študentski list
Ljubljana, 3. novembra 1965
Letnik XVI.
Številka 5
tribuna
Foto: Karpo Ačunovič-Godioa
ZBOR TRIBUNE
Novembra bo prvi letošnji zbor Tribune. Go-vorili bomo o tehle vprašanjih: OGROŽENO IZHAJANJE LISTA Ker smo zbrali manj kot polovico pričakova-ne naročnine, je obstoj Tribune v resni nevar-nosti. Razen tega je na nekaterih fakultetah list obvezen, drugod pa ne, kar je krivično. KAJ GOVORI ZA NOVI KONCEPT IN KAJ PROTI NJEMU?
V prvih štirih številkah smo izoblikovali kon-cept, ki je nekoliko drugačen od lanskoletne-ga. Nekateri so nove prvine v usmeritvi lista pozdravili, drugi pa so jih precej ostro kri-tizirali. To se pozna tudi v razmeroma majh-nem številu sodelavcev. KAKO NAPREJ?
če hoče Tribuna ostati kritična in angažirana, kot je bila včasih, mora v njej sodelovati čim več študentov; list bo opravičil svoj obstoj, če bodo njegovi sodelavci prizadeti in priza-devni. Poleg tega mora uživati široko podpo-ro svojih bralcev. Te pogoje pa lahko izpolni-mo le z DEMOKRATIČNIM OBLIKOVANJEM USMERITVE IN STVARNE VSEBINE TRI-BUNE. K temu največ prispevajo ZBORI TRIBUNE,
ki bodo tudi v prihodnosti stalen način dela pri listu.
Ugonka za študente: katera gradnja je bila ustav-Ijena prezgodaj in katera prepozno?
FAKULTETA
f (fCf/
OSTI TEDNA
DISCiPLINSKE KOMISUE PO FAKULTETAH - NEUČINKO-VITE
Podjetje Ljubljana transport je na svojih sezonskih turističnih progah zaposlilo osem študentov kot spre-vodnike. Vendar z njimi ni bilo zadovoljno, pravzaprav s tremi iz med njih. Kolegi Željko Jurič, Bra-nislav Skočajic in Branko Frua niti niso   zadovoljili  zahtevam  in  želji
podjetja, da bi bil z zaposlitvijo študentov prevoz kulturnejši, niti niso znali ločiti Iastnine podjetja od svoje. Zadržali so namreč del denarja, ki so ga dobili pri prevozu potnikov.
Čeprav je primer verjetno osam-ljen, pa zasluži najostrejšo obsod-bo, ker tnočno kvari ugled drugih študentov, ki ga v družbi že od nekdaj presojajo z zelo občutljivi-mi merili. To je gotovo tudi prav, kajti težko si predstavljamo bodo-čega vodilnega strokovnjaka v ne-kem podjetju, ki že v prvo službo ne pride s čisto vestjo.
Podjetje omenjenih tovarišev ni predalo sodišču, čeprav niso porav-nali škode. Zdi se pa, da bi morale v takih in podobnih primerih ukre-pati disciplinske komisije po fakul-tetah, ki v večini primerov nimajo kaj delati, verjetno tudi zato, ker so premalo angažirane. Ker v kon-kretnem primeru študentje tudi ne ustrezajo kriterijam študija, bi fa-kultete morale v takih primerih reagirati z odvzemom indeksa, kar je sicer navidez strog, vendar edi-no učinkovit ukrep.
im
»TANDEM« ALIQUANDO
V skrbi za rast in razcvet slo venske kulture je Ljubljanski dnev-nik pripravil zanimivo tekmovanje, ki naj bi se ga udeležili vsi tretji razredi srednjih šol v Sloveniji. Ker seštudentje in ostali državljani čutimo zapostavljeni, da v famoz-
nem     REKLAMNEM     PROJEKTTJ
»Tandem« n«L moremo sodelovati, naslavljamo na uredništvo Dnevnika prošnjo, da v naslednji številki objavi podoben razpis za vse osta-le. Zavedamo se namreč, da je šte-vilo naročnikov, ki se giblje nekaj nad 100.000, za tako velepomemben in kulturno dognan list, kl toliko in s takšnim trudom prispeva k vzgoji mlade generacije in graditvi socializma nasploh, premajhno in skoraj sramotno.
študentje se obvezujemo predla-gati univerzitetnim organom, da bo-mo v naslednjem šolskem letu pre-jemali obvezno vsaj po 1 izvod Ne deljskega tedensko, ker nam služi kot izvrsten informator in študij-ski pripomoček.
Zato zamisel o zbiranju naročni-kov preko šol in dijaštva pozdrav-ljamo in podpiramo, kajti dobro je znano, da šola mlademu človeku nikakor ne more dati vsega tistega, kar se lahko nauči v tako bleščcče konceptiranem časopisu, kot Dnev-nik danes je in uredništvo obljub-lja, da še bo. Morebitna škoda, ki jo takšno pisanje zapušča v zave-sti najmlajših, je malenkostna v primeru s splošno koristjo, ki jo ima od takšnega pisanja naš tnali narod. Poudarjamo, da naši huli-gani nikoli ne bi mogli zvedeti za najnovejše norosti, ki jih počno njihovi vrstniki na vseh koncih sve-ta, če ne bi bilo tega izredno po-membnega sredstva javnega obve-ščanja. Z njimi se Slovenci tudi y tem pogledu vključujemo med naj-naprednejše dežele sveta.
Da bi postal Ljubljanski dnevnik res najbolj učinkovito sredstvo za komunikacijo s širnim svetom, smo pripravljeni tudi na straneh našcga lista pričeti z najresnejšo reklamo in v primeru, da tudi sedanja akci-ja ne uspe, predlagati odgovornim organom, da vse ostale liste ukine-jo.
Zatorej, Ljubljanski dnevnik na častno mesto v hiši — poleg kate-kizma!
b.z.
ŽE ZOPET »MORALA«
Bili so iepi zlati časi (ki so žal seveda minili), ko so v Ljubljani še bile ustanove, ki so jih imenovali jav ne hiše. Te »hiše« so bile v takratni družbeni situaciji verjetno potrebne, saj so najbrž zadovoljevale »določene družbene potrebe«. Potrebe, o kateriti je govor, so prav gotovo obstajale, si-cer bi »hiše« morale propasti. Baje se to ni nikoli primerilo; vedno so jib morali  oblastveno   prepovedovati.
Toliko v uvod, da bi nam bilo izho-
dišče sprejemljivejše. Izhodišče nam-reč, da ostanki ljubljanskih purgarjev terjetno niso samo ostanki, ampak prav samostojen in razvijajoči se medij.
Morala te sredine se je v skladu z našim klerikalnim poreklom nujno zre-ducirala le na tisto, kar zadeva spolno počutje, odnose in kar še spada zra-ven — seveda ne purgarja, ampak njegovega   bližnjega.
Vse kaže, da neka podobna vrsta »hiš« v današnjem času manjka. Dru-gače si namreč ne moremo razlagati neverjetno intenzivne potrebe, da si ta sredina s pomočjo ustreznih občil v nekakšnih zakonito se ponavljajočih mljene vveekende itd. Pa tudi, kar je vse to (»saj se poznamo«), kar njim ni bilo dano, vendarle dogaja.
Včasih so teh pregreh obtoževali hotele, vendar je razvijanje turizma med tem postalo »linija«.
Potem so bile na vrsti razne gostil-ne (s prenočišči) iz neposredne ljub-ljanske okolice, ki da so leglo spolnih razbrzdanosti bogatečih obrtnikov. Le-ti pa so med tem tako obogateli, da za te potrebe ne uporabljajo več »izlet-niških točk«, ker imajo ustrezno opre-mljene weekende itd. Pa tudi, kar je res je res, po tradiciji smo navajeni, da bogate ljudi spoštujemo in pušča-mo pri miru. Tako smo prišli do ob-stoječe možnosti, ki trenutno nudi ustrezno nadomestilo sicer nezadovolje-nih potreb: študentje, ali točneje, štu-dentsko naselje.
Vrsto let že poslušamo čenče, često pa tudi beremo o »sladkem življenju«, ki ga prikazujejo kot neko posebno značilnost te sredine. Po deželi krožijo presenetljivo točni podatki o številu splavov, ki da jih opravijo študentke, stanujoče v naselju; govorice o tem, kako kolone limuzin noč za nočjo od-važajo študentke na »seksualne izlete«, nam vedno znova razgibavajo domiš-Ijijo in tako bi lahko navajali pikant-ne podrobnosti v nedogled. Saj sploh ni važno, če je vse prav res tako, da je le zanimivo in da nas »čustveno an-gažira«.
Zadnji poseg Ljubljanskega dnevni-ka z dne 18. 10. 1965 v to priljubljeno problematiko pod naslovom »Kdo se igra z ugledom študentov« pa je, mi-slim, težjega značaja.
V članku navajajo med drugim tudi izjave tistega, ki »je tned najbolj po-klicanimi, da (tudi) o tem spregovori, direktor študentskega naselja, Stane Porenta«.
Tov. Porenta je med drugim izja-vil, »da je 90 odstotkov od 1652 prebi-valcev naselja resnih, preudarnih in po-štenib mladih ljudi, ki imajo pred očmi predvsem študij«.
Kot mi je znano, ta odstotek pove, kolikšen del študentov izpolnjuje štu-dijske pogoje za bivanje v naselju. Tisti, ki odpadejo, odpadejo verjetno iz istih razlogov, kot približno dve tre-tjini vseh vpisanih na univerzo.
Postavljam pa vprašanje, kako je mogoče »mirno trditi« nekaj, kar isto-časno pomeni, da 10 odst. stanovalcev naselja ni resnih, preudarnih, niti po-štenih. Tak zaključek novinar takoj tudi dela. Torej je med 150 na ta na-
čin določenimi iskati grešnike, pred katerimi je »starejši brat iz enega ob-mejnih mest« skušal zavarovati svojo sestro bruculjo Zdi se mi čudno samo to, da ni poznan (vsaj javno ne) primer, ko bi se starejša sestra bala za svojega mlajšega brata, bruca, da ga ne bi kakšna čarovnica iz naselja izrabila, pokvarila in nato odvrgla. Naj bo že kakor hoče, novinar pravi, da je v vseh teh govoricah več plevela kot zrnja. Nato pa neomajno sklepa na prej, češ, nekaj je pa le res.
Mislim, da če je upravnik sam po-vedal, da študentje sami skrbe za dis-ciplino, potem naj bi bil konsekven ten. Novinarja naj bi s temi vpraša-nji napotil k študentom, ki so za to izvoljeni. Sam pa naj bi ga seznanil s stvarmi in problemi, za katere je dolžna skrbeti uprava ŠN oziroma on sam. Tako bi ga npr. lahko seznanil s tem, koliko je odlomljenih kljuk na vratih in koliko časa že niso zame-njane, koJiko ležišč (študentskih) še uporablja osebje, povedal bi mu lah-ko, da so bila stranišča v menzi celo leto brez luči, školjke v glavnem zama šene, po tleh pa cela jezera umazane vode, vodovodne pipe ali pokvarjene ali pa trajno puščajoče itd.
Ce bi tako ravnali, potem bi bilo gpvoric o sladkem življenju kmalu ko-nec. Govoriti bi morali pričeti o zelo turobnih zadevah; ne nazadnje o tem, kako izvršujemo naloge, za katere smo plačani.
Torej lahko končamo, da ne bomo nikdar vnaprej natančno ugotovili, kdo bo dobro ali slabo študiral. To lahko ugotavljamo le post festum, in ker bo do tudi v bodoče študijski kriteriji me rilo za stanovanje v domu, bodjo seve-da vedno tudi taki, ki bodo odpadli, vendar zaradi slabega študijskega uspe-ha. če je to komur koli prav za po sploševanje o sladkem življenju. pa je to seveda njegova stvar.
Žalostno pa je, da tako zaključujeta dva tako odgovorna človeka kot sta upravnik študentskega naselja in no-vinar  Ljubljanskega dnevnika.
A. J.
TRIBUNA — IZDAJA UO ZŠJ - UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II - TE-LEFON 21-280 — TEKOCI RA ČUN 503-608-72 — LETNA NA-ROČNINA TISOČ DINARJEV. POSAMEZEN IZVOD 40 DI-NARJEV - ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO — TISKA CP DELO, LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 1, TELEFON 23-522 - POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.
UREDNIŠKl   ODBOR:
FRANCE    ANŽEL    (TEHNICNI
UREDNIK)
IVO MARENK
RASTKO MOCNIK (ODGOVOR,
NI   UREDNIK)
VILIBALD \OVAK ^SEKRETAR)
MILAN PINTAR
DIMITRIJ RUPEL
NA POTI V SAMOFINANSIRANJE
ČEIMATE...
KONVERTIBILNA  D€VIZNA  SREDSTV*
LAHKO KUPITE
 RADUSKI SPREIEMNIK IH TBAHSM»-
TOR HAČE PROIZVODNJE—
• IK0DNA CENA     • TAKOJSHJA 00»AVA       • 00BRA KAKOVOST
ZA TO  NENAVADNO  USPE-IX)   REKLAMO   TOKRAT: SO2ALJE   LJTJBLJANSKEMU DNEVNIKU            TRIBUNA
Titovo sožaije
BEOGRAD, 21. — Pred-sednik republike Josip Broz Tlto    je    poslal    kolektivu
»Jadranske slobodne plo-vidbe v Splitu sožalno brzo-javko:
»Zelo pretresen ub vesti o traglčni usodi Iadje Tisa po-šiljam vam in družinam preminulih mornarjcv iz-raze globokega sožaUa.«
EPIGRAM
Naj le levica ne ve, desnica kaj dela. Druga stran tretjo mori — saj vsakdo
to dela.
Glavno ostane: ne ena zgage ne dela (gre le težko), saj vendar — premamil
zgled »Dela«!
(Tretji strani  tretje Tribune  na  drugi strani z druge strani)
Probarbarus
PREIZKUSNJA SAMOUPRAVE
ODGOVARJA DR. VLADIMIR KRESNSK   Z MEDICINSKE FAKULTETE V UUBLJANI
Slovenska univerza je v dvajsetih povojnih letih doživela buren razvoj. Mnogo novosti je razbijalo staro predvojno strukturo To novo se uveljavlja tudi danes, v pedagoškem procesu strukture fakultet. v sistemu samouprave, ki se bistveno decentralizira (v nekaterih momentih celo predaleč). delovnih razme-rah itd
To novo ni vselej najboljša rešitev za rušenje sta-rega, toda to se navadno lzkaže šele tedaj, ko že sa-mo ostaja staro in zahteva spremembe.
Pa tudi uveljavlja se ne zlahka. Stare strukture, stara upravna zgradba: stara miselnost, vpeljani siste-mi in zastareli, ne na medsebojnem spoštovanju te-melječi medosebni odnosi so tisto, kar brani, da bi se pozitivno uveljavljalo hitreje in v polni moči.
