ali dveh djanj, izražamo ali vsaj mislimo si zraven še besedo „tako" in na to besedo se nanaša una, oni ste si korelativni. Npr.: „Kakor umeš, tako govoriš." „Gleda, kakor miš iz moke." — O besedi „nego" pa piše g. pater Ladislav (1. c. p. 185.): „Nego je v svojem temelji zanikaven, in rabijo ga drugi Slovani v pomenu našega „ampak", primeri: Pražimo si roku, ne po strogom pravu, nego i političkoj modrosti. To zahtieva ne samo korist naroda, nego i korist tvoja. In ta nego so porabili tudi za komparativ, da kažejo
1	n a k o s t. primeri: Bolje danas jaje, nego sutra kokoš. — Beseda tttgo je res Upa beseda, in rekel bi, za komparativ bolj primerna od našega kakor"
Iz navedenega je torej razvidno, da trdi gosp. p. Ladislav isto, kakor jaz; naj nam namreč rabi kakor za jed na k ost, nego pa za in ako s t in to zlasti za kompa-rativom. — Da se je pa g p. Ladislavu 1. 1866. „škoda zdelo, čisto izpodriniti" besedo kakor in da je skusil dokazati pravilnost te besede tudi za komparativom, temu se ne bomo čudili, ako pomislimo, da se je beseda Jtego* začela rabiti jedva kaki dve leti poprej, „Naprej" jo je vcepil v našo pisavo, uči g. p. Ladislav.
Prisiljena se mi vidi razlaga g. p. Ladislava: ,Jaka bolje piše kakor bere je tako, kakor b» rekel: Jaka ne piše tako dobro, kakor bere, ampak bolje." Zategadelj sodim z Levstikom (Die slov. Spr. p. 139.), da je beseda „kakor" za komparativom germa. nizem; in s tem mojim nazorom strinja se tudi Navratil. O tem bi se bil lahko pre-
54.	Da se durativni in iterativni glagoli odlikujejo po tehtnejših samoglasnikih, omenil sem že dovoljno pri vrstnem stopnjevanju glagolov v § 185. in 186 ; zatorej ni treba v skladnji tega ponavljati, kakor to g. L. zahteva (str. 691). l)
55.	Ne bodem preiskaval, ali je rčs sedanjik v stavku: »Volk se je zarekel, da ne kolje več jagnjet*, germanizem, in da je dotično pravilo v § 33°- 0 krivo; toliko pa vem, da se med ljudstvom često govori, kakor: On se je zaklel, da ne dela več pri nas (= da ne bode delal); Hlapec je rekel, da ne nese več k sosedu v mlin (= da ne bode nesel). Toda tudi pri dobrih pisateljih imamo mnogo takih vzgledov in na nje se je izvestno Janežič opiral postavivši dotično pravilo v knjigo svojo. Na pr. Kdor nocoj . . . vzame prsti iz novega še praznega groba in to prst nosi na srci svojem, temu se izpolni vsaka želja. — Julija je pričakovala, da jo pozdravi kakšen ogerski grof in da jej pomaga iz kočije. — Ali upamo vsaj, da se kmalu vidimo (Erjavec, Izbrani spisi I. 234, 224, 208, 177). Takih vzgledov nahajamo več ali manj pri vseh pisateljih, in po mojem mnenju jih ni treba za germanizme razglašati, ker se tudi lahko drugače tolmačijo. *)	(Konce prihodnjič.)
pričal g. doktor, ko bi bil do konca prečital omenjeni članek. V „Glasniku" 1. 1864. p. 190. piše namreč Navratil: „Če primerjamo rabo primerjavnih stavkov v primerih za enakost, vidimo, da služi staroslovenščini in vsem drugim jezikom slovanskim (pa do malega tudi tujim) drugačen veznik nego za inakost; — za enakost namreč: starosl. jako, slov kakor, serb. kao, (kako, kao, što) itd., za inakost pa starosl. neg\» ali ncže[li], serb. nego. — Samo v sloveuskih primerih za inakost (neenakost) vidimo zmešnjavo: zdaj kakor, zdaj ko = „kot". Naše zmešnjave pa je kriva posebno nemščina. Res da loči sedanja knjižua nemščina v takih izrekih „als" od „wie", toda „po domače" zamenjuje Nemec, posebno naš sosed, pogostoma „als" za „wie": „Er ist grösser wie mein Bruder" (als wie mein B) namesto : als mein B Ravno tako pogostoma pravijo in pišejo Še dan današnji „als auch" namesto „wie auch". — Te zmešnjave se je navzela nekdaj naša gospoda (posvetna in duhovna) ter jo zatrosila v pi-sarnici pa v cerkvi, kakor marsikaj drugega, tudi med narod." Na str. 191. pa dostavlja: „Težko in pretežko je popravljati in popraviti živim jezikom zastarele pregrehe, posebno pa spakedrane veznike; vendar mislimo, da bi se dal starosl. negv (nego, neg') — po lahko uvesti v knjižno slovenščino." —
*) To simbolično znsimenje pomena durativnih in iterativnih glagolov vidi se mi jako poučno; ne bilo bi torej odveč, ndnje opozoriti ne le tam, kjer se govori ob obliki, ampak tudi tam, kjer se razpravlja pomen glagolov.
