F
							te ^				TT/l								
lik. Jf Ja '		3 m il									V f J» j							»	
Año (Leto) XVn (12) No. (Štev.) 51
“ESLOVEiVIA LÍBRE
9 9
BUENOS AIRES,
22. decembra (diciembre) 1960
Čuvajmo zaklad
Užili so nas, da se človeštvo deli v glavnem v belo, črno, rumeno in rdečo raso. Loči se tudi po narodnosti, jezikih, narečjih ter po načinu življenja. Pestro sliko dobimo, če primerjamo kulturo in civilizacijo posameznih narodov ter gospodarsko raven njih življenja. še mnoge druge so razlike med skupinami človeških bitij, ki živijo na zemeljski obli po različnih kontinentih v strnjenih skupinah narodov in ras, ali pa pomešani med seboj kot v Severni in Južni Ameriki.
Mi izseljenci, ki živimo po velemestih “novega sveta” srečujemo veliko teh ljudi najrazličnejših ras, barv, narodnosti, kultur itd. Ko smo prišli pred .¡leti v izseljenstvo, se nam je zdelo naravno, da smo se počutili med njimi tujce. Nobenih znancev nismo imeli med njimi, nepoznanje občevalnega jezika, začetna nesigurnost; vse to smo smatrali za glavno pregrajo, ki nas loči. Polagoma je ta odpadla. Priučili smo se jeziku, nabrali smo si znancev, uvajali smo se v nov tok življenja. Toda pri mnogih znancih, ki smo jih našli ali v službi, ali v družabnem življenju, se nismo mogli otresti medsebojnega tujstva. Tudi, če so navidezne pregraje padle, je ostalo nekaj kot nevidna stena med nami.
To ni bilo toliko opazno, dokler je bila vsebina naših razgovorov plitko vsakdanja. Razumeli in tudi cenili so nas, če smo pokazali zanimanje za dirke, loterijo, nogomet, kino, dobro jed in podobno, če si skušal speljati pogovor n. pr. na knjigo ali vsaj na resen članek v časopisu, reviji, na umetnost ali na gospodarstvo, ali na kakršnokoli vprašanje duhovnega značaja, si večkrat kot ne, doživel, da je vstala med nami nevidna stena. Če pa si pogovor speljal na karkoli takega, kar je v zvezi z vero .ali Cerkvijo, si bil prepogosto deležen pomilovalnega nasmeha.
Začeli smo spoznavati, da se ljudje razlikujemo še po nečem globljem in ne samo po rasah, narodih, jeziku, običajih. Ta globlja razlika je predvsem v vrednotenju lepega in dobrega, v pojmovanju življenja, v odnosu do duhovnega.
To razliko smo mogli občutiti prav posebej ob velikih praznikih. Ti so za nas nekaj, kar poseže v naše življenje in mišljenje z vso silo doživetja. Božič! Kdo je med nami, ki se ne spomni praznovanja tega praznika v domovini? Ali ni bilo to nekaj vzvišenega, lepega: Rojstvo Deteta Jezusa, jaslice, božični običaji, družina, zbrana v iskreni pobožnosti na sveti večer, polnočnica, sveti dan. Ali ni bilo vse to neizmerno duhovno bogastvo pravi zaklad, ki nam je bogatil življenje in dajal moči, da smo laže premagovali njegovo težo? Ali ni božično doživetje vsako znova dokazalo, kaj daje našemu življenju lepoto in smoter?
V svetu pa vidimo, da gre mnogo, mnogo ljudi mimo teh praznikov in sploh ne sluti kaj je krščansko pojmovanje božiča. Za te je vsak praznik in prav tako božič le tedaj, če so imeli obilico materialnih dobrin in telesnega užitka ta dan. Materialistično pojmovanje življenja in vsega dogajanja jim je izhodišče; materialne dobrine smoter in cilj. Ostanejo pa — tudi, če jih dosežejo in uživajo v izobilju — siromaki. Duhovno siromaštvo in brezciljnost življenja sta značilna za vse, ki jim je osnova materializem.
Mnogo se piše in govori danes, da je svet razdeljen v dvoje: v komunistično in nekomunistično sfero. Do neke mere je to res. Pravilnejša bi pa bila u-gotovitev, da je človeštvo v osnovi razdeljeno v krščanski in nekrščanski svet. Tisti, ki v nekomunističnem svetu zagovarjajo kakršenkoli materializem pripravljajo pot komunizmu in pomagajo človeku v duhovno obubožanje.
Slovenci smo srečni. Iz domovine smo prinesli bogastvo krščanskega pojmovanja življenja. Za nas je božič vsako leto duhovna obnova, ki nas dviga in osrečuje. Ne pustimo, da to lepoto uni-• či materialistično okolje! Branimo svojo srečo! čuvajmo zaklade, ki so v pravem doživetju našega božiča kot bogato dediščino naših staršev in čudovit dar Slovenije! Slava Bogu na višavah!
I
☆
Blagoslovljene božične praznike vsem naročnikom, oglaševalcem in bralcem, Slovencem v Argentini, po svetu in doma želi
SVOBODNA
SLOVENIJA
☆
Odločnost De GanlSa v Alžiru
“De Gaulle na vislice!” je vzklikala množica evropskih naseljencev v Oranu in Alžirju francoskemu predsedniku države, prav tistemu, katerega je pred dvema letoma in pol z demonstracijami privedla na oblast v Parizu. Leta 1956 je ta množica z demonstracijami prisilila na odstop predsednika Guy Molle-ta in leta 1958 pokopala četrto francosko republiko. Pretekli teden je grozila s smrtjo De Gaulleu.
Kljub tem grožnjam in opozorilom svojih svetovalcev je De Gaulle odletel s svojim letalom Caravelle v Alžir. V hudem nalivu je pristal v majhnem mestu Ain Temouchent, blizu Orana, in tako začel šestdnevno potovanje po razburkanem Alžiru. Pričakala ga je množica 9.000 muslimanov in 8.000 Evropejcev. Nekateri muslimani so po ukazu svojih gospodarjev nosili napise “Francoski Alžir!”, toda Evropejci so bili glavni kričači. Nekaj pogumnih muslimanov je iznenada dvignilo napis “živel De Gaulle!”, ki ga jim je takoj iztrgala iz rok razjarjena evropska množica, medtem ko je policija mirno stala ob strani.
Množica je ritmično ponavljala “fran-co-ski Al-žir!”, ko je iz avtomobila izstopil De Gaulle mirno in dostojanstveno, kakor da bi prišel med najboljše prijatelje. Odšel je v občinsko dvorano, kjer je imel kratek govor županu in svetnikom, nakar se je mirno podal v sredo kričeče množice, ki se je tako začudila, da je nehala kričati in so mu nekateri celo začeli stiskati roko. De Gaulle se je prerinil skozi Evropejce in se nameril naravnost k muslimanom, ki bodo 8. januarja ali bojkotirali njegov referendum ali pa bodo prisiljeni glasovati z ‘ne’. Ko je prispel do njih, so začeli navdušeno vzklikati: “Živel De Gaulle!”. Muslimanke so mu začele poljubljati roke. Dobrih petnajst minut je bil De Gaulle dobesedno obkoljen od muslimanske množice. Da bi ga zaščitili, so ga nato spremili do njegovega avtomobila, kjer ga je vsa bleda čakala njegova osebna straža. Nek francoski general je izjavil: “Nikdar še nisem videl lepšega dogodka.”
Od tam se je De Gaulle odpeljal s helikopterjem v bivšo uporniško trdnjavo Tlemcen, kjer je tudi doživel navdušen sprejem. Tlemcen je povsem muslimansko mesto. Govoreč skupini občinskih svetovalcev in županu, je De Gaulle dejal: “Vesel sem, da sem v vaši veliki deželi. Vaša bodočnost je v vaših rokah. Alžir je vaš, popolnoma vaš. Ker ste muslimani v večini, morate vi pokazati svojo odgovornost, kajti Alžir bo začel novo življenje v svobodi, enakosti in bratstvu.”
De Gaulle je opozarjal Evropejce — ki bodo v Alžiru skoro vsi glasovali proti njemu — da nov Alžir ne bo mogel biti zgrajen brez njihove pomoči in brez pomoči evropske Francije.Toda najbolj
pa je pozival na odgovornost francosko vojsko v Alžiru, ki bo mogla prihodnji mesec referendum obrniti proti njemu in ustrahovati muslimane, da se glasovanja ne bodo udeležili ali pa da bodo glasovali proti. V govoru francoskim častnikom je poudarjal: “Nov Alžir mora biti samostojen, sicer vi dobro veste, da bo pretrgal svoje zveze s Francijo.”
Kakor v Alžiru, ' «ko je De Gaulle, tudi v evropski Franciji pretekli teden srečno prestal politične nevihte. V Parizu njegovi nasprotniki niso mogli doseči ničesar drugega, kakor samo to, da so se po ulicah pojavili napisi ‘Domovina ne more zapustiti svojih sinov’. Trenutno ima Francija samo tri vodje, ki bi mogli vplivati na alžirske Evropejce, toda nobeden od njih ni bil ne v Franciji ne v Alžiru: general Salan, Pierre Lagaillarde in Jacques Souste-lle, bivši član De Gaulleove vlade in njegov bivši najboljši prijatelj. General Salan je že šest tednov v Španiji. Bradati Pierre Lagaillarde, ki je dobil začasno svobodo na vojaškem sodišču, katero ga je sodilo zaradi upora v janar-ju t. 1. v Alžirju proti De Gaulleu, je zbežal v Španijo in zaprosil za politično zaščito. Soustelie pa se je umaknil iz Francije in odšel na obisk v USA.
Ob De Gaulleovem prihodu v Alžir so demonstranti poplavili ulice v mestu Alžiru in Oranu, toda jih je policija z lahkoto držala v redu s solzilnimi bombami. Ko pa so nekateri zgradili barikade na ulici Michelet, se je vmešala vojska in z dvema tankoma podrla barikade. Naslednji dan se je množica znova pojavila na ulicah. Z balkonov in s streh je deževalo kamenja na policijo. Nato je neka skupina Evropejcev ubila nekega muslimana, nakar so na ulice pridrli tudi muslimani, noseč zastave upornikov. Ti so začeli zažigati avtomobile, razbijati trgovine, in pregnali policijo. Nastopila je vojska in začela streljati v množico. Rezultat: 123 mrtvih in nad 560 ranjenih.
Evropski naseljenci v Alžiru so iznenada ugotovili, da so jih njihovi vodje zapustili, da se na francosko vojsko ne morejo zanesti in da bo De Gaulle v evropski Franciji prav gotovo referendum dobil. Toda morejo se pojaviti v Alžiru vsak trenutek trije ubežniki iz Španije in dvigniti evropske množice proti muslimanom. Kako se bo v takem slučaju obnašala alžirska francoska vojska, danes nihče ne more vedeti. De Gaulle se je v Alžiru igral s svojim življenjem, čeprav je vsem padlo v oči, da ni prišel niti v mesto Alžir niti v Oran, ki sta glavni oporišči alžirskih evropskih naseljencev.
Ko se je vrnil domov, je De Gaulle takoj ukazal najstrožji postopek proti vodjem neredov v Alžiru in pozval generala Salana na odgovor zaradi nediscipline.
Poraz komunistov v Laosu
V Laosu v jugovzhodni Aziji so ko- i munisti pretekli teden poskušali nasilno zavladati in Sovjetski zvezi priboriti nov satelit.
Deželi je vladal kot predsednik princ Suvana Fuma, ki ga je z državnim udarom preteklega avgusta spravil na oblast 26 letni padalski kapitan Kong Le. Princ Suvana nasprotuje vojaškim klikam in povsod, kamor pride, poziva'na mir. Da bi mir znova vzpostavil v deželi po sedmih letih spopadov s proko-munističnim vodjem Patet Laom, je princ Suvana poskušal sestaviti vlado “narodne sloge”, v katero bi vstopili njegovi sredinski pristaši, USA naklonjeni pristaši generala Fumi Nesavana in komunistom naklonjeni pristaši Palet Laoši.
Toda princu taka vlada ni uspela. Vojaki so se začeli boriti eden proti drugemu. Gverilci Patet Laoa so obkolili Vientiane, sedež Suvanove vlade, s pretvezo, da so prišli na pogajanja; Suva-nov nekdanji pristaš kapitan Kong Le je izginil iz mesta in se pojavil v džungli s svojimi gverilci, da sp je spustil v borbo z generalom Fumijem. Kong Le-jevi gverilci so si na rokave prišili rdeče trakove, Fumijevi pa bele. In ko je princ Suvana ugotovil, da USA pomaga generalu Fumiju, je pozval na pomoč
| sovjete, ki so kapitanu Kong Leju ta-, koj poslali letala Iljušin-14 in večje količine orožja. Po džungli so odmevale eksplozije iz ameriških havbic in sovjetskih topov.
Nazadnje se je uprla še posadka v Vientiane. Ker je bil kapitan Kong Le zapleten v borbo z generalom Fumijem v džungli, ni mogel proti uporu v mestu Vientiane ničesar storiti. Novi poveljnik posadke polk. Kuprasit Abhay je začel čistiti levičarje iz posadke. Komunistični Kong Le je prihitel iz džungle, kjer se je umaknil silam generala Fu-mija in prisilil posadko polkovnika Ku-prasita, da se je umaknila iz Vientiane.
Konec državljanske vojne je prišel hitro, ko si je tudi vojska polkovnika Ku-prasita našila bele trakove na rokave in se spustila v kruto borbo z rdečimi gverilci Kong Leja v samem Vientiane. Princ Suvana je z letalom zbežal v bližnjo Kambodžo. Iz džungle so pridrle v Vientiane sile generala Fumija in skupno s silami polkovnika Kuprasita dokončno potolkle rdeče gverilce kapitana Kong Leja.
Nato je general Suntone Patamavong, vrhovni poveljnik laoške vojske pod princem Suvano objavil, da je začasno formiral vojaško vlado.
Pouesreëeua revolucija v Abesiaiji
V Abesiniji, za katero je znano, da je že dolgo časa izhodiščna točka za komunizem v Afriki, saj ima sovjetsko veleposlaništvo v Addis Abebi najštevilnejše “diplomatsko” zastopstvo v Afriki, je pretekli teden v sredo izbruhnil" upor proti abesinskemu cesarju Hai-le Selasiju. Haile Selasi se je takrat mudil na potovanju po Braziliji.
Abesinski radio je vedel povedati, da stoji na čelu upora SelasijeV teinr,-44. letni princ Asfa Wassan in da nova vlada končuje 3000. letno zaostalost dežele. Uporniki so tudi objavili, da priznavajo vse mednarodne pogodbe, ki jih je doslej Abesinija sklenila in da se ne bo-
do dotikali tujega kapitala, ki je v deželi. Za kralja države so proglasili o-menjenega Wassana.	/
V prvem tmutku je izgledalo, da je upornikom prevrat uspel. Toda Haile Selasi se je iz Brazilije z letalom takoj vrnil v Abesinijo. V Addis Abebi so se1 razvile hude poulične borbe med pristaši starega cesarja Haile Selasija in uporniki. Poročila vedo povedati, da je bilo mrtvih’ nad’ Ž000 ljudi.
Ko se je Haile Selasi vrnil v Addis Abebo, je objavil, da je upor zadušen in da njegov sin princ Wassan ni prostovoljno sodeloval z uporniki.
Pojačano komunistično rovarjenje v Kongu
Komunisti v Kongu se nikakor ne morejo sprijazniti s porazom, ki ga je doživel njihov sopotnik Lumumba, katerega ima ima polkovnik Mobutu vklje-njenega v ječi. Lumumbin podpredsednik Antoine Gizenga, tudi komunistom naklonjen, je zato iznenada oklical samega sebe za predsednika Konga in objavil, da je odslej naprej prestolnica Konga mesto Stanleyville. Tozadevno brzojavko je poslal tudi Hammarskjoel-du, ta pa je obvestil o stvari člane ZN komisije v Leopoldvillu.
Gizengov nastop je povzročil nov strah pred državljansko vojno v Kongu. Edini predsednik, ki ga uradno pri-
znavajo ZN, je trenutno Kasavubu, katerega podpira polkovnik Mobutu, ki je trenutno vrhovni poveljnik kongoške vojske in protikomunist.
Iz protesta proti Mobutujevim nastopom proti kongoškim komunistom in proti Lumumbi so nekatere delegacije, ki so komunistom naklonjene, objavile, da bodo umaknile svoje vojaške oddelke iz Konga. To je storila tudi Jugoslavija. Ker se tako vojaške sile ZN v Kongu vedno bolj krčijo, je Hammar-skjoeld pozval ZN, naj vzdržijo v Kongu, ker ¡bodo sicer prepustili to državo državljanski vojni in končnemu propadu.
IZ TEDNA
Na Kubi se je odigrala vrsta dogodkov, ki še bolj potrjujejo Castrovo komunistično usmerjenost: Vlada je postavila komisarja v močnem sindikatu električnih delavcev, ki je bil protikomunistično usmerjen. Glavni tajnik tega sindikata Mayri Fraginals se je zatekel na argent, veleposlaništvo. Castro je dalje prostaško ozmerjal habanskega nadškofa kardinala Manuela Artego Betancourta. Med drugim ga je označeval za Judeža, ki da je klečeplazil pred prejšnjim predsednikom, kat. duhovščino pa napadal, da hujska proti sedanji vladi. Ponovil je prejšnjo izjavo, da je nastopanje proti komunizmu istovetno z nastopanjem proti zadnji kubanski revoluciji. V Havani v katoliških krogih izjavljajo, da bodo v Rimu Castra v najkrajšem času izobčili iz kat. Cerkve.
Glavni tajnik Žtfruženih narodov Dag Hammarskjoeld je v Varnostnem svetu odločno zacrnil vse napade, ki prihajajo nadenj s komunističnega bloka zaradi Konga. Sovjete je obtožil, da so prav oni tisti, ki so krivi vseh sedanjih zmešnjav v Afriki. Zagrozil je, da bo Afrika postala žarišče za tretjo svetovno vojno, če komunisti ne bodo prenehali s svojim rovarjenjem.
Novoizvoljeni ameriški predsednik John Kennedy je že povsem sestavil svojo bodočo vlado. Minister za narodno
V	TEDEN
obrambo bo McNamara. Sedaj je star 44 let ter je istega dne, ko je bil Kennedy izvoljen za predsednika, postal predsednik Ford Motor Company. Pravosodni minister bo predsednikov brat Robert Kennedy, državni tajnik za finance pa Douglas Dillon, sedanja vplivna gospodarska osebnost v Eisenhower-jevi vladi.
Dve veliki letalski nesreči sta prejšnji teden pretresli ves svet. Nad New Yor-kom sta se v zraku zadeli dve letali ter strmoglavili na mesto. V nesreči je izgubilo življenje 132 oseb. Druga nesreča se je zgodila v Muenchnu, kjer se je ameriško letalo zadelo v križ neke tamošnjih cerkva ter treščilo v prometno ulico sredi mesta, po kateri je ravno vozil tramvaj poln ljudi. Vsi potniki v letalu — ameriški dijaki, ki so potovali v Anglijo na božične počitnice — in tramvaju, so riašli smrt v razvalinah letala in tramvaja ter v ognju, ki je 'nastal ob nesreči.
V	Belgiji so imeli 15. t. m. velike slavnosti ob poroki kralja Baldoina in španske plemkinje Fabiole de Mora y Aragon.
Tito in Hruščev sta si ob zadnjem narodnem prazniku sed. ju. komunistične države izmenjala čestitke, v katerih si obljubljata “prijateljske zveze in sodelovanje”.
Naš dober prijatelj!
Kot bi trenil, je šlo leto mimo nas. Imamo občutek, da ni še dolgo od tega, kar smo praznovali velikonočne praznike, odkar smo imeli Telovsko procesijo. Pa je sedaj že Božič pred nami. Nanj nas opozarja vsa okolnost- Trgovine so polne božičnih reklam, daril, raznih predmetov, veleblagovnice pa po listih s celostranskimi oglasi ponujajo nakup oblek, perila, kuhinjskih potrebščin, televizijskih in radijskih aparatov, motornih koles, avtomobilov. Vse te in nešteto drugih stvari naj bi si ljudje kupili s trinajsto plačo.
Trinajsta plača! Koliko upov jo spremlja skozi vse leto in koliko načrtov čaka na uresničenje ob njenem prejemu! V družinah z otroki in tam, kjer je bolezen, je že vse vnaprej razdeljeno in oddano za najnujnejše potrebe. Kjer pa ob koncu leta pride v hišo več trinajstih plač, bo pa seveda povsem drugače. Lahko si bodo kupili veliko stvari. Tako bodo napravili vsi tisti, ki se bodo spomnili na težko delo, s katerim so si ta denar prislužili med letom. Drugi si bodo razbijali glavo, kje bi ta denar naložili, da bi od njega dobili čim več obresti, tretji bo do pa tudi letos storili tako, kakor so delali doslej: zapravili ga bodo lahkomiselno in ne bodo nič mislili na bodočnost.