Ta okostenelost obstaja povsod v naši družbi. Ni je v hierarhičnih strukturah, temveč v ljudeh, ki te strukture tvorijo. Mi se spotikamo ob imena in praz-ne forme, tista globlja bistva pa ostajajo. Ostajajo na-sprotja, ki razplamtevajo spore povsod tam, koder je staro močno, novo pa se čuti sposobno, da začne boj. Do teh sporov prihaja povsod v naši družbi, tu-di na univerzi. To niso neki abstraktni spori načel, nečesa imaginarnega. Ne, nosilci teh nasprotij so ljud-je: delavci, študentje, učitelji, direktorji itd. Spori nastajajo tudi med akademskimi učitelji. Tu se tvo-rijo strukture, cele hierarhije odnosov, ki se upirajo spremembam
Ti spori so navadno nevidni, naslednji intervju pa odpira enega izmed njih širši javnosti. Upamo, da to ne bo osamljen primer boja proti zastarelemu, temveč da je samo začetek širše in temeljitejše raz-prave o obstoječi strukturi naših ustanov.
1. Slovenska družba je danes pred neko precej splošno ugotovitvijo stanja na univerzi: reforma vi-sokošolskega študija je malokje uspela. Obenem s to ugotovitvijo pa smo seveda poiskali tudi pojasnilo: družba je dodelila premalo gmotnih sredstev.
To opravičilo stanja je n^'"rž prišlo iz univerzi-tetnih vrst in drži le deloma. Problem pa je tudi drugje: na kakšen način je univerza začela uresniče vati reformo? če opustimo vprašanja kot je npr.: zakaj je univerza od zaostale prakse zahtevala profil kadrov, zakaj je inteligenca na univerzi v precejšnji meri apolitična itd., ostaja še vedno problem neke za-starele, privatniške, ozkosrčno-koristniške miselno-sti, ki ji je bila vsaka reforma fštudija, strukture, uprave itd.) tuja. Kako gledate na ta problem?
Medicinska fakulteta je lep primer vaše ugotovi-tve o neuspeli reformi. Tudi ugotovitev vzroka v »ne-ki določeni, zastareli, privatniški« miselnosti je toč-na, toda preširoka, pa bi jo bilo treba razčleniti in argumentirati. Reforma študija je na medicini naj-prej zadela na vprašanje specializacije. Seveda tu ne gre za neko popolno, dokončno specializacijo, temveč bolj za usmeritev študija, vendar je tudi taka inter-pretacija naletela na kategorični »ne!«. Argumenti za ohranitev starega so bili izraženi v nekem liričnem slavospevu »splošnega zdravnika«, torej takega zdrav-nika, ki ga razvoj stroke že močno prerašča. Verjet-no gre tu (poudarjam: poleg ostalih vzrokov) tudi za podzavestno obrambno reakcijo, saj bi usmerje-nost vodila tudi k izredno pospešeni kvalifikaciji in večji strokovnosti in bi nova generacija strokovnja-kov tako že v sedmih do osmih letih uspešno dosegala strokovni nivo sedanjih predavateljev.
Drugi primer, ki ga je prizadela reforma, je in-verzija študija. Ta je bila najprej predmet posmeha (najprej bomo študente učili operirati slepiče, šele nato anatomijo), čeprav je bilo že takoj na začetku očitno, da gre za stvaren problem, za prevedbo celot-nega pedagoškega procesa na drugačen skupni imeno-valec. Treba je vezati študente na konkretne obstoje-6e zdravstvene obrate, ne iskati nečesa novega, real no neobstoječega. Dokazovanje, da je premalo učnih baz, je demogoško, saj ni nujno, da ostajamo samo na klinikah. Ljubljana sama ima dovolj zdravstvenih zavodov, da lahko ta problem reši: tu sta dve bolniš-nici (vojaška in Petra Deržaja), tu je večje število zdravstvenih domov, od katerih so nekateri povsem zadovoljivi. Verjetno pa bo tudi nova bolnišnica v prihodnosti predstavljala rešitev marsikaterega pro-blema.
Vendar je jasno, da nekaterim sploh ni uspelo dojeti bistva reforme. To dokazuje tudi vrsta proble-mov, ki smo jih »spregledali« in jih enostavno noče-mo priznati: učne programe bi bilo treba temeljito spremeniti in prilagoditi razvoju stroke. Tu se je še-le pokazala nepripravljenost: vztrajanje na starih od-nosih, čeprav jih je razvoj že omajal, poskusi ohra-niti nekatere predmete zaradi njih samih (ali delov-nega mesta), neprimerne, neprilagojene forme neka-terih dodatnih predmetov itd
Vendar to prevrednotenje in preoblikovanje pred-metov pomeni, da bi moralo priti tudi do preobliko-vanja obstoječih odnosov med akademskimi učitelji. Tu pa je boleča točka, ki brani novostim vstop in razvoju, da se uveljavi.
2. Reforma študija naj bi predvsem zaostrila vprašanje kvalitete predavanj. To se da doseči le s strokovnostjo, ki naj bo eden temeljnih kriterijev sprejemanja univerzitetnih delavcev. Vendar je danes znano dejstvo, da okrog 75 odstotkov univerzitetnih učiteljev ne ustreza teoretičnim pogojem njihovih delovnih mest (disertacije, objavljena dela, učbeni-ki, reputacije itd.J. Pravilo »piši ali odstopi« je teore-tično sprejeto, predstavlja pa vosmeh stanju, kakršno vlada. Zato je jasno, da plejada univerzitetnih učite-Ijev razpada na dva tabora: na tiste s strokovno usposobljenostjo in na tiste brez nje. Slednji pravico dosvojihmestutemeljujejopredvsem moralno. Ta problem se zaostri v konflikt ob vsakem posamičnem primeru sprejemanja mladih učiteljev. Kaj menite, kolikšno vlogo lahko igra njihova strokovnost kot kri-ierij za sprejem? Kako  gledate na  splošno prakso
dvojne morale: starim profesorjem skušajo ohraniti njihove karakterne posebnosti, mladim pa očitajo prav karakterne napake (strokovnih jim navadno ne morejo) ?
Samoupravljanje vzpostavlja hierarhijo, katere te-melj je strokovnost. Vedno in tudi pri nas obstaja še druga, personalno tradicionalna hierarhija. Korelacij-skega momenta med njima ni vedno, saj strokovnost kot kriterij sicer velja, toda le parcialno in do dolo-čenega razvoja v tej hierarhični lestvici. Seveda pa je potem nujno, da je to obenem sistem dvojne morale: za hierarhični vrh velja že golo deklariranje za kon-kretna stališča in šele praksa potem pokaže, da do uresničevanja sploh ne prihaja.
Prihajajoče gensracije akademskih učiteljev ima-jo na voljo, da izbirajo: ali se molče in sklonjenih glav vključijo v obstoječo personalno hierarhijo in se pri tem odpovedo celo določenim svojim lastnostim in razmišljanju o svoji lastni bodočnosti (ta je v rokah drugih) in o bodočnosti stroke (v takem sistemu stro-ka nima bodočnosti) ali pa se takemu stanju uprejo v imenu neke svoje koncepcije (svoboda dela itd.). Slednjih je verjetno mnogo manj, zato že vnaprej iz-padejo kot nekaj posebnega, čudnega, neprilagojene-ga, ne glede na to, da s svojim odporom dregnejo v sam živec hierarhije in s tem sprožijo reakcijo, ka-tere cilj je navadno fizična odstranitev »persone non grate«. Postopek je že skoraj klasičen: najprej po-skusi politične, če pa ti ne uspejo, pa moralne diskva-lifikacije (tudi ob formalnem priznavanju strokovnih kvalitet).
Seveda je jasno, da bi osnovni kriterij razpisa predavateljskega mesta morala tvoriti strokovnost Zanjo obstajajo objektivni pokazovalci: publikacdje, učbeniki, odziv nanje pri nas in v tujini itd. Vendar dosedanja praksa kaže, da strokovnost, še manj pa objektivno dokazana, ne pa deklarirana strokovnost ni vedno odločilna. Taka praksa pa tudi v bodoče po-gojuje že v vprašanju ugotovljeno stanje. Zlasti pa omenjeni problemi prihajajo na svetlo ob novih razpi-sih. V komisijo, ki naj poda poročilo (izreče mnenje o strokovnosti kandidata) lahko (in pri nas na medicini se to dogaja) fakultetna uprava imenuje ljudi, ki po svoji strokovni izobrazbi in habilitaciji niso niti kom-petentni niti sposobni dajati sodb. Večji ko je razko-rak med ocenjujočim in ocenjevanim v korist sled-njega, bolj so ocene negativne: to sodi v strukturo odnosov.
3. Ob vprašanju kriterijev (in njihovi notranji re-laciji strokovnost — karakterj se zastavlja vprašanje javnosti teh kriterijev, javnosti sprejemanja, raz-pisa, pa tudi dela samoupravnih organov f akultet. Ali menite, da v današnji strukturi fakul-tet lahko samoupravni organi pridejo do izraza? Ker se inteligenci na sploh očita, da ne zajema družbenega odnosa, temveč odnos do obla-sti (edino tu se opredeljuje, ali pa ostaja apolitična), se spet lahko vprašamo, kakšno je delo fakul-tetnih samoupravnih organov in v tej re-laciji: javnost — odnos navzgor.
Na to vprašanje sem delno že odgovoril: notra-nja relacija kriterijev strokovnost—karakter naj se nagne očitno v korist strokovnosti v širšem smislu, pod katero pojmujem tako pedagoško sposobnost, kot materialistično dialektično usmerjenost, ki jo implicira že sama znanost. Prav tako je nujno potre-ben vpliv javnosti na vsako kadriranje po fakultetah, saj šele s tem odstranimo subjektivnost. Verjetno se tu pojavljajo naslednje pomanjkljivosti:
V dosedanji konkretni praksi je vse odločitve imel v rokah en sam organ, fakultetna uprava. Fakultetni svet je izvolitve ali odklonitve le potrjeval. Sploh je bilo tu doslej vrsta nejasnosti, ki jih je vsaka fakul-teta tolmačila po svoje in različno od ostalih fakul-tet. S predpisi se je naravnost žongliralo: fakultetni svet je kompetenten za reševanje pritožb, ni kompe-tenten, danes je, jutri ni itd. Statutarna formulacija pač dopušča pravna stranpota.
V  praksi medicinske fakultete je v reelekcijskih postopkih kršen princip javnosti. Nelogično in nepra-vilno je, da fakultetna uprava samo sebe regenerira, saj se s tem vse obstoječe napake »dedujejo« in prena-šajo; vsi sprejeti učitelji pa se morajo vključiti v že obstoječa razmerja. Te kompetence uprave postanejo še posebej  vprašljive, če se zavedamo možnosti, ki sem jo  konstatiral  v  drugem  odgovoru.  Vsak nov sprejeti je le »nadomestni del« stare strukture, le ko-lesce za stroj, ki potuje po starih tirnicah.
Pakultetna uprava naj bi odločala predvsem o strokovnosti kandidata, javnost naj bi povedala svoje o moralno političnih kriterijih in lastnostih, tako na splošno kot pri posamezniku. če tega ni, postaja ta faktor pavšalen, vsi mu zadostujejo itd., pojavi pa se kot močan argument proti takrat, kadar drugi, skri-ti, privatni interesi govorijo proti kandidatu, saj je faktor izredno raztezen in se da različno »interpre-tirati in dokazati«.
Glede strokovnosti pa velja, da bi bilo treba do-ločiti norme za ocenjevanje na podlagi objektivnih pokazovalcev, o katerih sem že govoril in ki dejansko obstoje. Objektiviziranje naj bi šlo do te mere, da se s tem maksimalno odkloni subjektivnost poročeval-ske komisije. Danes je v statutih o tem le nekaj tipič-nih opomb.
Sindikalna organizacija pri nas je ugotovila, da s svojo koncepcijo samoupravljanja ni uspela. Alter-nativne koncepcije obstoječemu stanju žal ni bilo. Obveljal je status quo in formalno sprejeto samo-upravljanje ne pomeni ničesar drugega, kot poskus dati stari hierarhični strukturi in miselnosti novo pre-obleko. Celo samoupravljanje je pojmovano hie-rarhično: kdo q njem sme kaj reči, kdo ne, kdo ga sme sprovajati itd. Tako je postalo nekaj, kar se s sa-moupravljanjem bistveno bije: določanje, kreiranje in
dimenzioniranje samoupravljanja. Vsebina postaja ne-važna, samoupravljanje pa farsa. Izven njega ostaja sakrosanktno področje in vsak poskus, uvesti ga tja, je označen kot »razbijanje fakultete«.
S tem pa je določena tudi notranja relacija (sa-mo)upravnih organov: fakultetni svet je bil doslej v očitno podrejenem položaju. V pogojih hierarhične strukture je ta dvojna in dvolična vloga nujna. Hie-rarhija in oblast padeta šele s stvarnim samouprav-ljanjem in šele nato lahko zavlada kriterij strokov-nosti. Danes to še ni mogoče.
4. Samoupravno reševanje problemov je skupno reševanje. Vsako zanikanje samoupravnosti nazad-nje pripelje do ribarjenja v kalnem, do tega, da jav-no življenje postaja oder, ki ga vodi zakulisje sivih eminenc. Ta problem je zlasti opazen ob sprejemanju novih univerzitetnih delavcev.
Bistvo sivih eminenc je v njihovem nasprotova-nju vsakemu načelu javnosti, skupnosti in samouprav-nosti. Kjer imamo te sive eminence, tam samouprav-ljanja ni ali je le navidezno. Toda prav zaradi njihove sivine ne vemo, do kam po vertikalah sežejo. Ker jih po horizontalah srečujemo skoraj povsod, je to tisto, kar mnogim našim ljudem jemlje pogum, jasnost in voljo za boj proti njim. Samoupravljanje pa si je tre-ba izbojevati.
Kadar na fakultetah teče nekaj mimo ustalje-nih, objektivnih tirov ali celo preko njih, tedaj to po-teka tako zaradi delovanja anonimnih sil. Te se med seboj povezujejo v »klane« in uspešno obvladujejo obsežna področja družbenega delovanja. Prav obstoju teh eminenc se moramo »zahvaliti«, da vsaj ponekod nismo uspeli z nekaterimi temeljnimi načeli našega življenja: s samoupravljanjem, reformo študija, osvo-boditvijo strok itd. Večina zadržkov je povsem subjek-tivne narave, toda pogojenih v objektivnosti struktur, ki jih ti subjektivni elementi sestavljajo.
Ce tukaj obstaja možnost izhoda? Seveda! Treba bi bilo eminencam odvzeti njihovo bistvo, njihovo si-vino in jih postaviti pod svetlo luč javne kritike. Za tako dejanje pa bi bila marsikje potrebna mala druž-bena revolucija.