*) Gosp. dr. Sk. ni dokazal, da bi bilo to, kar uči g p. Škrabec (Cvetje Vil.), krivo. In na trditev g. p. Škrabca se naslanja dotična opazka moja. Govori in piše pa se mnogo, kar ni pravilno
LISTEK.
Občni zbor »Pisateljskega podpornega društva v Ljubljani« je bil dnč
12. malega travna t. 1. Društveni tajnik, g. prof S. Rutar je pri njem o društvenem delovanji poročal tak<5: »Slavna skupščina ! Kot društvenemu tajniku mi je dolžnost poročati o društvenem delovanji od zadnjega občnega zbora, ki je bil dnč 13 malega travna lanskega leta, pa do danes. — Novoizvoljeni odbor se je sestavil v odborovi seji dnč 27. malega travna 1889. — Od takrat je odbor reševal dnevne posle v rednih sejah, ki so bile dn6 u. grudna 1. 1889., dnč 8. sušca, dnč 22. sušca in dnč 9 malega travna tekočega leta. Čeravno je bilo sklenjeno, naj bodo zabavni večeri s predavanji vsakih 14 dnij, vender je bilo dejansko samci dvoje takih predavanj, namreč dnč 18. grudna 1. 1889. je predaval prof. Rutar o starinah in zanimivostih gosposvetskega polja ter dn6 18. prosinca prof. Leveč o Levstikovi literarni zapuščini. Tretje nameravano predavanje prof. Orožna o Stanleyu je moralo izostati zaradi drugih slavnostij, ki so se prirejale v prvem letošnjem četrtletji. Najslovesnejši društveni večerje bil T rs teli j ako v spominski večer dnč 29. sušca t. 1. Ta večerje priredilo naše društvo v zvezi in s pomočjo slavne Čitalnice in slavnega telovadnega društva »Sokol« ter s pohvalnim sodelovanjem slavnega čitalničucga pevskega zbora, na čemer naj bode vsem omenjenim društvom prisrčna zahvala. Pri Trstenjakovem večeru so govorili gg. dr. Voš-njak, dr. Majaron in prof. Rutar o vsestranskih Trstenjakovih zaslugah, kakor je poročal »Ljubljanski Zvon« v svoji 4. številki t. 1.
Pisateljsko društvo je nepozabljivcmu Davoriuu Trstenjaku, kot svojemu ustanovitelju in častnemu druždbniku tudi s tem izkazalo svojo počast, da mu je po svojem društvenem predsedniku položilo lep venec s trakom na krsto in da mu je poslalo kvartet, ki je pel o njegovem pogrebu.
Dalje jc ustrezalo društvo s tem svojemu namenu, da je gmotno podpiralo dva odlična slovenska pesnika in vdovo pokojnega slovenskega pisatelja
Kot svoj najsijajnejši uspeh preteklega leta sme naše društvo s ponosom zabeležiti velike svečanosti, ki so se priredile dnč 29. in dnč 30. rožnega cveta lanskega leta ob odkritji Vodnikovega spomenika. Vse te slavnosti, ki so se izvršile na čast vsega slovenskega nrfroda, vodilo je duševno in dejanski naše društvo, oziroma njega mnogoza-služni predsednik dr. Jožef Vobtjak. Z zadovoljstvom sme torej gledati naše društvo na svoje uspehe dnč 29. in dn<S 30. sušca 1. 1.
Tudi za tekoče leto namerava odbor prirediti slavnost ranjkemu škofu Matevžu Ravnikarju, začetniku lepe slovenske proze. V njegovem rojstvenem kraji na Vačah pri Litiji vzida se mu spominska plošča in potem priredi slavnost v prijazni Litiji, kjer se snide gotovo mnogo občinstva. Pa tudi slavnemu matematiku Vegi namera društvo vzidati spominsko ploščo v najbližji bodočnosti Takö se trudi naše društvo vsestransko buditi zanimanje za naše zaslužne može, častiti njih spomin in netiti pri denašnjem rodu navdušenost za posnemanje slavnih naših prednikov.