Zaveden slovenski izseljenec, ki mu je še vedno do slovenske stvari, bo ob prejemu trinajste plače in pri izdelavi načrtov za njeno porabo pomislili tudi na slovenske duhovne dobrine in ne samo na materialne. Spomnil se bo slovenskega tiska, zlasti “Svobodne Slovenije”, edinega politično informativnega tednika med slovenskimi izseljen-» <ci v svetu, in bo tudi zanj odmeril potrebno postavko.
S tem bo storil dvojno dobro delo. Na eni strani bo v narodnem pogledu najbolj koristno naložil nekaj svojega zaslužka, ker bo kot sin slovenske matere podprl slovenski tisk v tujem svetu in s tem doprinesel svoj del, da se ohrani živa slovenska beseda in zavest
ki bi dosegli svoj namen s pomočjo ljudi, ki so ravno zaradi njih morali z doma v tuji svet!
Spomnimo se pa tudi še velikega poslanstva slovenskega izseljenskega tiska, ki vse slovenske izseljence povezuje v eno samo veliko slovensko družino. Pok. škof dr. Rožman je to, v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1960 povedal zelo lepo in naglasil, da je slovenski tisk “močna vez, ki more s celoto naših izseljencev povezati tudi po-edince in male skupine ter posamezne
morejo naročiti kak slovenski list, ki je kakor dober prijatelj, ki prihaja teden za tednom, mesec za mesecem na zaželen obisk. Pomen slovenskega branja v tujini je tako velik, da ga ni mogoče pretiravati.”
Zavedajmo se tega še bolj kot doslej in pomislimo na to, ko bomo prejeli trinajsto plačo. Naj ne bo nikogar, ki od nje ne bi določil potrebnega zneska za slovenski izseljenski tisk. Kdor pa še ni naročnik, naj postane sam in pridobi še druge. Upravi “Svobodne Slovenije” naj samo sporoči imena in naslove tistih, pa jim bomo začeli list ta-
družine, zgubljene v tuji okolici. Vsi si, koj pošiljati.
DR. TINE DEBELJAK
Dr. Korošec - kulturni delavec
Kdor bi izvzel od dr. Korošca niego-vo javno nastopanje, njegovo politično delovanje in bi ga skušal ocenjevati samo po umetnostnem ali znanstvenem vidiku kot “kulturnega delavca” v ožjem smislu, bi nikjer ne mogel pokazati takega uspeha, da bi mu dal legitimacijo za članstvo v umetnostnih ali znanstvenih združbah. Pri dr. Janezu Kreku lahko govorimo poleg njegovega političnega dela o njem kot bogoslovnem pisatelju, sociologu, dramatiku, pesniku in publicistu kateksohen, ki lahko pokaže nekaj zvezkov svojega pisateljskega dela. Dr. Korošec ni zapustil niti enega samega zvezka svojih pisanih del, ki bi jih izdal v življenju. In Bog ve, če bodo kdaj zbrani njegovi klasi-ni govori v avstrijski in beograjski zbornici, njegovi časopisni članki, ki j;h ne poznamo, njegovi predavanja na univerzi v Beogradu, ki so bila gotovo bolj praktična kot teoretična. Ali, da bi vsaj napisal spomine! Vemo, da je rad delal verze, da je imel dober slog, da je ljubil likovno umetnost, tudi petje in glasbo in sploh živel tesno z umetnostjo in znanostjo. Ljubil je kulturno delo in ga do konca življenja zasledoval in bil na tekočem v vseh teh problemih.
Njemu bi se gotovo ne pripetilo to,
kar se je J. E. Kreku, ko je p’sal pri-med slovenskimi izseljenci v tujem sve- i kaz slovenske zgodovine za tujce: potu. Na drugi strani pa kot demokrat- zabil je na umetnost! Samo na te “ro-.ski slovenski izseljenec s tem tudi pod- i kavice”, kot je rekel Ivan Cankar. Ko-
pira nadaljevanje borbe proti komunistični diktaturi doma in- po- svojih hto-čeh prispeva za njeno zrušitev in za ponovno osvoboditev slovenskega naroda. Zavedajmo se vsi, kako sramotno bi bilo za vse, če bi zaradi nerazumevanja in nezavednosti slovenskih, izseljencev moral umolkniti glas demokratskih Slovencev v svetu, in kako strašen bi bil ta udarec v obraz lastnim bratom in sestram doma, ki še vedno trpe pod komunističnim nasiHem. In kako veliko bi bilo veselje komunistov,
rošec bi jih ne pozabil, kajti za kulturno' zgodovino in še bob’ Za kulturno bodočnost svojega naroda je imel živo ljubezen, zanimanje in vedno polno mecenskega zavzemanja. In če ni tako postal sam ustvarjalec na področju umetnosti in znanstva, pa je postal kulturni delavec na vse drufrem podrocm. kjer je pokazal prav tako umetniško fantazijo in znanstveno ek=aktnost kot je bstno genialnim umetnikom ali naj-vlšiim sistematikom. In na tem svojem polju, ki je polje političnega in
IVAN CANKAR
JHaiicm uečec
Tudi k dekletom v bolnico je pri-1 polagoma so legale trepalnice na
šel Božič.
‘Nocoj hodijo angeli po zemlji’'
oči, ali srce je bdelo. Zmerom bliže so prihajala nebesa, preselila
je dejala Tončka. Vesel pokoj je so se v sobo. Tončka je ležala na bil v sobi, svetil se je v očeh in na ' robu postelje na odeji. Ena roka
licih, dihal je v zraku, prepregel je bele stene. In vse so čutile, da hodijo angeli po zemlji, da so prišli skozi zaprto okno in sede ob posteljah, hodijo po sobi s tihimi koraki in na lahko jim plapolajo velike peruti. Videle so tudi brezštevilne luči, ki so jih prižgali angeli in ki so plamtele pobožno tam zunaj, globoko doli na zemlji.
Jaslice so bile že pripravljene. Pred njimi je gorela luč.V rdečem kozarcu, a na jaslicah samih in nad njimi so bile majhne, pisane svečice, ki so gore^ s tankimi, visokimi plameni. Zlati angel, ki je visel od stropa, se je svetil v čudni, migljajoči in trepetajoči svetlobi in svetila se je tudi velika zvezda, ki je bila nad betlehemskim hlevom.
Zaspati niso mogle dolgo. Vse, ki So mogle iz postelje, so se pripravljale na polnočnico. Srca so jim bila polna svetega pričakovanja. Ležale so poloblečene in so se razgovarjale s šepetajočim glasom. Ni se zasmejalo, tudi prešerna beseda se ni oglasila, zato,, ker so bili angeli v sobi. . . Bilo je t:sto noč, kakor da so prišla nebesa na zemljo. Nebeški angeli z velikimi, belimi perutmi. Mati božia. mali ubogi Jezus, ki je ležal v jaslicah, in pastirji, ki so klečali tam — vse je bilo tako b1l-zu in domače, nič skrivnosti ni bilo in nič nedosežne glorije.
šepetanje je bilo zmerom tiše,
ji je bila pod glavo, druga na životu. In ko je ležala in so blodile veselo vesele misli, je začutila, kako ji je dihnilo v lica, in vedela je, da je šel angel mimo. Srečna je bila in se smehljala. Če bi iztegnila roko, bi se dotaknila roke angelove. Tudi Malka je malo zadremala, ali ko je zatisnila oči, se je zgodilo čudo: danilo se je, svetilo, luč bela in mirna kakor pomladanska mesečina se je bila razlila po sobi. Vsa soba je bila polna angelov in zadi na tronu je sedela Mati božja z Jezusom v naročju, in obraz Matere božje je bil kakor obraz sestre Cecilije, tudi bele perutnice usmiljenke je imela na glavi.
Zazvonilo je v kapelici, ali kakor od daleč je prihajalo zvonjenje, bilo je kakor glas tistih sanj, ki so prihajale iz nebes. Nato pa ie zaklenkalo jasno in zvonko na hodniku in zdramile so se. Sestra Cecilija je napravila luč. Oblačile so se hitro, še v po^sanjah in molče, nato pa se je napotila procesija proti kapelici po dolgem in mračnem hodniku. Trumoma, težko sopeč, brez besede se je vila nočna orocesija. Tu'in tam se je zasvetila dremotna svetilnica, razsvetlila uboga, drobna telesa. Iz drobnih obrazov, prezgodaj zrelih, že razo-“anih, so gledale oči, polne veselega pričakovanja, polne spoznanja, ie se ie jasnilo od daleč: tam je bi-’a luč in Kristus je bil tam, ki so mu šle naproti...
državniškega delovanja, je postavil človeka in pol, si dobil legitimacijo enerra naivečjih, gotovo pa dozdaj najpomembnejših slovenskih kulturnih delavcev sploh.
Njegovo gradivo ni bila beseda, če prav ta — govorjena — v vel;kj meri ali lik ali gib ali prepisovanje dogodkov iz knj;ge v knjige, njegovo ustvarjanje je bilo delanje zgodovine, njegovo gradivo so bile žive množice, ves narod, ki ga je bilo treba pripraviti za novo obliko, postaviti ga na novo gladino in usmeriti v nove tokove. Prestaviti ves narod v nov čas. Za takega oblikovalca novega živlienia je bilo potrebno ogromno ustvarjalne intuiciie, fantazije, pa stvariteljske energije, v°eh tistih silnic, ki jih mora imeti veliki umetnik pa vse preračunajoči znanstvenik. Videc in graditelj. Prerok in delavec. Kazatelj cilia in tlakoval ec poti do nieo-a. Gradil je Slovenijo kot Meštrov;č Kosovski hram. Gradil io je takrat, ko je bila že 600 let v sužnosti. Zdi se mi podoben gigantu ob luiblian-skem sermmiškem nortalu, ki drži svet, ko je vzdignil slovensko zemlio v temeljih, da jo prestavi iz suženjstva v svobodo. Dvignil jo je za sto let više, kot pa je stala nred ni'm. Kakšna energija. Stvariteljski navdih kot v pesniku, da rodi nesem. Iz takega navd!ha je gradil revolucijo pa na način krščanskega kulturnega delavca, ki je sebe vsak dan postavljal za žrtev (sam je izjavil, da je čakal: Vdaj ga bodo obesili),'ki pa za uresničitev svoje zamisli ni terjal od nikogar živlienia. Vse o-svobojenje izpod 600 let “okupacije” je bilo izvršeno brez ene človeške žrtve. Kakšno mojstrsko delo v nrimeri s šo šmardvom sodobnih “kulturnikov”, ki so ustvarjali svoj bedni sen z desettiso soči mrtvih!?! Delo Koroščevo je nesmrtno kulturno dejanje v slovenski zgodovmi; z njim prestopa vsa merila, s katerimi smo doslej merili zasluž-nost za narod med nami. Z njim stona v galerijo naisilnelših naših mož, kot so bili pred njim karantanski knezi in panonski Kocelj in za njimi nihče več. Niti Gubec in njegov slovenskohrvatski punt, ki mu je bil tragični predhodnik.
Toda tudi pozneje kot jugoslovanski državnik je bil umetnik in načrtnik, u-stvariajoč oblike Sloveniji z intuicijo in matematično preračunljivostjo. Njegova dela te vrste se obešajo v galerijo naših reprezentativnih “platen”. Imel je pred sabo intutitivni sen: Združena, Svobodna in Kulturna Slovenija; preračunljivo pa je tlakoval pot do nje z računom geometra, ki trasira linijo — taktiko in arhitekta, kako postavljati kamen za palačo.
Kakšno delo je bila njegova ustanovitev slovenske univerze. Ne samo uspeh z ozirom na težave realizacije spričo
najrazličnejših spletk, ko je spretno u-porabil položaj namestnika predsednika vlade, da je dosegel ta stoletni sen naroda. Še bolj z ozirom na zgodovinski pomen tega dejanja. Saj vemo, da so včasih v Avstriji zaradi celjskih niž-jerazrednih slovenskih paralelk morali odstopati kabineti! Saj vemo, da so prvi maturanti v vsej slovenski zgodovini polagali v slovenščini veljavno maturo šele nekaj let prej: leta 1913 v škofovih zavodih. “Najvišji” izpiti v naših deželah so bili tedaj srednješolski. Prvi abiturient je bil Barle, po abecedi prvi iz razreda sošolcev Terčelja, dr. Meršola, ki živi niti ne star med nami v emigraciji. In za njimi je prišel razred z dekanom Milavcem, ki je nam bližji zgled. Edina dva letnika slovenskih abi-turientov pred prvo svetovno vojno leta 1914.
Tako blizu nam je čas, ko je bilo še vse nemško v naših deželah, kar se tiče šolstva. In zdaj pride univerza, o kateri so celo sami Slovenci dvomili, da bi ji bili kos v pogledu tehničnega izraža-ja. Celo dr. Ušeničnik se je nagibal 'k misli, naj bi se za višješolsko znanost uporabljal srbsko-hrvatski jezik. Korošec pa je vzdignil iz nič univerzo in postavil tako temelj za vse drugo: za imenoslovje, za najvišjo slovensko znanost, za slovenske znanstvene in praktične a-kademske poklice. S tem je postal tak kulturni delavec, ki podstavi vzgon pod svojo zemljo in jo vzdigne iz močvirja na višjo 'kulturno raven. In to je storil Korošec že samo z univerzo brez ozira na vse drugo, kar je po njegovi zaslugi vodilo v splošni “napredek” naroda in njega varnost.
Vedel pa je, da z univerzo še ni kronana Slovenija s kulturnimi ustanovami, ki so “prilastki” slednjega resnično visoko kulturnega naroda. To naj bi bila še Akademija znanosti in umetnosti, ki jo je dosegel — tudi po ovinkih — kmalu po svoje “drugem nastopu” na oblast. In prav Ušeničnik, ki je v letu 1918 še dvomil v razvoj slovenskega znanstvenega jezika, pa je med tem on sam postal “Levstik novih znanstvenih izrazov”, ji je stal na čelu kot prvi predsednik. Ustanovljena je bila res še po tedaj dani ustavi kot “jugoslovanska“, toda slehernemu med nami je bila samo slovenska, v kar bi se v prvi priliki gotovo tudi oficielno spremenila. Tudi ta trenutek je imel v vidu dr. Korošec in vozil svoj voz k njemu, prav po njegovih lastnih besedah po tejle preprosti metodi: “Če imaš poln voz in ne moreš s tovorom čez klanec, boš pustil pol bremena pod klancem in pr vi del pripeljal na vrh. Potem pa boš stopil po drugega. In tako boš spravil vsega na svoj cilj.” To je bilo načelo dr. Korošca in po tem se je ravnal tudi v kulturni politiki. Kot je spravil “čez klanec” univerzo in Akademijo, tako tudi konservatorij za dramatsko in glasbeno umetnost; in tako je bil že tudi pred samim vrhom z Likovno akademijo, ki ji je pot pripravljal Marijan Marolt, že je bila tik pred sprejetjem v proračun, pa se je s Hrvatsko banovino spremenila vlada in ta je črtala postavko. In tedaj je dr. Korošec storil zanj prav tipično in karakteristično zadnjo gesto, da bi pripeljal še ta voz čez vrh: svetoval je ustvariti ustanovo kot “privatno”, za kar bi jo on iz svojih dohodkov vzdrževal, dokler bi ne bila podržavljena. Toda prišla je smrt in revolucija in Akademija, eden zadnjih “prilastkov” kulturnega naroda, je morala počakati medvojnih dni, ko jo je nadomeščala Goršetova privatna akademija.
In še bi lahko imenoval kulturne u-
ARGENTINA
V Argentini je dan dne 13. decembra posvečen petroleju. V raznih slavnostih so se tudi letos spominjali gen. Mosconi-ja, začetnika argentinske petrolejske industrije. Na ta dan je govoril tudi predsednik države dr. Frondizi. V govoru je navajal, da je argentinsko ljudstvo bitko za petrolej dejansko že dobilo, kajti že sedaj v državi dnevno načrpajo toliko petroleja, kolikor ga dnevno v državi potrebujejo. V začetku leta 1961. bodo po dosegli še večje količine in bodo petrolej mogli tudi* izvažati, doma se bo pa lahko cena petroleju znižala. Tako je Argentina postala iz države,ki je petrolej morala uvažati in zanj letno plačevati najmanj 270 milijonov dolarjev, država, ki petroleja že toliko načrpa, da ga ima sama zadosti za vse svoje potrebe in ga tudi že lahko izvaža, s čemer se je odprl nov vir deviz.
Po zadnjem penesrečenem poizkusu peronistov, da bi se nasilno polastili oblasti, so v vojski še vedno v veljavi strogi varnostni ukrepi. Prav tako v zvezni policiji ter v policijskem kadru po vsej državi. Med tem so vojaške oblasti izvršile precejšnje spremembe v poveljujočem stažu, v Rosariu pa je vojaško sodišče izreklo že tudi prve obsodbe za sodelovanje pri ponesrečenem poizkusu zadnjega upora. Kazni se sučejo od 6 mesecev do 6 let.
Poslanska zbornica ima sedaj izredno zasedanje. Med drugim je sprejela zakonski osnutek o zgraditvi viadukta ali predora med Buenos Airesom in Avellanedo. Ko je na prišla na vrsto razprava o ratifikaciji pogodbe s Sovjetsko zvezo za nakup strojnih naprav za črpanje petroleja, v poslanski zbornici ni bilo kvoruma in je bila razprava o tej pogodbi onemogočena.
Državni tajnik za mornarico kontraadmiral Gastón Clement je v izjavi časnikarjem napovedal obnovo pomorskih enot argentinske vojne mornarice.
Vladna intransigentna radikalna stranka je imela letni kongres v mestu Chascomus v provinci Buenos Aires. Na njem so med drugim sprejeli tudi nov strankin program. Prilagodili so ga sedanji. argentinski stvarnosti, t. j. programu, ki ga izvaja sedanja vlada na notranje in zunanjepolitičnem, gospodarskem, kulturnem in socialnem področju.
Med Buenos iresom in mestom Rosario so postavili nov koaksilni kabel, ki omogoča dva tisoč istočasnih telefonskih pogovorov. S položitvijo tega kabla se je znatno zboljšal telefonski in brzojavni promet, teletip in prenos televizijskih slik.

Zori, noč vesela
Zori, noč vesela, lepa kakor dan, ki nam boš blažila naš težavni stan.
Moč nebeška nagne se do zemlje spet, v Betlehemu Jagnje zre na grešni svet. Luč je zasvetila, čudna lepa vsa, nam je oznanila Dete Jezusa, nam je oznanila —
Dete Jezusa.
Gloria, hozana angeli pojo, pesem krasno ubrana stresa vso zemljo. Bogu na višavah slava čast doni, mir pa osrečuje dobre naj ljudi!
Z angeli stopimo k revnim jaslicam, z njimi se združimo v rajskem petji tam,
Slavo, vedno slavo, Detece sveto, -vsi rodovi zemlje Tebi naj pojo!
Vse, kar dela, raste, kar živi cvete: človek, gozdi, trate, čast naj ti daje!
Slavo, vedno slavo, Detece sveto, vsi rodovi zemlje Tebi naj pojo!
i i i
f
i
i i
stanove, ki jih ne bi bilo brez dr. Koroščevega sodelovanja, neizvzeto čelo dr. Izidorja Cankarja mecenska ustanovitev Moderne galerije, ki jo je omogočil in “želel” dr. Korošec.
Nihče pa ne ve, v koliki meri je dr. Korošec podpiral gmotno vse slovenske kulturne ustanove od univerze do škofijskih zavodov, akademskih knjižnic in prosvetnih društev, da imenujem samo kulturne postavke med tisočimi drugimi dobrodebnimi, med katere je razdajal svoje dohodke ta “največji slovenski mecen”. Mecen v vseh tistih panogah znanosti in umetnosti, ki jim je bil s srcem blizu in jih cenil po vrednosti. Zdi se mi Korošec kot orjak pred grozečimi valovi morja, ki butajo ob našo zemljo, pa jih z lastnim hrbtom zavira, da se ne razlijejo čez naš lepi cvetoči gaj, v katerem ustvarjajo v miru tisoči in tisoči najrazličnejših umetnikov podobe svojih sanj in dognanj. Pa je tudi arhitekt slovenske piramide, ki ji na trdni temelj postavlja sklad na sklad do samega vrha, da bi bila v času to, kar biti mora: združena, svobodna, politično in kulturno taka, kot jo ima slednji suvereni veliki narod. Mali Slovenci naj bi imeli v malem vse to, kar veliki narodi! To je bil njegov cilj — in k temu je težil ves njegov stvariteljski umetnostni navdih, njegov državniški genij.