5. Verjetno je v tem kontekstu vprašanj treba za-staviti še eno: kakšno je delo komunistov na fakul-teti in koliko om s svojim likom človeka-komu-nista lahko zapadejo v neko tolerantnost nepravilno-sti ali celo v neko odločanje po kriterijih, ki nikakor niso in ne smejo biti kriterijiZK.Tovprašanje zastav-Ijam zato, ker smo priča delnemu razkroju OO ZK po fakultetah in njihovi pasivni rezistenci negativnih pojavov in pretiranemu, skoraj bolestnemu ukvarja-nju z nekaterimi osebnimi problemi.
Osnovni problem komunistov na naši fakulteti je dezorientacija (poglejte samo izstopanje študentov — komunistov). OO ZK pri nas dostikrat nekaj išče, toda malokdaj najde ustrezno rešitev. To se dogaja zato, ker nekateri (mislim, da precejšen del) komu-nisti ne zmorejo slediti razvoju. Na podlagi spozna-vanja in obvladovanja zakonitosti razvoja družbe bi določene probleme lahko uspešno rešili z znanstveno analizo. Takih poskusov je v naši medicinski sredini vedno manj, zato pa se premnogokrat spuščamo v »filozofiranje«. Argument za tako mišljenje je tudi v tem, ker so k samoupravljanju marsikje nekomu-nisti prispevali več kot komunisti. Komunisti bi ideo-loško morali obvladovati temeljno problematiko, ven-dar tega na medicini niso vselej zmogli. Osnovna orga-nizacija navadno kakor da ne obstaja. Hitro pa zaži-vi takrat, kadar se pojavi možnost kaznovanja in obračunavanja, tako da se človeku vzbudi vtis, da v takih OO ZK vlada destruktivna nota. Pojavlja se to-liko kriterijev, da se ustvarja zmeda, pa je zato razum-ljivo, da po naravni poti izvora nazadnje prevladajo tisti, ki se jim človek najhitreje vda: koristoljubnost itd. Ce tega privatnega interesa odločno ne prerastejo, se lahko dogodi, da komunisti v medsebojni polemiki pozabijo na vsa etična načela in jim postane diskva-lifikacija najbližji način razreševanja notranjih  od-
nosov.
O tem bi kazalo sprožiti širšo razpravo.
6. Vaš osebni primer je značilna slika nekega splošnega stanja fakultetnih odnosov. To pomeni, da ne more biti osamljen, temveč se v različnih inačicah lahko pojavi na drugih fakultetah. Na to že kažejo pri-meri na filozofski fakulteti, elektrotehniški fakulteti itd. Zanima me, kako iz tega okvira splošnosti poj-mujete odnos, ki se je vzpostavil med vami in fakul-tetno upravo.
To stanje je na fakultetah splošno v toliki meri, kolikor je splošno zapostavljanje strokovnosti in na tej osnovi zgrajenih (samoupravnih) odnosov. V takš-nem stanju lahko pride do tega, da se strokovno oce-njevanje na fakultetni upravi sprevrača v ugotavlja-nje prilagojenosti, nekonfliktnosti. Skratka, nič več ni relevanten strokovni nivo kandidatov, pač pa je odločujoča subjektivna ustreznost volilnemu telesu. Prej ali slej bo treba razumeti, da fakulteti ne ustvar-ja renomeja prijateljski odnos med fakultetnimi de-lavci (ta je vsekakor zaželen), ampak splošen nivo strokovnosti in v odnosu do študentov sposobnost prenašanja strokovnih izkušenj.
Kar pa se tiče zadnjega dela vašega vprašanja, pa moram z vso prizadetostjo ugotoviti, da obstoječa praksa reelektiranja ustvarja bčutek nesigurnosti in mezdne odvisnosti, ker talcšen pogoj briskira ustav-na načela osvoboditve dela.
TRIBUNA STRAN 3
JAVORŠKOVA BOŽANSKA KOMEDIJA
Zdi se, da nas je hotel Javoršek popeljati y neko posebno »nad-plast« Ljubljane, nam pri-kazati popolnoma nenavadno resnico (beri: verzijo) našega bivanja in nas tako »osveščene« popeljati po Ljubljanici med mile zvezde, kot gorečno zapoje ob sklepu vsakega svojih kro-gov. To je Javorškov Vodnik po Ljubljani in njegova ambicija totalnosti. In takoj v začet-ku se nam cinično posmehne (tedaj še ne ve-mo, kam vstopamo, kaj začenjamo prebirati) z Dantejevimi besedami »Pustite upanje ...« Posmehne se nam, češ, pustite vsako upanje na moj konstruktivni namen, jaz se le poigra-vam, prelepe igračke ste mi, nevedč vstopate v moj vrt. Tam vas presajam kot rožice ali svinčene vojake. Prav takšen brezupen obču-tek se mora polotiti bralca Javorškove knjige
In resnično nas je avtor zapeljal, perfidno, mojstrsko, skoraj do kraja. Ni se izdal explici-te, izdal se je implicite in sicer svojemu najbolj predanemu bralcu, kar pa je največji greh. Grešil je proti bralcu, ki živi Ljubljano in živi Javorškovo knjigo. Ta bralec je ostrmel nad videzom veličine. In naslednji trenutek se je lopnil po glavi; glej, to je mit veličja in naličja! Kaj vse je avtor prisodil Ljubljani in njenim prebivalcem; to je naravnost neza-slišano! In povrh vsega je ta verzija ali nad-plast popolnoma irelevantna, neobvezna, pri-vatna izmišljotina. Z njo je Javoršek opeharil bralca kot branjevka, ki žaltavo maslo zavije v srebrn papir.
Osebnost, ki veje iz Javorškovega teksta, me ne moti. Izpoved, ki je subjektivno obarvana in prekrojena, je lahko zanimiva, prav lahko postane obvezna, če nas prepriča z argumen-tom, če nas prevzame, če nam obvlada čustva in nas prebada s silnicami svoje energije. Prav tako moramo prijazno potrditi Javorškov na-men, odkriti nove možnosti, nove perspek-tive literarnega ustvarjanja. »Novum«, ki ga uvaja avtor, pomeni v zatohlem ozračju ljub-Ijanskega kulturnega dogajanja razveseljivo presenečenje.  Kompromis  med prozo  in  ese-
jem, polemiko in zgodovino se nam kaže kot izredno duha prisoten, svež, energičen ekspe-riment. Eksperiment odtehta mnogo, posebno v slovenskem merilu, ki je umerjeno po mejah tradicionalne dostojnosti in neoporečnosti. Ven-dar se zdi, da je bil eksperiment zlorabljen. Cinizem je zadnja faza pred razkrojem. Sle-pi bi bili, če bi nas čakala takšna (razkro-jena) perspektiva v resnici, pa bi si pred njo zapirali oči. Docela komična pa postane naša slepota, če verjamemo, da sta resignacija in ci-nizem rešitev. Odveč je ponavljati, da te splo-šne ugotovitve neposredno zadevajo Javorškov estetsko-literarni in družbeno-kritični nazor. To še ne pomeni, da Javorškove grožnje ne gre vzeti resno. Zato jo bomo sprejeli, se zamislili, kot splošno prakso pa odsvetovali, če nasveti sploh kaj veljajo.
Javoršek je v devetih poglavjih svojega ljubljansko-kozmopolitskega sprehoda absolvi-ral ljubljansko zgodovino in ljubljansko zem-ljepisje. čeprav se vsak izmed krogov ne mo-re ponašati s koherenco in pogojenostjo obeh. prisotnih sestavin, je to originalna rešitev in oblikovno uspešna zamisel. Vse oblikovne inovacije (ki jih je kar precej) so resnično po-membna umetniška pridobitev. Avtor je pri-vzel Dantejevo metodo razvrščanja v kroge. Seveda je to popolnoma poljubna rešitev, ki menda ne bo vplivala na preosnovo posamez-nih Ijubljanskih občinskih pristojnosti. Pa to se nas ne tiče. Tudi na preosnovo znotraj nas ne bo vplivala. To pa je seveda resen problem, ki ga kaže postaviti v obliki vprašaja pred sleherno literarno delo. Ali nas angažira, ali nas osvešča, ali nam lajša razkole, ob naših intimnih vprašanjih? Javorškova knjiga je av-torjev privatni razkol, je sicer zelo zanimiv pogled v avtorjevo domačo delavnico, ni pa naš eksistenčni razkol. Mislim, da ne vzbuja posebnih čustvenih pretresov, ne angažira nas, ne odgovarja na naše skupno vprašanje o naši skupni poti v našo skupno novo situacijo, v na-šo  skupno  rešitev  absurda. Javoršek nas  po-
skuša osvestiti, toda na nepošten način. Skuša nam vzbuditi gnus. Prizor tekmuje s prizorom v bizarnosti in perverznosti. Šlepilo je luciden stil. Ta stil je edinstvena poezija zvoka, je bi-stra kombinacija drznih besed, je razmetava-nje besednih domislic, kompilacija najmodrej-ših izrekov o usodi človeštva, je skratka mleč-na cesta k ozvezdju besedne bleščave. A upo-rabljena je za prikazovanje gnusa, za absolut-no perverzijo. Za izvabljanje avtentičnih ču-stev je Javoršek hotel izrabiti predimenzio-nirana prikazovanja Računal je na popolnoma degenerirano občinstvo, ki avtentično reagira samo še ob pretiranih prizorih To pa je v umetnosti nedopusten način.
Ko nas popelje v šesti krog, sodi, da nas bo zabaval z metastazami rakaste bolnice. S sar-kazmom opisuje tvore na njenem umirajočem telesu, naslaja se ob podrobnostih in skuša re-ševati z begom med opojno drevje in domače ugodje. Blaginja mu je stalno zatočišče pred revščino. Vsakokrat ga strese, ko mora popi-sovati mizerijo propadanja (kategorijo, ki jo je izumil popolnoma neambiciozno). Prav po-dobno se poigrava z našim estetskim čutom v prizoru na kolodvoru. Scanina, poln ciburnik kozlanja, z drekom zapisana misel na steni naj bi nam za večno pregnali željo po sodelovanju v prekletem svetu. A to ni deziluzija nekega iluzornega sveta, to je iluzija niča in umazani-je, ki se ji je umakniti v lepše predele, tja, kjer so parki, drevesa, trava, tja, kjer žvrgole ptički, tja, kjer nam ni treba čustvovati s temnim registrom. Zadnji je beg med zvezde.
Sprašujem se, zakaj geografski opisi. Ti ni-so glavni namen. So neki davek človeški kon-venciji, ki zahteva garnirano izpoved. Sami namreč niso nobena novota in nobena pretres-ljiva nuja. Seveda zna Javoršek tudi lirično zasukati pero. Tu je mehka duša, duhovit kramljalec in neoporečen estet. Iz napisane-ga ne sledi noben sklep, le želja po mani »total-ni« in totalnejši umetnini.
Dimitrij Rupe)
SLOVAŠKI KOMORNI ORKESTER
V  ponedeljek je v dvorani SF nastopil ko-morni   ansambel   iz   Bratislave.   Njegovi   člani so solisti orkestra slovaške filharmonije, vodi pa jih dirigent Bohdan Warchal. Komaj enajst-članski  »orkester«  je v primerjavi z običajni-mi komornimi zasedbami maloštevilen, po le-tih delovanja pa še mlad (5 let). Vrsta priznanj doma (festival »Praška pomlad«)   in   v   tujini (zahodna   in   vzhodna   Evropa)   ter   program tehtnih   komornih   del   sta   nas   privabila   na koncert
Izvajani program: A. Corelli — Concerto grosso, J. S. Bach — Koncert za dve violini in orkester, Miča — Simfonija in A. Dvofak — Se-renada za godala.
Corellijev Concerto grosso je eden izmed dvanajstih iz njegovega poznega opusa, saj mu je od rojstva poteklo že okrog 25 let. Za razli-ko od del severnih dežel iz te dobe le redko uporablja polifonski način gradnje. Enakomer-no potekajoča se zdaj v manjših, drugič v več-jih vzponih gladko izteka, ne da bi jo sklada-teljeva ustvarjalna volja privedla do večjih dramatičnih mest. Zgolj tehnično dovršenim izvajalcem utegne služiti kot spričevalo virtu-ozne izpiljenosti. Takšna izvedba nas ne bi na-vdušila. Preobilna emocionalna intenzivnost v podajanju pa bi porušila skrbno arhitektoni-ko dela.
že pri tem izvedenem delu so slovaški mu-ziki pokazali lep, dinamičen register, zlitost izvajalcev, dobro zastavljena tempa, logično gradacijo, kar kaže, da je dirigentov koncert našel ustrezno izvajalsko telo. V intenzivnosti izvajanja pa smo začutili muzikalni tempera-ment Slovakov, ki je soroden našemu.
V  Koncertu za dve violini J. S. Bacha smo
prisluhnili izpovedi drugačne glasbene osebno-sti. Polifonski način gradnje, bogatejša har-monska skala, severnjaški značaj ustvarjalca, so nekateri od mnogih znakov pravega nasprot-ja s Corellijevo italijansko eleganco. V Bacho-vih delih dobijo instrumenti individualno obli-kovane melodične linije, ki pa se med seboj zlijejo v enotno podobo. Poslušalcu se rado zgodi, da se zgubi v gozdu melodij in mu delo takorekoč uide. Bachovo razpredanje zvočne-ga tkiva ne prenese prevelikega dinamičnega napenjanja, po drugi strani pa tudi ne strogo motoričnega poteka. Najboljši ansambli znajo podajati plastično ter s tem napraviti skladbo preglednejšo in živo. Tega pa smo pri tej iz-vedbi v majhni meri pogrešali.
Tretje izvajano delo je bila Simfonija ene-ga izmed Mičev: Jana Adama (mlajši) ali Fran-čiška Vaclava (starejši). Avtorstvo dela je še vedno sporno. Naslova Simfonija ne smemo je-mati v pomenu klasične simfonične oblike, saj spada v čas nastajanja te forme. Zgrajena je iz treh kratkih, med seboj kontrastnih stavkov. Zaradi preproste melodike in pestrega ritmič-nega življenja pusti pri poslušalcu ugoden vtis. Opozarja nas na bogato glasbeno dediščino čehov. Ansamblu gre zahvala, da obuja v živ-ljenje dela skladateljev, katerih imena so ob premočni svetlobi mojstrov klasike utonila v pozabo.