Navzlic tem uspehom društvo v preteklem letu ni posebno napredovalo. Število družbenikov je sicer ostalo po priliki isto, kot v prejšnjih letih, namreč i častni družabnik, 37 rednih in 96 podpornih, skupaj 134. Vender zanimanje za društvo je bilo nekoliko manjše, nego prejšnja leta. Vzrok temu je v prvi vrsti iskati v okolnosti, da vse naše moči použijajo boji za politične naše pravice, nekoliko pa tudi v tem, da se zanimanje za literarno delovanje tudi pri drugih narodih manjša. Mnogo je še med nami rodoljubov, ki ne spoznajo neposredne važnosti »Pisateljskega društva« in katerim
3»S
se ne zdi vredno podpirati ga. Tem veselejši je pojav, da se taki pisatelji, ki živ6 daleč od svoje domovine, za naše društvo vrlo zanimajo in mu svoje doneske redovito pošiljajo. Iz tega se je odbor prepričal, da zanimanje za »Pisateljsko društvo« še ni ponehalo in zato pričakuje danes od občnega zbora primernih nasvetov, kako naj bi se društveno delovanje zopet bolj oživelo in to tem več, ker je gmotno stanje društveno prav ugodno
Na to je poročal blagajnik g. okrajni šolski nadzornik Andrej Zurner o društvenem premoženji. Iz njegovega poročila se vidi, da je imelo društvo preteklo leto 161 gld. 67 kr. dohodkov in 85 gld. 92 kr. troškov. Vse društveno premoženje znaša 1022 gld. 29 kr. v gotovini in 355 gld. 55 kr. v obligacijah, skupaj tedaj 1377 gld. 55 kr. — V novi odbor so bili izvoljeni: g. dr. VoSnjak (predsednik), g. prof. Leveč (podpredsednik); g. prof. Rut ar (tajnik); g. učitelj Funtek (blagajnik); g. prof. Orden in g. nadzornik Žunier; za pregledovalca društvenih računov: g. c. kr. rač. revident A. Svetek in g. notarski uradnik Za gor jati. —
Na to je nasvetoval odbor izpremembo § 7. in 8. društvenih pravil v tem oziru, da bi se letnina rednih društvenikov znižala na 2 gld., podpornih pa na 1 gld , kar se odobri. — Končno vpraša g. magistratni konceptni pristav E. Lah, zakaj ni »Pisateljsko društvo« odkrilo Vilharjeve spominske plošče v Planini. Predsednik odgovarja, da bi bilo imelo društvo s tem prevelike troške, katerih ne zmore. Godba bi bila stala mnogo in planinski krčmdrji so stavili visoke terjatve, a pokritja troškov ni bilo od nobene strani pričakovati. Tudi Ravnikarjeva plošča se bode le tedaj vzidala, ako se käj za to nabere. Družabnik Zagorjau pripomni, da je to opuščenje naredilo slab vtisek v Planini. Dalje izraža isti član svojo željo, naj bi »Pisateljsko društvo« pogosteje prirejalo zabavne večere in naj bi nikar ne opuščalo predavanj, ki naj bodo vsaj vsakih štirinajst dnij. S tem se bode zanimanje za društvo zopet prebudilo in zajedno se tudi podpornim družabnikom käj poda, ki drugače nemajo nobene koristi od društva. — Družabnik Svetek predlaga, naj se društveniki po okrožnici pozivljejo k zabavnim večerom, ker naznanila po časnikih ne zadoščajo. Predsednik obljubi, da se bode odbor o tem posvetoval.
Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici. Sakupio Matija Kralmanov Va-Ijavec. Drugo izdan je. U Zagrebu izdala knjižara dioničke tiskare 1890, 8, 315 str Cena? — Med najboljše poznavalce in med najpridnejše znanstvene preiskovalce našega jezika spada gospod profesor in akademik Matija Valjavec v Zagrebu. Kakor je v mladosti svoji pred tridesetimi in štiridesetimi leti leposlovje naše bogatil z lepimi pesniškimi proizvodi, tako se je na stara leta svoja, oborožen s korenitim znanjem in neumorno delavnostjo, lotil znanstvenega raziskavanja nove slovenščine, katera vse priob-čuje v »Radu« jezikoslovenske akademije znanostij in umetnostij v Zagrebu, ki ga šteje med najodličnejše ude svoje. Ondukaj je že pred mnogimi leti priobčil svojo znamenito razpravo o slovenskem komparativu, leta 1880. je raztolmačil, kako se tvori imperfekt v starem in novem jeziku, leta 1887. pa je razglasil obširno studijo, kako je rabila besedica »črez« novoslovenskemu jeziku do pred petdesetimi leti. Naravnost epohalne pa se morajo imenovati Valjavčeve publikacije o naglasu v novoslovenskem jeziku, epohalne po svoji duhoviti teoriji, po množini porabljenih virov in po razsežnosti doslej priobčenega gradiva. Valjavec je od 1. 1878., ko je začel priobčevati sad svojega truda o našem naglasu, pa do leta 1889. o tem znanstvenem predmetu v »Radu« napisal nad 100 tiskovnih pol! In kdor ne pozna teh študij Valjavčevih. tisti o našem naglasu niti žugniti ne sme.