Tako je postal največji slovenski kulturni delavec svojega časa, kateremu je vtisnil tak izvirni pečat, da bo nosila v zgodovini njegovo ime “Koroščeva doba med obema vojnama”. Imela bo podobo njegovih osebnostnih vrlin in tudi napak, toda je in bo ostala “njegova ustvaritev”. Tako je prav gotovo zaslužil, da je postal “ustvarjalni član o-beh naših najvišjih kulturnih ustanov, ki ju je on sam ustanovil, doctor hono-ris causa univerze, pa tudi honoris cau-sa Slovenske akadšmije znanosti in u-metnosti. Postal ni samo “Artifex ma-ximus”, temveč tudi resnični arhitekt kulturne Slovenije. Pater patriae.
I. A.
Dr. A. Korošec in slovensko gospodarstvo
Pokojni dr. Korošec se ni nikoli vtikal v aktivno gospodarsko življenje. Hotel je ostati pri svojem političnem delu in se brigati samo zanj. Vedel je da sta sicer politika in gospodarstvo velikokrat tesno povezana, da pa je taka povezava velika nevarnost in tudi nič manjša skušnjava tako za praktične gospodarje kot politike. Le prevečkrat si politiki opečejo prste, ako se mešajo v tekoče gospodarske posle, ravno tako pa so tudi le redki tisti gospodarji, ki se obnesejo tudi na političnem polju.
Vkljub svojemu ogromnemu poklicnemu delu si je pa dr. Korošec zmeraj u-trgal toliko časa, da je bil lahko v stalnih ozkih stikih z vodilnimi gospodarskimi krogi. Stike je rabil za to, da si je lahko ustvarjal pravilno sodbo o vsakokratnem gospodarskem Stanju dežele. Politik namreč nikoli ne ve, 'kdaj ga bo zadela ne ravno lahka naloga, da bo moral poseči v gospodarsko politiko, da da gospodarskemu razvoju bodisi pravilno smer ali pa oporo, ki jo razvoj trenutno rabi.
V letih 1918-1929 se dr. Korošec kot vsi ostali politiki ni preveč brigal za gospodarstvo. Ves ta čas, z izjemo par iet, je živelo jugoslovansko gospodarstvo v konjukturi, ki sta jo podpirali deloma takratna devaluacija dinarja in inflacija deloma pa razmah mednarodnega gospodarstva. Skrbel pa je za to, da Slovenija ni bila obdavčena preko svoje davčne moči. Ta posel se mu je navadno posrečil, včasih pa vendarle ni mogel premagati centralističnih finančnih teženj pristojnih ministrstev; takrat smo pač vsi živeli v dobi gospodarskega centralizma, ki ga je rodila vidovdanska ustava. Njegovi nasprotniki so takrat trdili, da “razprodaja Slovenijo”, z dejanji in številkami mu tega niso mogli nikoli dokazati. Res pa je, da so vse takratne vlade zagovarjale čim več svobode zasebni iniciativi in se vtikale v gospodarstvo samo takrat, kadar je bila res sila. Te splošne politične tendence ni mogel prekucniti noben takratni politik, tudi dr. Korošec ne. Sicer pa gospodarstvo v Sloveniji radi te tendence ni imelo nobene škode, morebitne negativne strani je lahko odtehtala carinska zaščitna politika.
Ko je prišel dr. Korošec zopet na vla-j do v 1. 1935., je našel popolnoma spremenjen gospodarski položaj. Dežela se je šele komaj začela popravljati od posledic velike gospodarske krize, vlada je pa morala hočeš-nočes odnehati od liberalne gospodarske politike in zmeraj bolj posegati v gospodarsko življenje. Dr. Korošec je to hitro uvidel, toda spoznal je, da je politična kriza v državi še večja, posvetil se je največ političnim problemom, pri tem pa ni izgubil iz vida gospodarskih težav, posebno tistih na kreditnem področju. Neprenehoma je drezal v vladnih sejah na čim hitrejše in učinkovitejše reševanje, zapletenih gospodarskih težav in ni nikjer in nikoli varčeval s svojim velikim ugledom in vplivom, ki ga je takrat imel v Beogradu. Razume se, da vladi ni mogel vsiljevati svoji pogledov, zato se vladna
gospodarska politika ni velikokrat tako odvijala, kot je želel. Vkljub temu je pa takrat mnogo pripomogel, da je proizvodnja v Sloveniji, posebno tovarniška, tako lepo napredovala kot nikoli preje. Dela je bilo od leta do leta več, tudi plače so rastle, čeprav ne s tako hitrostjo kot cene. Naraščanje draginje pa ni bile jugoslovanski, ampak svetoven problem: rodila sta ga hitler-
Dr. Korošec po 1. 1935.
jevska gospodarska politika i;n priprave za novo svetovno vojno. Tega seveda tudi dr. Korošec ni mogel spremeniti.
Z 1. 1935 se je država zmeraj bolj aktivno vtikala v gospodarsko življenje. Vlada je ustanavljala nova državna gospodarska podjetja in širila stara. Poseganje države v gospodarstvo se je od Jeta do leta bolj čutilo. Gospodarstvo je postajalo tako zmeraj bolj odvisno od tistih, ki so vodili državna podjetja, in ne toliko le od vladnih ukrepov. Dr. Koroščeva skrb je takrat bila, da zavaruje Slovencem čim več odločanja in soodločanja pri starih in novih državah in od države odvisnih podjetjih vseh mogočih vrst, kakor tudi v gospodarskih ministrstvih.
To je bilo ogromno delo, ki ga javnost ni nikoli ne razumela, ne cenila, ne vpoštevala. Valila je na dr. Korošca -marsikatero' odgovornost,' ki pa je po pravici padala na ramena slovenske skupnosti. Le preveč Slovencev je bilo zaverovano v obzorje, ki ga nudi turn-ček ljubljanskega rotovža. Iz Slovenije se niso dali premakniti, vsak stalen posel, vsako stalno delo izven Slovenije so smatrali kot žrtev. Niso hoteli razumeti, da mora sedeti v Beogradu tisti, ki hoče v gospodarstvu kaj pomeniti, ki se hoče uveljaviti v upravljanju državnih gospodarskih podjetij ali pa na vodilnih mestih v gospodarskih ministrstvih. Na drugi strani pa nihče, ki je poznal razmere, ni mogel tajiti, da je takrat Slovencem strašno manjkalo ljudi, ki bi bili v debatah kos srbskim in hrvatskim gospodarskim krogom. Kar jih je bilo, so bili na dobrih zasebnih gospodarskih položajih in se jim ni ljubilo delati tlako v Beogradu in se tam stalno boriti proti številčni premo-
či Srbov in Hrvatov z edinim orožjem, ki je bilo na razpolago: “z uma svetlim mečem”.
Lahko si predstavljamo, s kakšno skrbjo in tudi s kakšnimi težavami je dr. Korošec dobesedno lovil sposobne ljudi, ki bi bili pripravljeni zastopati v Beogradu slovenske gospodarske interese. Tedne in mesece naprej je gledal po primernih kandidatih, teden in mesece je držal odprte razne pozicije, ker ni takoj našel zanje primernih kandidatov. Dodati moramo, da ga pri izbiri kandidatov niso vodili edinole strankarski interesi. Ako bi bila sedaj Slovenija svobodna, bi lahko navedli za to trditev še žive priče.
Končno so bila vrata do dr. Korošca zmeraj odprta vsakemu brez razlike stranke. Tega so se zelo radi posluževa-
li siovensKi podjetniki, kadar so prišli v zadrego.
Tudi tega svet ni vedel. Vsi, ki so bili pri dr. Korošcu po takih opravkih, razgovorov z njim in njegovega posredovanja niso obešali na veliki zvon. Na tajnost je dr. Korošec dal več kot na morebitno hvaležnost. Morda jo je še celo smatral kot znak obzirnosti do njegovega dela in položaja in hvaležnosti za njegovo posredovanje.
Razume se, da dr. Korošec ni imel od tega dela za slovensko gospodarstvo o-sebno prav nobene koristi. Po njegovi smrti so odpeljali njegovo truplo v krsti v Slovenijo, njegovo zapuščino pa v par kovčkih iz njegovega stanovanja. To je bilo vse. Bog mu plačaj, za vse kar je storil Slovencem dobrega tudi na gospodarskem polju.
RUDA JURČEC
Anton Korošec in Evropa
Pokojna avstroogrska monarhija je bila Evropa v malem; bila je družina narodov. Voditelji teh narodov so se zbirali v parlamentih iz dežel avstrijske krone na Dunaju, iz dežel madžarske krone pa v Budimpešti. Dunajski parlament je bil zbornica, kjer je prevladoval nemški vpliv, dočim je bilo v Budimpešti nekoliko drugače, kjer je bil na pr. v višji zbornici še sredi 19. stoletja uradni jezik latinščina. Kot škof je bil član gosposke zbornice v Budimpešti tudi djakovski škof Strosmayer, ki je s svojo elegantno latinščino potem na vatikanskem koncilu v letu 1870 zaslovel kot eden najboljših govornikov v latinščini. Skupne , zadeve monarhije so po uvedbi personalne unije v letu 1867 opravljale takozvane delegacije, spet nov večnarodni zbor državnikov iz Srednje Evrope. Slovenski člani delegacij v Budimpešti so bili 'kanonik Klun v drugi polovici 19. stoletja, za njim dr. Ivan Šušteršič in za tem dr. Anton Korošec. Sloves ih ugled slovenskih politikov je zlasti v dobi razmaha demokratskega gibanja v Avstriji postavljal slovenske voditelje na vodilna mesta: predsednik -Slovanskega kluba v dunajskem parlamentu je bil najprej dr. Ivan Šušteršič, za njim pa dr. Anton Korošec.
Gotovo številčna in teritorialna razsežnost slovenskega naroda nista Slovencem mogla. dodeljevati položaj, ki ga je imel najprej dr. Ivan Šušteršič in nato dr. Anton Korošec. Tudi ni mogla voditi slovenske politične delavce samo potreba obrambe slovenstva, da so se trudili najti čim več opore in razumevanja pri ostalih narodih v monarhiji, zlasti pri Slovanih na jugu in severu. Slovenskega državnika je morala voditi pri tem širša koncepcija slovenstva: obstoj in poslanstvo slovenstva je bilo treba zasidrati v zdrav razvoj vsega okolja, ki je Slovenijo obdajal. Naš dom ni mogel biti varen, če ni zagotovljen miren in zdrav razvoj dežela okoli nas, v vsej Srednji Evropi in v vsej Evropi. V 20. stoletja je slovenski narod vstopil v dobo svojega največjega razvoja, iz skušenj tega dela in ustvarjanja so rasle osnove za oblikovanje našega pogleda mednarodnega življenja okrog nas v Evropi in v vsem svetu.
Korošec nikdar ni bil politik ozkih koncepcij. Stal je trdno na osnovah slovenstva, njegov koncept pa je bil vedno tak, da je bil vsaj za eno dobo pred vsemi drugimi, če je za staro Avstrijo veljala sodba, da je bila “vedno za eno idejo prepozna”, tedaj je bilo pri dr. Korošcu opazno, da ni samo dobro vedel, kako se gradijo nove oblike, ampak je navadno bodoči razvoj celo bolj slutil, kakor pa da bi že točno vedel, kakšne bodo njegove realne oblike. Njemu trenutni položaj ni mogel pomeniti mnogo, iskal je na obzorju elemente, ki so bili zanesljivi in so se izkazali kot resnični. Vedel je, kaj je vsebina poslanstva slovenske politike ne samo doma, ampak tudi v svetu in z zavestjo te sigurnosti je nastopal na mednarodnih posvetih ali pa vplival nanjo.
Velike katastrofe prinašajo vedno zamisli o tem, kako se naj narodi organizirajo, da do ponovitve vojska ne bi nikdar več prišlo. Po letu 1918 je zlasti Francija stremela za tem, da bi Evropo organizirala tako, da bi rasla svoji federaciji nasproti. Med glavnimi -a-govorniki te zamisli je bil francoski državnik Aristid Briand, ki je med svojimi prijatelji odkril grofa Coudenho-veja — Kalerghija in ga navdušil, da je Sprožil gibanje, ki si je nadelo ime Panevropa. Kot sedež gibanja je bil izbran Dunaj kot središče,’ki je že nekoč zbiralo množice narodov; začela je izhajati revija “Paneuropa” in leta 1923 je bil sklican prvi kongres panevropskega gibanja. Med prvimi, ki se je vabilu odzval, je bil dr. Anton Korošec, ki je bil na prvem zasedanju delegatov izbran za člana predsedstva kongresa in potem za prvega podpredsednika gibanja. , Zanimivo je, da je bila ta prva Panevropa že takrat zamišljena kot neke vrste obrambni zid proti Sovjetski zvezi. Zato je bila Rusija iz gibanja izključena, kakor je bila iz te evropske kontinentalne zveze izključena tudi Anglija, ki je na bila na čelu lastnega imperija, čigar posesti so bile vse izven Evrope. Dr. Korošec je ostal poslej vedno v tesni zvezi z vodstvom panevropskega gibanja in je zlasti med študirajočo mladino v Sloveniji njene ideale zagovarjal in priporočal študij evrop-
skih problemov. Daši je bila gradnja skupne jugoslovanske države šele začeta, je s svojimi mislimi korakal že daleč pred svojim časom in skrbel za ustvaritev take Evrope, kjer bi poleg slo-venskega mogli živeti v miru in zadovoljstvu vsi njeni narodi.
Panevropsko gibanje je nato prirejalo redne kongrese; bili so v Berlinu in Bazlu. Aristid Briand je svojo politiko zbliževanja med Nemčijo in Francijo naslanjal prav na to gibanje in še leta 1939 izdal proglas (v imenu francoske vlade) za povezavo vse Evrope, zlasti pa za rešitev takozvanega- donavskega bazena. Toda bil je labodji klic: Briand je nekaj mesecev za tem umrl, razmah fašizma in nacizma pa je Coudenhove-ja-Kalerghija prisilil, da. je sedež Pan-evrope preselil v New York in preimenoval v letu 1940 gibanje v pokret za Svobodno Evropo.
Po 1. 1945 se je delo za reševanje Evrope naslonilo na tisto, kar se je rodilo v letih 1920 na kongresih Pan-evrope. Churchill je svoj znameniti govor o Združeni Evropi v letu 3947 v Haagu naslonil na delo, ki ga je začela Panevropa in nova meddržavna telesa za izvajanje priprav so se naslonila na zamisli prvega dunajskega kongresa v letu 1923.
Po napoleonskih vojskah 1815 je knez Metternich, kancler Avstrije veljal za “kočijaža Evrope”. V letu 1937 je eden izmed francoskih državnikov v Parizu izjavljal, da je dr. Anton Korošec novi Metternich Srednje Evrope. Bilo je to nekako v času, ko se je na Bledu sestala konferenca Male antante, ki bi naj na predlog dr. Edvarda Beneša izvedla zbližanje Male antante s Sovjetske zver zo. Beneševo zamisel je podpiral romunski zunanji minister Titulescu. Ko je prišel dan razpravljanja o tem predlogu, je iz Begunj s svojega počitniškega domovanja prišel dopoldne nenadoma dr. Anton Korošec in kmalu za tem je završalo med inozemskimi časnikarji (bil sem med njimi kot dopisnik Ha-vasa): “Dr. Anton Korošec je Benešev načrt torpediral...” Izvojeval je zmago svojemu stališču, da je treba Srednjo Evropo ohraniti varno pred vplivi sovjetov in komunizma. Svoje delo v gibanju za Panevropo je dr. Korošec gotovo začenjal z zavestjo,- da se mora Evropa zediniti in zavarovati pred poplavo komunizma z vzhoda, temu prepričanju je potem odločno sledil v vsem vrednotenju evropske in svetovne politike in ta svoj ideal je zapustil tistim, ki so leta 1947 in pozneje z obnovljenim delom za Zedinjeno Evropo začeli reševati tisto, kar je od Evrope še o-stalo: svobodna je samo še polovica Evrope, komunizem je pohodil vso Srednjo Evropo, tudi njegovo domovino Slovenijo.
Dr. Korošec nikdar ni veroval v poraz ideje, ki jo je smatral za pravilno. Tudi če je bitko zgubil, je terjal, da morajo junaki ideje umirati stoje. Na sedanji položaj slovenskega naroda dr. Korošec nikakor ne bi zrl s pesimizr-mom: komunizem ga ne bo položil v grob in kdor se mu mora žrtvovati, u-mira stoje.
JOŽE KOŠIČEK
Dr. Korošec in
Gospod urednik, naloga, ki ste mi jo' naložili ni lahka. V nekaj vrsticah bo težko napisati kaj temeljitega o tvarini, ki bi morala biti važen del njegovega življenjepisa, pa ga nismo mogli dočakati, ker je po njegovi smrti že začeto delo prekrižala vojska in kar je po njej prišlo.
Iz spoštovanja in hvaležnosti do dr. Korošca in da se za zgodovino ohrani njegova pristna podoba, bi bilo potrebno, da. vsi, ki kaj vedo o njem, to napišejo. Vedno manj nas je, ki smo bili v neposrednem stiku z njim in ga poznali bolje, nego splošna javnost. S tem namenom pišem te vrstice, ne kot zaključeno študijo, ampak moja osebna o-pazovanja in sodbe, ki so morda sporne, pa vendar potrebne, da se nam o-sveži v spominu Koroščeva podoba, ki jo leta vedno bolj oddaljujejo od nas.
Korošec je bil “gospod”.
Njegov nastop je bil impozanten: izredno lepe postave, uglajenega vedenja, brezhibno oblečen, odličen govornik. Množice je že njegova prisotnost očarala. Ljudstvo ga je onikalo. Njega in škofa! “škof so prišli birmat. Gospod Korošec bodo imeli shod, g. Korošec so zmagali pri volitvah, g. Korošec so internirani...” že sama beseda, da bo pri kaki proslavi ali shodu navzoč dr. Korošec, je zadostovala, da so se ljudje
njegova okolica
dvignili od blizu in daleč, da bi ga z nekim svetim spoštovanjem videli in poslušali. Dvakrat so ga nasprotniki hoteli pred narodom ponižati, pa so dosegli prav nasprotno. Petindvajsetega leta so mu oboroženi orjunaši razbili •shod v ljubljanskem Unionu. Posledica je bila Koroščeva volilna zmaga v Ljubljani,' prva, a ne zadnja. Osem let po-■ zneje ga je diktatorski režim interniral. Nikdar ni imel Korošec večjega ugleda, kot tedaj in iz internacije je peljala njegova pot v vlado, ne pot spokornika, ampak pot zmagovalca.
Korošec, je bil “gospod” napram svojim osebnim in političnim nasprotnikom. Dobro si je sicer zapomnil vsako lumparijo, ki mu jo je kdo naredil, odrekel je nevrednemu zaupanje, ni pa poznal sovraštva in njegov besednjak ni imel psovk in osebnih obračunavanj, ki so bile tako v rabi v balkanski politiki.
Bil je “gospod” celo med svojimi najožjimi sodelavci. Svoje poslance v Jugoslovanskem klubu je držal strogo na vajetih. 'Zlepa ni dovolil, da bi mu bil kdo “ušel” v domači okraj, kadar je zasedala narodna skupščina. Seje kluba so bile vedno resen pregled dela, ki je bilo storjeno in načrtov za bodočnost. Za vsako debato v parlamentu je skupno s poslanci preštudiral in pripravil
vse potrebno. Sam je v belgrajskem parlamentu govoril malokrat, kadar pa je govoril, je bil to dogodek, ki je do dna razgibal jugoslovansko politično javnost.
Vrhovni organ stranke, ki ji je predsedoval Korošec, je bil takozvani Izvršilni odbor, ki se je sestajal obvezno koncem leta, po potrebi pa tudi večkrat. Poleg poslancev so bili v tem odboru vidnejši predstavniki stranke vse dežele. Med njimi je bilo vedno tudi nekaj brundežev, ki so imeli v marsičem svoje posebno mnenje in so pred sejo obljubljali, da bodo to ali ono sporno zadevo spravili na dnevni red, ko bi pa bili morali spregovoriti, pa tudi “muk-snil” ni nihče. So se bali “gospoda”, ki je s svojo mirnostjo in temeljitim poročilom že vnaprej podrl šance nezadovoljnežem. Pred “gospodom” so pod mizo zlezli.
Bil je “gospod” svojim podrejenim. Veliko je zahteval od njih; ne le absolutne zvestobe in molčečnosti, ampak tudi zmožnosti in delavoljnosti. Njegovi kabinetni šefi in tajniki, 'kadar je bil minister, niso poznali uradnih ur in dni oddiha, kakor jih tudi on ni poznal. Njegovi zaupni informatorji so morali izbrskati vse skrivnosti zakulisne politike in vse je moralo biti zanesljivo. O tem bi nam lahko napisala knjige gg. Joško Krošelj in Pavle Grubešič, ki živita med- nami. Korošec je bil skop v besedah, kadar je bilo treba koga pohvaliti, znal pa je poiskati vedno pri-
meren trenutek in nobel obliko, da je dal priznanje, kot ga je zaslužil.