Kot zadnjo točko programa je ansambel iz-vedel Serenado za godala. V mladosti nastalo delo je napisano »v eni sapi«. Iz petih stavkov serenade se nam odkriva vsebinsko nepro-blematična, mladostno občutena, na posamez-nih mestih romantično zasanjana glasba. Ple-menitemu delu so »varhalovci«. tako jih ime-
nujejo po dirigentu, poiskali najboljšo inter-pretacijo. Tudi na najtežjih mestih (skladba vsebuje polno tehnično težkih delov) so zvene-la godala čisto in polno. Slovaški muzikalni temperament se je čudovito zlil z mladostnim delom A. Dvofaka. Vse odlike ansambla so pri-šle do polne veljave: jasnost in sproščenost v podajanju, maksimalna intenzivnost vsakega člana, kar daje ansamblu zlit in topel godalni zvok. že omenjena podobnost slovaškega mu-zikalnega temperamenta z našim pa je bila še poslednji vzrok neposrednega kontakta med izvajalci in pos'ušalci. Navdušeni aplavzi so izražali priznanje, obenem pa so vabili, naj kaj dodajo. Izvedli so Mozartov Presto iz enega njegovih Divertimentov. Kratek stavek je po-tekal ritmično precizno, v skupinah izenačeno ter okusno proporcionirano v dinamičnih kon-trastih. Druga dodana skladba je bil Adagio iz Janačkove godalne Suite. En sam gradbeni lok nas je pripeljal v končni pianissimo godal brez basovskih inštrumentov.
še pripomba k programskemu komentarju: po navadi dobro pripravljeni komentarji nu-dijo vsakomur koristne podatke, v ponedelj-kovem pa smo zasledili nekaj spotikljajev. Pri Corelliju pravi komentator, »da instrumental-na skupina (concertino) tekmuje z večjo (con-certo grosso ali ripieno)«. Kako neki si avtor predstavlja tovrstno tekmovanje? Ko govori o Bachovih »lastnih transkripcijah« violinskih koncertov za čembalo, ne opomni, da gre za Bachove transkripcije Vivaldijevih violinskih koncertov. Ob prepisovanju mojstrskih del se je Bach učil vzorne kompozicijske tehnike. — Takšni spotikljaji motijo!
Marjan Gabrijelčič
MAXRISCH: DON JUAN ALI LlBEZEN DO GEOrtTRIJE
Max Frisch je kar je v njem švia rašča v splošen dvigne nad svoje podobo, ki so mu šteto teh podob in šnejše, nasilnejše ski   ozki  Ijudje,   ki\ schevi junaki so u\ njihov resničen, et morejo  ubežati, življenja, ne moreji Nihče  tega  ne  rru Juan.
Legenda, podo Ijudje, ga utesnju njo, neljuba, vsilf mu jih vloga don epizoda. Vendar ga so simbol miriljin ga hočejo, mu za ški — ženska, ge< spolov, dvoje sve sproti.
evropski dramatik; \vnjegovih delih pre-Frisch   se   vedno  čeprav je ujet v lili Ijudje, ujet v ne-Ifci so toliko siroma-)olj so malomeščan-ustvarili.  Tudi Fri-pdobo,   ki   zabriše obraz. Vendar ji ne Bo ubežati   zakonom njimi, izven njih. M. Tako  tudi don
mu   jo    podelili
skupnega nima z
< mu je. ženske, ki
\nakoplje, so zanj le
o. Vse so enake, vse
fjenjske so   in   ujeti
do geometrije- Mo-
- življenje:   dvoje
načel si stoji na-
Ali Juan sploh more živeti, zmagati, pa če-prav postavljen v komedijo?
Don Juanova edina Ijubezen je geometrija, rad bi se ji ves posvetil, nekemu (kateremkoli) moškemu poslu, ki je pomembnejše, trajnej-še in bolj uravnoteženo kot je Ijubezen do ženske, kot je in more biti življenje sploh. On krši »naravni« red stvari; s svojimi dejanji se posmehuje lažni, popačeni podobi sveta in člo-veka. Tak, kakršen je — z voljo po absolutni resničnosti, po trajnosti — ne more živeti, ka-kor ne more živeti trenutek, ki ga je doživel s svojo nevesto Ano.
Z don Juanom umre tudi njegov svet, ven-dar ostaja v Ijudeh želja, katere simbol je don Juan, želja po begu, po svobodi. Ostaja želja po moški geometriji. Vendar gre tokrat za ko-medijo. Don Juan ne umre v svarilo in opo min vseh brezbožnikov, doleti ga nekaj hujše-ga. Zvest legendi sicer pokliče kamnitega go-sta, ki je v resnici preoblečena zvodnica in ta pred očmi nekdanjih Juanovih Ijubic pahne grešnika v pekel. Vsi verjamejo legendi. Don Juan je pokopal svojo vlogo, svoboden je in
posvetil se bo geometriji. Toda sedaj se poja-vi pravi kamniti gost — ženska. Poroči ga in napravi za očeta. Konec je moške geometrije, konec don Juana. Frisch imenuje to »kapitula-cija« (pred nezlomljivo šensko voljo po ohrani-tvi življenja) tistega moškega duha, ki bi očit-no — če ostane samostojen — pognal svet v zrak, kakor hitro bi za to imel tehnične mož-nosti.
Frisch je nekaj novega, morda še najbliže Fryju — po odrski učinkovitosti, polnosti in iskrivosti karakterjev in dejanja, čeprav je Fry bolj poetičen. Mislim pa, da še posebej dela teh dveh avtorjev nosijo v sebi stil upri-zoritve. Stika s katerokoli dobo v preteklosti. stika, ki bi narekoval stil uprizoritve, v nju-nih delih ni-
Frischov Don Juan nima takega stika z ba-rokom, kakor tudi ne Frpjeva Gospa ne bo zgorela s srednjim vekom ..
Don Juan ali Ijubezen do geometrije je pa-rodija, ni pa burka, ima prej elemente grote ske, je komedija z junaki, ki so »Masken-Ka-raktere«. Razen Juana imajo vsi značilen no-tranji volumen karakterjev, ki jih poznamo iz gledališkega in človeškega vidika. Vendar ne gre za tipe, ampak za polne karakterje.
Predstavo bi imenovala — linija najmanj šega odpora. Popolnoma se namreč ujema z okusom publike, poudarja mesta v tekstu, ki učinkujejo z duhovitostmi in ostaja na površ ju. Od igre, ki niha med burko in melodramo, pa situacij, do kostumov, ki so sicer lepi, a odveč, do glasbe, ki ugaja, a bi jo morala na-domestiti moderna glasba.
Mislim, da zahteva Frischov Don Juan ali Ijubezen do geometrije modernejšo inscenaci jo, da mu baročnost (pa čeprav stilizirana) ne koristi. Odvrača le pozornost gledalca od tek sta, od problema, ki je dovolj zanimiv in mi-slim, da tudi dovolj gledališko učinkovit, da ne potrebuje nikakršnih spektakelskih poma-gal.
Koncept dosledne parodije je prav tako sprejemljiv, parodije, ki uporablja oblike, ka-tere hoče osmešiti, proti katerim se bori. Ven dar, če je režiser izbral ta koncept — in mi slim, da ga je —, ga ni izpeljal do konca, pred vsem ne pri delu z igralci. Ustrezajo mu ko stumi, delno glasba: da je scena stilizirana, ne moti, vendar scena ne opravlja osnovne vloge — označitve prizorišča. Mislim na teraso z mavrskimi oboki, ki so povsem nepotrebni in ne ustvarijo vtis eksteriera, pa tudi niso pra-vilno in smiselno vključeni v mizansceno. Igralci so v skladu z režijskim konceptom svo-je naloge večinoma dobro izpolnili, so ugajali in bili z aplavzom nagrajeni za svoje »simpa-tiziranje« z okusom publike. Vendar pa, če go-vorim o zvestobi Frischu, so se igralci z reži-serjem vred pregrešili zoper avtorja. Ostali so na površju, se posluževali efektov burke, me-stoma pa so bili vse preveč »zaresni«-
Najboljši je bil šugman kot don Juan, naj-bliže tekstu, Frischu, čeprav je ostal nekam nedorečen, verjetno ne po svoji krivdi. Pravil-no zastavljen je tudi lik donne Elvire (Pero vaj pa menih D. Ulage, čeprav ni tako poln. radoživ, kot bi lahko bil in kot bi ga Ulaga znal ostvariti; igralec v alternaciji je mnogo bolj površinski.
Celestina (V.Juvanova) je vse premalo ka-rakter, za njenim obrazom ni čutiti človeške polnosti, vsebine; Celestina ni polnokrvna kot bi morala biti, tudi Benkova bi kot igralka zmogla več.
Frischovi junaki so močni, polni, iskrivi ka-rakterji — zato enostavno so in morajo biti tudi igralci na odru — prisotni.
Karakterji, ki jih je ustvaril Frisch — mo deren avtor so presenetljivi ob likih kakšnega Ionesca pa Becketta, razveseljivi so. Zakaj jih osiromašiti?
Tanja Premk
KNJIŽEVNE REVIJE
PROBLEMI 27 - 28
Dvojna številka slovenske književne revije Problemi nas prepričujejo o dvojem: da so uredniški odbori v prevelikih težavah s kvali-tetnim literarnim in publicističnim gradivom v poletnih mesecih, ko vlada kulturno mrtvilo in da je zaradi tega pojava nujno treba odpre-ti vrata in dati možnost uveljavitve najmlaj-šim slovenskim literarnim ustvarjalcem, ki se za priznanje tega imena šele borijo in ki še ni-so dobro pustili za seboj začetnega praga ustvarjanja. Ta dobra volja uredništva ali re-ševanje iz stiske (izraz končno ni toliko važen) se je v nekoliko manjši men ponovila tudi v 29 številki, rnedtem ko sta 30 in 31. številka ponovno popolnoma normalni, močni in kvali-tetni. Prav tega zadnjega termina pa pri naj-boljši volji in pri skrajnem popuščanju ne mo-remo uporabiti za dvojno in 29. številko. Res je. da smo se tako imeli možnost neposredno spoznati s tistimi mladimi literarnimi ustvar-jalci, katerih se je oprijelo celo ime »sloven-ski jezni mladeniči«. Res je tudi, da so teme, ki jih obravnavajo, sveže in aktualne. še nepo-grete. Vendar vse to ne odtehta začetništva, ki se kaže v okornem in površinskem opisova-nju. Nikjer se ne spuščajo v globino, v jedro problema. Vse obravnavajo na stopnji skrajne preprostosti in preveč podomačene domačno-sti.
Ob vsem tem postaja aktualno vprašanje literarne revije (to vprašanje se je rodilo z od-hodom med žalujoče ostale danes že globoko pokojne specifično mladinske revije Mlada po-ta), ki bi bila vmesni člen med današnjo lite-rarno prilogo Mladine in drugimi slovenski-mi književnimi revijami.
Poleg štirih slikovnih reprodukcij akadem-skega slikarja Avgusta Lavrenčiča objavljajo pesmi Kajetan Kovič, Doro Hvalica, Vladimir Gajšek, Miroslav Košuta, Franci Zagoričnik in Valentin Cundrič, prozo pa Smiljan Rozman, Dane Debič, Saša Vuga, Otmar Knap, Mate Dolenc, Marija Gorše, Tone Partljič in Bogdan Novak.
Kvalitetnejša in zanimivejša sta le dva prozna teksta. Saša Vuge »Ko je bog ptičke barval«, ki se odlikuje po lepem jeziku in za-nimivi snovi, ter Daneta Debiča »Oglas«. Debi-čev tekst nam prikaže avtorja v popolnoma novi luči. Odlikuje ga zgoščeno pripovedova-nje, ki je izredno psihološko poglobljeno.
»Samo oblaki jadrajo« Toneta Partljiča je pisan naturalistično in ne pove ničesar nove-ga. Avtor se zadovolji s preprostim pripovedo-vanjem, ne poskuša pa se niti za ped premak-niti iz tega zastarelega okvirja. Sploh pa smo zadnji del novele lahko brali že v Mladih po-tih. Bogdan Novak obravnava v »Krokarjih svo-jega poguma« skoraj isti problem kot Partljič: problem odnosa moški-ženska in vživitev v no-vo okolje po odsluženju vojaškega roka.
Miroslava Košute »štiri pesmi za Uroša« so preproste, vendar prijetne pesmi. Košuta je s tem ciklom dokazal, da zna marsikaj do-brega napisati tudi za otroke, kljub temu, da konča cikel z malce ironičnim in posmehlji-vim verzom. ki je aktualen tudi za starejše bralce.
Franci Zagoričnik, ki objavlja »Prvi kvar-tal: splavi«, nas vedno znova preseneča s svo-jo izredno nadarjenostjo in čutom za poezijo. O njegovi poeziji, ki je v Sloveniji trenutno najaktualnejša in (po oblikovni stranij najori-ginalnejša, se ne da več pisati posamezne drob-ne ocene. Njegovo literarno delo je treba oce-niti v celoti in mu določiti mesto v naši lite-raturi.
Boris Paternu je objavil zelo podrobno in natančno študijo o pesniku Lojzetu Krakarju, Draga Ahačič pa študijo v nadaljevanjih »Mo-derno gledališče in njegov izraz«. T. Hribar, R. ščepanovič in S. šuvar so se razpisali v pu-blicističnem delu revije. Peter Levec pa v »Lo-vu na mušice, ne pa na kozle« polemizira z Janezom Gradišnikom in njegovo oceno prevc jalskega dela Gitice Jakopinove. Gost revije je pesnik E. E. Cummings, katerega pesmi ie vest-no prevedel Veno Taufer                 Tone Vrabl
Popuščanje primitivizmu
(Zapis o slovenskem TV programu)
žal moramo biti v uvodu k pričujočemu zapisu nekoliko šolski; potrebno je namreč razjasniti nekatere posebnosti televizije, da bomo lahko izhajajoč iz njih prišli do določe-nih sklepov.
Televizija je najmlajše in zato tako s socio-loškega kot z umetniškega stališča najbolj ne-raziskano množično komunikativno sredstvo. Trenutno izhodišče, iz katerega izhaja danes večina televizijskih družb, je tako imenovani »princip prisotnega gledalca«: za razliko od filma, kjer je gledalec postavljen zunaj deja-nja, naj bi se pri televiziji gledalec s pomočjo kamere približal dejanju in bil tako kot opazo-valec sredi njega in ne ob njem. Temu naj bi se prilagajali tako režija in izvedba kot tudi vsebinska struktura televizijskih oddaj. Ime-novano načelo je na sedanji stopnji televizije dokaj  uporabno, zanimivo in celo specifično,
iz nadaljnjega pa bo razvidno, da se ga da tu-di hudo zlorabljati.