Te dni pa smo prejeli od njega zgoraj navedeno knjigo. Valjavca bi smeli po vsi pravici imenovati slovenskega Vuka. Lahko rečemo, da je 011 sam zadnjih štirideset
let nabral več narodnih pesmij, legend, bajk, pravljic in pripovedek, zadnjih po Gorenjskem (v okolici prcddvorski) po južnem Štajerskem in v kajkavskem narečji okolo Varaždina, nego vsi drugi zbiratelji naši skupaj. Vzemi v roke katerikoli časopis slovenski od 1. 1848. do 1 1878., povsod najdeš vse polno narodnega blaga, ki ga je nabral Valjavec. Le škoda, da so ti biserji slovenskega naroda tako raztreseni po listih. Med drugimi stvarmi je Valjavec leta 1858. izdal »Narodne pripovjedke«, katere je nabral v Varaždinu in njegovi okolici Ta knjiga pa se je jako slabo izvajala , občinstvo naše se ni veliko brigalo zdnjo. Toda učenjaki so v nji zasledili velikanski zaklad slovanskega bajeslovja in bister vir znanstvenemu raziskovanju našega jezika. Krek, Jagič, zlasti pa Miklošič in nekateri ruski učenjaki navajajo knjigo premnogokrat po svojih spisih in razprodala se je srečno — v tridesetih letib! Opozorjeni na kn/igo po znanstvenih spisih, začeli so zdaj ljudje zinjo povpraševati. Valjavec je zatorej priredil neizpremenjeno drugo izdanje, takd da se ujema stran s stranjo v stari izdavi. Ustregel je s tem občni potrebi in storil znanstvenemu svetu veliko uslugo. Knjiga ob-seza 25 pripovestij o Vilah, 11 pripovestij o Rojenicah, 11 pripovestij o »vučjem« par-stirji, 74 različnih pripovestij in 32 prelepih narodnih pesmij. Preverjeni smo, da zdaj ko folkloristika vzbuja po vsem svetu občno zanimanje, tudi Valjavčeve narodne pripovedke najdejo več kupcev in bralcev, da se diČnemu možu poplačajo vsaj tiskovni stroški; velikih zaslug njegovih mu itak nihče ne more dostojno povrniti.
O Aškerčevih »Baladah in romancah« so doslej zagrebški »Vienac«. »Slovenski Narod« in »Laibacher Zeitung« prinesli obširnejša poročila. Danes ponatiskujemo iz poslednjega lista izbomo oceno, katero je spisal g. Anton Fun tik: »Balladen und Ko-Manzen«. So betitelt sich das neueste Erzeugniss der slovenischen Literatur, das, beinahe zehn Druckbogen stark, an fünfzig auserlesene epische Gedichte des bhher unter dem Pseudonym »Gorazd« bekannten Dichters Anton Aškerc bietet und wegen der wahrhaft plastischen Darstellung und bedeutenden Gestaltungskraft als eine hervorragende Erscheinung auf dem heimischen Büchermärkte und eine wertvolle Bereicherung der slovenischen Literatur betrachtet zu werden verdient.
Ist schon eine Sammlung episch-erzählender Gedichte in der slovenischen Literatur eine interessante Erscheinung, sie wird es in einem noch höheren Masse, da wir im Laufe des letzten Jahrzehntes den Verfasser schätzen gelernt haben und demselben, nach den bisherigen Stimmen zu urtheilen, entschieden ein ehrenvoller Platz unter den slovenischen Dichtern gebürt. Seit dem Bestände des »Ljubljanski Zvon« bis auf den heutigen Tag erschienen in dieser Zeitschrift Aškerc' Publicationen; nahezu jede Nummer bringt an leitender Stelle Balladen und Romanzen von wahrhaft poetischem Reize, und wir glauben nicht irre zu gehen, wenn wir gerade der Redaction des »Ljubljanski Zvon« das Verdienst zuschreiben, das keimende epische Talent ihres getreuen Mitarbeiters richtig gewürdigt und denselben zu erspriesslfcher Thätigkeit angeregt, vielleicht auch angeleitet zu haben.