Korošec je bil demokrat.
Morda bo kdo rekel, da ne. Vsaj sem pa tja so se slišali glasovi, da včasih postopa samovoljno. Nekoliko so imeli prav. Kadar je on zamislil svoj načrt, ni imel rad, da bi mu bil kdo posegal vmes, naj bo z nasveti, naj bo z vprašanji. Bal se je klepetavih ljudi, ki niso znali molčati in ki niso vedeli, kaj je za javnost in kaj mora ostati tajno, da se načrt ne ponesreči. Skušnje so ga izučile, da je zlasti v zadnjih letih le malokomu vse zaupal, kar je vedel, zlasti stvari, ki so se dogajale v zunanji politiki in pa dvorne intrige, katerih žrtev je on večkrat bil.
Pa je bil vendar izrazit demokrat. Naj naveden en sam primer, ki veliko pove. Ko je general Živkovič za časa diktature po kraljevem nalogu začel ustanavljati novo stranko, ki bi naj bila nadomestila vse prejšnje, JRKD, je bil Korošec z najvišjega mesta pozvan, naj tudi njegova, leta 1929 razpuščena stranka vstopi v ta konglomerat. Korošec je odgovoril, da sam ne more ničesar ukreniti, posvetovati se s svojimi prijatelji in bivšimi sodelavci pa mu je nemogoče, ker so vsi tovrstni sestanki po zakonu prepovedani. Takoj je izšlo povelje, da morajo oblasti v Sloveniji pustiti Dr. Korošcu popolno svobodo, da se posvetuje s svojimi somišljeniki, kar je seveda Korošec temeljito izrabil. Sklical je tri sestanke: prvega v Mari-
boru, drugega v Celju in tretjega v Ljubljani, katerih se je udeležilo vse, kar je v SLS kaj pomenilo. Dr. Korošec je zbranim najprej v kratkih in jasnih potezah podal politični položaj in- razložil namen sestanka, povdarjajoč koristi, ki bi jih imeli, če bi se odločili za sodelovanje v nameravani politični kombinaciji, še bolj pa neljube posledice za posameznike in narod, če bi se odločili za abstinenco in opozicijo. Potem je pa zahteval, da prav Vsak izmed navzočih pove svoje mnenje. Piscu teh vrstic je naročil, naj točno zapiše mnenje vsakogar, rekoč, da mora imeti v rokah te izjave za čase, ko bo ta ali oni morda spremenil svoje mnenje, kar se je v par slučajih res zgodilo. Rezultat teh posvetovanj je znan. Ob koncu ljubljanskega zborovanja je Korošec mirno in resno napovedal, kakšne bodo posledice odklonilnega stališča, ki ga bo v imenu svojih ljudi zavzel v Belgradu: preganjanje, uničevanje slovenstva, ječe. Na Koroščev predlog se je ustanovila takozvana “štirinajsterica”, katere naloga je bila podtalno voditi strankine posle, v dneh diktature in ki je v ta namen dobila najširša polnomočja. Štirinajstorica se je redno tajno sestajala, pod predsedstvom dr. Korošca, če je bil v Ljubljani, bila pa je tudi v zelo ozkem stiku z zaupniki po deželi, tako da je strankina organizacija kljub neštetim oviram dobro funkcionirala. Dr. Korošec je za vsako količkanj važno od-
(Nadaljevanje na 4. strani) *
Slovenci narodnemu voditelju Dr. Korošcu ob 20. letnici njegove smrti
V sredo 14. dec. je minilo 20 let od dr. Koroščeve smrti, v soboto 17. t. m. pa 20 let od njegovega veličastnega pogreba na ljubljanskem Navju.
Od tistih žalostnih dni je prišlo nad slovenski narod vse polno nesreč. Pridrveli so narodni sovražniki, zasedli vso deželo ter si jo razdelili. Slovenski narod so obsodili na smrt. Isto so storili komunisti, ko so v največji narodni nesreči, pod tujo okupacijo, sprožili krvavo revolucijo, ne da bi narodu priborili izgubljeno svobodo, ampak da bi se povzpeli na oblast. To se jim je tudi posrečilo, toda ne z zmago nad slovenskim narodom, ampak s pomočjo bedasto naivnih zahodnih zaveznikov. Na tisoče in tisoče Slovencev je moralo v svet. Raje so si izbrali svobodo v tujem svetu, kakor pa sužnost pod komunisti.
In ti svobodni Slovenci so se v imenu vsega slovenskega naroda spominjali z globoko hvaležnostjo svojega narodnega voditelja ob 20. letnici njegove smrti in njegovega dela. Spominske proslave so bile povsod, kjer žive strnjeno večje slovenske skupine.
V Argentini, kjer se je naselilo po
II.	svetovni vojni največ demokratskih Slovencev, je bilo 10 spominskih proslav. V samem Buenos Airesu, na področju Vel. Bs. Airesa pa: V Ramos Me-jii. San Justu, Moronu-Castelarju, San Martinu, Carapachayu in v Slovenski vasi v Lanusu. V otranjosti države sta pa bili v Miramaru v prov. Bs. Aires ter v Mendozi. Vse spominske prireditve so bile v nedeljo dne 11. decembra. Potekale so pa takole:
SPOMINSKA PROSLAVA V BUENOS AIRESU
Bila je v Slovenski hiši v ul. Ramón Faleón. Za dr. Korošca sta bili v Slovenski kapeli dve maši. Prvo je imel zjutraj g. župnik Gregor Mali, ob pol deseti uri pa g. direktor Anton Orehar, ki se je voditelja slovenskega naroda in njegovega dela za narod in kat. Cerkev spominjal tudi v pridigi, Nato je bila v dvorani spominska proslava. Na steni je visela velika slika dr. Korošca, o-krašena s slovenskimi trakovi, pod njo je pa bil šopek nageljnov.
Udeležba na proslavi je bila lepa. V prvi vrti so sedeli v Argentini živeči člani Narodnega odbora za Slovenijo, dr. Franc Bajlec, dr. Celestin Jelenc, dr. Franc Mačjus, Rudolf Smersu in Rudolf Žitnik, zraven njih pa direktor g. Anton Orehar, ki je na proslavi zastopal tudi Slovensko hišo. V Narodnem odboru za Slovenijo zastopane slov. demokratske politične stranke so zastopali: SLS: Dr. Franc Bajlec, Rudolf Smersu in dr. Alojz Voršič; Slov. demokratsko stranko: dr. Mačjuš in Pipan, delegacijo Soc. stranke Jugoslavije v zamejstvu pa dr. Celestin Jelenc, Društvo Slovencev predsednik prof. Lojze Horvat, Slov. kat. akad. starešinstvo predsednik dr. Leopold Eiletz, Slov. kult. akcijo predsednik Ruda Jurčec, Slov. pevski zibor Gallus predsednik dr. Julij Savelli, Društvo slov. protikom. borcev predsednik Bogo Pregelj ter član odbora Jože Jenko, Slovensko dekliško organizacijo predsednica gdč. Marjeta Železnikar, Slov. fantovsko zvezo, poslevodeči podpredsednik Franc Vester, Baragovo zvezo in Slov. časnikarsko društvo Ruda Jurčec, Družabno pravdo Rudolf Smersu, Slovensko besedo Viktor Grčar, Slovensko planinsko društvo predsednik Robert Petriček, Slov. kat. akad. društvo Tine Debeljak ml., Dijaški odsek Slov. dekliške orgainzacije predsednica gdč. Anka Savelli, Društvo Dom prof. Pavel Verbič in Zvezo Slov. srednješolcev Tine Duh, ml. Na proslavi so bili
zastopani vsi sloji slov. izseljenske skupnosti.
Spominsko proslavo je začel tajnik NO Miloš Stare kot predsednik Pripravljalnega odbora za proslavo dr. Korošca ob 20. letnici njegove smrti. Vse navzoče je pozdravil in se zahvalil vsem delegacijam odn. zastopstvom organizacij in društev ter vsem ostalim, ki so se odzvali vabilu in prišli na spominsko proslavo.
Prvo točko spominske proslave so izvajali otroci šolskega tečaja nadškofa Jegliča. Občuteno so podali priložnostni prizor, ki ga je za počastitev spomina dr. Korošca sestavil Martin Mi-zerit. Otroci so nastopili pod vodstvom svoje učiteljice ge. Marijane Batagelj.
Spominski govor o dr. Koroščevem delu ter njegovem pomenu za slovenski narod je imel tajnik NO Miloš Stare, ki je med drugim naglasil:
Pred 20 leti je bila Slovenija podobna družini, ki sredi največjega dela in napredka v prizadevanju, da si dogradi in opremi svoj dom izgubi skrbnega in dobrega očeta, ki je vodil vse delo. Jugoslovanska država je bila podobna ladji sredi morja pred viharjem, ko o-mahne eden najspretnejših krmarjev. Kulturni zavodi, univerze in akademije znanosti in umetnosti so se zavedli, da so izgubili velikega zagovornika in dobrotnika. Marsikateremu mlademu u-metniku in študentu je legla skrb na obraz ob misli na bodočnost. Tisti, katerim je bilo zaupano vodstvo dobrodelnih in vzgojnih zavodov, so začutili, da je usahnil vir velike dobrote. Siromaki iz najsevernejšega dela države pa do skrajnega juga so zajokali: Prenehalo je biti tisto dobrotno srce, ki je znalo poiskati pot do njihovih težav in bridkosti in jih lajšati. Kočijaži, branjevke, natakarji in sploh mali ljudje različnih poklicev so obstali ob misli: Ni ga kot je bil on. Politični nasprotniki, ki so bili s pokojnikom v ostrih
borbah, so hiteli pisati nekrologe, v katerih so se klanjali veličini pokujnikove osebnosti. Tam, odkoder so poprej letele puščice, se je utrnila solza. Voditelj Hrvatov dr. Maček je prihitel k pogrebu, da v imenu hrvatskega naroda spregovori besede, ki so bile dokaz, odkritega spoštovanja do velikega pokojnika. Saj so bili prav hrvatski poslanci v dunajskem parlamentu najzvestejši njegovi sodelavci. Volili so ga za predsednika Jugoslovanskega kluba ha Dunaju in za predsednika Narodnega Veča v Zagrebu. Ministri, senatorji in poslanci, politični voditelji in generali, visoki uradniki in gospodarstveniki, vsi so ob pogledu na krsto zaslutili: Ta izguba je nenadomestljiva.
Ed'ni, katere je smrt dr. Korošca razveselila, so bili komunisti. Vedeli so, da jim ni več na poti silen nasprotnik, ki je vse svoje življenje žrtvoval za to, da je gradil tisto, kar oni uničujejo:
svobodo narodov, resnično demokracijo, spoštovanje človeške osebnosti, pravičen socialen red na krščanskih temeljih.
Tako je bilo pred 20 leti.
Po teh uvodnih besedah je Miloš Stare prikazal osebnost dr. Korošca in njegovo delo.
Staretovemu govoru je sledil nastop pevskega zbira Slov. dekliške organizacije. Pod vodstvom gdč. Anke Savelli-jeve je nežno odpel pesmi: “Tam gori za našo vasjo”, “Slovenska zemlja” in “En mav čez izaro”.
Po tej točki je dobil besedo dr. Tine Debeljak. Imel je lep govor o dr. Koroščevem delu za kulturno rast slovenskega naroda. Njegove misli, še spopol-n;ene in razširjene v, poseben članek, objavljamo na drugem mestu.
Z dr. Debeljakovim govorom je bila uspela spominska proslava v Buenos Airesu zaključena.
SLOVENCI IZ RAMOS MEJIE SE KLANJAJO SPOMINU DR. KOROŠCA
Spominsko proslavo ob 20. letnici smrti dr. Korošca v Ramos Mejii sta oripravila Dekliški in Fantovski Mladinski dom v Don Boscovem zavodu. Pred proslavo je imel g. Janko Mernik v notranji zavodski kapeli sv. Križa mašo za narodnega voditelja dr. Korošca. S toplimi besedami se ga je spominjal tudi v cerkvenem govoru, po maši pa zanj izmolil še molitve Reši me.
Po maši so rojaki napolnili Rožmano-vo dvorano Mladinskega doma, v katerem je visela lepo okrašena Koroščeva slika. Spominsko proslavo je začel predsednik fantovskega mladinskega doma Maks Jesih. Po pozdravnih besedah ter mislih o namenu prireditve, so zbrani rojaki spominsko proslavo začeli s pesmijo “Slovenec sem”, nakar je povzel besedo Joško Krošelj.
V uvodu je naglasil, da Korošec sam teh proslav nič ne potrebuje. Potrebni smo jih mi: Tisti, ki trpe doma pod komunisti, da ob spominu nanj še bolj otrde svojo vero v svobodo in lepšo bo-’očnost slovenskega naroda, po vsem -vetu razkropljeni slovenski izseljenci
GLEJ, ZVEZDICE BOŽJE
Glej, zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo, duhovi nebeški se z raja vrste, orepevajo slavo, na zemljo hite.
Obljuba predavna postala je res, Zveličar je rojen ljudem iz nebes; pri ubogih pastircih na slamci leži, si revščino izvoli, ponižnost uči.
O srečne dušice, ki njega dobe, z nebeško tolažbo jim polni srce; le k njemu hitimo,-saj rad nas ima, zaupno odkrijmo mu rane srca.
pa, da ob hvaležnem spominu na veliko, nesebično in požrtvovalno delo dr. Korošca za slovenski narod dobe novih vzpodbud in moči, da delo za ohranitev slovenskih tradicij in za osvoboditev naroda nadaljujejo ter uspešno zaključijo, da bo zopet dobro Slovencem na zemlji. Zlasti pa so potrebne te spominske proslave za izven domovine, dora-ščajočo slovensko mladino, da bo na :njeh spoznala veličino moža, ki je več desetletij vodil in oblikoval usodo slovenskega naroda v najtežjih časih in zgodovinskih prelomnicah tako modro, da ga je iz sužnosti preko narodnoosvobodilne revolucije privedel v svobodo brez človeških žrtev in mu v lastni državi preskrbel kulturne, gospodarske in socialne ustanove, ki jih svoboden narod mora imeti za nemoten razvoj. Tako bo slovenska mladina v izseljenstvu spoznala, da smo imeli Slovenci v svo-iem narodnem voditelju dr. Korošcu tako velikega politika in državnika, kakor 'ih imajo malo tudi veliki narodi.
V nadaljnjih izvajanjih je na glavne življenjske podatke navezal prikaz Koroščevega dela od leta 1906 v dunajskem parlamentu in od 1909 v graškem
deželnem zboru ter njegove neustrašene nastope proti krivičnim avstrijskim oblastnikom. Za boljše razumevanje tega dela je podal zgoščen pregled položaja Slovencev in ostalih Slovanov v Avstro-ogrski monarhiji ter namene, ki so jih imeli Nemci zlasti s Slovenci. Opisal je veličastnost gibanja za Majniško deklaracijo leta 1917 in 1918, razpad Avstrije, ustanovitev Narodnega sveta in Narodnega Veča v Zagrebu, ko je hvaležen narod svojemu narodnemu voditelju podelil najvišji položaj, ki mu ga je sploh mogel dati: predsedstvo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s področja biv. dvojne monarhije.
Drugi del govora je bil posvečen Koroščevemu delu za Slovence v Jugoslaviji, v kateri je zavzemal odločilne državne položaje, omenjal je njegova prizadevanja za pravično državno ureditev, da bi bil zagotovljen neoviran narodni, kulturni, politični in gospodarski razvoj vsem narodom, naglašal zlasti izredno Koroščevo delavnost v zadnjih letih njegovega življenja, njegove čudovito lepe govore na raznih taborih, ki so nekak političen Koroščev testament, kajti v njih je svoje Slovence opozarjal na vse nevarnosti, jim kazal pot, po kateri naj hodijo, da si ne bodo zapravili bodočnosti in zgrmeli v lastno pogubo. Omenjal njegovo skrb za vse stanove slovenskega naroda, njegovo ljubezen do slovenskih narodnih manjšin in zlasti do slovenskih izseljencev ter njegovo odločno nastopanje proti komunizmu. Kajti, če kdo, ga je v Jugoslaviji poznal dr. Korošec, ki se je z organizirano komunistično revolucionarnostjo spoprijel kot prometni minister že leta 1920, ko je z vso odločnostjo strl splošno železničarsko stavko.
Svoja izvajanja je zaključil z ugotovitvijo, da so komunisti doma storili vse, da bi v narodu zabrisali spomin nia njegovega narodnega voditelja. Pa ni so uspeli in tudi uspeli ne bodo, kajti, če je bil dr. Korošec v življenju slovensko odrešenje, potem je mrtev Korošec slovenski narodni program. Ta pa ne bo nikdar propadel. Živel bo večno, z njim pa tudi dr. Korošec.
Posem “Slovenska zemlja” je zaključila to spominsko proslavo.
VELIČASTNA SPOMINSKA PROSLAVA V SAN JUSTU
(Nadaljevanje s 3. strani)
ločitev hotel imeti mnenje tega demokratičnega zastopstva in tudi za časa internacije je bil v stalnih stikih z njim.
Res pa je, da se Korošec sredi političnih prerokov ni kaj dobro počutil in vedno mu je bilo neljubo vprašanje “Gospod predsednik, kaj je novega v politiki?” “Ne vem, 'koliko smem povedati, 'ko so ljudje tako klepetavi in ne vedo, kaj in pred kom smejo o zaupnih stvareh govoriti.” Kakor je bil mojster v tem, da je znal v nekaj stavkih podati točno sliko položaja, je bil tudi mojster v tem, da v lepih, izbranih frazah ni povedal prav ničesar. O tem bi vedeli marsikaj povedati časnikarji, domači in inozemski, ki so ga kot trop komarjev obletavali, kjerkoli se je pojavil, pa razen lepega pogleda in ljubeznivega nasmeha in kakega komentarja o vremenu, niso mogli ničesar izpipati iz njega.
Tajnik stranke je bil pri nas vedno podoben jetniku, obsojenemu na galejo. Tajništvo stranke je bil urad, kjer ni bilo ne uradnih ur, ne prostih dni in dostikrat niti nočnega počitka. Volitve v narodno skupščino, v pokrajinske zbore, občinske volitve, volitve v delavska zastopstva, v Trgovsko, obrtno in industrijsko zbornico, v Kmetijsko družbo in ne vem kam še vse, so se vrsfle kot jagode na rožnem vencu. Za vsake volitve pa je bilo treba preplaviti deželo s shodi, sestanki in propagando in to dostikrat pri praznih blagajnah in ob pomanjkanju govornikov in sodelavcev. Uspehe so pobrali drugi, za neuspehe pa je bil odgovoren tajnik, “ki nič ne dela in ničesar ne zna”. Dr. Kulovec ,prvi tajnik po oni vojni, si je v onih težkih povojnih letih uničil živce, da ni mogel
več, izredni garač Gabrovšek si je uničil svoje zdravje in pridelal raka, ki mu je prezgodaj uničil življenje, ker zlepa kdaj ni imel prilike, da bi jedel o pravem času, Tomazina je kap zadela sredi njegovega dela. Ni bilo najbolj idealno, da so tajniki stranke, razen zadnjega, Časarja, bili duhovniki. Bili so zato, ker drugega ni bilo. Suhe blagajne so mogle plačati tajniku le skromno dnino, ki bi ne zadostovala za življenje družinskemu očetu. Duhovnik se je lahko posvetil popolnoma delu in če je naneslo, so ga lahko brez težav zamenjali z drugim. S strankinimi tajniki Korošec ni bil nikdar posebno domač. V uradne prostore tajništva je le redko priseli, kar so mu včasih zamerili, a je rad poudarjal pomen te ustanove in dolžnosti, da se ji nudi vsa opora. Ker strankini tajniki niso bili ljudje, ki bi si ne upali povedati odkrito svojega mnenja, je naravno, da ie včasih prišlo do trenj, ki pa seveda niso bila tragična. Vendar je moral biti tajnik stranke vedno pripravljen, da bo z visokega Olimpa udarila Jupitrova strela na najbližji strelovod, to je na tajnika stranke, ta pa je imel nalogo razdeliti “podstrele” tja ,kamor so pravzaprav bile namenjene. Nevihta je neverjetno hitro minila. Navadno je prav kmalu prišel tovor cigaret, “niških”, a-li pa povabilo na večerjo v Union ali pa k Rogovilcu.