Važen faktor, ki se ga zaveda vsako vod-stvo televizijskega programa, je sestava gledal-cev. Ti so zelo številni, po izobrazbi in intere-sih pa izredno različni. Obiskovalec kinemato-grafa ali gledališča gre gledat predstavo z do-ločenim namenom; približno ve, kaj bo gledal, predstavo pa dojema kot del publike in pusti, da na njegovo reagiranje na dogajanje, ki ga vidi, vpliva njegova okolica — drugi gledalci v dvorani. Televizijski gledalec pa gleda oddajo v domačem okolju in v krogu male skupine štirih do petih ljudi (množično klubsko gleda-nje TV programa tu izvzemamo, ker gre za redkejši primer). Majhnost zaslona in domače okolje omogočata idealen in edinstven kontakt med izvajalcem in gledalcem, gledalec pa si lahko privošči glasno komentiranje oddaje, kar si bo v gledališču ali kinu komajda upal. Ne-mara bi tu kazalo omeniti še neko zanimivo dognanje, ki pa ni dokazano: rahlo migetajoča svetloba televizijskega zaslona ima nekakšno sugestivno moč, tako da človek težko odtrga oči od nje (neredki so ljudje, ki gledajo vse — od kmetijske oddaje do prenosa simfonič-nega koncerta, ne da bi se točno zavedali, kaj sploh gledajo). Iz vsega tega vidimo, da ima televizija lahko velikanski vpliv: gledalca lah-ko pripravi do histeričnega vzklikanja kakrš-nimkoli parolam, lahko mu na poljuden način nudi izobrazbo in mu dviguje estetski okus, lah-
ko pa ga napravi tudi za sužnja slabega okusa in želje po poceni zabavi.
V tej kratki analizi bi se dotaknili le vse-binske plati slovenskega TV programa. Kot ve-čina drugih televizij na svetu ima tudi naša tri zvrsti oddaj: prenose, informativno-izobra-ževalne ter kulturne in zabavne oddaje. Pri izobraževalnih oddajah je krog gledalcev ožji, ker gre za ožje interese. Tem oddajam z vse-binske plati pravzaprav ni kaj očitati — pri-pravljajo jih strokovnjaki, ki se spoznajo na svoje področje in je torej strokovni nivo za-jamčen. Problem izobraževalnih oddaj je v tem, da strokovnjaki ne znajo pisati televizij-sko privlačno in tako se večina pretežno zani-mivih tem sprevrže v suhoparno, vizualno ne-zanimivo predavanje, ki bi bilo nemara pri-merno edinole za radio.
Ahilova peta slovenske televizije so televi-zijske igre in zabavne oddaje. Uredništva teh oddaj se opirajo na domnevo, da ima večina gledalstva nepopolno izobrazbo. (Domneva za-to, ker imajo zadnje podatke o strukturi gle-dalcev še od takrat, ko je imela TV 50.000 na-ročnikov — danes pa jih je že več kot 100.000. Vendar se sestava po vsej verjetnosti ni bistve-no spremenila.) Ti gledalci, imenujejo jih »po-vprečni«, pa ne morejo gledati »težkih« dram, ker so potrebni razvedrila in sprostitve po na-pornem delu. Ta trditev do neke mere drži: zaradi že omenjenega izhodišča, ki pravi, da naj  kamera postavi  gledalca v  sredo  dogod-
ka (še enkrat poui hodišče, ki ga bo disi sčasoma zavrg težke drame,  pri filozofiranje   in  ne mora televizija, ki novanju, paziti, da cija je precej strož bi   marsikatera ne smela na tele TV igra loteva pr ki so njegovi pror tako pičlega dele ziku v grobem po1 skonstruirani thril lodrame, na drugi nim humorjem in sejanimi bodicami j esensko-zimske »Sultan«, ki z izj bliskov ni pok lahko imenovali ostra satira. Dr pred kratkim  na stokrat (in to bo Obupna skonstru čena tragična dil če  risani  karak da je ta drama evropsko  priznari. da je bil prejšnji le sem pa tja se
da je to trenutno iz-bodisi obdržala bo-za TV  neprimerne je na prvem mestu sko dejanje, nadalje t v gledalčevem sta-a ne žali (ta konven-v gledališču, tako da gledališka   groteska lon), pač pa naj se ki so gledalcu blizu, žalost je sestava že v slovenskem je-,le: na eni strani lažnivo tragične me-ije z dokaj banal-pa poredko po-Na začetku letošnje 10 gledali  komedijo !rih trenutnih pre-ička tega,  kar bi ali vsaj   dobra  in v ječo«, ki   je   bila je obravnavala  že židovski problem. ileta, za lase privle-osebe in nemogo-da pustijo  verjeti, celo dobila   visoko no bi lahko  rekli, kaj dosti boljši, kakšna dobra igra:
za primer naj navedem Rollandove »Volko-ve«, ki pa so bili napisani za gledališče, ne za televizijo.
Podobno, oziroma še huje je s serijskimi filmi: velikanska večina, od vsebinsko popol-noma zbanalizirane, diletantsko zaigrane in re-žirane »Rečne ladje«, preko komaj kaj boljše-ga Dicka Powella in neduhovite Grindl do obeh televizijskih lepotcev, dr. Kildarea in Svetni-ka, vse prej kot dviguje gledalčev estetski okus. Kot nasprotje vsem tem bi mogoče že zaradi odlične izvedbe (žal tega o tekstih ne bi mo-gli vedno trditi) postavili Dannyja Kaya.
Poglavje zase so še zabavne oddaje. Tu bi lahko na kratko zapisali le tole: tako imeno-vana narodno-zabavna glasba (Avseniki itd.), ki jo naša TV gledalcem milostno podarja ob nedeljah, je že sama po sebi kič, večina zabav-no-glasbenih oddaj, ki bi rade bile spektakli po zgledu italijanskega »Studio uno«, pa so običajno podobne kar se da živo obarvanim razglednicam s stojnic na vaških semnjih.
Pretežna večina oddaj torej popušča prasta-ri zahtevi po kruhu in igrah; noče utrujati gledalca z kdove kakšnim težavnim progra-mom, želi ga zabavati po njegovem povpreč-nem okusu. To pa je nevaren bumerang. Pro-gram se ne sme in ne more spuščati na nivo najpovprečnejšega gledalca, ker je v stalni ne-varnosti, da zdrkne v podpovprečje. Biti mora vedno za stopnjo nad njim, tako da mu je še
vedno razumljiv, a mu ne popušča v prav vseh njegovih, večkrat zelo banalnih zahtevah V na-sprotnem primeru bo televizija eden izmed krivcev, ki bodo povzročili, da si bodo gledal-ci želeli le najplitkejše zabave, da bodo zado-voljni s prav vsako duševno revščino, ki jim jo bodo ponudili, da ne bodo znali več razmiš-ljati o sebi in o svetu, da ne bodo več zmožni čustvovati. Nesmiselno bi bilo zahtevati od te-levizije nekakšno visoko ali celo hermetično umetnost. Treba je najti neko srednjo pot, kom-promis, ki bo zadovoljeval vsaj večino povpreč nih in nadpovprečnih gledalcev. Takih kompro-misov, del, ki so všeč tako povprečnemu gle-dalcu kot intelektualcu, je v svetovni liier^uri veliko. Za televizijo jih bo, kot kaže, treba šelo najti ali napisati (primer, kako se to dela, bi bil izmed resnih del Gogoljev »Dnevnik norca« — žal že spet prvotno teatrsko delo — izmed zabavnih pa »Druga plat medalje« — obe so našli oziroma napisali sodelavci beograjskega TV studia).
Po vsem tem si oglejmo še najverjetnejše vzroke za stanje, ki smo ga opisali. Prvi je vse-kakor pomanjkanje urednikov z ustrezno izo-brazbo, prakso in razgledanostjo; tega je spet krivo pomanjkanje tovrstne šole (ljubljanska AGRFTV bo šele letos pričela s predavanji o TV dramaturgiji). Nadalje je premalo ljudi, ki bi znali pisati za televizijo (spet nujna potre ba po takšni šoli), tretji vzrok pa je pomanj-kanje v televizijski stroki pudkovanih kritikov
— edina častna izjema je Lojze Smasek, ki pa v Naših razgledih v presledku štirinajst dni lah-ko poda le bežno analizo predvajanih oddaj. Kritika naj bi po eni strani pomagala gledal-cu, da se opredeli do določene oddaje, po dru-gi strani pa s strokovno recenzijo dajala na-potke televizijskim delavcem. (TV kritika v De-lu je potemtakem nepotrebna, ker jo kritik po lastni izjavi piše s stališča povprečnega gle-dalca.)
V stanju, v kakršnem je danes slovenska televizija, je nujno treba nekaj storiti. Večja kritičnost in manjša popustljivost urednikov, nemara tudi iz zunanjih sodelavcev sestavljen širok programski svet (kot pri filmu) in razja-snitev osnovnih pojmov o tem, kaj naj bi tele-vizija sploh bila, bodo mogoče pripomogli, da bo to naše najmlajše množično komunikacij-sko sredstvo nehalo eksperim-ritirati z gledal-ci in s samim seboj.
Ob koncu želim pojasniti še dvoje stvari: prvič — pisal sem le o slovenskem TV progra-mu, ker toliko govorimo prav o njegovi delni osamosvojitvi; nikjer ni rečeno, da je zagreb-ški oziroma beograjski program kaj prida boljši. Drugič — zapis je le bežen, mogoče me-stoma premalo strokoven. Zdi pa se mi, da je nokdo vse to moral zapisati, kajti o problemu, ki sem ga poskusil načeti, bo treba še teme-ljito razpravljati.
M. Milčiiiski
leszek kolakovvski
balaam ali vprašanje objektivne krivde
Baalam, sin Beorov, je odšel po božji zapovedi na službeno pot v resni državni zadevi, in odpravil se je na oslici. Bogu pa cesta, ki si jo je bii izbral, ni bila pogodu, zato je odposlal angela, da bi Balaama za ustavil. Naredil je tako, da je bil angel z velikim mečem viden samo oslici — kot se pač kdaj dogaja. Ko je oslica opazila oviro, je ravnala racionalno in zavila s ceste; Balaam, ki angela ni videl, je ravnal prav tako racionalno in premlatil oslico s kolom, pri-zadevajoč si, da bi jo prisilil nazaj na zastavljeno pot. To se je ponovilo trikrat, dokler ni nazadnje Bog vdihnil oslici dar govora, in je ta glasno zarigala:
»Zakaj me biješ?«
Balaam, ki ga njena beseda nikakor ni posebej presenetila — v teh časih so se godile še vse drugač-ne reči — je odgovoril razkačeno:
»Spravljaš me v smeh! škoda, da nimam pri sebi meča, ubil bi te!«
Bog pa, govoreč skozi netepo žrelo pokorne živali, še dolgo ni povedal, za kaj pravzaprav gre, in je dražil Balaama, ki je od jeze pobledevat. Nazadnje se je obeh usmihl, naredil angela vidnega tudi za Balaama, ki je takoj dojel položaj. Angel je nemu-doma začel obtoževati.
»Zakaj biješ nedoižno živinče? Ta oslica,« se je drl, »ti je ohranila življenje, ko bi bila šla naprej, bi te razsekal brez usmiljenja s temle kosom železa, njo pa bi pustil živo.«
»Toda, dooroim  gospua,«   se  je   upiral  Balaam,
»jaz te vendar nisem videl, ker se mi nisi prikazal.«
»Ne sprašujem te, ali si me videl ali ne,« je lcnčal
angel in pri tem razbtjal, »vprašujem, zakaj si tolkel
nedolžno živinče?«
»Toda, prevzviaeni doorotmtc,« je rekel Balaam jecljaje, »tolkel sem jo, ker mi je kljubovala, vsak bi na mojem mestu tako naredil.«
»Ne zvračaj knvde na ,vsakega,« je zatuliL anget, »zdaj je beseaa o tebi in ne o ,vsakem'. Upirala se ti je, ker sem ji bii tako zapovedal, a ti si se s tem pretepanjem upiraL ment, svojemu gospodu, in skozi to tudi Bogu, ki me je poslal in ki ;e še višji gospoa.«
»Toda, častivredni, prevzvišeni, velespoštovam Gospod,« je stoKat aaiaam, »saj te vendar nisem videi, kako bi bil potem mogel...«
»opet govortš mimo stvan,« ga je ustavtl angei, punajoč od besa. »Vsi ste enaici. Vsatc greši in potem zairjuje, da ,m vedel'; moralt bi zatcleniti pekel s tremi ključavnicami, ko bi poslušah taka opravičila. Grešil si objektivno, razumeš? Objektivno, upiral .« se Bogu.«
»liazumvin,,« je rtw,ei rsacuuvi oiozno, te dovetu spoKorjen. Stal je na cesti, majhen, debel, nesrečen. in si otiral pot z goie Lobanje. »Ze razumem. to prav. Sem objekuvni grešnik, zato grešnik sploh. Grešu sem prvič, ker te msem videl. Grešil sem v drugo, ker sem tolkei nedolžno živinče. Grešil sem tret-jic ker sem hoiei nadaljevati pot kljub božji prepovedi. Grešil sem četrtič, ker sem se s tabo pričkal. Sem posoaa grehov, necista mrcina, peKei bi bil zame nezasLUzena dobrodelnost. Grešil sem strahotno, Gos pod. Bodi usmiljen, Gospod. Vse to zavoljo preklett vihravosti.«
»Dosti imai>, nehaj se že opravičevati,« je zasopei angel, toda že pomirjeno, z dobro voljo. »Nadaljuj torej pot.«
»V katero smer, Gospod?« je vprašal Balaam. »V tisto. kot si jahal,« je odgovoril angel. Balaam je zaječat in zaintel. »Saj si me vendar hotet ustavtti, Gospod!« »Ustavil   sem   te   že,   zdaj   lahko   nadaljuješ,«   je odvrnil angel.
»čemu si me torej ustavLjaL, Gospod?« »Nehaj modrovati, grešnik! Tako je tiotel Bog.« Balaam je resignirano zajahal oslico, ki je posfco-čila godrnjaje:
»Tako torej, navsezadnje sem jaz odnesla najhuj-še; moj gospodar je imel zgolj moralne težave, med-tem ko boh mene hrbet še zdaj.« In se je počasi oddaljila z jezdecem. Poukov iz te zgodbe je mnogo, a ne bomo našte vali vseh. Omeniti velja, da ko bi se bil angel pri-kazal samo Baiaamu, bi se le-ta ognit, in osuca bi zanesljivo krenila s ceste. Vendar ne bi irael pri ložnosti pridobiti si ZASLUGO — zakaj kakšna neki je zasluga ogniti se vidni oviri? Znsluga je ogniti se nevidni ovin, prav tega pa on ni hotel storiti.
Prvi pouk: ne prezirajmo glasu živinčeta, ker ve to kdaj več.
Drugi pouk: nevednost je greh, in če se zgovarja-mo na nevednost, dodajamo samo nov greh poprejš-njemu.
Tretji pouk: upira se zdravi pameti uporabljati zdravo pamet v sporu z absolutno pametjo.
četrti pouk: objektivne krivde nas niti gospod Bog ne odreši.