Es ist nicht Aufgabe der vorstehenden Zeilen, auf die Einzelheiten der vorliegenden Sammlung näher einzugchen, wir fassen unser Urtheil in die Worte zusammen: Die »Balladen und Romanzen« sind ein Buch, das in der slovenischen Literatur ganz vereinzelt dasteht. Unsere heimische Kunstepik produciert nur wenig, die poetischen Werke unserer Schriftsteller sind, unbeschadet der stellenweise eingefügten erzählenden Gedichte, von ausgesprochen lyrischem Charakter, rein epische Dichter haben wir nicht. Aškerc ist also der erste Epiker der Slovencu ; er ist in einem gewissen Smne der Bahnbrecher der erzählenden Epik, er ist derzeit der hervorragendste Vertreter derselben.
Verschieden im Strophen bau, verschieden in der Wahl des Sujets, bewegen sich Aškerc' Balladen und Romanzen doch zum grössten Theile auf dem Boden der heimi-
sehen Sagendichtung. Die prächtigen Motive, die in alten Geschichtsbüchern verborgen liegen, die abgerissenen Klänge der Vorzeit, die noch gegenwärtig im Volke forttönen, er benutzt sie mit feinem Verständniss für seine Schöpfungen, er haucht den frischen poetischen Odem in die todtenstarren Gestalten, ohne jedoch seine Originalität einzu-biissen. Wir linden Gedichte ureigenster Erfindung, in denen ein tiefes Dichtergemüth sich mächtig offenbart; wir begegnen reizenden Stellen voll köstlicher Naivität und thaufrischer Naturwahrheit; wir sehen Bilder voll drastischer Komik, aber auch Scencn voll düsterer Tragik und ergreifender Gewalt Die Männer der Vorzeit, um deren Ilaupt die Sagendichtung ihren Glorienschein gewoben, die Gestalten der Gegenwart, die so oft unbeachtet an uns vorüber wand ein, sie stehen vor uns in ihrer Wirklichkeit und und doch vom verklärenden Lichte der Poesie beleuchtet! Wir belauschen den bleichen Mönch, der da im blühenden Klostergarten träumet von vernichteten HotTnungen, von verlorener Freiheit; wir sehen die grübelnden Kunstjünger, die da schaffen in verschlossenen Zellen; wir lächeln endlich bei den fröhlichen Gesängen, die da erklingen aus dem verborgenen Mysterium des Klosterkellers. . . . Und dazwischen rauscht es von Schlacht engesängen, vom verzweifelten Ringen der sterbenden Bauernscharen, es jauchzt das hohe Lied beglückender Liebe, es klagt wie von gebrochenen Menschenherzen. . .
(Gospod Fuutek priobčuje na to dve baladi Aškerčevi v dovršenem nemškem prevodu, kateri moramo pa za danes odložiti, ker nimamo prostora.)
Einfach und dabei erhaben, knapp und dabei zutreffend, dies sind die Vorzüge, die wir bei Aškerc besonders hervorheben müssen. Dass der drängende poetische Gedanke hie und da zum Nachtheile der Form hervorbricht, wir können es nicht unbedingt verurtheilen. Doch will es uns bisweilen dünken, als hätte der Dichter so manche Härten der Sprache mildein, so manche mangelhafte Reime mit Leichtigkeit durch bessere ersetzen können; einzelne Wortformen, die er mit einer gewissen Vorliebe gebraucht, billigen wir nicht. Doch ist der Gesammteindruck, den wir von seinem Werke gewonnen, ein nachhaltender, und wir gestehen es gerne, einzelne Gedichte sind geradezu wunderschön, sowohl in der Auflassung als Ausführung.
Nach dem bisher Gesagten und bei dem Anklänge, den die Aškerc'schen Balladen und Romanzen schon bei ihrer jeweiligen Veröffentlichung im »Ljubljanski Zvon« gefunden haben und noch mehr in tier vorliegenden Sammlung Huden werden, glauben wir von einer besonderen Anempfehlung derselben absehen zu können: wir vermissen zu unserem Bedauern nur so manche der bereits in früheren Jahren erschienenen Gedichte, hoffen aber, dass sie vielleicht in einem weiteren Bändchen Aufnahme linden werden.
Wir beglückwünschen den Verfasser zu seinen bisherigen Erfolgen und sind unter einem überzeugt, es werde ein Dichter von so eminenter Begabung seinem Volke und allen Freunden echter Poesie noch viel Schönes bieten können und sich in seinem Scharten durch etwaige Ausfälle seiner Gegner nicht beirren lassen!
Die äussere Ausstattung des Buches ist glänzend, der Preis verhältnismässig gering; broschierte Exemplare sind um fl. 1-30, elegant gebundene um 11. 2 bei Kleinmayr & Bamberg zu haben.
Slovenskaproklamacija francoskega brigadnega generalaFrianta izleta 1797.