Korošec je imel nebroj prijateljev, vendar imam vtis, da prijatelja v stoodstotnem pomenu besede ni imel. Vsi vemo dobro, kako iskrene vezi so bile med njim in dr. Krekom, EvangeLstom in Mihom, kako je cenil Dr. Natlačena, dr. Kulovca in ostale strankine sodelavce, vemo, da je bil srečen v družbi dr.
Lukmana in dr. Slaviča in še nekaterih ožjih štajerskih rojakov, ki jih tu ne morem naštevati, vendar se mi zdi, da je tudi tu bila neka skoro nezaznavna stena vmes, ki je nihče ni mogel prečkati. Menim, da se ne motim, če rečem, da je ¡bil rajni dr Ahčin človek, ki se mu je dr. Korošec najbolj približal. Ni bilo to razmerje prijateljstvo med dvema enakima, ampak bolj ljubezen očeta do sina, ki je zaradi svojih zmožnosti, zvestobe in vedenja vreden vsega spoštovanja in zaupanja. Velika škoda je, da rajni dr. Ahčin o tem ni ničesar zapisal.
V družbi, ki mu je ugajala, se je Korošec dobro počutil. Pri jedi je bil gourmet. če je bil dobro postrežen, je natakar dostikrat dobil napitnino, ki je bila višja kot račun. Najraje je seveda imel stvari, ki so čim bolj škodile njegovemu zdravju; bil je diabetik in imel je visok krvni pritisk. Izredno je bil vesel dobre šale, če pa je kdo začel izkla-j dati ropotarnico starih, obrabljenih “vi-l cov”. ie nakremžil obraz, kot bi mu kdo nohte drl.
Rad je bil včasih “incognito”. V Belgradu je mobiliziral tajno policijo in žandarje, da ga po mestu iščejo, “ker gre za neko nujno in važno zadevo”, on pa se jim je izmikal in bil ves ponosen, če se mu je izmikanje posrečilo. Potem pa je “zmerjal” kot je on zn^l, češ, kakšne policaje da ima, ki niso zmožni najti niti notranjega ministra, kaj šele kakega zločinca...
Končam, čeprav bi bilo treba tej, človeški plati v življenju tega našega velikana posvetiti več pozornosti. Je zaslužil, da ostane za vedno v našem spominu.
V San Justu je ena najmočnejših slovenskih naselij na področju Vel. Bs. Airesa. Zato je bila tudi udeležba na tej spominski proslavi zelo številna. Pa tudi spored spominske proslave je bil res skrbno sestavljen.
Jutranja maša je bila tudi za dr. Korošca. Imel jo je g. Janko Mernik, spominska proslava je pa bila dopoldne ob 10. uri v prostorih Našega doma. Zeleno prpgrnjen oder je bil postavljen v prečni legi zaradi učinkovitejšega kontrasta z ozadjem temnordečih zaves, sredi katerih je visela velika slika dr. Korošca v zlatem okviru. Levo od slike se je od vrha do tal pela slovenska narodna zastava, desno pod sliko pa je Sil na širokem belem podstavku velik slovenski šopek iz nageljnov, rožen-kravta in rožmarina. Dekoracijo. odra je oskrbel Tone Oblak.
Spominsko prireditev je začel kult. referent Našega doma Ivan Oven. V lepem govoru je podal občutje ljudi dne
14.	decembra leta 1940, ko so zvedeli za Koroščevo smrt.
Govornik je tedaj kot slovenski fant bil med tistimi, ki so imeli ob Koroščevi krsti častno stražo. Zato je govor zajel vse vtise ljudi, ki so prihajali Korošca kropit: Pravi: “Zajokal" je delavec, ki se je poslednjič zazrl v lep obraz mrtvega narodnega voditelja, jokali so starčki, jokal je kmet, jokali študentje, jokala je slovčnska inteligenca, jokali so znanstveniki, glasno so jokale slovenske matere vseh slojev in zajokali so slovenski fantje in dekleta ob izgubi njega, ki jim je jasno kazal pot in zaradi katerega so v znak zvestobe v času šenčurskih dogodkov nosili zelene kravate in kurili kresove na vseh gričih in holmih Slovenije za njegovo 60. letnico.
Pogreb na Navje pa je opisal takole: Prostrano pokopališče je bilo že prenapolnjeno, ko se je vojaška lafeta s krsto dr. Korošca ustavila pred njim. Zunaj je ostala ogromna množica, ki je hotela biti do zadnjega trenutka s svojim narodnim očetom. Ob odprtem grobu je bil takorekoč zbran ves slovenski narod brez razlike politične pripadnosti. Stisnila so	se	srca	vsej tej	ogromni
množici, ko	so	krsto	prinesli	do grob-
nice. čim pa so jo začeli spuščati v grobnico in	je	pok.	škof dr.	Rožman
vrgel nanjo pest slovenske prsti, je vsa to množica zajokala na glas kot otrok, ki je izgubil najdražje na svetu. Ta trenutek je legel k zadnjemu počitku največji Slovenec dr. Anton Korošec.
“Na dan Sloven” je bila pesem, ki jo je lepo zapel moški pevski zbor iz San Justa pod vodstvom Štefana Dren-ška. Solistični del je pel Silvo Lipušček. Tretjo točko so izvajali otroci šolskega tečaja Franceta Balantiča v San Justu. Pesmi: Našemu voditelju in Slovenec sem je zapel deški zbor, zbor deklic je pa zapel pesem Slovenka sem. Oba zbora je vodila gdč. Angelca Klan-škova.
“Dr. Korošca proslavimo” je bil prizorček, ki ga je napisal g. župnik Gregor Mali. Z njim je slovenska mladina v tem kraju počastila spomin narodnega voditelja. Otroke je za nastop skrbno pripravila gdč. Klanškova.
Naslednjo točko so imeli sanhuški in sanmartinski slovenski skavtje, ki so pod vodstvom Marijana Trtnika v skavtskih uniformah pod dr. Koroščevo sliko občuteno recitirali dr. Pregljevo “Molitev Slovenov”.
Zatem je povzel besedo dr. Tone Šimenc. Imel je lepo sestavljen govor, v katerem je prikazal veličino dr. Korošca in njegove delo za Slovence. V uvodu je naglašal, “da spominska svečanost nikakor nima namena in značaja običajnih proslav obletnic smrti s karakterističnimi znaki žalovanja in potrtosti, ampak da želi biti nekaj popolnoma drugega in pomembnejšega. Gre za to, da se danes ves narod, tako v domovini, kateremu bo pač spričo razmer in vladajočega sistema to možno napraviti samo v molku in duhovni zbranosti, zlasti pa ves slovenski rod, ki živi v zamejstvu, pokloni spominu enega izmed največjih sinov slovenske matere da javno izrazi vso globoko hvaležnost možu, ki je smatral za svojo življensko nalogo, da zatiranemu in neupoštevanemu slovenskemu narodu, kateremu so tedanji evropski politiki in državniki pripisovali vlogo in pomen narodiča druge ali celo tretje kategorije, pribori zgodovinsko zasluženo vlogo državnega naroda, ki naj soodločuje in sodeluje pri svobodni izbiri njemu primerne in rešilne oblike državne ureditve ter da slovenski rod v svobodnem svetu odloč-
no pove to, kar čuti srce in kar mu veleva zdrav razum, namreč, da spoštuje ter da bo nadaljeval in novemu položaju primemo prilagojeval njegova politična, socialna in državnopravna načela ter prizadevanja. Torej ne gre za dan žalovanja, ampak za dan počastitve, za dan vsenarodne hvaležnosti in zaobljube”.
Tudi dr. Šimenc je popisal občutje, ki so ga imeli ljudje ob novici, da je dr. Korošec umrl. On sam je bil tedaj dijak in je prišel v Beograd s skupino slušateljev ljubljanske univerze, ki so imeli častno stražo ob dr. Koroščevem mrtvaškem odru v senatu ter so nato Koroščevo krsto spremljali na poti v Slovenijo.
Predno je prešel na omembo Koroščevih življenskih podatkov in dela, ki ga je opravljal v Avstriji in Jugoslaviji za Slovence, je ugotovil: ‘‘če dr. Korošec ne bi bil član malega slovenskega naroda, ampak pripadnik kakega velikega evropskega naroda, in bi za tisti narod opravili isto delo, kot ga je opravil za naš narod, bi se ga v teh dneh spominjala vsa Evropa, in prve strani velikih evropskih časopisov bi prinašale članke o pomenu in veličini tega nenavadnega moža. Ker pa je bil član malega in za evropsko državno-politično strukturo malo pomembnega naroda, danes Evropa molči, čeprav stojimo pred izrednim duhom, čigar razumska zgrajenost, temeljita intelektualna pripravljenost, popolna predanost narodni stvari in izrazito politično gledanje in vrednotenje narodnih in mednarodnih pojavov in dogodkov, nedvomno predstavlja osebnost ne samo narodnega, ampak evropskega formata.
V nadaljnih izvajanjih je dr. Šimenc prikazal ogromno delo, ki ga je dr. Korošec izvršil tako v Avstriji, kakor v Jugoslaviji za svoj narod, nato pa je svoja izvajanja zaključil z naslednjim prikazom slovenski mladini veličine dr. Korošca in njegovega pomena za slovensko narodno zgodovino: “Prva in največja •njegova zasluga je Ibila v tem, da je leta
1918 v svoji politični bistrosti in daleko-vidnosti jasno spoznal, da je edina rešitev vseh južnih Slovanov, ki so stoletja trpeli pod nadoblastjo Habsburžanov, v ustvaritvi nove narodne države vseh južnoslovanskih narodov ter je temu svojemu življenskemu cilju posvetil vse svoje sile, talente in napore. Da se v tem ni motil je najlepši dokaz usoda slovenskega naroda na Koroškem od plebiscitnih pa do današnjih dni, da o usodi primorskih Slovencev sploh ne govori. Druga njegova izredna kvaliteta pa je obstojala v tem, da je vedno in povsod priznaval važnost avtoritete ter jo zahteval tudi od drugih, zlasti od svojih sodelavcev ter pristašev svoje stranke. Danes dobro vemo, da je bil pri razpravljanju o političnih načrtih ter akcijah silno širokogruden in uvideven ter je nasprotnemu mnenju vedno znal priznati pravo ceno in težo. Ko pa je bila zadeva na demokratski način rešena in dogovorjena, je pa zahteval zanjo brezpogojno zvestobo irt predanost. Tako si je v javnem nastopanju znal zagotoviti tisto avtoriteto, ki je bistveni pogoj za uspeh vsake akcije. Ta izredno važna lastnost pa mu je v' silno visoki stopnji zagotovila spoštovanje in priljubljenost ne samo pri pristaših, ampak tudi pri njegovih političnih nasprotnikih.”
Svoj govor je zaključil z ugotovijo, da je bil “dr. Korošec eden največjih Slovencev, nad vse velik in zvest rodoljub, izredno bister politik evropskega formata in nesporni voditelj slovenskega naroda skozi obdobje 25 let in čigar spominu se v globoki hvaležnosti, pieteti in spoštovanju klanja ves slovenski narod, dobro se zavedajoč, da narod, ki svojih zaslužnih sinov ne spoštuje, ni vreden niti njih, niti svojega imena.”
Sedma točka spominskej proslave v San Justu je ¡bila rodoljubna pesem “Ti zemlja, ki združuješ brate”. Zapel jo je z občutjem mešani sanhuški pevski zbor pod vodstvom Štefana Drenška, nakar so zbrani rojaki zaključili lepo spominsko proslavo z narodno himno Naprej, zastava Slave.
POSLUŠAJTE VSI LJUDJE
Poslušajte vsi ljudje, sveti Jožef v mesto gre,
Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem.
Ko pa v mesto prideta, prenočišča iščeta.
“Oj, ti mesto betlehemsko, da nas nočeš prenočit”.
Sveti Jožef govori:
"Za večerjo me skrbi”.
Pa Marija ga tolaži:
"Saj večerje treba ni”.
Za ročico jo drži, na oslička posadi.
Potlej gresta ven iz mesta ven iz mesta Betlehem.
Ko pa iz mesta prideta, bajtico zagledata.
Tam na gmajnci v revni štalci, je rodila Jezusa.
mu dajali in mu ohranili v zgodovini naslov kočijaža v Evropi. Tu je govornik povedal, da mu je leta 1937. neka francoska politična osebnost za dr. Korošča dejala: Dr. Korošec je danes novi Met-
I ternich, je kočijaž Srednje Evrope.
Politika za dr. Korošča ni bila samo skrb za javni blagor, bilo je polje za uveljavljanje poslanstva slovenstva v Jugoslaviji in v vsem svetu. O Jugoslaviji in Evropi je imel vizijo, od katere ga ni mogla odmakniti nobena težava ali zla izkušnja. Vedel je, da vladajo svet vrednote duha in zato je opremil svoj narod z ustanovami, ki naj dajo Slovencem enakopravno mesto z. vsemi kulturnimi narodi. Njegovo delo sta ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani in Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Bil je velik arhitekt svojega naroda in je vedel, da gradi s tem tudi temelje za lepšo bodočnost vsega človeštva. Zato je v svoji politiki krenil daleč čez njen ožji okvir — postal je glasnik, ki veruje v lepšo bodočnost ne samo slovenskega naroda, ampak, vsega človeštva. Toda za to ni dovolj samo politično delo: bil je vseobjemajoč grun-tar, nikdar zase ali samo za svoj narod, ampak je prav s službo najlepšim vrednotam slovenstva postal največji mecen zlasti slovenske umetnosti. Tam ni poznal meja. Veselil se je uspehov slovenske kulture, ker je v njeni rasti videl poroštvo obstoja ne samo) slovenstva, ampak vsega človeštva.
• S pesmijo Hej Slovenci so rojaki zaključili spominsko prireditev.
SLOVENCI V MORONU IN CASTELARJU SVOJEMU NARODNEMU VODITELJU
Maša za dr. Korošca je bila najprej ob 8. uri v župni cerkvi sv. Mihaela v Castelarju. Imel jo je domači župnik Nikolaj E. Paura, popoldne ob šesti uri na slovenski pristavi pa župnik g. Matija Lamovšek, ki je tudi v cerkvenem govoru omenjal najlepše Koroščeve vrline: njegovo ljubezen do naroda, njegovo delo za narod, njegove žrtve za narod in njegova prizadevanja za enotnost med narodom.
Po maši so rojaki povsem napolnili prostore slovenskih mladinskih organizacij, ki jih uporablja tudi slovenski šolski tečaj Franceta Prešerna. Veliko rojakov je ostalo še zunaj. Na steni je visela velika slika dr. Korošca, okrašena s slovensko narodno zastavo ter cvetjem.
Spominsko proslavo je začel Ivan Brecelj. Pozdravil je vse navzoče, se jim zahvalil za prihod na spominsko prireditev, nato pa dal besedo Jošku Krošlju.
Govornik je v zgoščenih besedah prikazal osebnost slovenskega narodnega voditelja, njegovo narodno obrambno, kulturno, politično in gospodarsko delo med Slovenci v Avstriji, borbo za enakopravnost in za najosnovnejše narodne pravice, navajal načrtno ponemčevanje in zatiranje Slovencev na lastni zemlji, Koroščeve odločne nastope v dunajskem državnem in graškem deželnem zboru, njegove borbene članke v Slovenskem gospodarju, Našem domu in Straži. Za Majniško deklaracijo je dejal, da je najveličastnejša epopeja slovenskega naroda, narodnoosvobodilna revolucija v pravem pomenu besede, za katero je škoda, da je doslej še ni obdelal noben slovenski pisatelj. Kot Mojzes izraelsko ljudstvo je tedaj Korošec vodil slovenski narod iz 600 letne sužnosti v svobodo, ter iz brezpravnih hlapcev napravil svobodne gospodarje.
Drugi del njegovega govora je vseboval prikaz Koroščeve stvariteljske dejavnosti v lastni državi in njegove napore, da bi ta država postala res dom, ki hi družil vse narode v medsebojni ljubezni in spoštovanju, enakopravnosti in zakonitosti ter jim nudil polno zagotovilo za njihov nemoten narodni, politični, kulturni in gospodarski razvoj. Omenjal je vse ustanove, ki so jih po njegovi zaslugi dobili Slovenci ter naglašal, da je bila za njihovo dosego potrebna huda borba, kajti Beograd jih Slovencem ni prinašal kot sv. Miklavž darila pridnim otrokom. Opozarjal je na Koroščev u-gled, ki ga je imel kot največji živeči jugoslovanski državnik v vseh političnih krogih in tudi na dvoru ter njegovo izredno politično sposobnost, ko je najtežja politična vprašanja oblikoval in
jim dajal primerne rešitve, pa naj je bil v vladi ali opoziciji, prikazal ga kot naj-budnejšega čuvarja vseh koristi slovenskega naroda in državnika, ki je imel polno razumevanje za potrebe vseh ostalih narodov v državi in nikdar ni dopustil, da bi bil na področju, na katerem je odločal on, katerikoli zapostavljen.
Končno je omenjal Koroščevo izredno delo v letih pred smrtjo, opozoril na njegovo pravilno gledanje na nevarnost komunizma, ki ga je smatral za največjo nesrečo, ki sploh lahko zadene kak narod. Svoja izvajanja je zaključil z vero, da bo slovenski narod v zvestobi do svojega narodnega voditelja črpal moč, da bo zrušil tudi komunično diktaturo ter si obnovil svobodo, ki mu jo je leta 1918 priboril dr. Korošec.
Otroci šolskega tečaja dr. Franceta Prešerna so nato pod vodstvom svoje učiteljice gdč. Mije Markeževe z občutjem podali prizor petjem in deklamacijami v počastitev spomina dr. Korošca ob 20 letnici njegove smrti.
Po tej točki je pozvel besedo Ruda Jurčec. Govor je začel z ugotovitvijo, da na ta spominski govor ne spadajo besede žalostnega spomina, ampak naj bo ta dan predvsem dan zahvale Bogu, ki je slovenskemu narodu dajal velikih mož v obilni meri, skorajda v večji meri kot pa drugim velikim narodom. Genij navadno se rodi narodu vsako stoletje eden, včasih tudi dva. V prvi polovici 20. stoletja pa je bil Bog s Slovenci zelo milosten in jim je dal štiri velikane: Ivana Cankarja in Jožeta Plečnika, Ev. Kreka in dr. Korošca.
In v čem je bilo bistvo Koroščeve genialnosti. Malo pred letom 1940 smo v uredništvu Slovenca govorili o tem. Iskali smo diagnozo in prišli do zaključka: Dr. Korošec je bil velik gruntar, grurv tar, vladar na svoji zemlji in vladar svojega naroda. Kakor ima gruntar svoj grunt čisto v krvi, diha noč in dan s svojo zemljo, pozna vsak zvok svojega doma, tako je dr. Korošec imel celo Slovenijo v krvi svojih žil, v vsej svoji misli. Korošec ni bil politik v ožjem pomenu besede, ni bil samo voditelj stranke ali strankar, bil je tisto, kar je gruntar na svoji zemlji: gledal je naprej, vedno naprej, meril obzorja in izračuna- i val obdobja let in časov. Bil je v politiki ; predvsem ustvarjalec, torej graditelj iz j snovi zato, da jo oblikuje po svoji zami- | sli za bodočnost. Iz slovenske politike je krenil ven iz pozicij obrambe, postal j krmar ne samo svojega ljudstva, ampak cele države, vsega dela sveta, kjer je dal čutiti svojo zamisel. Pred 150 leti je bil tak krmar Evrope Metternich, ki so I
SPOMINSKA PROSLAVA V SAN MARTINU
Spominsko proslavo za dr. Korošca ob 20. letnici njegove smrti so imeli rojaki tudi iz sanmartinskega okraja. Dopoldne je bila v župni cerkvi maša za slov. narodnega voditelja. Imel jo je g. Jože Jurak, ki je v cerkvenem govoru prikazal dr. Korošca kot velikega Marijinega častilca ter omenjal njegovo veliko delo za narod in za diasporo.
Spominska proslava je bila popoldne ob 18.30. Zanjo je bilo pripravljeno dvorišče v slovenski šoli. Toda pred samim začetkom prireditve se je vlil dež, tako, da je bilo mogoče na dvorišču izvesti samo en del sporeda, ostali del pa v šolskih prostorih. Zlasti potem, ko se je dež spremenil v hud naliv, ki je tudi marsikateremu rojaku preprečil, da ni mogel priti na prireditev. Zlasti tistim, ki so se na prireditev pripravljali z otroki.
Spominsko priditev je začel Slovenski pevski zbor iz San Martina. Pod vodstvom Vinka Klemenčiča je zapel narodno himno Naprej, zastave Slave, zatem pa je zbrane rojake nagovoril ing. Tone Matičič. Povedal je, da Slovenci v San Martinu nočejo zaostajati za o-stalimi, zato so spominsko proslavo, za dr. Korošca pripravili tudi oni. V nadal-njih izvajanjih je naglašal, da starej-
ši rod dr. Koroščevo delo za slovenski narod dobro pozna, ne ve pa zanj sedaj odraščajoča mladina. Zato je zgoščeno prikazal kaj vse je dr. Korošec bil slovenskemu narodu: Bil največji politik in državnik, bil velik kulturni delavec: u-stanovil je slovensko univerzo, Akademijo znanosti in umetnosti, bil je velik zadružni in socialni délayée ter odločen sprotnik komunizma in ostalih totalitarističnih ideologij.