Peti pouk: take so posledice, kadar ravnata dva racionalno, a izhaja vsak z drugih stvarnih postavk. šesti pouk: tdko je življenje.
(prev. H. V.)
TRIBUNA STRAN 6
OSIROTELO ZALOŽNIŠTVO
Nadaljevanje iz prejšnje številke
CANKARJEVA ZALOŽBA
Zdi se, da imamo pri vprašanju založni-štva opraviti s posebno verzijo razumevanja duha gospodarske reforme. Ta verzija pomeni: likvidirati nerentabilne izdaje. Stavek ni vzet iz ust kakšnega gospodarstvenika (toliko y opravičilo), niti tega naravnost ne povedo pri nobeni založbi. To je le konsekvenca.
Pri Cankarjevi založbi se ob gospodarski re-formi niso znašli v novih težavah, njih večji del je še tradicija dobe pred reformo Kot je znano, je Cankarjeva založba (edini) izdaja-telj politične, znanstvene (filozofske, sociolo-ške) in literature za izobraževanje Poleg tega programa izpolnjujejo še literarni načrt — v obliki več stalnih zbirk in priložnostnih izdaj. Teža prizadevanj pri CZ je vsekakor na prvem delu programa. Ta pa je za trg zelo občutljiv. Gospodarska reforma nikdar ne pozabi zabi-čati, da se z njeno uveljavitvijo sproščajo trž-ni zakoni, vesolju trgovine zavladata ponudba in povpraševanje. In kakor so bile te »neku-rantne« edicije že pred reformo neželen otrok, tako se menda danes družba popolnoma odpo-veduje očetovstvu do znanstvenih knjig.
Pri Cankarjevi založbi pravijo, da zanje ni bistveno merilo, kaj ljudje berejo, pač pa iz-birajo knjige s stališča, kako tvorno obliku-jejo slovensko kulturo. Pred leti so pri njih prvikrat izšli avtorji kot Hemingway, Musil, Faulkner, Vercors, s katerimi pa so tedaj tve-gali pravcate politične afere. Vsako novo ime, posebej pa marksistična in filozofska literatu-ra — pomeni za založbo breme, kajti vse to niso knjige, ki bi dosegle visoko naklado. Raz-liko, ki je nastala, jim je pokrival sklad za po-speševanje založništva pri sekretariatu za pro-sveto in kulturo SRS V tej bistveni potezi svoje založniške politike so pri CZ odvisni od razumevanja družbe Takole pravijo: — Doslej je imel sklad omejena sredstva, z reformo pa se ne ve, ali bo sploh imel kaj sredstev.
Zaradi novega položaja (reforma) so mora-le nekatere dejavnosti pri CZ odmreti. Tako je konec z leksikalno dejavnostjo — načrti so predvidevali priročni leksikon (tipa Petit La-rousse) in nekaj strokovnih leksikonov Zade-va je žalostna tembalj, ker je založba v pro-jekt naložila že 2 milijona dinarjev Prav tako niso dobili sredstev za Izbrana dela Marxa in Engelsa, ki bi morala iziti v 5 zvezkih. (Kakšen paradoks!) Sredstev niso dobili niti za II. del Kapitala niti za 12. zvezek Titovih zbranih del.
Delo pri založbi je dolgoročno-perspektiv-no. Programe sestavljajo tudi za več let na-prej, z avtorji in prevajalci se morajo uredni-ki dogovarjati že dolgo pred začrtanim izid-dom. Prav tako morajo avtorju ali prevajalcu plačati za opravljeno delo takoj. V takšni si-tuaciji, kot je danes, pa je dolgoročno ukrepa-nje onemogočeno. S svojimi načrti (ki pred-stavljajo nič več kot normalno nadaljevanje) spravljajo uredniki v zadrego založbo in pod-jetje. Le-to namreč nima zajamčenih sredstev in jih zalaga iz lastnih fondov. Kolektiv pa pra-vi, da nihče ne more zahtevati, da bi plačevali knjige iz svojega žepa. Sicer pa je to le ena plat medalje — reforma je založništvo udari-la še po drugi plati: zmanjšala je kupno moč ljudi. In pri CZ pravijo, da Angelik ne bodo izdajali. Edina množična edicija — zbirka »100 romanov« — vrača vložena sredstva, ne prinaša pa dobičkov (naklada je 24.000 izvo-dov). Takole menijo: — Zakaj bi pri nakupu takšne  knjige  kupcu  iztrgali  iz  žepa  dodaten
denar? S tem  bi   žepni   roman   izgubil   svojo glavno značilnost — nizko ceno.
Nekaj številk za ilustracijo (gre za število prodanih  izvodov knjig,  ki  so  izšle leta  1963
—  podatek je toliko bolj   zanesljiv,   ker   je  v dveh letih glavni nakup mimo).:
Matej Bor — V poletni travi, naklada 1000 izvodov, prodanih 453; Gregor Strniša — Odi-sej, naklada 600, pr. 380; Veno Taufer — Jet-nik prostosti, nakl. 600, pr. 272; Dane Zajc — Otroka reke, 600, 262; Pavle Zidar — S konji in sam, 1000, 442; Menart — Bela pravljica, 800, 468. še poraznejše pa se pokažejo te šte-vilke, če povemo, da gre 200 izvodov avtoma-tično v knjigarne in knjižnice in da je precej izvodov verjetno še neprodanih-
Kar zadeva slovensko originalno leposlovje, bo v prihodnjem Ietu izšlo 5 del od 27 progra-miranih. Prav tako so dali že spomladi na pro-gram vrsto mladih pesnikov, o katerih bo še letos razpravljal založniški svet. Pri teh izda-jah je velik problem nizka naklada. Za tiskar-no takšna naklada ni rentabilna in se je zato izogiblje. — Tiskarna ni več kulturna ustano-va, so zagrenjeno dejali, — postala je industrija.
Od 1963. leta naprej je v založništvu zelo malo možnosti notranjega subvencioniranja — do tega leta so namreč veljali ugodnostni in-štrumenti delitve, od tedaj pa velja princip de-litve po panogah. Glavni izvor za subvencije je postal sklad. V letu 1965 so se razmere založ-ništva bistveno poslabšale: odpadle so možno-sti notranje subvencije zaradi zastoja v trgo-vini en gros (princip — direktno od proizva-jalca k potrošniku); banka je poostrila kriteri-je za kreditiranje — potrebna je 50 odstotna lastna udeležba in rok za odplačilo se skrči na 2 meseca; povišali so se režijski stroški, PTT, honorarji, tiskarski stroški; knjigarne so v krizi zaradi padca kupne moči in zaradi nizkih rabatov, ki pri nas znašajo le 15—20 od-stotkov; sredstva sklada so zmanjšana, glede izplačila sredstev vlada popolna negotovost; programi založb se zato krčijo; najbolj priza-deta so področja, ki pomenijo kulturno po-slanstvo vsake založbe.
Zdi se, kot smo rekli že v začetku, da gre pri razumevanju gospodarske reforme za oči-ten nesporazum.  Drugače ne more biti   Kajti
—   zatreti   kulturo  naroda   —  pomeni   zatreti narod.  In knjige so temelj vsake kulture   Pri tiskani knjigi 1550 se je slovenski narod začel in z vulgarnim pojmovanjem graditve neke ma-terialne baze se bo brez dvoma končal. Ce se bo graditev pojmovala vulgarno! Slovenski na-rod  je  ena  najmanjših  nacionalnih  skupnosti v Evropi, zato je situacija izredno delikatna in težavna. A to nas ne sme   zaustaviti   na   naši poti v integralno Evropo, kjer se narodi druži-jo po enakovrednem načelu   Prav zadnja leta se je  že zdelo, da   bomo   zaoeli    oremagovati ozke nacionalne meje  (izšle  so antologije slo-venske proze in poezije pri zbirki Poetes d'au-jourd'hui je izšel Kosovel)
če bomo začeli delati kompromise — ta knjiga je vredna, da jo natisnemo v sloven-skem jeziku. ta lahko počaka ali pa je doseglji-va v srbohrvaščini — bomo s tem padli narav-nost v naročje razkroju naroda Kajti potem ni več meja, kjer se neha smiselnost. Založbe so v svojem vztrajanju in v svojem boju za kontinuiteto kulture — svetel moralni zgled. Drugače je seveda s polovičarstvom. Pa še to je krivda napačnih razlagalcev. Družba, ki ho-če biti moderna in socialistična povrhu, mora vzdrževati svojo kulturo. Brez te bo njena pot navzdol nagla.                                        -dr
DVE IMPRESIJI
V prvi bi rad poudaril golo slovenstvo v poanti vtisov Rastka Močnika s švedske. Globoko se stri-njam s tem, da so porazne posledice socialne de-mokracije prisotne v Sloveniji (bolj kot v Jugo-slaviji) le s kvantitativno razliko do švedske. V drugi pa bom pokazal dejansko zahtevo, ki izhaja iz Osti tedna: Ljubi bog in rekreacija. Toliko tiste-mu, ki ne more slediti miselnim preobratom, za katere mislim, da jih littera scripta dovoljuje.
1. Nihče se ne more izogniti priznanju dobro-došlosti oddaje »Druga plat medalje« navkljub iz-mikavanjem o »režimskem humorju« in podobno, kar dostikrat znajo ljudje, ki »so« bolj revolucio-narni in jih m malo. Kako lepo se kaže slovenski delež (če spontano, toliko slabše, ker kaže, da nam je prešlo že v kri in meso): stik, ki smo ga dobili z maniaki z zaslona (vprašanje, kdo je »druga plat«, kdo »lice«, kdo »naličje« — mi ali oni), zabriše, uduši, pokosi film iz Peklenske serije Dicka Powel-la (ne po vsebinski, ne po oblikovni, ne po igralski plati limetnosti), ko kaže, kako lepo in nič manj udarno poplemeniti švedska demokracija ameriško prvobitnost. Mimogrede — navzoči 10 do 15-letni mladeniči lahko nato izbirajo med kruhom, ki ga bodo dobili s šolo, in tistim, ki ga rodijo pesti, in če izberejo drugega, morejo razširjati posestvo ne le s črpanjem vode, temveč tudi z virtuoznim pretepanjem. Družicam bodo tako prijetnejši.
Tak film je več vreden kot sproščena diskusija v študiju, kamor bi povabili znane superrevolucio-narje in »kontrarevolucionarje«, ki bi neposredno nizali domače mane.
Morala (smiselna):  še se igrajmo švede in švi-
carje,   očitki  preko   Ljubljanice   se  nas  ne  tičejo.
Bratstvo in enotnost sta iz mode. Prišla sta, napo-
jili  smo  jima  konja,  več  pa  od  nas  zahtevati ni
vljudno. Mi imamo svoje navade.
In ko smo tu:
Mi imamo svoje sovražnike in prijatelje, katoli-ke, oni svoje pravoslavne.
Od tu dalje:
2. Mi bomo svojim otrokom zapirali oči pred religijo, kot jo je nekoč ona pred seksom, prav ji je. To, da je s takim prikrivarljem naredila prikri-tost še mamljivejšo, ji puščamo tudi mi. Le vsak mladiček naj počaka, da bo goden za križ. Ce se bo izkazal, mu bomo povedali, da so vsi ljudski običaji verski. Vzela jih je sicer, Cerkev, ljudstvu — toda nam ni treba Tepežnic (ko imamo Teden otroka), m nam treba pisanic, zelenega Jurija, Pu-sta — kaj bi našteval, ko imajo za vsak dan patro-na in še naše častijo Naredili smo si junaško umet-nost, živela je sicer v verskih okvirih vso predzgo-dovino, ampak skupaj ne gre, kajti sicer bi Cer-kvi izpulili tla izpod nog (ne mislim Veri, ki je cilj), sredstvo, ukradli bi ji blišč, orgle, ona nam pa že tako dovolj očita krajo prakrščanskih načel za oblikovanje komunizma (laže!). Bcxiimo raje šport-ni! Oni so prisilili Cankarja in Prešema k mazilje-nju, zato pa bodo katoliki umirali po bolnišnicah brez predsmrtnih zakramentov. (1:1). Bolnišnica je javen prostor, bogočastje prepovedano. šola je ja-ven prostor 2upnik lahko pride po svoje učence na šolski hodnik, iahko igra nogomet, ima televizor v farovžu, če bolje poučuje tuje jezike (Kamnik), bodo naši otroci že zmožni opraviti pogojni izpit iz verouka. Naj primamljajo z brezplačnim stanova-njem in hrano v svoje srednje šole — s tisto ma-turo gre človek lahko. samo v semenišče, to je pri-vatna šola. Tudi cerkve so privatne in ko bodo prazne, bomo lahko v njih puščali avtomobile. Saj nam jih že tako posojajo za orgelske koncerte — ampak mi se ne damo, ne ploskamo (Bergant, stol-nica)! Saj bo prišla polnočnica in bo nekaj naših brezbožnih huliganov delalo zdraho pred oltarjem. Pokazali jtm bodo, koliko lepše je biti prost!
Naši učitelji pa — bolje enolični (homo privatns) kot dvo- ali mnogolični.                           Marko Arko
ZGODOVINA NARAVOSLOVJA IN TEHNIKE V SOVJETSKI ZVEZI
Sovjetski zgodovinarji naravoslovja in tehnike so začeli uresničevati dve veliki teoretični nalogi, ki sta jih zastavila že Marx in Lenin:
1. če je Darwin prikazal zgodovino oblikovanja prirodnih proizvodnih organov rastlin in živali, po-tem nič manjše pozornosti ne zasluži zgodovina pro-izvodnih organov družbenega človeka (Marx). 2. Na-daljevanje dela Hegla in Marxa obstoji v dialektični obdelavi zgodovine človeške misli, znanosti in teh-nike (Lenin). šele ko bosta izvršeni ti dve veličastni nalogi, bo dana teoretična predpostavka, da začne v vsej globini in širini učinkovati Engelsova označitev bodoče filozofije, ki ne bo več apartna filozofija, ne-ki miselni sistem poleg drugih, ampak bo svetovni nazor, ki se bo potrjeval in udejanstvoval na vsakem posamičnem področju. Moj namen je prikazati prispe-vek sovjetskih marksistov k tej predpostavki.
ZGODOVINA TEHNIKE
že leta 1918 je bil uveden kurz zgodovine tehni-ke v učne programe srednjih šol in mnogih special-nih učnih zavodov. Zgodovina tehnike se je v tem ob-dobju še pogosto obravnavala kot zgodovina dela in tako je Maksim Gorki predlagal, da bi se ta predmet vključil v šolski učni program kot »prekrasna in tra-gična zgodovina borbe človeka s prirodo« (M. Gorki). Leta 1920 je V. V. Danilevskij začel s predavanji sploš-nega kurza o zgodovini tehnike. Na njegovo pobu-do so bile leta 1928 ustanovljene prve katedre za zgodovino tehnike, leta 1930/31 pa so se začela preda-vanja na številnih visokih šolah in zavodih.