Ko so si Francozje meseca sušca 1797 prvič osvojili Kranjsko, izdal je najprej general Bernadotte iz Logatca dnč 29. sušca, potem glavni poveljnik Buonaparte iz Celovca dnd 30. sušca 1797 v francoskem, nemškem in slovenskem jeziku proklamacijo na Kranjce, v kateri sta oba skušala pomiriti kranjsko prebivalstvo, ki se je od sovražnika balo raznih grozodejstev in vojinskih naklitd. Ko pa je Huonapartc odrinil s Koroškega proti
Judenburgu, poklical je za seboj v Celovec dnd 5. malega travna generala Bernadotta, vojaškega poveljnika na Kranjskem, kateremu je dal za naslednika brigadnega generala Frianta, dotlej poveljnika v Trstu. Tudi general Friant je skušal potolažiti Kranjce z nemško-sloveusko proklamacijo, katere izvirnik nam je te dni prišel v roke in katero kot važno zgodovinsko listino tukaj ponatiskujemo:
FRAJOST.	ENAKOST.
Zovniršina Laške Dežele. General Friant, poglavar čez francoske žovnirje v' Kranjski Deželi.
Na Krajnce.
Poglavitni General Bonaparte (sic!) inu njemu podložni General Bernadotte so že skuzi njih oznaneno povele vam skazali taisto pravico inu dobroto, po katirih se oni vižajo. Oni so vam oblubili, de vaša v<jra, vaše premoženje, inu vaše peršone bodo pred usako škodo inu zabavo obvarvane. Vse to vam spet perterdim. Vi ste že te dobrote leteh dv^h Generalov skušali, kir niste bli nobenimu davku podverženi.
Kaj ne, de za vol leteh toko posebnih gnad ste vi dovžni pruti njim hvaležni biti? Vender oni od vas nič nočejo imeti. Očejo samo, de bi vi mirno inu pokoino v' vaših hišah ostali: de bi vi nič ne imeli
'	1
opravit v' leti vojski, katera bode v kratkim s' enim srečnim miram sklenena; inu de bi vi radovolno dopolnili, kar bo vam k' postrežbi te francoske žovniršine naloženo.
Oe pak, vse drugači kokor je vupat, nekateri nehvaležni ljudj<» na njih dovžnost pozabijoči, bi se podstopili ukup se spravit, inu francoskim žovnirjam super se postavit, bodo na eno nar bol strašno vižo postra-fani, inu taisti kateri bodo s'^orožjam v rokah ujeti, bodo precej okoli perneseni.
Leta je štrafinga hudobnim name nična; nič satorei ti dobri inu mirni ludj<j se nimajo batj.
Iz poglavitniga Quartierja Tcržaškiga Mesta na 2S. dan Mesza Germinala, ali zelenarja, v' petim Ujti ene inu ncrazd<*live francoske republike, ali na 17. dan maliga travna. (1797. Ured)
General Friant.
FREIHEIT.	GLEICHHEIT.
Kriegsheer in Wälschland. Der Brigadegeneral Friant, Befchlshal>er der französischen Truppen an die
Bewohner Krains. Der Heerführer Buonaparte und der Abtheilungsgeneral Bernadotte gaben Euch die Gefühle der Gerechtigkeit und Menschlichkeit, die sie beseelen, bereits selbst zu erkennen. Sie versprachen Euch Sicherheit eurer Personen, eures Eigenthums 5 Verehrung eures Gottesdienstes. Ich erneuere Euch hier diese Versicherung. Die Wohl-tliaten dieser zween Befehlshaber fühltet Ihr durch die Befreiung von allen Kriegsbeiträgen.
Es ist kein Zweifel, dass Euch so viel Güte zur Erkenntlichkeit verbindet. Und doch fordern sie keine von Euch —. Sie wollen blos, dass Ihr Euch still und ruhig in euren Wohnungen haltet; dass Ihr Euch auf gar keine Art in einen Krieg, dem der Friede schnell ein Ende machen wird, mischet, und die Lieferungen zum Dienste des französischen Heeres, die man von Euch verlangen wird, leistet.
Sollten jedoch wider alle Erwartung, undankbare Köpfe alle Empfindung vergessen, und durch Zusammenrottungen fiir die Sicherheit und Ruhe der Kriegsvölker Besorgnisse zu erregen suchen; diese würde das schrecklichste Beispiel treffen, und alle, die man mit den Waffen in der Hand ergriffe, würden des Todes sein.
Dieses ist die Strafe für Uibelgesiunte; ruhige Einwohner haben nichts zu fürchten.
Aus dem Hauptquartier zu Triest am 2&ten Tage des Keimmonats im gten Jahr der eine» und untheilbaren französischen Republik, das ist am i7ten April 1797, Der Brigadegeneral Friant.