Po uvodni besedi ing. Matičiča so otroci šolskega tečaja Josipa Stritarja lepo podali prizorček v počastitev spomina dr. Korošca. Otroke je za nastop pripravlja gdč. Katica Kovačeva. “Sem deklica mlada” je bila naslednja točka. Naraščajnice SDO iz San Martina so ped vodstvom gdč. Katice Kovačeve le po nastopile z rajalnim nastopom po napevu navedene pesmi, zborno deklamacijo Pregljeve “Pesmi Slovenov” so pa imeli člani Zveze slov. skavtov pod vodstvom Marijana Trtnika.
Slavnostni spominski govor je imel zatem tajnik NO za Slovenijo Miloš Stare.
Po Staretovem govoru je pevski zbor še ubrano zapel Aljaževo Slovensko zemljo, Sattnerjevo Na planine in Aljaževo Večer.
POČASTITEV DR. KOROŠCA V CARAPACHAYU
Maša za dr. Korošca v Carapachayu je bila ob pol enajstih dopoldne. Imel jo je g. Albin Avguštin. Med njo so lepo prepevali šolski otroci. V pridigi je g. Avguštin povedal, de ja maša “za poveličanje duše slovenskega narodnega voditelja dr. Korošca” in navezal nanj tudi nadaljevanje govora, ko je razgrnil pred slovenske vernike sliko današnje Sloveinje, kakor jo je občutil ob svojem letošnjem obisku Evrope na meji na Karavankah.
Po maši so se rojaki zbrali v šolski sobi slov. šolskega tečaja in na dvorišču pred njo. Bili so to rojaki predvsem iz Carapachaya, Munra, Ville Adeline in od drugod. Soba je bila lepo okrašena s Koroščevo sliko, cvetjem, zelenjem in slovensko zastavo. Rojake je nagovoril in pozdravil ravnatelj Ivan Prijatelj ter vzpodbujal zlasti mladino, naj si ob svetlem zgledu dr. Korošča utrjuje svoj narodni ponos. Metka Pirčeva je nato nastopila z lepo deklamacijo, za njo trije slovenski šolarji, zatem je pa nastopil še celotni mladinski zbor pod vodstvom učitelja Aleksandra Pirca ter z občutjem zapel dve pesmi.
Besedo je zatem dobil Marijan Marolt. V prijetno kramljajočem tonu je o-menjal svoje spomine na dr. Korošca, ki se nanašajo na Koroščeva prizadevanja, da bi Slovenci dobili vse najvišje kulturne in znanstvene zavode. Marijan Marolt je svoje predavanje še spopolnil in razširil ter ga bomo objavili v celoti v prihodnjih številkah.
Za Maroltom je povzel besedo Božo Fink. V skrbno sestavljenem govoru je med drugim navajal: “20 let v zgodovini človeštva ni dolga doba, saj je v včasih stoletja težko ločiti med seboj. A v življenju mladega slovenskega naroda, ki je videl iz izkusil v tej dobi toliko sprememb in razlik, in doživel toliko trpljenja in gorja, pa še videl toliko sveta, je pa dvajset let dolga za celo stoletje. Pravijo, da človeka izkušnje iz-modrijo, da v njih hitreje dozori. Zato
je tudi narodu lahko dano, da v sicer kratkih letih preživi dolgo dobo. če se po tako vsebine polnih dvajsetih letih spominjamo dr. Antona Korošca, to ni več izraz žalosti za izgubljenim voditeljem ali izraz občudovanja nad njegovimi sposobnostmi. Tudi ni v resnici noben izraz hvaležnosti. Rane je zacelil čas in nam zasekal še hujših, navdušenje in čustvo simpatije se je ohladilo,
tudi njegovo srce že davno ni več živo, da bi ga mogla blažiti naša hvaležnost. čeprav smo v obletnici smrti, je vendar ta spominska slovesnost proslava.
Pravijo, da narod, ki ne časti svojih velikih sinov in hčera, njih ni vreden. Zaradi lastne vrednosti torej mora narod slaviti svoje junake in vodnike. Zaradi sebe je to dolžan.
“Eden naših največjih mož je bil gotovo dr. Anton Korošec, Naj kdo sodi o posameznih njegovih dejanjih tako ali tako, vendar ni dvoma, da je bil za slovenstvo eden od najvidnejših oseb, ki je močno vplival na razvoj slovenskega naroda, da je to, kar je, gledano z dobre strani. Zato se danes klanjamo njegovemu spominu, da se prav zaprav spomnimo nase. Za življenje naroda je važnejša njegova bodočnost kot preteklost. Za bodočnost se pa učimo, navdušujemo in branimo iz preteklosti. In Koroščev pojav v življenju Slovencev nas lahko veliko nauči; njegova veličina nam lahko da močno zavest zdravja in zmožnosti slovenskega človeka; ves njegov pojav lahko daje nam in zanamcem tiste moralne hrane, ki jo vsak narod dobiva iz lastne zgodovine in iz spomina na svoje velike sinove.”
V nadalnjih izvajanjih je opisal življenje in delo dr. Korošča najprej v Avstriji, zatem pa v Jugoslaviji. Zaključil je pa govor z ugotovitvijo: “če bi mogli bolj natančno pogledati v njegovo življenje, bi ga videli v neprestani aktivnosti ,vedno v študiju, razgovorih, avdiencah, na potovanjih, kot govornika na shodih in v parlamentu ali pa v ministrskem kabinetu. Privatnega življenja ni imel. Ves je bil posvečen skupnosti. Politično delo zanj ni pomenilo nositi časten naslov, kdaj imeti navdušujoč govor na zborovanju in spravljati poslanske diete ali ministersko plačo. Politično delo je bilo zanj osebna žrtev in se mu je ves posvetil. Zato je tudi velik del tega, kar nam je po mestu, ki ga je zavzemal, pripadalo, namenil za dobrodelnost, zlasti v taki smeri, po kateri bo kdaj skupnost mogla imeti korist. Na vse svoje javno delovanje je gledal kot na službo svojemu narodu, tudi, če se je kdaj njegov nastop zdel avtoritativen, Kot politik tudi ni bil strankar, ki bi mu bila skrb samo za svojo politično skupino. Blaginja vsega naroda in državne skupnosti je bila vsak čas namen njegovega delovanja. V tem je bil vedno velik idealist, saj je tvegal celo svoj osebni prestiž. Ko je sodeloval v vladah, ki so bile nedemokratične in nam odiozne, samo zato, da.bi reševal vsaj nekaj narodnih interesov. In gotovo ni neresnica, če trdimo, da bi bila usoda slovenskega naroda brez Koroščevega vpliva mnogo manj ugodna.
Zato se Slovenci v svobodnem svetu klanjajo spominu velikega moža. Njegov duh naj živi v vsakem izmed nas, da homo vredni nosilci ideje svobode in pravičnosti za ves narod in za vsakega posameznika”.
Ravnatelj Ivan Prijatelj je zatem z zahvalo vsem za udeležbo zaključil spominsko proslavo.
PROSLAVA 20. LETNICE SMRTI DR. A. KOROŠCA V SLOVENSKI VASI
Tudi rojaki v Slovenski vasi smo se dostojno spomnili dvajsetletnice smrti največjega slovenskega državnika. Vsa krajevna društva in posamezniki so sodelovali pri spominski akademiji, ki je imela namen starejšim obuditi spomin na Očeta naroda, mlajšim pa pokazati, da smo imeli velikana tudi na državniškem področju.
V nedeljo 11. decembra dopoldne ob
9.30	uri je bila sv. maša za večni pokoj dr. Koroščeve duše. Ob 19. uri pa je bila v Slovenskem domu akademija. Na njej je moški pevski zbor pod vodstvom g. Mirka Špacapana občuteno zapel “Slovenec sem” in nekaj drugih domovinskih pesmi. Dekleta so podala dobro naštudirano simbolično vajo “Šumi, šumi gozd zeleni!”. Fantje in dekleta skupaj so izvedli v narodnih nošah, za to priliko pripravljeno Malijevo zborno deklamacijo. Najmlajši pa so se naučili izvirni prizorček iz dr. Koroščevega bivanja v ljubljanskem Marijanišču, s katerim so posrečeno pokazali na dr. Koroščevo ljubezen do mladine in pomoči potrebnim.
Stanko Mehle je orisal dr. Korošca kot velikega ljubitelja in podpornika slovenske mladine in kot enenega največjih pospeševateljev slovenskega kulturnega delovanja. Omenil je, kako je že kot mlad kaplan deloval v raznih mladinskih organizacijih, kako je hodil po štajerski in predaval fantom in dekletom in kako je podpiral slovenske dijake. Udeleževal se raznih mladinskih, j zlasti dijaških taborov, zelo se zanimal!
za akademsko mladino in jo bodril k delu. Podpiral je mladinske organizacije pa tudi mnogo posameznih dijakov. Celo tedaj, ko se je nahajal v konfina-ciji na otoku Hvaru.
Nato je orisal dr. Korošca kot človeka, ki je največ storil za napredek slovenske kulture in jo tako dvignil na evropsko kulturno raven.
G. Rudolf Smersu je v svojem govoru pokazal lik dr. Korošca kot državnika in človeka. Poslušalcem je prikazal življenje Slovencev v avstro-ogrski monarhiji, njihovo postopno germanizacijo in njih zapostavljanje. Dr. Korošec se je skupaj z dr. J. E. Krekom lotil gigantske naloge, da tega ogromnega sovražnika stre in pripelje slovenski narod v svobodo. To največje delo v slovenski zgodovini mu je uspelo. Postal je slovenski Mojzes; slovenski narod je rešil nemške sužnosti in to na tak mojstrski in spreten način, kakor se je to le malokateremu narodnemu voditelju posrečilo. Revolucionarno majniško deklaracijsko gibanje je zmagalo skoraj brez človeških žrtev.
Potem je govornik govoril o dr. Koroščevem delovanju Jugoslaviji. Bog ga je poklical k sebi tik pred izbruhom druge svetovne vojne, ko bi ga slovenski narod najbolj potreboval.
Pri orisu dr. Korošca kot človeka, je govornik najprej omenil, da je bil dr. Korošec dober duhovnik in izredno plemenit človek. Posebno so mu bili pri sr~
(Nadaljevanje na 6. strani)
(nad. s 5. strani)
cu delavci, kočarji, viničarji in sploh mali ljudje.
Končno je govornik naglasil, da bi bilo premalo, da bi dr. Korošca samo ča-
stili. Moramo ga tudi posnemati, vsak po svojih močeh in vsak na svojem področju. Vsi ga lahko posmemamo v neprestanem in nesebičnem delu za slovenski narod.
POČASTITEV DR. KOROŠCA V MIR AMARU
Slovenci v Mar del Plati in Mirama-ru so v nedeljo, dne 11. t. m. skupno počastili dr. Antona Korošca ob 20-let-nici njegove smrti. Ob 10.30 so se zbrali v kapeli zavoda “Colegio de Nuestra Señora de Luján” v Miramaru, kjer je g. Anton Žagar daroval sv. mašo za pok. slovenskega voditelja, nakar so se podali v eno izmed učilnic omenjenega zavoda, kjer se je vršila spominska proslava. V učilnici je bila za to priliko o-bešena slika dr. Antona Korošca, ovita s slovenskim in žalnim trakom, dočim je bila na desni strani slike razvita slovenska, na levi pa argentinska zastava.
Ob 11.30 je Lojze Trpin pričel proslavo s pozdravom vseh prisotnih. Obrazložil je namen proslave ter nato napovedoval posamezne točke sporeda.
Kot uvod v proslavo so vsi navzoči stojé zapeli slovensko himno “Naprej zastava Slave”, nakar je ga. Nežka Trpin lepo podala pesem dr .Ivana Preglja: “Slovenska himna”. Za njo je ga. Danica Gorkič iz Mar del Píate občuteno recitirala pesem Simona Gregorčiča “Domovini”. Kot naslednjo točko sporeda so zopet vsi prisotni zapeli koroško narodno pesem “Gor čez izaro”, nakar je Slavko Tršinar iz Chapadmalala podal kratek oris iz življenja in dela dr. Antona Korošca.
V govoru je zlasti pojasnil, kaj je nagnilo pok. dr. Korošca, da se je ves predal političnemu delu in 'kako se je zaradi svoje nadarjenosti, široke razgledanosti in govorniškega daru kmalu začel uveljavljati kot politični vodja slovenskega naroda. O njem se more reči, da je bil rojen za političnega voditelja. Ko je opisal njegovo politično delo v bivši avstroogrski monarhiji, njegovo delo ob narodni osvoboditvi kot predsednika Narodnega sveta v Ljubljani in Narodnega veča v Zagrebu, je govoruik poudaril tudi njegove zasluge za pravo ureditev Jugoslavije. Dr. Korošec se je boril ne samo za slovensko avtonomijo, pač pa tudi za dobrobit vseh Jugoslovanov ter je obenem, s svojo nepristra-! nostjo in politično modrostjo reševal tudi državo pred njenim razdorom zaradi neprestanih nesoglasij med Srbi in Hrvati, zlasti še ko so v belgrajski narodni skupščini padli streli na vodilne po-
slance Radičeve stranke. V svojem na-dalnjem govoru je Tršinar povdaril dr. Koroščevo poštenost, nadalje njegovo zanimanje za vse panoge slovenskega narodnega življenja, zlasti še za zadružništvo; njegovo zanimanje za težave in potrebe slovenskega kmeta in obrtnika, pa tudi za delavce. Po dr. Koroščevi zaslugi je slovenski narod dobil svojo Akademijo znanosti in umetnosti, dočim je slovenska univerza v. Ljubljani imela v njem svojega stalnega zagovornika in pobornika za čim večjo spopolnitev, zaradi česar ga je tudi odlikovala za častnega doktorja pravne fakultete. Prav tako je govornik poudaril v svojem govoru veliko ljubezen dr. Korošca do slovenske mladine, ki je videla v njem svojega Mojzesa in mu zato slepo sledila, ker je vedela, da vodi slovenski narod k sreči in blagostanju.
Nenadna in nepričakovana smrt dr. Antona Korošca pred 20 leti je strnila ves slovenski narod v eno samo žalost ter ga obenem navdala s strahom in skrbjo, kaj bo sedaj z njim, ko je ostal bez svojega voditelja in to v času, ko so se vedno bolj približevali težki in žalostni časi. Ob dvajsetletnici smrti dr. Antona Korošca se tudi mi, ki smo po sili razmer primorani živeti v tujini, s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo tega našega velikega narodnega voditelja ter se obenem klanjamo pred njegovim velikim duhom, čigar ime bo tako v naši slovenski zgodovini kakor tudi v naših srcih zapisano z neizbrisnimi črkami. Ob koncu svojega govora je g. Tršinar pozval vse prisotne, da so stoje počastili spomin tega velikega slovenskega moža z vzklikom: Slava dr. Antonu Korošcu!
Govoru je sledila recitacija g. Janeza Jelenca pesmi Simona Gregorčiča “Lovorika na grob možu”, prirejene v počastitev dr. Antona Korošca. Kot zaključek spominske proslave so vsi navzoči stoje zapeli pesem “Moja lepa domovina”, nakar se je g. Trpin vsem prisotnim 'zahvalil za" njih udeležbo.
Da pa bo ohranjem spomin na to lepo proslavo, so se vsi udeleženci proslave fotografirali pod sliko dr. Korošca.
SLOVENCI POD ANDI SPOMINU DR. KOROŠCA
Z veliko skrbnostjo in toplo ljubezni- | jo smo se tudi v Mendozi pripravili, da čim dostojneje počastimo spomin našega velikega narodnega voditelja.
Kakor v vseh krajih, kjer so večje slovenske naselbine, tako se je tudi v Mendozi spominski dan 20. obletnice dr. Koroščeve smrti pričel v nedeljo 11. de-
| cembra dopoldne s skupno slov. mašo, ki jo je g. Jože Horn daroval za pokojnika.
Popoldne pa je Društvo Slovencev v dvorani Slovenskega doma pripravilo spominsko akademijo. Na odru je ob razpeti slovenski zastavi visela velika slika pokojnika.
Za uvod je nastopil pevski zbor in pod vodstvom ravn.M. Bajuka zapel Volaričev Slovenski svet, Groebmingovo V tujini, Nedvedov Nazaj v planinski raj, Foersterjevo Večerni ave in Volaričevo Pogovor z domom. S pesmimi, ki so vse domoljubnega, domorodnega značaja, je zbor uspešno zbudilv vseh navzočih najprimernejše razpoloženje za intimno sodelovanje in povezanost poslušalcev z drugim delom programa. Vse točke je v vsebinsko enoto povezoval recitator akad. Marko Bajuk. Osnovna misel vse prireditve je bila: V zadnjih 20 letih, v dobi najtežje zgodovinske preizkušnje, je naš narod kar po vrsti izgubljal svoje vodilne može, velike sinove slovenskega naroda, ki so poznali in čutili usodo svojega naroda ter se zanj neustrašeno borili. Največji med njimi je bil dr. Anton Korošec, ki mu je bil življen-ski program rešitev in samostojnost slovenskega naroda. To svoje življensko nalogo je zapustil tudi nam, da s klicem Bog in Slovenija nadaljujemo njegovo delo in borbo ter se pripravljamo na čas, ko nam Bog zopet pošlje velikega vodnika.
Recitator je našteval kako so v na.i-huiših trenutkih, v najtežjih usodnih letih našemu narodu legali v grob ali padali kot žrtve krvavega nasilja: dr. A. B. Jeglič, dr. A. Korošec, dr. Fr. Kulovec, dr. M. Natlačen, dr. Gr. Rožman. In kar spontano je ob tej misli privrela dekla-matorju Janezu Štirnu Župančičeva Grobivi tulijo. Recitator je nato pokazal, kako so ti naši veliki možje v živo čutili raznarodovalno razkosavanje živega narodnega telesa. Misel ie ponazorila Župančičeva Zemljevid. Deklamiral jo je Franc Jerovšek. Globoko nas je vse presunila pretresljiva pesnikova beseda:
Boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst? O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst?.. .
Ob doživetju te narodne boli pa so naši narodni vodniki trdno upali v rešitev in so neutrudno šli na delo s prepričanjem ,da mora slovenskemu narodu vziti zvezda sreče, o kateri je zapel Simon Gregorčič. Njegovo pesem Naša zvezda je deklamirala nato gdč. Anica Trobec. V naslednjem je recitator prikazal kako je bila našim voditeljem živ-ljenska naloga: rešitev izpod tujega jarma in politična samostojnost slovenskega naroda v združitvi vseh slovenskih bratov in sestra, in kako so z Gregorčičem klicali svetu klic iz leta “pomladi narodov”:
“Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene!”
Sledila je deklamacija Gregorčičeve Naš narodni dom. Deklamiral jo je Stane Grebenc.
In eden največjih narod, borcev, vidcev in voditeljev, ki se je 40 let v premi črti svojega političnega delovanja ne-omahljivo boril za ta cilj slovenskega naroda, je bil dr; Anton Korošec. Nje-
Dr. VEKOSLAV KISOVEC
Spomin na dr. Korošca
Leta 1910 sem se kot odvetniški pripravnik nastanil v Trstu, kjer smo se vsi narodno zavedni Slovenci, brez razlike strank, zbirali okoli društva “Edinost”. To, neke vrste, nadstrankarstvo, katero so tudi kranjski politični krogi u-poštevali, je bil glavni povod, da se tudi kasneje nisem udinjal nobeni stranki.
Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, sem najprej odšel na Češko, kasneje pa na Dunaj, kjer sem sodeloval z dalmatinskimi rodoljubi. Tu sem ugotovil velik vpliv in ugled, katerega je Dr. Korošec kot predsednik Jugoslovanskega kluba v avstrijskem parlamentu u-žival pri vodečih hrvatskih in srbskih, kakor tudi ostalih slovanskih politikih.
Ko sem pozneje prišel na Reko, od koder sem bil odpoklican na Mirovno konferenco v Pariz kot član slovenske delegacije, sem imel pri razpravah v delegaciji priliko se seznaniti z njegovim neumornim in nesebičnim delovanjem in organiziranjem enotnega nastopa vseh Slovencev.
Dr. Korošec je še posebno kot predsednik Narodnega Veča S.H.S. v Zagrebu s svojo avtoriteto, nasveti, navodili in važnimi podatki bil za nas od neprecenljive koristi. Njegovo mišljenje so upoštevali vedno vsi člani skupne jugoslovanske delegacije.