Leta 1921 je bila ustanovljena komisija za raziska-vo zgodovine znanosti, ki se je naslednje leto prei-menovala v komisijo za zgodovino znanja, a leta 1932 je bila reorganizirana v inštitut zgodovine znanosti in tehnike, ki je začel delati v Leningradu, potem pa je bil 1936. leta prenesen v Moskvo. V inštitutu je bilo delo razdeljeno na tri sekcije:
a)  zgodovina tehnike,
b)  zgodovina znanosti,
c)  zgodovina znanosti v zgodovini Akademije zna-nosti.
Že tedaj so pripravljali občo zgodovino tehnike v več zvezkih. Inštitut je izdal 9 zbornikov arhiva zgodovine znanosti in tehnike. Močan center za zgo-dovino tehnike je bila tudi državna akademija zgo-dovine materialne kulture. Na pobudo A. A. Zvoriki-na, doktorja ekonomskih znanosti in strokovnjaka za zgodovino rudarske tehnike, je bila v Moskvi usta-novljena komisija za marksistično zgodovino tehni-ke, ki je 1934. leta začela izdajati zbornike Zgodovi-na tehnike. Izšlo jih je šest. Ko se je inštitut preselil v Moskvo, se je komisija združila z njim. Leta 1936 je bil inštitut ukinjen. 1944. leta pa je bila ustanov-ljena komisija za zgodovino tehnike pri oddelku teh-ničnih znanosti AZ SSR. Leta 1952 je komisija orga-nizirala konferenco za zgodovino tehnike, ki se je je udeležilo 400 sprecialistov iz vseh republik. Komisi-ja je izdala 11 zbornikov Dela o zgodovini tehnike. Leta 1953 je bil ponovno ustanovljen inštitut zgodo-vine naravoslovja in tehnike. V sedmih letih dela je izdal 37 zbornikov Dela inštituta zgodovine naravo-slovja in tehnike. Da bi prišlo do bolj širokega sode-lovanja, je bilo na pobudo inšfeituta leta 1957 usta-novljeno sovjetsko nacionalno združenje zgodovinar-jev naravoslovja in tehnike, ki šteje 1500 učenjakov; med njimi je 45 akademikov, 50 dopisnih članov AZ SSR, 265 doktorjev znanosti in 325 kandidatov zna-nosti. To združenje ima tudi svoje predstavnike v mednarodnem združenju zgodovinarjev naravoslovja in tehnike. Leta 1957 sta inštitut za združenje orga-nizirala konferenco posvečeno pretresu knjige angle-škega učenjaka D. Bernala Znanost v zgodovini. Kon-ference se je udeležil tudi avtor in v njej aktivno so-deloval. Leta 1959 je inštitut organiziral vsezvezno konferenco o zgodovini naravoslovja in tehnike, ki so se je udeležili tudi zgodovinarji iz ostalih sociali-stičnih dežel.
Da so sovjetski marksisti, zgodovinarji naravo-slovja in tehnike veliko storili, nam že dovolj zgo-vorno kaže več kot 10.000 knjig in člankov s tega področja. Ta količina še ni dobila ustreznega izraza v obravnavanju obče teoretičnih problemov. Sovjet-ski marksisti se tega dobro zavedajo in delajo načrt-no, da bi odpravili te pomanjkljivosti. Stalinizem je vrgel svojo senco tudi na to vrst znanstvenega dela. Tako so še leta 1952 nekateri trdili, da je kratka zgo-dovina VKP(b) enciklopedija vseh osnovnih znanj marksizma-leninizma in da se je treba tudi pri perio-dizaciji zgodovine tehnike ravnati po njej tako v ce-loti kot v posamičnosti. Tako je znani specialist, ki se je dolgo časa ukvarjal z zgodovino tekstilne teh-nike, pisal Zvorikinu, kako naj sistematizira zgodo-vino svoje stroke, da bi se ujemala z obdobji zgodo-vine partije. Pogumna in originalna teoretična ob-ravnavanja v prvih letih sovjetske oblasti so posta-
jala z uveljavljajočim stalinizmom vse bolj redka. Ustvarjalni teoretski polet se je spet začel po letu 1953. Naj omenim samo diskusije o periodizaciji zgodovine tehnike, o določitvi termina tehnika, o določitvi termina stroj in njegovi klasifikaciji. Ustvar-jalno so se lotili tudi Marxovih misli o tehniki. Vre-dno je spomniti na članke: A. A. Kuzin, Zgodovina tehnike v delih K. Marxa, Zvorikin—šuhardin, Sila znanstvenega predvidevanja Karla Marxa v progresu tehnike, nadalje odlična zapažanja Konfederatova v sestavku Stroj (Poskus definicije, klasifikacije in pe-riodizacije) ter Zgodovinska klasifikacija tehnoloških strojev. V Komunistu št. 7/1958 so bili prvič objavlje-ni nekateri odlomki iz Marxovih rokopisov iz zgodo-vine tehnike.
PRINCIPI: Lahko bi določil naslednje glavne principe raziskovanja sovjetskih zgodovinarjev:
A.  princip splošnosti in posamičnosti, povezan s časovnira principom:
1.  obča tehnika skozi vsa obdobja,
2.  specialna tehnika skozi vsa obdobja,
3.  obča tehnika v nekem obdobju,
4.  specialna tehnika v nekem obdobju,
B.  princip splošnosti in posamičnosti, povezan s principom družbeno ekonomskih formacij,
C.  teritorialni princip, povezan s principom sploš-nosti in posamičnosti,
D.  princip raziskovanja individualnega prispevka k zgodovini tehnike,
E.  princip raziskovanja odnosv tehnike in drugih področij.
Celotno dosedanje raziskovanje pa je šuhardin, kandidat tehničnih znanosti, razdelil na naslednje etape:
1.  1917—1929: kopičenje faktov in izdelava osnov-nih smeri raziskovanj,
2.  1930—1943:  razvoj predavanj  tehnike na viso-košolskih zavodih, formiranje   ustreznih   ustanov  in nastanek pomembnih del \z zgodovine tehnike,
3.  1943—1953:    raziskovanjr     zgodovine    domače tehnike, obnovitev   predavanj   iz   tehnike,   priprava znanstvenih kadrov in pritegnitev širokega kroga ra-ziskovalcev,
4.  1953—: raziskovanje osrednjih, teoretičnih pro-blemov  zgodovine tehnike, udeležba sovjetskih zgo-dovinarjev v mednarodnih organizacijah.
PROGRAM: šuhardin našteje tudi naslednje bo-doče naloge:
1.  še nadalje delati na področju obče zgodovine tehnike,
2.  raziskovati občo zgodovino tehnike SZ,
3.  globoko  raziskovati  zakonitost  razvoja  proiz-vajalnih sil v obdobju prehoda od socializma h ko-munizmu,
4.  okrepiti borbo z buržoazno ideologijo,
5.  okrepiti in razširiti vezi sovjetskih z-godovinar-jev tehnike z zgodovinarji tujih dežel,
6.  še naprej  široko pretresati najvažnejša   dela, kar naj .pomaga najti pravilno pot v raziskovanjih,
7.  posvetiti večjo pozornost raziskovanju in pu-bliciranju virov za zgodovino tehnike.
URESNIČITEV: Te naštete naloge niso ostale na papirju. že leta 1963 se je inštitut zgodovine naravo-slovja in tehnike lotil raziskav o zgodovini sodobne znanstvene tehnične revolucije ter zakonitosti razvo-ja znanosti in tehnike. Prva raziskava bo tiskana še letošnje leto. V ilustracijo nekaj tem iz njenega osnutka: bistvo in karakter sodobne znanstvene teh-nične revolucije, odnos pojmov »znanstveno tehnič-na revolucija« in »industrijska revolucija«, osnovne smeri sodobne znanstveno tehnične revolucije, zgodo vina zamenjave ročnega dela s stroji, zgodovina za-menjave logičnih funkcij človeka s strojem, prevrat orodnega stroja v avtomat, tehnično ustvarjanje v položaju sodobne znanstveno tehnične revolucije, metode prognoze razvoja znanosti in tehnike. Poleg tega so sestavili tudi program raziskovanj buržuaznib pogledov na zgodovino znanosti in tehnike.
NAŠE NALOGE
Sedaj, ko smo površno prikazali plodno delo sov-jetskih marksistov, se lahko vprašamo, kako je pri nas z raziskovanjem na tem področju. Ce odštejem za malenkost boljšo situacijo v sosednjih republi-kah, potem upam, da nisem enostranski, če ugoto-vim: pod vsako kritiko, ker nimam kaj kritizirati. Iz tega pa izhajata dve usodni usmeritvi:
a)  da  imajo  naravoslovci nezainteresiran odnos do filozofije, jo omalovažujojo ali pa po svojih ama-terskih naporih in brez sodelovanja filozofov dajejo pogosto površne filozofske interpretacije ter tako ne-vede dajajo orožje tistim, ki   so   vedno  pripravljeni blatiti marksistično  misel in  izrabiti njene  spodrs-Ijaje,
b)  filozofi dajejo s svoje st -ani sodbe o znano-sti, ne da bi se poglobili vanjo in tako sami ustvar-
jajo razloge za nezaupljiv odnos naravoslovcev do fi-lozofije.
O zadnjem nam lepo govori primer uglednega hu-manističnega misleca Ernesta Blocha, ki se je 1., 1950/51 norčeval na račun Wienerja in logičnih sposobnosti računskih strojev, pravzaprav pa so bile njegove šale usmerjene proti Georgu Klausu, ki se je studiozno lotil filozofske analize kibernetike in po desetih letih študija potrdil svojo misel: človek s štu-dijem svojega predmetnega sveta spoznava samega sebe in si tako odpira pot, da sebe globlje v tej raz-liki dojame. Klaus se je lotil na videz čisto tehnič-nega fenomena in pokazal nasprotno na njegove globoke človeške implikacije. V tem konkretnem po-našanju se je Klaus izkazal za veliko bolj humani-stičnega in progresivnega misleca kot Bloch. Bloch je s svojim omalovaževanjem objektivno dajal pod-poro tistim, ki so kibernetiko hoteli proglasiti za bur-žuazno znanost in tako ponoviti usodo relativnostne teorije. Komaj je izšla Kiausova knjiga Kibernetika v filozofskem pogledu (1961), je že znani zahodno-nemški kibernetik Karel Steinbuch izzival meščanske filozofe, naj ovržejo Klausove dokaze o tezi, da je ki-bernetika poglobila dialektično-materialistično misel. Ta poziv pa je za marksiste razveseljiv, ker kaže, da se je krepko začel uveljavljati obrat: marksistom ni treba več polemizirati z meščanskimi filozofskimi in-terpretacijami problemov naravoslovja, ampak na-sprotno. Zaostajajočo vlogo prevzemajo meščanski misleci. Tako pot je treba ubrati.
Jugoslovanski marksisti morajo vložiti vse napore, da vzgojijo kadre, ki bodo prispevali svoj delež sve-tovnemu nivoju marksistične misli tudi na teh, pri nas skoraj popolnoma zapuščenih področjih. Ne sa-mo različne znanstvene ustanove, marveč tudi naši najvišji organi ZK morajo materialno in moralno podpreti napore, da vzgojijo te kadre. Zadnje čase be-remo precej ostrih in upravičenih kritik na račun fi-lozofov, toda nihče se ne vpraša, kaj so delale naše ideološke komisije dvajset let, da niso skušale odstra-niti tako velike vrzeli v oblikovanju marksistične mi-sli, kot so filozofski problemi naravoslovja in zgodo-vina znanosti in tehnike. Ker niso čutili te potrebe, pomeni, da je bilo tudi njihovo marksistično mišlje-nje dokaj enostransko. Naloga vodečih marksistov in komunistov ni samo ta, da kritizirajo in ugotav-ljajo nesocialistično vsebino pri nekaterih filozofih, ampak da vložijo napore za ukinitev enostranske usmeritve naše marksistične misli v celoti, ker iz te enostranosti raste tudi neupravičenost naziva »mark-sistična« mise. Taka institucija kot je npr. Slovenska ^kademija znanosti in umetnosti, bi morala biti | ivsod v sprednjih vrstah človekove misli, nenehno ) jpozarjati na to, katera področja so ostala izven naše wpozornosti v primerjavi s svetovnim nivojem, vpli-'¦vati v tem smislu na naše učne programe, boriti se »za vzgojo kadrov, ki jih zahtevajo nove discipline. Kaže pa, da je ta naša najvišja znanstvena ustanova bolj častni kot delovni kolektiv. V založbi še nisem naletel na kolektivno delo, ki bi nosilo blesteč naslov: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ne vem, če morda obstaja individualno delo s takim podna-fslovom. žalostno sliko v teoretičnem horizontu ka-žejo tudi take naše institucije, kot je zveza inženir-jev in tehnikov Slovenije in zavod za avtomatizacijo. človek bi vsaj od njih pričakoval, da se bodo lotili takih problemov kot njihovi sovjetski kolegi. Pa nič! Zavidljivo jih prekašajo celo njihovi kolegi na zaho-du. Ob takem stanju potem ni nič čudnega, da se mnoge institucije in komunisti ne zavedajo pomemb-nosti zahteve: razviti in dvigniti našo filozofsko mi-sel, Trenutne spodrsljaje vzamejo kot argument za zoženje materialnih pogojev njihovega delovanja. »l^raktična uveljavitev takšnih argumentov bo samo potrdila našo omejenost in prakticizem.
Potreba je, da naši naravoslovci, tehniki in filo-zofi ustvarjajo temelj, da poskusi združitve na teh področjih ne bodo fantastični, kot jih je še Marx ugo-tavljal v 40. letih minulega stoletja. Da bomo tu do-segli uspeh, pa je nujno, da se formira določeno šte-vilo kadrov in zato predlagam naslednje:
1.  da se pri zvezi inženirjev in tehnikov, pri uni-•-"•¦7.i ali pa pri akademiji znanosti in uunetnosti for-mirajo kadri, ki bi bili pripravljeni posvetiti se tem problemom,
2.  da se iz naravoslovne, matematične in ekonom-ske fakultete pridobi študente za to področje, se jim da štipendije in pošlje na prakso v Sovjetsko zvezo ali v druge socialistične dežele, kjer so te discipline že razvite,
3.  da naj ideološka komisija pri CK ZKS mate-rialno omogoči nastanek teh kadrov, če so druge in-stitucijo ostale slepe za to področje,
4.  da se pripravijo prevodi nekaterih pomembnih
del.
Andrej Kira
MLADI IN REFORMA
V torek, 26. oktobra, je zasedal IX. razširjeni plenum CK ZMS, ki je posvetil vso pozornost uveljavljanju novih gospodarskih ukrepov in vlogi ZMS v gospodarski reformi.