Duh Trstenjakov po »Ljubljanskem Zvonu«. - »Slovenec«, s katerim je naš list, . odkar ie zdaj že pokojni g. Jerič stopil iz njega uredništva, ves čas živel v miru, priobčil je dnd 24. malega travna t. 1. v svoji 93. številki pod zgoraj navedenim naslovom dolg članek, katerega otrovno želo se obrača tudi zoper podpisanega urednika kot C. kr okrajnega šolskega nadzornika. Povod »Slovenčevemu« članku je dalo kratko poročilce, natisnjeno v 4. Št. letošnjega »Ljubljanskega Zvona« o Trstenjakovem spominskem večeru, katerega je priredilo dnč 29. sušca t. 1. »Pisateljsko podporno društvo« v ljubljanski čitalnici. Urednik »Ljubljanskega Zvona«, kakor vedd vsi udeleženci, pri tem spominskem večeru ni bil navzočen, pač pa je naprosil svojega prijatelja, naj mu za »ljubljanski Zvon« spiše kratko notico o njem Dotično poročilo podaje med drugimi stvarmi tudi 14 vrstic obsežen posnetek slavnostnega govora, katerega je ta večer govoril g. dr. D. Majaron o Trstenjaku. Tam se bere tudi stavek: »Trstenjak je skoro jedino le s slovensko inteligenco, zlasti mlajšo, občeval in dopisoval, ni bil suženj svojega stanu, ker ni iskal dogmatikov, nego resnicoljubnikov in takih, ki so po idealih hrepeneli.« Sicer pravi g dr. Majaron v popravku, katerega je poslal »Slovencu« in na katerega je opozoril tudi nas, da ni govoril teh besed — toda urednik naš ni mogel tega vedeti, ker ga, kakor rečeno, ni bilo pri slavnosti. Naravno je tudi, da naš poročevalec govora ni navajal dobesedno, ampak da je brez prave zveze navedel samd najmarkant-nejše besede, ki so dobile tako morebiti drugačen pomen, nego jim ga je dal govornik. Toda kdor mirno, razsodno in razborito bere dotične vrstice, najde v njih — vsaj na urednika so naredile ta vtisek — da je hotel govornik reči: »Trstenjak ni bil noben 1 stenolom (»aries«) radikalne stranke med duhovniki; hodil je svojo zlato srednjo pot (»Juste milicu« se je podpisaval večkrat sam) zatorej je rad občeval tudi s posvetnimi književniki. Trstenjak pri posvetnem razumništvu ni iskal momentov, ki jo ločijo od duhovnikov, ampak momentov, ki jo dražijo ž njo «
Urednik je tir. Majaronovim besedam Hajal takšen pomen, zatorej jih je natisnil »bona fide«.
Kaj pa pisalec »Slovenčevega« članka izvaja iz zgoraj navedenih besed? Z divno domišljijo in veliko strastjo izvaja iz njih, da Trstenjaku dogmatiki niso bili resnicoljubi; da je bil Trstenjak največji izvržek svečeniškega stanu; da je bil liccmerec in kruho-borec, ki je zlorabljal svojo cerkveno oblast; da je bil najbolj neznačajen duhovnik, kar si jih moremo misliti — vse to podtika govorniku. Kdo bi se pri teh besedah »Slovenčevega« — »moilroslovca« ne domislil Mephistophelovih besed: »Mit Worten lässt sich trefflich streiten, Mit Worten ein System bereiten, An Worte lässt sich trefflich glauben, Von einem Wort lässt sich kein Jota rauben.«
Pisalcc omenjenega »Slovenčevega« članka pa napada tudi mene kot C. kr. okrajnega šolskega nadzornika; pravi, da sem sam živa priča, kako potrebna nam je verska Šola; vpraša: »Kje je tu garancija za versko-nravno izgojo mladine?« in se boji, da tudi proti »brezverskim« učiteljem ne izpolnujem svojih uradnih dolžnostij. In to vse zategadelj, ker sem posnetek dr. Majaronovega govora natisnil v »Ljubljanskem Zvonu«!
Najprej bi »Slovenčevega« pisalca vender rad vprašal, kje je poslušal svoj collegium logicum. — Kako pa more urednik »Ljubljanskega Zvona« odgovoren biti za to, kar je govoril ali kar ni govoril g dr. Majaron? Kaj.se tudi g. urednik »Slovenčev« identificira z vsem, karje tiskano v njem? — G. dr. Lapipe n pr. priobčuje v svojem listu razpravo o rokovnjačih, ali kaj bi rekli pametni ljudje, ko bi kdo vstal in rekel: »G. dr. Lampe opisuje v svojem listu rokovnjače. Sumnjiv je zatorej, da mu prijajo tisti socjjalistični nazori kakor tem Iz Marijanišča ž njim!« — Kaj ni bila dolžnost »Ljubljanskega Zvona« omeniti dr. Majaronov govor, bodisi že takšen ali takšen? Kako
more pisalec »Slovenčev« mojo osebo stikati z govorom dr. Majaronovim in ta govor zlorabiti v to, da denuncira moje uradno poslovanje?