V ožii osebni stik sem pa prišel z Dr. Korošcem pravzaprav šele
'kot slovenski odvetnik v Beogradu, kjer sem imel vedno mnogo o-pravka pri raznih ministrstvih. Za mene kot gospodarstvenika je bil razgovor z njim vedno jako zanimiv, saj je imel veliko razumeva-¡nje za naše gospodarske potrebe in je tudi vedno pravilno ocenjeval naše ekonomsko stanje.
Najina zveza pa je postala še bolj realna, ko mi je po Antonu Končanu, ravnatelju Zadružne go-j spodarske banke v Beogradu, poveril reševanje propale refakcij-ske zadeve v Somboru. Na razpravah obnovljenega postopka v Dr-j žavnem svetu mi je uspelo rešiti j milijonske vsote podružnici banke v Somboru. Kasneje je moji pisarni dal indirektno poveriti še nekatere zamotane zadeve gospodarske prirode, ki so se nanašale na domača podjetja.
Dr. Korošec je užival velik u-gled pri vseh Slovencih brez razlike političnih struj ter spoštovanje pri svojih nasprotnikih.
V razgovoru s Srbi, med katerimi sem živel zadnjih 20 let, sem čestokrat slišal pripombe uglednih gospodarstvenikov: “E znaš ovaj Vaš pop (Dr. Korošec) Ti je pametna glava i realan političar, pa i mi Srbi ga poštujemo i volimo”.
Veličina Dr. Korošca pa ne obstoja samo v tem, da je bil na splošno priznan kot vodja in predstavnik slovenskega naroda, ampak še posebno v tem, da je bil
tudi borec in duhovni voditelj ju-goslovenske ideje.
Za časa težkih borb za osvoboditev od germanskega avstrijskega jarma, se je pokazal kot predsednik Kluba jugoslovanskih poslancev na Dunaju ne samo kot dalekoviden in dober Slovenec, ampak tudi kot neustrašen Jugoslovan, enako kot nekdaj veliki Jugoslovan hrvatski biskup Strossma-jer.
Kot predsednik Narodnega veča SHS je osredotočil vse svoje delovanje in vse svoje sile na končno zedinjenje vseh Jugoslovanov, ker je videl, da je edino v tej skupnosti naša rešitev.
čeprav je bil predstavnik najmanjšega naroda Jugoslavije, je bil njegov ugled tako velik, da mu je, na čast in priznanje Slovencem, bilo v najtežjih časih notranjega trenja poverjeno krmilo dr-1 žave.
Pa še nekaj. Dr. Korošec ni bil samo kot rimokatoliški duhoven dober katolik, ampak tudi pravi kristjan, širokega verskega pogleda, ki ni delal razlike med državljani, ali so molili Boga po za-padnem latinskem ali pa vzhodnem staroslovanskem obredu. V tem oziru je pravilno ocenjeval božje poslanstvo slovenskih apostolov sv. Cirila in Metoda in bil pri nas pravi zastopnik današnje težnje Svete stolice po zedinjenju vseh krščanskih cerkva.
žalibog nam je usoda prerano vzela tega velikega moža, ki bi nam v zadnjih spopadih dveh sve-.tov gotovo v marsičem pomagal ublažiti Golgoto našega naroda.
govemu spominu je bila nato posvečena točka akademije v spominskem govoru, ki ga je imel prof. B. Bajuk.
Namen njegovih izvajanj je bil, da bi v najširših obrisih podal sliko življen-skega dela velikega pokojnika, kakor je govornik sam izjavil, in prikazal zlasti našim mlajšim dr. Antona Korošca kot zvestega sina slovenskega naroda, ki se je s svojimi izrednimi političnimi zmožnostmi ves posvetil življenskemu cilju, ki mu je bil: Zedinjenje slovenskega naroda iz njegove razkosanosti med tuje države, njegova osvoboditev izpod tujega jarma in priključitev kot suverenega državotvornega, enakopravnega dela v sklopu južnoslovanskih bratskih narodov. Spremljali smo dr. Korošca od njegovih ljudskošolskih let, ko je že moral okušati nemškutarski pritisk v Ptuju, mimo prvih začetkov u-dejstvovanja v gimnazijskih letih do vstopa v javno politično življenje. Sledili smo mu v Klub slovenskih deželnih poslancev, kjer je kot njegov predsednik stavil zahtevo po združitvi slovenskega dela Štajerske in Koroške z ostalimi slovenskimi pokrajinami v eno upravno e-noto. Občudovali smo njegovo odločnost v dunajskem parlamentu vse do prve svetovne vojne, ko je kot predsednik Jugoslovanskega kluba nastopil javno borbo za osvobojenje z Majniško deklaracijo ter ob grobu dr. J. Ev. Kreka vzkliknil preroške svetopisemske besede: “Dvignite glave, ker bliža se vaše odrešenje! “Nato smo spremljali našega voditelja ob dogodkih, s katerimi je dosegel uresničenje svoje dolgoletne borbe ob narodnem osvobojenju. Nastopila je tedaj zanj nova doba, ko so je znašel v okviru mlade jugoslovanske države v povsem novem okolju, v katerem je svojemu osnovnemu političnemu programu ostal zvest skozi vse politične viharje in spremembe vlad, ko je bil enkrat v vladi, drugič v opoziciji, tretjič v internaciji, vedno pa zvest prepričanju: “Jugoslavija je naša država .V jugoslovanski državni skupnosti bomo Slovenci mogli razviti v najvišji dosegljivi meri svoje sposobnosti v svobodi in se uveljaviti kot državotvorni narod.”
Neizmerno pomembne so bile njegove besede: “Ni je sile, ki bi nas v Jugoslaviji potopila, dokler smo v sebi zdravi in krepki!” In ko je sprevidel, da je nastopila doba odkritega boja, je . izšla Slovenska deklaracija, ki je ponovno in z vso odločnostjo ugotovila naše narodne zahteve po priznanju narodne individualnosti in politične enakopravnosti.
Z govornikom smo ga še spremljali skozi viharne čase v zadnjih letih do nenadne smrti in si priklicali v spomin neprecenljive pokojnikove zasluge za slovenske prosvetne in kulturne ustanove vse do Akademije znanosti in u-metnosti. Predavatelj je svoja izvajanja končal z besedami: “Silno težka naloga je ob poklonitvi manom tako velikega moža v kratkih besedah podati jasno, sliko njegove osebnosti in dejavnosti.
Njegovemu s pominu slava!
Njegovemu delu čast in. priznanje!
Njegovi borbi za srečo naroda —
naša obljuba zvestega nadaljevanja!”
Recitator je po tem govoru zopet povzel besedo in izvajal: “Za nas in za naše zanamce, v katerih se bo še pretakala slovenska kri, veljata iz življenjskega zgleda pokojnega dr. Korošca dve vodilni misli ,s katerima mora biti prežeto vse naše dejanje in nehanje. In za ceno vsake žrtve moramo poskrbeti, da prideta v glavo in srce rodovom, ki pridejo za nami. Kakor je dr. Korošec z vsem svojim življenjem očitno kazal, da je po svojem rojstvu sin slovenskega naroda in po svojem krstu postal katoličan, tako mora tudi nam veljati življensko geslo: Bog in Slovenija”.
Sledila je deklamacija Pregljeve pesmi Bog in Slovenija. Podala jo je gdč.
?
SVETA NOČ
Sveta noč, blažena noč!
Vse že spi, je polnoč; le Devica z Jožefom tam v hlevcu varje Detece nam. Spavaj, Dete sladko.
Sveta noč, blažena noč! Prišla je nam v pomoč;
Dete božje v jaslih leži, grešni zemlji, radost deli, rojen je Odrešenik.
t
t

Tončka Trobec.
In kakor je bilo vse dr. Koroščevo življenje posvečeno delu in žrtvovanju za srečo naroda in domovine, tako mora tudi nas vse prevzemati domovinska ljubezen po besedah dr. Preglja v pesmi Domovini, ki jo je deklamirala gdč. Jelka Božnarjeva.
In še nas je ob pogledu na življenski lik pok. dr. Korošca recitator pozval, da mora biti naša ljubezen najprej vezana na dom, na rojstni kraj, na domačo grudo.
“Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš —
Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti.
Ljubil sem jo!”
Tako poje pesnik Župančič. Pa tudi nam, ki smo odšli v tujino, veljajo njegove besede:
“Med nas je usekalo in nas razteplo po sveti...
Oči so iskale; našle so: ne doma, vse več — Domovino!”
S to poveličano podobo domovine v svojih srcih moramo hoditi skozi vse življenje,pa najsi nas je usoda pognala z doma na tuje.
Sledila je recitacija g. Rudija Hir-scheggerja treh odlomkov iz Župančičeve Dume.
In k sklepu je recitator še govoril: “Mi vsi, ki domovino v sebi slutimo, ki jo tudi na tujem v svojih srcih čutimo, vemo, da so nam sicer grobovi res ugrabili v najtežjih usodnih časih naše največje može. Vemo pa tudi, >da Bog svoje Slovenije ne bo pustil osirotele! Napočil bo dan, ko bo zopet med nami vstal mož, ki mu srce
“pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali...”
Zavedajmo se svoje življenske naloge! Kujmo svoje značaje. Pripravljajmo se vneto na tisti veliki dan, 'ko med nami zopet vstane naš novi vodnik za lepšo bodočnost vsega naroda in domovine!”
To sklepno misel je nato poudarila še Župančičeva Kovaška v deklamaciji Andreja Bajuka.
Misli, ki so se od pesmi do pesmi stopnjevale, so kar same po sebi dvignile vse navzoče, da so navdušeno za sklep zapeli: Naprej, zastava Slave.
Tako se je skušala slovenska Mendo-za po svojih najboljših močeh oddolžiti spominu našega velikega narodnega voditelja dr. Antona Korošca.
SLOVENCI
U.S.A.
Slovenski oder v Clevelandu je 27. novembra proslavil 10. letnico svojega obstoja z uprizoritvijo Mauserjeve ljudske igre “Ura s kukavico”, dramatsko društvo “Lilija” bo pa 8. januarja prihodnje leto postavilo na oder Finžga-rjevo ljudsko igro “Naša kri”.
Slovensko kulturno društvo “Triglav” v Milwaukee je 20. novembra slavilo 10. letnico svojega obstoja. Ustanovljeno je bilo v jeseni leta 1950 na prizadevanje Janeza Gruma, Franca Rozine in Ivana Kunovarja. Začetne težave so bile velike, toda odločna volja rojakov jih je premagala. Društvo je v tem času prirejalo skupna romanja, razne kulturne prireditve in 10 let že vzdržuje tudi slovensko šolo, v cerkveni dvorani v slov. župnji sv. Janeza pa je v tem
PO SVETU
času pripravilo 11 gledaliških predstav. Sedaj ima društvo okoli 200 članov in članic. Njegov predsednik je France Mejač, tajnik pa Lojze Galič. Prvi duhovni voditelj je bil pok. Msgr. Franc Gabrovšek, sedanji je pa župnik fare sv. Janeza p. Klavdij Okorn. AVSTRALIJA
Melbournški Slovenci so imeli prvo nedeljo v nov. t. j. 6. nov. skupno romanje in izlet v Sunbury. Med potjo so se ustavili na keilorškem pokopališču, kjer je na prostoru, ki so ga kupili Slovenci, že 18 slovenskih grobov. Vse obdaja granitni okvir. Rojaki so okrasili grobove s cvetjem, na jih prižgali sveče, nato pa pomolili za pokoj njihovil duš. Pevski zbor “Triglav” je v spomin umrlih rojakov zapel dve ža-lostinki.
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 7.
Buenos Aires, 22. XII. 1960
—
Ilovice it SCcveniJe^
jrr . ■*:*,.*
Umrli so: V Ljubljani: Milenca Ptiček, Ivan Hace, Janez Krušič, mesar v p., Doroteja Obolner, Karel Adamič, šofer, Marija Pišek, roj. Varl, upok., Frančiška Bernik, Ivanka Kovačič, roj. Zidarič, Vida Tejkal, roj. Zajec, Anton Kašman, klobučar v p., Rozalija Mavec, Frančiška Lesjak, roj. Facija, Stanislav Mandič, Ana čonč, roj. Hinterlech-nerner, Alojzij Vajdič, Alton Jeranko, Feliks išibret, strojevodja, Janez Kožaz, kroj. mojster, Marija Brajer, Ivana Su-wa, roj. Kožuh, Alojzija Jeriha, roj.
Vute in Dana Kunčič na Razdrtem, Franc Matjan v Nomnju, Janez Medved, jamski kopač v Trbovljah, Franc Glinšek v Celju, Ivana Križič v Logatcu, Ignac Koprivnikar, gradbeni delovodja v p. v Litiji, Jože Kralj, upok. v Zagorju, Frančiška Remžgar, pos. na Verdu, Jože Smolič, brusilec v Lokvah pri Dobrniču, Frančiška Praprotnik, roj. Telban v Šmartnem pri Litiji, Marija Zajc na Izlakah, Otmar Mihalek, v strojni tehnik v Trbovljah in Alojzij Sušnik, jamski kopač na Gozdu,
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
ŠOLSKI IZLET
Mladinski odsek Društva Slovencev je priredil v soboto 10. t. m. izlet na Ezeizo. Otroci slovenskih tečajev iz Barría San José, Buenos Airesa, Ezei-ze, Floride, Hurlinghama, Morona, Ramos Mejíe, San Justa, San Martina in San Miguela so se zbrali ob 9 uri pred cerkvijo v Barriu Uno. Kmalu nato je bila sv. maša, ki jo je daroval g. Stanko Škrbe, ki je otrokom v pridigi tudi lepo in zanimivo razložil, kako naj mladina preživi svoje počitnice. Po službi božji se je odpeljalo 296 izletnikov na bližnje prostrano igrišče, ki jim ga je pripravil g. Anton Nose. Tam so se otroci ves dan igrali in zabavali pod vodstvom svojih spremljevalcev in spremljevalk. Ves čas so imeli na razpolago brezplačno brezalkoholno pijačo, ki sta jo oskrbeli Društvo Slovencev in vodstvo Našega doma v San Justu. Popoldne ob 4 pa so izletniki s svojimi avti krenili na letališče. Tu so imeli priliko videti odlet in pristanek dveh velikih prekooceanskih letal. Po ogledu letališča so tečaji odhajali veseli in zadovoljni proti domu. Iz vseh vozil je bilo slišati glasno petje slovenskih pesmi. — Mladinski odsek se vsem, ki so pripomogli k tako uspelemu izletu, prav toplo zahvaljuje.
Občni zbor SPD
V nedeljo, 18. decembra je imelo Slovensko planinsko društvo svoj redni letni občni zbor. Začel ga je predsednik Robert Petriček s pozdravom vsem navzočim, nakar je tajnik Dorian Heller prebral zapisnik lanskega občnega zbora.
Pri poročilih se je predsednik Petriček najprej spomnil dr. Antona Korošca kot narodnega voditelja in borca za Jugoslavijo. Tajnik Heller je podal poročilo o delovanju SPD, o turističnih podvigih in predavanjih v Buenos. Aire-
su.	Gospodar Smersu Miha je poročal o blagajniškem delu, ki ga je v imenu nadzornega odbora potrdil Krištof France.
ARGENTINI
Nato je bil soglasno sprejet sklep, da se ob morebitnem razpustu društva vse nepremičnine prodajo ter se iz glavnice in obresti ustanovi štipendija za slovenskega študenta na univerzi ali akademiji. Med slučajnostmi je bila na predlog gospodarja zvišana članarina na letnih 60 pesov, za študente, ki nimajo stalne službe, pa ostane 24 pesov.
OSEBNE NOVICE Družinska sreča. V družini Boža Starihe in njegove žene ge. Metke, roj. išparhakelj v Adrogueju so dobili dne 9. decembra t. 1. sina Andreja, čestitamo.
f Franc Žigart. V Villi Libertad, San Martin, je v nedeljo 11. decembra dopoldne nenadoma preminul, zadet od srčne kapi, Franc Žigart, doma iz Sv. Lenarta v Slovenskih goricah. Zaradi partizanskega nasilja se je zatekel z družino najprej v Avstrijo, nato pa prišel v Argentino, kjer si je ustvaril tekstilni obrat in postavil čeden slovenski dom. že nekaj let je močno trpel na srcu. Zato mu je slovenski duhovnik že nekaj tednov pred smrtjo podelil vse zakramente za umirajoče. Tako je dobro pripravljen stopil pred Vsemogočnega po večno plačilo.
Pogreb je bil naslednji dan na pokopališče v San Martinu, ne daleč od groba svetnika K. Škulja. Pogrebne’ obre- j de s pogrebno mašo je opravil sloven-1 ski dušni pastir za sanmartinski okoliš g. Jože Jurak, ki se je ob odprtem grobu tudi poslovil od pokojnika. Pokojni zapušča v Argentini ženo, hčerko in dva sinova. Naj mu bo lahka argentinska zemlja, vse svojce pa naj v njihovi veliki boli tolaži Bog tolažbe in usmiljenja.	M |
Nova maša č. g. Franca Berganta bo na Božič ob 9.80' uri v farni cerkvi v San Justu. Novomašni pridigar bo g. župnik France Novak.
Odbora SDO in SFZ V Buenos Airesu je bil v petek dne 16. t. m. operiran industrialec g. Rudolf Klarič. Operacijo je uspešno izvršil slovenski zdravnik-operator dr. Lojze Berce. Prav tako je bil operiran g. dr. Vinko Zorc. ki se zdravi v 'nemški bolnici. Obema želimo čimprejšnjo ozdravitev.
Vse članice in člane SDO in SFZ o-pozarjamo, da nas bodo tudi letos obiskali sv. Trije kralji na našem skupnem božičnem sestanku dne 6. I. 1961 ob 17. uri na Pristavi v Moronu. Spoznali boste slovenske božične običaje, pa tudi tombola bo ena od zanimivih točk.
SAN MARTIN
Zaključek šolskega tečaja v San Martinu
V	nedeljo 4. decembra je slov. šolski tečaj v San Martinu zaključil svoje šolsko leto z igrico p. Krizostoma Seko-vaniča “Pavelčkova piščalka”. Igrico je skrbno pripravila učiteljica tečaja gdč. Katica Kovačeva. Otroci so igrico iskreno doživeli in brezhibno odigrali, zlasti je dobro obvladal svojo vlogo Pavle Dimnik v vlogi pastirčka Pavleka. Prireditev je malo motil dež, ki pa ni oviral staršev in drugih prijateljev mladine, da ne bi polnoštevilno prišli gledat svoje mladine. V odmoru je navzoče pozdravil g. Jože Jurak kot katehet šolskega tečaja iz San Martina, v imenu Društva Slovencev pa g. Robert Petriček. Oskar Pavlovčič je poskrbel za prijetno glasbo. On je tudi s svojim očetom g. Jakobom Pavlovčičem okusno pripravil oder in skrbel za svetlobne učinke.
Po odmoru je nastopil sv. Miklavž. Pripeljal se je v šolo v lastnem avtomobilu v spremstvu treh nebeških kri-latcev in dveh porednih peklenščkov. Sv. Miklavž je bil na darovih zelo bogat in 'je zadovoljil mlade in stare. S tem nastopom se je verjetno slovenski šolski tečaj poslovil od prostorov, ki jih ie dve leti velikodušno nudila Pavlovčičeva družina. Kot znano imajo slovenski rojaki v San Martinu od 15. decembra svoj lastni novi dom. Ko bodo prostori urejeni, še bo tudi šola preselila tja.
SLOVENSKA VAS
Obletnica blagoslovitve cerkve Marije Kraljice
V	nedeljo 4. decembra smo proslavili obletnico blagoslovitve naše cerkve. Že prejšnje dni je bilo poskrbljeno za o-krasitev cerkve, zadnji dan pa so se okrasitvi pridružile še papeške, sloven-
ske in argentinske zastave. Poleg domačinov, ki so na ta ali oni način pri tej prvi obletnici blagoslovitve vsi sodelovali, je prišlo ta dan v Slovensko vas tudi večje število gostov.
Ob 10. uri je slovesno streljanje mož-narjev naznanilo začetek cerkvene slavnosti. K oltarju je pristopil direktor slovenskih dušnih pastirjev g. Anton Orehar, ki je daroval sv. daritev ob spremljavi domačega pevskega zbora. Imel je tudi lep cerkveni nagovor. Po
sv.	maši je bilo običajno žegnanjsko darovanje za cerkev.
Na prostoru za Misijoniščem je bil pripravljen dober prigrizek — med drugimi dobrotami kompletna “parrillada” in okusna pijača za tuje in domače goste. Okoli treh popoldne se je prostor popolnoma napolnil.