Referat in diskusija sta pokazala vrsto problemov, Kž so jih gospodarski ukrepi zaostrili, aktualizirali ali na novo sprožili, in ki negativno vplivajo na položaj in bodoč-nost mlade generacije. Mladi Ijudje oblikujemo odnos do reforme in do konkretnega ure&ničevanja njenih naeel predvsem po stanju na področju izobraževanja, v možno-stih zaposlovanja in nadaljnjega usposabljanja, v študijski politiki in zagotavljanju materialnih možnosti za šolanje, ker $o ta vprašanja za nas neposrednega življenjskega po-mena. Analiza problemov na tem področju nas privede do sklepa. da doslej niso bili tudi v širši druzbeni skupnosti docela proučeni odnosi v šolstvu in izobraševanju. Zato ni bilo mogoče predvideti težav, ki se kažejo v rasvoju in finansiranju te dejavnosti, ter v številu mladih, k% ostajajo izven izobraževainega procesa. Obstaja nevarnost. da bi v novi situaciji še v večji meri dajali prednost trenutnim ekonomskim rezultatom na škodo dolgoročnih rešitev teh temelfnih problemov. Del mladih v nerazvitih področjih ni mogel nadaljevati šolanja, ker so nekatere šole omejile vpis t<amo na mladino iz svoje komune. Lokalizem v finan-siranju šolstva poglablja neenakost izhodiščnih možnosti za izobraževanje. Mladi pa se upravičeno sprašujejo, zakaj so v neenakovrednem položaju samo zato, ker izhajajo te nerazvitih področij, čeprav po svojih rezultatih in sposob-nostih dosegajo tiste kriterije, ki so potrebni za nadaljnje šolanje. Osnovno ugotovitev glede letošnje štipendijske po-litike označujejo podatki, da se je v mnogih občinah šte-vilo štipendij v primerjavi z ianskim letom zmanjšalo za polovico, v nekaterih občinah pa so sklenili, da začasno ne bodo podeljevali nobenih novih štipendij. Da bi ustva-rili najugodnejše možnosti za izobraževanje vseh slojev prebivalstva, da bi jim bile enako dostopne vse institucije in oblike izobraževanja in da bi to izobraževanje osvobo-dili vseh materialnih ovir, ki pogojujejo neenake pravice do izobražemnja, bi bilo potrebno odpravljati zaostrene
socialne razlike, ki se pojavljajo med mladino že Ob vstopu v življenje. K temu bi v znatni meri pripomogel urejen in izdelan sistem individualnega subvendoniranja, štipendira-nja in kreditiranja ter zadostne kapacitete dijaških in drugih domov, vsklajene in vezane na mrežo šol z ureje-nim sistemom dodatnega subvencioniranja.
Glede možnosti zaposlovanja v zadnjem obdobju je značilna ugotovitev, da se povečuje število nezaposlenifi strokovnih kadrov. Po podatkih iz petih občin, kjer je bUo to stanje v septembru najbolj pereče, 88 diplomantov srednjih šol ni dobilo zaposlitve. Med njimi so mnogi, ki so jih delovne organizadje oprostile štipendijskih obvez-nosti. število srednjih in visokošolskih kadrov, ki ostaja-jo brez zaposlitve, se je v zadnjem mesecu povečalo v Slo-veniji na okoli 600. Registrirani so pri zavodih za zaposlo-vanje delavcev. Psihoza odpuščanja je vsestransko škod-Ijiva. Vsakodnevno ugotavljamo, da se število mladih ne-zaposlenih povečuje. če se bo to še nadaljevalo, bodo na-stale teške posledice v političnem razpoloženju mladih in novi idejni in vzgojni problemi.
Mladi Ijudje danes zelo čustveno in prizadeto obrav navajo odhod tistih svojih vrstnikov na delo v inozemstvo, ki so v zadnjem času prisiljeni k temu zaradi ekonomske-ga stanja. Pri ocenjevanju tega pojava se sklicujejo na na-čelo, izraženo v naši novi ustavi, da ima v naši družbi vsakdo pravico do dela. Ne zadovoljujejo se samo z obraz-ložitvijo, da je ekonomska emigracija razvojno utemeljen proces, in poudarjajo predvsem moralno politično škodo, ki jo povzroča odklonilni odnos naših delovnih organizacij do zaposlitve mladih Ijudi, ki morajo iskati perspektive drugod. Vzroki niso le v tem, da ne bi bilo pri nas dovolj dela, predvsem za strokovno silo. Odločneje jih je treba poiskati tudi na odgovornih delovmh mestih, ki jih zase-dajo neustrezni ljudje. Ti vzdržujejo v delovnih koiektivih omalovažujoč odnos do vrednotenja dela in znanja, neure-jene odnose v nagrajevanju in ozke možnosti za razvoj najbolj sposobnih delavcev v kolektivu.
MLišo Milanovič
Momo  Vukovič:  Deklica  (foto:   Pavel  Kosi)
Na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je te dni iz organske tehnologije diplomiral kolega Idewa Soeradjana iz Indonezije.
Diplomant je doštudiral v rednem roku, saj je prišel v Ljubljano šele 1961. leta ter tako prehitel pri študiju marsikaterega kolega, ki ni imel težav z jezikom in vživljanjem v popolnoma tujo nacio-nalno sredino.
Čestitamo!
RAZMIŠLJANJE Q_PROBLE_MIH ŠTIPENDIRANJA V CELJU
V zadnjem času, po sprejetju gospodarske refor-me, se je med študenti začel ponoven val pritiska ria odgovorne organizacije za povišanje štipendij. živ-Ijenjski stroški so porasli in štipendijam, ki so le majhen del pomoči za kritje vseh študentovih izdat-kov, se je vrednost ponovno zmanjšala.
Ob tej problematiki, ki tako pogosto polni stolp-ce časnikov in razburja živce drugače mirnim držav-Ijanom, je občinski komite ZMS y Celju sklical na osnovi dogovora z občinskim političnim aktivom in glede na razpravo na zadnji seji občinske skupščine razgovor o problematiki štipendiranja in štipendij-ske politike v celjski občini.
Pozitiven odziv celjskih štipenditorjev in politič-nih organizacij je ponoven dokaz, da so podjetja za-vzeta za pogovore o najbolj pereči problematiki štu-denta in sporedno s tem, da so zavzeta za dosledno, racionalno in načrtno štipendijsko politiko, ki naj bo zgrajena na podlagi temeljitih analiz potrebe po visoko kvalificiranih kadrih v delovni organizaciji za naslednje obdobje. Pripravljeni pa so bili samo za pogovor in razgovor, kajti rezultat tega posvetovanja je bil izredno slab.
Predstavniki tovarne emajlirane posode so se re-šili na zelo lep in učinkovit način: nekaj dni preden so zvedeli, da bo razgovor o zvišanju štipendij, so jih hitro dvignili vsem svojim štipendistom za 1500 din (!!) in si umili roke. Storili so vse, da rešijo študentov težavni položaj! Drugi so prišli na razgovor s polnimi torbami aktov, iz katerih so potem vneto brali citate iz pravilnikov o štipendiranju ali pa govorili zgod-bice o njihovih štipendistih, ki se po končanem štu-diju niso zaposlili pri njih.
Poleg tega se v Celju pojavljata dva problema, ki ju je treba obravnavati skupno: problem zaposlo-vanja in problem študiranja. Trenutno je nezapo-slenih 649 Ijudi, od tega 390 ali 60 odstotkov mladih. Med temi je več tehnikov z diplomo. Od 71 fantov, ki so pred mesecem odslužili vojaški rok, jih je dobilo zaposlitev samo 40. Tesno v zvezi s tem se pojavlja problem štipendiranja. Ko se je začela gospodarska reforma, so delovne organizacije enostavno začele zmanjševati število na novo razpisanih štipendij in tako se je njihovo število v odnosu na prejšnje le-to zmanjšalo na 70. Pred tem so gospodarske orga-nizacije pozabile na priporočilo, da se v gospodarski reformi ne sme iskati notranjih rezerv z zmanjševa-njem skladov za štipendiranje. Ta sredstva naj bi osta-la neokrnjena.
Celjska občinska skupščina je okrog 19 svojih štipendistov lepo vsilila šolam z motivacijo in oblju-bo, da jim bo v ta namen nakazala po novem letu dodatna finančna sredstva. V resnici pa ne bo nobe-nih novih finančnih sredstev. šole bodo pri tem po-
tegnile krajsi konec, ker bodo morale iz ze tako majhnih skladov odšteti še denar za štipendije tem Študentom. Petnajst štipendist&o je še ostalo na šti-pendijski listi in štipendije so jim celo zvišali za 20 odstotkov. Nekaterim pa, ki so šli prosit še za eno povišanje, so povedali, dd si naj poiščejo druge-ga štipenditorja, ker se pri.njih stanje tako ali tako ne bo več izboljšalo.                     .
Tako: štipendist je dve leti dobival od njih šti-pendijo, zdaj, v tretjem letniku, si pa lahko poišče novega zaščitnika. šel bo tja, kjer bodo razmere naj-boljše. To je lahko tudi zunaj dosedanjega mesta. Mor-da jo bo fče ne bo dobil štipendije) mahnil kar čez mejo. Za leto, dve. In kam je bil potem naložen de-nar? V nič. In tako se gremo že leta in leta hojo po začaranem krogu s črnim robcem na očeh. Trmasto trdimo, da je tako, kot delamo, prav. Izkušnje pa ka-žejo nasprotno. Vse narejeno je neorganizirano, pri-mitivno in površno. Danes si posamezni štipenditorji niso na jasnem o najosnovnejših pojmih "štipendi-ranja. Vse jim gre narobe. Razpise delajo kar tako, z upanjem, da bo že kako. Morda celo naredijo razpis zaradi razpisa. Malokatero celjsko podjetje ima šti-pendijo sestavljeno iz dveh delov (stalnega in gib-Ijivega) ali stalne stike s štipendisti. Danes gre pov-prečno 6 do 7 mladih Ijudi dnevno v tujino. Niti vo-jaškega roka jim ni treba prej odslužiti ali prinesti potrdila o šolanju. Kar pojdite! Od 101 mladega člo-veka jih je šlo kar 67 v ZR Nemčijo. Eden zadnjih, ki je zapustil domovino in se odpeljal na švedsko, je rekel: »Kako dolgo pa boš še živel v tem dreku.« Ta fant in mnogo drugih, ki so 20 let živeli na druž-bene stroške, se zdajle sprehaja po tujih tleh. Odha-jajo tisti mladi strokovnjaki, ki doma ne dobijo za-poslitve zaradi neizdelanih planov potreb po kvali-ficirani delovni sili, štipendije pa so imeli. Podpira-li bodo razvoj nemškega gospodarstva. In kakšen bo tak »strokovnjak«, ko se bo vrnil?
Vse te anomalije so privedle celjske odgovorne organizacije do sklepa, da je treba štipendiranje konč-no urediti. Pri občinski skupščini bodo ustanovili po-seben organ, ki bo vodil celotno politiko štipendira-nja v celjski komuni. Temu organu bodo delovne or-ganizacije odgovorne za izdelavo načrtov in potreb po novih kvalificiranih kadrih za naslednje obdobje in za dosledno objavljanje razpisov za štipendije v javnosti. Organ bo imel tudi svoj sklad (sredstva zanj dodeljuje občinska skupščina), iz katerega bodo šti-pendirali posebno nadarjene dijake in študente ter ti-ste smeri študija, ki jih delovne organizacije ne šti-pendirajo, so pa za kulturni nivo mesta nujno po-trebne (vse umetniške akademije, inštituti itd.). Skla-di za štipendije se ne smejo zmanjševati in se mo-rajo neporabljena sredstva dati za potrebe stro-kovnega šolstva. štipendije naj bodo urejene tako, da bodo resnično stimulirale študenta. Medtem ko
naj bo stalni del le podpora za najosnovnejše študen-tove izdatke, za reševanje njegovih socialnih težav, pa naj bo gibljivi del nagrada za študijski uspeh. od-nos do štipenditorja, politično in kulturno aktiv-nost itd.
Vendar verigd problemov še ni končana.
Vse pogosteje se dogaja, da gospodarske organU zacije ostajajo brez strokovnjakov, ki so jih štipen-dirale. Po končanem študiju zahtevajo takoj stano-vanje, visoko plačo, dobro delovno mesto. če jim podjetje ne ugodi, gredo drugam, kjer jim te pogoje radi izpolnijo, saj so zadovoljni, da so dobili izšola-nega strokovnjaka. Pojavlja se tudi kupovanje stro-kovnjakov. Kupčija je dobra in pri vsej stvari jih niti ne boli glava. Strokovnjaka dobe kar tako, brez vseh skrbi in brez vseh znanstvenih analiz o potrebi kva-lificiranega kadra.
Niti študentje sami »niso vedno angelčki«. Celj-ska komunalna barika je priskrbela dekletu (študi-rala je na VEKS v MariboruJ, ker je bila noseča, sobo in štipendijo. Ko pa je končala študij, je odšla na švedsko! Vsi ti problemi vodijo podjetja v drugo skrajnost, da namreč veliko rajše štipendirajo la-stne uslužbence, ki jim tako pomagajo do boljše iz-obrazbe. Na te Ijudi se lahko tudi bolj zanesejo, da bodo po končanem študiju ostali v podjetju in da tako ne bodo imeli tudi z njimi izgube. (Komunalni zavod za socialno zavarovanje štipendira okoli 40 svo-jih Ijudi, štipendij za redne študente pa imajo le 10 in še to le za višje letnike, da bi čimprej prišli do lastnega kadra.) Vendar takšne oblike pridobivanja kvalificiranega kadra delujejo kot dvorezen nož. Pr-vič se zmanjša razpis štipendij za redne študente in drugič je malo verjetno, da bodo ti kadri, ki bodo na hitro naredili nekaj šol in tečajev, kaj več znali kot redni študentje.
Po najnovejših izračunih bi potreboval študent za solidno življenje v Ljubljani nekaj manj kot 50.000 din. Vsako vzporejanje s tem, da mora delavec s to-likšno ali pa še manjšo plačo preživeti še ženo in otroka, je nenormalno in žaljivo za oba. Upoštevati je treba predvsem dvoje: da študent nima skupnega go-spodinjstva, ki je cenejše od vsakodnevnega »vlače-nja« po menzah in da je študent izpostavljen izkori-ščanju Ijudi v mestu, ki mu za majhno sobo, kjer je prostora le za posteljo, omaro in mizico, zaračunajo 17.000 dinarjev in elektriko posebej.
Vse to so problemi, preko katerih ne bomo mo-gli več, ne da bi se ob njih enkrat pošteno spotaknili. Videli in spoznali pa bomo, da so pri stvari temelji slabi, majavi in gnili. Vso navlako bo treba očistiti in končno položaj študenta reševati življenjsko, na-črtno in učinkovito.
Tone Vrabl