Težko in zoprno se je človeku zagovarjati proti napadom, iz trte izvitim in pisanim z očitno škodoželjnim namenom. Ali ravno zato, ker je pisalec »Slovenčev« svoj namen pokazal preočitno. ker že agresivni napis dotičuemu članku izdaja, da napad ne meri samo na g. dr. Majarona, ampak tudi na mene, prisiljen sem mu odgovoriti to:
1.	Za svojega blizu triletnega poslovanja kot c. kr okrajui šolski nadzornik v šolskem okraji radovljiškem sem živel z vsemi ondotnimi duhovniki v miru in prijaznosti, z nekaterimi celo v osebnem prijateljstvu. Učiteljstvo sem pri vseh javnih okrajnih konferencijah, kakor tudi v privatnih razgovorih opominjal, naj pri pouku in vzgoji z duhovniki delujejo zložno, ker samo tedaj, kedar se učitelj in duhovnik vzajemno podpirata, možno je pri vzgoji šolske mladine doseči lepih uspehov. — Ko sem bil leta 1889. 'z Radovljice premeščen v Ljubljano, zahvalil se mi je v polno zbrani seji c kr. okrajnega šolskega sveta radovljiškega g. dekan Jožef Razboršek s toplimi besedami, da sem za svojega uradnega poslovanja njega, gg. katehete in vse cerkvene organe pri šolstvu izdatno podpiral, ter je zahteval, da se ta njegova zahvala zabeleži v sejui zapisnik.
Drug ud c. kr. okrajnega šolskega sveta, c. kr. upokojeni vojaški duhovnik g.
•\Fr. ("arman, izrekel je, da se z izjavo dekanovo popolnoma sklada, ter je tudi zahteval, ,da se to zapiše v sejnem zapisniku.
2.	V seji c. kr. mestnega Šolskega sveta ljubljanskega dnč 2. grudna 1889. leta iziekel mi je ljubljanski Župan, preblagorodni gospod Peter Grasselli, zahvalo za moje taktno in uspešno uradno poslovanje kot c. kr. okrajui šolski nadzornik, in tej zahvali so se pridružili vsi udje c. kr. mestnega šolskega sveta, med njimi brez pridržka I udi g. kanonik Andrej Zamejec, kar je tudi zabeleženo v dotičnem zapisniku.
3.	»Brezverskih učiteljev« pri svojem uradnem poslovanji nisem našel nikjer. Kako pa se je pod mojim nadzorstvom godilo učiteljem, ki so se ostentativno ogibali nedeljske maše, to »SlovenČcvcmu« pisalcu lehko povč č. g BI. Artelj, župnik kranjskogorski.
4.	Kake nazore imam o versko-nravni vzgoji naše mladine, to sem v navzočnosti ljubljanskega učiteljstva, šolske mladine in mnogobrojne odlične gospode določno in jasno povedal v daljšem govoru dnč 4. vinotoka 1889 , ko smo otvarjali novo ljudsko šolo v Poljskih ulicah v Ljubljani. Visok dostojanstvenik mi je rekel po govoru: »Sie haben heute sehr treffend gesprochen«; g. mestni katehet fane z Smreka r me je osebno zahvalil za migljaje, katere sem dal v svojem govoru učiteljem in roditeljem, in isti »Slovenec« je rekel v svojem poročilu tisti večer, da je bil moj govor »lep«. Jaz svojih nazorov o versko-nravni vzgoji naše mladine od dnč 4 vinotoka 1889. nisem v ničem izpremenil; ako so tedaj ti nazori »lepi«, zakaj me bije?
Kakšnih garancij še zahtevate?
Brezvestne rokovnike, ki so iz sebičnih in zlobnih namenov po krivem tožili ali ovajali svoje sograjane sodišču, imenovali so stari Atenci »sy kophante« ; kakšno ime pristaje brezimnemu pisalcu, ki me v navedenem članku grdi brez vse dejauske pod-stave in brez vsakega povoda — to razsoditi prepuščam z mimo vestjo vsem poštenim in resnicoljubnim ljudem. »Sloy^nca^pa prosim, da pop ravi_kri.vico, kat.exö. .mi je storil
Fr. Leveč.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., Četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi lilši na Dunajski cesti, i
Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.