Ob 17 uri je bil cerkveni koncert o-beh domačih pevskih zborov. Mešani zbor pod vodstvom g. Mirka Špacapana je zapel 6 slovenskih in eno kastiljsko cerkveno pesem, mladinski zbor pod vodstvom ge. Zdenke Janove pa pet slovenskih pesmi. Splošno mnenje poslušalcev, ki so napolnili prostorno cerkev, je bilo, da sta se oba zbora za koncert zelo dobro pripravila.
Zaradi slabega vremena je žal morala odpasti procesija z bakljami.
Na praznik 8. decembra je bila slavnost slovenskega prvega sv. obhajila, katerega so letos prejeli 4 slovenski o-troci.
Miklavž se je oglasil v Slovenskem domn
Mladina je že obupovala nad dobrim svetnikom, toda dasi šele v soboto 10. decembra, še je vendar z vsem svojim spremstvom oglasil tudi v Slovenskem domu v naši Vasi. Razumljivo, da je vaška mladež s svojimi starši popolnoma napolnila dvorano.
Po krajšem uvodnem prizoru, v re-
Vsak teden ena
ANGELSKO PETJE
Angelsko petje se sliši v višavi, Gloria, Slava! Bogu se glasi.
Mir se oznanja ljudem po širjavi, mili Zveličar nocoj se rodi.
Bodi češčeno, o Dete preblago, samo ljubezen do nas te rodi.
Radost oznanjam, nikar se ne bojte! Čudo neskončno nocoj se godi. Rojen Zveličar je, molit ga pojte, v jaslicah revnih na slamci lezi. Bodi češčeno...
Mila novica pastirje prevzame, k jaslicam naglo vsi skupaj hite. Najdeno detece srca jim vname, v dar mu podajo spokorno srce. Bodi češčeno...
žiji g. Ludvika Štancerja, je začel svetnik deliti dobrote. Njegovo delo je trajalo nad dve uri, tako, da lahko zapišemo, da skoraj ni bilo slovenskega o-troka v vasi, ki ne bi bil obdarjen.
SAN MIGUEL
Šolski tečaj Simona Gregorčiča v San Miguelu je v nedeljo 18. decembra 1960 zaključil šolsko leto z, večerno sv. mašo in skupnim obhajilom staršev in o-trok v kapeli sester Pavlink. Sv. mašo s pridigo je opravil katehet Stanko Škrbe.
Po sv. maši so se vsi zbrali na Ko-govškovem domu, kjer ima tečaj svoje prostore in so otroci pod vodstvom u-čiteljice gdč. Mije Markeževe priredili zelo posrečeno akademijo s petjem, deklamacijami in telovadbo. Ves spored je bil posvečen lepoti Slovenije. Vsi navzoči so bili hvaležni gdč. učiteljici in otrokom za prijetno uro, v kateri so v duhu poromali v domovino. V zaključnem govoru je v imenu staršev to poudaril g. Jože Rupnik.
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE
TER SREČE POLNO
NOVO LETO 1961
ŽELI VSEM SVOJIM ROJAKOM
PAVLENOVAK
Za te prelepe praznike ne pozabi, da lahko podariš svojim domačim lep hladilnik BLED, T. A, aparat NORGE, NOBLEX, pralni stroj ESLABON DE LUJO, šivalhi stroj NECCHI, ventilator, mešalnik,, sesalec, talni čistilec in lonec na pritisk MARMICOC.
Te in vse ostale hišne ter električne predmete nudi
PAVLE NOVAK
CERRITO 2245	LOMAS DEL MIRADOR
po najugodnejših cenah in plačilnih pogojih.
POSREDUJEM TUDI NAKUP I. K. A. IN BORGUART AVTOMOBILOV
JANKO ARNŠEK
OB 40 LETNICI KATOLIŠKEGA DRUŠTVENEGA IN ORGANIZACIJSKEGA ŽIVLJENJA V HRASTNIKU
V Hrastniku je rudnik začel obratovati nekako pred 110 leti. V začetku so premog vozili na lokodvor s konjsko vprego, pozneje so zgradili lokalno železnico. Poleg premogovnika je v tem kraju nastala še kemična industrija, obratovati pa je začela tudi steklarna. Do konca prve svet. vojne je poleg slovenskih šol obstojala tudi še nemška z otroškim vrtcem. Ker pravih Nemcev v Hrastniku ni bilo, so nemško šolo polnili z otroki nekateri narodno nezavedni Slovenci, konjunk-turisti. Nemško šolo je postavil ravnatelj steklarne "VVilfschnigg — ponemčeni Slovenec Vilčnik. V tovarni je bil najprej navaden delavec, nazadnje je pa postal njen ravnatelj. Verouk v nemški šoli je poučeval g. Peršuh. Ker otroci niso znali nemško, je iz svojih sredstev kupil za vsako klop po en slo-
ralni list “Narodna doba”, socialisti so imeli svoj list. Imeli so unijo slovenskih rudarjev, v steklarni pa “Arbeiter verein“. Socialiste je tedaj vodil pok. Etbin Kristan, za njim pa Anton Kristan. Kat. usmerjeni Slovenci v iem 'kraju tedaj nismo imeli nobene organizacije, nobenega društva. V cerkev so ljudje hodili delno v Dol, drugi pa v Trbovlje. Vso trgovino so imeli v rokah nemčurji. V verskoTmoralnem pogledu je bil Hrastnik do 1920 leta na skrajno nizki stopinj, kajti večina mladine se je izživljala po veselicah in gostilnah. Večino te mladine so pobrali socialisti. Maloštevilnim je odprla oči šele splošna železničarska stavka leta 1920. Pri Sokolu je nastal razdor. Trije člani so izstopili in šli na Dol prosit č. g. Zafošnika, naj bi ustanovil Orla. To se je tudi zgodilo v poletju
venski katekizem.
V kemični tovarni je bil ravnatelj po srcu zelo dober tržaški Nemec Burger. Kemična tovarna in steklarna sta bili v Hrastniku pravi gnezdi nemčurjev, ravnatelj v rudniku je pa bil tedaj neki Leiler. Nemčurji so imeli v Hrastniku nemški Turn Verein. V njihovih rokah je bila tudi požarna bramba. Vsi so vneto širili in prebirali list “štajerc”, ki ga je izdajal ptujski narodni odpadnik Ornigg, urejeval pa Linchard. List je pisal popačeno slovenščino, sramotil stalno Slovence, poveličeval pa Nemce. Slovenci smo tedaj imeli v Hrastniku Sokola, Narodno čitalnico in delavsko podporno društvo ter Ciril-Me-todovo družbo. Od listov so prihajali v ta kraj “Slovenski narod”, celjski libe-
1920. Podpisani sem takoj vstopil v to mladinsko organizacijo, ki je začela živahno delovati. Takoj nato smo se obrnili na Krščansko soc. zvezo v Ljubljano s prošnjo, da nam pošlje pravila za ustanovitev Kat. prosvetnega društva v Hrastniku. Ustanovni občni zbor zanj. je bil 20. oktobra 1920 v Ruec-kelnovi gostilni. Ker ob ustanovitvi zdravnik in dve učiteljici niso hoteli vstopiti v odbor, so morali poprijeti za delo sami začetniki. Težave so bile velike, toda velika je bila tudi volja vztrajati in ne kloniti. In smo uspeli.
Ustanovni dan Kat. prosvetnega društva v Hrastniku namreč ni bil samo ustanovni dan navadnega podeželskega prosvetnega društva. Ne, s tem dnem. se je v Hrastniku začelo na široko za-
snovano delo za vsestranski kat. preporod. Tako se jo že na drugi odborovi seji sprožila misel o ustanovitvi posebnega cerkvenega odbora za zgraditev cerkve v Hrastniku. Rezultat nesebič-nega dela se je pokazal že v prvem letu: Ustanovili smo knjižnico, dobili zastopnika v občinskem odboru in šolskem svetu. -
član našega društva je bil tudi soustanovitelj Posojilnice na Dolu, dalje smo bili zastopani tudi v obrtnem združenju. Pok. Jože Arnšek je tedaj ustanovil tudi Zvezo rokodelskih pomočnikov. Za podpiranje siromašnih in potrebnih je z vso .požrtvovalnostjo delovala Vincencijeva konferenca. Da bi u-stvarili kadre dobrih organizatorjev in delavcev v prosvetnem društvu ter drugih kat. ustanovah, smo vsako leto pošiljali v Ljubljano na organizacijske tečaje vsaj po tri mladce.
široko zasnovano prosvetno, kulturno, socialno, gospodarsko, politično in versko delovanje kat. ustanov in društev ni bilo po godu socialističnemu in liberalnemu tisku. Zlasti v liberalni “Domovini” ter v Peskovi “Jugoslaviji” so se vrstili napadi na kat. organizacije in njihove funkcionarje. Zlasti pisca teh vrstic so si ponovno privoščili, ki jim je pa odgovarjal v “Večernem listu”, pozneje v “Novem času” in “Delavski pravici” ter “Slovencu”, v katerega je dopisoval več kot 17 let.
V letu 1923 smo v Hrastniku začeli z gledališkimi predstavami. Prva igra, ki smo jo uprizorili, so bile “Žrtve”. Pa so bile z njo res žrtve. Igrokaz nam je dal kaplan iz Trbovelj, 'ki je obljubil tudi režijo.. Pa je med tem zbolel in nato tudi umrl.
Glecje zidave kat. cerkve pa akcija ni šla tako hitro naprej kakor so ljudje
pričakovali. Na škofiji v Mariboru so nanjo gledali precej nezaupno. Člani odbora za zgraditev cerkve so se v tej zadevi obrnili tudi na člana odbora za versko obnovo pri Stalnem odboru za prirejanje katoliških shodov sedaj že pok. vseuč. profesorja dr. Matija Slaviča in dr. Gregorija Rožmana. Oba sta prišla kmalu v Hrastnik. Nasvetovala sta nam ustanovitev društva za zidavo cerkve, kar se je zgodilo leta 1925. Po pravilih je bil predsednik tega društva župnik Gasparič iz Trbovelj, ker je imel že zadosti opravka z zidavo cerkve v Trbovljah, zato se za zidanje cerkve v Hrastniku ni mogel tako brigati, kakor smo mi hoteli. Zato je postal eden od članov omenjenega odbora poslevodeči podpredsednik ter je skupno s tajnikom organiziral nabiralno akcijo ne samo v domačem kraju, ampak tudi po pošti. Zvečer smo se sestajali, pisali naslove in odpošiljali prošnje po vsej Sloveniji. Pri tej ^akciji so nas pridno podpirali kaplani iz Trbovelj.
Ob 5. letnici Kat. prosvetnega društva smo imeli pri Logarjevi kapeli sv. mašo na prostem. Imel jo je ted. kaplan Radanovič iz Trbovelj, po maši je pa na zborovanju govoril ted. prof. Ivan Dolenc iz Ljubljane. Nabiralna akcija za zidavo cerkve v tem rudniškem kraju se je po tej javni kat, manifestaciji nadaljevala še z, večjo vnemo ter smo do leta 1928 zbrali
93.000	dinarjev. Tega leta se je na posredovanje pok. dr. Slaviča prijavil škofiji v Maribor g. Zalar z željo, da ga imenuje za prvega dušnega pastirju v Hrastniku. Škofija je to storila ter ga imenovala za kaplana na trboveljski fari, toda z delokrogom v Hrastniku. Pri krajevnem šolskem svetu smo zanj preskrbeli nekaj sredstev za pouk
veronauka, uredili tudi vprašanje prehrane in stanovanja za sv. maše je pa dala na razpolago dvorano Logarjeva družina, ki je pozneje odstopila tudi zemljišče za postavitev cerkve.
8. decembra 1928 je bila v Logarjevi dvorani prva sv. maša. Imel jo je g. dr. Matija Slavič. G. Zalar je po prihodu v Hrastnik akcijo za zgraditev cerkve nadaljeval ter je potrebo po njeni postavitvi oznanjal po vsej Sloveniji v številnih cerkvenih govorih. Posebno v letih pod kraljevo diktaturo se je akcija še povečala, ker je po razpustu kat. prosvetnega društva obstojala samo društvo za zidanje cerkve. Tako smo v Hrastniku končno postavili v Sloveniji prvo cerkev, ki je posvečena Kristusu Kralju.
Vojna vihra tudi Hrastniku ni prizanesla. Nacisti so ob prihodu zaplenili in pobrali vse knjige Kat. prosvetnega društva ter ostalih kat. in nekat. organizacij ter ustanov, narodno zavedne Slovence, ki so se javno udejstvovali, pa zaprli in preselili v Srbijo, kjer je bil 11. nov. 1941 Jože Arnšek ustreljen kot talec v Kraljevem, predsednik JSZ Viljem Ramšak je bil ustreljen kot preseljenec na begu v Krakovem na Poljskem, njegov sin Viljem Ram-šek in njegova sestra Emasta bila u-morjena v taborišču Dachau, brata Janka so pa nacisti ustrelili v Celju, Ivana Jamnika so ubili kom. partizani v Št. Jerneju na Dol, podpredsednik Bratovske skladniee Napret je pa bil umorjen v Dachau-u.
V spomin na 40. letnico začetka kat. društvenega in organizacijskega življenja v Hrastniku je bila dne 18. decembra t. 1. za vse dobrotnike tam. kulturnih, prosvetnih in cerkvenih ustanov ter za vse žrtve nacistov in komunistov sv. maša v župni cerkvi v San Martinu.

»»«650C3C3C3CSCS63CS696SCSS3CSC3CSCSC3C5C3C5C5CSC3QÍ
Svetonočno radost želi
CASA BRIZOVNIK
Pavlina L. Korošec
^%sst%%sssssssssss%sssxssx^
NAŠ DOM V SAN JUSTU
želi vsem Slovencem blagoslovljene
božično praznike
in uspehov polno
N o vo leto
in vabi vse prijatelje na veselo
silvestrovanje
dne 31. decembra
v prostorih Našega doma, Hipolito Irigoyen 2756
San Justo
Začetek ob 19.00 uri
Prireditev bo ob vsakem vremenu
Calle 1 No. 510, Villa Espana Berazategui
Vesele in blagoslovljene praznike
želijo članicam in članom ter vsem slovenskim rojakom
SLOVENSKA DEKLIŠKA ORGANIZACIJA in
SLOVENSKA FANTOVSKA ZVEZA
Obenem vabita vse članice in člane na božični sestanek v petek 6. I. 1961.
ZAVAROVALNICA
LA H9LAND0-SUDAMERICANA S.A.
želi
vsem slovenskim rojakom BLAGOSLOVLJENE
Dne 14. decembra 1960 je nenadoma umrl v Mariboru v starosti 48 let
e. g. Justin Oberžan
osebni tajnik mariborskega škofa.
Bog mu bodi obilen plačnik!
V domovini žalujejo: mama, ‘bratje in sestre.
V Argentini pa brat Stanko Oberžan z družino.
Vsemogočni Bog je 11. decembra 1960 poklical k sebi po plačilo po večletni bolezni, ki jo je krščansko vdano prenašal,
FRANCETA ŽIGARTA
Pokopali srna go naslednji dan na pokopališču v San Martinu.
Zahvaljujemo se prav iz srca vsem prijateljem in znancem, ki so nam izrekli sožalje, nam bili v težkih dnevih preizkušnje v pomoč ter dragega pokojnika pokropili ali spremili k zadnjemu počitku.
Posebej se še želimo zahvaliti slov. dušnemu pastirju iz San Martina č. g. Jožefu Juraku, ki je večkrat v bolezni trpečega pokojnika obiskal, mu podelil vse zakramente za umirajoče, opravil zanj pogrebno sv. mašo, vodil pogrebni sprevod in se od rajnega na grobu poslovil s toplimi besedami.
Prav tako beseda zahvale dirigentu cerkvenega pevskega zbora v San Martinu g. Vinku Klemenčiču, ki je s svojim petjem pripomogel, da je imel pokojnik slovesno zadušnico.
Vsem, ki so rajnega poznali, ga priporočamo v pobožno molitev in topel spomin.
Kristina, žena
z otroki Kristino, Francom ter Karlom
OBVESTILA
Vse dijake in dijakinje, ki so si ob začetku šolskega leta izposodili knjige, prosimo, da jih vrnejo odbornikom ali v knjižnico na Ramon Falconu.
Odbora DIO in ZSS
Silvestrovanje v Slovenskem domu v San Martinu bo prva prireditev v novih društvenih prostorih. Vabimo vse člane in njihove svojce in prijatelje, da se tega domačega silvestrovanja udeleže. Ob tej priložnosti želimo vsem rojakom blagoslovljene božične praznike.
Pripravljalni odbor slov. zadruge v San Martinu
Simon Bajer
uradni prevajalec
Potni list (No Argentino) Argentinsko državljanstvo brez rojstnega lista.
Alsina 1413 6-piso, of. 3 - tel. 38-5860
Vsak dan (razen ob sobotah) od 9h do 12h
V januarju zaradi počitnic v pisarno ne bom prihajal.
Vošči vsem rojakom blagoslovljene božične praznike ter sreče in uspehov polno novo leto 1961.
Svojim članom in vlagateljem ter vsem Slovencem po svetu vošči
blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto
SLOVENSKA HRANILNICA
z. z o. z. ALVARADO 350 RAMOS ME JLA T. E. 658-0827
Uradne ure ob sobotah od 16. do 20.
Slov. pevski zbor -GALLUS”
želi vsem rojakom blagoslovljen Božič
in
srečno Novo leto
ter vabi na
VEČER
BOŽIČNIH
PESMI
v nedeljo 25 t. m. cb 20.15 v ciudadelski cerkvi.
Pred koncertom, t. j. ob 19.30 bo v isti cerkvi sv. maša.
íxjíjíxjíxjíjejíxxjoíjíxjejex^^
Vesele božične praznike in uspehov polno Novo leto 1961
želi vsem slovenskim rojakom
Stanislav Zupančič
MARTILLERO PUBLICO NACIONAL
QUINTANA 161 - SAN MARTIN T. E. 31-5142
Odbor Brusiva slovenskih protikomunističnih borcev9 Buenos Aires,
želi vsem članom, prijateljem in vsem rojakom blagoslovljen Božič in zdravja ter zadovoljstva polno Novo leto 1961
%xxxxx$ssxssxsxxxs&xs$xx$$ss
Blagoslovljene božične praznike želi
vsem znancem in rojakcm
Blaž Bazinger
Bariloche
NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO
ZA SVETE BOŽIČNE PRAZNIKE
OBILJE NOTRANJEGA VESELJA IN SREČE,
ZA N O V O LETO
PA MNOGO BOŽJEGA BLAGOSLOVA, ZDRAVJA IN USPEHOV ŽELI VSEM ROJAKOM
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? b77S
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? l>8£4
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1960 za Argentino $ 34Ó.—.
J A V N I NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
Društvo Slovencev
Slovensko keramično podjetje C. A. C. E. S.
v Mendozi
ŽELI VSEM ROJAKOM BOŽIČNEGA MIRU IN BOŽJEGA BLAGOSLOVA V NOVEM LETU
Ustanova Slovenski dom Carapachay želi svojim članom, ter vsem Slovencem srečne in zadovoljne božične praznike ter milosti polno
novo leto 1961.
Obenem vabi rojake na
SILVESTROVANJE
ki bo za zidovi novega doma, v slučaju slabega vremena pa pri družini Aleš. Začetek ob 8. zvečer. Na sporedu srečolov in druge igre. Dohodi s kolektivi št. 22 iz Villa Adelina in št. 4 iz Munro.
Dom stoji na ulici Gerbacio Mendez y Obligado.
BLAGOSLOVLJEN BOŽIC
in
S BE Č N E J Š E NOVO LETO 1961 želi slovenskim rojakom
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
BUMAR, SRL
Av. de Mayo 302 - Ramos Mejia - T. E. 658 - 7083
ter se zahvaljuje rojakom za izkazano zaupanje in se se v naprej priporoča kot vedno s samo prvovrstnim blagom najboljših znamk in z možnostjo dolgoročnega plačevanja. Opozarjamo na naše redne tedenske slovenske oddaje vsako soboto ob 22 uri na postaji LS 6 Radio dfel Pueblo, posebno na sveti večer, ko bomo oddajali program slovenskih božičnih pesmi. Bumar, SRL je po posredovanju g. Lojzeta Novaka ustanovil posebni socialni fond za pomcč slovenskim revežem. Tako podjetje daje polovico čistega dobička slovenskih strank za slovenske kulturne in socialne potrebe. Če kupujete pri Bumarju ste na dobičku Vi, ker imate jamstvo dobrega blaga in obenem pomagate svojim bratom v stiskah.
10. JUBILEJNA MISIJONSKA YELETOMBOLA
8.-I.
1961
NA SENČNEM VRTU MLADINSKEGA DOMA V DON BOSCO. RAMOS MEJIA.
DARUJTE DOBITKE! KUPUJTE TABLICE!